Odnos do družbene imovine
V nažo stolpnico smo se vselili pred desetimi leti. Očka in mamica mi večkrat pripovedujeta, kakšna je bila takrat. Okolica je bila še neurejena, stoipnica pa nova in cela. Nič ni bilo pokvarjenega niti polomljenega. Čez nekaj časa so uredih tudi okolico. Žasadili so dreveda, posejaii travo in asfaltirali parkirišča.
Oanes se zelo vidi. da je stolpnica stara deset let. Ne toliko zaradi tega, ker je siara, ampak zaradi maiomarnosti stanovalcev. Naj našfejem: vhodna vrata stolpnice nimajo ključavnice, stene so po-čečkane, gumbi v dvigalu so sežgani, nekateri zvonci na domofonu ne delajo, ker nimajo gumbov, in podobno. Ko je bil očka predse-dnik hišnega sveta, se je zelo trudil, da bi stolpnica in okolica ostala lepa. Vendar je bi! razočaran. Veliko stanovalcev se obnaša tako, kot da se jih nič ne tiče. kje živijo. Čez lepe zelemce so narediii bližnjice do parkirišča, avtomobile parkirajo kar na zelenicah, smetijo v stolpnict in okoli nje.
Ne razumem, zakaj se tako obnašajo, saj to je vendar last nas vseh. Skrbeti moramo za to našo družbeno imovino. Očka pravi, da ga je včasih sram, če pride kdo na obisk. Lahko si misli, kakšni Ijudje žtvijo tukaj.
Pri nas je včasih čistilna akcija, katere pa se udeležujejo le nekateri otroci. Očistimo okolico, a kaj pomaga, ko je naslednji dan spet vse po starem. Papirčki in smeti ležijo povsod. Očka se ne upa parkirati pod balkoni, ker mu je nekdo nekoč vrgel na avto juho z rezanci in jogurt.
Rada bi. da bi bil tudi pri nas tak red in odnos do okoiice kot v sosednjih naseljih Potem bi bilo prijetneje stanovati tukaj.
MAJA POGAČAR 5. b o. š. Boris Kidrič