Zastave pa ne!
Zgodilo se je v staroslavni tolminski deželici doTarih dvesto petdeset let po velikem tolminskem piintu, natančno 17. septembra 1967«
Na Mostu na So5i so se bili zbrali "stari goriški študentje", tisti, ki so hodili na goriško nemško gimnazijo še pod Francem Jožefom in ki še niso tako stari, da bi se odrekli javnemu življenju in narodnemu delovanju, tisti, ki so v nekaj letib odkrili veS spominskih plošč kot katera bogata narodna ustanova in ki so letos za dan mrtvili tudi očistili, olepšali in okrasili grob Simona Gregorčiča. Ti goriški gimnazijci spred 50 let so odkrili spominsko ploščo pisatelju Tolminske Ivanu Preglju, Soča in Idrijca sta skoraj brez šuma tekli mimo trga in dvajset let in en dan je minilo, odiar ni več pregraje na mostu, kjer bi stal zavezniški vojak in pregledoval papirje za vstop v cono A. Na malem trgu, ki se od pisateljeve rojstne hiše vleče vse do cerkve, se gnetejo ljudje. Kmečki in delavski obrazi. Mladina, šolniki, nekaj domačih izobražencev, vsaj pet pisateljev, nekateri so iz Ljubljane, še več pa jih je iz Trsta. Praznično pričakovanje. Slovesnost je privabila rojake, ki so po svetu. Nato g8-vori, deklamacije, petje (večina pesmi je Gregorčičevih),
141

KAPLJE KAPLJE KAPLJE KAPLJE KAPLJE KAPLJE KAPLJE KAPLJE KAPLJE
globokoumen in plemenit slavnostni govor, režiserska iznajdljivost voditelja ceremonije Franca Gorkiča; očak Bevk •»Tn« ravno danes 77 let: ko Je to sporočeno množici, se sproži ploskanje kot nekdaj ob zahtevi za priključir tev; France Koblar (urednik Pregljevih in Bevkovih spi-, sov ter pisec monografije o Gregorčiču), ki se Je pred . petdesetimi leti bojeval na soški fronti, se sedaj pogovarja z avtorjem Zarjavelih medalj, Mostarjem Sašem Vu-gom. Tam spodaj Boris Pahor piše razglednice v Trst in LJubljano. Za hrbtom slišim sladko tolminsko govorico: "Bejn ja, ki m pabieš?" Zorzut ni pozabil na prigodnico. Vsi smo razigrani, V mislih preskakujemo stoletja in desetletja. Ali ni to zborovanje podobno tistemu, ko so se zbirali puntarji, ali pa navdušenosti povojnih mitingov, začetni resnobnosti na svatovskih pojedinah in sproščenosti na vaških veselicah? Vse Je enkratno, pa vendar prabitno in večno, V koruznih storžih, ki visijo spod podstrešij, se lomijo žarki Jesenskega sonca. Množica doživlja do solz in se hkrati prešerno smeje, saj Je vse tako prijetno ubrano in nekam praznično veselo. Nekaj pa vendar manjka: nikjer ni slovenske zastave. Čudijo se tisti iz LJubljane in oni iz Trsta, Vrli domačini, ki so pomagali pripraviti prisrčno slavnost, sramežljivo priznajo, da sicer na zastave niso pozabili, a kaj, ko Je bilo rečeno, da s proslavo ne bo nič, če bodo hoteli imeti zastave. No saj vemo, nekaj so si Preglja prilaščali domobranci, že vsega bolnega med vojno tam v LJubljani. Kaj vemo, kaj vraga Je bilo takrat v LJubljani, a Pregelj Je bil in ostaja en sam. Pesnik tolminskega ljudstva! Tu zdsj pa kakor nekoč pri porokah: ali bo nevesta v belem, ali pa nima te pravice? No, drugo vse, le zastav ne! Pa da bi že res tako spoštovali zastavo,kot zasluži. Toda ob praznikih Je videti, kot da nam Je že davno samo še cimja,
142
Izprane visijo cel teden, niti državne ustanove večkrat ne vedo, kaišna je slovenska in kakšna jugoslovanska zastava. Na dan vstaje slovenskega naroda, ne vidimo slovenske zastave, za prvi maj ni delavske (partijske), za dan republike pa morda ni jugoslovanske, Na Mostu je bilo prečudno lepo, a da se je morala skrivati zastava, zdaj v svobodi, je nepojmljivo; to ni samo strahopetnost, ne tisto, Semur Francozi pravijo "mangue de courage", to je nezaupanje v samega sebe in žalitev za vse ljubitelje Pregljeve pisane besede, ki je prikazovala življenje našega upornega človeka.
Jesensko sonce je pozlatilo spominsko ploščo in na njej napis:
T.Pavšič
143
143