706                                  J. Cimperman: Mertvemu detetu.
hohnika], m., ter da je ta beseda rabila tudi v priimek: popu Upiri Lihyj je bil 1047. 1. starorusk pisatelj. Miki. les. XVIII. in 1059. A kaj si je: prilog? To bode ali: concubinus, kajti srbski znači: priložnica, concubina, Mikalja, ali morda še verjetneje: incubus, ker imamo češki: pfilozenv, super impositus, Vusin, priložiti, auf etwas legen: omoč kus sukna, a tak pf ilož na bolave misto, Jungmann; poljski: przvledz, przvlegnač, sich daneben legen, a tudi: sicb d ar auf legen, Linde A. ,,incuhus" je tukaj zopet isto, kar ,,vampir". To nas uči, da je nekdaj volkodlaštvo bilo jako razširjeno mej našim narodom. Srbi tudi verjemo, da vjedogonje ali jedogonje „po planini izvaljuju drveta te se njimi biju izmedju sebe" [Vuk v rječniku na 251. strani]. Brez nobene dvojbe je: vjedogonja pravotno lice te besede, katero je primeriti k slovenskemu vedomcu". (Prim. kar o „premrlu" piše prof. Erjavec v letopisu Matice Slovenske za leto 1883. na 228. strani.)
(Konec prih.)
Mertvemu detetu.
Ognil si se grehoti, Prevaram in praznoti,
Hudobi vsej sveta, Ki nam blaženstvo kaže, Hlinavski srečo laže
Ter nas v propast peha.
Stoječ pri tvojem odri Spominam se, kar modri
Pisali so možje: Presrečen, ki objame, Otroka smrt ga vzame
Od matere drage.
Zato mi solz nobena, Iz toge porojena,
Pogleda ne kali; Saj tvoj nasmeh svedoči: Lehko sveta se loči,
Kdor se na svet rodi!
J o s. Cimperman.
Led cvetjem v lučij sredi, t? Moj otročiček bledi,
Pokojen mrtvec spiš; A vender bled in mrtev, In grobu zgodnja žrtev, Na smeh se mi držiš.
Ljubila sinek zlati, Presrčno te je mati,
Kliče zaklad te svoj ; Nje upe, vroče želje, Bodočih dnij veselje,
Vse zagrebo s teboj.
A le zasiij, lopata, Rodice upom vrata
Do lepih, svetlih dnij! Dosegel ti si srečo, To lajšaj bol ščemečo,
In vstavljaj jok očij!