KATOLIŠKI
AXISUOSI
VZDRŽEVALNINE GOJENCEV BARAGOVEGA MISIJONIŠČA
Spet so se javili trije dobrotniki, ki žele sodelovati pri akciji, da se zbere deset vzdrževalnin („bek“) za gojence „Baragovega misijonišča“. Vsi trije so se ogreli za vzdrževalnino v čast apostolu narodov sv. Pavlu.
Pavel Bajda, Gilbert, U.S.A., 100 dolarjev
Jože Bajda, Mendoza, Argentina, 20.000 pesov (57 dol.)
N. N., Kanada, 30 kanadskih dolarjev.
Plemenitim darovalcem za njih misijonsko žrtev iskreni Bog povrni!
Ker je bila zadnja objavljena celokupna vsota doslej zbranega 6.707 dolarjev, danes na novo objavljena pa okrog 180 USA dolarjev, smo s tem prišli zelo blizu sedmim tisočem dolarjev: 6.887!
Sledeče vzdrževalnine so že izpolnjene, po 1.000 dolarjev vsaka:
V	čast Odrešeniku sveta.
V	čast Mariji, Kraljici misijonov.
V	proglasitev Barage blaženim.
V	spomin škofa Rožmana.
V	zahvalo slovenskim misijonarjem.
Ostalih pet pa še čaka nadaljnih dobrotnikov, in sicer je dosegla doslej vzdrževalnine:
V	čast apostolu narodov sv. Pavlu 405 dol.
V	čast zavetnikoma misijonov sv. Frančišku Ksaveriju in Mali Tere-
ziki 207 dol.
V	dvig škofa Slomška na oltar, 430 dol.
V	spomin padlim domobrancem, 395 dol.
Trdno upamo, da se bodo še do konca tega letnika oglasili dobrotniki, ki bodo skupno prispevali manjkajočih 3.000 dolarjev v teh pet še ne dopolnjenih vzdrževalnin, s čimer bi mogli to akcijo zaključiti.
Zdaj naj pa zaupamo vsem, ki so že in še bodo darovali v ta namen, kam bomo s to lepo glavnico deset vzdrževalnin, iz katerih obresti se bo trajno vzdrževalo deset gojencev Baragovega misijonišča.
Glavnica 10.000 dolarjev nam bo služila kot temeljna vsota za gradnjo poslopja misijonskega kolegija v Baragovem misijonišču, ki je prepotrebno, kajti stavba Bar. misijonišča ob cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Argentini ni bila zidana za kolegij, ampak za samostansko hišo družine slovenskih lazaristov, ki jih je v Bar. misijonišču šest, in za župnišče vikarije Marije Kraljice, a je doslej služila še za dom in šolo nad 20 misijonskim gojencem misijonskega kolegija, tako da smo bili vsi zelo na tesnem. Z novim šolskim letom pričakujemo lep, za-željeni in dobrodošli prirastek, ki ga pa nimamo kam dejati, če ne postavimo nove stavbe: misijonskega kolegija.
VSEM DAROVALCEM PRAV ISKRENI BOG PLAČAJ!
Kjerkoli Bog odpre vrata nauku za oznanjevanje Kristusove skrivnosti, je treba vsem ljudem oznaniti živega Boga in Jezusa Kristusa, da bi nekristjani verovali, ko jim Sveti Duh srce odpre, se svobodno spreobrnili h Gospodu in se ga iskreno oklenili, ker kot ,,pot, resnica in življenje" izpolnjuje vsa njihova duhovna pričakovanja.
Spreobrnjenje je treba imeti šele za začetek. S pomočjo božje milosti spreobrnjenec stopa na duhovno pot in gre od starega človeka k novemu, ki je v Krislusu popoln.
Ta prehod, ki ga spremlja napredujoča sprememba čustvovanja in nravi, mora pokazati svoje družbene posledice in se v dobi kate-humenata počasi razvijati. Ker je Gospod, ki mu veruje, znamenje, kateremu se bo nasprotovalo, bo spreobrnjeni človek pogosto doživljal prelome in ločitve. Občutil pa bo tudi veselje, ki ga brez mere daje Bog. Cerkev strogo prepoveduje, da bi k sprejemu vere koga silili, z neprimernimi sredstvi speljavali ali zvabljali. Prav tako pa odločno poudarja Pravico, da se s krivičnim grdim ravnanjem nikogar ne sme odvračati od vere.
Prastara je že navada v Cerkvi, da je treba nagibe za spreobrnjenje skrbno preiskati in po potrebi tudi očistiti.
(Misijonski odlok)
KATEHUMENAT
FRANC SODJA CM
Misijonski namen za julij:
Da bi se po smernicah koncila v misijonih dobro organiziral katehumenat.
Katehumenat je prakrščanska ustanova. Zato je koncil moral razmišljati o tem, kako naj bo urejen, da bo služil namenu. Odrasle nekristjane je treba na krst dobro pripraviti. In ta doba priprave naj bi bil katehumenat.
2e konstitucija o Cerkvi govori o katehumenih: „Katehumene, ki po nagibanju Svetega Duha z jasno izraženo voljo želijo, da bi bili včlanjen! v Cerkev, ta želja sama povezuje s Cerkvijo; in že jih mati Cerkev kot svoje objema z ljubeznijo in skrbnostjo.“
KONCILSKO GLEDANJE
Najbolj preprosta misel je, da je katehumenat doba poučevanja o verskih resnicah, nekak verouk za odrasle. In ko znajo katekizem, jih lahko krstimo. In nekdanja površna misijonska miselnost je še manj zahtevna. Kako čudovito se bere v cenenih življenjepisih sv. Frančiška Ksaverija, kako je po svoji pridigi krščeval tako dolgo, da mu je roka omahovala. In je v svojem svetem nemiru hitel s kraja v kraj in krščeval in krščeval.
Binkošti se danes očitujejo drugače kot takrat, ko so apostoli po prvi javni Petrovi pridigi krstili tri tisoč mož. In Cerkev ima za seboj bogate izkušnje, kakšne sadove rode krsti „na hitro roko“. Saj je v mnogih misijonskih pokrajinah doživela bridka razočaranja, ko so odpadale cele vasi in celo pokrajine krščenih a slabo pripravljenih vernikov.
V misijonskem odloku zvene besede koncilskih očetov povsem drugače. „Tiste, ki so od Boga po Cerkvi sprejeli vero v Kristusa, je treba z bogoslužnimi obredi pripustiti v katehumenat. To ni le ustanova za razlago resnic in zapovedi, ampak vpeljavanje in potrebno dolgo uvajanje v celotno krščansko življenje, s čimer se učenci združijo s Kristusom, svojim učenikom, vadijo v evangeljskem načinu življenja ter s svetimi obredi, ki jih je treba obhajati v določenem časovnem zaporedju, uvedejo v življenje vere, bogoslužja in ljubezni božjega ljudstva.“
Tudi po izrazu je katehumenat Cerkev približala mentaliteti ne-krščanskih narodov, ker ga tu in tam imenuje krščansko iniciacijo. V večini afriških in oceanskih rodov pomeni iniciacija uvajanje v skrivnosti naroda, tudi religiozne skrivnosti. Prav iniciacije so s svojim poukom in obredjem iz roda v rod vzdrževale poleg narodnih tradicij tudi vero in moralo.
Danes Cerkev naglaša dvoje: nihče ne sme biti siljen, a vsak mora biti dobro pripravljen, predno je krščen. Ideja božjega ljudstva, ki jej tako poglobila pojmovanje Cerkve, je dala pravi smisel tudi katehume-natu. Misijonski odlok pravi: „Krščansko iniciacijo v katehumenatu pa ne smejo imeti na skrbi samo katehisti in duhovniki, ampak vse občestvo vernikov, posebno pa botri, da bodo katehumeni od prvih začetkov, čutili, da spadajo k božjemu ljudstvu.“
PRAKTIČNE POSLEDICE
Iz osnovne cerkvene misli nujno slede navodila. Mnogo je še vprašanj, ki jih bodo morale reševati krajevne škofovske konference. A danih je že nekaj konkretnih smernic.
Škof v Assamu vesel pripoveduje kalehistom, da so poslali iz Nemčije pomoč in bodo mogli zgraditi katehistično šolo, ki jim je tako potrebna.
Najprej mora nujno biti podaljšana doba katehumenata. Ni to nekaj novega. V pradavnini je bil katehumenat raztegnjen včasih na dolgo dobo, odvisno je bilo od kandidata in njegovega sodelovanja. In v novejši misijonski dobi imamo zlasti odločbo kardinala Lavigerija, ki je od belih očetov zahteval, da raztegnejo katehumenat na dobo štirih let. In vsaj med misijonarji v Afriki in Oceaniji prevladuje mnenje, da naj bi bila to povprečna doba katehumenata. Kajti ne gre le za pouk, gre za uvajanje v življenje. Prav zato, ker so si po omiki in dojemljivosti narodi različni, je odločitev, kako dolg naj bo katehumenat, prepuščena krajevnim škofom.
Ker naj bo res iniciacija v življenje, ne gre le za verski pouk, ampak za uvajanje v celotno življenje. Prav kakor v prvi krščanski dobi. Najprej je pripravnik moral biti preizkušen, ali je sposoben živeti zgledno krščansko življenje. Misijonski odlok celo tole trdi: ,,Ker je življenje Cerkve apostolsko, naj se katehumeni tudi tega naučijo, da bodo s pričevanjem svojega življenja in izpovedovanjem vere dejavno sodelovali pri oznanjevanju blagovesti in pri zidanju Cerkve11. Kako sijajna beseda: še pred vstopom v Cerkev morajo biti apostoli! Seveda v nekaterih deželah tako dolga doba katehumenata kakor popolna preobrazba človeka naletita na mnoga še nerešena vprašanja. Le nekaj primerov: katehumen se želi med tem poročiti, do katehumenata je živel v mnogoženstvu, izšel je iz rodu, ki so mu nekatere temeljne zapovedi (ne ubijaj, ne nečistuj) tuje, vežejo ga socialne vezi, ki se morejo s katehumenatom za vedno pretrgati in podobno.
Katehumenat mora biti povezan z bogoslužnimi obredi. O tem je spregovorila že konstitucija o svetem bogoslužju. Vsesplošna misel, da bi se liturgični deli svetega krsta razdelili v več liturgičnih dejanj, je posebno za katehumene važna. 2e pričetek katehumenata naj bi se obdal z bogoslužjem. In potem naj bi postopoma vso svojo dobo priprave prejemali obred za obredom, ki bi dosegli svoj vrh v krstu. Posebej je želeti, da bi bil izrabljen postni čas, ki je že itak naravnan na veliko noč kot praznik vstajenja v Kristusu, kar je krst.
Kjer imajo večletni katehumenat, imajo tudi že prakso, da so zadnji meseci posvečeni intenzivni pripravi. Navadno katehumeni ves čas prežive na misijonski postaji in neposredno pred krstom napravijo še večdnevne duhovne vaje. Tako krst postane res veličastni praznik, ki tudi psihološko pusti v novih vernikih neizbrisni spomin.
V mesečnem namenu je jasno izražena želja Cerkve, da bi se pod temi vidiki in po teh smernicah v vseh misijonskih deželah uredil katehumenat, da bi bil resnično temeljita krščanska iniciacija, iz katere bi izšli prepričani verniki, ki bodo kos graditi samostojno Cerkev v svojem kraju, prežeti pa z mislijo, da so del božjega ljudstva vesoljne Cerkve.
Krvave borbe v Sudanu
RUDA JURČEC
Mnogo so govori in piše o plemenskih, rasnih bojih med belim in črnskim prebivavstvom v Afriki. Med najbolj žalostnimi poročili so bili pač dogodki, ki so se nanašali na Južno Afriko in Rodezijo. Belo pre-bivavstvo v Južni Afriki si je zadržalo vodstvo in vse predpravice in koristi civilizacije, dasi je v veliki manjšini. Prisodilo si je vse prednosti celo s citati iz sv. pisma stare in nove zaveze ter so šli voditelji, člani afrikanske vlade, pri tem do vseh skrajnosti: raje so se dali izključiti iz Organizacije združenih narodov, kot da bi popustili vabilom in svarilom vsega ostalega sveta. Razglasili so se tudi za samostojno republiko, ko so v okviru britanskega commomvealtha ostale članica terjale, da naj vlada Južne Afrike ukine vse omejitve, ki bi dajale črnskemu prebivavstvu možnost prevzeti oblast dežele v svoje loke. Pred nekaj leti se je podoben spor sprožil nato tudi v Rodeziji, kjer se bela manjšina tudi noče podrediti sklepom in vodstvu črne večine. Ves svet je kazal s prstom ogorčenja in obsojanja na obe beli skupini, kako kršita načela krščanske in mednarodne pravice in morale.
Toda kako čudno se je pri tem čisto pozabljal drug primer, ki je od obeh ostalih v Afriki še zares mnogo hujši. Po letu 1958 je Sudan postal samostojna država, vendar še dalje ostal član britanskega občestva. Sudan štejejo med največje afriške države, kolikor toliko ugodna klima dopušča še dovolj poljedelstva ob Nilu in ob številnih rekah na jugu se razprostirajo obsežni pašniki ter gozdovi, kar daje državi značaj poljedelskega teritorija z močno razvito živinorejo ter lesnim
bogastvom. Za to ogromno področje je pa število prebivavstva zelo nizko: vsega 12 milijonov, od tega je 9 milijonov Arabcev muslimanske vere, ki žive večinoma na severu, ter 3 milijone črnskih animitov, ki so v veliki meri še pogani. Severni arabski del je trdno zasidran v islamstvu, dočim se je krščanstvo moglo zasidrati in ugodno razvijati samo na jugu med črnci. Ob oklicu svobode je bilo na jugu okrog 300.000 do 400.000 kristjanov in je posebno katoliško misijonstvo bilo lepo organizirano z naraščajočim številom domačih duhovnikov z domačimi škofi.
Žaloigra notranje borbe med severom in jugom se je sprožila kmalu po oklicu neodvisnosti; prejšna borba proti angleškemu kolonializmu se je sprevrnila pri Arabcih in črncih v velik požar nacionalnih strasti na severu in jugu. Še iz časov Mohameda je Sudan obremenjen z dediščino poslanstva, češ da bo ravno iz Sudana vzrastel nov naslednik velikega preroka. Sudanski „mahdi“ bo osvojil vso Afriko za islam in po zavzetju Kaira in Meke zavladal po islamu vsemu svetu. Po oklicu neodvisnosti so novi arabski vladarji segli po teh izročilih svetih tradicij. Severni arabski, nečrni del je najprej sklenil utrditi notranjo edinost države in jo je menil doseči s spreobrnitvijo vseh južnih črncev v mohamedansko vero. Ko to ni šlo čez noč, so se zagrizeni arabski nacionalisti zatekli k staremu orožju islamstva — z ognjem in mečem so sklenili izvesti prvi korak za celotno spreobrnenje črnske Afrike. Kmalu je postalo poganstvo zanje največja ovira za uvedbo enotnosti in nadvlado nad celo Afriko in hkrati je že sledilo enako stališče do krščanskih misijonarjev, ki so bili proglašeni za ostanek evropskega kolonializma. Ker bo Afrika res enotna v njihovi veri — tako govore arabski nacionalisti —, se mora krščanstvo z vsemi svojimi ustanovami in verskimi postajami čimprej prostovoljno ali nasilno umakniti iz Sudana in nato s celega afriškega kontinenta.
I.
Ker so načini in borbe arabskih plemen in ljudstev danes v mnogem že hujše kot so mogle biti pri evropskem fašizmu in nacizmu, se je prav v Sudanu rodil rasni, plemenski boj. Najprej se je še vse držalo naravnih političnih sredstev, ko se je pričakovalo, da bo moderna sodobna politična in socialna zakonodaja omogočila mirno sožitje med večino na severu in manjšino na jugu. Prve volitve so sicer poslale v parlament veliko arabsko večino, toda stranke na jugu so se znale združiti in v prvi parlament v Kartumu je vstopilo nad 60 nacionalističnih poslancev z juga. Večinska arabska vlada je začela takoj izvajati politični program nasilnega islamstva, južni poslanci pa so v novem parlamentu terjali popolno avtonomijo za jug. Ob debati so se začeli razplamtevati nagoni borbenosti, arabski nacionalizem je črpal svoje sile iz korana in sever je kmalu prešel v sveto vojsko proti jugu. Južni poslanci so se morali kmalu umakniti iz parlamenta, severna arabska vlada je začela nasilno uvajati svoje reforme na jugu
in prvi korak je bil, da so vse politične skupine na jugu bile prepovedane in izločene iz normalnega urejanja državnega življenja.
Začela se je težka doba preganjanja. Politični voditelji na jugu so se umaknili v ilegalo in kmalu se je rodilo na jugu gverilsko vojskovanje proti arabskim oblastem ter posadkam. Južni animiti so po naravi mirno, krotko prebivavstvo in se je tudi vedno bolj odpiralo krščanstvu. Ker so zelo nadarjeni, so se radi oklenili misijonskih šol ir. dela za boljše življenjske pogoje, ter se vedno bolj naslanjali na socialno pomoč misijonarjev. Tako se je moglo potem zgoditi, da so severne oblasti začele sumničiti misijonske ustanove, da podpirajo in Vodijo južno animitsko nacionalistično gibanje, ki je bilo proglašeno za izdajalsko.
Borba med severom in jugom traja že leta in leta in le malo je izgledov, da bi se polegla. Vlada je v Kartumu prehajala v ostre vojaške ukrepe proti upornikom, ki so se na jugu mogli zateči samo v neizmerne, skoraj neprehodne gozdove, kjer so si kot uporniki zgradili nedostopne utrdbe. Vladni oddelki se do njih niso mogli lahko priboriti, pač pa so se začeli znašati nad prebivavci po vaseh in naselbinah. Ker upor ni ponehaval, so vladni arabski oddelki začeli uvajati taktiko porušenih vasi in mest ter požiganja zemlje. Hkrati z naselbinami so vojaški oddelki uničevali misijonske postaje — drugo za drugo. Podirali so šolo za šolo, semenišče za semeniščem, bolnišnico za bolnišnico; verska poslopja — kapele in cerkve so izginjale s površine zemlje. Morili so starčke in otroke in kmalu so bili izgnani vsi duhovniki in redovnice evropskega izvora. Tako je moralo iz dežele nad 300 duhovnikov, nad 100 bratov, nad 200 redovnic. Med 300.000 katoličani je ostalo samo 20 domačih duhovnikov in od teh jih je danes pri življenju šest do deset. Ko je divjanje arabskih oddelkov naraščalo, so se ljudje, potem ko so vse izgubili, odločili za beg v sosedne afriške države. Na stotisoče jih je v sosedni Ugandi in Abesiniji. Sprva so bili še dovolj prijazno sprejeti, vendar so jih oblasti morale nasilno premestiti v razna taborišča v notranjosti države, ker je sudanska vlada grozila z vdorom svojih oddelkov, ki bodo pokončavali svojce tistih, ki so ostali doma v gozdovih in se danes bore pod vodstvom, ki se v sosednih prestolicah bori ne samo za avtonomijo južnega Sudana, ampak za odcep od sudanske skupnosti in za ustanovitev samostojne države vseh južnih animističnih plemen.
Vzporedno s katoliškimi misijoni so bili na jugu uničeni tudi vsi templji in postojanke drugih krščanskih skupin, med katerimi je bila najbolj delovna anglikanska, ki je imela mnogo škofij. Vsi so morali zbežati v sosedne države, izmed katoliških škofov pa je ostal samo še starček, ki je imel svoj sedež v Kartumu in ga razdejanje na jugu še ni zadelo.
II.
Svetovni tisk je poln poročil o napetosti med plemeni v Južni Afriki in Rodeziji in kar naglo se tudi izve, kaj se dogaja v portu-
galski Angoli, vendar nikjer ne govori orožje ali bes razdejanja v toliki meri kakor v Sudanu. Papež Pavel VI. je spet in spet pošiljal prošnje klice. sudanski vladi v Kartumu, kajti sedanji arabski poglavarji so bili nekoč učenci angleških visokih šol v Oxfordu ali Cam-bridgu, kjer so se mogli naučiti, kakšni so pravi temelji za človeštva dostojno življenje na svetu. Predsednik je Pavlu VI. tudi odgovarjal, vendar je zavračal očitke, da gre za plemensko ali versko preganjanje, pač pa trobil, da gre za politično borbo, ko se izdajalski jug z orožjem bori za odcepitev in razpad sudanske države. Svetoval je papežu, da naj pri južnih voditeljih doseže, da bodo uporniki odložili orožje, nakar se bodo tudi vladni oboroženi oddelki vrnili v vojašnice. Vendar je ostal dolžan odgovora, ko je papež pri ponovnih pozivih predložil podatke o tem, kaj so pretrpeli misijonarji in koliko zla je spremljalo vse, kar je nosilo znake krščanske dobrodelne delavnosti med animit-skim ljudstvom. Med žrtvami je nemalo duhovnikov in celo en katoliški škof.
Južni animitski rodovi nimajo mnogo sredstev za odpor. Manjka jim vsega in proti moderno oboroženim arabskim oddelkom se bore v gozdovih s primitivnim orožjem, ki pa je kljub temu dovolj učinkovito; najbolj nevaren pa je za severne oddelke, nevajene gozdov in džungel, teren sam, poln divjih zveri.
Če je teren delen zaveznik domačinov, pa se je med animitskimi begunci v Ugandi ustanovil tudi politični forum, ki skuša doseči svobodo za južni Sudan. Daši žive begunci v zelo bednih razmerah, se nikakor nočejo predati prepričanju, da jim je vrnitev v domovino za vedno zaprta. Med voditelji upora je tudi katoliški misijonar, ki je zaradi svojih drznih in uspešnih dejanj postal že legendarna osebnost med trpečimi in preganjanimi. Pred kratkim je mogel sprejeti zastopnika evropskega tiska in mu razlagal, kako zelo so voditelji animitov upali na pomoč krščanskega zapadnega sveta. Še upajo — vendar je odziva na zahodu vedno manj in nad animitskim osvobodilnim gibanjem že vladajo agentje iz komunističnih držav. Vpliv Moskve in Pekinga narašča in misijonar je žalosten poudaril, kako mu je bilo hudo, ko je moral izvedeti, da so že prvi animitski uporniki odšli na vežbanje v Peking. Seveda nikdo ne ve, s kakšnimi povelji se bodo od tam vrnili in ali bodo potem še res samo animitski nacionalisti, ali pa mednarodni agentje za širjenje uporov in požarov po celi Afriki ter nato še po drugih kontinentih.
Vendar prihajajo iz Kartuma poročila, da so se med arabskimi političnimi skupinami začeli uveljavljati tokovi z načrti za poravnavo z jugom. Sicer so znaki še šibki! Trenja med arabskimi politiki v borbi za oblast so se tako zaostrila, da se pri zadnji vladni krizi niso mogli sporazumeti za enotno, močno koalicijsko vlado. A prišel je na oblast mladi sposobni arabski nacionalist, vendar v parlamentu nima zanesljive večine. Presenetilo pa je, da je pri enem prvih svojih javnih nastopov povabil na slavnostno tribuno tudi starega katoliškega škofa in mu tam javno izročil podporo 200 funtov ter ga pri tem
večkrat objel in ponavljal razpoloženje vlade, da bi se delo katoliških misijonov na jugu nadaljevalo, ker se je vlada prepričala, kolikšen je bil delež vseh krščanskih misijonov pri napredku Sudana; še bolj pa bi bilo cenjeno delo misijonov pri vzgoji mladine in pri splošnem po-mirjevanju v deželi.
Ni izključeno, da je sedanja vlada spoznala, kako se more upor na jugu razliti v svetovni problem, če se ga bosta polastila Moskva in Peking. Vprašanje pa je, ali ni že prepozno in ali so arabski verski fanatiki res že toliko modri in uvidevni v presoji razmer in bodoče usode cele Afrike, in ali bodo uvideli, kako se lahko zgodi, da bo cela Afrika poprej komunistična, kot pa bi mogla postati islamska. Na žalost se v politiki iščejo pametne rešitve tedaj, ko je prepozno.
Mlade države v Afriki gotovo ne zaslužijo, da bi utonile v požarih od tujcev vodenih krvavih revolucij.
ČRNSKA PESEM DEVICI MARIJI
Lepa si in žariš kot jutro, vedno pomlajena v vsej svežini. . .
Lepa si in napolnjuješ nas z radostjo
kot kovino polje v jutranji zarji,
kot kovino polje v cvetu in čudovitem vonju.
Lepa in očarljiva si kot krošnje palminih dreves, ki se zibljejo v žarečem modrem nebu.
Lepa si in prekrasna kot bistri studenec, ki veselo skaklja med skalovjem.
Lepa si in prekrasna kot mesec,
ki se sprehaja po nebu, opranem po silovitem viharju.
Lepa si in blesteča kot veličasten plamen, ki se v temni noči dviga iz savane.
Ti si lepa, vsa lepa, tako lepa, da bi človek, ki te je enkrat videl, hotel umreti samo, da te še enkrat ugleda.
Dr. Lambert
Ehrlich,
oče
slovenskega
misijonstva
Po fotografiji naslikal Hotimir Gorazd
Ob 25-letnici njegove smrti so in bodo pisali o njem slovenski časopisi in nanizali zgodovinske podatke, ki naj razmejijo tek njegovega življenja.
Naj bodo v spomin „misijonarju v zaledju", kar je pokojni Ehrlich bil, zapisane te skromne misli.
Kaj je bil Ehrlich? Narodnjak, učenjak, voditelj mladine, socialni delavec, politik, profesor, pridigar, spovednik. . . Da, vse to, a žarišče vsega je bilo njegovo duhovništvo srce, pristno katoliško srce.
Ko je Ehrlich molil, si občutil bližino Boga. Kadar je v bogoslovski predavalnici pokleknil na stopnico katedra in s preduhovljeno gesto napravil križ, smo bili primorani, z neko notranjo silo pritegnjeni v molitev. Ko je odhajal njegov nečak jezuit v Indijo, je bila med slovesnostjo v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani pojava strica Ehrlicha tako izrazita, da nisem mogel odmakniti oči od človeka, ki je bil bolj duh kot telo. Kakor v božjem snu je spremljal poslovilne govore in molitve, zamaknjen, nekje daleč, nekje globoko ali visoko, komaj prisoten vsemu, kar se dogaja.
Ko je Ehrlich predaval — njegova stroka je bila fundamentalka, primerjalno bogoslovje in misijonologija — se je včasih nenadno „zgubil“
kakor v zamaknjenju. Rekli so, da je prišel nepripravljen, kritizirali so njegova skripta, ki niso bila dodelana. A vedno je bilo izčiščeno njegovo predavanje, morda res kakor inspiracija. Odprl je preroke, kar Lampetove zgodbe, in ne pred njim, ne za njim nam nihče ni pričaral ideje, kaj je prerok, kot on, ki je imel na sebi nekaj preroškega.
Ko je Ehrlich organiziral — je po merilih organizatorjev tehnikov bilo že naprej vse obsojeno na neuspeh. A je uspel. Njegova duhovniška ekumenska, vesoljna, misijonska duša je vedno uspela. Kar razraščalo se je delo. Iz skromne misijonske pisarne, iz skromne njegove sobe so bili ,,organizirani“, bolje inspirirani shodi, sestanki, zborovanja, celo zborovanje svetovnega formata. Slovenija, posebej ljubljanska škofija se ima njemu v veliki meri zahvaliti, da ji ni težko stopati v stopinje koncila, zlasti ne v dejavnosti ekumenizma in misijonstva. Slavne univerze komaj danes uvajajo misijonologijo. Kdaj že jo je imel Ehrlich na ljubljanski bogoslovni fakulteti. Ne organizator tehnik, organizator prerok je budil k vesoljnosti in evangeljskemu krščanstvu.
Ko je Ehrlich umrl, so vztrepetali vsi, ki so ga ljubili ali ga sovražili, ki so delili z njim delo ali mu nasprotovali. Ne pred politikom, ne pred znanstvenikom, ne pred narodnjakom, vsak se je sklonil pred čudovitim duhovnikom in tak nam bo ostal trajni ideal.
Naj izprosi misijonskim delavcem tiste žareče zavzetosti, kakršne je bil poln sam; naj Izprosi krepke volje naši mladini, da bo uresničila sen, ki ga je nosil: v misijonih delati s Cerkvijo in v imenu naroda; naj izprosi našemu narodu to milost, da bi spoznal čas milosti in zgrabil s smelim in mladim navdušenjem za misijonsko delo! Veliko število slovenskih misijonarjev, razsejanih širom misijonskih dežel, bi bil najlepši spomenik možu, ki je bil v pravem pomenu besede „misijonar v zaledju“.
Profesorji v semeniščih in na univerzah bodo slušatelje poučevali o dejanskem stanju na svetu in v Cerkvi, da bodo spoznali nujnost še večjega prizadevanja za evangelizaeijo nekristjanov in da bo to spodbujalo njihovo gorečnost. Misijonske vidike, ki jih vsebujejo dogmatika, biblične vede, moralna teologija in zgodovina, naj med predavanjem osvetlijo, da se bo tako oblikovala misijonska zavest v bodočih duhovnikih.
(Misijonski odlokJ
ALOJZIJ GER2INIC
MATTEO RICCI (II MA - T’OU)
(Nadaljevanje)
Odkritje judovske občine
Po vseh provincah so govorili o Ricciju in njegovih nazorih. To je razvidno tudi iz tega, da so vsepovsod v rastočem številu prihajale na dan knjige, ki so razpravljale o njem in njegovih naukih ugodno ali odklanjajoče. Ena od takih knjig je privedla do pomembnega odkritja stare judovske skupnosti na Kitajskem. Ai T’ien, kitajski Jud, je bral o Ricciju in Cattaneu in opazil, da nista niti mohamedanca niti pogana. Sklepal je torej, da sta njegove vere. Junija 1. 1605 je Riccija obiskal. Med najbolj zanimive stvari izpod Riccijevega peresa spada opis tega presunljivega srečanja. Aijevo poznanje bibličnih oseb je v misijonarju najprej vzbudilo vtis, da gre za kristjana; potem je dognal, da so mu znane le osebe stare zaveze. Tako se je prepričal, da je obiskovavec judovske vere in da v Kaifengu živi judovska občina.
„Petindvajset izrekov“
Važno področje Riccijevega apostolata je bilo pisateljevanje. Večkrat je opozarjal, da je na Kitajskem bolj kot kjerkoli pero najmočnejše orožje. Posebno zaslužen sodelavec mu je tu bil Feng Jing-čing, predstojnik sodišča v Hukuangu, zaščitnik preganjanih, zlasti takih, ki so bili žrtve evnuhov. (Zaradi neustrašenosti v obrambi pravice ga je dal cesar vreči v ječo.) Izdal je Riccijevih Petindvajset izrekov (Er-ših-wu-jen), kratek prikaz krščanske moralke. V predgovoru je Feng dokazoval veliko prednost tega nauka pred naukom znamenitega budističnega spisa Ssu-ših-erh-čang-čing (Sutra dvainštiridesetih poglavij).
„O pravilni predstavi Bopa“
Posebno vneto se je Feng potegoval za objavo Riccijevega poglavitnega dela Razprava o pravilni predstavi Boga (T’ien Ču ših-i). Izšlo
je v neštevilnih izdajah in je vplivalo preko daljav časa in prostora. Branje te knjige je velikega cesarja K’ang-hsija nagnilo, da je 22. marca 1692 izdal odlok o verski strpnosti. Riccijev spis so prevedli na japonsko, korejsko, indokinsko in mongolsko. Skoro dve stoletji po njega prvi objavi je poročal kitajski misijonar Frangois Bourgeois, da ga še v njegovih dneh kitajski učenjaki stalno prebirajo in občudujejo njegov stil.
T’ien Ču-ših je v bistvu teodiceja in prinaša plodove desetletnega razmišljanja in izkušenj. Avtorju je šlo za to, da pobije tiste nazore o božji naravi in o duši, ki so bili med izobraženci najhujša ovira za sprejem krščanskega razodetja, kot se je izkazalo v pogovorih. Delo je imelo namen, da pripravi nevernega duha na evangeljsko besedo. Ricci sam razlaga ta namen: „Knjiga ne govori o vseh skrivnostih naše svete vere, ki jih je treba pojasniti samo katehumenom in kristjanom, marveč le o določenih načelih, posebno takih, ki jih je mogoče dokazati in razumeti v luči naravne pameti. Na ta način lahko koristi kristjanom in tudi nekristjanom... Na koncu razloži nekaj o prihodu Kristusa, našega Zveličarja, na zemljo, da bi ljudi odrešil in poučil, in priporoča Kitajcem, naj pri misijonarjih poiščejo pravi nauk, kot je v drugih knjigah obširneje podan.“
Feng Jing-čing je prebral rokopis in ga stilistično — a vedno v sporazumu z avtorjem — izboljšal. Nestrpno ga je hotel takoj natisniti in ni mogel razumeti, da mora Ricci toliko čakati na dovoljenje inkvizicije v Goi. Tega odličnega sodelavca je misijonarju iztrgala nagla smrt, kmalu potem, ko se je vrnil domov v Nanking. Hotel je prejeti sv. krst. Zmenili so se, da bo zadevo uredil jezuit v Nankingu. A ni več prišlo do tega.
Li čih-cao in izdaje matematičnih knjig
Tedaj se je Ricci spoznal z Li ih-caom (r. 1565 v Hangčou), uradnikom v ministrstvu za javna dela. Jezuitiu ga je približalo močno zanimanje za zemljepis. Riccijev zemljevid sveta je bil zanj razodetje. S tujčevo pomočjo se je poglobil v zahodno znanost. Kot je Ricci pozneje izjavil, je bil Li poleg Hsii-Kuang-č’ija edini njemu znani Kitajec, ki mu je uspelo popolnoma razumeti Evklidovo geometrijo.
L. 1602 je Li priobčil novo izdajo izboljšanega Riccijevega zemljevida in mu dodal pesmi nekaterih učenjakov. Skupaj z jezuitom je napisal kratko delo o geometriji (Jüan-jung čioa-i); izšlo je šele štiri leta po Riccijevi smrti, torej 1614. Druga knjiga, ki jo je rodilo njuno sodelovanje, je bila T’ung-ven suan-čih, prevod praktične aritmetike, ki jo je napisal Riccijev profesor Clavius. Tudi ta je izšla 1. 1614. Z evropskim prijateljem sta izdala tudi razpravo o stereografski projekciji nebesne oble; na svetlo je prišla 1. 1607 z naslovom Hun-kai t’ung-hsien Vu-šuo.
L. 1606 se je Li Čih-cao umaknil iz državne službe in odšel v domači Hangčou. Užalila ga je degradacija. Bil je med več tisoči uradniki,
ki jih je evnuška stranka degradirala ali odpustila. Verjetno je ta čistka dala neposredni povod za ustanovitev stranke Tung-lin.
Doma je Li priobčil novo izdajo mojstrskega Riccijevega dela T’ien Cu Ših-i s svojim uvodom, in novo izdajo razprave o prijateljstvu. Leta 1608 se je na prigovarjanje Riccija in drugih prijateljev vrnil v Peking, da nadaljuje z uradniško kariero.
V razliko od Hsii Kuang-č’ija ni hil Li Čih-cao noben svetnik. Bil je človek živega uma, naprednega duha in podjetne narave, bil pa je močno privezan na življenjske užitke. Največja ovira za krst, za katerega si je prizadeval že 1608, so bile priležnice. Kot za mnoge druge Kitajce je bila zanj krščanska zapoved enoženstva ,,trda beseda“. Nekateri sobratje so kritizirali Riccijevo tesno prijateljstvo s takim človekom. A kot po navadi, je bila tudi v tem primeru Riccijeva potrplji-vost in dobrohotnost poplačana. Marca 1610, komaj dva mesca pred smrtjo, je misijonar bil deležen tolažljivega doživetja, da je končne na enoženstvo pripravljenega Lija sprejel v Cerkev. Večina članov njegove družine je bila krščena že prej. Zakrament je Lijevo življenje preobrazil. Dvajset let, ki so mu bila še dana, je preživel kot goreč razšir-jevavec vere in hraber zaščitnik misijonarjev.
Hsii. in druge, izdaje knjig
Hsii Kuang-č’i je 1. 1604 napravil v Pekingu doktorat. Potem je tam ostal tri leta, da se podvrže še 24 dodatnim izpitom, ki so mu obljubljali posebno nagrado. (Ril je namreč med 12 najboljšimi kandidati). Ta tri leta je Hsii stalno sodeloval z Riccijem in z njim prevedel knjige o matematiki, hidravliki, astronomiji in zemljepisu. Velik učinek je bil namenjen zlasti prevodu Evklidovih Elementov. Narekoval ga je Ricci in je izšel 1. 1611 pod naslovom Či-ho jiian-pen.
Hsii Kuang-či je bil Ricciju soroden duh. Zelo izobražen, uravnovešenega značaja, zdrave presoje, globoko veren, pristne ponižnosti je bil pripravljen žrtvovati poklicne uspehe obrambi krščanstva. Po jezuitov! smrti je postal poglavitni opornik kitajske Cerkve. L. 1606 sta se dala krstiti njegov oče in edini sin. Naslednje leto je Hsii postal korektor v akademiji Han-lin. Po očetovi smrti se je službi odpovedal in se vrnil v Šanghaj, da tam preživi tri leta žalovanja. V prestolnico je prišel spet šele po Riccijevi smrti.
„Deset paradoksov“
Med najbolj branimi Riccijevimi deli, ki so v tem času nastala ,je bilo Či-jen ših-p’ien (Deset resnic nasproti splošnemu mnenju — ali kratko: Deset paradoksov). Izšlo je 1. 1607 in je bilo že v enem letu deležno več ponatisov, med njimi v Nankingu in Nančangu. Knjiga je nastala na nasvet prijateljev. T’ien Ču ših-i je namreč povzročila z odprtim napadom na budistične nazore tako močno reakcijo, da se je nekaterim domačim kristjanom zdelo bolje poslati med ljudi nenapadalno knjigo v stilu splošno občudovanega Čiao-ju lun. Desetero sestavkov obravnava dragocenost časa, problem zla, koristi premišljevanja o smrti, pripravo
Kitajski cesar Sun-čih (1638-1661)
na posmrtno sodbo, modrost molka, pametnost posta in zdržnosti, važnost astnega spoznavanja in poboljšan ja, potrebo zadoščevanja v prihodnjem
SffisVbffS :„trr	bo'a,;'“'
(Sledi.)
MED POGANI
3000 m visoko
Piše oče IVAN OBALA
Računi se ne izidejo. Na eni strani je osebja vedno manj. Se pravi, starci postajajo brce krivde vedno starejši. Mladih pa ni, kvečjemu se tu in tam kateri ponudi. Na drugi strani pa sc kopiči delo, zdaj ne le, da je treba premagati težave — tudi če sc vse premagane, je treba položaje držati. A prav zdaj se bolj ko kdajkoli vrivajo protestanti in izkoriščajo vsako priložnost, da nas oropajo že osvojenih mest ali da zasedejo nove postojanke in to — mimogrede — ne da bi izbirali sredstva.
Ko bi bila ta naša blažena središča bližja ali vsaj z vozili dosegljiva, bi bilo vse laže. V resnici pa je tako, da je že veliko, če jih moreš obiskati enkrat na mesec. En obisk na mesec pa je skoro toliko kot nič; samo zaslepi te: glej, vse gre prav, v resnici pa gre vse narobe. Učitelj, ki bi moral biti zgled in vodnik, je prvi v opuščanju dolžnosti; a ne le to: pripelje si drugo ženo ali pa celo pred kupčkom svetlih denarcev stopi v službo drugega, protestantskega zvona. Da niti ne govorimo o vernikih, ki jih je danes samo da, jutri pa zgolj ne. Lepe pridobitve in lep napredek! Kaj Storiti? Vse .bi bilo potrebno povezati na dolgo vrv, a pozor: še tu moške na eno stran, na drugo pa Eve, sicer bi se prav tako kot zdaj pomešali.
Razen tega so v našem območju „nedotaknjeni“ predeli, poganski ali skoro poganski. Tam se stvar šele začenja in je zato več upanja na uspeh; potrebovali bi torej večje pomoči. A kaj, ko so vragu za hrbtom. Če hočeš dospeti tja, moraš prepotiti ne le sedmero srajc, kot to predvideva pregovor, temveč še kaj drugega. A (vedno ta a!) so dobri predeli. Pri nas jih je več, a to pot se zadovoljim in vam spregovorim o treh. Imenujejo se Kilanci, Njamahove in Makangarawe; vsa ta naselja leže ok. 3000 m visoko. V vsakem imamo že po ene šolo — „bushschool“ — s poenim učiteljem in plačo, z učenci, a niti s senco najmanjšega ali vsaj približnega kristjana. Bolje rečeno: je nekaj ljudi, ki so bili krščeni, pa mislite, da se danes tega še kaj spominjajo' ali pa da bi bili drugi pripravljeni storiti isto? Kaj pravite: ali gospod učitelj opravlja svoje delo ali pa je pripravljen samo na to, da pride h koncu mesca po plačo?
Cula. Prenosna postelja. Množica bolha
Da bi bolje prodrl v ozadje teh vprašanj in toliko drugih temnih točk, sem se odločil za potovanje.
Pripravil sem si culo: oltar, potrebščine za maševanje, nekaj hostij, kos sira in dva zavitka makaronov. Pa še prenosno posteljo, dve odeji in vrečko koruzne moke. In glej: v ponedeljek zjutraj sem bil z bolj spečim kot budnim Timotejem na poti.
Prvi cilj j c bil Kilanci.
Cula je bila, kakršna je pač bila, težka, še težje so bile noge; navajene so pritiskati na akcelerator v avtomobilu, vzpon pa jih je utrujal. V še hujših težavah je koračil Timotej, možiček svojih štiridesetih let. Po pijanosti prejšnjega dne se je zdaj pod malo težo prenosne postelje, obeh odej in vrečke moke potil kot vodnjak, je sopel kot bivol in večkrat zaklel, da sem izbral prav njega, pa še na ponedeljek.
fPa več pločitkih in potem, ko sva se rešila še srajce — sonce1 se ni šalilo — sva bila proti poldnevu v Kilanci.
Veselo vzklikanje, stiskanje rok, priklanjanje brez konca in zahvaljevanje brez kraja. In vse to se je ponovilo še v obeh drugih naseljih.
Vse prav, vse lepo. Toda... toda učitelja ni. Je že nekaj časa, kar je odšel iskat srečo, pravijo nekateri, drugi pa popravijo: iskat ženske. Enostavno — ni ga. Tako otroci čakajo, mi pravi vaški poglavar, in medtem pasejo koze in ovce.	,
Nisem prvikrat zunaj misijona, vendar si tam nikdar ne bi predstavljal česa takega. Ravnajo z mano, da bolje ne bi mogli.
Zvečer mi jih je ne vem koliko ponudilo kot v svoji koči. Še več: neki starček mi je pripravljen, da se pokaže še bolj velikodušnega, prepustiti eno svojih štirih žena; kar sam naj si jo izberem. Ubogi starček! Nikoli ni videl duhovnika in zdaj vidi pred seboj samo mzungu, to je belca, torej človeka.	}
Zahvalim se mu in da nikomur ne storim krivice, se nastanim v eni izmed poglavarjevih koč. Ima tri, ker so tri njegove žene. Tako sem storil tudi v drugih vaseh.
Z nastanitvijo torej ni hudo. Kar se tiče spanja, je pa to drugo poglavje. Res je, da rjuha in žimnica nista bistveni stvari, a ponoči je mrzlo in kdo bi mogel zatisniti oko med tolikimi bolhami in ušmi. Vso noč bi se praskal, moral bi imeti deset .rok, da bi obvladal vse to mrgolenje.
V Njamahove poglavar ni imel dovolj prostora, zato sem spal v izbici, polni vsega mogočega: krompirja, snopov rastline, iz katere stiskajo olje proti zajedavcem, ropotije, kur in kozlička. Ta je bil krotak, smrdel pa je kot zrel kozel. V Makangarave sem imel na razpolago sobico, bolje kaj-žico čisto zase. Zgradili so jo prav za misijonarja, pa vam povem, koliko meri: 3x2 metra; vrata 80x20 cm, okno 20x15 cm. Je neznansko mrzla in vlažna.
Vsako jutro sem pred vrati dobil toplo vodo; poglavarjeve žene so se vrstile, da so mi jo pripravile. Samo da je je bilo premalo. Namesto preproste skodele bi je imel rajši cel vrč. Pomanjkljivost sem nadomestil čez dan, kadar sem zadel ob kak potoček ali jezercu podobno vodico.
Ž i v € ž
Da smo si na jasnem: ljudje tam in tu se zadovolje z enkratnim obrokom na dan. Največkrat je to enolončnica, ki jo sestavljajo krompir, zelišča in fižol, le redko še polenta. Kako ob taki dieti vzdrže, ne vem, ali bolje: vem po izkušnji tistega tedna. Le da je en teden en teden in
četudi trebuh kruli in čutiš nekakšno praznino, vendar to še ni konec sveta. A dan za dnem, celo leto tako — se vdam, vzdignem roke in prepustim podjetje drugemu.
Vsak večer sem se znašel pred kupi lepo pečenega ali kuhanega krompirja, zelenjave vseh vrst, jajc in dvakrat tudi pred kokošjo. Bilo mi je samo izbrati, bolje: vzeti po nekaj od vsake jedi, sicer je prišlo do prepira, zlasti med ženskami; če so opazile, da odklanjam njihovo hrano, so se čutile manj od ostalih in naravnost prezirane. Če je torej želodec čez dan godrnjal, ker ni imeti nič za mletje, se je zvečer pritoževal, ker je bil z delom preobložen.
Timotej je imel to pot več sreče. Doma se je moral zadovoljevati z malim, ker ima trop otrok, zunaj pa se mu je bilo mogoče napolniti, kot se fapiylbbi. In poilnil se je tako, da je pozabil na ves znoj in srd, ki ju je med potjo izločal, povrh pa je našel sposobnost, da napravi načrt za drugo popotovanje v prihodnjem mescu. Kako smo ustvarjeni! Pri polnem trebuhu postane vse lahko in lepo.
Vendar se Timotej ni popolnoma zmotil. Od Kilanci dalje je hoja postala prijetnejša, kajti poglavar nama je vedno dal na razpolago po dva dečka ali dve krepki dekleti, da sta nama nosila robo. Vse je šlo bolje — z izjemo enega primerčka: ko smo na poti v Njamahove dospeli na vrh gore, se je eden od pridnih fantičev iz osebnih razlogov odstranil, čakali smo in čakali, pa ne dočakali. Timotej, ki bolje pozna možgane teh ljudi, je postajal že zelen in je cepetal. Imamo pač svobodno voljo in oni jo je
iz dežele, v koleri deluje o. Obalo: Žilne shrambe, ki jih izdelajo črnci in spravijo vonje žetev, žal, se le prehitro tudi izpraznijo. In pa: „človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust..."
Misijonar je obiskal naselja; v ospredju v beli srajci katehist. V takemle okolju se je pač znaiel na vsak! postaji misijonar Obala, ki je obiskoval oddaljene vasil (Obe sliki je poslal Obalov sobrat o. Čuk.)
popihal dolgih korakov. Timotej pa si je ne ravno navdušeno mrmrajoč moral znova naprtiti posteljo in znamenito vrečico moke. Z izjemo te male nezgode pa sva potovala kot dva turista, občudovala razgled in posnela nekaj fotografij.
Kdor je skromen, je zadovoljen
Zame je tu malo stvari, ki bi mi razveselile srce. Sploh nobena. Za to ljudstvo pa so take vse. Kako srečni so!
Žive daleč od vsega in vseh, pa se čutijo gospodarji sveta. Imajo kočo, koze in ovce, njive. Ni jim prenašati ne nasilja usode ne drugih muh; drob-ček civilizacije je začutiti le, kadar slišiš iz kakšne koče na vso moč hreščati droben radio. Preprosta cunja je več kot zadosti, tudi kadar dežuje ali v mrzlem vremenu. Delajo ves teden, razen v nedeljo (slišali so, da v nedeljo nihče ne dela) in v četrtek, ki je dan počitka za pogane. Delajo in rahljajo prst na vse kriplje; na žalost je pridelek vselej beden. Zemlja je skopa in nesrečni nalivi odplavijo vse.
Če kdo zboli, se ne ustraši. Najprej ga neso h krajevnemu zdravniku — ubožcu, ki misli, da ve mnogo, pa ve v resnici manj kot drugi. Pozneje se zatečejo v misijon. Spleto nosilnico, poleže nanjo bolnika in hajdij Največkrat umre bolnik v takih primerih na poti, ako pa ne umre, pride v misijon v poslednjih zdihljajih.
Razen v Njamahove, kjer je neznaten del katoličanov, vlada tod poganstvo.
Zakaj? Povpraševal sem in dobil odgovore, ki navajajo iste vzroke:
— Mi smo stari in nič več ne zleze v našo bučo.
— Imam tri žene; kako naj pustim dve, če imam rad vse tri?
— Tvoja vera je lepa, oče, a ima eno napako: dovoljuje samo eno ženo, jaz pa potrebujem najmanj tri, štiri.
— Ena sama žena mi ne more dati toliko otrok, in kakšno sorodstvo, bom imel brez otrok?
— Da se prehranimo, je potrebno obdelovati obsežna polja. Kako naj ena žena vse obdela?
Skratka: žene, otroci in njive so za te ljudi vse. če jim odvzameš to troje, je kot bi jih pobil, konec je z njimi.
Pa niso žene ljubosumne?
Niti v sanjah. Nasprotno — več žena ko si vzame bvana-soprog, bolj, so zadovoljne.
Ali uspejo v vzgoji otrok?
To je drug problem. Ne manjka prostora, za oblačilo pa se že najde kos blaga in za v usta tudi kaj. Važno je, da deco imaš, ostalo bo že kako. Tristo medvedov, saj ne bodo ostali majhni; hčere se bodo dobro pomožile in tako bo pri hiši denar, z denarjem govedo in z govedom še kaj drugega, zakaj ženske se odlično prodado. In otroškega drobiža vidiš na jate. Umazani in z razkritim trebuščkom letajo na vse strani in vrešče, da je veselje..
Bivanje v takih .razmerah jih kmalu seznani s trdoto življenja, zato rastejo brez zahtev in zadovoljni z neobhodno potrebnim, kaj šele da bi mislili na tedenske solde za sladoled ali obisk farnega kina.
Prazniki, zabave?
Ne manjka se jih, če je kaj pijače. In pijače nikdar ne manjka. Ali je „pombe“ (domače pivo), ali „ulazi“, tekočina, ki jo stiskajo iz nekih rastlin. Treba jih je videti! Začenjajo popoldne in jo režejo celo noč ob zvokih bobna, plešejo itd.
Prvi večer v Njamahove je ravno bila veselica s pombe. šel sem tja; najbolj me je gnala radovednost. O polnoči sem se že sesedal od zaspanosti, oni pa so se komaj dobro razživeli. Moral sem jih zapustiti. Vendar poleg smrdečega kozliča in ob vpitju zunaj nisem zatisnil očesa. Končali so naslednjega dne in ko da ni bilo nič, se je vsakdo odpravil na njivo z upanjem, da na povratku najde drug pombe in prične znova.
Ali verujejo v Boga?
Beseda Mungu (Bog) ni neznana, celo bolj je pogosta kot druge — vedno jo imajo na jeziku. Če kaže, da bo žetev pičla, prosijo Munga, naj blagoslovi polja. Če kakšna ženska ne more imeti otroka, je to volja Munga. Če umre otrok, je spet po Mungovi odločbi. Kaj so v resnici te molitve in kdo naj bi bil Mungu, ne vem. Mislim, da gre za našega Boga; res so izrazi različni in so molitve svoje vrste, a navsezadnje se znajdemo združeni.
Naše vere se ne boje; vsakega jutra so bili vsi pri maši. V prvi vrsti
mame, bolj kot s čim drugim zaposljene s splošnim dojenjem; zadaj fantiči in končno zamišljeni starci. Res je, da so malo razumeli, a prišli so. Peščica tiistih, ki včasih pridejo k maši v misijon, jim je prikazovala, kako se pokriža, poklekne in prikloni.
Ali žele prejeti krst?
Odrasli ne ali še ne, saj je še čas pred smrtjo. Za zdaj jim gre tako kar dobro s toliko ženami in tolikšno prostostjo. Dečki so pripravljeni, a kako dolgo? To je problem, zakaj krst je v besedah in dejanju hitro izvršen; kaj pa potem? Matere in ženske sploh so nagle in odločene, da •dajo pokrstiti vse in takoj. Preveč vneme! Kaj hočemo, so pač mame in ženske. In kadar je govor o tem, da je ženska menljiva, je všteta tudi afriška ženska. Tudi jaz sem za, krščen je, a prtlagoma, tedaj ko pride pravi ča?t ' In pravi čas bo pokazal, če bo začetek nagel in če bo pobudo dala šola. Zato:
V šob, če ne, bo pela palica!
šolo hočejo po vsej sili. Oni — stari — ne znajo pisati ne brati, nočejo pa, da bi sc njihovi otroci znašli nekoč v enakih okoliščinah.
Na posvetih, ki smo jih organizirali, so vsi sprejeli tele sklepe:
—	zgraditi bolj primerna poslopja;
—	plačevati nekaj za vsakega učenca;
—	poslati otroke v šolo (to je najtežja točka).
Če ti ljudje kaj obljubijo, držijo. Ako otroci ne bodo hoteli priti ali če jo bodo pobrisali, jih bodo pripodili s palico.
V	načrtu je šolski pouk vsak dan za otroke in dvakrat na teden pouk katekizma za odrasle. Ali bo uspelo? Bomo videli. Imam upanje in sem se pripravljen tudi vsak mesec odpraviti na potovanje te vrste. Brez dvoma se splača, če bo tako vse šlo v redu.
Tako je torej, dragi prijatelji. Tam gori sem resnično videl marsikaj. A najbolj me je presunilo, ko sem videl, kako so ti ljudje, ti otroci malo oblečeni. Rekli boste: Prišli smo do konca, in prav boste imeli. A poskusite se obleči v cunje. Ali boste tako drzni, da ne boste storili prav nič? Mislim, da ne. Prišel sem na misel, ki je zelo preprosta in jo morejo izvesti tudi najmanjši.
Glejte: gotovo leže v kakšnem kotičku vašega stanovanja ponošena oblačila, ki vam ne služijo več, ker so vam premajhna ali ker so iz mode. Pa jih hočete pustiti tako? Zakaj ne bi naredili paket in ga odposlali? Ne prosim vas, ponavljam, za nove obleke, prosim vas za ponošene in obrabljene; tu bo vse prišlo prav. A pazite na to, kar zdaj povem:
—	odposlani paketi smejo tehtati do 10 kil;
—	razen tega je na paket treba z velikimi črkami napisati v jeziku vašega kraja, DAR, RABLJENA OBLEKA ZA REVEŽE.
Ako tega ne napišete, bom moral potrošiti kup denarja. Ni težko napisati ; ne pozabite na to!
V	pričakovanju celih kolon vaših paketov in zavojčkov se vam zahvaljujem !
Odgovarjamo vam Z MISIJONSKE POSTAJE
Dragi misijonski prijatelji!
Za slovensko misijonsko delovanje v Zambiji ste pokazali veliko zanimanje. Dokaz za to so tudi pisma, ki nam jih pošiljate in ki so polna vprašanj o naši novi misijonski domovini in našem delu. V člankih — pismih — z naslovom: „Odgovarjamo vam z misijonske postaje“ vam bomo pojasnili vprašanja, ki vas zanimajo. Prepričani smo, da bomo s tem ustregli vsem misijonskim prijateljem.
Neka študentka prosi, naj ji vendar povemo, kje je Zambija, ko pa je ni megla najti na zemljevidu Afrike. Seveda je ni našla, ko pa ima nekoliko starejši zemljevid, na katerem še ni označena republika Zambija. Ozemlje Zambije je isto kot ozemlje bivše Severne Rodezije.
Prijatelji iz Clevelanda in Anglije vprašujejo, koliko časa potuje pismo, ki nam ga pošljejo. Predvsem je važno, da so vsa pisma poslana z letalsko pošto. Ta pisma so v glavnem mestu Lusaki v desetih do petnajstih dneh, na misijonskih postajah v notranjosti dežele pa teden dni pozneje. Pisma, ki so poslana z navadno pošto, romajo do misijonarjev več mescev. Božični poket prav lahko pride na namenjeni naslov šele v marcu.
„Zanima me, ali je v Zambiji dosti belih očetov?“ sprašuje bogoslovec iz Zagreba. — Beli očetje §o edini misijonarji, ki delujejo v škofijah na severu Zambije. V oskrbi imajo štiri škofije. Tudi sam sem na misijonski postaji skupaj z dvema kanadskima belima očetoma. Družba belih očetov je najvažnejša misijonska družba, ki deluje v Afriki. Tudi v Zambiji se vidi, kako je mednarodna; največ pa je med njimi Nizozemcev, Kanadčanov, Nemcev in Francozov. Pri belih očetih bom ostal šest mescev. Tako spoznavam ne le afriški jezik Bamba, ampak tudi načine misijonskega dela.
Razen belih očetov so najštevilnejši zambijski misijonarji jezuiti, ki imajo v oskrbi nadškofijo s središčem v glavnem mestu Lusaki. Po narodnosti so Poljaki, Irci, Američani; tudi Slovenci smo se jim pridružili. — V znamenitem industrijskem področju, kjer so rudniki bakra, delujejo frančiškani (Amerikanci in Italijani); svoja misijonska področja imajo tudi kapucini.
Med redovnicami je že večje število afriških sester. Nadškofija Lusaka ima že nekaj več kot 100 zambijskih redovnic. V nadškofiji imajo tri njihove redovniške družbe svoje noviciate. Tudi na misijonski postaji Chibote so 4 afriške redovnice; dve poučujeta v šoli, ena je bolničarka. Na sosednji, najbližji mis. postaji (ki pa je oddaljena 130 km) deluje 13 nizozemskih redovnic, ki vodijo šolo za -''slepo mladino (200 otrok) in poučujejo v gimnaziji. Pred kratkim sem jih obiskal. Srečal sem se z veselo mladino pa tudi s slepimi sirotami, za katere so sestre uredile najboljšo zambijsko šolo za slepe.
Nekatere zanima, če je tu veliko divjih zveri... Seveda, v rekah so krokodili, v gozdovih so levi, leopardi, kače, sloni... Teda divje
živali se — hvala Bogu — vedno bolj umikajo v notranjost gozdov. Ropot in vpitje jih moti. Najbližji sloni so 20 km oddaljeni od naše misijonske postaje.
Zveri se približajo vasem le ponoči. Mis. postajo Chibote je pred 13. leti obiskal leopard. Skozi slamnato streho je ponoči vdrl v hlev in tam pomoril vseh 30 ovac.
Te dni nas je sredi belega dneva obiskala divja mačka in nam umorila kokoš. Misijonar je pripravil puško, če se zločinka vrne. .. Mislim, da se bo vrnila, ko bo puška spet spravljena na varno. . .
Na koncu vam moram povedati še to, da sem postal učenec prvega razreda osnovne šole. Vsak dan obiskujem pouk — skunaj z malimi črnčlci — da bi se tako privadil njihovi govorici. Vsi učitelji so Zambijci.
Veliko vprašanje je, če bom čez pet mesecev sposoben za vstop v drugi razred. V tem slučaju bom na glas zavriskal, saj bo to izreden uspeh za podvig.
Vse misijonske prijatelje prisrčno pozdravlja
Jože Kokalj D. J. Catholic church, CHIBOTE P. O. KAWAMBVVA, Zambia, Africa
RDEČA ROŽA
Li - Tai - Po
Ob oknu sedela sem, vezla blazino iz svile in vse moje misli so žalostne, žalostne bile.
Pa sem se zbodla — in rdeča kri je curljala na belo, vezeno rožo, in roža postala je roža rdeča.
Ah, nate sem mislila; toliko dni si že v vojni! In mislila sem, tako tudi ti svojo kri zdaj prelivaš — in solze pekoče so ulile se mi iz oči, in dolgo ni bilo mogoče mi jih posušiti.
Hej, zdajci začula sem konjskih kopit topotanje. Skočila na noge sem. On je. Ah, bile so sanje!
Bilo je le srce, ki mi tako močno je plalo .
In zopet sem sedla: srce mi ni nehalo biti.
In zopet sem vezla, oh, zdaj sem med svilene niti solze svoje vezla — kot belo bleščeči biseri so se topile na roži rdeči.
PRIPRAVA NA MISIJONSKO NEDELJO
Kar kmalu se bo približala misijonska nedelja. Želeti bi bilo, da bi po vseh slovenskih kolonijah širom sveta ta dan obhajali ne le v cerkvi pri božji službi, ampak tudi izven nje imeli vsaj skromno proslavo. Morda bi bilo časovno najbolj potrebno in lepo, če bi letos posvetili največ skrbi misijonskim poklicem.
Smo v času, ko Cerkev stopa v svet in postavlja temelje tudi bodočemu misijonskemu delu. A skoro s strahom ista Cerkev ugotavlja dejstvo, da je postalo vprašanje misijonskih poklicev pereče in eno glavnih vprašanj. Cerkev ni obupala nad velikodušnostjo vernikov, želi je še več, zato tudi hoče z vsemi obnovitvami poglabljati krščansko življenje, iz katerega naj vzcvete tudi nova pomlad duhovniških in misijonskih poklicev. Pa se zdi, da se med verniki, tudi najboljšimi verniki vriva misel: saj so potrebe doma, saj je možno tudi kot laik veliko dobrega storiti, zakaj bi ravno naša družina doprinesla to žrtev, ko je dovolj, da gremo k maši in zberemo za misijone nekaj očenašev in novcev, in še in še: zakaj, čemu . . .
Cerkev pa ta trenutek potrebuje vsaj 200.000 gorečih duhovnikov, ki bi izpolnili vrzeli, nadomestili onemogle in zagrabili delo, ki se ponu;a, pa ni nikogar. Samo sledimo poročila naših misijonarjev, in odprle se nam bodo oči.
Zato prosimo vse misijonske prijatelje, naj skušajo v vseh lokalnih listih pisati za misijonsko nedeljo o poklicih, naj bi bile vse prireditve in vsi govori osredotočeni v to: treba je predvsem vzgojiti dobrih misijonarjev.
Ko bomo zbirali poročila o praznovanju misijonske nedelje, bo nam in našim misijonarjem na terenu v veliko zadoščenje, če bomo mogli ugotoviti, da je bila po vsem svetu ta dan med Slovenci pričujoča ene misel: mi moramo dati čim več misijonarjev; to bo najmočnejši dokaz naše vernosti in ljubezni do Cerkve.
KOROŠKI ROJAKI VZDRŽUJEJO 30 DOMAČIH BOGOSLOVCEV
V MISIJONIH
Na našo željo nam je slovenski dušnopastirski urad v Celovcu poslal tole poročilo, ki je za vse zelo vzpodbudno:
Slovenska Koroška se ne more postaviti z nobenim misijonarjem,'16 niti z misijonsko sestro, zato skuša ta pomanjkljaj popraviti s podpora bogoslovcem iz misijonov. Trenutno podpirajo z letnim prispevkom od 3.000 do 4.000 šilingov (kolikor pač dobrotniki zmorejo) po enega in več seminaristov sledeče župnije: Suha, Šmihel pri Pliberku, Žvabek^ Vogrče, Globasnica, Kazaze, Dobrla vas, Žitara vas, Št. Vid pri Podjuni, Železna Kapla, Radiše, Šmarjeta v Rožu, Št. Janž, Slovenski Plajberk, Št. Jakob v Rožu, Kotmara vas, Gozdanje, Rožek, Loče, Štebej pri Ma-loščah, št. Lenart pri Sedmih studencih ter Brdo na Žili. Imenik obsega le tiste župnije, ki plačujejo prispevke pri našem dušnopastirskem uradu. So pa še druge župnije kot npr. Sele, Medgorje, Škocijan, ki pošiljajo svoje prispevke neposredno g. Andreju Majccnu SDB. Dosedaj se nam še ni posrečilo dognati končno število domačih bogoslovcev vzdr-ževancev. Verjetno jih bo okrog 30. To nekako botrstvo je posebnost slovenskega dela naše škofije; v nemškem delu te akcije ni. Botrstvo se ne izčrpa samo v gmotni podpori seminaristu, temveč je tudi v molitvi za vzdrževanca. Posamezni bogoslovci, ki so študirali na evropski celini, so obnovili svojo novo mašo v botrski župniji, ki je bila prav tako slovesna kot nova maša domačinov in je dala vedno novega poleta za misijonsko delo v župniji in daleč preko nje. Take nove maše so bile že v Št. Lenartu pri sedmih studencih, v Maloščah, Kotmari vasi, Selah, Medgorju, Železni kapli, Žitari vasi in Pliberku. Akcijo za seminariste so začeli gg. salezijanci, ki pastirujejo po naših župnijah. Ko je pa mimogrede zmanjkalo salezijanskih seminaristov na evropski celini, so nam jih pa poskrbeli papeška centrala na Dunaju ter Družba božje besede v Steylu. Podpiramo največ Indijce, Kitajce v zamejstvu, Vietnamce, zamorce.
Akcija se začne takole: kakšna župnija zaprosi pri nas za semina-rista in mi se obrnemo na kakšno misijonsko družbo, ki nam potem pošlje sliko bogoslovca prvoletnika ali novinca, z življenjepisom; potem si župnija in semeniščnik od časa do časa dopisujeta. V župniji zbirajo prispevke ali članice živega rožnega venca ali pa kakšne bratovščine, v posameznih primerih samo peščica za misijone zavzetih vernikov V vseh primerih gre za akcijo laikov. Podpora gre le do nove maše, potem pa ostanejo župnije in misijonarji samo še v molitvenem in pismenem stiku.
* Op. ur.: Ali ni o. Janez Ehrlich S.J., Kalkuta, koroški rojak?
ŽIVAHNO MISIJONSKO DELO V TORONTU
Predsednik Misijonskega krožka g. Jakob Kvas nam poroča:
Od svojega ponovnega začetka v juniju lanskega leta se člani redno sestajamo vsak prvi četrtek v mesecu pod pokroviteljstvom č. g. Mejača. Zraven tekočih zadev skrbimo, da imamo redna predavanja na vseh sestankih. Delno smo jih preskrbeli sami, nekajkrat se pa poslužili gostov, ki so nas obiskali. V začetku je imel več predavanj g. časi, bivši duhovni vodja krožka. Ob obisku g. Jereba v Torontu nam je le-ta govoril. Nato nam
je sedanji duhovni vodja g. Mejač razlagal koncilske odredbe o misijonih, kar je moral razdeliti na več predavanj, kjer je celotno snov zelo natanko in jasno obdelal. Dve vmesni predavanji je imel dr. Peter Markež. Tudi g. misijonarja Kokalja smo mislili povabiti kot predavatelja, a je za en dan zakasnil s svojim prihodom v Toronto, tako smo se z njim posamezno pozdravili in pogovorili ter mu dali majhen dar za na pot v misijone. Sicer nam je pa v nedeljo pri vseh sv. mašah pridigal o misijonih, kar je bilo še lepše kot predavanje. Ob veliki noči smo naprosili č. g. Wolbanga, ki je imel v župniji Brezmadežne duhovno obnovo, da je še pred odhodom v Združene države prihitel na naš sestanek, kjer je v lepem poučnem predavanju opisal delo in okolja vseh slovenskih misijonarjev, zraven pa še dal pobudo za znamkarsko akcijo.
Posebni zagon so dala krožku pisma misijonarjev, ki smo jih začeli dobivati kmalu po božiču. Ker so nam dragocena, jih nismo hoteli dati kar naravnost v arhiv, ampak smo jih delno ali celotno priobčili v Kanadski Ameriški domovini. Tukaj pa je bil odziv dvakraten. Ljudi smo seznanili z delom v misijonih, ter prejeli več darov v ta ali oni namen, kjer je pač kdo videl večjo potrebo.
Naš mlajši naraščaj se redno udeležuje sestankov in prav pazljivo poslušajo, posebno še, če je kak nov predavatelj. Ali bo izmed njih izšel kak misijonar je še prezgodaj reči, vendar semena padajo, daj Bog, da v plodno zemljo.
V prihodnjih mesecih imamo v vidiku predvsem dve nedelji: misijonsko in Baragov dan. Kakor Vi bi tudi mi radi letošnjo misijonsko nedeljo posvetili misijonskim poklicem. Kakor zadnje leto, bomo tudi letos imeli tombolo, o čemer bomo podrobneje razpravljali na prihodnjem sestanku.
Kot vidite, ni veliko pokazati. Naša pomoč misijonom v primeri s celotnimi potrebami je le kot kapljica v morje, a Bog, ki je vsemogočen, lahko tudi to kopljico pomnoži, da bo kot sveža rosa na misijonskem polju poživila Kristusovo rast svetu. Ni nas mnogo po številu, a je veliko dobre volje in Bog bo gotovo dal tudi temu svoj blagoslov.
V BARAGOVEM MISIJONIŠČU
Edini zavod, ki ima namen vzgajati slovenske fante tako, da bi mogel Bog med njimi izbrati misijonarje, je Baragovo misijonišče v Buenos Airesu. Drugi narodi se morejo ponašati z veličastnimi zavodi. Baragovo misijonišče pa je le še v skromnih začetkih, a želi, da se razvije v zavod, ki bo res zmožen izpolniti zadano nalogo.
Ideja pa je že v njem. Predstavlja jo poleg vse druge vzgoje predvsem misijonski krožek, čim se je pričelo šolsko leto (meseca marca), je spet zaživel tudi krožek. Takoj na prvem sestanku so bile volitve novega odbora in poverjenikov posameznih odsekov. Duhovni vodja je fantom sporočil rezultate ankete, ki so jo člani lani napravili. Omenil je zanimive predloge, kako se naj bi letos delo poživilo, obogatilo in tudi razširilo.
Začeli so se redni sestanki. Vsakih štirinajst dni se zbero vsi gojenci. Sestanek vodijo fantje sami. Že na seji pripravijo ves program. Najprej jim poda kako misel duhovni vodja. Na vsakem sestanku je tudi kaka recitacija ali deklamacija misijonske vsebine. Sledi daljše predavanje, ki ga naj ima povabljen gost, duhovni vodja ali kak član krožka. Pokazali
so fantje, da so sposobni imeti v dobri slovenščini tudi daljše, resno predavanje. Slede poročanja raznih oddelkov. Vodje odsekov točno ugotove, kaj je v preteklih štirinajstih dneh storil odsek: za znamke, tisk, dopisovanje z misijonarji ali skupinami fantov, proslave in prireditve, seveda poročata svoje tudi tajnik in blagajnik. Tako se fantje uče samostojnega vodstva organizacije in vsak sestanek jim je pobuda k novemu delu. In delo se res tudi takoj razdeli. Zdaj imajo v načrtu sestanke za mladino izven zavoda. To bodo prvi poizkusi. Sestankom bodo morda sledile prireditve širšega značaja, Počasi, previdno, a vztrajno nameravajo člani širiti misijonsko misel.
Zavod, ki ima pred seboj veliko nalogo in velike načrte, je potreben opore vseh misijonskih prijateljev. O življenju in dolu zavoda in posebej misijonskega krožka bomo še večkrat poročali.
Že danes pa prosimo vse prijatelje molitve, da bi iz tega zavoda dobili čim več dobrih misijonarjev, ki bodo zastopali slovenski narod pri tako prvobitnem poslanstvu Cerkve.
naši
misijonarji
• •
e
pišejo
JAPONSKA
S. ANICA MIKLAVČIČ, kanosi-janka, ki nam je poslala za misijonsko veletombolo v Buenos Aires toliko prelepih kitajskih slik na svili in vezenin preko svojih sester iz Hong-Konga, se zahvaljuje za misijonski dar, ki smo ji ga poslali, 138 dolarjev ali 50.000 pesov. Pravi, da bo dar porabila za njih vzgojni zavod, ki ga je treba v marsičem popraviti in tudi povečati. Takole piše:
„Deklic, ki želijo v naš zavod, je vedno več. In so zelo dobre ter preproste, kajti v te kraje Japonske še ni prodrl posvetni duh, tako da jim je edina skrb šola in učenje. Zato imamo ravno tu največ upanja na krste in poklice za redovniško življenje. Letos marca bodo vstopile prve tri dekleta v naš japonski noviciat. Lepo Vam jih priporočam v molitev!
m\\:
Stavbo noviciata so šele lani septembra v Tokyju blagoslovili. Zdaj je tamkaj že nekaj videti, pred 12 leti, ko sem prišla prvič na Japonsko v Tokyo, je bilo na tistem kraju samo nekaj malih japonskih koč, porazgubljenih v velikem gozdu; potem smo pa najprej zidale otroški vrtec, potem zavod za gojenke, zdaj pa noviciat in cerkvico. To vse z darovi dobrotnikov. Pa nas žele še drugod. Pred nekaj dnevi sva šle z materjo provincialko pogledat kraj blizu Nagoia, kjer bi nas radi imeli očetje karmeličani prav tako za vodstvo dekliškega zavoda, kajti tamkaj še ni nobenih sester. Zemljo nam dajo na razpolago, a hišo bomo morale zgraditi me. Tudi tu bo Bog pomagal.
Tudi v naši postojanki imajo v načrtu, učiteljicam, ki stanujejo bolj daleč, postaviti domek za čas šolskega leta. Naša šola je zgrajena na
219
hribu, ki so nam ga darovali, ki pa je daleč iz mesta. Pot je strma in zvečer temna ter nevarna. Zato se marsikaka dobra učiteljica obotavlja hofiiti v šolo, ki je tako od rok. Vsaka nova učiteljica se mora obvezati samo za dve leti in vseh teh pet let, kar smo tu, smo imele težave radi tega. Domek za učiteljice bi nam privedel veliko boljše moči.“
Z Japonske imamo pisma tudi od treh sester usmiljenk, ki delajo tamkaj. S. KATARINA JANČAR nam piše koncem lanskega leta :
Srčno zahvaljeni za dar, ki sem ga prejela preko s. Zupančič!
Zadnje čase nisem več tam, kot sem bila doslej, ampak malo stran, tako-rekoč le čez cesto. Skrb imam za perišnico, kjer mi pomagata dve ženski. Imamo 30 otrok, ki so skoraj cel dan v pesku, pa pridejo zvečer vsi umazani in je treba vsak dan
prati. Zdaj glavarstvo prosi, da bi vzeli še 120 otrok. Tukaj vlada plačuje za vzdrževanje teh otrok, a sprejeti ne smemo nikogar brez vladnega, odobren ja. Zavod se je gradil s pomočjo dobrih ameriških vojakov. Na. vrtu so jim zato postavili spomenik, ki nosi napis v japonščini in angleščini. Ti vojaki so še iz Vietnama poslali 1.000 dolarjev, in sicer v spomin 12 padlim tovarišem, dobrotnikom tega zavoda, ki so vsi na isti dan umrli.“
Iz pisem s. JOŽEFE ZUPANČIČ pa izvemo sledeče:
„Sredi junija smo imeli lep praznik očetov. Povabljeni so bili vsi očetje otrok iz otroškega vrtca. Prišlo jih je okrog 300. Sami so muzicirali, deklamirali in drugače nastopali, se igrali kot otroci z otroki. Njihovi malčki so jim iz papirja izdelali klobuke in jim voščili vse najlepše ter se
Usmiljenke na Japonskem, med njimi tudi Slovenka s. Jožefa Zupančič; videti je med njimi mnogo japonskih obrazov.
Iz misijona s. Benjamine Kardinar v Osaki: otroški rajalni nastop
jim zahvaljevali. V začetku so šli vsi v kapelo, kjer so bili sprejeti z lepim petjem, poslušali so pridigo in prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Med njimi je bil tudi mlad očka, ki je študiral pri oo. jezuitih in bil pri njih tudi krščen. Poročil se je in v življenju pozabil na Boga. Ko pa je s svojim fantkom na praznik očetov prišel v kapelo, ga je tam čakala Marija z božjo milostjo. Ob lepem petju in pridigi se je spomnil svoje krščanske mladosti in se je odločil spet okleniti se verskega življenja. Pri oo. jezuitih je opravil dolgo spoved, dal krstiti svojega otroka in se cerkveno poročil. Zdaj je ves srečen in pride z vso družino k sveti maši. Njegova žena se tudi pripravlja na sveti krst.“
Ista misijonarka je nekaj kasneje pisala dobrotnici, ki je darovala 20 dolarjev za štiri krste. Sporoča ji o teh krstih in prilaga slike:
„Za Božič so bile v našem misijonu krščene štiri gospe in jaz sem jim
darovala vaše darilo. Srečne v milosti svetega krsta in hvaležne za pozornost vam v japonščini pišejo tole zahvalno pismo:
Zima se je prikazala v vsej svoji lepoti in belini in božični prazniki z novim letom nas razveseljujejo v novem upanju. Ob velikem našem božičnem prazniku smo prejele vaš dar ter se vam, draga gospa, iskreno zahvaljujemo! O, kolika je milost svetega krsta, ki smo ga na sveto noč prejele skupaj z našimi otroki. V milosti svetega krsta si hočemo prizadevati ostati zveste veri, vas pa prosimo, da nam pomagate s svojimi molitvami. čule smo, da potrebujete zdravje, zato vam obljubljamo, da bomo zlasti za vaše zdravje molile tudi me in za vse milosti, ki jih potrebuje vaša duša. Blaga gospa, sprejmite iskrene in hvaležne pozdrave od nas vseh! Združeni v molitvi!“
O težavah, na katere naleti delo misijonarjev tudi na Japonskem, pa misijonarka piše nekaj malega v pis-
mu, ki smo ga prejeli v začetku marca letos:
„Pravkar sem prejela lep dar slovenskih misijonskih dobrotnikov! Ljubi Bog naj vam tisočero povrne! Srčna hvala tudi za Katoliške misijone in Duhovno življenje. Vse je tako lepo in poučno!“
Naš misijon le počasi napreduje. Za veliko noč bomo spet imeli dva krsta odraslih, dočim jih je za božič deset prejelo to milost. Zelo škoduje misijonskemu delu nova japonska sekta Soka ga Kai, ki se sama označuje za rešilno japonski duši. Pri zadnjih državnozborskih volitvah so spet napredovali in zasedli nekaj poslanskih mest. Od te strani se katoliškim misijonom nič dobrega ne obeta“.
Tudi sestra BENJAMINA KARDI-NAR se v pismih zahvaljuj« č.g. Wol-bangu CM in uredništvu Katoliških misijonov za prejete darove slovenskih misijonskih prijateljev in pov-darja, kako prav bodo prišli. Poroča, da so na lanski božič doživele tudi v njenem misijonu veliko veselje: krst šestih otrok iz njihovega otroškega vrtca in njihovih mater. Več otrok in mater se pa kot katehumeni pripravljajo na ta veliki dan. Potem pa pove še tole:
„V našem zavodu se pripravljamo na precej mučno zadevo: glavno poslopje, kupljeno pred 20 leti, je v nevarnosti, da se ob prvem večjem viharju zruši. Treba ga bo podreti in sezidati novo. Marca pridejo delavci in zidarji in veliko delo se bo začelo.
Novembra je naš škof Taguči praznoval 25-letnico škofovanja. Bile so velike in lepe slovesnosti, kajti škof je med ljudmi zelo priljubljen. Le škoda, da precej boleha“.
FORMOZA
Edini slovenski misijonar duhovnik, ki deluje na otoku, je o. FRANC REBOL iz družbe maryknollskih mi-
sijonarjev. V začetku leta je bil na obisku doma v ZD, kjer sta mu drug za drugim umrla oče in mati. Poroča, da je po dr. Janežu prejel naš dar in se zanj zahvaljuje. Z dr. Janežom se ni mogel srečati, pa da si bo v kratkem to privoščil, čeprav bo moral za kratek obisk pri njem porabiti skoraj dva dni potovanja tja in nazaj. Pred kratkim je na misijonu krstil 30 odraslih, ki nam jih priporoča v molitev. Zdaj njegova župnija, ki jo je začel pred desetimi leti, šteje že 1700 duš. V tem času je zgradil misijonsko postajo, cerkev in otroški vrtec, potem pa še dve podružnici.
Doktor JANEZ JANEŽ se nam je v zadnjem času oglasil večkrat, a vedno redkobesedno, zlasti o svojem delovanju. Iz šestih pisem od 16. avgusta 1966 do 12. marca 1967 povzemamo naslednje novice:
„Pred dvema mescema je prišla na otok skupina ameriških profesorjev, Fullbright Foundation jih je poslala na dvomesečni poletni seminar. Kalna lepem mi iz Taipeja eden od njih piše, da me pozna in da me želi obiskati. Bil je Peter Remec iz New Yorka. Prišel je za dva dni k meni v Lotung in tole nedeljo sem sam skočil v Taipei, da sva se še enkrat videla in poslovila. Te dni odhaja proti Indiji, kjer bo leto dni poučeval mednarodno pravo na neki univerzi, nakar pojde nazaj v New York. Njegova žena je hčerka dr. Vračka in je trenutno v Ljubljani na obisku, odkoder pojde z otroci v Indijo, da bodo tam skupaj. Ko je bil g. Remec v Lotungu, sva malo spala, skoraj do štirih zjutra j sva klepetala o vsem mogočem. Prinesel mi je iz ZD celo dve steklenici, v eni rizling, ki so mu ga znanci zame dali. Rizling je pristen štajerski, zato si ga bom prihranil za Božič... Pravi, da sem doma operiral mater njegove žene.
V Vietnamu ne gre slabo, toda rešitve ni na vidiku in kdo ve, kakšna bo, kajti rdeči bodo naredili, kar bo Mao rekel, če se Amerikanci umak-
ne jo, bo tam vse rdeče, če se bodo pa tako vojskovali kot zdaj, bodo pa lahko še sto let tam...
Razmere v Indoneziji kažejo na bolje in upajmo, da bo tako naprej šlo. Je pa možno, da se je Sukamo sam naveličal biti rdeča šema in da je sam dal tiho soglasje generalom. Je pa tudi bolehen in stara se ter je izgubil ambicijo in moč.
Sam imam gromno dela. Čas za pisanje bi še bil kljub temu, a težko je najti potrebno razpoloženje, ko je človek vedno obdan od skrbi za težke bolnike. Okrog sebe imam polno štu-dentov-praktikantov in mladina je v našem poklicu nevarna, vedno kaj neumnega naredi, človek je pa le tudi za to odgovoren.“
„Pred tednom dni se je iz Italije vrnil naš kamilijanski superior p. An-tonelli. Obiskal je tudi moje domače v Ljubljani. Enajst let sva skupaj delala. Star je 47 let. Je prvi kami-lijanec, ki je postal doktor medicine. Bil je direktor te naše bolnice. Ko se je vrnil, sem videl, da težko diha. Pregledal sem ga na rentgenu in našel na pljučih veliko senco. Ta senca se meni in seveda tudi njemu zdi — rak. Po tednu bivanja smo ga poslali nazaj v Italijo, če mu morda tam lahko kaj pomagajo. Osebno sem prepričan, da se ne bo več vrnil med nas in da so mu mesci šteti. Za bolnišnico je to zelo žalostno. Pa tako je življenje...“
„V zadnjem pismu sem vam omenil usodo našega superior ja, katerega smo poslali v Italijo z diagnozo raka na pljučih. Tam so našo diagnozo potrdili in ga poslali v inštitut za rakaste bolezni v Paviji, kjer pa ne morejo nič narediti, ker se je bolezen prenesla že na vrat, in težko govori, težko diha. Lepega dne ga bo zadušilo. Midva sva zelo dobro vozila in mi je žal zanj; le 47 let je star in mora zapustiti delo....
V Vietnamu nič novega, nič posebnega, nič zanimivega. Kdaj bo kaj spremembe in kak izgled za konec,
Dr. Janež (oni s temnimi očali) sredi svojih kitajskih sodelavcev (zdravnikov in bolniških strežnic) v kirurškem dispanzerju Marijine bolnice v Lotungu na Formozi, v kateri deluje že kakih 15 let in se je med tem bolnica iz male klinike razvila v eno najmodernejših in največjih na tem naprednem
ne bo Ho či Minh odločil, ampak Peking, ki pa ne bo upošteval mnenja Moskve. Peking je in bo tudi za Moskvo trd oreh. V Aziji je treba in bo treba računati s Pekingom.
Na našem otoku je vse običajno, mirno lepo življenje, zelo se vse razvija in je v letih, kar sem tu, napredek zelo velik. Ceste so večinoma asfaltirane, promet odličen, industrija se hitro razvija. Čangkajšek je 80 let star, a še čil. Tudi če ga pobere smrt, ni pričakovati kakih posebnih sprememb, saj je njegov prvi sin minister obrambe; bo že poskrbel z vojsko, da bo prehod miren, saj itak že sedaj stari le figurira...“
„Velika napetost je vladala tu, preden so v New Yorku glasovali glede vloge nacionalistične Kitajske v Združenih narodih. Strašno se boje, da bi
jih izvrgli. Najbolj jih je grizel italijanski predlog in so zato vsakega tujca imeli za Laha ter so mu bili neprijazni. No, po glasovanju se je pa poleglo. Vedno bolj nervozni so, vsa leta govore, kako bodo udaril: na celino, a kaj takega ni na izglcdu. Dokler bo sedanji prezident pri življenju, ne bo take spremembe.
Preživljam 30-letnico promocije in za nagrado še nobeno leto nisem imel toliko operacij kot letos. Od mnogoletnega dnevnega napora ob operacijski mizi me je začelo v nogah trgati in že tri tedne bolečine odganjam. Pa bo sonce posijalo in bo spet vse v redu. A počasi bo ,mašina‘ začela pošteno škripati...“
„Prisrčna hvala za pismo in za dar, ki sem ga razdelil po vaših navodilih! Zahvalite se v mojem imenu daro-vavcem, ki se tako lepo spominjajo misijonarjev.
Imel sem težko zimo, ko sem dva mesca le s težavo hodil zaradi velikih bolečin v nogi, a sem moral delati kot običajno. Vsa zdravila mi niso
DAROVI ZA
V sklad vseh slovenskih misijonarjev: Helena Remec in sin Matija, U.S.A., 50 dolarjev; Pišek Anton, Ramos Mejia, 400 pesov.
Za posamezne misijonarje:	Za
usmiljenko Marjeto Mrhar na Madagaskarju, družina Ivan Mehle iz Tablade, 1.000.—; za o. Lovra Tomažina S.J., N. N., San Justo, 1.000.— pesov; za gdč. Herzog, bodočo laično misijonarko, N. N. 5 dolarjev in N. N. 7 dolarjev; oba iz Buenos Airesa.
Za misijone: Marija Ilija, Venezuela, 50 dol.; N. N., San Justo, Argentina, 5.000 pesov.
nič pomagala, čeprav sem jih mnogo zaužil, toliko da sem si za nameček še želodec z njimi pokvaril, da sem imel dvakrat notranjo krvavitev. Šele zdaj se želodec v red spravlja in se začenjam spet dobro čutiti.
Letos imamo namen zidati nov del bolnišnice, najmodernejši operacijski oddelek, nekaj novih sob za kirurgijo in novo porodnišnico. V naši bolničarski šoli je 150 učenk; čeprav je bila stavba zgrajena velika, je postala premajhna in moramo prostore povečati.
O kitajski celini se mnogo piše, a to se tu nič ne čuti in je vse mirno. Mao je star in ne bo dolgo trajal, zato se že sedaj dajejo za nasledstvo. So pa vsi rdeči in sc Zapad moti. če misli, da bo kak dobiček izvlekel iz zmede na celini.
Ko bo mimo 20 let dela v misijonih, bom skušal za Katoliške misijone kaj več napisati o teh 20 letih. Prekrasna so in sem vesel, ko gledam nanja nazaj. Velika armada bolnih je šla mimo...
Prav lepe pozdrave vsem znancem in misijonskim prijateljem J“
MISIJONE
Za DŠV: Družina Petrič, USA, 4 dolarje; Marija Ciperle, Ramos Mejia, 500 pesov.
V Reševalni sklad „Katoliških misijonov“:	N. N., Slovenska vas,
1.000.— pesov; s. Farkaš, Francija, 50 dol.; Helena Remec in sin Matija, 50 dolarjev; Anton Nosč, Ramos Mejia, 400.— pesov; Kukelj Franc, USA, 400.— pesov; Frančiška Reja, Morem, 200.— pesov; č. g. Košmerlj Alojzij, Florida, Arg., 600.— pesov.
VSEM ISKRENI
BOG POVRNI!
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb,
slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče".
Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave:
Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
Ovitek in zaglavja: Jure Vombergar
NAROČNINA: V Argentini in sosednih deželah: navadna 600, podporna 1.200, dosmrtna
6.000 pesov. V ZDA in Kanadi: 3 (6, 40) dolarjev. V Italiji 1.600 (3.200, 20.000) lir.
V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 12 (24, 160) NF. V Angliji 1% (2y2, 16)
funtov. V Avstraliji 3 (6, 40) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires.
— Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 t*h St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Mejač CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Stanislav Boljka CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Časi CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trst* Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francija: Louis Klančar CM, Rue de S6vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt. Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, Kapellengasse 15, Kärnten.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Franc Vrabec, Baraga House, 19 A'Beckett Str., Kew, Vic., Australia.
š!11 n 1111111111111 u 111 m 11 n 1111 n 11111111 n 1111111 ii
IZ VSEBINE TE ŠTEVILKE
			
Kalehumenat — Krvave borbe v Sudanu — Črnska pesem Mariji — Dr. Lambert Ehrlich, oče slovenskega misijonstva — Dva iz rodov velikanov — Med pogani 3000 m. visoko — Odgovarjamo vam z misijonske postaje — Rdeča Roža — Iz misijonskega zaledja — Naši misijonarji pišejo.
LEPO SE PRIPOROČAMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE!
r,|llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll|l|||limilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllh.
SVET KRISTUSU! KRISTUSA SVETU!