Bpi
S w
V
A'T ^ **J<\V ‘T.	•
a M,,	*.?•
WIM g *
■C::: W,
^ \ M S £ j
KATOLIK
i >P>'
i .*. ; W :’: v v;
M s 1.6
PETI TEČAJ
ZVEZEK
M-
-m,
VREJUJE IN IZDAJA
di*. ANTON MAHNIČ.
profesor bogoslovja
w.
S 'M
-a-
avv
^V/,1	^
T’' Tc
V GORICI
HILARIJANSKA TISKARNA
1893
-$ % 'n\
'"i
KOV
tretji me*et
Velja cel tečaj
fti8£]iS£M
JSTa znanje.
Gospode naročnike, kateri niso še plačali naročnine, prosimo vljudno, naj bi to kmalu storili.
Naročnina naj se pošilja ne nam, ampak edino vprav-ništvu „ Rimskega Katolika “ : 1 lil arijanska tiskarna v Gorici.
Le kdor dobiva list od Katoliške bukvarne v Ljubljani, naj | tudi nji naročnino pošlje.
Oznanil, inseratov in kar je enakega, ne sprejemamo.
Kar se tiče novo izišlih knjig, mi ne ocenjamo nego tiste, katere se nam zde večega pomena za naše slovstvo in sploh za duševni razvoj narodov. To moramo opomniti, ker se nam je od več strani ali poklonilo ali v oceno poslalo raznih proizvodov; ako kdo ne najde v listu ocene poslanega nam dela, naj nam odpusti, ker naš list ni v prvi vrsti slovstven, tako da Iti moral Slovencem prinašati poročila in ocene vseh del, katera izidejo.
Slovenski tednik v Gorici je nedavno zatrobil v svet, da z listom nam gre strašansko slabo. To pa ni res —-ampak ravno nasprotno. NJi tiskamo 450 proizvodov več | nego smo-, jih lani, in s tem primeroma se je tudi število naročnikov povišalo.
Pa tudi število naših sotrudnikov ne pojema. Akoravuo so nekateri gospodje — brez zamere — precej nestanovitni in se jih mora vedno drezati, ako se hoče kaj od njih, ven-dcr tudi novi sotrudniki se nam oglašajo ne le po slovenskem, ampak tudi po slovanskem svetu.
Naš list, akoravno „ kat olika in „rimski“ katolik, je vender mej vsemi slovenskimi listi najbolj slovanski.
Malo ne eno tretjino pričujočega zvezka zavzema zgodovinski spis: Bolgarija in Rim. Razprava, ki izvira iz peresa še mladega pisatelja, se bo nadaljevala. Menimo, da vstrežemo vsem omikanim Slovencem, ako jim počasi pojasnimo vsa važnejša poglavja iz zgodovino vseh slovanskih plemen; kajti »Slovanski Svet“ je vse pojme o slovanskem svetu zmedel in doslej malo ali nič pravega povedal.
Priporočamo tudi za prihodnje vsem blagim prijateljem in somišljenikom list v podporo in v razširjenje mej daljne kroge ; pa tudi naših mladih pisateljev naj ne zabijo.
Vojskujoče sile v devetnajstem veku.
Naturalistično obožavanje človeka — propade v materij alizeni.
Naturalizem precenjuje naravne moči v človeku in ga radi tega odteguje vsakateremu čeznaravnemu vplivanju. Naturalizem je od človeka pahnil Boga-o d r e š e n i k a in njegovo milost; a kmalu se je oddaljil tudi od Boga-.■stvarnika in o h r a n j e v a v c a sveta. Poslednje se je zgodilo po teizmu. Od teizma do panteizma je bil le en korak; in ta se je storil: teizem se je prelevil v panteizem, kateri boga istoveti sč svetom. V panteizmu je obožavanje človeka, katero se je pričelo z naturalizmom, dospelo do vrhunca; kajti moderni panteizem smatra človeka za najviši pojav božanstva samega, katero v človeku misli, hoče, dela, trpi. Človek, v posameznih individuih, je pričujoče božanstvo.
Po dveh glavnih zmožnostih človeškega duha, razumu in volji, se je panteizem različil na dvoje : v absolutni idealizem, ki stavi vso realnost v misel, pa v pesimizem, kateremu je vsa in edina realnost hotenje oziroma trpljenje. Prvi zistem se izraža najtočnejše v Hegelovem ,,logičnem pojmu,“ drugi v Schopenhauerjevi „pravolji“. Hegel je določil p o-j e m, ki si ga po abstrakciji nasnujemo, pojem države, kot „pričujočega boga“ ! Više se pač ne more gnati človekova .samoobožba. Potemtakem je človekovo mišljenje ne le najviše sodilo resnice, ampak absolutna resnica sama, in sicer vso realnost tvarjajoča resnica !
Panteistična teorija je vplivala na vse, kar se imenuje človeško. Znanost se je oklicala za absolutno, odvezala se od katerihkoli zakonov in ozirov ; umetnost se je izvzela od verskih in nravstvenih postav, češ, ona je sama sebi namen; v politiki se je začel zagovarjati in dejanski vpotrebljati nauk o državni absolutnosti, kateri se morajo posamezniki, kot popolnoma brezpravni, brezpogojno pokoriti.
Kdor se povišuje, bo ponižan — to je eden temeljnih' zakonov Božje pravice ; in zakon ta velja tudi za devetnajsti vek. Za idealističnim panteizmom je nastopil materijalizem. V panteizmu se je človek prevzel do božanstva, v materija-lizmu se je ponižal do živalstva. Materijalizem znanstveno dokazuje, da v vesolstvu biva le materija, in človek je le slučajna tvorba njenega presnavljanja. Realno je edino to, kar s čuti zaznavamo. Ta je temeljni stavek vseh raznih materijalističnih zistem.
Materialistično naziranje je zavladalo v vseh strokah človeškega delovanja. V znanosti so izgubile metafizika, filozofija in druge idealne vede skoro vso veljavo; mej predmeti, ki se predavajo na srednjih in viših šolah, se bodo realije kmalu smatrale za edino prave veduostne stroke, v tem ko se je verstvo ali vže izbrisalo iz vrste šolskih predmetov ali pa se stavi na zadnje mesto kot brezpotrebno, kot tako, ki zavira pravo omiko in napredek ! Iz umetnosti se je izobčil idealizem, zavladal je realizem. V mejnarodni politiki je obveljal glasoviti princip „ dovršenega dejanja “, to je z drugimi besedami „pravo močnejše pesti“ ; za državno politiko je kriterij prava večina glasov ; vsa moč in oblast obstoji v številu gmotnih sil. Ne kar določuje volja večnega Boga, je pravo, postavno, ampak kar dožene surova ljudska sila, ki se javlja od zdolej navzgor ; pravo revolucije je nedotakljivo, sveto !
Razširjajoče se gospodstvo podlega materijalizma se pa najbolj kaže v prevdarjenem, zistematičnem zapeljavanji mladine k razuzdanemu življenju in razkošnemu vživanju, v okuževanji ljudstva z materijalističnimi spisi, z vmazanimi predstavami in razveseljevanji. Z vsemi sredstvi, ki se dajo izmisliti, se dramijo divje strasti, da se ljudstvo zapeljuje v greh in tako dozarja za brezbožne materialistične nauke. Hoče se zvijačno človeka zvleči v blato, v snov, da se v njej poduši vse duševno življenje, da se z njo popolnoma zenači on, ki je stvarjen po podobi Božji!
Pa Bog, kateri se po svoji cerkvi bojuje z nasprotnimi silami, streti hoče glavo tudi materijalizmu. V tem boji voditeljica ima biti ista Mati Božja, katera je „vničila vse krive nauke po celem svetu“, katere brezmadežno Spočetje je
•cerkvi bojno geslo tudi proti naturalizmu. Kaker se je vže dogmatično določilo brezmadežno Spočetje, tako se cerkev pripravlja za določbo Marijinega vnebovzetja. Telesno vstajenje in vnebovzetje Marijino je najkonkretniša, najtočniša obsodba materijalistiških naukov. Materijalizem uči, da je človek gola žival in kot takega je konec njegov v materiji, katera po naravnem zakonu teži proti središču zemlje. Vstajenje iz zemlje in povzdig proti nebu mora toraj biti včinek nadmaterijalnih močij, katerih bivanje materijalizem trdovratno taji. Dalje je vstajenje oživljenje istega telesa, katero je človek imel v zemeljskem bivanji; vstajenje potemtakem je nemogoče brez duhovne duše, katera je prava forma telesa. Fakt vstajenja je torej dejanstveno konstatovanje duhovnosti in nevmrljivosti človeške duše kot forme telesa. Vse te točke so pa dijametralno nasprotne temeljnim naukom materijalistiškim.
Vprašanje o vnebovzetji Marijnem pa o duši človeški kot formi telesa se vže dalje časa razpravlja in razglablja mej katoliškimi učenjaki; in tudi cerkev je vže večkrat nedvomno pokazala, da se nagiblje k dogmatični določbi teh dveh stavkov. Vže v zadnjem občem cerkvenem zboru, v Vatikanskem, je imelo dotično razpravljanje priti na dnevni red, da bi se obe resnici dogmatično določili; to bi se bilo tudi najbrže zgodilo, da bi se zbor nadaljeval. Kad dve sto škofov iz raznih krajev je zboru predložilo prošnjo, na bi se dogmatično oklicalo Marijino vnebovzetje. V eni teh prošenj se navajajo tudi razlogi, radi katerih bi bila ta določitev našim časom primerna. Pišejo pa škofje mej drugim tako : „Ta prijetna določba bi bila očitna potrditev verskega člena: verujem vstajenje mesa. S tem očitnim činom bi se •obsodil materijalizem pa indifereutizem, dve kugi, kateri dandanes razsajate. Cerkev bi namreč onim, ki so pogreznjeni v smrtno spanje, kaker s trombo klicala: Kvišku srca!“ V drugi prošnji se izraža upanje, da bode bi. Devica, katera je kači z deviško nogo strla glavo, ako se ji izkaže ta čast, obrnila v nas svoje milostne oči, da se bodo pogub-ljive zmote, ki se dandanes šopirijo, posebno racijonalizem in materijalizem, kaker pluskajoči valovi razbile, in so bodo ostudni grehi, ki kaker Noemi zemljo povsod omade-
žujejo, pregnali. Isto tako se je v vatikanskem koncilijf razpravljalo vprašanje o duši kot formi človeškega telesa, to pa z namenom, da bi se tudi ta stavek konečno in formalno dogmatično določil.
Cerkev določuje verske resnice, ne le da jih kristijanom predloži v verovanje, ampak tudi da zbudi v duhovih pozornost in zanimanje za nje. Določene resnice se začnejo razlagati, pojasnjevati in na razne načine vpotrebljati na razmere življenske. S tem prisije od dogne krščanskemu ljudstvu nova luč, ki mu kaže, kako misliti, delati in živeti. Kaker je pa resnica nasprotna zmoti, tako se tudi po vpotrebljanji določene dogme na dejanske razmere življenje krščanskega, ljudstva jame odtegovati vplivanju nasprotne zmote in iz nje izvajanih praktičnih posledic. Dogmatična določitev vnebovzetja Marijinega in z njo stvarno zvezane resnice o duši kot formi telesa bi katoliško ljudstvo zdramila ter njegov pogled od materije obrnila proti nebesom, bi mu oživila misel o visoki dostojnosti krščanskega poklica in neprecenljivi sreči čeznaravnega življenja. Premišljevanje teh resnic bi očiščevalno, blažilno vplivalo na nrav krščanskega ljudstva in bi vanje vcepila kali idealnišega teženja. Pred vsem bi se pa lepe umetnije povzorile in povspele do najviše popolnosti. V vnebovzetji Matere Božje bi se umetniškemu umu predočil najdovršeniši, najvzorniši umotvor Božje vsegamogočnosti in modrosti, iz te dogme bi umetnost ne le zajemala najbolj vzvišenih idealov, ampak vsovršila bi se ob enem tudi po obliki; kajti ravno iz telesa ožarjenega in poveličanega v svitu čeznaravne glorije najpopolniše odsvita v čutni obliki čeznaravna lepota. Neizmerne važnosti za umetnost je pa tudi resnica, da je duša forma telesa; ako se umetnost, kateri je in ostane telo človeško glavni vzorec oblikovanja, drži te resnice, se nikdar ne bo mogla odpovedati idealizmu, kaker se je odpovedala v novejšem tako zvanem realizmu, ki je prav za prav materijalizem prenesen na polje umetnosti. Umetnost bi se tako izvlekla iz blata materijalističnega. realizma ter jela spet služiti svojemu smotru: človeka pov— zdigati in blažiti.
Dvoja internacijonala — katoliška in antikatoliška.
Kdor opazuje duševno gibanje mej evropskimi narodi od francoske revolucije naprej, mu ni težko zapaziti, kako se duševne sile čedalje bolj spajajo v skupno, po enem smotru organizujoče se delovanje. To spajanje se pa spet vrši po nekem razspajanji mej seboj sovražnih sil na dvojo stran: mn katoliško in protikatoliško. Zdi se, kaker bi se od dne bolj izpolnjevale Kristusove besede: Kdor ni z menoj, je proti meni. Da, božja moč teh besed sile razdružuje, kaker jih na drugi strani združuje.
Združevanje in organizovanje Bogu sovražnih sil se vrši pod zastavo masonstva. Masonstvo je negacija vsega pozitivnega in dobrega, vsega božjega ; ker se je pa Bog razodel v krščanstvu, si masonstvo asimiluje vsa razna nazira-nja, bodisi verska, bodisi filozofična, katera kakerkoli proti-vijo krščanstvu. Krščanstvo pravo in čisto, se pa hrani edino v katoliški cerkvi, ona sama nima v sebi nič od negacije, nič protikristijanskega ; zatorej se pa masonstvo obrača ko-nečno le proti katoliški cerkvi.
To spajanje protikatoliških sil zadnje dobe kaj naglo napreduje in se javlja v vedno širših krogih. Znano je, da so se začela skrivna društva, ki so nekdaj v posameznih narodih in deželah vsako zase delovala v dosego svojega posebnega smotra, mej sabo zbližavati in se postavljati na tla vseobčega programa z istim konečnim smotrom, za katerim imajo vsi masoni vseh dežel, vseh narodov, sč združenimi silami težiti. Ta smoter je vničenje katoliške cerkve, z njo vsakega pozitivnega verstva in na njegovem principu slonečega socijalnega reda. Nalogo združevanja vseh protikrščan-skili sil je prevzela „ internacij onala".
Novejša zgodovina nam jasno kaže napredujoče spajanje, rastočo kompaktnost proti krščanstvu in socijalnemu redu tajno rijočih moči. To se razvidi več ali manj iz vseh revolucij in znamenitiših političnih pojavov. Revolucija 1. .1789 je bila omejena na Francijo, dasiravno je preplavila malo no celo Evropo. Revolucija 1. 1848 je vže skoro da ne plošno evropska in kaže očitno, da jo je po vseh deželah vodila ista
skrivna roka p o istem enotnem načrtu. Akoravno se je poskus 1. 1848 ponesrečil, vender masoni niso nikaker odstopili od svojega programa, ampak se vstrajno trudijo, da l)i vedno ožiše mej sabo sklenili antikristijanske sile. Socijalist Marx je 1. 1872 na kongresu v Hagi, omenivsi pariško komuno od 1. 1871, javno izgovoril te besede : R e v o 1 u e i j a mora biti s o 1 i d a r n a, in mi najdemo velik vzgled na komuni pariški, katera je padla, ker ni v vseh presto 1-n i h mestih, v Berlinu, v Madridu itd. ob istem času izbruhnilo veliko revolucijsko gibanj e, ki je bilo v zvezi se silovitim vporom pariškega proletarija-ta“. Te besede nekako izražajo oporoko, ki jo je vmirajoča pariška komuna zapustila iuternacijonali za bodoče revolucije.
Riti italijanske revolucije, ki je prevrgla prestole legitimnih vladarjev in cerkev oropala svetne države, so se sta-kale v Londonu, držala jih je framasonska roka Palmersto-nova; iz Londona so bile speljane niti v Pariz, kjer jih je Napoleon, prijatelj masonom, in sam mason, spletal; a kar se je v Parizu splelo, prihajalo jo na svitlo v Turinu. Internacionalna propaganda javlja se vže tudi mej Slovani. Odkod pač tolika simpatija in mejsebojno obiskovanje, bratsko poljubovanje čeških in francoskih pa francoskih in čeških „sokolov“ pod vodstvom znanih masonov? Pa isti francoski Cehi spleli so niti vže do Slovenskega, niti, katere sicer vidimo, a še ne vemo, kje se shajajo. Povdarja se solidarnost mej vsemi Slovani, a to od ljudi, kateri papeža, škofe in cerkev obrekujejo, sovražijo, od ljudi, katerim so Ilusove herezije pristno krščanstvo ! In v to internacijonalno mrežo, v imenu Slovanstva, bi se rado vjelo tudi naše dijaštvo in — seveda, kdo je pa vstani živeti brez njih — celo naše Eve in Marice! Rajbliži naši bratje Hrvatje, oni, slavno „antemurale christianitatis“, se dandanes vže ponašajo z javno framasonsko ložo. „Katolički list“ 1893 broj 13. piše : „U prošli ponedjeljak, dne 27. t. mj., javiše „Rarodne Rovine“ i „Agramer Zeitung“, da je peštanska glavna skupština s y m b v 1 i č k e velike lože četirima novim ložama dala dozvolu da rade, m e d j u n j i m a z a g r e b a č k o j loži „11 r v a t s k a V i 1 a“, čiji su poslanici pozdravljeni
burnimi izjavami simpatije.“ Vse, vse se ima spraviti pod komando najvišega framasonskega generala, ki kraljuje tam v nevidni temi v imenu tistega, ki je nasprotnik Božji od začetka. In vsa ta vojska združiti, organizovati se ima za odločilen boj, boj na smrt proti — katoliški cerkvi.
Toda združenim sovražnim silam hoče tudi Bog nasproti postaviti združeno vojsko vseh dobrih. Internacijonala ma-sonska izzivi j c na drugi strani internacijonalo katoliško. Ta internacijonala se pa snuje v katoliški cerkvi. Res sicer, da je Kristusova cerkev vže po bistvu in poklicu društvo internacijonalno, vender se prav v naših časih ta njeni znak posebno pojavlja, katoličane vseh krajev in vseh narodov čedalje bolj prešinja zavest celoskupnosti in bratimstva. To se pa godi posebno vsled vedno tesnejšega oklepanja katoliških narodov okol rimskega papeža. Papeštvo je vez kato'1 1 iške edinosti, ono je živo središče katoliškega organizma! Cim tesnejše se udje sklepajo sč središčem, tem krepkeji je celi organizem. Bili so časi, žalostni časi za katoliško cerkev, ko je bila vez katoliške edinosti močno rušena, ker ponižana, zaničevana je bila rimska stolica. Febronijanizem, jožefini-zem, galikanizem, janzenizem, vsi enako sovražni papeški oblasti, so cerkev Kristusovo razcepljali in katoliške narode pritirali skoro do razkola. Pa Bog je ponižano papeštvo povzdignil in oslavil, in s tem svojo cerkev zedinil, oživil. Vsoda rimskega papeštva je vsoda njega Božjega vstanovitelja, kateri je sam o sebi prerokoval: In jaz, ko bom povzdignen, bom vse nase povlekel. To povzdignenje je bilo njegovo ponižanje, katero je pretrpel na sramotnem križi. Tudi papeštvo je moderni cezaropapizem v zvezi z brezverskimi enciklopedisti pribil na križ in je izpostavil v posmeh, v zaničevanje. Toda ravno to ponižanje je obudilo v katoliških narodih sočutje, ljubezen, vdanost do rimskega papeža. In ta ljubezen je rastla tem bolj, čim bolj so sovragi papežu odtrgavali provincijo za provincijo, čim bolj so ga sramotili in obrekovali 1 juti nasprotniki ; prirasla je pa do vrhunca, ko so papeža, oropanega vse posvetne oblasti, kot jetnika zaprli v Vatikan. Kdo bi ne občudoval Božje previdnosti! Komaj dva meseca prej ko je vdarila revolucijska druhal v Rim, da bi ga kot zadnji plen vgrabila papežu in s tem, kaker so si brezbožniki obetali,
prizadela rimskemu papeštvu smrtni vdareo, dva meseca prej, smo rekli, je katoliška cerkev po svojih škofih na vatikanskem koncilu rimskemu papežu slovesno določila najčastniši privilegij, ki mu ga je Bog podelil — njegovo nezmotljivost. A ravno z dogmatično določitvijo papeževe nezmotljivosti se je nerušljivo zapečatila krščanska edinost. Od tiste dobe se je katoliški organizem čudovito pomladil in okrepil, posebno se je pa na novo i v škofih i v ljudstvu obudila zavest, da so narodi katoliški sinovi rimskega papeža, daje rimska cerkev mati vseh d r u z i h -cerkva. Od tedaj raste češčenje do rimske stolice, od tedaj narod za narodom tekmuje, kako bi bolj izkazal svojo vdanost rimskemu papežu. Dokaz rastočemu češčenju so resnično katoliška romanja k sv. očetu in izrazi vdanosti.
Da, vojska katoliška, po sovražnih zvijačah dolgo ločena od uajvišega vojskovodje, mej seboj razdvojena, ta vojska se zbira sč vseh strani pod zastavo rimskega papeža. Iz Rima izhajajo bodisi v nagovorih bodisi v okrožnicah od vojskovodje navodila, kako se ima vojska organizovati in razvrstiti, dokler se od enega konca sveta do druzega ne združi v neprodorno vojskino četo, proti kateri se bodo zaman zaganjale sovražne sile.
Da, v Rim, kjer ponosno pred vsem svetom vihra od Boga zasajena zastava katoliške edinosti, v Rim se ozirajmo nepremično ter z vernim srcem sprejemajmo od tam vse opomine in migljeje. Beseda rimskega papeža bodi nam drugi evangelij, ki ga natančno razlagajmo in vestno v dejanje speljujemo, ker karkoli dandanes delamo ali trpimo ločeni vsaksebi, ločeni od Rima, se izgubi in zapade v plen našim nasprotnikom. Kdor v naših časih ne zbira s škofi in s papežem, raztresa; in kdor ni z Rimom, je proti njemu, je proti Kristusu!
Dr. Mahnič.
1793 < 1893	1993.
Kaj naj pomenijo gole številke v gostobesednem listu? No, saj pravijo učeni ljudje našega veka, da „številke govore", zakaj bi pač nam ne govorile, če prav nimamo polnih rokavov številk in imen po pravilih „strogo znanstvenega raziskavanja'1 ? Menimo pa — in ta je nam poglavitna stvar — da smo številke in druga znamenja prav postavili, da ne bi nam mogel nikedo popravljati, kaj ? Ali ni 1893 > 1793, in 1993 ~~~ 1893 ? Gotovo in pa še za koliko! To pa je nam poglavitno.
Kaj pa je ono poglavitno, ki nam sili izpod čela? Iščimo. Od treh zapisanih količin poznamo eno samo, drugi dve pa sti nam naznani. Leta 1793 nas ni še bilo . . . ; leta 1993 pa tudi gotovo ne včakamo, če bi tudi narodno-napredni gospodje na kolenih za nas Boga molili. Dobra znanka pa nam je letnica naših živih dni: 1893, katera e-diua nam govori.
Leto 1893 je za katoliško cerkev veselo, slovesno, sveto leto. Ni nam doneslo miru, ker cerkev nikoli ne sleče vojne obleke, kojo jej je Kristus nadel rekoč: Na vojsko! Ali poseben in zares pomenljiv dogodek je pobudil in včvrstil katoličane vesoljnega sveta. Vsi smo začutili, da smo ko en mož z Levom XIII, ki slavi petdesetletnico apostolske službe sebi in cerkvi na čast.
Slavje velja najprej Njemu, ki nosi najteže breme.
Sladki spomini o prestanih trudili in žrtvah lepšajo Mu večerno zarjo; veseli glasovi zvenijo Mu ko vbrano petje od vseh strani sveta. Ali Njegovo oko je prebistro, Njegovo uho je pretanko, da ne bi spoznal, da je to radostno slavje praznik vsega krščanskega ljudstva, ki slavi Njegovo in svojo rešitev iz železnih okov državnega samodrštva, vstajenje iz groba neskrbnosti in lenivosti, prenovljenje in očiščenje od greha, razsvitljen|e iz zmot krivih naukov: pro-šlega stoletja. Ni to slavje zahvalnica samo za petdeset let, to je zahvalnica za sto let katoliške cerkve, pa bodi tudi goreča molitev za drugih sto let naprej ! Prošlo stoletje-
je bilo stoletje razporov in razkolov. Dvigali so se narodje proti narodom, stanovi proti stanovom, ljudstvo proti duhovščini, škofje proti papežu, in to v naukih in dejanjih. Zdaj pa, po enem stoletju razpora, slavimo zložni Leva XIII, zraven pa se spominaino žalostnih dni Klementa XIV .... Pija VI. . . . Pija VII. . . . Leva XII, Pija VIII, Gregorija XVI, Pija IX .... Oj stoletje britkega trpljenja, stoletje onemoglosti katoliške moči, ali po božjem vsmiljeuji je bilo stoletje čiščenja in izločivauja nezdravih in otrovnih snovi.
Sčistili so se naj prej temeljni nauki o resnici, o pravici, o lepem. Sčistilo se je pa tudi lcrščanko življenje Kristusovega krdelica. Ni še vse jasno, ni še vse čisto, ali jasni se povsod, čisti se kri krščanskega življenja.
Sčistili so se nauki o resnici.
Leta 1703 je vladal v zatišji modroslovja in bogoslovja Kant. Mož, ki je z vso silo majal stebre katoliške vere, je bil nezmoten učitelj malo ne v celi Evropi. Zastarela je stara krščanska filozofija, da so jo povsod vže nečastno o-menjali in smešili. Niti v bogoslovnicah ni bila na dobrem glasu. Možje krščanski, ki so hoteli veljati za filozofe, iskali so resnice pri Kantu, Ilegelju, Schellingu, Fichteju. Zabredi pa so v tako očitne zmote, da so se verni odvračali od filozofije, češ : filozofija in krščanstvo sta nasprotni stvari. Filozofija je grob sv. vere. Proč ž njo ! —
Se leta 1832	je vprašal II.	Pabst	nemške	rojake:
„Gibt es eine Philosophie des Christenthums ?“
Na eni strani je prevladalo mnenje krščanskega srca, da ni najti filozofije, ki bi začenši od osnovnih prvin učila in dokazala resnico sv. vere. „Nauk o Bogu jo od Boga, ne iščite dokazov, katerih ni. Kdor ga ne čuti, njemu ni pomagati. Prazna je tedaj ontologija, zastarela je metafizika, ne mučimo se z naravnim bogoslovjem" ! Kant je zmagal. Najodličniši katoliški mislitelji : Lammsnais, Bautain, Bon-netty, Rosmini so	mu vklonili glavo, čeprav so	ohranili
srce Kristusu in cerkvi!
Drugi pa so se pridno učili Kantove in Ilegeljeve modrosti in po mučnem mišljenju so	srečno	vpodobili	krščanski nauk v oblikah	nove filozofije.	Ko je	bilo delo	gotovo,
niso sami vedeli, komu je podobno. Klicalo se jim je od
leve in desne sč sv. Pavlom: „Yidete, ne quis vos decipiat per philosopliiam !“ Bili so pa tako zamišljeni, da niso slišali takih glasov, niti se dobro zavedeli, da so učeč se izgubili krščanstvo iz glave in srca !
Posledica je bila velika zmešnjava. Na vseučiliščih je vsaki profesor drugače učil, kaj pa še le po bogoslovnicah! Bogoslovec, ki bi se bil bavil z modroslovjem, je izgubil zaupanje svojih odgojiteljev. V neki bogoslovnici je profesor dogmatike ob koncu tedna ali celo ob koncu meseca naročal slušateljem: „Kar sem Tam do zdaj razlagal, izbrišite." Cast možu, ki se je učil in iskal resnice ! Fidem servavit. Učitelj in učenci so bili žrtva filozofske anarhije.
Kant je zmagal povsod!
S skrbno pazljivim očesom je gledala to početje Sv. stolica. Imela je pa na drugem polju preveč dela. Nje glas je bil oslabel pod Klementom NIT ; Pija TI in Pjja TU so davili posvetni mogotci, Gregorija XYI ni bilo slišati iz preglasnega ropota. Sicer pa je veljalo vse, kar je prihajalo iz Kima, za starokopitno in neznanstveno.
Tedaj je poslal Gospod cerkvi proroka, ki je vzel vev-nico v roko in prevel zonasto žito. Imel je mnogo truda; nakopal si je polno neprijateljev, ki so mu vzdeli najgrših priimkov in so ga sovražili še v hladnem grobu. Ta mož je bil Pij IN! Kako čudna so pola božja! Pij IX, od narave ljubeznjiv in veder, da si je mahoma pridobil ljudstva — moral je sprejeti britki kelih trpljenja in sovraštva; ona roka, ki bi bila rada samo blagoslavljala — morala je često vdarjati, da se je poznalo; one ljubke oči, od rojstva vedre in jasne, gledale so po sili pisano na levo in desno. Kdo se ne spomina besed Kristusovih sv. Petru: „Ko si bil mlajši, opasaval si se sam in hodil si, koder si hotel; ko se pa postaraš, boš stegal roke (na križu) in drugi te bodo opasovali in vodili, kamer ti nečeš.“ Zato pa ostane v večnem spominu ime Pija IX. Dokler se bode učil krščanski nauk, imenovalo se bode tudi ime nevstrašenega proroka, ki je očistil in prenovil krščansko znanstvo.
Delo Pijevo je prišlo v roke učenemu možu, ki je tam nadaljeval, kjer je Pij IX končal. Pija je bilo geslo: „Nazaj h krščanstvu, nazaj k sv. Tomažu Akvi-
slcemu, nazaj k Mariji, nazaj k cerkvi, nazaj v Rim; proč z brezversko učenostjo !“ Slišal je svet ta glas in — prestvarjena je bila veda krščanska. Poiskali so zopet starih, pozabljenih naučiteljev.
Kmalu so se začela pojavljati nova dela s pomenljivimi naslovi: „Philosopliie dcr Vorzeit“, „Theologie derVor-zeit“, „Pliilosophia Christiana cum antiqua et nova comparata“ i. t. d. Na tem temelju, kateri je Pij IX položil modroslovju in bogoslovju, stoji Leon KTtlz novim geslom: „ N a p r e j v krščanski vedi in umetalnosti, naprej v krščanskem žirij enj u! “
Kaj pa se je zgodilo z modrimi tega sveta? Evanuit cor illorum. Vbili so sami sebe. Pobijali so drug druzega in smešili se po učilnicah in knjigah, dokler so vlade in občinstvo plačavale troške. Pomikali so se dosledno iz zmote v zmoto, da so na zadnje z Schopenhauerjem in Hartman-nom, z nihilisti in pozitivisti čisto zblazneli. Baš ta pojem ima izobraženi svet 1. 1893 o onih filozofih, ki so bili 1. 1793 tako ponosni in ošabni o svoji ceni. Za tega del pa se profesorjem ni na gimnazij ih ni na vseučiliščih , ne ljubi predavati filozofije, ker se jim druge fakultete smejejo. Ni ga morda človeka zdravega na umu, ki bi veroval, kar filozofi predavajo.
Zato pa, kdor ne mora po sili, ne hodi k njim v šolo. Kar je „pametnih“ profesorjev, menijo se tudi sami rajše v drugih „zanimivih“ tvarinah, negoli ob ontologiji in drugih „suhoparnih“ strokah.
Ohola in sv. evangelju sovražna znanost je ponižana, cerkev pa je danes 1. 1893 mlada in čvrsta, polna sile in samozavesti, ko zdaj 1800 let nasproti stojikom in epiku-rejcem.
Sčistili so se nauki o pravu.
L. 1793 so imele države zavest, da so vsemogočne na svetu, da smejo z narodi, kar jim drago ; da jim je cerkev sužna dekla. „Država je Bog.“ V teh besedah je zapisano bistvo pravnega liberalizma. — Poleg take države je bila
1783 < 1893 < 1993	141
cerkev ničla, papež brez moči. Samo v spovednici še in ob smrtni postelji je veljal glas sv. cerkve. —
Pokopali so cerkveno praro . . . Celo v bogoslovnicab so učili, da ima država ius in sacra. Ni čudo, da so vladarji in njih ministri nosili glavo po koncu. Kaj je delal siloviti Napoleon s papežem, s škofi in duhovščino! Kaj so smeli vsi in povsod s katoliško cerkvijo leta 1793 !
Minister Kaunitz ni papeža niti obiskal niti počastil, ko je prišel prosit in pregovarjat na Dunaj. Tedaj se je ponižal servus scrvorum Dei in šel sam k ministru, ki ga je sprejel z zavestjo, da ima pred seboj cerkovnika cerkve sv. Petra v Kirnu !
V pogovoru z Jožefom II je Pij VI izjavil: da so nove naredbe nasprotne cerkvenemu nauku in življenju. Vladar pa je odgovoril:	„Svetost! napišite, kar menite da ni
cerkveno, in jaz predložim vso stvar mnenju in razsodbi svojih učenih bogoslovcev —.“ Ali ni res, da je 1793 < 1893 ? !“
Leta 1893 je papež zopet oropan, ali vender je vladar, mogočen, svoboden vladar. Tresejo se vsi prestoli, majejo se krone — sv. Petra stolica stoji trdna ko prvi dan; njegovi kroni klanjajo se vse druge krone, narodje pa ga z navdušenjem pozdravljajo. Katoličani se zbirajo v obrambo cerkvenega prava, zbirajo se povsod, nobena dežela ne za-ostaja. Povsod so zasnovana katoliška društva, politična in gospodarska, povsod se vzbuja novo življenje. Zaupanje do cerkve je vže zdaj veliko, pa narašča tudi ljubezen do sv. ■očeta, do dušnih pastirjev.
Narodje spoznavajo od dne do dne bolj, kedo jih ljubi, zato se bližajo zopet cerkvi in poslušajo nje glas. Celo nasprotniki spoštujejo cerkev, ono katoliško cerkev, kojo so tako grdo črnili več ko eno stoletje. Kako mnenje so imeli krivoverci in razkolniki o katoliški cerkvi 1. 1793 in kako spoštovanje in zaupanje imajo zdaj 1. 1893! — Nasproti pa pojema zaupanje do vlad in narodnih zbornic, da, pojema tudi ljubezen do vladarjev. Narodje se sicer boje svojih mogotcev, ali nimajo se mnogo hvaliti, da jih narodje ljubijo. Nekedaj so se s tem ponašali vladarji samodržci in ljudovlade — ali koliko je še ostalo od onega ponosa
državnim gospodarjem bodisi v Petrogradu bodisi v Parizu ? Izgubili so blagoslov od zgoraj, ker so se pregrešili nad cerkvijo !
Leta 1870. je Bog ponujal svojo milostno roko vladarjem — ali oui se niso zganila. Oropali so namestnika Kristusovega, defensores fidei pa so od daleč gledali, in pa pravijo, da je veliki trpin Pij IX gredoč iz Kvi-rinala v Vatikan videl, da so se nekateri tudi — smijali . . . . Bog pa je sodil! Državni malik je ponižan. Njegovi svečenici se sicer mučijo okolo njega in vpijejo, da nas ušesa
bole, ali ljudstvo izostaja................V	ozadju	skriti	pa	stojo
socijalisti s kijem v roci in čakajo trenutka, da ne bo ni redarjev ni orožnikov blizu — tedaj planejo izza ograje in malik pojde na kose. — Cerkev katoliška pa bo pravila svojim poznim rodovom: „Bili so nekedaj malikovavci, katerim se je reklo liberalci, njih maliku pa jo bilo ime Država. Častiti so pa tudi tri polubogovc, ki so so imenovali : Sila, Polt, Denar “.
*
* *
Sčistili so se nazori o lepem.
Leta 1793 je prešinjal francoski materijalizem slovstva evropejskih narodov. V poeziji je od tedaj premagaval pesimizem in cinizem. Zdelo se je, da je umetalnost sama po sebi nekrščanska, da je duhovita poezija vedno brez okov krščanske morale. V plastiki je veljalo celo Canovi načelo,, da je nagost lepa in spodobna. — Katoliški nazori so bili starokopitni; dušni pastirji so bili tesnosrčm ali celo brezsrčni ljudje, ki niso imeli ni „organau za poezijo t. j. za mehkužno ljubovanje, milovanje in obupovanje blaznih pesnikov. Kdo bi bil govoril o krščanski estetiki! Kje so bila tedaj katoliška učena društva, leje katoliške akademije, kje slovstvo^ krščansko! Se leta 1870. je pisal Stritar:
„ Moramo očito spoznati, da nam ni nikoli hotelo v glavo in nam zdaj noče, kako se more govoriti o pagau-skem ali kristijanskem znanstvu .... Tako tudi ne umemo, kako se more govoriti o kristijanski estetiki...................Esteti-
ka, kaker druga znanstva, je čisto (sic) brez verskega značaja.
Posvečenemu hramu večne lepote se bližajo z enako .„svetim strahom" z „golo glavo", kristijan in pagan, katoličan in luteran, izraelit in mohamedan ; pustite jih, ne delajte zdražbe med njimi, naj vsaj tukaj za trenotek pozabijo svoje nesrečne razpertije, naj čutijo, da so si bratje!-----------
Kedor se ne more postaviti na to stališče, ker mu je previsoko, ta naj bi se raji pečal z drugimi rečmi!"
Avtog !
Torej Kristus in njegova cerkev ima se pozabiti v posvečenem hramu „večne lepote" ! Vprašam: Koliko je zdaj na slovenskem krščanski mislečih mož, ki bi se svoje vere ne zavedali v svetišču lepe umetaluosti ?
.Nazori so se sčistili!
*
* *
Sčistilo seje krščansko življenje!
Liberalizem je zamoril cerkveno življenje, oskrunil devištvo In okužil lepe nravi narodov. Izgubljalo se je navdušenje za nebeško kraljestvo, za čeznatorno blaginjo, vtihnila je zvesta molitev. Toda, hvala Bogu, vže se prenavlja po vsem svetu osobje svetišču posvečeno v samostanih in v vinogradu Gospodovem. Vračajo se duhovniki in redovniki k starim pravilom, k pozabljenim vzorom krščanskega življenja. O naj nam bi poslal Gospod zopet Benediktov, Bernardov, Dominikov, Frančiškov . . . .! Slovenci, molimo vsaki dan, da nam naklonijo nebesa vsaj enega moža svetnika! Lepoznancev, politikov, pevcev, pisateljev, učiteljev, društev, časopisov vže imamo, ali od nikoder še ni svetnika, ki bi molil za nas, nimamo svetnika, ki bi nas navduševal in posvečeval. Molimo za mlade redovnike in bogoslovce, da se vsaj eden mej toliko njih vname ob ognju Srca Jezusovega, in posvečeno bo božje ime kaker v nebesih tako v celi Sloveniji.
Kolikcr bolj se pa prenovi in posveti cerkveno osobje, toliko bolj se sčisti ljudsko življenje. Naj nas ne plaši smrad, ki nam puliti iz liberalne mlake. Ne bo nas zadušil zli duh, ker vedno lepše duhti dobri duh Kristusov iz njegovega mističnega telesa. Christi bonus odor sumus. — Nad nesnažno mlako, ki je ogrdila in oblatila nesrečni rod, vzšla
je brezmadežna, prečista, presvitla zora, 'okrašena s h sončnim svitom, ovenčana z dvanajsterimi zvezdami, stoječa v mesečnem siju : blažena Devica Marija !
Cisti se krščansko življenje.
*
* *
v
Jasno je, za koliko je 1893 > 1793. Ce prav je bilo-prošlo stoletje polno razkolov in prepirov, našlo si je ven-der načelo edinosti, katerega se ni nobeno stoletje toliko zavedalo, ko to, ki ravno zdaj poteka. To načelo katoliške edinosti je proglašena nezmotnost rimske stolice. Ni se več bati razkolov, ni se več bati razporov mej duhovščino in papežem, marveč se je nadejati veče edinosti in zložnosti. Podloga edinosti je postavljena, raztreseni sinovi se polagoma zbirajo okolo Kristusove skale. Niso se še vsi zbrali, niso še vsi zložni, imajo še mnogo prepirov mej seboj idoč v Rim, toda razkosati in razdražiti se ne dado nobeni sili pod solncem. S to zavestjo hodijo letos narodje v Rim, s to zavestjo kličejo Levu XIII: Slava! Ta zavest katoliške edinosti in vzajemnosti je pomladni cvet, ki se je ravno kar razpihnil iz bodečega trnja stoletnega trpljenja. Božje oko čuvaj ta cvet, angeljci naj bdijo pri njem, da ga sveta viharji ne zamorijo, božje solnce naj mu sije, da obrodi v bodočem stoletju stoteren sad. To je naše vteme-Ijeuo, veselo upanje leta 1893, da se kmalu začne stoletje zbiranja in sporazumenja, stoletje vzajemnosti in zložnosti, stoletje čistih naukov in novega življenja. Ni nam sicer dano vgledati, kaj je Bog pripravil svoji cerkvi leta 1993, ali. upati smemo lepih in srečnih dni. Narodje jo bodo poslušali in ljubili, vrnejo se jej razkolniki in krivoverci, države je ne bodo več davile, duhovščina bode enodušna s Petrom.
Leta 1993 bomo mi vže davno pozabljeni trohneli v grobu. Zapustili bomo eno željo : 1893	1993. Naši spisi,
ki so zdajnemu svetu preostri in precerkveni, ležali bodo založeni v prahu kake bogoslovske knjižnice brez štev. Najde jih morebiti kak veleučeni in pokaže svojim vrstnikom. Smijali se bodo naši malovernosti in tesnosrčnosti, naši mlačnosti in neodločnosti, našemu starokopitnemu polovičarstvu.
„Ali so vedeli ti ljudje, kaj je svobodna cerkev Kristusova ?“ čudili se bodo in zopet založili za 100 let „R. K.“ Ali tudi nam bo trhlo srce zaigralo od veselja, da je vzra-stel cerkvi nov rod, poln katoliške zavesti, odločen in ne-vstrašen, čvrste postave in čistili rok, pravoslaven in cnodu-šen, resnično vzgojen na Srcu Jezusovem.
1993 > 1893 > 1793.
Dr. J. Pavlica.
David Friderik Strauss.
V nebesa, si rel<el v svojem srcu, čem se vspeti, nad zvezde Božje dvigniti svoj tron .... čem popeti se do višav oblakov in biti Najvišemu enak. Toda v pekel si vržen, v naj-globokejši prepad.
Izaija XIV, 13—15.
Vvocl.
D. Fr. Strauss ! Nesrečno, osodepolno ime! Pred par stoletji od tisoč in tisoč ust tako slavljeno, a danes skoro vže pozabljeno ! Koliko zlega, koliko vrišča in prepira, koliko graje in livale so vzbudila dela tega nemškega kritika, odkar je bil obelodanil svoj prvi zloglasni slovstveni proizvod „l)as Leben Jesu“, s katerim je hotel spodmakniti krščanstvu vso podlago 1 Hva-livei in nasprotniki Straussovi so tako hlastno segali po tej knjigi, da je bilo treba zaporedoma tiskati štiri izdaje obsežnega in drazega dela. Na Angleškem, na Francoskem in žalibog tudi na Češkem iu v Švici so prestave ali pa navlašč za ljudstvo predelane izdaje hotele osrečiti ljudi z novo nevero.
Koliko mladeničem je Straussovo ,,Življenje Jezusovo11 vzbudilo spečo kačo dvoma, da se je ovila okoli njih srca in jim pila mozeg življenja! Sam Bog večni ve, ■ koliko kristijanov je paša Straussovih knjig ostrupila in jim zadala z večno smrtjo. Kako bi se bil pač vbranil na pol izobraženec spretni dijalektiki in ostri logiki, slepeči filozofiji, obsežni učenosti, lepi pisavi in fri-volni ironiji Straussovega uma ? Malo lajikov si je znalo rešiti Straussove vgovore, ovreči njegove navidezne dokaze; saj je bilo celo njegovim nasprotnikom težko odgovarjati na vsak vgovor,. posebno zaradi pomanjkanja sočasnih zgodovinskih prič, in po-
ravnati navidezna nasprotstva evangelistov. Filistri, materi,jalisti sploh vsi prijatelji negacije in prekucije so ukali in slavili „raz-svitljeni veleum*' Straussov, dobro vedoč, da je se Straussovim predrznim početjem pala kocka, katera je obetala vničiti katoliško in piotestantsko cerkev ter sploh vsako pozitivno vero. M. Luter, oče reformacije, je bil nasproti katoliški cerkvi proglasil načelo, da je sv. pismo edini vir razodenja božjega, in tako jasno, da ga sme vsak po svoji pameti razlagati. Z nezaslišano predrznostjo je Luter sam zavrgel nekatere svetopisemske knjige, ki so glasno in jasno nasprotovale njegovim zmotam. Po tri sto letih pa je Strauss protestantovsko načelo, ki se je pozneje razvilo v takozvano načelo „slobodnega raziskavanja**, dovel do skrajnosti, do absurdnosti.
Strauss je moral na podlagi svojega hegeljanskega panteizma zanikati vsak čudež kot nemogoč, torej je moral dosledno tudi sv. evangelije, ki te čudeže pripovedujejo, zavreči kot n e-pristne in neverojetne, še le pozneje (v II stoletji) poleg ljudskega sporočila spisane La bi to dokazal, je zbral v svojo orožnico vse pušice in strele, katere so nasprotniki krščanstva rabili v starih in novih časih , skoval tudi novo orožje, namreč svojo hipotezo, češ, da so sv. evangelij le zbirka bajek, ter je hotel z vso silo svojega uma in zle volje premagati trdnjavo sv. cerkve kar — v naskoku. Celo njegovo 371etno slovstveno delovanje je bilo naperjeno proti krščanski veri in njeni varuhinji — rimski cerkvi. Zato so ga njegovi sovrstniki in nasledniki imenovali „glavarja“ vseh nasprotnikov sv. cerkve, „Antikrista“. Zato ostane Straussovo ime na veke ožigosano v cerkv. zgodovini, hujše ko ime Julijana odpadnika.
Odkar so bila na Nemškem na svitlo prišla Samuela Rei-marja (f 1768) škandalozna fragmenta Wolfenbiitteliana, katera je izdajal Lessing od 1. 1774—78, je padla protestantska „bibli-jolatrija“, t. j. razumni protestantje niso več verovali v inspiracijo sv. pisma in čudeže v njem zapopadene, vendar so še vedno priznavali njegovo zgodovinsko vrednost. Učili so namreč, da so bili pisatelji sv. pisma sočasni dogudbam, o katerih pripovedujejo, torej verodostojni (fide digni), akoravno so narav-n e dogodke po svoji slabi pameti zamenjavali za čudeže in je tako nazivali.
Strauss pa je šel dalje in je tajil tudi zgodovinsko vrednost in verojetnost sv. pisma, oziroma evangelijev.
Nasledniki so mu bili Tubinžani (mlajše šole) ali zastopniki bogoslovske šole pri Tubinškem vseučilišči, katerih oče je bil F er d. Kr i s t i j a n B a u r (1792—1860) in kateri je, za Straussom idoč, hotel dokazati izvir, čas in tendenco posameznih svetopisemskih knjig. Strauss je bil le evangelije razglasil za bajke, na sv. Pavla liste, kateri so nekako zavirajoči kamni v Straussovi vodi, je bil popolnem pozabil. Trebalo je torej še De-
janja apostolska in sv. Pavla liste ovreči, da se tako vniči celi novi zakon. Kar je verski indiferentist, Lessing zaželel pišoč: „Luter nas je osvobodil od jarma tradicije (ustnega sporočila), kdo nas bo osvobodil od še bolj neznosnega jarma p is ni a ?“ — to sta vresničila Strauss in Baur. Se svojim kritiškim nožem sta sv. pismo, edini protestantske vere vir, tako razrezala, da so nazadnje od celega sv. pisma ostale le še — platnice!
Do danes ni manjkalo „kritikov“, ki pobirajo stopinje za Straussom in Baurom ter samovoljno in brezmejno ravnajo se sv. pismom, opiraje se samo na svoj zmotljivi razum. Straussovih načel se je navzel tudi glasoviti Francoz Ernest K. e n an ter je je vvel na Francosko. Ker pa je bilo Straussovo „Zivlje-nje Jezusovo'1 preučeno in preobsežno, je E. Renan Straussove ideje zavil v prijetnišo, nekako poetično obleko, izbral lepše dele,, nekaj piedelal. nekaj dodal, ter je naslikavši svoji pripovesti živo zemljepisno in zgodovinsko ozadje, ljudskemu okusu bolj vgodil ko njegov mojster Strauss.
Vie de J e s n s (Pariš, 1 S6ii),' tako se zove Reuanovo delo, ki je imelo toliko vspelia, da je bilo v kratkem 11 izdaj potrebnih in da ga še dandanes čitajo v raznih jezikih napol izobraženi kot kak evangelij in žalibog celo — delavci. Tako velika je moč fraze!
Straussova hipoteza se je kmalu skazala kot na pesku zidan grad, ki se je brž razrušil pod težkimi vdarci katoliških in protestantskih teologov. K njenemu hitremu propadu SO' pomagali tudi Straussovi e p i g o n i, ki so se svojim radikalnim postopanjem in nesramnimi izgredi svetu dejansko pokazali. kam vodi Straussova neyera. Tako n pr. očita Bruno Bauer (ki je nazadnje postal socijalist in prekucuh) Straussu, da ni konsekventen, češ. da niso prvi kristijani nevede osnovali evangeljskih mitov, ampak da so je evangelisti sami sleparski izmislili. Drugi hegeljanec Ludvik A. Feuerbach je izblek-nil popolnoma materijalistično načelo : sentio, ergo sum, samo čutno je resnično ; homo homini Deus, človek je najviše bitje in je to, kar je (der Menscli ist, \vas er isst); nebesa so izmišljena, druzega ne ostaja, ko skrbeti za svoj trebuh ali, kaker radikalni Maks S t i r n e r pravi: Med vsemi ljudmi sem jaz, katerega najbolj poznam in ljubim; jaz delam, kar hočem in kar mi dopade. (Max Stirner, Der Einzige n. sein Eigenthum, Leipzig )845). Zloglasni Arnold Kuge, vrednik letopisa Hallische Jahr-biicher, je držeč se Straussovih načel razvil zastavo humanitarnega kozmopolitizma in mednarodne edinosti na polji demokracije. Tudi Strauss, ki je bil na koncu svojega življenja postal materijalist, je materijalistom Vogtu, Biichnerju, Molesehottu, Virchowu podajal roko k zvezi. A. Rugeju se zdi Kristus bajka, kaker je učil Strauss, in sicer pomeuja boj med poletjem in zimo, boj svitlobe in teme. To je Kristusovo rojstvo in to je njegova
sponiladna smrt! ? Greha ni, Boga ni, nevmrjočnosti ni — teclaj popolen nihilizem! Tako je Straussovo seme kmalu pokazalo svoj strupeni sad: radikalizem, socijalizem, materijalizem, nihilizem. Dalje se pač ne more, ker onkraj niča zopet ni ničesar.
Straussova bajeslovska hipoteza je dandanes premagano stališče. Njegova dela se redko še čitajo. K večemu navaja Straussove trditve kak svetopisemski razlagavec ali hermeneut kot zgodovinski kurijozum ali pa da pokaže iz najnovejših epi-grafiških najdeb, kako zelo se je motil Strauss. Straussova slava je trajala par desetletij, a ona, katero je hotel silovito vničiti, sveta katoliška cerkev namreč, stoji pred nami zmagovalka, o-krašena z novo lovoriko.
Ker pa vendar Straussova načela še žive v tubinški šoli in v Renanovih in drugih knjigah, in ker se v Slovencih ni še pisalo o teh možeh, katerih dela bi znala komu priti v roke, zatorej hočemo vstreči želji I. slov. kat. shoda in gojiti krščansko apologetiko med Slovenci.
Najprej hočemo opisati 1. osebo Straussovo in njegovo slovstveno delovanje, potem 2. razložiti njegovo hipotezo o svetopisemskem bajeslovju ter jo h. pobiti.
I. Straussovo življenje in slovstveno delovanje.
David Friderik Strauss je bil rojen 27. junija 1. 1808. v mestecu Ludwigsburg na Virtemberškem, kjer je tudi vmrl 8. febr. 1874. 1. Njegov oče je bil mal trgovec in veren protestant, trdno verujoč v Kristusa in njegovo odrešivno smrt. Njegova, žena pa je pridno prebirala Zschokkejeve Stuuden der Andacht in Kristusa smatrala le kot krepostnega in velemodrega človeka. Mladi David se je raji oklenil svoje racijonalistične matere, kateri je celo po njeni smrti posvetil delce Zum Andenken an mei-ne Mutter (1. 1858.) Tedaj je bil Strauss vže od svojih starišev podedoval verski indiferentizem in racijonalizem.
V prvi dobi svojega življenja je bil Strauss še prelahko veren, celo bibjeveren. Ko je študiral na vseučilišču v Tubinjah, se je rad bavil se srednjeveško romantiko in misticizmom, katera sta bila v onem času na dnevnem redu. Strauss je od mladih nog pesnikova! in ljubil poezijo. Ali do pravega pesnika mu je manjkalo fantazije, kar je tudi sam pripoznal, primerjaje se tiču noju, katerega ime je nosil. V študentovskih letih se je napajal najraji s Tieckovo muzo. Njegovo nagnjenje do misticizma ga je kmalu spravilo v dotiko s teozofičnimi spisi Jakopa Bbh-meja. Mistik Bolime je se svojim motnim dušnim očesom čudne reči v božanstvu zrl in tem domišljijam Bbhmejevim je Strauss tako trdno veroval, kaker kak vernik veruje prerokom in apo-steljem.
Tačas se je na Nemškem širil tudi magnetizem, vzbujen ■po 'Schellingovi filozofiji o prirodi. Govorilo so je povsod le o somnambulih (sanjehodcih), o vidcih (Seher), o sanjah, o pred-slutnjah, o galvanizmu, o magnetičnih pojavili in o mesmerizmu. V Tubinjah se je mnogo pripovedovalo o somnambulki, katero je Justin Kerner, „čarodejec Weinsperški“, oslavil v delu: Die Seherin von Prevorst. Strauss gre obiskat to žensko, hčer ne-cega gozdarja, stanujočo pri J. Kernerju, ter položivši svojo roko v njeno izve, da je njegova vera tako trdna, da ne bo nikdar postal nevernik. Pozneje se je Strauss smejal temu prerokovanju, a tačas je veroval tako slepo v duhove in čudeže, da je vsakega imenoval pagana in Turka, ki mu ni hotel slediti v njegov začarani paradiž. Ali malo časa so trajale te poetično-mi-stične sanje Straussove; ko se je iz njih vzbudil, je sramujoč se svojega babjeverstva obrnil hrbet vsem čeznaravnim prikaznim.
Povod tej reakciji v duši Straussovi sta dala Schleierma-cher in Hegel. „Pobožni“ Schleiermacher je skušal zediniti pobožnost in vero z destruktivno kritiko in panteizmom. Znana je njegova definicija o veri kot čutu odvisnosti (Abhangigkeitsge-fiihl). Razvijal in predeloval je na tej podlagi člene krščanske vere kot izraze krščanskega čustva. Njegov Kristus, s katerim bi se moral vsak najože zediniti, je bil ueki nravno popolen, pa omejen človek. Strauss je dobro vedel, da ni mogoče Schleier-macherjevega idealnega Krista pojmiti in ga identifikovati sč zgodovinskim. Na tak način je Schleiermacherjev idealni Kristus vzel Straussu vero v zgodovinskega Kristusa. Schleiermacher tedaj ni mogel dati Straussu pozitivne vere, k večemu mu je dal slab vzgled, kako je treba cerkvene dogme luščiti in prazniti, da jim ne ostane druzega ko ime.
Ob vso vero pa je Straussa pripravil Hegel jev idealistični panteizem. Bistvo panteistične teorije obstoji v tem, da Bog in svet nista dve različni substanciji, ampak samo ena. Po Hegeljevem nauku je prvo čisto bitje — logični pojem, ki pa je prazen, nedoločen, torej prazni nič. Ta logični pojem, ki je ob enem čisto mišljenje, se napolnjuje s tem, da se samega sebe določuje in zopet zanika. Po tem logičnem procesu bogati svoj prazni nič, tako nastane logična ideja, ki je Bog sam na •sebi. Na to preide ideja v svet in se razioči v plemena, rodove in posamezne stvari (genera, species et individua). Iz tega stadija se vrača logična ideja zopet v se in se zave v človeškem duhu.1) Po tem takem je Bog vesoljni svet, celo človeštvo. Vse stvari so le razne, nebrojne oblike ene in iste vesoljne moči. Hegel celo trdi, da se njegova verska filozofija popolnoma stri-
’) Primeri Dr. Alb. Stbckl , Lehrbuch der Dhilosopliie, Mainz 1876, I. Abthlg. str. 422.
nja s krščansko dogmatiko! Razloček je samo ta, da se poleg njegove filozofije Bog spozna po pojmu (ideje), v krščanski veri pa po podobi, po predstavljanji. Tako so n. pr. tri Božje osebe, katere si kristijani otročje predstavljajo, nazirane kot pojem, He-geljeva logična ideja (Oče), ki se v Sinu samega sebe razsebuje in razločuje, ter v sv. Duhu pride do zavesti, da je ena in ista se svetom. Sv. Trojica torej ni nič druzeea, ko logična ideja vračajoča se k sebi. Odrešenje sveta po Sinu Božjem zadržuje le misel, da je svet. akoravno razločen od logične ideje, vendar bistveno taisti ko ideja in se te istovetnosti (identitete) zave še le v človeku.
Kaker se iz tega kratkega posnetka Hegeljeve absolutne filozofije razvidi, se nemški filozof le igra s krščanskimi dogmami, podlagajoč jun popolnoma drugačen pomen. Takisto je pozneje delal njegov zvesti učenec — Strauss. Hlastno je čital He-geljevo fenomenologijo, katero, on imenuje abecedo vseli Hege-Ijevili del. Panteizem vodi dosledno do ateizma. Ni čuda, če po talcih študijah Straussu ni ničesar več ostalo ; zgubil je bil vero svoje mladosti, razkadil se je bil misticizem in mesto njih se je v Straussovo dušo vlegel Hegeljev mrzli panteizem, bolje rečeno — nihilizem.
Vendar je 1. 1828. tekmoval za darilo, katero je tubinška katol. fakulteta bila razpisala za najbolji spis o vstajenji mrtvih. „Dokazal sem — tako je takrat pisal svojemu prijatelju Vi-scherja — s polno prepričevalnostjo poleg eksegeze in natorne filozofije vstajenje mrtvih ali dovršivši svoj zadnji stavek, sem sam videl, da ni bilo e n e b e s e d e resnice na vsem tem11.1) Akoravno tedaj sam ni bil prepričano vstajenji mrtvili, je vendar vložil to disertacijo in dobil zanjo darilo ex aetpio kaker neki drugi katoliški študent. L. 1830. je končal svoje bogo-siovske študije in je bil po tem nastavljen kot protestantski vikar v Kleiningersheimu blizu svoje domačije. Kaker rečeno, Strauss ni veroval ničesar več, vendar je pri vsem tem pridigal. Tako delajo protestantski pastorji še dandanašnji. Ti smejo imeti drugačne, celo protikrščanske misli o verskih členih, smejo celo javno pisati proti krščanstvu, samo v cerkvi v tem zmislu pridigati, jim je od protestantskih konzistorijev prepovedano. Če hi katoliški duhovni tako delali, bi se jim zasluženo v obraz reklo, da so hinavci, ali protestantom kaj tacega očitati, bi bilo — zabra-njevati vednost!
Strauss je znal svojo vest, če je je imel še kaj, vpokojiti s Hegeljevo filozofijo. Pastor — tako je dejal — sme pridigati pod „podobo“ in si to razlaga sam pod „idejo“.
L. 1831. se poda Strauss v Berolin, da bi se osebno se-
') Hausratk, D. Fr. Strauss u. die Theologie seiiier Zeit 1876—1878.
I. p. 46.
znanil se Schleiermaclierjem in Hegeljem. Tu je študiral Schlei-■ermacherjevo ,,Življenje Kristusovo11 in sklenil sam pisati slično knjigo, a po novem sistemu. Samo eno vprašanje ga je od tega še zadrževalo, namreč kako bi se dali razlagati evangeljski dogodki, da bi se vjemali s hegeljansko filozofijo. Če se je Bog, kaker evangelisti poročajo, včlovečil v osebi Jezusa Kristusovi, ali se sme s Hegelom reči, da se je včlovečil v celem človeštvu? Čujmo, kako govori Strauss sam prej ko se je lotil tega dela.
„Als icli an die Ausarbeitung dieses Buehes ging, lagen mir iiber die evangelischen, besonders ilire vvuuderbaren Bestand-theile, die von jelier in der Glaubenslehre die \vichtigsten waren, zwei oder vielmehr dreierlei Ansichten vor. Die eine fafite die-selben, wie si sicli gaben, als Berichte von ilbernatilrlichen Vor-gdngen, die sie als vvirklich so geschelien annahm: solchen Glau-ben vnisste ich nicht von mir zu erhaltm. Die andere sagte gleicli-talis : Die Gesoliichten sind walir, aber es ist alles naturlich zu-gegangen, die Erzahler versclnveigen nur gewisse Mittelglieder, gewis'se Nebenumstande, vielleiclit weil sie meinten, sie verstan-den sicli von selbst, und dalier der wunderbare Scliein; zu einer so geivaltsamen Dmtung der biblischen Erzahlungen konnte ich mich nicht entschliessen. Eine dritte Ansicht lag im Hintergrund, wel-clie bald die Thatsaclien, bald die Erzahlungen ffir Blend-und Maclnverke von Betrilgern ausgab ; ein solclier Vcrdarfit ivar mir iriderlich. Was also tliun, um einen Ausweg zu finden ? Ich blickte micli in den heiligen Erzahlungen der alten Religionen um, die heute Niemand mehr weder mit Herodot iibernaturlich fafit, noch mit Euhemerus naturlich erklart; sondern man faCte sie als Sagen, die sicli aus der frommen Phantasie der Vollcer und ihrer Dielit,er heraus oline Arg und Absicht so gebildet lia-ben. So demnach, als Erzeugnisse der abaichtslos dichtenden ur-christlichen Sagen, betrachtete ich die evangelischen Wunderge-schichten wenigstens ihrer Mehrheit nacli11.1) Strauss torej pravi, da se čudežne dogodbe evangeljske dajo na več načinov razlagati. Prvi smatrajo te čudežne dogodbe za če z naravne t j. kot prave čudeže. Strauss pa 111 mogel čudežev verovati, ker čudež po panteističnih naukih sploh ni 111 o g o č. Deržeč se načel B. Spinoze, očeta vseh novih panteistov, piše o čudežih tako-le : ,,Was die objective Moglichkeit des AVunders betrifft, so kanu diese nur von demjenigen bejaht werden, welclier Gott und Natur als z\vei von eiander getrennte Substanzen oder Kraft.e neben einander stellt; .... Gott und Natur sind nicht zweierlei, sondern Eins ; die Gesetze der letzteren sind der Wille des er-steren in seiuer testandigen Verwirklichung. Konnte also etivas
‘) Strauss, Leben .Tesu, kritiscli bearbeitet I. Th. 1835 str. III, Ulrieli v. Hutteu III. str. XXXI.
in der Natur geschehen, was ihren allgemeinen Gesetzen wieder-sprache, so vvidersprache dieB dem Wesen Gottes selbst. “')
D r u g i pravijo — tako nadaljuje Strauss v gori navedenem citatu — zgodbe evangeljske so resnične, ali vršile so se le po n a r a v n i li postavah. Evangelisti namreč so zamolčali nekatere okolnosti, ki se sicer same ob sebi razumevajo, katere je pa treba pri razlaganji dodati, da se te čudežne dogodbe spoznajo kot naravne. S temi besedami meri Strauss na H. E. Q. Paulusa (-j- 1851), profesorja v Heidelbergu, ki je izmislil tako zvano psihologično razlaganje sv. pisma. Po njegovem mnenju je treba razločevati med d e j a n j e m samim in m n e n j e m, katero so si evangelisti ali njih sovremeniki sestavili o kaki čudežni dogodbi. Znano je, da so v starih časih vsako dogodbo, katere naravnih vzrokov niso poznali, šteli za čeznatorno, za čudež. Tako je prišlo, da so evangelisti po svojem ali drugih mnenji zapisali stvari za čudeže, katere v resnici niso čudeži. Raz-lagavec sv. pisma mora toraj dobro ločiti dejanje samo od pritiklin in okraskov ljudskega mnenja, mora dodati opuščeno, izpustiti dodano ter bo tako ravnaje kmalu prišel dogodbi do dna in jo spoznal kot naravno. N. pr. evangelisti poročajo, da je naš Zveličar s petimi hlebi čudežno nasitil pet tisoč ljudi. Tak čudež ne gre v razsvetljeno v glavo heidelberškega profesorja. Kaj je torej početi ? Dodaj okolnost, katero so vsi evangelisti opustili: Kristus in aposteljni so sicer med množico razdelili le 6 kruhov, katere so bili seboj prinesli, ali njih lepi vzgled je druge navzoče tako genil, da so tudi oni svoje kruhe, ki so je pri sebi imeli, lačni množici darovali. Drug vzgled! Evangelij pravi, da je Peter našel stater (grški denar) v ustih ribe in da je plačal s tem v tempeljnu davek zase in za Kristusa. (Mat. XVII). Nikak čudež! pravi Paulus, heidelberški profesor: evangelist je samo hotel povedati, da je Peter vjeto ribo prodal in za njo skupil denar, s katerim je plačal templjnn davek !*’)
Straussu tako samovoljno in prisiljeno razlaganje sv. pisma ni imponiralo, zato pravi, da se k takemu početju ni mogel odločiti. Da še več, Strauss je tako početje naravnost obsodil in osmešil.
Tretji so se drznili evangeljske dogodbe razglasiti za sleparstvo. Nič novega! Tako so govorili vže stari nasprotniki krščanstva, kaker Oelz, Porfirij, Julijan odpadnik; to laž so v 17. in 18. stoletji pogrevali angleški deist.i in naturalisti, za njimi Sam. Keimarus v tako zvanih Wolfenbuttelskih fragmentih. Po mnenju teh plitvomislecev bi bila tedaj laž in sleparstvo podlaga tako velikanski, tako dolgotrajni stavbi, kakeršna je katoliška cerkev. Celo Straussu se je to sumničenje zdelo preneumno
‘) Strauss, Glaubenslehre II. st. 68.
2) Cornely, Historica et critica Introductio, v. I. Rarisiis 1885 str. 718.
zato pravi o tem mnenji: t a k o sumničenje mi j e b i 1 o zoprno
Straussovi predhodniki, kaker J. Salomon Semler, Emanuel Kant, Paulus, so tekst sv. pisma večidel krčili in raztezali, rezali in predelovali, da so iz njega dobili to, kar so hoteli. Zviti Strauss si je mislil: čemu to brezpotrebno delo? Tekst sv. pisma ostane lahko cel, treba ga je samo tako razlagati, da izgubi vso veljavo. Ta pot pelje prej do cilja.
Zatorej se je Strauss odločil za četrto pot: za mitično razlaganje sv. evangeljijev. Evangeljske čudežne pripovedke so le pravljice, zrasle v krilu prve krščanske občine, katera je v tej obliki nevede izrazila svoje ideje o Kristusu naslanjaje se na izreke starega zakona. Po Hegeljevem iilozofičnem sistemu se je na tak način človeštvo zavedlo, da je z božanstvom edino predstavljajo si panteistično idejo v podobi Jezusa Nazaretskega, Boga-človeka. To filozofično idejo o človeštvu kot pojavu božanstva si ljudstvo, stoječe na nizki dušni stopinji, takrat ni moglo drugače misliti kaker le v konkretni podobi kake osebe Zato so prvi kristijani zavili osebo Kristusovo v meglo bajke, da je težko spoznati njegovo zgodovinsko podobo, kaker je n. pr. težko razločiti iz narodnih slovenskih pesmi pravo historično podobo kralja Matjaža. Kristus je bil po tem takem le izvenreden človek, a ne Bog, kateri je vse človeštvo.
To hipotezo si je bil osnoval Strauss, ko je vrnivši se iz Berolina postal repetitor na tubinškem vseučilišču in začel pisati svoje prvo veliko delo: Das Leben Jesu. Leta 1836. sta izšla oba zvezka te zloglasne knjige.1) Strašan vdarec za luteransko cerkev! Sv. pismo, ki je bilo Luterju edini vir vere, je bilo zdaj proglašeno za z b i r k o b a. j e k ! Hegeljanec je bil vbil luterana! Bolestni krik se je vil po celem Nemškem noter do zadnje nemške bajte. Če je Kristus le bajka, pade s Kristusom tudi krščanska vera. Čemu še cerkve, duhovni, privatna in očitna služba božja ?
Protestantje so imeli dovolj posla, da se je revolucija, katero je bil Strauss vzbudil, polegla. Učeni bogoslovci, katoliški in protestantski so se dve desetletji izključljivo pečali le se Straussovim delom.-') Spisi in knjige proti Straussu so rasle ko
') Strauss, Das Leben Jesu, kritisch bearbeitet, 2 Bel. in 8° Tiibin-gen 1835 (I) II. del nosi datum 1836. Druga izdaja 1837, tretja 1838 -39, četrta 1840.
2) Med znamenitejše pisatelje ki so ovrgli Straussovo bajeslovje, štejemo : a) katoliške: Kub n, v Jahrbucher von Giessen 1836 V. VI. p. 33—91, VII. p. 1—50; Mac k. v Tttbinger Quartalschrift 1836, p. 3—56, 193—226; letnik 1837 p. 35, 259, 427, 663. K. (J. H u g, Gutachten iiber d. Leben Jesu von Strauss, Freiburg 1837. J. Sep p, Leben Jesu, Regensburg 1842—46, 7. Bd. Fr. Hettinger, David Fr. Strauss, Freiburg 1875. b) protestantske: T li o 1 u c k, Glaubrviirdigkeit d evang. Geschichte 1837, H o f f m a n n, Priifung des Lebens Jesu v. Strauss 1836, U 11 m a n u, Histo-rich oder Mythisch 1838, Meander, E \v a 1 d itd.
gobe po dežji in v ljudstvu je zelo vrelo zaradi tega brezbožnega napada na njegovo vero.
Tak je bil položaj na Nemškem, ko je bil Strauss od radikalne stranke pozvan v Ziirich, da bi zasedel stolico dogmatike in cerkvene zgodovine na tamkajšnjem vseučilišči 1 183i>. Ta namera radikalcev je silno razburila švicarsko ljudstvo. Da bi vžaljeno ljudstvo pomili!, spiše Strauss odprto poslanico, v kateri govori o Kristusu, sinu Božjem, o njegovi odrešilni smrti in vstajenji, o njega prihodu k sodbi itd., kaker da bi bil še veren kristijan. A kako je treba te dvoumne besede razumeti, vemo vže iz gori razloženega njegovega panteističnega sistema. Ta poslanica je bila nekaka pridiga za poskušnjo, v kateri se Strauss, popolni nevernik, igra s krščanskimi izrazi samo, da bi dobil profesorsko službo. Drugim n. pr. protestantom polovičarjem (primeri Die Halben u. die Ganzen Leipzig. 1865), celo Schleieriua-clierju je Strauss očital hinavščino, njega samega pa zdaj zasačimo vže drugič kot hinavca.
Straussova slepilna poslanica, hvala Bogu, ni nič pomagala. Peticija s 40.000 podpisov je prisilila radikalno ziiriško vlado, da je vpokojila Straussa s penzijo 1000 frankov, akoravno ni le eno uro v šoli učil. Pa tudi radikalci so morali se Straussom odstopiti. Straussa je celo življenje pekel ta vdarec. Hotel se je sedaj maščevati nad kristijani, ki so mu bili dali tako nezaupnico. V četrti izdaji svoje knjige Leben Jesu prekliče vse koncesije, katere je moral od svojih nasprotnikov v rog vgnan priznati. Tako je n. pr. avtencijo četrtega evangelija (sv. Ivana), katero je bil v III. izdaji priznal, zopet tajil ter je celo zadnje poglavje o zgodovinskem karakterju Jezusovem iz IV. izdaje izpustil.
Od tega časa je Strauss vedno bolj sovražil in pobijal krščanstvo.
L. 1840 in 1841 izda svojo Ohristliche Dogmatik.1) Panteist Strauss — pa krščanska dogmatika, kako se to vjema ?! Sovre-menci so to dogmatiko kratko pa dobro označili rekoč, da je toliko podobna dogmatiki kaker pokopališče mestu. Kaker Strauss meni, bi se morale dogme soditi in ceniti po najnovejših rezultatih vednosti. Najimenitnejše krščanske dogme se ne vjemajo več z vednostjo, tedaj proč ž njimi! K večemu pomenijo to, da se je božanstvo zedinilo s človeštvom v eni in isti vesoljni ideji. Bogate in vesoljne luščanske resnice zginjajo v mraku Straussove panteistične filozofije v poosebljene abstrakcije, v prazne oblake.
Kako površno je kritik Strauss pri spisavanji svoje „dog-
') Strauss, Die christliche Glaubenslehre in ilirer geschicliMicben Entwickelnng und im Kampfe mit der inoderneu \Vissenschaft, 2 Rde, TU-bingen, 1849—41.
malike" deloval, pripoveduje katoliški apologet blaženega spomina, Fr. Hettinger, v knjižici ,,D. Fr. Strauss" (Freiburg 1875 str. 38). Ko čitamo o takih pogreških in kozelcih Straussovih, nam hitro pade spoštovanje do njegove učenosti in „kritike“ za mnogo stopinj niže.
S tem je Strauss dovršil prvo dobo svojega teologičnega delovanja, bolje rečeno podiranja. Strauss se na to vrže na slovstveno in kulturno zgodovinsko polje. Prišlo ie leto 1848, leto politične revolucije. Tubinški kritik se da voliti od svojega rojstnega mesta v virtemberški deželni zbor. Straussu, učenjaku in estetiku, se je nizko rovanje delalcev zdelo zoperno, zato se vsede kot poslanec med — konservativce in ostane do konca svojega življenja pristaš monarhije in fevdalcev ter branitelj smrtne kazni. Ž njegovimi načeli se to pač ni vjemalo ; ali Strauss je imel, k a ker se smo vže večkrat videli — dvojno lice. „V monarhiji — piše Strauss v Der alte und neue G-laube VI. str. 271 — je neka vgonetka, da, nekaj na videz absurdnega, ali ravno v tem tiči skrivnost njene prednosti. Vsaka skrivnost se zdi absurdna in vendar ni nič globokejšega, ne življenje, ne umetnost, ne država brez skrivnosti." Hettinger tu pi’av dobro krene Straussa, ironično pripominjajoč: „Samo Bog ne sme biti skrivnost (po Straussovih mislih), tudi ne najglobo-kejše — vera, vse je v njej tako jasno ko čista voda11.1) Izne-nadeni Straussovi volilci so mu dali nezaupnico, in on je moral tako odstopiti s političnega pozorišča.
Na to se Strauss zopet vrne k svojim študijam in spiše zaporedoma životopise Schubarta (1855), U1 r i h a Hutten-ske ga (1858—60), Sam. Reimarja (1862) in druge man je spise životopisnega, slovstveno-zgodovinskega in umetnostnega zadr-žaja. Strauss je navlašč izbral te može, njemu več ali manj podobne, da bi njih delovanje vplivalo iz preteklosti na sedanjost. S posebno slastjo in natančnostjo je izdelan životopis Ulriha von Hutten, ker je bil ta nemoralni in brezznačajni ropar prava predpodoba njegova v boji zoper rimsko cerkev, „bojevalec zoper mračnjaštvo in zatiranje duhov, zoper farstvo in despotstvoV)
Sredi tega Straussovega pisarjenja izide Renanovo .Življenje Jezusovo" 1. 1863. Nemški antikrist se je pri tej novici zve-selil in vžalostil; zveselil, ker je francoski antikrist stal popolnoma na njegovem stališči, ker je bil meso od njegovega mesa, alter ego; razžalostil pa ga je nepričakovani vspeh Renanovega dela, s kakeršnim se sam ni mogel ponašati. Fini Francoz je bil svojega nemškega mojstra nadkrilil. Zato izda Strauss 1. 1864 „Das (neue) Leben Jem far das deutsche Volk bearbeitet". Sicer je doživelo to predelano delo 4 izdaje, ali ljudstvo ga vendar
’) Hettinger, David Fr. Strauss p. 40.
2) Strauss, Ulrieh von Hutten, Leipzig 1858—60, 3 Bde. I. str. XIV.
ni čitalo, ker ni našlo v njem mrvice krščanstva. Tudi ta knjiga kaže Straussa nekaj stopinj niže na lestvici njegovega propada. Prej je trdil, da so evangeljske pripovedke nevede zložili prvi kristijaui, zdaj pa trdi, da so je evangelisti sami izmislili v ta namen, da bi se svojimi spisi poravnali razdor v prvi krščanski cerkvi med judovskimi in poganskimi Kristijani, kaker je to učil Ferd. Kr. Baur. Prej je Strauss hvalil „ zgodo vinskega'1 Kristusa, zdaj pa pravi, da Kristus ni podal človeštvu najlepše in najčistejše podobe, v kateri bi se ljudje ogledovali. Že pred njim in za njim so živeli možje ob Gangu in Oksu, na Judovskem in Grškem, ki so ta ideal človeštva razvijali. Dovršili bodo pa ta ideal še le poznejši rodovi, celo napredujoče človeštvo. — Tudi se kaže v tem delu Straussov notranji razdor in vedno bolj pojemajoči idealni vzlet, ki je vel iz prvili njegovih knjig Ona mirna, mrzla pisava, katero so hvalili pri prvem njegovem ..Življenju Jezusovem11, se je spremenila v strastno napadanje vsega cerkvenega in duhovskega. Hegeljeva načela pri Straussu izvinirajo, njegovo „teologično“ in iilozofično delovanje gre h koncu. Nemški antikrist pride do tretje dobe svojega življenja, do — ateizma in materijalizma.
Čudno je, da je Strauss zdaj še le spisal životopisno delo o Voltaireju (Voltaire, Sechs Vortrage Leipzig 1870) in da je to delo poklonil Aliči, princesinji Asesški, britanski in irland-ski : še čudnejše pa se nam zdi. ua je bilo to delo od kraljevske visokosti sprejeto, med tem ko je pruska vlada prva njegova dela hotela prepovedati in je Gladstone svaril angleško mladino pred Straussovimi sofizmi. Pa saj je bilo celo življenje tub nškega kritika polno protislovij. Med tem ko je ljudstvo hujskal proti ultramontancem, je pel slavo Bismarcku in Moltkeju ter pomagal širiti „kulturkampf“. Morda si je mislil, da mu bo kedaj potrebna železna roka Bismarckova, če bo treba krotiti človeške bestije, ki bi se po njegovih spisih zapeljane vzdignile zoper socijalni red.
Straussovo solnce se je nagibalo k /.apadu. Tri leta pred svojo smrtjo izda malo, pa zelo važno in vplivno knjigo : „Der alte u. neue Glaube, ein Bekenntniss 1872“, katera je 1. 188L doživela enajsto izdajo! Ta izpoved Straussova nam kaže žalostni stan njegove duše in popolni bankerot njegovega sistema. Tu lahko spozna vsak, ki le hoče gledati, kam vodi zanikanje krščanske vere in tajitev njenega Božjega vstanovnika. Pa poglejmo njen zadržaj !
Strauss si odgovarja v tej knjižici na štiri vprašanja.
Ali smo še Kristijani V vpraša najprej in odgovarja z odločnim -- n e 1 Strauss se je zadnja leta prav cinično samega sebe nazival — pogana. Mi t. j. filistri, pravi Strauss, nismo več Kristijani, ker Kristus ni bil Bog v žmislu krščanske vere, ker iz evangeljskih bajek premalo gotovega vemo o njem.
A na drugi strani ve Strauss na podlagi ravno tistili bajek, da je bil Kristus sanjač, pišoč : Jesus war ein Sclvvvarmer, zumLe-bensfiilirer tverden wir ihn niclit \vahlen wollen!
Ali ima m o še vero? Vpraša drugič avtor. Strauss meni poleg Epiknreja, da se je vera izcimila iz bojazni pred natornimi močmi, katere si je hotel človek sprijazniti. Tako je nastal politeizem (mnogoboštvo), monoteizem ali vero v enega Boga pa je izmislil divji judovski rod, ko se je boril se sovražnimi sosedi politeisti ! ? Čudno, da si je tako divji judovski, meseni rod izmislil monoteizem ; zakaj si ga niso izmislili veliko bolj izobraženi narodi, kaker Egipčani, Grki, Rimljani ?
Boga — blebeče nadalje Strauss — ni več v nebesih, ker ga je od ondod prepodila astronomija in vednost sploh. Tudi na zemlji ga ni, vsaj tacega, da bi bil od sveta in človeštva različen. Druzega ni ko universum in v njem sama materija. Duše ni, ker ni nič nematerialnega. Duša po smrti telesa^ne ostane, kaker ne ostane središče kroga, če se podere obod „Če se tedaj vpraša, ali imamo še vero ali ne, piše, Strauss, bi odgovorili: da ali ne, kaker se hoče razumeti. Mi tirjamo za naš universum taisto pieteto, kakeršno tirja pobožni vernik (stare vere) za svojega Boga. Naš čut do vesoljnosti reagira, če se^ga žali, ravno tako „religijozno“. O zmota „velikega genija" ! Človek, ki ima pamet in zavest, imej pijeteto do mrtve, slepe materije! Saj je to goli feticizem !
Kako je treba svet razumeti? se glasi tretje vprašanje.
Strauss hoče v svoji oholosti cel svet razumeti, akoravno največi naravoslovci le ponižno o svoji pičli vednosti govore. Nadzemeljski svet je nastal tako, kaker uči Laplace-Kantova teorija; ozemeljske stvari pa so nastale po tako zvani generatio aequivoca, po naravni izbiri plemena in boji za obstanek! To so stare obrabljene fraze in lehkomiselnosti. katerih celo mate-rijalisti več ne verujejo. Se ve da povzdiguje Strauss Dai'winar češ, da je on sč svojimi nauki o izviru in razvoju sveta čudeže kot nepotrebne in nemogoče izključil in človeštvo od vere v čudeže osvobodil. — V svetovnem žit ju in razvoju je znesek moči zmerom enak. Smrti ni. Bitja zginjajo le zato, da se v novi o-bliki prerajajo. Iz čutnega vtisa nastane v možganih vmisel, ravno tako kaker nastane vročina, če ob mizo vdariin. Če se torej res porajajo iz fizičnega gibanja misli in čuti, po tem takem morajo tudi živali in na zadnje še kamni misliti! Strauss pri vsi svoji filozofiji in logiki še tega ni vvidel, da je med materijo in duhom specifičen razloček. Kake budalosti morajo verjeti neverniki !
In kak je zadnji cilj tega presnavljanja in svetovnega razvoja ? Nič! odgovarja mrzlo Strauss. Ko bode konec naše zemlje, tedaj zginejo vsa pametna in živa bitja, podero se vsa dela
•človeškega uma brez sledu, tako „da ne bo spomina v nobenem dnlnU. Vse človeštvo nima druzega cilja ko delati, boriti se za obstanek, letati za nedosežnimi ideali, truditi se zastonj kaker Sisif, trpeti neprestano kaker Tantal. Tedaj iz niča v nič! Vbo-go človeštvo ! Če bi bilo to res, kar brezbožnež pravi, bi bilo pač bolje biti človeku neumna žival, da bi se vsaj ne zavedal tacega robstva in ne čutil tacega nedostojnega poniževanja.
Kako 11 a j v r a v n a m o svoje ž i v 1 j e n j e ? — vpraša Strauss četrtič. Z drugimi besedami: kaka je Straussova m o-r a 1 a ? Risum teneatis ! Ali se sploh da zidati na Straussov ma-terijalizem iii fatalizem moralno življenje? Saj v tem sistemu ni proste volje, ampak le natorna sila; tu ne more biti moralnih postav, ker jim manjka sankcije. Nevmrjočnosti ni. raja tudi ne, toraj mora biti Straussov paradiž le tu na zemlji. Narodnost, delovanje zase in za bližnjega, vživanje lepega v prirodi in u-metnostih, to po Straussovem menenju bl&ži in osrečuj človeka. Zavest, da je človek nekaj časa na zemlji deloval, trpel in se veselil in da ga bo smrt odrešila od trudnega dela — to je vse, kar ponuja Strauss v zameno za krščansko vero ! Vidi se, da nemški antikrist ni imel ne pojma ne srca za srčne rane in potrebe trpečega človeštva, katero najde svoj mir in svojo stalno in popolno srečo le v Bogu. Strauss tira ljudi v časno vživanje in na zadnje — v obup !
Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk ne malo,
Globoko brezno brez vse rešne poti.
Prešeren.
To je povest zloglasnega nemškega filozofa. Strauss je hotel na krilih svojega idealnega panteizma letati kaker orel nad ■oblaki pozabivši, da je le tič noj in pal je sramotno v blato materializma in na zadnje v — nihilizem! Ta je logični in naravni proces Hegeljeve filozofije, da začenši s protislovjem, torej z ničem, konča z ničem !
Rezultati Straussove kritike, pravi njegov življenjepisec Hausrath,1) „se ne dado vzdržati v nobenem obziru, ne v zgodovinskem, ne v filozofičnem, ne v verskem11. V historičnem obziru — piše Vigouroux, razlagajoč te Hausrathove besede — ne pove ničesar ne o življenji Kristusovem, ne o postanku evangelijev; v filozofičnem obziru sloni njegov sistem na popolno krivih idejah hegeljanstva ; v verskem on ne zapopada in ne razlaga čustva, ki ga ima človek do Boga. To je popolnoma negativno delo, ki zapade svoji lastni ničnosti11.J)
') H a u s r a t h, D. Fr. Strauss I. str. 169.
a) Fr. V i g o u r o u x, Les livres saints et la critique rationaliste. Pariš, 1886, II. str. 430.
Omeniti je nam še, da se je bil Strauss 1. 1840. oženil z neko Nežo Schebest (ali ni to morda češko ime Sebesta?), rojeno na Dunaji, ki je kot operna pevka in igralka bila še precej na glasu. Ali le malo časa je trajal ta čudni zakon ; 1. 1845. sta si dala tubinški filozof in operna pevka za vekomaj slovo, naveličavši se eden druzega. Strauss, ki je za časa svojega pisateljevanja bival v različnih večih mestih, namreč v Heidelbergu. Monakovem, Stuttgartu, Darmstadtu, se povrne 1. 1872. v svoje rojstno mesto Lud\vigsburg in vmre tamkaj dne 8 febr. 1874. leta.
Njegov pogreb je bil sicer slovesen, ali brez — duhovna. Peli so mu na grobu kor Izidin iz Mozartove Zauberflote s tekstom, katerega si je bil Strauss sam zložil.
Tako konča brezbožnik !
Vže zadnjič sem se mimogrede dotaknil tega vprašanja. Pa zdi se mi toliko važno, da je hočem ta pot razpravljati v posebnem poglavji.
Menim, da bi razmerja mej teorijo in prakso ne smeli nikdar prezirati, ko nam je soditi o resničnosti ali napačnosti katerega nauka; ravno pouaturuost (Naturgemassheit) teorije, katera se kaže v plodovitem vpotrebljanji (Auwendung) njenem na življenje, je najzanesljivejši kriterij njene i-esničuosti.
Dandanes se sicer večkrat sliši : «Drugo je teorija, drugo je praksa. Teorija sama na sebi zna biti prava — in vender, ako bi jo hoteli vpotrebitl na življenje, bila bi pogubna. Mi bomo torej zagovarjali svojo teorijo, a ljudstvu je ne bomo oznanjevali, kajti gorje, ko bi se ravnalo po nji ; niti mi sami bi se ne upali za-se izpeljavati jo v dejanje !>.
Tako se govori; mi pa menimo, da tako govorjenje sc ne da opravičiti pred razumom. — Res sicer, da se ne da vsak teoretičen nauk enako vpotrebiti (anvvenden) na dejanje ; zdelo bi se celo, da so nekatere teorije po vsem uevpotrebne (unamvendbar), Rekli smo : zdelo bi se, v resnici pa je redkokdaj tako ; kajti vsaka teorija v enem ali drugem oziru določuje mišljenje, mišljenje je pa vodilo za hotenje, iz katerega izhaja dejanje t. j. praksa.. Kiti teorija Platonovih idej, dasi bi se zdela tako visoka in ab-
Apologetični razgovori.
Teorija in praksa.
straktna, bi ne bila, ako jo vsprejmemo za pravo, brez praktičnih posledic za življenje, za umetnost, nravoslovie, politiko itd. Nevpo-rabnost nekaterih teoretičnih naukov se nam zdi marveč le bolj relativna ; nevporabni znajo biti, ker doslej se ni spoznala še njih vporab-nost; ali pa, ker se ue dajo dejanjski izvesti z ozirom na posebne okoliščine, ker bi n. pr. ljudstvo vsled slabe volje ali popačenosti jih znalo zlorabiti. V teh slučajih pa ne smemo dolžiti teorije same, češ, da je absolutno ueizpeljiva, še manj pa, da ona kot taka v praktičnem vpOtrebljeuji včiuja slabo, ker slabo ne izhaja tu iz njene porabe, ampak iz njene zlorabe; vzrok slabega dejanja ni v teoriji, ampak v slabi volji. A mi govorimo o teoriji, katera se dosledno, kot taka vpotrebi na dejanje in življenje ; ako v tem slučaj včinja slabo, potem je slabo njen lasten sad.
Taka teorija, rekli smo, ne more biti prava, resnična.
Da to temeljitiše dokažemo, oglejmo si rekoliko razmerje mej razumom in voljo. Volja je zmožnost, s katero človek hoče, je torej včiniteljica človeškin dejanj. Vcljino hotenje pa ni slepo, ampak razumno t. j. razum volji osvetljuje in kaže, kar more biti predmet hotenja. Nič ne more volja prosto hoteti, česar ni prej razum nekako spoznal; vsak čin proste volje zahteva prej spoznanje od strani razumove. V razumu in volji se tedaj teorija (spoznanje) in praksa (hotenje) nerazdružljivo vežeti, ne sicer kaker bi -spoznanje ne bilo mogoče brez hotenja, a nemogoče je hotenje brez spoznanja.
Predmet voljiuega hotenja je dobro. Vsaka narava teži po tem, kar prija njej ; tako tudi človek teži po dobrem, ki prija njegovi naravi, ki ga torej zamore vsovršiti in osrečiti. Voljino teženje po dobrem, ki je zunaj človeka, je tako naravno, kaker je naravno, da človek ni neskončno dober, in da torej mora iskati vsovršbe in konečne sreče zunaj sebe.
Ako tedaj volja, držeč se razumovega spoznanja in delujoč po	njegovem navodilu, pride	do	dejanj,	ki človeka ne vsovršujejo,
ue	osrečujejo, ampak sprijajo in	slabšajo ter ga, ako jih vstrajno
izvršuje, peljejo v pogin, nam mora to biti očiteu dokaz, da tako spoznanje, taka teorija ni prava ; ker drugače bi morali vzeti, da je resnica človeku pogubna, torej protinaravna, kar je absurdno. Še več; ako bi bila taka teorija prava, bi morali nadalje vzeti, da je razum po svoji naravi tak, da zapeljuje voljo in po nji človeka v nesrečo, v pogubo t. j. v to, kar je protinaravno, Tako bi tedaj bivalo v človeški naravi naravno nasprotje, nasprotje, katero naravo pelje v pogin, tedaj naravo dela nenaravno : narava bi bila nenarava, nonens — kar je absurdno.
Teorija, katera v svoji	vporabi na	dejanje človeka in življenje	pogublja, ni in ne more	biti	prava	— ona mora biti kriva :
pozna se po njenem sadu. Zatorej vže s tega stališča, ne da bi
Taziskavali umstvenih razlogov, se mora obsojati nauk Lutrov, da ■človek nima proste volje, da zadoščuje za zveličanje sama vera brez dobrih del, da bodi v verskih rečeh vsakemu sodnik privaten razum itd. Preteklo je komaj nekaj let, ko so se iz teh naukov izlegli komunistiški prevrati, kmetijske vojske in druga zla, ki so žugala društvu pogiu : in včiuitelji teh zločiuov so se sklicavali na Lutrov čisti evangelij ; po pravici, kajti kar so oni izvrševali, bile so le logično izvedene posledice iz Lutrovih stavkov. Isto tako moramo zavreči materijalistično teorijo, še predno teoretično preiskujemo razloge, s katerimi jo materijalisti podpirajo, kajti dovolj le dvoje materijalistiških stavkov dosledno izvesti v življenji — in rušiti se mora ne le nravstveni, ampak tudi državni in socijalni red. Ako ni Boga, ako ni prihodnjega življenja, ako je izginila razlika mej dobrim in slabim, potem bi bil pač nespameten, da bi šiloma ne vgrabil, karkoli morem ; kajti vsakdo ima pravico do sreče, in ker prihodnje sreče ni, pravico ima vživati sedanjo ; in neumen bi bil, da bi se ji odpovedaval. Seveda — radi vgovarjajo materijalisti — ozirati se mora na občo korist ter na posledice izhajajoče iz tega, da bi vsakdo hotel šiloma si lastiti tuje blago. A vsaka beseda takega vgovora je se stališča materijalistovega gola nezmisel. Prvič, ako bližnjemu šiloma kaj vgrabim in ga celo •vbijem, nisem jaz zato odgovoren, kajti po materijalistiški teoriji nimam proste volje in torej k vsemu me naganja neizogibna fizična sila, kateri vstavljati se je brezvspešuo. Drugič, kaj pa je obča korist ? Po materijalistiških naukih je človek žival ; žival pa pože-luje in si vgrablja, karkoli mora imeti, da prežene glad in zadosti svoji potrebi. Ozir na občo ^orist ne more volka zadržati, da bi se ne zakadil mej ovce — katere dajejo jagnjetom mleka, človeku mesa in volne! Kar tedaj sme vsaka živa stvar na zemlji, edinemu človeku, ki je vender po nauku matarijalistov samih, mej živalmi najpopolniša, se noče dovoliti, edin on naj trpi — iz ozira na občo korist ! In kar se tiče tretjič praktičnih žalostnih posledic, ki bi jih imelo tako materijalistiško ravnanje, bi morali Vedeti gospodje materijalisti, da so oni sami zanje odgovorni, in naj bi torej zase obdržali teorijo, kije tako pogubna za občni blagor, katera pa vender trpečemu posamezniku odpira pot v nebesa, do kojih ima pravico ne le bogatin, ampak tudi siromak. Glejte no 1 čemu pa materijalizem prodajajo za pravo piavcato resnico, ako ne zato, da se ga človek okleue ? Ne ! Materijalisti hočejo, naj bi človek popustil resnico in popustivši jo samega sebe oropal nebes, naj bi pa oklenil se neresnice, nerealnih sanj, zato da manjšini reši nebesa, a sebe in ogromno večino pahne iz istih nebes ! In vender istih materijalistov nauk določuje pravo po številu in množini fizičnih sil — le ko gre za vživanje, za nebesa, naj bi ogromna večina pokorila se neznatni manjšini zato, da pokaže inepraktičuost, protinaravnost materijalistiških naukov! Teorija,
ki pride na vsak korak v nasprotje z naravo, z življenjem, zr. logiko, je nelogična, nenaravna, zatorej — napačna in lažnjiva 1
Um in srce.
Tudi to vprašanje spada dandanes v apologetiko. Neverjetno je nanveč, kako se je mogld v veku zdravega razuma priti tako daleč, da se čedalje bolj odreka istemu razumu ter se namesto dosedanje «fiIozofije razuma« stavi — «filozofija srcas. — Tembolj pa sem se hotel dotakniti tega vprašanja, ker je filozofijo srca nekdo hotel vvesti tudi mej Slovence, kar bi bilo za nas tem pogubniše, ker se do najnovejšega časa s filozofijo razuma niti še poskusili nismo. Ako je tiste dni g. Stritarja kdo vprašal, naj. določi, kaj je lepo. kaj je krščansko, je dobil za odgovor, da on se ne spušča v take razprave, ker ni upanja, da bi se kedaj sporazumeli ; bolje tedaj, da vsak ostane pri svojem prepričanji, katero on, Stritar, p' i vsakem spoštuje ; edino potrebno je, da se ljubimo, da si odpuščamo iu prizanašamo ; krščanstvo samo ni nič drugega nego — ljubezen; po spoznavanji nikar ne hrepenimo,, kajti nevednost dela človeka srečnišega ko vsa omika, in najsreč-ueji je, kdor se uiti ne zaveda !
S tem smo v glavnih potezah vže označili filozofijo srca, To je filozofija nedoločenih pojmov. Človek se nima truditi, da bi kaj izvestuo spoznal, ker to je ali nemogoče, ali vsaj brezkoristno, če ne škodljivo ! Pojmovno določeno spoznanje dela človeka nesklon-Ijivega, trdega —- nečloveškega. Pustimo tedaj znanstveno raziska-vanje iu določevanje — edin voditelj človeku k praktičnemu življenju iu k sreči bodi srce ali čut. «Zdravi» čut je tako praktičen, da vodi iu nagibi e človeka vedno k temu, kar je naravi primerno in dobro. Tej filozofiji srca primerno se je vstvarila tudi vera, ki se zove vera srca ali čuta — die Gefiihlsreligiou, vera, id ne pozna teoretičnih naukov niti dogem, ampak se dejstvuje le po-čustvenem nagibanji.
Te vrste vera in filozofija izključujeti vsako umstveno raz-motrivanje in dokazovanje, vsako teorijo. S takimi ljudmi se pa. tudi apologetičuo ne da razgovarjati, kajti v apologetiki veljajo le razumovni razlogi.
Filozofija srca ne more biti prava. Prvič, človek je razumno bitje ; razumnost je razločivni znak mej človekom in živaljo ; in ravno kdor se razumu odpove, se mu reče, da se je poživalil — tako se je sodilo vedno. Ako je pa temu tako, mora človeka voditi in vladati razum, ne pa čustvo. Dejanja človekova so torej tem manj človeška, čim manj jih je določil razum, a tem bolj so živalska, čim bolj jih določuje čut brez razuma. Čut je namreč vtopljen v čutnost, in tem temniši, tem bolj živalski je, čim niže. se od razumove luči zatopi v čutnost.
Drugič, ni res, da razum ni sposoben spoznati nikake resnice 2 izvestuostjo, kaker trdijo filozofi srca. Razum je marveč zmožnost, vsaka zmožnost po teži po dejstvovanji; razumova zmožnost se pa dejstvuje v spoznanji resnice Kdor bi tedaj hotel trditi : razum je nezmožen resnico spoznati (nočemo reči, da bi moral spoznati vso resnico, ampak nekaj, kar je resnično), bi moral tudi pritrditi absurdnosti: zmožuost je ob enem nezmožnost. Niti se ne da tu vporekati : zmožnost more ostati na veke zmožuost; kajti zmožnosti narava je ravuo ta, da prej de v dejstvo, ker drugače bi morali V naravi vzeti brezsmotrenost; to bi pa bilo isto, kar trditi: narava ob enem ni narava, bitje ob enem je nebitje, ker vse, kar biva, biva vtoliko, vkoliker služi kateremu smotru.
Tretjič, skušnja nas uči, da čut je nestanoviten, nezanesljiv. Vtopljen je namreč, kaker smo rekli, v čutnost, in zatorej tudi v svojih pojavih več ali manj odvisen od posleduje. Čutnost je pa fizična in se kot taka pokori zakonom materije, katera se neprenehoma pretaka, neprenehoma presnavlja. Kdor tedaj čustvu sledi, ne bo v svojih dejanjih uiti stanoviten niti dosleden niti zanesljiv. Njegova logika bo čutuostna poljubnost. Kdor bi torej hotel življenje človeko postaviti na filozofijo srca, dal bi mu omajljivo, nezanesljivo podlago, in bi počasi spodkopal vero v objektivnost nravstvenih zakonov ter ž U|0 rušil vse socijalne vezi. Edino razum .je zmožen pojmiti in vkljub presnavljanju fizične narave, vkljub čutnostni poljubnosti vstrajno držati objektivno veljavna vodila za človeško delovanje in življenje, vodila, katera zovemo načela. In da bi se tudi človek, za trenutek premamljen, spozabil teh načel, mu jih vender razum prej ali kasueje spet vpojasni, v vsej njih moči in veljavi.
Potem takem je človeku prva in najdostojuiša naloga, da si razum teoretično izbistri, da si ga ojasni s pojmi in načeli, da po njih, kot nespremenljivih, zanesljivih in vedno veljavnih pravilih, vravnava življenje. Ako torej vidimo, da se živenjske in socijalne razmere slabšajo, da drvimo v propad, nikar ne iščimo rešitve pri srcu, ampak povspuimo se k razumu ; tu bomo spoznali, da smo v labirint zašli zato, ker smo oči obrnili od zvezd — voditeljic, ■katere se zovejo ideje. Le narod, ki se umstveno vjunači. zapu-stivši pot sanjarskega sentimentalizma, a nastopivši pot treznega razmišljevanja, se more rešiti pogina ter se duševno preroditi ; prvi korak na ti poti stori pa tisti, ki pojasnjuje in zavrača zmote, v katere je narod zabredel, ter vterjuje temeljne stavke naravnega in čeznaravnega spoznanja, vere in vede — torej apologet. Le resnica more človeka rešiti, resnico pa dojmemo z razumom, ne sč srcem.
Ne pa kaker bi mi »filozofijo srca» tako zametavali, da bi ■čustvo nikar ne smelo ogrevati človeka. Mi hočemo le, da um bodi gospodar v človeku ter se njemu vklanjaj vse, tudi čustvo, tudi ljubezen. Da, ravuo določno, jasno spoznanje razumovo naj-
plemenitejše ogreva in užiga tudi srce goji najbiaža čustva. Duševni žarki, ki nam izidši od solnca resnice po idejah obsevajo dušo, kaker žarki fizičnega solnca ne le razsvitljujejo, ampak tudi ogrevajo. Luč in gorkota ste spojeni ne le v fizičnem, ampak tudkv duševnem svetu.
Da bi le vže popustili nejasno, sentimentalno sanjarjenje in prisiljeno, nenaravno čustvovanje modernih pesnikov in «filozofov» ter možko vjuuačili se za trezno umstvovacje, ki je iz začetka sicer težavno, a vstrajajočemu prihaja čedalje prijetuiše'!
Tudi kdor ničesar ne veruje, mora nekaj verovati.
Nekoliko čuden naslov ! Vender se mi zdi potrebno o temi spregovoriti dvoje besed. Ne pa da bi namerjal na drobno razpravljati o razmerji mej vero in vedo, in kako si veda in vera ne moreti nasprotavati — to za zdaj ni še moja naloga. Hotel bi tistim brezvercem, bodisi da se svoje nevere zajedajo ali ne, kateri ne morejo moža katoliških načel drugače videti, nego zakritega v neko meglo ali vsaj v polumrak, češ, kdor stoji na stališči vere, ž njim se pametno, človeško ne da govoriti, takim ljudem bi torej rad pokazal, da človek mora nekaj verovati in da brez vsake vere sploh ne more živeti. Tudi brezverec — veruje in se v tem zlaga s katoliškim vernikom, akoravno njegova vera ne obsega istega predmeta.
Lehko bi tu govorili o onih naravoslovcih, kateri so, kaker se radi bahajo, potom eksaktnega eksperimentovanja prišli do sklepa, da onkraj materije in njenih atomov ne biva nič. Kako je od teh prvotnih atomov prišlo do živali in do človeka, niso vender. dasi so tako eksaktni, niti videii uiti skusili. Prihiti jim sicer ?na pomoč Danviu s tako zvano geueratio aequivoca, rekoč, da se |je v teku milijonov in milijonov let prvotna materija, razvila in spopolnila od ueorganičnih do orgamčnih in do živalskih oblik, katerih eua je tudi človek. Toda Darvvin vsega tega tudi ni videl, niti našel zapisano, niti je to rezultat eksaktnega eksperimentova-n a, ampak to je le podmena brez vsake pozitivne podlage, to je Darvvincva — vera, in sicer slepa vera Tudi bi se dalo marsikatero reči o filozofiji Schopenhauerjevi ali o Ilartmannovem »nezavestnem*, in prepričali bi se, kaj vse verujejo, iu morajo verovati tisti — ki ničesar ne verujejo !
Pa hoteli smo za zdaj le to povdarjati, da vsak človek, dasi bi bil še toliko duševno izomikau, še toliko globok, eksakten mislitelj, se mora vender konečuo se svojim razumom vstaviti pred resnicami, katerim ni iu ne bo nihče do dna zrl, ker jih niti razumeti ne more, katere pa vender mora za take priznati, ako se noče odpovedati tistemu razumu, kateremu edinemu prosoja pravico soditi o vsem. Kakerkoli kdo misli o početku pričujočega
vesmira, priznati vender mora, da je vesmir ali od sebe ali od dragega vzroka. Vzemi eno ali drago, kouečno moraš vender priti do tega da priznaš nekaj, kar ni postalo (was nicht gevvorden ist), ampak je samo od sebe, tedaj brezzačetuo ali veČDo. Absurdno bi namreč bilo od začetka postaviti absoluten nič ; ker, da zdaj nekaj biva, ne more vporekati nego norec; ako bi hoteli tedaj od vekomaj vzeti absoluten nič, bi morali učiti, da je ono «nekaj», ki faktično biva, samo sebe provzročilo t. j, da je bilo, preden je bilo ; s tem pa zatajujemo stavek prekoslovja, katerega moramo vender sprejeti, kot neobhoden predpogoj i bivanja i mišljenja. Zato moramo priznati neko brezkončnost, večnost t. j. nekaj večno bivajočega. Večnosti pa premeriti ali zapopasti naš razum absolutno ne more — ona mu je prava pravcata skrivnost, katero torej, ker je tajiti ne more, mora verovati.
Vera tedaj ni tako nenaravna ali protirazumna, kaker se mnogim zdi. tako da bi se moral razumnik vere sramovati ali kar obrniti se od onih, kateri vero zagovarjajo — nikaker, ampak razum sam nas privede do resnic, katere, aasi jih razumeti ne moremo, jih vender tajiti ne smemo, ako nočemo biti brezrazumui, do resnic tedaj, katere so — skrivnosti.
Veda in vera ste si sorodni, in prijateljici — te resnice je moderno posvetno razumništvo pozabilo. Ako bi se to vprašanje malo resuiše razglabljalo, bi se marsikateri omikani ueverec vrnil k veri, in bi ravno v nji našel najzanesljivejšo povspeševa-teljico vede same. Pripomozi pričujoče poglavje v to, da se v katerem razumniku razženo megle onih predsodkov, ki so mu doslej tlačili duha, da se ni mogel povspeti do tiste vere, ki je bila in je najzvestejša zaveznica vede, omike in vsakega pravega napredka !
Dr. Mahnič.
Moskva.
1.	— Velikoruslco, moskovsko pleme ni najpristniše slovansko pleme.
V velikoruskih zemljah so imeli Tartarji vrhovno oblast celih dve sto petdeset let, od srede XIII d«, začetka XVI stoletja. Knezi velikoruski niso ničesar storili, da bi se tartarskega vpliva vbranili. „Nosili so, pravi Starorus Ustrijalov, kanu darove. Skrbeli so le, da bi kan dežele jim ne vzel in drugim podaril." Velikoruski knezi se niso bojevali proti Tartarom, ampak mej seboj. „Ljudstvu ni preostajalo nego trpeti in za zaslepljene svoje kneze kri prelivati.“ (Ustrijalov). Ljudstvo velikorusko je trpelo in se vdajalo tartarskemu vplivu. Samo ni imelo zadosti moralne moči, da bi se bilo vprlo. „V svoji preprostosti je sm itralo ro-bo a a nje za — previdnost božjo". (Ustrijalov). V takih razmerah je bilo neizogibno, da so Tartarji tekom tako dolgega vladanja tudi na značaj in rod velikoruskega plemena svoj pečat pritisnili. Blagodejno pa Tartarji na Velikoruse niso mogli vplivati. Bili so divji, surovi pagani. Duševnih kreposti niso poznali. Vzor človeka jim je bil mož teh le živalskih lastnosti: junaštva petelinovega, srca levjega, navala svinjega. potrpežljivosti pasje, o-preznosti žerjalove, zvijače lisičje, previdnosti vranine, krvoločnosti volčje, strpljivosti mačje.1)
Tudi z drugimi tujimi rodovi so se Velikorusi pomešali. Velikorusi ,,menjavali so svoj tip posebno, ko so več finskih rodov podjarmili in z njimi se spojili‘.-j „Xa Moskvičane (Veliko-rnse) uiso Fini, Čudi itd. toliko vplivali, pravi Malorus Peleš po Biedermannu3), da bi se jim moralo odrekati slovansko pokole-nje. A popolnoma neosnovano je njihovo ponašanje, kaker bi bili oni najizvirniši in najpristniši Rusi. Nikaker. Zibeljka Rusov ni tekla v Moskvi; kar je na Velikorusih slovanskega, pripada Malorusotn. Za vse drugo (tuje) se imajo zahvaliti severnim podjarmljenim narodom.Istega prepričanja je tudi Helferding: „Kijev je drugim Slo/anom bliži od Moskve. Istotako je malo-ruski narod Slovanom v vsakem oziru bliže kaker velikoruski .. Po mojem mnenji morejo Malorusi najprej slovansko idejo vpo-dobiti in jo zanesti v zavest Rusije."')
p Mesil' B. Seijar. Glej Kirch.-pol, BI. XI. 313.
2) Pypin in Spasovič, Istorija slavj. literatur. I. 397.
:1) Biedermann, Die n n g. Ruth. Innsbruck, j Sobranie sočiiienii, I. 33E—340.
Velikoru-i so najprej imenovali se Rosjani, kasneje Ruši. „Slovane“ so se začeli nazivati še le vsled vkaza Katarine II. Pohujšanje bi bilo (soblaznitielno bilo bi), pravi ona, ako bi svet mislil, da prebivalci Rusije niso izvora slovanskega.1)
2.	— Velikorusko moskovsko carstvo je začelo po
milosti tartarskih kanov. Politična oblika njegova je le posnetek avtokracijske tartarske vlade.
Vrhovni knezi Velike Rusije so bili do leta 1318 suzdalski knezi. Castižeijni moskovski knez Jurij pa bi bil sam rad postal vrhovni knez. Sel je na dvor kana Usbeka. Preživel je tam tri leta. Z denarjem in zvijačo je pregovoril kana, da je nanj prenesel vrhovno oblast čez velikornske zemlje. Poročil se je tudi z njegovo hčerjo Končako. Tako je moskovski knez postal zet najhujšega sovraga Rusov — pagana, tartarskega kana.2) Pregovoril je tudi kana, da je v smrt obsodil (1. 1319) postavnega velikega kneza Mihaela, svojega tekmeca.
Naslednik Jurijev je bil Ivan, nazvan Kalita. Za tega so hoteli Tartari Ruse šiloma pomohamedaniti. Ljudstvo se je vpilo in mnogo Tartarjev pomorilo. (1327). Tartarski kan je sklenil se maščevati nad Rusi. Za orožje se mu ponudi — moskovski knez Ivan Kalita, iz rodu Rurikovega ! Moril je svoje vojake in divjal po svoji domovini, da bi sami divji Tartarji ne bili mogli hujše.3) V plačilo mu je kan zagotovil vrhovno oblast nad Veliko Rusijo.
,.Kanom - - pravi ruski zgodovinar '), se ima Moskva zahvaliti za svojo velikost. Prejšnji knezi so si zemlje privojevali; a moskovski so si jih pridobivali s klečeplazenjem — pri kanu.“
Veliko kneštvo je postala velikoruska Moskva po milosti kanov, a kako robsko se je poniževalo pred paganskim divjakom : Ako je kan poslal sela, knez mu je moral iti nasproti, devetkrat do tal se mu prikloniti, krsno razprostreti pod konja njegovega, kleče sprejeti pismo kanovo in kleče je brati.“5; »Moskovski knezi (predniki sedanjih petrograjskih čarov) — pri znava sam Karamzin") — so se pod ponižnim naslovom »sluge kanovi“ povzdignili v mogočne vladarje '. A kaker so se veliko-ruski knezi robsko podvrgli kanu, tako so sami tiransko začeli vladati svoje ljudstvo. Iz početka se je ljudstvo tiranski oblasti
') Biblioteka Novvožci. Tom. XXIV. L\v6w. 1882.
2) Peleš 1. c. I. 261.
3) Poleš 1. e. 252.
4) Knrnmzin, Tstoviin IV.
^ Kircli. - pol. Bh 11. 123,
°) L. c.
vdalo le bolj iz strahu, ker pa ni imelo v sebi vise zavesti in idealnega ponosa, da bi se vprlo, se je tekom stoletij — privadilo robstvu.
Avtokracija in robstvo ne izvirata iz slovanske narave. Narava slovanska ljubi demokratizem. Avtokracijo in robstvo so še le moskovski carji šiloma Rusom vcepili. Učitelji v tem so jim bili najprej paganski Tartarji in kasneje razkolni Bizantinci. „Politični nauki (Bizantincev) so izhodnim Slovanom pogubili demokratično občinsko organizacijoTako Pypin in Spasovič. Zopet: „ Nekateri, hoteč v Rusih pokazati pristne narodne ideje, opozarjajo na dobo moskovskih carjev. A ravno takrat so pravzaprav narodne ideje začele propadati; kajti vvajati so jeli robstvo — dejanje, katero se ne more imenovati mej Slovani nika-ker — narodno41.2)
Velikorusko-moskovsko pleme nam tora j niti glede pristnosti rodu niti glede politične oblike ne more veljati za vzor — Slovanov. Govori še jedna priča ruska, knez Dolgoruki: „Que’ est que 1’empire moscovite au point de vue politique et admini-stratif? O’est un immense ediflce a exterieur europeen, orne <T un fronton europeen, mais a 1’interieur meuble et administre a 1’ asiatique La tres grande majorite des fonctionnaires mosco-vites, deguises en costumes plus ou moins europeens, procedent dans 1’ exercice de leurs fonctions en vrais Tartares.44 — Zapomni si to „Slov. Svet44!
3.	— Moskovsko volikorusko ljudstvo, od začetka katoliško, od XII stoletja do XV le bolj materijalno ločeno, se v XV formalno loči od Rima.
Moskva je prijela v X veku krščanstvo od Carigrada. Tedaj je bil Carigrad katoliški. Toraj je bilo krščanstvo, katero so prvotno prijeli Velikorusi — katoliška vera.
Da je pa velikoruska Moskva težila v Carigrad, je bilo čisto naravno in nekako njena dolžnost; saj ji je bil Carigrad mati-cerkev. Te hierarhične zveze niso papeži Rusom nikdar prepovedovali, da je bil Carigrad le z Rimom z j e-dinje n.
Slabo pa so Velikorusi storili, ko so tudi tedaj v zvezi ostali s Carigradom, ko so vedeli, da se je ločil od papeža Vcn-der, kaker se Carigradu niti od XI — XV stoletja ne more brez vsake izjeme očitati nepretrganega razkola, se more to še manj moskovskim Velikorusom. Ne glede vladarjev moskovskih, pač pa glede mase moskovskega velikoruskega naroda bi se pomi-
1) Pypin in Spasovič, 1. c. I. 30.
2) L. c. I. 41.
sijali trditi, da je bil od XII stoletja naprej vže formalno razbolen. Formalnega razkola v oni dobi — materijalnega ne tajimo — ne moremo velikoruskemu ljudstvu na sploh očitati, ker tudi Velikorusi so z veseljem sprejeli glas, da misli njih metropolit Izidor obnoviti v Ferrari zjedinjenje z Rimom.
O tem pričaj ruski zgodovinar: „Izidor je leta 1437, 8. septembra šel iz Moskve v Italijo z vladiko suzdalskim Abrahamom, z mnogimi duhovnimi in svetskimi os e-b a m i. katerih je bilo čez sto.“
,.N o v g o r o d s k i nadvladi k a Evfemij je bil tedaj v Moskvi in je spremljal Izidora do svoje eparhije. A knez tv er s ki Boris je poslal ž njim v Italijo velmoža Tomaža. Metropolit je od Visnjega Voločka plul po reki do Novgoroda, kjer so. kaker v Pskovu, d ti li o v e n s t v o i n d r ž a v 1 j a n i izjavili srčno ljubezen do njega z darovi in gostijami11.1)
Tora j jasno, da tudi velikorusko ljudstvo je bilo za zedinjenje Ljudstvu pa, ki ima dobro voljo, ni pravično očitati formalen razkol.
Ko se. je Izidor, podpisavši v Ferrari zedinjenje z Rimom, vračal, „šel je — so besede razkolnika Karamzina — v Kijev, kjer ga je duhovenstvo čakalo kaker skupnega, metropolita . . .“ V spomladi leta 1440 (1441) je prišel v Moskvo s pismom papeža Evgenija IV na moskovskega kneza. Pismo je od začetka do konca ljubeznjivo in zmerno 2) . . . Duhovenstvo in narod so koperneč čakali svojega metropolita v kremlski cerkvi Bogoro-dice .... Na konec božje službe prebere djakon določbe florentinskega koncila ... Tedaj so vsi duhovni in posvetni začeli pogledovati drug drugega ne vedoč, kaj bi mislili. Kajti ko ču-
') »Izidor v 1467 godu senfjabra 8, vijehal iz Moskvi s episkopom suzdalskim Avramieni, so mnogimi duhovnimi i svetskimi osobami, ltojih čislo protirnlos do s a . . . Novgorodckij archiepiskop Eufemij biv rogda v Aloskvie provodil Izidora do 8'o.ioj eparhii i knjaz Ivorski Boris poslal s nim v Itnliju velmožu Tomu. Mitropolit ot Višnjngo Vnlnčka plil rjo k oj u .... do Nova-goroda, gdje ravno kak i vo Pskovje, duhovenstvo i graždanstvo izjavilo u-serdnoju k nemu ljubav daiami 1 piršesivami". V. 278 sl.
*) .Evgenij episkop, rab rahom božjim previsokomu knjaru Vazilju Vozil jcviču Moskovskomu i vseja Kusii velikomu carju — spasonio i npostolskoo blagoslovenle. Blagodarini vscdržitelja Gospoda Boga, jnkože ninio po množili trudili Doba svjaiago blagodati pomošeiju, vesloenaja cerkvi s nami edina est, eže ko spasenju idet duš mnogih Ijudij i k ivojcj slavje i hvalje pišetsja, i k temu edinačestvu i soglasje moogoe pomoženic i pospešenie vestnješago brala našega Isidora mitrop. tvoego kijevskega i vsoja Kusi i i ot Apostol-skogo prestola posla, iže za svoe blagoe krjepčajše potrudilsja o soedinonj:. I teso radi potrebno ost pomagati emu každomu vo v s j" h djeljeh, a naipače v sili djeljeh, eže pristojnnie imjet ko dostojanstvu i činu cerkovnomu vročenim emu .... da budeši pomoščnik emu userdno vseju svoju miščeju, eže budet hvala i slava ot Ijudej a ot nas blegosl venie a ot Boga vočih e daro-vaple da imaši. Dano v Eloren ii. Svjačenalva našego v 8. ljcto“. Karamzin 1... c. V. in Priinječanja.
jejo, da so se tudi carigrajski patrijarli in car in škofje izhodni vdeležili zbora, jim je imponovalo.1)
Vazilij tedaj, veliki knez moskovski, je pustil sicer Izidora v Italijo, pa, kaker videti, le vsled moralnega pritiska javnega mnenja. A za svojo osebo je bil proti zjedinjenju. Papeži so se zedinjenjem ravno hoteli izhodno cerkev rešiti cezaropapizrna. In tudi carigrajski patrijarli2) Jožef sam je imel ta namen, cesar pa, da bi se po uniji vbranil Turkov.3) Moskovski knezi so biii pa ravno napeli vse moči, da bi cerkev rusko od sebe odvisno naredili. Zato so bili proti zjedinjenju. Vazilij je rekel Izidom, ko mu je prigovarjal, da ga pusti v Ferraro : ,,Očetje naši in dedi niso hoteli slišati o zjedinjenji. Jaz sam tega ne želim. No, ako misliš drugače, idi, jaz ti ne branim. Samo pomni na čistost naše vere in prinesi jo čisto nazaj1.4)
Ljudstvo velikorusko pa je veselo bilo, da je šel Izidor v Ferraro. Ko se je vrnil, niti Karamzin ne ve povedati, da bi bil vpor proti zedinjenju izšel od knezov ali od vladik ali od nižega duhovstva ali pa od ljudstva. Izšel je od kneza : Ko je bilo zje-dinjenje v kremlski cerkvi oznanjeno, so vsi molčali. To molčanje je pretrgal — veliki knez, ki je začel psovati Izidora „laži-pastirja“, „gubitelja duš“ in „heretika“.
Se le tedaj je velikorusko moskovsko ljudstvo, v katerem je bila avtokracija vže vcepila robsko vdanost ter vničila vsak človeški ponos, lastno misel in lastno voljo, zavpilo in s knezom vred zjedinjenje zavrglo: „Gospodar, mi smo dremali, Ti edin si izmej vseh bedel. Ti si resnico odkril nam. Ti si rešeuik ve-
‘) „Togda vsie duhovnie i mirjene v izumlenii smotrjeli drug na druga no znnjn, čte mislit o slišannm. linja šotora Vslenskagn, carja roanna, i so-gl sje znatejših pravoslavnih lorarhov Grecij, islconi naših učiteloj, zagraždali usta. Karamzin.“ V. 200.
2) Kal 8lk tov nuna sfraQ§ei sXev8-EQi3aca tr/v exxh]Giav and zijs sititsfrslGtjg ccvrov 8'ovlslag TtaQu tov jiaailsiog. Syr. IV. 19. Zliishmnn. Die Unionsverhandlungen ztvischen der orientalischen und der romischrn Kirrhe. Wion 18DK.
a) Zanimivo jo, zakaj niso Tuvki Carigrada jeli oblegati, ko je bil ces^r ■odsoten. Vezirje modroval:	Ako sedaj napademo Carigrad, potem se Grki
gotovo zjedinijo z Rimom. Tedaj so privali celi zapad na nas. Boljšo počakati. Ako se zjedinijo, imamo opraviti z ennkobrojnimi nasprotniki ako se ne zje-diuijo. tudi nič ne izgubimo :	ort	sl	kut.u Tijg nolscog tcoitjasig fiap/v,
fiatov sgti. £7ii(i.\a(1sg, firj ncog 6 (5uGi,A.svg s!; avdyxYjg dsti&slg ita(ja tcov Aatlvcov (iorjfrsiav sitiKvgcoGu tel dopftara avtiov 5tul •o^ovorjGavTsg ofiov ysvrjGovTai, on ep svd'oid£o(isv. Piantz II. 19.
4) „Vazilij otvjeststvoval : Otci i djedi naši no hotjeli slišat o soedinenji zakonov Grečeskago i Rimskago ; ja sam no želaju sego. No esli misliš inačo to idi; ne zaprooaju tobjo. Boemu! toljko čistoči veri našej i prinesi onoju sč soboju“. Karamzin, 1. e.
re. Metropolit se je dal podmititi od rimskega papeža in se je povrnil k nam s herezijo".l)
Izidor je vbežal. A Vazilij III je pisal v Carigrad, kaker se vidi, glede oblike ruske vlade preroške besede: „V ver jam Vas, da se m i (moskovski Velikorusi) nikdar drag o-voljno 11 e ločimo od grške cerkve, dokler bode stala i' n s k a držav a“. (Vvjeraja Vas, čto nikokda proiz-voljno ne otlučimsia ut cerkvi grečeskoj, dokolje stojit. država ruskaja. Kar. V. ‘293). Z jasnim odklonom florentinskih dekretov so moskovski Velikorusi, izjemši Novogorodcev, ne toliko iz lastnega nagiba, kaker po zlobi svojih avtokraticnih knezov — postali formalni razkolniki.
4.	— Velikoruslta cerlcev, formalno ločena od Ilima, se jame ločevati tudi od Carigrada. ležaja velikih knezov, da hi osnovali »narodno* cerkev. Prvo kruto preganjanje katoličanov.
Moskovski knezi so sicer vže pred letom 1441 mnogokrat oblastno ravnali z moskovskimi metropoliti. Znano je n. pr. da je knez Donski (1363—1389) odstranil svojevoljno dva metropolita. Ciprijana in Pimena. Kot absolutni gospodarji cerkve pa so se začeli obnašati, ko so leta 1441 zedinjenje z Kimoni odbili.
Po begu Izidorjevem iz Moskve je tirjal veliki knez Vazilij od carigrajskega patrijarlia novega, od Carigrada neodvisnega metropolita, in sicer ruske krvi. Za razloge te tirjatve je navel: Grški škotje ne znajo našega jezika. Iz Carigrada samega ne-čemo več metropolita, ker Carigrad se nagiblje k Rimu. Tudi se mi zdi sramotno, da bi	mi bili	še	nadalje odvisni od	carigrajskega patrijarlia, ki je	odvisen	od	pagana — sultana.'2)
Iz Carigrada ni bilo povoljnega odgovora, kajti tedaj je bil grški cesar uniji še	zvest.2)	Isto je unijo priznal	patrijarli
Metrofanes/j Veliki knez pa brez	pomisleka določi za	novega
metropolita nekega Jono. Ta je opravljal svojo službo, ne da bi bil potrjen niti od Rima niti od Carigrada. Vodil je t o-r a j vladikovino v imenu — 1 a j i k a velikega k n e z a.
Jona je hotel svojo oblast raztegniti čez maloruske sosednje
9 „Gosudar, mi dremali, ti edin za vseli b drstvoval, otknl istinu, spns vjeri. Mitropolu otdul se na zlat. Rimskemu pap.e i vozvratibja k nam ere-siju“. Karatnzin, 1. c. 290.
2) Peleš, Gesehichte der Union T. 451.
») L. c. 1178.
4) Uikovrski, Historya unii str. 44.
kraje in jih odtrgati od Rima. Kijevski katoliški metropolit se pritoži pri papeži Piji II. Papež piše takoj Joni ostro pismo, v katerem ga imenuje „otščepenca i protivnika, zločestivago sina Jonu".1) Opomina ga, da naj raji sam unije se oklene, nego da skuša druge v razkol potegniti.
Mej tem, ko se je Moskva vedno bolj ločevala od Rima in se je v nji izgubljal pojem prave cerkve, so svobodni Novogo-rodčani sklenili k 1471 z Rimom se zjediniti, priznati kijevskega katoliškega metropolita Gregorja za svojo glavo, a ne razkol-nega moskovskega Jono in naslednika mu Filipa. Ta jih je skušal prepričati: daje zedinjenje največi greh. da je Carigrad zato padel v oblast poganskih Turkov, ker se je bil z Rimom zjedi-nil!a) Novgorodčani so vstrajali v svojem sklepu. Tu privihra moskovski knez Ivan III z vojsko in jih podjarmi. „Ko je Novgorod neodvisnost zgubil — pravi Malorus Peleš — na zedinjenje se ni več moglo misliti. M o r a 1 je ostati v razkolu. Ivan III in IV sta večino cerkva posula, samostane razrušila, duhovnike in menihe pomorila in razkropila. Ni ga bilo več, ki bi mogel delovati za zedinjenje. Grozovitost in divjost, s katero so razkolni Moskvičani Novogorodčaue preganjali, presega krutost tartarsko. Preganjali so jih tako nečloveško let, ker so se nagibali k uniji".’) Leta 1570 je Ivan IV pobil do 60.000 Novogo-rodčanov. Prva, katera je javno nastopila za unijo, je bila slavna Marta Borecka, vredna tekmovalka device Orleanske.1)
Avtokratični moskovski knezi so si prisvajali po več pravic in oblasti, kalcer jim pristaja po zakonih božjih. Svojo voljo, bodi da se vjema z verskimi in naravnimi nauki ali ne, so se trudili po vzgledu paganskih tartarskih kanov povzdigniti v zakon, ki bi imel vezati tudi vest podložnikov. Ta težnja po ce-zaropapizmu se vže precej jasno kaže leta 1495, ko je Ivan III sam v katedralni cerkvi slovesno vmestil novega metropolita Simeona govoreč: „ Vsegamogočna in oživljajoča sveta Trojica, koja nam je poklonila oblast čez vso Rusijo, ti podeljuje po posvečenji nadvladik in vladik naše države ta vzvišeni škofovski prestol. Sprejmi toraj pastirsko palico, stopi v božjem imenu na prestol metropolitanski, prosi Boga za nas in Bog daruj ti zdravje
‘) Karamzin, P rim ječanj a	235.
*) Ta sofizem je bil Filip	od razkolnik	Grkov pobral. Tudi	ti mesto,
da	bi	priznali svoje ^itaro grphe so so izgovarjali „orz	3cal	avrrj 7]	rfjg Ov-
vodov vnod-saig tjv, alvia	Jehart] xal	fieyui.r]	'iva	y6vrjrai i) xar.cc
rfjg KcovaTavTi.vov7tni.6iag rtav dasftcav scpodog xal d.7to Tavvrjg 7id-kiv rj 7tnkioQxia xac al^fialaaia xal Toaavrr] av{iy>of)d tjiMav.11 Phrantz 11. c. 13. — žhisliman, 1. e. 217.
Peleš, 1. ot. str. 474, 452, 571.
4)	Likowski, 1. c. 51.
na mnoga leta!“ ‘) Metropolit se mu zalivali. Tako so moskovski knezi najvišo cerkveno duhovno oblast naredili odvisno od najviše posvetne oblasti!
5. — Rimski papeži in moskovski vladarji (1462—1584).
O živahnem občevanji papežev z moskovskimi vladarji v tej dobi bi se dale napisati debele knjige. Zdi se, kaker bi bili papeži podvojili svojo ljubezen do Velikorusov, odkar so se ti formalno ločili od Rima, O tem bode Slovencem morda kdo obširno poročal. Mi bomo le par zgodovinskih dejanj iz te dobe omenili, ker smo se ravno namenili podati splošen pregled velikoruske moskovske zgodovine.
Vže v XIII stoletji so papeži velikoruske kneze pozivali, da bi li se zavezali se zapadnimi kralji ter tako se združenimi močmi grozeče Tartarje odbili. Zastonj. Papeži, ki so poznali silovito moč geografične lege Rusije, so Ruse vabili, da bi obranili Turkom vstop v Evropo. Zastonj. Tudi ko so Turki se v Evropi naselili, niso papeži Velikorusov pozabili; le še bolj so se trudili, da bi Ruse za unijo vdobili -) in z njih pomočjo Turke, tlačilce Jugoslovanov, zopet iz Evrope pahnili,3) ter krščanstvo zanesli mej paganske azijske rodove. Da je velikorusko ljudstvo, ali recimo bolje, da so velikoruski vladarji glas papežev poslušali, pridobili bi si bili večo slavo; kot križarji, ki so vželi Jeruzalem, bili bi storili več za krščanstvo in omiko človeško kaker vsak drug narod na zemlji . . .
O naklonjenosti papežev do Rusov in njih želja, da bi povzdignili njih vgled v Evropi, priča naslednje dejstvo. Zadnji cesar carigrajski je imel dva brata. Jeden teh. Tomaž, je po padcu Carigrada pribežal k papežu v Rim. Tomaž je imel hčer Zofijo. Papež Pavel II bi jo bil najraji dal za ženo moskovskemu velikemu knezu, mogočnemu Ivanu III. Papež je hotel, da bi potem ruski knez, kot postaven dedič grškega cesarstva, Turke izgnal
Peleš, 1. c. 45fi.
2)	„ . . GAgner les Russes A 1’ union dans la foi eflt Ate une belle et nnble entrepise, digne des vioaires du Christ, des successeurs de saint Pierre. No pas admettre eotte tendance donacification relilgieuse, o ost se condam-aier a ne pas comprendre Ig-* procAdes do Rome.“ Pierling S. J. Papes et Tsars 4547—157. Pariš. 1890 str. 479.
H) ,,AprAs la cbute de Costantinoplo, lorsque la roprcsion desTurcs, qui anenagaiont dAjA 1’ Airiutiquo et 1' Italie, devint la constante preuccupation des pontifes roraains, les rnpports avec Moscou s’iinposbrent par la foroe vnAme des chosos. II s’ngissait d’opposer aux armAes ottomanes les armAes ■ehiAtienno«, et d’ endiguer le torrent islamique qui se dAversait sur 1’Evrope. Les papes cherrhent partout des allies, et naturalraont les seuverains do Alo-jscou n’ Aehappeiit point it leurs regards.“ L. c. 4.
iz Evrope. Ivan pošlje res vesel poslanstvo v Rim.1) Poslanci so govorili, kaker bi Ivan ne bil nasproten florentinskim dekretom. Sikst IV, ki je po smrti Pavla II nastopil kot papež, hvalil je naklonjenost Ivanovo do Rima. V juniji leta 1472 se je vršilo v Rimu slovesno zaročenje Zofije v cerkvi sv. Petra po zastopnikih Ivanovih. Sam papež je Zofiji dal bogato, res knežjo doto. Poslanci ruski se odpravijo se Zofijo v Moskvo. Z njo je šel tudi papežev legat Antonij. Knez se je poročil. Ko ga pa legat naprosi,, naj sprejme florentinske določbe8) — Ivan, dasi je bil po poslancih unijo obljubil,3) ni hotel o tem nič slišati.1) Ne da bi kaj dosegel, se je legat leta 1473 vrnil v Rim.
Po tej poroki so velikoruske kneze zunanja ljudstva začela bolj spoštovati. I'a tudi ruski knezi so začeli ponosniše čutiti se. Ob oni priliki so v svoj grb sprejeli dvoglavega orla grških cesarjev. Jeli so se smatrali za naslednike izhodnih cesarjev5) in tem zavestniše, ker so leta 1480 in 1502 za vselej vrhovno moč Tartarjev oslabili. Tudi v kulturnem oziru je za Moskvičane poroka se Zofijo važna. Umetnost je v Moskvi zopet oživela, kajti Zofija je iz Italije poklicala mnogo umetnikov, da bi olepšali Moskvo.0)
Naslednik Ivanov, Vazilij III (1503—1534), je mnogo občeval s cesarji Maksimilijanom I in Karolom V. Leon X, Hadrijan VI, Klement VII so ga skušali dobiti za unijo in za boj proti Turkom. Leon X ga je pregovarjal, da bi dovolil prosto tržno pot skoz Rusijo in v Indijo. Klement VII mu je ponudil kraljevo krono. Karamzin nam pripoveduje, kako očetovsko je vabil Leon X velikoruske care: „čto vse blagoprijatstvujet ve-ličiju Rossii, i mi (Rusi) stanem na per voj st e peni deržav Evropejskih, esli, soedinjas s nimi (z papežem> protiv Ottomanov, soedinimsja i vjeroju ; čto cerkov grečeskaja
>) .Sie važnoe posoljstvo vesnin nbradovalo Iouna; vaje dumnli soglasno s nim, čto sam Bog pasilaet emu stol znamenituju nevjestu . . . čr.o sej bla-goslovnenii sojuš napominaja Vladimirov, sdjela-t Moskva kal: bi novoju V -zantieju, i last monarham našim prava imperatorov grečeskih“ Karamzin 1. c. VI. 6i.
8) Peles. L. c. 262.
3; „lmenero gosudarja oni (poslanci) privjcstovali Papu, kotorii v olvžte svojem hvalil Joanna za to, tbo on kak. dobrii llrisijanin ne otveigaet sobora flon ntinskago . . . i čto izja-.ljajet priverženost k glavi Cerkej". Karamzin 1. c. OS.
G Vannutelli, Poccia II. 45.
5)	5Veiss, Wnltgeschicbte. VVien 1877, VI. B. 473.
•) „Avec 1’ appar tion do Zoe, plus connue sous le nom de Snpbie, tm
rayon de la RenaisBanco illumine le Krendin. L’ Italie envoie d’habiles arehi-
tecies, un Aristote Fioravaati erige en plein Moscou la belle caltedrnlo de 1’ Assomption et le palais it facettes; de frequootes ambassados parcourfent ies pays etrangers, elles s’en vont Turin it Florence h Kome e it Kaples, ce sont les Grees, arrivds aveo .a princesse byzantine, qni servent le plus sou-vcnt d’intormediaires“. Pierling 1. c. 11.
'ne imjet glavi ; čto drevnija sestra eja, Cerkov rimskaja, v o z-visitnašego mitropolita v san p a t r i j a r h a, u t-y e r d i t, g r a m o t o j u v s i e d o b r i e naši običaji, bez malej-šei perenijeni i novostei; čto 011 (papa) želaet ukrasit glava n e p o b j e d i m a g o carj a r u s k a g o v j e n c e m carja r u s k a g o v j e 11 c e m carja hristjanskago, bez vsjakago uiirskago vozmezdija ili pribitka, edinstveno vo slavu božja".1) Zastonj je bil zopet klic papežev, kateri, kaker videti, so hoteli oživiti na izhodu po vzgledu sv. rimsko-nemškega cesarstva — carstvo slovansko-rimsko.
Za Važilijem je stopil na prestol velikoruski Ivan IV, imenovan Grozni (1534—1548). Bil je res Grozni, pravi tip pagan-skega avtokrata, ki ne pozna niti naravne resnice in pravice, kaj še le vzvišene krščanske. V Aleksandrovem je en sam dan z lastno roko vbil sto ljudi. Mesta je obkolil in dal potopiti vse prebivalce. Leta 1580 je vkazal v Moskvi postaviti petnajst vislic in eno natezalnico, napraviti gromado, nanj velik kotel. Sam je prišel v praznični obleki. Trepetajoče Moskvičane izžene šiloma na trg, da gledajo, kar se je imelo goditi. Tedaj veli štiristo nedolžnih prebivalcev vmoriti.j Pregnal je dvanajst tisoč postavnih posestnikov se svojih posestev. Izmej svobodoljubnih No-Togcrodčanov jih je vmoril — 60.000.3) Ni mu bila zadosti tuja kri. V besnosti je vbil tudi lastnega svojega prvorojenega sina Ivana (1582). Bathori imenuje Ivana IV rabeljna ruskega ljudstva, ki hoče vladar izhoda biti imenovan, kateremu naslovu bi lahko priložil še naslov: knez hudičev. Neron in Kaligula njemu nasproti nista — nič.j
Leta 1580 je trinog sklical škofovsko sinodo. Groza pred njim je škofom izžmela priznanje, da cerkev nima pravice do premakljivega premoženja, ampak kar ima, je pravzaprav — carjevo. Isto tako so se mu o drugi priliki laskali: „Pomisli, da nisi le varuh carstva, ampak tudi cerkve, prvi in edin monarh, pravoslavnih; ako se ti oddaljiš, kdo bo resnico in čistost naše vere varoval, kdo milijone duš večnega pogubljenja reševal ?“;>)
Ivan IV je kaker Ivan III sani vmestil metropolita Anastazija, a tudi ga kmalu zopet odstranil.
Jedin, ki se je Ivanu upal vpreti, je bil novi metropolit Filip. Ko je Ivan nekega dne prišel v cerkev oblečen kot menih, metropolit ga ni hotel hagosloviti rekoč: „V tej obleki ne spoznavam Ivana za carja pravoslavnega. O gospodar, tu darujemo Bogu žrtve, a onkraj altarja teče nedolžna krščanska kri. Od
') Karnmzin, 1. c. VII. 101.
2) Peleš, 1 c 263 — 265.
3) VVeiss, VVelfcgeschichte VI. 505. *) h C. 490.
!>) Karamzin, VIII. VVoiss, 1. c. 500.
kar soluce na nebu sveti, se ni slišalo, da bi bogoljubni carji svoje zemlje tako vpuščevali. Celo v nevernih paganskih kraljestvih so postave, pravice in vsmiljenje nasproti ljudem — le v Rusiji jih ni. Premoženje državljanov in življenje je brez obrambe — povsod le razbojništvo, roparstvo, vmori. Visoko stojiš, a je-den je viši od tebe, naš in tvoj sodnik ! . . . Gospodar jaz govorim ti ko dušni pastir. Jaz se bojim jedinega Boga !“ Ivan je Filipa imenoval javno v cerkvi puntarja, lažnika, tatu. Leta 15t>9. 8. nov. ga je od altarja odtrgal, šiloma slekel mu ornat in z metlami ga zalo vil iz cerkve.)
Ako izvzamemo pridobitev Sibirje, je bil Ivan IV v zunanjih bojih nesrečen. Kan Devlet mu je pomoril nad 120.000 ljudi. Izgubil je Livlandijo. Švedi so zmagovali. Poljaci pod Stefanom Bathorjem so zmagoslavno prodirali v Rusijo. Velika Rusija je bila v gotovi nevarnosti, da jo Poljska za stoletja oslabi in zopet pahne v drugo vrsto evropskih sil. Neizogibnega ponižanja so Veliko Rusijo rešili — toliko črnjeni rimski papeži. V stiski piše Ivan papežu Gregorju XIII, da bi posredoval mej njim in Bathorjem. Papež, upajoč unijo ali vsaj križarsko vojsko nasproti Turkom,') pošlje v Moskvo slavnega Possevina jezuita 1. 138L Car ga sprejme sijajno. Pri obedu Ivan javno imenuje Gregorja XIII.: „od nebes določenega najvišega pastirja rimske cerkve. Spoštujem in priznavam ga za namestnika Kristusovega11. Pos-sevin je dosegel po razmerah za Velikiruse kaj častno pomirje. Ivan je obljubi! svobodo in prost prehod skozi Rusijo latinskim duhovnikom in trgovcem. O uniji pa Ivan ni hotel vedeti ničesar več! Ko je videl Possevin, da ne opravi ničesar, se je leta 1582 vrnil zopet v Rim.3)
Pomenljivo je, da se velikoruški narod ni nikjer niti s postavnimi sredstvi nasproti postavil nekrščanskemu, nečloveškemu počenjanju Ivanovemu. Kako malo idealne vsebine je moralo biti; v moskovskem plemstvu, je najočitniši dokaz ravno to, da so ce-zaropapistični samodržci ljudstvo rusko tako globoko ponižali, da ni imelo nikakega čuta več za lastno dostojnost. Karamzin skuša to otrpnelost. opisati kot krepost, kot vbogljivost, češ: „Vbo-
'■) Karnmzir, VIII. Peleš. 1. c.
2) Pierlini govereč o poslanstvu Gregoriju XIII pravi: „Un courant nouveau d’ iddes se manifeste alors dans In politicjue inilitante: retablir la pa x entre les deux adversaires, ooncilier en toute justice leurs intdrfits reci-proques, en les subordannant, an but. superieur de 1’ unitd religiouse et la croisade contre les Turos, tol est 1’ ideal que cnresse 1’ enfnnt do Loyola et qui a’ impose en partie par les basards do la guerre.u Papes et Tsars. 4^0. Tega se je papež mogel nadjati, ker je Ivan vže leta 1551 papežu Juliju Ilf izrazil željo zjedinjenju z Hunom in prijeti iz papeževe roke kraljevo krono. Papež je bil zadovoi en s pogo em, da moskovski metropolit, ki bi ga v pri m asa ruskega povzdignil, njemu zvestobo priseže in obljubi s pomočjo kraljevo delovati za zjedinjonje vseh Kusov z K mom. Weiss. 1. c. 500.
s) Pierling, Antonii Possevini iMissio Moseovitiea. Parisiis 1882.
igljivost ljudstev je moč države". Vbogljivost je res krepost, a ne brezpravno suženjstvo. A kaj je, zavrača Weiss Karamzina, veličje države, k oje vspeva le. a ko se mu žrtvuje vse, kar je človeku dobro, resnično in sveto ?')
(>. — Doba velilcorusko - moskovskih pati ijarhov.
{1598 — 1700).
Za Feodora (1584—1598) je prišel v Moskvo (1588) carigrajski patrijarh Jeremija. Z denarjem ga premotijo, da je Ve-likorusom dovolil nov samosvoj patrijarhat. 28. jan. I. 1589 o-znani državen dostojanstvenik moskovskemu metropolitu : »Pravoslavni car, obči svetovni patrijarh in cerkveni zbor povzdignili so te na škofijski stol Vladimirski, moskovski in vse Rusije."' Patrijarh ga je posvetil, a car ga je instaloval in mu vkazal imenovati se: Po milosti božji in volji carjevi glava škofov, oče očetov, patrijarh severnih dežel.2) A novi patrijarh se je carju zahvalil: „Ker je mene grešnika sveti car (samodržec) in ekumenski patrijarh . . . blagovolil povzdigniti v to dostojanstvo,, se carju in patiijarlm zahvaljujem in vsprejemam ta vrad".")
V listini vstanovitve se glasi: Ker je stari Rim pal v herezijo apolinarizma in je novi Rim (Carigrad) v rokah paganov,. nastopi naj Moskva kot — tretji Rim Glede mej patrijarhati so na prvo mesto postavili Carigrad, na drugo Aleksandrijo, na tretje Moskvo. Rim so popolnoma izpustili iz vrste patrijarha-tov ! Tedaj so pa velikoruski carji sklepali dalje : ker je pa patrijarh carigrajski in aleksandrijski pod oblastjo pagansko, ima Moskva v krščanstvu prvi patrijarhat !*)
Za Jobom je bil v patrijarha izvoljen Ignacij. Za VaziJija Šujskega je bil odstavljen. Šel je na Litvo. Podvrgel se je papežu in vrnrl kot svetnik leta 1640 v sivi starosti.5)
Najznamenitiši patrijarh velikoruski je bil Nikon. Izvoljen je bil leta 1652. Od začetka je bil velik nasprotnik katoličanov. Mileji je postal, ko je na priprošnjo sv. Jozafata, mučenika unije, zopet zdravje zadobil.8) On je provzročil »razkolnike" v velikoruski cerkvi, ker je bil iztrebil pogreške iz cerkvenih knjig. Mnogi Velikornsi so v svoji priprostosti radi tega se ločili od moskovske cerkve, češ, da je zagazila v herezijo.
Car Aleksij mu je bil zelo naklonjen. A zavistneži so ga.
') Wei88, 1. c. 500.
8) Helferr, liu8*land 83
:l) Knramzin X. PeleS, Gescliiclito der Union 14. 3 6.
4)	Holfert, ltusalnnd 83 — 90.
r') 4Jeleš, 1. c, 367.
e) Ptleš. 1. c. 370.
radi njegovega reformatorskega delovanja zatožili carju, češ, da se hoče Kusom vsiliti za nekakega papeža. Leta 1666 skliče ■car zbor velikoruskih škofov. Tudi patrijarha Pajzij Aleksandrijski in Makarij Antijohenski sta prišla in Nikona obsodila. Nikon ponosno zavrne svoje sodnke : ,V i ruski vladike me ne morete soditi, k e r s t e moji p o d 1 o ž n i, a vi dva patrijarha tudi ne, ker nem at e v Rusi-j i n i k a k e j u r i s d i k c i j e. “ To je rekel in a p e 1 o-v a 1 v — Rim! na papeža1). Nikon je vmrl v pregnanstvu, a pokopali so ga vender kot patrijarha.2)
Za vlade carja Laži-Dimitrija so j e z u i tj e v K r e m 1 i n u sv. mašo bral i.3) V zboru je Šujski naščuval bojare in kupce in vojake, češ: „I)imitrij vam pobere zadnji rubel, vaše žene, vašo vero. Bog njegov je papež rimski11. Vmorili so ga 26. maja 1606. Ljudstvo pa je jadikovalo : „Car je bil jak mož. Samo eno leto je vladal, in vže so trepetali naši sovražniki. Bog bode naše bojare sodil*.
Od kar je rod Rurikov leta 1598 izmrl, Rusija ni imela pokoja. Bile so večne notranje vojske, dokler niso izbrali boja) i 1. 1613 za carja Mihaela Romanova, sina rostoškega metropolita. Romanov rod v Rusiji še dandanes vlada.
Ko sta bila leta 1670 patrijarha Aleksandrijski ih Antijo-hijski v Moskvi, je njiju in ruske škofe pozval Kazimir, kralj poljski, da se združijo z Rimom. Najbolj se je k uniji nagibal Pajzij, škof iz Gaze Ko se pa vsi drugi vpro pozivu in začno Pajziju očitati, je še on kralju izogibaje se odgovoril:1) „Reč je preteška, za sedaj nemogoča, o koji se komaj da razpravljati.11
Res sicer, da so moskovski knezi, vstanovivši lasten pa-trijarliat, hoteli še bolj odvisno storiti od sebe velikorusko cerkev. Faktum je, da so i v njej vkazovali in se kot vrhovni du-hovski predstojniki vedli, vender res je tudi, da je velikornska cerkev po patrijarhu neodvišniša postala. Ko so moskovski me-tropoliii bili povzdignjeni v patrijarhe, so postali malo bolj ponosni. Vedeli so, kakošne svoboščine so vživali nekdanji pa-trijarhi. Vsaj tu in tam so se preoblastnim čarom nasproti postavili, kar se neso upali, ko so bili le metropoliti. To so tudi
‘) Peleš, Oeschiciito dec Union II, 3 2,
2) Buška sekta starovereev očita Nikona, <la j>h je hotel zapeljati v
„Intinsku herezij u'1: „My nejsrne novotafi, my zaeh rvdvdme vira a mravy svych otcfl, žijeme dle svati pravoslavni virv; ale privrženci Nikona, d’ dblo-
va proroka, jsou novotafi, chytili so latinsk^ch e jinych jeresej-'. Slovansky abornik IV. 510.
SJ \Voiss, Weltgeschichte V. 376.
*) ,,Sumraat.im meam mentem oxponnm, esse In prnesentia rem nimis
arduam, ot adn.oduin difticilom. ne dicam formo impossibilem atque intraeta-
bilem“. Thoiner.
carji začeli čutiti. Trebalo je le carja, ki ne more poleg sebe in liad seboj nobene oblasti — in moralo je zopet biti ob velikoru-ski patrijarliat. In prišel je tak car — car Peter, imenovan „ Veliki".
7. — Petra Velikega razmerje h katoliški cerkvi.
Ko je Peter Veliki bil leta 1G98 na Dunaji, mu je delovanje jezuitov tako vgajalo, da jih je naprosil, naj bi mu podobno družbo osnovali tudi za razkolno cerkev.1)
Cenil je tudi zelo frančiškane in kapucine. Dovolil je v Moskvi zidati katoliško cerkev.
Poslal je tudi v Rim k papežu Klementu XI kneza Borisa Kurakina s pismom. Peter se papežu zahvaljuje za njegovo pravično, nestrankarsko postopanje nasproti Poljski in Rusiji. Knez Kurakin je papeža tudi zagotavljal, da je Peter sklenil v celem svojem cesarstvu dovoliti katoličanom svobodno javno bogoslužje. Isto tako je Peter vže dovolil sezidati v Moskvi samostan za kapucine in jezuitski kolegij za vzgojo otrok. Peter je po poslancu tudi obljubil, da bodo vsi misijonarji, poslani od rimske stolice na izhod, posebno v Kino, smeli prosto iti tja skozi Rusijo.2) Da, ko je bil v Parizu, se je pogovarjal o načinu, kako bi se izhodna cerkev dala spojiti se zapadno.
Vzroki, zakaj se je Peter kazal tako naklonjenega katoliški cerkvi, vsaj iz početka, so razni. Petra glaven namen je bil: Rusijo zapadni Evropi približati. Zavoljo tega se je hotel posebno Leopoldu I in Jožefu I prikupiti. Prepričan je bil tudi o izbornosti katoliških naprav za povzdigo omike.
Vender iz globokega prepričanja Peter kat. cerkvi naklonjen ni bil. Ko je bil v Parizu 1. 1718, se je res pogovarjal o zjedinjenji, žalibog, da so bili oni sorbonski doktorji — janzenisti, katerih ideal je bil galikanizem: cerkev brez papeža, cerkev deželna, državna, ali narodna. Ti nazori so bili oblastnemu Petru jako po godu. Bivanje Petrovo v Parizu ni bilo niti za katoliško cerkev vgodno niti za razkolno. Se bolj je oblastni Peter omrzel za papeža, ko je pri Pultavi švedskega kralja Karola XII premagal. On oblastni, Peter, da bi se papežu podvrgel ? I
Opravičeno trdimo, da Peter ni bil nikdar odkritosrčen prijatelj katoličanov. Leta 1705 je prišel v Polock kot gost poljskega kralja Avgusta II. Šel je v cerkev katoliških Malorusov. Vprašal je, koga neki predstavlja tam stoječi kip. Odgovorili so mu: Sv, Iozafata, mučenika unije. Ta odgovor ga je take razril, da je P. Tefana Kolbieczynskega, ki je ravno večernice molil, na altarju vmoril z lastno roko! (Stebelski).
1)	AVeiss, W<;ltgP8(‘hicht0 VI. 41.
2)	Kirch.-pol. BI. IX, 703.
Vkazal je vmoriti tri baziljance in lijili trupla sežgati. Par dni kasneje pa je v Polocku papeža proslavljal. ')
Vkazal je tudi kat. škofa luckega v žehzje vkovati in peljati v Moskvo, kjer je vnirl. Metropolit kat. Zalenski in škof Polocki Pieszkiewicz sta komaj všla Petrovemu maščevanju.
Peter Veliki bi bil rad prišel v neposredno dotiko z velikimi zapadnimi državami. Poljska mu je bila na potu. Kako jo vničit.i, oslabiti? Spoznal je, da bi Poljsko najbolj oslabil, ako bi Malorusi zopet postali razkolniki. Da bi to dosegel, se je na jedni strani laskal katoličanom, a na drugi je sklepal s poljskimi kralji pogodbe, v kojih se mu je priznavala nekaka protekcija nad razkolniki v poljskem kraljestvu. Ena takih po-godeb je bila sklenjena tudi leta 1710. V tej pogodbi se v Poljski razkolnikom priznava enakopravnost z katoličani. Raz-kolni škofje v Poljski morejo svobodno občevati z verskimi brati v moskovskem carstvu. Vsled te pogodbe so moskovski Velikorusi neprestano lahko prepir netili v Poljski, ščuvali na „latinoe“, iz-podkopovali unijo ....
Leta 1717 dne 12. maja Klement XI Petra srčno zahvaljuje za vse, kar mu je blagovolil po knezu Kurakinu poročiti. Prosi ga tildi, da bi skoro dotične vka/.e izdal. A mesto tega vkaže Peter leta 1719 pribiti na vrata katoliške cerkve v Moskvi odlok,	s katerim izganja	jezuite iz	vseh ruskih zemelj. Vkazal je
tudi. da se	vsi otroci	iz mešanih	zakonov morajo vzgojiti v raz-
kolih cerkvi !
S.	Peter	Veliki in	razholna cerkev.
Peter	je bil tip	skrajnega	avtokrata, ki ne more nobene
oblasti strpeti niti nad seboj nili poleg sebe. On je poznal le posvetne namene, časno veličje Eusije in ruskega carja. To je mislil doseči samo, če tudi cerkev svoji vladarski poljubnosti podvrže.
Te težnje Petrove priča tudi njegova oporoka. Nekoji pravijo, da ni pristna. Morda. A vender nam more veljati kot pristna. Kajti ni poteze v njej, da bi se ne mogla dokazati iz življenja Petrovega. Tildi ruska vlada se je verno drži. Evo nekaj glavnih misli:
Evropa zapadna je preživela. Novo krepko ljudstvo pride, da jo podjarmi in pomladi. V to je po Božji previdnosti odločen ruski narod.
Rusijo sem našel kot potok, puščam jo kot reko. Pod nasledniki narase v morje.
Ruski narod bodi vedno za boj pripravljen.
>) 1’eleš, II. 291.
Poljska se mora vničiti. Treba v njej netiti razpor in •tako jo slabiti. Švedska se tudi mora kršiti. Po neveste naj hodijo knezi le na Nemško. S tem bode rasel vpliv ruski na zapadu. Z Angleško se spojiti radi trgovine — dokler ne dobimo v last - Indijo. Tedaj Angležev Husi ne potrebujejo več. Povspeševati moramo propad Perzije. Kdor Carigrad posede, bo vladar sveta. Carigrad mora biti naš! Rusija raztezaj se do m o r j a baltiškega in n a j u g u do črnega. Nemčijo se mora hujskati nasproti Avstriji. V Avstriji sami sejati razpor mej knezi. Delovati, da jedna teh držav prosi Rusijo protekcije. Vse razkolnike po O g e r-s k e m, T u r č i j i, Poljski o r g a n i z o v a t i in prid n-b i t i si n a d njimi neko duhovno n a d z o r n i š-t v o. Ta protekcija in duhovno nadzorništvo pripravljaj pot bodoči ruski vladi. Tedaj — ko bobo vse imenovane države o-slabljene, Rusija stavi Avstriji ali Franciji predlog: Delite z nami univerzalno monarhijo! Ako obe državi ponudbo odbijeti, napadi Rusija Francijo z mornarico na jugu in severu in pritiskaj na Nemčijo po suhem od izhoda.	Tako	moremo
Rusi E v r o p o p o d j a r m iti1)
Peter Veliki, kaker sploh vsi ruski carji, je poznal le časne namene. Naravno, da se papežu ni hotel podvreči. A tudi ruski patrijarhi so mu postali nadležni. Res, da so bili od njega izvoljeni, od njega odvisni, vender se je kedaj kateri opogumil opozoriti ga, da Kristusovi postavi mora se i car klanjati. Tega pa cezaropapistični ruski carji, in posebno	Peter,	neso	mogli
strpeti. Ko je patrijarh Adrijan leta 1700	vinrl,	Peter	ni več
nobenega imenoval. Imenoval je le administratorja, ki pa je za vsako stvar moral le njega vprašati. Adrijan je bil deseti in ob jednem tudi zadnji ruski patrijarh.
Nekemu angleškemu pisatelju, koji ga je vsporejeval Ludviku XIV, je rekel: To vsporejevanje ni pravično. Ludvik je v mnogem oziru več storil kaker jaz. Vender v jedili stvari sem ga presegel : vpokojil sem duhovščino in jo prisilil, da me vboga, mej tem ko si je Ludvik od duhovščine dal vkazovati *). Ko je ruska duhovščina 1. 1721 prosila Petra, da jim da patrijarha, vdaril se je Peter razjarjen na prsa z besedami: Tukaj imate patrijarha.3)
Mesto patrijarha-duhovnika je Peter istega leta 14. februa-rija z vkazom vstanovil iz lajikov in duhovnikov „sv. sinodo", katere glava je faktično t a č a s n i c a r -1 a j i k sam, saj odloki dotičue sinode so imeli veljavo le, „ ako jih car d o-
■) VVeiss, \VeUgoschicli to VI, 38.
-’) Holfert, Russland. 129.
3)	NVeia , 1. c. 40.
voli in p o t r d i“. ') Potrebo sinode je Peter vtemeljeval: „Po-sameznik je človeškim slabostim podvržen. Ako je toraj le posameznik na čelu cerkve, se lahko da zlorabiti. Ako jih je pa na čelu več. ni to tako mogoče. Ako jih je več, morejo gotoveje resnico najti, kaker posameznik. Tudi so vkazi kolegija bolj spoštovani kaker posameznika". -’) Ti razlogi so hinavski. Saj je bil vkljub sinodi zopet le e d e 11 — glavar in sicer car 3) On je hotel le patrijarha spraviti s pota, in prilastivši si njegovo čast. še bolj zagotoviti si vresničenje svojih posvetnih namenov. 4) Navedeni razlogi pa indirektno piičajo, da je Jezus Kristus, hoteč vstano-viti vidno cerkev, moral vstanoviti i — primat, samo ne v obliki, kaker ga je hotel razumeti Peter, car ruski.
Da bi vsako najvišo, samostojno duhovsko oblast bodisi papeško ali razkolno-patrijaško osmešil in ljudstvu velikoruskemu osmešil, je dovolil, da so najostiulniše sranmpise proti vrhovni cerkveni oblasti prestavljali iz zapadnih jezikov in širili po Rusiji ;'). Nekega dne imenuje Peter največe žganjepivce za — kardinale. Stvor, ki je imel papeža predstavljati, je sedel na prestolu, zloženem iz sodov, botilj, vrčev in steklenic. Posameznim ^kardinalom" je delil žganja rekoč: ,.Najdostojniši: odpri usta, pogoltni to. in govoril bodežlepe reči.” Tedaj so se vvrstili. Pred vsakim „kardinalom“ so na saneh peljali sode vina, piva, jedi itd. zadnji je bil „knez-papa“. Sedel je na sodu, na vozu, katerega so vlekli štirje voli. Na obeh straneh so ga spremljali pijanci, oblečeni kot dominikanci, frančiškani, botiljke in kozarce v rokah. Car sam je sprevod obletal preoblečen v holandskega mornarja Konec sprevoda so vsakemu „kardinalu“ odločili posebno stanovanje. Sluge pa „konklavisti“ so letali od jednega do
’) Peleš. Gfcscbiehte do Union II. 370,
2) Theiner. Monuments do Rnssie, pag, 371,
3) „Allorelič si tratta di quoslioni pur liienie	speculative	di	toologin, o
di qualche dettuglio cerimoniale, il governo por mezzo del dotto procurutore con fina e benissima pobtica si gunrda bono di far sentirc troppo la sna au-torita: m a in tuttocio ctie riguarda la parte gora.chica ed ammini-strativa ii go verno per mezzo del procnrafore inipone quel clie vuole‘ . Van-nntelli, Poceiu II. 209. Sicer pa jo znano, da so carji segli tudi v čisto verske zadeve. Aleksander II. n. pr. je sam iz sobe razveljavil zakon velikega kneza.
4) Posebno od Peira naprej velja o razkol ni cerkvi sodba Vannutellijeva : ,,La	Russia rappresenta una d i flor 011 za colla ebiesa	oattolica in queslo, clie
nel cnttblieismo resiode la vera forza della religioue - mentro	in	Russia vi
e la religione della forza“. Poccia I. 198. Prisega, kojo so morali ruski duhov-niki Petru priseči, je po Caiitii ^Storia Universale): „Giuro fedeltži e obedien-za come s.-rvo e auddito al mio legiitimo sovrauo . . . lo rieonosco per giu-dice supremo di quest’asseinblea spirituale . . .“ L. c IX. 899.
5) Villobois mčmoires anecdotiqucs do la cnur de ltussio soun la rdgno du Ozar Peter I. — Kiroh. pol. Ul. IX. 705. — „Fa buffonesche parodie dei rili del culto greco oh’ogli volova abolire; poi pei ohč non pure,se inobinare al a ebiesa latina, celobra la festa del oonclave d >vo uu barbogio ora eleito papa da cardinuli ubbriacbi . . . .“ Canlu. 8 tori a universale IX. 4 0.
'drugega in pravili jim najhiiše vmazanosti. Te orgije je Peter dal iiasnovati še trikrat. Zadnjikrat v januarju 1. 1725. Tedaj se je bil Peter tako s pijačo razrušil, da je bil za nekaj dni 8. februarja isr.ega leta 1725 — mrtev!
*
* *
Namenili smo se opisati zgodovino maloruske unije. Predno pa smo se lotili, zdelo se nam je neizogibno potrebno vsaj površno osvetliti glavnega njenega sovražnika : velikorusko raz-kolno carstvo.
Velikanska moskovsko petrograjska vlada prisega posebno od Petra Velikega naprej na evangelji cezaropapizma in na neomejenost narodnostne ideje
Navadno se trdi, da kruto postopanje Rusije nasproti katoličanom izvira iz nazorov njihove vere. S to trditvijo se ne moremo vjeinati.
lvajti faktum je, da Velikorusija se ni vojskovala proti uniji z orožjem uma, ampak s fizično silo. Znano je tudi, da je Velikorusija najbolj preganjala tiste katoličane, ki so bili sorodni jim p o k r v i, j e z i k u in obre d u. Niti prvo niti drugo ravnanje more izvirati iz vere razkolne — sej se ta, hvala Bogu, loči le v dveh ali treh naukih od katoliške. Kruto ravnanje Ve-likorusije s katoličani ima kalnejši vir: cezaropapištični evangelij in skrajna avtokracija velikoruske vlade, ki hoče svoji poljubnosti vse vpokoriti, božje in 'Moveško.
Ne toliko cerkev razkolna, ne toliko ljudstvo velikorusko, ampak vlada ruska preganjala je in preganja katoličane.1) V Rusiji je vlada vse, masa ljudstva — nič. Ne le katoličanom ampak tudi velikoruskemu ljudstvu in cerkvi2) je moskovska cezaro-papistična „samodržiteljna“ vlada prava zatiralka v narodnem in v verskem oziru. Ona je ruska ljudstva vzgajala ne slovansko, ampak mongolsko, nemško. Ona krščanski cerkvi v Rusiji ni pustila se prosto razvijati, ampak jo je vklenila v okove tesnih državnih
‘) -In Russia il governo tiene e vuol tenore In Religiono sotto la sua dipendenza. E poiche IVa tutle le Reiigioni la sola Cattolica . . . non acoeta la dipendeoza dalle auioriti puramente uniane, necessariamento ossa 6 sempre dapeituttn perseguitata ed in Russia ha sovente da soiiVir dal gover-no“. Vannutelli. Poccia II. 11)7.
2) „Wir sohon (die Zare) seit einer Reihe vom Generntionen bemiiht, alle Volker, die das Eisen ihnea untervvorfen, in die gloiehe geistliehe Dieust-harkeit ihrer Kirche zu bringen ; die Manifeste ilirer heil. Synndo verkunden es lauč und ungescheut.- dass nur .lene walu'e Uaterthanen sind und den Namen Ru3sen v o ni i e n e n, die dieser Nationalkirche a n ge ho r en,. . . . Auch der morkwiirdige Grundsatz wurde geltend geinaeht, dass wer zur rus-s i s o h e n K i r c h e ii b o r g e t v e t e n sei, das r u s s i s c h e Gtebiet nicht mehi- vorlasson diirfe11. Hist.-pol. BI. X. 770.
paragrafov.1) Cezaropapistična moskovska vladaje kriva, da veliko-rusko ljudstvo ni imelo viteškega srednjega veka,^ da je topo nosilo robstvo tartarsko, mesto se vperti kot junaški Spanjci Mavrom, da je nedelavno gledalo, ko so Turki Evropi se bližali, da se ni gando, ko je Carigrad padel ....
Sklepamo: Boj, katerega je bilo in ga še bije katoličanstvo na Ruskem, ni toliko boj z razkolno vero ali z maso vernega ve-likoruskega ljudstva, ampak boj s p a g a n s k i m i načeli v e-1 i k o r u s k e vlade, z n a č e 1 i cezaropapizma, skrajne, z e m 1j e lačne avtokracije in absolutnega nacijo lializm a. Ko ta načela velikoruske vlade padejo, in. si vclikoruska cerkev najprej sama svobodo pribori — tedaj velikoruski narod ne bo katoličanstva preganjal, ampak začel se bode tudi 011 povračati k cerkvi p r a d e d o v, k cerkvi s v. Vladi mi ra, k cerkvi, kateri je pripadal prvi metropolit Rusije, k Materi in Učiteljici vseh cerkva: k sveti rimski cerkvi!
Emitte Spiritum tuum ....
Et renovabis faciem terrae!
Ignacij Kralj.
‘) „Ma avvenne ad essa (ruski cerkvi) cib clie avverra n oec s sa r fa-mente ad ogni chiesa nou oattolica, che per la sola forza dellc cose, tinira sempre di 11011 dipendere che dal suo sovrano temporale . . . Non vi b dunque piu c iesa green fuor della Grocia o quolla di ltussia non b green, como non o copta e armena. Essa b sola n el ni o n do cristiano non meno strani era al papa il qua(e la disconosce, che al pa tri are a greco separ.sto, il qunle sarebbo avuto uno stol.to se avvisasae di niandare aicun ordine a Pietroliurgo. L’ombra stessa di ogni coordinaziono religiosa e scomparsa pei llussi in« eme col loro patriarca ; la chiesa di questo gran jiopolo, interamente isolata, non ha neminon piu cipo spirituale che abbia un liome nella sloria ecclesiaslica'*. Bohrbacher, Storiu L niversale, Tomo XXVI. Kil.
Bolgarija in Rim.
Malokatera dežela ae dandanes toliko omenja v omikanem svetu kaker Bolgarija. Ta majhna krpica zemlje med Donavo in ro-dopskimi planinami vzbuja občno pozornost in dela politikom toliko preglavice, kaker bi v njenih rokah bila vsoda cele Evrope. Odkar je kočljivo orijentalno vprašanje splavalo na površje evropejske politike, ima Bolgarija veliko važnost, da še več, Bolgarija je vže od 9. veka glavna zaslomba Carigrada in ključ orijenta.
A tudi narod, ki v tej zemlji živi, zaslužuje pozornost zahodnega sveta. Tako delaven, resen in žilav narod, kaker je bolgaiski, lahko vpira oči v svojo bodočnost in je vreden, da stopi v kolo večih kulturnih narodov. Da je narod bolgarski sposoben za velike reči, nam kažejo nekateri sijajni momenti v njegovi zgodovini, kakeršnih ne nahajamo lahko pri mnogo vejili narodih.
Vže v začetku 10. veka se je Bolgarija povzdignila do visoke moči iu je zapretila samemu Carigradu ; začel se je hud boj za življenje in smrt med grškim cesarstvom in Bolgarijo. Mogočni bolgarski vladarji skušajo zatreti gnilo bizantinsko ‘’ce-sarstvo- in na njegovih razvalinah postaviti novo. mogočno slo-vansko-grško državo. Toda ni jim se posrečilo. Krepki in mladi bolgarski narod je podlegel slabotnemu, postaranemu in vsled razuzdanosti iztrošenemu grškemu življu. Ta čuden zgodovinski pojav si moremo razlagati le iz duševnega, verskega in posvetnega razmerja obeh narodov. — Kaker je znano, ste v srednjem veku vera in cerkev bili ona notranja moč, ki je gibala iu prekinjala vse važnejše pojave narodnega življenja. Versko-uravno življenje, znanost, politika, zakonodajstvo — vse je bilo pod vplivom cerkve, četudi se je marsikaj proti njeni volji godilo. — Ako gledamo na notranjo vez in tok stvari, prepričali se bomo, da je ravno v tem glavni vzrok propasti bolgarske države, ker je stopila v zvezo s carigrajsko cerkvijo. Po tej zvezi so Bolgari stopili v krog izhodno-grške prosvete, iz Carigrada se je širila v Bolgarijo omika, po grškem vzoru se je vravuavalo društveno in državno življenje mladega bolgarskega naroda — in to je Bolgarijo vgonobilo.
Zgodovina bolgarske cerkve je posebno zanimiva, ker ima med izhodnimi razkolniškimi cerkvami nekaj posebnega na sebi. Bolgarski narod je bil od prvega krščanskega kneza do današnjega dne skoro vedno v nekakih cerkveno-političuih borbah. Kdor hoče natančniše poznavati razmere izhodnega „pravoslav-mega“ krščanstva, mora se na bolgarsko cerkev posebe ozirati.
Mislimo torej, da bo zanimalo Slovence, ako jim pokažemo, kake so bile razmere bolgarske cerkve z materjo cerkvijo in kako je vplivala na vsodo bolgarskega nat oda. Ako bo mogoče, bomo v drugem članku govorili tudi o Sedanjem stanju bolgarske cerkve ter razložili veliko važnost cerkvenega vprašanja glede na bodočnost Bolgarije. —
I. Pokrščenje Bolgarov.
Vže zgodaj se je razširilo krščanstvo po onih pokrajinah, katere so pozneje zasedli Bolgari, ali je vsled neprestanih bojev in barbarskih napadov popolnoma zamrlo. Ko so se Slovani v
6.	veku naselili po onih pokrajinah, bile so popolnoma opusto-šene in brez stanovništva. Le polagoma je krščanstvo poganjalo nove mladike mej Slovani in ko so v 7. stoletju pridrli čez Donavo divji Bolgari, narod finske krvi, ter si podvrgli nesložna slovanska plemena, bilo je ondi že nekoliko cerkvij in duhovnikov. Tako so se Bolgari kmalu po svojem prihodu seznanili s krščanstvom, katero je pod silnim knezom Krumom (802—815) vže močne korenine mej Bolgari pognalo. Pod tem bojevitim vojvodo so bili Bolgari strah in trepet sosednim deželam, zlasti pa grškemu cesarstvu. Krum je razširil svojo državo po današnji jugoizhodni Ogrski ter je tako postal sosed Frankom, ki so malo poprej (796) premagali Avare. L. 812. je pridrl v Francijo ir> Macedonijo ter odvlekel v sužnost veliko število ljudstva, tudi več škofov. Pridobil je več grških mest, kjer je bilo krščansko stanovništvo, mej drugimi Hadrijanopol, kjer je zasužnjil tamo-šnjega škofa Emanuela s tremi drugimi. Ta je kot sužnik mej Bolgari zasnoval celo krščansko občino. L. 814. se je Krum zaletel pred sam Carigrad in zopet veliko množino ljudstva v sužnost odpeljal. Tako je celo deželo napolnil s krščanskimi sužni-ki in vže se je bal za svojo staro pagansko vero. Zato je začel strahovito preganjati krist jane. Škofa Emanuela in 674 drugih krščanskih jetnikov je dal naenkrat pomoriti. Izruti se vendar ni dalo krščanstvo, ker je slovansko stanovništvo po Macedoniji in Traciji vže bilo večinoma pokrščeno.
Celotno kot narod so Bolgari sprejeli sv. krst pod knezom Borisom ali Bogorisom (852—888), ki je zaradi tega eden naj-imenitniših vladarjev bolgarskih.
Boris je spoznal, da le tako more ohraniti svojo državo mej mogočnimi krščanskimi sosedi: Franki, Moravci in Grki, ako s svojim narodom sprejme Kristusovo vero ter si mej sosedi poišče stalnih in zanesljivih zaveznikov. Slične okoliščine šo tudi ruskega kneza Vladimira in ogerskega kralja Stefana napotile h krščanstvu. Tudi sestra Borisova, ki je bila poprej v robstvu v
Carigradu in tamkaj v krščanski veri vzgojena, je vplivala na brata. Vendar je ta še imel mnoge pomisleke proti sprejemu krščanske vere, največ se je bal vpora. Treba je bilo še drugih močnejših nagibov, da se je odločil za ta važen čin. — Do novejšega časa se je mislilo, da sta sv. brata Ciril in Metod delovala najprej mej Bolgari in jih pokrstila; neka povest celo pravi, da je Metod narisal poslednjo sodbo, katera je kneza tako pretresla, da se je takoj dal krstiti. Novejši zgodovinarji so ovrgli to mnenje, primerjaje razne frankovske, grške in slovanske podatke o tem vprašanju. Prvi je to dokazal Ginzel,') kar je s krepkimi dokazi potrdil Rus Golubiuski.2) Mogoče in verjetno je pa, da sta se sv. brata, grede v Moravijo, nekoliko pomudila v Bolgariji, ali posebnega delovanja tukaj nista razvijala.
Ona povest o sliki Metodovi je nastala najbrž iz pripovedovanja Simeona Logoteta, ki pravi, da je neki Grk, po imenu Metodij. narisal Borisu poslednjo sodbo, ko je ta bil vže krščen. Ta Metod ni bil ne menih, ne misijonar, ampak prost slikar.
Najprej se je Boris posvetoval z nemškim kraljem Ludovi-kom II, kako bi se krščanstvo vpeljalo v Bolgarijo, in ta je vže
1.	864. poročal papežu, da se bo bolgarski knez dal krstiti. Moramo namreč omeniti, da so takrat Bolgari bili zavezniki Frankov. L. 853. so še pomagali moravskemu knezu Rastislavu proti Frankom, toda ta zveza ni dolgo obstala. Ko se je sin Ludovi-kov Karlman s pomočjo Rastislava moravskega vzdignil proti svojemu očetu, so Bolgari ^862) stopili na stran Ludovikovo proti Karlmanu in njegovim zaveznikom Moravcem. Po zmagi nad Karlmanom sta Ludovik in Boris 863. ali 864 sklenila zvezo v Tulili na Donavi, katera je trajala celi 9. vek. Pri tej pogodbi se je govorilo tudi o Borisovem pokrščenju. Najbrž je Boris obljubil, da bo dovolil slobodno oznanjevanje božje besede misijonarjem, katere bi mu Ludovik poslal.
Ni nam znano, kaj je Borisa napotilo, da je kmalu potem sprejel sv. krst ne od zahoda, ampak od Bizanca, brez znanja in sodelovanja Ludovikovega.
Najbrž so se zahteve Ludovikove Borisu zdele pretežke, ker so nemški vladarji z razširjanjem krščanstva preradi iskali političnih koristi. Borisu tudi ni bilo neznano, kako so nemški duhovniki v Moraviji s slabim vspehom delovali in kako so z ■evangelijem vred tudi nemško oblast skušali razširiti. Zatorej se je Boris rajši obrnil v Carigradu posnemaje moravskega kneza Rastislava, ki je ravno takrat dobil misijonarje iz Carigrada, namreč sv. brata Cirila in Metoda. Sicer so ga pa tudi, kaker bomo videli, okoliščine nekoliko prisilile, da je sprejel sv. krst od izhodne cerkve.
') Gescliichte der Slnvenapostel. Leitmeritz 1857. str. 38.
2j Kratkij očerki sr. pravosl. corkvej bolg. Moskva 1871.
V Bolgariji je v tem času nastala velika lakota. To priliko-je porabil grški cesar Mihael III ter je z vojsko vdaril na Bolgarijo. Boris je bil v zadregi, zatorej je obljubil, da bo sprejel sv. krst, ako mu krščanski Bog pomaga do zmage. Sreča je bila v začetku res na Borisovi strani, vendar je sprevidel, da se ne more dolgo vpirati grški vojski, zatorej je ponudil Grkom mir in prosil za sv. krst. Na is em mestu, kjer so sklepali mir, je bil pokrščen ; sam cesar Mihael mu je bil za botra (menda po svojem zastopniku) in novokrščenec je dobil ime Mihael v čast svojega botra, grškega cesarja. Kedaj se je to zgodilo, ne da se popolnoma določiti, vendar je prav verjetno, da je to bilo v 1. 864. ali v začetku 865.') S knezom je tudi več velikašev sprejelo sv. krst. Knez je sedaj hotel, da bi se pokrstil ves narod, in je poklical grške duhovnike, da bi spreobračali Bolgare. A ni šlo zlahka. Narod se je trdno držal stare vere in ni hotel o krščanstvu nič slišati. Ž njim je potegnila tudi večina plemstva in kmalu se vzdigne občna vstaja proti knezu. Borisu se vendar posreči zadušiti vstajo; velikaše z njihovimi ženami in otroci je dal pomoriti, prostemu ljudstvu je pa odpustil. — Tstaja je bila sicer zadušena, ali narod je ostal surov in neveren. Krščanstvo se ravno zaradi tega ni moglo globlje vkoreni-niti, ker se je s silo ponujalo.
Kaker se torej vidi, je Boris bil res nekako prisiljen sprejeti krščansko vero iz Bizanca, ne pa od zahoda, kaker se je bil dogovoril z Ludovikom, ker je le trko mogel odvrniti pretečo nesrečo od svoje države. A četudi je Boris sprejel krščansko vero od Grkov, vendar njegovo spreobrnjenje nikaker ni sad misijonskega delovanja grških duhovnikov. Jireček pravi o spreobrnjenju Borisovem :2)	,.Boris nahm das Ghristenthum niclit in
Folge fremder Einflilsse, sondern aus eigenem Antrieb an; ware er von Missionaren bekehrt worden, so hatte er spater kaum zwischen Rom und Byzanz hin- und hergesclnvankt. Und dass griechische Sendboten nicht die Urheber dieses folgenreichen Entschlusses des Bulgarenfiirsten waren, siehr, man aus den AVorten des damaligen Patriarchen Photius. der die Christianisi-rung der Bulgaren als ein unerwartetes (jta^ado^cog) Ereiguiss bezeichnef1.
Bolgari so bili že dobri dve stoletji najbliži sosedi Bizantincev, večkrat so se pokazali pod ozidjem samega Carigrada, trgali so jim iz rok mesto za mestom plenili pokrajine in vlačili kristijane v sužnost, a grška cerkev ni imela toliko moralne moči, da bi vblažila in vkrotila barbarsko razbrzdanost.
Na izhodu v tem času že močno peša pravi cerkveni duh. Mej tem ko zahodna cerkev s sijajnim vspehom deluje mej
'J Hergenrofher: Photius I. 898- 600.
2) Uescliiclne der Bulgaren, Prag 1876. str. 154,
zahodnimi barbari po Britaniji, Skandinaviji, maj slovanskimi in. germanskimi rodovi, trosijo Grki svoje moči s praznim teologo-Vanjem. Prav pravi Hergenrother:‘) „Fiir die Bekelirung heid-nisclier Nationem sowolil als der orientalisclien Haretiker liat die byzantinische Kirche von jeher weit tveniger geleistet, als die Kirche des Abendlandes und mit Missionsthšitigkeit des romi-schen Stuliles kann die der Bischdfe von Neurom in keinen Vergleicli kommen“.
Razna krivoverstva podjedajo konenine izhodni cerkvi, ceza-ristična politika pa ji ovira in duši slobedni razvoj in rast.
Na izhodu je že zdavna zamrla ona gorečnost, s katero so apostoli in njih učenci širili seme božje besede.
V svojem napuhu se Grki ponašajo le s svojo učenostjo, s svojimi slavnimi predniki, a preziraj.) vse, kar ni grško, kot barbarsko. Od izhoda in zahoda napadajo grško cesarstvo razni barbari, a grška cerkev jih ne more pridobiti v svoje naročje. Kdor pazno zasleduje notranje življenje grške cerkve lahko se prepriča, da je njena slabost vlehkotila nagli napredek moha-medanstva.
Tudi s svojim življenjem niso mogli Grki navduševati barbarov za svoje vero, pač pa jih od nje odvračati. Grška razuzdanost, nevera, sebičnost, krvoločnost in druge napake so bile v obče znane v veliko pohujšanje nevernikov in krivovercev.
Tako se torej Bolgari pod knezom Borisom sami ponujajo grški cerkvi, da jih sprejme v svoje naročje. Pričakovati bi bilo,, da jim bode carigrajski očak vsaj zdaj poslal goreče misijonarje, kateri bodo delo spreobrnjenja popolnili, vernike vtrdili, cerkve vštanovili in surove praznoverne in paganske navade odpravljali.
Protestantski zgodovinar Neander) pravi: „An der rechten Sorgfalt, die zum Gedeihen des Christenthums miter einem so-roben Volke erfordert ivurde, scheint man es freilich von Seite der griechischen Kirche fehlen gelassen zn haben.“
V Bolgarijo se je sicer vsula četa grških duhovnikov, toda mej njimi ne eden ni bil sposoben za tako težavno delo. Fociju se ni zdelo vredno poslati Bolgarom kakega škofa, ki bi vredil bolgarsko cerkev ter domačine posvetil v mašnike. Nevedni grški duhovniki so trosili mej ljudstvom vsakovrstno praznoverje n. pr. da je greh kopati se v sredo in v petek; nekateri so trdili, da le oni imajo pravo krizmo in da jo vsemu krščanskemu svetu delijo, nekateri so se pečali z vražami, drugi so zopet preroko-
>) Phoiius 1. 470.
2) Toh. Aug. Wilhelm Nednder, s pravim imenom David Mendel, se je-rodil »ul judovskih st*»rišev v Gottingenu 1789; pozneje se je dal pokrsfciti in je vmrl kot profesor in konsistorijalni nadsverovalec v Berolinu 1850. Naj-važ iše, ali nedovržeuo njegovo delo je : Geschichie d. christl Rolig. u Kirche, Hamburg 1825-43.
vali bodočnost itd. Neki grški posvetnjak je prišel v Bolgarijo ter se delal duhovnika iu .je kot tak učil in krščeval. Ko so pa Bolgari spoznali njegovo sleparijo, so mu odrezali ušesa in nos ter pognali ga čez mejo. To je bila velika nesreča za Bolgare, ki so kot krepek in surov narod potrebovali pred vsem dobre in trdne podlage v verskem nauku. Zatorej bi pri njih zastonj iskali trdnega in globokega verskega prepričanja, kar je izvrstno služilo krivovercem. Komaj je Bolgarija sprejela sv. krst,	vže so kaker kobilice	prihrumeli v	deželo učitelji raznih
ver. Ker je ljudstvo bilo v veri slabo poučeno in ker so cerkvene razmere bile popolnoma nevrejene, je Bolgarija bila vgodno polje za nje. Razven Grkov so se po deželi klatili Judje, katerih je zlasti v Solunu bilo mnogo, potem armenski monofizitje in pavlikijanci.1)
Mesto da bi Bolgarom poslal goreče misijonarje škofe in duhovnike, ki bi z živo besedo učili ljudstvo, pisal je Focij 1. 865. Borisu dolgo, učeno in težko razumljivo pismo, v katerem ga natančniše poučuje o krščanskih dolžnostih.
Svojemu „duhovnemu sinu11 razlaga najprej obširno bistvo in znamenja pravega krščanstva nasproti različnim zmotam.
Vera	in dobra dela so	potrebna za	pravo čednostno živ-
ljenje.
V visokih in učenih bogoslovnih izrazih mu razlaga nauk o veri in presv. Trojici. Potem razvija zgodovino prvih sedem občnih zborov, našteva očete, ki so se na teh zborih odlikovali, govori o krivovercih in naukih, katere so cerkveni zbori obsodili ali določili.
Vero,	katero mu je razložil, mora sebi globoko v srce vtisniti,	potem	pa gledati, da jo	presadi tudi	v srca svojih podlož-
nikov.
Drugi del lista obsega nravske opomine iu zapovedi krščanske vere. Dolžnost vladarjeva je skrbeti za svoje in svojih podložnikov zveličanje. Naj bo torej stanoviten na potu, katerega je nastopil, naj se ne boji truda, bojev, ovir, težav in zalezovanj hudičevih. Naj posnema dela velikega Konstantina.
Dalje govori Focij o ljubezni do Boga in bližnjega, o vrednosti in potrebi molitve. Opominja ga, naj zida cerkve božje, naj bo duhovnikom prijazen. Daje mu razna pravila za krščansko življenje.
Vladar mora v vsem ravnati previdno in premišljeno, zato
‘) Pavlikijanci, tudi pabliknnci ali populikanci imenovani, so nasledniki in ostanki starih manihejeev. Začetnika te sekte sta brata Pavel in Janez iz Sainosate. Sirili so se zlasti po Armeniji; ker so jih pa grški cesarji preganjali, so iskali zavetja pri kalifih. Ohranili so se več stoletij ter so se v !3. veku zopet pokazali na površju kot albigenzi. V. Briick, Lehrbuch d. Kir-•chengeschichto str, ISA.
mu le treba naravnih darov in vaje. — Mora paziti tudi na telo, na držanje, hod, sploh vse zunanje ; ne sme se nespodobno smejati, ne prehitro ali nespodobno govoriti. Mora imeti odprto uho za onega, ki krivico trpi, zaprto pa za tiste, ki krivico delajo. Naj se varuje hinavcev, upravljavcev in prilizovalcev. Vladar mora vladati tako, da mu se ni treba opirati na moč, ampak na ljubezen in vdanost ljudstva, ker to je boljša in krepča podpora vladarja kot strah Naj ne nalaga podložnikom težkih in strogih postav in kazni, ampak naj jih vlada v ljubezni in blagosti. Čednost in slava knezova ni v tem, da širi svoje meje, da razdira in si prilastuje tuja kraljestva, ampak da nravstveno pož-lahtnjuje srca svojih podložnikov in povspešuje njih blagor.
Potem govori o lastnostih dobrega sodnika. — Svari ga p, ed pijanstvom, zapravljivostjo, mnogoženstvom, pred jezo in maščevanjem, pred prevaro in podkupljivostjo itd. — Kaker je pogubno z vsakim se v prijateljstvo spuščati, enako pogubno in grdo je ošabno ponašanje. — Naj se spominja dobrot, katere je od drugih sprejel, one pa, katere je sam drugim storil, naj pozabi. Če mu pretijo vpori, naj nikar ne rabi sile, ampak naj s prijaznostjo skuša zadušiti preteči požar. — H koncu mu še enkrat stavlja na srce krščanske zapovedi in ga spominja nebeškega plačila, katero si bode zaslužil z izpolnjevanjem teh zapovedi.') —	x
To pismo je torej imelo vblažiti in osrečiti bolgarskega kneza in njegov narod. Poslanica kaže učenega in veščega dija-lektika, tudi nekateri opomini in nauki so prav lepi, toda za pri-prostega in neizobraženega kneza je vse to imelo malo pomena, ker mu Focij ni poslal sposobnega človeka, ki bi mu z živo besedo razlagal vzvišene krščanske resnice.
Prvi del pisma je pretežek in nejasen, drugi pa premalo praktičen za tak barbarski narod, kakeršen so bili Bolgari. Focij je pozabil, da ima pred seboj priprostega krščenega barbara, katerega treba previdno voditi od stopinje do stopinje k veči popolnosti Visoko izobraženi Grk se ni držal metode apostola narodov, ki je tako modro učil olikane in neolikane narode : „Tanquam parvulis lac vobis potum dedi, nou escam“ (I. Cor. 3. 2). — Vže omenjeni protestant NVander primerja to pismo z Nikolajevim, o katerem bomo pozneje govorili, in pravi: „Es zeigt sich \vohl, dass sich der gelehrte nnd feingebildete Photius nicht so gut wie ein abendlandischer Bischof von einfa-clierem Sinne . . . ant' den Standpunkt dieser Lente zu versetzen Muisste-1. — Vtis te poslanice je bil presilen, zahteve previsoke, zatorej ni imela vspeha. Da je res ostala brez vsakega vpliva, kažejo različna vprašanja, katera je knez kmalu potem poslal
V Obširen izvod te poslanice ima Ile-genrSther: Photius I, 601 — 604,
papežu Nikolaju I. — Kaker se tedaj vidi. ni se Bizanc mnogo brigal za svoje ovce, patrijarhu je biio dovolj, da so se le podvrgli njegovi oblasti. Toda knez Boris ni bil nikaker s tein zadovoljen. Hotel je napraviti red v svoji državi v cerkvenih in političnih zadevah. Dober del naroda se je še vedno vpiral krščanski veri, mej krščenimi in nevernimi podložniki so se vedno ponavljali prepiri. Spretnih duhovnikov ni bilo, ki bi nevernike preobračali, vernike pa v veri vtrjevali; ni bilo škofov, ki bi posvečevali mašnike in vodili ljudstvo. — Po deželi so se klatili vsakovrstni krivoverci, ki so s svojimi nasprotujočimi si nauki motili nevedno ljudstvo. Vze to je moralo odvračati Borisa od Carigrada, ki se ni brigal zanj čisto nič
Še bolj so ga odvračale politične razmere. — Kot dober politik je Boris kmalu sprevidel, kako nevaren je Bizanc obstanku njegove države. Cerkveno odvisni od Carigrada bi lahko padli tudi pod politično oblast grškega cesarja, tem bolj, ker so takrat na izhodu cesarji bili vže pravi gospodarji v cerkvenih rečeh. Borisu je vse kazalo obrniti se v cerkvenih rečeh k Rimu in stopiti v zvezo s zahodnimi vladarji, ki mu niso bili tako nevarni, pač pa bi mu v času potrebe lahko bili zdatna podpora proti Grkom. Saj vemo, zakaj se je v istem času moravski knez obrnil v Carigrad in prosil misijonarjev, namreč zato, da bi se odkrižal Nemcev, ki so s krščanstvom širili tudi nemško gospostvo. Pri Borisu je bilo ravno nasprotno. Nemci so bili daleč na zahodu, torej mu niso bili tako nevarni kaker Bizantinci, ki so mu bili na pragu. — Razven tega so se o Fociju takrat raznašali čudni glasovi. Borisu gotovo niso bile neznane cerkvene homatije v ■Carigradu. — Zakoniti patrijarh Ignacij je bil (857) odstavljen in pregnan, na njegovo mesto pa izbran ošabni, zviti in častila-komni Focij, katerega je pa papež izobčil. Focijevo razkolniško počenjanje je vzbujalo občno nevoljo. —
Taki in enaki vzroki so napotili Borisa k važnemu podjetju, ki bi imelo zgodovino njegovega naroda napeljati v drug tir.
Nekako spomladi 1. 866 pošlje Boris dve deputaciji na zahod, eno v Rezno (Regensbnrg) k nemškemu kralju Ludoviku, drugo pa v Rim k papežu Nikolaju I. Meseca avgusta i. 1. so prišli poslanci s sijajnimi darovi v Rim. V deputaciji so bili: Peter, sorodnik Borisov, Ivan in Martin. Mej darovi, ki so jih prinesli papežu, je bilo tudi orožje, s katerim je bil vpornike premagal. Razven darov so ti poslanci papežu izročili tudi posebno pismo obsegajoče 106 vprašanj o različnih dvomih in krščanskih dolžnostih. Iz tega se vidi, da se Focijeva poslanica ni prijela Bolgarov. Nekatera vprašanja so prav naivna in pri-prosta, kar kaže, da niti v bližini kneževi ni bilo više izobraženih ljudij in da so bili Bolgari jako slabo poučeni v verskih rečeh. Z druge strani so pa ta vprašanja zelo zanimiva za zgodovinarja, ker nam kažejo takratno versko in kulturno stanje
tnaroda, kaker tudi to, da še takrat bolgarski živelj ni izginil pred slovanskim.
Papež Nikolaj se je zelo razveselil bolgarske deputacije, ker je že prej bil zvedel, da misli bolgarski knez sprejeti sv. krst. Prihod Bolgarov mu je bil nekaka tolažba v hudih stiskah in nadlogah, ki so se takrat vsule na njegovo glavo.
Mnogi dolžijo papeža Nikolaja I, da je 011 največ kriv nesrečnega razkola, toda delajo mu s tem veliko krivico. Nikolaj I je «den največih papežev, kar jih je sedelo na Petrovi stolici. Njega je v resnici Previdnost božja dala cerkvi za poglavarja v onem težavnem času, ker le tak duh se je mogel vpirati besnečim valovom, ki so se od vseh strani zaganjali v Petrovo ladijo. Le tak duh je mogel brzdati olikani grški napuh in barbarsko surovost. Kaker zvezda se je svetil na Petrovi stolici v onih temnih časih. Nobena nevolja, nobena grožnja, noben trud ni mogel potresti njegovega duha. V najtežavniših časih, ko so mu, rekel l»i, tla se majala pod nogami, je stal trdno in stanovitno kaker skala. Evangeljska krotkost in apostolska resnoba ste se v njem zedinili. Prav pravi o njem opat Reginon (j- 915): Izmej vseh papežev, ki so po Gregoiju V. (590—610) zasedli Petrov prestol, rekel bi, da se ne more nobeden ž njim primerjati. Kraljem in nasilnikom je zapovedoval in jih strahoval, kaker bi bil gospodar sveta. Nasproti dobrini škofom in duhovnikom, ki so izpolnjevali, kar Bog zapoveduje, je bil ponižen, blag, dober in krotek ; onim pa, ki so grešno živeli, je bil strašen in oster. Po pravici bi ga lahko imenovali Elija, katerega je Bog v naših dneh obudil, ne sicer v telesu, ampak v duhu in kreposti14.
Njegov položaj je bil v resnici silno težaven. Na izhodu je slavohlepni Focij s pokvarjenim cesarskim dvorom zakuhal pogubni cerkveni razkol. Ni mu bilo dovolj, da je izhod odtrgal od pravega debla Kristusove cerkve, ampak je skušal tudi zahodnjake spreti s papežem.
Proti samopašnemu frankovskemu kralju mora braniti svetost zakona. Lotar II lotarinški je svojo zakonsko ženo Teut-hergo odgnal in vzel drugo — Valdrado. Njegovi škofje so odobrili to prešestvo. Papež je pa na dveh cerkvenih zborih škofe izobčil in še je z isto kaznijo zagrozil Lotarju, ako ne odžene svoje prešestnice in ne vzame nazaj svoje prave žene. Lotar se je moral vpokoriti. Tudi nepokornega in častilakomnega nadškofa ravenskega Janeza je pripravil k pokornosti.
Papež je prijazno sprejel bolgarsko deputacijo in takoj odločil misijonarje za Bolgarijo, a njim na čelu dva škofa, Pavla iz Populonije in Formoza iz Porta kot svoja legata, ki bi naj vtrdila Bolgare v krščanski veri, ob enem pa da bi mu natan-•čniše poročala o potrebah in razmerah bolgarskih Ta dva legata sta prišla v Bolgarijo z misijonarji in bolgarskimi poslanci y
listopadu ]. 866 s potrebnimi cerkvenimi knjigami in orodjem. Knezu sta izročila obširno papeževo pismo, odgovor na njegova vprašanja.
Ta responsa') obsegajo v glavnem to le: Najprej razlaga papež kratko kaker Kočij, da krščanstvo obstoji v veri in dobrih delih, ali ne razvija kaker oni zgodovine raznih krivih ver in cerkvenih zborov, na katerih so bili krivoverski nauki zavrženi, kar za novokrščenega ni imelo smisla. Mesto tega razlaga svetost sv. krsta, govori o krstnih botrih, s katerimi ni dovoljeno zakona sklepati. Našteva cerkvene poste in praznike. Zavrača razne krive in praznoverne nauke grških duhovnikov. — Samo škof sme soditi duhovnike, ne pa posvetnjaki. — Opominja jih, naj sežgo knjige, katere so dobili od Saracenov in Judov. Paganski običaji se morajo odstraniti, kateri pa ne nasprotujejo krščanstvu, smejo se pridržati. Papež hoče iztrebiti ostanke praznoverja, surove in nekrščanske običaje. Odvrača jih od čarovnij kaker tudi od krive misli, da se na ta ali oni dan ne sme kako delo opravljati. Vsaki dan se smejo vsa opravila o-pravljari, le prazniki se morajo posvečevati. Od Boga je treba pričakovati pomoči, ne pa od tega ali onega dneva. — V praznik naj brez sile ne začenjajo boja. — Neverniki se ne sinejo siliti h krščanstvu ; treba jih z dokazi in s poukom pridobivati. Take, ki se trdovratno vpirajo resnici, sodil bo Bog, verniki pa naj ne občujejo ž njimi. — Krst, katerega je podelil Jud ali nevernik, je veljaven, če je le podeljen v imenu presv. Trojice ali v imenu Jezusovem.2) — Na vprašanje, če je bil greh, da je v zadnji vstaji dal pomoriti mnogo vpornikov, odgovarja papež, da je, ker je mej krivimi tudi mnogo nedolžnih zgubilo življenje. Izpričava ga pa nekoliko nevednost, in gorečnost, da bi razširil krščanstvo, zatorej po pokori lahko dobi odpuščenje. Priporoča mu pa blagost in pravičnost.
Po legatih jim pošilja potrebne cerkvene in posvetne knjige, katerih pa ne smejo posvetnjaki razlagati, ker bi jih lahko napačno razumeli, in legati jih morajo nazaj prinesti. — Ako zasačijo slobodnega človeka, ki hoče iz svoje domovine pobegniti, naj ga sicer kaznujejo pa, ne prestrogo; naj se spomnijo, da je več sv. mož zapustilo domovino, kaker Abraham in drugi, pa vendar zato niso bili kazni vredni.
‘) „Itesponsa nd consulta Bulgarorum1' — naha’ajo se v različnih zbirkah dekretov r. papežev in cerkv nih zborov, kaker pri Mansi-n XV. str. J!32 —338. Obširen izvod imata Hergenrother I, 607—616 in Hefelo Conci-liengescliichte IV 312—338.
2) Cap. 104.: A quodam Judneo nescitis, utrum Christiano an pngnno, inultos in patria vestra baptizatos asseritis, et quid de iis sit agendam con-hul tis. Hi profecto si in noniine Sanctae Trinitatis vel tantum in Christi no-inine siout in Aotibus apostotoruin legimus, baptizati sunt (unum quippe ideinquo est, ut s. exponit Ambrosius) constat, eos non csse denuo bapti-zandos.
Državljan, ki ne sme svoje domovine zapustiti, ni svoboden ; če pa sužnik pobegne od svojega gospodarja, naj mu tr. •odpusti. Tudi se naj prekruto ne ravna s tistimi, ki od straha pred sovražnikom beže, ali se obotavljajo prijeti orožje proti neprijatelju. —
V obče skuša papež vzbuditi v surovih spreobrnjencih duha krščanske ljubezni in blagosti. Graja mej drugim kruto ravnanje z onim grškim lajikom, ki se je delal duhovnika, ker je morebiti delal iz dobrega namena; bilo bi dovolj, (la bi ga izgnali iz svoje zemlje. — Posebno povdarja papež tako imenovano pravo cerkvenega zatočišča: kdor prestopi cerkveni prag, nima več politična oblast pravice do njega.
Ta vredba je bila zelo blagodejna za one čase, ko je le surova pest določevala pravico in so pravne razmere bile popolnoma nevrejene. Tudi	največi hudodelniki	so smeli iskati	v
-cerkvi zavetja pred svojimi preganjalci. — Na vprašanje, ali se smejo nositi in poljubovati sv. ostanki in križ, odgovarja papež, da kristijan mora najprej v srcu nositi križ, kaker je Kristus zapovedal, vender se sme tudi zunanje znamenje nositi in poljubovati, ker nas spominja notranjega križa in ljubezni do Boga in bližnjega. Le hudodelniki in nečistniki naj ne nosijo križa in sv. ostankov.
Mesto konjskega repa naj vzamejo za bojno znamenje križ, kaker je nekdaj storil	Konstantin Veliki. Naj se	bojujejo	v
imenu Gospodovem, kaker se spodobi kristijanom. Doslej so Bolgari prisegali na meč, odslej naj prisego bolj časte in naj prisegajo le na Boga in sv. evangelij. Bolgari so neki bili veliki požrešniki in pijanci, ker jim ostro zabičuje, da morajo do devete ure (liora tertia) na tešče biti in le tešči pristopati k mizi Gospodovi. Bolgari vprašajo za vsakovrstne malenkosti, katere so praznoverni in površni grški duhovniki nakladali vernikom. V odgovoru na ta vprašanja se kaže velika modrost in obzirnost Nikolajeva. Z ene strani neče vernikom nalagati nepotrebnih bremen in jim greniti sladkega Kristusovega jarma, z druge strani pa izgovarja grške duhovnike in gleda njihovo čast o-hraniti.
Uči jih dalje, da se sme vsak, tudi največi grešnik, pripustiti k pokori in zadobiti odpuščenje grehov, ako se resnično skesa — „nam non suscipere poenitentes non est Catholicorum, sed Novatianorum.11 Verjetno je, da so kaki krivi preroki ljudstvo nasprotno učili.
Posebno pozornost	pa obrača papež na	zakon,	o katerem
Focij ni nič jasnega in	gotovega povedal, a	ravno	barbarom	je
bilo treba dobro razlagati in povdarjati svetost in pometi tega zakramenta. Zakon je podlaga človeške družbe, od zakona je odvisen telesni in duševni razvoj državljanov.
V zakonu se goji versko življenje, zakon daje cerkvi in
državi služabnike, domovini branitelje, narodu vrle sinove. Srečen je narod, kjer zakon sloni na dobri in trdni podlagi, tak. narod lahko zaupno obrača oči v bodočnost. — Zatorej papež natančniše govori o tej preyažni točki. Bistvo zakona je privoljenje (consensus) zaročencev 'I, vsi drugi obredi so nebistveni. Opisuje sicer obrede rimske cerkve, ali dostavlja, da vse to ni bistveno, nasprotno so pa grški duhovniki polagali vso važnost v zunanje ceremonije izhodne cerkve. — Ako eden zakonskih vmrje, sme drugi v nov zakon stopiti. Ločitev je dovoljena le v slučaju prešestva, ali novi zakon se ne sme skleniti. Navaja tudi razne slučaje, kaker krvno in duševno sorodstvo i. dr., v katerih je zakon ali neveljaven ali nedopuščen.
Da duhovniki morajo biti neoženjeni, vedeli so celo Bol-garji, zatorej vprašajo, kaj naj storijo z oženjenimi duhovniki, ali jih morajo častiti, ali jih pa smejo spoditi. Papež odgovarja,, da to sicer ni v redu, ali posvetnjaki nimajo pravice, da bi jih sodili, naj torej to stvar prepuste škofom.
Ostro prepoveduje siliti kako devico ali vdovo v samostan,, kar se je takrat proti cerkvenim postavam večkrat zgodilo. Na vprašanje, kedaj se sme krščevati, odgovarja papež, da se o-Veliki noči in o Duhovem slovesno krščuje, a v sili in potrebi sme se kaderkoli.
Določuje tudi, kako se naj pokopajo samomorilci in tisti,, ki v boju padejo, in pa očitni grešniki.
Govori tudi o miloščini. Vsak je dolžen miloščino deliti; ali pametno in v primerni meri. — Govoreč o postih in praznikih se ozira na potrebe in razmere naroda. Ne zahteva do . slednje pičice strogih cerkvenih zapovedij kaker Grki, ampak, le najvažniše. Dovolj je, če se zdrže mesenih jedij o petkih, v štiridesetdnevnem postu, o Duhovem, pred praznikom vnebovzetja Marijinega, pred Božičem in drugimi velikimi prazniki.
O drugih postnih dneh jim le svetuje, a tudi v petek smejo meso jesti, ako pride nanj praznik rojstva Kr., sv. trije kralji, praznik D. Marije, sv. apostolov Petra in Pavla, sv. Andreja, Janeza Krstnika ali sv. Stefana. Želi, da bi v postnem času vsaki dan sprejemali sv. obhajilo, ker v tem času morajo biti dobro pripravljeni in čistega srca. — V postnem času naj se zdr-ž ujej o šumečih veselic, lova, gostij itd. Opominja jih, naj posvečujejo dan Gospodov, naj ne opravljajo težkih opravil, ampak naj se zbirajo v cerkvi in naj s psalmi in drugimi sv. pesmimi slave Boga in časte njegove svetnike ter se po njihovem vzgledu ravnajo, naj poslušajo božjo besedo in naj obilniše dele miloščino.
') Cap. 3. Sufficiat secundum loges solus eorum eonsensus, do quorum:. conjunctioipbus agilne: (jni consensus, si solus in nuptiis forto defucrit, cae-tera ornnia etiam cuin ipso ccitu celebrnta frustrantur.
Kdor tega ne stori in le v posvetnem veselju trati dan Gospodov, za takega bi bolje bilo, da bi z rokami delal. O praznikih in v postnem času morajo prenehati sodnijske obravnave, tudi bojev se naj ogibljejo, koliker je mogoče, če je pa sila, smejo tudi v praznik iti v boj in braniti domovino.
Bolgari so tudi prosili papeža, da bi jim poslal zakonik rimskega prava. Modri in previdni Nikolaj se ni hotel mešati v njihove državne reči, ker rimsko pravo ni bilo za tak narod, pri katerem se je državno življenje jelo še le razvijati Papež je hotel, da bi se njih državni zakoni razvijali pod vplivom krščanstva iz domačih, starih običajev, ki so najbolj vgajali naravi in mišljenju naroda. Zatorej jim modro odgovarja, da bi jim rad poslal pravne knjige, ko bi imeli koga, ko bi jih znal dobro razlagati, ker če bi take knjige prišle v roke kakih šušmarjev, bilo bi jim to na veliko škodo. Dasiravno se papež noče vtikati v njihovo zakonarstvo, vendar gleda krute barbarske običaje in pravne nazore vblažiti in s krščansko milobo požlahtniti. Večkrat povdarja blago postopanje s krivci, zabranjuje tezalnico (!) in prepogosto smrtno kazen. — Dotika se tudi mejnarodnega prava. Ako jim kateri narod ponudi mir, naj ga sprejmo. Pogodbe, sklepanje, odobrenje in držanje miru, vse to je odvisno od običajev in zunanjih okoliščin.
Ako sklenejo zvezo, naj bodo vestni. Ako druga stranka prelomi prisego ali pogodbo, naj vprašajo škofa za svet. S pa-gani smejo sklepati zveze, ako bi jim to olajšalo pot k spreobrnjenju. Kar zadeva zunanjo obleko, naj se oblačijo kaker doslej, vse eno je, kako se človek oblači, le znotraj se mora spremeniti in Kristusa obleči. ‘) Dopušča jim tudi vse druge narodne navade in posebnosti, katere	niso	grešne.
Pri Bolgarih je	bila	navada, da je	knez sam pri mizi	sedel, njegovi velikaši,	celo	njegova žena	in otroci, so morali	dalje od njega na tleh	jesti. Ta navada,	ki kaže izhodni azijski
despotizem, sicer ni lepa, pravi papež, ali ne nasprotuje veri, zatorej se sme obdržati. Vender svetuje, naj se ta nelepa navada odpravi, naj opusti knez to ošabnost in naj posnema krščanske kneze in Kristusa, ki pravi: „Učite se od mene, ker jaz sem krotek in ponižen iz srca.“ Posebne važnosti je pa vprašanje, če bi Bolgari mogli dobiti svojega patrijarha. Zdi se, da mu je ju-risdikcija carigrajskega patrijarha bila vže neprilična in je zato hotel imeti svojega patrijarha. 2)
Borisa so gotovo Bizantinci v kratkem času izšolali tako, da ni več želel priti pod tuji patrijarhat. liazven tega so mu
‘) Cap. 59. „Quoil de femoralibug seiscitamini, suporvacuum esse pu-tamus ; nos enim non exteriorem cultum vedium vestrarum, sed interioris lio-ininis moreš in vobis mutari desidornmns.11
2) Hergenrdther 1. 606.
bile menda znane tudi razmere bizantinske cerkve, kjer so vsi škofje bili popolnoma odvisni od patrijarha carigrajskega, ta je pa zopet bil pokoren služabnik cesarjev- Na ta način je cela hi-jerarhija izhodne cerkve bila nekak stroj, ki se je pokorno gibal na vsak migljej cesarjev. Kaj čuda, če se je tudi Borisu vzbudila želja, da bi postal tako mogočen gospod, kateremu bi se škofje globoko priklanjali in izvrševali njegove zapovedi ter mu pomagali pritegovati državne vajeti. To je tem verjetniše, ker Boris takrat ni imel jasnih pojmov o cerkvi in krščanstvu sploh.
S tem vprašanjem se bomo večkrat srečavali v tej razpravi, ker se vleče kaker črna nit skozi vso zgodovino bolgarske cerkve do današnjega dne.
Papež je prav previdno odgovoril, da o tem ne more nič gotovega določiti, dokler ne dobi jasnih in natančnih poročil po svojih iegatih o njihovih razmerah. Na vsak način bodo dobili škofa in, ako bo potrebno, tudi nadškofa, če vže ne patrijarha, na katerega se bodo vsi drugi škofje njegove države obračali (po 35. apostol, kanonu.) Prvega nadškofa bode posvetil papež sam in mu podelil palij, ta bo pa posvečeval druge škofe in ti podložni škofje bodo posvečevali nadškofove naslednike.
Nadškof in škofje se vendar morajo v vseh važnejših in težjih vprašanjih obračati na apostolsko stolico. ‘)
To je kratek obseg važnega pisma, o katerem vže omenjeni zgodovinar Neander pravi: „Diese Antvvorten zeigen, dass es dem Papste nicht bloss darauf ankam. die Einrichtungen der rom. Kirche, das Papstthum und einen christlichen Ceremonien-dienst unter den Bulgaren einzufuhreu, sondern dass er es sich auch sehr angelegen sein liess, sie auf das, was zur christlichen Lebensbildung erfordert werde, aufmerksam zu machen. Und in der Art, wie er auf den Standpunkt und die Bediirfnisse des neubekehrten Volkes Riicksicht nahm, bewahrt sich seine Hir-tenweisheit.“ In dalje : „Sicher erhellt aus diesen Verhandlungen des Papstes mit den Bulgaren, dass er vveit mehr als ein grie-chischer Patriarch fur ihre religiosen Bediirfnisse zu sorgen geeignet vvar.2) V tem pismu je papež jasno načrtal pot k pravi krščanski civilizaciji.
V lepi sliki nam se kaže modrost, previdnost in obzirnost praktičnega duha papeža Nikolaja I. Govori jim kaker oče otro-
Cap. 106..- Sed ot illi sive nune sive post haec somper in rebus du-biis et nogotiis majoribus Sodom totius Eeclesiae more oonsulont Apostolicam et ab illa instructi, in quibus oportet, instituent, et quae Dei sunt sedula praedieatione docebunt.
2) II., str. 168, 171.
’) Zgodovinar Gfrorer pravi:	„Hiitte Kiinig Bogoris und sein Volk
diese RatiiBchlago vollzogen, so wiirde Bulgarien nie wed«r byzantinischem, noch tuikischem Jocbo veifallen sein. Byzantinische Geschichtou II, str. 82.
kom, kaker učitelj svojim učencem ; vzvišene resnice krščanstva jim podaje v priprosti obliki, obrača jih na posamezne konkretne slučaje, nalaga jim le toliko, koliker morejo njihove nravstvene moči nositi. Glavno skrb obrača na to, da se krščanski duh pre-lije v njih srca, da se znotranje prenove ; vse, kar se tiče ie zunanjosti, je nebistveno. Papež želi sicer, da zapusti svoje stare paganske. nelepe navade, ali dopušča njih narodne posebnosti: njih narodni živelj, očiščen od vsega divjega in nespodobnega, naj se dalje razvija pod solncem krščanske vere. Na taki podlagi se lahko osnuje močna, dobro vrejena in srečna država.
Podobne nauke je nekdaj Gregor V. dal Anglosaksom ; zdi se, da si je Nikolaj ravno njega vzel za vzor. — Papeževe poslance in misijonarje je Boris prav prijazno in slovesno sprejel. Novi misijonarji so takoj začeli svoje blagonosno delovanje. Knez jim je v vsem bil na roko. Ker so se vsakovrstni krivoverci klatili po zemlji in vznemirjali ljudstvo, jih je knez vse brez razločka izgnal iz dežele, ne izvzemši niti pravovernih grških duhovnikov.
Tudi kralj Ludovik je poslal v Bolgarijo enega škofa, več dnhovnikov in nekoliko djakonov. Ker so pa vže našli ondi papeževe poslance, vrnili so se nazaj.
II.	Cerkvena politika kneza Borisa.
Rimski duhovniki so vpeljali v Bolgariji latinski obred mesto grškega. Samo po sebi je bilo to popolnoma opni vičeno : z istim pravom, s katerim so Grki naložili Bolgarom s voj obred, mogli so tudi latinci svoj obred vpeljati.
Za Bolgare same je pa bilo vse jedno, ker tuj jim je bil j"eden in drugi jezik, da še celo nevavniši jim je bil živi grški jezik, kaker mrtvi latinski. V stari bolgarski književnosti se dovolj kaže preveliki vpliv bizantizma.
Teže je pa opravičevati latinske škofe v tem, da so znovič birmali one, ki so po obredu izhodne cerkve vže takoj po krstu sprejeli zakrament sv. birme. — Postavimo se na stališče onega časa, in ne bomo jiui mogli očitati strasti ali sovraštva.
Zahodnjaki niso poznavali navad grške cerkve in so mislili, da j edino škof more deliti zakrament sv. birme, kaker je bilo na zahodu. Cerkev še takrat ni izrekla svoje sodbe o tem vprašanju, zatorej so na zahodu mnogi mislili, da je le škof de-litelj tega zakramenta. Se le tridentinski zbor je izrekel, da je škof redni delitelj sv. birme, izredno jo more deliti torej tudi prost duhovnik, kaker je še dandanes navada v izhodni zjedinjeni in nezjedinjeni cerkvi.
A latinski škofje so imeli še druge vzroke, da so znovič birmali Bolgare. Duhovniki, ki so poprej v Bolgariji delovali, so večinoma bili posvečeni od Kočija, katerega pa apostolska stolica ni
priznala za škofa. — Na izhodu so p -trijarhi sebi pridržali pravico posvečevati sv. krizmo, zatorej so grški duhovniki Bolgare mazilili z ono krizmo, katero je posvetil Focij ; on pa ni bil priznan za patrijarha. Ko bi torej latinski škofje priznali veljavnost maziljenja ž njegovo, krizmo, bi posredno tudi njega priznali za patrijarha.1) S tem je bil še bolj žaljen grški napuh.
Novi misijonarji so imeli obilno žetev v Bolgariji, a tudi knez je bil popolnoma zadovoljen ž njimi. Nekega dne je sebe in svoje podložnike slovesno razglasil za sinove rimske cerkve. Zgrabil se je za lase, kar je bilo simbolično znamenje pri starih Bolgarih, da se nekomu podvrgavajo. — Poslal je novo poslanstvo v Rim k papežu in ga prosil, da bi mu Formoza imenoval za bolgarskega nadškofa.
Papež se je zelo veselil vspeha svojih misijonarjev zlasti sedaj, ko mu je izhodni razkol delal toliko skrbi. Toda želji knezovi ni zadovoljil, da bi mu dal Formoza za nadškofa. — Do današnjega dne se ne ve, kaj je bil pravi vzrok, da papež ni hotel imenovati Formoza za nadškofa bolgarskega, a ravno v tem tiči prva kal razpora mej Rimom in Bolgarijo
Nikolaj je odločil za Bolgarijo nove misijonarje : škofa Gri-nioalda iz Polimarcija2) in Dominika iz Triventa v Samniju in nekoliko vrednih duhovnikov, izmej katerih bi si naj knez izbral nadškofa.
Preden se je to poslanstvo odpotilo iz Rima, vmrl je papež Nikolaj dne 13. listopada 867, a njegov naslednik Hadrijan II (867—872) je potrdil sklep svojega predhodnika in odposlal omenjeno poslanstvo v Bolgarijo.
Jireček3) pravi, da Hadrijan iz osebnega nasprotstva ni hotel Formoza imenovati za nadškofa.
To je lahko povedati, ali teže dokazati. Prav dostavlja učeni frančiškan Markovič da bi Jireček dobro storil, ko bi vsaj povedal, odkod je to zvedel,') ker njegova trditev je brez vsake podlage. Ne le Hadrijan ni hotel Formoza imenovati za nadškofa, ampak tudi Nikolaj, morala je torej sv. stolica imeti drugih razlogov, ne pa osebnega nasprotstva. Ko bi bil Nikolaj oseben nasprotnik Formozov, ne bil bi mu nikdar poveril tako važnega poslanstva. — V odgovoru na prošnjo Borisovo pravi papež, da Formoz ne more zapustiti svoje črede, ki mu je izročena (bil je namreč škof v Portu). Mogoče je sicer, da so v njegovi škofiji bile take razmere, da ni mogel z lahka za-
‘) Pliotius I. 640.
2) Dandanes bržkone vas Boinarzo blizu Viterba. Photius I. str. 166. op. 167.
a) Grescliichte der Bulgaren 156. — „Papst Hadrian II., des Nikolaus Naebfolgi.r, vvollto auj personlicher Ungunst auf dinsen Vorseblag nicht ein-goben.“
‘) Cesarizam i bizantinstvo I. str. 472.
pustiti svejega ljudstva, ali če ga je papež lahko poslal v Bolgarijo kot poslanca, zakaj bi ga ne mogel poslati nazaj in njegovo škofijo drugemu izročiti ? Mislimo, da je Hefele zadel popolnoma pravi vzrok, zakaj je sv. stolica odbila prošnjo Borisovo.1) Stari cerkveni kanoni namreč niso dopuščali, da bi se prestavljali z jedne stolice na drugo.')
Izjeme sicer niso bile izključene in na izhodu so škofje večkrat menjavali svoje stolice, ali le takrat, če je to zahtevala ali dopuščala višja oblast, patrijarh, cerkveni zbor ali papež. Aleksander, škof v Flavijadi v Kapadociji, je bil v začetku 3. stoletja prestavljen v Jeruzalem, nicejski cerkveni zbor je Evstahija prestavil iz Bereje v Antijohijo, tudi sv. Atauazij je prestavil nekega škofa na metropolitsko stolico v Ptolemajidi. Takih slučajen bi na izhodu lahko več našteli, ali bodi to dovolj. Zdi se. da je rimska cerkev bila v tem še strožja, ker do Marina I (882—884) ni zasedel Petrove stolice nobeden papež, ki bi vže poprej bil škof. — Ko bi papež sedaj poslal Formoza za nadškofa v Bolgarijo, dal bi sam orožje v roke Grkom, ki so pri vsaki priliki črnili Rim, da razdira stari cerkveni red, in bi še huje rogovilili proti latinskim duhovnikom v Bolgariji. —
Nasprotniki Formozovi so pozneje trdili, da je Formoz kneza Borisa pregovoril, da mu je pod prisego obljubil, da ne bo drugega predlagal papežu za nadškofa kaker njega. Pa Formoz je pozneja kot papež (891—896) imel mnogo nasprotnikov, ki so marsikaj lažnjivega o njem raztrosili, nekaj bi pa tudi moglo biti na tem resnice, ker mu je Boris bil nenavadno naklonjen.
Dve 'eti pozneje 869. je Boris poslal tretje poslanstvo v Rim z darovi in prošnjo, da bi mu dal za nadškofa arhidijakona Marina. Ker je pa Marin dobil takrat vže drugo nalogo, zopet ni bila vslišana prošnja Borisova. Marin je namreč bil vže odločen za papeževega legata v Carigrad, da bi ondi z Donatonv ostijskim in Stefanom, škofom iz Nepe, zastopal papeža na 8. vesoljnem cerkvenem zboru.
Boris je prosil papeža, ba bi mu poslal za nadškofa Marina ali pa katerega	drugega	vrednega duhovnika.	Ko	bi	bil papež slutil, kaj se bo sicer iz	tega izleglo, gotovo bi	mu	bil	vslišal
prošnjo. Zgodovinski viri popolnoma molče, kaj bi bil pravi vzrok, da ni hotel papež poslati Marina v Bolgarijo, ker pa ne vemo vzrokov, ne moremo niti hvaliti niti grajati postopanja apostoliske stolice, katera je gotovo imela razloge za svoje čine. Takratni razpor na	izhodu	je učil papeže, da ni	dobro	preveč
popuščati, toda pri	Bolgarih	se je Rim prevaril.3)
Papež je poslal v Bolgarijo poddjakona Silvestra s poro-
Conciliengoschiclito IV. 341. a) 21. kanon antijohijskoga zbora 1, 341, *) Co»arizain i bizantinstvo I. 472.
čilom, da mu pošlje za škofa, kogar bo knez sam hotel, ako ne bo zadovoljen s Silvestrom, samo ne Formoza in Marina. Ni pa res, kar Jireček pravi, da je papež vže posvetil Silvestra za nadškofa in ga kot takega poslal v Bolgarijo,1) ker v življenju Hadrijanovem, ki je jedini vir v tej stvari, beremo : „Pontifex Silvestrum (juendam subdiaconu m Bulgaris e 1 i g e n d u m direxit.“
Boris je bil vžaljen in je Silvestra takoj nazaj poslal zahtevajoč, naj mu papež da Formoza ali Marina za nadškofa. Papež je ostal pri svojem oslanjajoč se najbrže na cerkveno-politične razmere na izhodu, ki so se za papeža vgodne kazale.
Poglejmo sedaj nekoliko v Carigrad — Kaker bi grom vdaril mej Bizantince, tak hrup je napravil v Carigradu glas, da so se Bolgari odcepili od njih in' se združili z Rimom. Bolgarija torej, ključ Carigrada, je izgubljena za njih ! Še bolj jih je peklo, ko so videli, da so grški duhovniki izgnani iz Bolgarije. Njim pred vratmi naj se tedaj širi latinski obred in jezik, in latinski duhovniki dele z nova zakrament sv. birme onim, katere so vže grški duhovniki bili mazilili! S tem je bil do skrajne mere razžaljen grški napuh in o prvi priliki se bodo maščevali Rimu.
V tem času so bile razmere mej Carigradom in Rimom sila napete : Focij je pretrgal vsako zvezo z Rimom. Ne spada sicer v našo razpravo Focijev razkol, a ker je ozko zvezan z bolgarskim vprašanjem, ne moremo ga popolnoma prezreti. Bolgarija je bila nov vir razprtij mej izhodom in zahodom.
L. 857. je cesarski dvor v Carigradu pregnal pobožnega patrijarha Ignacija, ki je odločno grajal nesramnosti na cesarskem dvoru. Na njegovo mesto je cesar imenoval za patrijarha posvetnjaka Focija, ki je bil jeden najučenejših ljudi onega časa, ali hinavec in prUizovalec prvega reda, poleg tega pa neizmerno častilakomen. Š prilizovanjem, z obljubami in grožnjami je pridobil večino izhodnih škofov zase, ali težje je šlo pri papežu. Ko bi se vsaj Ignacij hotel odreči patrijarške stolice, bilo bi mu lahko, ali Ignacij se ni dal na noben način pripraviti, da hi se odrekel svoje pravice. Focija so vsi pošteni Kristijani imeli za tata, ki se je prikradel v ovčinjak Gospodov. To ga je peklo. Ignacij je v Rimu iskal pravice, ali tudi Focij je skušal prav zvito pridobiti papeža, da bi ga priznal. Kaker lisjak se globoko ponižuje v svojem pismu pred papežem, izpoveduje pravo vero in zatrjuje, da je proti svoji volji sprejel škofovsko čast.
Toda Nikolaj I se ni dal zaslepiti z laskavimi besedami, ampak je poslal v Carigrad svoje legate, da bi stvar natanko preiskali. Prišedši legati v Carigrad niso smeli občevati s pristaši Ignacijevimi, da ne bi zvedeli resnice. S prošnjami, obljubami in lažmi so jih Bizantinci naposled pripravili, da so se
') Gjschichte der Bulgaren 157.
izneverili svojej dolžnosti in obljubili, da bodo Focija potrdili, a Jgnacija izobčili in odstavili. Tako se je zgodilo. Focij je meseca majnika 861 sklical sinodo, katera je po volji cesarjevi inFo-cijevi obsodila in odstavila Ignacija od patrijarške časti. Papeževi legati so to potrdili. Ali odločni papež Nikolaj I, na katerega se je obrnil preganjani Ignacij, je kmalu prišel na sled hudobiji. L. 763. je na cerkvenem zboru v Lateranu izobčil najprej svoje legate, ki so tako nečastno izvršili svojo nalogo, potem pa tudi Focija in vse njegove pristaše.
Focij je ostal trdovraten, čakal je priložnosti, da bi se maščeval papežu, gledal si je z gnusnim prilizovanjem ohraniti milost cesarskega dvora, skušal je celo na zahodu pridobiti škofe zase. — Focij je stopil na odprto poije kot hud in odločen nasprotnik Kima. Kazkol ni delo jednega človeka, tudi ne jednega stoletja, ampak njegove korenine se raztezajo skozi mnoga stoletja celo do Konstantina V. Kar je vže dolgo pripravljalo razkol, vtelesilo se je sedaj v Fociju. —
Na izhodu je še vedno bilo dokaj nasprotnikov Focijevih, zlasti ko se je zvedelo, da ga papež neče potrditi, vzdignili so pristaši Ignacijevi glave; toda Focij je znal svoje nasprotnike odstraniti in v tem ga je tudi dvor krepko podpiral. Nekateri so bili izgnani, drugi so izgubili premoženje, tretji so ječali po temnicah, jedne je pridobil z denarjem, drugim je podelil škofovske in druge lepe službe. Celo na zahodu je našel prijateljev.
Na papeža je sestavil razžaljivo pismo, katero je cesar pod svojem imenom poslal v Rim. Kaker pravi despot zahteva od papeža, da se opraviči: 1) zakaj je kaznil Rodoalda in Zaharija (ki sta se kot papeževa pvslanca dala podkupiti v Carigradu) ; 2) naj izda Ignacijeve prijatelje, ki so pribežali v Rim; 3) naj prekliče svojo sodbo o Fociji; ker sicer bo grška vojska vdarila na Rim in se strašno maščevala nad papežem. — Pismo je bilo polno zaničevanja in psovk na papeža, na Rim, na zahod, na Latince in njihov jezik, katerega imenuje barbarski, scitski.
Papež je ravno hotel poslati svojega poslanca v Carigrad s prav ljubeznivim in vljudnim pismom, ko mu pride (meseca avgusta 865) omenjeni list od cesarja. Odposlal mu je torej drugo pismo, v katerem kratko in vljudno odgovarja na razžaljivo pismo cesarjevo, kaker se spodobi najvišjemu pastirju, očetu in poglavarju cerkve. Naslednjega leta (866) je zopet skušal poravnati nered v izhodni cerkvi in je v ta namen pisal več pisem : na cesarja, na njegovega sovladarja Barda (ki je pa mej tem bil vže vbit 21. aprila 866), na cesarico, na Focija, Ignacija in carigrajski senat. — Ravno v tem žalostnem času so na veliko tolažbo papeževo prišli v Rim bolgarski poslanci, ki so prinesli veselo novico, da bolgarski narod stopa pod varstvo sv. Petra. To ga je tem bolj veselilo, ker je upal, da bo iz Bolgarije laže vplival na Carigrad. Doslej ni mogel niti svojih legatov po-
slati v Carigrad, ker Grki bi jih na morju vlovili in v najboljšem slučaji nazaj poslali. Iz Bolgarije bi njegovi poslanci mnogo lože prišli v Carigrad, zatorej je takoj odpravil z bolgarskimi poslanci in misijonarji tudi tri legate s prej omenjenimi pismi v Bizanc. Le-ti so se nekoliko dnij zadržali na Borisovem dvoru, potem so jih pa bolgarski poslanci spremljali proti Carigradu. V izhodni prestolnici se je mej tem zvedelo, da prihajajo rimski legati, in vlada je izdala vkaz, da se na meji primejo in nazaj pošljejo. Tako se je zgodilo. Le bolgarskim poslancem je bilo dovoljeno iti naprej v Carigrad, papeževe legate je pa cesarski vradnik hudo ozmerjal in nazaj poslal. Torej jim je Focij odposlal posebno pismo, v katerem obsoja dozdevne rimske zmote, ter jim poroča, da le pod tem pogojem smejo priti v Carigrad, če podpišejo to pismo in če nosijo s seboj papeževo pismo, v katerem njega priznava za vesoljnega patrijarha. Legatom ni preostalo drugega, kaker vrniti se čez Bolgarijo nazaj v Rim. Cesar Mihael je pa pred bolgarskimi poslanci izrekel, da se ne bi živi vrnili, ko bi ne prišli ravno iz Bolgarije. Še poslance bolgarske je hudo oštel, zakaj so jih pustili čez svojo zemljo.
Tudi Borisu je poslal pismo, v katerem na vse mogoče načine črni Latince in jih imenuje heretike.
Vže to nam kaže, kako važna je bila Bolgarija za Rim, a tudi za Carigrad, bila je v resnici vže takrat ključ orijenta. Zguba Bolgarije je hudo pekla Grke, in ko bi tudi ne imela ni-kakega pomena za Carigrad, ne bi mogli mirno prenašati, da se papeževa oblast vtrjuje v njihovi bližini. Grki so delali vse mogoče od 1. 366-869, da bi Bolgare odvrnili od Rima. Omenjeno pismo je le začetek.
Zveza Bolgarije z Rimom je bila resen opomin za Focija. Iz tega se mu je morala roditi misel, kaj bi bilo, ko bi se enako tudi druge cerkve, ki niso bile pod bizantinsko vlado, po malem odtrgale od njega in se pridružile Rimu ter bi naposled sam ostal s svojimi škofi, ki so ž njimi vred bili ponižni hlapci cesarjevih vkazov. Posebno ga je mikalo pridobiti izhodne pa-trijarhe, antijohijskega, jeruzalemskega in aleksandrijskega, ker če ima nje pri sebi, potem je celi izhod ž njim. Zatorej je razposlal posebno okrožnico na izhodne patrijarhe, v katerej celi razpor prenaša na dogmatično polje. Dobro je vedel zviti modrijan, da bi si ne pridobil ni žive duše, ko bi jim le svoj osebni prepir s papežem razkladal, zato je svoj vpor proti Rimu naslikal kot, obrambo prave vere proti zmotam latinske cerkve. V tem pismu je na zahodno cerkev izlil ves žolč, katerega mu je ravnokar predrlo bolgarsko vprašanje. Pravi, da so se brezbožni zahodnjaki spustili kaker grom, potres in toča v Bolgarijo ter kaker divje zveri poteptali vinograd Gospodov. Našteva posebej razne zmote, katere Latinci po Bolgariji trosijo, zlasti nauk o sv. Duhu, da izhaja iz Očeta in Sina. Focij je pri tern pozabil,
-•da je pred kratkimi leti v svojem prvem pismu na papeža jasno izrekel, daje vera o b e h c e r k v i j j e d n a k a, a posebne navade v različnih cerkvah da nimajo posebnega pomena, ker vsaka cerkev se sme svojih navad držati in te navade ne sezajo v same verske lesnice. Za vzgled je takrat navajal celibat in sobotni post, a sedaj so mu prav te razlike najhujše krivoverstvo. Ali najbolj se izpodtika nad naukom, da sv. Duh izhaja iz Očeta in Sina.
V naši razpravi ne moremo natančniše govoriti o tej točki, omenjamo le, da je tudi tukaj Focij sam sebe porezal. Dobro je vedel, da ta nauk na zahodu ni nov in vendar je prej priznaval pravovernost rimske cerkve, ko je papežu poslal svojo intronis-tiko‘j. Priznava tudi sam, da so zahodni očetje tako učili; kar zavrača le s tem, da drugi tega niso učili. Kako piškav je ta dokaz, lahko vsak izprevidi.
Tzmej onih „tisoč očetov“ ni mogel ne jednega navesti, kateri bi nasprotno učil, namreč da sv. Duh izhaja s a m o iz Očeta. Prav nasprotno so mnogi tudi na izhodu učili, da sv. Duh izhaja iz Očeta in Sina, kaker: Origen, Atanazij. V., Gregorij nizanški, Epifanij, Ciril jeruzalemski in aleksandrijski, Didim i. dr.
L. 867. je Focij sklical svoj „ekumenski zbor“, da bi sodil papeža. Predsedoval mu je razuzdani cesar Mihael, a vdeležil se ga je tudi carigrajski senat. Focij je najel tri menihe, ki so zastopali tri izhodne patrijarhe. Pred zbor so stopili tudi tožniki papeža Nikolaja, ki so ga tožili, da je heretik, da je kriv raznih hudobij, zatorej se mora obsoditi in s prestola pahniti. Kaker nekdaj Pilat, hotel si je tudi on roke oprati, zatorej se je navidezno protivil, da bi papeža obsodili, preden so zaslišali njegovo •obrambo. Toda najeti zastopniki patrijarhov, navzoči škofje in državni velikaši so sodili, da se tak hudodelec mora obsoditi. Fo-•cij je popustil ter izrekel prekletstvo nad papežem in vsemi, ki bi bili ž njim w zvezi.
Kaker knjižničar Anastazij poroča, je obsodbo podpisalo 21 škofov, a sam Focij je dostavil še do tisoč krivih podpisov, da bi tako njegov „conciliabulum“ imel obliko ekumeničnega zbora.
Da bi se pa odloki tega zbora vresuičili, treba je bilo pridobiti nemškega cesarja Ludovika II (843-876), ki se je ravno poprej sprl s papežem, ker ta ni hotel rešiti ekskomunikacije škofov Teutgada in Guntarija. Focij je poslal na nemški dvor dva metropolita z laskavimi pismi na cesarja in cesarico. Toda tukaj je Fociju spodletelo. Ludovik se je mej tem pomiril s papežem in tudi Teutgad in Guntarij sta se pokorila. — V tem so se vrnili v Rim tudi papeževi poslanci, katere so bili Grki na bolgarski meji nazaj poslali. Prinesli so s seboj tudi Focijevo
') Pismo, katero so novoposvečeni Škofjo pošiljali v Rim in v katerem ao izpovedovali svojo vero in jedinstvo z apostolsko stolico.
pismo na Borisa. Papež je sedaj jasno sprevidel, da je Focij nevaren sovražnik in da mu se treba odločno vpreti. Še neki drug spis je poslal Focij Borisu, v katerem posebno tri reči očita. La-tincem : I) da devajo na Veliko noč s Kristusovim telesom jagnje na oltar in je Bogu darujejo ; 2) da latinski duhovniki brado brijejo (!) in 3) da Latinci dijakone posvečujejo za škofe, ne da bi jim prej podelili mašniški red. — Oba ta spisa sta se izgubilar ali vemo vsebino iz papeževega pisma na nemškega nadškofa Hinkmara, v katerem se ozira na ona dva Focijeva lista.
Napadal je tudi primat apostolske stolice trdeč, da je s cesarskim prestolom preneseno tudi cerkveno poglavarstvo v Carigrad. „Bizantinska ideja je dozorela/1 pravi k temu Markovič.. ^Prvikrat se je bila pokazala pred petimi stoletji v 3. carigrajskem kanonu, sedaj se je pa vtelesila v Fociju in prišla do zmage nad mrzkim in heretičnim zahodom.“ ') Taka pisma so morala motiti Bolgare, ki še tako niso imeli jasnih pojmov o bistvu in vstrojstvu cerkve.
Kmalu bomo videli, da grško rovanje ni bilo brez vspeha.
Velike politične spremembe v grškem cesarstvu so provzro-čile prevrat tudi v cervkenih razmerah. Razuzdani cesar Mihael III je bil pijanec in se je kmalu naveličal Bazilija, svojega tovariša na cesarskem prestolu, ki ga je hotel navrniti na zmer-niše življenje. Snoval je, kako bi se ga znebil, toda prehitel ga je Bazilij. Ko se je nekega večera opil in trdno zaspal, je Ba-zi’ij poslal zarotnike v njegovo sobo, ki so nevrednega cesarja vmorili. Za njegovo smrt se ni zmenil uikdo in Bazilij je mirne duše šel vže drugi dan 24. septembra 867 v cerkev, da bi zahvalil Boga. Novi cesar je dobro vedel, da boljši del naroda in duhovščine po strani gleda Focija in še na tihem z Ignacijem drži. Da bi pridobil boljše ljudi zase, spremenil je cerkveno politiko.
Vže 25. kimovca je poslal Fociju vkaz, naj zapusti patri-jarško palačo, a drugi dan je naložil pomorskemu zapovedniku Eliju, naj privede nazaj Ignacija, Focija je pa zaprl v samostan Skepe
Ta dogodek nam jasno svedoči, v kakšni odvisnosti je bil najvišji cerkveni poglavar v izhodni cerkvi. 23. novembra 857. je bil Ignacij pregnan se svoje stolice, a na isti dan 867. je bil zopet siovesno postavljen v svojo prejšnjo čast po dolgem preganjanju in hudem trpljenju. Kmalu potem meseca decembra i. 1. sta patrijarh in cesar obnovila zvezo z rimsko stolico. Papež. Nikolaj I, ki je toliko bridkosti okusil, ni doživel veselja, da bi se izhod zopet obrnil k njemu kot svojemu očetu.
V svojih pismih priznavata cesar in patrijarh slovesno primat rimske stolice in prosita, da bi papež poravnal nered v iz-
‘) Cosar. i biz. I. 448.
Rodni cerkvi. Naslednik sv. Petra slavi sijajen triumf. Celo Fo-•cij, ki je pred kratkim preklel rimskega papeža, se je sedaj •obrnil v Rim in tako nehote priznal papeža za naj višjega sodnika.
Cesarjevi in patrijarhovi poslanci so prinesli s seboj tudi spise Focijevega zbora, na katerem je bil Nikolaj I obsojen. Iz teh spisov so še le prav spoznali v Rimu, s kakšnim blatom je Focij ometaval apostolsko stolico. Zatorej je Hadrijan 1. 869 sklical cerkveni zbor v Rim, kateri je Focija znovič obsodil s •pristavkom, da se vsprejme zopet v cerkev, ako se spokori in prekliče svoje zmote. V Carigrad je poslal svoje legate z bolgarskimi misijonarji, o katerih smo zgoraj govorili. Mej drugim -svetuje cesarju, da se skliče veliki cerkveni zbor, kateremu naj njegovi legati predsedajo in kateri naj določi, kar je potrebno za cerkveni red. Poslal je tudi posebno pismo, katero naj podpišejo vsi, ki so bili na strani Focijevi, ako pa kdo ne bi podpisal, naj se zmatra za razkolnika. Legati so se mimogrede oglasili pri bolgarskem knezu, a 24. septembra 869. so srečno prišli v Carigrad, kjer jih je cesar slovesno sprejel. Patrijarh in cesar sta bila pripravljena na vse, kar je papež zahteval. Začele so se takoj priprave za veliki, občni cerkveni zbor. Poslali so svoje zastopnike tudi izhodni patrijarhi: jeruzalemski, antijohijski i) in aleksandrijski, ki so takrat bili vže pod saracensko oblastjo.
Dne 5. oktobra 369. se je slovesno otvoril četrti carigrajski ali osmi vesoljni cerkveni zbor, ki je trpel do 28. februvarija 870. in je imel deset sej. Ker določbe tega zbora ne segajo v našo razpravo, ne bomo natančniše o njem govorili; dovolj je, •če omenimo, da so zbrani očetje obsodili Focija in njegove pristaše ter slovesno izrekli najvišjo oblast rimskih škofov nad vesoljno cerkvijo.
Vstaviti se pa moramo pri zadnji — deseti seji, ker tukaj se srečavamo z Bolgari.
Povedali smo zgoraj, kako je Boris nazaj poslal v Rim pod-djakona Silvestra s pristavkom, naj mu papež da Formoza ali Marina za nadškofa.
Pismo, katero je pri tej priliki poslal Boris papežu, kaže očitno nejevoljo Bolgarov. Osorno in trpko zahteva knez nadškofa. Razmere mej Rimom in Bolgarijo so se shujšale. Svojeglavemu knezu je bilo vže predolgo čakati imenovanje nadškofa. Kaker smo vže rekli, so viri v tej stvari nejasni in pomanjkljivi, zatorej ne vemo prav, kakšni vzroki so bili, da je rimska stolica tako dolgo odlašala z imenovanjem bolg. nadškofa. Nekaj je vže v tem resnice, da je trebalo prej krščanstvo vtrditi, ljudstvo pokrstiti in poučiti in potem še le misliti o urejenju bolgarske
') Antijohijska stolica je bila takrat prazna (360-870), zatorej je antijo-hijeko cerkev zastopal tirski metropolit Tomaž.
hijerarhije. — Nameni Borisovi tudi niso bili popolnoma čisti r liotel je imeti v svoji deželi cerkvenega poglavarja, kateri bi1 seveda po njegovih željah ravnal, kaker je bilo pri njegovih sosedih, Grkih.
Cerkvene homatije v Carigrada so delale poleg tega papežu toliko skrbi, da je vso svojo pozornost obrnil na izhod, a vgodni preobrat v Carigradu dajal mu je pogum, da je odločneje postopal v cerkveno-političuih vprašanjih. Toda prevarili so ga Grki in Bolgari.
Borisa je skušal vmiriti, obljubil mu je. da mu posveti za nadškofa, kogarkoli hoče razven Formoza in Marina, toda prepad mej Bolgarijo in Rimom je bil vže gotov. Ko se je Borisov poslanec vrnil iz Rima, poslal ga je z drugimi veljaki naravnost v Carigrad. —
Motil bi se, kdor bi mislil, da je jedino nadškofovsko vprašanje pretrgalo vezi mej Rimom in Bolgarijo. To je bil le bližji povod, pravi vzrok je pa bila politika in — bizantinsko hujskanje.
Kaker se je Boris prej iz političnih vzrokov odvrnil od Carigrada in približal k Rimu, tako ga je tudi zdaj politika sprijuteljila z Bizancem. — Cesar Bazilij je bil rojen Slovan iz. neke vasice pri Drinopolju (Adrianopolis). Kot mladenič je bil v bolgarski sužnosti, poznal je torej dobre in slabe strani bolgarske države. Boris je spoznal v njem mogočnega in bistroumnega vladarja in spretnega vojskovodjo. Ni mu ostalo drugo kaker skleniti ž njim zvezo, ali si pa poiskati močnih zaveznikov in prijateljev proti njemu.
Od Nemcev se ni mogel nadejati pomoči, ker so bili mej seboj v vednih prepirih iu so sami potrebovali tuje pomoči proti razbojniškim Normanom. Nemška politika v zahodno-slovanskih zemljah, zlasti v Moraviji, je tudi morala odvračati Bolgare od zahoda. Boris je bil torej v resnici v nevgodnem položaji; politika ga je silila, da -e je nagibal sedaj k Rimu, sedaj k Carigradu. Na izhodu je cerkev bila tesno združena z državo, ako je torej Boris liotel s cesarjem v prijateljstvu živeti, moral se je piibližati grški cerkvi, nasprotno pa, ako je pretrgal politične vezi ž Bizancijem, moral se je odvrniti tudi od izhodne cerkve,, ker ravno to je bila najmočnejša vez.
Razven tega ne smemo pozabiti, kako je Grke peklo, da se je Bolgarija odtrgala od njih in da so zato vse sile napeli,, da bi jih zopet pridobili. Saj je vže Focij pisal v znanem razpisu na izhodne patrijarhe: „ Jaz upam, da se bodo Bolgari dali zopet pridobiti....“ Grki niso držali rok križem. Črnili so La-tince in zahodno cerkev, naposled so popolnoma zmedli omahljive Bolgare z obljubami, z denarjem in prilizovanjem. — Sam pe sebi prestop Bolgarov k carigrajski cerkvi ni bil tako hud, saj je carigrajska cerkev sedaj bila zopet v zvezi z apostolsko sto-
lico, ali po svojih nasledkih je bil ta čin osodepolen za bolgarsko-cerkev in državo.
Ako navedemo besede Markovičeve: „Tako je Bugarska naviek odvojena od rimske patrijaršije i od neposrednog vpliva apostolske stolice“ — mislimo, da smo, dovolj označili važnost tega dogodka. ‘)
Ko so bolgarski poslanci prišli v Carigrad, se je osmi vesoljni cerkveni zbor bližal koncu. Pri deseti in zadnji seji 28„ februvarja 1. 870. so bili navzoči tudi bolgarski poslanci, katerih je bilo deset ali jednajst. Na osmem občnem cerkvenem zboru je sijajno zmagala resnica in pravica. Sv. stolica, ki se je tako-stanovitno in z apostolsko odločnostjo borila, je doživela sijajno zmago. Pred kratkim je Focij vse sile napel, da bi očrnil rimsko cerkev in krščanski izhod odtrgal od nje; a božja Previdnost je hotela, da se je krščanski izhod zbral še jedenkrat in — zadnjikrat v ekumenski zbor ter glasno in jasno zasvedočil pred nebom in zemljo, pred vsemi narodi in vsemi časi, po svojem ce -sarju, po patrijarhih in škofih, čisto in n e o m a d e ž a n o vero Petrove stolice in da je n jej dal Kr i s t u s n a j v i š j o oblast nad celo cerkvijo.2) — Žalibog, da so se vže-na samem zboru jeli zbirati nevarni oblaki nad cerkvijo in ravno Bolgarija je bila vzrok novih razprtij mej izhodom in zahodom.
Bolgarski poslanci so prinesli s seboj vprašanje: Katerej patrijarhiji pripada Bolgarija, carigrajski ali rimski? — To vprašanje se je imelo rešiti.
Da nas ne bi kdo napak umel, moramo pojasniti razliko mej primatom in patri j ar h ato m. Drugo je primat in drugo je p a t rij a rhat rimske cerkve. Dandanes ta razlika nima praktične važnosti, pač pa v starih časih. Ako so se B.ol* garj odcepili od rimske patrijarhij, niso še zato razkolniki.
Primat rimskega škofa, naslednika sv. Petra, je božjega izvora: sam Kristus je dal sv. Petru in njegovim naslednikom najvišjo pastirsko oblast nad cerkvijo, vsi drugi apostoli so dobili jednako oblast; razven sv. Petra ni imel nobeden kakih prednostij in pravic nad drugimi. Vse druge časti, kaker pa-trijarhi, metropolitje i. t. d., so se razvile iz samega vstrojst.va cerkve in so le posredno božjega izvora.
Apostoli so seme Kristusove vere raznesli na vse strani sveta, zasadili so na posameznih krajih mlado drevesce sv. cerkve, katero je daleč okoli poganjalo svoje korenine
Tako je Jeruzalem bil središče palestinskih kristijanov, An-tijohija sirskih, Rim zahodnih, Aleksandrija egiptovskih. Novo-vstanovljene cerkve so ostale v nekaki zvezi z materjo-cerkvijo.
') Onarizam i bizantinstvo I. 475.
*) Ibid. 470.
katera jim je dala življenje. Tako so posamezne cerkve polagoma dobile nekak vpliv nad drugimi mlajšimi. Največjo veljavo so imele seveda one, katere so vstanovili apostoli sami ali njihovi neposredni učenci. — Antijjhijsko cerkev je vladal nekaj časa sv. Peter, aleksandrijsko je vstanovil sv. Mark, učenec in tovariš sv. Petra, rimsko cerkev sta vstanovila in s svojo krvjo posvetila prvaka apostolov sv. Peter in Pavel. Tukaj so bili pravni nasledniki sv. Petra, zatorej je tudi rimska cerkev podedovala od Kristusa vstanovljeno in sv. Petru izročeno oblast.
Tako so se vže po svojem postanku delile cerkve v razne stopinje po časti in veljavi. K temu so se pridružile še druge okoliščine, zlasti politične. Poslednje velja za carigrajsko cerkev, ki ni bila apostolskega postanka, ali so škofje „novega Rima“ dobili sčasoma odločilen vpliv na izhodne cerkve po svojem političnem položaji. — V Carigradu so se shajali škofje raznih dežel, ki so imeli to ali ono opraviti na dvoru. Večkrat so se obračali na carigrajske škofe, da bi branili in podpirali pri vladarju njihovo stvar, a i cesarji sami so večkrat prepuščali razne cerkvene zadeve razsodbi carigrajskih škofov. Tako so čisto naravno posamezni škofje grškega cesarstva polagoma prišli v nekako odvisnost od carigrajskih škofov. — Na ta način so nastali metropolitje, ki pa tudi niso bili vsi jeunaki. Najvišjo metropolitansko oblast so imeli škofje: rimski, aleksandrijski in antijo-hijski. Njim so bili podložni tudi metropolitje bližnjih pokrajin. Oblast aleksandrijskega škofa je segala čez Egipet, Libijo in Peutapolo, antijohijski je imel 15 azijskih pokrajin pod sabo. Jed-nako je tudi rimski škof imel razven svoje primacijalne oblasti še posebno oblast čez Italijo, Španijo, Galijo, Ilirijo, Si-•c lijo in Sardinijo. ‘) Ti trije so bili kat’ eksohen zvani nadško-fje, eksarhi, patrijarhi.
Mej tem ko so se vse cerkve in njih pastirji, sv. očetje, cesarji in celo krivoverci obračali v verskih rečeh na rimskega škofa, bile so cerkve omenjenih pokrajin še posebej odvisne od rimske stolice. Pravice patrijarhov so bile: 1) potrjevati in posvečevati sebi podložne metropolite; 2) sprejemati prizive od pokrajinskih zborov in metropolitov ; 3) sklicavati sinode svoje patrijarhi j e in jim predsedati in 4) razglaševati cerkvene zakone ter skrbeti, da se tudi izpolnjujejo. — Takrat torej ni papež imenoval škofov n. pr. v antijohijski patrijarhiji, ampak patrijarh, a v onih cerkvah, ki so bile neposredno podložne rimski patrijarhiji, izvrševal je papež sam te pravice.
To je tedaj razloček mej patrijarhatom in primatom rimskega škofa. V tem smislu se mora razlagati tudi 6. kanon ni-
‘) Alzog, Kirchengoschichte. Mainz 1860 str. 317. Molilor, Kirchenge-schiclne. Regensburg 1S67. str. 592. Maassen, D. Primat <1. BiBchofs v. Rom. und die a 1 (en Patriarchalkirchcm, Bonn 1853.
cejskega zbora (325), ki priznava aleksamlrijkemu in antijohijs* kemn patrijarhu jednake pravice, kaker rimskemu škofu kot p a-t r i j a r h u.
To razliko moramo imeti v bolgarskem vprašanji pred očmi. Bolgarski poslanci vprašajo : spadamo li mi pod carigrajsko ali rimsko patrijarliijo ? — Izhodni škofje so ravnokar priznali prvenstvo (primat) rimske stolice, zatorej Bolgari niso odpadli od apostolske stolice, ampak le od rimske patrijarliije. — Tri dni potem ko so bile določbe osmega ekumen čnega zbora podpisane in so se škofje večinoma vže razšli, poklical je cesar papeževe legate, patrijarha Ignacija, zastopnike izhodnih patrijarhov, bolgarske poslance in nekatere veljake v svojo palačo, da bi se rešilo bolgarsko vprašanje. Na čelu bolgarskepa poslanstva je bil Peter (ki je vže večkrat bil v Kirnu pri papežu): najprej je zahvalil legatom, da so grede v Carigrad, obiskali in pozdravili Kneza Borisa, ter mu izročili papeževo pismo. Legati odvrnejo, da so Bolgari sinovi rimske cerkve, katera jih zmatra za svoje ude, zatorej niso mogli potovati skozi Bolgarijo, da ne bi pozdravili njenega gospodarja.
Te besede so dale priložnost bolgarskim poslancem razložiti, po kaj so prišli v Carigrad.
„Pred kratkim smo še" — začno poslanci — „bili pagani in smo še le nedavno postali deležni milosti krščanske. I)a se pa ne bi v čem motili, želimo zvedeti od vas, zastopnikov vseh patrijarhov, katerej cerkvi mi pripadamo (t. j. katerej p a tri j ar h ij i “) ?
Legati odvrnejo : „Rimskej cerkvi, ker njej se je vaš knez s celim svojim kraljestvom podvrgel in sicer ravno po tebi, Peter; vam je papež Nikolaj poslal vodila h krščanskemu življenju, škofe in duhovnike. Da pripadate rimski cerkvi, dokazuje tudi to. da ste sami zahtevali od nas duhovnikov, ki še sedaj pri vas delujejo1*.
Bolgarski poslanci: „Mi priznavamo, da smo od rimske cerkve dobili duhovnike, ki so še zdaj pri nas, tudi smo v vsem pokorni rimski cerkvi, ali prosimo vas, da bi razsodili soglasno z drugimi, kateri patrijarhiji pripada za pravo Bolgarija V)
Prav primerno so odgovorili legati: „Mi smo opravili delo,, za katero nas je apostolska stolica poslala, nimamo pa oblasti soditi o vašem vprašanju, vendar, kar se nas tiče, povdarjamo zopet, da ste vi jedino rimskemu patrijarhu podložni in ne moremo ničesar dovoliti, kar bi bilo na škodo rimski cerkvi**.
Na to pa, seveda Bizantincem na ljubo, vprašajo Bolgare izhodni zastopniki: „Čiguva je bila zemlja, kadar ste jo vi o-svojili in kakšne duhovnike ste našli v njej, grške aii latinske ?“■
Razločujejo quaestio juriš in quaostio faeti. — kaker so jih bili Grki poučili.
Bolgari odvrnejo : „Mi smo Grkom vzeli zemljo z orožjem in smo našli v njej grške duhovnike11.
Grki: „Če je tako, tedaj Bolgarija pripada carigrajski pa-trijarhiji.“
Legati so jih dobro zavrnili:
„Razlika jezika ne menja cerkvenega reda. Apostolski stolici rabi latinski jezik in vendar so v rimski patrijarhiji tudi grški duhovniki.*
Ali izhodnjaki zopet pristavijo :
„Ne morete vendar oporekati, da Bolgarija ni bila pod oblastjo grške države.11
Legati to dopuščajo, ali „oerkveni red ne zavisi od političnih sprememb.*
Grki: „S čim morete dokazati, da je Bolgarija vaša?11 Legati: „Iz odlokov rimske stolice se lahko prepričate, da je apostolska stolica od nekdaj vpravljala one pokrajine, iti so politično bile pod izhodnim cesarstvom: Epir, cela Tesalija in Dardanija, ki se dandanašnji imenuje Bolgarija. Ako je po prihodu Bolgarov nehala vprava sv. stolice, se je zopet obnovila, ko so se Bolgari pokrstili, in rimska cerkev ni s tem nič odvzela carigrajski Razven tega so se Bolgari dragovoljno podvrgli rimski cerkvi, katera j ih. je z velikim trudom pokrstila po svojih misijonarjih in škofih, kaker priznavajo Bolgari sami.11
Grki so skušali z vsakoverstnimi vgovori in zavijanjem o-slabiti njihove dokaze, ali legati so odločno vgovarjali: izhodnih poslancev ni uikdo postavil za sodnike, tako reč more le apostolska stolica presoditi, ker ona jedina ima pravo soditi druge cerkve, zatorej se mora cela stvar prepustiti sodu rimske stolice, ki ima obilo dokazov, s katerimi bo branila svoje pravice.
Prepir je postajal resuobniši. Grki so legatom očitali, da so s Franki sklenili zvezo: „Vi ste odpadli od grške države in se zvezali s Franki, zatorej ni pravo, da bi vi v državi našega .gospodarja, grškega cesarja, imeli pravico posvečevati, zatorej se naj povrne grški cerkvi tudi Bolgarija ki je nekdaj bila pod grškim cesarstvom in je imela grške duhovnike.11 ‘)
Ali še odločniše so jih zavrnili legati: „Vašo sodbo, katero ste iz napuha in pristranosti izrekli, razglašujemo neveljavno v imenu sv. Duha, dokler sv. stolica ne izreče o tem svoje sodbe. Tebe pa, patrijarh Ignacij, rotimo pri Bogu in njegovih angeljih in pred vsemi navzočimi, da se držiš onega, kar ti je pisal pa-
*) Sati« indecons ost, ut vos, qui Graecorum imperiutn detreetantes TVancorum foederibus inhaeret s, in regno nostri princpis ordinandi jura ser-vetis. Quapropter Bulgarorum patriam, <juam ex Graeeorum potestato dudum fuisse et graocos sacerdotes habuisse coinperimus, S. Ecclosiae Cplitanae, a ■qua por paganismum recesserat, nune por ohrisnanisinuiu restitui judicamus.
Grškega cesarja imenujejo „svojega gospodarja1*, dasiravuo so biti v earaceuskih rokah.
pež Hadrijan, da se ne predrzneš koga posvetiti za Bolgarijo, ali koga od tvojih tje poslati: Ako pa imaš kakšno pritožbo, obrni se na apostolsko stolico in rimsko cerkev, tvojo varliinjo.“
Patrijarli. ki se doslej ni mešal v razpravo, je sprejel papeževo pismo, ali ga ni hotel takoj odpreti, nego je dal dvoumen odgovor: „Bog ne daj, da bi jaz kaj storil proti časti apostolske stolice; jaz nisem premlad, da bi si dal odvzeti kaj od svojega in tudi ne prestar, da bi sam kaj storil, zaradi česar bi moral drugega grajati/ ') S tem je bila razprava končana.
Ta proces se je izvršil popolnoma po želji Grkov, ki so si tukaj hoteli nadomestiti, kar so bili malo poprej popustili na občnem cerkvenem zboru. Razžaljeni bizantinski napuli je v re-šenju bolgarskega vprašanja dobil svoje zadoščenje. Bizantinska načela o cerkveni oblasti so tukaj zmagala in Grkom je vgaja-lo, da so s pomočjo izhodnih zastopnikov v tej točki ponižali Rim.
Sicer je pa celi proces bil dobro skovana bizantinska zvijača. Cesar Bazilij je znal pridobiti izhodne poslance, a omahljive Bolgare je poučil in naravnal, da so svoje zadeve iznesli pred zastopnike celega krščanskega izhoda, da bi vešenje tega vprašanja imelo v očeh Bolgarov tem večjo veljavo in da bi ne vzbudil suma v njihovem knezu, da išče svojo korist.
Tukaj ni šlo samo za cerkveno jurisdikeijo, ampak je cesarja najbolj mikalo to, da bo s pomočjo cerkve dobil tudi politično moč nad Bolgarijo.
Kaker nam rimski knjižničar Anastazij (f 880) poroča, je pri tem pogovoru igral glavno vlogo cesarski tolmač. Rimski legati niso znali grški, izhodnjaki ne latinski, a jedni in drugi niso razumeli bolgarski, z druge strani po bolgarski poslanci niso znali niti grški niti latinski: Cesarski tolmač je torej razlagal, kaker se je cesarju poljubilo.
Bolgarskim poslancem je cesar izročil posebno pismo, v katerem se zatrjuje, da so namestniki izhodnih patrijarhov razsodili pravdo med Ignacijem in rimskimi legati tako, da je Bolgarija podložna carigrajski cerkvi- 2)
Tukaj se predrzno laže, da so izhodni namestniki razsodili prepir zaradi Bolgarije, ker 1) izhodnjakov ni nikdo postavil za razsojevalce mej Rimom in Carigradom in nikdo jih ni pooblastil razpravljati o takih vprašanjih; 2) rimski legati so slovesno vgovarjali proti razsodbi in izjavili, da celo stvar prepuščajo
Absit a me, ut ego his praesumptionibus oontra decorem Sedi« Ap. implicer, qui nec juveniliter ago, ut, mihi suliripi valeat, noo ita seniliter de-liro, ut, quod in aliis reprehendere doberem, ipse Cominitcam.
Datum est missis Bulgarorum quoddam scHpcum graecis verbis ot
1 iteris exaratuin, cooinens, quasi loci servatores Orientis inter loci servatores Komuno« et Patriurchain Ignatium arbitri osisteutos,, judicaverint Bulgarorum patriam, quue in Illyrico constituta est, dioocesi Gpiituao subjicioudam.
apostolski stolici. Ko bi tudi res bili izliodnjaki sodniki mej Rimom in Carigradom in ko bi tudi papeževi poslanci sprejeli razsodbo, moral bi vendar njihov gospodar pritrditi, preden bi se razglasila. Toda bizantinska politika ni izbirčna v sredstvih, da le pride do svojega smotra.
Pa ozrimo se še nekoliko na samo pravdo in poglejmo, na kakšne razloge se opira ta razsodba. Celo dokazovanje jutrov-cev nosi na sebi pečat bizantizma, iz vsakega stavka mole zmedena načela o vytrojstvu cerkve in njenih pravicah.
Glavni dokaz, na katerega se orijentalci oslanjajo, je ta : pred prihodom Bolgarov je ona zemlja bila last grškega cesarja in Bolgari so našli ondi grške duhovnike, torej Bolgarija pripada carigrajski cerkvi. Višja premisa, iz kaiere se sklepa, je bizantinsko načelo : oblast in dostojanstvo škofovskih sedežev se ravna po političnih razmerah; politična in državljanska prednost kakega mesta, daje tudi svojemu pastirju prednost pred drugimi. Po tem načelu so carigrajski škofje dobivali vedno večjo moč. Ako so na kaki sinodi zbrani prelati carigrajskemu škofu pri-poznali kako novo čast, sklicavali so se navadno na to, da je „Carigrad novi Rim“ t. j. ker je tamkaj cesarski prestol.
Bizantinci mešajo cerkveno in državno oblast.
Ker je, sklepajo oni, Bolgarija bila grška provincija, torej je tudi podvržena cerkveni oblasti carigrajskega škofa. Pri tem se seveda ne brigajo mnogo, kdo se je trudil s preobračanjem Bolgarov in komu so se oni sami v varstvo izročili; bizantinskemu načelu se mora vse vkloniti.
Temu načelu se je zastonj vže več stoletij vpirala apostolska stolica, zastonj so je tudi sedaj pobijali legati in povdarjali, da razlika jezika ne menja cerkvenega reda.
To načelo nasprotuje popolnoma duhu starih cerkvenih postav in ima tukaj tem manjšo vrednost, ker so bolgarske zemlje bile tudi takrat pod j n ris dikcijo rimskega škofa, ko so še politično pripadale Carigradu. Evo dokazov. — Ob času cesarja Teodozija V. (+ 395) so pokrajine: Epir, Macedonija, Tesalija in Ahaja bile združene z izhodnim cesarstvom kot Praefectura Illyrici, a v cerkvenem oziru so ostale pod oblastjo rimske patrijarhije.
Da bi lažje vpravljal ondotne pokrajine in varoval svoje pravice, je papež Damaz (366 -384) imenoval nadškofa solunskega Askolija za svojega vikarja — Vicarius Sediš Apostolicae.
Damazov naslednik Sil icij (384 - 389) je isto oblast podelil nadškofu Aniziju z dodatkom, da nikdo ne sme brez njegovega dovoljenja posvečevati ilirskih škofov.1) V vseh dekretih govore papeži o svoji pravici nad ilirskimi pokrajinami kot prastari.
P Ut nulla licpntia pfmet nino consensu tuo in Illyrico epiicopos or-dinare praesumore. Mansi VIII, 750.
Papež Anastazij I (398—401) je solunskim nadškofom dal pravico v njegovem imenu preiskovati in razreševati ondotne zadeve, a papež Inocencij I (402—417) je 1. 402. potrdil solunskim nadškofom vse od prejšnjih papežev jim podeljene pravice in 1. 412. je nadškofu Rufinu podelil jurisdikcijo nad Tesalijo, Ahajo, Epir, Kreto, Dacijo, Mezijo in Dardanijo, torej tudi nad poznejšo Bolgarijo.')
Kaj pa da Bizantincem ni bila po godil oblast rimskega pat rij ar ha v izhodnem Iliriku, ker v Carigradu so vže takrat merili cerkveno oblast po politični, in papeži so se morali z vso odločnostjo potegovati za svoje pravice.
Častilakomni carigrajski škof Atik je nagovoril cesarja Teodozija II (408—450), da je s posebnim vkazom podvrgel ilirske pokrajine carigrajski cerkvi, katera, pravi, v živa pravice starega Kima. Proti temu vkazu, katerega je bizantinizem vdihnil, je odločno vgovarjal papež Bonifacij I (418—421). Tudi zahodnorimski cesar Honorij (395—423) se je potegnil za pravice rimske cerkve pri carigrajskem dvoru. To je ganilo Teodozija II, da je preklical svoj prejšnji odlok in priznal pravice r. patrijarha v izhodnoilirskih pokrajinah.
S tem je bil odbit prvi napad na pravice rimskega škofa na balkanskem plotoku.
Nov prepir za ilirske pokrajine je nastal ob času cesa'rja Justinijana 1 (527—505). Dva tesalska škofa sta tožila lariskega škofa Štefana, da ni po kanonih posvečen. Larisa (v Tesaliji) je bila pod r. patnjarhijo, zatorej bi o tem moral soditi le rimski škof, toda omenjena škofa sta se obrnila v Carigrad, a patrijarh Epifanij je obtoženemu Stefanu takoj zabrauil škofovsko službo in porabil to priliko, da bi se polastil Ilirika, po katerem so vže dolgo segali carigrajski škofje. Štefana je poklical pred svoje sodišče v Carigrad, a tesalskim škofom in lariski duhovščini je prepovedal občevati ž njim. Štefan ni hotel iti v Carigrad, ampak se je obrnil na svojega postavnega poglavarja, rimskega papeža, ali Epifanij ga je dal s silo v Carigrad pripeljati ter ga je v neki sinodi obsodil. Zastonj je Štefan protestoval in zatrjeval, da njega more le rimski patrijarh soditi. Epifanij je strogo pazil nanj, da bi mu ne vtekel v Rim.
Mesto njega se je torej tesalski škof Teodozij napotil k papežu Bonifaciju II (530—532) in mu izročil Štefanovo pismo o bizantinskem nasilju. Papež je vsled tega sklical cerkveni zbor v Rim (7. decembra 531), na katerem so bile z nova priznane stare pravice rimske cerkve nad obema Macedonijama, obema Epiroma, na Tesalijo in Tracijo. Škof Teodozij je razven tega raz-
‘) Rhotius I. 46 ... , Cesarizam i bizantinstro I. 154.
ločno povdarjal primat apstoliske stolice nad vesoljno cerkvijo.') Kar je Epifanij storil na škodo zahodnega patrijarha, je bilo ovrženo.
V Carigradu je mej tem po zapovedi cesarjevi Epifanij posvetil drugega škofa za Lariso. Cesar je to naznanil tudi papežu Agapetu I (535 — 536), opravičujoč Epifanija s tem,, da je po njegovi zapovedi delal. Papež ga je zavrnil, da to ne more opravičevati njegovega škofa, ker njemu morajo biti znane pravice apostolske stolice in bi moral nasvetovati vladarju le tor kar zahteva čast rimskega patrijarha. Preden je to pismo prišlo v Carigrad, vmrl je patrijarh Epifanij in cesar se je kmalu potem pobotal s papežem Agapetom, priznal je njegove pravice nad ilirskimi pokrajinami in se zadovoljil s tem, da je škof njegovega rojstnega mesta (Justinianea prima) postal papežev vikar. Tako sta odslej bila ondi dva vikarja, jeden v Solunu (Tesalo-niki) za grške, drugi v Justinijaneji za latinske prebivalce. Justi-nijanska nadškofija je segala od Donave do Skadra, ali je v 7. veku izginila vsled hudih bojev v onih krajih.
Kar je Bizanc vže več stoletij zalunan skušal, dosegel je v borbi zoper sv. podobe.
Krivoverski in krvoločni cesar Leon III Izavrijski, ki se je sam imenoval cesarja in škofa (Baai^evg elfii %al legevg), je hotel odpadviti vse sv. podobe, a njih častilce je kruto preganjal. Pravovernega patrijarha Germana je pognal s patrijarške stolice, a hotel se je maščevati tudi papežu in Italijanom, ki so se odločno vpirali njegovim krivoverskim novotarijam. Poslal je veliko brodovje v Italijo z nalogo, da kazni Italijane, zlasti Raveno, da osvoji Rim in papeža zvezanega pripelje v Carigrad. Toda brodovje je vničila burja v adrijanskem morju, a ostanke so potopili hrabri Ravenci. Ker se mu je to ponesrečilo, pomagal si je na drug način. Zaplenil je papeževa posestva v Kalabriji in Siciliji in. kar je še hujše — odtrgal je ilirske pokrajine od rimske patrijarhije (1. 734) in jih podvrgel carigrajski cerkvi, namreč : stari in novi Epir, Ilirik, Macedonijo, Tesalijo, Ahajo,. Dacijo, Mezijo, Dardanijo, in Prevališ z metropolo v Skadru.
Krivoverski carigrajski patrijarh Anastazij je seveda z velikim veseljem sprejel te pokrajine v svojo oblast, katere SO' njegovi nasledniki znali trdno zvezati s carigrajsko cerkvijo.
Na tak nepošten način so torej carigrajski škofje dobili ilirske pokrajine v svojo last. Ravno to bode jeden od glavnih vzrokov razprtij mej Rimom in Carigradom s)
‘) Nam ronstat venerandos vostrao sodis pontifices, quamvis in toto mundo Bedes apostnlica ecclesiurtim sibi iuro vindicot principatum, et s^lam ecelesiasticia oausis undiqtu nppellnn; noceaso sit, specialiter tnmon gnbornn-tioni suho Illyiici ecc.lesius vindicaaso
3) Photius I. 236—'.'37; Cesar, i biz, I. 340—341 ; Hcfele, Concilien-gesch. III. 375.
Legati ne omenjajo tega nasilja, ker bi prepir še le povedali. Sicer je pa treba opomniti, (la oni odlok ni imel veljave za bolgarske pokrajine, ker so takrat Bolgari bili vže stalno naseljeni na balkanskem polotoku in torej njihove pokrajine niso bile več pod grškim cesarstvom. Krščanstvo je bilo ondi popolnoma vničeno in torej ni mogla niti rimska niti carigrajska cerkev izvrševati svoje oblasti. — Ko so ob času Konstantina Pogo-nata (668—685) Bolgari prihruli čez Donavo, so one pokrajine bite še v oblasti rimskega škofa, pozneje jih pa Leon ni mogel -odtrgati od Rima, ker niso bile več njegove in ker ni bilo ondi več krščanskih občin.
Ako so Bolgari našli v svoji zemlji grške duhovnike, iz tega pač nič ne sledi, ker rimska patrijarhija je imela več grških pokrajin pod svojo jurisdikcijo, kjer je duhovščina bila grška, kaker v Italiji in Siciliji. —
Ko je knez Boris sprejel pismeno razsodbo, nagnil se je popolnoma na stran bizantinsko. Dolgo se je vpiral zanjkam premetenih Grkov, ki so ga vže zdavna skušali odvrniti od Rima, ali sedaj ga je največ očaralo to, da so zastopniki celega krščanskega izhoda razsodili, da Bolgarija pripada carigrajski cerkvi. Silila ga je pa tudi politika k temu.
Omenili smo vže, da ta preobrat sam na sebi in glede na pravoverje ni bil tako hud, ker je carigrajska cerkev takrat stoi ila zopet v zvezo z rimsko stolico, ali s cerkveno pravnega stališča jo bila to največja krivica, po svojih nasledkih pa največja nesreča za Bolgarijo v verskem in državnem oziru. Bolgarija je bila, kaker smo videli, od prastarih časov pod oblastjo rimskega patrijarha, rimska duhovščina je pokrstila narod in vredila cerkvene zadeve, rimski cerkvi so se Bolgari sami dra-govoljno podvrgli. Res, da Bolgarov še za to no moremo imenovati razkolnikov, ker je carigrajska cerkev zvezana z Rimom, ali kako slaba je bila ta zveza!
Ravno bolgarsko vprašanje je vže močno omajalo ravnokar sk'enjeno unijo in spravilo sicer pobožnega patrijarha v nevgod-no nasprotje s papežem. Kmalu bo prišel na patrijarški prestol zopet Focij in bo ponovil stare homatije. Po njegovi smrti je sicer Carigrad bil v zjediujenju z Rimom, ali le po imenu. Naj-manji dogodek je lahko pretrgal slabe vezi, ki so vezale obe cerkvi. V 11. veku je Mihael Cerularij odtrgal — upamo, da ne za vselej — izhod od zahoda in ž njim vred so se pogreznile v razkol vse cerkve, ki so bile pod carigrajskim patrijarhom, torej tudi Bolgarija.
In kako pogubno je vplival carigrajski duh na mlado Bolgarijo ! Na izhodu so takrat vže imeli čudne pojme o vstrojstvu in jedinstvu cerkve, o oblasti cesarjevi in cerkvenih dostojanstvenikov. Vsa načela in vsa pokvarjenost grška se je pretakala v Bolgarijo : vsi višji stanovi bolgarski so se pobizantinili in to
je ostrupilo krv mladi državi. O tem se bomo imeli priliko prepričati še v tej razpravi. —
Kmalu po 8 vesoljnem	cerkenem	zboru je cesar	Bazilij	iz-
premenil svojo politiko. Poprej je bil stopil v prijateljsko zvezo z nemškim vladarjem Ludovikom II in s hrvaškim banom Domo-gojem. Z združenimi močmi so pobili tri emire saracenske v južni Italiji, ki so protili krščanskemu svetu. Od todi si razlagamo prijateljstvo Bazilijevo do sv. stolice in njegovo prizadevanje, da bi se poravnale cerkvene homatije, v katere je Focij spravil carigrajsko cerkev. —
Sedaj so Saraceni pobiti in mu ni treba več pomoči zahodnih vladarjev, zato vže lahko obrne hrbet tudi papežu. Poslance njegove, ki so se vračali iz Carigrada, pustil je brez spremljevalcev, ko vendar v onih nevarnih časih niti navadni ljudje niso šli na pot brez dobrega spremstva.
V jadranskem morju napadejo legate neratvanski pomorski razbojniki, vplenijo jih in jim	odneso spise cerkvenega	zbora,	ki
se je bil ravnokar vršil v Carigradu.	Verjetno je,	da je sam
cesar podkupil te ljudi. Čudno je, da so jim odnesli le izvirne spise, prepise pa in dnevnike so jim vrnili ter so jih pustili naposled sloboduo oditi.1) K sreči so legati vže v Carigradu iziočili nekatere važne spise poslancem zahodno-rimskega cesarja, ker niso zaupali grški perfldnosti. — Dasiravno so papeževi legati odločno vgovarjali proti razsodbi bolgarskega vprašanja,, vendar patrijarh Ignacij ni čakal papeževega odgovora, ampak je, seveda po cesarjevi želji, kmalu po Odhodu papeževih legatov posvetil Bolgarom nadškofa — nekega Josipa — in deset škofov (1. 870). Latinski duhovniki so morali zapustiti Bolgarijo. Cesar Bazilij je to zahteval in Boris se ni smel vpirati. Tako je velevala politika. Grki so zopet vpeljali grški jezik in obred.
Kmalu potem (okoli sredine 1. 871) sta patrijarh in cesar poslala po opatu Teognostu pisma in darove v Rim. Pisma so polna hvale in lepih besed, ali bolgarskega vprašanja se ne dotikata niti z jedno besedo. Najbrž sta mislila zaslepiti papeža z lepimi besedami. Kaj bi bili drugo kaker hinavsko prilizovanje, ako patrijarh papežu piše daje Kristus po njem (Hadrijanu II.) in njegovemu predhodniku (Nikolaju I) rimski cerkvi veči sijaj podal, kaker po sv. apostolih Petru in Pavlu !s) Hadrijan je odgovoril cesarju 10. novembra 871. Očita 11111, da je njegove legate pustil brez vsake brambe na pot in so vsled tega padli razbojnikom v roke. Dalje hudo toži, da je Ignacij posvetil Bol-
M SmiJiklas, Povjet Hrvatska I. Zagrel) 18Š2 str. 190.
2) Christus olim quidem illustrein et pevspicuam operatus est vestram mngntm civitatem Homani per .... Petram . . . . et Paulum . .	. ; sed
liikilominus in nostris temporibus, quin potius et illustriorem et clariorem. demonstravit per . . . Nicolauni . . . , et fraternam sanctitatem tuam.
garom nadškofa. To je dokaz, pravi, da v cesarji ni več one vdanosti, katere je prej kazal apostolski stolici. Ignacij nikaker ne bi bil smel tega storiti. Graja dvoličnost Bizantincev, ki se radi sklicujejo na sklepe in odloke cerkvenih zborov in apostolske stolice, kadar gre za njihov dobiček, ako so jim pa nevgodni, zainetavajo jih. Pismo za patrijarha se je izgubilo, ohranilo se je pa drugo pismo Ignacijevo na papeža, v katerem opravičuje izgon latinskih duhovnikov iz Bolgarije s tem, da so tudi grški duhovniki bili izgnani, ko se je Boris obrnil v Rim. Papež mil je na to odgovoril, da so bili izgnani le Focijevi pristaši,1) katere je bil papež izobčil in katerim je bila prepovedana služba božja tudi v bizantinskem cesarstvu. — Ali je papež Hadrijan II v zadnjem letu svojega pontifikata še kaj storil glede na Bolgarijo, ni nam znano.
Po smrti Hadrijanovi (f 872) je zasedel prestol sv. Petra Ivan VI)! (872—882), človek ostroumen, delaven in podvzeten. Takoj v začetku svojega pontifikata je obrnil pozornost na Bolgarijo. Od pisma, katero je pisal bolgarskemu knezu, imamo še le dva odlomka.2; Povdarja najprej, da glavni del vesoljne cerkve Kristusove — Petrova stolica — nima na sebi nikakšnega madeža. Kaker svedočijo stari spomeniki, pripada Bolgarija rimski patrijarhiji. Ako Ignacij ne vrne Bolgarije rimski cerkvi, sv. stolica ga bo odstavila in izobčila vse grške škofe in duhovnike, ki so v Bolgariji. Pa tudi Borisu, odpadniku od rimske cerkve se bo isto zgodilo. „Papa je posve pravedno zahtievao, da Bu-garska bude vračena rimskoj patrijaršiji, samo je žaliti, što blažu formu nije izabrao1* — pravi Markovič k temu pismu.s)
L. 874 — 875 je pisal Borisu drugo pismo, katero je mnogo blažje, vendar tudi zdaj preti grškim škofom, ki so v Bolgariji, z izobčenjem. V istem času je pisal tudi cesarju Bazi-liju, a Ignacija je poklical na odgovor v Rim.
V Carigradu so mej tem Focijanci zopet vzdigovali glave, nastal je prepir mej Focijevo in Ignacijevo stranko. Cesar se je vsled tega obrnil koncem 1. 877. ali v začetku 878. na papeža in ga prosil, da bi poslal svoje legate, ki bi poravnali razpor. Papež mu je vslišal prošnjo in poslal dva legata, Pavla, jakin-skega (Ancona) škofa, in Evgenija, ostijskega. Mej potom sta' imela obiskati tudi Borisa. Izročil jima je dve pismi za cesarja in za patrijarha Ignacija. Cesarja hvali, da skrbi za cerkveni red in mu priporoča svoje legate. Za nas je važniše pismo na patrijarha. V tretje ga svari, da pokliče svoje škofe in duhovnike iz Bolgarije, naj ne prestopa mej svoje oblasti, katero je s pomočjo apostolske stolice dobil.
‘) Iirant enim ex eorum numoro, qui cum Photio comunicnverant atquo •ejus soci i.
’) Rački, Starino XII.; izdala jugoalovenska akademija afcr. 211—212
•) L. c. I. 506.
\ sakemu je znano, da so vže od časa papeža Damaza pa da prihoda paganskih Bolgarov one pokrajine vpravljali duhovniki rimske cerkve. Kar se je vsled bojev razrušilo, mora se zopet vrediti ko se je povrnil mir, vsakemu nai se njegovo vrne, kar mu po pravici gre, kaker je bilo poprej. Ignacij je vse to prezrl, pozabil je dobrote, katere je prejel od sv. stolice, odtrgal ji je pokrajine, ki so bile od nekdaj njena last, zanesel je srp v tujo žetev, kar je proti postavi božji. Ker dvakratnega opomina ni poslušal, moral bi ga vže sedaj kazniti, toda postopati hoče ž njim krotko in blago, zato ga v tretje opominja, svari in roti, naj pošlje sposobne ljudi v Bolgarijo, ki bodo vse grške duhovnike spravili nazaj. Za trideset dni morajo vsi škotje in duhovniki njegove (Ignacijeve) patrijarliije zapustiti Bolgarijo, ker rimska stolica ne more dopustiti, da ljudje, katere je on proti-postavno tje poslal in katere je sv. stolica vsled tega izobčila, z grešno nepokornostjo motijo srca vernikov, katere je rimska stolica v pravi veri poučila. Ako ne pokliče svojih duhovnikov nazaj in ako se za dva meseca ne odreče vsakeršne oblasti nad Bolgarijo, zabranjuje mu sv. obhajilo. Ako bi pa nikaker ne poslušal, odstavlja ga v imenu vsegamogočnega Boga, z oblastjo sv. apostolov prvakov in svojo od patrijarške časti in zgubi vse pravice svoje službe.
Nekateri se spodtikajo nad tem pismom, da je prestrogo,1) toda treba v ozir vzeti, da ga je papež bil vže dvakrat posvaril in da so pravice papeževe bile tako jasne, da jih je le bizantinska lakomnost in trdovratnost mogla oporekati.
Ignacij je bil sicer krotek in pobožen človek, ali mu je manjkalo krepke, odločne volje in bizantinski duh se je tudi njega poprijel. Bil je preslab, da bi se cesarju vprl. Hergenro-ther pravi: „Freilich hatte der byzantiuische Patriarch, auch vvenn er Avollte, keine Maclit, dem AVillen des Kaisers, der si-cher zugleich auch der AVunsch seines Clerus \var, zn wider-streben .... AValirscheinlich glaubte der fromme und eifrige, aber sclnvache Patriarch mit den zu seinen Gunsten angefuhr-ten Rechtsgriinden, mit dem AVillen des Clerus und dem Befehl des Kaisers sicli vollig beruhigen zu konuen ; er mochte in sei-nem Verfahren nicht das leiseste Unrecht sehen, da auch er in den Anschauungen sich bewegte, die in Bvzanz liingst die herr-schenden getvorden \varen. So blieb er Rom’s erueuerten Mahnuu-geu gegenuber unbeirrt auf der betretenen BahnV)
Istega dne je papež pisal tudi bolgarskemu knezu Borisu, Zahvaljuje ga za darove, katere mu je bil pred kratkim poslal ; prosi ga in svetuje, da se zopet vrne v krilo rimske cerkve.
V Fleury, Ilistoire EcclGsiastique Pariš 18*0. L 52, n. 48: „11 semble-que cette rigueur coatre un si saint evtSque n’ ^tait guere de raison.1*
2) Phoiius II. Itl6.
Zatrjuje mu, da tega ne zahteva zaradi lastnega dobička, ampak jedino, da bi obranil pravice r. patrijarhije in iz ljubezni do njegovega naroda, ki se je po rimski cerkvi spreobernil.’) Papež jasno razlaga svoje nazore in odbija od sebe slabe namene, katere so mu Grki podtikali. — Rimska cerkev je ohranila sv. vero vedno čisto in neomadežano, mej tem ko so carigrajski škofje s cesarji vred večkrat zabredli v razne zmote; naj torej knez pazi, da Carigrad kdaj še njega ne potegne v prepad. Grki imajo sicer isto vero kaker Latinci, toda zgodovina priča, da je carigrajska cerkev večkrat zašla s pravega pota, naj se torej 011 povrne k sv. Petru in varen bo pred vsako zmoto. — Kaj bi storil, vpraša ga, ko bi živel s svojim narodom n. pr. ob času Macedouija, carigrajskega škofa, ki je oporekal božanstvo sv. Duha, ali pa brezbožnega cesarja Konstan-cija ; ali se ne bi tudi sami navzeli njih bogokletnih naukov, če bi bili ž njimi v zvezi ?
Naj se ne dajo zapeljati od Grkov, naj pazijo, da jim se ne zgodi, kaker nekdaj Gotom, ki so se hoteli otresti pagan-stva, pa so po grški zvijači padli v arijanstvo.
Drugo pismo je poslal Petru, Borisovemu svetovalcu, ki je večkrat kot poslanec bival v Rimu in je imel znatne zasluge za združenje z Rimom. Opominja ga, naj skuša kneza pregovoriti, da se vrne k materi cerkvi. — Tudi nekemu drugemu ve-likašu — najbrž bratu ali vsaj sorodniku Borisovemu — je. pisal, da bi vplival na kneza.
S posebnim pismom naznanja tudi grškim škofom in duhovnikom v Bolgariji, da so padli pod ekskomunikacijo, ker so si neopravičeno in proti cerkvenim postavam prisvojili jurisdik-cijo nad Bolgarijo. Preti jim, da izgube škofovsko čast, ako za 30 dni ne zapuste Bolgarije. Ako pa vbogajo. smejo se vrniti na svoje prejšnje škofovske sedeže v cesarstvu (in regione Grae-corum); ako pa poprej niso imeli stalnih škofojskih sedežev, dobe jih v kratkem, ako le imajo potrebne zmožnosti za škofijsko čast.
Preden sta papeževa poslanca prišla v Carigrad, vmrl je patrijarh Ignacij 23. oktobra 877. Tretji opomin papežev zaradi Bolgarije ga torej ni našel več pri življenju. Kaj bi bil storil, ko bi dobil to odločno pismo ? Težko bi bil mogel izpolniti želje papeževe, ker je vsa reč bila v rokah cesarjevih.
Tudi bolgarski knez je imel mnogo pomislekov proti temu jz političnih vzrokov. Versko stanje v Bolgariji še ni bilo popolnoma vrejeno, ljudstvo še je bilo premalo poučeno, po odhodu latinskih duhovnikov so se zopet z grškimi duhovniki priklatili v deželo razni krivoverci. Ravno kneževa omahljivost v cerk-
') Mihi crodite, non gloriam ex vobis vol lionorem auf censum rxspec-tantPB, non patriae regimen ot reipuhlicae mod«ramen adipisci cupiniu«; seil dioeceseos c uram et dispositionem resumere voluinus.
veni politiki je omajala vensko prepričanje ljudstva. Najprej so delovali grški duhovniki, potem latinski, potem zopet grški, poleg teh pa še razni krivoverci. Borisu je menda vže samemu presedalo vedno menjavati duhovnike in obred. — Grški duhovniki so bili sedaj marljiviši in delavniši kaker poprej, nekoliko iz strahu, da jih ne bi Boris zopet pognal iz zemlje, nekoliko pa zato, ker so sedaj imeli vrejeno hijerarhijo. Tudi niso tako fanatično zatirali vsega, kar je spominjalo na Rim Narod se je najbrž tudi bolj privadil obredom izhodne cerkve, ker so najbližji sosedi Grki in Srbi imeli grški obred ‘). In Bizanc ni opustil ničesar, kar bi mu moglo vtrditi cerkveno ali politično oblast na Balkanu. Cesar Bazilij je gledal, da bi potegnil k Carigradu balkanske slovenske narode: Bolgare, Srbe in Hrvate, pri tem mu je pa bil zvest pomagač Focij, ki je po smrti Ignacijevi zopet zasedel patrijarški prestol.
Kmalu po svojem pregnanstvu si je Focij znal pridobiti milost cesarjevo ter se je naposled smel vrniti v Carigrad, kjer je odprl posebno šolo, v katero so kar vreli mladi, ukaželjni ljudje. Vedel se je kaker škof, posvečeval je naslovne škofe in predstojnike samostanske ter si tako množil pristaše.
Ko je bil Ignacij zopet postavljen na škofovski sedež in ko je osmi vesoljini zbor obsodil Focija, mislil je cesar, da bo njegova stranka sčasoma izginila, toda motil se je. Zgodilo se je ravno nasprotno : Ignacij ni dobil ne jednega Focijanca za sebe, čemur je bila mnogo kriva prevelika strogost, s katero so proti njim postopali2), pač pa so se prijatelji Focijevi od dne do dne množili. Prav dobro je Focij 11 prišel tudi razpor mej Ignacijem in papežem zaradi Bolgarije.
Take močne stranke cesar ni mogel prezreti, zatorej je vže tretji dan po smrti Ignacijevi postavil zopet Focija na stolico carigrajskega patrijarha. — Ali kaj poreče na to papež ? Prišli so mej tem v Carigrad papeževi poslanci, ki so prinesli znani nam opomin za Ignacija. V začetku niso hoteli občevati s Fo-cijem, ali kmaln jih je z darovi in lepimi besedami pridobil tako, da so pred škofi, duhovniki in ljudstvom izjavili, da so poslani od papeža, da bi prekleli Ignacija, a Focija priznali za pravega patrijarha.
Tudi k papežu je Bazilij odpravil poslance in ga prosil v svojem in v imenu svojih sinov Konstantina in Aleksandra, v imenu škofov carigrajske patrijarhije in vse bizantinske duhovščine, kaker tudi v imenu izhodnih patrijarhov (ki so vže priznali Focija), da potrdi Focija za patrijarha. Obljubil mu je, da bo vrnil Rimu Bolgarijo in poslal pomoč proti Saracenom.
Papež je bil v nevgodnem položaji. Ako ne potrdi Focija,
M Markovič 1. c. I. 510.
2) Hefelo 1. c. IV. 420.
nastal bo še večji razkol, ker bo ves izhod potegnil s Focijem, ako ga pa potrdi, prišel bo v nasprotje z dvema papežema in osmim ekumenskim koncilom.
Ali sedaj so druge okoliščine kaker poprej. Za Focija prosi cesar, škofje, duhovščina, celi izhod ; Ignacij je mrtev, torej Fo-cij lahko po postavni poti zasede škofovski sedež. Dobiti Bolgarijo in pomoč proti Saracenom je tudi nekaj. — Ti in slični razlogi so napotili papeža, da je priznal Focija in ga rešil eks-komunikacije, ali pod pogojem, da Focij na cerkvenem zboru prekliče vse, kar je storil proti kanonom, da po njegovi smrti ne sme postati noben posvetnjak več patrijarli, da se povrne Bolgarija in da se zopet vrnejo na svoje sedeže škofje, katere je bil Focij odstavil.
Toda Fociju še se sanjalo ni, da bi sprejel take pogoje. Papeževe legate, ki niso znali grškega, je prevaril, papeževa pisma skvaril in je sklical sinodo (879), katere izid je bil popolni triumf Focijev nad njegovimi nasprotniki. Dostavek F i 1 i o q u e je bil zavržen, istotako odloki osmega vesoljnega zbora.
Ko so se legati vračali v Rim, dobili so bogate darove in cesar je ponovil obljubo, da bo vrnil Bolgarijo in poslal vojsko proti Saj acenom.
V Rimu so kmalu zasledili, da so se legati iznevei ili svoji dolžnosti. Papež je poslal v Carigrad zvedenega kardinala Marina, ki je kmalu odkril Focijevo hinavstvo in zvijačo. Papež ga je na to slovesno izobčil. Sedaj je Focij zopet pri vsakej priliki napadal apostolsko stolico. Razkol je bil obnovljen. Bizantinci so svoje mreže razprostrli po vsem Balkanu.
V dalmatinski Hrvaški vlada od 1. 876 ban Sedeslav, goreč pristaš Bizanca. Osebno se je v Carigradu poklonil cesarju Baziliju ter se s tem priznal njegovega vazala. ') Bizantinci so ga obsipali z vsakovrstnimi častmi. V cerkvenem odru je Hrvaško popolnoma spravil pol Carigrad. Cele čete grških duhovnikov hite mej Hrvate in Srbe, da bi jih spravili v naročje izhodne cerkve. Dalmatinska mesta Spljet, Trvejir, Zader in ne-kateri otoki, ki so bili pod polit, oblastjo bizantinsko, so odločno prestopili na stran Focijevo, dasi je ondi bila latinska duhovščina.
Toda tukaj je veselje Bizantincev bilo kratko. Hrvati so se kmalu naveličali bizantinskega, prijateljstva in grške duhovščine. Skovala se je zarota, ki je bana Sedeslava spravila s pota, a njegov naslednik Branimir se je odločno obrnil k Rimu.
Bolgarski knez je sicer trdno držal z Bizancem, vendar 111 popolnoma pretrgal zveze z Rimom. Pošiljal je večkrat poslance in darove v Rim, a tudi papež je še 1. 879. poslal svojega legata tje.
') Smičiklas P. H. I. 191-.93.
Bizantinci so si znali Bolgare dobro privezati; njihovemu nadškofu so pri vsaki slovesnosti izkazovali prve časti za pa-frijarhom. Bolgarski velikaši so na bizantinskem dvoru vživali velike časti, celo Borisov sin, poznejši cesar Simeon, je bil od-gojen na cesarskem dvoru, kjer se je učil Demostenovo retoriko in Aristotelovo filozofijo.1)
To prijateljstvo še bodo Bolgari drago plačali.
Zadnja leta Borisovega vladanja so torej Bolgari pod carigrajsko cerkvijo, vendar tudi z Kirnom niso popolnoma zveze pretrgali. — Še jeden važen dogodek v bolgarski cerkvi moramo omeniti pod vlado Borisovo — in to je slovanska služba božja. Kedaj se je v Bolgariji vpeljala slovanska liturgija in ke-daj so tje prišle staroslovenske knjige, ni lahko natanko dolomiti. Zadnja leta Borisovega vladanja nahajamo slovansko liturgijo vže kot domačo, ali v prejšnjih pogodbah s papeži je govor le o grškem in latinskem obredu, slovanska liturgija se pa niti z jedno besedo ne omenja. Prav verjetno je torej, da so še le učenci sv. Metoda zanesli slovenske knjige na Bolgarsko in vpeljali slovansko liturgijo.
Po smrti sv. Metoda (f 885) so njegovi učenci Gorazd, Klement, Vavrinec (Lovrenec), Naum, Sava, Angelar in mnogi drugi morali zapustiti Moravijo in si iskati drugod zavetja. Nekateri so se spustili na Hrvaško, drugi pa na Bolgarsko, kjer je staroslovenska knjiga kmalu doživela svoj zlati vek.
Boris in njegovi velikaši so Metodove učence sprejeli z veliko častjo.
Na kako stališče se je postavila grška cerkev proti vvajanju slovanske liturgije v Bolgariji? Na to nam sicer zgodovinski viri naravnost ne odgovarjajo, vendar ni težko odgovoriti na to vprašanje. — Grki so sedaj kazali v obče mnogo popustljivosti proti Bolgarom, boječ se, da jim se ne bi zopet izneverili. Vedeli so dobro, s kakšnim navdušenjem so se Slovani poprijeli slovanske liturgije, kar je tudi rimski papež odobril. Ko bi sedaj grška cerkev prepovedala, kar je Bolgarom bilo tako ljubo in kar je celo rimska stolica dovolila, ne bi li jih s tem odbili od sebe in sami nagnili k Rimu ? Razven tega je slovanska liturgija v Bolgariji bila prava potreba. Grški duhovniki niso mogli vspešno delovati, ker jih ljudstvo ni razumelo, a domači duhovniki so bili priprosti, slabo naobraženi ljudje, nevešči grščine. Zato je bila prava sreča, da je bolgarska cerkev poprijela slovenski jezik.
Ker je staroslovenska književnost v kratkem času tako lepo napredovala, je pač verjetno, da je grški prelati niso ovirali, četudi je vže niso podpirali. — Kako je pa v poznejših stoletjih grška cerkev postopala s slovenskim cerkvenim jezikom, videli bomo pozneje. —
‘) Jirečelc, Gcsch. (1. Bu'g. 158.
Dasi je bil Boris v cerkveni politiki pravi omahljivec, vendar je njegovo versko prepričanje bilo trdno. Po 361etnem vladanju je odložil vladarsko žezlo in se 1. 8S8. zaprl v samostan, da bi se ondi mirno pripravljal na smrt. Za naslednika je odločil svojega najstaršega sina Vladimira, ki je pa s svojim razuzdanim življenjem kmalu vzbudil občno nevoljo. Boris je torej zapustil samostan, zbacnil nevrednega sina s prestola in postavil nanj mlajšega sina Simeona. Potem se je vrnil v samostan, kjer je vrnil 2. majnika 1. 907. — Ž njegovim sinom Simeonom je nastopila zlata doba v bolgarski zgodovini.
Ivi ga je nedavno prinesla „Vesna“ na naš spis v 1. zvezku, nam je dobro došel. Nič bolj ne želimo, nego da bi vsak izpovedal, vsak pojasnil svoje nazore; kajti le tako bomo mogli priti do spoznanja, kdo smo in kaj pravzaprav hočemo.
Moramo pa koj od začetka povdarjati, da naša polemika velja le ..Vesni-1 in onim gospodom dijakom, katerim je „ Vesna* glasilo. Nikaker ni korektno, kar piše „Vesna*, češ, polemizujoč ž njo, podtikavamo „v s e m u dijaštvu uezakonita stremljenja-', in žalimo „javno čast vsega dijaštva11. Ni res. Marveč pisali smo vže zadnjič od besede do besede: „Mi pa še vedno ,,Vesno“ smatramo za glasilo nekaterih slovenskih akademikov11. Tem n e k a t e r n i k o m odgovarjamo.
Kar se tiče glavne točke, točke o načelih in verstvu, „Vesna“ ne le ne zavrača naših očitanj, ampak le še pritrjuje, da res tako misli, kaker smo pisali; temu celo marsikaj doda. „Vesna“ še enkrat izpoveda, da „stoji na stališči narodno-napredne stranke, za stiogo slovenskim in slovanskim programom... Ker se torej v principih ne zlagamo, pač ni pričakovati m e j nami j e d i n s t v a\ Tako „ Vesna*. Ona le še krepkeje in odločniše zagotavlja, da so nazori, naslikani v novelici „Za vzorom-1, pravi nazori, njeni nazori. Vera v vsodo ali fatum, obup nad idealnostjo, nravstvenost nezakonskega ljubovanja ; ženska, katera ljabi, kaker se po šesti zapovedi ne sme, kaker se brez smrtnega greha ne more ljubiti, je ,,nalik angel j varuh11 in srce njeno — „čisto“ ; mladenič, ki
„Yesna“, nje okrožje in nje ozadje.
Odgovor,
se je zatelebil v žensko bitje, ki je izgubil vero, pamet, ki je-zblaznil in se vmoril, je ..plemenit človek11: to ostanejo* nazori, katere	izpoveda „ Vesna" za	prave.!
In kako	se ceni pri Vesnjanili	naša	sveta vera,	zadoščuj
naslednji citat. „Vesna-1 piše : „Toda, gospod doktor, izvestno nam zojiet deklamujete : Nesreča — ker ni imel (junak omenjene novelice) vere	rimsko-katoliške; ker	je bil fantast, brez volje,
brez značaja !	— Odgovarjam Vam	samo	s citatom :	G r a n,
tlieurer Freund, ist alle T li e o r i e, und griin des L e b e n s goldner Baum!" — Potemtakem bi bila tedaj naša božja vera obrabljena, zastarela teorija, in sreče, zveličanja naj bi iskali — v dijaškem Ijubovanji !
*
* *
Nedavno je gospode Vesnjane posebno laskavo pobožal ljubljanski otec „Slovenski Narod-. Starec se je lani o porodu „Vesne“ zelo hudoval, tako da kar verjeti nismo mogli lastnim očem. „Kaj pa je tebe treba bilo — dete mlado . ..!“ začenjal je sloneč ob zibeli novorojene hčerke, potem pa nadaljeval: „Prva številka je, rahlo rečeno, zelo, zelo nevesela prikazen za bodočnost našega slovstva, in to bodisi glede jezika, bodisi glede vsebine .... Pesniškemu delu pa je-vreden pendant novelica „Za vzorom11, ki je po svoji vsebini prava apoteoza nezrele petošolske ljubezni in mlečnega peto-solskega — fatalizma in pesimizma ... Toda dovolj! Kdor se hoče osvedočiti sam o vrhuncu naivnosti in stilistične okornosti, čita naj to novelico14.
Tako „S1. Narod" lani. Nas je p o s e b n o ta kritika KNarodova' napeljala, da smo si *Vesnoa naročili in s posebno pozornostjo prebrali novelico „Za vzorom'. In res, tudi mi našli, smo v novelici isto, kar „Narod“ : apoteozo nezrele petošolske ljubezni in mlečnega petošolskega — fatalizma in pesimizma",, našli smo ,,vrhunec naivnosti in stilistične okornosti" — vse to, le v dostojniši obliki, smo zadnji pot očitali tej novelici. A glej t*-, kaj beremo letos v istem ,.Slov. Narodu"? Pred par tedni, rekli smo, se je milostno spominjal dijaške „Vesne\ Ne more je prehvaliti. Omenivši nje tretjo številko priznava, da se Vesnjani »resno bavijo z literaturo in znanostjo" ... „V tej številki — nadaljuje — nam posebno prijata sestavka, naperjena zoper dr. Mahniča. Pisana sta dostojno in odločno, a argumenti in dokazi, kateri se navajajo zoper Goriškega proroka, so skrbno zbrani in spretno sestavljeni. Slovenski akademiki so v teh sestavkih neovržno dokazali, da jih je Mahnič iz zlobnega namena obrekoval in sicer tako podlo, kaker to more storiti le jeden Mahnič."
Pa pisaje tako „S1, Narod" se ni zavedel, da piše svojo-
3astno obsodbo. Mi nismo izrekli nič novega: ob isti novelici ,,Za vzorom1*, v katero se je zaganjal on, spodtikali smo se tudi mi, nezrela ljubezen tu, nezrela ljubezen tam, pesimizem in fatalizem tu, in pesimizem in fatalizem tam — in vender kar je on, „S1. Narod", pisal, bi ne smeli mi!! Le zato, ker pišemo mi, ima biti podlo obrekovanje iz zlobnega namena! Da, dokazala si res, narodno-napredna stranka, neovržno, kako se znaš •odpovedati vsej logiki, doslednosti in lastnemu spominu, da le zamoreš podlo obrekovati, kaker to more storiti le jeden „S1. Narod*1, tvoj organ !
Pa kdo nam bo rešil to strašansko nedoslednost ? Na Slovenskem se zadnjih let marsikaj zgodi, kar ostane temno brez — polarne luči. Ruski list nam posveti v nelogičui labirint radikalnega dnevnika. Ko je radikalni starec lani izrekel trdo obsodbo nad novorojeno „Vesno“, ni pomislil, da „dete" zna biti postavljeno pod varstvo gospodov, ki mislijo in pišejo, kaker se želi na Češkem, v husitskem taboru, kateremu spet je svet komando, ki se daje od onkraj, od Moskve.
Ruski list „Vostočniy sbornik** tedaj zagodel jo je organu naše naroduo-napredne stranke ne prav laskavo, češ, boj „81, Naroda** z „Vesno1* je boj dne s svitlobo, in „vodje te stranke očividno nimajo nobenih določenih načrtov in smeri j." Ta opomin je zdal, kajti pri „81. Narodu11 in njegovi stranki je tradicijo-nalno, nikdar navskriž priti z doktrinami severnih strijcev. Te besede so ga tako pretresle, da je zgrevan n i kolena padel pred ruskim glasom in zapel — palinodijo: v <36. štev. lanskega leta mu je v novelici „Za vzorom1' vse mrgolelo od fatalizma in pesimizma, v 67. štev. letošnjega leta smo mi podli in zlobni mbrekovavci, ker stikamo v isti novelici latalizem in pesimizem; lani mu je bila , Vesna" „zelo, zelo nevesela prikazen za bodočnost našega slovstva**, letos mu ista „Vesna" kaže, da se .slovenski akademiki resno bavijo z literaturo in znanostjo11; lani je bilo v „Vesni" še vse „nezrelo“, letos prinaša ona „vedno zreleje leposlovne in poučne sestavke" ; lani nas je prepričava! „o vrhuncu naivnosti in stilistične okornosti" »Vesne1*, letos je Tse „dostojno“, ,,skrbno" in ,.spretno" sestavljeno ; lani so mil »dunajski akademiki zašli na nepravo pot" in je o tem bila rsodba naroda edina1* — letos se je razljutil nad nami, ker smo začeli akademike zavračati s poti, na katero so bili zašli ! Da ima ruska črka toliko moč na prevrat mladoslovenske liberalne logike !?....
*
* *
K nekaterim točkam »Vesninega1* odgovora bi radi nekaj pripomnili. Gospodje Vesnjani bi bili bolje skrbeli za svojo iikademiško čast, da bi nam ne bili uiti odgovorili, ampak pridno
— molčali. V odgovoru se spet razodeva dijaška nezrelost.- nevednost in neizkušenost; še le zdaj smo se za trdno prepriča'i, da za „Vesno“ ne stoji, ne more stati inteligentuiši del naših akademikov, ker mi imamo vender še toliko vere v slovensko akademično razumništvo, da je zmožno za kaj višega nego kar nam podaje ,,Vesna". lu prav ta duševna revščina, združena z nestrpnim ponosom, je, kaker menimo, kriva, da se je v aka-demiških krogih koj od začetka začelo protestovati proti drznemu postopanju peščice, ki bi hotela pečat lastne nevednosti in nezrelosti vtisniti vsemu slovenskemu dijaštvu.
Gospodje Vesnjani nimajo niti pojma o najnovejši zgodovini. Če se dobro spominjamo, se na srednjih šolah zgodovina predava le dol 1815. Tu so menda tudi Vesnjani obstali—naprej učiti se zgodovine težko vtegnejo, kajti politika, žensko emanci-povanje, socijologija, organizovanje, sabljanje, menzurovanje-itd. jim najbrže ne dopušča, da bi se bavili še z drugimi rečmi. Res, prav najivno je, da bi komaj čast delalo kakemu — niže-gimnazijcu, kar se bere : vNaše stoletje pokazalo je večkrat, da vseučiliška mladina, za vse vzore navdušena, hitrejše vsplamti, kot poštami možje, a pokazalo je tudi, da so možje, ki so stali svoj čas na čelu tega gibanja postali glavni s t e-b r i drža v e. Dijaki borili so se v svojih legijah za svobodo, a po izpovedbi grofa Latourja, tedanjega vojnega ministra, bili so vprav dijaki na Dunaji oni element, ki je z velikim svojim vplivom še vzdrževal red v mestu." Tu pa neha vender vsa potrpežljivost ! Da se dokaže, kako iz vrst vseučiliščnikov-politi-kov in častivcev žensk od kroja „Vesninega“ prihajajo vzdrže-vatelji reda pa stebli države — sklicuje se na zgodovino 1. 1848!! Niso li bili ravno dunajski vseučiliščniki, kateri so se pod vodstvom dr. Goldmarka združili z narodno brambo in potem s to zapreke stavili cesarjevim ministrom? Niso li študentje poslali Reputacijo k ministru Pillersdorfu zahtevaje, naj bi se v onih tako nezanesljivih dneh — odklicali redni vojaki, naj bi se-cesarski dvor izročil narodni straži t. j. naj bi se cesar na milost in nemilost vdal skrivnim ložinim rovarjem in poulični dru-hali? In prav ko se je cesar vdal tem zahtevam, mu je na spornim prišla žalostna vsoda Ljudevitta XVI, tako da je po noči skrivno zbežal z Dunaja ! In kdo je ravno grofa Latourja vrgel ? Socijalisti v zvezi s študenti so sklenili njegovo smrt; oni so, ko seje vzdignilo mesto proti Latuorju, ulice gradili. In še ko je bil vmor-jen, so študentje in narodni stražniki v njegovo truplo streljali kaker v tarčo. Vseučiliščniki so delali propagando za demokracijo na Dunaji, zahtevaje, naj se imenuje demokratično mi-nisterstvo, naj se c e s a r s k a v o j s k a podvrže civilni oblasti. Ko se je Ogrsko začelo puntati, je cesar poslal tja Lamberga kot svojega namestnika s polno oblastjo, da bi duhove pomiril. Študent Kalossy se je vzdignil na čelu oboro-
žene druhali in ga z lastno roko posabljal. Morivca 'je potem ljudstvo v triumfu ponašalo po mestnih ulicah. Sicer dovolj, da navedemo tu besede, katere nam je zapisni Menzel o onem času: »Zapazilo se je, da študente so vodili emisarji, posebno Židje, kateri so vže dolgo časa služili Mazzini-ju in Kossuthu.'1 To so tedaj oni „vzdrževatelji reda" in »stebri" avstrijske monarhije iz l' 1848!
Se bolj najivno se pa glasi dalje : »Krvavih preobratov več ne bo, ker danes sploh manjka pogojev za boj, a boj bil bi pri sedanji organizaciji vojaške sile tudi brezupen, barikade brez-vspešue. Trditev dr. Mahniča je torej povsem neosnovana, njegovo dvomljenje o dijaški lojalnosti, njegovo očitanje republikanskih idej pa tako nesramno, da nimamo zanj drugega kot zaničevalno pomilovanje."
Krvavih prevratov tedaj ne bo več 1 Sancta simplicitas ! Od kod so se pač gospodje Vesnjani navzeli teli idiličnih sanj ? Da li ne iz Stritarjeve »devete dežele11 ? Ali se je vže morda evangelij ljubezni in miru tako globoko vkoreninil v njih srcih ? Vedo gospodje Vesnjani, da se znajo tudi vojaki bratiti z revolucijo-narji, da niti Ljudovika XVI niti Filipa Orleanskega niso mogle vojaške sile braniti, da ne bi izgubila prestola? In kar se tiče »dijaške lojalnosti,nam bi se skoro čudno in nenaravno zdelo, da bi se dijaštvo ne navzelo republikanskih idej, dijaštvo, kateremu se tolikokrat po šolah v glavo zabija, da je še le z reformacijo človeštvu zasijala zarija svobode, kateremu se enciklopedisti proslavljajo kot edini uositelji prave luči, dijaštvo, ki se pase s Herbartovimi in Lindnerjevimi nauki. Mi pa pravimo, da Evropa je vsa vže po duhu in v bistvu repuolikanska, monarhije so si ohranile le še nekaj zunanje oblike. — Da, nas vedno še pretresa prerokovanjne, katero je pred tremi leti Evropi izrekel Leon XIII po ustih rajnkega kard. Lavigerie-a, prerokovanje, katerega kratka smisel je, da Evropina prihodnost je — republikanska. Tako govore, tako sodijo možje, katerih modrosti se klanja svet — nasproti temu kako najivna iu pigmejsko-smešna, kako otročja je trditev slovenskih Vesnjanov: krvavih preobratov več ne bo ! V te sanje so Vas zazibali Vaši duhovni otci, da Vas omamijo in vlečejo, kamer sami ne veste, a boste zvedeli, ko bo prekasno.
Pri vsi svoji plitvosti si gospodje Vesnjani veliko domišljajo o svoji učenosti in izkustvu, in menijo, da oni, Vesnjani, pisatelji tako temeljitih neslanosti, imajo za javno življenje, pred vsem za politiko več sposobnosti kot bogoslovci. Gospodje naj-brže ne vedo, da bogoslovci se štiri leta prav pridno in dosti učijo in sicer raznih predmetov, posebno pa dandanes najpotreb-jiiše vseh ved — filozofije, o kateri se gospodom pri »Vesni" še sanja ne. Ne mislite pač, gospodje, da po semeniščih se nahajajo le spavnice in obednice, kjer se le je, pije in spi — ne, gospodje bogo-
slove1, se v obče veliko, se temeljito uče, in je mej njimi dosti nadarjenih, globoko izobraženih mladeničev; priča temu so razprave, katere smo predlanskim in lani priobčili v „ pri logi ;* gospodje bogoslovci so izvrstno reševali lilozolična vpraš >nja, ki smo jih bili razpisali, a gospodov iz vrst Vesnjanov ni bilo blizo. Bogoslovci preskrbujejo marsikateri list slovenski z izvrstnimi proizvodi in tildi našemu je iistu doslej došlo marsikaj dovršenega in temeljitega iz njih peresa, tako da so nam mladi gospodje v ponos in nam dajejo najlepših upov za prihodnost domovine. Tudi o večini gospodov akademikov smo prepričani, da zmorejo veliko več nego podajejo Slovencem Vesnjani, ki bi se tako radi poistovetili se slovenskimi akademiki. Ne jemljite vender tolikim vseučiliščnikom imena in časti pred slovenskim svetom, ker obupali bi morali nad bodočnostjo Slovenje, ako je res, da se cvet vse učilišči n e inteligence nabira v „ Vesni !■* Bog nas varuj tolikega duševnega — bankerota !
*Vesna“ nam dalje očita, da kličemo po policiji proti dijakom. Mi ne kličemo po policiji, ampak po šolskih oblastvih, katerim so in morajo biti podložni dijaki. Vesnjani bi moral premisliti, da niso še neodvisni gospodje, ampak nadzoruje jih vstavila država, katera daje nam, svobodnim, državljanom, pravico javne zadeve, kaker so šole od najniže do najviše, svobodno razpravljali, kritiko vati ter državne organe opozarjati na zla, ki pretijo od katerekoli strani javnemu blagru in državi sami. Za tako zlo mi smatramo internacijonalno, socijalno-politično propagando, katero vprizarjajo očitno brezverski in tudi v družili o-zirih sumljivi možje mej avstrijskim dijaštvom. In ker cerkev faktično nima v šolstvu besede, do koga se bomo obračali, ako ne do tistih, ki edino morejo pomagati, ako niso in nočejo biti slepi? Srednje in više šole so podvržene postavam, katere dajemo, določujemo, presnavljamo mi, državljani, po svojih zastopnikih... zatorej nam pristaja pravo, da javno povzdigamo glas in tako po svojih močeh vplivamo na reformo našega šolstva. To je naš klic po policiji.
aVesna4 nam ne more odpustiti, da smo se hudovali radi njenega predloga, naj bi Mohorjeva družba izdala nauk o sifili-tiki. Pa mi smo to sodbo nekako le prepisali od ,.SI. Narod tedaj od ^glavnega glasila iste napredne s ranke, kateri hoče „Vesna“ pripadati. Ta dnevnik pisal je lani o famoznem predlogu tako: „Iz ostale vsebine lista navajamo naj sedaj le še strokovnjaški nasvet družbi sv. Mohora, da naj v „Domačem zdravniku.“ tedaj v knjigi, ki bo prišla v narod v 300.000 proizvodih, da mesta zlasti tudi profilaksi — sitilitike ! Zlobnega namena sicer dotični gospod s tern gorostasn im nasvetom iz-vestno ni imel, a toliko bi venderle imel vedeti, da ne sme soditi razmer celega naroda po svoj i h I) n n a j s k i h pot r e-
l) a h“. Čemu tedaj, gospodje Vesnjani, izlivate na nas svoj žo’č, ko bi se morali pred vsem razljutiti nad lastnim otcem !
Posebno se naši Vesnjani tudi hudujejo, kako jim moremo mi kaj očitati in puncto ljubezen, mi. ki smo razpravljali na dolgo in široko „ostudnost“ spolne ljubezni! Skrbi jih, da bi znali nezreli nižegimnazijci naš list dobiti v roke, in tako se čutijo poklicane iti nad nas v ogenj v imenu svete čistosti in nedolžnosti! No, mi smo sicer marsikaj lepega vže slišali o vseučiliški strogi morali, a da bi se visokošolci, kaker Vesnjani, pohujševali nad enakimi razpravami, kaker je naša o spolni ljubezni, tega bi pač nikoli ne sanjali. Mi smo tedaj zapeljivci — a oni, oni... Bog nam odpusti..
Zdaj pa nekaj, kar se bolj tiče naše malenkostne osebe. V podporo svojega argumentovanja navaja „Vesna“ iz naše preteklosti, da smo nekdaj bili „kot deček v malem semenišči,“ kjer je dobra roka skrbela za nas, dokler nismo prestopili v bogoslovje in po prestanih naukih bili vže „eo ipso" brez skrbi.“ Zotorej mi baje ne poznamo, koliko trpijo vbogi dijaki, ki mo rajo požirati toliko očitanj in psovk, da preklinjajo svoje študije radi vbogega vsakdanjega kruha — vsega tega mi nismo okusili in neumljivo nam je, zakaj se mladih src polašča obup itd. in tako postanejo — fatalisti." Morda je hotela „ Vesna' s tem pojasniti, zakaj je naše obzorje tako „omejeno" in od kod, da imamo tako malo srca in občutljivosti, češ, bivali smo mej tesnimi, za-duhlimi zidovi malega semenišča, iz katerega smo prestopili v še bolj temno veliko semenišče, mi tedaj mislimo in govorimo to, kar se nam je po semeniščih v glavo vtepa’o, kajti nikdar nismo imeli priložnosti prosto se razvijati — in tako gonimo slepo in strastno in brezsrčno naprej, kaker so nas zasukali naši predniki po zavodih! Ni vse ravno tako. ..Vesna' ni o naši preteklosti dobro podučena. Ne da bi se mi sramovali biti maloseme-niščani, marveč žal nam je, da bili nismo; kajti semenišča, ako so v dobrih rokah, dajo m adeničem dvakrat več nego dobivajo zunaj ; malosemeniščani se v vsakem oziru odlikujejo pred dru-zimi; to bi znali mi, ako bi bilo treba, gospodom Vesnjanom dokazati. Mej mladim svetom seveda je razširjena misel, da malo-kaker velikosemeniščan ni popolen človek, da je brezvoljno orožje črnih farjev, da ostane neolikan, duševno omejen itd. Tako sodijo mladiči, kateri radi vživajo brezbrzdno svobodo, prostost, hoja oblaja tako bridke sadove. V resnici je pa drugače. — No pa, gospodom Vesnjanom povemo, da dr. Mahnič ni kot deček ne kot dijak nikdar videl malega semenišča, niti drugega zavoda, da se je torej v svetu „svoboduo' razvijal in je imel priložnost življenje opazovati kaker oni, gospodje Vesnjani; konec gimnazije je imel v rokah maturitetno spričevalo, in ako bi bil liotel na vseučilišče, bilo mu je prosto, pa on se je sam odločil zato, kar je zdaj, brez vsakega pritiska od spodej ali od zgo-
rej ! Tudi doktorata ni delal mej zidovi v Avgust,inskih ulicah št. 1. na Dunaji, ampak izdelal ga je privatno. Kar mislimo in pišemo, nam niso drugi zabili v glavo — mehanično učenje in slepo, servilno posnemanje za drugimi ni bilo nikdar naša reč !
Ali pa mi poznamo težave in trpljenje vbogili slovenskih dijakov, o tem Vam nismo dolžni odgovora, a še manj imate Vi pravico o tem nas poprašavati. Marsikateri slovenski vbogi dijak bi Vam znal dati v tem pojasnila. Mi smo na sto in sto slučajih gledali in olajšavah bedo in bol slovenskih dijakov ... A bodisi temu kakerkoli, mi vemo, da dijaku še tako vbogemu, dokler ima vero, ni treba obupavati, ker ve, da trpljenje nam nalaga dobri Bog in blagor mu, kdor s krščansko vdanostjo prenaša svojo bedo. Poznam dijakov, kateri so dosti dosti pretrpeli, a vere in upanja vender niso izgubili, fatalisti vender niso. Da Vas ni sram tako javno in okorno — 1. 1803, po katoliškem shodu — zagovarjati fatalizem ! Mislite li, da boste Slovence Vi spet zanesli v dobo Stritarjevega svetobolja in javkanja ? Tempi passati! Prišli ste prekasno, in poleg tega — še premajhni ste 1
Iz odgovora „Vesninega“ smo tudi zvedeli, da gospodje Vesnjaui. akoravno delujejo vže dve leti, vender še — programa nimajo. Se le vbodoče mislijo objaviti svoj dijaški program — tedaj po naših napadih. L'u hočejo še le pokazati svetu, kaj pravzaprav hočejo, in kako nezanesljive, neresnične so naše trditve ! No, tudi to je res — dijaško : postaviti si podlago še le potem, ko se je na podlagi zidalo, program potem, ko se je delovalo. To je „narobe svet11. Sicer pa radovedno pričakujemo, kaj nam prinese * dijaški program11, bo li tudi sprejel resolucije katoliškega shoda ? ! Potem seveda bodo naše trditve »neresnične11 in »pretirane11 !
Konečno še eno besedo, kar se tiče akad. društva »Slovenija11. Da društvo, katero meta »Rimskega Katolika-1 v isti koš z »Brusom11, se ne more zlagati z našimi nazori, je pač očitno. Mi si tega nikdar tudi obetali nismo. Zatorej se nam nad vse naravna zdi sledeča »izjava11, katero so »Slovenijani11 sklenili dne 18. februarija, da se zabeleži v njih zapisnik: „Akademično društvo „Slovenija“, neomahljivo stoječ na slovanskem stališči v obče in na napreduo-slovenskem posebe, jemlje z obžalovanjem na znanje Mahničev članek „Sumljiva znamenja mej slovenskimi velikošolci11 v Rimskem Katoliku, V. tečaj, 1. zvezek ter smatra nepotrebnim, da bi se javno odgovarjalo tem napadom, kateri ne zaslužijo druzega, nego krepko preziranje-1. Mi bi se marveč dudili in smatrali za nedosledno, nenaravno, ako bi „Slovenijani“ bili na naši strani, kajti predobro poznamo, v katerem duhu se vzgaja naša mladina na državnih šolah, da ne bi vedeli, kako mora mladina po taki vzgoji kreniti ravno na nasprotno stran. Zatorej smatramo tudi svoj trud, da bi srednje- ali višešolsko mladino kot tako, po večini privedli h krščanskemu naziranju, za
brezvspešen ; marveč naša kaker vseli krščansko mislečih mož glavna skrb bode, da vplivamo na postavodajalstvo in si tem potom priborimo krščanske šole — potem bomo imeli tudi krščansko mladino. ..Krepko preziranje" gospodov „Slovenijanov“ zdi se nam naravno in nas presneto malo gane; tolaži nas pa to, da so se mej navzočimi vsaj štirje akademiki našli, ki so glasovali proti izjavi, tolaži nas, da imamo mej akademiki nekoliko (ne veliko) tudi še drugih somišljenikov. Sicer bodi pa to spet r esen opomin gospodom d u h o v n i k o m in drugim krščansko mislečim gospodom na Slovenskem, kateri z blagim namenom prinašajo darove v podporo slovenskim vseučiiiščnikom, kako nemo-dro in — po krščanskih pojmih celo — pregrešno je kar pošiljati na Dunaj desetake in petdesetake, o katerih nam ni nihče zajamčil, da bi jih ne znali vživati fatalisti od duha Vesninega ali drugi loezverci od ,.narodno napredne11 stranke, ki bodo kasneje izšolani z našimi novci, v naši katoliški domovini nadaljevali protikatoliško propagando „S1. Naroda11 in razdevali delo katoliškega shoda. Več luči mora priti v akademične kroge, da se bolje vidimo, in prijatelja ločimo od sovraga. Naj se nam da zagotovilo, da naše novce dobivajo le n a š i. Kdor pa ni naš, išči si podpore drugod!
Radi bi še zvedeli od gospodov „Slovenijanov“, ali je „Ves-na“ tudi njim glasilo, in katero je sploh razmerje mej njo in njimi. Ker zadeva naš članek „Sumljiva znamenja mej slovenskimi velikošolci11 pravzaprav le „Vesno11 in one gg. akademike, kateri so ž njo, in ker so . Slovenijani11 smatrali za potrebno radi tega ,,članka izreči nam svoje „krepko preziranje", zdelo bi se, da je tudi ,,Slovenija11 sprejela „Vesno“ za svoje vradno glasilo in se hoče odslej istovetiti z Vesnjani ....
Se nekaj razlopov, zakaj smo proti „ Vesni“ in Vesnjanom.
Razlogi naši so pred vsem notranji t. j. oni, ki se izvajajo iz „Vesne“ same ali iz nazo-ov, ki se v nji izražajo. O tem smo se izrekli vže zadnjič. Imamo pa tudi zunanjih razlogov. To so nekatere okoliščine, v katerih se je „ Vesna-1 porodila in katere spremljajo njeno in njenih piistašev delovanje.
Opomnili smo vže zadnji pot, da marsikaj v novoslovenski zgodovini se ne da raztolmačiti, ako se ne ozremo na sever, posebno k bratskemu narodu češkemu. Čehi dandanes močno vplivajo na duševno gibanje mej avstrijskimi Slovani. Češki vpliv na Slovence se je dovolj pokazal zadnjih let. To češko vodstvo mej avstrijskimi Slovani nam vže radi tega v naših dneh ne dopade, ker se-dajni Čehi-vodje so po mišljenji in teženji — husiti, nekateri mej njimi znani — masoni. Kar se posebe tiče naše „Vesnew in dijaškega
gibanja, katero ona povspešnje, se nam ne more zdeti slučajno, kako je ravno g. Dragotin Hribar prišel do tega, da gospodom akademikom list izdaja in zalaga. Gospod Dragotin je namreč brat gospoda Ivana Hribarja, kateri je glavni posrejevalec mej husitskimi Mladočehi in s francoskimi niasoni simpatizujočimi češkimi sokoli z ene pa mej liberalnimi Slovenci z druge strani. Gospod Ivan je zaiadikalno stvar na Slovenskem inv Ljubljani vže dosti dosti storil z besedo, kaker tudi z denarjem. Gospod Ivan je namreč ob enem glavni agent tiste banke „81avije“, katera, kaker znano, z denarstveno spekulacijo rada združuje tudi politiko, in sicer politiko liberalno, radikalno.
Več luči prihaja nadalje tudi od tega, da je ravno razkol-niški, po moskovskem panslavističnem programu pisani in vre-jevani „Slovanski Svet11 v prvem početku edin »Vesno11 pozdravil, hvalil in priporočal. Letos seveda po novem letu sta se „S1. Svetu" pridružila še „Edinost;‘ in »Slov. Narod", a kdor li količkaj opazuje reči, se je nekaj mesecev sem za kulisami slovenskega liberalstva izvršil neki prevrat v zmislu — „S1 Sveta“ in njegovih nazorov. „Edinost“ pri vsem svojem katoliškem hinavstvu ne more zakrivati, kako je vplivana od mišljenja, argumentovanja in celo od besed in fraz „S1. Sveta11 in njegovega vrednika. Temu prevratu se Ima „Vesna" zahvaliti za priznanje, katero ji je letos došlo od teh listov. Sploh pa „Vesna" vestno zagovarja in izvršuje misli, katere „S1. Svet11 vže nekaj let vtemeljuje glede dijaštva. Ona le izvršuje program „S1. Sveta". To nam potrjuje ruski list „Vostočniy sbornik" pišoč, da „ Vesna11 širi v bistvu ravno tista načela, kaker „S 1 o v. Svet" g. P o d g o r n i k a". — Tako tedaj ni več dvomiti o stališči gospodov Vesnjanov in kam „Vesna“ na-merja v zvezi se „S1. Svetom11 speljati slovensko više in srednje dijaštvo ter s tem počasi narod slovenski . . Se bo li razumelo, zakaj nasproti tem težnjam mi toliko povdarjamo naše rimsko katoličanstvo V!
Ravno ko smo to pisali, dobili smo v roke številko »Slovenčevo11, kjer slovenski višešolec mej drugim pripoveduje, kako slovenski akademiki — seveda od narodno-napredne stranke — pridno berejo »Slovanski Svet11, in kako — čujte Vi, ki še zdaj ne vidite liberalizma mej Slovenci! — kako slovenski vseuči-liščniki zahajajo ob nedeljah v — palačo ruskega poslanika k pravoslavni maši 1 !
češki vzorec slovenske „ Vesne“.
Omenili smo vže zadnjič praškega lista za dijake : »Časopis českeho studentstva11. Ta list je sicer letos po imenu prenehal, a po bistvu in duhu se njegovo izdajanje nadaljuje v
treh družili dijaških listih, ki zdaj na Češkem izhajajo. Ta list tedaj oziroma njegovi nasledniki so, po katerih se slovenska „Vesna“ vpodablja. Treba sicer še nekaj let, preden doseže „Vesna“ vzor, kateri se ji kaže od Bele gore, a ona pridno koraka po poti, ki pelje do vzora, in. ako tako napreduje, ni dvomiti, da bodo njeni botri v Pragi kmalu imeli nad njo svoje popolno dopadenje.
Prebrali smo letnik 1892 »Časopisa českeho studentstva." Le nekoliko glavnih točk iz njega. —
O programu dijaštva. katerega glasilo je .Časopis", beremo : »Napredno češko studentstvo (po vzgledu čeških bratov hočejo tudi Vesnjani biti »napredni11, česar ne nehajo po-vdarjati na vsaki strani) razvija trojno delavnost: liberalno, na-rodno-politično in socijalno (ravno tako tudi slovenski Vesnjani!) . . . Napredno studenstvo je imelo o počitnicah na deželi nekaj predavanj (o počitnicah snujejo veselice tudi naši) o češkem državnem pravu (visoko politiko vganjajo tudi naši). . . Težnja po enakosti v društvu našem je včinila, da se v našem programu oglašajo tirjatve delavcev, in sicer ker ravno se socijal-demo-kratično stranko imamo dosti skupnega Ta težnja po enakosti v društvu nas je naredila pristaše ženske emancipacije in bojevnike za enakost obeh spolov v vsaki stroki življenja (ženske emancipujejo tudi naši, le hočejo biti, kaker trdijo, v tem nekoliko zmernejši od čeških bratov) . . . Vsak državljan ima pravico sodelovati pri formi in reformi državni (tako tudi naši). Vlada posameznika, kot izraz despotizma in absolutistične volje, je največa pega na stoletji, ki hoče veljati za stoletje svobode in enakosti. To je v najširših mejah program mladine slovanske (kaker smo videli — tudi slovenske). Te so naše temeljne ideje in v njih sklepih hočemo dalje vdelovat,i.“
Zdaj nekaj — po istem »Časopisu" — iz programa slovanske mladine, zbrane na II shodu na Dunaji, katerega so se vde-ležili tudi slovenski akademiki »Vesnine" stranke.
1. Tirja se, da se cerkev in država popolnoma ločiti.
2 Ženskam se imajo odpreti vse srednje in više šole. d. Odpraviti se imajo vstanove fideikomisov. Vničenje obstoječih.
4. V Avstriji mora zavladati narodnostna avtonomija. (Popolnoma v duhu »Sl. Sveta".)
5. Sredstva k temu : a Osnovanje stranke mej slovanskimi narodi na podlagi tega programa ; b. poslanci naj v obeh parlamentih rabijo vsak svoj jezik, s tem se parlamentarizem privede ad absurdum : c. agitacija z besedo in pismom, z vzgojo ljudstva, posebno mladine, s pomočjo shodov, meetingov slovanskih ; d. osnova centralnega naprednega organa slovanske mladine, v katerem naj bi vsi slovanski jeziki bili enakopravni. (Spet popolnoma v smislu „S1. Sveta" )
C>. Slovanska napredna stranka nima biti le stranka študentov, ampak stranka, katero sestavljajo vsi brez razlike spola, da se le vjemajo z njenim programom. (To tudi slovenski Vesnjani zvesto spolnjujejo ; lani povabljene so bile k „be-sedi“ o počitnicah tudi slovenske Eve, ki so neki z mladimi naprednjaki prav pridno — plesale. Tudi v „Vesni« se vedno gosteje pojavljajo ženska imena; poslednjega časa oglaša se v ,,Vesni« vže tudi znana Marica. Sploh so Vesnjani se slovenskimi Maricami v prav ozki in zaupni zvezi.)
Kako se „ Vesnini« nazori o duhovnih in bogoslovcih popolnoma vjemajo z nazori čeških študentov, ali bolje, kako se od poslednjih izposojeni, naj se razvidi iz naslednjih mest vzetih iz TČasopisa českeho studentstva«.
„Prodali so svojo osebno svobodo. Gredo pa le z odločno voljo spremeniti le zunanjost po potrebah in okolnostih, znotraj pa vstanejo isti ko poprej. To pa je le evfemističen evfemizem, kateremu pravimo — hinavstvo. Pri trdi semeniški disciplini, ki je še bolj rafinovana od vojaške — saj se ne sega le na telo, am-paki i na duha — lahko na prste preračunimo, kako dolgo jim je mogoče braniti nabranih si, nravstvenih zalog. . .. Dajo se nositi od reke. Tak nesrečnik je v našem slučaji — teolog«.
„I).uhovstvo, vzgojeno v spoštovanji do avktoritete, ne privede ljudstva nikdar k samostojnosti, saj je napolnjuje z malodušnostjo do vseh javnih podjetij.«
„Kdor pojde Iti. maja 1893 (ta dan je »OOletnica mnče-niške smrti sv. Jana Nepomuka) v Prago na božjo pot, dokaže, da ni napreden, ampak da hoče raje biti zaprežen k vozu rimskega papeža-“
„Monopol duhovske vzgoje mora prenehati. Z njo se je storilo nad našim ljudstvom več greha kot dobrega... So taki. ki trde, da vera podaja vse. kar more ljudstvu pomoči S temi nazori se v ljudstvu narodno in versko prepričanje naravnost duši.«
Važnost dijaških shodov. Dijaška zave d-n o s t in ponos:
„V življenji sedanjega dijaštva imajo shodi študentov obsežen pon en. Najvažniša Stranje: ljudje, kateri imajo enkrat skupno na istih očetovskih tleh	delovati, se	spoznavajo	in
si jedno naziranje vstvarijo o	rečeh, ki se	vseh	tičejo.«
„V dijaštvu se morajo javljati vsi toki pregibajoči gladino društva. Ako je društvo.... mora tudi dijaštvo biti pristopno vsem novim mislim in novim smerom, ono mora biti n .sitelj in glasnik novih idej .. Besede : m 1 a d i n a je b o d o č n o s t, n a r o d , niso le fraza, ki se	ima ponavljati ob	slavnostih,	v
napitnicah, ampak obsegajo resnico.«
„Skupni cilji tirjajo skupnega postopanja... Vzajemna dotika in iskanje skupnih potov krepi in trebi. Iz te misli so se
'porodili slovanski napredni shodi. Slovanski zato, ker v Avstriji drugih naprednih strank ni.“
„Vže fak tu m, da smo se pogodili za skupen program, je velike cene. Mej tem ko v starejših slovanskih strankah ni niti sledu o vzajemnem sporazumen ju in o skupnih poteh — našla ga je mladina slovanska. S tem je dovršen velik pripravljavni korak za bodočnost, in na podlagi njegovi se bode lahko dalje 'zidalo. Skupen program v Avstriji je silovita moč. Slovanski shod (v Krakovem) je imel še to praktično posledico: spoznali smo se. A tako poznanje v politiki se nikdar ne sme podcenjevati. V politično življenje vstopimo kot — jedna celota, različnih sicer strani — a z istimi mislimi, kaker stari znanci.“
Ko so bili nekateri kaznovani radi vdeležitve na II dijaškem slovanskem shodu na Dunaji, so češki študentje na to grdo napadali češke profesorje. Kaznjencem pa se je pela slava po liberalnih in socijaldemokratičnih listih nemških in čeških, telegrame so jim pošiljali gimnazijski abiturijenti in — petošolci gimnazijski. (Petošolske nezaupnice — doktorjem sv. pisma in vrednikom filozoiičnih listov prišle so v modo vže tudi na Slovenskem, kaker razvidijo čestiti bravci s platnic pričujočega zvezka.; Poglavje o ženska h.
.Drugi vzrok (nakaženosti ženstva in društva) je, da se mej oba spola stavi neka pregrada, da bi se ne spoznala. -Razmerje deklet k dečkom se zavije v nekak nimbus. Mladi ljudje čutijo neko vganjko. To vse včinja, da je razmerje mej možem in ženo nenaravno. Umetno in brezpotrebno oddaljevanje spolov rodi nesporazumenja. katerih ne popravi celo življenje.... Koliko tragičnih dogodeb bi se dalo odšteti ako bi oba spola mogla se do dobra dogovoriti, ko bi se ne izogibali naj bolj življenjskih zadev . . . Kriva sramožljivost, pokvarjena riravstve-nost, kratkovidni nazori o vedenji, novi društveni takt imajo dosti na vesti. Vse to je železen pas, ki ne pusti s polnimi pijačami dihati ... In tem več je. vredna žena. ki se upa te zapreke predsodkov razrušiti, in se ne boji, biti zapisana na indeks javnega mnenja .. ..“
,.Iz dat podanih je zazvidno, da prostitucija je posledica socijalne bede“.
Naši Vesnjani se sicer izgovarjajo, da glede ženske emancipacije niso tako radikalni kot Čehi. veuder da se ravnajo zvesto po njih navodilu, nam dovolj spričuje njih organ. V nobenem slovenskem listu se niso naše Eve toliko častile in kadile ko v »Vesni*. Sicer smo radovedni, kako bodo gospodje v svojem »programu* formulovali žensko vprašanje. Študentovska politika.
»Študentstvo se delavno vdeleži volilnega gibanja (meseca marca 1892) razidši se po deželi*.
,Napredek je mogoč, le ako se skoro do korena vničijo* zidališča sedanjih zunanjih društvenih pravil-.
Zgodovina novega časa pozna mlado Italijo, mlado Nemško-in k njim pristopa sedaj najmlajša veja — mlada Slavija .... A začetek mlade Slavije ima vse druge razloge. .. svobodo poznamo samo po imenu, prostost narodova se je spremenila v ra-tiuovano zatiranje... Mi smo sodeleženci svoje dobe, mi pripadamo svoji dobi, mi odgojenci varanih upov .. . Mlado Germanijo je živil ogenj svoje dobe, spodbujevale so jo misli vsega ljudstva. Mi pa smo se ogrevali na pojemajočih plamenih, mi smo klicali,, a mesto odziva, se nam vrača le mrzel odmev ... S tega stališča je treba na slovansko napredno mladež zreti, s tega stališča soditi njene misli “
„Mi smo jasni nasprotniki političnega realizma, mi smatramo za jedino praktično: brezobziren radikalizem".
To je tedaj duh, kateremu se pokori en del slovenskega dijaštva! V te mreže skušajo naše dijaštvo in po njem narod slovenski zaplesti znani razkolniški propagatorji z glavnim svojim glasilom — »Slovanskim Svetom11!
Kdo je dr. MasaryJc?
Ideje ne letajo po zraku, ampak one imajo svoje može, kateri jih izpoznavajo, se zanje ogrevajo ter jim posvečujejo svoje moči, da bi jih vresničili. Ti možje so kaker vodje v vojski, ki se bije mej pravimi in krivimi idejami. Takih mož-vodij se oklepajo vsi. ki idejam odpirajo duha in srce. posebno pa mladina, toliko dovzetna za vse idealno, za vse vzvišeno. Pri vsakem duševnem boju stoje v ozadji nekateri možje, ki vse gibljejo, vse vodijo k smotru, ki so ga jasno določili. Ko se pojavi na duševnem polji narodov ne morejo razumeti, je vselej dobro pogledati v ozadje — in izjasni se marsikaj, kar je bilo do tadaji nejasno.
Mi hočemo slovensko občinstvo opozoriti posebno na enega takih mož. Ta bodi dr. Masaryk, profesor češke univerze v Pragi in državni poslanec. Slovanski, in v prvi vrsti seveda slovenski vseučiliščniki v Gradci so 4. decembra 1892 imeli shod, na katerem se je prej vsem slavil navzoči dr. Masaryk. Ta g. doktor imel je do zbranih gg. akademikov tudi govor, ki je naredil mej vsemi največi vtis in bil sprejet s freuetičnim navdušenjem. Priporočal je pa „zaupanje v lastno moč,“ dalje ljubezen do svobode41 ; in, da bi nihče ne dvomil, v čigar imenu govori, sklenil je :	„Mi	nočemo druzega, nego v vseh stro-
kah izdelati svoje lastne tipe človeške popolnosti, prave h u m a n i t e t e.“ Govor je od kraja do
Itonca vstrojen po masonskem receptu, in podpisale bi ga brez* ‘dvomno vse lože po vesolnem svetu.
Kaj namreč pomeni „prava humaniteta’4 v ustili dr. Masajka, se najbolje razvidi iz njegovih lastnih del. Imamo v rokah češko knjigo: „Jak piše prof dr. Masaryk o katolicke vede a vife“, v kateri učeni Fr. Filip lvonečny sodi Masaryka in njegove nauke.
Masaryk je brezverec. On taji božanstvo Kristusovo: »Učenje (nauk), da je bil Kristus bitje nebeško, je težko (obtiž-110) in razumu nedostopno.“ Masaryku je katoličanstvo eno naj-nižih verstvenih naziranj: »Monoteizem katoliški seje vmikal večkrat politeističnemu naziranju in celo fetiškernu . . . Zato se katolištvo samo vvršča mej nižiša naziranja, na katerih mesto resnično tudi stopa, kaker z nauki o božanstvu in človečenju Kristusovem, o sv. Trojici, o svetnikih, o Mariji “ Nasproti principu katoliškemu priznava za pravi princip protestantski: »Človeški duh je tekom časa neizogibno moral priti do metode protestantov, ker je edino prava.“ Katolištvo je le — sekta: „Da se glavni krščanski sekti : rimska in carigrajska, smatrati •obe za edino krščanstvo, ni čuda, sai ste obe le — sekti.1' Vera nasprotuje filozofiji : »Logično in zgodovinsko razmerje teologije in filozofije v življenski praksi pelje do nasprotja, da, do boja za eksistenco". Naša vera je mitologična: »Veda vidi v nauku o razodenji ostanke mita, s katerim se imajo pojasniti vsa duševna in historična fakta, katerih filozofija Aristotelova ne more razložiti" Vera je golo čustvo: »Kaftan pravi, da je vera (Re-ligion) neko stanje človeškega duha. Čut verstva izvira iz razmerja, v katerem se vsakdo izmej nas nahaja nasproti svetn .. . Morda bi mi razpravljajoč o čustvu vere drugače reč formulo vali, a pridržimo si zdaj formulacijo Kaftauovo." Masaryk izpoveda determinizem, volja človeška ni prosta: »Omejenost človeškega razuma se v tem javlja, da je podvržen različnim slepim silam v toliki meri, da ga določujeta čut in volja. Zdi se, da je kvantiteta in intenziteta razumnosti manjša od intenzitete čutov in raznih sil. Ti čuti in nagoni so silniši od razumov-skp mogočnosti. Razum je bolj podvržen čutom, kaker čuti razumu ! Ni dvombe. da slepe sile človeka bolj določujejo, kaker načelna razumovna samodelavnost Nagoni nas določujejo ne le k telesnemu delovanju, ampak tudi k duševnemu . . . Razum bi nas nikdar ne privedel k sklepu, odloku, ako bi ne bilo čutov, ki nas klanjajo k večim dejanjem."
Da so Masarykovi spisi posejani s heretičnimi Husovimi nauki, se samo ob sebi razume Tako taji vidno cerkev: »Kristus ni nobene cerkve vstanovil — vsaka duša se mora neposredno povzdigniti k Bogu in pred Bogom se očistiti."
Jasno mora biti, da tak brezverec se ne klanja papežu in njegovi nezmotljivosti: »Najdrzneji, a tudi najnespametniši protest proti
vedi je izšel iz Rima, ko seje papež z vso zaresnostjo razglasil za, nezmotnega.“ „Papizem se zove sedaj: otrpnenost, odrevenelost, zove se: non possumus." Ako tedaj taki apostoli, kaker je dr. Masaryk, take nazore trosijo po Češkem, kdo bi se čudil, ko bi se res kdaj še vresničila slutnja, katero je po spričevanji istega brezverskega doktorja izrekel razsvitljen mož : „Čelii so poseben vzgled verskega polovičarstva. Spomin na Husa je v zadnjih douali tako oživel v olikanih stanovih, da je kardinal Schwar-zenberg pred zadnjim koncilom izrekel bojazen, da c la dežela v kratkem husitska ne postane. “ —
Da, Češka se z velikimi koraki vrača k liusitizmu in ž njim se od dne do dne bliža anarhizmu, veliki socijalistični revoluciji,, kojo vodijo očitni slavitelji Jana Husa, kateri prekletemu heretiku javno postavljajo spomenike, Mladočehi, iz katerih vrst se tudi Slovencem vsiljujejo voditelji. Da, tudi nas bi hoteli povleči na svojo stran. To namerjavajo njih izleti na Slovensko, njih vabljenje Slovencev vvPrago: vabijo Sokole, vabijo ljudske-učitelje, vabijo dijake. S Češkega imamo „Slavijo“, s Češkega je pred leti Jan Lego vrgel mrežo po naših gimnazijcih, da bi jih odvračal od duhovskega poklica in spe!javalv jih v husitsko Prago, mrežo, katero smo mu mi predrli; in s Češkega se hoče zdaj spet naše dijaštvo „organizovati“ po programu, ki so ga vže zdavno načrtali znani evropejski revolucionarji.
iMi nočemo in ne maramo za evangelij, ki se nam vsiljuje od husitskih Mladočehov po njih pomočnikih slovenskih. Govorijo nam sicer v imenu slovanske vzajemnosti, zarotujejo nas v imenu bratstva in ljubezni — a nam je in ostane nad vse sveta naša ver a, kdor se le za pičico loči od njenih naukov — ne poznamo ga, naj se nam bliža tudi v imenu vseli slovanskih krstov !.
Mi vemo, da nam je večina slovenskih akademikov nasprotna, a to nas ne straši; daje nam pogum misel, da vender nekateri čutijo z nami, in da bi bilo teh le pet, dovolj je za našo bodočnost: k tem se obračamo prose, naj vstrajajo trdni in se ne dajo vnesti od mogočnega toka, kateri dandanes po evropejskih vseučiliščih odplavlja cvet svetne inteligence v morje pogubnega materijalizma. Za zdaj dovolj, da se mej slovenskimi akademiki osnuje vsaj od nekaterih krepka opozicija proti nameram „Vesnine" propagande. Bodi ta opozicija še tako maloštevilna — bodočnost je njena, kajti zmaga ji je zagotovljena v Božji moči krščanske ideje!
Dr. Mahnič.
Šolstvo na Hrvatskem.
Slovstvena ocena.
Nekoliko dni pred I. slov. katoliškim shodom 25. avgusta v Ljubljani, zbralo se je okoli 70 duhovnov v Zagrebu ua „prvi katehetski sastanak.“ Na tem shodu sprejela se je med drugimi tudi sledeča resolucija: ,,Hrvatsko kat svečenstvo zatupljeno na prvem občem katehetskem sastanku u Zagrebu uvjereno je, da mu današnje prilike strogo nalaže, da se što temeljitije u-pozna sa današnjim školstvom i da se zanj što živi je zanima. “ Ni še pol leta minulo, in hrvatska duhovščina je že dobila v roke knjigo, katera jej bode Vade mecum v šolskem vprašanji, in to ne samo v sedanjih okolnostih, ampak tudi ravnilo za prihodnost. Izdal je namreč vel. g. Stjepan Hartman, učitelj religije in matematike na ženski preparandiji vsmiljenih sester v Zagrebu, delo pod naslovom : S k o 1 s k i zakon od 14. 1 i-stopada 1874 i od 31. lis to pada 1888, ili školsko p i t a n j e u n a su.
Akoravno ta knjiga po naslovu razpravlja o zakonu, kateri je imela Hrvatska in kateri je sedaj v veljavnosti, vendar mislimo, da bode ona tudi slovenski duhovščini in slovenskemu razumništvu, katero stoji na načelih katoliških, od velike koristi v boji za konfesijonalne šole. In to je razlog, da spregovorimo o tej knjigi v ,, Iti inskem Katoliku1*.
Stari in novi šolski zakon, o katerem razpravlja ta knjiga, je, rekel bi, okvir, v katerem se nahaja slika brezkonfesijonalne in konfesijonalne šole z vsem, kar je z njo. Načela, katerih se je držal pisatelj v ocenjevanji zakona kaker starega tako novega, so načela katoliška, načela katoliške cerkve, katera je nezmotljiva učiteljica vseh narodov.
Knjiga sama razdeljena je na tri poglavja. V prvem razpravlja o starem zakonu, v drugem o novem, primerjajoč ga se starim, v tretjem pa odgovarja na tri vprašanja namreč: 1) Kaj so mogli in morali storiti katoliški poslanci leta 1888, da bi bili dobili konfesijonalne šole ? 2) Kaj so storili ? in 3) Kaj nam je storiti, da dobimo konfesijonalne ljudske šole in učiteljišča?
To je jedro cele knjige.
Govoreč v prvej glavi o starem t. j. o zakonu, katerega je dobila Hrvatska 1. 1874, razpravlja pisatelj, o dobrih ali vsaj na videz dobrih in slabih nasledkih tega zakona.
Do leta 1874 bile so šole konfesijonalne, ker jih je opravljala cerkev, in to škofijski ordinarijati po dijecezanskem nadzorniku, po dekanih in župnikih. Ali kaker je v Cislajtaniji zavla-
dal 1868 1. liberalni duh v šolstvu, tako je na Hrvatskem še le
1.	1874. Šole so iztrgali iz rok cerkve, a država se jih je polastila in to tudi v verskih stvareh. Res, da je bil § 185, kateri je odredil, da cerkev vodi in ravna samostalno (?) poduk v veri, toda sledeči §§ so bili verige, v katere je bila vklenjena ta sa-mostalnost. Baš tako kaker lex abominabilis avstrijska od 25. maja 1868 v paragrafu 1.: „Die Aufsicht und Leitunij des ganzen Unterrichtsiv/ sensuntersteht der Staatsgeivalta 2. „ Unbeschadet (!?) dieser Bestimmung untersteht die umnittelbare Aufsicht und Lei-tung der Religion und der Ubungen der Religion deu kirchli-clien Organen “
Duh tedaj lirvatskega zakona je ravno tisti, kaker avstrijskega, pa zato dokazi, katere navaja pisatelj za konfesijonalno šolo a proti zakonu hrvatskemu, bodo tud' Slovencem koristili, kateri se morajo boriti proti enakemu sovražniku.
Dobrega je Hrvatom malo donesel ta zakon, a slabega dovolj in še preveč, kaker tudi na Slovenskem avstrijski zakon. Res, da so vstali že tedaj katoliško misleči možje proti temu zakonu, vtemeljili list, kateri je imel braniti katoliška načela, H r v a t s k i učitelj, kateri jih tudi še sedaj brani, ali je sicer kmalu vtrnil ogenj in privadili so se novemu stanju v šoli.
Štirnajst let je minulo od tedaj, zakon se je pokazal ne-dovoljnim v mnogih stvareh. Sedaj je bila priložnost popraviti, kar se je prej zagrešilo. Ali tisti, kateri so bili v prvi vrsti poklicani, da branijo pravice sv. cerkve, niso tega storili in tako je zakon na ravno tistih načelih ostal kaker je bil od leta 1874. Cerkev ni dobila svojih pravic niti po novem zakonu, akoravno se nahaja v njem cela glava o konfesionalnih šolah, katere ni bilo v starem. Staii je sicer dopuščal konfesijonalne šole, a'i s tolikimi klavzulami, (la je ta pravica bila samo na papirji.
Potem ko je g. pisatelj v prvem poglavji (str. 6—-40) govoril o starem zakonu generalno, karajoč nasledke njegove, to ou v drugem poglavju na drobno razpravlja o novem zakonu primerjajoč ga § za § sč starim.
Tako dobjva čitatelj jasno sliko o obeh zakonih. Motil bi se, kdor bi mislil, da je to razpravljanje suhoparno berilo. Nika-ker ne. Vsaki paragraf je kaker posoda, v katerej se najde duševne hrane, poduka in zabave, ker pisatelj neprenehoma budi pozornost v čitate'ju. Sedaj ga vodi v „sabornicu“, da posluša poslance, kako zagovarjajo ali pa pobijajo osnovo, pa tudi v vsakdanje življenje, v katerem vidimo sad liberalnega šolskega duha sedaj navaja nazore pedagogov, potem pa povdarja, kar je v šolskem vprašanji glavno — katoliška načela o šoli. Rekli smo vže, da je ta zakon kaker stari na liberalnih načelih, vendar je, kaker smo omenili, v nečem bolji, vsaj na papirji, ker daj« priložnost, da se morejo osnovati konfesijonalne šole. a da ni toliko ovir kaker v starem. Tukaj bodi omenjeno poglavje o
konfesijonalnili šolali. Da se je ta glava vvrstila v novi zakon, je glavna zasluga razkolniških Srbov, kateri so zahtevali za-se konfesijonalne šole. Niso sicer vsega dosegli, kar so želili, ker so sami v teku razprave popuščali, da vsaj nekaj dobe; ali bi bili mogli oni dobiti za-se a katoliki pa za-se konfesijonalne šole,, da bi se bili le složili v tem vprašanji, katero je živenjsko vprašanje za ene in druge.
Katoliški poslanci niso se vgledali v srbske, niso svoje dolžnosti storili, katera jim veleva skrbeti za blagor domovine, katera ni zavoljo poslancev, ampak poslanci radi nje ; a sreča domovine je najožje svezaua s pravo vzgojo mladine, katero daje samo verska šola. Ali tudi duhovna oblast ni svoje dolžnosti storila niti sama, niti po svojih reprezentantih v saboru, kaker je to storila razkolniška duhovna oblast.
Dolžnosti pa svoji je pisatel knjige popolnoma zadovoljil, ker je prema važnosti konfesijonalnili šol tej glavi največ truda in marljivosti posvetil. .Razprava VJ. glave o konfesijonalnili šolah obsega tretjino knjige (str. 258—538 dakle 280 str. 8.0 — sama knjiga ima 870 str.), tako da bi bila mogla sama za sebe biti posebno delo, kakeršnega še nimo našli v drugih slovstvih na šolskem polji.
Mi se nismo do sedaj ozirali na posamezne glave drugega poglavja, niti ne bodemo sledečih navajali; to glavo pa hočemo pokazati v vsej svojej vrednosti, katero ima ta ne samo za Hrvate, ampak za vsacega zavednega katolika, kateri deluje v javnem življenji.
To glavo, razpravo o konf. šolah, razdelil je pisatelj na štiri dele.
V prvem delu p' kazuje nam 011, kako sodi katoliška peda-gogija o modernih liberalnih šolah, in katere pravice ona za cerkev zahteva. Oslanja se v svojih dokazih na najbolje pedagoge, kateri ali ex professo ali samo incidenter govore o tem predmetu. Vsi brez razločka obsojajo ta načela, ker so sovražna duhu iu svobodi cerkve, katera je od božanskega vtemeljitelja dobila zapoved, da uči in vzgaja narode. V tem mu je pa tudi cerkveno pravo pri roki, katero zato navaja. Ako smo v prvem delu poslušali znanstveno predavanje pedagogov in pravnikov, nas drugi del (268—318) vodi v javno življenje, v borbo katolikov v a) državnih in deželnih zborih, b) na katoliških shodih. V tem delu se ozira pizatelj mnogo na Cislajtaujo, kar še bolj povečava vrednost knjige. Vso borbo zadnjih let na šolskem polju v Cislai-taniji nahajamo v tem delu. Obširno govori o Liechtensteinovem predlogu 25/1 1885. in njegovem govoru 19/111 1889. Vodi nas tudi v tirolski in dolnje-avstrijski sabor ter nam najvažniše govore omenja in razlaga.
Veselilo bi nas bilo, da bi se bil ozrl tudi na slovenske razmere. Na katoliški shod se ni mogel ozirati, ker je bila te-
daj knjiga že pod tiskom. Kar se tiče družbe sv. Cirila in Metoda, ona nni ne bi bila argumentom za borbo v katoliškem duhu, a za delovanje v deželnem zboru ni ime), vsaj tako mislimo, podatkov, iz katerih bi bil mogel očrtati vsaj toliko, da bi Hrvati vedeli, da so mej slov. poslanci, kateri se potegujejo za katoliško šolo. To inter parenthesin, predno se napotimo na Nemško s pisateljem, da nam pokaže — kako so se borili nemški katoliki za blagor cerkve in domovine na šolskem polji.
Kar se tiče katoliških	shodov,	jih je lepo število	od vseh
dežel	zastopano v tem delu.	Seveda	se ozira najprej na	domače,
ne mislim hrvatske, ker do sedaj še ni bilo nobenega, ampak na avstrijske, prvi in drugi v Beču, na tretji v Linču, dalje na shod v Georgswaldu in Gradcu, ter donaša dotične resolucije i važneje govore.
Katoliški shodi na Nemškem, (sedem jih navaja), Laškem (dva), Francoskem, celo v Ameriki — nam pokazujejo boj katoliških razumnikov proti liberalnemu duhu v sedanjih šolah.
Iz teh dveh delov lahko razvidimo, kako mu je obsežen materijal in koliko je truda vložil, da probudi tudi v lirvatskem razumništvu mar za konfesijonalne šole.
Še bolj pa občudujemo	železno	voljo pisateljevo in	neytrud-
ljivo	marljivost, kedar beremo tretji	in četrti del.
V tretjem se glasijo katoliški škofje, koli sami toli v svojih provincijalnih zborih. Kaker je obiskal v drugem delu državne in deželne zbore in katoliške shode, tako je tudi v tem delu poiskal izjave katoliških škofov, kateri so postavljeni od Boga za voditelje narodom ako v drugih stvareh, a to gotovo še v posebno v šolskih.
Najprej omenja hrvatske škofe, pok. kard in nadškofa Hau-lika in Mihaloviča, škofa djakovskega Strossmajera in pok Do-brilo. Od avstrijskih navaja Rauscherja, Sclnvarzenberga, Kutsch-terja, Zwergerja, Rudigierja, Funderja, Aichnerja, Ederja, Bauerja, Schobla, Miillerja, Doppelbauerja bilo njihove pastirske listo ve ali pa govore držane v zborih ali na shodih.
Zraven izjav posameznih škofov so pa tudi omenjeni zaključki škofovskih zborov na Avstrijskem, Nemškem, Francoskem, Angležkem. v Ameriki in Avstraliji.
Največo moč dokaza pa ima četrti del, kjer se nahajata nezmotljiva učitelja, pokojni Pij IX in Leon XIII. Iz življenja .teh dveh papežev navaja pisatelj vse, kar je bilo le mogoče. .Dovolj smo rekli o obširnosti tega dela, ako povemo, da je iz 15 letnega pontifikata Leona XIII pisatelj glede šolskega vprašanja ne manj ko 30 izjav omenil. Kdor bi hotel delovanje sedaj slavno vladajočega papeža na šolskem polji očrtati, ne bo našel boljega vira, kaker je ravno ta knjiga.
Kar se tiče zadnjega t j. tretjega poglavja, že vemo, kako je mogel in moral odgovoriti na ona tri. vprašanja.
Iz	vsega	vidimo, da je ta knjiga zares delo, katero	bode
odgovarjalo potrebam hrvatske duhovščine, da „se temeljito upozna sa današnjim šolstvom i da se za nj što živije zanima".
Ali ona bode tudi koristna, v časih celo potrebna onim, katerim bo govoriti o šoiskem	vprašanji, ker nam podaje vse, kar
je	treba	vedeti	o tej stvari.	Posebno bi jo priporočali tudi	slov.
duhovščini, da si nabere orožja iz te orožaruice za boj za konfesionalne šole, najbolje pa udom družbe sv- Cirila in Metoda, da na temeljih v tej kujied jasno dokazanih, z največo avktori-teto sv. rimske-stolice včvrščenih, svoje delovanje vpravlja ')
To delo našlo je priznanje tudi na najvišem mestu, ker je sv. oče papež Leon XIII milostljivo sprejel en iztis te knjige za jubilejski dar ter delu in pisatelju apostolski svoj blagoslov podelil.
M. Scigersclimied.
Listek.
Slovenska in hrvatslfa Marica.
Žensko blebetanje za kratek čas.
Čestite bravce smo zadnji pot seznanili se slavno Ijico slovensko na obalih jadranskega morja, katera je osodepolni boj za žensko emancipacijo na Slovenskem, je Marica, Ker, kaker znano, slovenskim Evam preti največa nevarnost od „Rimskega Katolika", zato je najprej zarila svoj jezik vanj. Mi smo bili tako neprevidni, da smo ji odgovarjali in zdaj vsuva se kaker hudournik njena logika na naša pregrešna pleča 1
„Marica“ se v „Slovanskem Svetu“ huduje, da smešimo vse : nje katoličanstvo, nje simpatijo za nedosežno knjigo „Cuo-re*, nje oduševljenje za bralna društva, skratka — ni resnega stavka v našem odgovoru 1
Pa plemenita Marica ni pomislila, da smo pisali v pustu, ko se nihče rad ne joče. Nedolžni vžitek veselega pusta naj bi nam vender privoščila, ona, ki je tako vsmiljenega, tako mehkega „srca“!
') Knjiga so naroča pri g. piscu H. Hartman-u, vjeroučitel.ju u s uno-■8ianu mil. sestara u /agrebu. Cona jo tej velikej knjigi lex. for. 870 str. sumo 2 for.
pisate-pričela Ime ji
Bog zna, ali ve De Amicis za simpatijo, ki jo ima Marica za njegovo „srce“ ! Marica, bojim se, da se Vas presneto malo prijemlje evangelij „S1. Sveta", kateremu ste se posvetila — Vi-, tolika Slovenka, in Slovanka, kakeršne ni daleč okrog, Vi se ponašate se simpatijo za — italijansko „srce“ ?!
Slovenskemu občinstvu namreč povemo, da je od vredniš-tva „S1. Sveta" samega— najbrže v imenu ruskih vseučiliščnih dok-torandinj — došlo Marici častno vabilo, naj „bi spisala za list kak sestavek"; ona se je sicer „obotavljala dovolj dolgo", a slednjič se je vendar le vdala. Tako se tedaj češčenje ženst.va, ki se na Ruskem tako bujno razcvita (ruske nihilistinje), presaja na slovenska tla s posredovanjem „S1. Sveta11, in Marica je prva „blagovestnica“ rusko-ženskega odrešenje na Slovenskem. Da se podoba dopolni, pripomnimo še, da je Marica tudi vže stopila v krog »Vesninih" junakov, kateri se zbirajo pod zastavo istega rusko-,.Slov. sveta11. V 3. štev. t. 1. beremo v vredništveni ,,listnici" tega lista: ..Marijca11. Hvala! kaker hitro bo mogoče.
— Sodelovanje iz zavednih ženskih krogov nam je poroštvo, da hodimo pravo pot! Živela.11 Kako bi potem Marička ne — IV-lela, ko ona kaže tako temetljitim misliteljem kaker so Vesnjani
— pot. Doslej smo mislili, da jim je pohvala „81. Naroda11 poroštvo prave poti! No pa, priznanje iz nežnih ustic tržaške Maričke se glasi vender ginljiveje, nego iz hripavega in kosmatega grla ljubljanskega starca!
Sicer smo pa močno radovedni — Bog nam odpusti — kaj je Marica poslala vredništvu dijaške „Vesne.“ Nas, upamo, bo vender v miru pustila, saj je pisala nedavno: »Najboljše bode,, ako pustimo g. dra. v miru, kaker so to vže storili nekateri.'1 No, vender se bomo morda oddahnili! Ali pa misli Marica v „Vesni“ priobčiti slovenskim družicam program za novo »kolo-vratsko društvo", kaker so je, če se dobro spominjamo, osnovale ženske nekje na Angleškem !
Kako blagega, plemenitega duha je pa Marica, naj častiti bravec posname iz njenega lastnega spričeyanja: „Kar je v resnici lepo, prečitam 3, 4 mnogokrat, a grdo samo jedenkrat, in to naglo, da mi ostane le vtis lepega in vzvišenega. Vidi se, da Vi delate obratno." V naši Marici je tedaj le lepota in vzvišenost, grdega nič — ona je pravi pravcati nebeški angeljček (angeljčic ni Bog stvaril) ; mi pa ravno ,naobratno“ t. j. kar je grdo prečitamo 3, 4 in mnogokrat, tako da ostane le vtis grdega in podlega v nas, a lepega in vzvišenega nič. To moramo biti tedaj mi prava pravcata — spaka t Pa ker smo mi in vse naše tako grdi, smemo sklepati, da vzvišena Marica tudi našega „Katolika“ ni brala nego „samo jedenkrat in še to naglo11 — a vender je spisala o njem temeljito in duhovito kritiko. No, seveda, pomislili nismo, da veleumkin-jam od kalibra Maričinega so filozofične razprave, kaker so na-
še o realizmu, idealizmu, o lepoti itd. igrača — bagatela: njej je •dovolj od strani z levim očesom pogledati — in ni nas več !
Kar je tako lepo in vzvišeno kaker Marica, mora biti tudi poetično. Ravno zato. menim, so ji dali pri krstu ime Marica. Mi bi pa šli še dalje in svetovali, da bi se ravno zdaj, ko se njena lepota tako bujno razcvita, njeno ime še bolj poetičho-nežno prikrojilo, morda: Marička, ali celo: Maričkica!
Surovo pa in vnebovpijoče bilo bi, ko bi hoteli posnemati tiste kmete iz tržaške okolice, ki take nežne stvarce tako ne-poetično zovejo „Marijka“, ali pa tiste robate gorjane, ki jih kličejo: „Maruša“ ali ..Maruška"!
Ker vže govorimo o imenu, ne vemo, od kod, da naša pisateljica se enkrat podpiše „Marica“, drugikrat „Marica“, v „Ve-sni“ pa beremo „Marijca“. Zdi se, da je vže samo ime skrivnostno, nezapopadljivo — kaj še le njeno bistvo ? !
Wer kann dich ergrunden, lioldes Wesen !
*
* *
Sicer ima Marica, kaker sploh ženske, čudne pojme o nas. Mi potujemo, kaker trdi, po svetu — v kovčegu, in gledamo vedno v tla, mej tem ko bi morali gledati v svet, v svet! Pa ne ve Marička, da hočemo s tem dati dober vzgled takim Mickam, kaker je ona ki tako rade nosijo glavo po koncu in švigajo z očmi po mestnih ulicah, da jim le težko kdo uide! Nismo sicer tako nevsini-ljeni, da bi take spogledljive nagajivke po ulicah lovili in jih v kovčege zapirali (akoravno bi morda za enkrat ne škodilo), ven-der Marici in drugim oblastnim emacipantinjam bi za pokoro naložili, da bi vsaj Žakelj čez obraz nosile t,. j. pajčalon, pa prav debel, da bi se skoz nič ne videlo ! Vi Marica, kaker bi znal sklepati iz Vaše deviške nežnosti, nimate še moža, pa kogarkoli zadene ta sreča, da se mu na vrat obesite, drugače ne bo imel z Vami miru, nego da Vas zaklene v — kovčeg in Vas s kov-čegom vred vrže v — omaro Ne zamerite, malo predebelo je res, pa beseda mora biti prosta!
Ker vže govorimo o ženitvi, ali pravzaprav o možitvi, moramo še nekaj omeniti. Zdi se, kaker bi Marici resno kaj takega rojilo po glavi. Priobčila je pred meseci v svojem organu „Slov. Svetu11, sestavek : „Našim možem". Tu je nekako načrtala funda-mentalne točke bodočega ženskega prava. Sama sebe. prišteva onim „redkim“ ženam, ki se ne „drže strogo sam j ognjišča, kuhalnice in igle.“ Staknila je tukaj duhovito paralelo mej onimi, „ka-terim je v par piščancih vsa sreča in v kuharici najboljša in najvrednejša žena. Taki smo, kaker se bere izmej vrst, po njenem mnenji — mi, tedaj paralelo mej nami vulgo dr. Mahničem, pa mej — Frančiškom Podgornikom. Ta edini jej je pogodil pišoč o ženskah v dunajskem „Zvoiiu,‘-, on je —pravi Ma-
rica — , poznal žensko nalogo doma in zunajkajti „imel je na svoji strani povsem zobraženo ženo, katere razum in dejanje je opazoval natančno11. Glavna dogma v tem modernem ženskem evangeliji tržaške Marice je, da žena ni možu duševno podrejena. Kdor bi odslej rekel,	kar	se je rekalo odkar,	svet	stoji,,
namreč: žena ima kratko pamet	— anathema sit!
Marica se nadalje prišteva redkim naiodnim in zavednim ženam, tistim namreč, katere zajemajo svojo duševno hrano iz — Turgenjeva in Tolstoja! Ker je pa Marica stopila v poslednjem času v kolo gg. Vesnjanov, bi ji svetovali, da sprejme v svoj grb naslov ,.narodno-naprednau.
Pa naši možki-samci vže težko čakajo, da jim povemo, kaj Marička modruje v gore	omenjenem sestavku (ne	da se	namreč drugače misliti, nego da	vsi	omikani samci, tem	bolj vdovci
slovenski že ijo Marico za družico.) Kogar bo tedaj doletela čast, da imenitna Marica milostno nanj pogleda in mu da svojo roko, vedi vže naprej, kako srečo pri pelje pod svojo streho. Milostne gospice Marice stanovanje bo imelo to le podobo : V sprejemni dvorani na mizi bodo ležali Stritar, Jurčič, epohalna fantazija dr. Nevesekdo-a „4000“, Puškin, Lermontov, Turgenjev itd. — francoskega, nemškega nič. Od laških klasikov bo figuriral v elegantni izdaji Mantegazza. Od listov se bo nahajal „S1. Svet“ pa „Vesna“. Blizo okna stoji glasovir. Marica bo pridno igrala mazurke prvih slovanskih skladateljev, kaker so: Chopin, Rubinstein, Dvofak, Smetana itd. V kotu bo stala pisateljska miza. Tam biizo peči bo kolovrat pa nizka, miza z raznimi vzorci za vezenje in izšivavanje, pariških in dunajskih mod tu ne bo — vse bo čisto slovansko, po receptih „Slov. Sveta11; kajti Marica sama nosila se bo v pisani madrijarski opravi, njen mož pa imel bo znane madrijarske svitkaste hlače z madrijarskim sedalom na glavi. Tod se bo sprehajala, tod posedala žena Marica. Ponosna vladarica bode Marica v svoji hiši. Kajti ničesar bolj ona ne polaga slovenskim družicam na srce nego — samostojnost in ponos. Ona noče biti odvisna od moža, kaker je veljalo doslej, ker ona ni „duševno podrejena11 nobeni možki inteligenci. Veste pa, kje si slovenska hči pridobi toliko samozavestnost in ponos ? Marica pravi: na učiteljišču 1 Zapomnite si dobro : Marica to ve, ker vedno povdarja, da za to, kar je, se ima zahvaliti — učiteljišču.
Vsekako Marička naša misli na možitev. Resna stvar to, predno se sklene, treba zrelo piemisliti. K temu še pride, da Marica je — vsaj tako se nam zeli — učiteljica ; po nekaterih krajih pa učiteljicam ni dovoljeno zavezati se v zakon. Taka je bojda tudi na Hrvatskem. Da pustimo za zdaj praktično stran tega vprašanja, vkoiiker se namreč dotika možitve ali nemožitve Maričine — vredno je, da je premotrimo z objektivnega stališča. Marica sama, vemo, da rada kaj takega posluša. Prav te dni
nam je prišel pred oči sestavek neke hrvatske Marice, ki je, kaker se zdi. duševna sorodnica tržaške Marice. Pri neki učiteljski skupščini je k-vatska Mirica razpravPala „o učiteljicah in zakonu11, res, pereče vprašanje za najnoveji ženski rod. Ona meni, da ni razloga, radi katerega bi se smelo učiteljicam braniti zakon: „nesmiijeno je i proti naravi uvadjati kot učiteljica ce-
Mi nočemo nadalje pretresavati žensko-logičnih razlogov hrvatske Marice, navesti hočemo le en pikantneji oddelek iz njenega govora: „Neomožeue učiteljice moremo razdeliti v tri razrede. V prvi razred hočemo vvrstiti one, katere so se mogle omožiti, pa se niso hotele: one so si same tako odbrale, pa so srečne in zadovoljne .... V drugi razred bomo vvrstiti one, kateim na svetu niso našle ljubezni, katerih ni nihče snubil; take so vsakako redkeje. One neredko delajo brez ljubezni, i ni •čudo tedaj, ako so nasproti izročeni deci neznosne. V tretji razred vvrstimo tiste, katere se, glede novega šolskega zakona, ne morejo omožiti, ali ne smejo, za katere velja rek iz basni: ..Grozdje je kislo.“ Ona vrsta učiteljic bo v šoli najneznosniša; gorje deci, ki ji pride v roke1.
Brezdvonmo v prvo vesto Marica ne spada ; mi si niti ne moremo misliti, da bi duhovita Marica hotela biti »nuna*, kaka ,,soror Pia“ ali „Cordulail. Tedaj spada ona v drugi ali tretji razred. Kar se tiče šolske postave, bi znala Marica dobiti „dis-penzo' ; dotična oblastva ne bodo gotovo tako nevsmiljena, da bi duhoviti pisateljici in napredni« ne dovolili izjeme Najpo-stavnejše seveda bi šlo, ako bi se vvedla splošna volilna pravica za ženske, kaker so predlagali tam na Dunaji, in bi ženske zedinjene se svojimi možkimi čestivci po večini glasov postavo spremenile. Pa mej tem bi se znala Marica postarati. Da se ji torej kaj takega ne zgodi, ali da ji ne bo še dalje »grozdje prekislo', svetujemo ji, naj se pač požuri, da si ogreje katero Pogato možko srce. Zato sicer nima pravih lastnosti, ker ženske nepodrejenosti in ponosa se boji vsak mož Tedaj, Marička, poboljšajte se, bodite krotki kaker ovčica, in morda Vas še kdo pobere. Mi Vam privoščimo to srečo. Pa le urno; res sicer, da veli pregovor:	bolje kasno kot nikdar, toda „provecta
aetas" je za ženske osodepolna, ker za »staro škatlo11 nihče ne porajta, ali pa ji vsilijo kakega zakajenega vdovca. Bog Vas varuj te nesreče!
libat".
Dr. Mahnič.
Vgovori in vprašanja.
1. Sv. katoliška cerkev deli odpustke. Kdor n. pr. moli to iu to molitvico, dobi odpustka ioo (200, 300) itd.) dmj. Vprašam : ui li to nekako poseganje v božje pravice? Kako more sv. cerkev določiti: prav toliko (nič več ne menj) d n ij bodeš imel odpustka; menim, da taka določitev pristoja le s a m e m 11 Bogu!
2. Imenovanje svetnikov! Ali se Vam ne zdi, da vtegue marsikdo, katerega čestimo svetnika, biti pogubljen ali vsaj v vicah ? kes je, da sv. cerkev prej p rev dar j a, koga in zakaj omenuje svetnika; zuane so mi tudi ceremonije, katere se vršijo ob takih prilikah. Toda kdo more venderle gotovo vedeti: ta in ta je svetnik! Pogled na «oui svet» nam je zaprt, in le samemu Bogu je znano, kaj se tam vrši s to ali ono dušo ! En zgled ! Vi ste gotovo poznali g. N. To je bil mož po božji volji. Vse svoje življenje je bil posvetil Bogu in šoli. Učil ni le z besedo, nego tudi z zgledom. Na smrt se je bil pripravil tako, da so se jezuvitu, ki mu je bil dolgoleten spovednik, solze vtrnile Blagi svečenik je zatrjeval: «Blagor njemu! Tako pobožnega moža jaz še nisem videl. To bode svetnik«! Tudi meni samemu je g. N. na smrtnej postelji zatrjeval, da se je dobro pripravil na smrt. In veuder, veleuč gosp doktor, morem jaz določno trditi: g. N. je zveličan, je svetnik ? Ne ! L e B o g u s a m e m u je to z n a u o ! Zatorej smatram jaz imenovanje svetnikov tudi kot nekako poseganje v božje pravice! Meni se zdi, kaker bi se reklo Bogu: «Ta in ta je živel pošteno in pobožno, torej ga moraš povzdigniti med svetnike* ! Ni li tako ? —
3. Vprašanje! Je-li mogoče se zveličati po zapovedih božjih in cerkvenih? — Moje menenje je: S kor o nemogoče, ker nihče ne more tako popolnoma živeti ! Ta n. pr. je bil sicer dober, pošten človek, a vmrl je nagle smrti; nesel je v večnost kak greh — izgubljen je. Toda ne! Moje menenje je to : Neizmerno je vs miljenje b o ž j e, iu ker Bog sam ve. da ni mogoče človeku popolnoma biti, poslal je Svojega Sina na svet, da nas je odrešil sč Svojo krvjo. Potemtakem bi sodil, da se zveliča vsak blag in pošten človek, kateri trdno venijo v Boga! Ako bi temu bilo kako drugače, potem bodo nebesa skoro prazna ! Kaj menite Vi o tem, veleuč. g. doktor ? —
*
* *
4. Začnimo pri stvarstvu : Brvi dan je Bog stvaril s v i 11 o b o ; s v i 11 o b o imamo od solnca, in stvarjenje istega določeno
je na 4. d a n (ozir. dobo stvarjenja). Kako se to vjema ? Govori se sicer o neki drugi svitlobi — a svitloba je menda le od soluca ?
5. Človeški rod naj bo ves od prvega človeka Adama in Eve! Kaker se trdi, bil je raj baje v Mezopotamiji, v Aziji — v starem svetu (Evropi, Aziji in Afriki) se je lahko na vse kraje razširil — a kako je prišel v Ameriko — ker nam je še le nekaj čez 400 let znana? Menim namreč: Če je šel rod iz Azije v Ameriko, tedaj bi bili lahko prej vedeli o prebivalcih onkraj morja ?
6. Čuden (recte čudapoln) je ta svet. Toliko tisoč let že, in toliko teme še pri različnih narodih 1 Če je človek za kaj višjega — če je tedaj nevmrjoč: in vendar še tolika razlika med naredi toliko ver, toliko paganstva, toliko krivoverstva, in vsak meni in trdi svojo kot pravo — ali pa bodisi da tje v en dan (kaker pravimo) živi 1 — Človek bi mislil, da ima vendar tukaj (če smo vsi enaki) kaka bolj določna jasnost, ali enakost, edinost, ali kako bi se dalo bolj izraziti, vladati, da bi se vendar vsi enega namena, enih pravic in dolžnosti zavedali. — A so po misijonskih poročilih narodi, o katerih so dvomili, če so sploh ljudje (pravi pasjeglavci), ko so jih prvikrat zagledali. Misel se vriva, da je res človek še, le človek, ko se izobrazi? Toliko milijonov zemeljskih črvičkov (l|udi) je že zginilo s površja zemlje, kateri ne o Bogu. ne o veri in sploh o uikaki omiki niso čuli — iu se še tako godi — iu vsi smo enaki ? ! — Kako se to vjema s človeško dostojnostjo in višjim namenom ?
7. Če se pomisli, kaki revi in bedi je izpostavljen človeški rod — eni v takem bogastvu, in slavi, drugi pod psom — 111 pomislimo najuovejšo katastrofo na Zanti — ali koliko je že prej takih in enakih bilo ! Kako se to vjema, rekel bi, z Božjo pravico in vsmiljenostjo — da mnogo tisočev ljudi gre s površja, kaker kup mravljišča, ki ga slučajno človeška roka razbrska itd. Goro-stasna razlika — vbogi rod ! Ali je to samo greh vč.nil — ali je bil začetni rod bolj euakoličen ?
sti.
Da se liberalnih nazorov sam ne navzameš!
Liberalske herezije posebno prekletstvo je, da sl katoličana, če ni prav prav oprezen, pridobi, ne da bi se zavedal svojega odpada od kat. cerkve in pristopa k liberalski sekti. Ko je pa enkrat poliberaljen, ne da ve več prepričati, da je v hereziji, da je v sekti. Edino sredstvo, ki človeka more čistega obvarovati libe-ralske herezije, je : T a n k o s r č n a, r e k e 1 bi, s k r u p u-1 o z n a o p r e z n o s t, p r e d n o se ga okuži liberalna herezija. Ako kje, velja posebno glede liberalske kuge pregovor : Zvoni p r e d točo !
Da se torej ne nalezeš liberalske kuge, ravnaj po naslednjih pravilih:
O g i b a j s e o b č e v a n j a z liberalci k a k e r k ii-g e! Ne trdimo nikaker, da bi morali pretrgati neizogibne zveze, da bi sin očeta, žena moža zapustila, ker je oče, ker je mož liberalec; ne tirjamo, da bi katoličan ne smel kupčevati z liberalcem. Hočemo le, da naj katoličan pretrže zveze z liberalci kot t a k i m i. Ko si odpravil ž njimi svoje opravilo, pusti jih in hodi. Občuj ž njimi, ako se smem tako izraziti, le — ofici-jalno, kaker zdravnik s okuženim človekom.
V to svrho ne bodi ž njimi zaupen prijatelj ; ne občuj ž njimi familijarno; ne hodi jih obiskovat iz gole zabave, iz neke simpatije, tudi ne iz naklonjenosti, ki izvira iz narodnostnega čustva: ne hodi v njih hiše, društva, čitalnice. Sicer se nalezeš liberalizma, kaker kuge tisti, ki je zašel v okužen « ozračje.
Vgovarjaš: Pa z liberalci familijarno občujoč dobim njihovo naklonjenost in s to njih srce za vero. Odgovarjam : V tej solzni dolini velja žalostna resnica: nezdravo jabolko ozdravi nagnjilo, ampak to nagnjije zdravo. Veruj mi! Ako se ne vrneš, ne pridobiš ti liberalcev za katolištvo, ampak liberalci dobijo tebe za libeializem.
Ako se hočejo liberalci spokoriti, naj hodijo poslušat cer-vene govore, naj grejo se izpovedat! S tem pa, da ti familijarno-ž njimi občuješ, jih v zmoti še potrjuješ: Oni si mislijo : saj ne moremo biti tako groza brezverski, če ta in ta z nami familijarno občuje. Ljudstvo se posebno spodtika, ako domači duhovnik občuje familijarno ravno s tistimi ljudmi, kateri morda še v cerkev ne hodijo, na drugi strani pa se za pridne, krščanske, vbožne težake niti ne zmeni! Sicer pa familijarno občevanje manjša vpliv božje besede, katero oznanjuje duhoven v cerkvi. Tisti čas ko imaš ž njimi občevati — moli zanje. Bodeš več jim koristili
Toraj z liberalci familijarno ne občuj, liberalnih časopisov De č i ta j :	T	o	pravilo	je glav 11 o, jedi 11 o, p a t u d i
zadostno, da se liberalne kuge ne nalezeš.
Varuj se občevanja z liberalci, sicer ne bode imel tvoj n a r o d nobene k o r i s t i od t e b e. Prvič omrzneš v njihovi družbi za najviše ideale in jih zameniš z malenkostnimi smotri. Drugič, ako tudi ne omrzneš, vender vresničevati jdi ne bodeš odločno se lotil, ker na eni strani bi ne hotel veljati liberalcem, tvojim prijateljem, za kat. fanatika, a na drugi strani se bodeš tudi branil delovati javno za liberalne namene. Tako ne boš deloval ne za katoliško stvar, ne za liberalno. Koke bodeš držal križem, mlade svoje moči bodeš pustil nerabljene sahneti. Brezcvetna, neplodna ginila ti bo mladost. Koliko vzornih moči nam je po tej poti liberalizem zamoril! Liberalci smatrajo take „nevtralne", stojične, dremajoče moči za svoje pristaše. Posebno si njih avktoriteto izkoriščajo. Glejte, ta in ta je tudi učen, on tudi ve, kaj pišemo. On bi nas lahko tudi zavračal . . . vender molči, ne reče nič — toraj naši nazori niso slabi, kaker nekoji fanatiki trde !! Tako potem modrujejo in kratkovidni svet slepijo.
Vsako brezpotrebno prijateljsko občevanje — opominja Sarda v Salvany — z liberalci se mora pretrgati. Tu veljajo besede Zveličarjeve : Kdor nevarnost ljubi, v njej pogine. Težko ti je ? Vpvi se in zveze pretrgaj 1 Bi občeval z okuženo osebo ? Ne. Bi dalje občeval z ljudmi, katerih slab glas bi škodil tvojemu imenu? Bi obiskoval družine, ki grdo mislijo o tebi in tvojih? Kako pa moreš še dalje občevati z ljudmi, ki sramotijo tvojega Boga, ki zalezujejo tvojo vero ? Nobene zveze, rekel je neki visok cerkven dostojanstvenik, z liberalci! Njihovih hiš ne obiskujte! Nobenega prijateljstva ž njimi! O ljudeh liberalske baze je vže sv. Pavel rekel: „Ne commisceamini!“ Ne občujte ž njimi ! „Cum eiusmodi nec cibnm sumere!“ Z liberalci niti ne ban-ketujte! Kraj, kjer razsaja kuga, skušajo osamiti s kvaranteno, omejiti ga s tem, da pretrgajo z okuženim krajem vsako občevanje. O da bi bilo mogoče pretrgati, stalno preprečiti vsako občevanje nepotrebno 111 e j liberalci in katoličani!111)
Antilih evalec.
SardA y Salva n j'. El liberalismo es peccado. str. 73.
Da ne bodeš liberalne sekte sam vtrjeval in povspeševal!
Ne bodi z nobenim liberalcem intimen prijatelj! Sicer bo ta še potrjen v svoji /lobi.
Ne hvali liberalnih oseb! Sicer poreko, da hvališ njih nazore.
Ne veseli se zmag liberalcev! Sicer bodo tvoje veselje razlagali kot odobravanje svojih brezverskih principov.
Ne podpiraj podjetja, katero imajo 1 i b e-ralci v roka k. Ako ima podjetje očividno dober namen, podpiraj, pa ne dajaj denarja liberalce m, ampak kat. mislečim ; ne pusti objavljati svojih doneskov v liberalni h listih, ampak v katoliškili. Sicer se bodo liberalci smatrali za voditelje javnega življenja, kateri vgled pa bodo vporabili v razširjevanje svoje sekte.
Ne bodi naročen na liberalne liste, tudi iz radovednosti ne. Kajti liberalci bi to izkoristili in rekli: naročen je, ker se vjema z našimi nazori! Isto tako bo o tebi tudi preposto ljudstvo mislilo.
Ne bodi naročen na liberalne liste, tudi zato ne, da ne bodeš z denarjem podpiral liberalne propagande. Kar ti je potreba, izveš o njih iz kat. listov.
Ne dopisuj v liberalne liste. Kajti liberalni vrednik bode tvoje dobre članke le kot zabelo porabil, da bodo njegove brezverske članke ljudje tem bolj brez skrbi požirali!
Ne voli nikdar liberalnega kandidata, naj bode sicer še tako umen in praktičen v posvetnih rečeh. Kajti liberalci bodo njegovo volitev izkoristili za povečanje vgleda line-ralne sekte in za odobrovanje liberalnih načel. Ne voli ga tudi zato ne, ker liberalen poslanec bo glasoval vedno proti veri. Bodi, da ti oskrbi zemeljski kruh, a branil bo strastno, da bi ti dali večno hrano, versko šolo.
Ne h vali liberalni h časopisov, knjig, tudi če je kaka drobtininica dobrega v njih. Kajti liberalci obrnejo tvojo hvalo tudi na vse slabo, ki je v njih.
Ne se v d e 1 e ž e v a t i liberalnih slavnosti, banketov, zabav, veselic, predstav, tudi ne iz gole radovednosti ali raztresenja. Sicer liberalci bodo razlagali tvojo navzočnost za odobravanje svojih namenov.
Nikdar se 11 e tako vesti, da bi liberalci v t e g n i 1 i t e smatrati za svojega pristaša, ali vsaj z a m o ž a, kijih ne obsojaš. Barvo pokazati! Sicer bodo te izkoristili za svoje nazore rekoč: glejte, tudi ta je z
nami! Toraj naši nazori ne morejo biti tako protikatoliški! To bi si morali zapomniti posebno — duhovniki in sicer čim vgled-niši so. Čim vgledniši so, tem več ljudij vlečejo za sabo.
Ne obsojaj katoliških bistveno dobrih pisateljev radi enega majhnega pogreška, kaker ne hvali liberalnih bistveno slabih radi ene drobtinice dobrega !
Ne zamolčuj, ko te kdo vpraša, kaj je 1 i b e-r a 1 i z e m, katere knjige, časopisi so liberalni, katera oseba jo pristaš liberalske sekte ! Liberalizem je herezija. Ljubezen do bližnjega tirja, da v tem nevednega v šoli, v cerkvi, v spovednici podučimo !	Isti.
„Delo“
o slovenskih razmerah.
Maloruski (mjahki) časopis „Delo“ je donesel v podlistku razpravico o slovenskih razmerah in posebe še o našem razponi. Članek je navdihnen od kakega narodnega svetca v Ljubljani ali na Dunaja. Pisatelj se je ali bal govoriti resnico doma ali pa si je mislil, da ga doma nikedo ne bi poslušal. Zato je šel puščati v — Lvov. No mi smo vdobili dotični številki od ruskega duhovnika — ki bode z bodočo številko naš sotrudnik — in ker smo našli v članku marsikaj, česar se pri nas ne sme izreči, da se ne razžali „vzornih rodoljunov“, zato podajamo nekaj toček iz onega spisa :
1. »Slovenski Narod11 je zatajil svoj prvotni program in je tudi sicer večkrat premenil barvo.
2. »Slovenski Narod11 je liberalno glasilo liberalne stranke.. (G. pisatelj, gorje Vam, ako izvedo, kedo ste Vi, ki tako grdo preklinjate!)
3. »Narod11 je izzval duhovščino na odpor.
8. Od prvega začetka hodijo družno z »Narodom11 »Edinost11 v Trstu in pa — liorribile dictu — »Soča11 v Gorici.
5.	di'. Mahnič je religijozen fanatik. Duhovniki na Kranjskem, ki niso hoteli podpisati zaupnice Mahniču, so prišli v disciplinarno preiskavo.
C. Mahnič je zdaj na Slovenskem drugi papež.
7. Zdajna duhovščina ne ljubi več naroda.
Citateij bo pač vprašal, komu li more vse h kratu v — glavo ‘? Pisano je za brez-glave-ljudi.
“Slovenec"
se trdno drži in vrlo napreduje. Kat. shod mu je prenovil obličje. »Slovenec" piše zdaj vedno odločno in jasno ; nikjer ni zapaziti one boječnosti in negotovosti, katera se mu je tolikrat
očitala. Članki so temeljiti in pi v lepi slovenščini spisani. Obliki se pozna mlada, spretna roka.
Mi imamo priliko citati tudi nemške in italijanske liste, ali reči moramo: »Slovencu11 vso čast! »Gratzer Volks Blate1 ni malo nima takih razprav ko naš »Slovenec11. Posebe še ča-stitamo vredništvu radi člankov: „Slovenci in loža“ ; Resolucije kat. shoda11 ; Petindvajsetletnica »Slovenskega Naroda* ; »Pisma z Dunaja11. Hvalo zaslužita tudi dopisnika v Celovcu in .Zagrebu. Prepričani smo, da so oni članki marsikomu odprli oči. Toda žal, da je »Slovenec11 tako malo razširjen. Na Goriškem n. pr. imajo v vsaki vasici „S1. Narod“, »Slovanski Svet1', »Diritto croato", .Edinost11, »Sočo" — edinega »Slovenca11 ni. Poznamo čitalnico, ki ima polno nemških in italijanskih liberalnih listov in v katero zahajajo tudi duhovniki, in vender je »Slovenec11 demonstrativno pozabljen. Nemarnost naša je za res velika in •čas je, da se je otresemo. Bodimo delavni in brezobzirni kaker naši nasprotniki! Pri tej priliki pa nam je zopet karati 11 e z a-u p n o s t svojih ljudi do kat. listov. Kat. listu se ne spregleda nobena besedica, noben članek, nobena reservatio mentalis, nobena plehka opomba. Vse se preceja in puli, da ne ostane nobena številka brez graje, cel list pa brez pohvale in — naročnine. O dopisnikih se povsod skrbno molči; gledajo jih po strani in izogiblje se jih, kedor meni, da je poklican na dvor . . . Ko pa uide včasih dopisniku kat, listov kaka neprevidna beseda, tedaj pa ne morejo gg. zadosti pokazati svoje gorečnosti in modrosti. To je vsoda vseh katoliških listov. Ako bi se kedaj sestavil poseben svet za kat. liste, imeli bi svetovalcev, da bi morali pod milim nebom zborovati. »Slovencu11 in njegovim dopisnikom pa naročamo: Vršite svojo dolžnost in ne iščite hvale. Vse svoje prijatelje pa prosimo in opominamo, naj si skoraj naročijo vrlega »Slovenca11. (Ljubljana, Katoliška Tiskarna).
Za mlade pisatelje
sta darovala :
P. 11. g. Pahor Anton, vikar.................................for.	4
.» „ „ Kramar Filip, župnik....................................„	3
Dijaška nezaupnica.
Veleuceni g* dr. Mahnič!
«Rimski Katolik» je naenkrat kot velikanska povodenj preplavil Celjsko gimnazijo. Mi si tega ne moremo razlagati *, so li veiemoŽui g. dr. izvolili «veli-kodušno« presenetiti nas z listom, kpt postnim darilom ? Prebirali smo stran na stran, a za nas nismo nič koristnega, nič zanimljivega zapazili. In kaki nazori, kake zahteve ! Da bi mi postali verski fanatiki, kakor je Vaša učenost ! Sploh se med dijaki nikdo ne ujema z nazori «R:m Katolika», razun kopice onih, ki so za »Judeževe groše« prodali lastno prepričanje. Mi jih smatramo izdajicam naše narodne stvari ! Prosimo Vas. g. dr , ne nadlegujte nas več. Ako udrihate po nas in po dijaškem glasilu « Vesni«, nič nas ne vznemirja, prosimo pa, da opustite «dijaške priloge« v Vašem listu; ni pač značajno, ako nam veje od ene in iste strani laskanje in graja. Toliko, da se ne bode mislilo, da je vse štajersko dijaštvo v Vašem ostrogu!
Celjski nisji-gimnazijci.
(Izjemno Vašega agenta «rsedmošolca» in par njegovih privržencev.)
Zastopnik VIII. raz.	Zastopnik VII. raz.
Fr. Fekonija.	Ant. Dovečar.
Zastopnik VI. raz.	Zastopnik V. raz.
Fr. Trnovšek.	Jos.	Begg.
Pobotnica „Slovenkemu Narodu".
Na katoliškem shodu je odličen domoljub iz Gorice izjavil strmečim poslu-Savcem, da pri nas ni treba razpora, ker imamo vsi en program. Gotovo je g. poslanec mislil program katoliškega shoda. Za ves razpor bi bili torej le mi odgovorni, ker nismo ravnali modro in taktno. Menili smo, da je bila ona izjava nam namenjena, ali zdaj vidimo, da smo se motili. Zadeti so bili narod 110-napredni gospodje okolo «Slovenskega Naroda«. Zato so pa nedavno v več člankih pojasnili resolucije katoliškega shoda in temeljito razpravili vprašanje:	«Ali	je
mogoča sprava na podlagi programa I. katoliškega shoda?« Odgovor: Ne, ne, stokrat ne! Mi smo «Narodu prav iz srca hvaležni za to odkritosrčno izpoved. O priliki njegove petindvajsetletnice naj mu tudi mi zapišemo pobotnico, da smo ono izjavo resnično prejeli in z neslastjo pročitali. Rog daj, da bi jo brali tudi vsi «pravi katoličani« in «odlični rodoljubje« ob Soči in Vipavi.
Quibusdam.
Slovenski svet naj izve, zakaj so nam nekateri vneti gospodje vrnili edini kat. znanstveni list «R K». I. Zato, ker jim ga ni vlani poslala Kat. bukvama brez naročila. 2. Radi ene opombice (Cuidam) na platnicah. Povemo naj še, da so vsi oni gospodje vže 24 let stari in da je naša opombica veljala g. Andreju Gabrščeku, vredniku »Soče* v Gorici, ki je poslal «Slovenskemu Narodu, o priliki njegove 25-letnice tako le skopičeno častilko : »Bivši večletni sotrudnik : Gorski,
Gorski Nihilist, Rožiiisky, Rombonsky, Andrej Osipovič. — n—, —ski, —1, — i ,
—o—, spominam se »Slovenskega Naroda* o priliki njegove 25-letnice s kolegijal-nim voščilom, da bi iz 25-letne bogate skušnje zajemal potrebne nauke v nadalj-nem trdem boju za najdražje svetinje ljubljenega nam naroda. «Bog in narod!*
OBSEG
II. zvezka „RIMSKEGA KATOLIKA".
Vojskujoče sile v devetnajstem veku. Naturalistično obožavanja človeka — propade v materijali-zem. — Dvoja iuternacijonala—katoliška in anti-
katoliška .	.	 str.
1798 < 1898 <	1993 ..................................„
David Friderik Strauss. V vod. I. Straussovo življenje
in slovstveno	delovanje..............................„
Apologetični razgovori. Teorija in praksa. — Um in srce. — Tudi kdor ničesar ne veruje, mora nekaj
verovati.............................................n
Moskva. Velikorusko pleme ni najpristniše slovansko pleme. — Moskovsko carstvo je začelo po milosti tartarskih kanov. Politična oblika njegova je posnetek avtokrocijske tartarske vlade. — Velikorusko ljudstvo, od začetka katoliško, se v XV veku formalno loči od Rima. — Velikoruska cerkev se jame ločevati tudi od Carigrada. — Težnja po „narodni“ cerkvi. — Rimski papeži in moskovski vladarji — Veliko-ruski moskovski patrijarhi. — Petra Vel. razmerje h katoliški cerkvi. — Peter Vel. in razkolna cerkev. Petrova oporoka ....................................„
Bolgarija in Rim. Pokrščenje Bolgarov. Cerkvena
politika kneza Borisa.............................  „
„Vesnii“, nje okrožje in nje ozadje. Odgovor. — Še nekaj razlogov, zakaj smo proti „Vesni“ in Vesnja-nom. — Češki vzorec slovenske „Vesne*. — Kdo je
dr. Masarvk?........................................„
Šolstvo na Hrvatskem. (Slovstvena ocena) ....	„
Listek: Slovenska in hrvatska Marica.....................„
Vgovori in vprašanja.....................................„
Raznoterosti: Da se liberalnih nazorov sam ne navza-nieš! — Da ne bodeš liberalne sekte sam vtrjeval in povspeševal! — ,,Dčlou o slovenskih razmerah.
— „Slovenec". — Za mlade pisatelje..................„
Dijaška priloga: Slovenskim dijakom VIII. — Čemu se učimo klasikov V — Kateri šolski predmet meni najbolj vgaja — in zakaj ? (Dve razpravi.) — Skopuhova smrt. — Solze. — Ponočna tišina je meni ljuba. — Dijaško srce, junaško srce .... str. P
129
137
145
159
160
185
225
241
225
250
252