PLANINSKI VESTNIKI^^^^^^hhh^^M
SLOVENKA PREPLEZALA ČRNO SEVERNO EIGERJEVO STENO
SREČNI UTRINEK NAD VELIKO GORO
MARIJA FRANTAR
O severni steni Eigerja je bilo že toliko izrečenega in napisanega, da sem si jo predstavljala kot kakšno po i as t. Ko pa sem jo prvič videla, se mi ni zdela prav nič drugačna od tiste na slikati. Niti nI bila tako temna, kot so pravili; zdelo se mi je celo, da se kdajpakdaj prav lepo spogledujeva, da me vabi k sebi in mi šepeta, da mi ne bo storila hudega. Stene in smeri dostikrat jemljem kot žive in po videzu in prijaznosti ugibam, ali sva prijateljici ali ne. Toda če na koncu koncev prav premislim, so mi vse prijateljice. Tako se mi je zdelo tudi 12. januarja letos, ko sem iz vlaka Grindeivvald—Kleine Scheidegg opazovala steno. Vse tiste strašne zgodbe so zbledele, ostalo je lepo, stabilno, mrzlo vreme in to, da morava naslednji dan z Daretom vstopiti. Mračilo se je že, ko nas je zobata železnica pripeljala na Kleine Scheidegg. Navite cene prenočišč so nas prisilile, da smo zabivafcirali kar na postajnih klopeh, Breda in Spela bosta jutri krenili proti Mdnchu, midva proti Elgerju.
MAGNET ALI PAST?
Ura je bila že skoraj pet, ko sem zbudila Dareta. Malo kasneje sva se že nerodno spotikala po poleti tako močno zelenih pašnikih. Sedaj so iz snežnih zastrugov gledate le porjavele bilke in mraz je grize! v telo. Luna je svetila tako močno, da baterije nisva potrebovala. Na prijetnem pomolu sva si navezala dereze. Dare me je nekaj spraševal, če mislim, da je pametno, če vstopiva (ali nekaj podobnega). Tako oddaljene so se mi zdele njegove besede! Zdelo se mi je, da ga skrbi in da je teža vseh eigerskih tragedij legla nanj. Pa kaj, bo že minilo! Saj ga poznam. Stena je name delovala kot močan magnet. Za hip sem pomislila, če ni le past. Ne, ne more biti! Preden sem si obula čevlje, sem videla lep utrinek, za katerega se mi je zdelo, da je poslan prav meni. Sploh ne vem, če sem Daretu kaj odgovorila; polna optimizma sem odšla po starih stopinjah do pravega vstopa v smer in potem dalje, šele tam nekje sem se ozrla, če mi Dare sledi, pa je bil že za menoj.
Levo in desno sva se umikala sitnim skokom, kakšnega pa sva morala preplezati. Pod težko počjo sva se navezala. Kopna je bila, čeznjo je bingljala stara vrv. Uporabila sva jo in kar z derezami odpraskala po gladkih ploščah navzgor.
še malo {v Eigerju je to več raztežajev) nezahtevnega sveta — in bila sva pred stavno Hinterstroisserjevo prečnico, »Takšna je torej v resnici! Prav takšna je kot na slikah!« sem spet tilozoflrala. Pričakovana vrv je bila napeta čez skoraj navpične gladke plošče, še preden sva se jih lotila, sva se odločila, da nekoliko pogasiva hudo žejo. Rezultat pa je bil tak, da je vsebina skromne čutare kar naenkrat usahnila,
»Bo vsaj lažje!« sva zaključila In na hitro pojedla še nekaj koščkov čokolade. To mora biti za ta dan dovolj. Nekaj težjih stvari pa je kljub temu še romalo iz Dare-tovega v moj nehrbtnik, da bo težavna mesta lažje plezal.
Zaupala sva se načeti vrvi v prečnici in se malo zatem že prerivala na majhnem in neudobnem stojišču na koncu prečnice. Komaj sem dočakala, da je Dare končal naslednji raztežaj, da sem se lahko znebila neugodnega stojišča. Kratko, prav prijetno prvo ledišče je bilo mimo kot bi mignil. Nato pa ledna cev — prehod na drugo ledišče. Pa o kakšni cevi iz ledu ni bilo ne duha ne sluha; le kopen. ostuden in črn skok se je dvigal nad nama, čezenj pa je visela gnila vrv. »Škoda, res me zanima, kakšna je v resnici ta cev!« je godrnjal Dare, ko je pihal v premrle prste in lezel čez oduren previs, — Naslednji raztežaj se mi je zdelo, da Dare pleza že celo večnost. Ko sem sama prišla okoli roba, sem videla, zakaj. Vrv je prečila od mene daleč v desno čez obupno gladke plošče. Lahko bi snela dereze, pa ni bilo časa — pa še ledni odstavek je bil tam na koncu. Pošteno me je postalo strah. Pa sem le našla rešitev; malo desno je bilo več klinov, ki jih je Dare spregleda!. Še preden sem jih dosegla, pa mi je dereza spodrsnila na gladki plošči; ujela sem se in se pri tem tako nesrečno udarila v nos, da sem se potem počutila kot klovn.
STRASLJIVI BIVAK SMRTI
Sledilo ie neskončno drugo ledišče. Vlekla sva raztežaje, hitela, pa je minilo kar nekaj časa, da sva dosegla njegov zgornji del.
Nekajkrat je priletel helikopter In kroži! nad nama. Sprva mi je bil zoprn, predvsem zaradi hrupa. Ko pa sem opazila, da naju pozdravljajo, mi je postalo prijetno; začutila sem bližino ljudi in jim pomahata nazaj v pozdrav.
Skušala sem si predstavljati, kako naju je
tu na drugem ledišču videti iz helikop- 245
PLANINSKI VESTNIKI^^^^^^hhh^^M
terja. Morda tukaj sploh ni tako strašno, saj na tem ledišču res ni kakšnih posebnih težav. Le črn led je tukaj — in v zgornjem delu ledišča ga je bilo vedno več, to pa je bilo neprijetno. Verjetno pa se opazi majhnost človeka v primerjavi s to steno.
V skoku pod likalnikom naju je že spet mučila pekoča žeja. Tam na vrhu likalnika je bivak smrti — ime, ki buri domišljijo in spet oživi tiste eigerske tragedije. Ne vem, zakaj sem tod pričakovala stvari, ki temu mestu upravičeno dajejo to ime. Pa razen nekaj cap, ki so gledale izpod snega, ne bilo nič. Toda kljub temu za nič na svetu tukaj ne bi bivakirala; še malo snega z rokavice, ki bi mi vsaj malo ovlažll pekoča usta, si tukaj nisem upala obilzniti.
Vse tja1 do konca tretjega ledišča mi je delala domišljija. Potem Jo je bilo treba preusmeriti. V rampi sva spet z derezami praskala čez gladke in zoprne skoke. Sprva ni Silo posebnih težav. Toda mra-čilo se je že in skušala sva doseči udoben bivak na koncu rampe. Mraz je bilo že ves dan, sedaj, ko se je mračilo, pa je že huje pritiskal. Treba je bilo precej plezati brez rokavic — pa še ta presneti nahrbtnik, ki se tako rad kam zatikal
Hitela sva, kar sva mogla. Svet na koncu rampe je zares težaven. Na majhnem stojišču se mi je zanohtalo, prijetna toplota pa se mi je po rokah razlila ravno takrat, ko sem spet morala sneti rokavice in plezati, tako da so bili po nekaj metrih prsti spet čisto trdi.
Zadnjih nekaj raztežajev pa sva že plezala po temi.
DOLGA, MRZLA MOČ
Nenadoma sva od zgoraj zaslišala glasove. Vedela sva, da je nekdo nekje nad nama, toda upala sva, da bova našla majhno terasico za bivak prazno. Vendar sva se razočarala: dva Švicarja sta se že udobno namestila na njej, za štiri pa ni bilo dovolj prostora. Omamni vonj po topli pijači, ki sta jo ravno pripravljala, nama je silil v nos in grlo, ko sva se po neudobni polici razgledovala po kolikor toliko solidnem prostorčku. Skoraj celo uro je trajalo, da sva si uredila tisto majhno orlovsko gnezdeče. Potem sva nestrpno dočakala, da se je na kuhalniku pričarala prva posodica pijače — in potem še druga in še tretja, pri četrti pa sva oba zakinkala, tako da se je pijača vsa polila, midva pa sva se osmodtla. Bivak je bil res skrajno neudoben in mrzel. V spalni vreči sva lahko vtaknila le noge, bivak vreča pa nama je zaradi neprevidnosti odplavala kot padalo. Kmalu sva trepetala bolj kot šibi na vodi — In pričelo se je tisto brezkončno pričakovanje naslednjega dne — vsaj zame. Tisti
trenutni spanec, med katerim sva polila pijačo, se ni hotel povrniti. Seveda, takrat še ni bilo tako mraz,.. Dare je nekako zaspal, čeprav sem vedela. da bo potem govoril, da ni prav nič spal. Tudi izza vogala je bilo slišati krepko smrčanje Švicarjev. Ko sem jima naslednji dan omenila, da sta verjetno dobro spala, sta to popolnoma zanikala. Ampak to ni bila laž; moški so pač taki in v dolgih letih plezanja sem te razlike spoznala.
Jaz pa sem gledala kot tresoča se miš Iz moke. Se oči nisem mogla imeti zaprtih, tako je čas prepočasi mineval. »Samo da mine še ta noč in jutrišnji dan!« sem si mislila.
Z najinega zračnega bivaka sem opazovala steno. Od nekje zgoraj je v presledkih letelo kamenje. Sedaj v temi in mrazu se mi je zdela stena res taka, o kakršni piše Harrer, res odurna In nevarna stvar. V mislih sem se skušala ogreti v sončnih, rumenih Dolomitih in ob vseh tistih pasje vročih dneh. ko sem komaj dihala od silne vročine. Pa ni nič zaleglo. Mraz je silil prav do mozga, nog sploh nisem več čutila, okrog glave je pihljal zoprn mrzel veter. Le kateri vrag me je nesel v tole ledenico! Ali se splača?
SPOMIN NA MARJETKO
Spomnila sem se svoje Marjete, Ko sem odhajala od doma, se je stisnila k meni in v očkih sta se pojavili solzici. »Saj vem, v katero smer greš! V tisto strašno, saj sem brala knjigo!« ml je rekla. Postalo mi je hudo, najraje bi razpakirala nahrbtnik in prodala vso opremo. Pa je pritekel psiček in v trenutku je Marjeta pozabila name, tekia za psom in se na ves glas smejala. — »Gremo!« In omotična sem sedla v avto in smo šli. Dobro sem vedela, kako nesebično bo rekla, ko bom prišla domov: »Al! si splezala? Bravo, mami! Ti si superl« Tako je tudi bilo. Hvala ti, Marjetka! Zjutraj naju je namesto zajtrka pričakala sitna zajeda, ki pripelje na začetek Preč-nice bogov,
»Zelo prijeten začetek dneva, ali ne?« sem zaslišala Švicarja, ko sem s premrlimi prsti in še vsa trda iskala skrite oprimke v nesimpatičnem apnencu in z derezami na nogah praskala navzgor. »Da, res krivičen začetek!« sta izdavila. Ne vem, ali sta hrabrila mene ali sebe. Sedaj sva imela za petami Švicarja, zato sva na vso moč hitela. Prečnica bogov in Črni pajek sta letela mimo naju. Izstopne poči pa so naju spet prisilile k počasnejšemu tempu. Zmedle so naju preperele vrvi, ki so visele iz previsnih poči in zajed. Tam že ne, tukaj... Tukaj ne, tamle ...
PLANINSKI VESTNIK^^^^mh^MM^BM^MI
Nekoliko sva ugibala, preplezala po nepotrebnem Se en zelo težak raz tež a j in končno našla značilno belo poč, čaz katero pelje čisto prava smer. Od tod naprej bi bilo plezanje celo užitek, če ne bi bilo tako zelo mraz, Crn žleb, popolnoma ko-pen, je bil sicer prijeten za plezanje, pa se mi je vseeno zdelo, da je neskončen. Na desni sva že videla vrti, vseeno pa je trajalo še nekaj časa, preden sva se na začetku vršnega ledišča razvezala.
DROBNI, SVETLI UTRINKI	_
Temačna stena je ostala pod nama, obsijalo naju je medlo sonce in odpira! se je pogled na drugo stran. Mrzel veter nama je na kot nož ostrem grebenu jemal ravnotežje. Šele prav na vrhu sva se rešila tega vrvohodstva. Ostat je le še strah pred sestopom. Pa ni bilo nič tako hudega, šele zvečer na postaji Kleine Soheidegg, ko sva se spet sešla s Špelo in Bredo, sem se zavedla, da je pustolovščine konec.
Dare je bil spet blažen med trojico žensk, ki smo nalagale, da jg bilo veselje. Vse tri smo srečen zaključek prisodile nekim nenavadnim silam. Jaz, na primer, čudovitemu utrinku, ki sem ga videla zjutraj, preden sva vstopila. Dareta smo z vsem tem spravile ob živce in je določil, da je dovolj babjih čenč.
Pa kaj moremo, če nam taki cfrobni, svetli utrinki lahko tako dopolnijo in polepšajo življenje!
Klasično smer v severni steni Elgerja sva 13. in 14. januarja 1990 plezala Marija Frantar In Dare Juhant. Ocena: IV—V, vi-
Ta ko I a J a v Hlnteretrolsserjevi prečnlci v severni steni Elgerja: strmo in gladko
Foto: Marija Frantar
šlna 1800 m, čas plezanja 20 ur. To je bila druga jugoslovanska zimska ponovitev te smer! In prva jugoslovanska ženska.
Odgovornost načelnikov AO
Na 17. aejl komisije za alpinizem pri PZS so se prisotni seznanili s pismom PD Kozjsk, v katerem vodstvo tega društva opozarja na pomanjkljivo usposabljanje In neodgovornost članov njihovega alpinističnega odseka, »kar ima za posledico pogoste poškodbe In celo smrtne nesreče«, v pismu pozivajo komisijo za alpinizem, na) poskuSa posredovali. Tako Je komisija za alpinizem pri PZS naslovila tako AO Kozja k Kot tudi vsem drugim alpinističnim odsekom in sekcijam naslednji poziv:
»Načelnik, namestnik načelnika in aktivni alpinisti z daljšim stažem v alpinističnih odsekih so dolini In odgovorni zagotoviti, da so Izvajajo pravile o sestavi plezalnih navez, na primer alplni&l-tečajnlk, alplnlst-prlpravnlk, pri čemer morajo Imeti tečajniki In pripravniki opravljeno Izpite za ustrezno stopnjo. Načelnik Je dolían zagotovili ustrezno pismeno evidenco o opravljenih Izpitih In Je lahko tudi kazensko odgovoren, Ce pride do nesreče, pa se ugotovi, da nI podatkov o opravljenih Izpitih ali da naveza ni bila sestav-
ljena po pravilih. Seveda pa ne more biti odgovoren, če ni bil obveščen o formiranju naveze oziroma če ni dal dovoljenja za plezanje določeni navezi.«
Drugačen znak PZS?
Na sejah vrhovnih teles Planinske zveze Slovenije in nekaterih planinskih društev se zadnji čas kar pogosto pogovarjajo o zunanjih oznakah Planinske zveze Slovenije tn planinskih društev. Tako je bilo na eni od zadnjih sej izvršnega odbora PZS predlagano, naj bi bil namesto Jalovca simbol PZS proflliran lik Triglava z juga, »vendar ne kot stil iz Iran znak O F«. Iz znaka PZS bi odpadla tudi zvezda. K temu predlogu so bila Izražena mnenja, da bi šlo v tem primeru za velike stroške, kar bi bilo v sedanjem času težko Izvedljivo.
247