Cankarjev glasniIt
Mesečnik za leposlovje in pouk. Izdaja
CANKARJEVA USTANOVA Uredništvo in upravništvo	6411 St. Clair Ave..Cleveland, Ohio.
Urednik: Etbin Kristan	Upravnik: Louis Zorko
Naročnina za Zedinjene države: Na leto $3.00., pol leta $1.75.,
posamezen zvezek 30 centov. Za inozemstvo $4.00 na leto.
* *
CANKARJEV GLASNIK (CANKAR'S HERALD) is published monthly by the Cankar Foundation, 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio.
Entered as Sccond Class Matter August 31, 1937, at Cleveland, Ohio, under the Act of
March 3. 1879
Subscription rates: Domestic — One year $3.00. Half year $1.75. Foreign $4.00. Single copy 30 cents.
Editor: Etbin Kristan	Manager: Louis Zorko
•
Usebina
človeštvo in boj ...................................................................................... 1
!VAN ZORMAN: HVALNICA .................................................................... 4
e. k.: sleci — obleci! ............................................................................ 4
kolonije za nemčijo............................................................................8
ivan jontez: demokracija ..............................................................11
više od ptiča..............................................................................................11
J.: mi in naš čas ....................................................................................13
ANTON šULAR: ZAMEGLENA SLIKA ..................................................14
tragedija nankinga ............................................................................15
opozicija v nemčiji ..............................................................................18
ANGELO CERKVENIK: ROKA PRAVICE ..............................................20
e- k.: vltava ................................................................................................24
e. k.: julkina zmota ..............................................................................26
CQ
Dve ženski, očividno z dežele, sta se nekega večera, ko so se cele trume ljudi vračale od dela, vozili na busu Po Madisonovi aveniji. Ko sta prišli do svojega cilja — Ce sta sploh imeli kakšen cilj — sta izstopili pri spred-vratih, kjer sta delali napoto številnim potnikom, so hoteli vstopiti. Sprevodnik je bil nejevoljen in je clejal: "Zakaj ne izstopite pri zadnjih vratih, kjer je Prostor za to?" ženski sta bili že na pločniku. Vendar sta se vrnili v bus, šli do zadnjih vrat in izstopili tam. Sprevodniku je sapo zaprlo.
Ime "Mexico" prihaja od boga Meksitili, ki so ga Azteki častili kot boga vojne.
Ce se hočete prepričati o čistosti kave, vrzite nekoliko grobno zmlete kave v kozarec vode in zmešajte, čista kava Plavala na vrhu, kar je nečistega, bo padlo na dno.
V stari Grčiji je bilo prepovedano, prodajati moškim dišave. Danes je v Ameriki 32 različnih parfumov na trgu, ki so namenjeni izključno moškim.
Splošno se misli, da je jeklo ognja varno. Toda, četudi se zdi čudno, bo jeklo, če ni na kak način zavarovano, gorelo.
Blizu Wyalusinga v Pennsylvaniji, ob reki Susquehanna je prostor mesta Asilum. To mesto je bilo začrtano, a nikdar ne zgrajeno. Leta 1789 je pobegnilo nekoliko roja-listov iz Francije. Mislili so v Ameriki ustanoviti svojo kolonijo in zgraditi palačo za kraljico Marie Antoinette. Izdelali so načrte, začrtali ulice in trge, a preden so začeli zidati, je prišla vest o gilotiniranju kraljice. Mestu so bili dali ime Asilum, a s smrtjo Marije Antoinette je tudi mesto umrlo. Trasirane ulice se pa še vedno lahko opažajo med fai^nami, ki sedaj pokrivajo ta kraj.
Za gospodinje
Poletje je vroče in včasih začne človeku vsaka topla reč presedati. Oblekel bi se tako, da skoraj nič ne bi ostalo na njem, vsa okna bi odprl, dasi se pri tem včasih huho zmoti, pil bi samo mrzle pijače, kar tudi ni vedno dobro, in tako je tudi z jedmi. V tem oziru si pa prav lahko pomaga, zakaj mrzlih jedil je mnogo in v njih je prav toliko kalorij in vitaminov kot v toplih. Vsakovrstno sadje je sedaj zrelo ,le treba je, da je za jed res zrelo in dobro umita. Solate se lahko prirejajo na mnogo načinov. Pa tudi tisti ima dovolj izbere, ki so mu najljubše mesne jedi. Sem spadajo različne hladetine (žolče), ki se lahko narede iz različnega mesa. V naslednjem podajamo navodilo za TELEČJO HLADETINO.
Vzemi štiri do pet funtov telečje noge in jo dobro odrgni. Posoli in popopraj po okusu, deni v lonec in dolij toliko vode, da bo meso pokrito. Kadar zavre, pusti, da se kuha približno eno uro. Potem nareži kakšne tri korene, nekoliko zelene, malo petršilja, čebule in česna po okusu, nastrgaj pol limonine lupine in dodaj vse to k mesu. Kuha naj se še, da bo meso prav mehko, toda da se ne razpada. Če je potrebno, dolij nekoliko vroče vode, ampak če ni treba, pusti, da se povre. Kadar je meso dovolj mehko, ga razreži na kocke, odstrani kost, odcedi ostale primesi in jih lepo pomešaj z mesom, daj v skledo in polij s tekočino, ki si jo odcedila in pusti čez noč v ledenici ali hladilniku, da se strdl .Servira se lahko s kakršno koli solato; najbolj primerna je pač krompirjeva, zelena ali pa zelj-nata.
TELEČJA SOLATA.
Tudi to je zelo okusna poletna jed. Za to potrebuješ: dve kupici na kocke zrezane kuhane teletine. pol kupice narezanih kumaric tretjino kupice narezane zelene dva trdo kuhana, narezana jajca dve žlici sesekljanega petršilja dve žlici nasekljanega pimienta dve žlici nasekljane čebule pol žličice soli četrt žličice paprike tretjino kupice majoneze dve žlici s kisom pomešanega olja
Vse to lepo zmešaj in daj na hladno. Servira se na svežih solatnih listih.
NADEVANI PARADIŽNIKI, štiri velike paradižnike dve žlici narezane zelene paprike pol kupice drobtin žlico masla šest žlic kisle smetane pol kupice narezane kuhane teletine dobro žličice soli pol kupice kuhanega riža štiri velike narezane gobe popra po okusu
Od vsakega paradižnika odreži košček s cvetnega kraja. Z žličico zajemi iz paradižnikov nekoliko notranjega mesa. Odrezane kose paradižnikov sesekljaj in pomešaj z ostalimi sestavinami, razen drobtin. S to zmesjo lepo napolni izdolbene paradižnike. Opraži drobtine na maslu in pokrij ž njimi paradižnike. Pomaži ponev z maslom in raztopi še nekoliko masla. Dolij malo vode in praži pol ure v zmerni pečici — 350 st. P. Polij večkrat s tekočino, ki se nabere v ponvi. Ko je gotovo, daj v ledenico.
Ob hladnem vremenu se ti paradižniki lahko servirajo topli.
NADEVANE PAPRIKE.
štiri velike paprike
kupico nasekljanega kuhanega ali pečenega mesa pol kupice drobtin tri žlice nasekljane čebule dve žlici nasekljane zelene žlico nasekljanega petršilja četrt žličice soli malo paprike en rumenjak dve žlici smetane eno žlico raztopljenega masla Umij paprike. Odreži vrhove in izdolbi paprike. Dobro zmešaj vse sestavine in napolni s tem paprike. Položi jih v plitvo ponev in dolij za pol palca vrele vode. Praži 35 minut v zmerni pečici — 250 st. F.
V Ameriki je v mnogih hišah navada, da delajo za Veliko noč pečeno gnjat. Nam to ni popolnoma novo, zakaj gnjat, četudi ne pečena, je v starem kraju spadala med "žegen," s piruhi, poticami in hrenom. Ampak prav tako kakor je potica dobra vsak čas, ne le o božiču in veliki noči, tako ni nobenega zakona, da se pečena gnjat ne bi smela jesti ob drugih časih. Prav tako kakor kuhana, se lahko servira topla ali pa tudi hladna in to je nekaj vredno ob vročih dneh poletja. Če se doda krompirjeva solata (glej majsko številko), bi si človek prste oblizal.
Tukaj je predpis za celo gnjat, kar zadostuje za dvajset jedcev; razume se, da se lahko speče tudi manjši kos in tedaj se vsi dodatki vzamejo sorazmerno.
Kupi prekajeno gnjat, težko 8 do 10 funtov. V New Yorku nekemu mesarju ni šlo v glavo, da hočemo peči prekajeno gnjat. In neka dama, ki je kupovala druge reči, je avtoritativno dejala: "šestdeset let sem že stara, pa še nikdar nisem slišala kaj takega. Če hočete peči šunko, kupite svežo." — To le dokazuje, da se človek ne more vedno ravnati po tem, kar mu pravijo drugi. Pogostoma slišimo slavospeve materini in babičini kuhinji. Res, mnoge med njimi so znale kuhati in peči, da je bilo veselje. To pa vendar ne pomeni, da bi se morala vsa kuha in peka ustaviti na tisti točki. Tudi v kuhinji gre svet naprej. Tehnične pripomočke imamo, ki jih naše matere niso imele. Zelja po novih iznajdbah je tudi v kuharičini glavi živa. In zgodi se tudi, da te kaj zmede, pa se ustrašiš, da si vse pokvarila. Ko je pa gotovo, spoznaš, da si iznašla novo jedilo. — Vrnimo se torej k
pečeni gnjali Prekajena gnjat, 8 do 10 funtov približno galon vrele vode eno stepeno jajce dve kupici rjavega sladkorja malo škatljico celih klinčkov polič (pint) belega vina ali soka od gnjati.
Dobro obriši gnjat in namoči čez noč.
Položi v velik lonec ali kotliček, kadar si odcedila, polij z vrelo vodo in kuhaj na zelo majhnem ognju, dokler se ne omehča. Pazi pa, da ne postane premehka. Odcedi in obreži zunanjo kožo. Potem pomaži gnjat s stepenim jajcem in dobro nadrgni s sladkorjem. Naredi zareze po-dolgem ln počez in zasadi vanje cele klinčke. Tedaj položi gnjat v veliko ponev, oblij z vinom ali s sokom, ki si ga dobila pri kuhanju, naredi v pečici 300 st. P. topline — in gnjat gre vanjo. Zalivaj jo vsaj vsakih petnajst minut. Peči bo treba približno poldrugo uro, kar je največ odvis-(Konec na predzadnji strani)
CANKARJEV GLASNIK
MESEČNIK ZA LEPOSLOVJE IN POUK
II. letnik
1938 +
1.
številka
Človeštvo in boj
Nekoliko tisoč milijonov let je potrebovala priroda, da je ustvarila človeka. Pričela je zelo skromno, s protoplasmo, pa s celico, pa z delitvijo celice in potem so sledili nešteti procesi, iz katerih so izšle žive oblike brez števila. Naposled se je prikazal človek in tudi on je moral prehoditi dolgo pot in preživeti mnogo izprememb, preden se je postavil v sedanji obliki na vrh zemeljskega življenja. Nadel si je ime Homo sapiens — razumni človek.
V svojem imenu, katerega mu nihče ne more braniti, se izraža njegov ponos, podedovan kakor mnogo drugih lastnosti Jz davnih časov, ko so druge živali gospodovale na zemlji in mu Nevede pripravljale tla. Sedaj je on gospodar nad vsemi, ki so se ostale — na suhem, v vodi in v zraku. In samega sebe smatra za vrhunec vsega stvarstva.
Njegovo gospodstvo pač ni do dobrega utrjeno; priroda mu Je dala mnogo, dovolila mu je, da gleda v njeno delavnico in Prodira v zaloge njenih skrivnosti, da postaja njen sotrudnik, ampak uklonila se mu ni in včasih ga živo spomni, da ima moči, katerih on ni ukrotil. Ne pravi mu, da jih nikdar ne bo, ampak Uci ga skromnosti. S potresom mu razdene njegova ponosna ^esta, z viharji potopi njegove nogočne ladje, cele dežele, plo-dovite in zelene mu opustoši; opomni ga, da ni edino živo bitje na svetu pa pošlje kobilice in vsakovrstne žuželke in drobne nevidne stvarce, da pojedo njegovo setev ali se pa zajedo v Pliuča in obisti. "Uči se in varuj in napreduj, če hočeš živeti, zakaj iste sile, ki so ustvarile tebe, te lahko tudi pokončajo kakor nekdaj dinosavre in pterodaktile in iz zaničevanih malenkosti svojega vrta lahko po svojih razvojnih zakonih naredi kaj Večjega od tebe."
Skozi meglo je človek slišal svarilo prirode in vstal je Modrijan pa zaklical: "življenje je boj!" Drugi, manj modri od
lis lj|
Hi
njega, so povzeli klic in zatrdili: "človek je ustvarjen za boj." In zopet drugi so prišli in jim prikimali: "Da, bojevati se morate. Povsod po svetu je boj, v velikem in v malem; človek se ne more izogniti temu zakonu. Vedno morate biti pripravljeni na boj. Mi vas pripravimo in vodili vas bomo."
Sklicujoči se na prirodo so veliki voditelji zatajili njeno povelje. Ljudje so jim pa sledili kakor čreda kakor slede krave in teleta biku in ovce ovnu. Kamor se ozremo, vidimo boj, ki ga niso ljudje sami hoteli in ga priroda ne ukazuje, boj človeka proti človeku, neznanca proti neznancu, brata proti bratu, le ker so voditelji tako ukazali, človek z vso svojo "slavno zgodovino", s svojimi uspehi in s svojo civilizacijo je še neznansko majhen in ni spoznal svoje prave, svoje najvažnejše naloge. Vsa sredstva mu je dala priroda, on jih pa ni znal porabiti, da bi osnoval ČLOVEŠTVO.
Vseokrog sebe bi lahko videl, da hoče velika mati skupnost. Vsi planeti s svojimi meseci in obroči so s svojim osrednjim soncem ena družba in ta je le en del neznansko večje Rimske ceste; na milijone je takih velikih družb po svetovnem prostoru in vsaka je vezana z enakimi zakoni. Na milijone je drobnih stanic v človeškem telesu, vsaka je stanica zase, a vse skupaj so telo; vse morajo sodelovati, da telo in duh funkcijonirata, vse morajo biti zdrave, da človek ne oboli in umrje. Ene so združene v možganih, druge v pljučih, zopet druge v srcu, v želodcu, v mišicah rok in nog, a vsi organi so in morajo biti ena enota, sicer je vse narobe.
Posamezen človek ima svojo važnost kakor jo ima posamezna stanica; če ena izmed milijonov zdivja in pozabi na sodelovanje, se razvije rak in pogubljena ni le ena zablodla celica, ampak človek. Toda človek ne bo nikdar priznal delcem, iz katerih je sestavljen, več važnosti kot sebi samemu. Pa pozablja, da je tudi on le stanica ogromnega telesa, ki more uspevati le tedaj, če vsi deli sodelujejo, ne pa, če gredo pljuča proti srcu, želodec proti možganom, jetra proti hrbtenici. Priroda ni porabila milijonov in milijonov let, da zmodelira enega človeka, cesarja, diktatorja ali dalaj lamo, ampak rod, ki bo na zemlji sposoben izvrševati njene namene. Te naloge, najvažnejše izmed vseh, človek v vsej svoji zgodovini še ni spoznal in komaj kaj je storil, da jo izvrši.
Življenje je boj — beseda je resnična. Ampak boj, na katerega kliče priroda človeka, ni bratomor, temveč boj zoper vse tisto, kar otežčava napredek vsega plemena in ogrožuje življe-
nje in blagostanje vseh. Stvarnici ni Arijec več od Žida, belec več od črnca, German več od Kitajca. Vsak dan prihajajo vesti: V rudniku je zasulo sedemdeset delavcev, žene in otroci se v smrtnem strahu zbirajo okrog jame, tovariši napenjajo vse moči pri reševanju, toda upanja je malo; — tornado je porušil štirideset vasi, ceni se, da je več kot deset tisoč mrtvih in škoda sega v milijone; — na zapadu je zgorela šola, otroci se niso mogli rešiti, učitelji so poginili ž njimi; — ogromno letalo je v megli izgubilo orijentacijo in je padlo v morje s piloti in potniki; — neznana bolezen se je začela širiti po jugu, zdravniki je ne morejo obvladati. . .
Ni konca ne kraja takim vestem. Tu je pojasnilo, zakaj je življenje boj. Zoper te sovražnike je človek — edini izmed vseh bitij na svetu — dobil sredstva in njegova stvar je, da jih razvije in rabi, ne zoper človeka, ampak zanj, za vse ljudi, za človeštvo. Edino s sodelovanjem vseh po skupno izdelanih načrtih more doseči svoj najvišji cilj. Človeška družba mora postati dejstvo, preden bo človeški rod mogel biti prepričan o varnosti svojega obstanka na zemlji in pridobiti sposobnosti za velike naloge, ki so pred njim in katerih se je doslej komaj dotaknil.
Velikani na tem svetu niso zavojevalci in egoisti, ne diktatorji, ki ščujejo narod proti narodu in žrtvujejo milijone za "slavo", ne mogotci, ustvarjajoči razmere, iz katerih se ne more izcimiti nič drugega kot klanje, temveč tisti tihi, zaničevani in Preganjani skromni mali ljudje, ki razkrivajo resnico in se trudijo, da bi utrli človeštvu pot v edinstvo, v katerem je moč za obrambo, za večje spoznanje, za prodiranje v še nerazodete skrivnosti, za resnično gospodstvo človeštva, za napredek, ki Povede naš rod do ciljev, ki jih komaj najsmelejši umovi slutijo. S skupnim delom vseh postane zemlja, tako bogata in radodarna, lahko raj za vse. In izven zemlje je še toliko sveta, kamor Zoprne spoznanja želje. . .
Posameznik ima svojo vrednost, vsak narod, vsaka skupina lrfia svoje pravice, ali nad vsemi stoji človeštvo kot celota. Ustvariti to edinstvo je najbolj neizogibna, največja in naj-Plemenitejša naloga vseh. če jo izvršimo, bo človeštvo vsega stvarstva cvet; če je ne znamo uresničiti, poginemo vsi. Priroda,
kateri nismo za nobeno rabo, nas brcne na smetišče. . .
★ ★
V sliki "Blokada", ki kaže dogodke v sedanji Španiji, se dejanje zaključi s klicem: "Kje je vest sveta?" — To je! Tistega syeta, ki bi imel vest, še ni. Treba ga je šele ustvariti. . .
Hvalnica
IVAN ZORMAN
Kolika lepota v gibkih je stvareh! Lastovke in srne, iskre in kometi; fantov blisk v očeh in njih zvonki smeh; strela, ki na nebu ostro zablesti; veter, ki pšenico v hipu razživi; konj, ki v dirki k cilju zmagovit hiti.
Kolika lepota v mirnih je stvareh! Luč usihajoča sončnega zatona; val, ki vrh zagona silen postoji; hlod, ki izgoreva, v mraku mirno tli; nagelj, ki na oknu diha dvojni čar, ko cvete z dekletom za ljubezni dar.
Sleci - obleci!
E. K.
1.
V zraku je bilo nekaj svinčenega; tudi kadar je bilo sonce najjasnejše, je človek čutil težo, ki je pritiskala bolj na duše kot na telesa. Strah je romal po svetu in temne slutnje so se vlačile kakor megle po zemlji. Nič ni bilo jasnega; nobenega vzroka strahu ni bilo opaziti. Toda parlamenti so dovoljevali večje in večje svote za bojne ladje, za topove in za novo bojno sredstvo — letala. Branili so se, ampak upirati se niso mogli, zakaj bližnji in daljni sosedje so ravnali enako, veliki državniki so jih pa tolažili, da služi vse to vzdrževanju miru. V vsaki državi so trdili, da žive v prijateljstvu z vsem svetom. Kljub temu je tlačila narode mora in življenje je bilo neveselo. Besede državnikov so se zdele neodkritosrčne in niso ljudstvu dajale zaupanja. Ljudje so si hoteli dopovedati, da je strah prazen in so se mu po sili rogali, pregnati ga pa vendar niso mogli. Hodili so po svojih opravkih, a nikdar niso bile vse misli pri delu.
Kajpada je bilo dosti ljudi, katerim je tekla bolj redka kri po žilah in jim je bilo vsako razburjenje tuje. življenje jim je teklo kakor je pač prihajalo in za "visoke" reči se niso bri-
gali, ker jih niso smatrali za svoje. Ali ko je zagrmelo, so bili prav oni kakor udarjeni.
Leta 1914 se je zrak še bolj zgostil in dihanje je postalo težavno. Bilo je kakor pred nevihto. Nekateri ljudje so začeli govoriti, da bo vojna. Toda to se je zdelo nesmiselno. Zakaj? čemu? Saj ni nikakršnega vzroka. Vzroki pa so se bili že davno nabirali in nemara jih je bilo nekaterim očem pretežko opaziti, ker jih je bilo preveč. In oni, ki so jih držali v svojih rokah, niso povedali.
Naenkrat je zazvenel odmev sarajevskih strelov in vse je bilo kakor izpremenjeno. Tudi oni, ki se niso bili nikdar družili s črnogledi, so začeli vpraševati: Kaj bo? Poskusili so si ohraniti upanje, ampak dvom ga je bolj in bolj glodal. Vojni bog se je režal: "Sedaj imate vzrok, ki ga lahko čitajo tudi nepismeni ljudje. Nič več vam ni treba govoriti o svojih davnih namenih, ki so bili vedno nedosežni brez mojega blagoslova. Sedaj se vam ni bati očitkov. Le nekoliko spretnosti, pa lahko zapalite svet in dosežete svoje cilje." Mogočni gospodje so razumeli vojnega boga, ker je govoril — v vseh jezikih — tako, da so ga razumeli. . . Po-
šast, ki je že davno čakala na ta trenotek, je Prilezla iz brloga.
2.
Milena je bila pri daljnih sorodnikih v Kotoru. Pozno so se novice iz drugih krajev zvedele tam. časopisi so prihajali z ladjo, ko so bili po drugih krajih cesarstva že stari. To je še povečalo nemir v dušah. Vojaki so začeli prihajati in v Boki so se Prikazale bojne ladje. Mileno je peklo v srcu, dasi se je trudila, da bi se kazala mirno. Vse kaže, da izbruhne vulkan, ker nočejo miru tisti, ki bi ga edini mogli ohraniti. In kaj bo ž nJ0, če bo vojna? — Začeli bodo zapirati ljudi m dolgo ne bo, preden pride one na vrsto. Srb-kinj a je in že to bi zadostovalo. Njena kri je vedno bila vroča in tam, kjer zapisujejo take reči, jim je njen značaj znan. Večkrat so ji očitali uporniškega duha in če se vrne domov, ga ne bo mogla tajiti. Če ostane, kjer je, ne bo nič bolj še, zakaj tukaj bodo vsi osumljeni.
Hudi viharji so se podili po njeni glavi in težko je bilo najti odgovor na vsa vprašanja. čas je pa hitel in kdo ve, kaj se je že zgodilo, odkar so začeli pošiljati z Dunaja ostre zahte-ve v Beograd. Morda je sploh že prepozno, da kaj ukrene, če pa ni, utegne biti prepozno vsak cas. Hitro je povezala svoje stvari in se odpeljala v Dubrovnik, od tam pa v Sarajevo. Tam so vedeli nekoliko več novic; vse, kar je slišala, ji je utrjevalo prepričanje, da ne bo nobena Sl'a na svetu preprečila vojne, ker so tisti, ki odločujejo, preveseli, da so dobili pretvezo, ki Prišla kakor da so jo naročili.
"Pobegniti iz dežele!" je bil edini svet, ki £a je mogla izsiliti iz svojih možganov. Ampak Ce je bilo lahko skleniti, je bilo teže izvršiti, če so res pripravljeni na vojno, bodo meje zastra-perot pa nima, da bi preletela granico Kakor ptič. Vendar pa mora odtod. Ta misel se -11 Je že tako utrdila, da je sploh ni več razgla-ala. Bilo je prepričanje. Ostalo je le vprašaje, kako se da stvar izvesti.
V Sarajevu je imela nekoliko znancev, ka-erim je zaupala. Enemu je razkrila svoj na-ftien in ga vprašala, ali misli, da je izvedljiv.
"Težka reč," je odgovoril starec; "dve-^a, kolikor jaz vem, se je posrečilo, čolnar ju Je Prepeljal po noči, ko je bila tema kakor v r°gu. Ampak vojaštva kar mrgoli po deželi in
meji, pravijo, straži po eden na vsakih par korakov. Ni le težko, tudi nevarno je."
Milena je premišljevala. Nevarno bo kmalu povsod, če dobi priliko, da sede v čoln, ne morejo nič drugega kot streljati za njo. Vsak strel ne zadene, zlasti po noči ne. In če bi zadel, je bolje kot ječa. Zakaj s političnimi jetniki bodo ravnali slabše kot z morilci. Strasti se ne krote izlahka in maščevanje je iznajdljivo v okrutnostih. Vsak birič bo velik gospod in bo hotel pokazati svojo moč. Kadar se ljudem zdi, da so najmogočnejši, so pogostoma naj-slabotnejši; vse znajo premagovati, le svojih nagonov ne.
Te misli so ji slikale grde podobe pred očmi in ji utrjevale prepričanje, da ni drugega izhoda, četudi mora tvegati vse. Vprašala je za čolnarjev naslov in ga ponavljala v glavi, dokler ga ni znala tako kakor svoje ime. Zapisa-vati si ni hotela takih reči, da ne bi spravila koga v nepriliko, če bi jo slučajno preiskali. Po noči se je odpeljala z vozom in se ustavila v vasi blizu meje. čez dan ni šla nikamor in je le iz hiše opazovala, kolikor je mogla. Videla je le, da je bilo res mnogo vojakov okrog. Zvečer je poiskala čolnarja. Vprašala ga je, ali bi ji prodal čoln.
"Kako pa veste, da ga še imam?" je vprašal.
"Povedali so mi," je odgovorila. "Kako naj vas prepričam, da mi lahko zaupate? Moža v Sarajevu, ki mi je dal vaš naslov, poznate. Ali bi mi ga bil dal, če bi bila sumljiva?"
"Ne, tega se ne bojim," je odvrnil, "ampak čolne so pobrali povsod in zato sem vprašal, kako da veste, da ga še imam. Da, imam ga, ker se mi je posrečilo, da sem ga dobro skril, preden so prišli. Imel sem še enega, ki ni bil skoraj za nobeno rabo in tega so vzeli. Na prodaj pa ni. Tudi jaz imam svoje misli in zdi se mi, da bo čoln še potreben, če vam ga prodam, ostane na drugi strani in nikomur ne bo več pomagal. Ampak če ste med tistimi, za katere je bolje, da pridejo čez mejo, vas prepeljem, kadar ne bo noč tako jasna, da bi se le norec izpostavil puškam."
Milena mu je hotela dopovedati, da noče spravljati njegovega življenja v nevarnost. On ji je odgovarjal kakor fatalist, življenje, je dejal, ni nikdar varno. Kadar hoče smrt človeka, ga najde, če pa še ni čas, ni nobena nevarnost resna. Na svetu smo zato, da si pomagamo; dosti je tistih, ki ne razumejo tega in so ponosni, če morejo biti druge ljudi, torej
nas mora biti vsaj nekaj, ki vemo, da so vsi ljudje bratje in sestre.
Poslušala ga je in misli so ji hitele kakor da se prepira dvoje nasprotnikov. Svoje življenje lahko postavlja na kocko, od človeka, ki ji hoče storiti uslugo, pa ne more sprejeti take žrtve. Toda na drugo stran mora in druge poti ne pozna, če zavrne čolnarjevo ponudbo, ji ne ostane nič drugega kot da se vrne in počaka, kar ji prinese neprijazna usoda. Toda čolnar je odkimaval.
"Vsak človek ima kakšno nalogo v življenju," je modroval; "moja je za enkrat ta, da pomagam dobrim ljudem na varno, kjer bodo lahko storili kaj dobrega. Zato varujem svoje življenje, kolikor ga človek pač more varovati. če gledate črno, vam bo vse temno.Pogledati je treba tudi svetle strani. Saj tudi na drugi strani ne bo raj, kadar začno topovi grmeti, ampak vsaj prosti boste in prijatelje boste i-meli. In kaj mislite, kako bi bilo meni, če bi vas pustil, da se vrnete pa bi zvedel, da so vas biriči prijeli in vas mučijo v ječi? Kadar pride dobra misel, je ni dobro zavreči, ker je ž njo nekoliko težav. Storili ste sklep, držite ga in podkrepite ga z zaupanjem. Kadar bodo oblaki gosto pokrivali mesec in zvezde, vas preves-lam, dotlej si pa ne delajte skrbi."
Mileno je obšlo silno spoštovanje do pri-prostega moža. Njegove besede so bile mirne, nič siljenja ni bilo v njegovem glasu, čutila je pa, da je močnejši od nje in da se mu ne more upirati. Hotela se mu je zahvaliti, pa ni našla izrazov za svoja čustva. "Dober človek ste," je bilo vse, kar je znala povedati.
Na srečo ni bilo treba dolgo čakati. Prišla je noč, tako temna, da so oči popolnoma odpovedale. Blesketalo se je, zdaj na tem, zdaj na onem kraju neba in Milena je ugibala, ali pomeni to nevihto. Nekoliko grmenja bi še pomagalo, le da ne bi prišel vihar na vodi. čolnar je bil že pripravljen, ko je prišla. Izvlekel je čoln iz votline, v kateri ga je imel skritega in ji pošepetal, da ima še drugo skrovišče, kjer ga shrani, kadar se vrne. Sedla je na prostor, ki ji ga je pokazal, on je odrinil in kljub svojim letom skočil v čoln kakor maček. Nekaj časa je le toliko veslal, da se je držal od brega pa je prepustil čoln vodi, da ga žene. Nobenega glasu ni bilo slišati. Potem je zavil na desno in nekoliko krepkih sunkov je pognalo čoln proti sredi. Milena se je ustrašila. "Ali niste slišali
glasov?" je šepetaje vprašala. Starec je poki-mal.
"Ne vedo, kaj da je," je dejal po tihem. "Ugibajo, ali je veter, ali voda, ali plavač, ali pa čoln. Tudi če je plavač ali veslo, ne vedo, ali prihaja ali odhaja." Tisti hip je zagrmelo. šlo je nad glavami kakor kegljanje po neskončno dolgem kegljišču, čolnar se je namuznil. "Tam gori nam pomagajo," je dejal.
Mileni je bilo čudno pri srcu. Občudovala je čolnarjev mir, njej pa je bilo vroče kljub hladu, ki se je dvigal iz vode in mrzli sapi, ki je včasih potegnila. Naenkrat se je zaslišal glas kakor iz ogromne daljave: "Stoj! Kdo si?"
Čolnar se ni zmenil. "Nič ne vedo," je šepetaje pripomnil. "Le naj ugibajo!" Milena se je tresla in se bala, da bi čolnar opazil njen strah. Pa ni vedela, da se je bolj bala zanj kot
zase.
Na vodi so bili valovi, toda čolnarju oči-vidno niso delali skrbi. Bilo je videti, da je bil vajen tega posla. Zibala sta se, toda nikdar se ni čoln toliko nagnil, da bi bil Mileni ušel krik, ki je bil ves čas pripravljen. Naenkrat je počilo nekoliko strelov in Milena je poskočila. Mož jo je moral opomniti, da naj ostane mirna na svojem mestu in je dodal: "Kar na slepo streljajo. Kakšen kilometer od nas so krogle padle v vodo. Le da si ne bi očitali, da niso storili nič. Obenem jih je pa menda sram, ker ne vedo, ali streljajo na strahove, na žive ljudi ali pa na svoje utvare."
Še enkrat je počilo in streli so bili nekoliko bližji; potem je še enkrat zagrmelo in kmalu na to sta bila pri kraju. Starec je privezal čoln ob kol. Ne tema, ne gromi in ne streli ga niso premotili; priveslal je natančno tja, kamor je hotel.
Ko sta prilezla na vrh brega, ju je ustavil srbski vojak.
"Kdo sta? Kaj delata tukaj?" je hotel vedeti.
čolnar ga je pogledal. "Ej, stari Andri-ja," je odgovoril. "Stopi bliže in poglej me."
Vojak je pristopil. "Da," je odvrnil; "ali pa misliš, da te pozna vsa naša vojska? Kaj, če bi bil drug regiment nocoj dal stražo?"
Andrija se je nasmehnil. "Tudi pri drugih regimentih me poznajo."
"Ho, mnogo si domišljaš," je povzel vojak; "v vojski je sedaj mnogo novincev."
"To sem pričakoval. Pa kaj naj bi bilo, če me ne bi poznal? Odpeljal bi me do poveljnika in tam bi se vse pojasnilo."
"Kaj pa ta ženska?" je dalje vpraševal vojak. "Kaj hoče in kam?"
Milena je odgovorila namesto starca.
"Za bolničarko se mislim ponuditi. Ali mi morete povedati, kam naj se obrnem?"
"Za bolničarko? Ali mislite, da jih bomo res potrebovali? Ali mislijo to tam, odkoder ste prišli?"
"Zdi se mi tako," je odgovorila.
"Tedaj vas pa odpeljem k poveljniku. On vam bo znal povedati. Jaz ne vem," je pojasnil vojak.
Odšli so vsi skupaj, od Milene je pa padlo Vse težko breme. Sedaj je med svojimi varna Pekla, ki ji je s svojo grožnjo sesal kri in delal 12 nje živega mrliča.
3.
Ko je prispela do Beograda, je bilo že vse odločeno, tako kakor je bila pričakovala. Av-strij a se ni zadovoljila s srbskim odgovorom— nekateri so dejali, da se ne bi bila zadovoljila 2 nobenim — in je napovedala vojno ter obenem mobilizirala. Milena je vedela, da je prekoračila svoj Rubikon in da ni nobenega podatka. Svojo usodo je spojila s slabejšim in ker na tem svetu — kakor si je dejala — še ne zmaguje pravica, temveč moč, ni mogla pričakovati mnogo dobrega. Sedaj se je zavedla mnogih reči, na katere prej ni mislila. Lahko bi se na primer zgodilo, da jo vjamejo in tedaj bi •'o imenovali izdajalko in ž njo ravnali kakor 2 lzdajalci v vojnem času. Ona je pa čutila, da oi bila resnična izdajalka, če bi ostala tam, k)er je bila in pomagala sovražnikom svojega naroda. Oni bi imeli prav po svojih zakonih, toda ona ima prav po svojem prepričanju in naj se zgodi kar koli, imela bo tudi v smrtni uri Zavest, da ni ne mogla, ne smela ravnati drugače.
. Na njeno željo so jo dodelili vojaški boleči. Delo se je kmalu pričelo. V Beograd so začele padati bombe, granate, šrapneli in do-sti strelov je imelo učinke. Zdelo se je, da mo-ra mesto pasti v štiri in dvajsetih urah. Tako-ZVana trdnjava iz starih turških časov je bila "Malenkostna stvar, streli z druge strani Save Pa merili na vse dele mesta, tudi v kraje, •1er ni bilo nič vojaškega in če niso merili, so ^ač zadeli marsikatero hišo, marsikatero civil-
no osebo moškega ali pa tudi ženskega spola. Tudi blizu bolnice so bile eksplozije. Na neko opombo je Milena odgovorila: "Tukaj gre za življenje bolnikov in ranjencev; ne podcenjujem dela telefonistk, toda če one vztrajajo na svojih mestih, ko se ruši zidovje okrog njih, je še bolj nujno za nas, da se ne umaknemo, dokler moremo gibati."
Neki častnik jo je vprašal, ali se nič ne boji. Ona je odvrnila z vprašanjem: "Vi ste že bili v boju. Ali niste nikdar občutili strahu?" In ko jo je molče gledal, je dodala: "Vsi imamo čutila in strah je popolnoma naraven občutek. Kadar poči v bližini, spreleti strah vse v domu, bolne in zdrave, še časa nimate, da bi se zavedali hipnega strahu. Na bojišču mora biti prav tako. Toda vi premagate strah, ker vam nič ne pomaga in ker veste, da se mu ne smete vdati; tako je tudi z nami. Smešno bi bilo govoriti o junaštvu, če bi bili tako u-stvarjeni, da sploh ne bi poznali strahu. Top, ki raznaša smrt z nevarne postojanke, ni junak; konj, ki čuti, pa vas vendar ponese v bojno vrvenje, pa je." Častnik je pokimal, ji stisnil roko in odšel brez besede.
Milena je imela dovolj prilike, da je izkusila svojo hrabrost. Potrebovala jo je že, kadar so prinašali ranjence. V takih trenotkih se ji je razodeval ves strahotni pomen besedice "vojna." Gledala je ljudi, iz katerih so drugi ljudje naredili človeške ruine in ob pogledu na neverjetno grozne rane jo je često obšla taka slabost, da se je le z največjo silo ubranila omedlevice. Ampak niti za hip ni zadremala zavest, da je od njenega dela lahko odvisno življenje človeka in jo spominjala, da ne sme biti slaba. Tako je opravljala svoje dolžnosti in zdravniki, sami upreženi, da so se komaj držali po konci, so jo občudovali. Ni bilo treba besed, da jih je razumela.
Toda kadar so minule dolge, težke ure in jo je zamenjala druga strežajka, pa je imela nekaj časa za oddih, je vsa zatirana slabost izbruhnila in zahtevala svoje pravice. Bila je vedno tako izmučena, da se ji je morala kratko malo vdati. Včasih je kar obležala in se po cele ure ni ganila. Zaspati ni mogla, jesti ni mogla, vsi udje so odpovedali in le možgani, se je zdelo, so spali. Kadar so se slike iz dneva nekoliko odmaknile, se je morala boriti s slabostjo, ki si je hotela prilastiti prvo mesto. V
tem boju je bilo veliko junaštvo, sama pa ni vedela tega.
Zgodilo se je pa, kar je bilo neizogibno in je ni presenetilo. Sila na drugi strani je bila prevelika. Po Donavi so prihajale bojne ladje, na severu in na zapadu so se množile sovražne trume, vztrajati na mestu bi sicer utegnilo biti romantično junaštvo, ampak obrodilo ne bi nič drugega kakor brezploden pogin tisočerih in tisočerih braniteljev. Prišel je ukaz za umik.
Ljudem je bilo hudo pri srcu. Obupavanja pač ni bilo nikjer opaziti in potreba je bila razumljiva. Ampak razum hodi svoja pota, čuti pa svoja in pogostoma se druga od druge tako oddaljuje kakor da so hribi in doline med njima. Bilo jih je, ki so se jokali, ko je prišlo povelje: "Nazaj!"
Milena je ves čas vedela, da mora postati
položaj v mestu nevzdržljiv, pa vendar ji je bilo tesno, ko je prišla odločitev. Dodelili so jo poljskemu bolniškemu oddelku; če ne bi bili storili tega, bi bila morala prositi, da jo vzamejo s seboj, zakaj v mestu ne bi bila smela počakati na prihod osvojevalcev. Ni se ustrašila težav, s katerimi bo brez dvoma spojeno umikanje, tudi ne dela, katerega najbrže ne bo manj kot v bolnici. Ni si vedela odgovoriti, zakaj jo tlači žalost. Ko je bilo vse pripravljeno za odhod, se je še enkrat ozrla po mestu, kjer so bili mnogi kraji že v razvalinah in tedaj se ji je zazdelo, da žaluje za mestom, ki pride pod tujčevo pest. Kdaj se vrne in kako bo tedaj? . . .
še en trenotek, še en pogled in umik se je začel.
(Konec prihodnjič.)
Kolonije za Nemčijo
|O vsej Nemčiji so na javnih mestih razobešeni zemljevidi, ki kažejo med drugim, kje vse je Nemčija imela kolonije pred vojno in razlage pravijo, da jih mora zopet pridobiti, češ da ji gredo po vsej pravici, ker jih je enkrat imela. Hitler je nastopal s to zahtevo v svojih govorih in v barantijah z Anglijo. Mussolini ga je v tem glasno podpiral. In mnogo ljudi tudi izven Nemčije misli, da je zahteva res opravičena, zlasti kadar slišijo, kako strašno primanjkuje Nemčije surovin, ki bi jih mogla dobiti edino iz kolonij. Tisti Hitler, ki raz-teguje usta, da bi se mu skoraj pretrgala, kadar se hoče bahati s svojimi uspehi ali pa blu-fati koga, se kar joka in igra berača, kadar pridejo kolonije na vrsto, brez katerih je veliki in bogati rajh tako majhen in ubožen, da bi se moral smiliti vsemu svetu.
Kaj se skriva za to igro? Ali je Nemčija res tako odvisna od kolonij, da se brez njih ne more razvijati in dati svojemu ljudstvu blagostanja? Ali je od kolonij odvisna njena industrija, njena trgovina? Ali bi bil z vrnitvijo kolonij svetovni mir bolj na varnem?
Vse povesti o potrebi kolonij so nesramno zlagane, vsi nameni, ki jih Hitler razlaga v zvezi s kolonijami, so grda prevara, vse go-
voričenje o miru, ki ga bodo kolonije baje olajšale, so v kričečem nasprotstvu z dejstvi.
Ena najboljših študij tega vprašanja je izšla v pariški Clarte izpod peresa Konrada Sudena, ki seveda doma ne bi mogel povedati tega, kar mu je mogoče v tujini. Med drugim pravi:
Jeseni leta 1924 so angleški listi objavili dolge članke o umoru egiptovskega sirdarja in o ljubezni indijskega maharadže do neke Angležinje, niso pa omenili prodaj ogromnih nemških plantaž v angleškem Kamerunu. Toda te prodaje so bile resnično senzacijonalne. Drugo za drugo teh plantaž je pokupil neki neznani Anglež; angleški listi so ga imenovali kamerunskega kralja. "Kralj" pa ni bil nič drugega kot marijoneta.
Za koga je delal? Kdo ga je plačeval? Odgovor ni neznan. Ime mistične osebe je Wil-helm Kemner in njegov naslov je Kurfuer-stendamm št. 214, Berlin. Milijone, s katerimi je pridobil kamerunske plantaže s posredovanjem uslužnega Angleža, je dala vlada nemškega rajha. Medtem, ko je angleško časopisje z navdušenjem zatrjevalo, da so kamerunske posesti zavarovane za Angleže, je angleška vlada izročila Nemcem dokumente, po katerih so plantaže postale privatna last novih nem-
ških posestnikov, še preden so bile ponujene na prodaj, je nemška vlada vprašala angleško, ali je kakšen ugovor proti temu, da bi nemški državljani kupili te plantaže. Ne da bi vprašala parlament, je angleška vlada odgovorila, da ne vidi nobenega zadržka. Prodaja torej ni bila nič drugega kot komedija.
Treba se je spomniti, kakšen je bil politični položaj v Evropi v tistem času. Francija Je imela močan sistem zvez in njene čete so bile še v rurskem ozemlju. Londonska vlada, sledeča stari metodi, po kateri ni hotela nobene močne sile v Evropi, tako da bo odločeva-nje vedno v njenih rokah, je želela oslabitev Francije. V ta namen je hotela okrepčati Nem-o in ta je, pod pretvezo privatne posesti dobila nenavadno rodovitno ozemlje v Kameru-nu, skoraj tako veliko kot Posarje. Pet in devetdeset odstotkov vse za kultivacijo godne zemlje v Kamerunu je sedaj v rokah "Kame-runske plantažniške družbe" in Kemner je njen ravnatelj.
To nas vodi do Hitlerjeve kolonijalne politike.
V čigavem interesu je? Kdo troši toliko denarja za kolonijalno propagando v Nemčiji m po drugih deželah? Zoper eno dejstvo ne more biti ugovora: Nemško ljudstvo ne bi i-melo nobene koristi od osvojitve kolonij; nasprotno, trpelo bi resno škodo. Zakaj z njegovim denarjem bi se plačevale garnizije, obo-roženje in oprema kolonijalne armade, ki naj bi po nacijskih spisih štela milijon mož. Milijone bi bilo treba le za odškodovanje mandatih sil za njih investicije v zadnjih dvajsetih
letih
in nezaslišane svote bi bile potrebne za trdnj ave in strateške ceste, ki bi jih Hitler nedvomno hotel zgraditi z največjo naglico. Denar za vse to bi prišel od nemških delavcev; ogromne svote, ki jih že sedaj plačujejo, bi se Povišale vsaj za pet in dvajset odstotkov za Pokritje stroškov, ki bi bili spojeni s povrnit-viJ'o afriških kolonij.
Te kolonije tudi ne bi pomagale Nemčiji, Rešiti vprašanje surovin, kot trdi Hitler. Nemili nikdar ni primanjkovalo primarnega ma-t^rijala ali provizij, razen v času svetovne vojne; ne pred letom 1884, ko je dobila kolonije, ne po letu 1918, ko jih je izgubila. To pomanjkanje je posledica njenega nezaslišanega oboroževanja, ki zahteva več in več uvoza vojnega materijala in je izpodrinilo uvoz nuj-nih potrebščin. Razen tega ima, na kar se ra-
do pozabi, drugo mesto v eksportni in import-ni trgovini v francoskem Kamerunu. Pot do surovin ji je torej odprta. Toda gospodarji tretjega rajha ne marajo vstopati pri "odprtih vratih," zakaj radi bi jih zaprli drugim silam.
Hitlerjeva vlada bi rada opravičila draginjo, češ, ker Nemčija nima kolonij, mora plačevati s "papirnatim denarjem." Toda povedati je treba to: Največ banan in čokolade, kar se potroši v Nemčiji, prihaja z nemških plantaž, po nemških ladjah. Razlog, da so najdražji na svetovnem trgu, je v ogromnih pro-fitih, ki jih dela nemški kolonijalni kapital.
Tu je najti odgovor na vprašanje, kdo pro-fitira od Hitlerjeve kolonijalne politike. Nemška banka, ki je zaradi svojih interesov v zgradbi bagdadske železnice in v romunskem petroleju toliko doprinesla za razvnetje svetovne vojne, je ena prvih družb, ki financirajo nemška kolonijalna podjetja. Ta banka, največja, kar se tiče nemškega finančnega kapitala, ima vodilno pozicijo v nemški vzhodno afriški družbi; ona dominira Novo ginejsko družbo, ki ima posebne interese v španski Afriki, v rudnikih in železnici Octavi. Zadnja lastu-je bakrene rudnike in velik del angleških dija-mantnih jam v južno zapadni Afriki. Skupno z nemško banko so Draždanska banka, berlinska trgovska družba in Bleichroederjeva banka vsemogočni gospodarji kolonijalnih družb. To so tiste banke, katerim je Hitler slovesno obljubil, da stare njihovo moč; toda pod njegovim režimom se jim godi tako dobro kot še nikdar prej.
Tudi težka industrija in vojna podjetja niso zanemarjena. Porenski rudniški trust, Mannesmann, je zastopan v prej omenjeni družbi Octavi. Pred tridesetimi leti so njegove marokanske ambicije izzvale resno vznemirjenje v svetovni politiki. Glasovita Siemens-Schuckertova podjetja, katera kontrolirajo Thyssen, Voegler in Siemens, so zastopana v kamerunski gumijevi kompaniji. Daimler-Benz, nemški Ford, je med direktorji Novo gi-nejske kompanije. Drug član te kompanije, Buecher, zastopa generalno električno družbo v Berlinu in je tudi med Kruppovimi direktorji. Družina Amsinck v Hamburgu, bogati lastniki parnikov, katerih trgovina se dotika skoraj vsake nemške luke, vodi nemško zapad-no afriško črto in Woermanovo črto. Svoje profite vlači iz kolonijalne trgovine in iz pre-
važanja vojaštva in vojnega materijala za Franca v Španiji. Ravnatelj narodne bančne zveze in član neštetih direktorijatov Fischer je med prvimi na listi nemških finančnih velikanov.
Ta mala, toda mogočna skupina je odgovorna za Hitlerjevo kolonijalno politiko. Sestavljena je iz velikih bankarjev, velikih industrijalcev in lastnikov parniških podjetij, ki bi radi pomnožili svoj kapital v Afriki; povečati hočejo svoje profite z zgradbo trdnjav in strateških železnic; pod pretvezo zaščite nemških kolonij hočejo, da Nemčija poveča svojo mornarico, ki naj jim omogoči nova trgovska podjetja.
Hitlerjev fašizem čuti privlačnost pomnoženega oboroževanja, ki bi pomenilo dobro kupčijo in je zaverovan v neprimerno strateško pozicijo, ki bi mu jo dale kolonije. S kolonijami bi lahko mnogo hitreje začel svetovno vojno in bi imel ugodnejši položaj v vojni.
Nekateri ljudje mislijo, da bi odpadla vsaka nevarnost vojne, če bi le Hitler dobil kolonije, ki jih zahteva; ali pa razumejo, zakaj je Mussolini podprl njegove kolonijalne zahteve v svojem govoru v oktobru 1937? Italijanski diktator razume, da ne bo mogel doseči svojega najljubšega cilja, razdejanja angleško egiptovskega Sudana in preureditve italijanskih kolonij v neprekinjeni enoti brez nemške pomoči. Če bi se Tanganyika vrnila Hitlerju, bi Mussolinijeve čete lahko korakale iz Libije in iz Abesinije, zakaj angleški odpor bi se utegnil zlomiti, če bi Nemčija napadla Kenijo in Ugando. Hitlerjevi in Mussolinijevi načrti gredo celo dalje — ne le Tanganyika, ampak vse nekdanje nemške kolonije, zlasti Kamenini in zapadna Afrika naj bi postali nemški. Če bi naciji mogli dobiti vse to, bi Hitlerjeve in Mussolinijeve armade lahko naredile zagozdo med Libijo in Kameruni, Afrika bi bila razdeljena na dvoje in angleške in francoske kolonije bi bile ločene.
O teh ciljih se javno piše v nemški in italijanski kolonijalni literaturi. Fašističen zid od Tripolisa do Capetowna spada med najljubše sanje diktatorjev. Naj tisti, ki verjamejo, da bi se Hitler zadovoljil z vrnitvijo kolonij, pomislijo na špansko Afriko, španska Gineja je rezervirana za nemško novo ginejsko
kompanijo in za rajhsverske oficirje. Velike strateške zgradbe so tam dovršili, kjer vladajo skupno Francovi zaupniki in vsegamogočen nemški konzul. V glavnih mestih in na otoku Fernando Poo kontrolirajo vojaški špecijali-sti, tehniki in rajhsverski oficirji vse utrdbe. V Bati so naredili veliko letališče; ves okraj nadzorujejo Hitlerjevi vojaki in ob otoku Fernando Poo je zgrajeno oporišče za nemške podmornice.
če se Hitlerju vrnejo kolonije, ki jih zahteva v Afriki, bo le tem bolj pohitel s svojimi osvojitvami v Evropi, zakaj te kolonije mu bodo dale mornariška in letalska oporišča in — več vojakov.
Hitler ima še en izgovor, zakaj da Nemčija ne more živeti brez kolonij, namreč ta, da je Nemčija preobljudena. Kako je s to rečjo? Vzhodno od reke Labe prihaja od 37 do 63 prebivalcev na četvorni kilometer, zakaj večina zemlje je v rokah bogatih veleposestnikov. Po najnovejših poročilih bo Nemčija letos gledala, da se vrne dvesto tisoč izseljenih poljedelskih delavcev, kar ne kaže, da bi bila Nemčija preobljudena. Nacijska vlada se pritožuje zaradi pomanjkanja prostora; zdi se pa, da ustvarja sama to pomanjkanje; v zadnjih letih je odvzela nemškim kmetom več kot pol-drug milijon akrov zemlje za strateške zgradbe. Po mestih čaka poldrug milijon družin na stanovanja, ker so namesto teh zgradili kasarne in velikanske palače. Fašizem ne more živeti brez baharije, ničemurnosti in sile. . .
Vse to jasno kaže, da ne bi bila vrnitev kolonij Hitlerju nikakršno tolažilo, tudi ne izpolnitev kakšne resnične potrebe, še najmanj pa zavarovanje miru. Hitler je storil neštete obljube, izpolnil pa ni nobene. Pri njem je vedno: "Le še to, potem pa nič več." In kadar koli kaj dobi, pride: "Zdaj pa še več." Vse od-nehavanje in vse popuščanje edino utrjuje v njem vero, da se mu nič ne more odreči, njegova požrešnost ne pozna nobenih meja in če se ni že prej, se sedaj smatra za največjega človeka na svetu. Tak blaznež ni nič vreden za svetovni mir, ampak je največja živa nevarnost. Edino, kar ga more iztrezniti, je to, da se mu krepko stopi na prste in pokaže, da je njegovih zahtev prav tako konec kakor njegovih obljub, ki nikdar niso bile vredne počenega groša.
Demokracija
IVAN JONTEZ
Rojstvo tvoje bilo vihra, ki je trone starodavne zamajala in razsula, ljudstvu dala do besede.
Trpki boji, strašna vihra — Grob ob grobu padlih borcev Ali tebe, up človeštva, ni ustavil meč tiranov.
Prišla si, nas vzradostila, žgoče rane nam celila, v srcih upanje zbudila — zarja pa je spet vtonila!
Zopet tulijo viharji — Strašne križe riše strela — Z jeklom vladajo tirani — Ti pa kot bi omrtvela!
Vsak slepar te že obrača kakor svinja meh koruze! Kramarjem si kakor cunja, ki naj jalovost pokrije!
Mar to znači, da umiraš? Da boš mrharjem kosilo? Zakon večni je drugačen, zarje vstajajo iz teme.
Ni te strlo pri Bastili, ni te zmlinčil Lev z Otoka — pa pred kljukastimi križi da bi zgrudila se strta?
Naj je noč sedaj še črna, tebi se bo umaknila! Bes pogine, ti boš živa, prerojena, pomlajena!
Više od ptiča
TEH ČASIH, ko je vse na svetu napeto in človek nikdar ne gre spat brez strahu, da zasliši zjutraj, kadar se zbudi .kakšno hudo novico z enega ali drugega konca sveta in ko mora vsa tehnika služiti vojnemu bogu, je to-ažilno, da se tupatam vendar kaže napredek, 1(1 služi mirnim ciljem. Seveda, tudi v takih slučajih ni gotovo, da se ne bo militarizem postil tega, kar mu nikdar ni bilo namenjeno, akor se je že mnogih reči, katerih izumitelji niso nikdar mislili, da bo njihovo delo izrabljajo za umor. Ampak zaradi teh pomislekov se ne more ustaviti ves napredek in tudi če bi se iogli preprečiti koristni izumi, ne bi to nič za-e£lo, zakaj veliki vojni gospodje bi vedno našli Pokorne ljudi, ki bi zanje delali v laboratori-J1h in tako bi vsa znanost služila le vojni.
Najnovejša fotografska kamera je ena tis-'n Presenetljivih iznajdb, ki pomagajo prevažati človeško življenje. Amaterji naj si pri e*n ne delajo prevelikih upov, zakaj ta aparat
ni tako enostaven kakor tiste male kamere, brez katerih na tisoče ljudi ne stori nobenega koraka. Ne more se nositi v žepu ali v torbi in pri posetu ali izletu ni za nobeno rabo. Kdor ga hoče rabiti, mora biti zelo visoko, ne na vrhu metropolitanske palače, tudi ne na Triglavu ali Mont Blancu. Fotografira se s tem nastro-jem iz višav, v katere ne poleti noben ptič.
Višave danes ne pomenijo več tega, kar so nekdaj. Posebno zgrajeni baloni so bili že v stratosferi — v Evropi in tukaj. Ampak to so za sedaj izjeme. Letalom je to še neznana dežela. Ali inženirjem "žilica" ne da miru in izumili so letala, s katerimi so dosežejo višave, o katerih se še pred kratkim nikomur ne bi bilo sanjalo. Ti čudni ptiči, ki imajo precej dru-gračno obliko kot navadna letala, se dvigajo sedem milj nad zemljo. Poglejte v višavo, kadar je dan najjasnejši. Nobena zapreka ne o-vira vašega vida, oči so vam izvrstne, ampak letala v tej višavi ne boste videli in njegovih
motorjev ne boste slišali. Sedem milj nad zemljo!
Pa ne letajo za zabavo. Letala so tako urejena, da lahko poneso v te višave prej omenjeni fotografski aparat, ki ni prav nič podoben kameram, katerih smo vajeni. Predvsem tehta približno šest sto funtov. V bistvu je to zvez-darski daljnogled, ki ima devet ali deset leč in v njem je fotografski aparat. "Vid" tega stroja je pet tisočkrat ostrejši od dobrega človeškega očesa. Ujame pa iz te višave tri sto čet-vornih milj naenkrat.
Tri sto četvornih milj ni malenkost. Ampak na fotografski plošči se ne zaznamujejo le obrisi krajine in največji predmeti, temveč neverjetne podrobnosti. Razume se, da jih ne boste videli, če vam pokažejo posnetek. Tisti, ki "čitajo" te fotografije, morajo biti špecijalno izurjeni in morajo biti strokovnjaki kot geologi, agronomi i. t. d. Mala fotografija se da tako povečati, da zavzame v laboratoriju celo steno. In to povečanje študirajo učenjaki kakor da bi na primer z lune gledali na zemljo. S povečevalnim steklom pregledajo vso krajino od enega kraja do drugega in lahko vam povedo, kje je trava, kje se opazijo stopinje v njej—
"čakaj! Ali nas misliš potegniti?"
Ne, prijatelji. Zdi se neverjetno, pa je vendar resnično. Skoraj vsa država Arizona je bila fotografirana na ta način in delo se neprenehoma nadaljuje.
Lepo in zanimivo. Ampak kakšna korist prihaja od tega?
Ogromna, zlasti v boju zoper sovražnosti narave. Poplave, prašni viharji, pogreznjena zemljišča niso človeku mili pojavi. Toda kadar pride vest o taki ali podobni katastrofi, pravijo ljudje: "Strašno!" In potem dodajo: "Pa kaj hočemo? Tako je in nič ne moremo storiti zoper to."
Učenjaki pa niso tega mnenja, "če bi le razumeli vse te reči, bi nemara lahko tudi kaj storili zoper take nesreče." In to novo fotografiranje jim daje precej sredstev za tako spoznanje. Sam polet v višave ne bi bil presenetljiv, saj so letalci v raznih deželah prišli tako visoko, le da dosežejo rekord. Ampak tukaj i-ma višava pomen, da se aparatu odpre čim večji kos zemlje. Pogled tega instrumenta prodira tako rekoč pod površje zemlje. Učenjak lahko čita iz povečane fotografije, da je pod
površino nekaj narobe. Geolog sledi s svojim svinčnikom podzemeljski "gubi" dvajset milj daleč, med griči, pod rekami, pod travniki ali pšeničnimi polji, celo pod mesti. Ta guba bo danes ali jutri povzročila potres ob vsej svoji dolžini, če se nič ne ukrene, pridejo poplave, mostovi se bodo rušili, nasipi bodo pokali, hiše se bodo podirale in ljudje bodo ubiti. Poznati nevarnost je prvi pogoj, da se prepreči. In s spoznanjem vzrokov se bo mnogo velikih nesreč lahko preprečilo. Tedaj se ne bo več dejalo: "Strašno je, pa kaj hočemo?" V Arizoni so že spoznali vzroke prašnih viharjev, in pripravljajo se sredstva, da se v bodoče preprečijo.
Polet v višavo sedmih milj in ž njim spojeno delo kajpada ni igrača. Zdi se, da ni niti zabava, že to, da mora letalo dvigati šest sto funtov težki aparat, kaže, da je tu nekaj nenavadnega. Kadar je letalo kakšnih deset tisoč čevljev visoko, bodo v kabini zaprli ventilatorje. še dva tisoč čevljev, pa bodo odprli ogrevanje. Tedaj je kakor da piha zdaj topel, zdaj mrzel veter po kabini. Kadar je letalo dvajset tisoč čevljev visoko, se je to že umirilo in v kabini je prijetno toplo. Zrak v letalu je umetno napolnjen s kisikom. Zunaj je temperatura dvanajst stopinj pod ničlo — po Fahrenheitu. Spodaj se vidi zemlja, ampak to je vse. Polja, rek, celo mest ni videti. Opazili bi pač gorovje, ampak če je v dolini mesto, bi ga mogli najti le z dobrim daljnogledom. Kadar je višina trideset tisoč čevljev, ni videti niti hribov. Letalo se dviga, ampak kdor je v njem, ne čuti tega. Zdi se kakor da visi letalo v temni atmosferi. V notranji zrak se spusti več kisika. Zunaj je zrak že šestdeset stopinj pod ničlo. Inženir pri fotografskem aparatu pazi, da je letalo ravno. Dve lučici mu kažeta to. Sploh je ob aparatu vse polno vijakov, gumbov, zapornic in drobnarij, o katerih lajik niti ugibati ne more. Kadar je dosežena nameravana višina, se navidezno igra s kamero — prepričan hoče biti, da gleda naravnost navzdol. Tedaj fotografira, morda celo uro, dokler ni vjel vsega, kar je nameraval za ta dan. če gre po sreči, spravi v tem času kakšnih dva tisoč četvornih milj nfl film. Kadar je film razvit, se pričenja delo o-stalih strokovnjakov. Vi niste iz one višave videli niti hribov, oni pa bodo iz fotografije či-tali podrobnosti, ki jih v dejstvu ne bi opazili niti s sosednega griča.
Mi in nas cas
(Odlomki.)
Najbolj značilna stvar za naš čas je silna zmeda in desorijentacija, ki je zajela tudi tiste ljudi, o katerih je marsikdo mislil, da jih ne more in ne sme, namreč voditelje delavskih po-kretov. Kakor ob času hudega potresa se zdi: hiše se rušijo, ponosne stavbe padajo v prah kot otroške igrače, iz razvalin sika j o pogubni plameni in človek ves prepaden strmi in se v strahu vprašuje, kaj bo ostalo, če bo sploh kaj ušlo razdejanju ... Mi živimo v taki potresni dobi, ko se ruši vse, kar je bilo videti še včeraj "večno," ko druga za drugo padajo stare vrednote in si človek še ni povsem na jasnem, kakšne naj bodo nove vrednote, ki naj dvignejo svet iz ruševin . . . Zdi se, kakor da je prišel Potres prej, nego smo pričakovali, da nas je našel nepripravljene . . .
Potresi pridejo prav tudi zločinskim elementom, ki izrabijo splošno zmedo za krajo, r°P in dodatno razdejanje ... Zdaj si pa zamislimo takole situacijo: potres ruši mesto; med razvalinami se potikajo tolpe zločincev, ki kradejo, ropajo, ubijajo; in tu pa tam se najdejo obupanci, ki v hipni ponorelosti pomagajo uničevalnim silam potresa, zavirajo vsako pomožno akcijo, češ, saj je zaman vsak napor ... In ljudje, ki jim katastrofa ni vzela še vse pameti. pa gledajo in gledajo in ugibajo: Kaj storiti? Ali naj mirno gledamo in čakamo, da bo vse hudič vzel in potem začnemo graditi na novo— če bomo imeli s čem graditi? Ali naj skličemo zborovanje, da se dožene, kakšno opeko bomo gabili pri zidanju novega mesta in kam bomo šli po njo — potres naj pa med tem ruši in zločinski element nemoteno divja? Ali pa bi bilo morda bolje, najprej napraviti red in rešiti, kar se rešiti da — načrte bomo pa delali potem, ko bomo videli, pri čem smo?
Ali ti ljudje se ne morejo zediniti ne za to ne za ono. In preden veš, kaj se prav za prav dogaja, so si že v laseh!
In vendar je problem čisto preprost in enostaven : napravi red in reši, kar se rešiti da, potem boš pa šel na delo in skušal zgraditi nov dom, ki bo bolj varen pred potresom! Načrt ti
bodo narekovale najnovejše izkušnje, nekaj gradbenega materijala boš dobil iz razvalin, ostalega si boš pa poiskal tam, kjer ti bo najbolj priročen in kjer boš našel najboljšega . . .
Vsi vemo, kaj bi radi: nekaj novega, nekaj znosnejšega, nekaj pametnejšega, pošte-nejšega kot je to, kar imamo. Novo hišo hočemo, v kateri bo življenje znosno in kolikor mogoče svetlo. To vemo. Ne moremo se pa zediniti za načrt, za čas graditve, za stavbni materijal in podobno, torej za podrobnosti.
Tudi vsakega arhitekta ne maramo . . . Proti nekaterim imamo predsodke, ker nam njegovo ime ne zveni dovolj domače, proti nekaterim pa pomisleke zaradi barve samovezni-ce itd. Mislim pa, da se bomo sčasoma toliko zbistrili, da ne bomo več gledali na take brezpo-membnosti .temveč se vprašali, ali ima mož, ki nosi recimo rdečo samoveznico, v glavi in srcu kaj dobrega za nas . . . Saj bo človek nazadnje spoznal, kaj je dobro zanj in kaj slabo, kaj je važno in kaj ni važno, kaj je glavno in kaj postransko, kaj lahko še počaka in kaj ne more počakati! Moral bo. Zato vzlic slabemu videzu ne obupujem, temveč upam, da se bo nazadnje vse prav izteklo. In dokler upamo, tako dolgo živimo. Nič del j.	I. J.
Kitajci se ne pritožujejo le zaradi japonskega zračnega bombardiranja neutrjenih mest in ubijanja žen in otrok, ampak tudi zaradi opija, proti kateremu so se borili leta in leta in ga že skoraj iztrebili, pa ga Japonci sedaj šiloma uvajajo v zasedenih krajih. Da so njihove pritožbe upravičene, je potrdil v Ženevi pri Ligi narodov tudi bivši ameriški generalni konzul v Tijencinu, Stuart Jamieson Fuller. Kitajski zastopnik dr. Viktor Hu čicaj je dejal: Japonska združuje s svojim militarističnim napadom tudi narkotičen napad, ki postane sčasoma prav tako morilen. Dejal je, da je sedanja Mandžurija "arzenal narkotičnih snovi." — S tem hočejo japonski militarist! menda le prisiliti trdovratne Kitajce, da spoznajo njihovo "prijateljstvo."
V brivnici je sedel mož z milom na licu in obložen z vročimi brisačami in mirno čakal na nadaljevanje brivske operacije. Naenkrat pridrvi fantič in ves razburjen zakliče: "Gospod Kovač, gospod Kovač, vaša hiša gori!" Mož plane po konci, se izmota iz ogromnega predpasnika in oddirja po cesti. Naenkrat se ustavi in se prime za glavo. "Zlodja, saj jaz nisem Kovač. Kam pa bezljam?"
Zameglena slika
Anton Šular
Vselej, kadar čitam v novinah, da se je ta ali oni podal v staro domovino na obisk svojcev in pogledat še enkrat kraje, kjer so mu tekla mlada leta, mi pride na misel, če se bo tudi njemu, ali njej, zdelo vse tako čudno iz-premenjeno kot se je meni, ko sem pred nekaj leti, po skoro 30 letih bivanja v tej deželi, šel na obisk v domovino.
V	tovarnah na vzhodu, v rovih Skalnatega gorovja in prerijah jugozapada se mi je počasi ustalila nekakšna zameglena slika tistih dolenjskih gričev in vinskih goric, gozdov in potokov ter belih vasic, kjer smo nekdaj krave pasli, stikali za ptičjimi gnezdi, nabirali jagode in borovnice.
Prva leta prihoda v "novo deželo" sem bil zelo zatopljen v misel, kako se hitreje privaditi novim krajem, novim razmeram in tujim ljudem. Tako se mi je kmalu zameglila prava slika nekdanjih domačih krajev. Kadar sem prejel pismo od svojcev, sem si vedno v duhu zamišljal ondotne kraje in si vtisnil v možgane sliko, ki je po mojih mislih morala biti prav natančna.
Veliko je bilo torej presenečenje in razočaranje, ko sem stopil po dolgih letih na domača tla. Vse je bilo videti popolnoma drugače kot pa sem si bil zamišljal. Vse se je namreč zdelo premajhno in pretesno. Pač zato, ker sem se navadil prostrane dežele, ki se ponaša z vsem "največjim." Domača hiša, poleg nje sadovnjak, njive in vinogradi, vse tako otročje majhno kot igrače in otročje gredice.
"Oče, kam je šlo polovico sadovnjaka, da je ostal le tale majhni ograjeni košček?" sem vprašal. Začudeno me je pogledal. "Hm, kam naj bi šlo?" je odgovoril, "saj je še vse tisto, kar sem podedoval po svojem očetu." "Smešno majhno je videti," sem pripomnil. Ni me razumel.
V	moji domišljiji bi bil moral sadovnjak obsegati najmanje par akrov sveta, v vrstah zasajenih s sadnim drevjem, z jabolki, hruškami, črešnjami in češpljami, pa vse lepo razvrščeno, prav nič ne v gneči. Zdaj pa — vse na kupu! In par korakov, pa sem na sosedovem
vrtu, ki je, kajpada, tudi videti majhen in tesan.
Vinograd, kjer smo že zgodnje pomladanske dneve pričeli z obrezovanjem in kopanjem, potem s škropljenjem in drugimi deli, dokler ni prišla najlepša doba, trgatev, se mi je nekdaj zdel širok kos zemlje. Saj je bilo treba pet in dvajset kopačev v vrsti, da so segli od ene meje do druge. In dolžina! Posebno, kadar sem raznašal gnoj v košu, z vrha navzdol. Zdelo se mi je kot najmanj pol milje daljave. Zdaj pa — ozek pas zemlje, stisnjen med drugimi pasovi. Od daleč je videti vsa gorica kot bi narisal debele črte na papir.
Da je izprememba v meni in ne v teh krajih, to mi je bilo jasno. Toda, kako je mogoče, da človek izgubi pravo sliko iz spomina, v nadomestilo se mu pa vtisne vse nekaj drugega?
Domači potok, ki je narastel ob jesenskih deževnih dneh in se ob povodnji razlival po travnikih, se mi je včasih zdel kot velika reka. Zdaj pa . . . majhna pohlevna vodica, da se je komaj poznalo, da se sploh giblje. Ob suhem vremenu bi jo lahko žejen kos popil. Opozoril sem očeta na deloma zasuto in skoro suho strugo. Zamislil se je in priznal, da potok počasi usahnjuje in nekdanje vsakoletne jesenske povodnji ni več. "Če pojde tako naprej, bo v prihodnjih tridesetih letih popolnoma usahnil," je pripomnil. "Toda tega nihče izmed nas ne opaža, ker gledamo enakomerno sliko vsak dan."
Kaj pa nekdanji znanci in prijatelji, posebno še sošolci? Pa sem začel naštevati imena, kolikor sem se jih spomnil. "Raztreseni so po svetu, in precejšnje število jih je ostalo na bojnih poljanah v Galiciji." Izmed raznih i-imen, ki so mi jih našteli, sem spoznal le tri sošolce, ki so še doma. Obiskal sem Načeta G., ki kmetuje doma. Kako je? "Težko! Oženjen— kupica otrok, — in nerodno je stopati za plugom z leseno nogo." Prava noga je ostalo nekje v Karpatih. Penzija? "Da, dvanajst dinarjev na mesec, še za tobak premalo; je pač nas, z lesenimi nogami, preveliko število."
Obiščem Zofko, v katero smo bili zaljubljeni menda vsi dečki celega razreda. Omožena z upokojenim orožnikom, nekaj pokojnine, drugo se pridela na par njivah in — gre.
Kje je Tone? zaslišim neko jutro glas Pred hišo. Predstavi se mi sošolec Anton V., s katerim sva sedela skupaj v eni klopi. Ker Je bil zelo kratkoviden, ni videl na spredaj sto-Ječo šolsko tablo. Pa me je naprošal, da sem mu šepetaje tolmačil, kaj je napisano, da prepišemo v svoje zvezke. Za to "šepetanje" sem dobil od učiteljice — klofuto. "Kako se še i-maš?" vprašam. "Slabo je! Kupčujem s kmečkimi pridelki, predivom, fižolom, jezicami in Podobnimi rečmi. Niti za borno življenje ni in tako slabo mi služi vid. Ampak, preden greš nazaj v Ameriko, mi boš dal dolar, v spomin najinih šolskih let." "Hm, če je stvar taka, pa dam takoj." — Cez par let so mi domači spodili, da je podlegel jetilci.
Torej, le par sošolcev ... ki pa tudi imajo svoje skrbi. Drugih prijateljev in znancev tudi ni, razen, seveda, ožjih sorodnikov. Ljud-Je so sicer prijazni, toda gledajo te tako tuje, k°t bi hoteli reči: toliko let si bil v tisti bogati deželi, pa nam kaj pomagaj.
Napredek se pač veliko bolj opaža v mestih kot pa po deželi. Sicer je tudi na kmetih nekoliko umnejše gospodarstvo in gospodinjstvo, čemur so pripomogle kmetijske in gospodinjske šole. Slabe so higijenične razmere. Pred hlevom, takorekoč pod hišnimi okni, kupi gnoja, "kmetova zlata jama," kot mi je včasih dejal oče. Hišna okna nezamrežena, pa se poleti spreletavajo roji muh z gnojišča v hišo. "Nekako polovica ljudi, ki umrjejo v teh krajih, podleže jetiki in boleznim, ki so v zvezi ž njo," mi je pojasnjeval lokalni zdravnik, ko sem ga vprašal o zdravstvenih razmerah.
Brez kake sentimentalnosti pa lahko rečem, da človeku, ki ga dan za dnem, leto za letom mori dolgočasna ameriška prerija, zelo dobro de sprememba in pogled na te domače hribčke in doline, po katerih so raztresene bele vasice. Ni čudno torej, da je naša turojena mladina, kadar obišče Slovenijo, vsa navdušena za "deželo svojih očetov."
Materijalni razlogi pa kmalu silijo človeka nazaj, v "širni svet," kjer je vseeno več svobode in ložja borba za obstanek. Ko si doma, pa zopet sanjaš o prihodnjem obisku, tja "čez lužo."
Tragedija Nankinga
RAVI JO, da je med Japonsko in Kitajsko vojna. Toda napovedana ni bila nikdar in mnogo ljudi se čudi temu. Stvar je pa vendar precej razumljiva, zakaj po vsem, kar se godi na Kitajskem,to res ni vojna,temveč grandijoz-razbojništvo, kakršnega ni bilo na svetu od casov Atile in vpadov Džingis kana. Vojna sa-nia na sebi je huda reč, polna tragedij, katerih Vgčina ostane svetu neznana; toda kar počenjajo Japonci na Kitajskem, je tako grozno, a se zdi kot bi bila vsa človeška kultura v za-nu, Najstrašneje se je to pokazalo v Nan-n£u, ko so japonske čete vdrle v mesto.
Neki Amerikanec, ki je živel dvajset let a Kitajskem in je ostal v mesto potem, ko so ga kitajske čete zapustile, pripoveduje o svo-le , °l')azovanjih in izkušnjah reči, ki bi se zde-^ratko malo neverjetne, če ne bi bile potrje-
ne od mnogih drugih strani. Podobne zgodbe se pripovedujejo tudi iz drugih krajev, kamor so prišli Japonci, ki so v navadnem življenju prav taki ljudje kot člani drugih narodov in je torej njih divjanje le tako razumljivo, da je nezaslišani terorizem v načrtu japonskega militarizma. Z bestijalnim strahovanjem misli zlomiti kitajski odpor, ker ne razume človeške nature. Zversko besnenje ni nikdar doseglo tega namena, ampak je le tem bolj izzivalo bo-jevitost in obrambno trmo.
Sledeči povestim omenjenega Amerikan-ca slišimo, da je bilo v Nankingu po zavzetju mesta ubitih dvajset tisoč ljudi, moških, žen in otrok. Japonski militarist so prekinili vse zveze z zunanjim svetom in zatrli vsako poročilo o svojem divjem počenjanju. časniški poročevalci so spoznali, da bi bilo nesmiselno o-stati v mestu, če ne morejo poročati in so od-
šli, japonski poveljniki so bili pa veseli tega. Misijonarji so mislili na bodočnost in so molčali.
Japonci so pač posvarili tujce, naj zapu-ste mesto in večina jih je storila to. Ostalo nas je osemnajst Amerikancev in nekoliko drugih. Vedeli smo, da varnost ne bo velika, toda naše mesto je bilo tukaj, med Kitajci, s katerimi smo bili delali v času miru.
Z brezžičnimi depešami in sli smo se obrnili do japonskih in do kitajskih poveljnikov, naj določijo internacijonalno zono za begunce, kjer jim bo zajamčena varnost. To ozemlje je obsegalo od Amerikancev vzdrževani Ginglin-gov kolegij in nankinško vseučilišče. Tukaj smo se založili z rižem in moko in 450 kitajskih policistov je bilo določenih za vzdrževanje reda. Dokler je bilo mesto oblegano, ni bilo skoraj nobenega vznemirjenja in prav nobenih plenitev. Kitajski vojaki so plačali vse, kar so dobili in so respektirali pravice civilistov. Ko je 12. decembra kitajska obrambna sila zapustila mesto, se je pričela strahota. Tri milje široke ulice, ki drži do mestnih vrat, je bilo natlačenih z vojaki, begunci in vojnim materijalom. Neki tovorni voz z municijo se je vnel in je eksplodiral. Kmalu so bili avtomobili, rikše in domači vozički v plamenu. Japonska letala so priletela nizko in streljala s strojnicami na vojake in begunce, ki se niso mogli braniti, na starce in bolnike, ki se niso mogli nikamor umakniti.
Drugi dan sem plezal čez hribe trupel in videl še ne povsem pogašene razvaline nekdaj krasne ulice. Povsod so ležala obžgana trupla, v nekaterih krajih po šest do osem eno vrh drugega.
Bili smo dovolj naivni, da smo verjeli japonskim letakom, ki so pravili: "Ostanite v svojih domovih; vaši sosedje z Japonskega vam hočejo pomagati, da se napravi red." V resnici je bil to za Kitajce začetek štiritedenskega peklenskega zverinstva.
Ko so Japonci začeli korakati v mesto, smo jim šli nasproti in jim razložili dogovor o mednarodni zoni. Obljubili so nam, da se kitajskim vojakom, ki nam izroče orožje, ne bo nič zgodilo. Ta vest se je hitro raznesla po vsem mestu in kmalu smo bili zaposleni z raz-oroževanjem kitajskih mož in fantov. Mnogo jih je bilo, ki so oddali svoje orožje le, ko smo
jim razložili, kaj so Japonci obljubili. Kako smo pozneje obžalovali ta zatrdila!
Videl sem Japonce, prihajajoče v vladni del mesta, ko so kosili bežeče neoborožene Kitajce. Bilo je, kakor da streljajo za šport in smejali so se izrazom strahu, ki ga je bilo jasno opaziti na licih kulijev, trgovcev in dijakov. ženske so lovili po vseh hišah. Če se je katera branila posilstvu, je bajonet naredil konec. Prizanesli niso niti 60 letnim ženam, niti 11 letnim dekletom. Posiljevanje se je vršilo kar javno po ulicah ob belem dnevu.
En dan se nam je posrečilo, odvrniti japonske čete od nevtralnega pasa. Drugi dan si je pa močan oddelek izsilil pot v našo zono in takoj so Japonci začeli loviti može in fante, ki so se jim zdeli sposobni za vojaško službo. Povezali so jih po 40 do 50 skupaj, mnogo civilistov in nekaj vojakov, in jih odpeljali. Deset minut pozneje smo slišali rapidno pokanje strojnic . . .
16. decembra se je posiljevanje začelo na debelo. Več kot sto žensk so polovili v nevtralni zoni — sedem njih knjižničark z vseučilišča — in odpeljali so jih na vojnih tovornih avtomobilih. Druge so v grozi tekale po stranskih ulicah, da bi se skrile, kadar koli se je prikazal kakšen Japonec. V enem poslopju smo skrili 9000 žensk. Tisti dan so odpeljali tudi 50 naših policistov in jih ustrelili. Če je kakšen Amerikanec protestiral, so ga vojaki prijeli, da ga je častnik mogel oklofutati.
Dva dni nato so bili požari po vsem mesto in vojaki so javno grozili, da bo požgano vse, kadar bodo vsi prebivalci ubiti. — Beguncem, tudi onim v našem taboru, so vzeli vse, kar so imeli, posteljino, obleko, kurjavo i. t. d. Vsaka pritožba je pomenila smrt.
Hoteli smo govoriti z vojaškimi poveljniki, toda prišli nismo dalje kot do nekega kaprola. ki ni znal angleško. 19. decembra so japonski poslaniški uradniki obljubili, da se kmalu vrne red. Za dokaz so napisali na videz važne dokumente, ki naj bi se prilepili na tujo lastnino. Če se je to storilo, so japonski vojaki takoj potrgali dokumente. Divjanje se je nadaljevalo brez odmora. Po desetkrat na dan so vdrl« patrole v kitajske hiše in prav tako v tuje i*1 so odnašale, kar so našle. Amerikanske zast«' ve so trgali z ameriških poslopij in jih pred našimi očmi teptali v blato.
Psi so se klatili po ulicah, od trupla do
trupla. Smrad je bil neznosen. Ko so oddelki kitajskega rdečega križa hoteli pospraviti tru-Pla z ulic, so jim Japonci vzeli lesene krste in jih porabili za kresove v "proslavo zmage." Mnogo delavcev rdečega križa je bilo ubitih.
Ko smo ponovno odločno apelirali na japonsko poslanstvo, nam je bilo povedano, da Pride zvečer 17 posebnih civilnih policajev in da se red za gotovo vrne. 17 policajev in 50,-
podivjanih, plena in umora željnih vojakov!
Na predbožični dan je bila vsa Tajpinška cesta, najvažnejša trgovska ulica v Nankingu, v Plamenih. Skozi iskre, katerih je bil ves zrak P°in, sem se vozil in preko obžganih teles, videč Japonce z baklami v rokah, požigajočih Poslopja, potem, ko so z blagom napolnili tovorna avta. Tisto noč je bila vojaška policija določena, da straži naš pas. Takoj so policaji našli primerne prostore in so šli spat. O polnoči je prišel oddelek japonskih marinarjev; 2 bajonetom je bil ubit kitajski čuvaj in tri ndada dekleta so odpeljali.
Izmed 54 inženirjev pri mestni elektrarni j|h je bilo prve dni "kar tako" 43 ubitih. Na bo-2ični dan so nas japonske vojaške oblasti vpra-ša'e, ali vemo, kje bi mogli najti te inženirje. Treba bi bilo odpreti elektrarno. Malo tolažbe Je bilo v tem, ko smo jim povedali, da so jih njihovi lastni ljudje ubili. Kmalu potem, ko so °dšli, je nekdo potrkal na vrata moje pisarne, ^va kulija sta zunaj podpirala telo moža, či-Sar oči, nos in ušesa so bila obžgana, tako da ga ni bilo mogoče spoznati. Bil je s 40 ali 50 drugimi povezan; vse so polili z gazolinom in ko so se ga vse obleke napile, so jih zažgali. On Je ušel smrti le, ker je bil na robu. Pozneje so Pripeljali še dva taka mučenika k nam.
Druge so rabili, da so se japonski vojaki na njih vadili v rabi bajoneta. Povezani so bili P° dva in dva in poveljniki so pravili vojakom, kam naj zasade bajonet. Mnogo jih je obleža-10 za mrtve in prinesli so jih k nam v bolnico. Največ jih je umrlo.
Medtem ko se je ubijanje na debelo nada-'Jevalo, so japonska letala metala iz zraka letake: "Vsi dobri Kitajci, ki se vrnejo v svoje domove, dobe hrano in obleko. Japonsko hoče biti dober sosed tistim Kitajcem, ki se ne dajo Premotiti takim zverinam, kakršne so čjang ^aj-šekovi vojaki." Na letakih je bila slika japonskega vojaškega korenjaka, držečega v na-
ročju kitajskega otroka. Ob njegovih nogah se je priklanjala mati v zahvalo za riž. Ko so priplavali letaki iz zraka, je na tisoče Kitajcev zapustilo naš tabor, da se vrnejo k razvalinam svojih domov. Drugi dan je bilo število strahot nezaslišano. Matere so bile posiljene pred očmi svojih jokajočih otrok. Na svoje oči sem videl tri in štiri letne otroke ubijane z bajoneti. Naši uradniki so izračunali, da je bilo najma-nje dva tisoč žensk napadenih, preden so se mogle vrniti pod našo zaščito.
Na dan pred novim letom so bili kitajski trgovci iz našega tabora poklicani na japonsko poslanstvo, kjer so jim rekli, da se bodo drugi dan vršile po mestu "spontane" — to se pravi, od Kitajcev samih prostovoljno prirejene slav-nosti. Beguncem je bilo ukazano, da narede dovolj japonskih zastav, ki jih bodo nosili v paradi. Poslaniški uradniki so dejali, da bodo Japonci veseli, če bodo videli slike takega pozdrava japonskih vojakov.
Meseca marca je vladna radijska postaja v Toki ju razglasila vsemu svetu vest: "Tolovaji, ki so bili odgovorni za toliko ubijstev in škode v Nankingu, so bili vjeti in eksekutirani. Pokazalo se je, da so bili to nezadovoljni vojaki čjang Kaj-šekove armade. Sedaj je vse mirno in japonska armada hrani 300,000 beguncev."
In na svetu so bili ljudje, ki so verjeli, ali pa se delali kot bi verjeli tej krasni tolažbi japonskega zverskega militarizma . . .
Star dovtip, ki je bil že davno znan, pripisujejo sedaj bivšemu angleškemu kralju, sedanjemu vojvodi windsorskemu. Njegov ded, kralj Edward, ki je bil že precej v letih, ko je prišel na prestol, je imel rad svojega vnuka, le njegove brbljavosti ni maral in mu je večkrat dejal, da otroci, ki preveč klepečejo, niso priljubljeni, pa naj imajo kralja ali pa berača za očeta. Enkrat je pri kraljevskem kosilu fantič zopet začel: "Dedek, dedek." Edward ga je pogledal in zlovoljno dejal: "Ali ti nisem že dostikrat povedal, da naj otroci takrat govore, kadar jih kdo kaj vpraša?" Princ Je obmolknil. Pozneje je bilo Edwardu žal in da bi potolažil vnuka, je odšel k njemu in ga vprašal: "No, kaj si mi pa hotel povedati pri mizi?" Princ ga je — na videz plaho — pogledal in odgovoril: "E dedek, sedaj je itak že prepozno. Hotel sem ti povedati, da je na tvoji solati gosenica, ampak sedaj si jo že pojedel.
Glasba navadno močno vpliva na ljudi, ampak malo je znano, da tudi hladi. Ce poslušate po leti melodijozno glasbo, ne boste čutili vročine kakor bi Jo sicer. Seveda nima vsaka glasba enakega učinka. Komorna muzlka hladi bolj kot kakšna težka simfonija. Jazz, o katerem nekateri trdijo, da je tudi glasba, sploh ne hladi, ampak le muči ušesa.
Opozicija
tretjem rajhu ne gre vse tako po loju jpfjoE kakor bi človek mislil, če čita časo-&|h!|| pise iz Nemčije, posluša Hitlerjeve bahaške govorance in vidi servilno pritrjevanje "državnega zbora" vsemu, kar mu "vodja" pripoveduje. Zdelo bi se, da je opozicija v fašistični državi sploh nemogoča. Seveda, v tem smislu kakor živi in ravna opozicija v demokratskih deželah, je izključena pod diktaturo; ampak to ne pomeni, da je ni in da ne funkcijonira. V svobodnih deželah opozicija lahko kritizira vlado, razvija svoje ideje, stavi j a zahteve in javno skuša pre-dobiti večino prebivalstva zase. Boj proti vladi, če ni nasilen, je naravna pravica onih, ki se ne strinjajo ž njo. Javno izreči kritično besedo v Nemčiji pomeni v najboljšem slučaju koncentracijski tabor. Opozicije v tem smislu torej ni pričakovati v rajhu. Ampak kakor je pod vsakim absolutizmom nezadovoljnost našla svoja pota, tako jih ima tudi v nacijski deželi in zdi se, da njena propaganda ni brez u-speha.
Razmere v sedanji Nemčiji so take, da je nezadovoljnost ljudstva lahko razumljiva. Seveda je, kakor v vsaki absolutistični deželi nekaj ljudi, ki imajo od sistema dobiček in so zaradi tega zadovoljni, ne žele izpremembe in se postavljajo za nacizem. Drugače je pa z masami, z delavci, kmeti in malimi trgovci. Delavcev je v Nemčiji 32 milijonov; dvanajst milijonov jih zasluži manj kot 25 dolarjev na — mesec, četrtina malih trgovcev naredi manj kot 30 dolarjev dobička na mesec. To je razvidno iz poročil v glasilu takozvane "Nemške delavske fronte." Od začetka leta 1936 do 1. oktobra 1937 je moralo 75,000 rokodelcev zapreti svoje delavnice, kar je poprečno 117 na dan. Delovni čas se neprenehoma razteguje, ne da bi se plače kaj zvišale; obenem se delo "modernizira," to se pravi, priganjanje narašča in nezgode se množe in prav tako bolezni, ki so posledica prenapornega dela. če bi bile cene življenskih potrebščin primerne mezdam, bi se lahko reklo, da se denarne razmere v eni deželi ne morejo primerjati z onimi v drugi; toda draginja je velika in mnogih živil, ki jih telo nujno potrebuje, sploh ni dobiti. Saj je
v Nemčiji
Goebbels sam izjavil, da so kanoni bolj potrebni kot maslo.
Te razmere razlagajo nezadovoljnost med delavskimi masami, tudi med tistimi, ki so v začetku verjeli, da ima Hitler res nekakšno protikapitalistično, kolikor toliko socijalistič-no politiko v načrtu. Dovolj je pa tudi drugih razlogov, ki izzivajo nezadovoljnost tudi v krogih, kjer materijalno življenje ni glavno vprašanje. Znano je, kako je nacijski režim razburil katoličane; prav tako je pa tudi posejal odpor med protestanti, ki smatrajo danes Nie-moellerja za pravega mučenika. Zahteva, da naj služi vsa znanost, literatura in umetnost nacizmu, je sicer naredila nekoliko "učenjakov," "pisateljev" in "umetnikov" iz ljudi, katerih "dela" ne bodo preživela fašističnega sistema, na drugi strani je pa pognala celo armado resnično velikih duševnih delavcev iz Nemčije, one, ki so morali ostati doma, je pa prisilila, da na tihem stiskajo zobe in komaj čakajo na dan, ko bosta znanost in umetnost zopet svobodni.
Med vsemi temi nezadovoljneži se bolj in bolj obuja spoznanje, da je potrebno zbližanje vseh opozicijonalnih elementov, ne glede na razlike, ki jih idejno ločijo. Misel prodira, da je padec nacizma najvažnejši v sedanjih razmerah in da ga mora nadomestiti kakršna koli oblika demokracije, v kateri bo borba nazorov lahko zopet kulturna.
Nekaj zveze med temi različnimi elementi je ustanovljene s pomočjo radia. Februarja lanskega leta se je začela vsak večer ob desetih oglašati "radijska postaja nemške svobode." Ustanovili so jo komunisti in kmalu so se njene objave slišale po vsej Nemčiji. Dva meseca pozneje je postaja stopila v službo "nemške ljudske fronte" in je sedaj najvažnejše sredstvo socijalistov in katoličanov, kmetov in intelektualcev, komunistov in nižjega srednjega sloja.
Da je taka propaganda do skrajnosti ujezila nacije, je lahko uganiti. Odkar razširja svoje vesti o razmerah v rajhu, o svetovnih dogodkih in daje navodila za protifašističen boj, napenjajo vse sile, da bi jo uničili. Ker dela ta postaja s kratkimi valovi (29.8), je zlo-
Sjasna Gestapo uprizorila neštete nenadne hišne preiskave, da bi zasegla vsak radijski aParat s kratkimi valovi. Prav tako je premetavala vse po trgovinah, kjer prodajajo take aparate. Najbolj se pa naciji trudijo, da bi Zasegli postajo samo. Pri tem pa niso imeli doslej prav nič sreče; niti to se jim ni posre-^lo. da bi s svojimi postajami utišali razglašanje "glasu svobodne Nemčije." v Ne le, da ima postaja zveze po vsej Nem-CIJi in dobiva direktno vse informacije, ima stike tudi z inozemstvom in mnogo znanih nasprotnikov fašizma je preko te postaje govori-0 nemškemu narodu, med drugimi Jean Cas-Sou- George Branting, Ernest Hemingway, Ra-n*°n Lamoneda, Margerita Nelken in mnogo rUgih. Tam, kjer ne morejo ljudje direktno Poslušati, dobivajo vesti od onih, ki imajo apa-rate. Vrhu tega se je pa razvila obširna ilegalna literatura, ki dopolnjuje radijska razglašanja.
Te nezakonite vesti tiskajo na neverjetno enkem papirju s črkami, ki niso večje od gla-eumbnice. Včasih so te knjižice videti kakor aksna druga izdaja, na primer znane Rekla-iove knjižice. Tako je i^šla "Kultura vzhoda ln starinarstvo." Tam pa je bil članek, ki ga Je bil spisal Dimitrov o fašističnem zločinu v meriji. V drugi taki knjižici je začetek no-, e nekega nacijskega pisatelja, potem pa pri-e razprava o problemih mladine v sedanji emčiji in v boju zoper nacizem.
Neštevilne take knjižice so izšle in se raz-rJajo po vsej deželi. Bavijo se z gospodarski-1 vprašanji, s katastrofalnim propadanjem K-odelstva, z nacijskim oboroževanjem in po-onimi predmeti. Mnogo jih je posvečenih "narodnim vprašanjem, zlasti pa Španiji, ako je jzgja p0p0ina revija "Nemški pisa-n -1' v kateri so izražene ideje Thomasa Man-Romaina Rolanda, Ernesta Hemingwayja nemSkih pisateljev, ki se bojujejo v španski Jalistični armadi, kot Ludwig Renn in Gu-v Regler.
Kako služi ta ilegalna literatura, ki se Prenehoma množi, osvetljuje izjava Marte v \t	prejšnjega ameriškega poslanika
: eničiji: "V nemških časopisih je bilo ob-tov Jen° komaj Par vrstic znanega Roosevel-Va govora v Chicagu, v katerem je zago-Jal karanteno zoper napadalce. Toda po
vsej Nemčiji so se razširjali iztisi celega govora."
Drugi slučaj, ki označuje položaj, je sledeči :
Tri tedne, preden je Mussolini imel priti v Nemčijo, so našli po mnogih policijskih komi-sarijatih v Berlinu, Leipzigu in Essenu ilegalen list z naslovom "Glasilo policije." Ta list je zagovarjal ljudsko fronto in kazal presenetljivo znanje o rečeh, ki se gode med najvišjimi funkcijonarji nacistične mašine. Gestapo je bila takoj na nogah. Toda vse njene metode niso mogle odkriti središča te protifašistične policijske organizacije. Ampak v času, ko je bil Mussolini v Nemčiji, je bila policija odstavljena od vseh mest, ki so bila važna za nadzorovanje.
S "priključitvijo" Avstrije je ilegalna propaganda le pridobila, zakaj nasprotstva proti hitlerizmu je v Avstriji mnogo več kot se navadno misli. Celo v krogih, ki so izprva bili navdušeni za anšlus, se kaže razočaranje. Innitzerjevi pokloni Hitlerju niso izpremenili katoliškega nasprotovanja; ne Dollfuss ne šušnik nista mogla skrušiti revolucijonarnega duha avstrijskega delavstva; terorizem naci-jev že sili široke kroge meščanstva v opozicijo. S sarskim ozemljem je Hitler navidezno pridobil velik političen uspeh; nihče ni mogel dvomiti, da pripada to ozemlje Nemčiji, toda tri leta po plebiscitu je tam središče absolutnega odpora proti nacijskemu režimu. Razmere, ki so to povzročile tam, bodo še bolj mogočno vplivale v Avstriji. Tisti, ki se obešajo tretjemu rajhu za frak, bodo strašno prevarje-ni. Fašizem je imel svoje zlate čase, toda fašizem je zgolj nasilstvo in nobeno nasilstvo ne traja vekomaj. Naraščajoča opozicija v Nemčiji je zgovorno znamenje, da ni verjeti slavo-spevom, ki se pojo v Berlinu. In tudi v Italiji ni vse zlato, kar se sveti.
Velika ameriška puščava, vsa peščena in nerodovitna, izvzemši za nekatere kakte in podobne rastline, ee nopolnoma izpremeni, kadar začne spomladi deževati. To se ne zgodi vsako leto, ampak poprečno enkrat v petih letih pride mokrota iz oblakov in tedaj se vsa puščava kakor čudežno izpremeni v pester vrt. Velike trobentice, bel, maku podoben osat vzcvete, cele doline so pokrite z rumenim makom in s tulpami, tako gosto, da ne moreš ■topiti, ne da bi katero pohodil, divji slez, puščavne lilije, peščene verbene, majhne marjetice in druge cvetlice pokrijejo vso puščavo kakor s pestro preprogo. Kadar pritisne vročina, pa izgine vsa krasota in veter goni zopet pesek kakor po Sahari.
Roka pravice
ANGELO CERKVENIK
VII. SCENA.
EST MESECEV pozneje. O polnoči. V baru. Okrog mize v foteljih sedi vsa družba, ki se udejstvuje v tej sceni. Dokler traja dejanje te scene, igra — izključivši le kratkotrajne odmore — - orkester, plesalke plešejo, semtertja sede kakšna temu ali onemu gospodu v naročje. Nekatere po jo, žvižgajo, druge kadijo in koketirajo. Družba, ki sedi okrog mize, poje — pozna se jim pijanost—:
Kaj nam pa morejo, morejo, morejo, Kaj nam pa morejo, če smo vesel. .. ŠTEFE (drži v roki kozarec, napolnjen s šampanjcem):
'no figo nam morejo, morejo, morejo, figo nam morejo, če smo vesel. .. AVSEC (razposajeno): Dve figi, Štefe; dve figi nam morejo! Bravo Štefe!
NAČELNIK: Tako je! Figo, pravim nam morejo!
PREDSEDNIK SODIŠČA: In še celo, dokler sem jaz predsednik sodnega dvora, ki sem vtelešen zakon, včlovečena pravica; dokler sem jaz v Vaši družbi, dotlej nam, slavni sodni. . . f... f... CSe udari po zobeh) ... slavna gospoda, še fige ne morejo...
VSI, DRUG ZA DRUGIM: Tako je, še fige ne... (Se smejejo in nazdravljajo drug drugemu s kozarci.)
ŠTEFE (poje): 'no figo nam morejo, morejo. ..
NAČELNIK (gospodovalno): Končajte, Štefe!
ŠTEFE (Razigrano poje): Figo mi morete, morete, morete...
NAČELNIK: Strela, ali boš utihnil! PREDSEDNIK: Mir, Štefe! AVSEC: Hudič, da bi vas potres stresel, štefe... dr. .. dr... dr...
ŠTEFE (sede): Živio, Avsec! NAČELNIK (tolče s kozarcem ob kozarec) : Gospodje, čislana in mnogo spoštovana družba, danes smo se zbrali iz posebnega, mnogo važnega in nemalo pomembnega raz-
loga. Tistega cepca, ki smo ga sicer tudi povabili, tistega onga... Možinovega zagovornika res še ni... ampak mi, gospodje, smo se zbrali... Jaz mislim, gospodje, da smo se zbrali in smo zdaj tukaj...
AVSEC: Tako je... Ce ne sanjamo, smo tukaj... Da bi nas potres... dr... r... r ..
NAČELNIK (drži čašo v roki in se ziblje sem ter tja): Danes je mnogo pomemben dan v kroniki, ali tako rekoč v razvitku mojega.. • t. j. mojega in Štefetovega življenja. ..
VSI: Živio gospod načelnik, naj živi gospod Miklavčič!
AVSEC: Da bi vas potres! Kaj: naj živi? Naj živi, naj živi?! Dobro naj živi, s procenti naj živi... Živi tudi moj cucek. ..
ŠTEFE: Naj živi cucek! Cucek naj živi! Na zdravje vašega plemenitega cucka (Trčita), gospod Avsec! Saj ima rodovnik... Še jaz ga nimam in gospod načelnik tudi ne, in vi, ali imate rodovnik, gospod predsednik? Naj živi cucek z rodovnikom.
PREDSEDNIK: Kaj? Kako? Rodovnik? Kdo ima rodovnik?
ŠTEFE: Živio cucek!
ZAGOVORNIK GOSPODA NAČELNIKA: Štefe, vi ste neotesani. ..
ŠTEFE: Nimam rodovnika (Se krohoče)-
PREDSEDNIK: Mir pravim, sem predsednik sodišča, .. Mir, gospod načelnik govori!
NAČELNIK (se guga sem in tja); Današnji dan je tako rekoč, je, kako bi rekel, je kratko in malo mejnik med tako rekoč pasjim in človeškim življenjem...
ŠTEFE: Kakšnim pasjim... oslovskim.. • oslovskim. . .
NAČELNIK: Štefe, jaz sem vaš načelnik' Mir, vam pravim... je tedaj mejnik med pasjim in oslov. .. t. j. človeškim življenjem mojega jaza... da, tako rekoč mojega jaza... Kajti, kajti danes sem končno vendarle po tolikšnem in tako napornem garanju prilezel, sem se prikradel v štatus prvi, ki ga je gospod Bog ustvaril, tako rekoč ustvaril izključno le za tiste prekoristne ude človeške družbe, ki so se oborožili s fakultetsko izobrazbo...
Avsec: Strela in potres. .. dr... dr... cestitamo, čestitamo na vse pretege...
ZAGOVORNIK: Vsaj enkrat je država svojega poštenega uradnika pošteno plačala... živela država...
AVSEC: Kaj država, kaj država... Mi, Pridobitni sloji trpimo silno pod davčnimi bremeni, pod bremeni socijalnega zavarovanja... he, natakar, prinesite tistega najboljšega po dvajset kron liter.. .
NAČELNIK: Gin jen sem... Toda to še ni vse. Odlikovali so me povrh vsega še z zlato Sv'etinjo za vestno in naporno vršenje službe. (Pokaže na zlato medaljo, ki mu krasi prsa.)
PREDSEDNIK: Godba, e godba! Kaj hudiča! Ali ste zaspali? Na, tukaj imate petak! Zaigrajte tisto iz "Netopirja" ali iz "Travia-te"... Na zdravje, na zdravje...!
C Godba intonira "Na zdravje"..., natakar Vnnese nekoliko steklenic vina. Drug drugemu Ozdravijajo; Čaše žvenketajo.)
NAČELNIK: Ginjem sem prav do dna 8v°je duše...
Zagovornik (resno): Gospodje, če dovolite: menim, da duše sploh ni...
ŠTEFE: Kaj pa da ne! Kdo to pravi ?!
ZAGOVORNIK: Naj me hudič vzame, če
• • Kaj pa hočete vi vedeti, ki ste do danes bili čisto navaden poduradniček.. .
ŠTEFE: Vi pa ste tele bili in boste tele °stali...
ZAGOVORNIK (srdito poskoči): Tele... tele... kdo tele? Jaz tele... jaz tele...?!!
ŠTEFE: No, če nimate duše, ste pač tele! f^si se krohočejo.)
AVSEC (kriči): Tele, teleta, teletu, tele, Pri teletu...
NAČELNIK: Mir, gospodje! Saj je vse-en°. če ima človek dušo ali ne! Dušo sem vpletel le zavoljo lepega zvoka, lepega izraza... £*Uša je tako rekoč postranskega pomena. .. Poglavitna reč je lep izraz! Torej: gin jen do dna svoje duše... Toda, toda danes je postal tl'di naš marljivi štefe — uradnik. Da, uradnik je postal.
VSI, DRUG ZA DRUGIM: Živio Štefe, ivio, živio...
NAČELNIK: Postal je uradnik po moji zaslugi!
ŠTEFE: Naj dobro živi gospod načelnik!
NAČELNIK: Pokazal sem, kako se morajo
nagraditi zvesti uslužbenci in kako se morajo spraviti pod ključ nezvesti obrekovalci a la Možina!
ŠTEFE: Zivio ričet! Živela z ričetom obložena miza! Dober tek, prijatelj Možina!
(Mimo pripleše dvoje, troje deklet. Štefe mimogrede najlepšo poljubi.)
PLESALKA: Cigan! Plačaj!
MIKLAVCIC: In zavedam se, da sem bil odlikovan baš zaradi obrekovalne kampanje, ki jo je bil vprizoril proti meni ta tepčasti kreten. ..
ŠTEFE: Dober tek, Možina! Ali ti diši ričet??
NAČELNIK: Štefe, preobjestni ste! Štefe, zapomnite si: Postali ste uradnik edinole zavoljo tega, ker vam je pred sodiščem uspelo ovreči lažnive Možinove izjave, ker ste, ne glede na prijateljstvo, ki vaju je z Možino vezalo, izpovedali samo čisto resnico...
AVSEC: Ni več čista... Štefe jo je pošteno razdevičil...
NAČELNIK: Razdevičil? Kako to mislite?
PREDSEDNIK: Gospod prokurist nekaj namigava. ..
ZAGOVORNIK: Saj ste tudi vi pod prisego izpričali, da niste gospodu načelniku dali niti prebite pare provizije, da je vse pobral le Možina...
AVSEC: Da, da, ko jo je gospod Štefe razdevičil, je nisem mogel jaz zopet obdevi-čiti...
PREDSEDNIK (zelo resno): Ampak, prisega, gospod prokurist, prisega, pomislite!!!
ŠTEFE (se krohoče): Prisega, prisega... (Se krohoče iz vsega grla.)
PREDSEDNIK: Zakaj se tako bedasto smejete ?
ŠTEFE: Bedasto? Kaj še! Spomnil sem se tiste vaše o krivoprisežnikih! Dajte, povejte jo še enkrat!
PREDSEDNIK (se smehlja): Zakaj pa ne, zakaj pa ne... Poslušajte, tedaj!
ŠTEFE: Počakajte, prosim! Še ne, še ne! Predlagam vam nekaj imenitnega!
NAČELNIK: No?!
VSI, DRUG ZA DRUGIM: No, Štefe! Brže! Hitreje!
ŠTEFE: Predlagam reprodukcijo razprave, ki se je vršila proti Možini... Gospod pred-
sednik bo predsednik senata, kakor je bil v resnici... Gospod načelnik bo tožitelj...
ZAGOVORNIK: Imenitna, preimenitna misel!
ŠTEFE: In zagovornik ostane pač zagovornik. .. samo, da ne bo pametneje govoril, nego je bil tedaj resnično govoril! (Zagovornik se očitno razburja.) In če pride Možinov zagovornik, bo pa prevzel svojo vlogo... Le Možine ni, gospod predsednik! Dajte nalog, naj pripeljejo Možino iz zapora semkaj: Samo za pičle pol urice.
PREDSEDNIK: Človek, vam se meša. ..
ŠTEFE: Nič meša, prav nič meša, le malo velikopoteznejši sem od vas!
PREDSEDNIK: Bomo raje ponovili razpravo tukajle v baru, ko bo že odsedel kazen. ..
VSI, DRUG ZA DRUGIM: Ali danes ali nič! Danes! Danes!
PREDSEDNIK: Pravica je pravica!
ŠTEFE: Kakšna hudičeva pravica!
PREDSEDNIK (se zgrozi): Kako... Kaj ste rekli ? Hu... hu... hudičeva... hudičeva pravica ?
ŠTEFE: Pa rešimo vso zadevo malo drugače ! Bom pa Možino — jaz igral, bom pa jaz Možina!
VSI: Živio! Hudičev dedec! Prebrisana glava!
PREDSEDNIK: Premeteno razborita glava ste, Štefe!
ŠTEFE: Začnimo! Počakajte samo en trenutek. V kuhinjo stopim... (Odhiti. Vsi se smejejo.)
NAČELNIK: Štefeta bom ob prvem prihodnjem terminu predlagal v napredovanje! Mož zasluži!
AVSEC: Pa še kako! Možakar bi moral postati ministrski predsednik!
ŠTEFE C nosi črn lonec in bel predpasnik): Tako, gospod predsednik, to (Kaže lonec.) je sodniški baret (mu povezne lonec na glavo)...
PREDSEDNIK: A a a a j!
ŠTEFE: ... to pa (Kaže predpasnik) je vsak dan predpasnik naše Micke, ob svečanih prilikah pa sodniška halja! Bela je. . . Mi smo za korenito reformo. Pravica ne more več biti črna.. . Pa umazanost se bo bolje videla. . .
VSI (se krohočejo. Štefe ovije predsedniku bel predpasnik okrog vratu): Kolosalno. .. Fenomenalno. .. !!
ŠTEFE (resno): Začnimo, gospodje! Na
svoja mesta! (Naglo porazmesti posamezne pivce na primerna mesta.)
NATAKAR (prihiti): Oprostite, gospodje, kaj pa počnete?
NAČELNIK: Ali ne vidite? Brezplačna predstava! Vsi naj gledajo sem!
NATAKAR fSe smeje in odhiti).
ŠTEFE: Tako, Možina! Tukaj sedi, tukaj je tvoje mesto (se za uho vleče na določeno mesto) Aj, aj, gospod, boli!
PREDSEDNIK (svečano): Priče naj nastopijo! (Nastopijo načelnik, Avsec in še eden izmed navzočih ter se zvrstijo pred predsednikom. Na mizi stoji mesto razpela velika buteljka, na vsaki strani buteljke pa po ena visoka čaša.) Prisegli boste! Ali pa tudi veste, kaj je prisega? Kaj migate z glavami? Nič ne veste! (Zelo svečano.) Prisega je sveta stvar! (Predirljivo) Kdor po krivem priseže, pride živ v roke biriču, mrtev v kremplje hudiču! (Vsi se smejejo.) Govorite za menoj! Prisegam...
PRICE C dvignejo po tri prste desne roke): Prisegam...
PREDSEDNIK: Vi, kaj pa se režite... Prisega je sveta stvar... pred...
PRICE: pred. ..
PREDSEDNIK: ... Bogom vsemogočnim . . . hudiča, strela gromska, kaj pa se vi reglja-te, a...
PRICE: ... Bogom vsemogočnim... hudiča, strela gromska...
PREDSEDNIK: Osli...
PRICE: Osli...
PREDSEDNIK (zamahne ves obupan s roko in nekaj zamomlja; priče momljajo za njim): Napravimo konec: Amen. ..
PRICE: Konec... Amen!
PREDSEDNIK: Odidite! (Priče sedejo.) Možina, (Se obrne k Štefetu) dobro napnite ušesa! Poslušajte obtožnico! (Nekaj momlja in obrača jedilni list.) Ste slišali?
ŠTEFE: Razumem, slišal sem, gospod predsednik.
PREDSEDNIK: Ste, torej, slišali! Provizije pri firmi Borštnikovi in Završnikovi ste v resnici prejemali vi, obdolžili pa ste, (živo) javno ste v časopisu obdolžili gospoda načelnika, da je izsiljeval provizije, javno ste mu očitali, da je pijanec in vlačugar. .. V resnici ste provizije prejemali vi. .. pili ste vi in še drugim plačevali za pijačo! Tako so izpovedale priče! Kupovali ste dekletom šopke, modrčke
jn spodnje hlačke... hodili ste toliko in toliko et vsako jutro po pol ure prezgodaj v službo, -'skali ste po načelnikovih aktih, du bi ugotovi, čigavi računi so likvidirani. Vse to ste c'lali z namenom, izsiljevati pri posameznih tvrdkah večje vsote provizij.. . Da ste bili ^saj tiho! Naj bi bilo v božjem imenu, a tako! Napadati javno v časopisih!
ŠTEFE: Naj oprostijo, gospod! Saj nisem nikogar napadal. Le po pravici sem povedal, r s« me vprašali. ZAGOVORNIK: Kdo vas je vprašal? ŠTEFE: I... no... kdo! Tisti Ogrin. ZAGOVORNIK: Priznal je! Komplot! Poetično sovraštvo!
PREDSEDNIK: Komplot! Očiten komplot! ZaPisnikar, pišite, pišite...
ŠTEFE: Ni komplot. .. Nikdar komplot. .. fcploh ne komplot...
PREDSEDNIK: Tiho! Povejte raje, kako se nameravate opravičiti, kako dokazati javne Lažnive obdolžitve?!
ŠTEFE (se nerodno obrača, odpira usta, u ne more ziniti niti glasu. ..).
PREDSEDNIK (nastavlja uho): Glasneje Prosim! Slabo slišim! (Še enkrat nastavi uho.)
glasneje, Možina, pretiho govorite! Da, še |asneje, le še glasneje!!! (Vsi se smejejo,
ele pa venomer odpira usta...) v NAČELNIK: Imeniten Možina! Prav tak-Je, kakor tisti kreten! Štefe mora naprezati. Dobiti mora odlikovanje!
ŠTEFE: Jaz... jaz... jaz... sem. .. nisem " • • sem...
PREDSEDNIK: Že dobro, že dobro! Zagovarjate se res prebrisano! A kaj pravite k T uu'e papirju, Možina? (Mu pomoli serviet.) ..Mo papirja, počečkano s podpisi "Miklav-. Je gospod načelnik Miklavčič našel v vaši niči v uradu. Ali priznate, da so ti podpisi ase delo?
del f^®®^ (vesel°) '■ So, so. .. so res moje ,, v°' Vselej, ko se mi je posrečilo takole do Ce Podobno posneti podpis gospoda načel-a. sem bil tako srečen... tako srečen, da se 11 vsaj podpisati, kakor se podpišejo go-' °a načelnik. C Vsi se krohoče jo.) _ PREDSEDNIK: Dragoceno, zelo drago-fij, ".Poznanje! Zdaj vemo, kdo je pisal pisma "u Borštnik in Završnik! Zapisnikar, pišite, e- ■ C Vsi se krohoče jo.)
ŠTEFE: Zdaj sem zopet za kratek hip Štefe! Na tem mestu... ko je razprava prišla do te točke, vas je bil Možinov zagovornik ozmerjal, črnilniki so leteli križem kražem, takole... (vrže dvoje, troje kozarcev čez glave. . . vsi kričijo), glave so krvavele... razprava se je morala prekiniti. V gledališču bi zastor padel ali pa bi nastala tema... He, natakar, upihnite luči... temo, temo, temo... (Zastor naglo pade ali pa se naglo upihnejo vse luči, da nastane popolnoma temno. Štefe vpije v temi.) Zdaj pa boste prečitali razsodbo, priče so itak pijane, lahko bi narobe izpovedale in vi bi morebiti Možino celo oprostili! (Plesalke vriskajo... slišati je poljubljanje.) He, natakar, luč, luč.. . predstava se nadaljuje (Svetloba)
(Vsi stoje. Predsednik drži v roki jedilni list.)
PREDSEDNIK: V imenu zakona in pravice.. . oprostite, gospodje, formule ne znam na pamet, paragrafov tudi ne.. . pa recimo: Sodni dvor je spoznal Možino krivega zlonamernega obrekovanja in hude častikraje in ga je po paragrafih x — y — z — po točki veliki A malo b. .. tiskovnega zakona obsodil na šest mesecev zapora in na povračilo vseh sodnijskili stroškov. Ste razumeli. Možina? Sprejmete li razsodbo ?
ŠTEFE: (poklekne in resnično pretresljivo ihti in prosi): Naj me ne obsodijo, gospod predsednik, naj me ne obsodijo. Sem tako nedolžen, tako zelo nedolžen!
(Vsi stoje okrog njega... Smeh jim počasi umira na ustnicah, dokler jim popolnoma ne obumre...)
ŠTEFE (s pretresljivim krikom): Sem tako zelo nedolžen. .. Ne obsodite me!
(Vsi stoje, kakor da so osvinčeneli. Grobna tišina.)
AVSEC C se prvi obrne proti glasbi): Hudič! Tuš! Tuš pravim!
(Godba zaigra marš.)
— ZASTOR — — Konec. —
Ko je bil Viljem še cesar, mu je zdravnik nekega dne
naznanil: "Vaše veličanstvo ima majhen prehlad."
Viljem ga je grdo pogledal in odgovoril: "Mora biti velik prehlad. Na meni ni nič majhnega."
Takih misli je danes Hitler. Kajzerjeva usoda ga ni nič naučila.
24	AVGUST, 1938
Vltava
Vltava šumlja, šepeče, poje Labi pesmi mile. vse skrivnostne, čudovite, znane ji že iz davnine: "V mesečini tam po gajih plešejo skrivnostne Vile. zro v preteklost in v bodočnost, hranijo rodov spomine.
"V črnem gozdu čarovnik se nedosežen v sencah skriva, riše kroge, straži sape, času pota zapisuje; bridko toži tam Rusalka, ko se v jezeru umiva, a povodni mož jo vabi in načrte mokre snuje!"
"Same bajke, izmišljije," Laba modro odgovarja; "čas ni zanje, svet je resen, pravljicam se posmehuje; kujejo povsod se meči, kri pomeni rana zarja, strastna mržnja le gre v klasje, sila svetu poveljuje."
Vltava požene valčke, da skakljajo vsi veseli: "Ali veš, kako porednež svojo je prodal nevesto, pa jo sam je kupil zase in cekine so mu šteli? . . . Čudežne povesti hrani vsaka vas in vsako mesto.
"Kmet odpira s plugom zemljo in pri delu glasno poje, ljubi zemljo, ki jo oče, ded njegov je obdelaval, ljubi pravljice in bajke in velike nade svoje, stopa trdo, ali duh mu po višavah rad bi plaval.
"Pa rudar pod zemljo ruje, koplje, seka in prepeva, ko iz jame se povrne, sonce s pesmijo pozdravlja. . . Kar po tratah in po poljih in od hribov vseh odmeva, to ti, Laba, tvoja hčerka s svojo pesmijo ponavlja."
Včasih ni besed iz valov, glasba le doni iz reke. Vodne Vile, skrite vidu, obvladujejo glasove, spletajo jih v harmonije, jih igrajo cele veke, v dnevih slave, v časih tuge — stare, bajne, vedno nove
Vltava ponosno duma, da glasove te je slišal in razumel jih umetnik in nabral jih v simfonijo. Oj kako s čarobno glasbo rodu slavo je povišal! In kako stremi življenje v čisto, blago harmonijo. . .
Vltava šumlja, sanjari, davno prošlost premišljuje; stare čase je poznala, sama pa se preporaja; 2e pozabljene svetove gledala je, vsem zdaj tuje, kar je lepega kdaj bilo, iz pozabljenja ji vstaja.
Bilo tudi temnih časov, težkih dni je, in trpljenja. Pisana so bila polja, topla kri po njih polita, kruto poteptane setve od divjaškega vrvenja, trate pokrivala trupla, v besnih bojih so pobita.
Vse grozote in strahote, črne grehe in krivice Vltava na dno korita med čeri je pogreznila; saj so zopet se v deželo povrnile pevke ptice in nad gradom starodavnim prapor je prostost razvila.
Himna miru, slava delu vsepovsod se zdaj oglaša; živo je življenje novo, ceste se grade v bodočnost, tam v ponosnih hramih veda z zlatim sadom se ponaša, stare dvome, nezaupnost pokopala je odločnost.
Zadovoljstvo in veselje lahni valčki zdaj šumljajo, fantom mladim in dekletom pesmice pojo ljubavne, z vsako cvetko, vsako vrbo hudomušno se igrajo, po deželi širijo pa slavne zgodbe dobe davne...
Grom iz neba! Strela besna! — Hipoma je zabučalo kot na morju, kadar burje dvigajo gore vodene. Buta Vltava ob skale, kliče, drami, kar je spalo; sonce v reki se zrcali, da kot kri so njene pene.
Drzni je despot tujinski zahreščal in dal ukaze, kot da Vltavina zemlja in njen rod sta mu podložna, zbira čete in topove, željno gleda na prelaze, kjer drže planinske poti v mesta in na polja rožna.
Vltava buči srdita, njena pesem je bobnenje... po deželi glas gre jasni, kliče na odpor junake; ob bregovih, ob pritokih, po vseh cestah je vrvenje, proti goram, proti mejam slišiš krepkih čet korake.
Vsa tujina prisluškuje, čaka — kaj se bo zgodilo? močni vdajali ponižno so neblagi se usodi; proti slabemu sedaj se je krdelo zapodilo, sila divja, žugajoča, da pritlikavca pohodi.
Vltavin bobni odgovor; sile njen se rod ne plaši. Majhen je, v njegovih vrstah pa prostost je in pravica. Naj ob Donavi nesrečni silnikova grožnja straši, tu ob Vltavi pogum je; zmag ne slavi tu krivica.
V glavah jasnost, hrabrost v srcih, pest pripravljena za silo,
narod kakor eno bitje, prsa kakor ena stena —
žilava odločnost vodi skozi vse čeri krmilo.
Naj, kdor ljubi sužnost, pada pred nasilstvom na kolena.
Kot da vstal je oče Žižka in povrnil se iz groba in da vodi svoje trume zopet za pravico sveto... Šteje Vltava minute — dva, tri dni, a kakšna doba! Kratka doba, a velika kot v stoletjih božje leto. ..
Silnika naduta drznost je nenadoma splahnela, narodi ustrahovani so si zopet oddahnili, iz miljonov ljudskih grl je slava gromko zadonela, jasnih upov so zastave vsi brezpravni spet razvili.
Vltava šumi ponosno. Zopet poje pesmi sladke, pesmi o preteklih časih, o ljubezni in mladosti. . . Če bo treba, vzvalovile bodo nje vode se gladke, zdaj pa sanja mehke bajke, poje miru in radosti.
E. K.
E. K.
Julkina zmota
C Nadaljevanje.) 8.
| APLJA STRUPA je padla v Rikovo kri in se raztopila v milijon drobnih, očesu nevidnih kapljic, ki so vse krožile po žilah, da je bilo od tega bolno njegovo srce. Ni se hotel kar tako vdati; razmišljal je, kje bi dobil zdravilo, toda misel ga je le mučila, ni mu pa dala tega, kar je hotel. Hodila je po svojih potih kakor da nima sam nobene oblasti nad njo. Začela je z očitki: Zakaj nisi dobro preudaril, ko je bil čas? Tvoje poletje je bilo že na vrhuncu, ko je njej cvetel maj. Sledil si le svojemu koprnenju in sedaj si sam kriv . . .
Pa je zapel drug glas kakor da sliši njenega očeta: Beži, beži! Saj tudi ona ni bila slepa in je znala misliti. In njena leta? — Tudi ta ne lezejo nazaj, ampak teko naprej kakor je ukazano.
Riko ni odnehal v tem dvoboju. Ni bilo prav, da ga je osramotila vpričo drugih ljudi, četudi so bili njeni starši, ampak glavno je to, da je čutila, kar je dejala. In globoko se je moral zajesti vanjo ta čut, da se je mogla spoza-
biti in ga odeti v besede, če je tako, tedaj mora njeno življenje biti trpljenje in on nima pravice, zapirati jo v mučilnico.
Dotod je hodila misel gladko, ampak tukaj mu je zavrela kri in srce je zakričalo, d» je močnejše od tistega hladnega aparata v glavi. Kakšno bi bilo življenje brez nje?! Saj j° ljubi, ljubi — prav kakor takrat, ko se ji je komaj upal približati, sluteč v njej višje bitje, nežnejše, čistejše, nedotakljivo kakor svetost' Ljubi jo kakor takrat, ko se mu je zdelo, da zblazni od sreče, ker je privolila, da postal njegova. Seveda ni imel sladkih besed, ki itak ne bi bile nikdar mogle izraziti tega, kar je čutil in bi bile poškropile ljubezen z banalnostjo-ampak besed ni bilo treba. Vsakdo je videl, da jo obožuje, kako da ona ne bi bila spoznala tega? Odkar sta skupaj, je on le polovičen; kak0 bi mogel prenašati življenje, če ga zapusti-En teden je bil od doma, ko je bil tisti nesporazum med njima in bil je pekel. Glava bi nH1 morala postati norišnica, če bi moral živeti leta in leta brez nje — in misliti, da stoji kd" drugi na njegovem mestu, da jo boža, da . . .
Kam pobegniti, da ne zblazni?
In vendar — če je res tako . . . Iz onega kotička v možganih, od koder je Pohajalo največ gospodovanja, je zopet začel padati samozavesten glas: "Vidiš? Zopet mis. 18 le sam nase. Kakšne pravice ima ona? Ker j*1 zaljubljen kakor nezrel fantalin, hi jo pri-enil, da bi se naučila, kaj je sovraštvo in bi ^er>ela kakor roža brez vode; in kako bi prenašal odgovornost za njeno poteptano življenje? e mora biti tragedija, bodi mož in vedi, kako
j0 rešiti . .
Da — tragedija. Tako je življenje. Kakor a se hudobni bogovi igrajo z nami za svojo za-av°- Nemara uživajo v tem, ampak preveč nam nakladajo na pleča, preveč, če mora sam nastopiti svojo pot, tedaj ne more voditi nika-m°r drugam kot v noč ... , Tudi v Julkino dušo je prišel nemir. Bilo bi bolje, da ni izrekla onih besed. Paziti bo mo-a na svoj jezik, sicer ji lahko uide na dru-ge|n mestu kaj resnega. Na pomoč ji je pa Prišla trma. Saj se ni zgodilo v družbi, kjer ima ^Previdna opazka lahko nevarne posledice, če ^ bil vsak mož tako občutljiv, menda ne bi bi-sPloh nobenega zakonskega življenja. Pa še njen °če mu daje potuho! Namesto da bi se P°tegnil za svojo hčer ali pa vsaj molčal, za-"m nanjo kakor da je v tistih letih, ko se še ra 0 rabi šiba in opozori Rika, ki sicer nema-tte bi bil niti prav slišal, kaj je rekla, ali pa gsaa.j ne bi bil razumel. Pa kaj? ... O — da!
J je vzel te besede tako resno, da ji je skoraj Ponudil ločitev ...
Pozabila je, da se je ta misel že davno va-^ a Po njeni glavi. Sedaj se je je ustrašila, tj, Je Piko razumel več kot je hotela poveda-Ne, to ni mogoče, že davno bi bil pokazal, 1 kaj sumil, zakaj v takih rečeh se ne zna 'nagovati. In — v duhu se je ponosno vzrav-j.^8, ~~ dobro se zaveda, da ga še vedno drži, r ° niočno, da bi ga potrlo, če bi mu naravnost Drugega imam rajša od tebe. Ne, njena s 'ačnost še ni izginila — na tihem se je na-v hnila ob tej misli ;toda nihče še ni govoril
10 tako, da bi smela misliti na razporoko. be ^°rda pa . . . Kadar so moški pijani lju-ijj2^' ,ne more biti težko, dobiti od njih izjave 7 'Jube. Počasi se je ta misel razpredala in Ob]	nazadnje pa je zmajala z glavo.
lube niso dejanja; dobiti jih najbrže ne bi jo°	ampak kaj ž njimi, če se ne izpolni-
Njen ponos se je zoperstavil: Nisem li dovolj močna, da držim, kar primem? Toda dvom se ni dal odpraviti. Preveč negotovo bi bilo. Tudi moški imajo svoje orožje. Vsakdo ni tako mehak kakor Riko. Nemara bi ga lahko prisilila, da bi šel z menoj k oltarju, potem pa bi imel tisoč možnosti, da se maščuje. In življenje bi bilo lahko še večje razočaranje od sedanjega. Kakor med, če ga polagoma vlivaš, se je vlekla misel. Ne, tako ne bi šlo. Sam se mora opiti ljubezni tako, da blazno zakoprni po trajnosti; čutiti mora, da si je priboril, kar je bilo tako daleč, da se je komaj upal poseči.
Kdo?
Ah! Nesmisel! Trapaste misli brez pomena, ki jih ne bi bilo, če ne bi bil Riko tako otroško občutljiv in ne bi hodil do skrajnosti. Kdo mu je dejal, da je na poti njeni sreči? Le v neki megli je šepetalo, da so njene besede pomenile to ,ali to je pregnala z zamahom roke.
Ko sta bila skupaj, se je vedla, kakor da se ni zgodilo nič in našla je v hiši toliko posla, da ni bilo nobene prilike za daljše pomenke. On je ugibal, kaj se godi v njeni duši in njeno mirno vedenje ga je sčasoma nekoliko potolažilo. Začel si je dopovedovati, da niso bile njene besede tako resno zamišljene kot se mu je zdelo tisti hip, da je bila nervozna in da jo je morda sam nevede tako vznemiril, da je govorila, česar ni hotela. Včasih se je vračal dvom in bili so trenotki, ko so misli skakale in plesale, da jih ni mogel nabrati na nobeno nit in se mu je delala tema pred očmi. Toda minili so, postajali so redkejši in začel je upati, da se vrne, če ne vsa nekdanja sreča, pa vsaj mirna zadovolj-nost s spomini na prejšnje blažene dni. Saj ima tudi jesen svoje lepote in bolj in bolj se mu je zdelo, da jih tudi Julka začenja ceniti.
Čas je potekal brez razburjenja, a tudi nekako brez važnosti. Riko se je zopet lahko posvetil delu, ne da bi se bil moral siliti kakor prvi čas po udarcu in dokler je bil uprežen, je pozabil na vse neprijetnosti. Julka je opazila to in je postala toliko previdna, da ga ni več drezala zaradi plače in podobnih reči.
Nekega jutra, ko je odhajal, je dejala: "Najbrže me ne bo doma, kadar se vrneš. Gospa Hickney gre v Evropo pa pojdem na ladjo, da ji zaželim srečno pot .Saj ti ne bo neljubo? Veš, da je njeno prijateljstvo dosti vredno."
Riko jo je začuden in skoraj vzradoščen pogledal.
"Pojdi, če te veseli. Saj veš, da ti ne branim. Tam bo družba in lahko pozabiš za nekaj časa na domače sitnosti. Dobro se imej pa ne skrbi zame."
Tako tople so bile te besede, prihajajoče od srca, da je bila Julka presenečena in komaj vedoča, kaj dela, ga je poljubila. V njem se je nekaj velikega obrnilo in odšel je vzravnan kakor da je ogromna teža padla z njegovih ram. Hodil je kakor mladenič, žvižgal, se nasmihal in parkrat je bil na tem, da bi bil na glas govoril. V pisarni mu je delo šlo od rok kakor da dela mehanizem, ki je navit in se ne more zmotiti.
Julka je šla popoldne na ladjo in je tam res našla dokaj veliko družbo. Tako je bilo vedno, kadar je gospa Hickney odhajala ali se vračala, zakaj v družbi je njeno ime mnogo štelo in Julki je bilo toplo pri srcu, ko se je mogla sončiti v tem odličnem krogu. Toliko je bila njena davno pozabljena razstava vendar vredna, da je tupatam kakšna veljavna dama našla njeno ime v svojih zapiskih. Zakaj je bilo takih slučajev tako malo?
Ali sedaj ni bil čas, da bi dovolila bridkosti motiti zadoščenje. Paziti je bilo treba na vsako kretnjo, da odigra svojo vlogo brez napake kakor vsi drugi, katerim so take glume igrača, ker so jih vajeni od mladih nog. Nič drugega kot glume, toliko je že vedela; kadar se razidejo, bo konec predstave in igralci postanejo kritiki. Namesto sedanjih poklonov in izrazov spoštovanja se bodo slišale posmehljive, včasih tudi hudobne opazke, le mimogrede izrečene, morda posoljene s ceneno šalo, posladkane z navidezno dobrodušnostjo, pa vendar večinoma porojene iz nevoščljivosti, prevzetnosti ali pa resničnega sovraštva.
Nekdaj — dolgo je že — je mislila, da je v tem višjem svetu vse iskreno, da pomenijo vse besede to, kar jim pripisuje slovar, da je vsaka odličnost res odlična, sedaj pa ve, da so tu oblike važnejše od vsega drugega in ves trud je vložila v to, da ne zagreši ničesar proti tem svetim zakonom. Kdo ve, kako utegne kdaj priti prav?
Posrečilo se ji je tako, da je bila sama s seboj zadovoljna. Druge dame so jo potegnile v razgovor in gospodje so se ji klanjali. Bila je daleč od doma, od stiskanja, od skrbi in prepirov in vseh zoprnosti nižav. Ko ji je gospa Hickney rekla: "Draga moja, mislila bom na
vas, ko bom v Evropi in upam, da vas vidim, kadar se vrnem," je bilo njeno zmagoslavje dovršeno. Tisti hip je pa siknila parna piščalka in parniški sluga je prišel s svojim monotonim klicem: "Vsi na suho, ki ne gredo na pot!" Zadnje slovo je bilo kratko in ko se je družba obrnila za odhod, je bila že tako rekoč razbita. V splošnem vrvenju so se pari in posamezniki porazgubili in Julka je nenadoma ostala sama. Obrnila se je in pred njo je stal Lipman.
Z začudenjem, ki ga ni mogla vtajiti, je vzkliknila: "Vi?!"
Lipman se je poklonil.
"Kako majhno je to veliko mesto, kajneda? Kdo bi si mislil, da se srečava tukaj?"
Odhajala je proti mostiču in on jo je spremljal.
"Pa kaj je vas privedlo sem?" je vprašala.
"Tudi jaz sem spremil znance," je odgovoril. "Seveda ne tako odličnih kot vi. Nisem vedel, da ste znani z gospo Hickney. To je naša visoka aristokracija."
"Ljudje se seznanijo in nekatera znan-stva ostanejo," je dejala, ne da bi izdala čut ponosa, ki jo je obhajal ob njegovem nepri-tajenem občudovanju.
"Vendar pa upam, da ne odklonite mojega skromnega vabila na večerjo. Pozno je že.'
(Dalje prihodnjič.)
Na naši farmi smo imeli človeka, o katerem so trdili, da je malo prismuknjen. Vsekakor je bil čudak-Nekatera dela je tako rad opravljal, da se je kar trgal zanja, drugih pa, tudi če so bila lažja, na noben način ni maral. Nekega dne je vozil po dvorišču samokolnico. narobe obrnjeno. Moja sestra ga je vprašala, kaj da . dela? Zakaj ne obrne vozila tako, da bo prav? — "Mar misliš, da sem neumen?" je odgovoril; "čim J° obrnem, mi jo kdo napolni z zemljo, s peskom ali Pa s kamenjem." Nemara res ni bil tako neumen. — F.C-
Po cesti je dirjal neki turist, sto milj na uro. Državni policaj ga je ustavil. Začuden Je voznik vprašal1 "Ali sem vozil prehitro?" — "Vraga! Ne. Ampak prenizko ste leteli," je odgovoril mož zakona in mu dal znani
"ticket."
Neki angleški profesor je na majhni postaji čakal
na vlak, da se odpelje v London. Bilo je po zimi jutro jc bilo zelo hladno. Pridrdral je ekspresni vlak, ki se navadno ne ustavlja na mali postaji. Topot se ie ustavil. Profesor je bil vesel in je stopil na vlak. Neki uradnik ga je opazil in zaklical: "Hej! S tem vlakom se ne morete peljati, ta se ne ustavlja na tej postaji" — "Dobro, dobro," se je namuznil profesor, "če se ni ustavil, me pač ni na njem."
ZA GOSPODINJE
(Nadaljevanje z druge prednaslovne strani)
no od velikosti kosa. Seveda bo gnjat od mladega prešiča Pre3 gotova kot od starega. Ko zalivaš, ti nož in vilice po-Vedo, kdaj je gotovo.
Pogača z jabolki in bananami. Vsak, kdor je pokusil ta "coffee cake," ga je pohvalil ln najbrže bo tudi našim čitateljicam ugajal. Način je Priprost. Meša se kakor vsaka torta, za katero ni posebnih Predpisov. Vzemi sledeče:
Pol kupice sladkorja	dve žličici pecivnega praška
e žlici raztopljenega masla poldrugo kupico moke spoznanje soli	trd sneg od enega beljaka.
tr' četrt kupice mleka
Jemlji sestavine po vrsti kakor so navedene in zme-jfcj, da dobiš lepo testo. Pomaži peclvno ponev, dolgo približno 12, in široko 9 palcev, visoko kakšna dva palca. Najesti testo v pomazano ponev. Nato olupi in tenko nareži štiri jabolka in dve banani.
Pokrij testo najprej z jabolki in potem z bananami. Nato vzemi
Kupico sladkorja	en rumenjak
e žlici raztopljenega masla	dve žlici moke.
Pomešaj to kakor za "paj," da se drobi. To posuj po J^hu sadja. Toplota v pečici naj bo 350 st. F. Peci približno pol ure.
Ta pogača Je dobra topla ali hladna.
Lahki livancl. Bil je čas v Ameriki, ko so bili "hot cakes," tudi "grid-cakes" imenovani, neizogiben del vsakega zajtrka. Se-ni to več tako obligatorično, ampak svoje ljubitelje ^ajo livanci še vedno. Vsakomur Je znano, da se lahko delajo iz pšenične, ajdove ali pa koruzne moke. Pa tudi si-®er se lahko delajo na razne načine. Od prijatelja smo pobili sledeči recept, ki ga je njegova žena preizkusila in dognala, da Je dober.
Eno kupico suhih drobtin tri žlice raztopljenega masla dve žlici rjavega sladkorja eno žličico cimeta dve kupici mleka tri beljake tri rumenjake eno kupico navadne moke eno,žličico pecivnega praška pol žličice soli. , Pomešaj drobtine v maslu s sladkorjem in cimetom ^ jih zarumenl v pečici, ali pa v mali ponvici na malem .^Snju in neprenehoma mešaj. Polij to z eno kupico mle-
ka in pusti, da se popolnoma vpije. Stepi rumenjake, dodaj to ln ostalo mleko, potem vmešaj moko, pecivni prašek in sol, vse to dobro premešano.
Kadar je to gladko, vmešaj drobtine. Stepi beljake, da dobiš trd sneg in lahno jih primešaj.
Dobro ogrej pecivno ploščo (griddle) in jo malo pomaži. Vlivaj nanjo testo kakor za navadne llvance in jih prav tako obračaj. Ko so gotovi, jih daj takoj na mizo z maslom in sirupom. Namesto sirupa lahko rabiš sladkor, med ali pa sadne konserve (jam).
Približno četrt kupice testa gre za vsak livanec in tako jih dobiš dvanajst do petnajst.
Flancati.
Sesuj na desko četrt funta lepe bele moke. Pognedi na mokri deski osminko funta masla ln potem razvaljaj v tej moki za prst na debelo. Položi ga v snažen prtič. Ostalo moko pa posoll, dodaj žličico sladkorja, žlico kisle smetane, dva rumenjaka in kolikor je še treba za testo, vina. S tem zamesi, da bo testo mehko kakor vlečeno testo. (Ce nisi gotova, lahko vzameš košček in poskusiš, če se da izvleči.) Potem ga pokrij in pusti, da ae počije. Počito testo razvaljaj kakor debele rezance, položi zvaljano maslo na sredo in zapogni testo od dveh strani in položi čez maslo, tako da bo popolnoma pokrito. Tedaj ga zvaljaj na rahlo po dolgem in širokem, pa ga zopet vpogni, sedaj od drugih dveh strani, da pride v sredi skupaj. To stori trikrat in deni testo na hladno, da se uleži. Kadar Je spočito, ga razvaljaj za nožev rob debelo. Zreži ga s kolescem na štiri prste dolge in prav tako široke kosce, potem naredi v vsak kos pošev, od vogala do vogala, za prst od kraja in za prst vsaksebi zareze. Vpogni dva nasprotna vogala in vtakni v zareze. Imej pripravljeno razbeljeno maslo in devaj vanje flancate, da se lepo rumeno ocvro. Kadar je ocvrt na eni strani, ga obrni. Kadar je tudi na drugi strani gotov, ga položi na sito, da se odteče, potem na krožnik in kadar Je ta poln, posuj s sladkornim praškom (powdered ali confectioner's sugar). Prav tako stori z drugo vrsto, ki jo daš navrh.
Na bolj enostaven način lahko narediš flancate tako: Presej moko na desko. Za vsaki dve žlici kisle smeane daj v moko po en rumenjak in žličico sladkorja. Da se ti to ne razlije, naredi najprej v moko vdolbino. Vzemi toliko smetane in rumenjakov, da bo testo, ko ga zamesiš, mehkejše kot za rezance. Pognedi testo z nožem, le na koncu ga poravnaj z roko. Pokrij ga s prstom, da počiva pol ure. Potem ga tenko razvaljaj pa zreži in vpogni kakor zgoraj. Ce ti dela vtikanje robov v zareze sitnosti, primi na rahlo vse štiri vogale skupaj in devaj tako v razbeljeno maslo. Ocvri kakor zgoraj.
August F♦ Svetek
. Družinska tvrdka, SVETEK POGREBNI DOM, je vodena po August Sveteku !n Mrs. Svetek, ki je pomagala svojemu soprogu zadnjih enajst let. Vi ste gotovi pridne, uljudne postrežbe od Mr. in Mrs. Svetek in njihovih pomočnikov.
Slovenski pogrebni zavod
^ East 152nd St. at Waterloo Road Tel.: KEnmore 2016
Majoneza Figaro
Drobno nareži za žlico rezanca (chives — Schnitt-lauch). Vmešaj v pol kupice majoneze, dodaj dve žlici paradižnikove polivke (tomato sauce) in prav dobro premešaj.
Majoneza s hrenom.
Nastrgaj hrena. V pol kupice majoneze daj žlico hrena in dobro premešaj. Potem vmešaj pol kupice stepene smetane. To je izvrstno za solato iz mrzlega mesa.
Nace Žlemberger, Piney Pork, Ohio ..............................1.50
Društvo št. 142 SNPJ Cleveland, Ohio ......................10-00
Progresivne Slovenke št. 1, Cleveland, Ohio ............3.0"
Federacija SNPJ zapadne Penne....................................10-00
Carniola Tent No. 1288 Maccabees, Cleveland ..........12.00
Rudi Božeglav, Cleveland, Ohio ....................................3.40
Leo Poljšak, Cleveland, Ohio ..........................................1.0"
Društvo št. 257 SNPJ Cleveland, Ohio ........................6.00
Društvo št. 53 SDZ, Cleveland, Ohio ........................6.00
Louis Kaferle, Cleveland, Ohio ......................................10.00
Dr. št. 5 SNPJ, Cleveland, Ohio ....................................6.0«
SKUPAJ .....................................$80.90
Tiskovni fond Cankarjev glasnika
Uprava Cankarjev glasnika se zgoraj omenjeninj društvom in posameznikom iskreno zahvaljuje! Želel) Prispevali od 1. junija do 28. julija 1938: bi, da bi dobili mnogo posnemalcev. Drugi izkaz sledi Društvo št. 53 SNPJ Cleveland, Ohio ............$12.00 v prihodnji številki Cankarjev glasnika.
Compliments from
SEDMAK MOVING 6506 St. Clair Ave.
15022 S AR AN AC ROAD
HEnderson 1920
MILLER'S CAFE 5205 St. Clair Ave.
Fino pivo, vino in žganje.
Vsak petek ribja večerja, ob sobotah kokošja.—Dobra postrežba. Dobra godba.
John Filipič
Grocerija in mesnica. Vedno dobro, sveže blago. 1048 EAST 76th STREET Cleveland, Ohio
Louis Pečenko
7308 HECKER AVENUE ENdicott 2759
Barvar, papirar in dekoratof' Unijsko delo
Nick Spelich
SLOVENSKA MLEKARNA
6210 WHITE AVENUE HEnderson 2116
Cleveland, Ohio
JOSEPH KODRIČ
Vzorna mesnica.
1307 ADDISON ROAD HEnderson 3365
Z našo postrežbo boste zadovoljni.
Frank Černe JewelfJ Company
v Slov. Narodnem Domu
6401 ST. CLAIR AVENUB
Cleveland, Ohio
Čestitke
DR. L. J. PERME
15619 Waterloo Road
John Mikuš
Izdelovalec harmonik
6607 EDNA AVENUE
Cleveland, Ohio
Slovenski Delavski Dom
15335 WATERLOO ROAD
Dvorane za seje, svatbe, konvencije.
Moderna gostilna — Točna in vljudna postrežba.
Anton Jankovich
14306 SYLVIA AVENUE
Cleveland, Ohio
Zastopnik za "Prosveto," "Pro-letarca" in "Cankarjev glasnik"
NATIONAL BEVERAGES, INC.
Distributors of High Grade Beer and Ale. Se priporočam
JOE PULZ 4621 DEN 1 SON AVENUE WOodbine 6080
Frank Butala
Slovenska trgovina s čevlji-
Velika izbera.
6410 ST. CLAIR AVENUE Cleveland, Ohio