JList 0.5.
V torek £€»• liimoica

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. 1'redplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold , za polleta 3 gold in '/ za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še >/a gold. Za po pošti pošiljaiio Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold , polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.	r	° ' *
Oznanilo.
Ker s prihodnim mescam Kozoperskam druge kvatre nastopijo in z njimi se nova naročba na vSlo-venijou prične, prosimo vse tiste gospode, ki so ali le za ene kvatre naročeni, ali ki se prijemnikam vnovič pridružiti hočejo, se kmalo oglasiti, de pošiljanje ne zastane in de iztisov Slovenije ne zmanjka, kakor se je v pervih kvatrah prigodilo. Plača se za celo leto v zaloznici v Ljubljani 7 gold, za pol leta 3 in pol gold., za ene kvatre 1 gold. in 46 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje ze pol gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo pa se plača za celo leto 8 gold., za polleta 4gold. in za ene kvatre 2 gold.
Ali je res, »le bodo morali kmetje odpravljene gruntne dolžnosti grajšakam sami poverniti, grajšaki pa pri timu odkupljenju veliko veliko zgubiti?
(Konec.)
12)	Med vsimi vladarji je bilo cesarju Jožefu II. polajšanje in osrečenje kmetiškiga slanu nar bolj pri sercu. Dokaj njegovih lju-domilih ukazov je še do 31. velkiga serpana 1. 1. veljalo , nar važnejši pa niso zarad njegove prezgodne smerti izpeljane bile. On je zares mislil kmeta popolnama od gruntnih dolžnost proti grajšinam osvoboditi, pa to le na podlagi popolniga odškodovanja, zakaj
13)	resnično je in dogodivšina nam zagotovi (3. 4. 5.), de so blagoviti zemljolast-niki že o času popolne ljudske svobodnosti svoje preobširne zemlje manj blagovitnim svo-bodnjakam ali svojim hlapcam za izgovorjene dohodke razdelili, de se je dokaj dokaj svobodnih zemljolastnikov radovoljno v fevdalsko zvezo (7. 8. 9.) podalo, de so tako silo blagoviti in mogočni fevdalski gospodje še več zemljištva pridobili in jih ravno tako med svoje fevdalske podložnike razdelili, ali pa v vojskah premaganim seljanam po takih pogodbah pripustili, de se tedaj dohodki od podložnih gruntov na pogodbe al na vkoreninjene o starodavnih okoljšinah vpeljane vravnave opirajo.
14)	Res de so bili še mnogi svobodni zemljolastniki o času samosilnosti (10.) od mogočnih žlahnikov v podložnost prisiljeni, pa kdo zamore po jezeroletnim preteku, po sto in stokratnim premenjanju lastnikov, po mnogo-terni razdelitvi gruntov —kdo zamore dokazati, katere zemljiša so le po sili v podložništvo zagrabljene in z gruntnimi dolžnostmi oblečene bile.
Taki in razni drugi opomini in pomisliki so naše častite poslance deržavniga zbora vodili razsoditi, de morajo posestniki grajskih pravic za odpravljene gruntne dolžnosti od-škodovani biti. Kdo pa de bo imel to odškodovanje plačati in koliko? čez to imamo še sklepe deržavniga zbora pričakati.
Doslej le vemo de se bo naštevk odškodovanja ne po celotini deržave, temuč po posa-mesnih deželah poračunil, in iz premoženja dežela dnarnica al matica (fond) osnovala, iz katere ima odškodovanje grajšakov poplačano biti. Sklep, de se ima račun po posamesnih deželah storiti, je pravičen, zakaj niso v vsih deželah zaveze med grajšakami in kmetami enake in tudi gruntne dolžnosti ne, v nekterih so večji, v drugih manjši. Kakšino premoženje posamesnih dežela se bo pa v odškodovanje obernilo? Ako bi zadnih trideset let ne bile skora vse deržavne grajšine prodane, bi vrednost njih zemljištva, njih travnikov, gojzdov veliko veliko izdalo. Rrez dvoma se bodo tiste deržavne lastnine, kar jih je še neprodanih ostalo, lastnine častitljivih redov in deželskih
dvornih uradnij (komenden und Erbamter) nar prej v ta namen obernile, pa to bo še premalo, in od kod bo prišlo kar manjka? Ali bodo vsi deželani vsaciga stanu dokladali?
Po mislih Novic v 35. listu bi bil le kmet dolžan grajske pravice odkupiti in le tam, kjer je posebna revšina doma, bi Cesar, to je deržava kaj pripomogla. Mi pa mislimo, de, če kmet pravico ima, osvobodenje svojiga jeze-roletniga bremena od deržave terjati in ne dolžnost ga kot mili dar priznati, ima tudi, pravico terjati, de celotina deržave, al kar je vse eno , celotina dežele njegovo osvobodenje ter odškodovanje grajšakov oskerbi, in de ta pravica vsim kmetam enako gre, naj si bodo reveži ali ne.
Za to tudi dogodivšina govori namreč: 15) O času, kadar se je fevdalska zveza in podložnost osnovala in vkoreninila, to je v celim sredočasnim preteku ni bilo (9.) deržavnih davkov nič, podložnika tudi ni vojaška služba zadela, in kmet ni druziga gospoda poznal, kakor svojiga fevdalskiga to je gruntniga gospoda.
16)	Po vpeljanju stanovitnih armad so se pa žlahniki in vazalski gospodje če dalej več vojaške službe ogibali in odtegnili in jo kmetu naložili; dolžnost vazalskiga gospoda svojiga podložnika varovati in braniti je jenjala, dolžnosti podložnika iz vazalske zveze izvirajoče so pa ostale, priznane od vladarjev in deželskih stanov, namreč kar je ta čas vse eno bilo, od celotine deržave.
17)	Tudi dokladam v novo osnovane deržavne davke so se gruntni gospodje, kolikor moč ogibali, in le toliko dajali, kolikor so v deželskih zborih sami radovoljno pervoljili, in še le o Mariji Terezji, kadar je Urbar vrav-nan bil, so morali od svojih gruntov in od pičlo cenjenih dohodkov tudi po primeri nekaj deržavnih davkov plačevati; kmeta pa je vselej nar več zadelo, posebno vse dolžnosti v delu in v prideljkih, vprega za vojaške potrebe (Vorspan), davanje sena, ovsa in druziga žita. Tako je kmet in narveč le kmet skozi osemsto let samostalnost deržave in notrajni mir v vojaški službi branil, skozi več sto let je skora on sam vse deržavne davke opravljal, in še zdaj so o ninožtvu kmečkiga stanu doklade v deržavne davke od kmetijskih zemeij nar večji.
18)	Po dolgih in hudih vojskah, kakor so bile tridesetoletna vojska, prusovske, turške, francoske vojske, se kmet ni zamogel dolgo dolgo od prenesenih težkih bremen odahniti in pomagati si, obertniki in mestnjani so se pa ravno o vojskih obogatili ; kmet za vse stanove dela in pri vsem tem le revno živi, fabrikant in obertnik od njega sirove prideljke za malo denarjev dobiva in se obogati z njim, uradnika ni o vojski nigdar nič težkiga zadelo, marveč je o dragini še posebne pripomočke od deržave dobil, duhovniki so vselej svoje dohodke ne-prikratene dobili in .prideljke ravno v vojski
nar dražje prodali, kmet je pa le zmiram reveš ostal; kmet je bil vselej tovar vsih stanov, cele deržave, pošteno je tedaj, de tudi celotina deržave njegovo osvobodnost oskerbi. Ako more bit deržavni in poznejši deželski zbor druge poti ne znajde, bo pošteno in pravično, celi kapital odkupljenja na vse stanove po primeri stanovitnih davkov razdeliti, tako bo kmeta tudi svoj delj zadel, pa vsim ravno sila pretežko ne bo. Ako bi pa kmet moral zgol sam odkupiti se, bi ne bilo to osvobodenje, temuč le preloženje bremena od ene njegovih ram na drugo, znebil bi se grajske podložnosti, pa dobil bi na vrat voherniga posojivca, kateri bo (ne govorimo od bogatih kmetov, kateri lahko odkup-Ijenje na enkrat plačajo; kakoršnih je pa le malo malo) njega ali sina al vnuka od kmetije pregnal.
Po kakšinih primerah se bo pa vrednost grajskih pravic in naštevk kapitala za vsaciga opravičeniga in za vse skupej poračunila? Ali bodo res morali grajšaki pri temu veliko veliko zgubiti? Mislimo, de ravno prehuda ne bo. Overženje taks in mertvašine (Mortuar) za gosposkine in sodniške opravila, kjer jih še grajšine imajo, ne bo nobena zguba, marveč dobiček, zakaj če grajšina te opravila prav po postavah in po terjanju vikših uradnij oskerbi, ji tisti prijemki za uradnike in mnoge druge stroške ne zdajo; na Krajnskim in Primorskim so stare grajske sodnije že od 1814 overžene, pa grajšaki za zgubo dohodkov iz tiste izvi-rajočih kar zinili niso. Dohodki iz osebniga podložtva in gosposkiniga varstva izhajajoči pa niso ravno dosti obilni, ker so že prej mnoge na sužnost operte pravice overžene bile, in radi se bodo grajšaki ti pravični zgubi podvergli, prepričani de o času samosilnosti omisljena in vpeljana tudi jezeroletna krivica le zmirej krivica ostane.
Prašanje je tedaj le, al bo per odškodovanju tistih pravic, katere na podložnih gruntih leže, kaj dosti zgube? Cesarski ukaz govori, de ima odškodovanje primerno (angemes-sen) al kakor sklep deržavniga zbora pravi, pošteno (billig) biti. Po kakšni primeri se bo pa nek vrednost odkupljivih grajskih pravic preračunila? Ali bodo morebit vrednost vsakoletnih grajskih dohodkov svojoglavno cenili, postavim, na polovico al na tretji delj al še na menj? to bi bila v nebo vpijoča krivica in modrih narodnih namestnikov nevredna prešer-nost. Ali bodo morebit tisto ceno dohodkov podlago vzeli, katera je bila o Mariji Teresiji v Urbar zapisana? tudi to bi bilo krivično in ravno toliko, kakor prisiljenje kakšniga lastnika, de mora svoje pred sto letini tri sto zdaj pa tavžent goldinarjev vredno posestvo za staro manjši ceno oddati. O času osnove urbarja je bila cena prideljkov al delavcov nizka, zdaj je veliko večji, pa tudi dolžnosti grajšakov proti deržavi so dosti večje. Pravica in
ustavna enakopravnost tedaj terja de se vse za odkupljive priznane grajske pravice po pravi sedajni ceni in vrednosti povernejo. Za to tudi dogodivšina in ti le pomisliki govore: a) Vladarji so po vterjenju svoje moči in oblasti nekatere svojih fevdalskih pravic in lastnin vikšim vojaškim al gradjanskim služabnikam za posebno važne zasluge darovali, veliko tacih grajšin pa za prijete denarje zastavili; take grajšine (Pfandherrschaften) so poznej posojivcam, ki je bilo težko, jim denarje po-verniti, v last ostale, bile so tedaj po pravici pridobljene in če so zdaj dosti več vredne, je pravičen dobiček lastnikov.
b)	Pozneje in posebno v zadnih tridesetih letih je bilo dokaj deržavnih grajšin o poti dražbe prodanih, cenjene so bile ne po stari temuč po ob času prodaja tekoči vrednosti in gotovo plačane; al se bo deržava proti tem kupcam za goljufa skazala?
c)	Žlahniki in grajšaki so svojih lastnih zemelj in pravic večkrat in dosti v občnoko-ristne naprave, posebno kar pobožnost in poduk prostiga ljudstva zadene, obračali, sosi-dali so samostane tačas v razširjenje svete vere zlo potrebne, sozidali so cerkve in poslopja za duhovnike in darovali so s dohod-kami njih živež; ni je grajšine, od katere bi se ne zamoglo še dandanašni ena ali več tacih dobrotlj i vili naprav dokazati; ako bi se jim pa zdaj njih pravice z veliko veliko zgubo odvzele, al bi ne imeli tudi oni pravico darovane zemlje in dohodke nazaj terjati?
d)	Grajšaki so od starine, zlast pa od Cesarja Jožefa II. sem po postavi dolžni bili za zidanje novih cerkev, farovških, kaplanskih in šolskih poslopj in za njih popravljanje iz grajskih dohodkov gotove denarje dokladati, marsiktera grajšina je v šestdešetletnim preteku že celo svojo vrednost s takim dokladam poplačala.
e)	Sto in stokrat so se že lastniki grajšin premenjali ali po sledivnih postavah ali po prodajavnih in drugih pogodbah, plačane so bile dedšine al kupšine ne po starodavni temuč po tekoči vrednosti zemelj in dohovkov: malo grajšin je, de ne bi bile manj ali več zadolžene, in posojivci so v zaupanju na tekočo vrednost grajšin denarje dali, tudi imajo podletni otroci, vdove, sirote, razne Jjudomile naprave denarje pri grajšinah naložene, nemilo in krivično prikratenje grajšakov bi tedaj tudi miljone drugih ljudi oškodovalo.
f)	Četerti dan mesca velkiga serpana 1789 je franeozki narodni zbor vse grajske pravice brez odškodovanja overgel in grajšakam so le ostali njih lastni grunti, zgubili so več kot polovico nekteri vse svoje premoženje; pa kaj? ne dolgo po temu je treznejši ljudstvo vsili stanov se take krivice kesalo in pet in trideset let poznej so narodni poslanci grajšakam ali naslednikam tavžent miljonov Frankov to je 387 miljonov goldinarjev odškodovanja dovolili, katero so tudi v deržavnih dolžnih pismih po 3 od sto dobili. Vzrok tistiga prenagleni-ga in terdiga sklepa od 1787 je bil med drugimi, de so žlahniki in grajšaki osnovanju ustavne vlade in novim postavam očitno in skrivaj vkljubovali, zmiram le stare navade in samovladarstvo terdivši, to je ljudstvo zlo raz-serdilo; našim avstrijanskim žlahnikam in grajšakam ne zamoremo kaj taciga očitati; prepričani, de je kmet tudi svoboden človek; de v sedajnih okoljšinah ne mora več pri starim ostati, in zaupni v modrost in pravičnost deržavniga zbora, tiho in mirno svojo osodo pričakujejo, vredni čisla-nja in hvaležnosti cele deržave. Deržava je prosta in radovoljna zaveza ljudi eniga al več narodov v namen, de se živlenje, mir in pri-moženje vsake osebe, vsaciga deležnika te zaveze, s zedinjeno močjo ohrani. Če je res, de ta namen nar važniši podlaga deržavnih postav, naj bo vravnava vladanja kakoršna hoče, ostane; če je res, de ustavna svobod-nost ni razvujzdanost — bodo tudi grajšaki za odpravljene pravice, kar jih je deržavni
zbor za odkupljive priznal, po sedajni pravi vrednosti popolno odškodovani. Janez Cerrer.
Austriansko Cesarstvo.
Dunaj.
(-0-) 20. Kimovca. Desiravno sem s sklepam včeranje silno važne in imenitne seje deržavniga sbora zadovoljili bil, sem vendar z žalostnim sercam zbornico zapustil — ker sem se tam prepričal, de ostanejo prošnje v „Slo-venii" na poslance slovenskiga naroda — še zmiraj glas vpijočiga v pušavi.
Notar do večera pozno je bilo govorjeno in pretresano, ali bi se imeli sprejeti ali ne neki poslanci ali odborniki ogerskiga peštan-skiga zbora na austrijansko ljudstvo ali prav za prav na njegove namestnike v deržavnim zboru, ki bi jih bili imeli k prijateljstvu do Madžarov in k pomoči zoper Hcrvate in Serbe pregovoriti. Očitno je ko beli dan, de, če bi tudi na to ne gledali, de ima cesar in njegovi odgovorni ministri, ne pa ustavo-dajavni zbor deputacie prejemati, bi to sprejetje druziga ne bilo, kakor z Madžari zoper Hervate potegnili. In tako je to reč tudi zbor sprevidil, mnogi slavjanski in tudi nemški poslanci so v lepih govorih razložili, zakaj de se Madžari sprejeti ne smejo, so opomnili na obnašanje Madžarov zoper druge ogerske narode, so izpričali njih željo, odtergati se od Austrie, kar seje iz vsega, kar so popred počeli, iz sostave last-niga popolniga ministerstva, iz poklica vojšakov iz Laškiga, iz pošiljanja svojih poročnikov v ptuje deržave, iz zoperstavljanja zastran deržavnih dolgov, lahko spoznalo, clo ministri so izkazali, kako so se zastonj trudili mir pripravili, so tožili obšabno obnašanje Madžarov proti njim — vsak se je mogel spregledati — de Madžari niso delali, kakor bi prijatli Austrie delati imeli. In vendar so se poganjali nekteri govorniki iz narnakrajne (ultra-nemške) leve plati, kakor tudi Lohner, de bi se Mad-žarain pristop dovoljil, brez de bi bili na nasledke pomislili. Ali bi bil zbor imel prošnje Madžarov preslišati in ž njimi zoper Hervate in Serbe potegniti, ki čeravno vedno tlačeni in zatirani, se vendar le za ohranenje celotne Austrie vojskujejo? Nova baklja bi bila med ogerske, ali prav za prav med austrijanske narode veržcna, Madžaram bi pa vender v resnici pomagano ne bilo; ministerstvo naše bi bilo odstopilo in še več žalostnih nasledkov bi bilo lahko iz tega prišlo. Kdo bi bil misliti mogel, de bode le en slavjansk poslanec svoj glas zoper svoje tako dolgo zatirane brate na Oger-skim dal? Nihče bi tega mislil ne bil—in vender, med tem ko se po vsili slovenskih deželah prineski za naše hervaške brate zbirajo in vsak ž njimi očitno potegne, med tem ko vsak domorodec dobro ve in čuti, de, če bi Hervati premagani bili, tudi mlada slabotna slovenska narodnost za dolgo obstati ne more, med tem, ko vsi Slovenci le edino, mogočno Austrio na podlagi popolne enakosti vsili narodov želijo in za-njo življenje dajo—so naslednji slovenski poslanci: g. Dolšein, g. Gayer in Stercin (vsi Krajnci) z narvečim neprijat-lam Slavjanov g. Lohnerjam in z prenapeto nemško levico za Madžare svoj glas dali; g. Ambrož pa je prav malo pred glasovanjem čez to važno reč svoj med Ultra-nemci postavljen sedež zapustil — zakaj!? Glejte Slovenci— in presodite, kdo je pravi domorodec.
(K.) 22. Kimovca. Drugi prihod od ogerskiga zbora poslane deputacie in sicer zdaj na uslavodajavni deržavni zbor (ali kakor Madžari pravijo, na austrijansko ljudstvo) je nar imenitniši dogodba tega tedna in tudi cele zgodovine Austrie in velikodušniga (?) naroda Madžarov, ki pred nekoliko dnevi niso od Austrie in naših ministrov nič vediti hotli. Ta velikodušni narod se oberne k našim deržavnim zboru, iskati pomoč, s ktero bi še za naprej druge ogerske narode zatiral, oberne se v nevarnih dnevih k Austrii, ktere razpad,
pogubo na Laškim si je popred očitno želel. Tako ponižanje naroda je gotovo imenitna dogodba v zgodovini. V kljub vsem trudam in vsemu besedovanju Nemcov je bil vendar Madžaram z veliko večino (78 glasov) pristop odre-čen, in odgovor dan, de naj svoje želje pismeno razodenejo, kar pa njih prevzetnosti po volji ni bilo, — so se tedaj rajši domu podali. Žalostno je, de je več slovenskih poslancov z nar hujšimi Nemci potegnilo.
Češki poslanci so se bili možko vzdignili zoper naredbo ministerstva šol zastran latinskih šol v letu 1849, ter so jo vžugali, prišlo je namreč povelje ministersko dne 19. Kimovca, po kterim se bodo na čeških gimnaziih vsi predmeti ali nauki v češkim jeziku učili; to povelje se je pa pozneje tudi na Moravo in Silezio in tudi na vse druge deželne jezike raztegnilo; vendar se bode moglo v nekterih deželah še popred pregledati, ali je to že mogoče ali ne, in kaki zaderžki de so.
Moram tu opomniti slovenske poslance na eno okolšino, ki zasluži, de bi se dobro prev-darila, zadene namreč osvobodenje Judov. Slovenske dežele so bile razun primorja več sto-Ietj brez te tovaršije, kar je bilo "za-nje gotovo kaj koristno. Ako pride versta v zboru na to, bi se imelo osvobodenje le za tiste dežele razumeti, kjer že Judje stanujejo, zakaj ako se Judje med Slovence vgnezdijo, pride ž njim koj reva in nadloga in popačenje slovenskiga (kmečkiga) ljudstva, in kvarenje slovenske narodnosti, kakor to na Češkim in v Galicii vidimo , kjer so Judje nar hujši nem-škutarji.
Ravno zvem, de je v Frankobrodu na Majnu veliki punt vstal, zato ker je narodni zbor primirje z Danci sklenjeno poterdil; ljudstvo se je vzdignilo, barikade so bile narejene, austrijanski in pruski vojšaki poklicani. Po zadnih novicah je vojašnja zmagala, Frankobrod je obseden in pod vojaško postavo djan. Poboj je bil velik. Na Dunaju so že ene dni naprej prerokovali od tega punta, morajo tedaj niti vkup iti iz Dunaja in Frankfurta.
Tudi zvemo sklep kervave sodbe iz Prage čez veliko zakletvo Rožnika mesca, po kteri bi se bilo imelo vstvariti vseslavjansko kraljestvo in vsi Nemci podaviti. Sklep dne 14. Kimovca storjen se glasi: „0d binkuštniga pon-delka do četertka ni moč zaslediti nikakoršne pregrehe." — Zakaj je bilo pa mesto bombardirano, zakaj je bilo toliko mestjanov in toliko časa zapertih? Jetniki so vsi izpušeni, in tudi glasoviti Faster, od kteriga so Nemci rekli, de je bil za kralja zaznamvan.
Slovenske dežele.
Iz Gorice 18. dan Kimovca. Z velikim veseljem Vam oznanimo, de v Ipavski dolini njeni lepoti primerjen slovenski duh vlada, ino de si verli prebivavci z hvale vredno gorečnostjo ino nevtrudljivostjo perzadevajo, ljubezen do miliga materniga jezika, kateriga so naši protivni nemškutarji toliko dolgo časa zatirali, obuditi, ino tudi v prostiga kmeta sercu vneti. Že v drugič so v Ipavi zadnjo nedeljo 17. dan Kimovca v korist narodne straže neki zbrani domorodci igrali Linhartovo slovensko komedijo v petih delih z petjem pod imenam »Veseli dan ali Matiček se ženi". Toliko ljudi je iz bližnih ino daljnih krajev vglediši zbranih bilo, de je v veliki sobi v ta namen odločeni ino prav lepo okinčani, skorej prostora premanjkovalo. Gospe ino gospodične, igravke ino gospodje igravci so se kaj dobro obnašali ino vse vpričejoče prijatle doinačiga jezika neizrečeno razveselili.
Po igri pa se je, ko de bi trenil, glediše v plesiše spremenilo, ino Matičkova ženitev se je z plešam sklenila. Po tem takim je bil Matičkov veseli dan za vse, mlade ino stare, prav vesel večer, kteriga bomo še dolgo časa v hvaležnim spominu ohranili.	J. I'.*)
*) Prosimo, de bi nam častiti gospod večkrat ondotno življenje popisati blagovoljil. Vred.
Iz Gorenskiga. Vlep izgled zastran narodniga duha zasluži v resnici Kropa vsim drugim slovenskim krajam perva postavljena biti. Kakor je mala, ima svoje slovensko družtvo, ki si vse slovenske časopise derži. Vsako nedeljo se snidejo, berejo, se pogovarjajo, prepevajo in vnemajo serca za mogočno Slovenijo, našo premilo domovino. Tu ne omamlja nem-škutarski strupeni duh sere in možgan, zakaj čveterka frankobrodskih smerdljivk, ki so se (de se Bogu vsmili!) tudi tu zaredle, se so že začele osipati in zveniti, ker jim naš bistri zrak nič kaj ne tekne. Pretečeni teden smo na sred vasi na 18 sežnjev dolgi smreki naše rudečo-modro-belo bandero razpeli, per kteri slovesnosti se je z možnarjam streljalo, naši godci so jo zagodli, in vso ljudstvo okoli je slovenske fesme prepevalo, še le čez dve dobre uri so se ljudje med vpitjem ..živi Slovenija" razšli.
Tu sem Ljubljana in še marsiktero drugo mesto poglej, ki se pustiš od ene pesti ptujih vtepenih Nemcov za nos okoli voditi in si pustiš od nje narodnosti in slobodi protivne postave dajati, ki tvoje zapeljivce visoko ceniš, in za te in tvojo pravo čast vnete mladenče zaničuješ in čertiš. Vasi in mesta po deželi so se že spregledale, Ljubljana glava Slovenije, se ne more, in svoje lastne koristi in na-membe ne pozna!! O sramota! o žalost!
(E) od Drave 20. Kimovca. V tih listih se je pogovarjalo že večkrat o prihodnem ustrojenji in uredjenji Austrie modro in praktično, posebno velike cene in vrednosti je so-stavek g. J. H. „Kako zamore Austria obstati" v 22. listi Slovenije. Tudi nemški dnevniki ravno zdaj nar bolje se gonijo okoli tega vprašanja, no zdi se mi, da bo slavjanska idea o zavezni deržavi (Foederativ-Staat) nar več podpirateljev najdla. Jaz nisem eden od tistih, kteri na revolucionarni podlagi stojijo, in vse, kar je stare pravice, preverči hočejo, in kterim je historička pravica nič pa nič; pa vendar tudi nisem tako zabit v stare privilegie, da bi ne bi tega, kaj je pravica narave in naroda, več in više cenil, kakor pa s siloj dobljene privilegie poedinih stališev. Nar veči protiv-niki zavezne deržave, omejane po jeziki, po narodnostih, so dozdajni deželni stanovi (Land-stande), kteri tako svoje stare privilegie v nevaršini vidijo. Tako ima n. p. naša Štajerska pravico svojega lastnega zastopanja (das Recht der eigenen Landesvertretung) in na takšni način nekakšno samostalno karakterističko neodvisnost, in more biti, da po takem nasi deželni stanovi nameravajo lastno kakšno ustavno uredjenje (Verfassung) vpeljati, in deželno lice ino podobo (den provinziellen Typus) še povišati. Ali če človek prav pogleda na lastnosti in posebnosti dozdajne deželne, tako one ob-stojijo veči del v materialnih interesih, katere zdaj vse preterpijo velike spremembe skoz to, da alj henjajo (aufhdren) alj pa njihov obstoj je prazna forma, in le na videz. Smešno se mi je tedaj zdelo, da je odbor provizornega deželnega zbora štajerskega v svoji sednici 14. Kimovca edno protivenje odločil, in ga pri visokem ministeriji vložil, tega obsežka, da se Štajerska nikdar ne razdeli, ampak ima ostati „ein einiges untheilbares Herzogthum". V ti odločbi se prav svetlo vidi naših nemških Šta-jereov Herzpatriotismus. To še bi človek spregledal, da bi ulaga bila resnična, ali zlo je grešil stališki odbor, ker laže, daje to želja vsakega Štajerca. Odbor naj se le spomni na protest poslanca g. Krefta, in če bi ravno drugi slovenski poslanci edinoglasno ta §. prijeli, tako še vendar ni veljaven njihov glas, ker so oni bili udi provizornega zbora bez vsakih nalogov od svojih komitentov. Druga je z der-žavnim zborom, oni so udi konstruirajoči, in njihov glas toliko več velja, če se ž njihovimi principji še želja komitentov zlaga. Štajerski Slovenci pa so s svojimi podpisi v prošnjah na Njihovo c. k. Veličanstvo željo izrekli, sKrajn-skimi Slovenci pod eno politiško administracio
(opravništvom) biti, zato je dolžnost slovenskih poslancov to željo realizirati, brez vsakega ogleda na ulage stališev, kterih kako posebno priviligirano in z vse sorte pravicami nadeto telo ustavna monarchičko-demokratička vladija ne pozna in poznati ne sme. Zato slovenski poslanci z vso močjo delajte, da se Slovenia ustroji in uredi, in Loh-nerove Departemente veržite daleč za Kerko-noše (Riesengebirg). — Na konci mojega dopisa še nekoliko vprašanj. Ministerium omika-nja je vkazalo v svojem razglasi o uredbi trivialnih in normalnih šol, da se že prihodno leto imajo otroci naprejpisane nauke v mater-njem jeziki učiti. Gospodi učitelji in katelieti, boste začeli? Kako pa se bode to izpeljalo, kaj je ravno v tistem razglasi odločeno, da se slovenski jezik tudi v glavnih normalnih šolali nannenje v elementarnim klasi ima učiti. Gospodje učeniki po mestih na glavnih normalnih šolah, boste to storili?
Drugo vprašanje izročim slovenskim po-slancom na Dunaju. Beremo, da neki poslanci ministre netrudljivo interpelirajo zdaj o eni zdaj pa o drugi reči. Naj enkrat eden naših poslancov ministra notrajnih oprav pobara, kako da se 4 <S> načerla ustave „Vse narodnosti so zagotovljene" in pa ministerski program, in prestolni nagovor zastopi. Ali jc v tem § tudi te zmisel (Sinn) , da Slovenci v svoji deželi na svojih cirkvah in hramih, v mestih, ktere na slovenski zemlji stojijo, in kjer nemškutar-ski prebivavci Nemšino le slabo tolčejo, smejo modro-rudečo-bele bandere z žoltočernimi trak-mi, znamenje, da so zvesti Austrianci in podložniki svetlega Cesarja, pa tudi goreči prijatelji slovenske narodnosti, postavljati in obesiti. To vprašanje ni, kakor bi si kdo mislil, kaj malega, zakaj povsod sc glave kervavijo, kjer se slovenska bandera postavlja. Mi opomnimo bravce na Ptuj, Lotmerg, Ormuž (Friedau) itd. O neumni Nemškutarji, kako dolgo boste proti svojem lastnem mesi besnili (divjali) !
Dalje se raznaša glas, da naš goreči, vredni Slovenec g. D. poslanec na dunajskem deržavnem zbori hoče na svoje poslaničtvo resignirati. Znamo, da ta gospod ima doma velike mnogostrane posle opravljat, ali vendar bi nam prav prav žal bilo, ako bi štajerski Slovenci za slovensko narodnost tako gorečega zastopnika (reprezentanta) zgubili. Prosimo očitno, naj ta dar doprinese ljubi materi domovini, in naj ostane.
Očitno hvalo še moramo izreči vsim domorodcem, posebno gg. duhovnikom, kteri so na poklic gradškega družtva Slovenie lepo pobirali prineske od prostega ljudstva za naš junaški slovenski regiment Kinski, naj ravno z takšno ljubeznijo pobirajo prineske za brate Hervate. Očitno hvalo tudi zaslužijo tisti gg. farmeštri in kaplanje, kateri so v svojih cirkvah vpričo svojih ovčič imeli za mertve vojšake Kinskovega regimenta, kateri so v laškem boji za domovino padli, svečane zadušbine (Vigilie). Ena posebno lepa takšna svečanost bila je pri veliki Nedeli, kjer so po opravljenem cirkvenem obhajili mladi fanti sloven. žalostnico na spomin mertvih bratov zapeli, ktero je nek prosti fant umetno zložil. Pridnem domorodnem g. kaplani pa gre nad vsemi hvala, kteri so to lepo misel narprejd zbudili, ino tako v farmanih nc samo pobožno sočutje (Mitgefiihl) ampak tudi slovenski duh še bolj vkorenili. —- Slovenski duhovniki edina podpora in obderžatelji Slovenšine, delajmo brez vbožanja (Ue-terdruss), za boljši dušni in materialni stan naših bratov.
Q) Iz Koroške. Sbor koroški je po starim sostavlen, namreč iz immatrikuliranih bol-jarov (Aristokraten), birokratov in nekaj mož iz dežele; zato vlada v njem naravno stari neveljani duh. Slovenci ga blizo ignorirajo; malo, skoro nič od njega ne govore, ne dobrega ne hudega. Nemci v celovških novinah pa močno čedijo, rekoči: da se tam nepotrebno
za prazdne reči prepirajo. Te sbor je napravil nov „Gemeindeverfassung", od kterega Nemci sami pravijo, da je tako herdjav, da bi ravno toliko veljalo, ako bi bli zapovedali: Arse ostane pri starim, kakor je pod Meterni-ham bilo. Iz Celovca nekteri Nemconi samo v Frankfurt gledajo, odtod vso srečo očakujejo, od slavenstva ne smeš jim skoro besedice reči, ker jih skoro skernjak (Fraissen) tergati začne, kadar kaj od slavenstva nehoteč zaslišijo, ako ravno mesto popolnoma na Slovenskim stoji, mnogo slovenskih prebivavcov ima in ne moreš pri nobednih vratali iz mesta stopiti, da bi na Slovensko ne stopil. Tudi prav smešno nekteri pisavci pišejo: da mora se Austria v sjedinjenej Nemškej deželi raztopiti in da še le tedaj bode prav mogočna, ako popolnoma zibne. To je blizo tako kakor bi rekel: ti moraš naj pred vmreti, potle bodeš še le na zemlji prav srečno živil. Ti Nemconi, (le dobro da jih ni mnogo, bi jih leliko na perste zaštel, samo da sadaj še vso oblast v pesti imajo) bi naj rajši vse Slovence pri sredi pretergali, kakor nam slavenske novine tergajo. Kakor hitro so v Frankfurtu tiste „Grundrechte" izdali, od kterih jeden nekako tako Ic glasi: Jeder Deutsche darf auf eigenem Grund jagen, — je koroški sbor hitro tudi nekaj takega po frank-furtarsko izprožil. Kmeti na nemškej in sloven-skej strani so zato po svojej vlastnini zverine streljali počeli, so tudi mestnim gospodam lovcem v Humbregskej gospoščini puške vzeti hoteli, so jednega kmeta, kteri jc s temi lovci deržal, pridno otepli. še veliko hujši je bilo v Možnici (Mosinz), kjer so nemški kmeti tem lovcem skoro na živlenje šli, da so nekteri tudi resnično ranjeni. Iz tega sadaj bi prijatelji ab-solutisma radi dokazali, da se ljudstvu ne sme svobode dati, ker je še ni sposoben.—Na nas Slovence se tukaj tako malo obzir vzame, kakor v sboru Štajerskim, obadva se deržita, kakor bi bila tverdo nemška. Ako od Sloven-cov nič slišati, za naš prid in srečo nič sker-berti in na potrebe našega naroda nič paziti nočejo — bi bilo naj modrejši, da bi Slovenci svoje poslanike iz Celovca in Gradca domu poklicali. Prositbene pisma jim pošiljati je zastonj; oni dobro vejo, — oni bi saj vedeti mogli —naše želje, oni le nočejo nam pravice dovoljiti. K čemu bodemo nekaj za poslanike brez svojega prida in koristi toliko plačevali; deržimo se deržavnega sbora v Beču, in potle pošljimo rajši svoje poslanike na slovenski sbor, kadar se bode razpisal. — Na Koroškim je Slovencov več kakor 100,000 duš, kteri v lepšej in rodovitnejšej strani Koroške, nepo-mešani s kakim drugim narodam, prebivamo— zato bismo imeli pravico, dva poročnika izbrati in nju k deržavnemu sboru v Beč poslati—pa naši protivniki so nas vedeli in znali nas tako lepo na drobne drobtine razdeliti, in med Nemce pomešati, da smo bili povsod v manjšini, tako da nismo Slovenci na Koroškim nobenega poslanika izvolili mogli. — V tem „Gemeindever-fassung" so s nami spet tako vgnali, nas spet s Nemci pomešali, da se nam bode sadaj še hujši godilo, kakor pod staro vlado, ako bodo se v Beču te stvari potverdile. V Gradcu na sboru slovensko še govoriti ne pustijo, na koroškim sboru tega tudi nobeden poslanik terjal ni.
Za nas Koroške in Štajerske Slovence pomoči ni, dokler ne bodo naši poslaniki s poslaniki cele Slovenie na slovenskim sboru sbrani, in dokler mi svoje posebne, od Nemcov nezavisne slovenske oblasti ne bodemo imeli. Mi željno gledamo v tej reči na naš deržavni sbor v Beču.
Ogerska «le»ela.
Dne 20. Kim. se je Banova armada proti Kesteli na Blatnim jezeru vzdignila — Madžari so se mende proti Stuhhveissenburg vmaknili. V Budimu (Ofen) se noč in dan okopi delajo.
Prešporek 12. Kim. Fajmošter Hurban, eden nar hujših Slavjanov je s slavjanskimi študenti (400 glav) v Brezovan v Nitranski županii prišel, de bi slavjanske županie na 0-gerskim na noge spravil zoper Madžare.
M e 1» o 1 i t 1 m k i del.
Mati sinu, ki gre na vojsk«.
Idi z Bogam, srečno hodi, Bog te spremi, Bog te vodi! De poprimeš se orožja, To je sveta volja božja.
To ti je naj v čast in slavo, De greš branit očetnjavo, Sej za vojsko so le taki, Ki so čversti korenjaki.
Upam in se smem zanesti, De se vedil že boš vesti, Kot se vesti gre vojaku, Ino vsacimu junaku;
De rodila sim te sina, Kakor terja domovina, V prid in blažnost očetnjavi, Vest mi čista glasno pravi.
To z veseljem me navdaja, Ino z radostjo napaja! Torej idi, srečno hodi, Bog te spremi* Bog te vodi.
Idi; Cara je povelje, Očetnjave to eo želje; Idi, se junaka skaži, Ki pobeg in strah sovraži.
Idi urno, ne odlašaj, Serčno v vojski se obnašaj, Te sovražnik naj ne straši, Serčno vanjga se zapraši.
Puško imaš; dobro meri, De, ko sprožiš, vsakkateri Sprožlej protnika zadane Ravno v persi leve strane.
Meč ti imaš; glej de ojster Vedno vražnika je mojster, Mož se zverni, kadar mahneš, De do konca ne oddahneš!
Vedi pervič se Kristjana, Vedi drugič se Slavjana, Veri zmerej zvest keršanski, Veri zmerej zvest slavjanski.
In ko venčan z mnogo slavo Se poverneš v očetnjavo, Serce moje te veselo Zopet sina bo sprejelo;
Če pa padeš smertne rane Od sovražnika poslane, Se bom vender srečno štela, De sim pravga sina imela;
De imela sim te sina, Kakor terja domovina, Ki je hotel rajši vmreti, Kakor slave prost živeti.
Materne leto so želje, Ki nej bojo ti povelje; Idi torej, srečno hodi, Bog te spremi, Bog te vodi.
M. Valjavec.
Nekoliko trenutkov v lleligradn.
(Konec.)
Do večera smo sedeli pri postelji našiga bolniga prijatla, inžinirja Nevolja.' Solnce. je zašlo, in na džamii (turškim tempel-nu) je začel peti hodža svojo molitev: Li-berila Alah ilala, alah ilala. Pojmo gledat v džamijo! Klaviermojster knezov, tudi Čeh, se je nam ponudil za vodnika. Šli smo skozi uličice, kjer je bilo polno prestarih nc-ometanih zidov, nobenih oken, gerde tla — psi, ki okoli tavajo-— mertve mačke — smrad-ljive smetiša — krava, ki se po ulici pase, brez de bi kdo na-njo pazil — bradati Turki, ki pervi čibuk (pipo, lnlo) kade, ker čez dan niso smeli, praznovaje veliki post rama-zan — dve deklici pred hišo na kamenji, ena lepši od druge, lepši, pravijo, de je v žlaliti z knezam, bogata, izmed pervih lepot beligradskih, prostomiliga serca voljan, okrogel obraz, čeme obervi kot spijavke, gosti lasje, lepa kapca jih krije. Smo se pozdravili vzajemno, ona se zopet vsede in gleda po ulici na gole zidove, razsute kamenje, gladite pse in na bradatiga Turka, kteri mimogredoč nič ne vidi, ne sliši in ne misli, kakor: čibuk. Tu je džamija, štiri goli zidovi, kakor kapela, v enim ogli stoji kula (turn), na ktčri hodža poje. V ogradi so nagrobni kameni, ali nobena živa duša. Za pregrado pod drevjem je ogenj; kjer kadim e (turške žene) večerjajo. Ali so'pa tudi tako krasne, kakor ta dekiica Serbkinja, ki je z knezam v rodi? „Kuda za Roga!?"
„„Da vidim."" „Nemojte za Roga, da vas neubiju Turci." E, škoda življenja, ali škoda tudi, de ne smemo viditi turških žena
Turki so berž gotovi, potegnejo pištolo iz za pojasa in vsterlijo tistiga, kdor jim je na žen pogledal. Oni so pri vsem tem pošteni ljudje in se neizgovarjajo, de je bilo pred na-nje streljano. V Pragi nasproti pa berž prineso pretergan čako ali omuljen bajonet za dokaz, de je bilo popred vstreljeno na-nje. O to so nepošteni Turki (ti v Pragi), ti so dosti hujši od pravih Turkov na Turškim.
Kalimejdan — sprehod krasniga sveta — je prostor med gradam, serbskim in turškim mestam. Večerna zarja se rudeči za morjem Sremskih gojzdov, od kterih nas loči sreberna ravnina Save in Donave, Zemlin se beli za otokam v gostim drevju in na izhodu po banatskih planjavah gori ogen stražni na vseh mestih z domorodno kervjo omočenih.
Ogen gori z tako lepim piemenam, kakor serce slavjansko ljubezni do Roga in svojiga prirojeniga jezika. Nekoliko trum sedi vkupej v večernim mraku na Kalimejdanu. Eni si) Gerki — drugi Turki — tretji Serblji — tam Armanci, tu Židi (Judje). In vsi jeziki bodo priznali Roga.
Alah! Alah! kriči turška straža na gradu, kadar odbije četert ure, kakor prikazen se černa postava okoli štukov muza, ki iz vseh strani žrela odpirajo, in kakor en vojak odkriči, zavpije drugi, in celo noč podaja eden drugimu okoli grada pozdravljenje. Alah! Alah!
Na to so zapirali Turki štacune in kavarne, glediša in sve veselice. Zdaj počne njihovo ponočno življenje, za to ker so se po dnevi postili in za tega voljo spali. Po ulicah je živejši, ogni v hišcah, čudni vrejš na tam-buri, derzni akordi na guslah, boben zraven, to je godba (muzika). štacune za sadje so polne lepiga in vabljiviga sadja, kavarne v odpertih altanah dolne (urbanov in duh prijetnima duhana, komendija (komedia) se oglašuje na natisneni serbski poli — to so Grei (Greki) — ali le ene Turkinje viditi ni, ta ne vjide čez prag in ni vidila za svojiga življenja le ene zelene gore, le ene hladne reke. Zakaj turška hiša je tako zidana, kakor so njih šege. Visoko prazno zidovje okoli in okoli; znotraj nizka stanica, kjer prebivajo. Nihče ne more noter pogledati iz nobeniga kraja. In tako so tudi Turki povsod zagrajeni z velikim predsodki, z skalo-terdnim šegami in navadami, ki se imenujejo hailet in kteri so nepremagljive barikade (zaplankanje —) proti vsem novim naredbam (novicam), proti vsem občnokoristnim znajdbani.
Beligrad ima en sam turn po naših zapo-padkih, in ta je na pravoslavni cerkvi; druge kule (turni) na džamiih so podobni dimnikain pri naših fabrikali.
Ko smo pozno po noči prišli do Zdanija, perve gostivnice v Beligradu, so sedeli za mizo vsakteriga kalibra domorodci, ki so se ojstro o tem prepirali, ali je v Austrii rešen je za Slavjanstvo, ali ne. Na ptujšini — quis? quid? ubi? quibus auxiliis? cur? quomodo? quando? je Serbam več ležeče kakor narhujšimu švab-skimu Spiessburgerju. Po tem ima pa tudi visokoprevoshoditelstvovanje v Beligradu dobre tla, in čednosti birokratiške se naglo zmagujejo in ravno tako, kakor drugod, tako de bode v kratkim „človek birokrat" veliko po-inenljivost v anthologii evropejski dosegel, ki bode z velikim trudam birokrate razverstila po narodnosti post. r. tako, de nemški birokrat ma zaliti nos, serbski rad kuri čibuk in v svoj jezik ruske besede meša; češki —- ah, o tem bi se mogel spisati celi prirodopis z jodobami. —
S is» e s.
Še lansko leto, ko je še Austrijansko mor-narstvo cvetlo, ki je pa zdaj v revnim stanu, ker so vsi Lahi desertirali, in eni že clo ladje z sabo odpeljali, sem vidil dostikrat na bojni fregati Vindisgrecoviga mladiga sina, ko mor-skiga oficirja. Lahi, ali iz velikiga čerta, ki ga na Nemce imajo, ali znabiti tudi za to, ker jim je težko bilo izgovarjati in v spominu obderžati to ime, ga niso nikoli, kadar so kaj od njega govorili, z pravim imenam zvali, te-muč so mu rekli le Principe disgrazia, 'ar pomeni knez nesreča. So tedaj že pred čutili, de je Vindišgrec nesreča, ali ne za Lahe, marveč za Slavjane. (Beograd. Nov.)
— Slišimo, de bode v kratkim g. fajmošter •otočnik slovnico (gramatiko) slovenskiga jezika na svitlo dal. Gotovo bode vsem prijat-lam slovenšine močno vstreženo, zakaj od tega g. pisatelja smemo kaj izverstniga pričakovati.—
V politiški dokladi Ljubljanskih nemških novic toži g. fajmošter Zaloker čez naš zdaj ne samo na Dolenskiin ali Gorenskim (kterih marsiktero oko ne preseže), temuč na Slovenskim sploh prijeti pravopis, zato, ker se mu lep ne zdi; radi bi pomagali, pa ne moremo; zakaj to zadeva vkus (Gesehmack), ki bo vedno različen med ljudmi, za to se pravi: de gustibus non est disputandum. Kar pa zadene opombo gosp. fajmoštra, de bi se mogli vsi Slavjani eniga ediniga pravopisa poprijeti; mu se radi pridružimo, samo bi mu svetovali, med večimi slavjanskimi narodi, p. r. med Rusi ta nauk pridigovati, zakaj mi Slovenci smo storili že dosti, de smo se tega lotili, kar naši bratje Jugoslavjani katolške vere, in Če-hoslavjani (Čehi, Moravani, Slovaki, in Lu-žičani) že rabijo. —
Ceterti spisek prineskov za brate Ilrovate.
Fara Jurjoška v Šavnici na Šta-jeri, z nadpisam: „Nate junaki, kir se za cara Ferdinanda in celo Austrio vojujete	40 gold. Gosp. J. C. P. v Ljubljani . . . 5 „ „ Jože Klemenčič iz Verhnike	30 „ „ Jože lložman, dehant iz Treb.	10 „ „ Jože I.esjak, kaplan n 5 n „ Jože Šterbenc, kaplan „ 5 „ Emanuel Tomšič, učitelj „ j „ Janez Ogrinc, c. k. kom. „ 2 „ Matevž Tertnik, c. k. ur. „ 2 „ Janez Kersnik, c. k. ur. „ 5 Gospa Ainalia Gresel, vlastnica
grajšine	„	10 „ — „
„ Maria Gresel, vlast. graj. „ 5 „ — „ Gospodična Franca pl. Barisani „ 5 „ — „ Jožefa Gresel „ 5 „ — „
Gospod Dragotin Gresel, grajš. „ 5 n _
„ Franc Belle, oskerbnik „	27 „ — „ „ Florjan Marakuti, kupec „ 5 „ — „ Jože Zore, kupec „ 5 „ — „
Popoten Nemec	„ 5 v _
Gospa AntoniaPašič, posestnica „	10 „ — „
Gospod Frane Zurc	„	2 „ _ „
n 1 n — rt
n 2 rt — rt „ Janez Blanz	„ 2 „ — „
„ Anton Grablovic „	2	„ — a
„ Franc Strel, iz Stariga terga	2 „ _ ,
„ Jenez Keržol „ „	3	„ — "n
„ Janez Križaj, faj. v Medni
peči........5
„ Franc Kaliger, faj. vDober-
5
n rt
rt n rt
kr.
n
n »
n n n n rt rt
„ Matija Gorene „ Anton Rožmann
n
n
ničah
„ SantoTres, posest, v Mali vasi 3 „ „ JožePfaifer, c.k. urad. v Treb. 2 „
„ Anton Ivadunc, pri sv. Štepani 3 ,1 Jože Klemenčič, v Kamno
potoku .......3 n
„ Anton vitez Widerkern, posestnik v Mali loki ... 5 „ Gospa AViderkern, od ravno ondod 5 „ Gospodična Justina \Viderkern, od
ravno ondod......5
Gospod Janez Ausenek, oskerbnik
ravno tam......5 „
„ Janez Prokel, fajmošter per
sv. Lorencu......5
v v v rt „ Tomaž Jerancic, kaplan ravno tam ........2 „
„ Janez Vudančič, iz Velke loke	2 „ „ Franc Pibernik, orglar v
Medni peči......1
„ Janez Gliha, v Velki loki .	1
„ Franc Brajer, v Merzli loki	1
„ Lovre Kopitar, faj. v Ajdovcu	2
rt	n
n	»
n	rt
n	rt
Znesek 25 7 Zraven prineske iz spiskov št.
I, 3, 3 z.....627
3 cekine in 5 Fronkov
rt
54
Znese skup 884 3 cekine in 5 frankov.
54
Slovensko društvo v Ljubljani.
Kitni kup.
Srednja cena 1 mernik.
Pšenice domače .
» banaške . . .
Turšice......
Sorčice......
Reži.......
Ječmena.....
Prosa......
Ajde.......
Ovsa.......
Ljubljani
23. Kimovba.
eold. I kr. gold. kr.
Krajnji
18. Kimovca.
27 32
33 23
19
20 47
30 35
31 57
32 20 18 27 45