Za poduk in kratek čas. S trebuhom za krnhoin. (Dalje.) Deklici so se nabirale solze v očeh; potein pa sta začela oba premišljevati o Bistrici. Lovrenc Sekirnik je preraišljal, zakaj potuje v Ameriko in kako se je to zgodilo, da potuje. Kako se je zgodilo? Po letu so mu vjeli krave na tujem detelišču. Gospodar, ki jih je odgnal, je zakteval pet gold. odškodbe. Lovrenc ni kotel dati. Prišla sta pred sodnika. Slvar se je motala in motala od razsodbe do razsodbe. Poškodovani kmel sedaj ni tirjal samo odškodbe, Lenivee tudi Iroške za kt-nio. Troški so rasli od dne do dne. Lovrenc se je upiral, kei- mu je bilo žal denarja. Za sanio pravdo je polrošil innogo; vlekla se je in vlekla. Troški so rasli neprestano. Naposlpd izgubi Lovrenc pravdo. Krave so ga Bog ve koliko stale. Ker pa ni imel s čim plaeati, zarubijo mu konje, njega pa obsodijo v zapor, ker se je ustavljal. Sekirnik se je vil, kakor kača; kajti žetev se je bližala, bilo je torej treba rok in vprege pri delu. Zakasnil se y<: z vožnjo: začelo je deževati, žito mu je poraslo v snopih. Uvidel je, da gre na nič radi jedne škode na deteližču vse njegovo imetje. Zapravdal je mnogo denarja, izgubil deloma tudi opravo gospodarsko in ves letni pridelek. Ker je bil mož prej imovil in se mu je dobro godilo, polotil se ga je sedaj strašen obup; začel je piti. V krčmi se seznani z Lahom, ki se je delal, kakor bi prodajal laško vino; v resnici pa je Ijudi zavajal čez morje. Lah mu je pravil čudovite reči o Ameriki. Obetal mu je toliko zeinlje zastonj, kolikor je v vsej Bistrici ni bilo, — z gozdi in travniki vred, da so se kraetu kar iskrile oči. Verjel je in ni verjel; Loda nemški krčmar mu je zatrjeval in pravil, da ondi daje vlada slednjemu toliko sveta, kolikor ga kdo le hoče. Nemec je to vedel od svojega sinova. Lah sam pa je kazal denarje, kakoršnik niso videle ne kmetske, ne gosposke oči nikdar. Kraeta so pregovarjali, dokler ga niso pregovorili. In eeniu bi on tu ostal? Saj ne bode irael s. pomladi kaj jesti, ne s čim plačati davka. Ali naj poeaka, da mu prodajo kmetijo ? Jn-li naj gre potem v kako kočo za viničarja, in kadar ne bo več mogel delati, z mallio od biše do hiše? Ne, iz tega ne bode nič! mislil si je. Z Lahom sta si spgla v roke; do božiča je poprodal vse, vzel hčerko in sedaj se pelje v Ameriko. Toda potovanje mu ni ugajalo, kakor se je nadejal. Že v Vidmu, posebno pa v Genovi so ga malone odrli. Na ladiji sta se vozila v skupni sobani v medkrovju. Zibanje parnika in neskončno morje sta ju pretresla. Mečpjo z njiraa, kakor s kako bodi rečjo; suvajo ju, kakor kamen na cesti. Laški sopotniki se norčujejo ž njim in Micko. Hrana na ladiji je slaba; ali še te ne dobita zadosti. Kadar so se pri obedu vsi llačili s posodami h kuharju, delečemu kosilo, pekali so ju v kraj, da bi lehko gladu umrla. Bilo rau je na tem parniku kudo, samotno in tuje. Vesel se je delal v pričo kčerke, potpgal si klobuk na uho, veleval Micki, naj se čudi; sam se je čudil vsemu, zaupal pa ni nikomur. V časi ga je obšla ?krb, da rau ukažejo podpisati kako pismo, nemara celo dolžno. Sam.ta parnik, ki je plul noč in dan po neskončnem inorju šumel, penil vodo in sopibal, kakor zrnaj, po noči pa vlekel za seboj cel snop gorečili isker, se mu je dozdeval, kakor neka zelo sumna in nečista sila. Bojazen deklice mu je stiskala srce, da-si tega ni priznal kčerki. Ta slovenski kmet bil je kakor zapuščen otrok, katerega čuva jedino Rog. Vrk tega mu ni šlo v glavo to, kar je videl, kar ga je obdajalo. Ni se lorej čuditi, da se mu je glava, ko je sedel zdaj tu na hrovu, sklonila pod bremenoni težklh negotovostij in skrbij. Veter morski inu je igral v ušeaih in nekako ponavljal bpsedo: »Bistrica! Ristrica!« v časi je tudi zažvižgal kakor bistriške žveglje; solnce je govorilo: »Kako se imaš Lovrenc? Bilo sem v Bistrici«; toda vijak je <vazgrebal vodo vedno silneje; dimnik sopihal čimdalje kitrpje in glasneje, kakor dva zla dukova, ki ga vlečeta dalje in dalje od liistrice. Med tem so spreletale Micko druge misli. Spomnila se je drage svoje inatere, ki je že spavala v kladnem grobu. Predno sta odpotovala z očetoni, šla je zadnjič molit na pokopališče. Z vročimi solzanni je kropila materino gomilo. Dolgo je molila in se jokala; naposled vstane in se napoti' proti domu, ali znova se vrne, zopet pade na kolena ihteč: zlata mali, odpustite mi; ne bodem več mogla negovati cvetlic na vašem grobu, ne več prižigati lučic na dušni dan. Pri tem se je poloti silna žalošt; mislila je, da jej poei srce. Tega se je spominjala danes tako živo, kakor bi' se bilo io zgodilo včeraj. Toda še drugi spoinini so spreletali njeno dušo. Kako lepo in veselo je pač bilo v Bistrici! Ž nje rojstvenega doma se je videla vsa dravska ravan. Kadar je stopila iz hiše, razgrnile so se pred njenimi očmi prijazne vasi, lepe cerkve in neštevilne bele hiSe po vinskih holmih in gričih. Kje so sedaj njene družice? Kaj delajo prijateljice, s katerimi je tolikokrat popevala, kadar so šle zvečer s polja domov? Menda gredo po vodo k zamrzlerau studencu. Tu se je dekletu videla Bistrica popolnoma taka, kakoršna je bila: škripajoči sneg na cesti, zarja rumena med črnim vejevjem brezlistnega drevja; jata vran, ki je letela krokaje od gozda k vasi; dim valeč se iz dimnikov, zamrzla vedrica pri studencu, v dalji pa gozd od zarije veeerne rumeneč in pod snegom pokajoč. Glej, kje je sedaj ona bila! Kam jo je zavedla volja oeetova! Kamor oči dosežejo, ni drugega, ko sama voda, zelenkaste brazde in peneči ogoni; na tem vodnem polju neizmernem pa je jedina ta ladija, kakor ptica zablojena; nebo zgorej, pustinja zdolej, šumenje veliko, ko bi plakalo valovje in stokal veter; tain pred ladijskim kljunom pa je morda deveta dežela, nemara kraj sveta. (Dalje prih.) Smešnica. »Milostiva gospa«, reče nekojutrokuharica svoji gospodinji, »čez 14 dnij odidem iz službe, ker me ima kučej grdo«. »Kaj pa ti pravi?« vpraša gospa. »Oj«, odvrne kuharica, »pravi, da sem grša od milostive gospe«.