PoStarina plačana. POMNMtR« ft«v. Olti Ifev h. V v ostek dne 31. oktobra 1924. Leto VII. ilje so zagovoi Klerikalcem mora teči voda že v grlo, ker sicer bi «Domoljub» ne napel vseh moči, da zopet grdo naslepi svoje bralce. «Domoljub» izhaja menda samo zato, da laže in poneumnuje slovensko ljudstvo. Naj »Domoljub« nikar ne misli, da je ljudstvo že pozabilo, kako so ga tigri zvedli na led s svojimi obljubami. Naj se sedaj le izgovarja, da klerikalni poslanci za ljudstvo ničesar storiti niso mogli: le pove naj, zakaj so tigri tako pridno zobali iz centralističnega korita. 21 tigrov, med temi posebno štirje ministri, so vlekli iz državne blagajne ogromne vsote, a zadnje tri mesece so imeli samo pol ure sejo narodne skupščine. Tudi je znano, da so tigri, ko so sedli na ministrske sedeže, takoj zvišali plače duhovništvu. Za ljudstvo pa so bile državne kase prazne. alki korupcije? Na vse to pa bi še nič ne rekli, če bi se vlada tudi ne lotila z vso ljubeznijo zasledovanja korupcije. Lovili so jo s tako vnemo, da so ji kmalu sedeli sami na vratu in da so njene vajeti vzeli v roke. Največja korupcija se je dogodila, da je dobil iz državne blagajne veliko vsoto francoskih frankov škofov list »Slovenec«. »Slovenec« je dobil denar iz korupcijskega fonda zato, da je lahko poslal svojega urednika na «špancir» v Švico. Ko so napredni listi škofovemu listu očitali korupcijo, je le dejal, da je čisto prav, če je tudi on enkrat deležen centralističnega žegna. Klerikalni časopisi so neprestano kričali o korupciji, dokler so bili še v opoziciji. V treh mesecih se jim je pa jezik zbru-sil in do zadnjega časa so bili kar tihi o korupciji. Pa zakaj? Zato, ker se je tigrom, ki so drugim jamo kopali, zgodilo, da so sami vanjo zleteli. Proti ministru Suš-niku in Korošcu je namreč že sestavljena obtožba radi korupcije, ravnotako pa tudi proti njihovemu prijatelju finančnemu ministru Spahi. Samo Sušniku se očita, da je oškodoval državo za 100 milijonov kron. Šele ko je bila sestavljena obtožba radi korupcije proti ministrom tigrovske vlade, se je videlo, zakaj ta vlada skozi tri mesece ni nič storila proti korupcionistom in zakaj niti zakona o pobijanju korupcije ni sklenila v skupščini, četudi je zato imela dovolj časa in prilike. Po vseh teh dogodkih pa lahko vsakdo, ki ima ie še malo razsodnosti v glavi, uvidi, kako ostudna in lažniva je pisava »Domoljuba« radi korupcije. Videti je, da se je pri »Domoljubu« nehala vsaka poštenost, ker sicer bi Upravništvo ..Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo „Domov;ne", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 Izhaja vsak petek. V kraljevini naši strašen zmaj živi, pildki všeč so njemu modro slikani. On požira, hlasta, sladko se smeji in korita polna bratcem on deli. Iz državne kase pildki lepi so, na račun državni bratci se tepo: kdo zajel bo globlje, užival večjo čast, kdo najprej dosegel višjo bo oblast. Rjuje zmaj in hlasta; ! nič ni njemu mar, ako izza plota pade nanj udar. Makar nehvaležnik bratec ga taji, on le dalje hlasta, se na smeh drži. Ti presneti bratci, tigri pisani, zdaj sede na zmaju, da se kar kadi. Da bi zmaja skriti, strašno hru ejo, Pašičevi bradi ga očitajo. «Zmaja kar ob glave!* so obljubljali, ker obljub so tigri sploh že vajeni. Po slovenski zemlji prav posebno zdaj, ko so tigri vladni, rjuje strašni zmaj; tigrovskim Slovencem žegen le deli, drugi vsak po zadnji brce le dobi. Vlada «dela, reda* dela red tako; farovži slovenski srečni se smejo: saj, dokler na zmaju tigri jašejo, zanje že na zemlji srečno je nebo. Ljudstvo bo veselo, zanj bo takrat raj, ko v nemoči zruši tuirovski se zmaj. Naročnina: Četrtletno Oin 7-50. polletna Dta * celoletno Din 30- — se »Domoljuba ne držal načela tatu, ki vpije «Držite tatu!» In še nekaj. »Domoljub» piše, da je •Domovina« zagovornica državnih tatov in zavcznica roparjev državnih blagajn. To jc zopet ena znanih «Domoljubovih» farizejskih nesramnosti. Kdaj pa je «Do-movina» kakega tatu zagovarjala? Z imeni na dan! Le zavračali smo obrekovanja škofovih listov, naperjena proti poštenim ljudem, kar bomo tudi v bodoče delali. Najboljši* uokaz, da «Domovini» ni treba Politični Vlade še nimamo. Resnica je, takšno! stanje škoduje državnemu gospodarstvu, pa tudi naš državni ugled trpi. Sedanja kriza je odločilna za daljnjo našo bodočnost. Enkrat se morajo temeljito razčistiti naše notranje prilike in se mora najti osnova, na kateri bomo lahko mirno gradili nadalje. A v čem je jedro krize? V obračunavanju med zvestimi pristaši narodnega in državnega edinstva ter pristaši zapeljevanja in varanja preprostega ljudstva. Imamo torej , , . dva tabora. % ,V prvem je nacijonalni blok (radikali in samostojni demokrati), v drugem pa vsi tisti, ki so pri lanskih volitvah sleparili svoje ljudstvo z avtonomijami in republikami in ki zdaj poskušajo na pritisk svojih zapeljanih ljudskih množic potom nekakega «sporazuma» doseči obljubljane zlate gradove. Te združene politične va-ralice (klerikalci, radičevci in muslimani) so pridobile na svojo stran Davidoviča, ki se je začel zavzemati za njihove želje. Predvsem si je Davidovič stavil nalogo, da spreobrne prekucuha R a d i č a. ki s svojim zmešanim početjem vleče za seboj .velike hrvatske množice in je največja nesreča za celokupno jugoslovensko državo in še posebej za preprosto hrvatsko ljudstvo, ki Anton Stražar: t Krvavi denar ( Povest iz minulih časov. > i (Dalje.) 'i VI. Zabrežani niso vedeli, kam je pobegnil Jurče v 1.1849. pred lovci in soldaškim stanom. Jurče je bil bistroumen dečko. Le žal, da je poleg dobrih vrlin imel tudi na* pake: bil je zelo samsvoj, prekanjen in lakomen. Te slabosti, dasi v otročjih letih še čisto v mali meri, je opažal na njem tudi moravški kaplan Matijče. Skušal mu je ta plevel izruvati kar s koreninami — mislil je že, da je v res* niči vse ukončal, pa se je motil. Čim je Jurče prehajal v fantovska leta, tem večje korenine so rastle v njem. Vtcpel si je v glavo, da mora postati še imovit posestnik. Računal je .na tovarišico Magdalenco, kajti pojmoval je dobro, da bo deklica kot ljubljenka Šimnovčevih nekoč dedinja vsega grunta in ponosna nevesta. Njo ujeti na srčne limanice, pa bo vse šlo lepo! zagovarjati državnih tatov in roparjev državnih blagajn, je dejstvo, da edino od demokratov še nrhče ni bil obtožen radi korupcije, dočlm so posamezni ministri od vseh drugih strank že bili obtoženi, med njimi celo kar dva klerikalna. Zato pravimo: vse, kar pišeta »Domoljub« in »Slovenec* o korupciji in o ropanju državnih blagajn, vse to naj si tigri sami spravijo za klobuk. To je šopek, ki je tako težak, da se bodo pod njim še močno krivili tigrovski hrbti. pregled se nau da zavajati z meglenimi republikanskimi norijami. No, bodi že kakorkoli, prišlo je vendar do tega, da so Radičevi poslanci končno odrinili iz svojih zapečkov v Beograd, prisegli kralju in podprli Davi-dovičevo vlado. Toda sam Radič ie ostal v Zagrebu. on ni prisegel, temveč je ravno pod zaščito tiste vlade, katero je s svojimi poslanci podpiral, začel po Hrvatskem uganjati »nečuvene komedije. Na svojih shodih, ki jih prireja po Hrvatskem, razsaja kakor žganjar, zmerja in psuje, kogar se mu zdi, in zabavlja nesramno tudi" proti kralju in celo vladi. Za boga milega, kdo more njemu verjeti, da želi »bratski sporazuma? Davidovičeva vlada je doživljala nepriliko za nepriliko, vrhu tega pa jo je spravljala ob ves kredit tudi popolna nesposobnost klerikalnih ministrov. ki so se posluževali vladanja v edino svrho, da so ustrezali koritarskim željam svojih ožjih privržencev. Skrajni čas je bil, da je taka vlada po dveh mesecih zdrknila in da so se začele iskati nove možnosti za ureditev naših notranjih razmer. Kako je bil padec vlade upravičen in kako je bilo vse njeno pridigovanje »sporazuma« le prazno pleve, je najbolje dokazal sam Radič, ki je minuli četrtek skupno s S prirojeno lokavostjo je Jurče tudi čisto premotil Šimnovca. Napeljal je nekoč ob ugodni priložnosti — bilo mu je že 18 let — svojega gospodarja na pogovor: «Vi, boter, kajne, ne boste hudi, če vam po pravici povem, da se imava rada z Magdalenco. Priden bom, kar se bo dalo; kajne, da me boste rešili od vo* jaščine?« V tistih časih so fante lovili k voja« kom. Kdor pa je imel grunt, se mu ni bilo treba bati «suknje bele», ki je bila v resnici strašno tesna vsakemu ujetemu fantu, kajti mladega so uteknili v vo* jake; domov pa, če se je še povrnil, je prišel že prileten možak ali pa kot po« habljenec. Ves v veselju je bil zato Jurče, ko je gospodar očetovsko odvrnil: «Nič se ne boj, fant; če boš tako pri« den kakor si bil doslej — ne boš soldatb A vendar je nenadoma prišlo drugače. Šimnovi ljudje so sušili seno na Trdi« ni; solnce je pripekalo, da je vsem kar lilo po obrazih, kakor bi jih s toplo vodo oblival. Sc zgovorni stric Miha je kar molče obračal lepo dišeče seno. Nikomur svojimi poslanci v Zagrebu izdelal tako izzivalne in nesramne izjave, da je spravil v ljuto ogorčenje tudi svoje zaveznike in so se Radičeva gobezdanja morala zapleniti. Posebno slovenski klerikalci so bili naravnost v divjem ognju proti Radiču. Radič pa j« začel vleči rep med noge ter se zopet pobotal z Davidovičem in Korošcem. No, komaj dva dni nato, minulo nedeljo, je v Križevcih že zopet imel vele-izdajalski govor, v katerem se je posebno obregal ob kralja. Ob vsem tem je postalo jasno, da se takšni pisani družbi, kakor je sporazumniški blok, v katerem ima Radič z največjim številom poslancev merodajno veljavo, ne more prepuščati nadaljnja usoda države, ako nočemo, da nam namesto »sporazuma* vse pojde v franže. Poveriti je torej bilo treba reševanje krize odločni in pošteni osebnosti. In naš bistrovidni mladi vladar je zadel pravega, ko je minuli torek naročil demokratu Kosti Timotljeviču, da poskusi s trezno besedo pomiriti oba sprta tabora in s pomočjo vseh poštenjakov, ki jim je blagor naše države resnično pri srcu, sestaviti vlado,' i se bo vendar en* krat zopet lotila poštenega dela in poravnala notranje zmede. Kosta Timotijevič je značajen in goreč rodoljub, ki mu je domovina nad vse. Timotijevič je v sredo začel pogajanja s poedinimi skupinami. Kako bo njegova naloga uspela, je v tem hipu težko napovedati. Toda radičevci so že nastopili proti njemu, ker vedo, da se ne bo več dalo v kalnem ribariti, klerikalci pa tudi delajo kisle obraze, zakaj Timotijevič ni mož po njihovem farizejskem okusu. Pa nič za to! Ako Timotijevič s svojim mandatom uspe, dobro, ako ne, tedaj bo to poslednji dokaz, da mora slepomišenju radičevcev in klerikalcev na škodo vsega državnega reda biti konec in razpisati bo treba volitve, pa naj ljudstvo poda svojo sodbo. se ni ljubilo govoriti, ker jih je mučila žeja. Ko so obrnili seno in od krajev prigrebli, pa so šli v seno pod košato lipo k odpočitku. «Ti, Jurče,» začne čez čas zgovorni Miha, «si še mlad in si boš dobro za* pomnil, kar ti bom sedaj povedal. Veš, tole lipo so zasadili tistega leta, ko so naši zmagali Turke pri Belem gradu. Tam je bilo hudo klanje, saj še danes pesem pravi: Stoji, stoji tam Beli grad, za gradom teče rdeča kri, da b' gnala mlinske kamne tri...» «Pa, stric, zdaj so se začeli naši znova z Lahom prekljati.» «E, kaj bodo Lahi proti Turkom; teh bojazljivcev užene en naš kranjski Janez deset v kozji rog! Toda Turki so bili drugega kova! Kar na kole so natikali krščanske ljudi ali pa njihove glave. Bodi Bog zahvaljen, da ni teh vragov več na našo zemljo!« «Mi Kranjci smo pa res reveži,* pri* takne vmes Bokšetov Jaka, ki je šim* novčevim pomagal, «včasili so nas sti* skali divji Turki, povrhu pa še graščaki; zdaj pa rogovilijo Lahi, rokovnjači, ta« tovi in še druga golazen. Ali bo kdaj i boljše ali niko!i?» ral pa pod silo ^proslavljati* boljševiško' «osvobojenje»! Enako nadlego kakor Rusija z boljševiki pa ima Italija s fašisti in Mussolinijem. Nevofta italijanskega ljudstva je zadnje mesece radi neprestanih fašistovskih nasilstev in brezobzirnosti dobila že oster izraz in fašizem je začel izgubljati tla. Toda minuli torek so se vršila ponovna zapriseganja fašistov in Mussolini se je v svojem bojevitem govoru zaklinjal, da fašizem ne bo propadel, ter je pozival svoje pristaše, naj pripravljajo puške za gonjo proti vsem. ki si upajo črhniti čez njegovo nasilno vladanje. Pričakovati je, da bo po Italiji zopet tekla kri. Italijanska sestrica Španija je v težkih razmerah. Tudi njej gospodari nasilen mož, general Primo de Rivera, ki je po Mussolinijevem; vzorcu uvedel režim strahovlade in nečloveškega preganjanja svojih nasprotnikov. Tudi kralj je igrača v njegovih -okah. Toda soditi je, da bo temu okrutnežu iz-podbil tla pod nogami Rif, to je severni rob Afrike, kjer se Španci v strahovitih pečinah koljejo z Marokanci. Tam je Španija že hudo krvavela, pa bo še nadalje. In to utegne generala Primo de Rivere, ki ie kriv španske nesreče, spraviti ob oblast. Največje važnosti za svetovno politiko pa so volitve na Angleškem, ki so se vršile v sredo. Ker pa izid še ni docela znan in ker se bo šele tekom tekočega tedna dalo spoznati novo razmerje Anglije v njenih notranje- in zunanjepolitičnih zadevah, se bomo s tem vprašanjem obširneje pozabavali v prihodnji številki. - Dopisi Po vsej Sloveniji gre glas: Le »Domovina" je za nas! JEŽICA PRI LJUBLJANI. Minulo soboto je županstvo odklonilo kmetijski podružnici oklic na občni zbor. To pristransko vmešavanje županstva v avtonomne društvene posle mirna strokovne organizacije je župan Kos utemeljil 6 strašno novico, da bi vršitev občnega zbora porušila cjavni mir in red» v občini! Žalost klerikalcev, njihovo godrnjanje, razburjenje, zopetna fijakerska služba Poldeta Lenčeta, letanje Bizjaka itd., vse to pomeni na županstvu toliko, kakor imeti v občini javni nered! Kdo pa je tako željan pretepanja, da ste dobili tako strašne novice? Zdaj res ne vemo, ali so misli pretepati član podružnice Kos ali pa tista skupina vzornih družbenikov, ki mu je prinesla na župansko mizo strašila o pokolju. Najbrže ima to pretepaško kri v sebi kdo iz volilne družbe novopečenega načelnika podružnice in znanega avstrijskega rekvizicijo-narja Verbičal Kajti župan Kos je trdil, da objavi predloženi oklic le, če se poleg zakonitega odbora podpiše še Verbič iz Stožic. Ver-biča so namreč Kosovi prijatelji -ia klerikalnem shodu pod nekim kapom . Tedaj drži le Verbič pokonci ves javni red v občini in je od njega odvisno, ali se bomo v občini poklali ali bomo še živi ostali! O, mogočni Verbič! Listina, ki jo je županstvo označilo za neveljavno, je uradna listina, opremljena s pravilnim društvenim žigom in lastnoročnim podpisom pravilno izvoljenega odbornika. Brihtni Bizjak je izpodbijal vrednost listine s tem, da ne ve, če ni morda štampilja ukradena ali ponarejena, če je podpis pristen, če ja odbor še v veljavi in Če ni bil že crecimo* včeraj kak nov občni zbor, ki bi pooiavil druge ljudi v odbor. Tako glupo in zlobno šikanira Bizjak delovne organizacije. Na tak način bi tudi «ni lahko zapisali, da vemo, da je bil Bizjak nekdaj pameten človek, da pa ne vemo — recimo: ne vemo — če je ta Bizjak, ki duues živi, še pameten! Kajne, da znamo tudi mi po Vaše, g. Bizjak? GORNJI LOGATEC. Nedeljsko predavanje g. Stojana Bajiča o socijalizmu in komunizmu Rešitev sedanje moreče in dolgotrajne krize jc torej v dveh izgledih: ali široka delovna vlada ali pa volitve! Odločitev mora pasti v kratkem. No, ne samo pri nas, tudi v zunanjem svetu je politični vrvež silno živahen. Na dnevni red prihajajo važni dogodki. Nemčija, ki si je po svoji propasti že precej opomogla, deloma z lastno notranjo silo, deloma s pripomočjo vsega sveta, postaja obenem zopet ošabna. Na kolenih je prosila milosti, ko pa si je z vsestransko podporo zopet opomogla, začenja zopet kazati rogove in na gospodarskem polju skuša povzročati resne brige zmagovalcem, torej predvsem Franciji in Angliji. Toda našlo se je novo sredstvo, ki utegne omejiti nemško razpihovanje. Rodila -se je misel, da se ustvari carinska zveza srednje Evrope. ki bi obsegala srednjeevropske države, da bi skupno zadrževale nemški, pritisk. Carinsko zvezo naj bi tvorile Češkoslovaška, Poljska, Rumunska, pa tudi Madžarska in Avstrija, ki noče nič slišati o tem, da bi jo Nemčija gospodarsko ali kakorkoli spravila pod noge. Takšna zveza, po večini slovanska, bi se pač lahko upirala nemškim gospodarskim načrtom, ki dosledno stremijo za tem, da napravijo omenjene države gospodarsko odvisne. Kako se bo načrt carinske zveze izvedel, je stvar bližnje bodočnosti. Tudi Rusija povzroča evropskim politikom stalne brige. Boljševiški gospodje so namreč od vraga spletkarski in porabijo vsako priliko, da tej ali oni evropski državi napravijo kako zahrbtnost. V Moskvi pa vladajo svoje uboge sovjetske republike, da se Bogu smili. Te dni se po vsej Rusiji vršijo velike priprave za proslavo sedme obletnice. kar so s krvjo in plamenom zavladali boljševiki nad ruskim narodom. In še danes vladajo strahote, zasužnjeni narod bo mo- «Bo, bo, samo mi že ne dočakamo, kvečjemu pa sedanji otroci,» prevzame besedo Jozelj. «Kako si misliš to stvar?» ga ogovori stric Miha. «E ja, dragi moji, ko sem bil še v šolah, smo se učili marsikaj; prišel sem tudi do Šibilnih bukev; v njih sem bral 'čudne reči. Pa vam povem. Veste, da zdaj po vseh deželah vre, ljudstvo se hoče otresti nasilnega gosposkega jarma in tlako. Upori so po vseh večjib krajih, ljudje so izpregledali, da si morajo s silo priboriti svoje pravice! Pa tudi gospo« ski so se začele hlačke tresti, ker slutijo, da bodo morali popustiti, ker sicer bodo vse strune popokale! Tam v Šibilji se bere: Ko bodo ljudje letali pod nebom, pod zemljo in po zemlji z vozovi brez konj, takrat sc bodo začele šele hude vojne. Oče in sin pojdeta skupaj pod orožje. Strašno bo na svetu. A ko bodo vojne končane, bo vse drugače. Kralji in cesarji bodo pregnani, narodi bodo postali svobodni. Pa tudi Ilirija, o kateri je pel naš Vodnik, bo znova oživljena in v njej bomo svobodni tudi Slovenci.« «Ti si pa ccl prerok, Jozelj! A kako dolao bo tcga?» «Le verjemite mi, Šimnovec, da pri* de. Kdaj je pa vseeno,» odgovori pre* pričevalno Jozelj. Med temi pogovori v hladni senci so začeli lesti temni oblaki izza Šmarne ore; šele votlo grmenje je predramilo imnovčeve ljudi, da so se hitro podali iz hladne sence k senu. Hiteli so z delom, kar se je dalo. Šimnovec in Jurče sta pa odšla domov po vozove, da še spravijo posušeno seno tudi pod streho. Ravno zadnja dva vo* zova sta peljala domov gospodar in Jur« če, ko se vlijc ploha in med curki dežja tudi toča. Poprsj od vročine, sedaj pa od dežja vsa premočena sta bila voznika, ko sta prišla pod streho. Šimnovcu, ki že par let sem ni bil trdnega zdravja, je ta ploha toliko ško« dovala, da je legel. Nekaj časa niso sma« trali domači njegove bolezni za opasno. Toda preden so žanjice začele žeti rmeno pšenico, so zabreški zvonovi zapeli zad« njo pesem Šimnovcu... Jurče je skoro največ prejokal ob mrtvaškem odru svo* jega gospodarja. Ne samo radi užitih dobrot, temveč v zavedanju, da je s Šim? novcem izgubil mnogo ali pa tudi vse ... » * ' Napočilo je leto 1849. Kaka izprememba je medtem nastala pri Šimnovcu! Krepka gospodinja, vdo* va, je hitro pozabljala svojega rajnkega moža. Ljudje so začeli govoriti marsikaj, kar je zvedel tudi Jurče. Govorilo pa so je, da se bo gospodinja po Veliki noči znoj a omožila. Toda popolnoma še kar ni mogel Jur« če verjeti govoricam; hotel se je sam prepričati. «Teta,» tako je začel govoriti Jurče neko nedeljo v postu, ko so sedeli /a mizo on, Magdalena in gospodinja, «ne« kaj Vas bom vprašal, pa prosim, da mi tako odgovorite, kakor v srcu mislite!' Dan na dan slišim od ljudi, da sc boste kar po praznikih omožili. Rajnki boter, Bog jim daj nebeški raj, so mi obljubili, kar tudi Vi veste: Če bom priden, smem j upati na kmetijo. Zdaj se bo pa kmalu začel znova prekleti lov na fante. Tudi mene že zadene strah. Zatorej bi pa le rad vedel, pri čem sem?» V zelo neljubo zadrego je spravil Jurče s tem vprašanjem gospodinjo; pa tudi Magdalenca je postala nemirna inj srce ji je začelo burno tolči — vedela jej f je bilo razmerema dobro posečeno in je napravilo na poslušalce najboljši vtis. Gospod predavatelj nam je v poljudnih besedah pojasnil pojem socijalizma ter bistveno razliko med socijalizmom in komunizmom. Njegov govor je izzvenel v popolnoma pravilni ugotovitvi, da se današnji družabni red ne da za človeka koristno predrugačiti z uničenjem vseh dobrin, ampak samo z moralno preroditvijo iloveka samega. Burno ploskanje ob koncu predavanja je pokazalo, da je g. predavatelj «nal najti pravo obliko v izražanju, da ga je moglo razumeti tudi poslušalstvo, ki sicr še ni imelo prilike, pečati se z znanstvenimi teorijami. Predavanje sta hotela motiti dva komunistična agitatorja, ki menda na ljubljanski univerzi študirata za boljševiška komisarja, pa sta bila poučena, da kulturno predavanje ni političen shod. Odnesla sta zaenkrat zdrave pete. — Tukajšnja kmetijska podružnica je izvolila demokrata g. Ivana Marinka za delegata Ba občni zbor Kmetijske družbe. UNEC PRI RAKEKU. Pod tem naslovom «mo priobčili v našem listu z dne 4. in 17. julija t L, to je v številkah 27. in 28., dopisa, v katerih se napada oseba g. Ivana Puntarja, po domače Štacnarja, posestnika na Uncu. Naknadno pa smo se uverili, da očitki, ki sta jih ta dopisa vsebovala, nikakor niso upravičeni. Popravljamo s tem krivico, ki smo jo * priobčitvijo navedenih dopisov storili g. Ivanu Puntarju. IHAN. Minula nedelja 26. t m. je nudila Ihancem nekaj izrednega. Zveza kulturnih društev nam je poslala živinozdravnika gosp. dr. Lovra Tepino, ki nam je predaval o za naše živinorejce tako važni snovi, o prvi pomoči pri nezgodah pri živini. Predavanje, ki je trajalo nad eno uro in kateremu so poslušalci z vso pozornostjo sledili, je bilo prav temeljito in za naše razmere prav poučno. Da je bila izbrana snov za naše poslušalce prava, se je pokazalo ob sklepu predavanja, kajti gospod predavatelj je žel za svoj trud občno priznanje in zahvalo. Želeti je le, da bi ee pri nas taka koristna predavanja prav po- da je sedaj gospodinja mejnik, ki bo raz« ločil njeno in Jurčetovo bodočnost. Ker gospodinja kar ni mogla hitro in točno odgovoriti, ji pomaga iz zadrege 6am Jurče: «E, teta, kaj bi slepomišili! Ako se boste omožili, Vam jaz ne morem bra« niti. Tisto pa povem: vojaške suknje ne bom nosil. A da bi bilo to celo zaradi ?/as, je preneumno!» «Ovbe no, Jurče, ljudje govore to in ono, ali pravega še do sedaj ni nobeden povedal. Pa zvedi Ti! Priletna še nisem, težko bi mi bilo stopiti v preužitek. T:ga nečem, ker lahko še sama gospodinjim in gospodarim.« Jurčetu sc obraz navleče v čudne po? teze — zdaj je doznal, kako je z njim ... Hitro vstane, odhajajoč odgovori še med .vrati: «Pa dobro! Bodite srečni, jaz sem zadnjo noč spal pri Vas in zadnjikrat ijužinal pri Šimnovcu — večerjal pa že ne bom več v tej hiši!» Trdo je zaprl vrata za seboj in odšel venkaj na znano Trdino, kjer je toliko« jkrat sanjaril, da bo enkrat zemlja nje« 'teova in da ga bodo klicali za mladega [Simnovca,.. gosto vršila. Upajmo, da se to zgodi. Udeležba je bila tukajšnjim razmeram povoljna. Zal le, da smo pogrešali precej takih, katerim bi to predavanje tudi dobro služilo. Možje, le več svoje lastne volje in možatosti, pa bo vse lepše! 1 h a n e c. SREDNJA VAS V BOHINJU. Ker se bližajo prazniki, hočem tudi jaz nekaj napisati, da bodo lahko čitatelji. izvedeli novosti tudi iz našega kraja. Dne 12. t. m. smo imeli gasilsko veselico z vinsko trgatvijo in tombolo, ki se nam je še precej dobro obnesla, akoravno sta gg. župnik in kaplan nastopila proti nam in prepovedala članicam in članom Marijine družbe obisk veselice. Pa Idjub temu so dekleta počasi prihajala, tako da je bila udeležba vsestransko lepa. Dekleta se niso prav nič bala obetane izključitve iz Marijine družbe. Ni lepo za gospoda župnika in kaplana, da nastopata proti človekoljubnemu gasilnemu društvu, saj končno tudi sama zbirata denar. Ravno tisti dan sta oznanila kaplan in župnik, da je opeka za cerkev izdelana in stane 72.000. Ali tega pa nista povedala, koliko ima cerkev denarja. Farani bi radi vedeli, kam gredo vsi cerkveni dohodki, kam gre denar za cerkvene ssdeže, kam darovanje za sv. Antona, kam prodajanje starega pokopališča, kam denar, ki ga vsako nedeljo pobira cerkovnik med mašo in s tem moti vernike v njihovi pobož-nosti. — F. A. SKOČI J AN PRI MOKRONOGU. Tudi pri nas radi beremo priljubljeno , ki je gotovo najboljši slovenski tednik. V naši župniji imamo mnogo klerikalcev, ki častijo «tigre» in prerokujejo, «da bo vse hudič vzel» — menda najprej nje in «tigre>. Naj si ti klerikalni možje le malo zberejo pameti in pomislijo, kakšna polomija je tigrovska vlada. Kaj so pa naši etigrb napravili od vsega, kar so vedno na polna usta obljubljali? — Pri nas zelo pogrešamo Sokola, ker je dokaj fantov, ki bi se mu navdušeno posvetili. Treba je le moža, ki bi vodil dela za ustanovitev. Pogled v sosednjo občino St. Jernej nam zadostuje, da se prepričamo, kakšne uspehe ima Sokol. Se- Sedel je tam na posekano staro hru« ško in začel razmišljati svojo temno, ne« gotovo prihodnost... Iz mučne žamišljenosti in jeze ga pre« drami nežna, ljubka Magdalenca. «Sedi tu k meni, Magdalenca. Zdaj vidiš, kako je...» «Nič ne maraj zato, moj Jurče! Za slabim pride vedno dobro! Če me ljubiš, kakor jaz Tebe — ves svet nama nič ne zmore!» «Motiš se, Magdalenca. Že ena sama ženska nama je dosti prekrižala. Ali veš, kaj me zdaj čaka? Ne vesela poroka s Teboj, ampak puška soldaška. Pa to ti povem, ljubo moje dekle: če se vsi vra« govi postavijo na glavo, vojaški puški uidem!» «Kam pa hočeš za božjo voljo, Jurče?» «Za enkrat še sam nič gotovega ne vem. Kamor pa pridem, Ti hitro sporo« čim!» Dekle pri teh besedah zajoka in šele Čez čas spregovori med solzami: «Vidiš, Jurče, usoda naju začenja tepsti. Hudo mi je, spominjati se vseh srečnih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj — pa kaj hočeva: tako se godi vsem ubogim...» . - . > daj so ustanovili še knjižnico. Ko se nabere kaj novic, pa se zopet oglasim. — Demokrat TRNOVO NAD LAŠKIM. Dovolite tudi nam Trnovčanom, g. urednik, kotiček v Vašem cenjenem listu. Ne mislite pa, ker se nikoli ne oglasimo v «Domovini;, da se naj vdane je klanjamo klerikalizmu. Naša vas je in ostane nepremagljiva napredna trdnjav, katere ne zruši noben, četudi najbolj terorističen klerikalni naskok. Vsi se zavedamo, da je kleri-kalizem prinesel našemu slovenskemu narodu največje težave. Tudi z veliko ogorčenostjo gledamo nedelavnost klerikalnih ministrov, katerim je ljudstvo deveta briga. Kavno tako se po sosednjih krajih z veliko naglico svita. Pri nas je precej razširjeno tudi napredno časopisje. HUDA JAMA PRI LAŠKEM. Podpisani se tem potom javno zahvalim vsem tovarišem rudarjem, ki so se me spomnili ob času moje dolge bolezni in mi darovali lep znesek 270 dinarjev. Posebej se zahvalim gg. Antonu Ben-cetu in Ferdu Dorniku, ki sta omenjeno vsoto zbrala ter mi jo pošteno izročila. — Z bratskim pozdravom Ivo Podkoritnik. SV. ŠTEFAN PRI ŠMARJU. Dne 26. oktobra je bil ustanovni občni zbor tukajšnje javne ljudske knjižnice. Ustanovitelja gospoda Pavel Flere, takratni nadučitelj, in Tone Malgaj, vini-čar, sta že leta 1911. ustanovila to prepotrebno društvo za našo občino in sestavila pravila, ki jih pa tedanji cesarski namestnik grof Clary ni potrdil s pripombo, da je društvo političnega značaja. Potem smo zopet začetkom 1914. leta vložili pravila v potrdilo in se je pri namest-niji v Gradcu toliko časa zavlačevalo, da je nastala vojna in je vsa stvar zaspala. Ves čas pa do sedaj so se privatno izposojevale kmet-skemu ljudstvu knjige, ki jih je imela privatna knjižnica na razpolago. Največ so pripomogli k ustanovitvi knjižnice: bivši nadučitelj Flere, Malgaj, Zaberl in Strašek. Tudi zunanji dobrotniki so priskočili na pomoč, in sicer gospod Spindler V. in Zveza kulturnih društev v Ljubljani, Šmarska hranilnica pa s 50 dinarji* Z nočjo vred je Jurče pospravil svojo obleko in kar je še štel za svoje imetje, da se odpravi iz hiše. pri kateri je bil skoraj deset let. Gospodinja ga pokliče v izbo in mu izroči ves denar, ki ga je imel shranjenega pri njej, poleg pa mu še sama priloži kupček križanih to« larčkov. «Večerjo le še počakaj, Jurče, no!» «Je ne bom čakal, teta! Bog Vam pla« Čaj, kar ste imeli sitnosti z menoj in srečni bodite v novem zakonu! Z Bo« gom!» Pri koritu ob cesti, kjer so napajali živino, ga je čakala potrta Magdalenca. Kratka je bila njuna poslovitev. Magda« lenca se mu je naslonila, ob prsi in go« vorila: «Jurče, ali me boš pozabil, ali je to najin zadnji večer za vedno?» Ves ta mučno«bolestni prizor je opa« zovala tudi gospodinja. Nehote ji je po« stalo tesno pri srcu. Pa zatrla je s silo ta čut usmiljenja v srcu in se domislila: Vsak je sam sebi najbližji... Molče in mrk je odšel Jurče iz Za« brezja. Po tem dogodku so vsi vaščani vedeli, da bo svatba v Šimnovčevi hiši. O Jurčetu so pa rekli: Izginil je kakor kafra, kakor sneg spomladi... Iskrena hvala tudi naši dobrotuici Plaiiinšci, ki nam brezplačno prepusti prostor za društveno omaro in društvene prireditve. Še enkrat, hvala vsem dobrotnikom! — Pri ustanovnem občnem zboru je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik Tone Malgaj, namestnik in tajnik Janko Koprive, blagajnik in knjižničar Martin Strašek, namestnica Julka Taljan;! odborniki: Fran Seničar, Planinšek in Fric j Johan; namestnik Alojz Zeleznik. Preglednika ! računov: Fran Planinšek in Taljan. Novi odbor je porok, da bo naše mlado društvo najlepše napredovalo. SV. KRIŽ PRI MARIBORU. Pri nas se je vršilo v nedeljo dne 12. t m. predavanje, katero je priredila Zveza kulturnih društev. Predaval je prav lepo in poučno g. učitelj Skala iz Maribora o zgodovini kmečkih bojev za staro pravdo. V svojem lepem govoru nam je dal tudi mnogo dragocenih nasvetov glede tega, kako se moramo ravnati v sedanjosti, ako hočemo napredovati. Naš nekdanji 'itelj gospod Robnik nas je vzpodbujal k izobraževanju in samostojnosti mišljenja, istotako tudi urednik g. Spindler iz Maribora, ki je obenem predlagal, naj bi se za našo obmejno občino ustanovila javna ljudska knjižnica. Ta predlog smo z veseljem sprejeli in izvolili odbor, ki naj vzame stvar v roke in jo izvede. Ves sestanek se je izvršil mirno in stvarno brez kakršnega napada na katerokoli stran. Zato nas je tembolj osupnilo, ko smo v «Slov. Gospodarju* citali neokusen napad na nas zborovalce in na predavatelje, ki so bili naši gostje. Ali je ta grdi napad zagrešil zopet naš župnik g. Gaberc, ki je ta dan po dolgem času zopet enkrat pokukal v gostilno Verdonik, kamer pride samo iz radovednosti. Ce nas domačine napada, nas to toliko ne boli, ker g. Gaberca poznamo. Žalostno pa je, da se napadajo tako po gorjansko tudi naši gostje iz Maribora, ki niso ničesar slabega storili, temveč sc šli pozdravit našega župnika in so si dali od njega še razkazati cerkev in razne umetnine v njej. Sicer pa osvetljuje v še žalostnejši luči značaj župnika g. Gaberca pismo, katero je pisal po- šteni krščanski ženi gospe Jožefi Verdonikovi, ki je vsaj tako vredna nebeškega kraljestva kakor župnik Gaberc. Pismo se glasi: «Ker podpisani župni urad dvomi, da boste izpolnjevali dolžnosti botrov, kakor jih predpisuje katekizem, oziroma sv. cerkev, Vam nujno svetuje, da določite za Antonijo Cipfinger kako drugo osebo, ki bi prevzela to službo.* — Gospa Jožefa Verdonik ima mirno vest in menda celo boljše ve, kaj so dolžnosti botrov, kakor pa sam župnik g. Gaberc. Naj bo prepričan, da si s takim postopanjem ne bo zaslužil niti naše ljubezni, niti nebesi;ega kraljestva. SV. TROJICA V HALOZAH. Poslušajte, dragi bralci «Domovine>, kako so hodili naž kaplan g. Mlakar z Marijino družbo v Lesko-vec. Tam je cb začetku shoda imela prednica hud govor proti alkoholu in plesu. Govor so gotovo naštudirali g. kaplan Mlakar. Nato je leskovška Marijina družba priredila predstavo; ko je bila ta končana, so bile tudi že pozabljene lepe besede proti plesu in alkoholu, kajti g. kaplan, prednica in ostali so se podali nemudoma okrepčat se v gostilno. Kdaj in kako so se razhajali, pa ne smemo povedati... Morda prihodnjič kaj več. — Fant od tro-jiške fare. TRŽNI PREGLED. ŽITO. Cene prilično neizpremenjene. V Bački se prodaja: pšenica po 360 do 370 Din, turščica po 270 Din (nova je cencjša), oves po 250 Din, moka «0» po 550 Din, otrobi po 155 Din za 100 kg. FIŽOL (beli) se prodaja v Bački po 450 Din za 100 kg. ŽIVINA. Cene oslabele. Na mariborskem sejmu se je trgoval kilogram žive teže: voli, debeli 12-25 do 13-50 Din, prldebeli 11-50 do 12-50 Din, plemenski 10-25 do 11-25 Din, biki za klanje 8-75 do 12-75 Din, krave, klavne, debele, 11-25 do 12-50 Din, plemenske 10 do 11 Din, za klobase 6-50 do 8 Din, molzne in .'. 1 ______J1L'1J_______ ' , P VII. «Mati moja, ali je res neki dohtar moj oče? ...» Rjavčeva Meta, Jurčetova mati, je že spala in precej časa je moral trkati sin, da se mu je oglasila. Zelo se je čudila mati, kako da tako pozno prihaja k nji na obisk — pa s celim zvežnjem! Mati je užgala leščerbo, sedla k mali mizici, sin pa nji nasproti. «Za božjo voljo, Jurče, pa menda nisi zapustil Šimnovčeve hiše?« «Da, mati! Tudi Vas moram zapustiti, da me vtaknejo v prekleto Vojaščino,® odgovori sin trpko. Nato pa v kratkih besedah, brez dolgih uvodov, izpove ma« teri vse. Meta si s predpasnikom briše solze in jokaje govori: «0 Bog, smiliš se mi, ubogi sin... veš, da me tvoja nesreča huje tare ko tebe...» Sin nekoliko pomolči, nato pa zastavi materi vprašanje, ki se ga ni nadejala: «Mati moja, ali je res neki dohtar moj oče? .T*» «Kdo ti je dejal, sin?« aZvedel sem to nocoj od Podlipče« veža .Tožita.* «Ne bom ti tajila! Vse izveš, saj en« krat moraš vedeti!« Tako je Jurče slišal pripoved mate« rino, ki mu jo je s solzami v očeh t-ri« povedovala: o znanju z Andrejem Sto« klasem, o kaplanu Matijčetu in Podlip« cevem Jozlju. Kajti ti trije so skupaj štu« dirali, kaplan in Stoklas sta rrečno do« vršila vsak svoje učenje, nesrečnemu Jozlju pa se je um omračil... «Ali veste sedaj, mati, kje bi -a ta moj oče, ki nič ne skrbi za Vas in zame?» vpraša z nevoljo sin svojo mater. «Kar ti sedaj povem, Jurče, je tako resnica, kakor bi govorila pred samim Bogom! Kje je sedaj tvoj oče, ve samo kaplan Matijče in nihče drugi, tudi jaz ne. Mogoče pa ti kaplan pove, vendar ne smeš govoriti, da tvoj oče nič ne skrbi za naju. Le pomisli, koliko denarja sva že prejela od kaplana!« «A, tako, torej je bil tisti denar od mojega nepoznanega očeta — ki se sra« muje mene in Vas! Sram bodi takega človeka! Hej, zlodja, sedaj sem se pa nekaj domislil: takoj prvo leto, ko sem bil pri Šimnovcu. je s kaplanom prišel neki škric; še denarja mi»je dal. Kaj pa, če je bil on moj oče?!...« «Da, pravi je bil! Toda pri meni se ni nič oglasil, vendar sem dognala, da se je breje 8 do 11-25 Din, mladaživina 11-25 do 13-50 Din. = Vrednost d en J\ Na zrgrebški borzi se je dobilo dne 29. t m- v devizah: 100 avstrijskih kron za okrog 9% pare, 100 madžars! b kron za okrog 9-/10 pr.re, 100 ital janskih lir za 297 Din 60 par do 300 Din 60 par, 1 dolar za 68 Din 37 par do 69 Din 37 par. Kmetijski pouk V SAMOPOMOČI LEŽI REŠITEV. Naša živinoreja je danes glede bikoreje tako na slabem, kakor pred 40 leti Takrat smo ravno tako tožili po eni strani zaradi slabih bikov, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja bikov. Pred 40 leti smo dobili živinorejski zakon, ki nam ni prinesel drugega uspeha kakor tega, da se vrši vsako leto komisijsko ogledovanje in licenciranje bikov. To je vse! Ako bi te komisije nekoliko strožje postopale, bi se po deželi razširjene pasme saj tako ne mešale, kakor se žal še zmeraj godi. — Tudi državne podpore nam niso dosti zalegle. Danes se slišijo ponovne zahteve, da je treba bike od zunaj dobiti, ker je domačih premalo in ker so udi preveč degenerirani. Volov imamo dosti in lepih živali, bikov pa manjka in še ti so slabi. In tako bo šlo tudi naprej, če s? bomo za rejo potrebnih bikov tako malo brigali in če bomo za njo tako malo storili kakor smo doslej. Vse državne podpore nam ne bodo zalegle in tudi najbol si zakoni bedo ostali brez uspeha, če se ne bomo sami poprijeli skupnega dela za izboljšanje naše živinoreje. Dokler ne bomo začeli iz lastnega nagiba in skupno skrbeti za potrebne in dobre pleme-njake, toliko časa so zas onj vsi živinore^ki zakoni in naj bodo še tako dobri. Toliko časa nam pa tudi skromna drža /na podpora, ki jo smemo pričakovati, ne bo delala čudežev. Doba bogatejših podpor je minula in s kaplanom mudil pri Šimnovcu. Vedi, jaz se ne potegujem za tvojega očeta, saj ti pravim, pojdi do kaplana, on ti mo» goče kaj več pove. Samo tega ne govori, da je hudoben!...» Preden sta se podala k počitku, mu je mati hotela izročiti še nekaj denarja. Pa Jurče ga odrine od sebe ter ji govori: «Ne maram, mati, za prvo silo že imam. Vi boste še bolj potrebovali od mene.» «Kam si se pa sedaj namenil?« «Še sam ne vem. Kamor mi bo bolje kazalo, tja jo mahnem. Svet je velik!* Mati bi rada še kaj več govorila s sinom, ko sta se v zadnjih letih tako malokdaj pomenila. Toda Jurče je legel k peči in kmalu zaspal... Meta pa je sedela na postelji in še dolgo časa molila, prebira joč debele mol« kove jagode. Zadremala je šele proti jutru. Zbudil pa jo je kmalu ropot, kajti sin je spravljal svoj zveženj za odhod... Ob petelinovem petju je Jurče odhajaL Dolgo, dolgo je še gledala mati za njim, brišoč si solzne oči... Bila je močno žalostna, s težko mislijo v srcu: Sin odhaja v širni svet, mati ne ve kam. a sin sam tudi ne ... danes smo bolj kakor kdaj poprej navezani na lastno moč in pomoč. Pri nas manjka skupnega in podrobnega dela za izboljšanje živinoreje, tedaj vsega tega, kar delajo danes po naprednejših deželah živinorejske zadruge. In ker teh ne spravimo skupaj, dajmo organizirati vsaj živinorejske odbore, oziroma odseke. Eno ali drugo! Živinorejske zadruge so seveda še večje vrednosti kakor živinorejski odseki, toda le v 4em primeru, ako so podani vsi potrebni pogoji za nje. Samo na papirju ne veljajo m zato so šle seveda marsikje pri nas tudi že po zlu. Treba delovnih moči, dobrega vodstva in zvestih zadrugarjev! Skrajno žalostno bi bilo, ako bi propa-. danje naše bikoreje in z njo tesno združene živinoreje gledali le od strani, kakor smo bili j do sedaj vajeni. Žalostno je tako izpričevalo za vse živinorejce dotičrtega kraja. Zato pa na skupno delo! Kakor mora graščak za svoje številne krave skrbeti za dobrega plemenjaka, tako morajo številni maloposestniki skupaj stopiti in skrbeti, da dobe plemenjaka, ki jim bo po volji in ki bo res dober in sposoben za zboljšanje zaroda. Do tega mora priti, najsi bo zadružnim ah drugim potom, sicer ne pridemo do nobenih uspehov in bomo čez 40 let tam, kjer smo danes glede bikoreje. KAKO SKRBIMO PRI NAS ZA BIKO-REJO? Ni dolgo tega, kar se je pripetil ta-le primer, ki jasno osvetljuje, kako malo se brigamo za izpodrejo potrebnih plemenjakov. V nekem kraju na Dolenjskem je imel posestnik, krasnega junčka naprodaj, ki se je imel vi kratkem odstaviti. Zivalica je bila enobarvne, montevonske pasme, ki se rabi že več let in z uspehom za poplemenitev domače živine na Dolenjskem, zlasti tudi v smeri mlečnosti Bil je tudi od prav dobre in lepo raščene molznice. Ker ga posestnik sam ni mogel dalje rediti, ga je ponujal blizu in daleč od doma v nakup za pleme, ker se mu je zdela žival vendarle preveč vredna za mesarja. Trpelo je to precej časa. Toda zaman! Nihče od blizu in daleč m hotel prevzeti junčka. In tako je morala krasna žival pod nož. Namesto za pleme je šla za meso, za teletino, in to v kraju, kjer je znano pomanjkanje na bikih in kjer je vsa živinoreja silno potrebna izboljšanja v vsakem pogledu. Živinorejci, take so razmere pri nas, pa ne samo v tem kraju, ampak skoraj povsod. Po zavednih krajih bi se vneb živinorejci trgali za tako žival, pri nas pa odhajajo take in enake živali v mesnico, ker nam manjka vsakega pravega zmisla za pospeševanje domače živinoreje. V takih razmerah ni. nič čudnega, če ne pridemo nikamor naprej in če je reja bikov tako pomanjkljiva in slaba. Navajam ta primer, da vidimo, kako velike napake se delajo v naši živinoreji. Krasna žival mora pod nož, dočim se njegov sosed ubija z rejo pokveke, pri kateri se že od vsega početka vidi, da ne bo za nobeno pravo rabo. Kdaj se bodo te razmere obrnile na bolje? Kdo naj popravlja take napake, če jih ne bomo živinorejci sami? Kdo naj skrbi v občini za to, da se privežejo lepi junčki od dobrih krav za pleme? Ali naj prevzame mesar glavno besedo v takih zadevah? Človek bi skoraj sodil tako, če sliši, da sc najlepši junčki režejo ali pa dajejo mesarjem, dočim se premnogi živinorejci ukvarjajo z malo obetajočim zarodom. Ali bi se ne dala tudi pri nas izvajati zamena telet, nekako odbiranje ali selekcioniranje zaroda v plemenske svrhe, kakor delamo to tudi pri semenu rastlin? In kdo naj to opravlja, kdo naj skrbi za tako ohranitev dobrih živali in za njih zameno? V vseh takih vprašanjih se vidi, kako važno in potrebno je delo, ki ga opravljajo drugod živinorejske organizacije, in kako nujno potrebno bi bilo tudi za nas. Tako delo, kakor je zamena telet, je treba sporazumno in skupno vršiti. To je zadeva vseh poklicanih živinorejcev in zato je skrajni ča& da se lotimo živinorejskih zadrug ali pa snovanja živinorejskih odsekov in odborov, ki bi jih morali vpeljavati povsod brez izjeme. Zadosti je brezglavega dela v živinoreji in skrajni čas, da se lotimo pospeševanja z združenimi močmi. Tako kakor do sedaj pa ne smemo delati! , . GNOJENJE PAŠNIKOV. Pašniška ruša je nekoliko drugače sestavljena kakor travniška. Med pašnikom in travnikom ni tedaj le ta razlika, da travnik kosimo, na pašniku pa pasemo, ampak razlika se kaže tudi v sestavi ruše. Razne trave, ki sc zelo važne in dobre na travnikih, manjkajo na pašniku in nasprotno. In to velja tudi glede detelj in drugih zelišč. Razne travniške trave, kakor n. pr. francoska paliorka, zlati oves itd., ne preneso ponovnega popašenja po živini, niti hoje po živini, in zato nam v kratkem izginejo, če bi začeli tako obraščen travnik izkoriščati za pašo. Tudi glede detelj je znano, da se na pcšniku počutijo dobro, n. pr. bela detelja in nekaj vrst drobnih in rumeno cvetočih pritličnih deteljic. Predvsem važne so pa razne trave na pašniku. Gnojenje pašnikov je v glavnem tako kakor na travnikih, saj potrebujejo pašniške rastline isto hrano kakor travniške rastline. Važno pa je, da skrbimo tukaj posebno za dobro uspeva-nje različnih trav. Praviloma bi morali svoje pašnike gnojiti z gnojem, ki odpade na paši sami, tako kakor delajo po naprednih deželah. Na ta način bi si prihranili stroške za umetna gnojila, ki so se začela v zadnjem času tudi na pašnikih trositi. Gnojnica in hlevski gnoj sta najboljši gnojili za pašnike, ravno tako izvrsten je tudi kompost. Če imamo pa rabiti tudi umetna gnojila, je paziti, da s takim gnojenjem ne pospešujemo preveč bele detelje, da se nam ta detelja ne razširi po vsem pašniku in da nam pri živini ne dela kvare, kakor se je to v nekaterih primerih že zgodilo. Pašniška ruša bodi predvsem iz trav, ne pa iz same bele detelje, kakor sem to letos opazoval v nekem kraju, kjer je zaradi napenjanja, nastalega po beli detelji, poginilo par glav živine. Če rabi mo umetna gnojila za pašnike, je jemati predvsem gnojila, ki pospešujejo v prvi vrsti rast trave. Trositi kaže tedaj predvsem d u š i č nata gnojila, zlasti apneni dušik, šele v drugi vrsti pridejo v poštev kalijeva in fosfatna gnojila, če bi biia ruša sploh revna na detelj-nih rastlinah. Naj se tedaj pašniška ruša pregleda in presodi, katera gnojila bi bila potrebna in najbolj primerna, da se ruša izboljša. Pretvarjati pašniške ruše s pomočjo umetnih gnojil v deteljišča z belo deteljo, pa na noben način ne smemo, ker je taka paša naravnost nevarna za pasočo se živino, ki ob nezadostni previdnosti lahko podleže napenjanju. Opozarjam na to, ker nas tako izkušnje uče '+ Nič, nič, nič! To je trikrat nič in ravno toliko so klerikalski tigri storili za svoje vo bice. Kje je avtonomija? To je prvič nič. Kje so naši fantje iz Macedonije? Drugič nič. in znižani davki? Tretjič nič. Tore trikrat nič. Zdaj pa ti, ljubi klerikalni volilec, oče in davkoplačevalec, premišljuj, zakai si lani šel volit klerikalne tigre? Prvič zato, da so klerikalni tigri dosegli svojo avtonomijo na ministrskih stolicah; drugič zato, da klerikalni tigri paradirajo malo drugače kakor tvoj sin v Macedoniji, in tretjič zato, da klerikalni tigri iz povišanih davkov črpajo svoje ogromne ministrske in poslanske tisočake. Ko pridejo volitve, hajd, le zopet oddaj kroglico za klerikalne tigre! -f Klerikalci in Radič. «Domoljub» je prejšnji teden začel silovito udrihati po Ra-diču in mu očita, da je brezverec, hinavec in slepar hrvatskega ljudstva. Istočasno pa zagovarja bratstvo klerikalnih tigrov z Radičem češ: za tisto je pa Radič končno le dober, da se s tigri ''red žene proti Beogradu in Srbom. Menda n; treba se posebej razlagati, kako jezuitsko nesramna je taka morala. Klerikalni tigri so navdušeni, da je Radič njihov zaveznik v nesramni gonji proti državi in edinstvu naroda, nikakor jim pa ni všeč, da bi isti Radič prišel tudi v Slovenijo jest klerikalno zelje in tigrovske mandate. No, ta klerikalna dvoličnost bo tako izplačana, kakor zasluži. -f Nove rožice je po Sloveniji začel saditi Albin Prepeluh, nedavni socijalnidemokrat in sedanji Radičev republikanski poverjenik za slovensko pokrajino. Slovenski kmetje so doslej imeli z republikanstvom presneto kisas!e izkušnje, kajti besedičiti o republikanstvu in na račun te malozveličavne maže loviti kaline za poslanske mandate, to je presneto enostavna politika, s katero se lahko zabavaš pri čaši vina tako dolgo, da te drugo jutro — glava boli. Kakor pa je videti, tudi sodrug Albin Prepeluh ne bo slovenskemu ljudstvu kuhal republikanskih arcnij, ker njegovim rožicam, presajenim iz hrvaških mirotvornih tal, nekako ne prija slovensko podnebje. -j- Poglejmo v sveto pismo! Klerikalni «Domoljub» zmerja «Domovino», da je zaveznica državnih tatov in roparjev državnih kas. Mi bi kajpak lahko vrnili ^Domoljubu* milo za drago in povedali, da je ^Domoljub* zagovornik nesramnih ljudskih sleparjev, ministrskih požeruhov, vsiljivih korilarjev in najbrezvestnejših izkoriščevalcev zapeljanega slovenskega davkoplačevalca Toda ne! Mi ne bomo zmerjali kakor katoliški in duhovniški «Domoljub», temveč bomo ravno zato, ker pravi, da je «Domovina« brezverska, pogledali v Sveto pismo, ki pravi: «Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, da čistite steklenico in skledo zunaj, znotraj ste pa polni ropu in nepravičnosti! Kače! Gadja zalega! Kako boste ubežali sodbi peklenskega ognja ?» — Tako stoji resnično zapisano v evangeliju sv. Matevža v XXIII. poglavju od 25. do 33. vrste. Pomota ali zloba. Gervazij: «Ali smem govoriti z vašo mamico, gospodična Evlalija?* Evlalija: «0, da, le kar, gospod Gervazij, uspeh ne bo izostal.» Gervazij: «Ali je mogoče? O, jaz srečnik vseh srečnikov.» Evlalija: «Verjemite mi, moja mamica vas bo vzela.» Ha najuečjem otoku sueta Lobanje kot čenar. — Udova zafcriua G meseceu po smrti moža obraz. Čudno ;n skrivnostno je življenje na ne- Redka naseljenost in bujno rastlinstvo številnih majhnih in večjih otokih Tihega omogočata želo lahko prehrano Papuancev, (Velikega) oceana, zapadno in severno od ki se preživljajo v veliki meri s kokosovimi Avstralije. Dočim so skoro vsi ti otoki prav orehi. Na naši sliki vidimo domačine, ki Papuanci so pogani in molijo svoje bo gove kakor divjaki sploh hrupno in s skriv? nostnimi obredi. V splošnem kažejo Papuanci precej razumevanja za lepe oblike in or-namentiko. Kakor avstralski zamorci se tudi Papuanci tetovirajo. Med njihovimi posebnimi navadami je n. pr. ta, da ne sme vdova šest mesecev po smrti moža pokazati svoj obraz, niti ne sme iti po nogah, temveč se plaziti po vseh štirih, kadar gre na obisk, voditi jo mora druga oseba. (Slika!) Dasi se mora novogvinejsko prebivalstvo označevati kot precej marljivo in redoljubno, vendar vladajo med nekaterimi tamošnjimi plemeni še zelo okrutni običaji. Pobran je ljudi med temi plemeni ne pomeni ničesar posebnega. Tudi ljudožrstvo še ni popolnoma iztrebljeno. V nekaterih krajih pobijajo ljudi, zlasti belokožce zato, da iz njihovih glav dobijo denar. Človeške lobanje veljajo toliko kot denar Posebno so dragocene lobanje belokožcev. Tako se more za lobanjo domačina kupiti le ena žena, za lobanjo belo-kožca pa 6 do 8 žen. Rastlinsko in živalsko življenje na Novi Gvineji je zelo bujno spričo vročega (tropič-nega) podnebia. Prav gostih pragozdov ni. Sem in tja se dobe listnati gozdovi, ki naprav-liajo vtis, kakor da se nahajajo kje v Srednji Evropi/ Palm raste na Novi Gvineji cela vrsta, ki se med seboj zelo razlikujejo. Najvažnejše drevo za Papuance pa je kokos, ki daje, kakor rečeno, važen del prehrane. Kar se tiče živalstva, je malo pokrajin na svetu, ki bi imele tako čudovite in krasne živalske forme. Posebno ptice imajo vsakovrstne oblike in najrazličnejše žive barve. Tu žive rajčice, mnogovrstne papige, kakaduji, živobarvni vodomci, nešteviina vrsta golobov in druge ptice. Sesalcev na Novi Gvineji ni mnogo. Zanimivi so tudi številni hrošči, ki jih drugje na svelu ni dobiti in ki so ravno tako različnih barv kakor druge živali. Sploh je Nova Gvineja dežela pestrosti, barv, različnosti stvorov. Tudi zemlja sama, ki je precej gorata, nudi mnogo spremembe. majhni, se nahaia severno in tik ob Avstraliji naivečii otok sveta, Nova Gvineja, ki obsega okrog 780.000 kvadratnih kilometrov. Glede števila prebivalstva pa ee ve le to, da so tam ljudje redko naseljeni. Novogvinejski prebivalci pripadajo me-lanesijskemu plemenu in se imenujejo Papuanci. Zelo so podobni afriškim črncem, le da je njihova polt temnorjava. Od avstralskih zamorcev se zelo razlikujejo, čeprav se opaža, da so ponekod, zlas i ob obrežju, že pomešani z njimi. Papuanci so delovno ljudstvo, kolikor marljivosti pač zahtevajo njihove majhne živlienske potrebe in prirodno bogastvo. Izredne jezikovne razlike med posameznimi, tu in tam samo nekoliko stotin glav obsegajočimi plemeni, zelo otežujejo promet Evropejcev z njimi. Razlike so včasih take, da se ta majhna plemena med sabo komaj sporazumevajo. prevažajo ob morju svoje čolne, naložene s. sladkimi kokosovimi orehi. Življenje Papuancev je radi redke naseljenosti in dokaj obilnih, brez obdelovanja rastočih sadov prav lahko. Število Papuancev pa se stalno manjša, odkar so v bližnjih stikih z belimi ljudmi, od katerih prevzemajo polagoma bolj njihove •labe kakor dobre šege in navade. Te slabe strani, ki jih dobivajo od belih ljudi, uničujejo prirodno ljudstvo. bila lobanja izkopana, iz lesa izrezan in umetniško izdelan kip okostja z lobanjo, točno posneto po originalu iz londonskega muzeja. «Pračlovek,» je izjavil eden ,menihov' napram novinarju, «je simbol onega bitja, ki je od vseh bitij na svetu vreden največjega spoštovanja.?* Baš veliko pristašev pa ta vera menda nikdar ne bo imela. Letalo u obliki ptice Uera obožeualceu pračlouefca V Angliji se je nedavno pojavila vera, katere geslo je: «Nazaj k prirodi!« Ljudje, ki se prištevajo k tej veri, se hočejo osvoboditi vsega, kar pomeni civilizacijo. Nočejo se voziti z vlakom niti s tramvajem, ne poslužujejo se ne telefona ne brzojava. Sploh mrzijo vse moderne naprave in se tudi oblačijo zelo enostavno. Ne pijejo ni-kakih alkoholnih pijač, a v jedi niso izbirčni. Ta družba si je nedavno omislila zelo čudno svečanost, katere povod in potek je nastopen: Približno pred desetimi leti je profesor Dawson odkril lobanjo pračloveka v Pil-townu. Ta izkopina je bila takrat najznamenitejše odkritje, o katerem se je mnogo pisalo in razpravljalo. Po mišljenju angleških učenjakov je lobanja najstarejši doslej znani ostanek človeka. Domneva se, da je ta lobanja stara več stotisoč let. Lobanjo »o shranili v londonskem muzeju. Desetletnico odkritja te lobanje je izrabila ta družba oboževalcev prirode in sovražnikov civilizacije na ta način, da je priredila na kraju odkritja posebno svečanost s proslavitvijo spomina pračloveka. Mnogo pristašev te vere je že pred svečanostjo prebivalo več tednov na onem kraju. Ko je neki novinar, sotrudnik nekega angleškega lista, prispel k tem čudnim »menihom«, so ga silno navdušeno sprejeli, smatrajoč ga za pristaša svoje prirod-ne vere. Novinar si je ogledal njihovo početje in videl na istem prostoru, kjer je Misel, sestaviti letalo v obliki ptice, ni nova. Napravili so že več poskusov, ki se pa ne obnesejo posebno. Naša slika predstavlja letalo, s katerim so lani blizu Berlina delali le- taine poskuse. Po več poskusih je padlo letalo na tla in se zdrobilo. Letalec, ki ga je vodil, je bil sicer močno poškodovan, vendar ne smrtnonevarno. O izumu fcinomatografa Danes, ko je postal kinematograf po mestih najpopularnejša zabava, ki je prešla ljudem v meso in kri, bi nedvomno bilo neprijetno, ako bi jim bila nenadoma odvzeta. Obiskovalce kinematografov bo gotovo zanimalo, kako je prišlo do živih slik. Učenjak Herschel, ki je umrl leta 1872., je nekoč sedel pri kosilu s svojim prijateljem. Bila sta že skoro gotova, ko je slednji prijel hruško ter jo držeč za pecelj vrtci med prsti. Molče je Herschel zrl na to početje in se zamislil. Nato je nenadoma menil: «Kaj mislite, ali je mogoče ob istem t asu na denarju videti prednjo in zadnjo stran?> «Seveda je mogoče,> je odgovoril prijatelj, vzel iz žepa novec ter ga držal pred ogledalom, je odgovoril Herschel, ki je na vrteči se hruški zapazil neko posebnost. Nato je vzel okrogli novec ter ga držeč med palcem in kazalcem z veliko brzino gibal naprej in nazaj, rekoč: «Sedaj se pa tako postavite, da bodo vaše oči v isti višini, kakor je miza, in videli boste ob istem času obe strani novca.> Na ta način in ob tej priliki je Herschel odkril optični zakon, na katerem sloni današnji kinematograf. Kmalu po ugotovitvi tega zakona je prišlo nekemu iznajdljivemu Fittonu na misel, da ' i ustvaril «žives>, dozdevno premikajoče se slike. Vsa ta stvar je 1 ila tedaj še v povojih. Vzel je kos trdega papirja, na katerem je n. eni strani narisal ptiča, na drugi pa kletko in pritrdil papir med dve svilnati niti. Nato je r ti navil ter spustil, nakar se je papir sukal z neverjetno hitrostjo. tem so pa oči gledalca dobile vtis, da je ptič v kletki. To novo' Cloueski mesetar Resnična zgodba. Pred seboj na mizi sem imel papir in vso pisalno pripravo, v glavi pa sto in sto doživljajev. Kaj naj napišem na prazni papir? Veste, bralci, kdor piše, je prava podoba tistega človeka, ki žganje prodaja; če daje ljudem preslabega, ga zmerjajo, če pa premočnega se pa začnejo pivci sami med sabo zmerjati in nazadnje še tepsti — pa so zopet sitnosti. Tako je torej s pisanjem — nikdar ne napravie prav. Zao res nisem naposled vedel, kaj bi začei pisati. Iz tega položaja me rešijo očka Drnulec. No, tega možička že poznate, bralci «Domovine». Saj sem o njem že pisaal v «Zgodbah Jurija šišmiša», kako je v pekel padel, kakor je namreč on mislil v pijanosti, dasi je padel le v peč, in kako ga je iz pekla rešila njegova jezična in huda — ne tako ne smem zabavljati na naše ljube ženice, da moja ne izve, če ne pridem kar na «ta velki raport»! — zato rečem: njegova 'dobra ženica... Očka Drnulec so naložili v usta «frišen čik» in začeli: «No, kaj pa spet misliš ,pogruntati' ali ti ne gre skupaj ?» «Pa res mi ne gre, očka, povejte mi vi kaj zanimivega!« «Pa bom! Povedal ti bom ono, kako se je Okleščkov Mihola oženil in kako babnico mu je godec Brcek naložil za vse njegovo življenje za pokoro. Zgodba je resnična, ves dan lahko prisegam na to, le poslušaj!» Ko je Okleščkov Mihola pokopal svojo mater, je ostal sam na svetu kot božji volek v travi. Prišel je prav žalosten od pogreba domov. Sedel je za mizo, si podprl glavo ip začel «iti sam vase», kakor se bere v svetem pismu novega zakona od Judeža Iškarjota, da je šel sam vase, ker je izdal Kristusa. — Starodavna hišna ura lam v kotu je kazala poldne, a v peči je bila še ^egipčanska tema», v želodcu pa tudi prazno kakor pri zadolženem štacunarju blagajna. Slednjič, ko vidi, da mu nihče ne bo skuhal, gre sam pred peč. Polno škatlico žveplenk je že požgal, preden je imel ogenj v peči. Sedaj pa je prišla nad njega najhujša nadloga, kaj naj si skuha. Odločil se je za žgance. Da še ni Mihola nikdar jedel tako slabih žgancev, kakor takrat, je umljivo. Okleščkov Mihola ni bil bogat fant; v lasti je imel le zidano hišo, majhen sadni vrt in okrog hiše vinsko trto. S pokojno materjo nista imela druge živali kakor par kokoši, mačka in sleherno jesen sta si kupna prašička, da sta imela malo slanine in za «svete gode» malo mesa. Ker ni imel Mihola svojih njiv in travnikov, je hodil drugam v delo, da je preživel sebe in mater. Mati mu je med tem doma redila prašička, ga oprala in zašila. Kaj bo pa sedaj? Mihola mora hoditi na delo, a kdo mu bo čuval hišo, ga očedil in kdo mu bo zredil prašička? Ali naj si za «svete gode» tnalo koncem hiše skolje in skuha? "Ženiti se bo moral. Da bi ga ne vzela nobena ženska, to mu še na mar ni bilo. Saj ženske se rade možijo. Ali Miholi se je zdelo najtežje, ka'ero vprašati. Povedati moram namreč, da se on ni vdajal raznim moškim slabostim, tudi izkušnjave ga niso nadlegovale. Grehov v svojem fantovanju zoper tisto božjo zapoved ni imel nič, to bi lahko vsakdo brez skrbi prisegel. * Dober mesec po materini smrti je bilo. Mihola je ležal na koncu hiše pod košato jablano in z zadovoljstvom gledal na lepo zoreče sadove, ki so viseli nad njim. Ker je bila nedelja, je kadil namesto pipice «šuštar-kubo» in gledal za dimom, kako se je vrtil pred njim in naposled izginil. Bil je tako zamišljen, da ni opazil znanega godca Bicka. Prav pošteno se ga je ustrašil, ko ga je ta krepko stresel za rameni. iznajdbo so porabili za številne igrače, katerih l je še danes vse polno. i Sele leta 1877. je rekomu prišlo na misel, j d«; bi porabil fotografiranje za nabavo p izmikajočih se slik. Kako, to je bilo *reba šele dcgir';. Tedaj še ni bilo proz "ih fi' iv, kakor jih ima danes kinematograf, in celuloid tedaj še ni bil izuajden. Celo trenutno fotografiranje še ni bilo zadostno razvito. Ako je tedaj fotograf ho*el imeti sto 1-1'k ' r \e premikajoče se stvari, na primer dirjajočega konja, je mcral nastaviti po vrsti sto fotog-f-«) aprratov. Prvi, ki se je 'otil tega dela, je Ml neki Muybridge. Ta je dal visok zid belo pobarvati. Nato je v bližini d. 1 - staviti 30 fotografskih aparatov v mali razdalji drug od drugega. Med a -*V in med 'oni je moral rja' * on j, katerega je drug a par., t za drugim fotografiral. Te posamezne slike so 1,;le po izgotovitvi postavljene v istem . idu, kakor so bile posnete. Dali so jih v poseben za to narejen ir~" ument, ki je s primerno hitrostjo poka--.! precej jasno sliko dirjri ~^ga kn^ja. To novo odkritje pa je vzbudilo pri širši javnosti k-1or tudi pri učenjakih veliko pozorn^-1 Trajalo je do leta 1890., preden je bil izumljen poseben aparat za fotograf1 ranje kine-matogrMičn'' Flik, kakršo- je še -'anes v rabi, seveda izboljšan. V tem aparatu je celuloidni film, ki neprestano fotografira pred sebej slike ter se sproti navija. Na tem fili sledi ''-ug odtjs za drugim v presledkih ene šestnajstine sekunde. Tako se uprizarjajo cele igre in aparat fotografira stotisoče in stotisoče lik. Ta iznajdba se je neprestano izpopolnjevala in se še naprej izpopolnjuje. Evropski ulačarji u ameriški luči Ameriški pisatelj Coliins je pred kratkim izdal za Ameriko zelo zanimivo knjigo, v kateri popisuje svoje potovanje po Evropi in svoje posete na evropskih dvorih. ♦ Angleški kralj Jurij,» piše pisatelj, «je čuden pojav. Ko je bil mlad. je delal pre- dela njegov sin. V ostalem ni posebno lep in tudi ne čez mero nežen, toda je jako naobražen in se razume na vse. Kraljica je nekoliko drugačna. Je prav odločna dama, ki se ne da voditi od napačnega usmiljenja. Ljudstvo pa jo ljubi radi njene resnosti in enostavnosti. Kraljica mati Aleksandra je zelo popularna; odlikuje se po svoji prijazni zunanjosti, ki je precej neobičajna v angleški kraljevi obitelji. Ne glede na dejstvo, da je stara že 80 let, je najživahnejša dama na britanskem dvoru.» Za tem prihaja Coliins na rumunsko kraljico, ki ga je očividno silno navdušila. Rumunska kraljica je izredna ženska: od nje je odvisna vsa zunanja politika države. Poleg tega pa je tudi zelo praktična ženska. Zanima se posebno za šport in je spretna šoferka. Španski kralj Alfonz posveča vse svoje zanimanje športu. Na vsak način hoče po- ni stati popularen in se ne straši nikakih sredstev, da doseže zaželjeno popularnost. Plesalec je, strasten in nič manjše strasti ne razodeva kot prijatelj čaja. Nizozemska kraljica Vilhelmina je doma zelo priljubljena ženska. Ker je poleg vsega zelo demokratična, jo spoštujejo pre^ prosti sloji ravno tako kakor zgornjih deset tisoč. Skandinavski vladarji so pri-kupljivi in skromni ljudje. O italijanski kraljevski hiši pisatelj ne v6 povedati ničesar posebnega, pač pa popisuje na koncu še svoje srečanje z veliko vojvodinjo Marijo Pavlovno, ki živi od svojih vezenin. Njen brat Dimitrij ji pomaga pri delu. Življenje teh dveh nekdanjih veličin na bivšem ruskem dvoru vzbuja sočutje, toda baš tukaj, kjer bi lahko povedal kaj zani-. mivega iz njune sedanjosti, je pisatelj prenehal z opisovanjem. Briuncfi mrauliinPnr ni pravljična žival, temveč biva v resnici po vlažnih in močvirnatih gozdovih južne Amerike včasih v velikih množinah. Žival doseže dolgost včasih do 120 cm, k čemer je treba glaviče svojemu "očetu, sedaj pa mu jih I prišteti še 150 cm dolgi rep. Visokost ob vra- tu je 60 cm. Ima čudno stegnjeno ovalno glavo, ki se konča z majhnim kljunom. Život je poraščen deloma s kratko dlako različne dolgosti, deloma pa s krepko grivo, ki je na vra u črne barve. Žival ima čudno hojo, ki jo «No, dober dan, Mihola! Tebi je pa pri-1 jeino, kakor vidim. Ko bi ti imel še babnico, potlei bi šele imel raj. Z ženko bi takole skupaj kramljala ...» «Bog daj dober dan, Gašper! Pa nikar ne uganjaj vedno svojih burk.» Godec sede poleg Mihole, potegne svojo harmoniko in zaigra poskočno. «No, Mihola, ali te pete nič ne srbiio in se ti srce kar nič ne privzdigne? Ne drži se vendar kakor muren v luknji. Oženi se, ti pravim!» «Govoriti je lahko, Gašper, govoriti. Ali misliš, da je ženitev tako, kakor bi tobak kupoval, m-he?» <-Saj pravim, da ii nimaš nič izkušenj, pa jih imaš. Kaj, da se težko dobi ženska? Jaz pravim, lahko se dobi, lahko! Laže kakor en krajcar na posodo. Pojdi drugo nedeljo z menoj, kam, ne vprašaj! Po se bomo ženili in možili. Ti boš dobil ,luštno' dekle in 500 goldinarjev, ali slišiš, dekle in petsto! Sedaj pa srečno, Mihola, v nedeljo greva!» Brcek je po godčevski navadi kar nana-gloma odšel in ni hotel poslušati Miholo, ko je vpil za njim: «Gašperček, počakaj me malo, če hočeš malo brinovčka.» Pa godec je že izginil. Čula se je le še njegova harmonika. » Vas, v kateri je živel naš Mihola, se imenuje Hrastovje Ljudje iz te vasi popolnoma zaslužijo to ur.e, kajti v svojih nazorih so še trdnejši kakor hrastov les. Kar si eden vbije v glavo, to mu ostane notri kakor bi z žebljem zabil. Ker so po večini gruntarji in imajo vsega v izobilju, kaj malo čislajo bajtarje. Dobro uro proč od Hrastovja pa je vas Podhribie. Koncem te vasi je majhna hišica pri Podrglaču. Tam je bilo doma pred vojno dekle Micona. Po njenem nezakonskem očetu ji je mati priborila sodnijskim potom 500 goldinarjev. Ta Micona je podedovala po svoji materi Ošpeti tudi vsa njena svojstva: da je bila na moške taka kakor koza na sol! Čeprav je imela za isti čas lepe denarje, pa se ji ni posrečilo vloviti kakega inoža. Osobito so se je fantje izogibali od takrat, ko je Leskarjev pastir razglasil po vasi, da je videl Podrgla-čevo Micono in tistega velikega tesarja s Kozjega hriba v hosti, kako sta se objemala. Micona je godcu Brcku obljubila 25 goldinarjev, če ji preskrbi moža, takšnega ali takšnega. Bilo ii ni v vasi več obstanka, ko jo ie še neki rudar za nos potegnil. Pisal ji je z Nemškega, naj pride za njim, da jo poroči. Micona je res potovala tja, a ko je prišla gori, se ji je rudar skril. S kislim obrazom se ie morala Micona vrniti v domačo vas. Mihola in Brcek sta šla drugo nedeljo snubit. Seveda se je vse po sreči izteklo — da bi se ne! Mihola bi še dandanes imel vse črne lase, ne pa sivih pri svojih štiridesetih letih. Polakomnil se je tistih pet stotakov, za katere jih je že prvi dan po poroki dobil z burkljami po hrbtu. Najslabše pa je to, da sedaj često ni niti jesti dobil, kadar je bila njegova Micona slabe volje. Poprej si je bil skuhal vsaj slabe žgance. Otrok nista imela nič, ker je Micona v jarmu svetega zakona postala pobožna ženica in kot takšna ni hotela imeti otrok, češ, da je greh. Micona je hotela postati svetnica. Kljub pobožnosti pa je mlada Okleščkovka huda opravljlvka in klepetulja. * Očetu Drnulcu sem obljubil za to pripo-vest malo «žgane pijače» in za en dan čikar-skega tobaka. Vem g. urednik, da se toste spomnili na očeta kakor tudi na mene \er me bodo pobožnjakarske klepetulje hi obirale radi te povesti. Anton Stražar. iT povzročajo dolgi pripognjeni kremplji. Z njimi razkopava mravljišča in išče raznega mrčesa. Mravlje in mrčes tvorijo njegovo edino hrano. Prestrašeni mrčes zleze na klejast jezik, ki ga iztegne mravljinčar kakor blisk, da pobere plen. Samica nosi mladiče na hrbtu in jih dolgo časa vadi loviti plen Samico je težko opazovati, ker pride ven le ponoči v temi. Ona junaško brani svoje mladiče. Domačini in zamorci zelo preganjajo mravljinčarja, dasi ni njegovo črno neprijetno dišeče meso posebno vabljivo za naš okus. Drugače je mravljinčar krotka, mirna žival in postane besen samo v nevarnosti. Letošnja eskačra naše uojne mornarice Boka Kotoiska, koncem septembra. Končala se je letošnja eskadra naše vojne-mornarice, ki je trajala od 15. VI. do 15. IX. Vse naše brodovje je bilo razdeljeno v tri skupine: v šolsko, kadrovsko m torpedno grupo. Na minonoscih eolske grupe («Ga-leb», «Labud» in «I čenjal v omerreni vasi. Klančar ie mirno odgovoril, da je dostavljal odloke. Eden razbojnikov mu ni verjel, češ, vt niste občinski sluga, temveč trgovec z denarjem. Drugi razbojnik mu ie medtem segel v žep in potegnil iz njega mapo z raznimi akti Ko je videl, da v njej ni denarja, mu je mapo vrnil, nato pa še pregledal njegovo listnico, v kateri je bilo samo 30 kron denarja. «To je reven človek,» je menil razbojnik, «daj mu ti enega,kovača'*. In res je drugi razbojnik potegnil iz žepa listnico, nabito polno bankovcev po 100 in 1000 Din, a ker ni našel «kovača», je dai preplašenemu slugi ves drobiž, ki ga je imel in ki je znašal 10 K. Nato sta razbojnika izginila. * Samoumor. Te dni so našli ne daleč od čuvajnice na i oljanah pri Št. Vidu nad Ljubljano moško truplo, ki mu je vlak popolnoma odrezal glavo. V mrtvem truplu so spoznali 18letnega Srba Gagiča, ki je bil zaposlen pri bnvcu Doležalu. Kaj j? nt-srečnika gnalo v smrt, ni znano. * Smrtna obsodba vojaka. Najvišje vo:uo sodieče je obsodilo redova trenskega e:ka-drona Al Pernoša na smrt. Pernoš je bil med glavnimi krivci, ki so decembra leta 1922. v neki osiješki kavarni izzvali krvav pretep, v katerem je bil slovenski rojak Alo zij Maček ustreljen, redovu bolniške če'e Alojzi iu Ja-godicu je bila prestrcl ena desiia roka, a j Tihomir Dimitrijovič je dobil težko rano na' glavi. Sokrivci so dcbili manjše kazni. Smrt-] no obsodbo Pernoša je kacasijsko sodišče' potrdilo. * Izvršitev smrtne obsodbe. V Subotici ;e bil ubešen zaradi dvojnega umora Emerik Toth. * Drzen vlom. V noči od 18 na 19 t. m. so prišli k posestniku Staniču na Vrheb pri Brežicah, ko so vsi domači trdno spali, tatovi. Vdrli so skozi okno v sobo, kjer navadno nihče ne spi, ter pobrali vse, kar |im ,e prišlo pod roke. Ukradeno blago so naložili na voz, i ki so ga imeli s seboj. Sodi se, da jih je bilo nad 10, kakor iih je naštel neki čevljar, ki e prišel mimo po cesti in od katerega so tudi j zahtevali denar. Ker pa jim je mogel izročiti j le 100 dinarjev, so ga še pretepli m ga precej! poškodovali z noži. Tudi streljali so nanj, a J je k sreči krogla zadela le njegovo obleko.! Tatovi so najbrže s Hrvatskega. * Železniške tatvine. Te dni je bilo vlomljeno med Rimskimi Toplicami in Zidanim mostom v vagon tovornega vlaka ter ukradena bala manulakturnega blaga, tsto noč je bilo vlomljeno v Sevnici na posiaji v prtljažni voz osebnega vlaka. Vendar se tu atvina m posrečila. Osumljen je bil tatvine odpuščeni železničar Josip Bračun, že večkrat kaznovan, ki so ga videli v Sevnici, ko je ogledoval prtljažni voz Možak je aretiran. * Morilec svoje žene prijet. V Spodnjem Brniku pri Cerkljah je nedavno umoril Šimen Naglič, znan sirovež, svojo mlado ženo Marijo. Ustrelil je ženo na njivi pri delu, potem pa pobegnil. Ponoči je hotel preko meje v Avstrijo, a ga je orožnik dohitel, prijel m izročil sodišču. * Osumljen umora dveh italijanskih kara-binerjev. Naše oblasti so na poziv italijanskih oblasti aretirale 251etnega manipulanta Win-dischgra zove lesne družbe na Planini Stanka Molka kot osumljenega, da je v Črnem Kalu v Istri ustrelil dva italijanska karabinerja. — Molk odločno taji, da bi bil on storilec Preiskava bo dognala, ali so italijanske obdol-žitve upravičene. * Župan - morilec. V Pančevu se je mestni župan Hristič, znan nasilen in oblasten človek, spri s svojim prijateljem Trkuljem zaradi nekih starih dolgov, ki jih Trkulj ni maral vrniti. V Ostrem prepiru je Hris ič segel po nož in prijatelju preparal trebuh. Zločin je izzval pravo senzaci o :n silno ogorčenje. * Zverinski umor mlade Hrvatice v Ameriki. V hrva ski koloniji v Garyju ie italijanski delavec Peter Vergolini izvabil 141etno Ano Tomašičevo v gozd ne daleč od mesta jo tam slekel, posihi, zadavil ter zakopal Vergolini, proti kateremu se je takoj vzbudil sum, je zbežal v Chicago, vendar je policija zverinskega zločinca kmalu izsledila. Vergolini je zločin hladnokrvno priznal. Iz raznih krajev * V črnučah je umrl v starosti 58 let tamošnji nadučitelj g. Ivan Cerar. Pokojnik je bil daleč nackrcg znan kot umen gospodar. Blag mu spomin! * V Šntarinesi pod Šmarno goro priredi podružnica Sadjarskega in vrtnarskega di u-: štva dne 1 ir. 2 novembra v društveni dvorani sadno razstave. Dre 1 novembra po-j poldne bo tudi predavan e. * V Dola pri Borovnici si je neki tuje", ki se je predstavljal za živinskega trgovca, izposodil pri posestniku Albrech u konja, pri mizarju Drobnici! pa voz, da bo z Verda pripeljal v Logatec dvoe telet. Toda tujec je s kon em in vozom izginil. * V Borovnici se je smrtno ponesrečila soproga strojarja g. Debelaka. Pri podiranju neke barake ji :e namreč padlo bruno na glavo. Nesrečni"a je bila takoj mrtva. * V Škofljici so neznani kurji prijatelj ukradli iz Spetičevega kurnika sedem kokoši. Najbrže so bili domačini. * V Gorenjah pri Kranju je nastal te dni zvexer v gospodarskem poslopju g. šie'e'a požar, ki e v nekaj minu ah upepelil poslopje. Gasilno društvo Primskovo je z največ o požrtvovalnost.o omejilo ogenj, ki ga je zanetila, kaker se sumi, zlobna roka * V Tržiču je cmr! zadet od kapi starešina tamošn;'ih Slovencev, g. Rihard Mally. tovarnar m davčni kontrolor v pok Pokojnik je bil deber narodnjak, naprednjak in priljubljen družabnik, ki si j? stekel mnogo zaslug v druš venem življenju. Blag mu spomin! Žalujočim na;-e sožalje! * Na Slapa pri Tržiču je bil izvršen v noči 21. t. m. vlom v trgovino Franca Kristana. Vlomilci so odnesli različnega manu-fakturnega blaga, več tobaka in žgan,a v skupni vtednosti 17.000 Din. * V Lescah je bilo vlomljeno v gostilniške prostove g. Rudolfa Med vena. Ta je odnesel razne stvari v vrednosti nad 3000 dinarjev. Občinstvo sc svari pred nakupem srebrnih žlic za kavo z monogramom «J. L.», električnega gladilnika m električnega samovarja. * Na Bleda je zasačil orožnik znanega, že dalje časa zasledovanega tatu Eenedičiča. Benedičič se c hotel aretaciji izogniti s samo-umorom. Porinil si je nož globoko v prsa ter se opasno ranil. Prepeljali so ga v ljubljansko bolnico. * V Kandiji pri Novem mestu je v petek ponoči nastal v hiši strojarja Jakoba Planinska požar. Pogorela je vsa notran ost poslopja, streha, večja množina žita, sena in desk. Škoda je krita z zavarovalnino. * V Jablani na Dolenjskem je užitkar Janez Saje v soboto zvečer pil v gostilni pri Žagarju ter se potem ponoči nekoliko bolj vinjen kot po navadi vračal preko njiv domov. V temi je padel preko neke škarpe dva me ra globoko in obležal. V nedeljo so ga našli mrtvega. * V Jurjevici pri Ribnici je bil izvoljen za župana ugledni posestnik gosp Ivan Rus, so-mišl enik JDS. Za prvega svetovalca je bil izvoljen istotako naš somišljenik gosp. Ivan Kovačič, za drugega pa g. Janez Škrbec, pristaš SKS. * V Gorenji vasi se je ponesrečil posestnik g. Ivan Logar. Prišel je pod voz. Prepeljali so ga v deželno bolnico, kjer je podlegel poškodbam. Bil je dober gospodaren vrl naprednjak Pokoj njegovi duši! * Na Bohinjski Bistrici je nameščenec pri lesnem trgovcu Izidorju Palovcu Gustav Vi-dic odpovedal službo. Pri odhodu pa je go-S]x>darja in nekatere delavce okradel za več stvari Vidiea so prijeli. * Pri Sv. Favlu pri Preboldu je umrla v visoki starosti 78 let gospa Ana Zanifljeva, ro.j janičeva. veleposestnica in trgovka. Po-kojnica je bila vdova po daleč naokrog znanem vele rgovcu g. Norbertu Zamer u, tašča pokojnega znarega celjskega narodnega prvo-boritelja dr. Dečka, žalskega veleposestnika g Robleka. zdravn-ka dr Tajnška in vele-tržca g. Cvenk'a pri Sv. Petru v Savinjski dolini. Bila je vrlo narodna žena, ki je vzgojila svojo družino v strogo narodnem duhu. Ona in njen pokojni mož sta s svojo sposobnostjo in izredno marljivost o ustvarila cve-točo trgovino pri Sv. Pavlu z več podružnicami po Savinjski dolini Pokojnica je imela dobro srce tudi za siromake, zaradi česar je bila zelo priljubi ena. kakor je pokazal tudi pogreb, ki se je vršil pred par dnevi Blag ji spomin, žalujočim naše sožalje! * V Trbovljah je po kratki in mučni bolezni umrl kaplan g. Franc Skale N. p. v m.! * V Hudi »ami nad LaHrim sta se v premogovniku precej ežko telesno poškodovala rudarja Josip Oistršek in J. Guček. * Pri Brasiovčah je na cesti napadel neznani lojx>v posestnika Resaria in mu vzel 2500 Din. Istega večera je napadel ropar na cesti med Sv Rupertom in Gomilskim mesarja Turnška ki pa mu e ušel. * V Vitanju je okradel Ivan Grandovšek z Rogoznice poses-nika Hofbatierja za več obleke, vredne 5000 Din. Tatu še niso ulovili. * V Slovenski Bistrici je bilo vlomljeno v trgovino g. Dani.ela Omerze. Ukradeno mu ' je bilo blaga v vrednosti 30.000 Din. Škoda j ,e krita z zavarovalnino. * Na Frackolovem je sirovi pretepač po-: sesinikov sm Miha Pobirlc napadel z nožem brez vsakega povoda brata Miho in Alojzija ■ Božiča iz Grcsuplja, ko sta se vračala do i mov. Alojzija ie rani! na glavi, a Miho v prsa. Miho so morah prepelja i v bolnico. Sirovi nakadalec pride pred sodišče. * V Račju se je na paši užgala obleka 121etni Tereziji Lamberger. Deklica je dobila tako težke opekline, da je kmalu v težkih mukah umrla. * V Svečani je nastal v nedeljo v gradu št. Lampert ogenj, ki je uničil poslopje in I v njem se nahajajočo krmo. Nedeljski lovec. Lovec: «Prodaite mi zajca.* Mesar: «Žal. ga nimam, pač pa vam lahko ustrežem z gosjo.» Lovec: «Ne maram. Ali naj rečem, da sem eos ustrelil ?» Dom vernikov (Z dežele.) Že zopet pobiranje za novi dom, ki se naj imenuje Dom vernikov in ki se bo zidal v Ljubljani ali kie v obližju. Skubljenje nas kme ov je res že od sile. V Domu vernikov naj bi se baje vsako leto zbirali zdaj možje, drugič žene, fantje, dekleta, kakor potreba nanese, k posebnim verskim vajam. Kako mislijo zgraditi ta dom, ne vemo. Gotovo pa je, da bo stal ogromno vsoto, katero mislijo iztisniti od nevednega preprostega ljudstva. Absolutno nam ne gre v glavo, zakaj bi bil tak dom potreben, ko vendar imamo v vsaki župniji en večji in po več manjših domov vernikov, to je cerkvd. To so naši pravi domovi vernikov, ali kakor se tudi imenujejo, hrami božji, hiše Gospodove. Mislili smo doslej, da so le to res pravi domovi vernikov. To bi vsaj morali biti in tudi so tam, kjer opravljajo svoi poklic pravi služabniki božji, navdahnjeni prave Kristusove ljubezni do bližnjega brez vsake politične strasti in nestrpnosti do ljudi kateregakoli političnega prepričanja in morda drugega veroizpovedanja. Kjer se nahaja res tak duhovnik, tam ni potreben še kak poseben Dom vernikov. Vsem je cerkev pravi božji hram, tudi takim, ki so morda celo zunanje bolj mlačni v verskih zadevah. Zal, je res zaradi po duhovščini na deželi razpaljenih političnih strasti in sovraštva takih domov le malo ali prav nič. Božji hrami so največ domovi strasti in sovraštva. In preprosti narod Presojanje značaja po zobeh Presojanje človeškega značaja po rokopisu je baje prineslo presenetljive uspehe. Zdaj pa so se znašli celo modrijani, kj znajo iz velikosti, oblike in razvrščenja zob določiti značaj človeka. Kdor pri smejanju le toliko odpre usta, da se vidijo samo zobje gornje čeljusti, je po mišljenju teh raziskovalcev odkritosrčen, prijazen in ljubezniv. Kdor pa pri smejanju odpira usta, kakor bi skušal zakriti svoje zobe, temu se ne sme zaupati. Kdor brez potrebe kaže zobe, je duševno omejen. Kdor ima preveč zob, je neodločen in se da voditi. Ženska, ki ima preveč zob, je dolgočasna in jezična. Kdor ima četrti kočnik, je nagnjen k hudodelstvu. Iz nepravilno zraščenih zob v gornji čeljusti pri ženskah se more sklepati na značaj, ki ne polaga posebno veliko vrednosti na moralnost. Neki ruski sodnik, ki je preiskoval ženske zločine, je dognal, da ima 40 odstotkov morilk nepravilno zraščene zobe v gornji čeljusti, med taticami pa je našel 58 odstotkov z nepravilnimi zobmi. Pri prepirljivih ženskah stoje gornji zobje daleč nad spodnjimi. Ženske s takimi zobmi so navadno tudi maščevalne in hinavske. Mali, beli zobje, ki stoje tesno skupaj kakor turščica v storžu, so znak nizkotnega in prepirljivega značaja. Enak značaj imajo tudi ljudje, katerih podočniki so od mesa do konice ozki in stoje naprej. Ako je podočnik globoko v čeljusti, kaže na trdovratnost in odločnost. V splošnem je podočnik najboljši določevalec značaja. Ako je pri koremni širok in proti koncu zelo ozek, se taki osebi more vse zaupati. to spoznava ter se vedno bolj odmika cerkvi, kjer bi se morala razlegati beseda miru in ljubezni. Kaj jim cerkev za politiko več ne zadostuje, kaj iščejo še novih zvijač m nadomestil? In tako nadomestilo naj bo Dom vernikov? Ne skrb za dušni blagor, za lepo krepostno in čednostno živl;enje, to jih ne briga, briga jih le politika, skrb za politično moč m veljavo ter vladanje nad narodom, je glavni namen Doma vernikov. Politično pripravljanje v razne klerikalne namene, za volitve, za utrditev klerikalizma in duhovniške moči bo glavni ni najvažnejši namen, po vrhu pa še obiranje in skubljenje nevednih in v duhovščino še vedno zateleba-nih ljudi. — Da ne bo hujskanje in gojitev sovraštva proti politično zavednejšim na zadnjem mestu, je samo po sebi razumljivo. Tak bo Dom vernikov, ker drugega namena ne more imeti. Močno so omajali Petrovo skalo radi verskih zlorab božji služabniki, ki pa večinoma po krivici nosijo to lepo ime. Vrnite se nazaj k svojemu pravemu poklicu, zavrzite vsako strast in sovraštvo, bodite v prvi vrsti res pravi dušni pastirji daleč proč od političnih strasti in grdega grabljenja posvetnega bogastva, pa ne bo potreba nikakega Doma vernikov. Naše lepe, bele cerkve bodo zopet postali pravi domovi vernikov — hiše božje. Ako so gornji podočniki močnejši in debelejši kot spodnji, se more sklepati na pre-, udaren značaj in velike duševne zmožnosti. Ako sta prednja zoba gornje čeljusti večja od spodnjih, je to znamenje pisateljskih zmožnosti, ako pa sežejo preko zobov spodnje čeljusti, pomeni veliko razsodnost in nadarjenost za kritiko. Beli in modrobeli zobje so znak umetniško navdahnjenega človeka. Človek z debelo in rjavo ali črno plastjo na zobeh rad je, pije in kadi ter ima še druge slabe lastnosti. Poroka v Afganistanu V vzhodnem Afganistanu živi pleme, katerega poročni obredi v mnogem naliku-jejo našim. Tamošnji starši, ki imajo samo hčere, a nobenega sina, so zelo nesrečni ljudje. Ne le, da je sin za pogrebne ceremonije očeta neobhodno potreben, ker je brez sina rešenje očetove duše težko, je povrhu tega tudi preskrba hčerk dražja. V času poroke mora dobiti hčerka precejšnjo opravo, ker en del oprave pripade moževim staršem, a ostali del soprogu. Ko je devojka enkrat poročena, ni zanjo več povratka v roditeljski dom, razen ako oče plača neke vrste odkupnino. V obitelji, blagoslovljeni s hčerkami, gre z zadnjo hčerke, često zadnji del očetovega imetja v tuje roke. Sedaj pa še nekaj o zaročnih in poročnih slovesnostih tega plemena. Ko je deklica pet ali šest let stara, se zaroči. Njeni starši si dado poiskati zaročenca, kateremu se pokloni ena rupija (denar) ter se mu vrže v usta neka slaščica, a na čelo mu prilepijo nekak žolti križ in zaročna ceremonija je končana. Tri leta po zaroki se zaročena otroka prvič sestaneta in obavlja neke vrste predženitev. Za pravo poroko pa mora hčerka čakati še do 11. leta. Njeni starši pošljejo 14 dni pred prvim sestankom dečkovim roditeljem žolt list in poziv na svatbeni obhod. Deček pride iz očetove hiše v žolti obleki s čudnim nakitom na glavi. Dečkova ljubosumna sestra hoče brata zadržati in vleče uzde njegove kamele. Toda njo hitro pomirijo z majhnim darilom. Prava svatbena ceremonija se prične istega dne šele po solnčnem zahodu. Najprej gresta zaročenca trikrat okoli «sve-tega ognja». Potem pride na vrsto obred, ki je popolnoma podoben našemu: svečenik prstenuje zaročenko, nataknivši jej prstan, toda ne na prst, temveč skozi uho, moremo torej mirno reči, da svečenik uhuje nevesto. Sedaj se začne ropot in vik. Pri tem plemenu pomeni: Cim večja je rabuka, tem večja bo zakonska sreča. Dokler ne živita mož in žena skupaj, je deklica vedno zakrita s pajčolanom in nikdar pred poroko je ne more videti njen zaročenec. Samo iz pripovedovanja dojilje mogoče izve, da je lena kakor zora ali pa tudi nasprotno. Zato je pač zelo neprijetno presenečenje, ako se po nestrpnem pričakovanju po poroki odkrije možu prav grd obraz njegove žene. X Samoomor škorpijona. Že stari Rimljan Plinij je trdil, da izvrši škorpijon samo-umor, kadar uvidi, da je od ognja obkoljen. Pred kratkim je neki francoski naravoslovni list dokazoval, da je ta trditev resnična, ker sloni na izkušnji dveh Evropejcev v Afriki. Enemu izmed teh se je posrečilo ujeti škorpijona, ne da bi ga poškodoval. Nato je okrog in okrog njega nasul žarečega oglja. Škorpijon je najprvo bežal na levo. Ko je dospel v bližino ognja, se je hitro obrnil ter bežal v nasprotno smer, kjer je bil izhod zopet zaprt. Zopet se je obrnil ter zlezel na košček papirja, ki se je nahajal v sredini prostora. Tu je za trenutek mirno obstal, nato dvignil svojo ost ter si jo zadri v telo. Vbadanje je trajalo dalje časa. Vrtal je kakor čevljar s šilom v debelo usnje. Nato je ost zopet izdrl in takoj poginil. X Smrt v ledu in snegu. Neka ameriška ekspedicija, ki je pred kratkim odplula proti samotnemu otoku Heraldu, ležečem severno med Sibirijo in Aljasko, je odkrila eno najbolj žalostnih tajnosti, ki jo je severno morje že 10 let skrivalo pred vednostjo sveta. Leta 1913. je namreč bil iz Kanade proti severnemu tečaju odposlan parnik «Karluk» pod poveljstvom kapitana Bartleta. Zašel je med ledovje, toda moštvo se je lahko še pravočasno izkrcalo in si na ledenem otoku postavilo taborišče. Četvorica kapitanovih tovarišev, in sicer ladijski zdravnik Mackay, francoska znanstvenika Beauchat in Murray ter eden izmed mornarjev so se pa odločili, da se peš podajo preko ledovja, da preko Wranglovega otoka dospejo v Rusijo, kjer bi sporočili nesrečo. Boriti so se morali pač s strašnim mrazom v ledeni puščavi. O njih ni bilo več glasu. Zdaj se je njihova tragedija razodela. Ameriška ekspedicija je zdaj našla njihove kosti. Nesrečnike je bržčas ponoči iznenadil sneg in jih pokril debelo ter tako rešil morda še večjih trpljenj, ki bi jih bili morali prestati na nadaljnji poti. Po vsem se vidi, da jih je smrt našla nepripravljene. — čudno pa je, da trupel niso raztrgali severni medvedi, ki jih je tam okrog vse polno. Zanimivosti Dinarski dan v korist neodrelenih bratov In sester X Ptičji raj. Redke so dežele, v kaferih ptice tako spoštujejo kakor v Holandiji. V Holandiji obstoji v svrho zaščite ptic društvo, ki ima izmed vseh društev v deželi največje število članov. Ustanovilo se je to društvo na lastno iniciiativo, brez podpore s strani države ter uredilo velikanske prostore, v katerih morejo ptice nemoteno gnezditi. V času, ko si ptice delajo gnezda, ko vale in ko se izvalijo mladiči, ie na tem prostoru okrog 50 stražnikov, ki pazijo na to, da se ptice ne motijo. Ves ta «ptičji raj* obsega 2675 ha in je vreden preko enega milijona holandskih forintov. X Ruski kmetje morijo boljševiške novinarje. V zadnjem času je bilo v sovjetski Rusiji umorjenih v raznih krajih okrog 46 dopisnikov raznih boljševiških časopisov. K n črnook, oblečen takrat v temno obleko. Za obvestilo o tantu proai oče Ferdo Shaser. pristavutk na Smoloika. posta Rufe. 79 Lovci. gozdarji, deiavot, priporočamo Vam, dA 9i kupite MALI OGLASI Prodam lepo posestvo z mlinom in žago. Ako si hočete nabaviti za tesen in zimo dobro in ceno blago posetite trgovino 77 Anton Savnik, Škof ja Lek?f Baiti tro pelerin«, suknjo, hlače, dežno plašče .z cjtirne, vaakovra t no parilo po na :uixji ceni ie (tri kontokoljski mdaitrl)! Brago Schwab, Ljubljana Dvorni trg št. 3 (pod Narodno kavarno). Največja zaloga vsakovrstnega blaga za moške in (leoke. Zahtevajte vzorce! Naročeno blago so razpošilja po postnem povzet m. V lagtui režiji se izdelujejo tisu.eu. (kožui) reketct, nlače lu cep>ce v črui, rjavi in sivi barvi. - Obleke po meri.--- Lešnike (domače), lipovo seme, nakovo seme, bukov žir, fižol ln druge pridelke kupi v vsaki množini GOBAN, d z O. z., Ljubljana, Sv. Petra cesta 85. Kdor rad oita lepe povesti, naj narodi priljubljene romane „JUTS,A" Do sedaj so izšli sledeči: JEAN DE I.A HIRE: L u o i fe j? Fantastičen roman t VI. delih. C«na Din 45 —, vezano Din &5-—, po poŠti Din — več. FERKA.L, CUE5TDA8 : Veliki inkvizitos« Zgodovinski roman iz dobe špansko inkvizicijo. Cena Din 30-—, po pošti Din več. HARHV 8H1CFF: Mol paps^a Zgodovinski roman, ki popisuje krvoločnost in nenravno življenje papeža Aleksandra VI., njegovega sina Cezarja in hčerke ljoln>ecijo Dornije. Broširano Din 30' —, ve-ano Din , po pošti Din 2— več. CLAUDEE FABRKIIE: Gusarji Zgodovinski roman iz življenja morskih ropur-jov v XVU. stoletju Cen« I »in 20'—, po posti Dsn 2 — več. FR. HELLER: Blagajaa velikega vojvode Roman. Cona Din 16*—, po poŠti Din 2 — vež. FR. UELLER: Prigod® gospoda coiima Baljiv detektivski roman iz velikega sveta. Cona Din 10'—, po pošti Din 2'— več. Knjiga se naročajo pri upravnlštvu „Jntra" v LJubljani, Prešernova ulica 54. Mlin in žaga sta ob stalni vodi, blizu kolodvora in poleg ceste. Na posestvu se rede lahko tudi Štiri živinčeta. Cena se zve pri meni. Mihael Gclanšek, posestnik, mlinar in žagar v Šmarjetl (Creti št. 14), pošta Rimske Toplice. (81) Najcenejše strešno britje 1 Združene opekerne, d. d. v Lmbl^ani prej VID1C-KNEZ, tovarne na Viču in Brdu R-iJijo v poliubui množini, takoj doliaruo, najboliše pretz tožene m dele stre&uikov. z eno ali dvema zarezama, kakor tudi bobrovcev (bibert in Miklošičeva c. 13 asaclirmo c Na želio se pošljeta takoi popis in ponudba;