D»niea izhaja vsak petek načeli poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. CO kr., za i>..l lota 2 sld. 4o kr.. za ¿etert lota 1 gld. :»> kr i tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld.. začetert leta 1 gl.; ak.» zaa»-ue na ta dan praznik, izule liani«» dan f-pre.i.
Tečaj ZXXIV.	V Ljubljani, 16. grudna 1881.	laist 50,
Sto fe — «ti ga reci
[Ob koncu xv. leta.)
Neizrečeno milo so peli zvonovi ob koncu sv. leta
0	večernem mraku. Kdor je poslušal v mestu vse zvonove po cerkvah peti, ali kdor je na potu po deželi se znašel in slišal mile glase po Vsih farnih cerkvah, po vsih podružnicah, po gorah in dolih ne vém, kakosno sorce bi mogel imeti, da bi ga to naj globokeje ne ginilo in ne pretreslo.
Kako pa je zvonilo v tvojem sercu, čitatelj? Ko-likrat si opravil sv. leto? Če ne večkrat, menda vendar saj enkrat vredno in goreče? Mnogo, prav mnogo vasi po Slovenskem je zaupljivo, po kterih so se vsi prebi-vavci očistili v sv. letu. O Bog daj, da bi vsi ostali stanovitni! Kako srečna je hiša, v kteri so vsi očišeni in zdaj v milosti božji! In kteri so večkrat opravili, kolikim dušam v vicah se je pomagalo!
Kaj pa s tistimi, kteri so zavergli milosti sv. leta, ki niso opravili, se nič poboljšali, ali se v pregrehe po-vernili? Ako si izmed tacih, ali moreš veselega serca biti? Morebiti je bilo to zadnie sveto leto za te. Poglej na žepno uro, ktera minute ali celó še sekunde kaže, dobro poglej, kako naglo naglo se kazavčki naprej su čejo, in spomni se: vse tvoje minute, tudi tvoje secunde so štete. Kako škoda je za vsako, ki jo zapraviš, ako pomisliš, da vse so ti le zato dane, da bi delal za zve-
1	i canje svoje duše. Ti študiraš, učiš, pišeš, kupuješ, prodajaš, denarje šteješ, orješ. sekaš, voziš, sediš, dremlješ, po cestah in ulicah postopaš, -- pa glej: vse to je čisto zgubljeno za večnost, ako ni saj posvečeno z dobrim namenom, z namenom: — Vse Bogu na čast in duši v zveličanje! Oštej zlasti dneve in ure preteklega sv. leta in pomis'i, kako neznansko veliko si zgubil, ako se nisi z Bogom spravil v tem času velicih milost bož)ih!
Ali hočeš še naprej tako prederzno delati? Nikar. Se enkrat: Nikar! Hitro pojdi in stori zdaj v Adventu, kar nisi storil v sv. letu.
Si slišal, slišala, kaj se je strašnega pripetilo na Dunaju v „Ringteatru"? Zlo ob tistem času, ko se je drugod pri napolnjenih cerkvah pél „Te Deum", ali ko so pohlevno, kakor z nebeškimi glasovi zvonovi peli h koncu sv. leta, — takrat se je tudi omenjeno kaza-
liše nap »Inovalo z radovednimi pledavci in poslušavci, naj veči del z močnimi in mladimi ljudmi, celo z otroci! So li ti mislili na »v. leto? Ali mar ua sodbo večnega Sodnika, pred kterega so v tako malo minutah imeli stopiti? In ko so se imeli zastran sv. leta odgovarjati, satn verni Bog ve, kako so se pri tem spraševanji izgovarjali, zagovarjali, kako obstali?
Časniki pravijo, da je bilo kazališe pred kaj Časom znano po svojih poeutnih igrah. Zdaj je vse ravno radovedno čakalo, kako bodo oči in uše?a pasli, k;.ko se razvese jevali. Pa neutegoma, ko se ima igranje p ičeti, se po nesreči nekaj vname, ogenj se s toliko naglico razširja, da se vsim v glavi meša in ne mislijo s pre-vdarkom, kako bi se tisuč ljudi rešilo. Bilo je že vse v ognjenem morji, ko so na gornjih mostovžih še le zvedili, da g'»»i. Malo primeroma se jih je rešilo. — njih večino je ogenj zagernil, plinov smrad zadušil, veliko se jih tudi med seboj peterlo, ko se je vse dervilo k vratam in so izhoda iskali. Blizo 1000 jih je končanih. O prežalosten konec sv. leta za te nesrečne! Reveži! Bog hotel, da bi bili saj kesanje (grevingo) čez svoje grehe obudovali.
Časniki nemški popisujejo telesne nesreče, ki so se zgodile, nikjer pa nismo čitali, da bi kdo omenil, kaj in kako je z dušami teh revežev? To je današnjega Časa lastnija, to je liberalna era! Razdraženje nad zadolženimi, pravi eden dunajskih listov, je strašno; nič pa ne omenja greha, če ni tudi le-td kriv!
Svet se rad posmehuje Čednosti, zatajevanju, sploh keršanskemu življenju. Tudi ni brez tacih, ki se norčujejo z opravili sv. leta. Prašajmo pa umetle obojnega plemena: kteri so zdaj srečniši? Kteri se ne kesajo? Kteri 80 zadovoljni: ali tisti, ki so vse svoje želje spol-novali in mesenosti služili, ali pa oni, ki so zatirali hude nagnjenja ter živeli po duhu in nauku sv. evangelija? „Spominjaj se poslednjih reči pri vsih svojih delih", — ali ni to naj boljše zdravilo? —
Iu zdaj še dober nauk ob koncu sv. leta. Kaj je storiti v nevarnosti? *)
V nevarnosti beži otrok k očetu ali materi, pišček pod kokljine peruti, celo sicer plahe živali se rade za-
*) Gl. ,,Das grosse Gnadcnmittel", Heiur. Kreuzberg, Mainz 1881, str. 437 -439.
tečejo k človeku v nevarnosti; človek pa naj v nevarnosti iše brambe in pomoči pri svojem Bogu.
a)	Ako smo v dušni nevarnosti, ako se bliža skušnjava : moramo moliti. Po nauku nekega pušavnika bodi kristjan kakor človek, ki ima ogenj v eni roki, pa v drugi roki vedno vodo nosi, da jo ob času sile zamore na ogenj vliti." Ogenj je skušnjava, voda pa molitev. Ako vžiga og<inj skušnjave, ga moramo precej ugasiti z milostno vodo molitve. Sv. Tomaž Akvinski z dru gimi bogoslovci uči, da nas dolžnost veže moliti, ako skušnjave ne moremo drugač premagati. To veljd posebno v skušnjavah zoper sveto čistost.
b)	Ako sido v telesni nevarnosti nas straši brit kost smertne težave: moramo moliti. Tudi v tej oko-lišini je dolžnost moliti. (Dozdaj nismo še brali, da so uni reveži v „Ringtheatru" k Bogu klicali, molili. Morebiti popisovavei niso vsega povedali, ker ni moč drugač misliti, razun da saj boljši izmed njih so k Bogu, k Mariji klicali, kesanje obudovali ) Kakor se pri silovitem posorišu hiti po vode, piše Drexelerius, tako moramo mi ob času sile k molitvi hiteti.
c)	Ako hude nadloge zemljo pokrivajo; ako hudobija z bogoskrunsko roko trese znožje prestola in guglje
f»ri vratih sv. Cerkve: moramo moliti. Tudi tu je mo-itev svera dolžnost. Zaničevanje in oskrunovanje božjih in človeških postav poguba tolikih duš» rop v svetišu, sploh: časna i;i več a . milijonov ljudi nam ne more in ne sme vnemama biti. Ako smo pri tcn merzli, je naše serce pač mertvo za Boga in njegovo sveto vero.
Cerkev sama moli. Kliče tudi vsim svojim otrokom, da naj molijo; zbira jih k oltarjem, da naj molijo. Vsak zvest otrok matere Cerkve posluša ta glas, hiti k oltarjem, verže se pred Jezusa v naj svetejši Skrivnosti in daruje mu dar molitve. Da boš to premogel opravljati s pridom, moraš ohraniti milost sv. leta, moraš sam biti v gnadi božji.
VettKanmha slovesnost r Hitnu r god neomadeianega spočeta 1881.
(Dalje.)
Cerkveno povzdigovanje kacega prijatla Božjega se v cerkveni besedi imenuje kanonizacija (bi djal, po-svetnikovanje,». To pa ima več stopinj. Na pervo sv. Oče postavijo odbor za to opravilo, nekaj kardinalov in druzih učenih in za to spretnih gospodov. To j« pre-iskavna soduija in služabnik Božji se od takrat imenuje „Častitljivi" (Venerabilis). Kadar ta sodnija dokonča svoje silo natančno in ojstro delo, kakor je bilo že omenjeno, — potem papež s kardinali in škofi zopet molijo za razsvitljenje, eden kardinalov ima veliko mašo v v cerkvi sv. Petra, potem se b-re papeževo pismo, v kterim se zadevni služabnik ali služabnica Božja razglasi za Zveličanega (Zveličano, Beatus, Beata); dopusti se, da se leti po kakih posameznih deželah, samostanih, cerkvah itd. sme častiti in na pomoč klicati: zapoje se zahvalna pesem, med ktero se odgerne tudi podoba, ali podobe novih svetnikov, ki je do takrat zagemjena; kanoni na Angelskem gradu zagerme (kadar namreč Kim ni v rokah sovražnikov, kakor zdaj), zvonovi se oglase, škofje in mašniki z vsim ljudstvom pokleknejo hvalit usmiijenega Boga, ki je češen v svojih izvoljenih, in počastit novega blaženega. Ako se potem na prošnjo Zveličanega najmanj dva čudeža še zgodita in po novi preiskavi s prisego dokažeta in poterdita, na-sleduje kanonizacija, tretja stopinja, to je, sv. Oče (navadno v šen Peterski cerkvi) slovesno naznanijo, da ta ali ta služabnik, služabnica ali služabniki Božji so
pravi svetniki in smejo se po vsem katoliškem svetu kot taki častiti in na pomoč klicati.
To poslednje se je godilo zdaj v praznik neoma-dežanega spočetja presv. Marije Device v Rimu.
Sleherni tedaj lahko vidi, da to djanje je silo natanko in ostro, — ne papež ali kdo drugi ne more koga storiti svetnika., to stori le Bog sam 8 svojo milostjo, in tudi le Bog sam koga razodene in poterdi za svetnika s čudeži in dobrotami, ki jih ljudém skazuje na prošnje tacih prijatlov Božjih. Katoliška Cerkev se tudi v tem skazuje kakor steber resnice in po častitljivosti svetnikov kakor čista, neomadežana nevesta Jezusa, Jagnjeta Božjega, ki je začetnik in dopolnovavec vse svetosti, vsega zveličanja.
- Ali se to pogosto godi, da Cerkev zveste služabnike Božje prišteva med svetnike?
V sedanjem stoletji so se v Rimu obhajale 4 slovesne kanonizacije, in sedanja v praznik neomadežanega spočetja je bila péta; poprej pa že 100 lét ni bilo nobene.
Perva v sedanjem stoletji je bila 24. majnika 1807, v praznik presv. Trojice. Takrat so papež Pij Vil za svete razglasili tri svetnice in dva svetnika; le-ti so: Angela Meriči, Koleta Boilet, Hijacinta Mareskotti, Frančišk Karacciolo in Benedikt Moro. Kakor dandanašnji, tako so bili tudi takrat žalostni časi za sv. Cerkev in sv. Oče so pomoči pričakovali na prošnje novih svetnikov, kakor je pričakujejo tudi sedanji papež Leon XIII od novih prijatlov Božjih, ktere so ravnokar v novo čast povzdignili. Takrat je sv. Cerkev stiskal Napoleon I, še celó tisto kanonizacijo je begal, ker prelomil je bil prederzni samosilnik s papežem storjeno zavezo in francoski general Ramèl je bil s 24 dragonarji z golim mečem priderl v rimsko mesto. — Pomoč je bila sv. Cerkvi res prišla čez nekaj ča«a, sauaosilnik je bil celó s prestola veržen in z drugimi deželami vred je bil tudi Rim nadleganja rešen. Takó, se smemo zanašati, bojo tudi zdaj povzdignjeni svetniki gotovo opravičili priča kovanje papeževo in katoliških narodov, Rim v ne predolgem č tsu rešili framasonskega trinoštva.
Druga slovesna kanonizacija je bila 26. majnika 1839 pod papežem Gregorijem XVI. V čast povzdignjeni so bili štirje svetniki in ena svetnica; le ti so: Alfons Ligvorijan, Frančišk Hieronim, Janez s Križa, Pacifik, in Veronika Julijanska. Sv. Cerkev je bila ob tistem času posebno stiskana in žaljena od prederznega protestanta Prusa z vsilovanimi mešanimi zakoni. Vojskoval se je zlasti junaško zoper slepe derzovitosti Kolonijski nadškof Droste Vischering; Cerkev je poslednjič častitljivo premagala.
Tretja slovesna kanonizacija se je godila pod papežem Pijem IX, in sicer 8. rožnika 1862 v Rimu v cerkvi sv. Petra. Junaki v slavo očitnega češenja povzdignjeni so bili naslednji blaženi: Mihael De-Santi in 27 preslavmh japonskih mučencev. Povabljeni so bili vsi škofje katoliške Cerkve, pa začeli so se že bili naj bolj žalostni časi za sv. Cerkev, kteri še zdaj prejenjali ni30. Katoliške vlade in vladarji so zapuščali svojo lastno mater katoliško Cerkev, in laški kralj Viktor Emanvel ni pustil laškim škofom dajati potnih listov za Rim, ker framasoni so gotovo čutili, da škofje o tej priliki ne bodo molčali, temuč bodo ob enem poterdili pravico in potrebo časnega posestva za papeža, in da bodo protestirali zoper oplenjenje sv. Očeta. Prišlo je pri vsem tem 250 škof »v in slovesnost je bila velikanska, pa tudi škofje^ so izveršili svojo oporeko.
Četerta kanonizacija se je obhajala 29. rožnika 1867, ravno na osemnajststoletnico obhajanje, odkar sta bila apostolska poglavarja 88. Peter in Pavel za sv. vero življenje dala. Pred vsim svetom za svetnike razglašeni
so bili takrat blaženi služabniki Božji: Leonard Porto-mavriški, Pavel s Križa, Peter Arbues, Nikolaj Pik in njegovih 18 tovaršev marternikov, Josafat KanČevič, nadškof v Polocku v ruskem cesarstvu, pa blažena Germana in Marija Frančiška od petčrih r£n. Sv. Oče Pij IX so o tej priliki napovedali Vatikanski vesoljni cer kveni zbor. Tudi o tej priliki so škofje protestirali zoper oropanje sv. Očeta, in ako preganjanje ni bilo še pojenjalo, kak» r danes še ne, je pa katoliška Cerkev v duhovnem pomenu veliko pridobila z razširjanjem sv. vere po daljnem svetu, zlas'i po Ameriki, pa tudi Aziji, Avstraliji itd., pa tudi v Evropi po Angleškem, število škofij se je do stermenja narastlo, in gotovo je, Če zmaga tudi na samem Laškem in drugod po Evropi nekoliko pozneje pride, bo zato pa toliko slavniši. Naklonjevanje naj mogočniših vldd se je jelo zoper vse pričakovanje jasco kazati in veliko rešenje se približuje.
Ta zvezda upanja je posijala z nastopom Leona XIII in še posebej zdaj o Času pete slovesne kanoniza-cije v tem stoletji, 8. grudna 1881. Ta se sicer ni godila v šen Peterski cerkvi, kakor druge, ker je papež še jetnik in toraj Cerkev v žalovanji, ampak v velikanski kapeli nad glavnimi cerkvenimi vrati; zato pa ni manj častitljiva in slavna, posebno zarad silne množice pričujočih Škotov, ne mara več, kot jih je bilo kdaj v prešnjih časih.	(Dalje nasl.)
£a# za rdelezeranfe odpustkov in oprart/anje predpisanih dobrih det•
Že je bilo od ?povedi in sv. obhajila kot navadnih pogojev za popolnoma odpustke povedano, da se zamore a!i spoved sama, kakor tudi spoved in sv. obhajilo skupaj opraviti ali na ravno tisti dan, na kterega so odpustki podeljeni, ali pa tudi že prejšni dan vsled že navedenega papeževega določila od 6. oktobra 1870. *) Da bo pa mogoče dan spovedi in sv. obhajila določiti, treba je naj poprej vediti, kteri je tisti dan odpustkov ali dan, na kterega so odpustki podeljeni. Ta dan, kakor tudi vsak drugi daljši ali krajši čas za odpustke, o kterem ali od kedaj do kedaj je mogoče odpustkov vdeležiti se, je določen v papeževem pismu ali določilu za vsa-kteri odpustek posebej.
Cas za vdeleževanje odpustkov je včasi daljši, včasi krajši. Včasi terpi ta čas več mescev ali včasi tudi celo leto, kakor na primer o kakem svetem letu; večkrat terpi cel mesec, kakor je mesca majnika za opravljanje šmarnic; včasi terpi celi teden, kakor v osmini presv. Iinena Jezusa in Marije; včasi ie en dan, kakor na dan vpisovanja v kako bratovšino; včasi le eno samo uro, kakor je na primer perva ura po večernem angelskem
*) Gl. ,,Vrais principe* et conditious pour gagner led indulgences". par Cloquet, str. 56 in 57; gl. tudi „Theologisch-praktische Quartalschrift'', Linz, 1879, I. zvezek, str. 140 in 141. V tem zvezku str. 138 146 je spis o pogojih za vdeleževanje odpustkov po naj novejših cerkvenih določilih pod naslovom ,.Erfordernisse zur Gewinnung von Ablässen nach den neuesten kirchlichen Entscheidungen". Enak jedernat spis tega zapopadka glej dalje v ,,C vetji z vertov sv. Frančiška", v Gorici, 1880, kjer se nahaja daljši spis o odpustkih sploh, zlasti tretjega reda, tako med drugim: ,,Od kod in kaj so odpustki", 7. zvezek str. 194—196, potem: ,,Kako se morejo dubivati odpustki", 8. zvezek, str. 22G—229 in; „Popravek in dostavek", 10. zvez. str. 291. — Oboje, „Qu*rtalschrift" in „Cvetje", piše na kratko in prar dobro o pogojih za odpustke; zastran „spovedi vsaj enkrat na teden" sta pa s P. Maurel-om in njegovimi prestavami enakih misel.
zvonenji za tiste ki v tej uri molijo psalm ,,Iz globo-čine44, s pristavkom „Gospod, daj jim večni mir.. ali pa, če tega psalma ne znajo, ako molijo očenaš, Češenamarijo in ,Gospod, daj jim..."; včasi terpi pa le nekaj minut, kakor postavim, ko zvoni zjutraj, opoldne, zvečer angeljsko češenje.
Čas za vdeleževanje odpustkov je zaznamovan v bukvah za odpustke, *) včasi tudi v kakih drugih molitvenih bukvah, ali ua kakih podobicah ali listih za dotično bratovšino, pobožnost ali molitev. Ondi se bere na primer od bratovšine Naše ljube Gospč: „Popolnoma odpustki so: v dan sprejetja ali vpisovanja; 31. maja; v god neomadežanega spočetja Marije Device itd. Ti dnevi so torej dnevi za vdeleževanje popolnoma odpustkov. Od bratovšine Jezusovega Detinstva je pa brati: Popolnoma odpustek je povoljni dan od Božiča do SveČ-nice, potem od Velike noči do zadnjega dne velikega serpaoa; čas za vdeleževanje odpustkov je tukaj ves čas od Božiča do Svečnice in od Velike noči do zadnjega dne velikega travna.
(Dalje nasl.)
O MKtarievi tomboli.
(Konec.)
3. Zdaj ima besedo srednji in bo odgovoril vsim tistim, kteri menijo, da sta pervi in drugi nekoliko piv ostro govorila. Kajti res so nekteri, ki pravijo, da s kaznovanjem in pretepanjem se ne opravi vse; to ježe zadnje in pregovor veli: „Kjer je veliko tepenja. je malo vžitka".
Na pervi pogled bi utegnilo to res zatožbo zoper parkeljne podpirati. Vendar tudi v tem slučaji se ne bojim za miklavževee, kajti to so navihani ljudje in zraven miklavža napravijo tudi lepega — ang«-l a. Le kadar angelj ne zadostuje, takrat nastopi parkelj svojo službo.
Tudi jaz sem te misli, da ni nič lepšega na svetu, kakor je dober nedolžen otrok, ki vselej na pervo besedo vboga in znd lepo pobožno moliti. Nek duhoven so nkii, cia bi hoieli tacega angeljskega o t ročica postaviti na prižnico, da bi tam svoje nedolžne ročice povzdigoval in kleče molil, da bi ga vidila vsa soseska, gotovo bi bilo ginljivo kakor še tako lepa pridiga. Za take seveda je angelj že zadosti; taki 6e dajo v< diti z lepo besedo. Ali tacih blagih otroč čev, tacih krotkih jagnji-<ev, — mladih svetnikov dan danes ni dokaj. Večidel se že otrokom zagrize v mlado serce marsikaka tako huda bolezen, da se ne da ozdraviti z drugačnim zdravilom, kakor z leskovo mastjo, z brezovim ol jem, ali pa s tistim znanim „španjskim" zeliščem. Tudi sv. pismo pravi: „Nespamet se dečkovega serca terdo derži; pa krotivna šiba jo prežene (Preg. 22, 15,. — Moj prijatelj je pred par leti imel silno hudobnega šolarja, ki ni bil le sam za-se zlobnež, ampak je tudi druge kvaril. Velikokrat ga je opominjal, svaril milo in rezno; pa nič ni pomagalo, bolezen je bila čedalje huja. Slednjič seže po šibo — in ta ga ozdravi. Sam mi je smeje se pripovedoval: „Dve ali tri gorke sem mu naložil; precej drage so bile, pa so pomagale, potlej je bil naj lepši mir". (Bil je namreč tožen [scil. omenjeni prijatelj] in obsojen plačati za to 5 gl. kazni.)
Sv. pismo pravi dalje: ,.Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno stra-huje" (Preg. 13, 24). In skušnja nam spričuj»', da otroci,
*) Na primer „Odpustki", spi.al P. Sajevie ; se dobivajo v Ljubljani pri bukvovezu Ničman-u.
*
kterim se v mladosti predobro godi in preveč prizanaša, postanejo redkokrat prav koristni udje človeške družbe; koliko pa nasproti izda modjo strahovanje, nam je porok znani klasični pregovor: „Šiba novo mašo poje". Da se novih maš sploh zdaj veliko manj p"je, kakor nekdaj, to je znano; kako pa je šiba s tem v zveži, ne bora preiskoval, ampak le to rečem: nikar mi ne nadlegujte miklavževih prodajavcev zarad parkeljnov, ampak veseli bodite, da vam vsaj enkrat na leto resnico pred oči stavijo: „Blagor mladenču, ki je jarem nosil od svoje mladosti!"
4.	Začetkoma je bil tu<ii četerti perst — zlatnik namenjen, da bi kaj rekel, pa se je zbal poslušavcev, da bi ne godernjali zastran dolgosti, zato odstopi in prostovoljno prepusti
5.	besedo raazinčku. Ta mali pritlikavček pri kraji je na glasu, da rad toži, in pravi, da si upa za-tožence naj lepše s tem opravičiti, ako zatoži — par-keljna samega.
To veste, da parkelj je podoba satana. Satan pa e zastaran grešnik, in ker je dobrega spomina, bi mi, da se je v teku časa dokaj naučil. V začetku se je nekako drugač vedel, kakor zdaj. V raji n. pr. se je v kačo spremenil, splezal na drevo, in je tako prav z lahko Evo zapeljal. Naj pa zdaj to poskuša, naj se spremeni v dolgo pisano kačo in naj se privali skoz vrata in zvija po sobi: j"i, !;ako bi bežale ženske pred njim; pa ne le ženske, ampak tudi raožki, ker take kače bi špirit ne umoril. Kaj pa ¿e le, ko bi pokazal kremplje in svojo drugo pravo podobo! Vse bi bežalo!
Zato je zdaj satan svoi lov drugač pričel: postal je framason (frajmavrar)! V sredi je ostal še zmiraj stari zlobnež, le od zunaj je zdaj neznansko eleganten (olikan): kremplje je skril v naj lepše rokovice, svoj strašni umazani obraz je ves pokril z lažnjivo krinko in njegovo govorjenje je silno prijazno; sploh je on — češ da — naj učenejši, naj pravičniši, Daj bolj olikan, in do bližnjega poln ljubezni in usmiljenja — od pete do verh glave „poštenjak" — dokler ni prilike, da bi kje svojega gospoda okradei, ali s toliko in toliko tisuči iz tujega žepa na tuje jo popihal! Naj tu omenim le samo otročje zadeve; kajti otroke naj raji lovi, ker vč, da je ž njimi vse vjeto. Tam na Francoskem in Belgijskem je n. pr. nasvetoval, naj se šole vzamejo redovnikom in duhovnom, češ, da premalo znajo, da bi otroke učili; posvetni učenjaki naj šole povzdignejo — tako pokriva svoje zlobno zapeljevanje z učenostjo! Tam gor na Nemškem so kraji kjer stanujejo katoličanje, prote-stantje in judje skupno, tedaj so večkrat primorani mladi judje, katoličanje in protestantje hoditi vsi v eno šolo. In da bi se kaka krivica protestantom ne zgodila, ne smejo katoliški otroci po svoje moliti; da se mali judje ne bi žalili, naj tudi protestantje ne molijo; zavoljo gole pravičnosti in enakopravnosti naj zgine vsa verska po-božnost tudi iz šolskih knjig — malih dušic želi satan, na zastavo pa piše ».enakopravnost"! In koliko ,.ljube-zen", koliko „usmiljenje" ima satan do otročičev: po nobeni ceni jih ni v cerkev puščati, cerkveni zrak za nje „ni zdrav", po leti zarad vročine, po zimi zarad mraza ne: bi dobili davico, merzlico, sušico itd. — za mlado telesce hlini usmiljenje, da bi pograbil nedolžno duš;co! Drugod spet mladino uči olikanoš-ti. Zavoha kje kako prav pohujšljivo knjigo in berž začne hvaliti, kako krasna pisava, kako lep jezik, vzvišene misli itd., — kdor tacih knjig ni bral, ne znd olikano govoriti — oliko jezika reče pogubo duše misli! Tudi v gledišče svetuje, naj puščajo starši nežno mladino, češ, da se bode tam naučila gladkega vedenja in modernih običajev, da bode sposobna za olikane kroge — to pa hinavec zamolči, da se tam vidijo reči, ki bo tako gnjusne, da
se celo liberalnim gospodom studijo, kakor sem iz zanesljivih ust slišal!
Glejte, tako zdaj lovi satan zlasti mladino; včasih se že tako skriva, da se smešno zdi vsakemu količkaj pre-vdarljivemu človeku. Unkrat sem bral v nekem koledarji, kako je bila pred 130 leti v nekem velikem mestu „družba kerščanskega nauka" delavna. Otroci so bili sploh dobro podučeni in vneti za molitev. Enkrat se je primerilo, da je bilo pri procesiji, ki je bila nalašč za mladino osnovana, 14.000 otrok navzočih. Oh srečni časi, izdihne koledar, ko je bilo toliko v enem mestu še tako zdravih otrok, da so tako procesijo zmagali! Zdaj pa si ne upajo mnogi raojsterski odgojitelji dovoliti otrokom za procesijo za presv. Rešnjem Telesom, da bi se kteri ne pohodil, ali nogo si ulorail. Če pojde tako naprej utegnemo doživeti, da 1. 1982 bodo že otroci tako slabotni, da jih še starši ne bodo mogli v šolo pošiljati, iz strahu, da bi jim na poti ne opešali, ne omedleli!
Pač naj veče zasluženje si pridobijo tisti katoličanje, ki se junaško v satana zakadijo in mu potegnejo rokovice s krempljev in lažnjivo krinko z gerdega obraza, da vsaj vemo, 8 kom se nam je vojskovati.
Pa recite, če niso miklavževci vse hvale vredni, ker parkeljna kažejo v taki podobi, kakoršna se mu spodobi!
Ko je mazinec nehal, ste pa prepričani, kaj ne? Le še to želim, da bi se vsi dali lepo voditi angelju varhu, da koga ne dobi v oblast tisti parkelj. ki je pravi parkel): kajti ta nosi v tisto shrambo, kjer deržijo vrata le notri, ven pa ne.	A. K.
O v č i c a.
(Pis. M. Skalovič.)
(Dalje.)
Zaničevanje ovce je nekako zaničevanje Kristusovo, kajti tej živali je najmodrejši učenik primerjal svoje učence, naj bo Brehmu in tovarišem všeč ali ne ta — češ — ,.nepristojna prilika". Večna resuica je katoliška, to je, za vse ljudi, za vse kraje, za vse čase. Tako so tndi prilike sv. pisma, posebno Jezusove. On je naj bolje vedil, kako je treba obleči in vpodobiti nauke, da bodo vsem umljivi. Govoril je v stvarnih (konkretnih) podobah, ne v abstraktnih (posnetih, umišljenih) frazah, kar je lastno posebno nemškim modrijanom. V nekih učenih spisih vse mergoli beséd, ki se končajo na -ost, n. pr. čednost, krepost, učenost, prostost, in kar ]e take meglene šare, da se lahko reče, kakor se končujejo pravljice Valjavčeve: .,bile so take gosti, da ni bilo kam vilic zabosti". Nebeški uČeoik vsih ljudi, Kristus, je vse drugač učil. Mesto reči: „milost božja je velika do grešnikov", pravi: „Nehvaležen sin se poverne nazaj k razžaljenemu očetu, ki ga ljubeznjivo sprejme; ovca se zgubi in dobri pastir je išče, in ko jo na de jo zadene na svoje rame in jo nese k čedi nazaj." (Luk. 15, 5.) Tri prilike o usmiljenju božjem, ki so pisane v 15. poglavji evang. sv. Lukeža, o zgubljeni ovci (1.—7.), o zgubljenem denarji (8—10.) in o zgubljenem sinu (11.—32), niso menda brez pomena kar tako postavljene v takem redu. Najpred prilika od ovce, kakor za pastirje; bili so zares pervi mogočniki kedaj pastirji. Druga prilika o denarji, kakor za tergovce, ki več ne čislajo toliko živine (pecus), nego denar ípecunia). Tretja o zgubljenem sinu, ki pase svinje. Znabiti, kakor je bilo nekdaj po srednje-evropskih krajih veliko več ovac, kot jih je dandanes, bodo naposled ljudje popolno materialistični postali, in samo za mesó gledali, ter zapravivši
vse premoženje (glej Angleško) od meščanskih bogatašev odvisni, ki bodo zapovedali svinje pasti, t. j., sploh blago, ki daje mesá. Po načelu materialističnem „meso daje mesó", treba bi bilo skerbeti za mesó. Zato pravi nekdo: „To je gotovo, da ovca se mora umakniti sedanji kulturi, in da se mora ovčja reja zmanjšati giedé na produkcijo volne, k večemu, ako se obderži zarad mesá". „Avstralska in južno amerikanska volna bode nadvla-dala, zatorej morajo naši gospodarji skerbeti za potrebno produkcijo mesá. („Der Weltverkehr und seine Mittel" p. 471.) Drugi pravi: „Najbolje se potrosi oni denar, kterega daš za mesó in za kruh" (Mantegazza: Igiena della cucina st. 18). „Vse žile treba je napeti, da si pridobimo neprecenjeuo (?!) pravico, da bomo dobro jedli." (Isti: st. 18.) Po teh, eminentno materijalističnih načelih se deržč večinoma učitelji političnega gospodarstva, ki vplivajo mnogo na zakonodavstvo, in s tem na blagostanje deržavljanov. Da bi priméroma več ovac redili, bi ne mara lože j izhajali, kajti v sv. evangeliju^ je pisano: „Hudiči so ga (Jezusa) prosili, rekoč: Ce nas izženeš, dovoli nam, da odidemo v čedo svinj. In reče
1'im: Pojdite! In oni izidejo ter odidejo v čedo svinj, n glej, vsa čeda (2000 svinj) se zakadi z brega v morje, in potonejo v vodi." (Mat. 8, 31—32.) Nečisti duh, ki je mučil onega Gerazenca, ni terpel, da bi se nesrečnež oblekel, „in v obleko se ni oblačil, in v hiši ni prebival, nego v grobéh" (Luk. 8, 27); potem pa, ko se množica hudičev v svinje zakadi in je bil človek rešen, „ga vidijo, da sedi in je oblečen in pameten" (Mark. 5, 15.)
(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Sporočilo in vabilo.
Pred kratkim je razposlala katoliška družba za Kranjsko vsim svojim udom čez 7 pol obsegajočo knjižico: „Pogledi na uni svet", v kteri se nahaja mnogo važnih naukov o smerti in unstranskem življenju. Ž njo bode gotovo tako vstreženo družbenikom, kakor prej z molitveno knjižico „Sveto leto", ki jim jo je bila podala za pervo polletje. Obe ste silno podučni in vredni, da bi se pogosto in pridno prebirali, — perva zarad preimenitnih resnic glede večnosti in kaj nas tam čaka, druga pa zlasti zarad v 2. delu razlaganega na-voda, kako se lahko sleherni dan tukaj vdeležujemo odpustkov, in se za srečno večnost pripravljamo, ter sebi in ljubim ranjkim v nebesa pomagamo.
Omenjene dvoje bukve ste stopile letos na mesto „Glasov katoliške družbe", kterih je doslej že 15 zvezkov na svitlo prišlo. Prihodnje leto pa bodo se, ako Bog dd, „Glasi" spet nadaljevali.
Mnogo vnanjih družbenikov je že po več let z let-nino na dolgu, toraj so vljudno prošeni, naj bi blagovolili to prilično poravnati. Ako bi vgodnejše bilo de-narstveno stanje katoliške družbe, dalo bi se — posebno na književnem polju — veliko več storiti za pospešitev blazega namena, ki ga ima društvo.
Zato odbor prav prijazno vabi blage rodoljube po mestih in na deželi, zlasti častite gospode duhovne, kterih imena niso še doslej zapisane pri katoliškem društvu naše dežele, naj bi k njemu pristopiti blagovolili. Let-nina je majhna, 1 gl. 20 sld. na leto, ali 10 soldov na mesec, — a z neznatnim tim doneskom pripomaga vendar sleherni ud, da se zmiraj bolj poživlja katoliška zavest v našem narodu, da se vterja keršansko življenje in razširja prava ljudska omika, ter tako po moči po-
spešuje dušni in časni blagor v mili naši domovini. Re» lep, vsestranskega podpiranja vreden namen!
Odbor katoliške družbe
v Ljubljani, 12. grudna 1881.
Dr. A. Jarc, predsednik.
V Kamniku je bila v praznik neomadežanega spočetja prav lepa in častitljiva slovesnost ter vsa duhovnija močno razveseljena. Po goreči prizadevnosti preč. gosp. dekana Monsign. J. Križaja, pridnih gg. ključarjev in po radodarnosti dobrotnih rok in srenje je namre6 vsa cerkev z zvonikom vred obnovljena ter veliko novega napravljenega; zato je ob 9 preč gospod dekan v pričo mnogih gg. duhovnov — tudi sosednjih — blagoslovil novi oltar s križem in tabernakeljnom. Velika cerkev je bila z ljudstvom natlačena. Potem pa je eden njegovih spoštovateljev imel veliko sv. mašo in pridigo.
Omenjeno bodi, da veliki oltar s tabernakeljnom je po vsih pravilih umetnosti iz prav lepega kamna zdelal znani umetnik gosp. Vurnik iz Radolice; podobe čistega spočetja in ss. Petra in Pavla, ss. Hermagora in Fortunata zunaj ob licu cerkve zmalal; znotraj nad prezbiterijem na oboku podobe sv rožnega venca pa prav spretno obnovil je ondotni domačin g. slikar Koželj. Sam oltar stane dozdaj devet tisuč gld., z drugimi popravami in napravami vred pa znašajo stroški že štir-najst tisue.
Naj omenim, da Kamniška duhovnija je izmed prav starih v deželi. Kolikor se nahaja zapisanega, je že leta 1207 neki g. Ulrik imenovan župnik. Bila je cerkev pod patronat Oglejski in pod slavnim škofom Hrenom (Chron om) je prišla pod Ljubljansko škofijo. L. 1734 je bila farna cerkev pogorela in gosp. župnik baron Maksimilijan pl. Rasp, kakor njegov nagrobni kamen kaže, je bil sozidal sedanjo cerkev, veči del na svoje stroške. Leseni veliki oltar je bil pozneje pogorel in nadomesten z malanim. Stari možje pripovedujejo, da že Šest ondotnih duhovnih pastirjev je namerjalo napraviti kameniten oltar, pa vsacega so ostrašili veliki stroški. Kako dobro tedaj je, da je duhovnija dobila župnika in dekana, kteri se je težavnega dela lotil, dasi-ravno je sam že v letih in ne posebno terdnega zdravja. Zaupanje na Božjo pomoč in na radodarnost gorečih duhovnijanov ga je k temu naklonila. K sreči, bi se Bkoro reklo, pa prečastiti gospod prej niso vedili, da bodo stroški tako veliki in toliko treba popravljati, na-pravljati in predelovati, kakor se zdaj razodeva; sicer je prašanje. če bi se bili omenjeni dan Kamničani že znašli v tako lepi cerkvi.
Ni pa dvomiti, da bodo verli Kamničanje radi po-skerbeli za svojo lastno čast tudi nadalje ter vneto podpirali svojega tako ljubljenega in spoštovanega gospoda dekana, da se vse lepo vravnd, kar se se pogreša, s čimur bodo njihovo butaro olajševali in morebiti podaljšali tudi drago njihovo življenje. Naj te cerkvene potrebe nekoliko bolj na drobno omenim.
Že veliki oltar, ki še ni v vsih oddelkih čisto do-veršen, je prizadjal več stroškov, kot se je mislilo. Potrebno je pa dalje zlepšanje nekterih poslopij, ki so v dotiki s cerkvijo; izmalati se morate stranski steni v svetisu (prezbiteriji), prestaviti in napraviti se lepa ob-hajilna klop, napraviti nova leča (prižnica), ker sedanja se k olepšani cerkvi nikakor ne podi več; napraviti se morajo spodobni svečniki za veliki oltar; velike vrata, pri kterih se černi kamen luši, se morajo narediti nove itd. Posebno pa se mora oskerbeti lepa postava (štatva) Matere Božje neomadežanega spočetja.
Naj tukaj tudi povemo, da meščani eo na pervo v velikem oltarji imeli brezmadežno Spočetje Marije D.; blezo nesrečna jožefinska doba pa je bila poštenim ka-
toličanom spred oči uzela brezmadežno Spočeto in zamenjala jo z Marijinim oznanjenjem. Po gorečnosti preč. Mons. dekana je brezmadežno Spočeta zopet zadobila svojo starodavno pravico in imela bo v prelepem novem oltarji svoj častitljivi sedež; nič pa ni dvomiti, da se bo Marija poštenim meščanom hvaležna skazovala za čast, ki so jo nji povernili in jim bo sprosila mnogoterih milost; preč. g. dekanu pa naj bi sprosila terdno zdravje, kar gotovo vsi močno žele. —
Kar v začetku nisem omenil, naj pristavim tukaj, da napravljenih je tudi šest prav lepih malanih oken, ktere same stanejo okoli 800 gl., ako prav včm.
Te reči in okolišine je pridigar zbrani množici nekoliko pojasnil in omenil, da lepo ozališana cerkev je v enem pomenu tisti častitljivi novi Jeruzalem, o kterem govori sv. Janez evang., da je z nebčs prišel; lepota tega Jeruzalema so pa dobri verniki zadevne duhovnije in pa njeni svetniki v nebesih. Ker se je pa ravno ob tisti uri ta dan v Rimu godila velika slovesnost oziroma na svetnike, je pridigar pričujočim pojasnil nekoliko o tem, kako in zakaj sv. Cerkev Božje služabnike med svetnike vverstuje, in potem se je vernil v ondotni olepšani „novi Jeruzalem", v domaČo ozali-sano cerkev.
Z Gorenjskega. (Neznana smert in žalosten pogreb.) 17. septembra leta 1879 se je v naših gorah zgubil tu-kajšen posestnik, oče treh otrčk, ki je bil tudi nekoliko lovca. Kol>kor so ga tudi iskali, mu vendar nikakor niso mogli na sled priti, ter so že nekteri sumili, da je nalašč na Koroško ušel, ker domd ni živel prav zadovoljno.
—	Zadnjo nedeljo po Binkoštih, 20. novembra letošnjega leta, pa je prav po nevedoma nek gospodar v svojem gojzdu naletel na popolnoma suhe in razpadle človeške kosti brez glave, ki se je pred ko nc po plazu v prepad potakala, kjer jo je pesek zasul. — Neizstreljena puška, ki je staia zraven prislonjena, ura in ostanki obleke so pričali, da je to nedvomno pogrešani, nesrečni lovec. Komisija, ki ga je ogledat prišla, ni mogla nič spozuati in določiti, kakšne smerti je ranjki umeri. Pred ko ne ga je mertvud zadel, ali mu je kaka druga slabost prišla in ker pomoči ni bilo blizo, je tako žalosten konec ssoril in čez dve leti nepokopan ležal. Pravijo, da je tudi rad žganje pil in da je bil še večer pred smertjo do 11 v kerčmi. — 25. novembra smo potem ranjcega kosti brez glave zagrebli na tukajšnem pokopališču. — Toraj čujte, ker ne veste, kdaj in kje vas smert čaka.
Ped Gavnom. (O rimskem popotvanji. [Dalje ]) Ostal sem zadnjic pri avdijenci. Terpela je, kakor sem omenil, blizu štiri ure, t. ¡e. od p<>li ene do poli pete.
—	Ko ves vesel in zadovoljen od poljuba zopet na svoje mesto pridem, stopim s svojim tovarišem nekoliko po dvorani proti giavneu.u vhodu. Tu si ogledam prelepo in krasno papeževo nosilnico (sella gestatoria) in se začnem pogovarjati z enim izmed častne papeževe straže. Bil je, mislim, iz stare rimske, tako imenovane straže palatinske (guardia palatina>. Bil je človek jako priljuden in učen, pa tudi, kakor se je vidilo, močno zaslužen, ker s svetinjami in križci kaj obilno dekoriran. Na vprašanje, kako in iz kakega namena oni sv. Očetu služijo, mi odgovori, da oni to službo opravljajo brezplačno in edino le iz ljubezni — do sv. Očeta in sv. vere. „Noi serviamo qui al S. Padre gratis et amore." Poprašujem ga dalje to in uno, in na vse mi kaj rad odgovarja; slednjič pride govor tudi na sedanje okoli ščine papeža in sv. Cerkve. In zvesti katoliški mož mi
*i Pretergano zarad osebne vdeležitve pri Bleiweisovem pogrebu.
v ozir tega prav resno in jasno reče: „Signore mio, coai non pu6 andare avanti, č impossibile, speriamo un cam-biamento in breve! Dragi gospod, tako ne more dalje, je nemogoče, upamo spremembe v kratkem." Bog ga daj kaj kmalu, sem si mislil.
Povč mi potem, da še ceI6 oni niso si življenja gotovi, in da se morajo vselej, ko gredč iz Vatikana, preobleči v mestno obleko — abito borghese, kakor pravi Rimljan. *) Še bi bil kaj zvedel, pa poljubovanje je pri kraju. Zadnji romarji stopajo po stopnjicah od sv. Očeta. Tihota nastane po vsej dvorani. Straže stopijo vsaka na Bvoje mesto. Vseh oči oberujene so na sv. Očeta. Preteče nekaj minut in sv. Oče vstanejo. Gro-moviti in navdušeni trikratni „Živijo" zadoni zopet po dvorani iz sto in sto ust. Kardinali, prelati, škofje, ko-mornikl itd. postavijo se v versto, kakor so prišli, in tedaj se papež podajo kakor oče med ve-ele otroke in dober pastir med svojo čedo, in stopajo do konca dvorane. Zopet nastane velika gnječa. Vse hoče in želi viditi še enkrat blazega Očeta, ljubega Kristusovega namestnika. Tu sem, opazil ginljiv prizor. Prileten duhoven, mislim, da Ceh, steguje izmed množice svojo roko in napenja vse moči, da bi se sv. Očeta po izgledu v sv. evangeliju dotaknil ali jim roko podal. Kardinali pa in častna straža duhovna le nazaj odvračajo. To zapazijo sv. Oče: „Lasciatelo, lasciatelo", pravijo, stegnejo svojo roko in jo podajo, kak» r prijatelj prijatelju, presrečnemu duhovnu. I udi jaz povzamem vse moči, da bi premilega Očeta Leuna še enkrat vidil. In res, posreči se mi viditi jih še za par trenutkov. Ko do konca dvorane pridejo, pristopijo nosivci. Se enkrat se sv. Oče ozrejo po ljubljenih svojih sinovih, zvestih Slovanih, še enkrat jih milo pozdravijo in blagoslovijo, na to sedejo v nosilnico. Nove solze polivajo nam oči. Sv. Oče nas zapustijo. Dolgo že stopamo za njimi in derhte-čega serca gledamo za veličastnim sprevodom, dokler nam spred oči ne zginejo. Molče in vendar vsi veseli in kakor po čudoviti prikazni oživljeni zapustime Vatikan.
{Dalje sledi.)
Amerika. Iz Kaledonije. („Da sad zemlji daj in ohrani, te prosimo, vslisi nas!1) Morda je že veliko let minulo, da se na te besede v litanijah, saj v naši sicer rodovitni deželi ni veliko gledalo. Drugač je bilo letos. Spoznali smo živo potrebo te prošnje, in se bolj kot kedaj spominjali besedi sv. Pavla, ki pravi, da ne ta je kaj, kteri sadi ali seje, tudi ne uni, ki priliva, ampak Bog. ki rast daje. Ljudje so tudi letos sejali in sadili; žeti pa niso kaj imeli, ker Bog ni dal rasti. Ves mesec majnik ni bilo trohice dežja, in junija je le par-krat malo poškropil; zato se žito ni moglo prav razrasti. In še to malo, kar je bilo, zlasti pšenico, ki je tukaj poglavitni pridelek, je neki merčes že več let spodjedal; vendar nobenkrat dozdaj je ni tako uničil, kakor letos. Ta merčes je prav majhen keberček ali zeželka, ki ga tukaj chinch bug (izreči: čine bog = Ge-treidewanze) imenujejo. Ta zeželka v zemljo ravno k žitnim koreninicam nastavi svojo zalego, iz ktere se že mesca majnika, ako je gorak, izvale mladiči, ki prav požrešno spodjedajo koreninice in tako v kratkem neizrekljivo veliko škode narode. Te živalice je bilo to leto toliko, če je človek na pšeničnem polju na tla pogledal in sternišče malo poberskal, da je vse mergolelo. Ko je ta merčes pšenico pokončal, je prelezel v tursic", da so bile stebla čeme od tal do verha. Serkale so te
*) I)a si sv. Oče življenja niso svesti že 11 let, to je znano. Naš voznik nam je iz terga sv. Petra nekega dne pokazal na okna papeževe iu rekel, da še celo na ti.li niso varni, da bi jim krogla ne priletela. Bog pomagaj!
iivalice iz njih sladki sok in v kacih dveh tednih je bila turšica na marsikacem polju popolnoma suha, se preden je odcvetela.	*
Slabih je bilo tu že 6 letin; toda tako slabe kot letos, se ni bilo. Marsikdo še semena ni pridelal. Tudi za ječmen in oves, kterega pa tu le malo sejejo, je bila letos slaba. Le krompirja je bilo veliko; ali kaj pomaga, ker prav hudo gnjije. Že 4. list. je zapadel sneg skor 2 decim. na debelo, ki je mnogim tudi krompir pokril. Naglo je bil sicer zopet skopoel, precej pa je nastal mraz in ponuja se nam drugi.
Še ene nadloge moram omeniti, s ktero je Bog letos našega kmeta obiskal. Ta je — bolezen prešičja. Imenujejo jo „svinjsko kolero". Poznam kmete, ki so po 10 do 20, tudi '30 prešičev po tej bolezni zgubili, — med njimi že take, ki so tehtali po 3 do 4 cente stare v«ge. Zato so dragi, kar jih ostane, da menda pri nas še nikdar tako: žive plačujejo že po 5 do 6 dolarjev stari cent. (Dolar nekaj čez 2 gl) Kakor sem zvedil, poginja ta žival tudi pri vas, in sicer za vrančnim pri-sadom. Vse kaže na to, da bomo morali tu in tam moliti in povsod bolj goreče: „Vsega hudega, reši nas o Gospod!" in ,,Da sad zemlji daj in ohrani, te prosimo, usliši nas!
Pristave k. Sveto leto je ravno minulo, pobolj-šanja pa je blezo premalo, zlasti povsod tožijo, koliko ee strupenega žganja pije; če ne bo vse nič pomagalo, morajo hude šibe priti.
Božičnica.
(Po starem napevu.)
V podnebju douijo angelski glasovi: „Slava Bogu na višavah, Mir narodom po nižavab, — Vse naj se veseli, Karkolj na svet' živi!"
Stermite nebesa! raduj se vsa zemlja! Najsvetejša zdaj Devica Božja nam je porodnica. Vse naj se veseli, Karkolj na svet' živi!
Kar zdavnej narodi željno so čakali, To nocoj se je spolnilo: Rajsko Dete se rodilo. Vse naj se veseli, Karkolj na svet* živi!
Tam v revnemu hlevcu je rojen Mesija — Vidit' je otrok človeški; Pa je Jezus, Bog nebeški. Vse naj se veseli, Karkolj na svet' živi!
Poglejte pastirce tje k staji hiteti! Jezusu dari nesejo, Ino z angelci pojejo: Vse naj se veseli, Karkolj na svet' živi!
Hitimo s pastirci še mi k Betlehemu! Dete Jezusa molimo, S serca tudi mi zdihnimo: Vse naj se veseli, Karkolj na svet' živi!
Podratitovski.
Razgled po »velo.
Rimsko. Sv. Oče so 12. t. m. sprejeli nadškofe in škofe, ki so bili prišli v Rim na veliko slovesnost 8. t. m. Kardinal Švarcenberg je v imenu pričujočih povdaril priserčno edinost škofov s sv. Stolom in zahvalil sv. Očeta za povzdignjenje novih svetnikov in obžaloval, da nesrečne okolišine niso dopustile slovesnost obhajati z navadno sijajnostjo v šenpeterski baziliki; upanje pa je naznanil, da na priprošnjo novih svetnikov bo Gospod potolažil svojo Cerkev.
Sv. Oče so se nato zahvalili posebno za tolike občutke verne vdanosti in terdne zveze s sv. Stolom, ktera je dan danes bolj kot kdaj potrebna, ko sovražniki Cerkev in od Boga postavljeno oblast sv. Stola huje napadajo kot kdaj poprej. In vender je ta oblast tolikanj zmožna berzdati človeške strasti in vpokojiti razdražene ljudstva. Po ravno toliki ne «pameti, kolikoršni derzovi-tosti tajé dobrote, ktere sv. Stol skazuje vsim narodom. Naj bi Italija vender spoznala, da to, kar bi storila za prostost in pravice papeštva, bi teknilo v korist Italiji. Po Kristusovem zgledu pa mor^mu vsim, prijatlom in sovražnikom, dobrote skazovati, jih toliko bolj ljubiti, kolikor bolj so sovražljivi.
Bratovske zadeve. Koledar za prihodnji teden:
19. grudna. S. Nemezij m. — 20. S. Dominik ik. — 21. S. Tomaž ap. — 22. S. Cenon m. — 23. S. Viktorija dev. — 24. (Post.) Ss. Adam in Eva. Sveti večer. — 25. Nedelja. Božič, Sveti dan ali Rojstvo N. G. J. Kr.
V molitev priporočeni:
Neka Obeba za pomoč v očeh. — Duhoven za pomoč v telesnih slabostih, da bi se na žive prošnje N. Ij. G. presv. Serca v korist sv. Cerkve prav dobro pozdravil in vterdil. — Prav priden dijak v Dobrotniku, da bi ga Bog na mile prošnje N. Ij. G. presv. Serca rešil hude vratne bolezni. — Hudo bolna soproga in velika dobrotnica človeštva, posebno ubožnih, je prav gorko priporočena N. Ij. G. presv. Serca za ljubo zdravje, če je sveta volja Božja, kakor tudi za potolažbo in vsaktero pomoč, dušno in telesno. — živo priporočen mož, ki živi v terdovratnem so..^šivu s svojim bližnjim, za pomirjen je in keršansko spravo. — Hudo bolan redovnik za pomoč. — Oseba v dušnih in telesnih potrebah na dober namen.
Zlate zerna za vsaki dan mesca.
19.	grudna. Brez pritežnosti ni nobene čednosti; le pregreha ima lahko pot, ker gre navzdol.
20.	Ni na to gledati, kolikim, ampak kakošnim si po volji.
21.	Vadi se vsak dan v zderžljivosti, v dareilji-vosti, v vojski zoper nagnjenja.
22.	Ho^es sam od sebe dobrega slišati, ne govori o druzih slabega.
23 Kolikor skerbnise streže« telesu, toliko bolj zanemarjaš dušo.
24.	Sam sebe vselej bol| ostro »odi, kakor druge.
25.	Bodi prepričan, da naj bolj te ljubi On, ki ja z nebes za-te prišel.
Listek za raznoterosti.
Obdarovani otroci, v praznik čistega spočetja M. D. ob 11 dopoldne je bilo tudi letos bO šolskih otrök ob-darovanih in osrečenih z novo obleko. Delila sta otrokom obleko blagoserčni gospod deželni predsednik dečkom, in njegova preblaga gospa soproga deklicam. Govorila sta prav primerno gg.: vodja A. Praprotnik pred delitvijo, in katehet Ant. Keržič za sklep. Na čelu tej prelepi napravi so blage gospe: Bleiweisova, Murnikova, Robičeva i. dr.
Dobrotfii skriti Miklavž, ki že dokaj let nosi za deklice uršulinskih ubožmh šolane obleko, se je zopet letos prav dobro skazal: trikrat dvanajstero trojna te obleke je bil v pred vežo trešil, pa je šel. Kaj ti Bog v čezobilni meri plačuje, lepa duša!
Devetdoevoica pred Božičem (ginljivo prenočevanje Marije Dev.) se danes pričenja, naj bodo opomnjeni p<-božni častivci sv. Družine.
?. č gg. udje duh. podpornega društva, ki niso letnega doneska izroč li p. n. dekanijskemu poverjeniku, bo vljudno proseni, naj ga blagovolijo do konca leta poslati gosp. predsedniku ali tajniku tega društva.
Ha Dovjem, 11. grudna 1£81. (Nesramen potepuh.) Ena usmiljenih sester iz Bosne, ki ste včeraj tukaj mi!e darove pobirali, je na poti od postaje do farovža, ne pa na Dovjem, kakor je ona mislila, svojo cilinder-uro zgubila. Tukajšen posestnik, ki je o '/„ 12 memo privozil, je uro najdel. Ali po nesreči je bil tam blizo popoten rokodelec, in ko moža uro pobrati vidi, vesel k njemu prileti in pravi: Hvala Bogu, se je vender ura dobila; jaz sem jo zgubil in s tovaršem sva je že dolgo iskala, pa je nisva mogla dobiti; tovarš je šel zdaj v farovž na Dovje po nji barat. Dajte mi toraj uro, tovaršu pa recite, če ga böte srečali, da je ura že najdena in da naj hitro za mano pride. Mož mu je verjel in uro izročil; potepuh pa je z uro proti Kranjski gori popihal, in je zdaj gotovo že na Koroškem. Ko je bilo danes s prižnice zavoljo ure oznanjeno, se je mož ze!6 ustrašil in spoznal, da je bil opeharjen. Mi smo hitro žendarjem v Kranjsko goro in ti unim na Koroškem naznanili; pa bo vendar težko kaj. Ce jo dobimo, jo bomo poslali, da jo sestra dobi.	J. A.
■ilg. dr. Stadler, Sarajevski vikši škof, se je vernil iz Rima naravnost v Zagreb in perve dni prosinca se pod£ na svoje mesto, kjer bode 15. pros. (v praznik presladkega imena Jezusovega) vmeščen.
Na DUBajtt je 10. t. m. umeri g. V a i. Blei weis, brat r. dr. Jan. Bleiweisa vit. Tersteniškega. Bog mu daj večni mir!
Grosoviti požar v dunajskem „Ringteatru" vsi časniki popisujejo in vae sterroi nad 900 žertvami. Nekoliko o tem glej v pervem članku; drugi pot dopis, ko tudi duhovni ogenj malo potihne in nastane čas za pre-▼darjanje.
Dobrotni darovi.
Za pogorelce v Knežaku: M. d. J. K. 10 gl. — Z Dovjega po č. g. žnpn. Jan. Ažmanu 5 gl.
Za pogorelce v Dobračevi v Žirovski fari: M. d. J. K. 10 gld. ~ Z Dovjega po č. g. župn. Jan. Ažmanu 5 gld.
Za pogorelce v Cerkljah: M. d. J. K. 10 gl. — Z Dovjega po č. -g. župn. J. Ažmanu 5 gl.
Koledniku sv. Miklavža (za novo cerkev v Bohinjski
Odgovorni rrednik: Luka Jerao.
Bistrici): M. d. J. K. 10 gld. — Po č. P. gvard. Ign. Stavdaherji jz Nov. mesta 3 gl. nabr. mil. sv. leta. — Iz Godoviške fare po č. g. župn. Nik. Križaju 7 gl. — Neimenovana iz Loke po Č. g. V. Erženu 1 gl.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: M. d. J. K. 10 gl. — Z Dovjega po č. g. župn. J. Ažmanu 10 gl. — Iz Godoviške fare po č. g. župn. Nik. Križaju 28 gl. 74 kr. — Po č. P. Ign. Stavdaherji iz Nov. mesta 5 gl. nabr. mil. za sv. leto. — Družina H. v Blagovici po č. g. BI. Petriču 1 gld. 30 kr. - Č. g. Fr. Boncelj
1	gl. — Iz Mekin neirn. 1 gl.
Za studentovsko kuhinjo: M. d. J. K. 10 gld. — C. g. župnik BI. Artelj 3 gl. — Iz Godoviške fare po Č. g. župn Nik. Križaju 1 gl. 20 kr. — Neimenovana iz Loke po č. g Val. Erženu 1 gl. — T. V. 2 gl.
Za sv. (Meta: M. d. J. K. 10 gld. — Z'Dovjega po č. g. župniku Jan. Ažmanu 15 gl. (med temi 5 gld. Helena Pintar). — Dar Kranjskogorskih faranov po č. g. župniku BI. Arteljnu 21 gl. — Iz Šmartna pri Kr. po č. g. J. Kraševicu zadnja nabirka za sv. leto 8 gl. — Iz Sežane po č. g. župn. Jož. Komanu s prošnjo sv. blagoslova za zadnjo uro in za spreobernjenje terdo-vratnih grešnikov 21 gl. 50 kr.
Za sv. leto po papeževem namenu: Iz Godoviške fare po č. g. župn. Nik. Križaju 7 gl. — P. F. ubogim 1 gl.
—	Oseba GO kr. za kak dober namen v dušni prid svoje družine.
Za Bosno: Po č. P. Ign. Stavdaherji iz Nov. mesta
2	gld.
Za novo cerkev in samostan redov. Trapistov v Bosni: M. d. J. K. 10 gl.
Za redovnice presv. Kervi v Bosni: M. d. J. K. 10 gld.
Za bulgarski katol. misijon v Adrijanopolu: M. d. J. K. 10 gl.
Za afrikanski misijon: M. d. J. K. 10 gl. Za misijone oo. Trapistov med Kafri: T. V. 2 gl.
—	C. g. M. V. 1 gl.	6 Za milijon g Ign. Tomazina: Z Dovjega po č. g. župn. Jan. Ažmanu 10 gl (5 gl. teh naj bo za njegovo materi
Za katoliške misijone v Kini: Č. g. J. Eder 5 gl. Za sv. Detinstvo: M. d. J. K. 10 gl. — T. V. 1 gl.
—	C. g. M. V. 1 gl. — Z Jesenic po č. g. župn. J. Ker-šiču 16 gl. — Gnja. F. BI 5 gl. — Po č. g. J. Porentu 1 gld. — Iz Gorice č. g. J. Kos 2 gold. 60 kr. — Iz Srednje vasi po č. g Jož. Poklukarji 2 gld. 40 kr. — C. g. vik. M. Barbo 1 gl.
Za francosko bratovsino za verne duše v vicah: M. d. J. K, 10 gl. - Udje z Zlatopolja 2 gld. 75 kr. — Neimenovan 5 gl. — Golmajer brat in sestra 1 gl.
Za bratovsino Naše ljube Gospe presv. ¿Serca: M. d. J. K. 10 gl.
Za bratovsino Čist. Spočetja: C. g. vik. Mih. Barbo 1 gld.
Za bratovsino sv. Leopolda: M. d. J. K. 10 gl. ^ Za bratovsino sv Bonifacija: M. d. J. K. 10 gld.
—	C. g. župn. BI. Petrič 3 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
Na spisek, ki se začne: „Zgodil ee je leta 1879" itd.: Tacih reči si ne upamo sprejemati, ker ne vemo, od koga so? Morate imč povedati. — G. A. na Dun.: Serčna hvala za toliko skerbljivost! Vse prav pride; spis prih — G. L. v Ž.: Zastran prašanega gl. štev. 45; za vse iskrena hvala. — P. H.: Ravno prav za prih.; gratias! — G. A. M—č v G.: Odgovor došel: Bog plati! — G. Ž — k r Prav vSeČ; le večkrat.
— Tiskarji in založniki: Jožef Blaznifeofi nasledniki v Ljubljani.