Sodobna slovenska poezija
David Bedrač
Bele in črne pesmi
Mlečna pesem
Mleko, odpiram te,
ko tečeš na konec mize. Mleko,
presekal te bom, da bos zlezlo v besede.
Mleko,
ko boš zavrelo,
ko se boš smodilo od vseh skrivnosti, si te bom nalil v sneg telesa in skopnel.
Jutranja pesem
Jutro v pesmi je enostavno: dež se razpara, iz krtin vzletijo ptice in se vržejo navzgor in navzdol in spet navzgor.
Jutro v pesmi se umiva in češe na obronku sveta: krt ga opazuje iz zemlje, kot da ga sploh ne zanima, čeprav si bo od lepote razgrizel oči.
Dnevna pesem
Krt je,
ki rije po mehkih ustnicah dekleta,
struna,
ki zapeljuje,
kitara, mati vseh strun,
ki svoje zvočne otroke pošilja po svetu,
in čevelj je,
ki vsak dan koga sezuje s tega sveta.
Nočna pesem
Noč v pesmi je zelo enostavna.
Dan zavoha v sebi
in pritisne na svetlobo
in nas z jutrom poškropi v obraz.
Sprehodi za pesmi, pesmi za sprehode
Greš na sprehod. Mimo vetra in veter mimo tebe, mimo zvezd, ki ostajajo zadaj in zgoraj, mimo trgovin, ki bodo po~ivale do jutra, mimo zapornic ^
Greš na sprehod.
Na enostavni sprehod mimo postaj,
ljudi, vlakov, plo~nikov in belih ~rt sredi cestne hitrosti
to je sprehod po lastnem vratu:
žile v njem so ~as, ~as v žilah pesem.
Greš na sprehod -
pesem sprehaja tebe in ne ti nje.
Vsaka pesem ima v sebi krta
Vsaka pesem je žrtvovanje: časa, prostora in pesniške krvi. Vsaka pesem je manjšanje telesa: tilnik se spušča vedno nižje in čelo.
Vsaka pesem ima v sebi krta: njeno zemljo rije in koplje. Vsaka pesem ima začetek in konec: zaživi sama, pesnik jo pokonča.