Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojcm dnevnikn Josip Levicnifc, Ijndski nčitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidis, hvalevrednega Blišiš, koristnega skuBiš, zapiši I — Po tej poti otmeš maraikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati aam sebi stalni Bpominek po prislovici latinski: ^Litera seripta manet", ali po našem: nZapiBaua čerka ostane". 11. dan septembra. (Judovsko svetišče v Leopoldovem mestu in večerna bojža služba v taistem.) Zvedevši o sprelepi stavbini krasoti judovskega svetišča (sinagoge) v Leopoldovem mestu (Wallischgasse), ter o posebno lepem petju, ki se navadno ondi pri javni božji službi sliši, mikalo me je že dalj časa, prepričati se tudi o tem djansko. Nocoj, kot v petek, proti večeru napotilo se nas je mnogo tovarišev proti Leopoldovem mestu; kajti s solnčnim zahodom pričenjajo men- da Izraeliti že svoj praznik, t. j. saboto, z javno božjo službo, in kakor sem danes vidil, vsaj na Dunaji posebuo lepo in spodbudno, pač marsikakemu katoličanu na osramotenje. Najpred naj vendar povem kaj o sprelepi stavbi. Edino, kar je pri njej obžalovati, je to, ker je preveč stisnjena med sosedna visoka poslopja; — v vsem drugem pa je arhitekt g. L. FSrster postavil poslopje, ki mu bo delalo čast, dokler bo ono stalo. Pozidano v orientalskem (mauriškem) slogu, ter obernjeno po judovsko-obrednem pravilu proti izhodu, je razdeljeno v tri oddelke, zmed katerib je srednji nekoliko vzvišen, in nosi verh sprednje strani ravno nad glavnim vhodom božje-zapovedni tabli. Že zunajnost te zgrade daje pričakovati kaj nenavadno sprelepega v znotranjih prostorih, in to pričakovanje bo najdel vsakikdo opravičeno, kdor se hoče vanjo potruditi. Storimo v duhu to tudi mi. Kakor sem že omenil, je razdeljeno svetišče v tri oddelke. Stranska imasta obadva dvojnate galerije (stranske kore) eno nad drugo, vse sprelepo in uraetno iz vlitega železa narejeno ter vravnano za ženski spol, ki po obredovih pravilih mora biti ˇ sinagogi ločen od moškega. Srednja ali glavna ladija nima oboka, ampak kot krov služi ji steklena streha, ki je razdeljena v tri oddeike, v katere so vdelane umetne olepšave iz raznobarvne stekleuine. Neizrečeno lepo se to k celoti svetišCa poda. Akoravno dobiva ono skoz to že dovolj svitlobe raz višave, je vendar za večerno božjo službo priredjenih 500 plinovih lučic, ki arbitektoničnim olepšavam, zlatim dekoracijam po stropeh stranskih ladij, ter raznoverstnim živobarvnim slikarijam po stenah dajo resnično tako čarovito blisčavo in lepoto, da skor ni izrečti. Orientalskim pripovedkam iz »tisoč in ene noči" bi se to primerjati smelo. Presvetišče zagernjeno je bilo z visokim, dragoceno z zlatom nadanim zagrinjalom, in pred taistera stalo je čvetero visocih svečnikov, 2 z dvanajsterimi, 2 pa z sedmeriini gorečimi svečami. Ob sredi pred zagrinjalom imel je rabiner svoj molitevni pult in stol, prepeval svoje himne, in (če sem prav štel) šestnajstero njemu ob obeh straneh stoječih dečkov odpevalo mu je v izverstnem soglasji tako, kakor bi kaj enacega tu ne bil nikdar pričakoval. Božja služba je bila od vercev obilno obiskana, ki so pogosto zagnali pol-glasno molitev in žebranje. Edino, kar se mi je čudno zdelo, bilo je to, da so bili vsi in skoz ves čas obreda pokriti, kar srao posnemali, se ve, tudi mi nazoči tovariši. Vklub nastopivše noči smo ostali do sklepa obreda v sinagogi, kajti kaj enacega se ne vidi in tudi ne sliši ravno vsaki dan. II. dan septembra. (Poslopje ogerske telesne straže (Leibgarde). Do 1. 1848. so imele razna k Avstriji spadajoča kraljestva (za ogersko in lombavdo-benečansko se vem dobro spominjati) pri cesarskem dvoru lastno telesno stražo. Vsled prežalostnih dogodeb onega leta v ravno imenovanih dveh kraljestvih pa bile so te straže razpušene. Naši časi presukali so to reč zlasti na Ogerskem na boljše, toraj vpeljala se je ogerska zopet vnovič. Že 20. avgusta sem o pogrebu F. Z. M. Wernhardt-a videl nekoliko jako krepkih možakov te straže, ki so se odlikovali s svojo škerlatasto, obilno z zlatnino obšito obleko. Danes pak sem na sprehodu prišel ob zapadni strani Jožefovo-mestnega glazis-a do orjaškega poslopja, ki se ravno postavlja (ali vsaj čisto prenavlja), ter ima namen biti domovje ogerske telesne straže. Marsikaki madžarski velikaš, ako stoji v pervi versti bogatincev, nima enake palače, kot je ta sgrada; al na Dunaji hočejo menda pokazati svoj nlni smo mi". Da ta narod na svojo čast mnogo morebiti (morebiti še preveč) derži, je že stara resnica, toraj tudi ne gleda mnogo na stroške, kjer gre za to, da se dela »veter". Pa, — pustimo vsakemu svoje veselje, zlasti, ako sara plača.— 12 dan septembra. (Cerkev nezedinjenih starovercev (Gerkov). Cerkev Marije Snežnice. V dvorni kapeli (vnovič). Cerkev ,,Maria Hilf v okrogu tega imena. Cerkev sv. Lorenca ,am Schottenfelde". K. k. militarisch-geografisches Institut. Obhod okoliinokoli znotranjega mesta.) Ker se je bil jel čas mojega bivanja na Dunaji nekako hitro stekati, sem želel današnjo nedeljo (visoki praznik Marijnega Iraena) ozirati se, kolikor nar več moč, po znamenitostih dunajskih. Pričel sem pri cerkvi nezedinjenih starovercev, ki stoji v znotranjem mestu, Bam alten Fleischmarkt1', in je posvečena presveti Trojici. Kar sem rekel o krasoti judoske sinagoge, da bo delala čast arkitektn Forster-u, dokler bo stala, to smem rečti z vso pravico tudi o arhitektu Hansen-u, ki se je s tem delom zaslužil spričalo preumetnega bistroumja. Kakošno pravico na priznanje in vedno hvaležnost od strani svojih so-vercev ima pa še le g. baron Simon Sina, ki je čisto na lastne stroške dal pozidati to cerkev, iu s tem si postavil sam že v življenji prekrasni spominek, ki bo na stoletja delal ime njegovo neumerljivo. Sicer je potisDJeno tudi to svetišče v tesni kraj (kakor sploh ves znotranji Dunaj kaže, kako so spredniki rili s svojimi poslopji eden do druzega); vendar pa je postavljeno tako proti solncu, da človek njegovo lice lahko bolj natancno ogleda. In kakošno lice ima ono? Kar ti čisti bizantinski stavbeni zlog more predstaviti lepega, vidiš tu; temu pa je dodala še gibčna roka umetnega slikarja Karola Rahl nenavadne krasote. Kot krona služi licu impozantni zvonik z okroglato kapeljno streho. Da se je pri postavljanji te cerkve ozir imel na starodavne, — raorebiti perve kristjanske čase, kaže prostorna, nizka, od mnogih stebrov podperana lopa (Vestibul); marmeljnaste stene pak in umetne slikarije po oboku pa pripravljajo že tu oko obiskovalčevo na dragocenosti, katere ima občudovati v znotranjem svetišču. Marmeljnasta tabla z gerškim in nemškim napisom blizo vhoda ima nalogo, naznanjevati sedanjemu iu prihodnim rodovom velikodušno radodarnost barona Sina-ta kot postavljavca te prekrasne hiše Božje. Kar pa zadeva njeno znotranjo lepoto, si izposodim izraz za to od slovečega nemškega strokovnjaka. ki pravi: ,,die reiche innere Ausschmiikung der Kirche erhebt dieses Gotteshaus zu einer der interessantesten Merkvviirdigkeiten Wiens". Kdor premnoge, prezale in preumetne dunajske zidarije pozna, labko potem ve, kaj si ima misliti o krasoti tega svetišča. Zelenkasti in rudečkasti marmelj pokriva njegove stranske stene; obok je preuraetno slikan in bogato pozlačen; ob desni strani je postavljen dragoceni prestol in poleg taistega se nahaja dvoje velikih slik. Altar je sostavljen po staroverski šegi iz dveh oddelkov. Glavni. pravi darilnik je za sprednjim (ki pa ne nosi nobenega kipa, ampak je narejen iz samih slik ali tabel) tako prikrit, da se v taistem le kaj malega skoz trojne vhode, ki peljajo od spredaj do njega, videti more. Vse pa, tako altarja, kakor tudi mašna oprava, kaže očitno, da kakor se pri zidanji, tako tudi pri omišljevanji ravno imenovanib stvari na visokost cene ni imel nikaki ozir, arapak da je berž ko ne veljalo geslo: naj velja, kar in kolikor hoče, da se le po lepoti in dragocenosti odlikuje. In se tudi! — Da se pri toliki skerbljivosti za povzdigo Božje službe tudi ne pušča v nemar cerkveno petje, je lahko verjetno; — vjema se resnično tudi popolnoma z vsem, kar se v tem svetišču sprelepo, prekrasno imenovati zamore. Ker (kakor mi je že od mojih prejšnih popotvanj po Hervaškem znano) staroverska božja služba precej dolgo terpi, meni pa se je po pfogramu naprej mudilo, sem svetišče pred skončanjem obreda zapustil v željah, gotovo še eno nedeljo priti, in sicer posebno zarad sprelepega petja. (Dalje prihodnjič.)