434                                                         Radmir: V svet.
V svet.
jutranja se zora na nebu žari In sveti na tožni mi poti, Ko samec odhajam iz rojstne vasi V svet, žarnemu solncu naproti.
Da zrlo za manoj od solz bi rosno, Nobenega tu ni oččsa, Srce mi je v prsih tesno in težko' Od tihega tega slovesa.
Ob poti se hiša za hišo vrsti, In hiša za hišo izginja — Tu, zadnjo, stoječo na konci vasi, Vejevje zeleno zagrinja.
Zastane mi noga in krčne mi v stran, Kjer klijejo v vrti cvetice, Pripnem si na prsi v slovo cvet rosan, In . . . dalje od cvetne gredice!
Nad mano skorjanec se dviga v nebo, Pred mdno pot vije se bela, In srce bolnd in mehk6 in sladko Prijazna je misle objela.
Morda me je zrla na skrivnem tedaj, Ko sem za ljubav ovenelo Na njeni gredici utrgal skrivaj V slovo si cvetico razcvelo.
Morda . .  . toda be"ži prijazni obraz, Kaj, sanja mameča, hčem s taboj ! Le to vem, kako zdaj ostavljen sem jaz, In kaj sem ostavil za saboj  . . .
Radmir.
Včtrec.
t
ri oknu je devka sedela bedeč In zrla na nočno nebo In v sladke in tožne se misli topeč Vabila si s61zo v oko.
»O, ko bi pač mogla   čez  gorske vrhe", Čez hrib in planino in dol, O, ko bi pač mogla čez širno morje" Tja, kjer ji je — srčeca pol .  . .
V nardčaji njega počila bi si, Ki ljubi ga duša nad vse, In revno srce utešila bi si, Srce, ki ljubezni ji mre.
In —«  Toda zaman so, zaman so želje* In sanje čarobne zaman: Globoki so doli, visoke gore", Široka oj morska je plan  . .  .«
Pri oknu je devka sedela bedeč In zrla na nočno neb6 In v slddke in tožne se misli topeč Vabila si solzo v oko.
Tedaj pa sem z morja je ve"trec zavel Čez gore do tihih dobrav, Oj, včtrec krilati — preljubega sel Nesoč ji od njega pozdrav.
Pa jo je poljubil na lasce zlate", Poljubil na čelo mlad6, Pa ji je utešil ljubeče sred, Obrisal z očesa solz6 ...
Clausus.