Poštnina platana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto III. St. 30. Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, ?,a vse leto 60 Din. Posamezne številke 1‘50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 27. julija 1934 * IJ A Upravništvol Ljubljara, WoSfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani' Ob dvajsetletnici . . . Državnopravno smo bili Slovenci vedno odvisni cd svojih sosedov. Nikoli nismo imeli države, ki bi v njej bil združen ves naš narod kot večinski državni narod. Absolutizem v kakršnikoli obliki je naše narodne sile zasužnjeval, tem bujneje in svobodneje pa se je razvijalo slovstvo, ki je bilo ognjišče vseh naših stremljenj. Demokratizem in parlamentarno življenje sta ojeklenila narodno življenjskost in odporno moč, ne da bi zmanjšala udarno silo narodnih nasprotnikov. Lelo 1848 je rodilo zahtevo zedinjenja Slovencev v eno državnopravno telo, ki ni nikoli izginila s slovenskega narodnega programa. V tej točki je bil obsežen imanentno tudi ves gospodarski socialni in kulturni program. Po vsem tem je jasno, da se je naraščajoča narodna zavest morala usmeriti v tak državni okvir, ki je dajal največ možnosti, da se uresničijo narodna stremljenja. Z aneksijo Bosne in Hercegovine je trialistična zamisel zedinjenja vseh avstro-ogrskih Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki bi v njej bila Slovenija svojebiten sestavni del, potisnila v ospredje južnoslovansko vprašanje. Leta 1909 se je tako zvana tivolska resolucija Jugosl. soc. dem. stranke javno izrazila v zmislu tega gibanja. Njej je leta 1912 sledila Vseslovenska ljudska stranka z javnim zborovanjem in končno 1- 1913 udi izvršni odbor Narodno-napredne stranke. Balkanska vojna je to misel zedinjenja še podkrepila. Ker je pa podonavska monarhija napravila iz Bosne in Hercegovine, ki naj bi okrepila število in politično moč avstro-ogrskih južnih Slovanov, corpus sepa-ratum zaradi zavisti Madžarov in Nemcev, se je južnoslovansko vprašanje glede na to zavist in po velesrbski propagandi, ki trializmu ni bila naklonjena, premaknilo iz prvotnega okvira. Medtem ko bi se trialistično južnoslovansko vprašanje dalo rešiti tudi brez vojne, četudi po daljših razvojnih razdobjih, se je vprašanje Velike Srbije moglo rešiti samo v zvezi z velikimi iogoU-ki in z orožjem. Zakaj uresničenje Jugoslavije mimo Srbije bi pomenjalo zanik samosvoje državne samostalnosti te slednje. To Irenje med trialistično južnoslovansko in velesrbsko' mislijo ]e na spomin- ski dan kosovskega pogina srednjeveškega srbskega carstva vznetilo svetovni požar, da se v njem dokončno reši tudi usoda južnih Slovanov Glede na ta dejstva dan 28. julij 1914 Slovencev idejno ni presenetil. Slovenski narodni program se je mogel namreč uresničiti samo v taki idejni zamisli državne skupnosti, ki bi slovenstvo politično, narodno, gospodarsko in kulturno branila in krepila. Tako državno tvorbo smo Slovenci zavedno pospeševali s širjenjem in poglabljanjem južnoslovanske misli že pred vojno. To misel smo razvijali na način, ki bi ustrezal obema državno-pravnima stališčema Srbov in Hrvatov, ker bi se ob njima najsvobodneje uveljavilo tudi slovansko stališče. Seveda bi ob tej zamisli ne smelo biti prostora za ekskluzivistične in liegemonistične želje in stremljenja. S to jasno koncepcijo južnoslovanske misli ie bil preširjen sleherni Slovenec že pred vojno. Seveda je tudi v tem vprašanju, kakor v vsakem drugem, odločevalo na dokončno opredelitev —- zaupanje. Takratna mladina se obenj ni spotikala; preizkušenj pravega bratovstva je bilo dotlej vse Dremalo. Samozavest slovenstva je naraščala z vsakim dnevom vojne, in le malo je bilo takih, ki bi iz nezaupanja v odrešitev slovenstva po nastajajoči južnoslovanski državi, ker bi je ne mogli doumeti v slovenskem r/misiu, vzkliknili: »Grae-cum est, non legitur!« Napoved vojne je zatekla Slovence v trdnem idejnem oklepu tudi spričo nevarnosti zmage nem- škega orožja. Vprav ta možnost je Slovence £.*rn tesneje približevala usodi Hrvatov in Srbov. 0 usodi slovenskega ozemlja se ni smelo sklepati ločeno. Odtod tudi vsa velika odporna sila vsega slovenskega naroda, ki je vse stranke na Slovenskem prešinila z enotno mislijo zedinjene Slovenije v zedinjeni Jugoslaviji. Nemškutarstvo kot sporeden nenaroden pojav je razpadlo samoposebi, kakor razpadajo vse umetno po upravnem aparatu vcepljene nenarodne tvorbe. Resnejši in globokeje misleči ljudje med nami so utihnili. Otopeli so in stoje ob zidu. Brez žrtev ni boljšega življenja, brez trpljenja ni odrešenja. Kdor odpre oči in jasno in brez strahu pogleda v življenje občestva, v katero spada sam, se bo zavedel in se mu bo zbudila vest in zavest dolžnosti — če ni moralno pokvarjen in ni koristolovec, ne smrdljiva cunja, ki jo vlači veter po cestnem blatu; »e bo imel gobczdal za preroke in ne žlobudranja pnliloglavcev za razodetje. Vsako vino v svoj sod z nezabito veho, da ne popokajo obroči skupne kleti! In pameten kletar bo vesel vsake kapljice tega božjega daru, če ga bo pustil takega, kaicršnega je Bog dal in narava zorila. Narodni socialisti za današnji družabni red »V teh težkih in usodnih časih nima nihče pravice, da se na amaterski in diletantski način bavi1 s politiko...« »Borba« št. 28. Slovenci nimamo humorističnega lista. Nič hudega, za zabavo skrbe dovolj razni naši nacionalistični listi s svojimi logičnimi in miselnimi akrobacijami. V svoji 28. štev. je priobčila »Borba« polemičen članek, kjer pravi, da »kot objektiven opazovalec zunanjih dogodkov ne more mirno prenašati take dvojne morale«, s kakršno presoja »Slovenec« dogodke in razmere v Nemčiji in dogodke in razmere drugod. Pa ne misli pri tem morda na Avstrijo, ampak na komunistične nemire v Holandiji in na Prva opomba (Predgovor prihodnjemu spisu »Zakon resnice«.) (Konec.) III. Skrivnost semena in duše. (Seme je raketa, rast počasna, prilagodna eksplozija. Napredujoč in nazadujoč razvoj. Genotip je zgoščena, fenotip razpršena energija, človeški genotip eksplodira v obeh fenotipih duše in duha. Telesno biološki fenotip duše je dedno ustaljen, fenotip duha izoblikuje šele vzgoja po rojstvu. Nepričakovana rešitev Aristotelovega problema oblike.) V kaki obliki se skriva rastlina (n. pr. lipa) v drobnem semenu? Ali vsebuje seme le neskončno pomanjšano podobo lipe, ki se z rastjo le v vseh delih in na vse strani' širi in veča? In tu nam podaja biološka znanost nepričakovan, nasproten odgovor. V lipinem semenu ni pomanjšane lipe, marveč nekaj drugega, kar ni gotovi, dorasli lipi prav nič podobno, a zelo podobno — raketi. Raketa je napolnjena samo z zrnci smodnika in drugih razstrelivnih snovi. Ko pa v zraku eksplodira, nastanejo iz ukresanih, užganih zrnc čudovite ognjene in pisano barvane podobe. Kje je tu kaka zunanja podobnost med gručico razstrelivnih zrnc in razvito, ognjeno obliko? V mnogočem pa je odvisna ognjena podoba od tistih snovi, ki napolnjujejo prostor ozračja (kisik, dušik, vodena para, zračni tlak, toplota, svetloba, elektromagnetični valovi itd.). Ko bi zračni prostor napolnjevale drugačne snovi, bi gotovo tudi razstrelivna zrnca kre-sala in užigala v drugih smereh, jačinah in obsegih, tako da bi nastajale povsem drugačne oblike. Lahko bi se tudi zgodilo, da bil se nekatera zrnca sploh ne užgala, druga preveč, premalo ali v izpreme-njeni obliki. Tako bi nastala kljub enaki sestavi rakete v drugačnem prostoru drugačna oblika. V oblikovanju sodelujeta torej sestava rakete in struktura prostora, zvezani v nerazdeljivo enoto: brez prostora ne bi mogla raketa eksplodirati1, brez rakete prostor ne bi mogel izobličiti podobe. V raketi je zgoščena nekaka eksplozivna energija (sunek, impulz), ki se v eksploziji prilagodi strukturi zunanjega prostora in okolja. Različnost oblik je dvojna, izvira ali iz različnosti v sestavi rakete ali iz različnosti prostorne strukture. Tudi seme je samo živa raketa, sestavljena iz neskončno malih eksplozivnih zrn ali genov. Vsak gen odgovarja nekemu delu cele rastline ali oblike. Rast je samo počasna eksplozija, le počasi se krešejo in užigajo geni ter se po različnosti prostorne strukture združujejo v različne oblike. Ako seme iste rastline zasadimo deloma na visoko planino, deloma v dolino ali v nižavo ob morju, vzra-sejo iz enakega semena, pač zaradi različnosti prostorne strukture, tako različne oblike, da ne bi mogli spoznati njih notranje sorodnosti in istega izvora. Le polagoma, po mnogo letih se prilagodi seme novemu okolju z novo obliko ter potrebuje isto dobo za vrnitev v staro obliko, ako ga presadimo nazaj v prvotno okolje. Le mimogrede bodi omenjeno dejstvo napredujočega (progresivnega) in nazadujočega (regresivnega ataviizma) razvoja. Življenjska energija rastline nastopa v dveh oblikah, prvič v potencialni ali v zgoščeni, mirujoči obliki genov, drugič v prostorno razprostrti in v rasti se gibajoči (aktualni, kinetični) obliki. Vsako živo bitje ima torej dvojno bitnost, potencialno v semenu in aktualno v rastoči obliki. Znanost imenuje potencialno bitnost —- genotip, aktualno — fenotip. Seme z gručico spečih genov je genotip, razvita, odrasla oblika rastline je fenotip. Vemo tudi, da se razvijajo iz enakih genotipov zaradi različnosti prostornega okolja različni fenotipi (oblike), in da je tudi umetno mogoče, vzgajati poljubne oblike fenotipov s primemo izpremembo prostornega polja, kakor to že izza davna izvršuje umetna reja rastlin in živali. V obliki fenotipa se zrcali struktura časa in prostora. Z dolgotrajnim ponavljanjem se genotip nekako navadi eksplozije v obliki! gotovega fenotipa, ki postane deden. Utrjen, ustaljen in deden fenotip skuša po zakonu konservativne vztrajnosti ohraniti pridobljeno obliko kljub zunanji izpremembi ter se ji prilagoditi le polagoma s premaganjem dednostnega upora. V genotipu semena tekmujeta istočasno dve sili, konservativna dednost in napredna, prilagodna izpre-menljivost (variabilnost). Slutimo, da so se vse rastlinske in živalske oblike razvile iz malega, omejenega števila prvotnih genotipov. Njih istost pa je težko zaslediti in spoznati, ker se vsi geni ne obujajo istočasno, celotno in samo v dvosmerni, levodesni simetriji, marveč v časovni zaporednosti, v izbranem, omejenem številu in v večsmemi, navpični ali vodoravni simetriji. Po rečenem je lahko razumeti, zakaj je genotip semena najprikladnejša podoba nevidne duše. Kdor ima količkaj živahne fantazije, si lahko sam nadalje razpreda podobnost dušeduhovnosti in semenskega genotipa. Glavna razlika med rastlinskim in človeškim genotipom obstoji v dvojnem eksplozivnem sunku, v dvojnem fenotipu. V prvem biološkem sunku ustvari duša telesno obliko in notranje organe s čustvi in nagoni, v drugem sunku duha se razvije razum. Prvi sunek telesnega fenotipa postane deden in enak za vse ljudi, kar je razvidno iz telesne podobnosti in iz enakih telesno bioloških potreb. Drugi sunek duha pa še Rusijo. Pravi, da daje »Slovenec« boljševikom potuho. Mnenja smo sicer, da dela s tem očitkom »Slovencu« krivico, a »Borba« hoče pač na vsak način prekositi vse protiboljševiške liste v objektivnem presojanju ruskih razmer, in računati moramo, da bo prihodnjič s čisto objektivnim navdušenjem pozdravljala misel, da se nemški in japonski imperialisti združijo in skupno rešijo slovanski ruski narod delavske diktature in jo zamenjajo s tujo fašistično-kapitalistično. »Borba« seveda po pravici odklanja očitek fi-lofašizma, ker ne brani izrecno nemškega narodnega socializma, ampak ji je samo za objektivno resnico. Ni pač mogla do zdaj pri najboljši volji najti v hitlerizmu nobene sence in »kakor je s človeškega stališča obžalovati vsako žrtev, prav tako je tudi res, da s« v Nemčiji padli kot žrtve le tisti, ki jih je v smrt tiral njihov lastni politični fanatizem.«* Zato je zgražanje sveta nad krvavimi dogodki hinavsko. Ubijati političnega fanatika, četudi brez sodnega postopka, ne more biti nič nemoralnega — vsaj ne za fašistično državo. Med našimi fašisti seveda ni nobenega političnega fanatika, zato se more kaj takega pripetiti samo drugim, ne njim. Kako krotki ljudje so hitlerjevci, o tem naj priča dejstvo, da niso nobenemu cerkvenemu knezu skrivili lasu. Prav gotovo je, da tudi v primeru oborožene protiakcije ali vojaškega vpada tuje države ne bi postopali tako kruto, kakor boljševiški fanatiki, in ne bi vračali milo za drago, kakor bolj-ševiki belogardistom. Po mnenju »Borbe« je menda najslabši nemški nacionalni socialist še vedno boljši človek kot najkrotkejši slovanski boljševik v svojem brezmejnem sovraštvu do kapitalistov. Sirite in naročajte naš tednik! »Borbo« zelo skrbi usoda Holandije, kjer slabotna demokratična vlada ne more napraviti reda. Holandija ji je sijajen primer, »kaj se more izcimiti tam, kjer ima besedo diskutirajoča demokracija s svojim parlamentarizmom in zlorabo svoboščin«. Uboga Holandija, uboga Anglija, Švedska, Norveška, Češkoslovaška itd.! Kam jih še privede ta nesrečna demokracija! Kakšen red vlada nasprotno v državah z avtoritativnimi vladami, pa bodi diktatura te ali one vrste! Tam ni gospodarske stiske, ni korupcije, tam delavstva ne izžemajo, tam je komunizem zatrt prav v korenini, in so režimi trdni za vse veke! Samo naše sosede poglejmo! »Borba« pravi, da »nov socialni red ne more biti plod proletarske diktature, niti kapitalistične zarote proti poštenemu delovnemu ljudstvu«. Sploh, čemu toliko govorenja o novem socialnem redu! »Za narodno-socialno mislečega človeka, vdanega... današnjemu družabnemu redu* je to klanje (namreč v Amsterdamu) najvidnejši^ me-mento za bližnjo in poznejšo bodočnost.« Naši narodni socialisti so torej z današnjim družabnim redom načeloma zadovoljni, le nekoliko bi ga bilo treba reformirati na ta način, da se demokracija brezpogojno zatre in se delovnemu ljudstvu odvzame možnost, oziroma breme, da se samo bori za svoje pravice; za to je preslabotno in to naj prepusti diktatorski vladi, ki bo že znala spraviti — kakor zgledi kažejo — delavske in kapitalistične koristi v sklad in znala izločiti vpliv mednarodnega kapitala na male države, kakor so ga znali * Podčrtalo uredništvo. ni splošen in dedno fiksiran, marveč se začne razvijati po rojstvu z odločilnim sodelovanjem vzgoje in okolja- Po telesno biološkem fenotipu so si torej ljudje enaki, po duhovnem (intelektualnem) fenotipu pa različni: po