F. X. SALDA   IN   DANAŠNJA   ČEŠKA   LITERATURA
Letos je minilo dvajset let, kar je umrl vodilni češki kritik in esejist, profesor za romanske literature na Karlovi univerzi v Pragi F. X. Salda. Obletnica je dajala češkim revijam in časnikom priložnost, da se znova zaustavijo pred to osebnostjo iz nedayne preteklosti, ki nikakor ni zgubila vpliva tudi na današnje iskanje načel in meril v presojanju umetnosti in njene estetske, moralne, družbene vloge. Nova socialistična država je priznala pomembnost F. X. Salde tudi s tem, da je ob dvajsetletnici smrti izdala znamke s podobo tega »mojstra kulture«, kakor sta ga soglasno imenovala oba predstavnika češke kulturne levice Julius Fučik in Zdenek Nejedlv.
Revija »Novy život« je aprilski zvezek delno posvetila spominu tega vzornika češke literarne kritike in priobčila med drugimi članke Alexandra Matuške, Františka Gotza, Jaromira Langa, Františka Kubke. Ti pisci obravnavajo Saldovo osebnost in delo bodisi z literarnozgodovinskega, bodisi z ideološkega stališča. Predvsem razpravljajo o Šaldovem pozitivnem odnosu do revolucionarnih množičnih gibanj, o idejni in moralni podpori, ki jo je nudil, čeprav se filozofsko in politično ni pridružil marksizmu, češkemu levičarskemu gibanju in njegovemu iskanju nove, delavskemu razredu ustrezajoče kulture. Vplivov tega humanističnega individualista na kulturno usmerjenost predvojnega češkega komunizma ni moči prezreti.
Današnje stališče nasproti Saldi samo potrjuje nadčasovno' pomembnost njegovega dela, ki je imelo še za Šaldovega življenja zvesto občino čatstilcev, medtem ko so mu drugi odrekali pomembnost in dosegli z bolj ali manj prikrito kampanjo užaljenih »žrtev« Šaldovega pisanja, da največji češki kritik ni bil član Akademije znanosti in umetnosti, čeprav je bilo to priznanje skoraj že ob sebi umevno.
Saldove Zbrane spise je začela pred vojno izdajati založba »Melantrich«, vendar te izdaje ni dokončala, zdaj so začeli izhajati znova. Založba »Cesko-slovensky spisovatel« v Pragi pa je ob koncu leta 1955 izdala kot sedemnajsti zvezek svoje zbirke »Kriticka knihovna« večji izbor Saldovih spisov o umetnosti (»O umeni«, 768 str. 8"). Ta knjiga je neke vrste brevir Šaldovega dela in že kot prerez skozi vso njegovo nenavadno široko teoretično tvorbo vredna pozornosti vseh, ki jih zanimajo problemi sodobne umetnostne kulture. Kakor »Kriticka knihovna« nasploh je tudi ta knjiga namenjena prej širokemu krogu kakor pa ljudem z izrazito znanstvenimi interesi; nastala je iz prepričanja, da je izobražencu socialistične dobe potrebna tudi razgledanost v vprašanjih umetnostne, posebej še literarne teorije, in Salda je prav v tem, kar je Taine imenoval »filozofija literature«, tako podneten, kakor samo najpomembnejši evropski slovstveni kritiki.
Knjiga j.O umeni« je razdeljena v šest delov. V prvem so sestavki, ki obravnavajo splošna vprašanja umetnosti, n. pr. genezo in značaj nove lepote, umetniško delo, moderno kritiko, probleme nacionalizma in internacionalizma, ljudstva in Ijudskosti v novi književnosti, pesnikov odnos do družbe in pod. Drugi del obsega literarne portrete in študije; tu so med drugim Šaldovi eseji o Danteju, Goetheju, Flaubertu, Romainu Rollandu in drugih, zlasti še čeških pisateljih. Posebno zanimiv je tretji del z naslovom »Iz literarnih tritik in razmišljanj o češki literaturi«. Na konkretnih primerih knjižnih novitet — in med njimi niso  samo prvovrstni pesniki in pisatelji — kaže
668
Salda ne samo metodične prijeme svoje kritike, marveč tudi pravo bogastvo kritičnih misli, pogledov, meril. Estetski, moralni, družbeni, psihološki, formalni (stilistični, jezikovni) in še drugi kriteriji se združujejo v vrednotenje, ki ni namen samemu sebi, marveč je zgolj novo, prodorno gradivo za nepretrgano diskusijo o vseh bistvenih vprašanjih umetnostne kulture. Po Saldi ni vloga kritika samo v nekakem, dejal bi, šolskem ocenjevanju del, marveč v stimulativno učinkovitem razglabljanju vsega, kar tvori umetnost, kar jo razmejuje nasproti drugim področjem človeškega dela in kar ji odmerja pomen v času in okolju. V četrtem delu knjige »O umeni« so Šaldovi članki o dramatiki in gledališču, v petem je nekaj primerov, ki kažejo njegov odno« do vprašanj upodabljajoče umetnosti, šesti del pa je odmerjen Šaldovemu Sitališču do  češke družbe in sploh družbeni problematiki.
Izdaja tega Saldovega »brevirja«, opremljenega s spremno besedo Felixa Vodičke in z obsežnim komentarjem, nima samo informativnega pomena, marveč je očiten znak vraščanja Saldovega dela v novo, socialistično češko kulturo. To aktualiziranje kritika predvojne dobe, ene najlucidnejših čeških glav, ki je umel tudi v svojem času ohraniti in če treba obraniti svobodno pozicijo umetnostnega arbitra in estetskega teoretika, utegne pripomoči k premagovanju dogmatične okorelosti tako imenovanega socialističnega realizma, kar je v češki umetnostni teoriji še vedno aktualna zadeva. Mimo tega je Salda vnet zagovornik novih iskanj in ziasprotnik tradicije tam, kjer le-ta obremenjuje razmah ustvarjalnih sil, ob vsem tem pa ima zelo velike zahteve do vsega, kar hoče veljati za novo. Ne zadovoljuje ga nič lahkega in cenenega, ne da se uspavati z »magijo besed«, če ne stoji za njimi močna, življenjsko pomembna vsebina, ki razširja prostor spoznavalne misli in daje slutiti obzorja še neodkritih svetov. Salda, ki se je na Češkem že od začetka stoletja boril za moderne umetnostne struje in jih utemeljeval z močno osebnimi, čeprav v znanstveno objektivnost naperjenimi eseji, je s svojo literarno teorijo ali bolje: s svojo filozofijo umetnosti, ki obsega tudi estetiko in psihologijo stvariteljstva, prav v današnji anarhiji umetnostnih stilov zanimiv izpovedovalec strastne in vendar ne larpurlartistične vere v pomen umetnosti.
Saldov eklekticizem in smisel njegovega »esejizma« razglablja in vrednoti s stališča dialektičnega materializma Jaromir Long v že omenjenem aprilskem zvezku revije »Novy život«. Glede očitkov o esejističnem načinu Saldovega pisanja pravi pisec: »Če je kaj ubijalo v zadnjih letih našo umetnostno kritiko, tedaj jo je prav to, da ni bila zmožna umetnosti esejističnega kontra-punkta, umetnosti, ki so jo umeli naši stari, med njimi zlasti Salda. Njihovi spisi o umetnosti so imeli vsekdar svojo nujno arhitektoniko, svojo zgradbo, svoj red, svojo dinamiko. Zaradi tega si ni bilo težko zapomniti tudi misli takšnega eseja, zakaj v njem je forma samo poudarjala, integrirala vsebino. Beri pa marsikateri današnji »neesejistični« sestavek in si skušaj iz njega kaj zapomniti: zaman se boš trudil. Zakaj naši novi neesejisti — da se izrazim s Saldo, ne ustvarjajo, marveč prepogosto samo množijo.«
Pisec navaja iz Engelsovega pisma Schmidtu nasvet, ki se tiče pravilnega branja Hegla. »Mnogo pomembnejše je,« pravi Engels, »če pod nepravilno formo in za izumetničenimi skladnostmi najdete tisto, kar je pravilno in genialno.« »Ali ni mogoče,« se vprašuje Lang, »ob vseh napakah in pomanjkljivostih  in  kljub  Šaldovemu svetovnonazorskemu  eklekticizmu,  ki  pa  je
669
ostal čudovito enoten v skoraj petd&setih lotih Šaldovega delovanja, najti mnoigo pozitivnega, kar pričuje za našega velikega predhodnika in kaže pota tudi naši sodobni umetnostni kritiiki?«
Jaromir Lang odgovarja na to vprašanje pritrdilno. Tako je obenem potrjen tudi pravi namen prej omenjenega Šaldovega »brevirja« in poskus novega, mnogo temeljitejšega navezovanja današnje češke literarne teorije in kritike na bogato zakladnico Saldove slovstvene zapuščine.
B.B.
670