2. SVETOVNE VOJNE V OBČINI KAMNIK ZBORNIK ŽRTEV 2. SVETOVNE VOJNE V OBČINI KAMNIK DRUGA POPRAVLJENA IN DOPOLNJENA IZDAJA Kamnik 2004 Izdaja Občina Kamnik Uredil Milan Šuštar Lektorja in korektorja Marjeta Humar Milan Šuštar Fotografija na ovitku Marjan Smerke Oblikovanje in DTP TiM Izdelava tematskih kart Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG Vir za kartografsko osnovo: Temeljni tipografski načrt 1:5000, © Geodetska uprava Republike Slovenije, 1998 Objava temeljnega tipografskega načrta 1:5000 na podlagi dovoljenja Geodetske uprave Republike Slovenije št. 90411-34/1998-2 z dne 2. 3.1998 Tisk Collegium graphicum Naklada 500 izvode MATISNA KNJIŽNICA KAMNIK KA od 94"39/45" ZBORNIK CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana » 94(497.4Kamnik)»194l/1945" C0BISS . 355.293(497.4 Kamnik)"194l/1945" V>. ZBORNIK žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik / [uredil Milan Šuštar; izdelava tematskih kart Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo FGG]. - 2. popravljena in dopolnjena izd. - Kamnik: Občina, 2004 ISBN 961-91315-0-9 1. Šuštar, Milan, 1932-129230848 0122549 KAZALO Predgovor ......................................................................................................5 O Zborniku ....................................................................................................6 Žrtve po župnijah in krajih..................................................................................9 I. Župnija Češnjica ........................................................................................10 II. Župnija Gozd............................................................................................11 III. Župnija Kamnik........................................................................................14 IV Župnija Komenda ......................................................................................20 V Župnija Mekinje..........................................................................................26 VI. Župnija Motnik..........................................................................................29 VII. Župnija Nevlje..........................................................................................32 VIII. Župnija Radomlje ....................................................................................35 IX. Župnija Sela pri Kamniku ............................................................................35 X. Župnija Stranje..........................................................................................39 XI. Župnija Šmarca ........................................................................................43 XII. Župnija Šmartno v Tuhinju ..........................................................................46 XIII. Župnija Tunjice........................................................................................51 XIV Župnija Vranja Peč....................................................................................52 XV Župnija Zgornji Tuhinj................................................................................54 Analitični prikaz žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik ............................................59 I. Župnija Češnjica..........................................................................................60 II. Župnija Gozd............................................................................................60 III. Župnija Kamnik........................................................................................61 IV Župnija Komenda ................. ....................................................62 V Župnija Mekinje..........................................................................................63 VI. Župnija Motnik.................. ......................................................64 VII. Župnija Nevlje..........................................................................................64 VIII. Župnija Radomlje ................. ..................................................65 IX. Župnija Sela pri Kamniku..............................................................................66 X. Župnija Stranje..........................................................................................66 XI. Župnija Smarca ................ ........................................................67 XII. Župnija Šmartno v Tuhinju ..........................................................................68 XIII. Župnija Tunjice............... ..........................................................69 XIV Župnija Vranja Peč....................................................................................70 XV Župnija Zgornji Tuhinj................................................................................70 Občina Kamnik v celoti....................................................................................71 Dr. Marjan Kordaš: Nekateri dogodki v Kamniku in okolici v letih 1942-1944 v luči arhivskega gradiva ............................................................................................73 Milan Windschnurer: Leta 1945 ............................................................................108 Zemljevidi ......................................................................................................1 '5 AlojzŽibert: Prisilno mobilizirani v nemško vojsko....................................................122 Igor Senčar: Preteklost, identiteta, kultura................................ 134 KAZALO ZA DRUGO POPRAVLJENO IN DOPOLNJENO IZDAJO Popravki in dodatki po župnijah in krajih ........... Jože Dežman: Čas terorizmov in čas spraševanja vesti lepo ravnaj PREDGOVOR Spomladi leta 1990 smo z nastopom skupščine RS, izvoljene na prvih večstrankarskih volitvah, prekinili polstoletno vladavino ene stranke, ki se je pričela kmalu po začetku organiziranega odpora proti okupacijskim silam, ki so zasedle ozemlje Slovenije po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije. Leta 1990 ni bila samo koledarska pomlad, takrat je bila tudi pomlad slovenskega naroda. Udejanjati se je pričela ideja o samostojni Sloveniji in duhovni združitvi vseh Slovencev, doma, v zamejstvu in izseljenstvu. V soustvarjanje nove države in njene ekonom-sko-politične ureditve so se vključili tudi ljudje, ki so bili desetletja odrinjeni na rob političnih dogajanj, ki so poznali tudi drugačno naravo petdesetletne vladavine ene stranke. V vzdušju pomladi so se porodile odločne zahteve, da se razmeji razmerje med komunističnim režimom in nastajajočo republiko Slovenijo in se tako vsestransko osvetli zgodovina preteklega petdeset let trajajočega obdobja. Nove države preprosto ni bilo mogoče graditi brez celovitega pogleda v polpreteklo zgodovino. To je nedvoumno zahtevalo tudi osvetlitev dogajanj iz obdobja osvobodilne vojne in obdobja neposredno po njenem koncu. Tako je nastala tudi zahteva, da se popišejo vse žrtve druge svetovne vojne, tudi tiste, ki so bile do začetka pomladi zamolčane. Pri tem sploh ni šlo za ihtavo prizadevanje za dokončni obračun s komunistično preteklostjo, pač pa za humanistično dejanje-za vrnitev pravice do spomina, groba, napisa na spominski plošči, križa na grobu. Preprosto: če smo želeli nazaj k izvoru svojih evropskih civilizacijskih korenin, smo bili to dolžni storiti. Gre za to, da smo tudi v nasprotniku zmožni videti človeka, bitje s hotenji, prepričanji, hrepenenji in z vsemi človeškimi lastnostmi. Gre tudi za očiščenje s tem, da priznamo vojne in povojne dogodke, da priznamo, da seje tudi to dogajalo. Tako je tudi skupščina občine Kamnik sledila pobudi republiške skupščine in imenovala komisijo za popis povojnih pobojev na Kamniškem. Množična grobišča so bila z odlokom občinske skupščine opredeljena kot začasna. Na njih so bila postavljena spominska obeležja. Komisija je med svojim delom zbrala ogromno gradiva, ki priča o tragiki tistega časa, zato smo se po uveljavitvi lokalne samouprave ponovno odzvali pobudi državnega zbora in nadaljevali z delom na tem področju. Občinski svetniki smo novoustanovljeni komisiji naložili veliko in zahtevno delo: popisati vse žrtve vojne in tedanjih razmer na Kamniškem. S tem so se v našo zavest vrnili nekdanji Kamničani - žrtve vojne. Vsem, ki ste opravili to humano delo in s svojim prizadevanjem obudili spomin na preminule soobčane, se zahvaljujem. Hvala vam, ker ste žrtvovali svoj čas in prenesli tudi vsa nerazumevanja in nasprotovanja. Ujeli ste zadnje trenutke, ko je bilo tako delo še mogoče opraviti, saj tisti, ki vojne dogodke še poznajo, odhajajo. Moramo se pohvaliti, da smo zmogli toliko politične volje, da smo med redkimi v Sloveniji, ki so delo opravili. Celo v državnem zboru ni več politične volje za nadaljevanje tega. Ena od temeljnih humani-zacijskih vrednot naše civilizacije je prav pravica do spomina na naše prednike in vi ste nam omogočili, da so se v zborniku, kije pred nami, vrnili. Njihove usode so nema priča resničnega medvojnega dogajanja, ko so vojne strahote posegle ne samo po vojakih, pač pa tudi po civilnih osebah, ko je brat jemal življenje bratu. Igor Podbrežnik, predsednik občinskega sveta občine Kamnik O ZBORNIKU V začetku leta 1991 je skupščina občine Kamnik imenovala Komisijo za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Komisija je štela devet članov, njen predsednik je bil dr. Branko Božič. Posvetila se je predvsem raziskavi povojnih množičnih pobojev. 16. 2. 1994je skupščina občine Kamnik sprejela Odlok o zavarovanju in začasnem urejanju grobišč in grobov povojnih žrtev revolucije na območju občine. Decembra 1994 je komisiji potekel mandat in občinski svet je 31. januarja 1996 imenoval Komisijo za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem. Člani komisije so bili Ivan Jerič, Tone Hočevar, Franc Orešnik, Janez Prešeren, Aleksander Sarnavsky in Maksimilijan Šimenc, predsednik pa Milan Šuštar. Dela smo se lotili zelo zavzeto. Na začetku smo računali na sodelovanje Združenja borcev in udeležencev NOB občine Kamnik oziroma na njihove podatke o žrtvah vojne na partizanski strani. Zal so našo prošnjo zavrnili z obrazložitvijo, da Inštitut za novejšo zgodovino pripravlja popis vseh padlih in drugih žrtev v drugi svetovni vojni za celotno Slovenijo. Kljub temu smo delo končali v letu in pol. Za osnovo smo vzeli imena s partizanskih spomenikov v celotni občini, pregledali in izpisali spominsko literaturo in dokaj bogato arhivsko gradivo Ministrstva za notranje zadeve in Zgodovinskega arhiva mesta Ljubljana. Predvsem pa smo iskali podatke pri svojcih žrtev. Obšli smo vse vasi in zaselke, mnoge od njih po večkrat, in zapisovali. Iskali smo ljudi, ki so doživeli vojno in imajo dober spomin. Na partizanski strani ni bilo težav, ljudje so radi sodelovali. Zal pa smo morali zelo pogosto ugotavljati, kako zelo so ljudje prestrašeni na nasprotni strani. Marsikje je bilo zelo težko ustvariti zaupanje, nekateri pa so razgovor kategorično zavrnili, češ da še ni čas za to. Vsem pa smo morali obljubiti, da njihovih imen ne bomo objavili in nikomur izdali. Veliko podatkov smo dobili ali jih preverili na Sekretariatu za notranje zadeve Upravne enote Kamnik, kije dvema članoma komisije dovolil vpogled v matične knjige. Zbrane podatke s terena smo lahko sproti preverjali in dopolnjevali. Zlasti bogat vir podatkov so bile mrliške knjige, ki so jih med vojno pisali Nemci. Natančno so vpisovali rojstne podatke, kraj, čas in vzrok smrti nemških vojakov, partizanov in civilistov. Seveda tistih, ki so bili najdeni in potem tudi pokopani. Tudi v kamniški župnijski mrliški knjigi je seznam nekaj oseb, ki so umrle nasilne smrti, z opombo, da so bili podatki prepisani v knjigo iz zapiskov takrat delujočih duhovnikov, predvsem župnika Hauschla, dekana Riharja in p. Evstahija. Za zgodovinarja bi bili vsekakor zanimivi izvirni zapiski, ki so gotovo nekje shranjeni, po vsej verjetnosti v Škofijskem arhivu v Ljubljani. - Bogat vir podatkov hranijo tudi na župnijskem uradu v Stranjah. Po vojni je bilo v posebno knjigo vpisanih blizu šestdeset padlih v boju oziroma umrlih v taboriščih.Metodologijo popisovanja smo v glavnem povzeli po zgodovinarju Stanetu Okolišu oziroma po njegovem zborniku Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem (Ljubljana 1996). Sicer pa smo bili kar nekaj časa v dilemi, ali naj popise razvrstimo po krajevnih skupnostih ali po župnijah. Končno smo se odločili za župnije, ki so bile in so še danes najtrdnejša človeška skupnost. Zlasti to velja za podeželje. Ljudi v župniji vežeta skupni spomin na preteklost in skupna odgovornost za sedanjost. Župnije smo razvrstili po abecedi, prav tako vasi v posamezni župniji. Vse župnije na Kamniškem spadajo tudi upravno v kamniško občino, izjema so vasi Gabrovnica, Laseno, Mali Rakitovec in Pšajnovica, ki po cerkveni ureditvi sodijo v župnijo Cešnjice, in Rudnik, ki sodi v župnijo Radomlje. Za vsako žrtev smo poleg priimka in imena zapisali domače ime, hišno številko, datum rojstva, datum smrti, kraj smrti, okoliščine smrti, povzročitelja smrti, aktivnost žrtve in socialni status. Domače ime je marsikdaj zelo pomembno. V vasi Gozd so npr. kar tri žrtve z imenom Alojz Sušnik, vendar vsak je iz druge hiše. Brez domačega imena ali vsaj hišne številke bi nastala zmešnjava. Starih hišnih številk se ponekod še spominjajo, sicer pa smo jih iskali v matičnih knjigah. Socialni status je ponekod nezanesljiv, a neko splošno sliko le pokaže. Če natančnega kraja in datuma smrti nismo ugotovili, smo se zadovoljili z državo ali pokrajino (Rusija, ruska fronta, Štajerska) in le z letnico smrti. Ponekod pa smo pustili kar prazno rubriko. Pri po vojni pobitih domobrancih smo se odločili za datum 01. 06. 1945, torej le za simbolno oznako. Med žrtvami druge svetovne vojne so bili tudi partizani, ki so jih likvidirali sami. To se je zgodilo zaradi osebnega sovraštva, dezerterstva, samovolje žrtve, nediscipline itd. V Stranjah so skoro vse take primere po vojni rehabilitirali in jih vpisali na spominske plošče. Na Kamniškem je bilo največ žrtev med civilnim prebivalstvom. Ta podatek je zelo zgovoren in vreden strokovne obdelave. V večini primerov so bili povzročitelji Nemci, ki so na ta način odgovarjali na partizanske akcije. Povzročitelji so bili tudi partizani, hoteli so se znebiti ideoloških nasprotnikov. Nadalje so ljudje umirali po taboriščih, zlasti otroci pa so bili pogosto žrtve nesreč z orožjem.Posebno kategorijo žrtev na Kamniškem predstavljajo prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Svojo kalvarijo so doživljali od Moskve do Normandije in severne Afrike. Preživeli so bili zapostavljeni petdeset let po vojni. In koliko jih je bilo? Padlo jih je 194. Nekaterim se je posrečilo priti v prekomorsko brigado ali pa iz ruskega ujetništva v jugoslovansko brigado in potem v prvo bojno linijo na sremski fronti, ki jih je zdesetkala. Te prištevamo k partizanom in pravega števila prisilno mobiliziranih v nemško vojsko verjetno ne bomo nikoli vedeli. Največ prostora v zborniku zavzema seznam žrtev. Zaradi večje preglednosti smo se odločili za analitični prikaz žrtev s pomočjo statistike in grafikonov. Temu sledi prispevek Marjana Kordaša Nekateri dogodki v Kamniku in okolici v letih 1941-1945 v luči arhivskega gradiva. Milan Windschnurer piše o letu 1945 oziroma povojnih množičnih pobojih. O prisilno mobiliziranih Slovencih v nemško vojsko piše Alojzij Žibert, Igor Senčar pa o našem zgodovinskem spominu in odnosu do preteklosti. * Rad bi se zahvalil vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri našem delu. Tudi tistim, ki niste želeli biti imenovani. Še posebej pa se zahvaljujem dr. Marku Žerovniku, ki nam je odstopil svoj popis za Komendo, in gospodu Ivanu Nograšku za popis tunjiške župnije. Nadalje se zahvaljujem za pomoč Jožetu Erjavšku, Francetu Hvaletu, Alojzu Jagodicu, Tilki Jesenik, Janezu Majcenoviču, Alojziju Orešniku, Milanu Windschnurerju, zlasti pa Marjeti Humarjevi. Člani Komisije za popis žrtev druge svetovne vojne se zavedamo, da naše delo ni brez napak, zato bomo veseli vseh dobronamernih pripomb. Zelo pa nas bi prizadelo, če bi hotel kdo naš popis žrtev izkoristiti v strankarske ali kakšne druge namene. Pri delu nas je vodil spoštljiv odnos do vseh, ki so umrli med vojno ali po njej, ne glede na njihovo ideološko usmeritev. Predvsem pa smo prepričani, da so se mrtvi že zdavnaj spravili, zdaj smo na vrsti mi, živi. Vprašanje je samo eno - ali bomo to zmogli?! Do danes so na Kamniškem samo Tunjičani zbrali toliko poguma, da so vse žrtve napisali na skupno ploščo. Milan Šuštar, predsednik Komisije za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem v Žrtve po župnijah in krajih A I. ŽUPNIJA ČEŠNJICE zbral Tone HOČEVAR z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Gabrovnica 1. HRIBOVŠEK, Jakob, UŽARJEV 02 24.07.1925 pogrešan nemški mobiliz. kmet/sin 2. KANCILJA, Janez, KIANCARJEV 01 1943 Čela likvidacija partizani civilist berač Laseno 1. DACAR, Filip, VASENARJEV 02 20.04.1900 14.01.1944 Laseno likvidacija Nemci civilist čevljar 2. ŽAVB1, Anton, OGRADARJEV 03 08.06.1898 1945 Nemčija taborišče Nemci civilist kmet 3. ŽAVBI. Anton, OGRADARJEV 03 14. 04.1924 12.10.1943 Golnik ranjen Nemci kurir kmet/sin 4. Ž1BERT, Franc, MIHOV 02 01.11.1911 19.11.1942 Laseno likvidacija partizani civilist kmet 5. ŽIBERT, Marija, MIHOVA 02 08.12.1915 19.11.1942 Laseno likvidacija partizani civilistka Mali Rakitovec 1. SEMPRIMOŽNIK, Jože, POŠTEKLAČEV 09 26. 03.1922 13. 02.1945 Vel. Hrib v boju Nemci partizan delavec 2. SUŠNIK, Terezija, RAHNETOVA 1860 23.03.1944 M. Rakitovec likvidacija Nemci civilistka gospodinja pšajnovica 1. CVEK, Franc, GAŠPERJEV 05 1934 16.07.1943 Krašnja likvidacija partizani otrok 2. CVEK, Neža, GAŠPERJEVA 05 15.01. 1906 16. 07.1943 Krašnja likvidacija partizani civilistka gospodinja 5. PANČUR, Matija, ŠUŠTARJEV 02 03.02. 1922 1945 avstrijska meja likvidacija partizan delavec 4. PESTOTNIK, Franc, DROBEŽEV 07 1904 1944 Turjak v boju Nemci partizan kmet/sin 5. PRV1NŠEK, Agata, GAŠERJEVA 05 30.01.1920 16.07.1943 Čela likvidacija partizani civilistka kmet/hči 6. PRVINŠEK, Ciril, GAŠPERJEV 05 07.07.1914 16. 07.1943 Čela likvidacija partizani civilist kmet 7. PRVINŠEK, Marija, GAŠPERJEVA 05 06.11.1903 16.07.1943 Čela likvidacija partizani civilistka kmet/hči 8. ZORE, Ivan, ŠIMNOV 01 1921 23.08.1943 Dolenjska v boju Nemci partizan kmet/sin 9. ŽAVBI, Anton, GREMČEV 03 26.07.1917 12. 03.1945 Dolenjska v boju Nemci partizan delavec 10. ŽAVBI, Stanislav, GREMČEV 03 21.11.1926 06.11.1944 Dolenjska ustreljen partizan delavec II. ŽUPNIJA GOZD zbral Maksimilijan ŠIMENC Gozd 1. GOLOB, Ivan, ROPOVENČARJEV 34 07.10.1923 10.01.1945 Podvolovjek v boju Nemci partizan dijak 2. GOLOB, Jože, JANEZKOV 28 31.03.1923 28.12.1944 Krivčevo likvidacija gestapo civilist kmet/sin 3. HANCIC, Ivan, URNCEV 15 27. 07.1924 1944 Frankfurt bombni napad nemški mobiliz. čevljar 4. HANČIČ, Lovrenc, JOŽEV 17 15.10.1922 21. 08.1944 Gozd likvidacija Nemci nem. mob. ubežnik krojač 5. KLEMENC, Mihael, MATEVŽEV 31 06. 01.1934 01. 09.1944 Golnik nesreča z orožjem otrok 6. OMOVŠEK, Anton, KLEMENOV 04 06. 06.1922 09. 07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 7. OSOLN1K, Ivana, DANICEVA 20 10.09.1909 24.10.1944 Gozd ustreljena Nemci civilistka gospodinja 8. RIFEL, Matija, STRAHONEV 01 01.03.1918 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 9. ROMŠAK, Franc, BAJTARJEV 29 08.01.1909 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec 10. ROMSAK, Franc, MEŽNARJEV 23 28.08.1905 30.11.1943 Gozd likvidacija partizani civilist kmet/sin 11. SPRUK, Gregor, SPRUKOV 30 04.03.1911 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist rudar 12. SPRUK, Jože, MLAKARJEV 22 24.02.1898 1944 Lublin taborišče Nemci civilist čevljar 13. SUŠNIK, Alojz, DOVČEV 07 03. 06.1914 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 14. SUŠNIK, Valentin, DOVČEV 07 13. 02.1913 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 15. SUŠNIK, Alojz. HRASTNIKOV 32 21.06.1898 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist rudar 16. SUŠNIK, Janez, HRASTNIKOV 32 03.01.1900 12.01.1945 Altotting taborišče Nemci civilist delavec 17. SUŠNIK, Alojz, PRGANČ1ČEV 19 09.05.1922 01.03.1945 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 18. SUŠNIK. Ferdinand, ŽNIDARJEV 02 29. 05.1927 01.09.1944 Dolenjska v boju Nemci partizan kmet/sin 19. SUŠNIK, Franc, ŽNIDARJEV 02 02. 09.1919 09. 07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 20. SUŠNIK, Lovrenc, GOLOBOV 13 17. 03.1917 09. 07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist rudar 21. SUŠNIK, Ludvik, JOŽEV 17 01. 03.1935 27. 08.1944 Kamnik nesreča z orožjem otrok 22. ŠINKOVEC, Silvester, ODETOV 04 24.12.1906 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist rudar 23. URH, Damjan, BR1NOVCEV 24 25. 09.1923 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 24. URH, Rudolf, JAVORSH 09 16. 03.1916 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin Kališe 1. DOUNŠEK, Franc, LENKOV 16 24. 11. 1914 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec 2. GALIN, Anton, OBORNIKOV 30 12.01.1920 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec 3. GALIN, Tončka, OBORNIKOVA 30 12.1942 1943 AltotUng 4. GALIN,Martin,GREKŠOV 06 11.11.1922 09.07.1942 Potokv" 5. OSOLNIK, Krištof, GRABNARJEV 15 12.08.1901 09.07.1942 Potok v 6. SUŠNIK, Gregor, OBORNIKOV 13 13.09.1903 06.01.1950 Ljubljana? 7. URH, Bernard, ŠTEMPELARJEV 09 18. 05.1926 27.12.1944 Vel. Lašna Krivčevo 1. HANČIČ, Mihael, TRATNIKOV 2. KEŠNAR, Martin, KRIVČEV 3. KUHAR, Anton, SUŠH 4. REPANŠEK, Janez. PODKRAJSK1 5. ROMŠAK, Ahacij, JURČEK 6. ROMŠAK, Franc, JURČEK 7. SUŠNIK. Franc. PODKRAJSKI K 8. SUŠNIK, Lovrenc, HRUPOV 9. SUŠNIK, Lovrenc, SP. ZAVRŠH 10. SUŠNIK, Tomaž, KAJŽARSKI 11. TRATNIK, Mihael, BERAČ podlom 1. OMOVŠEK, Franc, OMSH 03 10.03.1923 02.01.1944 ruska fronta 2. OMOVŠEK, Valentin, OMSH 03 12.02.1894 20.10.1944 Podlom 3. REPANŠEK, Anton, GRENČARJEV 11 20.04.1900 09.07.1942 Potok v Črni 4. SENOŽETNIK, Rudolf, OSOVNIKOV 01 08.03.1914 08.1943 podstudenec 1. PETEK, Jože, PETKOV 11 08.03.1902 14.12.1943 Podstudenec 2. PETEK, Stanislava, PETKOVA 11 11.05.1911 14.12.1943 Podstudenec 3. PIRC, Florjan, PIRČEV 05 04.05.1912 05.07.1942 Črna 4. PODSTUDENŠEK, Doroteja, GALEJEVA 02 06.02.1928 09.05.1945 Ravensbruck 18 17.09.1913 09.07.1942 Potok v Črni 02 07.11.1903 09.07.1942 Potok v Črni 05 02.11.1908 09.07.1942 Potok v Črni 13 03.06.1910 09.07.1942 Potok v Črni 08 01.08.1863 22.12.1943 Altotting 08 02.04.1899 09.07.1942 Potok v Črni 13 26.03.1925 1945 Romun 09 08.08.1922 1943 Rusija 07 09.08.1912 09.07.1942 Potok v Črni 11 07.02.1909 09.07.1942 Potok v Črni 27. 09.1876 09.07.1942 Potok v Črni taborišče Nemci otrok talec Nemci civilist delavec talec ____________Nemci civilist delavec obsojen ___ ___civilist delavec v boju Nemci partizan vajenec talec Nemci civilist rudar ttl« Nemci civilist kmet talec Nemci civilist kmet/sin •alec Nemci civilist kmet/sin taborišče Nemci civilist gostilničar 'alec______Nema________civilist gostilničar v boju ..............Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin pogrešan nemški mobiliz. delavec talec Nemci civilist rudar talec Nemci civilist rudar talec Nemci civilist berač v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec likvidacija Nemci civilist kmet talec Nemci civilist delavec partizan kmet/sin likvidacija partizani civilist trgovec likvidacija partizani civilistka trgovka likvidacija partizani civilist kmet/sin taborišče Nemci civilistka kmet/hči 5. PODSTUDENŠEK, Franc, GALEJEV 02 02.10.1889 09.07.1942 6. PODSTUDENŠEK, Janez, GALEJEV 01 24.10.1919 09.07.1942 7. PODSTUDENŠEK, Terezija, GALEJEVA 02 02.10.1883 1945 8. ROMŠAK, Anion, GMAJNARJEV 09 24.05.1922 17.05.1944 9. STAROVASNIK, Janez, P1RČEV 04 15.07.1919 09.1944 10. SUŠNIK, Anton, PŠAJNARJEV 10 29.08.1912 09.07.1942 11. SUŠNIK, Janez, PSAJNARJEV 06 17.05.1908 06.12.1944 Potok v Črni 1. LOGAR, Franci, GREGORJEV 08 08.04.1942 1943 2. LOGAR, Karol, GREGORJEV 08 23.10.1913 09.07.1942 3. LOGAR, Karol, GREGORJEV 08 08 04 1942 12 1944 4. LOGAR, Karol 04 03.10.1901 19.01.1943 5. PAVLIN, Franc, POTOŠKI 01 29.12.1901 09 07.1942 6. PAVLIN, Ivan, ROBOV 07 26.04.1923 21.09.1942 7. PAVLIN, Janko, POTOŠKI 01 02.05.1921 09.07.1942 8. PAVLIN. Polona. ROBOVA 07 16.02.1910 21.09.1942 Smrečje v Črni 1. PIKEL, Milan, LOGARJEV 04 08. 08. 1911 07. 07.1942 2. SUŠNIK, Rajko, LOGARJEV 04 24. 08. 1934 10.06.1944 3. VIDER, Franc, SMREŠKI 03 ~~ 09 II 1915 00 0_ 1942 4. VIDER, Jože, SMREŠKI 03 24. 10. 1920 29. 08.1941 Zavrh pri Črnivcu 1. sušnik, Janez, ZG. KUHARSKI 05 18. 06. 1912 09. 07.1942 Žaga 1. KLADNIK, Ivan, VRANČEV 12 24. 12. 1926 11.1943 2. PETEK, Franc, PETKOV 07 04. 09.1912 30.04.1945 3. ROMŠAK, Janko, JANŠETOV 11 12.12.1922 05. 06.1943 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet Potok v Črni talec Nemci civilist krojač Ravensbriick taborišče Nemci civilistka gospodinja Hrastnik v boju Nemci partizan čevljar Pohorje v boju Nemci partizan rudar Potok v Črni talec Nemci civilist delavec Kamniška Bistrica ustreljen civilist rudar Altotting taborišče Nemci otrok Potok v Črni talec Nemci civilist rudar Niederfels taborišče Nemci otrok Kališe v boju Nemci partizan Potok v Črni talec Nemci civilist čevljar Menina planina likvidacija partizani partizan delavec Potok v Črni talec Nemci civilist čevljar Menina planina likvidacija partizani partizanka delavka Celje........ likvidacija Nemci civilist krojač Mala planina nesreča z orožjem otrok Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin Jarše talec Nemci civilist čevljar Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin Okroglo likvidacija partizani partizan rudar Ljubno v boju Nemci partizan čevljar pogrešan nemški mobiliz. čevljar 4. ROMŠAK. Lipe. JANŠETOV 11 26. 05.1924 1945 pogrešan nemški mobiliz. delavec 5. ROMŠAK. Mihael. JANŠETOV 11 05.09.1934 28.03.1945 Zaga nesreča z orožjem otrok 6. SUŠNIK. Franc. JEZN1K0V 04 06.07.1906 20.06.1942 Vel. planina v boju Nemci partizan rudar 7. SUŠNIK, Janez. MALNARSKI 05 17.07.1914 1944 Mauthausen taborišče Nemci civilist delavec III. ŽUPNIJA KAMNIK zbrala Milan ŠUŠTAR in Maksimilijan ŠIMENC Bakovnik 1. CUZAK, Štefan 03 09.12.1911 21. 07.1943 Gorenja vas talec Nemci civilist krojač 2. CERNE, Kazimir 14.12.1911 06. 08.1941 Begunje talec Nemci civilist ključavničar 3. DEBEVC, Ivanka 03 19. 05.1934 15.11.1944 Golnik nesreča z orožjem učenka 4. MASTNAK, Ivan 12 22.12.1909 03.01.1942 Draga talec Nemci civilist čevljar 5. ROŽIČ, Viljem 10.01.1920 28.10.1941 Golčaj v boju Nemci partizan študent 6. URBANIJA, Alojzij 22.06.1910 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist sodni uradnik Fužine 1. ANTOUČ, Mirko 02 15.09.1921 12.08.1944 Zagradec v boju Nemci partizan uradnik 2. MEJAČ, Slavka 01 10.05.1927 01.1945 bolnica Celje v boju Nemci partizanka dijakinja 3. ŠMUC, Ferdo 02 30.05.1903 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist tehnik 4. ZAVRŠNIK, Matej 01 03.10.1922 1944 Romunija pogrešan nemški mobiliz. delavec Graben 1. BERVAR, Franc 03 04. 07.1909 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist komercialist 2. JAGODIC, Janez, BUNDROV 13 30. 04.1918 20.02.1945 Kamniška Bistrica v boju Nemci partizan mesar 3. JEGLIČ, Anton 26 03. 02.1921 22.08.1941 Smlednik talec Nemci civilist delavec 4. JEGLIČ, Sonja 26 01. 07.1926 22.02.1944 Menina planina v boju Nemci partizanka delavka 5. KRIŽ, Jaroslav 09. 08.1889 23.11.1943 Dobrava likvidacija partizani civilist šofer 6. MLAKAR, Dominik 33 28.07.1920 27. 07.1941 Perovo v boju Nemci partizan zidar 7. PEČE,Jožef 19 14.06.1909 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist uradnik 8. PODOBNIK, Danilo 14.06.1919 18. 05.1944 Kal pri N. mestu v boju Nemci partizan študent 9. REPIČ, Božidar 01. 11.1899 22. 08.1941 Krtina talec Nemci civilist mizar 10. TROBEVŠEK, Stanko 24.06.1916 07. 07.1943 Begunje talec Nemci partizan delavec Kamnik - mesto 1. BENCINA, Filip 23. 08.1920 23.10.1943 Brod na Kolpi v boju Nemci partizan 2. BLAGNE, Janko 32 03.11.1913 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist gostilničar 3. BRANDSTETER, Jakob 09. 08.1901 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist drž. uradnik 4. Cilka, gosp. pom. pri dr. Dereaniju 01.06.1945 Kamnik umrla na zaslišanju partizani civilistka gosp. pomočnica 5. DREKONJA, Ciril 02. 07.1897 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist šolski nadzornik 6. DREMELJ, Leopold 03. 08.1921 02. 08.1941 Begunje talec Nemci partizan brivec 7. ERJAVSEK, Janez, MOZKOV 83 25. 06.1928 25. 09.1945 Ljubljana zastrup. pri vojakih prostovol. v JLA pleskar 8. HRIBAR, Andrej 04.12.1921 20.11.1944 Klinja vas v boju Nemci partizan čevljar 9. HRIBAR, Janez 10.11.1921 28.07.1942 Begunje talec Nemci civilist 10. JAKOPEC, Bojan 15. 08.1926 18. 03.1947 Ljubljana posledice vojne nemški mobiliz. dijak 11. JANKOVIČ, Vencelj 09 05.09.1896 04.12.1941 Draga talec Nemci civilist trg. potnik 12. KNEZ, Anton 11.01.1910 04.05.1945 Turjak likvidacija domobranci civilist tiskarnar 13. KOLARIČ, Milan 10. 10. 1921 07.08.1941 Begunje talec Nemci civilist soboslikar 14. KONJAR, Ivan 01.02.1915 31.12.1943 Svetje talec Nemci civilist 15. KRAMAR, Janko, KRAMARJEV 09 11.07.1911 15.08.1942 Celje talec Nemci civilist 16. KRAMAR, Mihael, KRAMARJEV 09 15.09.1865 26.02.1945 Forchheim taborišče Nemci civilist trgovec 17. LEKAN, Viljem, KUČARJEV 09.02.1922 06.10.1943 Podgorje v boju Nemci partizan 18. MOLJK, Jakob 20. 07.1914 04.1944 Bistrica, Prekmurje v boju Nemci partizan delavec 19. PANTAR, Anton 10. 07.1924 09.05.1945 Sv. Katarina v boju Nemci partizan usnjar 20. PINTAR, Vladimir 23 04. 09.1905 taborišče pogrešan civilist uradnik 21. PODGORŠEK, Jožef, PODGORŠKOV 41 17. 03.1917 09.10.1944 Trzin v boju Nemci partizan mesar 22. POLEC, Julij 08.10.1883 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist zdravnik 23. STRGAR, Leopold 01.11.1908 23.01.1945 Hrastnik v boju Nemci partizan 24. ŠINIGOJ, Bojan 74 15.07.1924 08.01.1944 Mengeš talec Nemci partizan 25. ŠUŠTAR, Ivana 1905 04.1944 Vrhpolje vržena v ogenj Nemci civilistka uradnica 26. VAVPOTIČ, Mihael 06.01.1894 07.05.1942 Kavran likvidacija partizani civilist uradnik 27. VIDIC, Franc 80 30.11.1872 31. 01.1944 Šentvid talec Nemci civilist dvorni svetnik 28. VINDIŠMAN, Miro 62 08.05.1950 obsojen po vojni nemški tolmač delavec 29. ŽARGI, Zlatko 11.01.1925 11.1943 Travna gora likvidacija partizani plavogardist dijak Novi trg 1. BALANTIČ, Franc 40 29. 11.1921 24.11.1943 Grahovo v boju partizani domobranec študent 2. BENK0V1Č, Ciril, TOMANOV 12 06.07.1916 21.01.1942 Draga talec Nemci civilist študent 3. BENKOVIC, Stane, TOMANOV 12 16.11.1917 06.10.1942 Medika likvidacija partizani civilist elektrotehnik 4. DROLC, Franc 05.09.1914 22.08.1941 Krtina talec Nemci partizan ključavničar 5. KASTEUC, Jože 01 07.08.1921 20.08.1944 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 6. RAJH, Drago 10 14 II 1919 18. 01.1944 Oševek ustreljen Nemci partizan trgovec 7. ZORE, Franc 01 03.12.1920 24.12.1944 Vinkovci, Otok v boju Nemci partizan delavec Perovo 1. BEŠTER, Alojz, MATIJEV 10 02. 06.1925 13. 05.1944 Krtina v boju Nemci partizan dijak 2. FAJDIGA, Vanda, FAJDIGOVA 49 16. 06.1910 09. 03.1944 Rudnik likvidacija partizani civilistka uradnica 3. F1NCINGER, Stanislav 41 29. 07.1919 01.06.1945 likvidacija partizani nemški mobiliz. tehnik 4. GOLOB, Ferdinand 65 20. 05.1930 05.1945 pogrešan partizan vajenec 5. GREGORC, Cveta 25 likvidacija partizani civilistka natakarica 6. GREGORC, Slavko 25 10. 12.1911 21.09.1944 likvidacija partizani civilist elektromonter 7. JANEZIC, Hijacint 12 22.06.1925 1944 ruska fronta pogrešan nemški mobiliz. vajenec 8. KALISnIK, Stanislav, pri šublju 03 09.10.1912 07. 08.1941 Begunje talec Nemci civilist ključavničar 9. LETNAR, Marija 45 05.09.1903 28.12.1944 Nova Štifta likvidacija Nemci partizan ka delavka 10. LETNAR, Radoslav 45 01.12.1928 28.12.1944 Nova Štifta likvidacija Nemci partizan vajenec 11. LETNAR, Vincenc 45 18.01.1907 28.12.1944 Nova Štifta likvidacija Nemci partizan livar 12. LOMBERGAR, Anton 22 02. 06.1923 11.1943 Dnjepropet. v boju Rdeča armada nemški mobiliz. dijak 13. MIKLAVČIČ, Tone 04. 07.1920 27. 07.1941 Perovo v boju Nemci partizan ključavničar 14. PŠENIČNY, Jožef 09 25.11.1931 31.05.1943 Golnik nesreča z orožjem učenec 15. SAKELŠEK, Emil 05 19.09.1924 1944 Dobeno v boju Nemci partizan dijak 16. SAKELŠEK, France 05 10.07.1922 ruska fronta pogrešan nemški mobiliz. delavec 17. URANKAR, Pavla, PRI FAJDIGOVIH 49 02.01.1910 09.03.1944 Rudnik likvidacija partizani civilistka uradnica podgora 1. KOLENC, Rudi 10. 04.1903 25. 04.1949 Kamnik v zaporu l!dba civilist ključavničar Podgorje 1. anžič, Frančišek, majerjev 79 06. 12. 1910 26. 04.1945 Ljubelj likvidacija partizani gestapovec krojač 2. BALOH, Jože, LUKŠEV 26 03.12.1922 12.05.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec/sin 3. BALOH, Valentin, LUKŠEV 26 13. 02.1925 08. 05.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. sedlar 4. BARBIČ. Jožef 06 26.10.1912 05.11.1943 Kočevje likvidacija Nemci civilist geometer 5. BIZJAK, Avguštin, JURKOV 46 06. 08.1922 12.1944 Korosten v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 6. BROLIH, Ivan, GROŠELNOV 86 23. 05.1900 29.07.1944 llinjice v boju Nemci partizan gostilničar 7. DIM1C, Janez, DIMCEV 87 07. 02.1926 1945 Poljska v boju Rdeča armada nemški mobiliz. zidar 8. JERAJ, Matija, BAJTN 31 09. 01.1925 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec/sin 9. JEREB, Mihael, UENOV 47 25. 09.1902 22.07.1944 Oblakov vrh v boju Nemci partizan ključavničar 10. JEREB, Venceslav, UKLNOV 47 28. 09.1900 15.03.1945 Primorska v boju Nemci partizan delavec II. KAČ, Franc, ŠLOSARJEV 29.10.1911 1944 Vel. planina v boju Nemci partizan uslužbenec 12. MIHEUN, Andrej, MAVČEV 71 05.10.1914 08.07.1944 Križ v boju Nemci partizan avtomehanik 13. MIHEUN, Janez, MAVČEV 71 09.09.1921 18.07.1942 Tuhinjska dolina likvidacija partizani civilist šofer 14. MOLE, Albin, MOLETOV 47 28. 03.1920 28.12.1944 v boju Nemci partizan ključavničar 15. MOLE, Franc, MOLETOV 47 28. 09.1917 03.01.1944 Vrhpolje v boju Nemci partizan mizar 16. PAVLIC, Matevž, SVETELOV 17 29. 09.1919 27.11.1944 Mežaklja v boju Nemci partizan mizar 17. PREZELJ, Adolf, VAGONOV 93 17. 06.1926 08.09.1944 Karpati v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec/sin 18. SVETLIN, Ciril, VOVKOV 55 26. 05.1924 25.11.1943 Rusija likvidacija Nemci nemški mobiliz. kmet/sin 19. VAVPETIČ, Mihael, NAROBETOV 74 28. 09.1907 09.10.1943 Kolovec likvidacija partizani civilist ključavničar 20. VIDIC, Franc, ZUMROV 75 28.07.1908 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec zidar 21. VIDMAR, Janez, ŠPANOV 07 07. 02.1926 15.01.1945 Poljska v boju Rdeča armada nemški mobiliz. trg. pomočnik 22. ZURBI, Franc, ROZMANOV 50 08. 03.1919 1944 Nizozemska v boju Angloamer. nemški mobiliz. kmet/sin šutna 1. ABRAMIČ, Oton 22 21.09.1926 05.1945 Dachau taborišče Nemci civilist dijak 2. BERLEC. Srečko 68 13.01.1924 18.04.1945 La Rochelle v boju Angloamer. nemški mobiliz. urar 3. BOGATAJ, Darko 12 21.10.1913 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist jurist 4. BOGATAJ, Ivan 12 22.07.1906 03.1944 Golnik poslan v internacijo Nemci civilist trgovec z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 5. BOMBAČ, Božidar 35 21.12.1913 21.01.1942 Draga obsojen zapornik Nemci civilist trgovec 6. DEBEVC.Jože 81 29. 03.1924 01. 03.1945 Altscheid v boju Angloamer. nemški mobiliz. delavec 7. DOLGAN, Stanko 24 27.01.1910 23.01.1945 Gozd v boju Nemci partizan ključavničar 8. DORNIK, Janez 54 13.12.1898 03.03.1943 Rab taborišče Italijani civilist kurir 9. FIUPIČ, Bojmir 72 21.10.1916 31. 05.1945 Ordruf taborišče Nemci civilist 10. GRUM, Pavel 15.01.1912 Francija v boju Angloamer. nemški mobiliz. rudar 11. HREN, Ignac 13. 07.1909 02.08.1941 Begunje talec Nemci civilist strojar 12. KAVČIČ, Silvan 12.02.1915 03.08.1943 Gorenja vas v boju Nemci partizan tehnik 13. KLEMENČIČ, Mirko 39 22.02.1902 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist trgovec 14. KODRA, Janez 09 22.07.1912 14.03.1945 Zg. TUhinj v boju gestapo partizan krojač 15. LAP, Vincenc 25 14.07.1903 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist vrtnar 16. MATJAŠIČ, Milan 19.10.1919 31.01.1944 Šentvid talec Nemci civilist 17. OCEPEK, Stane 87 10.10.1901 08.04.1945 Jasenovac likvidacija ustaši civilist tehnik 18. PETERLIN, Boris 42 20.09.1926 1944 Poljska v boju Rdeča armada nemški mobiliz. 19. POGAČAR, Jože, URHOV 69 02.07.1893 04.11.1942 Maribor v zaporu Nemci civilist kovač 20. STARE, Franc 15.03.1905 07.04.1942 Maribor talec Nemci civilist inženir 21. STARE, Mira 91 19. 03.1910 15.09.1941 Vodice napad na avto partizani civilistka šivilja 22. STERGAR, Anton 45 06.01.1878 20.05.1945 Zaprice likvidacija civilist veletrgovec 23. STERLE, France, MINAKUŠEV 76 02.12.1922 Besarabija pogrešan nemški mobiliz. ključavničar 24. TOREL, Pavel 08. 07.1898 28.10.1941 Golčaj v boju Nemci partizan krojač 25. ZUPANC, Ciril 61 24.04.1924 1944 ruska fronta pogrešan nemški mobiliz. kolar 26. ZUPANC, Ferdinand 62 01. 06.1922 05.03.1944 Garmisch na straži nemški mobiliz. usnjar 27. ZUPANC, Lado 61 26.06.1926 15. 08.1944 Poljska v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec Volčji Potok 1. BORIN, Vincenc, ŠUŠTARJEV 42 1913 02.1945 Trebnje v boju domobranci partizan delavec 2. CEDILNIK, Frido, CEDILNIKOV 01 1921 1944 Dunajsko Novo mesto v boju Rdeča armada nemški mobiliz. krojač 3. CERAR, Anton, GRČARJEV 04 08.01. 1908 16.11.1944 Motnik likvidacija partizani civilist mizar 4. GOUČ, Anton 41 1911 10.03.1945 Mauthausen taborišče Nemci civilist mizar 5. JANEŽIČ, Jože, BLEJČEV 13 19.03.1917 1944 Romunija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 6. JAŠOVEC, Janez, CEGVAR 27 17. 12. 1897 28.12.1944 Volčji Potok likvidacija gestapo civilist kmet 7. KAVČIČ, Egidij, SAMČEV 19 10.09.1907 23.10.1944 Palovče likvidacija partizani civilist mizar 8. OCEPEK, Ana, OREŠENKOVA 47 29.06.1942 23.06.1944 Burghausen 9. OCEPEK, Ciril, OREŠENKOV 47 29.06.1914 04.1945 Mauthausen 10. OCEPEK, Dušan, OREŠENKOV 47 12.10.1943 23.06.1944 Burghausen 11. OCEPEK, Ivan, OREŠENKOV 03 21.09.1912 04.1945 Mauthausen 12. OCEPEK, Julij, OREŠENKOV 03 08.01.1908 30.07.1944 Begunje 13. SLEVEC, Ivan, ŽEBOVČEV 33 24.05.1924 1944 Vel. planina 14. ŠKRJANC, Janez, KUŠTROV 43 15.04.1920 15.05.1946 Poljska 15. VAVPEFIČ, Ciril, BRCETOV ™ 02 03. 07.1923 11.08.1944 Rusija Zaprice 1. CHIBA, Gertruda 30 13.11.1923 18.03.1944 Volčji Potok 2. DROI.C. Jože. DROI.ČEV 35 13.08.1925 06.1944 Rusija 3 DROLC, Stanislav, DROLČEV 35 20.04.1922 07.1944 Rusija 4. EXLER, Miroslav 28 19. 04.1921 02.08.1941 Begunje 5. EXLER, Vladimir 28 23 11.1915 06.01.1945 Kolovrat 6. GOLOB, Mirko 71 19.08.1911 31 01.1944 Šentvid ~7. GRZINČ1Č, Anton 15 13.06.1903 04.1945 Dachau 8. JANEŽIČ, Slavko 63 18. 05.1921 25.01.1945 Gruzija 9. KASTEIJC. Ivan 48 26.10.1925 03.1943 Rusija 10. LAVTIŽAR, Rudolf 50 07.03.1905 06.05.1942 Auschwitz 11. LUDER, Henrik 8.01.1910 (12.08.1944 12. PREGELJ, Ivan 42 26.06.1900 22.08.1941 Smlednik 13. RADMEUČ. Frančišek 24 02.07.1902 27.10.1944 Sv. Križ 14 ROTOVN1K, Karol 19 03.09.1914 31.01.19« Šentvid 15. SMOLNIKAR, Valentin 12.02.1915 15.01.1945 Nova Štifta 16. ŠIF, Franc 63 20.11.1913 06.02.1945 Korošica 17. ŠIF, Franci 63 01.07.1933 06.02.1945 Korošica 18. ŠIF, Jožefa 63 06.12.1911 06.02.1945 Korošica 19. VRANKAR, Albin 15.12.1925 26.10.1944 Berlin 20. VRHOVNIK, Franc, CIMPERMANOV 59 16.02.1904 11.12.1942 Zaprice taborišče (davica) taborišče taborišče taborišče ubit obsoj. na smrt likvidacija pogrešan v boju Nemci Nemci Nemci Nemci Nemci partizani Rdeča armada civilist civilist civilist civilist otrok delavec otrok kmet/sin delavec mizar nemški mobiliz. nemški mobiliz. delavec čevljar partizani Rdeča armada Rdeča armada Nemci Nemci Nemci Nemci Rdeča armada Rdeča armada Nemci civilistka nemški mobiliz nemški mobiliz partizan partizan civilist civilist nemški mobiliz. nemški mobiliz. civilist nemški policaj civilist likvidacija v boju Nemci Nemci Nemci Nemci partizan civilist partizan partizan pogrešan likvidacija partizanka nemški mobiliz. tajnica ključavničar mizar trg. pomočnik inženir trgovec uradnik ključavničar ključavničar livar profesor krojač delavec otrok partizani civilist delavka mizar trgovec IV. ŽUPNIJA KOMENDA zbral dr. Marko ŽEROVMK z.š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Breg pri Komendi 1. BOUEŽAR, Stanko, TOMOV 03 07.11.1921 07.11.1944 Moste v boju domobranci partizan dijak 2. CERAR, Franc, KLEMENOV 11 4.09.1927 02.1944 Hotavlje v boju z Nemci partizan kmet 3. CIPERLE, Franc, POSODOV 05 26.03.1895 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec zidar 4. CIPERLE, Franc, POSODOV 05 19.09.1925 01. 06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec zidar 5. CIPERLE, Stanko, POSODOV 05 26.03.1895 02.1944 Dachau taborišče Nemci civilist zidar 6. SEDIAR, Cene, MILHARJEV 02 08. 09.1924 01.1944 pogrešan v Grčiji nemški mobiliz. kmet 7. ZARNIK, Janez, ZORMANOV 18 13. 04.1912 21. 03.1944 Štajerska v boju Nemci partizan orožnik Gmajnica 1. JUHANT, Franc, ČURDAKOV 16 03.10.1920 29.08.1942 Mauthausen taborišče Nemci civilist lončar 2. KREMŽAR, Franc, MIKLAVŽEKOV 07 02.12.1926 jeseni 1944 Italija v boju Angloamer. nemški mobiliz. lončar 3. MARN, Franc, JURJEV 28 04.10.1908 14.10.1944 Čatež pod Zaplazom v boju Nemci partizan čevljar 4. SEDUŠAK, Ivan, OBRSTOV 21 15.05.1908 04.1944 Ledine na Prim. likvidacija partizani partizan delavec 5. VIDMAR, Jože, ŠOMAŠTROV 10 01.05.1925 10.1943 K. Dobrava likvidacija partizani civilist mizar Gora pri Komendi 1. BREUH, Janez, KAPIANOV 24 19.11.1903 11.06.1944 K. Dobrava v boju Nemci partizan tesar 2. JUHANT, Franc, MATIJAKOV 15 19. 09.1914 30.09.1943 blizu Krškega v boju Nemci partizan lončar 3. KEBER, Alojz 01 22.05.1923 25.03.1943 Vranja Peč v boju Nemci partizan mizar 4. KEBER, Vinko 01 14.12.1918 06.04.1941 Šentrupert v boju Nemci jugosl. vojak mizar 5. LEVEČ,Jože, PIRŠNIKOV 08 16. 02.1905 19.05.1944 Lahovče likvidacija domobranci civilist delavec 6. STREHOVEC, Ivan, KOŽEJEV 12 02.01.1919 18.04.1942 Ljubelj, pred. Avstr. talec Nemci civilist pleskar 7. STREHOVEC, Jože, KOŽELJEV 12 12.04.1923 03.02.1944 Slovaška v bolnici - ranjen Rdeča armada nemški mobiliz. mizar 8. ŠTEBE, Franc, BRECLOV 08 02.01.1909 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec lončar Klanec 1. BOŠTIC, Stane, BERNUSOV 18 11.09.1925 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec mizar 2. FUJAN, Franc, URGANISTOV 14 05.05.1903 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 3. GALJOT, Jože, PLEVNIKOV 34 29. 04.1926 15.01.1945 Varšava v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet 4. JUHANT, Janez, KOFTANOV 14 07. 09.1919 10.05.1944 Soriška planina v boju Nemci partizan delavec 5. KERN, Peter, FRLANOV 09 25.06.1911 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec krojač 6. LAH, Franc, LENARČEV 43 16. 02.1925 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec kmet 7. PORAVNE, Janez, DRESARJEV 39 27.12.1917 1944 Romunija pogrešan nemški mobiliz. kmet 8. SODNIK, Rudi, KADUNJČEV 20 17.04.1920 26.02.1945 Zalog pri Cerk. zgorel v bunkerju Nemci partizan klepar 9. TICAR, Miro, KLENKARJEV 42 28. 02.1925 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 10. TIČAR, Stanko, KLENKARJEV 42 10. 02.1927 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 11. VRTNIK, Franc, MLINARJEV 05 12.02.1920 03.02.1944 Ukrajina v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 12. VRTNIK, Jože, MLINARJEV 05 01.10.1921 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec mlinar 13. ZAVERŠNIK, Franc, KOČIJAŽEV 17 18.10.1925 1944 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. delavec Komenda 1. BABNIK. Albin 13 1923 1945 Vače v boju Nemci partizan električar 2. GAŠPERLIN, Franc, ZORIJEV 25 07.11.1903 18.12.1945 Komenda umrl za ranami vojne Nemci partizan kmet 3. HRIBAR, Jože 14 03.04.1904 11.06.1944 K. Dobrava v boju Nemci partizan delavec 4. KOŽELJ, Agata, VODNIKOVA 36 10.01.1894 spoml. 1943 Nemčija pogrešan aretir. Nemci civilistka gospodinja 5. LAH, Cilka, UKANČEVA 47 22.11.1919 06. 01.1945 Vel. planina v boju Nemci partizanka delavka 6. MARN, Minka, MATEVŽEVA 14 28. 08.1916 11.06.1944 K. Dobrava ustreljena in zažgana Nemci partiz. bolničar trg. pomočnik 7. MEJAČ, Alojz, ŠOLSKI 14 30. 07.1911 25.11.1943 M. Gobavica likvidacija partizani civilist trgovec 8. MEJAČ, Andrej-Vitko, ŠOLSKI 14 05.08.1894 09.1943 Trnovski gozd likvidacija partizani civilist trg. ekonom. 9. SLANOVEC, Johanca 14 12.08.1923 11.06.1944 K. Dobrava ustreljena in zažgana Nemci partiz. bolničar trg. pomočnik 10. STENOVEC, Franc 1919 17.02.1944 med Komendo in Potokom ustreljen Nemci partizan študent 11. ŠPRUK, Anton, MEJAČEV 52 06.08.1923 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 12. ŠPRUK, Florijan, MEJAČEV 52 02.05.1895 01. 06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec kmet/trgov. 13. ŠPRUK, Franc, MEJAČEV 52 08. 03.1922 poleti 1945 Romunija zbolel in umrl nemški mobiliz. kmet 14. ŠPRUK, Janez, MEJAČEV 52 21.11.1924 01. 06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec delavec 15. ŠTRCIN, Aleš, ROPRETOV/ŠTRCINOV 07 13.12.1925 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec dijak 16. ŠTRCIN, Rajko, ROPRETOV/ŠTRCINOV 07 07.08.1923 01.11.1944 17. ZORMAN, Jože, JERNEJČKOV 11 01.03.1903 27.06.1945 Komendska Dobrava 1. ČRNIVEC, Anton, MATIJEV 01 28.01.1902 15.04.1944 " 1. Eoi,Ivan^ ŠTRA1HARIEV 01 1922 08.1943 3. JUHANT, Frančis"ka, KOBILEKARJEVA 19 04.09.1895 28.02.1943 4. JUHANT, Rudi, KOBILEKARJEV 19 12.01.1921 09.02.1944 5. KORBAR, Antonija, KORBARJEVA 03 13.06.1906 29.06.1945 6. PROSEN, Vinko, SLANOVČEV 05 23.11.1924 25.10.1943 7. ŠTUPAR, Janez, VRTAČNIKOV 10 19.04.1925 12.12.1944 to Križ (O V_ BURGAR, Franc, KOVČKOV 39 12.09.1910 01. 06.1944 2. CVELBAR, Alojz 26 1902 01.1945 3. GOROPEČNIK, Janez, BLAŽEVČEV 23 26.10.1920 23.04.1945 4. GRINTAL, Jože, TRELČEV 22 25.08.1925 01.1945 5. GRINTAV, Franc, VAVPTOV 33 04.08.1919 1944 6. HLADNIK, Ivan, KRAMARJEV 29 29.04.1919 23.04.1944 7. HRIBAR. Janez, KOŠIRJEV/HRIBARJEV 64 10.11.1921 28.07.1942 8. KOSEC, Andrej, ŽNIDARJEV 30 04.11.1922 14.03.1945 9. OBRULEK, Peter, ČUBROVE JOHANE 60 01.09.1921 01.06.1945 10. PETEK, Franc, BOGNARČKOV 51 28.03.1922 23.02.1944 11 PETERL1N, Johan, MAR1ČKOV 15 20.12.1916 01.06.1945 12. PREZELJ, Miha, MIHOV 59 25.09.1916 04.1945 13. PROSEN, Viktor, ŠINOV 62 08.08.1911 07.06.1944 14. REMIC, Jože, ANDREJEZOV 43 18.12.1919 04.08.1944 15. ZORMAN, Alojz, ČUBROV 1 04.06.1909 04.04.1944 Čačak, Srbija v boju Nemci partizan___kmet__ Komenda posled. taborišča Nemci civilist kmet Štajerska v boju Nemci partizan delavec Pšajnovica v boju Nemci partizan delavec K. Dobrava likvidacija partizani civilistka gospodinja ŠkofjaLoka talec Nemci civilist invalid Križ posled. taborišča Nemci civilistka _gospodinja Zg. Stranje likvidacija partizani partizan kmet Poljska na straži Rdeča armada nemški mobiliz. kmet Šentvid likvidacija partizani domobranec delavec Nemčija v boju Rdeča armada nemški orožnik orožnik Lindau, Nemčija v boju Angloamer. nemški mobiliz. _ delavec pri Varšavi pogrešan. nemški mobiliz. delavec Romunija pogrešan nemški mobiliz. študent Menina planina v boju Nemci partizan delavec Begunje na Gorenj, talec Nemci civilist dijak Ratingenland, Nemčijav boju Angloamer. nemški mobiliz. zidar Šentvid likvidacija partizani domobranec delavec Ikrajina v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec Šentvid likvidacija partizani domobranec delavec Nemčija pogrešan nemški mobiliz. delavec Homec v boju Nemci partizan delavec Romunija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec Tunjice likvidacija partizani partizan, ubežnik gostilničar Mlaka 1. FAJGEL, Franc, MARINKOV 21 06. 04.1913 18.01.1945 Dolsko na P. v boju Nemci partizan delavec 2. HACIN,Jože, PIKČEV 02 29. 07.1922 31. 08.1944 Mauthausen taborišče Nemci civilist delavec 3. HAFNER, Franc, JURMANOV 31 19.10.1906 29.10.1944 lokve na Prim. v boju Nemci partizan lončar 4. JUHANT, Vida, VODANČEVA 25 13. 06.1912 02. 05.1944 K. Dobrava likvidacija partizani civilistka invalidka 5. KERN, Janez, FERLANOV / VODANCEV 25 21.09.1909 01.04.1944 Ledine na Prim. likvidacija partizani partizan zidar 6. KOŽELJ, Adolf, ROJČEV 14 10.02.1908 18.03.1944 Godič na Prim. v boju Nemci partizan lončar 7. LEVEČ, Franc, P1RŠNIK0V 21 03.12.1911 25. 03.1945 Uršina Sela na Dolenjskem likvidacija partizani partizan delavec 8. SRŠEN, Franc, KOČJAŽEV 21 20.09.1921 01.11.1944 Pohorje v boju Nemci partizan delavec 9. ŠTELE, Maks, LEČNIKOV 20 26. 05.1918 01.06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec mizar 10. ŠTELE, Nande, LEČNIKOV 20 26. 05.1918 01.06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec mizar Moste 1. BERNIK, Anton, BANOV 35 09.10.1907 03.1944 T\ihinj likvidacija partizani partizan priložnost, delavec 2. BERNIK. Janez, BANOV 35 17. 08.1909 sponi 1945 v boju Nemci partizan delavec 3. BOBNAR, Janez, BOBNARJEV 38 19.12.1921 03.03.1945 Zg. Vrtače pri Trojanah v boju Nemci partizan delavec 4. BURGAR, Janez, ŠUNKARJEV 19 02.12.1909 23.03.1944 Martinj Vrh nad Škofjo Loko v boju Nemci partizan delavec 5. GRAJZAR, Jaki 42 1920 spoml. 1944 K. Dobrava likvidacija partizani civilist prilož. delavec 6. JAGODIC Genorij-Rozi, ŠENZLOV 58 28. 10. 1911 20. 02.1945 Dachau taborišče Nemci civilist kmet 7. JERMAN, Franc, PIPANOV 60 23.02.1925 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec kmet 8. JERMAN, Jakob, PIPANOV 60 17. 06.1921 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec študent 9. JERMAN, Jože, PIPANOV 60 04. 03.1923 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 10. JERMAN. Franc, ŠIMNOV 26 17.10.1925 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec kmet 11. JERMAN, Ludvik, ŠIMNOV 26 04.09.1921 01. 06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec študent 12. JUHANT. Miha, PLEVNIKOV 59 11.09.1912 24.01.1944 Komenda (Kapla vas) likvidacija partizani civilist kmet 13. KAVČIČ, Peter, ROŽČEV 79 22. 02.1920 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 14. KEPIC, Gustl. KEPČEV 56 19.08.1921 16.02.1944 Karpati v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet 15. KEPIC, Janez, JERMANOV 46 02. 08.1900 03.01.1942 Begunje na G. talec Nemci civilist kmet 16. KMETIC, Karel, OKORNOV 12 28. 10.1924 01.1944 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. delavec 17. KRUMPESTAR, Ludvik, ŠMETOV 32 21.11.1924 jeseni 1944 rusko ujetništvo pogrešan nemški mobiliz. delavec z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 18. KUČAR, Valentin 36 1919 1944 pogrešan partizan delavec 19. MERŠE, Andrej, KUHARJEV 52 07.01.1921 05.1945 pri Ilirski Bistrici pogrešan nemški mobiliz. kmet 20. NOGRAŠEK, Ciril, FLEGARJEV 14 13.07.1922 1944/45 Poljska pogrešan nemški mobiliz. kmet 21. NOGRAŠEK, Franc, TRUDNOV 65 07.01.1923 pozimi 1944 Kijev nesreča - povoz. vlak nemški mobiliz. delavec 22. NOGRAŠEK, Rudi, TRUDNOV 65 18. 04.1921 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 23. OMERZA, Franc, ŠKANDARJEV 72 15.01.1906 spoml. 1945 na vlaku iz enega v drugo taborišče civilist delavec 24. REBOLJ, Ivanka, KOLIMPRETOVA/ 55 16.03.1912 02. 06.1943 Beograd izseljena civilistka gospodinja JURKOVA 25. ZUPAN, Ana, BIČEVA/ZUPANOVA 42 25.07.1904 spoml. 1944 K. Dobrava likvidacija partizani civilistka gospodinja 26. ZUPAN, Franc, ZUPANOV 42 17.03.1924 31.08.1944 Pasja ravan likvidacija partizani partizan priložnost, delavec 27. ŽAUBI, Anton, OGRADARJEV 76 14.04.1924 12.10.1943 Golnik na poti v partizane Nemci civilist čevljar so ga Nemci ranili, odpeljali v bolnico Nasovče 1. BURNIK, Janez, MATEVŽEV 16 25.10.1920 29. 09.1943 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. mesar 2. DEŽMAN, Janko, MAT1JONOV 13 03.01.1924 pozimi 1944 Taškent umrl v rus. ujetništvu Rdeča armada nemški mobiliz. kmet 3. DEŽMAN, Slavko, MAT1JONOV 13 12.11.1925 01.1945 Poljska pogrešan nemški mobiliz. kmet 4. JEROVŠEK, Janez, KOSANČEV 05 05.12.1903 1943 Dolenjska pogrešan partizan delavec 5. KERN, Jože, JANEŽČEV 27 26. 02.1923 05.1945 Vetrinje, Avstrija nesreča z ročno bombo domobranec delavec 6. LAH, Jože, VOVRETOV 24 24.04.1915 29.08.1944 Moste v boju domobranci, Nemci partizan kmet 7. UPAR, Franc, KODRETOV/KRAL 21 03. 12. 1907 25.11.1943 M. Gobavica likvidacija partizani civilist veteriner 8. POGACAR, Franc, SLANOVCEV 12 22.12.1921 01. 06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec kmet 9. POGAČAR, Janez, SIANOVČEV 12 25. 06.1910 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 10. TERAN, Janez, FRANCIZOV 19 19.10.1919 06.04.1945 Primorska v boju Nemci partizan delavec 11 ZABRET, Franc, KOLESARJEV 09 05.11.1923 1944 pogrešan na Polj. nemški mobiliz. delavec Podboršt pri Komendi 1 BREMŠAK, Janez, GREGORČEV 22 11.12.1904 18.12.1944 Gorenja vas v Poljanski dolini v boju Nemci partizan delavec 2. JAMŠEK, Frančiška, FAREZLA 26 10.11.1883 08.1944 Šenturška Gora likvidacija partizani civilistka gospodinja 3. JUHANT, Jože, MATIJEV/ALEŠOV 33 01.01.1906 05.1944 Molk, Nemčija posl. tabor. Mauthausen Nemci civilist lončar 4. KERN, Maks, JERNEJEV 13 23. 08.1925 31.12.1943 Gora pri Kom. likvidacija partizani civilist frizerski vajenec 5. KERN, Vid, JERNEJEV 13 18.06.1921 sponi 1944 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. delavec 6. LETNAR, Stanko, JOŽNIKOV 34 13.06.1921 02. 02.1944 Ukrajina v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 7. LEVEČ, Alojz, PRŠNEKOV 21 10.01.1908 23. 04.1944 Fara pri Postojni v boju Nemci partizan lončar 8. LONČAR, Franc, BLATNIK 33 1913 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec copatar 9. PETERLIN, Stanko, ORLOV 25 03.05.1904 10.01.1945 pri Litiji v boju Nemci partizan notar 10. ŠTELE, Cecilija, ŠKLETOVA 13 14.09.1941 25.09.1945 Podboršt pri Komen, nesreča z ročno bombo otrok 11. ŠTELE, Ljudmila, ŠKLETOVA 13 16.09.1937 25.09.1945 Podboršt pri Komen, nesreča z ročno bombo otrok Otok pri Komendi 1 ČEBULJ, Franc, PIRČEV 06 30.01.1913 17.03.1945 Dachau taborišče Nemci civilist kmet 2 CEBULJ, Janez, PIRCEV 06 01.11.1916 18.04.1944 Podboršt pri Komendi v boju Nemci partizan študent 3 JENKO, Ivan, ADAMIČEV 03 23.10.1915 05. 03.1944 Hotavlje v boju Nemci partizan kmet 4 KERN, Franc, KOZLOV 05 22.03.1921 spoml. 1944 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. kmet 5 KERN, Janez, PRISTAVŠKOV 01 16.12.1922 03.1944 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. kmet 6 OCEPEK, Anton, VRBENOV 04 22.12.1910 05. 01.1945 Sidraž v Tuh. dol. v boju Nemci partizan tesar 7 ŠPENKO, Janez, PREJEVOV 08 27.08.1921 20.06.1943 Ukrajina nesreča pri čišč. puške nemški mobiliz. delavec suhadole 1 BURNIK, Anton, BURNIKOV 56 01.01.1904 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 2. ČIMŽAR, Jože, DOMINIKOV 48 25.03.1902 03.1943 Slevsko pri Suhadolah Likvidacija partizani civilist priložnost, delavec 3. KANCILJA, Florijan, HOSTNIKOV 21 15.05.1925 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 4. KONCILJA, Anton, KUNCEV 48 1922 spoml. 1944 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. delavec 5. KUNSTELJ, Franc, NAPOTNIKOV 29.12.1922 1944 Udin Boršt na Gorenjskem v boju Nemci partizan delavec 6. MARIN, Marija, MARINOVA 44 06.12.1921 13.06.1944 Jelovica v boju Nemci partizanka delavka 7. PETERCA, Florijan, BOŠTKOV 43 05.05.1906 04.05.1944 Ledine na Prim. likvidacija partizani partizan sodar 8. REMIC, Franc, BLAZEV 20 07.06.1899 01.06.1945 Šentvid likvidacija partizani domobranec kmet 9. SRSEN, Ivan, KRZOVOV 24 23. 10. 1913 1944 Dolenjska pogrešan partizan zidar 10. VERBIČ, Stanko, BUNČKOV 27 23.04.1921 21.08.1944 11. ZARNIK, Valentin, KOLEHOV/TINETOV 46 24.08.1909 05.08.1944 12. ŽELEZNIKAR, Janez, PIRNATOV 42 14.02.1918 12.1944 13. ŽELEZNIKAR, Peter, PIRNATOV 42 14.02.1918 31.12.1943 Žeje pri Komendi 1. JUHANT, Janez, ROJCEV _ _ 04 12.08.1924 08.1944 2. KAVČIČ, Franc, PAVČKOV 01 21.05.1869 21.07.1943 3. KEPIC, Miha, ŠTEFETOV 07 03.10.1905 22.06.1943 4. LUŽAR, Miha, JERAJEV 17 18.09.1923 03.1944 5. URANIČ, Ivan, REMČKOV 02 16.09.1901 01.06.1945 6. ZALOKAR, Janez, VRHOVNIKOV 03 15.08.1922 18.06.1944 V. ŽUPNIJA MEKINJE zbrala Janez PREŠEREN in Maksimilijan ŠIMENC Brezje nad Kamnikom 1. PERNE, Leopold 07 28.12.1908 1945 2. SUŠNIK, Primož" 06.09.1875 11.1944 3. ŽAGAR, Tomaž, OŽBETOV 02 17.12.1915 01.06.1945 Godič 1. BALANTIČ, Franc, CESARJEV 06 17.01.1900 30.06.1942 2. COTMAN, Bernard, HVADETOV 59 20.04.1911 29.12.1944 3. DRŽANIČ, Franc, BEČINOV 16 08.12.1892 01.12.1943 4. GOLOB, Janez, BOŠTARJEV 26 20.03.1918 01.01.1945 Kamnik talec Nemci civilist delavec Šenturška Gora likvidacija partizani civilist copatar Novaki v boju Nemci partizan delavec na Cerkljanskem Rusija umrl v ujet. SZ nemški mobiliz. zid. mojster pogrešan na Polj. nemški mobiliz. kmet Žeje pri Kom. ustreljen partizani civilist kmet v domači hiši - seniku ___ ___ ___ Žeje pri Kom. likvidacija partizani aktivist OF kmet Romunija pogrešan nemški mobiliz. kmet Šentvid likvidacija partizani domobranec cestar Jelovica v boju Nemci partizan delavec zapori UDV povojna oblast partizan, ubežnik rudar pogrešan civilist delavec Teharje likvidacija partizani domobranec čevljar Kamnik talec Nemci civilist delavec pogrešan partizan kmet/sin Godič likvidacija partizani civilist delavec Zg. Hihinj v boju Nemci partizan mehanik 5. GOLOB, Janez, ZAGOJZDARJEV 36 28.10.1925 19. 09.1944 Nemčija za posledicami ran Rdeča armada nemški mobiliz. vajenec 6. GOLOB, Jože, BOŠTARJEV 26 20.04.1925 25.01.1945 Ukrajina v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kovač 7. GOLOB, Marija, ZAGOJZDARJEVA 36 01.01.1922 10.11.1944 Okrog likvidacija partizani civilistka delavka 8. GRILC, Jože, BEZAVOV 48 14. 03.1921 05. 02.1945 Kamniška Bistrica v boju domobranci partizan delavec 9. JERAS, Janez, JERASOV 67 23.12.1907 10. 03.1945 Planina Dol likvidacija Nemci civilist gozdar 10. MALI, Alojz, MAUJEV 65 17.05.1923 1945 Francija pogrešan nemški mobiliz. delavec 11. MOČNIK, Franc 76 13.03.1904 31.12.1944 Primorska v boju Nemci partizan delavec 12. PERNE, Ivan, GUŠČOV 24 24.06.1921 02. 08.1944 Brezje v boju Nemci partizan kmel/sin 13. PETEK. Franc. SlMNOVČOV 07 20.01.1900 21. 07.1943 Gorenja vas talec Nemci civilist kmet 14. PETROVČIČ. Frančiška 52 19.01.1927 12.1944 Okrog likvidacija partizani partizanka delavka 15. POTOČNIK. Franc, ŠPILARJEV 45 08. 06.1922 12.01.1944 Ilirska Bistrica v boju partizani nemški mobiliz. študent 16. SITAR, Alojz, VAMPRETOV (iz Zakota) 09 15.05.1905 14. 06.1943 Godič likvidacija partizani civilist delavec 17. SKRBINC, Franc, OREHARJEV 75 07. 07.1923 16.03.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 18. ŠLEBIR, Anton, MARJANČKOV 34 10.09.1917 02.11.1944 Kamniška Bistrica likvidacija partizani partizan podoficir 19. ŠLEBIR, Helena, MARJANČKOVA 34 11.04.1877 07.04.1944 Nemčija taborišče Nemci civilistka gospodinja 20. VIDMAR, Alojz, HRASTARJEV 33 15.06.1908 23.12.1944 Avstrija v boju Nemci partizan uradnik 21. VIDMAR, Janez, CIFNIKOV 23 03.12.1919 26.12.1943 Mauthausen taborišče Nemci partizan čevljar 22. ZAMLJEN, Franc 42 04.07.1899 20. 05.1942 Godič likvidacija partizani civilist delavec 23. ZAMLJEN, Terezija 42 03.10.1899 23.03.1944 Godič likvidacija partizani civilistka gospodinja 24. ZLATNAR, Generoz, JAKOPČEV 28 17. 07.1896 20.05.1942 Godič likvidacija partizani civilist kmet 25. ZLATNAR, Ivan, ŠPANOV 76 13.06.1925 1945 Ukrajina pogrešan nemški mobiliz. vajenec Jeranovo 1. POZNIK, Franc, POZNIKOV 03 23.07.1900 22.08.1941 Smlednik talec Nemci civilist mlinar 2. SITAR, Generoz, ANZELNOV 05 17.07.1900 22.08.1941 Krtina talec Nemci civilist delavec 3. SUŠNIK, Janez, ZAKRAJŠKOV 09 15.11.1898 22.08.1941 Krtina talec Nemci civilist delavec Kršič 1. BALANTIČ, Franc, SLEVŠKOV 03 02.10.1926 07.10.1944 Višnja Gora v boju domobranci partizan vajenec 2. PLEVEL, Joz"ef, MERTEŽOV 04 06. 03.1923 30. 06.1944 Rusija taborišče Rdeča armada nemški mobiliz. vrtnar 3. PLEVEL, Stanislav, MERTEŽOV 04 07.05.1920 02. 02.1945 Ljubno nesreča (plaz) partizan mizar Mekinje 1. BEVC, Karol, BEVČEV 87 15.11.1908 07.1942 Grosswald 2. CESTNIK, Rudolf 44 18.12.1911 15.12.1944 'lauthausen 3. D0L1NŠEK. Stanislav 76 11.11.1904 01.01.1945 Kresnice 4. DRNOVŠEK, Mirko 38 11.10.1909 08.12.1943 Kamnik 5. GOLOB, Terezija, ŠVEBOVA 29 19.10.1921 27.01.1944 Cerkno 6. GORŠEK, Rudolf 24.08.1909 12.1945 zapori IDV 7. GRADiŠEK,"M^ja,WjMjEVA 49 24.05.1917 1944 Jesenice 8. HROVAT, Ferdinand, HRVATOV 16 30.05.1912 03.09.1941 Domzvale 9. HROVAT, Jože, HRVATOV 16 19.03.1920 20.10.1944 Ukrajina 10. HROVAT, Stanislav, HRVATOV 16 11.05.1916 03.01.1942 Begunje 11. LETNAR. Franc, ZOFKOV 59 19.02.1922 29.10.1944 Čačak 12. LETNAR, Janez, ZOFKOV 59 22.12.1926 17.09.1944 Krakovv 13. MEDVED, Andrej 17 1". 11.1923 10.03.19« Italija 14. POTOČNIK. Rafael. PAŠTVARJEV 41 19.10.1922 11.1943 Ukrajina 15. TOMINC, Janez 73 24.05.1921 03.09.1942 Ambrus 16. VTDIC, Franc 11 04.08.1930 15.10.1944 Nevlje 17. ZAMLJEN, Generoz, 1GOVČEV 13.07.1897 24.02.1944 Sv. Trojica 18. ZAMLJEN, Karol, IGOVČEV 09.10.1902 01.06.1945 Avstrija 19. ŽELEZNIH Ignac 43 31.07.1922 05.11.1944 Karpati Podjelša 1. SUŠNIK, Anton, BERNADOVČEV 03 16.09.1917 21.03.1944 Kowalewka 2. SUŠNIK,Janez, BERNADOVČEV 03 16.07.1924 20.01.1944 Rusija Vodice nad Kamnikom 1. GOLOB, Marija, ŠTEFAJNARJEVA 02 13.09.1922 10.1943 Oševek taborišče Nemci civilist ključavničar taborišče Nemci civilist kovač ujet-ubit Nemci partizan uradnik umrl v zaporu gestapo civilist poslovodja v boju______ Nemci partizanka delavka likvidaa]a_ povojna oblast gest. tolmač delavec likvidacija partizani civilistka delavka talec Nemci civilist pravnik taborišče Rdeča armada nemški mobiliz. tehnik talec Nemci civilist tehnik v boju Nemci partizan čevljar v boju Rdeča armada nemški mobiliz. vrtnar v boju Angloamer. nemški mobiliz. zidar v boju Rdeča armada nemški mobiliz. študent ubit __________partizan študent ustreljen otrok v boju partizani gestapovec delavec likvidacija partizani gestapovec delavec v boju Rdeča armada nemški mobiliz. tekstilec v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin v boju Rdeča armada nemški mobiliz. vrtnar likvidacija partizani civilistka kmet/hči Zduša 1. BALANTIČ, Franc, MATIJEVČEV 02 05.01.1916 24.10.1944 Nizozemska 2. BALANTIČ, Jože, MATIJEVČEV 02 09.03.1911 20.08.1943 Sv. Križ 3. BALANTIČ, Pavel, MATIJEVČEV 02 16.01.1920 02.11.1944 Rusija 4. ISKRA, Jože, URNČEV 12 05.03.1926 01.1944 Rusija 5. POTOČNIK, Franc, MIKLAVŽOVČEV 05 30.03.1922 18.02.1945 Belgija 6. POTOČNIK, Gabrijela, MIKLAVŽOVČEVA 05 05.03.1921 29.12.1944 Vače 7. PREŠEREN, Anton, KZINARJEV 15 06.10.1910 01.06.1945 Kočevski Rog VI. ŽUPNIJA MOTNIK zbral Milan ŠUŠTAR Bela 1. GRABNAR, Jože, KREVLJEV 01 12.04.1923 1943 Kijev 2. GRABNAR, Stanko, KREVLJEV01 26.04.1924 10.1944 Čačak 3. HOMŠAK, Anton. HRIBOVŠKOV 04 21.01. 1913 01.1945 Ptuj 4. HRIBAR, Stanislav, KLEMENOV 16 14.10.1923 06.12.1943 Ukrajina 5. KRIŽNIK, Franc, HEDMALOV 14 26.10.1926 18.08.1943 Sv. Križ 6. PANČUR, Janez, ŠKRBČEV 20 27.07.1906 04.1944 Rakitovec 7. P1DER, Franc, PIDROV 07 31.05.1913 18.08.1943 Murovica 8. REBERŠEK, Anton. REBERŠKOV 03 10.02.1909 19.10.1944 Rdeči Kal 9. SEMPRIM0ŽN1K, Florjan, SLAPNIKOV 19 14.04.1920 17.03.1944 Laze 10. STRMŠEK, Viktor, POLETOV 31 13.07.1921 26.11.1943 Ukrajina 11. TOMAŽIČ, Franc, PETKOV 06 28. 05.1923 07.05 1945 Orle Motnik 1. BERVAR, Leopold, GABRIJEOV_______________09 16.11.1910 08.1941 Šmartno ob Paki 2. BERVAR, Stanko, GABRIJELOV 09 11.05.1909 10.1944 Čatež 3. CENE. Jelko, MLINARJEV 17 17.03.1926 26.01.1945 Praga v boju Angloamer. nemški mobiliz. zidar v boju Nemci partizan delavec v boju Rdeča armada nemški mobiliz. zidar pogrešan nemški mobiliz. delavec v boju Angloamer. nemški mobiliz. kmet/sin likvidacija Nemci ilegalka kmet/hči likvidacija partizani domobranec delavec v boju Rdeča armada nemški mobiliz. pleskar v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan kmet v boju____Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin v boju _______Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan delavec v boju Nemci partizan krojač bolnica (ranjen) Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 4. GRABNAR, Franc, JERGOČEV 59 02.10.1913 22.12.1944 Tuhinjska planina v boju Nemci partizan delavec 5. GRABNAR, Franc, SLOVERKOV 08 03.12.1919 19.12.1943 Trbovlje bolnica (ranjenec NOB) Nemci partizan avtomehanik 6. GRABNAR, Jože, SLOVERKOV 08 30.01.1921 04.04.1944 Miinchen ustreljen Nemci ubežnik iz nem. vojs ke delavec 7. GRABNAR. Valentin. SLOVERKOV 08 24.03.1923 04.03.1944 Zobava v boju Nemci partizan pečar 8. GRABNAR, Gašper. TONACEV 16 19.12.1910 16.08.1944 Češnjice bolnica (ranjenec NOB) Nemci partizan kmet/sin 9. HRIBOVŠEK, Maks, JERNEJKOV 16 30.06.1926 19.01.1945 Mačkov kot v boju Nemci partizan dijak 10. KOGEJ, Anton, MATIJEVČEV 18 27.05.1911 05.1945 Dachau taborišče Nemci civilist delavec 11. KRAMAR, Janez, JASNARJEV 01 01.08.1920 pogrešan nemški mobiliz. delavec 12. KRIŽNIK, Janez, ŠPANOV 03 30.01.1900 11.1944 Češnjice v boju Nemci partizan delavec 13. KRIŽNIK, Karel, ŠPANOV 03 30.10.1909 02.1945 Mačkov kot v boju Nemci partizan kovač 14. KROPIVŠEK, Ivo, VRBANOVČEV 19 30.01.1925 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 15. NOVAK, Karel, ŠTEFANOV 09 05.11.1891 02.02.1944 Špitalič likvidacija partizani civilist tajnik 16. NOVAK, Karel, ŠTEFANOV 09 23.02.1921 07.02.1944 Italija v boju Angloamer. nemški mobiliz. mizar 17. PISKAR, Franc, FIRBARJEV 48 10.04.1924 1944 Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 18. PISKAR, Boštjan, ŠIMENČKOV 53 20.01.1911 12.1944 Mirna v boju Nemci partizan delavec 19. REBERŠEK. Venceslav, ŠPENGLERJEV 27 21.09.1907 1941 Ljubljana likvidacija Italijani civilist orožnik 20. SAJOVIC. Antonija, MRKOVA 21 08.06.1922 23.10.1944 Kozjak likvidacija partizani civilistka delavka 21. ŠTADLER, Franc, ŠTADLERJEV 05.10.1896 07.02.1944 Motnik likvidacija partizani civilist cestar 22. ŠTADLER, Rajko, ŠTADLERJEV 10 21.09.1920 Rusija pogrešan nemški mobiliz. delavec 23. ŠTRAJHAR, Anton, KAJBČEV 08 20. 06.1906 16.02.1944 Gabrje v boju partizani nemški mobiliz. orožnik 24. TROBEVŠEK, Stanka 1942 03.1944 Niederfels taborišče Nemci otrok 25. ŽIBERT, Karol, MEŽNARČKOV 37 31.10.1908 09.05.1945 Bari bolnica (ranjenec NOB) Nemci partizan delavec Okrog pri Motniku 1. AHČIN, Franc, BIGLEZOV 04 12.03.1914 18.08.1943 Sv. Gora v boju Nemci partizan kmet/sin 2. DROLCJanez, DROLČEV 05 11.08.1905 08.11.1944 Ivančna Gorica v boju Nemci partizan kmet/sin 3. HRIBAR, Stanislav 11 04. 05.1925 22.07.1945 Maribor v boju (ranj. na Pohorju) Nemci partizan kmet/sin 4. PETROVČIČ, Anton 15 01.06.1927 10.1944 Krka v boju Nemci partizan kmet/sin 5. POGAČAR, Matija 01 21.02.1870 28.04.1944 Okrog v boju Nemci partizan preužitkar 6. POLJANŠEK, Anton, BOŠTINOV 07 02.02.1910 10.1944 Čatež v boju Nemci partizan cestar Špitalič 1. CENE, Anton, CENETOV 1911 20.10.1943 Žužemberk 2. GROS, Franc, ŽNIDARJEV 1904 05.04.1942 Mauthausen 3. HOMŠAK, Anton, KRUČKOV 27 1920 Turjak 4. KARO, Leopold 12 14.10.1901 22.03.1943 Kozjak 5. KLEMEN, Anton, MAREČKARJEV 13 07.04.1883 30.03.1945 Dachau 6. KLEMEN, Anton, MAREČKARJEV 13 03.05.1913 12.1944 Vransko 7. KLEMEN. Ivan, INAKOV 10 20.12.1924 05.05.1944 Žužemberk 8. KLEMEN, Pavel, PISTOTNIKOV 20 23.01.1905 28.11.1944 Žužemberk 9. LEBENIČNIK, Anton, BOŠTJANOV Dachau 10T UPOVŠEK, Leopold, GREGAČEV 07 03.11.1901 20.01.1945 Dachau 11. MODRIJAN, Ivan, ČOROV 21 01.07.1910 06.02.1944 Trška Gora 12. MOŠNIK, Blaž, VRBANETOV 24 04.02.1895 23.01.1945 Špitalič 13. MOŠNIK, Blaž, VRBANETOV 24 25.10.1920 22. 02.194-1 Čreta 14. MOŠNIK, Frančiška, VRBANETOVA 24 18.09.1900 23.01.1945 Špitalič 15. MOŠNIK, Frančiška, VRBANETOVA 24 03.10.1927 23.01.1945 Špitalič 16. MOŠNIK,Ivan,VRBANETOV 24 29.08.1930 23.01.1945 Špitalič 17. MOŠNIK, Pavla, VRBANETOVA 24 19.01.1924 23.01.1945 Špitalič 18. MOŠNIK, Valentin, VRBANETOV 24 05.02.1942 23.01.1945 Špitalič 19. NOVAK, Anton, BOŠTJANOV 1913 13.10.1949 Špitalič 20. NOVAK,Franc,ŠUŠTARJEV 25 28.02.1901 28.05.1945 Dachau 21. P1STOTNIK, Alojz, BLAŽKOVČEV 11 24.06.1902 07.04.1945 Dachau 22. SERŠA, Andrej, KAJBČEV 35 31.05.1889 22.07.1942 Jastroblje 23. SERŠA, Franc, KAJBČEV 35 19 11.1925 1944 Prapretno 24. SREŠA, Marija, KAJBČEVA 35 23.06.1891 26.06.1943 Špitalič 25. UČAKAR, Franc, KLEMENOV 06 25.01.1925 26. UČAKAR, Jerica, ŠIMNOVA 22 12.03.1906 04.05.1944 Špitalič Zajasovnik 1. KAJB1Č, Elizabeta, GREGORJEVČEVA________09.11.1922 21.08.1944_Zajasovnik 2. KOŽELJ, Franc 07 05.08.1911 02.03.1944 Zajasovnik 3- NOVAK, Mihael, CRETOV 02 03.05.1924 20.08.1944 Zajasovnik v boju Nemci partizan graničar taborišče Nemci civilist rudar v boju domobranci partizan delavec ubit po pomoti partizani civilist cestar taborišče Nemci civilist kmet likvidacija Nemci partizan rudar v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan ____ kmet taborišče Nemci civilist kmet taborišče Nemci civilist _Jcmet v boju Nemci _P4^?11__I™61 likvidacija Nemci civilist kmet likvidacija partizan __ kmet/sin likvidacija Nemci civilistka gospodinja likvidacija Nemci civilistka kmet/hči likvidacija Nemci __ __ civilist učenec likvidacija Nemci civilisth_ kmet/hči likvidacija Nemci otrok taborišče (posledice) Nemci partizan (ujet) kmet taborišče Nemci civilist čevljar taborišče ____ Nemci civilist kmet likvidacija partizani civilist cestar likvidacija partizani civilist pastir likvidacija partizani civilistka gospodinja pogrešan __nemški mobiliz. kmet/sin posledice pretepa Nemci civilistka kmet/hči nem. policije likvidacija Nemci civilistka gospodinja likvidacija Nemci partizan rudar smrt - slepič ubežnik iz nem. vojske kmet/sin Zgornji Motnik I. BELJŠAK, Alojz, BELŠAKOV____16.04.1897 1944 Motnik CENCELJ, Frančišek, SROBOTNIKOV 10 10.03.1920 3. CENCELJ, Jurij, SROBOTNIKOV 10 02.04.1924 4. HRIBAR, Franc, PEČNIKOV 05 04.01.1909 06.10.1944 Žuzvemberk 5. HRIBAR, Jože, PEČNIKOV 05 06. 05.1920 6. KROPIVŠEK, Franc, ANŽETOVČEV 06 08.01.1920 26.12 1944 Sp. SUvna 7. KROPIVŠEK. Janez. MEJAČEV _ 13.04.1909 06.10.1945 Zajasovnik 8. MADJAR, Alojz __ 18.05.1906 01.02.1944 Motnik 9. MLINAR, Ana 46 23 06.1899 19.04.1944 Kozjak 10. MLINAR, Matija 46 22. 02.1894 25.10.1943 Zg. Motnik II. OREHOVEC, Jože, LUKČEV 18 24.02.1887 25.08.1945 Zg. Motnik 12. JILAPNIK. Anton. KROPIVŠKOV 14 12.01.1914 15.10.1944 Čatež 13. SLAPNIK, Jože, SROBOTNIKOV 11 30.03.1896 11.03.1945 Motnik 14. lis, Ivan 1930 1945 Zg. Motnik VII. ŽUPNIJA NEVLJE zbral Maksimilijan ŠIMENC Briše 1. KOTNIK, Jože, ŠURKOV 2. KOTNIK, Matevž, ŠURKOV 3. KUHAR, Franc, ZAVRŠNIKOV 4. PANGERŠIČ Luka, VOŽBELNOV 5. ROMŠAK, Jože, ROMŠAKOV 6. SKOK, Anton, JERNEKOV 7. SKOK, Franc, JERNEKOV 8. SKOK, Ivana, JERNEKOVA 06 09. 09.1917 06 16. 09.1915 01 08. 07.1913 07 08.10.1899 04 06. 03.1886 05 05 23. 07.1902 05 28.02.1945 Vovar 1947 Bele Vode 03. 08.1944 Bele Vode 28. 02.1943 Briše 19.02.1944 Briše 03.1944 Nova Štifta 03.1944 Nova Štifta 03.1944 Nova Štifta likvidacija partizani civilist delavec pogrešan nemški mobiliz. ^ kmet/sin pogrešan nemški mobiliz. kmet/sin v boju Nemci partizan kmet pogrešan nemški mobiliz. kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin likvidacija civilist kmet likvidacija partizani civilist cestar likvidacija partizani civilistka gospodinja likvidacija partizani civilist kmet taborišče (posledice) Nemci civilist kmet v boju Nemci partizan kmet/sin likvidacija gestapo civilist kmet nesreča z orožjem otrok v boju Nemci-domobranci partizan kmet/sin likvidacija lj. milica civilist kmet/sin likvidacija partizani partizan kmet/sin likvidacija partizani civilist delavec izčrpanost nemški zapor civilist kmet likvidacija partizani civilist delavec likvidacija partizani civilist splavar likvidacija partizani civilistka delavka Hrib pri Kamniku 1. KOTNIK, Franc, TOMAŽEV 10 0 2.12.1923 06.01.1945 2. SUŠNIK, Franc, AGATEN 01 19.05.1925 1945 3. VRHOVNIK, Jože, ŠMIDOV 08 19.03.1878 28.10.1942 Nevlje 1. BERNOT, Jože, NOVAKOV 13 04.03.1904 19.03.1944 2. GRABNAR, Janez, HUDOMALOV 18 19.12.1901 30.06.1942 3. KLADNIK, Rudolf, UKOVČEV 06 10.04.1925 1944 4. MARKUŠ, Karol 27 04.11.1894 07.10.1943 5. MEDMEŠ, Cita, JERKAŽNA 20 14.10.1914 19.06.1942 6. MEDMEŠ, Filip, JERKAŽOV 19 23.04.1915 06.05.1944 7. MEDMEŠ, Janez, JERKAŽOV 20 20.09.1910 17.01.1944 8. SUŠNIK, Cene, BOVANTINOV 12 15.07.1898 18.06.1942 9. ŠIMENC, Maksimilijan, GREGOV 18 28.09.1900 29.09.1942 oševek 1. KLEMENC, Pavla, RUDLNOVA 14 24.04.1926 06.02.1945 2. MIHEUČ, Albin, URANOV 03 01.03.1915 15.10.1944 3. MIHEUČ, Francka, URANOVA 03 15.09.1927 09.02.1945 4. MIHEUČ, Janez,JERNEJEV 12 12.05.1920 02.1945 5. MIHEUČ, Marija, JERNEJEVA 06 04.07.1891 28.02.1943 6. PANČUR, Janez, MILEN 11 26.12.1926 30.01.1945 7. PLEVEL, Jernej, BELČARJEV 04 31.08.1920 25.12.1942 8. POLENČIČ, Terezija, CIBROVA 22 15.10.1890 16.04.1945 9. VIDMAR, Franc, CIBER 22 04.10.1886 29.08.1941 10. VIRJENT, Franc. BLEKOV 02 04.10.1911 23.11.1944 11. VIRJENT, Jakob, BLEKOV 02 24.07.1921 15.11.1943 12. VIRJENT, Leopold, BLEKOV 02 10.11.1925 15.04.1943 13. VIRJENT, Franc, KUŽNARJEV 01 22.03.1919 15.10.1944 Hrib nesreča vdor zemlje v skriv. nemški mobiliz. pečar Salzburg v bolnici bombni napad nemški mobiliz. kmet/sin Hrib likvidacija partizani civilist tesar Moravče v boju Nemci partizan _ delavec Kamnik likvidacija (obešen) Nemci partizan delavec partizan delavec Nevlje likvidacija partizani civilist mizar Mala planina v boju Nemci partizanka Kolovec.......................v boju Nemci partizan delavec Cerkno v boju Nemci partizan čevljar Vel. planina v boju Nemci partizan orožnik Menina planina likvidacija partizani partizan sedlar Okroglo Čatež - Trebnje Kozjak srem. fronta Oševek Rusija Kostavska p. Oševek Jarše Srem. Mitrovica Čatež -Trebnje v boju v boju v boju v boju likvidacija v boju v boju ob poskusu aretacije sina partizana talec taborišče v boju v boju v boju Nemci partizanka delavka domobranci partizan delavec Nemci partizanka delavka Nemci partizan delavec partizani civilistka gospodinja Rdeča armada nemški mobiliz. dijak Nemci partizan delavec Nemci civilistka gospodinja Nemci Nemci Nemci Nemci civilist civilist partizan partizan gradbenik kmet delavec delavec domobranci partizan kovač poreber 1. KONČNIK, Franc, KNEFTROV 06 04.11.1912 20.12.1944 Poreber likvidacija Nemci civilist kmet 2. KOTNIK, Janez. ŠTEMPIHAR* 16 07.10.1903 21.12.1944 Poreber likvidacija Nemci civilist kmet 3. MAU. Feliks, JERNEJČEV 11 21.11.1911 10.12.1944 Nova Štifta likvidacija partizani partizan delavec 4. PANČUR, Matevž, KAJŽEN 07 12. 09.1896 26. 05.1944 Poreber izčrpanost - posl. zapo. Nemci civilist kmet 5. PANČUR, Silvester, KAJŽEN 07 01.01.1924 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 6. PANČUR, Leopold, TONEŽOV 13 09.11.1919 18.11.1944 Pohorje v boju Nemci partizan kmet/sin 7. PANČUR. Ludvik. TONEŽOV 13 29.08.1921 08.1944 Rusija tifus bolezen nemški mobiliz. kmet/sin 8. PANČUR, Slavko, TONEŽOV 13 29.04.1926 1945 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 9. REPANŠEK, Franc, UKOV 08 16. 08.1924 30.12.1943 Rusija v boju ranjen - bolnica Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 10. REPANŠEK, Lovro, UKOV 08 10.08.1925 27.10.1943 Vrhpolje likvidacija Nemci civilist delavec Tučna 1. DOLAR, Jože, DROLČEV 02 17.03.1920 1944 Estonija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 2. SUŠNIK, Andrej, ANŽIČEV 01 26.11.1919 07.04.1945 Brčko v boju Nemci partizan kmet/sin Vir pri Nevljah 1. JERAS, Marjan, VODIŠKARJEV 02 09.09.1923 30. 07.1944 Luče v boju Nemci partizan kmet/sin Vrhpolje pri Kamniku 1. ERAMITA, Edo 30 21.03.1921 20.03.1944 Gozd likvidacija partizani civilist brusač 2. HVALIČ, Boris, TRELČEV 31 13.09.1924 31.12.1944 Nemčija vojni begunec Nemci nemški mobiliz. študent 3. LAH, Janez, MAUBURIČ 23 10. 02.1911 29.11.1943 Vrhpolje likvidacija partizani civilist uslužbenec 4. LAKNER, Janez, UKNERJEV 07 18.09.1913 23. 09.1942 Dachau taborišče Nemci civilist vrtnar 5. OSENAR, Franc, R1BČEV 52 25.09.1921 01. 06.1945 Kočevski Rog likvidacija partizani domobranec delavec 6. OSENAR, Ivan, RIBEV 52 16. 03.1924 21.12.1944 Vrhpolje v boju Nemci partizan delavec 7. OSENAR,Julij, GOBARJEV 44 06.07.1920 30. 06.1942 Kamnik likvidacija Nemci partizan delavec 8. RAK, Jakob, ŠTAJARČEV 05 21.07.1911 01.1944 Dachau taborišče Nemci civilist kmet/sin 9. SUŠNIK, Jože, JOHAN1N 59 11.09.1908 27.02.1946 Ljubljana obsojen na smrt sodišče po vojni domobranec mizar 10. SVETIC, Tomaž, ANZELNOV 29 21.12.1916 19.06.1942 Mala planina v boju Nemci partizan delavec VIII. ŽUPNIJA RADOMLJE zbral Milan ŠUŠTAR Rudnik pri Radomljah 1. CEDILNIK, Peter, BVAŽEVENK 07 22. 02.1896 06.01.1945 2. JAZBEC, Albert, KOFEDRONOV 1014.10.1913 0". 01.1945 3. JAZBEC, Anton, K0FEDR0N0V 10 01.1910 13.05, 1943 4. NAHTIGAL. Janko, KEPČEV 03 23. 03.1908 1944 5. NOVAK, Jože, HACETOV 01 13- 03.1920 27.09.1944 6 REMS Alojz, GRDAVOV 11 10.10.1920 25.03.19*3 7. REMS, Franc, G8DAVOV 11 1904 04.02.1945 8. RODE, Anton, KORDINOV o£ ~ 10.09.1918 06.06.1944 "" 9. RODE, Izidor, KORDINOV 05 04.04.1917 27.05.1943 10. RODE. Miha. KORDINOV 05 30.09.1887 18.04.1943 11. RODE, Viktor, KORDINOV 05 16.08.1924 16.06.1943 12. ULČAR, Anton, VAMPRETOV 02 13.06.1925 07.01.1945 13. ŽEBOVEC, Ciril. ŠTEBETOV 08 27.06. 1922 07.01.1945 14. ŽEBOVEC, Janez. ŠTEBETOV 08 27.05.1918 06.01.1945 15. ŽEBOVEC, Mihael, ŠTEBETOV 08 20.09.1916 10.05.1945 IX. ŽUPNIJA SELA PRI KAMNIKU zbral Maksimilijan ŠIMENC Bela Peč 1. HRIBAR, Vencelj, SP. KOČEVAR 01 14.07.1921 1945 Rudnik likvidacija Nemci partizan kmet Vrhovlje likvidacija Nemci partizan ključavničar Begunje talec Nemci partizan delavec Dolenjska v boju Nemci partizan delavec Planina pri Ljubljani v boju Nemci partizan kovač Palovče v boju gestapo partizan ___ delavec Žužemberk v boju Nemci partizan delavec Šmarca v boju Nemci partizan krojač Golnik v boju pri reševanju Nemci partizan mizar sestre iz bolnice Kolovec v boju Nemci partizan zidar Rudnik v boju Nemci partizan mizar Vrhovlje likvidacija Nemci partizan kmet/sin Vrhovlje hkvidaaja Nemci partizan kovač Rudnik v boju Nemci partizan delavec Primorska v boju Nemci partizan ključavničar ruska fronta pogrešan nemški mobiliz. kmet/sin 2. KUHAR, Janez, PODBEVŠKOV 04 16.05.1926 08.1943 ruska fronta 3. KUHAR, Valentin, PODBEVŠKOV 04 11.01.1919 1943 Francija 4. MALI, Anton, ZG. KOČEVAR 02 14.05.1915 15.05.1944 Bela Peč 5. MALI, Jakob, ZG. KOČEVAR 02 25. 07.1910 19.02.1944 Bela Peč 6. MALI, Jernej, ZG. KOČEVAR 02 16.08.1912 29.12.1944 Nova Štifta 7. MALI Jože, ZG. KOČEVAR 02 31.05.1922 15.05.1944 Bela Peč 8. POLJANŠEK, Janez, OSREDKARJEV 03 23.01.1921 24.11.1944 Bela Peč 9. POLJANŠEK, Martin, OSREDKARJEV 03 07. 11.1912 24.11.1944 Bela Peč Markovo 1. BIZJAK, Jakob, SEIAKOV 2. PANGERŠIČ, Mirni, KVADNIKOVA 3. POLJANŠEK, Anton, KLEMENČEV 4. POLJANŠEK, Jože, KLEMENČEV 5. POLJANŠEK, Jakob, PLAHUTNIKOV 6. TOMC, Leopold, MARKOVČNIKOV podhruška 1. HOMAR, Franc, MLINARJEV 06 26. 01.1900 05.06.1944 Palovče 2. ŽEBALJEC, Franc, ORAŽMOV 02 29 03.1926 22.02.1944 Slevo Poljana 1. OSOLNIK, Alojz, JAKČEV 02 14.06.1921 1944 Sela 2. OSOLNIK, Franc, POLANSKI 01 27.11.1922 1943 Poljska 3. OSOLNIK, Matevž, POLANSKI 01 22.09.1917 1944 Kamnik 4. POLJANŠEK, Janez, POLANSKI 01 15.12.1908 27.12.1944 Žubejevo Rožično 1. BERLEC, Anton, JURKOV 03 01.02.1922 01.06.1945 ni znano 06 24.07.1909 15.05.1945 Jesenice 01 22.03.1926 30.03.1945 Markovo 04 16.01.1918 1945 Rusija 04 16.03.1920 1945 Koroška 05 15.07.1896 23.05.1942 Markovo 11 13.11.1902 18.12.1944 Dachau v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin pogrešan nemški mobiliz. delavec likvidacija Nemci civilist kmet/sin v boju Nemci partizan _k®^'11 v boju Nemci partizan čevljar likvidacija Nemci civilist kmet/sin likvidaciji ___ partizani civilist kmet/sin likvidacija partizani civilist kmet/sin v boju Nemci partizan__delavec nesreča z orožjem civilistka kmet/hči v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin nesreča zastrupitev civilist delavec likvidacija partizani civilist kmet taborišče Nemci civilist kmet likvidacija partizani civilist mlinar v boju Nemci partizan delavec likvidacija partizani nemški mobiliz. kmet/sin v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec likvidacija partizani civilist delavec talec Nemci civilist kmet/sin likvidacija partizani nemški mobiliz. kmet/sin 2. KUHAR, Janez, LAZAR 09 19.10.1901 19. 06.1944 Begunje 3. ŠUŠTAR, Janez, SKOUČEV 05 15.05.1923 20.01.1943 Kališe 4. ŠUŠTAR, Jože, JANEZOV 08 15.03.1919 07. 07.1943 Begunje 5. VRTAČIČ, Franc, PANČETOV 04 01.12.1900 18. 08.1943 Moravče Sela pri Kamniku 1. POLJANŠEK, Jakob, SKERLOVŠEK 11 05.07.1925 30.09.1944 Dolenjska 2. POLJANŠEK, Jože, SKERLOVŠEK 11 30.01.1922 29.09.1943 Jasnogorodka 3. STEHNIČAR, Janez, SP. ŠUŠTAR 07 08.09.1919 19.05.1944 Črnuče 4. ŠUŠTAR, Ivana, MEŽNARJEVA 02 07.06.1901 11.02.1945 Sela 5. ŠUŠTAR, Janez, MEŽNAR 02 28.01.1902 14.07.1944 Dolenjska 6. VERŠNIK, Rudi, ŠTAJARC 09 10.04.1899 01.06.1945 ni znano Sovinja Peč 1. ČERVENŠEK, Stanislava, BRLEČEVA 05 12.11.1932 15.10.1944 Sovinja Peč 2. HRIBAR, Tomaž, KAJŽAR 08 20.12.1873 11.08.1944 Vir 3. KUHAR, Antonija, UVKOVA 05 01.01.1924 15.10.1944 Sovinja Peč 4. KUHAR. Janez, LIVKOV 05 17.12.1873 15.10.1944 Sovinja Peč 5. KUHAR, Jože, LIVKOV 05 28.02.1917 15.10.1944 Sovinja Peč 6. KUHAR, Terezija, UVKOVA 05 11.10.1879 15.10.1944 Sovinja Peč 7. OSREDKAR, Jakob, LIVKOV 05 22.04.1883 15.10.1944 Žubejevo 8. POLJANŠEK, Alojz, BRLEČ 06 27.05.1909 18.02.1945 _ Frankolovo 9. POLJANŠEK, Angela, BRLEČEVA 06~ 28.02.1934 15.10.1944 Sovinja Peč 10. POLJANŠEK, Frančiška, BRLEČEVA WT 02.11.1875 15.10.1944 Sovinja Peč 11. POLJANŠEK, Frančiška, BRLEČEVA 06 24.09.1930 15.10.1944 Sovinja Peč 12. POLJANŠEK, Jožefa, BRLEČEVA 06 10. 04.1907 15.10.1944 Sovinja Peč 13. POLJANŠEK, Matija, BRLEČEV 06 24.02.1937 15.10.1944 Sovinja Peč 14. POLJANŠEK, Viktor, BRLEČEV 06 09.02.1933 15.10.1944 Sovinja Peč 15. POLJANŠEK, Alojz, ZC.SMONKAR 03 16.05.1925 10.03.1943 Oklo 16. POLJANŠEK, Janez, ZG.SMONKAR 03 28.12.1914 11.01.1944 Črni graben talec Nemci civilist kmet v boju Nemci partizan kmet/sin talec Nemci civilist kmet/sin talec Nemci civilist kmet v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin talec Nemci civilist kmet/sin nesreča partizani civilistka cerkovnica v boju Nemci partizan _c??'tovni'< likvidacija partizani civilist trgovec likvidacija Nemci civilistka kmet/hči talec Nemci civilist kmet likvidacija Nemci ^ civilistka kmet/hči likvidacija Nemci civilist kmet likvidacija .J^iEL c'v'''st kmet/sin likvidacija Nemci civilistka gospodinja talec Nemci civilist kmet talec Nemci civilist kmet/sin likvidacija Nemci civilistka kmet/hči likvidacija Nemci civilistka kmetica likvidacija__Nemci civilistka kmet/hči likvidacija Nemci civilistka kmet/hči likvidacija Nemci civilist kmet/sin likvidacija Nemci civilist kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin talec Nemci civilist kmet/sin Srednja vas pri Kamniku 1. BERLEC, Anton, ANŽETOV 22 24.08.1921 04.03.1944 2. BERLEC, Marjan, ANŽEIOV 22 03.10.1923 1943 3. BERLEC, Zdravko, ANŽETOV 22 31.08.1925 01.06.1945 4. DROLC, Lovrenc, MESAR _______ 10 03. 08.1879 05.06.1944 5. DROLC, Martin, REBOLOV 10 29.10.1914 11.11.1942 6. DROLC, Slavko, CESTARJEV__34 17.08.1929 30.05.1945 7. MALI, Jože, MLEKARJEV 25 16.04.1922 27.04.1945 8. MERČUN, Anton, MATETOV 15 30.05.1920 26.02.1943 9. POLJANŠEK, Ivan, MART1NKOV 19 25.11.1925 27.02.1944 10. TREBUŠAK, Franc, PANČURJEV 23 05.07.1925 15.09.1944 11. VRTAČNIK, Viktor, POVONEN 06 22.12.1925 04.03.1944 Studenca 1. DOUNŠEK, Janko, BREZNIKOV 07 08.03.1925 02.02.1943 2. ŠUŠTAR, Alojz, HADNIKOV 06 15.07.1928 12.06.1945 3. ŠUŠTAR. Anton. K1ADMKOV 06 01.12.1925 1$. 01.1945 Trobelno 1. RESNIK, Matevž, ERČINOVČEV 02 13.09.1918 25.10.1943 2. ŠUŠTAR, Franc, BOŠTJANOV 01 28.01.1902 24.10.1942 Znojile 1 KADUNC, Ludvik, MARKOV 03 05.08.1918 24.12.1943 2 KADUNC, Rafael, MARKOV 03 20.09.1920 1945 3 MALI, Anton, UKEC 04 03.06.1895 15.04.1945 Šenturška Gora hkvidacija_ partizani civilist delavec Šmartno likvidacija partizani nemški mobiliz. kmet/sin ni znano likvidacija partizani domobranec kmet/sin Palovče likvidacija partizani civilist delavec Srednja vas likvidacija partizani civilist lesni trgovec Srednja vas nesreča z bombo otrok Srednja vas padel v zasedo Nemci partizan kmet/sin Srednja vas likvidacija partizani civilist delavec Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec Kočevski Rog v bolnici-ranjen partizan delavec Baza 20 Dachau taborišče Nemci civilist delavec Mengeš v boju Nemci partizan kmet/sin STUDENCA nesre®__partizani civilist kmet/sin Rusija taborišče tifus nemški mobiliz. mizar Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin Trobelno likvidacija partizani civilist kmet Oševek likvidacija partizani partizan delavec ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. mizar Dachau taborišče Nemci civilist kmet X. ŽUPNIJA STRANJE zbral Milan ŠUŠTAR Bistričica 1 CIMBAS, France, ROŠEV 03 25.10.1899 12.12.1942 Bistričica likvidacija partizani civilist delavec 2 CIMBAS, Peter, ROSEV 03 03.07.1911 15. 08.1942 Bistričica likvidacija Nemci civilist delavec 3 HROVAT, France, CIMBASOV 09 17.03.1900 21. 09.1942 Menina planina likvidacija partizani partizan mlinar 4 MOČNIK, Anton, PRESKARJEV 05 09.06.1926 05.05.1945 Nova Štifta v boju partizani domobranec kmet/sin 5 MOČNIK, Franc, PRESKARJEV 05 22.03.1925 17.02.1944 Krivorok (Rusija) v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 6 ŠLEBIR, France, ŽAGARJEV 14 15.02.1905 04.01.1943 Dachau taborišče Nemci partizan delavec Črna pri Kamniku 1. GOLOB, Peter 27.02.1878 17.04.1942 Koroška talec Nemci civilist delavec 2. HRIBAR, Franc, KLJUKCEV 08 11.09.1891 08.03.1945 Črna likvidacija Nemci civilist kmet 3. KRAMAR, Avgust, ŠTAJEREC 13 30. 07.1909 05.07.1942 Črna likvidacija partizani civilist ključavničar 4. KRAMAR, Franc, ŠTAJEREC 13 19.06.1942 Vel. planina v boju Nemci partizan 5. PAVLIN, Janez, MEZNARJEV 01 25.06.1924 13.04.1944 Poljska v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 6. PREKLET, Mihael, PRELESNIKOV 02 05.01.1902 30.06.1942 Kamnik obešen Nemci civilist delavec 7. RESNIK, Anton, URŠKOV 20 24.04.1918 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist čevljar 8. RESNIK, Franc, URŠKOV 20 28.09.1922 13.12.1944 Krivčevo v boju Nemci partizan trg. pomočnik 9. ROMŠAK, Matevž, GREGORJEV 11 19.12.1901 01.05.1943 Črna likvidacija partizani civilist delavec 10. SLEVEC, Lavrencij, TINČKOV 14 11.08.1925 16.04.1944 Okroglo v boju Nemci partizan delavec 11. SPRUK, Jože, JERAŠČKOV 05 04.03.1926 21.08.1944 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 12. STAROVASNIK, Valentin 08 02.02.1922 01.06.1942 Palovče v boju Nemci partizan delavec 13. ŽAGAR, Janez, SPOTIKARJEV 09 28.12.1901 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist rudar 14. ŽAGAR, Janez, SPOTIKARJEV 1941 18. 08.1942 Šentvid taborišče Nemci otrok 15. ŽAGAR, Jože, SPOTIKARJEV 1941 11.1942 Altotting taborišče Nemci otrok 16. ŽAGAR, Mihael, SPOTIKARJEV 09 01.10.1922 16.04.1944 Okroglo v boju Nemci partizan delavec Kamniška Bistrica 1. ERJAVŠEK, Slavka, JERINČKOVA 08.08.1913 02.11.1944 Kopišče likvidacija partizani civilistka gospodinja 2. UBNIK, Jurij 05 12.04.1918 09.06.1942 3. ŠUŠTAR, Ivan 1905 06.07.1943 4. URŠIČ, Adolf 05 01.02.1922 08.12.1943 5. URŠIČ, Milan, TINETOV 01 06.09.1922 19.01.1945 Klemenčevo 1. KUHAR, Karol, SP. SVATENŠEK 03 19.10.1917 21.04.1945 Kregarjevo 1. GRADIŠEK, Alojzij, TOMČEV 03 11.10.1921 05.02.1944 2. MIZORI, Simon, KREGARJEV 02 29.10.1909 12.12.1944 3. PRODNIK, Janez, PRODNIKOV 06 1". 09.1936 03.06.1944 4. PRODNIK, Karel, PRODNIKOV 06 11.10.1917 24.08.1944 5. PRODNIK, Viktor, PRODNIKOV 06 27. 03.1909 01.12.1943 6. ZAMLJEN, Peter, GRADIŠKOV 05 29.06.1905 12.03.1945 7. ZAMLJEN, Zorko, GRADIŠKOV 05 13.08.1922 27.01.1944 Okroglo 1. PRELESNIK, Franc 04 04.04.1923 03.01.1944 Spodnje Stranje 1. BALANTIČ, Janez, TRPOŠČEV 25 28.05.1923 08.05.1945 2. GRADIŠEK, Ciril, MATEVŽEV 06 01.07.1923 07.1942 3. GRADIŠEK, Franc, CVAJARJEV 18 12.03.1916 09.07.1942 4. GRADIŠEK, Jože, NAPOTNIKOV 15 09.03.1912 09.07.1942 5. JUVAN, Franc, KAVRAŽEV 07 09.11.1914 11.07.1944 6. KOR1TNIK, Matevž", ŠKRBINČEV 02 20.09.1904 06.06.1944 7. MARTINC, Ciril, CESTARJEV 29 11.08.1923 28.12.1944 8. MARTINC, Jožef, CESTARJEV 29 27.02.1895 26.02.1945 Vegrad v boju Nemci partizan logar Krdovo polje talec Nemci civilist delavec Kamniška Bistrica likvidacija partizani partizan gozdni delavec Bistričica likvidacija Nemci civilist drvar Kisovec likvidacija partizani civilist kmet/sin Rusija ________________v boju ........................Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin Kamniška Bistrica v boju Nemci partizan kmet Mala planina nesreča z orožjem otrok Amsterdam v boju Angloamer. nemški mobiliz. trg. pomočnik Kamniška Bistrica likvidacija partizani civilist trgovec Dachau taborišče Nemci civilist kmel/sin Kamniška Bistrica v boju gestapo civilist delavec Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin Dolenjska _ v boju Nemci partizan delavec Kriška gora likvidacija partizani partizan delavec Črna talec Nemci civilist kmet/sin Črna talec Nemci civilist krojač Vrhovlje v boju Nemci partizan ključavničar Mozirje v boju Nemci partizan kmet/sin Vače v boju Nemci partizan delavec Županje Njive likvidacija domobranci partizan delavec 9. MARTINC, Stanislav, CESTARJEV 29 22. 09.1926 17.03.1944 Zg. l\ihinj v boju Nemci partizan delavec 10. OSOLIN, Ciril, ANŽEV 17 12. 08.1922 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 11. RODE, Franc 14 06.12.1867 07.10.1944 Sp. Stranje ubit Nemci civilist kolar 12. SUŠNIK, Ivan, UPETOV 25 04. 06.1925 08.03.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. pleskar 13. ŠLEB1R, France, HRONČEV 01 04.10.1919 1944 Bele Vode v boju Nemci partizan kmet/sin 14. ŠLEBIR. Janez, HRONČEV 01 22.06.1909 26.12.1944 Šmartno v boju Nemci partizan kmet/sin 15. ŠTIRN Maksimilijan, ŠTIRNOV 20 10.10.1911 18.11.1943 Kregarjevo likvidacija partizan delavec 16. VOLJKAR, Maksimilijan 17 21.02.1915 17.09.1944 Godič v boju Nemci partizan pekovski pomočnik Stahovica 1. JERAS, France, JERASOV 02 29.09.1911 30. 06.1942 Kamnik obešen Nemci civilist delavec 2. JEZ, Franc 02. 03.1896 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist delavec 3. KREGAR, Karel, IPAVČEV 01 22.04.1916 30.06.1942 Kamnik obešen Nemci civilist delavec 4. KREGAR, Valentin, IPAVČEV 01 13. 02.1909 09.05.1944 na Tunjiškem likvidacija partizani partizan krojač 5. PECNIK, Marijan, PREKLETOV 04 20.01.1927 24.11.1942 Golnik, bolnica ustreljen po pomoti žandarji civilist kmet/sin 6. POTOČNIK, Janez, BODLAJEV 10 05.10.1903 12.12.1944 Kamniška Bistrica likvidacija Nemci civilist delavec 7. POVŠNAR, Jože 02.12.1906 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist delavec 8. SITAR, Anton 05 06.06.1895 01.12.1943 Počivalo likvidacija partizani civilist delovodja 9. SLEVEC, Janez, UŽARJEV 25 12.07.1941 29.10.1942 Exsberg taborišče Nemci otrok 10. SLEVEC, Tone, UZARJEV 25 1939 1942 Šentvid taborišče Nemci otrok 11. SLEVEC, Valentin, UŽARJEV 25 16.02.1904 21.09.1942 Menina planina likvidacija partizani partizan delavec 12. VETORAZZI, Janez, ŠTANCARJEV 18 09.11.1907 22. 03.1944 Tuhinj v boju Nemci partizan apnar 13. ZORNIK, Janez, SKAVARJEV 13.12.1904 22.03.1944 Rakitovec v boju Nemci partizan rudar 14. ŽAGAR, Florjan, FRJANOV 04. 05.1895 09. 07.1942 Črna talec Nemci civilist delavec 15. ŽAGAR, Franc, LIZEN 16 16.12.1905 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist delavec Stolnik 1. GRUDEN, Ivan, GRUDNOV 08 13.06.1925 27.01.1944 Kamniška Bistrica likvidacija gestapo civilist delavec 2. GRUDEN, Štefan, GRUDNOV 08 27.12.1895 22.08.1941 Smlednik talec Nemci civilist delavec 3. KRIVEC, Peter, GOLOBOV 05 13.02.1912 28.04.1943 Stolnik likvidacija partizani civilist delavec 4. RAK, Milan, VOVKOV 02 29.11.1925 03. 07.1944 Stolnik likvidacija gestapo civilist delavec 5. ŠTULAR, Janez, SVRŽINA 14 1910 01.01.1945 Mauthausen taborišče Nemci civilist kmet z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Zagorica nad Kamnikom 1. BALANTIČ, Magdalena, REBERNIKOVA 09 09.04.1879 26.08.1942 Šentvid taborišče Nemci civilistka kmet/hči 2. BALANTIČ, Pavla, REBERNIKOVA 09 05.07.1909 04.02.1944 Niederfels taborišče Nemci civilistka kmet/hči 3 BALANTIČ, Peter, REBERN1KOV 09 21.06.1921 10.02.1943 Auschwitz taborišče Nemci partizan delavec 4 BERNOT, Bogomir, BERNOTOV 11 08.10.1924 06.11.1944 Moste v boju Nemci partizan delavec 5. JERETINA, Andrej 02 24.11.1904 13.11.1941 Draga talec Nemci civilist delavec 6. REBERNIK, Florjan, URHOV 08 05.02.1922 09. 07.1942 Črna talec Nemci civilist kovač 7. REBERNIK, Viktor, URHOV 08 17.02.1891 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist kmet 8 REBERNIK, Vincenc, URHOV 08 22. 01.1925 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist kmet/sin 9. REBERNIK, Zorko, URHOV 08 31.09.1921 30.06.1942 Kamnik obešen Nemci civilist kmet/sin 10. TURNŠEK, France 15 05.04.1903 01.12.1943 Zagorica likvidacija partizani civilist cerkovnik, organist, občinski tajnik Zakal 1. ČEVKA, Angela, DOBOVŠKOVA 13 - 17.05.1899 05.01.1945 Zakal likvidacija gestapo civilistka gospodinja 2. ČEVKA, Marija, DOBOVŠKOVA 13 22.01.1928 05.01.1945 Zakal likvidacija gestapo civilistka kmet/hči 3. ČEVKA, Peter, DOBOVŠKOV 13 05. 07.1924 05.01.1945 Zakal likvidacija gestapo civilist kmet/sin 4 GRILC Florjan JEVŠEVČEV 16 04.05.1888 04.07.1942 v cerklj. fari likvidacija partizani civilist čevljar 5. KOMATAR, Franc, VAZARJEV 09 19.02.1925 22.01.1944 Kerč v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 6. KOMATAR, Ivan, VAZARJEV 09 08.02.1924 08.10.1944 Obrebeck v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 7. SPRUK, Janez, KOŠTARJEV 06 12.09.1919 28.02.1945 Vodice nad Kamnik. likvidacija domobranci partizan kmet/sin 8. TROBEVŠEK, Florjan, ZABRŠK1 12 30.04.1907 05.01.1945 Zakal likvidacija gestapo civilist kmet/sin Zgornje Stranje 1 ARNEŽ, Karel, MEŠETOV 07 01.03.1916 08.1944 Romunija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 2. BERK, Ivan 1926 1942 Novo mesto v boju Nemci partizan ucenec 3. DOBOVŠEK, Peter, POVONIN 18 16.06.1912 20.06.1944 Žiri v boju Nemci partizan delavec 4. HRIBAR, Karol, UZIN 17 22.01.1921 15.05.1944 Berlin likvidacija Nemci nemški mobiliz. delavec 5. LUKAN, France, MARTINOVČEV 27 29.09.1897 14.12.1943 Zg. Stranje likvidacija partizani civilist krojač 6. LUKAN, Marija, MARTINOVČEVA 27 05.04.1903 17.12.1943 Golnik, bolnica likvidacija partizani civilistka vdova 7. SLEVEC. Florijan, VODNIŠČEV 04 02. 05.1912 1944 Martinj Vrh v boju Nemci partizan kovač 8. SLEVEC, Jože, VODNlSČEV 04 01.03.1923 24.02.1944 Voklo v boju Nemci partizan kmet/sin 9. ŠIMENC, Anton, JERINOV 08 23.01.1913 11.06.1942 Zg. Stranje likvidacija Nemci civilist kmet 10. ŠTIRN, Karel, ŠTIRNOV 20 03.11.1898 30.01.1945 Kamniška Bistrica možg. kap, posled. poškodbe partizan čevljarski mojster 11. URH, France, PETRČEV 05 19.01.1917 23.02.1945 Županje Njive likvidacija domobranci partizan kmet/sin 12. URŠIČ, Filip, JOHANIN 14 23.04.1913 14.03.1945 Kamniška Bistrica v boju Nemci partizan delavec 13. URŠIČ, Valentin, JOHANIN 14 07.02.1912 27.01.1944 Zg. Stranje likvidacija gestapo civilist delavec Županje Njive 1. BALANTIČ, Alojz, BAVANČEV 31.01.1903 09.07.1942 Črna talec Nemci civilist kmet 2. BALANTIČ, Anton, 07 11.01.1900 30.06.1942 Kamnik talec Nemci civilist delavec 3. BODLJAJ, Alojzij, VAMPKOV 24 06.12.1919 22.11.1944 Zasavje likvidacija partizani partizan, ubežnik delavec 4. BODLAJ, Janez, VAMPKOV 24 23.08.1915 19.08.1942 Županje Njive samomor -ni se dal ujeti Nemci partizan delavec 5. ERJAVŠEK. France, KAZINARJEV 21 23.10.1920 30.06.1942 Kamnik obešen Nemci partizan delavec 6. GOLOB. Andrej, ŠPINOV 10 18.10.1936 23.11.1944 Golnik nesreča z orožjem otrok 7. GOLOB, Franc, ŠPINOV 10 29.08.1903 12.04.1943 Dachau taborišče Nemci civilist delavec 8. GOLOB, Miha. ŠPINOV 10 16.09.1930 23.11.1944 nesreča z oroz|em otrok 9. KEMPERLE. Franc, JERASOV 01 31.12.1919 07.07.1944 Županje Njive likvidacija Nemci civilist kmet/sin 10. MOČNIK, Ivan, GRUNTARJEVEGA PETRA 16.12.1918 01.06.1945 Kočevski Rog likvidacija partizani domobranec delavec 11. VIDER, Janez, JERNEJČEV 05 21.03.1916 1944 Krim utonil v močvirju nemški mobiliz. delavec 13. VIDER, Valentin, JERNEJČEV 05 11.02. 1920 1944 Rusija v ujetništvu Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 12. VIDER, Janez, MARTINOV 23 07.12.1922 14.10.1944 Štajerska v boju Nemci partizan delavec XI. ŽUPNIJA ŠMARCA zbral Milan ŠUŠTAR Duplica j BAVČAR, Zdravko 29 22.04.1924 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 2. BERLEC, Janez, GREGOREVOV 12 07.03.1920 05.04.1944 Sidraž v boju Nemci partizan delavec z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 3. BERLEC, Mihael, GREGOREVOV 12 19.09.1922 29. 07.1944 Tunjice v boju Nemci partizan delavec 4. DOBAJ, Vincencij 28 09.02.1922 19. 06.1942 Vel. planina v boju Nemci partizan delavec 5. FORNETZI, Franc 29 13.06.1905 03. 01.1942 Draga talec Nemci civilist delavec 6. GREGORŠ, Franc, MATIJEVČEV 10 28.11.1923 11.07.1944 Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 7. GRUM, Mirko 18. 07.1909 05.10.1944 Grčija v boju Angloamer. nemški mobiliz. mizar 8. GRUM, Pavle 15.01.1912 31.08.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 9. NADIZAR, Anton 34 03.09.1916 1944 pogrešan partizan delavec 10. OCEPEK, Bubino 29 1924 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 11. OREŠNIK, Frančišek 14 02.11.1913 16.07.1942 Kovor talec Nemci civilist študent 12. OREŠNIK, Janez 14 23.02.1916 18.04.1944 Mlaka v boju Nemci partizan krojač 13. PESTOTNIK, Jože, MORAVČAN 29 06. 02.1910 02.12.1944 Moravče v boju Nemci partizan mizar 14. PROSEN, Viktor 1915 1944 Homec v boju Nemci partizan delavec 15. REMEC, Jaka 26.07.1922 01.06.1945 Škofja Loka likvidacija partizani domobranec študent 16. ROZMAN, Bojan 13 28.07.1926 10.10.1944 Dolenjska, Zaplaz likvidacija domobranci partizan ključavničar 17. SEMEJA, Franc, MATEVHOV 20 31.03.1914 20.02.1945 Žvirče v boju Nemci partizan mizar 18. SEMEJA, Jožef, MATEVHOV 20 07.03.1892 19.12.1944 Črna v boju Nemci partizan mizarski mojster 19. SEMEJA, Ljudmila, MATEVHOVA 20 24.09.1923 15.10.1944 Auschvvitz taborišče Nemci civilistka trg. pomočnica 20. SEMEJA, Slavko, MATEVHOV 20 15.06.1925 20. 08.1943 Ihan v boju Nemci partizan mehanik 21. SLABE, Anton 08 10. 06.1924 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 22. SLEJKO, Alojzij 31 20. 05.1899 06.09.1942 Zg. Loke v boju Nemci partizan uradnik 23. ŠAVELJ, Jože, PEPČKOV 18 15.07.1907 29.12.1944 Moravče v boju Nemci partizan mizar 24. ŠKRJANC, Franc, KUŠTROV 26 01.10.1923 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 25. ŠKRJANC, Rok, KUŠTROV 26 10.08.1921 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 26. ŠUŠTERŠIČ, Franc 15 26. 03.1911 03.03.1944 Sidraž likvidacija partizani civilist mizar 27. VENGUST, Dominik 16 29. 07.1923 21.07.1943 Gorenja vas talec Nemci civilist stroj, ključavničar 28. VENGUST, Janez 25 14.10.1914 24.12.1944 Zakal likvidacija domobranci partizan mizar 29. WARUN-SEKRET Avrelija 04 08.12.1889 18.08.1942 Duplica likvidacija partizani civilistka upokojenka 30. WARUN-SEKRET Georg 04 17. 11. 1870 18.08.1942 Duplica likvidacija partizani civilist upokojenec 31. ZUPANEC, Andrej, VORIČKOV 13 15. 11. 1909 09. 05.1945 Sv. Ambrož likvidacija partizani partizan delavec 32. ZBOGAR, Stane 1903 02.1942 Auschwitz taborišče Nemci civilist strugar 1. BENDA, Ivan, ŠURKOV 22 22.10.1922 06. 01.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 2. BRAJAR. Milan, BRAJARJEV 03 11.09.1920 07. 09.1943 Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. pletilec 3. BRAJER, Andrej 03 24.10.1909 26. 02.1945 Beljak del. taborišče letalski napad civilist ključavničar 4. BROJAN, Adolf, ANDREJEV 38 12.04.1922 06.1945 Trogir likvidacija partizani prekomorec kmet/sin 5. BROJAN, Pavle, ANDREJEV 38 23.06.1924 20.01.1944 Črna pri Preval. v boju Nemci partizan ključavničar 6. BROJAN, Stanko, JURJEV 18 28.11.1912 1943 Kresnice utonil partizan pleskar 7. BURGAR, Ciril, ŠUNKARJEV 94 23.09. 1922 25.07.1944 Poljska v boju Rdeča armada nemški mobiliz. dijak 8. BURGAR, Janez, ŠUNKARJEV 94 02.12.1909 25.03.1945 Sv. Lenart v boju domobranci partizan delavec 9. DOLENC, Ignac, BIDROV 17 30.05.1924 16.04.1944 Zakal v boju Nemci partizan ključavničar 10. DOLENC, Stanko, BIDROV 17 20.01.1920 02.03.1943 Hrušica napad na progo partizani civilist strojevodja 11. JERAN, Alojz, MRKUŠEV 55 15.06.1919 06.07.1943 Krdovo polje talec Nemci partizan delavec 12. JERAN, Franc, MRKUŠEV 55 12.06.1874 06.06.1944 Smarca likvidacija Nemci civilist kmet 13. JERAN, Tonček, MRKUŠEV 55 05.03.1913 06.06.1944 Smarca likvidacija Nemci _jaitizan delavec 14. JERAN, Jakob, PRIMOŽEV 60 27.04.1900 1945 Lokovec v boju Nemci partizan ščetar 15. JERAN, Janez, KOCKOV 60 16.07.1901 01.04.1945 Mrzla Rupa v boju Nemci partizan kmet 16. JERAN, Jože,JULIJANOV 45 16.03.1925 22.09.1944 Romunija v boju Nemci partizan delavec 17. JEREB, Janko, JEREBOV 03 10.06.1922 02.02.1945 Dunaj ranjen umrl v bolnici nemški mobiliz. delavec 18. KEPIC, Janez, KEPČEV 78 01.04.1929 08.09.1945 Pikovnik v boju partizan ključav. vajenec 19. KLEMENC, Franc, FUŽINSKI 73 28.01.1891 19.11.1943 Smarca likvidacija partizani civilist kovač 20. KOČAR, Mirko, ROGOVČEV 29 14.04.1924 1945 Francija nesreča, stopil na mino nemški mobiliz. kolar 21. KOLENO, Jože 103 06.05.1909 20.04.1944 Testenik ranjen Nemci partizan krojač 22. KOTNIK. Karel, PRI KOTNIK 33 29.12.1917 07. 02.1944 Košiše v boju gestapo partizan zidar 23. KOŽELJ, Franc, KADUNCEV 31 10. 05.1923 15.12.1943 Pokljuka v boju Nemci partizan delavec 24. KOŽELJ, Janez 03 26.12.1923 16. 05.1946 Rusija pogrešan nemški mobibz. delavec 25. KRISTAN, Janez Primorska pogrešan partizan tkalski mojster 26. LAZNIK, Angela, ŠKAFARJEVA 25 08. 06.1889 19.11.1943 Smarca likvidacija partizani civilistka gospodinja 27. LAZNIK, Martin, ŠKAFARJEV 25 10.10.1890 19.11.1943 Smarca likvidacija partizani civilist sodar 28. LOBODA, Ivan, JERNEJEV 66 18.08.1926 pogrešan nemški mobiliz. kmet/sin 29. PETERUN. Stane, MICIN 03 06.04.1922 16.04.1945 srem. fronta v boju Nemci partizan delavec 30. PIBERNIK, Albin, MRKUŠOV 10 20.02.1905 10.1942 Bloke v boju Italijani partizan ključavničar 31. PIBERNIK, Julka, MRKUŠEVA 10 18.06.1905 14.02.1942 Foča gangrena partizanka tekstilna delavka 32. PROSEN, Franc 29 02.03.1896 1944 Primorska v boju Nemci partizan mizar 33. SKUBIC, Franc, MIHOV 58 1924 1943 Rusija pogrešan nemški mobiliz. delavec z.š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 34. ZAMLJEN, Slavko 101 10.10.1910 05.1945 Celovec likvidacija partizani gestapovec livar 35. ZOBAVNIK, Albin, MATIJEV 26 19.02.1913 05.10.1944 Sv. Križ v boju domobranci partizan krojač 36. ZOBAVNIK, Ivan, MATIJEV 26 22.06.1911 29.07.1944 K. Dobrava v boju Nemci partizan mizar 37. ZOBAVNIK, Ivan, KOFUTARJEV 57 23.12.1920 10.09.1943 Šentjernej v boju Nemci partizan mizar XII. ŽUPNIJA ŠMARTNO V TUHINJU zbral Ivan JERIČ Buč 1. BERLEC, Lovro, GRABNARJEV 10.08.1914 24. 04.1942 Kamnik likvidacija Nemci civilist trgovec 2. HRIBAR, Franc. ZIDANKOV 16 22.09.1914 1944 likvidacija partizani civilist delavec 3. KLEMEN, Peter, RUGELŠH 26 29.06.1908 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec delavec 4. PAVLIC, Franc, ŽEFČNI 31 13.08.1912 26.11.1946 Buč tuberkuloza posledice nem. tabor, civilist čevljar 5. PAVLIC, Ivan, OFICJEV 25 29.08.1923 01.06.1945 iz Tehar. odpuščen, likvidacija partizani domobranec kmet/sin ugrabljen in ubit 6. PAVLIC, Milan, BREZOVSH 03 07.06.1922 1944 likvidacija partizani civilist krojaški delavec 7. ZORE, Vincenc, OCEPKOV 20 12. 07.1904 05.12.1946 Buč posledice vojne partizan krojač 8. PODBEVŠEK, Ignacij, REPAČ 12 12.07.1914 Madžarska ujetništvo nemški mobiliz. delavec 9. VRANKAR, Tonček, TONETOV 35 22.12.1936 07.04.1948 Buč nesreča z orožjem civilist ucenec Gradišče v Tuhinju 1. DROLC, Franc, PURGARJEV 15 13.10.1872 08. 07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist preužitkar 2. DROLC, Blaž, ŠTRAJHARJEV 06 01.02.1921 08.07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist kmet/sin 3. DROLC, Ivan, ŠTRAJHARJEV 06 29. 05.1926 08. 07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist kmet/sin 4. DROLC, Jože, ŠTRAJHARJEV 06 10.02.1910 08.07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist kmet 5. DROLC, Maks, ŠTRAJHARJEV 06 25.10.1941 05. 01.1943 Wiindsheim taborišče Nemci otrok 6. DROLC, Stanislava 1944 16.11.1944 Poksav taborišče Nemci otrok 7. HANČIČ, Magda, KORITNIKOVA 13 17. 07.1898 15. 05.1942 Gradišče likvidacija partizani civilistka kmetica, gospod. 8. HOČEVAR, Francka, VAČILARJEVA 03 1942 1942 Wiindsheim taborišče Nemci dojenček 9. HOČEVAR, Jožef, VAČILARJEV 03 11.02.1904 28.06.1942 Retnje pri Tržiču talec Nemci civilist kmet 10. HOMAR, Franc, HOMSKI 01 03.11.1905 08.07.1942 Gradišče talec Nemci civilist delavec 11. HOMAR, Mihael, HOMSKI 01 06.01.1914 08.07.1942 Gradišče talec Nemci civilist tesar 12. HOMAR, Peter, HOMSKI 01 01.07.1942 20. 07.1942 Wiindsheim taborišče Nemci otrok 13. EEMEN, Lucija, KORITNIKOVA 13 08.12.1898 15.05.1942 Gradišče likvidacija partizani civilistka kmet. delavka 14. PETEK, Jurij, ŠUŠOV 04 23. 03.1897 08.07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist kmet 15. PETEK, Mihael, ŠUŠOV 04 18. 09.1924 08.07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist kmet/sin 16. PODBREGAR, Anton, PURGARJEV 15 31.05.1899 08.07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist kmet 17. ŠUBELJ, Jakob, UHŽEV 10 24.07.1905 25.03.1943 Črnivec v boju Nemci partizan delavec 18. VIRJENT, Lovrenc, POLJANŠKOV 07 28.07.1873 08.07.1942 Gradišče likvidacija Nemci civilist preužitkar 19. VRANKAR, Anton, VEL. HOMSKI 02 04.01.1880 08.07.1942 Gradišče talec Nemci civilist kmet 20. VRANKAR. Cecilija, HOMSKA 02 29.11.1921 18.04.1942 Koroška talka Nemci civilistka kmet/hči 21. VRANKAR, Janez, HOMSKI 02 27.04.1885 08.07.1942 Gradišče talec Nemci civilist kmet. delavec 22. VRANKAR, Jurij, HOMSKI 02 17.04.1905 08.07.1942 Gradišče talec Nemci civilist kmet. delavec 23. VRANKAR, Mihael, HOMSKI 02 26.09.1912 06.06.1942 Luče v boju Nemci partizan kmet/sin Hruševka 1. DROLC, Andrej, TANČIČEV 03 28.12.1881 27.12.1944 Hruševka talec Nemci civilist kmet 2. DROLC, Angela, TANČIČEVA 03 06. 09.1922 27.12.1944 Hruševka talka Nemci civilistka kmet/hči 3. DROLC, Frančiška, TANČIČEVA 03 28.05.1914 27.12.1944 Hruševka talka Nemci civilistka kmet/hči 4. DROLC. Ivana, TANČIČEVA 03 12.05.1912 27.12.1944 Hruševka talka Nemci civilistka kmet/hči 5. DROLC, Janez, TANCICEV 03 01.05.1910 27.12.1944 Hruševka talec Nemci civilist kmet/sin 6. DROLC, Marija, TANČIČEVA 03 03.10.1908 27.12.1944 Hruševka talka Nemci civilistka kmet/hči 7. OSOLNIK, Anton, ZORETOV 07 06.01.1922 1944 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 8. OSOLNIK, Jože, ZORETOV 07 15. 03.1923 1944 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 9. ŠTRAJHAR, Luka, PIRŠEV 02 17.10.1917 04.1941 Novi Sad v boju vojak jugosl. vojske delavec 10. TONIN, Martin, REPICEV 06 09.11.1910 04. 01.1945 Češnjice v boju Nemci partizan kmet/sin Kostanj 1. GROŠELJ, Franc, GROŠELNOV 03 07.10.1917 27.03.1942 Kostanj likvidacija partizani civilist kmet/sin 2. GROŠELJ, Matija, GROŠELNOV 03 23.02.1919 1944 likvidacija partizani civilist šofer 3. PANČUR, Maks, HRASTOVŠKOV 04 11.10.1915 20.05.1943 4. PANČUR, Matevž", HRASTOVŠKOV 04 10.09.1903 07.04.1946 5. PESTOTNIK, Bolt, JAKOPINOV 06 05.01.1895 6. PESTOTNIK, Boltežar, JAKOPINOV 06 05.01.1895 24.02.1943 7. PESTOTNIK, Martin, JAKOPINOV 06 02.11.1866 15.09.1945 8. PESTOTNIK, Jože, OSOVNIKOV 05 11.03.1911 18.04.1942 9. PESTOTNIK, Mihael, OSOVNIKOV 05 27.09.1906 18.04.1942 Loke v Tuhinju 1. BERLEC, Ivana, CAHTETOVA 18 19.08.1902 03.1945 2. BERLEC, Lovro, CAHTETOV 18 10.08.1914 24.04.1942 3. BERL1C, Franc, PESTOTNIKOV 03 24.03.1901 10.05.1944 4. BURJA, Adolf, LAŠČARJEV 13 12.02.1910 07.02.1944 5. JUTERŠEK, Franc, ZADNIKARJEV 07 24.04.1907 09.05.1945 6. MALI, Franc, SOVINŠKOV 01 26.10.1928 04.1945 7. MALI, Ivan, SOVINŠKOV 01 14.06.1891 21.07.1943 8. POLJANŠEK, Jernej, LEDRARJEV 20 24.08.1915 07.1943 9. RESNIK, Ivan, HOMARJEV 12 30^ 04.1918 23.04.1941 10. ŠTRAJHAR, Janez, JUHINOV 15 06.05.1942 06.05.1942 10. TROBEVŠEK, Stanislav, SOVINŠKOV 01 24.04.1916 19.07.1943 11. VRANKAR, Jakob, HOMARJEV 12 13.07.1899 27.01.1942 plrševo L HRIBAR, Franc, ERJAVČEV 03 11.04.1876 04.01.1945 2. KONCILJA, Janez, JOŽOV 02 16.12.1916 03.07.1944 3. KONCILJA, Lovrenc, JOŽOV 02 07.08.1920 14.03.1945 4. MLAKAR, Luka, TOMAŽETOV 26 13.09.1919 02.01.1945 Podbreg 1. OSOLNIK, Janez, CVAJEV 04 16.06.1897 30.11.1944 Rakitovec v boju Nemci _ ___ partizan kmet/sin Kostanj posledica taborišča civilist kmet/sin Dachau taborišče Nemci civilist kmet/sin Dingelfin taborišče Nemci civilist delavec Kostanj posledica taborišča Nemci civilist preužitkar Begunje talec Nemci civilist kmet/sin Begunje talec Nemci civilist kmet Ravensbriick taborišče Nemci civilistka kmet/hči Buč likvidacija Nemci civilist delavec taborišče Nemci civilist kmet Zg. Hihinj likvidacija partizani civilist kmet likvidacija partizani civilist delavec likvidacija gestapo civilist kmet/sin Gorenja vas likvidacija gestapo civilist kmet likvidacija partizani policist delavec __Nemci vojak jugosl. vojske kmet/sin v partizan, rojen umrl ____otrok Draga talec Nemci partizan delavec_ Loke likvidacija partizani civilist kmet Kavran likvidacija Nemci civilist preužitkar Dolenjska v boju Nemci partizan kmet/sin Loke v boju Nemci partizan delavec Pirševo likvidacija Nemci partizan čevljar likvidacija partizani civilist kmet/mlinar Potok 1. A1BIČ, Pavle, ČIBROV 16 27.01.1922 11.02.1944 2. FRONTINI, Blaž, ŠKOFOV 09 07.01.1914 1945 3. KAUŠNIK, Franc, KOCJANOV 06 14.02.1927 06.1942 4. KAUŠNIK, Jože, KOCJANOV 06 01.05.1922 31.12.1943 5. KAUŠNIK, Stanislav, KOCJANOV 06 22.11.1930 22.12.1944 6. KOŠIR, Matevž, P1RŠEV 18 14.09.1906 18.10.1944 Praproče v Tuhinju 1. HRIBAR, Andrej, MEJAČEV_____________07 04.12.1921 .......20.11.1944 2. HRIBAR, Jakob, MAnjEVČEV 06 16.07.1920 1944 3. HRIBAR, Janez, MATIJEVČEV 06 10.02.1916 1944 4. HRIBAR, Janez, ROKAVČEV 03 08.12.1904 20.09.1944 5. UPOVŠEK, Anton, SP. MEJAČEV 08 25.01.1919 01.06.1945 6. SUŠNIK, Anton, TABERŠKOV 01 12.06.1923 08.05.1944 7. SUŠNIK, Vincenc, TABERŠKOV 01 29.12.1924 19.02.1943 Ravne pri Šmartnem 1. DROLC, Jože, OŠEVARJEV 07 12.03.1923 1943 2. HRIBAR, Janez, SLEMENŠKOV 05 16.05.1896 04.12.1944 3. KOROŠEC, Pavel, SANDOLČEV 11 06.12.1917 19.12.1944 4. MATJAN, Janez, GROŠETOV 04 20.05.1913 04.12." 1944 5. PODBEVŠEK, Jernej, KLEMENOV 03 18.08.1902 11.12.1944 6. PODBEVŠEK, Jernej, KLEMENOV 03 19.08.1928 04.12.1944 7. PODBREGAR, Jakob. KOMUŠKOV 01 09.04.1897 04.12.1944 8. ŽAVBI, Franc, OŠEVARJEV 07 29.11.1897 12.08.1945 sldol 1. SLAPAR. Franc. MOŠESKOV 09 15.11.1915 09.09.1942 2. URANKAR, Matevž, PEHKOV 02 21.09.1922 02.1944 ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin likvidacija UDBA partizan, ubežnik delavec Sidol likvidacija partizani civilist kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin Kamnik nesreča z orožjem civilist kmet/sin Žužemberk v boju Nemci partizan delavec Hinjavas v boju _ Nemci partizan čevljar ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmel/sin ruska fronta v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec Rakek __ likvidacija partizani partizan kmet Teharje likvidacija partizani domobranec kmel/sin Vaseno v boju Nemci partizan kmet/sin Kališe talec Nemci partizan kmet/sin Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin nad Češnjicami likvidacija partizani civilist kmet Snovik v boju Nemci partizan kmet/sin nad Češnjicami likvidacija partizani civilist delavec nad Češnjicami likvidacija partizani civilist kmet nad Češnjicami likvidacija partizani rivilist kmet/sin nad Češnjicami likvidacija partizani civilist kmet bil aret. v Kamniku likvidacija partizani civilist delavec - likv. neznano kje Zlato Polje likvidacija partizani civilist kmet/sin Št Ožbold v boju Nemci partizan kmet/sin z.š. priimek, ime, domače ime Snovik L BURJA, Stanislav, BEZJAKOV h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 02 01.05.1923 03.08.1943 Snovik likvidacija partizani civilist kmet/sin 2. MAU, Alojz, SMAREŠNIKOV 04 16. 06.1916 1941 v boju Nemci vojak jugosl. vojske kmet/sin Stebljevek 1. ŠIMENC, Pavle, VODNAVOV 04 05.12.1901 09.07.1944 Mala planina strela partizan delavec Šmartno v Tuhinju 1. DOLAR, Martin, ZAGODETOV 07 15.12.1923 1945 likvidacija partizani nemški mobiliz. kmet/sin 2 ERZIN, Ivan, ERZINOV 18 07.02.1910 08.10.1944 Notranjska v boju Nemci partizan kmet/sin 3. ERZIN, Stanislav, ERZINOV 18 16.10.1925 01.06.1945 iz Tehar. odpuš., ubit neznano kje likvidacija partizani domobranec kmet/sin 4 GABROVŠEK, Ivan, GABARŠKOV 26 26.11.1918 07.04.1944 Dachau taborišče Nemci civilist jurist 5. GABROVŠEK, Zdravko, GABARŠKOV 26 17.02.1923 05.02.1943 Pohorje v boju Nemci partizan študent 6. JERIČ, Franc, KOSTELSH 29 17.09.1926 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec hišar/delavec 7. JERIČ, Ivan, KOSTELSH 29 22. 08.1924 21.10.1943 Dudenez v boju Rdeča armada nemški mobiliz. hišar/delavec 8. PANČUR, Elizabeta, JURJEVČEVA 17 05.07.1898 29.05.1948 Ljubljana preiskoval, zapor preiskovalni zapor povojna oblast civilistka kmetica, gostilničarka 9. PANČUR, Ivan, JURJEVČEV 17 26.08.1925 1948 neznano ugrabljen doma povojna oblast nem. policist kmet/sin 10. PANČUR, Janez, JURJEVČEV 17 06. 06.1890 08.08.1943 Šmartno našli obešen. m znano civilist gostilničar 11. PAVUČ, Franc, ŠEMETOV 16 02. 04.1926 1947 Poljska ujetništvo Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 12. PRAŠNIKAR, Alojz, MEDVEDOV 23 27.05.1920 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. hišar/delavec 13 VESEL, Franc 31.07.1904 27.10.1943 Vrhpolje likvidacija partizani stražmojster 14. VOLKAR, Vincenc, ROSOV 05 13.07.1914 11.1944 Žužemberk v boju Nemci partizan kmet Vaseno 1. CEVC, Jožef, MLINARJEV 04 23.12.1909 21.07.1942 Vaseno likvidacija Nemci civilist kmet 2. RAK, Alojz, GREGOV 15. 06.1917 1943 rus. fronta pogrešan nemški mobiliz. delavec 3. RAK, Franc, GREGOV 17. 04.1920 17.05.1944 Smolensk v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 4. SMOLNIKAR, Janez, MEJCE 12.12.1899 25.03.1943 Vel. Lašna v boju partizani polic, pomoč. delavec XIII. ŽUPNIJA TUNJICE zbral Ivan NOGRAŠEK Košiše 1. GOUEZ, Maksimilijan, KAVSLJEV 04 21.09.1919 06.1944 Viševica likvidacija partizani civilist vrtnar 2. JERIN, Avgust, BERNARDOV 10 12.08.1922 21.02.1944 Italija v boju Angloamer. nemški mobiliz. zidar 3. KOTNIK, Karel, GORJANCEV 17 1917 07.02.1944 Košiše likvidacija gestapo civilist zidar 4. KRT, France, KRTOV 06 07.09.1914 06.1944 Sv. Ambrož likvidacija partizani civilist šofer 5. OGRIN, Ivan, TINETOV 08 07.05.1922 13.08.1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 6. SEDUŠAK, Jožef, SUŠAKOV 01 18. 03.1912 18.11.1943 Mauthausen taborišče Nemci civilist kmet/sin 7. SLANOVEC, Leopold, KOMARJEV 03 05.04.1913 08.12.1944 Celovec nesreča z orožjem civilist kmet 8. ŠTELE, Janko, SP. KUREŽEV 15 1912 05.1945 Črna v boju Nemci partizan zidar 9. ŠTELE, Jože, SP. KUREŽEV 15 1924 15.10.1943 Zasavje v boju Nemci partizan zidar 10. ZABAVNIK, Janez, REZMANOV 05 11.09.1921 03.05.1944 Sevastopolj v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin Laniše I. KOŽEJ, Jakob, ZG. KOŽELJEV 10 25.07.1900 04.1944 Poljanska dolina v boju Nemci partizan kmet 2. LANIŠEK, Jernej, SP.IANIŠEKOV 02 22.08.1923 14.08.1942 pod Krvavcem v boju Nemci partizan delavec 3. LANIŠEK, Valentin, ZG. IANIŠEKOV 01 14.01.1915 10.1944 Cerklje likvidacija Nemci partizan delavec 4. PODJED, Peter, ŽVABOV 08 15.02.1919 1945 Split likvidacija partizani prekomorec kovač 5. PODJED, Stanislav, ŽVABOV 08 11.11.1922 19.08.1944 Krakow v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 6. PREGLED, Florjan, ZG. DOLENČEV 04 16.04.1909 29.04.1945 Nemčija taborišče Nemci civilist kmet/sin 7. ROMŠAK, Janez, ZG. HRIBARJEV 06 05. 05.1902 04.1945 Primorska pogrešan partizan kmet 8. VRHOVNIK, Anton, CIRJEV 03 16.01.1923 13. 08.1942 pod Krvavcem v boju Nemci partizan tesar Tunjice 1. BUTAUČ, Matevž, PETKOV 01 23.12.1915 10. 06.1944 K. Dobrava v boju Nemci partizan tesar 2. GOLOB, Janez, ZG. GOLOBOV 29 18.07.1925 01. 06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec kmet/sin 3. GRKMAN, Janez, VINŠEKOV 05 13.05.1911 1944 C. Dobrava v boju Nemci partizan delavec 4. GRKMAN, Mihael, ŠKLETOV 16 18.09.1924 13.02.1944 Ukrajina v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 5. KOŽELJ, Fortunat, GMAJNARJEV 30 12.07.1903 10.02.1945 Vojsko v boju Nemci partizan delavec z.š. priimek, ime, domače ime h. št. datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status 6. LAH, Janez, ZG. KOSIRNIKOV 33 07.04.1920 18.06.1943 špik v boju Nemci partizan mizar 7. MALEŠ, Henrik, KOTARJEV 22 24.12.1924 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec kmet/sin 8. NOGRAŠEK, Jernej, ZG.NAUMOV 18 18.08.1918 01.06.1945 Kočevski Rog likvidacija partizani domobranec kmet/sin 9. PETEK, Anton, JERSINOV 03 28. 05.1925 01.06.1945 Kočevski Rog likvidacija partizani domobranec delavec 10. PETEK, Avguštin, JERŠINOV 03 03.09.1916 02.02.1944 Stranska vas v boju Nemci partizan vrtnar 11. TORKAR, Vincenc, MOHTOV 12 08.01.1911 02.07.1944 Cerkno v boju Nemci partizan delavec 12. VINŠEK, Avgust, VOŠTARSH 23 05.02.1914 02.1943 Dobrava likvidacija partizani civilist kmet/sin 13. VINŠEK. France, VOŠTARSH 23 03.10.1903 25.02.1943 Tunjice likvidacija partizani civilist kmet 14. VRHOVNIK, France, POCINOV 02 01.09.1908 01.06.1945 SI. Bistrica likvidacija partizani domobranec tesar 15. VRHOVNIK, Janez, POCINOV 02 13.01.1920 01. 06.1945 Crngrob likvidacija partizani domobranec trgovec 16. VRHOVNIK, France, ZOKLARJEV 40 15.05.1930 02.02.1944 Tunjice likvidacija gestapo civilist kmet/sin 17. VRHOVNIK, Maks, ŽERJAVOV 11 12.10.1890 30.05.1942 Tunjice likvidacija partizani civilist kmet 18. ŽAGAR, Franc, BUKOVNIKOV 09 14.11.1906 05.1945 Mauthausen taborišče Nemci civilist delavec Tunjiška Mlaka 1. BRELIH, Anton, KAPLANOV 12 11.06.1907 20.12.1944 Tunj. Mlaka likvidacija domobranci civilist kmet/sin 2. KOSIRNIK, Rudolf, OMEVČEV 19 1923 1943 Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 3. ŠTELE, Anton, BIRTOV 16 14.01.1924 22.10.1944 Kremenčak v boju Rdeča armada nemški mobiliz. dijak 4. ŠTELE, Jožef, BIRTOV 16 17.01.1921 20.10.1943 Zemun v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec 5. URŠIČ, Justin, NIVČARJEV 30 14. 04.1925 08.02.1944 Podkoren v boju Nemci partizan usnjar XIV. ŽUPNIJA VRANJA PEČ zbral Janez PREŠEREN Spodnje Palovče 1 HRIBAR, Janez, ZAPUTARJEV 16 24.03.1925 08.1944 Čačak v boju Nemci partizan delavec 2. HRIBAR, Pavel, ZAPLATARJEV 16 21.01.1882 20.08.1941 Sp. Palovče likvidacija partizani civilist kmet 3. PESTOTNIK, Valentin, ŽUPANOV 05 05.02.1909 24.12.1942 Kostavska p. v boju Nemci partizan kmet/sin 4. PODBEVŠEK, Anton, LEŠARJEV 21 13.01.1914 08.12.1944 Muljava v boju domobranci partizan kmet/sin 5. PODBEVŠEK, Franc, LESARJEV 21 14. 04.1925 01.06.1945 Kočevski Rog likvidacija partizani domobranec zidar 6. PODBEVŠEK, Janez, LESARJEV 21 01.03.1921 02.05.1945 Celovec talec Nemci partizan zidar 7. SLAPAR, Franc, JURCETOV 03 31.05.1905 18.07.1943 Moravče talec Nemci civilist delavec 8. SUPAR, Janez, JURČETOV 03 04.12.1906 27.04.1943 Begunje talec Nemci civilist delavec 9. SMEŠNJAVEC, Franc, BALOTOV 23 07.05.1919 09.07.1944 Štefanja g. v boju Nemci partizan delavec 10. SOVINŠEK, Florjan, BRLEČEV 09 30. 04.1881 19.02.1943 Sp. Palovče likvidacija gestapo civilist kmet 11. VAVPETIC, Franc, PR1M0ZEVCEV 10 20.05.1919 04.01.1945 Padova v boju Angloamer. nemški mobiliz. delavec Trebelno pri Palovčah 1. ERDANI, Jernej, OREIOV 03 15. 08.1925 19.04.1945 Ptujska Gora v boju Nemci partizan kmet/sin 2. ERDANI, Stanislav, ORETOV 03 20. 11. 1926 15.10.1944 Čatež v boju domobranci partizan kmet/sin Velika Lasna 1. HRIBAR, Franc, PRIMOŽEV 19 01.03.1913 28.04.1943 Škofja Loka talec Nemci civilist kmet 2. HRIBAR, Janez, ZAPOLJCEV 34 23.7.1906 18.10.1942 Zlato Polje v boju Nemci partizan kmet 3. MARINKO Alojz, NACETOV 24 30.10.1901 10.04.1941 Mengeš avt. nesreča jugosl. vojska civilist zidar 4. NARAT, Jakob, GAŠPERJEV 28 27.07.1924 23.08.1943 Klopce v boju Nemci partizan delavec 5. NARAT, Janez, NARATOV 20 08.10.1910 23.05.1943 Češnjice v boju Nema partizan mizar 6. ORAŽEM, Jernej, KORITNIKOV 21 04. 08.1891 24.12.1944 Vel. Lašna ranjen izkrvav. Nemci civilist kmet/sin 7. PAVLIČ, Valentin, KOROŠČEV 16 07.01.1924 01. 06.1945 Kamnik pogrešan nemški mobiliz. kmet/sin 8. ŠUŠTAR, Janez, HRIBARJEV 04 20.12 1905 07.07.1943 Begunje talec Nemci civilist kmet 9. ŠUŠTAR, Jožef, PAVUNOV 13 14.07.1923 02.1943 Rusija pogrešan nemški mobiliz. parketar 10. ZALAZNIK, Andrej, ŽGAJNARJEV 10 22.11.1919 01.06.1945 Teharje likvidacija partizani domobranec kmet/sin Vranja Peč 1. BRNOT, Janez, MATIJEV 09 16.05.1923 29.06.1944 Rusija pogrešan nemški mobiliz. študent 2. VODLAN, Jožef, MAT1JEVČEV 06 25.03.1918 02.1944 Menina planina pogrešan Nemci partizan delavec Zgornje Palovče 1. BRNOT, Ivana, BREGARJEVA 08 08. 05.1894 19. 02.1943 Zg. Palovče likvidacija gestapo civilistka gospodinja 2. BRNOT, Janez, KAJZEN 07 18. 05.1923 22.07.1944 Konigsberg nesreča utopitev nemški mobiliz. čevljar 3. BRNOT, Valentin, VAVPČEV 01 09.02.1904 25.12.1944 4. BUDNAR. Feliks, MATJAŽEV 03 25. 02.1922 07.05.1944 5. BUDNAR, Janez, MATJAŽEV 03 17.02.1913 31.12.1943 6. BUDNAR, Stanislav, MATJAŽEV 03 02.11.1923 01.06.1945 7. REMS, Mihael, ŠUŠTARJEV 04 23.09.1885 05.08.1942 8. REMS, Venceslav, ŠUŠTARJEV 04 11.07.1918 03.11 1943 mmmmmmsm XV. ŽUPNIJA ZGORNJI TUHINJ zbral Milan ŠUŠTAR ui 01 10.02.1907 13.03.1943 01 03.11.1894 13.03.1943 12 21.06.1926 12.1943 Cirkuse v Tuhinju 1. BALOH, Marija, TOMANOVA 2. BALOH, Martin, TOMANOV 3. HRIBAR, Alojz, MATUŽETOV Češnjice v Tuhinju 1. BERUC. Valentin. BESK0V 14 12.02.1926 01.19« 2. DROLC, Janez, REBOLOV 06 03.11.1874 31.12.1944 3. DROLC, Janez, ŠUŠTARJEV 21 09.09.1923 22.07.1944 i. JEGLIČ, Janez, POLJANŠKOV 11 09.12.1905 20.03.1945 5. JERAS, Franc, MEJAČEV 16 H II. 1883 14.04.1945 6. JERAS, Slavko, MEJAČEV _ 16 1924 22.10.1943 7. ŠMID, Franc, GOR1ČEV 08 20.10.1869 31.12.1944 8. VONTA, Martin 19 22.10.1902 26.10.1943 9. ZORE, Ivan, TOMANOV 03 15.12.1925 19.12.1944 10. ŽELEZNIH, Marjana, MATIČKOVA 09 25.03.1883 31.12.1944 Vransko Krim v boju Nemci partizan nemški mobiliz. f boju Rdeča armada kmet delavec Kolovec Kočevski Rog Kolovec Rusija likvidacija likvidacija likvidacija v boju partizani partizani partizani Rdeča armada civilist domobranec civilist nemški mobiliz. delavec delavec kmet milliiH 'lili ml mil i mihih i iiiii1iii mihi m nun ii al —M—M—iiiiimi Iii"||||||iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii hi i i M » l IIUMMIMMM i — 11 mtMMHi —M Cirkuše likvidacija partizani civilistka gospodinja Cirkuse likvidacija partizani civilist delavec Mirna v boju Nemci partizan dijak Kozje Jastroblje Menina planina Dachau Dachau Rusija Češnjice Nevlje Dobrnič Češnjice likvidacija likvidacija taborišče taborišče v boju likvidacija likvidacija v boj u likvidacija Nemci Nemci partizan civilist civilist Nemci civilist Nemci civilist Rdeča armada Nemci partizani Nemci Nemci nemški mobiliz. civilist gestapovec partizan civilistka kmet/sin preužitkar kmet/sin kmet kmet kmet/sin kmet zidar kmet/sin preužitkarica Črni vrh v Tuhinju 1. BALOH, Jožefa, ŽUŽEVA 04 17.03.1924 23.07.1942 Črni Vrh 2. HRIBERNIK, Franc, ERZINOV 1910 04.01.1945 Mauthausen 3. KANCIJANI, Anton, UKOVČEV 02 13.01.1923 13.03.1945 Pokovec 4. KANCIJANI, Janez, UKOVČEV 02 06.12.1912 18.07.1944 Koseze Laze v Tuhinju 1. BAJDE, Stanislav, TOMANOV 22 06.11.1922 Rusija 2. BERLEC, Franc, ZAJČEV 15 04.10.1871 24.02.1945 Laze 3. BLIRKELJCA, Amalija, VIDETOVA 08 15.07.1885 11.08.1943 Laze 4. BURKELJCA, Anton, VIDETOV ....... 08 " 03.1271878 11.08.1943 Laze 5. BURKELJCA, Anton, VIDETOV 08 30.03.1908 21.06.1945 6. BURKEJCA, Ivana, VIDETOVA 08 17.01.1913 11.08.1943 Laze 7. CVEK, Franc. BURKELJČEV 21 04.01.1903 16.07.1943 Krašnja 8. HACE Anton, BAJTARJEV 23 22.01.1915 24.06.194) Črnuče 9. HACE Jožef, BAJTARJEV 23 21.03.1911 08.05.1945 Koroška 10. HRIBAR, Ivan, MUNARČKOV 01 15.07.1922 Rusija 11. HRIBAR. Tone. MLINARČKOV 01 16.04.1926 22.09.1944 Breslav 12. PODBEVŠEK. Jože. BOGNARJEV 06 21.01.1920 22.03.1943 Laze 13. SIMONČIČ, Maks 25 21 12.1920 18.04.1944 Komenda 14. SLAPAR, Alojz, MODRIJANOV 11 11.06.1909 10.08.1944 Vel. Moke 15. STAJNKO, Leopold, SLAPARJEV 05 25.09.1913 12.09.19)4 Mozirje Mali Hrib 1. HRIBAR, Janez, FELCIJANOV__ 05 29.08.1924 13.02.1945 Vel. Hrib 2. HRIBAR. Leopold. FELCIJANOV 05 13.09.1922 25.06.1944 Kočevje Stara sela 1. MOHOR, Janez, MOHORJEV________________________1925 14.07.1945____Sidol___ 2. SLAPNIK. Anton, VŠČEV 03 04.01.1910 24.03.1945 Porezen 3. ŠUŠTAR. Franc, SLAPNIKOV 01 31.10.1869 1942 Stara sela 4. ŠUŠTAR Tone, ČABROV 08 19.01.1923 18.07.1944 Koseze likvidacija partizani civilistka kmet/hči taborišče Nemci civilist kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin pogrešan __ nemški mobiliz. delavec likvidacija Nemci civilist kmet likvidacija partizani civilistka gospodinja likvidaaja _ partizani __ civilist__trgovec, župan pogrešan __civilist trgovec likvidacija partizani civilistka trgovka lilmiiaja__ _Jff^zani________ v bojijo partizani gestapovec delavec likvidacija partizani ciuIm delavec pogrešan________ JJ?m^ mobiliz- delavec __ v boju Rdeča armada nemški mobiliz. delavec likvidacija partizani civilist delavec v boju Nemci partizan ^ študent v boju Nemci partizan kmet v boju Nemci partizan šofer v boju Nemci partizan kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin nesreča z orožjem civilist livar v boju Nemci _ likvidacija___J®ttimi_ civilist preužitkar v boju Nemci partizan kovač z.š.priiraek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Veliki Hrib 1. AHČIN, Franc, RAVNARJEV 13 04.12.1925 13.08.1943 Blagovica v boju Nemci partizan vajenec 2. CVAR, Frančišek, GOSTAČEV 14 27. 09.1912 30.09.1943 Kočevje v boju Nemci partizan rudar 3. CVAR, Štefan, GOSTAČEV 14 04.12.1909 04.03.1945 Šenturška Gora likvidacija partizani civilist čevljar 4. DACAR, Jakob, JERKOV 08 16.07.1914 29.08.1941 Jarše talec Nemci partizan kovač 5. DACAR, Jernej, JERKOV 08 16.08.1919 22.05.1943 Zg. TUhinj v boju Nemci partizan kmet/sin 6. DACAR, Marija, JERKOVA 08 25.01.1925 24.12.1943 Pijava Gorica v boju Nemci partizan ka kmet/hči 7. JERAS, Franc, OCVIRKOV 07 20.01.1921 09.01.1944 Črni Vrh v boju Nemci partizan kmet/sin Zgornji Tuhinj 1. BALOH, Maks, ŠANČEV 36 21.05.1912 20.11.1944 Kočevje v boju Nemci partizan rudar 2. BERLEC, Alojzij, MLINARJEV 01 11.03.1922 26.12.1944 Vransko likvidacija Nemci civilist kmet/sin 3. DROLC, Franc, VOLKARJEV 15 01.10.1889 17.03.1944 Zg. Tuhinj likvidacija Nemci civilist delavec 4. DROLC, Jože, JERNAJEV 17 03.05.1927 22.11.1944 Kočevje v boju Nemci partizan kmet/sin 5. HRIBAR, Ivana, MIZELOVA 10 11.11.1919 28.05.1944 Zg. TUhinj likvidacija civilistka kmet/hči 6. HRIBAR, Jakob, BEDETOV 14 23.07.1905 14.07.1944 Zg. Hihinj likvidacija Nemci civilist kmet 7. HRIBAR, Janez, MEZNISH 24 06.10.1899 04.1943 Črni vrh v boju Nemci partizan kmet/sin 8. JEGLIČ, Jože, HRIBNIKOV 29 06.04.1903 28.12.1944 Zg. l\ihinj likvidacija Nemci civilist delavec 9. KADUNC, Ivan, KOZLAKARJEV 23 29. 08.1914 08.02.1944 Menina planina v boju Nemci partizan kmet/sin 10. KONCILJA, Franc, KOLENCEV 13 30.07.1921 30.05.1943 Rakitovec v boju Nemci partizan kmet/sin 11. KONCILJA, Rafael, KOLENČEV 13 18.10.1919 13.05.1943 Boh. Bistrica talec Nemci civilist kmet/sin 12. KRAMAR, Janez, VOZKOV 40 18.08.1916 15.10.1943 Turjak v boju Nemci partizan kmet/sin 13. NARAT, Ivan 14. 07.1924 10.05.1944 St. Valeryen letalski napad Angloamer. nemški mobiliz. hlapec 14. PANČUR, Franc, ERZARJEV 25 09.07.1923 20.11.1944 Kočevje v boju Nemci partizan kmet/sin 15. PANČUR, Jože, ERZARJEV 25 19.12.1926 16.11.1944 Sv. Nedelja v boju Nemci partizan kmet/sin 16. PODBEVŠEK, Franc, TIŠLARJEV 17 20. 03.1922 18.08.1943 Sv. Gora v boju Nemci partizan mizar 17. PODBEVŠEK, Franc, ZATREPN1KOV 21 30.01.1912 01.01.1945 Zg. TUhinj v boju Nemci partizan kmet/sin 18. VOLJKAR, Maksimilijan, TOMČEV 33 21.02.1915 10.1944 Godič v boju Nemci partizan kmet/sin 19. ZAVASNIK, Ana, KAVSARJEVA 45 27. 04.1904 07.04.1945 Zg. Tuhinj likvidacija partizani civilistka gospodinja 20. ZAVASNIK, Franc, KAVSARJEV 45 26. 08.1910 07.04.1945 Zg. TUhinj likvidacija partizani civilist gostilničar 21. ZAVASNIK, Janez, PETROVČEV 21 06.05.1889 17.03.1944 Zg. Tuhinj ubit bombni napad Nemci civilist kmet 22. ZAVASNIK, Janez, PETROVČEV 21 13.05.1927 08.01.1945 Vransko likvidacija Nemci civilist vajenec 23. ZAVASNIK, Rafael, PETROVČEV 21 12.09.1923 12.01.1945 Zg. Tuhinj v boju Nemci partizan kmet/sin 24. ŽAVBI, Pavel, POSAJAVNIKOV 05 21.01.1911 03.01.1943 Rab taborišče Italijani civilist kmet/sin Analitični prikaz žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik* K vojnim žrtvam štejemo padle v boju, ustreljene, likvidirane, umrle v koncentracijskih taboriščih in pogrešane ter ostale, z vojno povezane žrtve. ' Analitični prikaz za župnijo Komenda in občino Kamnik v celoti je izdelal dr. Marko Žerovnik, za vse ostale župnije pa po njegovi metodologiji Milan Šuštar. I. ŽUPNIJA ČEŠNJICE Seznam na strani 10 pove, da je vojna v kamniškem delu župnije Češnjice zahtevala 19 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 179, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 10,6 % prebivalstva. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 1) je največ civilistov: 11 ali 57,8 % (6 moških in 5 žensk); sledijo partizani: 7 ali 36,8 %■ Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 1 ali 5,2 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 11 jih je bilo likvidiranih (8 od partizanov in 3 od Nemcev); vboju so padli 4, ustreljen je bil 1, v koncentracijskem tabotiščujeumrl 1,pogrešanje 1, za posledicami ran je umrl 1. Največ žrtev (grafikon št. 2) je bilo v letu 1943:8 ali 42,1 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 4 ali 21 %; 1944: 4 ali 21 %; 1942: 2 ali 10,5 %; za 1 ali 5,2 % čas smrti ni poznan. Grafikon št. 1 Grafikon št. 2 Grafikon št. 3 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko. Časovni razpored žrtev druge svetovne vojne: 1 čas smrti ni poznan, 2 leta 1942, 3 leta 1943, 4 leta 1944,5 leta 1945. Vojne žrtve po starosti: 1 starostna skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. Naslednji podatki (grafikon št. 3) povedo, da so od 19 žrtev mlajši od 20 let: 3 ali 15,7 % (med njimi otrok, star 9 let); od 21 do 25: 4 ali 21 %■ od 26 do 30: 5 ali 26,3 %; od 31 do 40:4 ali 21 %; od 41 do 50: 2 ali 10,5 %; nad 50: 1 ali 5,2 % (star 84 let). II. ŽUPNIJA GOZD Seznam na str. 11 pove,da je druga svetovna vojna v župniji Gozd zahtevala 77 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 716, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 10,7 % vsega prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Gozd okoli 10,7 % z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 4) je največ civilistov: 57 ali 74 % (52 moških in 5 žensk); sledijo partizani: 12 ali 15,5 % (11 partizanov in 1 partizanka); Slovenci, nasilno mobilizirani v nemško vojsko: 8 ali 10,3 %■ Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 34 ljudi so ustrelili Nemci, 12 je bilo likvidiranih (7 od partizanov, 4 od Nemcev in 1 od gestapovcev), 11 jih je padlo v boju, 9 v koncentracijskem taborišču, 4 otroci so izgubili življenje v nesreči z orožjem, 1 je umrl v bombnem napadu, 1 je bil obsojen na smrt po vojni, 3 so pogrešani, za 2 povzročitelj smrti ni znan. Med žrtvami je bilo 71 moških in 6 žensk. Grafikon št. 4 Grafikon št. 5 Grafikon št. 6 itflvilo 60 r 50 - 40 - 30 20 - 10 - 0 Stavilo Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko. 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945,6 leta 1950. Največ žrtev je bilo (grafikon št. 5) v letu 1942: 38 ali 49,3 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1944:17 ali 22 %; 1943:11 ali 14,2 %■ 1945: 9 ali 11,6 %; 1941:1 ali 1,3 %; 1950:1 ali 1,3 %. Naslednji podatki (grafikon št. 6) povedo, da je bilo od 77 žrtev mlajših od 20 let: 16 ali 20,7 % (med njimi so 4 mlajši od 18 let, eden 11, dva 10, eden 2 leti in 2 po eno leto); od 21 do 25 let: 18 ali 23,3 %; od 26 do 30:13 ali 16,8 %• od 31 do 40:15 ali 19,4 %■ od 41 do 50:10 ali 13 % in nad 50 let: 5 ali 6,5 % (med njimi eden 62, eden 66 in eden 80 let). III. ŽUPNIJA KAMNIK Seznam na str. 14 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v kamniški župniji 158 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 4163, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 3,8 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo okoli 3,8 z vojno povezanih žrtev. Grafikon št. 7 Grafikon št. 8 Grafikon št. 9 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko, 4 domobranca, 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 gestapovca, 6 plavogardist. 3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945,6 leta 1946, 7 leta 1947,8 leta 1949, 9 leta 1950,10 čas smrti ni znan. Župnija Kamnik Župnija Komenda Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 7) je največ civilistov: 73 ali 46,2 % (64 moških, 9 žensk); partizanov: 47 ali 29,7 % (43 partizanov in 4 partizanke); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 33 ali 20,9 %; domobranca: 2 ali 1,2 %; gestapovca: 2 ali 1,2 %; plavogardist: 1 ali 0,6 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 58 jih je padlo v boju, 36 so jih ustrelili Nemci; 28 je bilo likvidiranih (19 od partizanov, 6 od Nemcev, 1 od gestapovcev, 1 od domobrancev, 1 od ustašev), 12 jih je umrlo v taborišču, 8 je pogrešanih, 2 otroka sta se ponesrečila z orožjem, 2 sta bila obsojena v zaporu, 2 sta umrla v zaporu, 1 umrla na zaslišanju, 1 zaradi zastrupitve, 1 za posledicami vojne, 1 vržena v ogenj, 1 obsojen po vojni, 1 umrl v ujetništvu, 1 ob napadu na avto, 1 za posledicami internacije, 1 padel na straži. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 8) je bilo v letu 1944: 73 ali 46,5 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 32 ali 20,3 %; 1941: 16 ali 10,2 %; 1943: 15 ali 9,5 %; 1942: 12 ali 7,6 %■ 1946: 1 ali 0,6 %; 1947:1 ali 0,6 %; 1949:1 ali 0,6 %; 1950:1 ali 0,6 %; za 5 ali 3,1 % čas smrti ni znan. Naslednji podatki (grafikon št. 9) povedo, da je od 157 žrtev mlajših od 20 let: 34 ali 21,6 % (med njimi je 7 otrok mladostnikov, starih manj kot 18 let, en dojenček, eden 2 leti, eden 10, dva 12, eden 15, eden 16 in eden 17); od 21 do 25 let: 30 ali 19,1 %; od 26 do 30 let: 20 ali 12,7 %; od 31 do 40 let: 40 ali 25,4 %■ od 41 do 50 let: 20 ali 12,7 %; nad 50 let: 5 ali 3,1 % (med njimi 67, 72, 80 let); starost 8 ali 5 % pa je neznana. IV ŽUPNIJA KOMENDA Seznam na str. 20 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala s komendskega območja 158 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 2426, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 6,5 % prebivalstva - ali z drugo besedo: na vsakih sto prebivalcev je bilo na Komendskem okoli 6,5 z vojno povezanih žrtev. Grafikon št. 10 Grafikon št. 11 Grafikon št. 12 Število žrtev po pripadnosti: 1 partizani, 2 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, 3 civilisti, 4 domobranci, 5 starojugoslo-vanska vojaka. n Časovni razpored žrtev druge svetovne vojne: 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 leta 1945. Vojne žrtve po starosti: 1 starostna skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 10) je največ partizanov: 51 ali 32,3 % (47 partizanov in 4 partizanke); sledijo Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 36 ali 22,6 %; civilisti: 35 ali 22,1 % (25 moških in 9 žensk); domobranci: 34 ali 21,5 % in starojugoslovanska vojaka: 2 ali 1,3 %■ Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 56 je bilo likvidiranih (55 od partizanov in 1 od domobrancev), 47 jih je padlo v boju, 10 je bilo ustreljenih (9 so jih ustrelili Nemci, 1 pa Rdeča armada), 6 jih je umrlo v koncen- Župnija Komenda Župnija Mekinje tracijskem taborišču, 4 so izgubili življenje ob nesreči z orožjem (2 otroka in 2 vojaka), 3 so podlegli za ranami vojne, 3 za posledicami koncentracijskega taborišča, 2 v ruskem ujetništvu, 1 je umrl na poti domov iz ujetništva, 1 (partizan) je zgorel v bunkerju, 1 je povozil vlak, 1 je umrla v izgnanstvu. K tem štejemo tudi 23 pogrešanih. Med žrtvami je 145 moških in 13 žensk. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 11) je bilo v letu 1944: 69 ali 43,7 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 60 ali 38,0 %; 1943: 20 ali 12,6 %; 1942: 6 ali 3,8 % in 1941: 3 ali 1,9 %. Naslednji podatki (grafikon št. 12) povedo, da je od 158 žrtev mlajših od 20 let: 29 ali 18,4 % (med njimi so 3 mlajši od 18 let: dva otroka, stara 4 in 8 let, ter en mladostnik, star 17 let); od 21 do 25: 56 ali 35,4 %■ od 26 do 30:13 ali 8,2 %■ od 31 do 40: 40 ali 25,3 %; od 41 do 50:18 ali 11,4 % in nad 50: ali 1,3 % (med njimi je eden star 74 let). Povprečna starost žrtev je 28,7 let. V ŽUPNIJA MEKINJE Grafikon št. 13 Grafikon št. 14 Grafikon št. 15 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko, 4 domobranca, 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 gestapovca. 3 leta 1943,4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945. Seznam na str. 26 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Mekinje 63 žrtev. Ce ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 1521, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 4,1 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Mekinje okoli 4,1 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 13) je največ civilistov: 23 ali 36,5 % (17 moških, 6 žensk); sledijo partizani: 18 ali 28,5 % (16 partizanov, 2 partizanki); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 18 ali 28,5 %, domobranca: 2 ali 3,1 %; gestapovca: 2 ali 3,1 %■ Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 22 jih je padlo v boju, 17 je bilo likvidiranih (14 od partizanov, 3 od Nemcev), 7 so jih ustrelili Nemci, 6 jih je umrlo v taborišču, 5 je pogrešanih, 2 sta umrla v zaporu, 2 sta bila ustreljena, 1 je umrl zaradi nesreče in 1 za posledicami ran. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 14) je bilo v letu 1944: 30 ali 47,6 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945:14 ali 22,2 %■ 1943: 8 ali 12,7 %; 1942: 7 ali 11,1 % in 1941: 4 ali 6,3 %. Naslednji podatki (grafikon št. 15) povedo, da je od 63 žrtev mlajših od 20 let: 9 ali 14,2 % (med njimi 2 manj kot 18 let); od 21 do 25 let: 19 ali 30,1 %; med 26 in 30 let: 9 ali 14,2 %; od 31 do 40 let: 12 ali 19 %; od 41 do 50 let: 11 ali 17,4 % in nad 50 let: 3 ali 4,7 %. Župnija Motnik Župnija Nevlje VI. ŽUPNIJA MOTNIK Seznam na str. 29 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Motnik 85 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalcev - 919, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 9,2 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Motnik okoli 9,2 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 16) je največ partizanov: 37 ali 43,5 %; sledijo civilisti: 32 ali 37,6 % (24 moških in 8 žensk); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 16 ali 18,8 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 37 jih je padlo v boju, 23 je bilo likvidiranih (11 od Nemcev, 10 od partizanov, 1 od Italijanov in 1 od gestapovcev); v taborišču jih je umrlo 10, pogrešanih je 7, v bolnici so umrli 4 zaradi ran, 1 za posledicami mučenja, 1 zaradi vnetja slepiča (ubežnik iz nemške vojske), 1 zaradi nesreče z orožjem in 1 je bil ubit po pomoti. Največ žrtev (grafikon št. 17) je bilo v letu 1944: 40 ali 47 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 22 ali 25,8 %; 1943: 11 ali 12,9 %; 1942: 2 ali 2,3 %; 1941: 1 ali 1,1 %; 1949: 1 ali 1,1 %; za 8 ali 9,4 % čas smrti ni znan. Grafikon št. 16 Grafikon št. 17 Grafikon št. 18 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko. 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945, 6 leta 1947, 7 čas smrti ni poznan. Naslednji podatki (grafikon št. 18) povedo, da je od 85 žrtev mlajših od 20 let: 18 ali 21,1 % (med njimi 5 mlajših od 17 let, eden 3 in eden 2 leti); od 21 do 25 let: 12 ali 14,1 %; od 26 do 30 let: 3 ali 3,5 %; od 31 do 40 let: 26 ali 30,5 %; od 41 do 50 let: 12 ali 14,1 %; nad 50 let jih je bilo 6 ali 7 %. Za 8 ali 9,4 % pa je starost nepoznana. VII. ŽUPNIJA NEVLJE Seznam na str. 32 pove, da je druga svetovna vojna v župniji Nevlje zahtevala 58 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 809, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 7,1 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo 7,1 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 19) je bilo največ partizanov: 26 ali 44,8 % (23 partizanov in 3 partizanke); sledijo civilisti: 21 ali 36,2 % (18 moških in 3 ženske); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 9 ali 15,5 % ; domobranca: 2 ali 3,4 %. Župnija Nevlje Župnija Radomlje Grafikon št. 19 Grafikon št. 20 Grafikon št. 21 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko, 4 domobranca. 1 leta 1941,2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 3 leta 1943,4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945, 6 leta 1946, 7 leta 1947. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 24 jih je padlo v boju, 22 je bilo likvidiranih (14 od partizanov, 7 od Nemcev in 1 od Ljudske milice), 3 so umrli v koncentracijskem taborišču, 1 so ustrelili Nemci, za posledicami zapora sta umrla 2, po 1 zaradi tifusa oz. ozeblin, 1 je bil obsojen po vojni, 1 zaradi nesreče, 1 v bombnem napadu, 1 pa je pogrešan. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 20) je bilo v letu 1944: 28 ali 48,2 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 10 ali 17,2 %; 1943: 8 ali 13,8 %; 1942: 9 ali 15,5 %; 1941:1 ali 1,7 %; 1946:1 ali 1,7 %; 1947:1 ali 1,7 %. Naslednji podatki (grafikon št. 21) povedo, da je od 58 žrtev mlajših od 20 let: 12 ali 20,6 %; od 21 do 25 let: 12 ali 20,6 %; od 26 do 30 let: 7 ali 12 %■ od 31 do 40 let: 11 ali 18,9 %; od 41 do 50 let: 9 ali 15,5 % in nad 50 let: 5 ali 8,6 %. Starost 2 ali 3,4 % žrtev pa je nepoznana. VIII. ŽUPNIJA RADOMLJE Seznam na str. 35 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v Rudniku 15 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalcev - 56, kolikor jih je bilo v tej vasi ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 26,7 % prebivalcev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 22) so sami partizani: 15 ali 100 %. Grafikon št. 22 Grafikon št. 23 Grafikon št. 24 Število žrtev po pripadnosti: 1 partizani. Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 leta 1943,4 leta 1944, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 leta 1945. 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. Župnija Sela pri Kamniku Župnija Stranje Vzroki za njihovo smrt so naslednji: v boju jih je padlo 10; 4 so bili likvidirani od Nemcev, 1 pa je padel kot talec. Največ žrtev (grafikon št. 23) je bilo v letu 1945: 7 ali 46,6 %; 1944: 3 ali 20 %■ 1943: 5 ali 33,3 %■ Naslednji podatki (grafikon št. 24) povedo, da sta bili od 15 žrtev 2 ali 13,3 % mlajši od 20 let; od 21 do 25 let: 3 ali 20 %■ od 26 do 30 let: 4 ali 26,6 %; od 31 do 40 let: 3 ali 20 %; od 41 do 50: 2 ali 13,3 %; nad 50 let: 1 ali 6,6 %. IX. ŽUPNIJA SELA PRI KAMNIKU Seznam na str. 35 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Sela pri Kamniku 67 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 690, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 9,7 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo okoli 9,7 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 25) je največ civilistov: 41 ali 61,2 % (32 moških, 9 žensk); sledijo Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 13 ali 19,4 %; partizani: 12 ali 17,9 %; domobranec: 1 ali 1,4 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 29 jih je bilo likvidiranih (16 od partizanov, 13 od Nemcev), 17 jih je padlo v boju, 9 so jih ustrelili Nemci, 4 so umrli v koncentracijskem taborišču, 2 sta pogrešana, 2 sta umrla v nesreči z orožjem, 2 sta bila ubita po nesreči, 1 je umrl zaradi zastrupitve in 1 v bolnici zaradi ran. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 26) je bilo v letu 1944: 35 ali 52,2 %; 1945:16 ali 23,8 %; 1943: 13 ali 19,4 %; 1942: 3 ali 4,4 %. Naslednji podatki (grafikon št. 27) povedo, da je od 67 žrtev mlajših od 20 let: 21 ali 31,3 % (med njimi je 12 otrok in mladostnikov, starih manj kot 18 let: eden 7, eden 10, eden 11, eden 12, eden 14, eden 15, eden 16 in dva 17 let); od 21 do 25 let: 17 ali 25,3 %; od 26 do 30: 6 ali 8,9 %; od 31 do 40: 8 ali 11,9 %; od 41 do 50: 9 ali 13,4 %; nad 50 let: 6 ali 8,9 % (vsi stari od 61 do 71 let). Grafikon št. 25 Grafikon št. 26 Grafikon št. 27 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 partizani, 4 domobranec. 3 leta 1943,4 leta 1944, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 leta 1945, 6 leta 1946. 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. X. ŽUPNIJA STRANJE Seznam na str. 39 pove, da je druga svetovna vojna v župniji Stranje zahtevala 117 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva -1519, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 7,7 % vsega prebivalstva - ali drugače Župnija Stranje Župnija Šmarca Grafikon št. 28 Grafikon št. 29 Grafikon št. 30 Število 80 r 70 - 60 - 50 - 40 - 30 - 20 - 10 - 0 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko, 4 domobranci. 1 leta 1941,2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 3 leta 1943,4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945. povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v stranjski župniji okoli 7,7 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 28) je največ civilistov: 61 ali 52,1 % (55 moških, 6 žensk); sledijo partizani: 40 ali 34,1 %; Slovenci, nasilno mobilizirani v nemško vojsko: 13 ali 11,1 % in domobranci: 3 ali 2,5 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 38 je bilo likvidiranih (20 od partizanov, 8 od Nemcev, 7 od gestapovcev, 2 od domobrancev, za 1 je likvidator neznan); 18 ljudi so ustrelili Nemci, 37 jih je padlo v boju, 11 jih je umrlo v koncentracijskem taborišču, 5 so jih Nemci obesili, 3 otroci so izgubili življenje v nesreči z orožjem, 1 je bil ustreljen pomotoma, 1 je umrl zaradi možganske kapi, 1 je napravil samomor, 1 je utonil, 1 je umrl v ujetništvu. Med žrtvami je 111 moških in 6 žensk. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 29) je bilo v letu 1944:45 ali 38,4 %; leta 1942: 38 ali 32,4 %; leta 1945:19 ali 16,2 %■ 1943:13 ali 11,1 % in 1941: 2 žrtvi ali 1,7 %. Naslednji podatki (grafikon št. 30) povedo, da je od 117 žrtev mlajših od 20 let: 26 ali 22,2 % (med njimi so 3 mlajši od 18 let, 1 otrok star 3 leta in 2 po eno leto); od 21 do 25 let: 24 ali 20,5 %; od 26 do 30 let: 14 ali 11,9 %; od 31 do 40 let: 35 ali 29,9 %; od 41 do 50 let: 12 ali 10,2 %■ nad 50 let pa: 5 ali 4,2 %; starost 1 ali 0,8 % žrtve je nepoznana. XI. ŽUPNIJA ŠMARCA Seznam na str. 43 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Šmarca 69 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 874, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 7,9 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Šmarca okoli 7,9 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 31) je največ partizanov: 37 ali 53,6 % (36 partizanov in 1 par-tizanka); sledijo civilisti: 14 ali 20,2 % (11 moških in 3 ženske); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 14 ali 20,2 %; domobranci: 3 ali 4,3 %; gestapovec: 1 ali 1,4 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 36 jih je padlo v boju, 16 je bilo likvidiranih (13 od partizanov, 2 od Nemcev in 1 od domobrancev), 4 so ustrelili Nemci, 2 sta umrla v taborišču, 5 je pogrešanih, 1 je umrl ob letalskem napadu, 1 je utonil, 1 je bil ubit ob napadu na vlak, 1 je umrl zaradi ran v bolnici, 1 zaradi nesreče, 1 zaradi bolezni. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 32) je bilo v letu 1944: 30 ali 43,4 %; ostale žrtve pa v naslednjih Župnija Šmarca Župnija Šmartno v Tuhinju Grafikon št. 31 Grafikon št. 32 Grafikon št. 33 Število žrtev po pripadnosti: 1 partizani, 2 civilisti, 3 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, 4 domobranci, 5 gestapovec. Časovni razpored žrtev druge svetovne vojne: 2 leta 1942,3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 leta 1945, 6 leta 1946,7 čas smrti ni znan. Vojne žrtve po starosti: 1 starostna skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. letih: 1945: 15 ali 21,7 1943: 12 ali 17,3 %; 1942: 9 ali 13 %; 1946: 1 ali 1,4 %■ za 2 ali 2,8 % žrtvi čas smrti ni znan. Naslednji podatki (grafikon št. 33) povedo, da je od 69 žrtev mlajših od 20 let: 12 ali 17,3 % (med njimi 3 mlajši od 18 let); od 21 do 25 let: 19 ali 27,5 %; od 26 do 30 let: 8 ali 11,6 %■ od 31 do 40 let: 19 ali 27,5 %; od 41 do 50 let: 4 ali 5,8 %■ nad 50 let: 7 ali 10,1 % (med njimi je 1 star 70 in eden 72 let). XII. ŽUPNIJA ŠMARTNO V TUHINJU Seznam na str. 46 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Šmartno v Tuhinju 112 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva -1000, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 11,2 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Šmartno v Tuhinju okoli 11,2 z vojno povezanih žrtev. Grafikon št. 34 Grafikon št. 35 Grafikon št. 36 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, 4 domobranci, 5 gestapovca, 6 starojugoslovanski vojaki, 7 stražmojster. Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna druge svetovne vojne: 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 leta 1943,4 leta 1944, 5 leta 1945,6 leta 1946, 7 leta 1947,8 leta 1948, 9 čas smrti ni znan. skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. Župnija Šmartno v Tuhinju Župnija Tunjice Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 34) je največ civilistov: 65 ali 58,9 % (55 moških in 11 žensk); partizanov: 22 ali 19,6 %; Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 13 ali 11,6 %; domobranci: 5 ali 4,4 %; gestapovca: 2 ali 1,7 %; starojugoslovanski vojaki: 3 ali 2,6 %; stražmojster: 1 ali 0,8 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 46 je bilo likvidiranih (28 od partizanov, 13 od Nemcev, 2 od gestapovcev, 3 od povojne oblasti), 28 jih je padlo v boju, 17 so jih ustrelili Nemci, 9 jih je umrlo v koncentracijskem taborišču, 2 sta umrla v ujetništvu,3 za posledicami koncentracijskega taborišča, 2 sta umrla v nesreči z orožjem, 1 je umrl za posledicami vojne, 1 je ubila strela, 1 je pogrešan, 1 je umrl ob rojstvu v partizanih. Največ žrtev (grafikon št. 35) je bilo v letu 1944: 37 ali 33 %; ostale pa v naslednjih letih: 1942: 30 ali 26,7 %; 1943: 17 ali 15,1 %; 1945:16 ali 14,2 %; 1941: 3 ali 2,6 %; 1946: 3 ali 2,6 %; 1948: 3 ali 2,6 %; 1947: 1 ali 0,8 %■ za 2 ali 1,7 % čas smrti ni poznan. Naslednji podatki (grafikon št. 36) povedo, da je od 112 žrtev mlajših od 20 let: 19 ali 16,9 % (med njimi 12 otrok in mladostnikov mlajših od 18 let: 4 dojenčki, eden 2 leti, eden 12 let, eden 14 let, eden 15, dva 16, eden 17 in eden 18 let); od 21 do 25: 26 ali 23,2 %; od 26 do 30:18 ali 16 %■ od 31 do 40: 23 ali 20,5 %; od 41 do 50:17 ali 15,1 %; nad 50:9 ali 8 % (med njimi dva 69, eden 70 in eden 79 let). XIII. ŽUPNIJA TUNJICE Seznam na str. 51 pove, da je druga svetovna vojna v župniji Tunjice zahtevala 41 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 681, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 6 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Tunjice okoli 6 z vojno povezanih žrtev. Grafikon št. 37 ittvilo H" n B ll _12 3 4_ Število žrtev po pripadnosti: 1 partizani, 2 civilisti, 3 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, 4 domobranci. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 37) je največ partizanov: 15 ali 36,5 %; sledijo civilisti: 12 ali 29,2 %; Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 8 ali 19,5 % in domobranci: 6 ali 14,6 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 20 jih je padlo v boju, 16 je bilo likvidiranih (12 od partizanov, 2 od gestapovcev, 1 od Nemcev in 1 od domobrancev); 3 so umrli v koncentracijskem taborišču, 1 je izgubil življenje v nesreči z orožjem, 1 je pogrešan. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 38) je bilo v letu 1944:19 ali 46,3 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 12 ali 29,2 %; 1943: 7 ali 17,0 %; 1942: 3 ali 7,3 %. Grafikon št. 38 Grafikon št. 39 Časovni razpored žrtev druge svetovne vojne: 2 leta 1942, 3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 leta 1945. Vojne žrtve po starosti: 1 starostna skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. Župnija Vranja Peč Župnija Zgornji Tuhinj Naslednji podatki (grafikon št. 39) povedo, da je od 41 žrtev mlajših od 20 let: 10 ali 24,3 % (med njimi eden 14 let); od 21 do 25: 9 ali 21,9 %; od 26 do 30: 8 ali 19,5 %; od 31 do 40:10 ali 24,3 %; od 41 do 50: 3 ali 7,3 % in nad 50 let: 1 ali 2,4 %. XIV ŽUPNIJA VRANJA PEČ Seznam na str. 52 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Vranja Peč 33 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 393, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 8,4 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo okoli 8,4 z vojno povezanih žrtev. Medvojnimi žrtvami (grafikon št. 40) je največ partizanov: 12 ali 36,3%; sledijo civilisti: 11 ali 33,3 % (10 moških, 1 ženska); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 7 ali 21,2 %■ domobranci: 3 ali 9 %• Grafikon št. 40 Grafikon št. 41 Grafikon št. 42 Število žrtev po pripadnosti: 1 partizani, Časovni razpored žrtev Vojne žrtve po starosti: 1 starostna 2 civilisti, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, nemško vojsko, 4 domobranci. 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 3 leta 1943, 4 leta 1944, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. 5 leta 1945. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 13 jih je padlo v boju, 8 je bilo likvidiranih (6 od partizanov, 2 od gestapovcev); 5 so jih ustrelili Nemci, 4 so pogrešani, 2 sta umrla v nesreči, 1 je umrl zaradi ran. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 41) je bilo v letu 1943:11 ali 33,3 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1944:10 ali 30,3 %; 1945: 7 ali 21,2 %; 1942: 3 ali 9 %; 1941: 2 ali 6 %. Naslednji podatki (grafikon št.42) povedo, da je od 33 žrtev mlajših od 20 let: 6 ali 18,1 %; od 21 do 25: 8 ali 24,2 %; od 26 do 30: 6 ali 18,1 %; od 31 do 40 let: 8 ali 24,2 %■ od 41 do 50:1 ali 3 % in nad 50 let: 4 ali 12,1%. XV ŽUPNIJA ZGORNJI TUHINJ Seznam na str. 54 pove, da je druga svetovna vojna zahtevala v župniji Zgornji Tuhinj 69 žrtev. Ce ta podatek primerjamo s številom prebivalstva - 778, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem državnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala 8,8 % prebivalstva - ali drugače povedano: na vsakih sto prebivalcev je bilo v župniji Zgornji Tuhinj okoli 8,8 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št.43) je največ civilistov: 32 ali 46,3 % (25 moških, 7 žensk); sledijo partizani: 30 ali 43,4 % (29 partizanov, 1 partizanka); Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 5 ali 7,2 %; gestapovca: 2 ali 2,9 %■ Župnija Zgornji Tuhinj Občina Kamnik v celoti Grafikon št. 43 Grafikon št. 44 30 L. 6 1 2 Grafikon št. 45 -16 1 ,17 «»13 V® -- ! i Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, Časovni razpored žrtev 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v druge svetovne vojne: nemško vojsko, 4 gestapovca. 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 leta 1943,4 leta 1944, 5 leta 1945,6 čas smrti ni znan. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 31 jih je padlo v boju, 24 je bilo likvidiranih (14 od partizanov, 10 od Nemcev), 4 so umrli v koncentracijskem taborišču, 2 so ustrelili Nemci, 4 so pogrešani, 2 sta umrla ob letalskem bombnem napadu, 1 ob nesreči z orožjem in ena je bila ustreljena. Največ vojnih žrtev (grafikon št. 44) je bilo v letu 1944: 28 ali 40,5 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1943: 20 ali 28,9 %; 1945:16 ali 23,1 %; 1942: 2 ali 2,8 %■ 1941:1 ali 1,4 %■ za 2 ali 2,8 % čas smrti ni znan. Naslednji podatki (grafikon št. 45) povedo, da je od 69 žrtev mlajših od 20 let: 13 ali 18,8 % (med njimi jih je 9 mlajših od 18 let); od 21 do 25:16 ali 23,1 %; od 26 do 30: 6 ali 8,7 %; od 31 do 40:17 ali 24,6 %■ od 41 do 50: 5 ali 7,2 %; nad 50 let: 10 ali 14,5 % (4 nad 70 let); starost 2 ali 2,9 % je nepoznana. Vojne žrtve po starosti: 1 starostna skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. OBČINA KAMNIK V CELOTI Župnije: Češnjice (del), Gozd, Kamnik, Komenda, Mekinje, Motnik, Nevlje, Radomlje (del), Sela pri Kamniku, Stranje, Šmarca, Šmartno v Tuhinju, Tunjice, Vranja Peč, Zgornji Tuhinj. Druga svetovna vojna je zahtevala na območju sedanje občine Kamnik 1141 žrtev. Če ta podatek primerjamo s številom prebivalstva -16 937, kolikor ga je bilo na tem območju ob prvem povojnem popisu leta 1948, pomeni, da je vojna zahtevala okoli 6,7 % vsega prebivalstva - ali z drugo besedo: na vsakih sto prebivalcev je bilo na tem območju okoli 6,7 z vojno povezanih žrtev. Med vojnimi žrtvami (grafikon št. 46) je največ civilistov: 488 ali 42,8 %; sledijo partizani: 382 ali 33,5 %; Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko: 194 ali 17 %; domobranci: 61 ali 5,4 %; gestapovci: 6 ali 0,5 %; starojugoslovanski vojaki: 5 ali 0,4 %; policisti: 3 ali 0,3 %; plavogardist: 1 ali 0,1 % in stražmojster: 1 ali 0,1 %. Vzroki za njihovo smrt so naslednji: 395 jih je padlo v boju, 345 je bilo likvidiranih (238 od partizanov, 79 od Nemcev, 16 od gestapovcev, 7 od domobrancev, 1 od Italijanov in 1 od ustašev, za 3 pa je likvidator nepoznan), 157 je bilo ustreljenih (152 od Nemcev, 3 od partizanov, 1 od domobrancev in 1 od Rdeče armade), 82 jih je umrlo v koncentracijskem taborišču, 26 je izgubilo življenje v nesreči (med njimi 4 otroci z orožjem), 17 jih je umrlo v bolnici, 9 v povojnem zaporu, 7 za posledicami vojne, 7 so jih obesili Nemci, 5 jih je umrlo v ujetništvu, 3 so izgubili življenje ob bombnem napadu, 3 po nesreči od partizanov, 2 sta umrla na zaslišanju, 2 v nemškem zaporu, 2 zaradi bolezni, 1 je napravil samomor, 1 se je zastrupil, 1 je utonil, 1 je umrl zaradi Grafikon št. 46 Stavilo 500 r 400 -300 - "ji ll- _1 2 3 4 5 Število žrtev po pripadnosti: 1 civilisti, 2 partizani, 3 Slovenci, mobilizirani v nemško vojsko, 4 domobranci, 5 ostali (starojugoslovanski vojaki, gestapovci, policisti, plavogardist in stražmojster). / cas smrti ni znan. možganske kapi, 1 je izgubil življenje na straži, 1 je povozil vlak, 1 (partizana) je ubila strela, 1 je izgubil življenje ob nemški zasedi, 1 (ženska) ob pretepu z nemško policijo, 1 je umrl takoj po rojstvu, za 4 žrtve pa vzrok smrti ni poznan. K temu štejemo tudi 64 pogrešanih. Med žrtvami je 1042 moških in 99 žensk. Največ žrtev (grafikon št. 47) je bilo v letu 1944: 470 ali 41,2 %; ostale žrtve pa v naslednjih letih: 1945: 263 ali 23,1 %; 1943:183 ali 16,0 %; 1942:162 ali 14,2 % in 1941: 34 ali 3,0 %; po vojni: 16 ali 1,1 %; za 12 ali 1,1 % žrtev čas smrti ni poznan. Naslednji podatki (grafikon št. 48) povedo, da je od 1141 žrtev mlajših od 20 let: 235 ali 20,6 % (med njimi je 60 ali 5,5 % otrok in mladostnikov mlajših od 18 let); od 21 do 25: 277 ali 24,3 %; od 26 do 30:136 ali 11,4 %■ od 31 do 40: 273 ali 23,9 %; od 41 do 50:134 ali 11,8 % in nad 50 let: 76 ali 6,7 % (med njimi je 28 starih nad 64 let); starost 9 žrtev pa je nepoznana. Povprečna starost žrtev je 30,3 let. Grafikon št. 47 Grafikon št. 48 Časovni razpored žrtev druge svetovne vojne: 1 leta 1941, 2 leta 1942, 3 leta 1943,4 leta 1944, 5 leta 1945, 6 po vojni, «277 A273 *235 M36 »m Vojne žrtve po starosti: 1 starostna skupina pod 20 let, 2 od 21 do 25 let, 3 od 26 do 30 let, 4 od 31 do 40 let, 5 od 41 do 50 let in 6 nad 50 let. Dr. Marjan Kordaš NEKATERI DOGODKI V KAMNIKU IN OKOLICI V LETIH 1942-1944 V LUČI ARHIVSKEGA GRADIVA Občina Kamnik je kmalu po volitvah leta 1990 ustanovila Komisijo za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. V tej komisiji sem delal ves čas njenega delovanja. Potem ko smo ugotovili lokacijo številnih množičnih grobišč, nastalih v maju in juniju 1945, smo se vprašali, zakaj in čemu je bilo novi oblasti potrebno tako množično pobijati ljudi. Seveda je kmalu vzniknila domneva, da je bilo množično pobijanje po koncu vojne preprosto rezultat miselnosti in političnih konceptov, ki jih je komunizem razvil še pred koncem vojne, se pravi že v medvojnem obdobju v letih 1941-1945. Tako me je ta komisija pooblastila, naj pregledam kamniško mrliško knjigo in vsaj nekatere dostopne arhive. Tu sem se omejil le na Zgodovinski arhiv mesta Ljubljana (fascikli KAM 3, 3-6; 6, 11; 35, 71-75; 2,1-16) ter na Arhiv Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), Ljubljana. O svojem delu sem redno - navadno pismeno - poročal na sejah. Ta poročila so na voljo v arhivu Komisije za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. S svojim delom sem nadaljeval tudi potem, ko je ta komisija prenehala delovati. V tem članku želim kamniško javnost opozoriti na nekaj pomembnih neznank iz dogajanj v Kamniku in okolici med zadnjo svetovno vojno. Po eni strani velja osvetliti nekatere dogodke v decembru 1943 in januarju 1944, ki so dosegli svoj vrh 31.1.1944 z ustrelitvijotalcevvŠentvidu pri Ljubljani. Med njimi je bila tudi skupina Kamničanov. Po drugi strani pa velja prikazati nekatere vidike partizanske justice. Moje zanimanje za medvojne dogodke izvira seveda predvsem iz osebnih doživetij in izkušenj. Pri svojem delu sem najprej proučil dva dokumenta iz povojnega časa (dokument 99909 v fasciklu GSP Kamnik, 104-58/ZA, Arhiv MNZ, Ljubljana, str. 8-90, ročna paginacija, poročilo, verjetno sestavljeno v času od 26. XI. do 8. XII. 1946). Podobno, vendar precej krajše poročilo v istem fasciklu ima naslov Provala Kamniške organizacije decembra 1943 in je datirano 27. 2.1948. Oba dokumenta se mi zdita zelo pomembna in vredna objave v celoti. Ker pa to na tem mestu ni mogoče, spodaj citiram odlomek iz prvega dokumenta (str. 23-24, ročna paginacija): V veliki provali v okraju Kamnik marca 1943, v kateri je bilo aretiranih 90 oseb, so bili med drugimi aretirani tudi sekretar MO Kamnik Matjašič Milan in uradnika v smodnišnici v Kamniku, Peče Jože in Smuc Ferdo. Vsi trije so bili po kratkem zaporu izpuščeni kot Rozumekovi agenti. Matjašič je dobil nalogo od Rozumeka,1 da naj še nadalje deluje z organizacijo OF kot sekretar MO Kamnik, da pa mu mora pošiljati vse kopije svojih poročil na vpogled in ga obveščati o stanju in delovanju organizacije. Matjašič je to obljubil in po izpustitvi zopet nadaljeval z aktivnim delovanjem v OF, istočasno pa obveščal Rozumeka o vseh ukrepih in mu pošiljal kopije poročil. Na ta način je Rozumek dobil točen vpogled v organizacijo OF v Kamniku in poznal vse funkcionarje in člane. Z isto nalogo in ciljem je Rozumek vrinil v organizacijo OF v kamniškem okraju svojega agenta Kvartič Slavka. 1V proučenem gradivu je priimek šefa Gestapa na Gorenjskem večinoma zapisan v tej obliki, včasih pa tudi kot Rosumek, Rozsumek ali Rosemik. Ta je kot bivši nacionalist že kmalu po okupaciji 1941 dobil kontakt z OF in začel delovati v njej ter postal član POOF za Gorenjsko. Preko svojih znancev Miklavca iz Medvod in Kolba iz Št. Vida nad Ljubljano je prišel v kontakt s članom PK KPS za Gorenjsko Sluga Jožetom - Lenartom, ki je postavil POOF za Gorenjsko, katerega člani so bili Miklavc, Kolb, Kvartič, Hojan in Cerar Franjo, Lenart sam pa je bil sekretar tega odbora. Preko Miklavca je dobil Kvartič kontakt z Rozumekom in se udeleževal sestankov članov tega odbora pri Miklavcu ali Bohinc Olgi v Medvodah, na katerih je Rozumek dajal direktive za delo. Kvartič je delal po gospodarski liniji, bil pa je tudi povezan z odborom OF Kamnik, posebno s sekretarjem Matjašičem, na drugi strani pa z reakcionarnimi elementi kot Plemelj, Sever Marjan, Polak Franc, Štrcin Ivan in Mejač Lojze. V svojstvu člana POOF je postajal sčasoma vedno samostojnejši in dajal direktive po Rozumekovih navodilih za neizvrševanje akcij, češ, da je čas za akcije še prezgoden, da zadostuje gospodarska vojna in da je treba obrate ohraniti za časa2 po vojni. To je utemeljeval s tem, da bi Nemci v slučaju partizanskih akcij podvzemali represalije proti prebivalcem in da je škoda žrtev. S tem je hromil delovanje partizanov, kar je v polni meri odgovarjalo Rozumekovi liniji. Na drugi strani je kot odgovorni funkcionar po gospodarski liniji sabotiral dobavo žita in drugih živil ter to prodajal na svojo roko. Najtežji udarec, ki ga je zadal NOP-u po Rozumekovi direktivi, je bila mobilizacija štirih letnikov, češ da nameravajo Nemci v enem tednu izvršiti mobilizacijo teh štirih letnikov za nemško vojsko in da morajo partizani prehiteti to mobilizacijo s svojo mobilizacijo. Res se je v najkrajšem času izvršila mobilizacija s strani partizanov in mobilizirana5 so bili koncentrirani v gozdovih v bližini Moravč. Nemci so imeli v tem času v Kranju že pripravljene kamione s policijo in vojsko, obkolili so koncentrirane partizane in novomobilizirance ter jih popolnoma razbili. Mnogo novomobilizirancev, ki so bili neoboroženi, je padlo, večina je bila ujeta in le nekaterim se je posrečilo prebiti se skozi obroč in uiti. Ko je OK Kamnik sklenil sklicati sestanek vseh sekretarjev KP v okraju, je Kvartič provokacijsko ponudil za mesto sestanka svoje stanovanje kot najbolj varno. S tem je hotel po Rozumekovi direktivi ponoviti njegovo provokacijo v Miklavčevi vili v Medvodah 5.11.1943, kjer so 4 aktivisti padli, eden je bil ujet in le enemu se je posrečilo pobegniti. (Vir: Elaborat o Rozumeku in njegovem delovanju) PK VOS za Gorenjsko je to Kvartičevo igro spregledal ter mu z aretacijo to nakano preprečil. Istočasno so bili aretirani Plemelj, Sever, Polak in Mejač ter po zaslišanju vsi razen Štrcina likvidirani 25. 11. 1943- Kvartič je pri zaslišanju svojo krivdo tajil in trdil, da se je povezal z Rozumekom samo zato, ker je v njem gledal odkritega prijatelja za OF ter da je delal iskreno za OF. (Vir: Izjava Dobovšek Ladislava) Rozumek je na to akcijo partizanov takoj reagiral. Dal je v Kamniku aretirati vse znane mu člane in funkcionarje OF, med njimi tudi svoje agente Matjašiča, Pečeta in Šmuca. Da bi jih napravil neškodljive, jih je dal 31 ■ 1 1944 ustreliti kot talce v Št. Vidu nad Ljubljano, obenem s svojima agentoma Miklavcem in Kolbom. S tem se je iznebil svoje agenture v momentu, ko je videl, da bi mu lahko postala nevarna in prekrižala njegove načrte. (Vir: Elaborat o Rozumeku in njegovem delovanju) Trditve v omenjenih dokumentih so se mi zdele enostranske, prikrojene in protislovne. Povzetek mojih pomislekov: -Val aretacij 7.12.1943 je opisan nepopolno. - Samo na enem mestu je mimogrede omenjeno, da so te aretirance nacisti najprej zbrali v Begunjah, nato pa jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. -Val aretacij 19. 1-1944 sploh ni omenjen. - Nikjer ni omenjeno, da je 25. 1. 1944 OF likvidirala Nemca Maurerja, župana Šentvida pri Ljubljani. Kot odgovor na ta ukrep OF so nacisti zgoraj omenjene aretirance, med njimi večjo skupino Kamničanov, pripeljali iz Mauthausna v Šentvid in jih tu 31. januarja 1944 ustrelili kot talce. 2... čas... J Na nekem drugem mestu istega dokumenta je podatek, da je bilo v vsem okrožju mobiliziranih okoli 300 ljudi. -Vospredju je dokazovanje trditve, da so bili trije ustreljeni talci, Milan Matjašič, Henrik Peče in Ferdo Smuc, gestapovski agenti. Ponekod se omenja še en talec, Janko Blagne, ki naj bi bil tudi izdajalec. Ti talci naj bi bili ustreljeni po nalogu Rozumeka, vodje Gestapa na Gorenjskem, zato, da bi slednji zaščitil sebe. Zaradi svojih pomislekov sem se odločil proučiti dostopno gradivo iz medvojnega časa. Žal nisem imel dostopa do arhiva Gestapa iz Kamnika, četudi obstajajo kar dobri dokazi, da je ohranjen. Tako sem od izvirnih nacističnih dokumentov našel le dva, vendar se mi je eden zdel tako pomemben (111-137430 v fasciklu SD Kamnik, 106-29), da sem ga prevedel in ga vključil v svoj prispevek. Nekaj več sreče4 sem imel pri gradivu, ki opisuje delo OF, VOS in OZNE v medvojnem času. Zdi se mi bistveno dati bralcu mojega članka možnost, da si ustvari svoje mnenje, neodvisno od moje interpretacije. Pravzaprav bi bilo najbolj pošteno, preprosto objaviti faksimile (fotokopije) gradiva, ki sem ga proučil. Žal pa je ta pristop po eni strani praktično neizvedljiv iz tehničnih razlogov, po drugi strani pa nikakor nočem razkriti identitete nekaterih (še živih ali žal že mrtvih) ljudi, imenovanih v gradivu. Zato sem za objavo v tem članku vse dokumente prepisal. Očitne, a manj pomembne tipkarske napake v izvirniku sem v prepisu označil z zvezdico (*). Bolj pomembne ali težko razumljive tipkarske napake pa sem pojasnil v opombah, kamor sem vključil tudi vsa druga pojasnila. V prepis sem vključil podatke, prek katerih lahko vsak bralec pride do izvirnika. Tako je v 1. vrstici desno zgoraj paginacija v fasciklu, v 2. vrstici pa številka lista. Za boljšo orientacijo sem vsak dokument oštevilčil, njegov začetek in konec pa označil z dvojno prečno črto. Pri prepisovanju sem se zelo trudil, da bi bil prepis zvest izvirniku. Seveda pa obstaja možnost, da sem kljub skrbni redakciji spregledal kakšno svojo tipkarsko napako. Četudi s tem nikakor nisem spremenil smisla izvirnega besedila, za svoje tipkarske napake prevzemam vso odgovornost. Iz proučenega gradiva sem sestavil štiri zgodbe, razporejene časovno od leta 1942 do 1944. Za boljšo orientacijo sem dal vsaki svoj naslov, in sicer: - Načrt nacistov za ponemčenje Gorenjske in uničenje Slovencev ter njihove kulture (dokument št. 1.0) - Stiki med OF za Gorenjsko in visokim uradnikom Gestapa na Gorenjskem ter »kamniška afera« (dokumenti 2.0 do 2.6) - Nacisti prek posrednika predlagajo partizanom, da bi zamenjali dva zajeta uradnika Gestapa iz Kamnika za aretirance iz Kamnika, zaprte v Begunjah. Na ponudbo se partizani ne odzovejo (dokumenti 3.0 do 3.4; glej tudi 2.6) - Okrožna komisija VOS, Kamnik; Obveščevalni oddelek pri Okrožni izpostavi; primer povelja za likvidacijo; lik načelnika Obveščevalnega oddelka kamniškega okraja (dokumenti 4.0 do 4.3) Na koncu vsake zgodbe (dokumenta oz. sklopa dokumentov) sem zapisal svoje sklepe, komentar ter morebitna vprašanja. Bralca prosim, naj jih bere zelo kritično in naj se zaveda, da se umazanih igric s pobijanjem ljudi niso šli le nacisti, temveč tudi OF. Morda je bil Gestapo tisti, ki je prelisičil OF, da je pobijala lastne ljudi. Morda je bila OF tista, ki je prelisičila Gestapo, da je opravljal umazano delo in pobijal ljudi, ki so bili za OF neprijetni. Končno pa so bili razni agenti, ovaduhi in poročevalci obeh v spopad vpletenih strani čisto navadni ljudje. V njihovih poročilih niso bile le resnice, temveč včasih čisto navadne neumnosti. Zato, ko gre za analizo preteklosti, še posebej slovenske, kritičnosti ni nikoli preveč. V ta namen 4 Za pomoč, predvsem pa za ljubeznivost se zahvaljujem gospe Ireni Mrvič in njenim sodelavkam v Arhivu MNZ RS. velja imeti pri roki tudi dve znani, zelo zanimivi publikaciji, na kateri se bom nekajkrat skliceval: Jožeta Vidica Zločin pri Lenartu (Borec, Ljubljana 1973) in Staneta Šinkovca Begunje, Nemška okupacija 1941-1945 (Kranj, Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte Slovenije za Gorenjsko, 1995). Skliceval se bom v opombah tako, da bom napisal priimek avtorja in stran v njegovi knjigi. Dokument št. 1.0 III 1374305 Kamnik, 2. oktobra 1942 Vsem sodelavcem ter vodjem pomožnih položajev (Nebenstellenleiter)6 Zadeva: Posredovanje poročila o narodnostnem problemu (Volkstumsproblem) S prvim oktobrom 1942 so bili na povelje gaulajterja (des Gauleiters) vsi Slovenci proglašeni za državljane na preklic. Tisti Slovenci, ki so se svoj čas prijavili v KVB (Kdrntner Volksbund), so prejeli dokončno članstvo v KVB in naj bi bili prejeli belo člansko izkaznico. Ta izkaznica naj bi bila hkrati veljala kot dokaz nemškega državljanstva na preklic. Tako imamo tri različne oblike: folksdojčerji z zeleno člansko izkaznico KVB so bili nemški državljani, Slovenci z belo člansko izkaznico so bili nemški državljani na preklic, Slovenci brez članske izkaznice pa pripadniki varovanih (Schutzangehorige). Iz tehničnih razlogov pa do 1. oktobra 1942 belih članskih izkaznic kot dokaz državljanstva še ni bilo mogoče izgotoviti in razdeliti. Tako je v okraju Kamnik ostalo približno 2/3 slovenskega prebivalstva brez članske izkaznice in do izdaje teh manjkajočih izkaznic je preteklo še precej časa. Zato nam mogoče lahko pride na misel, da so tiste osebe, ki še niso prejele nobene izkaznice, zdaj vznemirjene, še posebej, če gre za takšne, ki imajo slabo vest zaradi svoje politične preteklosti. Po drugi strani pa se bodo mnogi, ki so se doslej trudili izpolnjevati svoje dolžnosti, počutili zapostavljeni. Poleg teh čisto tehničnih težav nastajajo zaradi podelitve državljanstva na preklic nešteti novi na-rodnostno-politični problemi. Celotno narodnostno delo (Volkstumsarbeit) na Gorenjskem (Ober-krain) se zdaj kaže v novi luči. Slovenci so tako zavzeli položaj manjšine v Rajhu, pa čeprav še ni prišlo do priključitve Gorenjske k Rajhu. S tem dejanjem je bila proglašena popolna enakopravnost tukajšnjega prebivalstva. Kljub temu pa bo tudi v prihodnosti npr. privolitev k visokošolskemu študiju morala biti odvisna od posebnega dovoljenja, saj ne more biti v interesu Rajha, da bi danes že odraslo mladino, vzgojeno v jugoslovanski državi in ki je vselej stala na nacionalno - ali klerikalno" - slovenski strani, vzgajali v novo plast slovenske inteligence. Prav tako bo treba kolikor mogoče zadrževati zasedanje javnih položajev s Slovenci, saj ni verjetno, da se je slovenska inteligenca v času okupacije postavila na pozitivno, nacionalsocialistično stališče. Te različne omejitve, ki pa bodo obstajale tudi v prihodnosti, bi v slovenskem prebivalstvu lahko predramile vtis, da nemški Rajh s priznavanjem polne enakopravnosti nima resnih namenov, da mu gre predvsem za to, da bi jim naprtil dolžnosti, povezane z državljanstvom. 5 Na fotokopiji se paginacija te (prve) strani v fasciklu ne vidi. 6 V prevodu sem hotel ohraniti nekaj značilnosti nacističnega nemškega besednjaka. Zato zveni njegova slovenščina precej okorno. Značilni nemški izrazi so v oklepajih v kurzivnem tisku. 7 Tipkopis je tu poškodovan zaradi luknjača pole papirja; od verjetne besede »Klerikal« sta prva in tretja črka poškodovani, druga pa je uničena. Najbolj občutna nova dolžnost bo vpeljava delovne in vojaške obveznosti (Arbeitsdienst - und Wehrpflicht). Domneva se lahko, da za to ne bo nobenega posebnega navdušenja in da se bo to - ob primerjavi z dejansko pridobljenimi novimi pravicami - močno kritiziralo. Hkrati s privzemom v novo državo (Staatsverband') pa nastajajo tudi rasno-politični problemi. Pred kratkim je bilo izvedeno presejavanje celotnega slovenskega prebivalstva, ki je imelo za svoj predmet poleg političnega pretehtavanja tudi rasno vprašanje. Ta komisija je tako mnoge Slovence ugotovila kot rasno slabe in jih tako označila kot primere E (E-Falle). To pa pogosto tudi za prizadete ni ostala nobena skrivnost. Tako postaja zanimivo vprašanje, kako bo sprejeta - tako od slovenske kot od nemške strani - podelitev državljanstva na preklic tem osebam. 2 III 137431 Dalje se pojavljajo vprašanja, kako naj se izvaja ponemčevanje Gorenjske. Še vedno vidimo kot edino in najbolj učinkovito sredstvo naseljevati številne Nemce in tako narediti obmejno področje Gorenjske za nemško ozemlje. Četudi naj bi se to naseljevanje izvedlo šele po koncu vojne, pa kljub temu trdno verujemo, da se temu nikakor ne bo mogoče odpovedati. Tako se zdaj pojavlja vprašanje, kako je po slovesni izjavi, da so prisilne izselitve zaldjučene, slednje še vedno mogoče. Na dodatno naseljevanje Nemcev, predvsem nemških kmetov, glede na že tako preveliko gostoto naseljenosti ni mogoče misliti. Prav nasprotno: več Slovencev je treba odstraniti, kot pa naseliti Nemcev, da bi prišli do močnih, življenja zmožnih kmetij, na katerih bodo kmetje pravi vojaški kmetje (Wehrbauern). Tem in drugim vprašanjem o narodnostni politiki (Volkstumspolitikj naj vsi sodelavci posvetijo svojo pozornost v povečani meri. Pri tem nas zanimajo pogledi posameznih strokovnih krogov, sploh pa vseh vojnih sil (Einsatzkrafte), pa tudi slovenskega prebivalstva, razdeljenega na slovensko inteligenco, delavce in prebivalstvo na deželi. Prav narodnostna vprašanja (Volkstumsfragen) so tako pridobila večji pomen. Cilj posredovanja tega poročila naj bi bilo, vodilnim mestom (Fiihrungsstellen) dati pobude, jih poučiti o sprejetju in posledicah posameznih že uvedenih ali načrtovanih ukrepov ter pokazati izhodišča (Ansatzpunkte) vsem vejam uprave, političnega vodstva in propagande. Obveščevalno delo (ED-Arbeit8) jt posrednik med posameznimi plastmi prebivalstva in vodstvom. Zato so mnenje in pogledi širokih množic prebivalstva prav tako zanimivi kot referat9 kakega strokovnjaka. Oboje nam lahko da dragocene kazalce (Fingerzeige). Zato ne sme nihče od sodelavcev obdržati svojega mnenja le zase, saj je vendar le del vojnih sil (Einsatzkrafte), tisti del, ki je soodgovoren za to, da povelje firerja (des Fuhrers), ponemčenje Gorenjske, postane resničnost. Vsak sodelavec naj o teh vprašanjih razpravlja z drugimi deli vojnih sil ali s pripadniki slovenskega prebivalstva in tako lahko poroča o pogledih drugih krogov. Vsi sodelavci se tako naprošajo, da se s temi problemi ukvarjajo in tekoče o njih poročajo. Sklepi iz dokumenta 1.0: - Nacisti so ustavili izseljevanje Slovencev zato, ker jim je bilo podeljeno državljanstvo na preklic. - Ta ukrep je bil v resnici le začasne narave; z izseljevanjem bi nadaljevali po koncu vojne. Nacisti so tako pokazali svojo običajno verolomnost. 8 V besedilu ni nobenega pojasnila za izraz »ED-Arbeit«, ki morda pomeni Einsatzdienstarbeit. Da gre za neke vrste obveščevalno delo, je sklepati iz besedila, ki sledi. 9 Nemški izvirnik je tu nejasen, zato je prevod manj natančen kot drugod. - Nacisti so bili trdno odločeni Slovence in slovenstvo uničiti z nasiljem. Vendar v času nastanka tega dokumenta nacistom še ni bilo čisto jasno, katera oblika nacističnega nasilja bo najbolj uporabna. Dokument potrjuje že znane reči. Presenetilo me je, da so Slovenci dosledno imenovani die Slouienen, da ni nobenega poskusa proglasiti jih za poslovenjene Nemce. Novost se mi zdi podatek o naši slabi rasni kakovosti in uradno stališče o odnosu nacistične oblasti do Slovencev (med drugim, da bi postali narodnostna manjšina). V ospredju je napor, kako opravičiti nasilje nad ljudmi, ki so postali državljani takšne vrste, da bodo imeli le dolžnosti in nobenih pravic. Ta dokument je eden od številnih dokazov, da je bilo nasilje najbolj viden, institucionaliziran ter izjemno praktičen instrument nacizma. Zaradi praktičnosti se je tudi OF (tako kot drugi totalitarni sistemi v zgodovini) tako hitro in tako zlahka naučila uporabljati enak instrument. Moram pa poudariti, da ta razlaga ni opravičilo. Splošni del: po aretaciji dveh članov odbora pričetkom februarja, je delo, ki je bilo takrat v največjem razmahu, trenotno zastalo; podani so pač bili vsi znaki, da bode tudi Simon12 moral iti po Edvarda in Luko. Ko se je tekom prvih dni izkazalo, da ne obstoja bojazen za Simona, je isti počel nadaljevati delo, ter usmeril vso aktivnost v smer - rešitev obeh aretirancev. Mesto, ki ga je zasedal Edvard in njegov pomočnik Luka, je bilo izpopolnjeno z Markotom1^ - majorjem, kateri bode to mesto tudi v nadalje obdržal, ker je pač vojaško višje naobražen kot rezervist Edvard. Med tem časom vrnivši se član Edvard pa je, kakor je razvidno iz poročila, dodeljen kot namestnik Markotu - referentu za vojaške zadeve. Aretirana Edvard in Luka sta bila izpuščena na svobodo prvi sredi maja, drugi prve dni junijain* 10 Zapisano na roko. Zdi se, da je bilo poročilo namenjeno Izvršnemu odboru OF (IOOF), ta pa je poročilo poslal Pokrajinskemu komiteju VOS za Gorenjsko. " POOF za Gorenjsko je v imenu KPS v decembru 1942 formiral Jože Sluga, član PK KPS. Sestava: Nace Miklavc, Albin Kolb, Milko Hojan, Franjo Cerar, Slavko Kvartič. Jože Sluga je bil hkrati sekretar POOF (glej odlomek iz dokumenta na začetku mojega članka ter Šinkovec, str. 63-64). Ker je prepis zvest izvirniku, lahko opazimo poročevalčevo slovnico, sintakso ter tipkarske napake. Tiste, ki zelo motijo, sem v opombah pojasnil. Isto velja za dele besedila, kjer je zaradi poškodb nujna rekonstrukcija. 12 Ivan (Nace) Miklavc - Simon, lastnik tekstilne tovarne Medic - Miklavc v Medvodah (Šinkovec, str. 63). V jetniški knjigi zapora Begunje je vpisan dvakrat: 23. 9.1942 do 25. 9.1942 (št. 3877) in 30.1.1944 (št. 2972). Naslednji dan, 31.1.1944, je bil hkrati s kamniškimi talci ustreljen v Šentvidu. i} Morda Milko Hojan iz Kranja, aktivni major bivše jugoslovanske vojske (Šinkovec, str. 63). Vendar glej dokumet št. 2.6., da je bilo njegovo ilegalno ime J ur. Komentar: Dokument št. 2.0 436 IIIA393069 PK-VOS Gorenjska10 Poročilo člana Gor. Pok. Odbora OF - Pričetkom junija 194311 topo* zaslugi osebe, ki je v poročilu posebej omenjena. Oba sta bila na listi za justifikacijo in to Edvard enkrat, Luka pa dvakrat, ter bi morala končati življenje 28. IV14 Vsled dovolj živega in intenzivnega delovanja s strani tov. Simona, pa se je to preprečilo in sedaj definitivno uredilo tako, da je bila uspostavljena veza s predstavnikom oblasti, ki zavzema odločujoče mesto. Ta oseba bode v poročilu omenjana kot pol. Ravnatelj.15 Žrtve in riziko, ki sta ga prevzela na sebe tov. Edvard in Luka nista bili zastonj. Tov. Simonu je uspelo priti v ožji kontakt z osebo, ki igra odločujočo vlogo v taboru nasprotnika in zavzema najvidnejše in najodgovornejše mesto. Ta oseba je izrazila željo po ožjem direktnem sodelovanju z pokretom OF. Ker je tov. Simon presodil, da je mož iskren, je stopil z njim v ožji stik, ter tudi povezal z njim tov. Markota. Te trije so vodili več razgovorov, ter najprvo uredili osvoboditev obeh članov pokrajinskega odbora. Obljubljeno je bilo, da prideta na svobodo, kar je tudi sledilo. Poleg tega je bila izpuščena še neka ženska, posredno v zvezi s tov. Edvardom. Nadalje so vodeni razgovori med pol. ravnateljem in Simonom stvar nadalnjih osvobotitev* za pokret važnih oseb bili tudi zelo uspešni, vsaj* je za več delavcev, ki zasedajo nižje funkcije v organizaciji obljublejno*, da pridejo na svobodo. Če nič drugega, je že to dokajšen uspeh, da se je dosegel način, da se rešijo ljudje, ki so za delo sposobni, pa tudi potrebni. Povsem jazno* je, da ta oseba ne more in ne sme izposlovati osvoboditve vseh političnih jetnikov v Begunjah; možje dejal, da moramo pač sami presoditi in predlagati, katere osebe so pokre-tu mno* koristile in se je nadejati, da mu bodo tudi še v nadalje. Vse take bodo v bodoče izpuščene. Poleg tega je izdano navodilo za slučaj, da kdo od nas iz pokraj. odbora pade v zanjko*, ki jo nižje policijsko osobje verjetno še vedno nastavlja komu izmed nas, da se imamo zagovarjati edino le pred osebam iz policijske centrala* na Bledu, ne pa morda pred organi, ki zasedajo nižje položaje v provinci. S tem je podana možnost, da se zaslišanje vodi v taki obliki, ki bi za nas bilo ugodno. Pol. ravnatelj je dalje obljubil tov. Markotu, da preskrbi kot prvi obrok - 6 brzometk. Nadalnja preskrba z orožje* bo po možnosti sledila. - Tov. Marko je poleg tega imel skupaj s po. ravnateljem sestanek v voj. komandantom na Jelovci pričetkom tega meseca. Bila sta na lovu na »petelina«. Nadalje je bil oddržan* sestanek Pok. odbora prve dni junija. Vabljena na ta sestanek sta bilapravočasno* tudi tov. Lenart16 in Jakob, ki pa nista prišla. Poslala sta po kurirju sporočilo, da je potrebno za tak sestanek najmanj 3 tedne popreje oba obvestiti, da disponirata s časom in uredita svoja pota. Baje sta bila nekje na oddaljenem mestu. Na drugi strani pa sta naročila, da se ima poročilo o tem sestanku še isti večer predati kurirju, ki bo prišel ponj. Tov. Simon, kaor* tudi ostali smo imeli utis, da se iz varnostnih razlogov in radi nezaupanja nista hotela tega prvega uradnega sestanka udeležiti. To stališče je deloma upravičljivo, samo bi bilo potrebno, da sta to odkrito povedala. Na tem sestanku17 so bili prisotni poleg pol. ravnatelja kot predstavnika tuje sile, še člani našega odbora tov. Simon, Luka, Marko in 437 A393010 Edvard, ter arch. Benko, ki je fungiral kot ožji delavec tov. Lenarta. Ker sta Lenart in Jakob bila odstotna, ni bilo mogoče storiti nobenih konkretnih sklepov. Pač pa se je razpravljalo o dveh kardi-nalnih točkah: 14 28. 4.1943 je bila ustreljena skupina 8 talcev (Šinkovec, str. 369). V muzeju v Begunjah ustreznega plakata ni. Obstaja pa plakat o ustrelitvi 8 talcev 20. 4.1943, vendar se imena s tega plakata ne ujemajo z imeni, ki jih navaja Šinkovec. 15 Pisec ponekod uporablja tudi »po. ravnatelj«. Verjetno Helmuth Rozumek (Šinkovec, str. 60-69). 16 Jože Sluga - Lenart, član PK KPS za Gorenjsko (glej odlomek iz dokumenta na začetku mojega članka). 17 10. julija 1943 je bil v Davči še en sestanek: na nacistični strani Rozumek, na partizanski strani pa zastopniki PK in vojaškega štaba (Pero Popivoda, Jože Brilej, Maks Krmelj, Jože Sluga in drugi; glej Šinkovec, str. 61). 1.) po pol. ravnatelju je bilo sporočeno, da so oblasti na Gor. odločene v bodoče kaznovati vsak zahrbtni umor nemškega uradnika ali bilo kakerikoli* nemške osebe v razmerju 1:10. Pri tem pa gre le za strogo »zahrbtne umore« nemških oseb. Žrtve, ki padejo v odprti borbi, dalje žrtve-domačini (izdajalci) in dalje za sabotaže, pa se ne namerava streljati. Oseba, ki je to poročala, je svetovala, da skuša Pok. Odbor vplivati na komando, da se v bodoče žrtve nedolžnih talcev prepreče* s tem, da se zaenkrat ne napada iz zased posameznikov - Nemcev, pa četudi bi drugače bili ostri nasprotniki OF. Obstojajo druge metode, da se take ljudi prežene iz dežele. Odbor je bil soglasen s tem, da je treba naš domači živelj, ki pada v grobove, čuvati, vsaj bode vsak zdravi človek, po končani revoluciji, narodu neobhodno potreben. Padajo pa kot žrtve - talci običajno tisti ljudje, ki so najboljši in bi torej tudi v bodočnosti utegnili narodu največ koristiti. Povsem vseeno pa je, ako danes posti* na Gorenjskem »trenotno« nekaznovane nekatere osebe nemške narodnosti, ker le te ne morejo več bistveno izpremeniti položaja na Gorenjskem, ki je povsem dober - da odličen. IO-OF naj torej skuša izdati vojaškim poveljnikom navodila, kaj smejo posamezni odredi storiti in kaj ne. V ilustracijo navajam sledeča dejstva: V Lazah je bil ubit in vržen v Savo nemški učitelj: represalija: streljano na licu mesta 7 talcev. V Moravčah izveden napad na žandarmerijo in občino: streljano 8 talcev V Besnici odveden nemški učitelj v gozd in justificiran: represalija: streljano 7 talcev. Vse te ekseku-cije izvršene dne 22. marca 1.1. Med talci bilo: 18 partizanov, vjetih v borbah in 4. pol. kaznenjci. Dne 21. IV straljano* 10 talcev za enako ustreljenega orožnika v Kropi prilikom napada na kino-avto. Streljani so bili: 6 partizanov in 4. pol. jetniki. Dne 28. IV streljano 8 talcev in to 4 partizani in 4 po. kaznjenci za zahrbtni napad nacesti* v Poljansko dolino pri Logu, kjer so bili obiti* pogranični uradniki. (Pri tej eksekuciji bi moralo biti streljanih 15 oseb, pa se je po posredovanju pol. ravnatelja to število zreduciralo na 8)* Dne xx.18 V je bilo streljanih 9 talcev in to 5 part. in 4. pol. kaznjenci radi umora Ledinekove (Volksdeutsche) v Bohinju. V tej zadnji partiji je bilo odbranih ter tudil9 že za eksekucijo pripravljenih -10 mož.* toda tik pred odvedbo na mestu justifikacije, je bil eden po. kaznjenjec rešen smrti ali pomiloščen. Med streljanimi partizani so bili tudiranjeni* partizani. Odbrani so bili taki, ki so za hojo bili sposobni. Med drugimi je bil ustreljen tudi Dr.* Stravs, nazadnje zdravnik pri poljanski četi. 2.) Kot druga točka o kateri pa se radi odsotnosti Lenarta ni moglo nič konkretnega razpravljati, pa je bil predlog, kako voditi borbo proti okupatorju s čim večjim učinkom in čim manjšimi žrtvami. Na tem sestanku je po. ravnatelj izrazil željo, da bi želel enkrat razgovarjati v Ljubljani z oficijel-nim predstavnikom 10 ali njegovim pooblaščencem. Tov. Simon mu je obljubil, da bode to izposlo-val in to predvidoma možno prve dni julija. Treba bi bilo torej pretehtati, da li si delegat 10 želi tak razgovor ali ne. Sodeč pa dosenji* volji tega moža, bi bilo pač dobro izkoristiti njegovo naklonjenost v čim večji meri, ter tak razgovor tudi oddržati. Da ne pozabim omeniti, je ta po. ravnatelj pripravljen pomagati tudi v vojaških zadevah, ter je že izročil celi štos vojaških načrtov. Poleg tega je takoj in brez obotavljanja omogočil potovanje podpisanega v Ljubljano, dalje storil isto za kurirja, ki prehaja rednim potom mejo, ter bode omogočil tudi potovanje tov. Simona v Lj. - Nadalje je preprečil aretacijo tov. Mirana,20 ki bi bil moral biti are- Tipkopis je tu poškodovan zaradi luknjača pole papirja; zato sem namesto številke dneva zapisal »xx«. " Tudi tu je tipkopis poškodovan; besedilo se bere kot »odbra-.... er«. V vrzel se točno prilega rekonstruirano besedilo »... odbranih ter...«, kar zveni zvezno in logično. 20 Slavko Kvartič - Miran, ravnatelj Medic - Zanklove tovarne v Domžalah (Šinkovec, str. 68). tiran prve dni junija skupaj s 6 drugimi delavci Of* v Domžalah. Zvedel je kdo se skriva za imenom Miran po tov. Simonu, ter telefonično (Blitzgesprdch) preprečil aretacijo, vsaj je šlo za koam* nekaj ur. Aret. povelje je bilo namreč 438 IIIA393011 že izdano, ter je bilo po njegovi odrebi* ponovno preklicano. Ovadba pa je romala v tresor. To so dejanja tega moža, ter presodite, koliko bi mogel ta mož še koristiti. Kaki so njegovi nameni, kaj ga je privedlo do tega sklepa, da se je odločil za to pot, to bi bilo potrebno ventilirati prilikom razgovora, ki bi se vodil v Lj. Dodatek: skoraj sem pozabil, da bode izpuščen tudi tov. Miha, Dr. iz Kamniškega odreda. On bode verjetno odrejen na službo v kak SS-lazaret ali kak SS-laboratorij, ker je sedaj izrazil tako željo, da želi biti zaposlen, če se ga izpusti. S tem pa mu je vedno dana možnost, da se vrne na svoje mesto. Begunje: stanje v tem »zavodu« se je kakor so pripovedovali oni, ki so že dalje časa gostje v tem »hotelu«, se je vidno popravilo. Stanje te dni znaša cca21420 od tega nekako 130 žena. V tem tednu, ko se to poročilo oddaja, pa se bo po izjavi po. rav. močno razredčilo. Nekaj bode šlo domov, nekaj v Kz22 taborišča. Hrana je okusna in dovolj gosta. Običajne celice prejamo* po cca 1/2 litra kave (črne) zjutraj in 1/2 hlebčka kruga.23 Opoldne 1/2 litra goste »Eintopf«24 in 1/2 hlebčka kruga, zvečer 1/2 litra »Eintopf« - Ta Eintopf sestoja običajno iz zelja, krompir, koleraba, korenje, ričet, fižol, testenine. Dvakrat tedensko je juha, z mesom, ki pa redko plava v juhi. Ta hrana je za težke delavce, ki so vajeni močne in močno zabeljene hrane, preslaba. Ljudje.* so lačni. Za one, ki niso močni jedci, zadostna. Z malimi priboljški, ki so prihajali od svojcev in dobrih ljudi, se da primerno živeti. V delavski partiji, katera šteje danes 40 mož, pa je obrok hrane dvojni, ter več kot zadosten. Paketi so za Veliko noč bili uradno dovoljeni, nato pa tolerirani, dokler se kdo od nadrejenih ne bo spodtaknil nad sprejemanjem. Pazniško osobje je po večini dobro - Dunajčani in protirežimsko vsmerjeni. Je seveda nekaj izjem in tudi srovin* med njimi. V spločnem* komaj čakajo na konec, ter smo jih jetniki morali tolažiti bolj, kakor oni nas.25 S strani upravnega personala se napram jetnikom ne vrše letos nikaka nasilja. Izvzeta so zašlišava-nja, katera se čestokrat vodijo v Begunjah, posebno v zadnjem času, ko so družbe aretirancev bolj številne, ter ni mogoče zaslišanja vršiti na posameznih podinstancah na deželi (Aussenstellen der Gestapo v Jesenicah, Radovljici, Kranju, Školji Loki, Kamniku in Litiji). Prilikom zaslišavnaj* pa se vrše tudi nečloveški postopki - pretepanja, obešanja. Odlikuje se predvsem osebje Gestapoa* na Jesenicah (Druschke in Linke) dalje ono v Kamniku (Unger i* Kottek,* nato v Kranju, kjer igra važno vlogo človek - preseljenec ki je imel svojo gostilno v Vevčah pri papirnici. Ime nisem mogel ugotoviti, se pa bo dalo naknadno ugotoviti. Izdajstva: v zadnjem času je bilo odkritih cela vrsta OF organizacij. Jedro je tvorila izdaja partizana Schmidta iz Jesenic, ki je bil tamkaj zajet ter onega Lipovca tudi iz Jesenic. Po teh dveh je padlo v past skoraj že 200 ljudi vse od Rateč-Planice preko Podkorena, Kranjske Gore, Mostrane.* Dovjega, Jese- 21... cirka (približno)... 22 KZ (pisec uporablja »Kz«): običajna kratica za »Konzentrationslager« (koncentracijsko taborišče). 23... kruha... 24 Nemški izraz za enolončnico. 25 Ta stavek je napisan v prvi osebi množine. Ker je bil Edvard ravnokar izpuščen iz zapora, domnevam, da je bil slednji istoveten z E-d., piscem tega poročila. nic, Javornika do Žirovnice ter Dobrave-Vintgarja na drugem bregu Save. Enako izdajo je zakrivil part. ranjenec Hribar iz Gorij, kjer je padla v past Blejska Bohinjka* in Gorjanska postojanka OF. Ljudje iz gozdov so se do sedaj povrečno* slabo izkazali pri zasliševanjih. Obetajo mu svobodo, če bo govoril, pa povedo vse. To ovira delo na terenu in ubija voljo za delo. Z poukom in utrjevanjem karaktera bi se moglo mnogi uplivati na partizane na drugi strani pa preprečiti, da vsi ljudje v četah vedo za vse veze. Pooblastiti bi se morali najzaneslivejši in najbolj preiskušeni. Nadalje je na Jesenicah bila zopet povod aretaciji zbirka po malih vsoticah. Proti temu smo imeli pomisleke mi člani Pok. Odbora OF na Gor. že v zimi, ko smo razpravljali s tov. Lenartom. On pa je zagovarjal stališče 10 češ, da se na ta način ljudje vežejo. To je pogrešno in je to praksa ponovo pokazala. Če je denar potreben, ga je Gorenjska vedno in pravočasno spravila skupaj pri velikih ljudeh, kjer samo eden lahko posel opravi in ne obstoja nevarnowt26 da mnogo ljudi ve za zbirko. Skušajte na Gorenjskem preprečiti v bodoče vse 439 A393012 take in podobne zbirke. Radi Rm27 150.- zbranih v taki mali zbirki sedi na Jesenicah 50 ljudi in jih bo šlo 2/3 v težka KZ taborišča. Finance: tov. Simon je zbral dosedaj za potrebe Gorenjske cca. 70.000 Rm28 to je 1,400.000,- Din. Trenotno se vodijo pogajanja za zopet neki večji znesek. Za legitimacije ilegalcem, je bilo poskrbljeno za originalni papir tiskan za legitimacije - Kennkarte, ter se bodo iste sedaj izdelale za Lenarta in druge, ki jih potrebujejo. V Kokrškem odredu se organizira in bode v kratkem povsem stavljena v obrat nova tiskarna z modernimi opremami za Agit-prop materjal. Poskrbljeno in nabavljeno je bilo 150.000 pol papirja za razmnoževanje. Delo organiziral in vodi tov. Marko. Papir v Gradcu nabavil tov. Simon. Nemška mobilizacija: do sedaj stoje pod orožjem letniki 1916-1924, rojeni. Letnik 1925 pa gre v delovno službo. Sedaj pa je soditi po prejetih informacijah, da bodo vpoklicani letniki 1900-1915 in to vsi hkrati. Plakati za te letnike se nahajajo že na občinah, toda niso še afiširani -. V zvezi s to mobilizacijo je verjetno tudi dohod SS-čet na Gorenjsko. Te dni je vkorakalo cca 2000 mo.* ki so razvršeni* v posamezne garnizije. Verjetno bode izvršena mala racija na partizan,* da se narod malo zastraš,* nato pa bo sledil vpoklic gornjih letnikov. Oemniti* moram namreč, da je od letnikov 1916-1919 rojenih odšlo v gore cca 60-70 %. Ta številka je silno zaprepastila upravni aparat na Gorenjskem, tako da so trenotn* prekinili z vpoklici. Zadnji vpoklici - pričetkom maja so se vrčili* na ta način, da so posamezniki morali že nanabor* priti z vso opremo, od tam pa so bili direktno nalopeni29 v vagone in takoj odpeljani. V Kamniku se je nabor celo vršil na samem kolodvoru v čakalnci,* nato pa so posamezniki pod špalirjem morali v vagone in so bili odpeljani. Vlak je imel spredaj in vzadaj* oklop-ni vagon v sredi pa so bili razvrščeni vagoni z vpoklicanci. V zvezi s predstoječo novo mobilizacijo« letnikov 1900-1915 je Pok. Odbro* razpravljal tudi o pojačani mobilizaciji na Gorenskem. Predlagano pa je bilo, da se glavnina teh vpoklicancev prestavi na Dolensjko v kolikor je to izvedljivo. Manjka pa odredom51 - orožje. Posebno še sedaj, če pride do novih vpoklicev. 26... nevarnost... 27... RM (Reichsmark, rajhsmark). 28 70000 RM je bila takrat velikanska vsota. Zelo dobra uradniška plača je bila okoli 200 RM. 29... naloženi... Poročevalec ima tu v mislih ne nemško, temveč verjetno partizansko mobilizacijo navedenih letnikov. 51 Tipkopis je tu poškodovan zaradi luknjača pole papirja. Luknja je tako velika kot dve črki. Jasno berljivo je le »od...dom«. Besedo sem rekonstruiral kot »odredom«, kar se mi zdi logično. Mnogi vpoklicanci letnikov 1916-1919 so si preskrbeli ital. domovnice iz sedanje »Province«. Isto so na naboru predložili in bili oprošeni.* Sedaj pa se te ljudi kliče ponovno pred naborno komisijo in jih s silo tera, da sprejmemo vojaško knjižico. Mnogi so se branili - zato pa jih je prevzela Gestapo v svoje zapore, da jih z batino prisili do podpisa. Pisma onih, ki so odšli v nemško vojsko, so silno zanimiva. Fantje pišejo naravnost neverjetno predrzne stvari. Čudimo se vsi, da pisma prihajajo. Pozivajo tovariše, da naj se ja dobro premislijo, pred-no nastopijo njihovo pot. Razmeščeni so ljudje po celi Evropi. Oglašajo se iz Kijeva, iz Varšave iz mest cele Nemčije in Francije. Trajanje vojne: iz razgovorov, ki sem jih imel s treznimi osebami nemške narodnost je računati v najugodnejšem slučaju na zlom eventuelno šele konec novembra - pričetkom decembra. Najbolj verjetno pa bo konec nastopil šezgodaj* spomladi leta 1944. Zato bi bilo že sedaj umestno misliti na odredbe, ki se tičejo prezimovanja part. vojske v letošnji zimi!!!! Raje priprave sedaj kakor pa prepozno. Tihe demonstracije proti režimu v Nemčiji se množe silno naglo. V nemških mestih in v nemškem časopisju se vedno česče* pojavlja propaganda proti notranji fronti. Leto 1918 se ne sme ponoviti -to je današnje geslo nemške propagande. V Bavarski protestirajo proti režimu vsi sloji na ta način, da posečajo b* ogromnih množina cerkve. Cerkev je po naziranju bila že popreje protidržavnaustano-va,* sedaj pa se masa poslužuje tega motiva kot tiheha* proteska*. - Teror napram nemškemu narodu pa je po izjavaha* samih nemš. pol organov desetkrat hujši kakor oni proti našemu narodu na Gorenjskem. To je tudi vzrok, čemu se režim ne more tako naglo zrušiti. Čim bode fronta dovolj močno razrahljana, je šele misliti nazlom* v notranjosti, in s tem na konec.32 440 A393013 Strateška dela na Gorenjskem: z ozirom na prestoječo invazijo Balkana, so počeli pričetkom maja z vso naglico ponovo graditi cesto od Jesenic do Lesc, ki je bila pričeta že leta 41 pa potem prekinjena. Sedaj naj se cesta izdela le zasilno na širino samih 6 m in to čim preje. Res je že postavljenih vse polno barak po polju pod Javornikom proti Žirovnici ter se je z odkopom tudi že pričelo. Nadalje se je obnovilo delo na tunelu pod Ljubeljem. Silno se dalje forsira gradnja proge proti Lazam z izhodiščem v Črnučah. Proga mora po izjavah steči 1. VIII. Nadalje so stavbne tvrdke prejele nalog, da se odpro bunkerji, zgrajeni po jug. vojaški upravi in sicer zaenkrat samo v taki obliki da se izkleše iz zabetoniraneha* vhoda kukbja« 25 x 25 cm, kar bi poznejeomogočilo* naglo oprtje* celih vrat. Vse to kaže, da se pripravlja Gorensjka* prvič kot nastopno ozemlje za pokret nemške vojske proti jugu, drugiča* pa se bodo Karavanke utdrile* v obrambeno linijo, ter bi jim jug. utrdbe v ta namen bile dobrodoše.* Sabotaža teh del, pravočasno in temeljito opravljena, bi bila velike važnosti, ker računati je s tem, da se bo nemška bojna mašina le pomikala preko Gorenjske bodisi v nastopnem bodisi v odstopnem pokretu. Afera kamniške OF je v glavnem ugodno likvidirana. Kakor rečeno je bila pravočasno preprečena aretacija Mirana in 6 tovarišev. Aretiranci iz Kamnika pa so ali bodo po večini izpuščeni. Zmuc pride na svobodo toda bo moral najbrže na delo v Nemčijo, Peče in Matiašič pa sta pogojno izpuščena. Ce bodeta skušala v resnici sodelovati z oblastmi, za kar sta bila pogojno zavezana, ter bi utegnila s tem 52 Zaradi napake pri fotokopiranju sem zadnjih pet besed rekonstruiral. 3J... luknja... delo* OF škodovati, je ukrenjeno, da bodeta ponovo* aretirana in oddana v Kz. 5 oseb je bilo po zakljušku* afere izpuščenih. Za ostale pa bode verjetno predlagana kazen Kz. Gre še, da se reši na svobodo dobra delavka iz Rodice Vidmarjeva. Omeniti moram, da so se v Kamniški stvari ob samem zasliševanju skoraj vsi odbro* zagovarjali, ter šele po že končanem zaslišanju, je Peče izdal Mirana in tovariše ter je ravno na podlagi tega bila odrejena aretacija Mirana. 34Dragi Miha, stric ti pošilja poročilo iz Gorenjske in prosi čim prejšnjega odgovora. Simon je U. iz U.35 Debelinko je na Miklošičevi,36 njegova usoda negotova, upamo pa najbolje. Pogrešamo vesti od tebe. Pozdrav tebi in Saši kakor ostalim od tete in strica. Doma vsi zdravi. Opomba: E-d. ali Edvard je bil vesten poročevalec; do novembra 1944 je napisal vrsto poročil. Zaradi varčevanja s prostorom spodaj navajam le naslovljenca in datum: Tov. Lenart (25. 7.1943) Tov. Lenart in Matija (4. 8. 1943) Poročilo (5. 9.1943) Tov. Stanko in Matija (11.9. 1943) Dragi Stanko in Matija (21.9. 1943) Tov. Matija (9.10. 1943) Tov. Matija (11.10.1943) Tov. Matija (28.10.1943) Dragi tovariš Matija (3.11.1943). To pismo (dokument 2.1.) je zadnje; ker zavrača očitek, da je izdajalec, ga velja prebrati. Zato sem ga prepisal. Dragi tovariš Matija!38 Kar slab dan sem imel včeraj. Prvo sem bil pri Borštnarju, ki me je klical in Ti v prilogi pošiljam njegove izjave odnosno poročilo, nato pa sem že itak slabe volje prejel zvečer od enega mojih znancev, s katerim sicer jaz direktno ne delam, toda me pozna, in tudi jaz vem, da večkrat kaj za naš pokret stori. Zaupno mi je povedal sledeče: 34 Besedilo, ki sledi, je napisano na roko in ponekod težko berljivo. Zato morda prepis ni docela točen. 55 Ker gre za rokopis, nisem prepričan, da se besedilo glasi »Simon je U. iz U.« Lahko bi se glasilo tudi »Simon je N. iz M.« 36 Verjetno v zaporu v Ljubljani, ki je bil takrat na Mikošičevi cesti ob današnji sodniji. 37 To je fotografska kopija mikrofilma. Na prvi strani je i\%ARHN CKKPS. 38 Ob pisanju tega poročila (naslovljenec je bil verjetno Ivan Maček ■ Matija) je bil Edvard - razumljivo - očitno zelo vznemirjen, zato številne tipkarske napake in ponekod težko razumljivo besedilo. Kdor hoče dojeti Edvardovo stisko, mora to poročilo prebrati večkrat. E-d. Dokument št. 2.1. 488 091346 3.11.194337 »Radi službe imam opravka z ljudmi, pa so mi dejali: tale človek (kakor jaz) ima tudi nekam čudna pota. Pa zadnjič je tudi dva naša speljal v zasedo. On je šel mimo nemških zased, potegnil legitimacijo in so ga pustili naprej, ona druga dva, pa sta bila obstreljevana. Ta človek mora pasti, no vsaj* je že poskrbljeno zato. Vsaj so trije likvidatorji za njim na delu.« Tako torej sem postal jaz v ljudski govorici izdajalec! Ljudski glas, božji glas, pravi pregovor in nekaj mora pač biti na tem, če gotovi ljudje tako mislijo o meni. Zato te prosim, da proti meni uvedete preiskavo in proti meni postopate po narodnih zakonih. Kar sem zaslužil, pa storite z menoj. Mišljenja sem namreč, da bodete vsakemu dopustili osnovno pravico, da se brani in da doprinese dokaz resnice. Če se mi to ne posreči sem kriv, pa potem naj že bo kakor bo. Da si gotovi ljudje šablon-sko laste pravico nekoga blatiti, ga celo blatiti v širšem krogu ljudi, nikakor ni prav, in jaz za svojo osebo vse tako dolgo odlagam vse delo,39 dokler se me ne spozna ali za krivega ali za nedolžnega, ter se na podlagi preiskave da meni ali zadoščenje ali pa se me kaznuje kakor sem zaslužil. Jaz ne poznam zahrbtnosti - povem kar je prav naravnost. Če ima kdo proti moji osebi kake pomisleke, bilo radi mojega dosedanjega družabnega položaja, ki pa sem si ga, to povdarjam izrecno - v teku 20 let vstvaril povsem sam z lastno pridnostjo, tedaj sem kakor vedno vsak trenotek pripravljen, se umakniti in prepustiti mesto onemu, ki se smatra bolj sposobnim. Ne morem si kaj, da bi se ne spomnil pri tej priliki očitkov, ki so padla* tudi proti moji osebi tudi pred letom dni, nekako točno ta čas. O tem bo tov. Lenard40 že vedel in se spominjal. Kakor rečeno, nimam jaz pred nikomur ničesar prikrivati in se tudi nikogar ne bojim. Zato sem o tem danes dopoldne obvestil tov. Evstahija, da se ne bo počutil ožaljenega,* če jaz celo stvar iznesem pred PK. To moram, ker mi to diktira vest. Tov. Evstahij mi je priznal, da se je njemu kakor Ambrožu takrat porodila misel, če nisem jaz izdajalec, toda da je vse to že zdavnaj urejeno. Povedal sem mu, da je bilo na razpolago proti meni zahtevati preiskavo, kar bi bilo z njegove ali Ambroževe strani edino na mestu. Tako pa je nastal položaj, ki mene stavlja v dokaj čudno luč in zato sem prisiljen izvajati konsekvence. Moj zagovor pa je sledeč: 1.) Moja pota da so nekam čudna: na ta očitek izjavljam. Imam po Tvojem in Lenartovem nalogu držati vezo do ljudi ne naše narodnosti.41 Čeprav se stikov izogibam, so pač sami po sebi sem in tja le potrebni, zato ni izključeno, da me kdo vidi v »sumljivi« družbi ali na sumljivem obisku. Kadar govorim, Ti poročam vselej, kaj sem opravil. Kakih drugih skrivnosti nimam pri teh razgovorih. Čemu pa s temi tujci razgovarjam, pa boš Ti vedel najbolje. 2.) Izdal sem dva tovariša: na dan 25. 9- 10 minut pred 12h sem bil telefonsko pozvan, da se nujno oglasim pri Borštnarju. Mislil sem pač, da je kaka važna pošta za rešiti. Odgovoril sem, da tekom popoldneva pridem, nato se pa bom kar tamkaj vsedel na vlak in odpeljal dalje, ker imam potovati tisti dan popoldne. Res sem nekako pred 3 uro pop. bil na mestu in našel tov. Lenartov poziv, da moram biti jaz, Evstahij in po možnosti Ambrož ob 17h na mestu, kakor sva midva zadnjič bila skupaj. Nemogoče se mi je zdelo, da bi jaz vse to mogel do ure urediti. Zato ni preostalo drugega, kakor da sva se z Borštnarjem domenila da me takoj potegne z vozom do Evstahija, potem domov do mene, da si " Ta del besedila je podčrtan na roko. 40 verjetno »Lenart«. 41 To so bili verjetno vplivni nacisti. 489 091347 vzamem potrebno opremo in hrano, ter nazaj grede naložim še Evstahija in eventuelno Ambroža. Rečeno storjeno. Na vožnji skozi Evstahijev kraj sem se najprvo oglasil pri Nacetu, da j>a vprašam, kje bi jaz Evstahija dobil. Tamkaj sem našel Luko in ga prosil, da naj on obvesti Evstahija. Ce pa je Ambrož pri rokah, tudi njega. Nacetu nisem povedal drugega, kakor da mora Evstahij nujno ne neko konferenco za 7 dni, verjetno preko meje. Ker sva pot z vozom nadaljevala, sem med potjo dejal, da prihranim nekaj minut časa če se z vozom potegneva kar sama do Evstahija. Tudi to sem storil in mu osebno izročil pisani poziv. Nato sem se peljal domov po opremo in ob l6h smo se res naložili vsi trije in z brzino vozili proti Dolini. Med potjo smo srečavali patrole, pa nas niso ustavili. Zdelo se mi je varneje, da oba - Evstahij in Ambrož izstopita predno bi pasirali Soro, torej pred Poljanami, rečeno* storjeno. Izstopila sta, povedal sem jima kam naj gresta in kje jih bom čakal. Jaz pa sem se odpeljal sam dalje in srečno na tak način prišel skozi zasede. Nisem še bil na koncu svojega poto,* ko sem čul 1 km za sabo ostro streljanje. Vedel sem, da nekaj je. Po slih sem nato ugotovil, da sta dva padla v zasedo, ter da je verjetno eden vjet. Ukrenil sem vse potrebno za mojo varnost. Na določenem mestu, kjer bi me imel čakati kurir Tine, ni bilo nikogar. Bil sem tamkaj ob 3/4 na 6 zvečer, torej naglo tako, da sam ne morem misliti, da mi je to uspelo, če sem obvestilo šele ob 3 pop. prejel. Čakal sem nato na določenem kraju celo noč in do drugega dne do lOh dopoldne. Nato sem šel nazaj v Dolino, se oglasil pri Matevžu, tamkaj ugotovil, da nihče ni bil vjet ali ranjen, Tebi takoj napisal poročilo in se nato vrnil domov, brez da sem kaj opravil. To je dejansko stanje. K temu moram ugotoviti sledeče: po izjavah kurirke, ki je poziv iz Selške prinesla na dan 25. 9. v nižino, je tov. Lenart poziv odnosno sporočilo na mene oddal kurirki ob 8h zjutraj na dan 25. 9. Ta ženska je potem šla na pot in bila ob 1/2 llh na mestu ter je pismo oddala. Nato je sledil telefonski poziv ki je mene dosegel kakor rečeno 10 minut* pred 12 uro. Nelogično in nemogoče je, da bi jaz bil sploh mogel koga opozoriti, kam sem namenjen še celo pa ne oblasti, vsaj* so zasede bile v Dolini že od četrtka 23. 9. pop. Po izjavah, ki jih je dal Matevž so oblasti vedele, da bode pasiralo Dolino večje število ljudi zato so čakali od četrtka do srede. To da meni misliti, da so oblasti izvedele v resnici za tak naš prehod toda ne od mene, vsaj* sem jaz šele v soboto 25.9. ob 3hpopoldne bil,* o stvari obveščen, to je zasede so takrat že 48 ur bile na mestu in čakale na prehod. Ce je kdo izdal, tedaj je treba krivca iskati pri Vas, bilo med kurirji ali med drugimi ljudmi. O tem danes ne dvomim nič več, če vem, kar mi je sedaj Borštnar pravil, kar pa ima morda le posredno zvezo s celo zadevo. O tem boš čital na drugem poročilu. Človek, ki mi je povedal kaj je slišal o meni, mi ni hotel povedati oseb, od katerih je čul. Povedal sem mu, da je pač to potem navadno obrekovanje. Jaz bodem zahteval preiskavo ter bo prisiljen govoriti. Rekel je, da v tem slučaju bode pa povedal. Tov. Lenart se je napovedal, da me obišče. Pri tej priliki ga pooblasti da zasliši na terenu prvič osebo, ki je meni povedala, nato one, ki so to govorile, nato pa storite zaključek in ukrenite kar se Vam zdi potrebno. Dokler pa to ne bo rešeno, jaz ne bodem pošiljal nadalnjih poročil, ker sem pač osumljenec in bi bilo proti vsem pravilom konspiracije, da jaz bilo kako vezo z Vami med tem časom vzrdžujem.* Tudi obaveštanja42 ne bo prejela od mene, razen današnjega poročila ničesar, ter tudi izjavljam, da se ne bom odzval na noben osebni sestanek, ker na vse zadnje ni prav nič izključeno, da me položite za kak grm hladnega. 42... obaveštajna... (Verjetno okrajšava iz srbohrvaščine za obveščevalna služba.) Tov. Matija, boš že moral oprostiti, če ti danes tako pišem, ali mislim da se nisem pregrešil proti nobenim pravilom, svojo čast pa bom branil vedno najostrešje. Tovariški pozdrav in Smrt fašizmu - svoboda narodu! Edvard Dokument št. 2.2. 140 A393266 Okrožna komisija VOS za kamniško okrožje 28.11. 43. Prepis originala Zapisnik zasliševanja43 Mejač Lojze, rojen 30. 4.1911. v Ljubljani. Sedaj stanujoč v Komendi. Po poklicu poslovodja. Mejač Lojze je bil desna roka Vitkota Mejača. Bil je Vitkotov kurir in je aktivno sodeloval pri razbitju krvavške čete. Bil je določen za komandanta komendskega okoliša. Po razpadu bele garde na Gorenjskem je iz strahu za svoje življenje začel iskati veze z partizani. Postal je član OF, obemem* pa je bil v stalnih stikih z Rosenerjem, generalom Brennerjem in ostalimi gestapovci. Imel je nemoten prehod preko meje v Ljubljano. Prenašal je plavogardistično pošto in literaturo, kar je tudi priznal. Z Plemelom je bil v stikih in sta se skupno navidezno navduševala za OF, po drugi strani pa sta podkopavala tla organizaciji OF ter podpirala partizanske dezerterje. Pravtako je bil povezan z Lukmanom, Kvartičem, Polakom, Severjem in Liparjem, kateri so se skoraj vsak teden po dvakrat sestali pri Mejaču na domu. Na podlagi zgoraj navedenih dokazov namernega dela proti OF, Partiji in narodu, je bil likvidiran. za OKVOS Bregar Hribar Dokument št. 2.3. 143 A393271 Okrožna komisija VOS za kamniško okrožje 28.11.43. Prepis originala Zapisnik zasliševanja44 Kvartič Slavko, rojen 13. 5.1900. v Mariboru. Sedaj stanujoč v Domžalah. Po poklicu ravnatelj v tovarni Medic - Zanki. « Glej tudi Vidic, str. 321, 338-341, 350-365, 371-373. « Glej tudi Vidic, str. 321 in 368-373. Kvartič Slavko član OF, pred enim mesecem postal kandidat za vstop v Partijo. Organiziran je bil faktično šele zadnje mesece. Po njegovih izjavah je bil član PO.45 Ta PO pa je imel veze z gestapovcem Rosemikom.46 Z Rosemikom so se večkrat sestali Jur47 (načelnik štaba brigade, ki je bil od naše strani aretiran), Miklavc, Matic in Kvartič. Rosemik (ilegalno ime Rožca) jih je prepričal, (po Kvartičevih izjavah), da morajo partizani prenehati z zahrbtnimi napadi, s požiganjem tovaren i.t.d. Kvartič je kot edini zastopnik Kamniškega okrožja v samozvanem PK,48 je izdal naredbo na kamniški bataljon, naj takoj preneha z vojaškimi akcijami. V naredbi se je podpisal, kot član PK. Po njegovih izjavah pravi, da gre tu za nepoučenost, češ, da se je smatral PK za isto kot PP. Ravno tako kot je hotel zavirati aktivnost edinic, je oviral delo na terenu. Delal je sistematično. Zbral je okoli sebe ljudi, takozvane boljše družbe in kot član PK dajal samo zavirajoče direktive. Obenem pa je propagiral za vstop v OF. Ko je videl, da je razkrinkana stvar s PK-jem, obenem pa je organizacija v celem okrožju po večini zajela vse delavske in ostale sloje, je s tem njegov vpliv padal, ni mogel več dajati zavirajoče direktive, zato je stremel da se vrine vsaj v OOOF in to se je tudi posrečilo, kot okrožnemu sekretarju GFK. Ker pa je spoznal, da na OK49 ne bo mogel vplivati, je začel z čisto načrtno borbo proti njenu. »Dobil je pod vpliv rajonske sekretarje« (ali jih vsaj hotel dobiti) in je nanje oportunistično vpljival,* glede izvajanja direktiv, ki jih je OK izdajal. Obenem pa je nasproti posameznim članom OK vse te direktive hrupno odobraval. Tako so se započele pojavljati nerednosti, kot zavlačevanje in neupoštevanje direktiv, oddaljevanje ljudi od Partijeitd*. Dalje je širil med aktivisti OF, da je OK belogardističen in da so čani OK »premladi, neizkušeni smrkavci« kar je na zasliševanju tudi priznal. OK-ju je naprtil tudi tatvine nabranega materijala. Omenjene stvari pa so bile že davno odposlane v vojsko, katera jih je tudi sprejela. S tem blatenjem je hotel odvrniti ljudi od OK in ustvariti nerazpoloženje med OK-jem in RK-ji.50 Z razvitjem plave garde je Kvartič pripravljal odločilni udarec na OK. Nagovarjal je OK, da bi imeli sestanek na njegovem domu in to OK in rajonski sekretarji. Ker pa smo njegove namere poznali, smo to ponudbo odbili, pač pa smo njega povabili na to konferenco, katera se je vršila drugod, koder njemu ni bilo znano in ga aretirali. Pri zasliševanju je priznal vse gornje navedene stvari. Nadalje je priznal da se je trikrat sestal z višjim gestapovcem Rosemikom. Obtožbo poneverbe denarja je zanikal. Iz zasliševanj pa se je dognalo, da sta z Miklavcem poneverila 60.000 RM. Nadalje je priznal, da se je stalno sestajal z Polakom, Severjem, Plemelom, Mejačem, kateri so bili od naše strani aretirani kot plavogardisti. Na podlagi gornje navedenih dokazov namernega dela proti OF in Partiji je bil likvidiran. za OKVOS Bregar Hribar 45 PO: verjetno okrajšava za Pokrajinski odbor. 46 V besedilu se dosledno pojavlja ta priimek, verjetno pa je mišljen Rozumek. 47 Ni znano, ali je ta oseba istovetna z Jurjem (majorjem Hojanom) iz dokumenta št. 2.6. 48 PK: verjetno okrajšava za Pokrajinski komite. 49 OK: verjetno okrajšava za Oblastni komite. 50 RK: verjetno okrajšava za Rajonski komite. Dokument št. 2.4. 40 A392944 PK VOS za Gorenjsko 201/44 14. jan. 44 Centralni komisiji Varnostno-obveščevalne službe Pokrajinskemu komitetu KPS za Gorenjsko! Včeraj se je vrnil iz Primorske tovariš Stane, načelnik PK VOS-a za Gorenjsko. V svojem potovanju na Dolenjsko, ga je na Primorskem ustavil sekretar CK-aja tovariš Luka ter ga z oz. na potrebo njegove prisotnosti na Gorenjskem vrnil nazaj. Tovariš Stane se je vrnil iz Primorske z obljubo, da nam bodo v najkrajšem času poslali večje število pušk in lahkih strojnic. Koliko bomo od tega dobili vam bomo sporočili. Pri tej priliki ponovno povdarjamo nujnost boljše oborožitve gorenjskih varnostnikov in se obračamo na vas, da na merodajnem mestu t. j. vojski dosežete to, česar do sedaj mi nismo mogli. Na Gorenjskem imamo postavljenih približno 100 varnostnikov in ti so oboroženi z 47 puškami, 17 pištolami, 7 strojnicami in 5 brzometkami, od tega smo prejeli iz vojske 4 brzometke in 5 pištol, dasi-ravno so nam obljubili večje število brzometk in pištol. Med tem so nam iz Primorske že poslali 2 lahki strojnici in 15 dolgih, italijanskih pušk. Puške, ki so nam jih poslali, so v izredno slabem stanju in se varnostniki z njimi skoro ne bodo mogli okoristiti. Poslednje akcije, ki so jih izvršile varnostne grupe po okrožjih: 1.) leseniško okrožje: V preteklem tednu sta bili v gornjem okrožju izvršeni dve akciji. Justificiran je bil izdajalec Henrik Gardener iz Dobrave in organizator bele garde na Jesenicah. V trebuhu so mu obtičale 3 krogle in še ni umrl. 2.) Kamniško okrožje: 7. t. m. so Nemci izsledili grob 6 justificiranih izdajalcev51 in sicer: Mejača, Liparja, Plemlja, Rihtarja, Šuštarja52 in še enega. Nemci so jih slikali. Čez dva dni po najdbi so v Mengšu ustrelili 30 talcev, katere so pripeljali iz Begunj. Verjetno, da bodo Nemci ta primer objavili v brošuri, za katero že zbirajo material, slikajo požgane šole itd. Mejač, Lipar, Plemelj so bili objavljeni v proglasu, ki je bil izdan od naše strani, dočim so ostali bili šele pred kratkim justiflcirani in še niso bili objavljeni. V teku je preiskava, da se dožene krivca, ki je zakrivil gornjo najdbo. 3.) Škofjeloško okrožje: Poleg aretacij in terenskih rekvizicij, sta bila v smledniškem rajonu justificirana v preteklem tednu 1 moški in 1 ženska. 4. Kranjsko okrožje: 2. jan. 44. so justificirali belogardista in gestapovca Belaj Ivan-a iz Križev pri Tržiču. Aktivno se je udeleževal hajk in izdajal ljudi. Varnostniki so mu rekvirirali puško dvocevko, uro in nekaj denarja. Dne 4* jan. 44. so aretirali v gradu Strmol pri Cerkljah, tovarnarja in industrialca Rado Hribarja, njegovo ženo in nekega Aleksandra Sagadina študenta in učitelja jahanja, ki je uslužben v Ljubljani pri trgovcu Filipčiču, Petrarkova 9, stanujoč v Lj. Škrabčeva 9- Propustnico mu je preskrbel Hribar. 51 V tipkopisu je ta beseda prečrtana in nad njo z roko zapisano »belogardistov in plavogardistov«. 52 Zapisniki o zaslišanju nekaterih od navedenih so podobni Mejačevemu in so shranjeni v istem fasciklu. Ob priliki zaslišanja so ugotovili, da nima nikakih zvez in da je v resnici prišel samo radi svojega dela. Zato so ga drugi dan po zaslišanju izpustili. Pri preiskavi v Hribarjevi graščini so dobili poleg lovskega tudi vojaško orožje in sicer eno popolnoma novo italijansko brzostrelko ter pištolo cal 7,65 mm, sistema »Mauser« z municijo. Takoj ob pričetku preiskave je njegova žena skrila pištolo in brzostrelko in jim Hribar niti ni hotel priznati, da ima poleg lovskega tudi vojaško orožje. Po aretaciji in preiskavi so napravili rekvizicijo. S seboj so odvedli vse tri. Drugi dan so člani OK VOS-a izvršili zaslišanje. Hribar je bil osumljen delovanja z belo-plavogardisti. Obremenilni dokazi so bili zlasti ti, da kljub zvezi s terenskimi delavci ni priznal, da poseduje orožje, ki se je pri njem našlo ter da je že justifici-ranega izdajalca Zabret Alojzija nagovarjal k sodelovanju z belo-plavo gardo, sicer da ga bodo komunisti ubili... Bil je tudi svak53 v Kamniku justifkiranega Plemlja. K Hribarju je tudi često zahajal neki general Brener iz Lj. Imel je tudi dobre zveze z Gestapom in je par ljudi spravil iz Begunj, kar je med ljudmi dvignilo njegov ugled. Dne 16.12.43. je imel telefonski pogovor z žandarmerijo iz Cerkelj o dobavi nekega bacača (pogovoru je nekdo prisluškoval). Sam je izjavil, da mu je omenjeni general predlagal, da bi imel neke strašilne bombe (ki pa jih je odklonil) ter s tem obvestil žandarje. Za brzostrelko je trdil, da mu jo je preskrbel šofer od generala Brenerja, pištolo pa je dobila njegova žena od svoje znanke iz Nemčije. Izjavo, da je nagovarjal Zabreta k plavi gardi je zanikal. Ker nismo bili v stanju izvršiti temeljitejšega zasliševanja, posebnih priznanj od njega niso mogli dobiti. Zaplenjeno vojaško orožje in izpoved Zabreta, pa so bili zadostni dokazi za justifikacijo. Pravtako za njegovo ženo, ki se je prostovoljno javila v nemško službo za šoferja. Tudi kot gestapov-ska prostitutka ni zaslužila drugega. Ker je radi dobrih zvez z Nemci užival nekaj dobrega glasu med ljudmi, bomo v slučaju potrebne obrazložitve justifikacijo obrazložili v proglasu. Poleg nekaj zlatnine in denarja so bili rekvirirani še naslednji predmeti: 6 plaščev za kolo 1 brzostrelko 1 par škornjev 6 zračnikov za kolo 1 pištolo 8 parov nogavic 3 aktovke 4 obleke 3 puloverje 1 pisalni stroj 8 srajc 2 para ovijačev 1 radio aparat 1 moška suknja 1500 cigaret 6 parov čevljev 1 dežni plašč 6 klobukov 4 lovske puške 2 dve ženski suknji 2 torbici 3 daljnogledi za na puške 2 daljnogleda Pri sebi imam dva zlata prstana, dobili bomo še zgoraj omenjeno zlatnino, poslali pa vam jo bomo takrat, kadar bomo ponovno prišli do direktne zveze. Zadnjič smo malenkost zlatnine poslali po tovarišu Petru. Priloženo vam tudi pošiljamo poročilo, katero bi moral tov. Stane osebno prinesti in podatke iz KID na Jesenicah. Skica tovarne in novi podatki slede. Tovariško vas pozdravlja za PK VOS za Gorenjsko Stane Jelovčan l.r. Smrt fašizmu - svobodo narodu! 53 V tipkopisu je prečrtana očitna tipkarska napaka »vzrok« in nad njo z roko napisana »svak«. Dokument št. 2.5. 47 A392957 PK VOS za Gorenjsko 9. II. 44 296/44 Centralni komisiji Varnostno-obveščevalne službe Danes 9. II. 44. smo prejeli vaš dopis od 27.1. 44. V naslednjem vam navajamo seznam dopisov, ki smo vam jih med tem poslali. Poslali pa smo vam tudi že več podatkov iz Koroške in Gorenjske. Dne 27.1. smo vam poslali prvo brzojavko kot odgovor na vaše pismo od 8.1. 44. Dopisi so sledili: št 1/43. 3. K, 2/43.13. IX., 3/43.27. IX, 4/43. 5. X, 28/43. 20.10, 33/43.27. X, 30/43,41/43.3. XII, 60/43.6. XII, 71/43.8. XII, 77/43.9. XII, 81/43.10. XII, 93/43.14. XII, 106/43. 17. XII, 201/44.14.1, 213/44.17.1, 275/44. 9. II, 282/44. 3. II, 291/44. 8. II. Od omenjenih dopisov prilagamo 4 kopije, poročila, ki smo vam jih poslali v letošnjem letu, upamo, da ste med tem že prejeli. Poslali smo vam tudi nekaj doku man to v.* Iz zgornjega lahko sklepate, da smo poročila pošiljali in vam na vašo zahtevo lahko vsak čas pošljemo še enkrat kopije že vseh poslanih dopisov. Potemtakem so predvsem slabe zveze vzrok, da niste prejeli naše pošte. Zaradi tega smo tudi naprosili štab IX. Korpusa NOV in POJ, Obvešč. odsek, da bomo odslej pošto pošiljali preko njega, kar nam je tudi obljubil. Prav danes smo vam ponovno poročali in poslali podatke o Kranju in nekaj drugih dokumentov. Tudi dopis od 30. XII. 43. smo prejeli in smo nanj že odgovorili, pravtako se tudi za naprej držimo njegovih navodil 1) razširjujemo mrežo OS, iz Avstrije pričakujemo v kratkem novih dobrih podatkov. Vzpostavljena je zveza z avstrijskimi delavci iz ene izmed največjih tovaren v Avstriji. O uspehu vam bomo še poročali. Tudi o transportih smo naloge, ki smo jih prejeli razmnožili s pripombami razposlali OK VOS-om. V vseh vojaških spremembah in stanju okupatorja na Gorenjskem sploh, je Korpus sproti obveščen. Omenili smo vam že v prejšnji* dopisih, da so spričo poostrenih mer, ki jih je okupator začel izvajati pri nas, zveze nekoliko popustile, zlasti velja to za kraje onstran Save, koder so Nemci v enem tednu aterirali in že tudi ustrelili legalnega in ilegalnega kurirja. Pravtako je na drugi strani streljanje talcev našim legalcem vzelo nekoliko korajže, zato še vedno ne prejmemo poročil, da bi sestavili izčrpno organizacijsko poročilo. V delu imamo tabele iz katerih boste mogli dobiti najboljšo sliko stanja VOS na Gorenjskem. Kljub temu vam danes moremo omeniti toliko, da smo naši organizaciji postavili že močne temelje in je VS dosegla že dobre uspehe, kljub nedostatkom, ki se še na mnogih straneh kažejo. Najvažnejše vprašanje je trenutno postavitev partorgov,54 ker nam primanjkuje primernih kadrov. PK KPS nas* je zagotovil, da bo vprašanje partijske organizacije v VOS-u rešil v najkrajšem času. Na kratko vam tudi omenjamo, da so varnostne grupe postavljene že po vseh rajonih vseh 4 okrožij, v večih že 3 ali 2. Večina grup je aktivnih in vrše uspešne akcije, tako sabotažne kakor akcije osebnega značaja. Neglede nato, da Partija v VOS-u še ni organizirana, vendar so vrste VOS-a stavljene pod močno kontrolo in ni bojazni, predvsem danes ne, ko je naša OS že precej močna, da bi se v naše vrste mogli vriniti gestapovski ali belo-plavogardistični elementi. Kjerkoli pa se pojavi nediscipliniranost in opor-tunizem, tam pa takoj nastopijo ukrepi. S svojo obveščevalno mrežo smo dosegli že precejšnjo kon- 54 Verjetno okrajšava (po sovjetskem vzorcu) za partijske organe. trolo nad ljudmi, zlasti ljudi, ki vstopajo v našo vojsko. Pri tem pa nismo pozabili na čiščenje naših vrst kar sproti vršimo, bodisi v naših vrstah kakor na terenu. (Poslali smo vam seznam justificiranih belo-plavogardistov in izdajalcev). Med varnostnimi grupami imamo dokaj dobrega kadra, zato smo prepričani, da se bo enako čiščenje ne samo nadaljevalo, ampak tudi stopnjevalo. Uspehi, ki so jih naše varnostne grupe v zadnjih akcijah dosegle, jih še bolj podžigajo k novim akcijam. Po najvažnejših55 poročilih, ki smo jih danes prejeli je včeraj ob priliki mobilizacije Prešernove brigade padel vodja gestapa v Šk. Loki, 4 gestapovci pa so bili vjeti. Po istih poročilih je bilo v zadnjih dneh mobiliziraniih okrog 400 ljudi od Stražišča do Šk. Loke. Rožca56 še vedno čaka na zasluženo plačilo. 48 A392959 Hočevar Franc nam je osebno poznan. O njemu vam poročamo toliko, da če bi se vrnil na Gorenjsko bi v najboljšem slučaju prišel še v Brigado, (po kazni), če ne v delavski bataljon. Kot partijec se je pokazal skrajno nediscipliniranega in skrajno oportunistično nastrojenega. Svojo obljubo, da bo v gotovem času stopil v ilegalnost ni izpolnil in je stalno zavlačeval svoj odhod v ilegalnost. Zaradi tega vam svetujemo, da človeka pridržite na Dolenjskem in ga pošljete v edinico, ker na Gorenjskem nam bi delal zgolj zmešnjavo. Za ljudi, ki znajo samo govoriti se ne navdušujemo. Radi neutemeljenega uporabljanja orožja smo enkrat že sami izdali opozorilo in bomo to še enkrat storili v smislu odredbe Gl. štaba NOV in POS. Zveza s PK VOS za Koroško in Severno Slovenijo je vzpostavljena. PK VOS za Koroško išče zvezo z vami, dali jim bomo našo zvezo. PK VOS za Severno Slovenijo poroča o odkriti široko razpredeni mreži belo-plavogardistov na Štajerskem in nam obenem poroča tudi nekaj podatkov iz Gorenjske. Smrt fašizmu - svoboda narodu! Za PK VOS za Gorenjsko: Priloga: 4 Poročila58 jelovčan Stane57 Dokument št. 2.6. 49 A392961 PK VOS za Gorenjsko 14. 2. 44 313/44 Centralni komisiji Varnostno-obveščevalne službe! Vzrok, da vam ne moremo poslati celotnega organizacijskega poročila so predvsem novonastale razmere na terenu. Iz dneva v dan se zaostruje ostrost naše borbe. Povod tej obliki borbe pa je v glavnem aktivnost naših varnostnih grup. 55 Nad to besedo je natipkanih nebj črk, tako da bi se lahko brala tudi kot najnovejših. % Rožca je bilo partizansko ime za H. Rozumeka (glej tudi zgoraj). 57 Lastnoročni podpis. Tisti poleg njega je nečitljiv. 5S Pripisano na roko. V ponedeljek 7. 2. so trije varnostniki iz I. varnostne grupe škofjeloškega rajona ob 1/2 6h zvečer v neposredni bližini Škofje Loke v Stari Loki ustrelili SS-ovca. Nameravali so justificirati nekega plavo-gardista, ker pa do njega niso mogli, so se vrnili in takoj naleteli na omenjenega Nemca, kateremu je eden izmed varnostnikov takoj poslal 5 strelov v glavo. Bil je na mestu mrtev. Potem ko so mu par malenkosti zaplenili, so se počasi umaknili. Eno uro zatem so Nemci obkolili vse okoliške vasi. Obroč so na daleč raztegnili in ga držali do jutra, nakar so se lotili hišnih preiskav in aretacij. To je bilo v torek. Preiskave so pa vodili tudi po vseh cestah in prihodih vlakov. Na nekaterih mestih so moške slačili do golega, ženske pa so peljali v kasarno, kjer so jih pravtako slekli in preiskali. Ta dan so zaprli 120 ljudi in jih odpeljali v Begunje. Drugi dan, t. j. v sredo so jih pa 50 pripeljali nazaj in jih popoldne ob 4h za Kamnitnikom, t. j. za kasarno ustrelili. Od teh še 10 ljubljančanov.* Celotnega seznama še nismo prejeli. Med njimi je tudi precej partijcev. Ustrelili so tudi krščanskega socijalista zdravnika Kocijančiča. Potem, ko so jih postrelili, so jih naložili na tri kamijone in jih peljali na mesto, kjer je padel SS-ovec in jih položili po vrsti. Ker pa so ljudje od potrtosti kar tulili, so jih po dveh urah ponovno naložili na avtomobile in jih peljali proti Begunjam. V torek, ko so vršili aretacije, so ob Selški Sori zažgali tkz. Vešterski mlin. V tem mlinu je bila rajonska tehnika za rajon Škofja Loka. Vnjem* so zgoreli 4 tovariši, sami odlični delavci. V petek pa smo dobili službeno59 poročilo, da so v Križah pri Tržiču ustrelili 2 orožnika, nakar so Nemci v četrtek ustrelili 100 talcev. Pravkar pa smo zvedeli, da so varnostniki v Kropi ujeli enega Nemca in razbili avto. Ujeti Nemec je član stranke in prijatelj »Kreisleiterja« iz Radovljice. Odpremili so ga v brigado. Ta je sporočila »Kreisleiterju« v Radovljico, če so ga pripravljeni zamenjati. Nemci so sporočili naj navedejo imena in kraj izmenjave. Ta močna nemška reakcija je ljudi precej zbegala, kar vpliva tudi na našo organizacijo, predvsem v tem, da se ljudje ne upajo več toliko prenašati pošte. Vendar pa so se ljudje tako vživeli v te razmere, da po par dneh že pozabijo in ker jih medtem prehite že novi dogodki, se ponovno lotijo dela. Pripominjamo, da naše zveze s kraji onstran Save obstoje predolgo60 legalne, ker so ilegalne zveze zelo težke, zato tudi poročila ne prejemamo, kakor bi jih morali in kakor imajo OK VOS-i nalogo. Na Jesenicah je bil 2. 2. napaden center OK VOS-a, k sreči večje nesreče ni bilo, kakor nekaj ranjenih tovarišev. Zadnjič ste nam omenili Rožco. Ona zasluženega plačila še ni prejela. Prizadevamo se, da bi ji ga preskrbeli, vendar odklanja vsake razgovore, češ, da ji je sedaj zveza nepotrebna, ker je medtem že dobila zvezo s samim Dr. Vidmarjem in je z njim kakor z našim Vrh. plenumom v direktnem stiku. Če je to res, jo ugonobite čimpreje. Gotovo ste že slišali, da sta kot talca zadnjič v St. Vidu padla tudi Miklavc in Kolb. Trdno smo prepričani, da to ni nič drugega, kakor cena,61 s katero je hotel pridobiti novega zaupanja, kajti ob priliki nemškega napada na PK-a so oni dobili v roke neko pismo, katerega je pisal tovariš Ambrož PK-ju, da je bil sestanek pri Miklavcu že v naprej, ne samo pripravljen, ampak tudi izdan, tako po Miklavcu in Rožci in, da je treba takoj justificirati priležnico Olgo Bohinjčevo i.t.d. To pismo je Rožco silno vznemirilo in je znova začel iskati zvez. Z ustrelitvijo Miklavca in Kolba je hotela zabrisati sled in opravičiti samega sebe. Če pridete do nje, ukrenite z 59 Zdi se, da je bilo sprva natipkano neslužbeno, nato pa je nekdo prvi dve črki te besede izbrisal. 60 Pisec je na roko to besedo popravil, tako da je skoraj neberljiva. 61 Glej tudi Šinkovec, str. 68, kjer pa je ta del besedila citiran nekoliko drugače. Vendar ni jasno, kako naj bi si Rozumek z ustrelitvijo Miklavča in Kolba lahko ponovno pridobil zaupanje pri OF. 50 A392962 njo kakor se spodobi! Ker vam ne moremo poslati celotnega organizacijskega poročila, vam pošiljamo par posameznih poročil iz okrožij. Organizacijsko sta dosedaj najšibkejši kamniško in jeseniško okrožje. Vseeno pa so pojačane varnostne grupe v jeseniškem okrožju tudi postale zelo aktivne, zaradi česar so Nemci poostrili straže in zasede na Bohinjski železnici, po kateri so zelo pogosto začeli voziti vojaške transporte. 5. II. so peljali v Italijo cel transport topov. Obveščevalci iz Bohinja stalno predlagajo nujnost bombardiranja Jesenic in Bohinjske proge. Večina tamkajšnjega prebivalstva to naravnost zahteva. Nujnost akije* vam predlagamo tudi mi, ker bi pri tem uničili važno vojaško industrijo in kar je še važnejše preprečili Nemcem prevoz transportov. Akcija bi silno povzdignila našo organizacijo, 4000-5000 Nemcev bi prenehalo delati za nemško vojno industrijo, večini nebi* preostajalo drugega, kakor stopiti v našo vojsko. Kakor hitro pa smo nekje izvršili mobilizacijo, tam se tudi vse naše organizacije začno povoljno razvijati. Zato bi bombardiranje tega industrijskega in prometnega mesta pomenilo predvsem važen uspeh tudi za našo organizacijo. Ob tej priliki vas prosimo, da bi uredili vprašanje legitimacij, ker postaja tudi na našem terenu potovanje vedno bolj službeno in se sedaj nimamo s čem legitimirati vojaškim patrolam. 63P S.: Po novem točnem poročilu, ki smo ga prejeli so varnostniki v Križah ustrelili policijskega kapetana, razbili njegov avto, njemu pa zaplenili brzostrelko, pištolo in razne stvari, ki jih je imel pri sebi, o streljanju talcev pa še niso poslali poročila. Neka grupa je justificirala inž. Jurjevčiča64 iz Kranja, organizatorja plavoga..65 Baje je na zaslišanju precej priznal. Tovariša Štefana bo zanimalo, da smo odstranili tudi Jurja (majorja Hojana). On je bil v službi pri Dedku v Kranju. Dedkova pisarna v Kranju pa je vsa plava. Tudi Rožca je baje zahajal tja. Sklepi iz sklopa dokumentov 2.0 do 2.6: - Pokrajinski odbor OF (POOF) za Gorenjsko je spoznal, da likvidacije posameznih Nemcev, nacistov in njihovih simpatizerjev nimajo nobenega vpliva na splošen potek dogodkov. - Na zgoraj opisana nasilna dejanja so se nacisti vedno odzvali s približno desetkrat večjim nasiljem. Končni rezultat je bil nesorazmerno velik krvni davek Slovencev na Gorenjskem. - OF je bila seznanjena, da bodo nacisti tako ravnali tudi v prihodnosti. - Z Rozumekom se ni sestajal le POOF, temveč tudi predstavniki PK ter vojaškega štaba. - O svojih stikih s »pol. ravnateljem« (verjetno Rozumek) je POOF obvestil svoje nadrejene (verjetno Izvršni odbor OF). - Edvard, član POOF za Gorenjsko, je imel izrecno navodilo od svojih nadrejenih, Lenarta in Matije (Jože Sluga - Lenart in verjetno Ivan Maček - Matija), naj vzdržuje zvezo z nacisti. 62 Oba podpisa lastnoročna. 63 Besedilo, ki sledi, je napisano na roko, zato ponekod slabo berljivo in morda ne povsem točno prepisano. 64 Iz razloga, navedenega zgoraj, ta priimek morda ni točno prepisan. 65 Iz razloga, navedenega zgoraj, ta beseda morda ni točno prepisana. Smrt fašizmu - svoboda narodu! Za PK VOS za Gorenjsko: Jelovčan Stane Niko62 - POOF za Gorenjsko se je zavedal, da je sodelovanje s »pol. ravnateljem« zelo problematična zadeva. - POOF za Gorenjsko je poročal o prihodu čet SS in predlagal, da se mobiliziranci pošljejo na Dolenjsko. - Edvardovo zadnje pismo kaže tragiko sodelavca OF, ki ve za njeno institucijo likvidatorjev in ki spoznava - kot sam pravi - da »na vse zadnje ni prav nič izključeno, da me položite za kak grm hladnega.« - O ravnanju Matjašiča, Pečeta in Žmuca (Šmuca) je bil obveščen tako POOF kot njegov nadrejeni organ, IOOF. - Zapisnik o zaslišanju Slavka Kvartiča ni zapisnik, temveč pavšalen seznam obtožb brez dokazov.66 Ni nobenega dokaza o priznanju njegove krivde.67 - Isto, vendar brez dostavka o priznanju krivde, velja za zapisnik o zaslišanju Lojzeta Mejača. - Isto velja za zaslišanje, dokazovanje krivde in justifikacijo Rada Hribarja in njegove žene. - Ko so nacisti 7. 1. 1944 odkrili grob t. i. izdajalcev belo- in plavogardistov, ki jih je OF likvidirala v novembru 1943, so fotografirali trupla. PK VOS za Gorenjsko pa je odredil preiskavo, da se dožene krivca, ki je zakrivil to odkritje. Ta dejstva dopuščajo domnevo, da so bili pokojni verjetno ubiti na grozovit način. - Dokumenta 2.5. in 2.6. kažeta vpliv KP v VOS, naraščajočo »revolucionarnost« t. i. varnostnih skupin (likvidatorjev) ter strašno ceno, ki so jo za to plačevali nedolžni ljudje. Še posebej grotesken je opis, kako so VOS-ovci, ko niso mogli likvidirati izbranega plavogardista, namesto njega ustrelili nekega naključnega SS-ovca! Komentar: Predlogi POOF za Gorenjsko so bili razumni, vendar zelo nerevolucionarni. Med drugim se celo predlaga zmanjšanje vojaške dejavnosti ter prezimovanje partizanskih enot. Iz zapisnika o zaslišanju Slavka Kvartiča lahko celo sklepamo, da je šlo za nekakšen spopad med golobi in jastrebi. Zmagala je Partija (jastrebi) in golobe likvidirala, češ da so izdajalci (t. j. belo- in plavogardisti). Moji sklepi seveda niso dokončni, saj nisem imel dostopa do vseh arhivov. A neodvisno od tega se mi (in nam) postavlja tole temeljno vprašanje,- Zakaj je OF likvidirala Maurerja, nacističnega župana v Šentvidu 25.1.1944, prav takrat, ko so nacisti imeli pod ključem (deloma v Begunjah, deloma pa že v KZ Mauthausen) veliko skupino Kamničanov, v kateri je bila večina izobražencev?68 Naj bo tako ali drugače, v začetku februarja 1944 so bili - zaradi hkratnega nastopa tako OF kot nacistov - likvidirani vsi, ki so vedeli za sodelovanje med OF in Gestapom. Možna je celo domneva, da je to sodelovanje z OF segalo prav do njenega vrha, do Josipa Vidmarja. Zato nujen poziv, da je treba Rožco likvidirati. V zvezi s tem velja omeniti, da sta 13. 11. 1943 v begunjsko jetniško knjigo vpisana Kidrič Franc (št. 2328) in Kidrič Helena (št. 2329), starša Borisa Kidriča. Po pričevanju sta bila v februarju 1944 menda še vedno zaprta v Begunjah, kmalu nato pa poslana v konfinacijo, menda na Dunaj. Vojno sta preživela. To se mi zdi nenavadno. Nacisti so namreč navadno kruto obračunavali z bližnjimi sorodniki svojih političnih nasprotnikov. Zakaj so tokrat ravnali drugače, bo treba še raziskati. 66 V fasciklu sem našel dva dokumenta, ki po obliki in vsebini ustrezata zapisniku zaslišanj. Sta mnogo daljša, priložene so izjave sozaslišancev in na koncu sta podpisana zasliševalec in zaslišanec. 67 V odlomku iz dokumenta na začetku tega članka je trditev, da »Kvartič je pri zaslišanju svojo krivdo tajil in trdil, da...« 68 Vidic (str. 321) meni, da je Gestapo v decembru 1943 in januarju 1944 obračunal s kamniško inteligenco. Domneva: OF je hotela, da nacisti likvidirajo zaprte Kamničane, med njimi tudi tiste, ki so z njeno vednostjo sodelovali z Rozumekom. Nacisti pa tega niso storili in so poglavitne aretirance odpeljali v KZ Mauthausen. Torej je OF likvidirala šentviškega župana in nacisti so se odzvali tako kot vedno: Tiste, ki so že odpeljali v Mauthausen, so pripeljali nazaj, dodali še nekaj aretirancev iz Begunj in jih ustrelili v Šentvidu kot talce. Dokument št. 3.0. 1016 A393739 Kamnik, 20. 2.1944 Predragi gospod Boris! V prvi vrsti Vas moram prositi oproščenja, da dobite od mene tako malo vesti, čeravno sem Vam obljubila, da Vas bom o vsem obvestila. Danes me je pa prisililo, da se s prav veliko prošnjo obračam v imenu vseh Kamničanov do Vas v zadevi, ki Vam je že, ali Vam pa bo v najkrajšem času znana. Gre namreč za dva uradnika od tuk. Landrata, ki sta bila v petek 17. t. m. od vaših edinic zajeta in odvedena. Sta to: Dunajčan dr. Piih-ringer69 in njegova tajnica Chiba Gerta. Ker mi je imenovani gospod prav dobro znan kot dober in splošno znani ljubitelj vseh zatiranih Slovencev, - mnogim je že pomagal, da niso bili preseljeni ali pa da so se celo že vrnili - da celo meni osebno je napravil nešteto uslug. Kakor veste gospod Boris, saj je moj brat tudi Vaš tovariš in se moji družini niti meni ni po njegovi zaslugi ničesar storilo. Prosim, lepo prosim, dragi gospod Boris, ne odrecite mi moje prošnje in storite vse, da prideta imenovana dva na svobodo. Sporočam Vam tudi, da je Landrat Dr. Doujak obljubil, če te* dva spustite, da bo zastavil vse sile, da reši begunjske jetnike70 v kolikor bo to Vaša želja oziroma predlog. Slišala sem od neke strani, da je bil Dr. Puhringer že odpeljan na Dolenjsko in da se mu ne bo ničesar zgodilo, ker imajo od njega najboljše vesti. Žalibog nimam jaz z Dolenjsko in tako z mojima dvema bratoma - Vašima tovarišema - nobenih zvez, katera mi gotovo ne bi odrekla pomoči, saj ima eden prav veliko besedo. Samo Vas imam dragi Boris, storite vse, sporočite Komandantom, da spuste na svobodo imenovana dva - in da naj stavijo predloge, kolikor jih hočejo v zameno od nemške strani, da jih spuste iz Begunj ali iz drugih lagerjev. 1017 A303740 Z izpustitvijo teh dveh bi bilo ustreženo prav vsem ljudem v teh krajih in pa reveži v Begunjah bi prišli na svobodo - in ušli tako morda smrti, če bi teh ne bilo nazaj. ® Glej tudi Vidic, str. 354. 7,1 Avtorica pisma ima tu v mislih verjetno tiste Kamničane, ki so bili aretirani v dveh velikih valih aretacij 7.12.1943 in 19. 1.1944. Nekateri od aretiranih so bili 31.1.1944 kot talci ustreljeni v Šentvidu pri Ljubljani. Tisti pa, ki (še) niso bili ustreljeni, so bili 20. 2.1944 še vedno zaprti v Begunjah. Prosim prav iskreno - storite vse, kar je v Vaših močeh - če bi kdaj in karkoli rabili - obrnite se namene* - vse, prav vse bom storila za Vas. Bila sem pred nekaj časa v Ljubljani in sem govorila z Ivko. Ima se prav dobro, otročki so zdravi in hodijo šolo, Anka jim gospodinji, Ciril je na Dolenjskem zdrav in čil! Naročila mi je, če Vam je mogoče, da se ji kaj oglasite. Danilo je prišel iz lagerja in je skupno z Milanom. Upam, da sta še oba živa, zdrava in zadovoljna in čakata kdaj se bomo spet videli. Če Vam je mogoče, sporočite mi na kak način odgovor na to mojo prošnjo - in sestra Milanova Vam bo ostala večno hvaležna in pripravljena Vam žrtvovati prav vse. Storite vse, da se reši nekaj revežev iz Begunj - nam Kamničanom* pa ohranite dobrega človeka. PP7i PS: Odvedean* sta bila pri Volčjem potoku - Radomlje Dokument št. 3.1. 102 A393321 Okrožna komisija VOS za kamniško okrožje Na položaju, 18. 3.44 št. 78/44 Izjava Podpisana Gertruda Chiba, sekretarka šefa policijskega oddelka na Landratu v Kamniku, rojena 13.11.1923 v Mariboru, stanujoča v Kamniku s tem izjavljam, in potrjujem povsem in v celoti stališče, ki ga zastopa in izvaja nemška državna uprava, in katere sredstva, katerih se ona poslužuje, smartam za edino pravilna v cilju dosega novega nemškega reda. Svojo gornjo izjavo podajam brez vsakega pritiska, kar potrjujem s svojim lastnoročnim podpisom. Gertrud Chiba72 71 Avtorica se je tu lastnoročno podpisala z imenom in priimkom. V tem prepisu sta le začetnici. 72 Lastnoročen, dobro berljiv podpis. Dokument št. 3.2. 101 A393322 Okrožna komisija VOS Položaj, 19. 3.44. Kamnik 78/44 Justificirani so bili: 1. Dne 18. t. m. je bil justificiran Johann Piihringer,73 Stadtinspektor, vodja policijskega oddelka na Landratu v Kamniku, rojen 26. 6. 1893 v Ebrastorfu, stanujoč v Kamniku na Grabnu št. 38. Prišel je v Kamnik 15. 2.42. Je bil doktor jur. Dne 17. t. m.74 je Varnostna grupa zaustavila avto, iz katerega sta stopila dr. Piihringer in njegova sekretarka Gertruda Chiba. Prihajala sta iz Ljubljane, kamor sta spremljala oz. pomagala seliti Lampreta Antona, oskrbnika Sovanove75 graščine z vsem inventarjem, ki se je umaknil v Ljubljano iz strahu pred nami. Piihringer je zelo poznana okupatorjeva osebnost iz Kamnika, saj je kot šef političnega oddelka izdajal policijske naloge in soodločal pri važnih okupatorjevih odredbah proti nam. Pri zaslišanju ni hotel ničesar priznati, niti ni hotel izdati kakih za nas važnih podatkov. 2. Gertruda Chiba, sekretarka šefa političnega oddelka na Landratu v Kamniku (Piihringerjeva), rojena 13.11.1923 v Mariboru, stanujoča v Kamniku. V Kamnik je prišla pred 10 leti. Prijata* je bila skupno z dr. Piihringerjem od Varnostne grupa. Pri zaslišanju je izjavila, da je voditeljica Hitlerjugend v Kamniku in v polni meri sodeluje z okupatorjem. Kot voditeljica Hitlerjugend bo kmalu avtomatično postala Parteigenosse.76 Celo pri zasliševanju je nas nazivala za bandite. Ima fanta, ki je doma iz Celovca in je na fronti kot prosto-volec.* V Kamniku je zelo poznana naša sovražnica in se je vse boji. Pri svojem službenem poslovanju na Landratu se je zaničljivo obnašala napram slovenskemu ljudstvu in kljub temu, da govori per-fektno slovensko je odklanjala vsaki pogovor v slovenskem jeziku. Prilagamo od nje lastnoročno podpisano izjavo, ki izpoveduje njeno veliko zagrizenost proti našemu pokretu. Smrt fašizmu - svobodo narodu! Za OK VOS Kamnik: Rudi l.r. Cveto l.r. 73 V tipkopisu je ta priimek zapisan kot Pyringer, vendar je ponekod na roko popravljen v pravilno obliko Piihringer. Slednjo uporabljam tudi v tem prepisu. Ostalih nebistvenih tipkarskih napak poročevalca nisem popravil. 7417. t. m. dobesedno pomeni 17.3.1944. Če bi bilo to res, bi to pomenilo, da sta bila J. Piihringer in G. Chiba zajeta 17. 3. 1944, ustreljena pa že naslednji dan, 18. 3.1944. To je pa malo verjetno (glej tudi Vidic, str. 354). Gre torej za tipkarsko napako; do zajetja je prišlo 17. 2. 1944. Da je temu res tako, dokazuje prvo pismo, ki ga je P. P napisala 20. 2. 1944. Oba, Piihringer in Chiba, sta s kratkim komentarjem navedena tudi v zvezku z naslovom Spisek justificiranih (A403915) Sicer nista, kot večina drugih, vpisana v poseben obrazec, vendar tako, da lahko sklepamo, da sta bila ustreljena po 7. 3. 1944 (lista A403917 in A403922). 75 Pravilno»... Souvanove ...« 76 Z nazivom Parteigenosse (strankarski tovariš) so se medsebojno naslavljali člani NSDAP (nacistične stranke). Poročevalec torej domneva, da bo G. Chiba kmalu postala članica NSDAP. Dokument št. 3.3. 1018 A393741 30. 3.1944 Predragi Gospod Boris! Nevem* če ste moje zadnje pismo prejeli, zato se danes ponovno obračam na Vas s prav veliko prošnjo, ki je za mene prav važna. Kakor sem Vam že v prejšnjem listu omenila so Vaše edinice v Volčjem potoku pri graščini Souvan zajele nekega uradnika tuk. Landrata, dr. Piihringerja in njegovo tajnico gdč. Chiba, ki Vam je po imenu gotovo znana, saj je Kamničanka. Prosim Vas, če Vam je mogoče pozvedeti, kje sta in kaj je z njima, do danes sem zvedela samo to, da sta živa in da imajo o tem gospodu, ki je posebno nam Slovencem šel v vsakem pogledu na roko, prav dobre informacije. Bil je brez vsakega orožja in razumel je naš položaj. Omeniti Vam moram, da sem mu ja2 Vaše pismo, ki ste mi ga v novembru pisali prestavila in zelo mu je bilo všeč. Lahko se prepričajte in vprašajte kogar koli in videli boste, da je bil dober človek, ki je nastopil proti vsemu, kar je bilo krivično. Zato Vas, predragi gospod Boris še enkrat prosim, zastavite vse sile, da rešite človeka, ki je bil morda edini, ki nam je pomagal in ki je za ubogega Slovenca našel nasvetov. Upam, da imate toliko besede in vpliva na vaše tovariše, da izposlujte izpustitev omenjenega gospoda. Prosim sporočite mi točno, če Vam je možno, kaj bi bilo potrebno napraviti in s čim mi je mogoče rešiti ta dva. Od nemške strani so pripravljeni zadostiti vsem Vašim zahtevam in jih bodo izpustili iz lagerjev,77 kolikor boste zahtevali. Samo pošljite na tukajšnji Landrat po pošti pismo in zahtevajte! Vam pa Gospod Boris sem vedno na uslugo in če imate kakšnjo posebno željo Vam prav rada ugodim. Torej, dragi gospod Boris, bodite dečko in glejte na mene in ne pustite me predolgo brez odgovora in brez uspeha. Bodite prav prisrčno pozdravljeni od Vaše P78 Dokument št. 3.4. 1015 A393738 Pred kratkim je vstopila v partizane tudi P P79 stara cca 35 let, neporočena, stanujoča v Kamniku, uslužbena pri občini Kamnik. Tudi ona je dobila vezo preko Domžal. Omenjena je dobila nalog od Nemcev, da mora izslediti kje se sedaj nahajata Dr. Piringer in Chiba Gerta. Poskušala je preko naših terencev in že tudi poslala dopis, v katerem je navajala vse dobre strani dr. Piringerja, kar pa je bilo vse pretirano. Vse to je storila radi osebnega prijateljstva z omenjenim. Ker pa ji še ni bilo mogoče nič izslediti, je zadnji čaš vstopila v partizane, da vohuni, ga izsledi ter se maščuje. Pri vsem tem pa ji 77 F P. omenja le lagerje, ne pa Begunj, ker so nacisti zaprte Kamničane izpustili sredi marca 1944. 78 Avtorica je tu s strojem zapisala le svoje ime. V tem prepisu je le začetnica. 79 V dopisu (na začetku ter koncu) sta navedena priimek in ime. V tem prepisu sta le začetnici. Priimka »Piringer« nisem je pomagala tov. Z. T,80 članica mladinske organizacije, katera je tudi zelo nezanesljiva in je zadnji čas izdala več oseb katere so bile v naši organizaciji. O njej sem obvestil vse naše terence, toda bilo je že prepozno. Ukrenite vse potrebno, da se stvar razčisti, da ne bodo naše organizacije preveč trpele. Smrt fašizmu - svoboda narodu! Za Ok ROS Istok l.r. 81OS Kamnik ok. V 21/4 44 Prilagam dopis od P R; prejel ga je tov Igor sek. SKOJa Sklepi iz sklopa dokumentov 3.0 do 14: -J. Piihringer je po eni strani opisan kot poznana okupatorjeva osebnost iz Kamnika, saj je kot šef političnega oddelka izdajal policijske naloge in soodločal pri važnih okupatorjevih odredbah proti OF. Po drugi strani pa je opisan kot dobričina, ki je pomagal Slovencem. Nobenega dokaza ni, da bi bil prvi opis bolj objektiven kot drugi. - Predlog za zamenjavo J. Piihringerja in G. Chibe za zaprte Kamničane je OF ignorirala. Podoben predlog za zamenjavo je na kratko opisan tudi v dokumentu 2.6. - Ustrelitev J. Piihringerja in G. Chibe za OF ni imela prav nobenega političnega, vojaškega ali gospodarskega pomena. Kaže, da je šlo za primitivno maščevanje. Kar zadeva civilno prebivalstvo, likvidacija obeh gestapovskih uradnikov ni prav nič prispevala k zmanjšanju nacističnega nasilja. - Gerta Chiba je bila seveda naduta nacistka. Vendar to dejstvo nikakor ni opravičilo za OF, da se je odločila za ustrelitev. OF se je tako postavila v isto pozicijo kot nacisti, ki so streljali ljudi samo zato, ker so bili komunisti. - Na pobudo R R za zamenjavo ter na njen pristop k partizanom se je OF odzvala s sumničenjem in smešnimi obdolžitvami.82 Komentar: Glede na običajno verolomnost nacistov bi bila zamenjava verjetno problematična. Če bi nacisti ujetnike izpustili, bi jih zlahka spet aretirali. 80 V dopisu sta izpisana priimek in ime. V tem prepisu sta le začetnici. 81 Besedilo, ki sledi, je rokopis. Pisca sta bila verjetno dva; prvi je pisal s svinčnikom, drugi pa s črnilom. Naslov pripisa verjetno pomeni »Obveščevalna služba Kamniški okraj V (pet)«. 82 Nadaljnja usoda R R mi ni znana. Vsekakor je vojno preživela. Če se prav spomnim, je bila ena prvih partizank (imela je za partizanko nenavadno uniformo), ki je prišla v osvobojeni Kamnik. Dokument št. 4.0. 84 A393330 Okrožna komisija VOS Kamnik Položaj, 20. 3.1944 88/44« Tovariš Srečko! Zahtevamo da aretirate Kavsarja84 iz Tuhinja, da ga dobro zaslišite nato pa likvidirate. Omenjeni je bil 12. 3- 44. mobiliziran pa je takoj pobegnil. 85K njemu je hodil Adolf Rudel ki je bil gestapovec. Takoj naj se ta likvidacija izvrši. Smrt fašizmu! svobodo narodu! Za OKVOS Kamnik Cveto 1. r. Rudi l.r. Dokument št. 4.1. 72 A3933337 Okrožna komisija VOS Kamnik Položaj 21. 3.11. 99/44 Komandirju Varnostnih grup v Tuhinjskem okraju IV tov. Srečotu! Dobili smo obvestilo, da je Zavasnik Franc, iz Zg. Tuhinja, rojen 1. 1910 bil mobiliziran v našo vojsko in čez dva dni dezertiral. Sedaj se nahaja v Kamniku in misli baje k strgancem. Žena in sestra hodita stalno v Kamnik, kjer se jih vidi skupno s strganci. Aretiraj ga. zasliši! Ako ga ti ne bi mogel dobiti, stopi v stik z komandirjem Kamniškega okraja tov. Vinkotom. Smrt fašizmu -,*svobodo narodu! NB.: Gornji se po domače imenuje: Kavsar Za OKVOS Kamnik: Rudi l.r. Urh l.r. Cveto l.r. 83 Ta številka je napisana na roko. 84 Potem, ko je OF likvidirala Kavsarja, mi je pokojni B. K. (sodelavec ustreljenih talcevj. Brandstetterja in J. Polca) povedal tole: »Ko je Kavsar dezertiral, me je kmalu potem obiskal in mi rekel, da je od partizanov ušel zato, ke ni hotel sodelovati pri njihovih svinjarijah.« 85 Oba (od)stavka, ki sledita, sta v izvirniku natipkana z drugačno višino vrstic. Zato sta videti kot kasnejši vrivek. Dokument št. 4.2. 294 A393462 Obveščevalni oddelek pri Okrožni Izpostavi Kamnik Položaj, 15. 5.1944. št. 53/44 ORG Člani Okrožnega obveščevalnega oddelka Kamnik:86 Načelnik: tov. Rudi87 Pomočnik:»Urh Tipkarica: Tov. Zmaga Iz obveščevalnega kurza se je vrnil tov. Cveto, ki je sedaj v našem centru in nam pomaga. Sporočite nam kako funkcijo bo prevzel tov. Cveto. Zasavski okraj 1. Načelnik: tov. Tomaž, partije, Pomočnik: " Borigoj, Obveščevalec za sektor I.: tov. Jernač " Gorenje, kandidat " Marjan, partije " Baltežar " Niko Krajevni zaupniki za sektor 1............... 3 ženske (SKOJ-evk 4 moški (1 partije) 2 ženski I I..............4 ženske (1 SKOJ-evka) 3 moški II I.............. 3 moški (2 partijca) 2 ženski (2ZKM) 1 ženska (partijka) 2 ženski IV ............. 1 moški _5 žensk (1 partiika. 1 SKOH Vseh krajevnih zaupnikov 30 Vzgoja kadrov: Sestanek vseh krajevnih obveščevalcev pri katerem se je obravnavalo vsa vprašanja obvešč. službe. Okrajni načelnik je kontroliral na terenu vse obveščevalce. 86 Zdi se, da sestava ni bila konstantna, saj je v enem od naslednjih dopisov že spremenjena. 87 To so seveda partizanska imena. Pravo identiteto nekaterih navedenih lahko po dokumentih iz istega fascikla ugotovimo le za domžalski, komendski in zasavski okraj. Domžalski okraj II. Načelnik: tov. Ludvik, partije Pomočnik: " Anže, kandidat Pomočnik: " Sašo, " Obveščevalec za sektor I. tov. Dom, kandidat, iegalec II. " Tomaž, kandidat, ilegalec III. " Janez, partije IV " Ilija, partije V " Marjanca, -* VI. " Jos, kandidat VII. " Jaka, partije Skupno število krajevnih zaupnikov: 9 specialnih zaupnikov 10 zaupnikov za tovarne 34 krajevnih 295 A393463 Lukovski okrai III. Načelnik: tov. Drago, partije Pomočnik: " Nejko, partije Obveščevalec za sektor I. tov. Peter, kandidat II. " Vido, III. " Džuro " IV " Miha, IV " Primož, " Krajevni zaupniki za sektor 1............8 (3 partijci, in 2 ženski) I I............6 (1 ženska) II I............6 (2 partijca) IV .........15 (2 partijca. 3 ženske) Vsega zaupnikov 35 moških in žensk Imeli so partijski sestanek (celični sestanek) pri katerem je bil navzoč tov. Vanja, član OK KPS. Načelnik je kontroliral krajevne obveščevalce. Tuhinjski okrai IV Načelnik: tov. Borut, Partije Pomočnik: " Saki, Partije Obveščevalec za sektorl. tov. Marko, kandidat88 II. " Rudi, partije II. " Nande, partije I. " Tarzan, kandidat III. " Emil, kandidat IV " Gandi, kandidat Vsled vojaštva, ki se nahaja v okraju, še poročila o zaupnikih za ta okraj ne moremo podati. ** Številke sektorjev se ponekod ponovijo. Več obveščevalcev oz. zaupnikov v enem sektorju ali tipkarska napaka poročevalca? Kamniški okrai V Načelnik: tov. Istok, partije Pomočnik:" Samotni, partije Pomočnik: " Tošo, partije Obveščevalec za sektorl: tov. Uroš, partije II. " Bogomir, partije III. " Polde, partije IV " Borut, partije IV " Drago, kandidat89 Krajevni zaupniki v sektorju 1..............5 I I..............2 II I.............6 _IV ............5 Vsega zaupnikov 18 Komendski okrai VI. Načelnik: tov. Jole, partije Pomočnik: " Lado, partije Obveščevalectov. Blaž " Dva " Borut " Tone 296 A393464 Obveščevalec: tov. Jan " Tomaž " Tinček " Rado " Siki Števila zaupnikov krajevnih še nismo prejeli, ker se jih pravkar v večji množini postavlja, pošljemo vam v prihodnjem poročilu. Mengeški okrai VII. Načelnik: tov. A. B., partije90 Pomočnik: » Luka, partije Obveščevalec za sektor I: tov. Samo, Obveščevalec za sektor I: tov. Vido, legalec II. " Milan, 89 Glej opombo zgoraj o ponavljanju številk sektorjev. 911 Tu sta izpisana ime in priimek. V tem prepisu sta le začetnici. Obveščevalec za sektor II. " Slavko III. " Bor, partije IV " Branko, kandidat IV " Pepe91 Krajevni zaupniki v sektorju 1..............13 I I.............. 7 II I..............10 IV ............. 4 Vsega zaupnikov .............34 Stanje kurirjev se od zadnjega poročila ni spremenilo. V celem okrožju je...................58 ilegalnih krajev, obvešč. in 2 legal V celem okrožju je brez okraja VI in IV170 krajevnih zaupnikov. V bodočem organizacijskem poročilu ne bomo več poslali imen ilegalnih kraj. obveščevalcev, ampak le spremembe. Poslali vam pa bomo točnejši seznam zaupnikov. Čimpreje vam bomo dostavili osebne podatke zaupnikov. Stremeli bomo za tem, da bomo imeli čim več zaupnikov. Smrt fašizmu - svoboda narodu! Načelnik: Rudi Pomočnik: Urh92 Dokument št. 4.3. 301 A393473 Obveščevalni oddelek pri okrožni Izpostavi Kamnik Položaj 18. 5.1944. št. 68/44 KŠ 1.) Nekje v Domžalskem okraju se nahaja neka postojanka oz. bolnišnica v kateri se nahaja tov. Pajk, kapetan, namestnik zonskega obveščevalca za IV oper. zono. Štajerska. Pokvaril si je nekaj nogo in sedaj že 4 mesece boluje na enem in istem mestu. Pri sebi ima dva kurirja in še legalko tov. Štelko. Često se zadržuje v hiši tov. Mimi, kjer mu kuhajo jajčka93 in mu jako strežejo, ker ima z tov. Mimi ljubavno razmerje, kljub temu, da je poročen in ima tri otroke. Ker ni mogel živeti brez žganja in cigaret je pisal iz bolnice tov. Mimi, naj mu prinese v bolnico cigarete in žganje. Vsled tega se je bolnica tako skompromitirala, da sedaj v njej nihče več biti ne more. 91 Glej opombo zgoraj o ponavljanju številk sektorjev. 92 Načelnik in pomočnik sta se podpisala lastnoročno. 93 Pisec ima v mislih verjetno jajca, ki so bila v vojnem času redkost ter pojmovana kot krepka hrana. Dne 14. 5. 1944 je bil tov. Pajk precej pijan, tako da je padel iz konja, ki ga je jahal. Ima namreč jahalnega konja, pobil se je po obrazu in si je menda ponovno nalomil nogo, oz. možno je da simulira. Isti dan je dal tov. Pajk svojega in še enega konja omenjeni tov. Mirni in tov. Vidi, ki sta jahali po vaseh. Radi tega se civilno prebivaljstvo* zgraža in se sprašuje kaj dela tov. Pajk, njegova dva kurirja in tov. Štefka vedno na enem in istem mestu bre* dela in kontrole. (Ludvik, OS II) Gornje smo z opombo, da dobesedno citiramo došlo, poslali štabu IV oper. zone. 2.) V četrtek dne 10. 5.1944 je prišla v Zasavski okraj patrola iz Kamniško Zasavskega odreda, ki jo je vodil tov. Istok. Kakšno nalogo je ta patrola imela ni znano, najbrže pa v Zasavju nobene, saj dne 16. 5. 1944. niso delali v Zasavju ničesar drugega kakor pijančevali in vabili dekleta dvomljive vrednosti na vezo, kar je zbujalo ogorčenje med prebivaljstvom.* Dne 13. 5. 1944. so aretirali in zaslišali eno žensko iz Domžal. Postopek pri zaslišanju je bil zelo surov in nečloveški, pa to ne bi bilo nič, ako bo ostalo to vse tajno. Pretepavali so jo popoldne v neki hiši, tako, da so domači videli. Pri tem poslu so bili seveda pijani. Dne 15. 5.1944. so napravili v Domžalah akcijo (Domžalskem okraju) in nabrali več materijala in konj. Namesto, da bi nabrani materijal in konje vzeli seboj, so pustili vse v Zasavju in dali legalcem nalog, da morajo vse spraviti na njihovo daljno vezo in to na tak kraj, kamor vsled kompromitiranosti naši legalci ne morejo. Tov. Prelovšek Miha je prišel iz Odreda brez vsake propustnice menda na bolovanje, vendar miroval ni. Hodil je po okraju okrog, se bahal in čenčal ljudem vsemogoče stvari. Napravil je več akcij oz. jih je hotel delati, češ, da ima zato povelje od odreda. On je na ta način neorganiziranega dela onemogočil vsako pametno terensko delo, ker je deloval po svojem lastnem prevdarku,* večinoma brez dov-olenja* naših terenskih organizacij. Sporočili vse v Kamniško-Zasavski odred.94 Načelnik: Rudi Pomočnik: Urh95 Sklepi iz sklopa dokumentov 4.0 do 4.3: - 20. 3-1944 je bil izdan nalog (podpisnika Cveto in Rudi) za zaslišanje in likvidacijo F. Zavašnika (Kavsarja). - Dan kasneje, 21.3.1944, je bil izdan nalog (podpisniki Rudi, Urh in Cveto) samo za zaslišanje F. Zavašnika. - Istok, načelnik obveščevalne službe kamniškega okraja, je bil človek dvomljivega formata; med zasliševanjem je uporabljal nečloveške metode. - Uporaba nečloveških metod pri zaslišanju ne bi bila problematična, če ne bi postala javna. (!) - Obveščevalni oddelek pri okrožni izpostavi Kamnik je proti nečloveškemu postopku pri zaslišanju nekako protestiral. Sicer pa je znano, da so proti nečloveškim postopkom Gestapa pri zaslišanjih protestirali tudi posamezni nacisti. - Velik delež članov Okrožnega obveščevalnega oddelka Kamnik so sestavljali ljudje, ki so bili disciplinsko zavezani Komunistični partiji. Vprašanje: Zakaj je OF likvidirala Franca Zavašnika? Zato, ker je k njemu hodil Adolf Rudel? Ali morda zato, 94 Zadnji stavek je pripisan na roko. 95 Oba podpisa lastnoročna. ker je baje nameraval k raztrgancem? Zato, ker morda drugi nalog ni dosegel likvidatorja, tovariša Srečka? Komentar: Vse obveščevalne službe vedno so in vedno bodo uporabljale nečloveške metode pri zasliševanjih. Obveščevalna služba OF ni bila nobena izjema in kar zadeva »učinkovitost« - karkoli že pomeni ta izraz - je bila verjetno primerljiva z nacistično. Sklepni komentar: S svojim zapisom ne želim z nikomer polemizirati. Želim pa pokazati, da je pri obravnavi zgodovine morda do neke mere možna rekonstrukcija dogodkov, interpretacija dogodkov pa je skoraj v celoti odvisna od bralca. Ob branju poročil o likvidacijah s strani VOS (OF) in o silovitih odzivih nacistov (množično streljanje talcev) se mi vedno znova pojavljajo tale vprašanja: Čemu, za božjo voljo, je OF s stopnjevanjem pobijanja posameznikov spodbujala stopnjevanje nacističnega nasilja? Mar ni uvidela nesorazmerno velikega krvnega davka, ki so ga zato plačevali Slovenci? Ali pa je bilo nasilje OF namerno spodbujanje vse večjega nasilja nacistov? Se pravi: s hkratnim nasiljem komunizma in nacizma do konca izpeljati diferenciacijo med Slovenci? Zato se sprašujem: Kakšna organizacija je bila OF? Morda se bom še najmanj oddaljil od resnice, če si odgovorim takole: V letu 1943 je bila OF verjetno nekaj povsem drugega kot leta 1944, leta 1945 ali leta 1946. Leta 1943 je ta organizacija znala definirati okoliščine, da je pobijanje ljudi nesmiselno. Ljudje, ki so to spoznali, so očitno padli ali bili ubiti od lastnih ljudi. Kasneje pa je - kljub nekaterim posameznim opozorilom - to spoznanje vedno bolj ugašalo in v ospredje je prihajala znana revolucionarnost. Zelo bi me razveselilo, če bi kdorkoli objavil in ustrezno komentiral dokumente, ki bi spodbili vse moje sklepe ter odgovorili na moja vprašanja. Seveda ni nobenega dvoma o tem, da se je OF bojevala proti nacistom; z nasiljem ni začela OF, temveč nacizem. Res pa je tudi to, da je OF proglasila za sovražnike in se bojevala proti vsem tistim, ki niso mislili natančno tako, kot je predpisovala boljševistična sestavina v OF. Zdi se, da je v tem boju OF uporabljala umazane metode, značilne za nacizem. Hitler je nekoč dejal, da ni pomembno, kakšne metode se uporabljajo za dosego nacističnih ciljev, zakaj zmagovalcu nihče nikoli ne postavlja vprašanj. Zdi se, da je OF, zmagovalka, tako kot Hitler, pričakovala, da ji nihče nikoli ne bo postavljal vprašanj. Vendar - kot je znano, prej ali slej vselej pride trenutek, ki zahteva odgovor. Za nacizem je ta trenutek napočil leta 1945, za OF pa pred nekaj leti. Kdaj bo na voljo ves odgovor? Milan Windschnurer LETA 1945 Ob petdesetletnici konca druge svetovne vojne po zbranih spominih in zapisih napisal Milan Windschnurer (Izbrana, delno prirejena poglavja) Leto 1945 je bilo izredno težko in usodno za mnoge kraje in prebivalce po svetu. Tudi v Kamniku z okolico je bilo tako. Da ne bi spomini na tiste dni povsem utonili v pozabo, jih bom zapisal. Upam, da bo ta prispevek zanimiv tudi za tiste, ki so mlajši od nas, da bi bolje razumeli dogodke in duha tega dela naše polpretekle dobe. Kamnik v prvih mesecih leta 1945 Takrat je v Kamnik prihajalo čedalje več nemškega vojaštva - umikali so se z Balkana, iz Italije in z bližnjih frontnih črt (npr. pri Budimpešti). Vrsta barak, postavljenih med vojno v bližini spodnje železniške postaje, za namestitev vse vojske ni več zadostovala. Postopoma so pričeli nemški vojaki naseljevati zgradbo sedanje osnovne šole Toma Brejca. To zgradbo, v grobem je bila zgrajena tik pred vojno, so Nemci dogradili leta 1942. Od takrat je bila tam nameščena celotna kamniška osnovna in meščanska šola. Vse te učence so v 1. 1944/45 postopoma preseljevali nazaj v prostore stare ljudske šole (danes zgradba pošte na Glavnem trgu). Nekaj tednov pred koncem vojne so Nemci začeli graditi obrambno črto na Kozjaku in Černivcu. Tja so prisilno privedli precej Kamničanov in okoličanov. Ti so morali, zastraženi od nekaj Nemcev, predvsem invalidov iz inženirske (vojaške) organizacije Todt, kopati obrambne jarke. Na Kozjaku so naše ljudi poleg Nemcev stražili tudi t. i. vlasovci, to so bili Rusi, ki so pod poveljstvom generala Vlasova prešli na nemško stran in so se borili predvsem proti komunizmu. Na Kozjak so morali tudi še ne 16-letni učenci4. razreda meščanske šole iz Kamnika. Skupaj z ostalimi so prenočevali po kozolcih in kaščah v vasi Črni Vrh nad Kozjakom. Ob dokaj borni hrani so od tam dnevno odhajali na delo na sam prelaz. Marsikatero jutro so lahko opazovali navadno po dva do tri zelo nizkoleteče lovske bombnike. Bili so temno pobarvani in prijel se jih je vzdevek »ta črni«. To so bila letala NOV Vedno so priletela nizko od vzhodne strani Tuhinjske doline in nadaljevala let proti osrednji in zahodni Sloveniji. Tam so napadala vlake in železniške proge. Konec marca sta dve taki letali napadli spodnjo železniško postajo v Kamniku. V tem edinem letalskem napadu na Kamnik sta odvrgli nekaj manjših bomb. Vse so zgrešile cilj in padle na bližnje travnike in vrtove. Sicer pa je tako kot že leta 1944 prve mesece leta 1945 vsak dan preletelo naše kraje po nekaj sto anglo-ameriških štirimotornih bombnikov. Bombardirali so vojaške in industrijske cilje na današnjem avstrijskem in južnonemškem ozemlju, vendar nikdar Kamnika, tako da odlični, med vojno v živo skalo vsekani zaklonišči pod Malim in Starim gradom v glavnem nista bili uporabljani. Preleti zavezniških letal so se začeli že ob sedmi, osmi uri zjutraj in trajali, z daljšimi ali krajšimi presledki, vse do zgodnjih popoldanskih ur, seveda če je bilo vreme ugodno za letenje. Med letalskimi alarmi, naznanjenimi s sirenami, ni bilo dovoljeno hoditi ali se voziti po mestu. Zaradi nenehnih zgodnjih alarmov se je pouk začenjal že ob 7. uri zjutraj. Največkrat pa so morali pouk, običajno na veliko veselje šolarjev, že po kratkem času prekiniti in mladino poslati domov. Morali bi sicer iti v bližnje zaklonišče, toda le malokateri se je ravnal po tem navodilu. Med letalskimi alarmi so morali biti kamniški gasilci vedno v pripravljenosti. S svojo gasilsko opremo so pohiteli na obrobje mesta, običajno poleg gostišča Pod skalco v zavetje Starega gradu. O tem, kako zelo na kolenih je bila Nemčija v aprilu 1945, priča naslednji dogodek. Nekega zgodnjega aprilskega jutra je nad Menino planino, ob spremstvu lovskih letal, zakrožilo anglo-ameriško transportno letalo. S padali je pričelo partizanom odmetavati različen material. Nemški stražarji, ki so ravno takrat v koloni vodili naše prisilne delavce na prelaz Kozjak, so to oskrbovalno akcijo le nemočno opazovali. Kamnik pred osvoboditvijo Kljub popolni nemški informacijski blokadi oz. kljub zavajajočemu poročanju nemškega tiska in radia (kar je bilo značilno za celo medvojno obdobje) smo bili z dogodki dokaj na tekočem. S tajnim, z nemške strani radijsko zelo motenim poslušanjem angleških in ameriških radijskih postaj BBC London in Glasa Amerike se je tistim redkim, ki so še imeli radijski sprejemnik (Nemci so jih namreč skoraj vsem našim ljudem zaplenili), nekako uspelo informirati o najnovejšem dogajanju na bojiščih. Te novice so se dokaj hitro širile med ljudmi, ki so si zaupali. Poslušanje radijskih poročil Nemcem sovražnih radijskih postaj je bilo seveda najstrožje prepovedano. Kogar so Nemci zasačili pri poslušanju, so ga takoj zaprli ali poslali v koncentracijsko taborišče, kar je bilo takrat kot smrtna obsodba. O skorajšnjem koncu nemškega rajha so npr. izvedeli tudi prisilni delavci na Kozjaku. Na podlagi teh novic je nato nekaj dni pred 8. majem del naših ljudi pobegnil proti domu. Za njimi so Nemci poslali vojake generala Vlasova. Ti so pobegle prestregli in jih pripeljali nazaj na Črni Vrh, vendar le za nekaj dni. 9- maja zjutraj so se vsi taboriščniki na Kozjaku zbudili svobodni. Noč je vzela vse Nemce in vlasovce. Iz mesta Kamnika je nemška vojska odšla 6. maja, le redki posamezniki naslednji dan. Šestega maja so odšli, največ z vlakom ob 14. uri, tudi nemški civilisti z družinami. To so bili razni uslužbenci z okraja, občinskega urada, kamniškega urada koroškega deželnega sveta (Landratsamta), učitelji in drugi. S tem je ostal Kamnik brez oblasti. Da ne bi prišlo do morebitnih kraj in pustošenja pisarn in drugih prostorov, so se na hitro zbrali kamniški gasilci. Ti so pri vseh teh objektih postavili straže in pričeli v starem gasilskem domu (danes pokrita tržnica) zbirati ter shranjevati zapuščeno nemško orožje.Večino so pripeljali iz kletnih prostorov sedanjega samskega doma na Cankarjevi ulici. Takrat je bila to zgradba sedeža okraja Kamnik. Ta zgradba, še 1.1941 last Sokolov, je vsa predvojna leta nedograjena (do 3. faze) samevala. Med vojno so jo Nemci, seveda z davki naših ljudi, dogradili. Tudi skupina prejšnjih članov t. i. Selbstschutza (samozaščite) je gasilcem ponudila in tudi izročila kar lepo količino orožja. V Selbstschutz, v nekakšno oboroženo nemško polvojaško organizacijo (službeno so morali nositi nemške uniforme črne barve, enake so prejeli tudi člani kamniške godbe na pihala) so bili prisilno vključeni naši ljudje in so stanovali v glavnem doma. Lahko bi jo, seveda ne povsem, primerjali z nekakšno teritorialno obrambo pri nas pred letom 1990. Zaradi tega zbiranja orožja pa so se verjetno čutili ogroženi kamniški domobranci, ki so še vztrajali v samostanu in v mekinjskem domu. Ti so 7. maja ob 20. uri ob pomoči domobrancev iz ostalih okoliških postojank iz Komende, Vodic,... skupaj jih je bilo kakih 110, obkolili gasilski dom v Kamniku in hitro razorožili majhno in nepripravljeno stražo gasilcev. Odpeljali so vse orožje in ga nato v Mekinjah uničili. Med to akcijo pri gasilskem domu so bili lažje ranjeni tudi trije gasilci: Anton Jeglič st., Jože Berlec st. in Roman Nerima. Ker so se v smeri proti Staretovemu dvorcu (danes OŠ 27. julija) umikali nekoliko prepočasi, je za njimi pričel streljati nek domobranec. Streljal je sicer v tla, vendarle so nekatere odbite krogle našle svoj cilj. Vsi trije so morali takoj po zdravniško pomoč k dr. Puclju na Glavni trg. Naslednji dan, 8. maja, je večina domobrancev, nastanjenih v Mekinjah (nekateri so odšli na svoje bližnje domove), zapustila Kamnik. Kamnik je bil svoboden. Kamnik svoboden Na evropskem prizorišču so takrat potekali dogodki z bliskovito naglico. Anglo-ameriške, francoske in sovjetske divizije so prodrle do samega središča nacizma - Berlina. Nacistična Nemčija je bila poražena do tal in 8. maja je delegacija nemškega vrhovnega poveljstva podpisala v Berlinu brezpogojno kapitulacijo. Ta je začela veljati 8. maja 1945 ob 24. uri. 9. maja je bila osvobojena Ljubljana. 9. maja so gasilci želeli svoje začasno vzdrževanje javnega reda čimprej prenesti na bodočo domačo oblast. O tem, da je Kamnik prost vseh nemških in domobranskih sil, so sklenili takoj obvestiti partizane. To so storili tudi na predlog takratnega kamniškega župana barona Rechbacha. Ta je prebival še od predvojnih let v graščini na Zapricah, stari posesti ženine družine. Rechbach, sicer nemškega rodu, je s svojo družino tudi po nemški kapitulaciji ostal v Kamniku, še pred tem pa je pri odhajajočih Nemcih izposloval, da niso spustili v zrak smodnišnice in obeh mostov čez Bistrico. 9. maja dopoldne so kamniški gasilci poslali svoje sle v Kamniško Bistrico in v Tuhinjsko dolino s sporočilom o izpraznjenem Kamniku. Stranjani so krenili partizanom naproti s konjskimi vpregami z okrašenimi vozovi. V dolini Kamniške Bistrice so se srečali s skupino partizanov. Ti so odklonili ponujeni prevoz in raje peš korakali dalje proti Kamniku. Popoldne, že proti večeru, so partizani, najprej ti iz Kamniške Bistrice in kasneje še oni iz Tuhinjske doline, ob bučnem pozdravljanju množice prispeli v samo mestno središče. Pozdravil jih je tudi župan Rechbach. Zvečer so priredili po kamniških ulicah svečan mimohod vseh borcev. Zbrana množica je partizane navdušeno pozdravljala. Ves Kamnik je bil v državnih, jugoslovanskih zastavah. Z oken so otroci in odrasli mahali z doma izdelanimi papirnatimi zastavicami. Nastopil je tudi pevski zbor iz Kamnika. Tega je na hitro spravil skupaj g. Ciril Vremšak (predvojni in takoj povojni pevovodja Lire). Proslavljanje svobode se je nadaljevalo pozno v noč. Veselje je bilo razumljivo, saj je pomenilo za civilno prebivalstvo konec nemške okupacije, za partizanske borce pa konec nenehnih odrekanj, pomanjkanja, vsakdanjih nevarnosti, za marsikoga celo najsrečnejši dan v njegovem življenju. Prvi dnevi svobode Po podpisu brezpogojne kapitulacije Nemčije so se po Evropi pričele vdajati nemške enote. To polaganje orožja pa je marsikje zamujalo, predvsem tam, kjer so se nemške oborožene sile skušale izogniti predaji Rusom oz. partizanskim enotam. To se je dogajalo npr. v Češkoslovaški, severovzhodni in vzhodni Avstriji pa tudi na tleh Jugoslavije in še posebej Slovenije. 9. maja se je znašla na begu iz bivših jugoslovanskih dežel množica nemških vojakov, četnikov, ustašev, domobrancev in civilnih beguncev. Vsi ti so se želeli prebiti do jugozahodne Avstrije, da bi se tam predali angleškim zased-benim silam. Vse te umikajoče se vojake z begunci vred je v Sloveniji obkolila jugoslovanska partizanska vojska in general Lohr je moral 10. maja podpisati vdajo svojih 300 000 mož nemške skupine armad E. Zajetje preko 70 000 ustašev, četnikov z begunci pa je bilo v Sloveniji, predvsem na področju Dravograda in v Mežiški dolini, zaključeno, deloma z boji, 15. maja. Že 10. maja so peš iz Ljubljane prispele v Kamnik številnejše enote partizanske vojske. To je bila slovenska 15. brigada XV divizije. Utaborila se je ob Kamniški Bistrici na prostoru sedanje avtobusne postaje. 11. maja je prišla glavnina 14. hercegovske brigade. Ta je našla svoje bivališče v nadstropjih osnovne šole (sedanje pošte) v centru mesta. Nekoliko kasneje so na kamniško področje prišle še druge enote jugoslovanske partizanske vojske. Po pripovedih so bili to predvsem vojaki črnogorske proletarske brigade. Ti naj bi bili nastanjeni po raznih kmetijah od Podgorja pa tja do Žej. Kot sežejo spomini, vedo ljudje povedati, da so bili ostali pripadniki partizanske vojske takrat nastanjeni delno v barakah ob spodnji železniški postaji, pa tudi v takrat še nedokončanih stanovanjskih zgradbah na sedanji Kajuhovi ulici. V teh so bili pred koncem vojne že tudi nemški vojaki in vlasovci. Skoraj istočasno s prihodom omenjenih večjih enot partizanske vojske so se v Kamnik začele zgrinjati večtisočglave množice nemških ujetnikov. Bilo jih je vse polno. Na primer: veliki prostor ob mostu pri Bistrici na koncu Grabna (Medvedove ulice) je bil napolnjen z njimi. Ob takrat razumljivem splošnem pomanjkanju hrane so bili ti ujetniki skoraj brez hrane. Od teh sestradanih ljudi si je takrat prenekateri zvedav fantič za nekaj malega hrane, ob večinoma dobrohotni strogosti partizanskih stražarjev, mogel pribarantati ročno ali žepno uro, kar je takrat pomenilo mnogo večjo vrednost kot danes. V Kamniku in na kamniškem področju pa so se takrat pojavili še novi begunci, po nekaterih ocenah okrog 8000. Vsi ti so bili na begu v obljubljeno Avstrijo - bili so vojaki (četniki, ustaši) in civilisti predvsem iz Srbije in Hrvaške, poleg teh je bežalo tudi kar nekaj naših rojakov. Teh skupin ujetnikov pa za razliko od ujetih nemških vojakov v Kamniku takrat skorajda ni bilo videti. Če je bilo le mogoče, so bile te prikrite očem javnosti. Zakaj? Danes je seveda odgovor na dlani. Tem ljudem očitno že od vsega začetka ni bil namenjen status vojnih ujetnikov - bili so določeni za likvidacijo. Takrat, torej po koncu vojne, se je na Kamniškem pričela strahotna morija, kakršne naši kraji v svoji zgodovini ne pomnijo. Po spominih so ti grozljivi dogodki potekali takole: že 10. maja je bilo približno 200 m jugovzhodno od sedanje spodnje postaje žičnice na Veliko planino postreljenih 2 kamiona ranjenih ustašev. 11. maja so na Cuzakovem travniku ob takratnem bajarju (danes na kraju južno, blizu cistern, ki stojijo ob Titanu oz. severno od tovarne Svit) pobili okoli petsto ljudi. Večinoma so bili Hrvatje pa tudi pravoslavni Srbi. Med njimi je bilo veliko žensk. Med streljanjem žrtev na Cuzakovem travniku je prišlo tudi do nesreče. Da ne bi z vzhodne strani prišli do mesta likvidacij nepoklicani ljudje, je vodstvo v to smer poslalo vojaško stražo. Ti stražarji pa o nameravanem streljanju žrtev niso bili seznanjeni. Ko so zaslišali strele s svoje zahodne smeri (s Cuzakovega travnika), so, misleč, da so napadeni, začeli v to smer streljati tudi oni. Pri tem naj bi po pripovedi očividcev smrtno zadeli štiri vojake, ki so prisostvovali streljanju četnikov in ustašev. V tem času je XV divizija zajela večjo skupino, predvsem Hrvatov. Ti so prišli s štajerske strani preko Črnivca. Vse so zaprli v barake ob spodnji železniški postaji v Kamniku. Pri Šmartnem je bilo zajetih več hrvaških domobranov, med njimi so bili tudi civilisti in tudi slovensko govoreči ljudje - bojda s Kočevskega, saj je nekdo izmed njih pred streljanjem zaklical po slovensko: »Najprej nas sodite, nato morda šele streljajte!« Vse te (bilo jih je približno 250-300) so v nedeljo, 13. maja, postrelili v Jevniku pri Sidolu. Domačini so jih morali znositi na kupe. Obložili so jih z butarami, polili z bencinom in zažgali. Te napol sežgane, razpadajoče žrtve so nato samo obsuli s prstjo. Za to delo so uporabili nemške ujetnike pa tudi prisilno mobilizirane okoličane (nekateri od teh so še živi). Iz barak ob postaji, kamor so dovažali vedno nove begunce, med njimi tudi Slovence, so v naslednjih treh dneh, vedno zgodaj zjutraj, vodili peš skozi Kamnik proti Kamniški Bistrici zastražene kolone zajetih Hrvatov z ženami, starci in otroki. Na Kopiščih so jih nato vse postrelili. V bivših nemških barakah ob postaji se je preostalih, že močno sestradanih zapornikov, začel polaščati velik obup. Upravičeno so slutili, kaj jih čaka. Stražarji so jih komaj še obvladovali in nekje med 18. in 20. majem Tedni množičnih usmrtitev so zaporniki na zahodni strani taborišča začeli lesti preko žične ograje. Poskušali so ubežati preko železniške proge in naprej v podgorske gozdove. Seveda so stražarji streljali nanje. Mnogo jih je končalo že na sami žični ograji, nekaj še naprej na begu in dvema naj bi bilo uspelo uiti. Šestim žrtvam tega pobega pripisujejo grob severozahodno od domačije pri Medvedu v Podgorju. Zahodno od podgorske cerkve so tam še trije skupinski grobovi. V teh naj bi bili pokopani ustaški oficirji iz taborišča ob postaji. Te so v tistih majskih in junijskih dneh oz. predvsem nočeh pobijali v podgorskih gmajnah. Na vseh teh štirih grobiščih v Podgorju stojijo od 1994. leta železni križi. Enaki so postavljeni tudi na grobiščih pri Sidolu, v nekdanji drevesnici na Kopiščih, v Kuharjevem borštu, Sveščevi jelši, v Smovcu in na Cuzakovem travniku. Streljanja ujetnikov iz taborišča ob železniški postaji so se nadaljevala nekako do konca maja. S kamioni so jih vozili v Kamniško Bistrico. Postrelili so jih v glavnem na Kopiščih in tam tudi pokopali. Za vse tam pokopane žrtve naj bi predhodno kopali množične grobove nemški ujetniki. Po nekih pripovedih pa so si morale žrtve izkopati grobove same, le za zasutje zadnje skupine so bili tja poleg vojakov JA prisilno privedeni tudi nekateri okoliški domačini. V dolini Kamniške Bistrice je za sedaj ugotovljenih 7 skupinskih grobišč. Od teh so štiri (eni trdijo, da jih je pet) zelo velika na Kopiščih, kjer naj bi bilo več tisoč žrtev. Eno grobišče je blizu Kraljevega hriba in dve severno, blizu glavne ceste pod Šimnovim plazom (tam naj bi bilo pokopanih tudi okrog 30 domobrancev). Poleg teh večjih grobišč naj bi bilo med grobišči ob samem zahodnem robu ceste pred nekdanjo drevesnico na Kopiščih in spodaj na bregu jugozahodneje ležečim največjim, okrog 25 m dolgim grobiščem, še štiri, pet manjših grobišč. Prej omenjeno največje, časovno na Kopiščih domnevno zadnje nastalo grobišče, je zasipalo takrat kar nekaj kamionov na to delo prisilno privedenih ljudi. Vsem je bila zaukazana stroga molčečnost o tem. Ne gre prezreti sporočil, da so bili v majskih in junijskih dneh tega leta, od Podgorja pa vse tja do Zej, na prenekateri kmetiji nastanjeni borci še ene brigade JA. Po pripovedih naj bi to bila črnogorska Proletarska brigada. Na kmetiji pri Anžku so imeli štab in sojenja. Tudi borci te brigade so takrat opravili vrsto usmrtitev. Žrtve so izbirali med t. i. nezanesljivimi iz lastnih vrst, dalje med zajetimi četniki, ustaši, bežečimi civilisti; pošiljali pa naj bi jim bili žrtve tudi iz zapriških barak. Tisti čas je v podgorskih gmajnah skoraj sleherno jutro odkrilo kakih 10 do 15 trupel, žrtev pobojev v pretekli noči. Podobni podatki so tudi iz Žej. Te žrtve je bilo seveda potrebno pokopati, kar je predvsem zadelo bližnje kmete. Tako so takrat tam nastala grobišča na Žurbijevi senožeti (v Podgorju) in na komend-sko-moščanskem območju v Kuharjevem borštu, Sveščevi jelši, Žmavcu ... V teh grobiščih je skupno okoli 500 žrtev. Nekaj pa jih je še, pravijo, v javnosti neodkritih. Eno takih je približno 100 metrov od muzeja na Zapricah na zahodni strani ob sedanji drevesnici. Tu so streljali in zakopavali zapornike v letu 1946. Število ubitih ni znano. Ti množični poboji so trajali nekako do konca maja, srede junija. Vedo pa povedati, da so se usmrtitve dogajale še tudi kasneje, vendar v manjšem obsegu (vse v leto 1946). Glavna značilnost vseh naštetih usmrtitev je prav gotovo ta, da so bile, vsaj velika večina, izvršene že v formalnem miru, torej ne v vojnem stanju. Storjene so bile brez pravih sojenj. Med morebitnimi vojnimi zločinci je bila pomorjena množica nedolžnih ljudi, tudi žena in otrok. Vsi ti so bežali, ker so se bali komunizma oz. niso želeli živeti v njem. Kdo konkretno so izvajali prej omenjene poboje? Vse pripovedi kažejo na to, da predvsem borci slovenske 15. brigade XV divizije JA in borci črnogorske proletarske brigade. Marsikje pa je bila prisotna »pomoč« domačinov, npr. pri Sidolu in na Kopiščih... Vsi ti našteti so prav gotovo morali za vse to početje dobiti ukaze. Druga pomembna značilnost teh pobojev pa je tajnost, v kateri je takratna oblast opravljala to zločinsko delo. Spričo množičnosti usmrtitev teh dejanj pred ljudmi seveda ni bilo mogoče povsem prikriti. Večina prebivalstva je bila ob teh pomorih šokirana in prestrašena. Ker je človek takrat lahko kaj hitro izgubil življenje in ker je veljalo pri oblasti načelo »kdor ni z nami, je proti nam«, so se ljudje, še posebej glede teh reči, zavili v molk. Ta je trajal ne samo nekaj naslednjih, zelo represivnih let, temveč še tudi desetletja kasneje, celo obdobje komunističnega enoumja, vse do leta 1990. Občinska komisija za raziskavo množičnih pobojev je v preteklih letih sicer odkrila o tej moriji marsikaj. Kot vem, pa ji ni uspelo najti niti enega pisnega dokumenta ali seznama teh žrtev. Zelo malo verjetno je, da bi o tako obsežnih akcijah ne obstajala nikakršna dokumentacija. Preostaja torej samo zelo verjetna domneva, da je krivcem teh pobojev uspelo to dokumentacijo dobro skriti v bojazni, da ne bi ušli zasluženi kazni ali pa vsaj moralni obsodbi. Usodi dveh županov V prvih povojnih mesecih smo imeli v Sloveniji, tako kot po vsej Jugoslaviji, začasno, pretežno od komunistov obvladovano, samooklicano oblast. Glede na pravila o demokraciji pa tudi po sprejeti ustanovni listini OZN smo bili dolžni čimprej speljati demokratične volitve, in to najprej na lokalni in nato še na državni ravni. Komunistična partija Slovenije si je prizadevala storiti vse, da bi se bližnje avgustovske lokalne volitve iztekle zanjo čimbolj ugodno, zmagovito. Tudi zato je nova oblast takoj po vojni začela oz. nadaljevala z onemogočanjem vseh možnih političnih nasprotnikov. Med vojno se je to dogajalo pretežno s fizičnimi likvidacijami. Te so se nadaljevale tudi po vojni, vendar večinoma, vsaj formalno, sodno podprte. Še več pa je bilo onemogočenih možnih političnih nasprotnikov z drugačnimi kaznimi, kot npr. z zapornimi, odvzemom državljanskih in s tem tudi volilnih pravic, odvzemom premoženja, javnimi diskvalifikacijami ipd. Takratna tovrstna sojenja so opravljali v veliki večini le tisti sodni organi, ki so bili novemu komunističnemu režimu naklonjeni. Iz tega časa sta še posebej zanimiva dva primera: tragediji dveh bivših kamniških županov. Anton Stergar, trgovec z mešanim blagom na Šutni 45, je bil do svojega 60. leta oz. do lokalnih volitev leta 1938 kamniški župan. Bil je iz vrst krščanskih demokratov kot tudi njegov naslednik Nande Novak (župan do prihoda Nemcev aprila 1941). Med vojno je tudi Stergar gmotno podpiral partizane in se je zato znašel na tistem znanem spisku kamniških podpornikov partizanov. Ta spisek naj bi bili, kot se je takrat na splošno govorilo po Kamniku, Nemcem namerno izdali nekateri iz partizanskih vrst. Tako naj bi se bila uresničila zamisel samega vrha komunistične partije: znebiti se vseh potencialnih nasprotnikov načrtovane povojne oblasti, diktature proletariata, znebiti se torej premožnejših ljudi, intelektualcev, gmotno dobro stoječih meščanov, skratka »izkoriščevalcev delovnega ljudstva«, kot so jih etiketirali komunisti. Seveda so leta 1943 Nemci zaprli v Begunje tudi Stergarja. Januarja 1944 naj bi bil tudi on, skupaj z ostalimi kamniškimi domoljubi, ustreljen kot talec. Z velikimi napori nekega njegovega nemškega sorodstva pa je bil pomiloščen. Skupaj s še nekaterimi drugimi srečneži (v glavnem so bile to ženske) je bil nato izpuščen. Vendar mu dolgo življenje ni bilo usojeno. V prvih dneh po vojni je g. Stergar obiskal takratne oblasti v Kamniku. Tam je dobronamerno, kot nekdanji župan, torej kot poznavalec vodenja občinske uprave, ponudil svojo pomoč. Kmalu nato, 20. maja 1945, pa je bil Stergar, šel naj bi bil na sprehod, ustreljen na Žalah, kot je zapisano v mrliški knjigi kamniške župnije. Star je bil dobrih 67 let. Tudi sam sem bil med množico na njegovem pogrebu 22. maja in med ljudmi se je takrat govorilo, da so njegovi ustrelitvi botrovali komunisti. Zanj naj bi bilo usodno to, da je ponudil svoje sodelovanje na občini oz. tudi, ker se je 1944. leta »izmaknil« šentviški eksekuciji. Dejstvo je, da o tem umoru v javnosti nikoli ni bilo zaslediti kake uradne izjave ali poročila. Tudi o kakšni sodni preiskavi ni bilo nobenih sporočil. Ob toliko usmrtitvah so bili takrat ljudje na Kamniškem, razumljivo, dokaj prestrašeni, Stergarjev odrasli sin Lado pa si je, po pripovedih, le upal na glas obtožiti namernega umora takratni vrh lokalne oblasti. Ni mi znano, da bi bil dobil na te obtožbe kdaj kak formalni odgovor, kaj šele kakršnokoli zadoščenje. Drugi takprimer predstavlja usoda dotakratnega (do 9. maja 1945) kamniškega župana Hermana Rehbacha. Čeprav nemške krvi, je bil baron Rehbach domačin, brezhibno slovensko govoreči Kamničan. Resda je kot medvojni župan sodeloval z okupatorjem, vendar pa je tudi res, da je v tem času na vsakem koraku, če je le mogel, pomagal našim, slovenskim občanom. S tem, da je zadržal oz. prikril vrsto naznanitev naših ljudi okupatorju ali jih pravočasno opozoril na nevarnost aretacije, je mnoge rešil pred zaporom ali celo smrtjo. Gasilci so, ob razpadu Nemčije, pravzaprav na njegovo pobudo odšli iskat partizane. Te je tudi z ostalimi mnogimi Kamničani zelo lepo sprejel in v naslednjih dneh so partizanske oblasti z njim sodelovale - celo zelo prijateljsko. Zaradi vsega tega so mnogi Kamničani takrat celo želeli, da bi bil Rehbach županoval tudi naprej. Obrnilo pa se je čisto drugače. Kakih štirinajst dni po koncu vojne ga je nova oblast že aretirala. Nekaj časa je bil zaprt v bivši sokolski baraki v parku pred smodnišnico. Kasneje je bil prepeljan v ljubljanske zapore. V Ljubljani je bil nato postavljen pred ljudsko sodišče in zaradi sodelovanja z okupatorjem obsojen na smrt. To je mnoge Kamničane tako pretreslo, da so kar po treh linijah pričeli zbirati podpise pod prošnjo oblastem, da ga oprostijo ali sodbo vsaj omilijo. Sodnike so te prošnje le prepričale, da ne gre za vojnega zločinca in so sodbo spremenili v 20-letni zapor. Še pred tem pa je sodnik na obravnavi izrazil veliko začudenje, ker se Rehbach niti z besedo ni skušal postaviti v svoj bran. Seveda je bilo Rehbachu odvzeto vse premoženje, to je zapriška graščina s celim posestvom. Njegova žena Liza in družina pa se je morala iz graščine izseliti. K sebi jih je v eno sobo vzel živino-zdravnik dr. Ravtar (v malo graščino nad kolodvorom v mestu). Rehbach je nato v zaporih v Ljubljani, Mariboru, Skofji Loki in Novem mestu ob prisilnem delu pretrpel 9 let. Njegova žena se je zaposlila kot delavka v Keramiki na Grabnu, kjer se je po izpustitvi kot uradnik zaposlil tudi on. Še pred prezgodnjo smrtjo žene, ki je bila sicer po rodu iz premožne plemiške dunajske družine Schneid, se je odselil na Dunaj, kjer je tudi umrl. Pokopan je v družinski grobnici v Gloggnitzu pod Semmeringom (okoli 70 km jugozahodno od Dunaja). Oba opisana župana sta bila v času svojega županovanja med ljudmi zelo priljubljena in za občino tudi uspešna. Morda bi bil imel nekoliko starejši Stergar na takratnih svobodnih volitvah manj uspeha. Čisto drugače pa bi se lahko »odrezal« takrat 37-letni Rehbach. Ta ne samo, da ni imel krvavih rok in je ljudem veliko pomagal, pač pa je bil kljub gospodarsko težkim medvojnim razmeram v Kamniku tudi na tem področju zelo uspešen župan. V Kamniku so pod njegovim mandatom zgradili prvo pravo, še danes delujočo kanalizacijo, asfaltirali do takrat še vse makadamske, mestne ulice, razširili ozek cestni prehod z delnim podrtjem Albrechtove hiše (hiše, ki se na severni strani dotika restavracije Kenda), dokončali gradnjo osnovne šole (sedaj OŠ T. Brejca) in sedanji samski dom na Cankarjevi ulici, povsem obnovili staro kinodvorano (sedaj pokrita tržnica) in skoro v celoti obnovili takrat največjo kamniško dvorano (250 sedežev z odrom) s kavarno in tujsko-prometno pisarno, zgradbo, ki je stala pred nekdanjo Kočnino delikateso na Glavnem trgu. Ta zgradba je bila do vojne katoliški Kamniški dom (predelan in obnovljen 1903), ki ga je kmalu po vojni nova komunistična lokalna oblast, kljub protestom domačinov, podrla do tal. Argument za rušitev, vendar od komunistov nikdar javno izrečen, je bil predvsem ta, »da se zbriše spomin na klerikalce.« Grobišče v Smovcu Iz Žej gremo po cesti proti Vodicam, 550 metrov od kapelice v Žejah zavijemo na levo na poljsko pot, po kateri gremo 550 metrov do grobišča v gozdu, ki je označeno s križem. 340,48 37,38 337,86 33990 33878 3 38.0 33441 336,30 3 38 0 -<339 10 KUHARJEV 332 1' 333,41 34170 331,48 <^•333,61 1 73-4 331 87 331 28 333,01 Moste Komclndi 333,77 £331,50 ,329 14 .329,24 Grobišče v Kuharjevem borštu Iz Most gremo po cesti proti Brniku in 350 metrov od križišča v Mostah zavijemo v levo na poljsko pot. Po približno 350 metrih pridemo do grobišča, ki je označeno s križem. Grobišče v Sveščevi jelši Cesta Moste-Brnik. Od križišča, kjer se cesta odcepi na desno proti novemu naselju v Komendi, gremo še 100 metrov in zavijemo na levo na poljsko pot. Po njej gremo približno 950 metrov in pridemo do grobišča v gozdu, ki je označeno s križem. / t Grobišča v Podgorju ® Cesta Kamnik-Križ. Zavijemo na desno in gremo proti cerkvi v Podgorju. Pod cerkvijo zavijemo na desno in pridemo do Medvedove kmetije. Po kratki poti skozi gozd (200 metrov) pridemo do grobišča, ki je označeno s križem. (D(D® Vrnemo se na prejšnjo pot in gremo mimo podgorske cerkve do vodovodnega rezervoarja. Pri njem je s križem označeno grobišče ®. Pod rezervoarjem gremo po gozdni poti navzgor in po desetih minutah pridemo do razcepa poti, kjer zavijemo v desno navzdol in po 50 metrih pridemo do grobišča, ki je označeno s križem ®. Od tu se vrnemo do razcepa in gremo rahlo navzgor po stezi in po dveh minutah pridemo do grobišča na vrhu hriba, ki je označeno s križem ®. Grobišče na Cuzakovem travniku - Bakovnik Na Bakovniku z Ljubljanske ceste zavijemo proti tovarni Svit (Trival) in gremo mimo tovarniškega vratarja do industrijskega kanala, kjer je grobišče, označeno s križem. '486,0 Grobišče Jevnik pri vasi Sidol V Smartnem zavijemo proti Pšajnoviei in po 700 metrih pridemo do grobišča ob cesti, ki je označeno s križem. J- 500,! Grobišča v Kamniški Bistrici Grobišče Macesnovec (D je ob cesti Stahovica-Kamniška Bistrica približno 900 metrov pred spodnjo postajo žičnice. Grobišče je dobro vidna gomila, a ni označeno. Nad tem grobiščem v Šimnovem plazu ob stari cesti je drugo grobišče (D, ki tudi ni označeno. Ob cesti na Kraljev hrib, nasproti garaže, je grobišče (D, ki ni označeno. Grobišči ® © sta na Kopiščih (v drevesnici). Grobišče ® je označeno s križem. Nasproti grobišč v drevesnici, čez glavno cesto, je grobišče ©, ki ni označeno. Globlje v gozdu, v Dolskem placu, je grobišče ki ni označeno. Alojzij Žibert PRISILNO MOBILIZIRANI V NEMŠKO VOJSKO Uvod Druga svetovna vojna ima več resnic. Eni so jo dobrih 45 let pisali po svoje, drugi so bili ta čas tiho. Šele ob »slovenski pomladi« so izpod strogo varovane preproge molčečnosti in enostranskega črno-belega slikanja vojnih in povojnih dogodkov začela vreti na dan tudi pričevanja ostalih. Nova spoznanja pa so naenkrat precej popačila sliko o dobrih in slabih Slovencih, o zavednih in nezavednih, o poštenih in nepoštenih, o tistih, ki so bili pripravljeni bojevati se za domovino, in onih drugih. Neprecenljiva je škoda in zelo je bilo neodgovorno, da se je zgodovina nemške okupacije Slovenije še desetletja po končani vojni prikazovala enostransko in le črno-belo. Skrajni čas je, da se po 53 letih osvetli tudi ta del, dokler so med nami še žive priče in ljudje, ki so preživljali vojno in tegobe povojnih let na svojih hrbtih. V trenutku, ko so se nemške čete zbirale v Bolgariji za napad na Grčijo, sta Dragiša Cvetkovič in Cincar Markovič na Hitlerjev poziv in ob prisotnosti zunanjih ministrov Nemčije in Italije ter japonskega poslanika v Berlinu podpisala ob običajni ceremoniji v palači Belvedere pakt o pristopu k osi BERLIN-RIM-TOKIO. Domov sta se vrnila 26. marca 1941 zjutraj. Takrat pa so pučisti že sprejeli sklep, da se izvede puč. Ob zasedbi radijske postaje 27. marca 1941 je Kosič narekoval po radiu sporočilo: »27. marca 1941 je njegovo veličanstvo kralj Peter II. odločil, da s pomočjo vojske prevzame oblast v svoje roke. Namestništvo in vlada sta dala ostavko. Vojska stoji odločno ob kralju. Sestava nove vlade je zaupana generalu Dušanu Simoviču. V deželi vladata red in mir.« Z nastopom kralja je bil razveljavljen nenapadalni pakt, ki ga je podpisala Cvetkovičeva vlada. Zaukazana je bila splošna mobilizacija. Med ljudmi je zavladala panika. V jutranjih urah dne 6. aprila 1941 so se zbrali zastopniki nemškega in inozemskega tiska v Berlinu na zunanjem ministrstvu. Nemški zunanji minister von Ribbentrop je vstopil v polno dvorano in rekel med drugim: »Nemška vojska koraka od danes zjutraj...« Trhla stavba stare Jugoslavije je hitro razpadla. 10. aprila 1941 je bila vojska že povsod v razsulu. Vonj sveže krvi in smrad vžganega smodnika sta napolnjevala ozračje. To je bilo ravno na cvetno nedeljo, ki pa je postajala veliki petek. Verniki so odhajali iz cerkva z butaricami, duhovniki so na prižnicah brali pasijon - opis trpljenja našega gospoda Jezusa Kristusa. Kako pomenljivi so bili stavki iz teh beril: »Glejte, prišla je ura, ko je Sin človekov izdan v roke sovražnikov...« Dva dni potem, ko je nemška vojska uradno zasedla Gorenjsko, Koroško in Mežiško dolino, to je 14. 4. 1941, je Hitler odvzel upravo vojaškemu poveljniku na Gorenjskem in jo prenesel na Franca Kutschera, vodjo novoustanovljenega urada Chef der Zivilverwaltung, s posebnimi pooblastili. Načelnik civilne uprave je ukinil vso jugoslovansko zakonodajo in s posebnimi odredbami uvajal veljavnost nemške zakonodaje na zasedenih ozemljih: - Odredbo o odpravi občin, - Odredbo o upravni razdelitvi, Zasedba - Odredbo o veljavnosti marke in ukinitvi dinarskega plačilnega sredstva, - Odredbo o uvedbi vojaškega prava, - Obvestilo o naborih za vojaško in državno delovno službo na Gorenjskem (najprej letnika 1923, 1924, kasneje letniki 1920, 21, 22, 25 in nato letniki 1917,18, 19). Kutschera je 30. aprila 1941 govoril na velikem zborovanju na Glavnem trgu (Adolf Hitler Platz) v Kranju in obljubljal, da bo Gorenjska priključena Reichu in bo ostala za večno nemška (Oberkrain wird ewig deutsch bleiben). Začelo se je ponemčevanje priimkov in krajevnih imen (Gorenjska - Oberkrain, Jesenice - Assling, Kranj -Krainburg, Primskovo-Falkendorf, Kamnik-Stein, Kamniške planine-Steiner Alpe, Moravče - Moraiitsch, Vodice - Woditz, Motnik - Mouttnig, Obertuchein, Tersain ...). Slovencem je bil prepovedan vstop v gostinske in druge lokale. Za prehrambene artikle, higienske pripomočke in drugo so bile uvedene posebne nakaznice, s katerimi je bilo normirano, koliko sme kdo dobiti. Začelo se je preseljevanje profesorjev, učiteljev, duhovnikov in druge inteligence. Obstajal je načrt: iztrebiti najprej inteligenco, nato pa vse tiste, ki imajo kaj vpliva na ljudstvo. Urad načelnika civilne uprave za Gorenjsko je bil do 16. 12. 1941 kot poseben urad na Bledu. 16. 12. 1941 je bil Franc Kutschera odstavljen, za načelnika civilne uprave je bil določen dr. Fridrich Rainer, ki je takoj prenesel sedež urada načelnika civilne uprave v Celovec. Tam je obstajal vse do 8. 5. 1945. Upravni sedeži političnih komisarjev, ki so načelovali upravnim enotam, pa so bili v Radovljici, Kranju, Škofji Loki, Kamniku in Litiji. Politični komisarji so že pred zakonsko uvedbo vojaške dolžnosti prisilno rekrutirali moške prebivalce okupiranega ozemlja na Gorenjskem v pomožno policijsko službo, in sicer v Wehrmanschaft, Hilfspolizei, Ortschutz in podobno. Na Gorenjskem je bilo življenje v mestih ali na podeželju polno strahu. Ljudje so se bali Nemcev, bali pa so se tudi partizanov, gošarjev, kakor so jih imenovali. Eni so selili, zapirali in streljali talce, drugi so jemali živež, pobirali obleko, zahtevali poročila, mobilizirali v gozd, ne glede na to, kakšno bo maščevanje Nemcev nad sorodniki. Vojna se je neusmiljeno nadaljevala. 22. junija 1941 je nemški zunanji minister von Ribbentrop v svoji delovni sobi pričakal sovjetskega veleposlanika Dekanozova in mu sporočil, da je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Podelitev državljanstva Uradni list šefa civilne uprave je 21. marca 1942 prinesel odlok o podelitvi državljanstva. V 2. členu pravi, da dobe nekdanji jugoslovanski državljani in drugi, ki so bili 14. aprila 1941 na osvobojenih področjih Spodnje Štajerske, Koroške in Kranjske, nemško državljanstvo na preklic. Odlok je bil izdan v Berlinu 14. oktobra 1941 in so ga podpisali predsednik ministrskega sveta in obrambe maršal Goring, generalni pooblaščenec za državno upravo Frick in minister ter vodja državne pisarne dr. Lammers. Nacisti so »osvobojene« Gorenjce določili za vredne nemškega orožja. V uradnem listu šefa civilne uprave na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske sta 20. julija 1942 izšli 7. julija izdani uredbi o vpeljavi zakonodaje o delovni službi (Arbeitsdienstrecht) in vojaškega zakona (Wehrrecht) na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske (za Spodnjo Štajersko 24. marca 1942). Šef civilne uprave za Gorenjsko dr. Rainer (Gauleiter in Reichstadthalter) je 27. septembra 1942 objavil na Glavnem trgu v Kranju Proklamacijo, v kateri poleg ostalega govori, da je preseljevanje v glavnem končano in da bo Gorenjce priključil k Veliki Nemčiji. Dr. Rainer nadaljuje: »Kot pripadniki nemškega rajha so Gorenjci dolžni zvestobo fuhrerju in rajhu, poslušnost postavljenim organom, opravljanje državne delovne službe (Reichsarbeitsdienst), odslužitev kadrovskega rob (Wehrpflicht) in spoštovanje zakonov in odredb ... Tisti, ki bodo kršili te dolžnosti, bodo sami in tudi njihove družine, somišljeniki in sodelavci odstranjeni iz te dežele, izgubili bodo celotno premoženje ali pa celo tudi življenje...« Nabori in izbori Blagoslov Rainerjevega razglasa je kmalu prizadel skoraj vsako gorenjsko družino, predvsem pa mlade, ki so morali na vojaške nabore. V uradnem listu so razglasili vpis mož v vojaške registre: Datum popisa: Klicani letniki na vpis: 20.10.-31.10.1942 1923,1924 30.11.-19.12.1942 1920,21,22,25 01. 02.-27. 02.1943 1916,17,18,19 prva pol. 1943 1926 01.12.-20.12. 1943 1927 Na nabor, ki je sledil kmalu za popisom, so bili klicani vsi moški pripadniki nemške države (vključno oni do preklica) posameznih letnikov. Vojaški obvezniki v zasedenih slovenskih pokrajinah pod nemško okupacijsko oblastjo Vojaška obveznost je veljala za stalne nemške državljane in nemške državljane na preklic. Med stalne nemške državljane so sodili Nemci, dotedanji člani nemške kulturne zveze, nato stalni člani Štajerske domovinske zveze in Koroške ljudske zveze. Nemški državljani pa so bili Slovenci, ki so jih imeli nacisti za tako imenovane Vende ali Vindišarje, ali začasni člani Štajerske domovinske zveze in Koroške ljudske zveze. Z vojaško obveznostjo je bila tesno povezana nekajmesečna uniformirana državna delovna služba (Reichsarbeitsdienst ali s kratico RAD). Obveznost za državno delovno službo je bila med 18. in 25. letom starosti. Nabori za državno delovno službo in vojsko so bili istočasni. V zasedenih slovenskih pokrajinah so morali za vojsko sposobni mladeniči od vključno letnika 1923 dalje najprej v nekajmesečno uniformirano državno delovno službo in šele nato v nemško vojsko. Ostali vpoklicani letniki so bili zajeti direktno samo za vojsko. Nemci so mobilizacijo Gorenjcev oprli na razglasitev državljanstva na preklic od septembra 1942. Pojem državljanstva pa je bil zelo raztegljiv. Tako so npr. julija 1943 fantom letnika 1926 trdili, ker so vztrajali, da niso člani Koroške ljudske zveze (Karntner Volksbund) in torej ne sodijo na nabor, da je dovolj, če so starši člani te zveze, pa so s tem tudi otroci državljani in tako zreli za nabor. Nemci so v propagandne namene izdajali vrsto lepakov, brošur, knjig in časopisov. Najbolj razširjen je bil Karavvanken Bote (Karavanški sel). Vsega je izšlo 354 številk. Dobivala ga je vsaka hiša. Kmetje so dobivali še Kmetijski list - slovensko prilogo k tedniku deželnega kmetijskega urada -Landesbauernschaft Karnten. Izhajal je tudi ilustrirani list Naša domovina v slikah, Stenski časopis (Wandzeitung) in še vrsto drugih. Prvi nabori so bili konec leta 1942. Po vsej Gorenjski so bili nalepljeni posebni lepaki RAZGLAS O NABORU IN IZBORU letnikov 1923 in 1924 v okraju Kranj, Kamnik itd. Vsak nabornik je dobil POZIV K NABORU (Musterungs und Gestellungsaufruf). Na pozivu je npr. v občini Kamnik pisalo: Po vojnem zakonu z dne 21. maja 1935 (RGBI. T.I. S. 609) in po zakonu o državni delovni službi z dne 26. junija (RGBI. T.I. S.769) se pozivate k naboru letnika 1923 in 1924. Vojni obvezniki občine.............morajo priti k pregledu dne..........ob .... uri v............................... Obveznik mora prinesti s seboj osebne listine: rojstni list, domovinski list, osebno izkaznico (Kennkarte), šolska spričevala (vajeniški ali pomočniški list), delavsko knjižico (Arbeitsbuch) itd. Vse predloge za oprostitev od vojaške službe je pravočasno, še pred naborom, vložiti pri okrajnem policijskem oblastvu. Kdor predvidoma vsled odsotnosti na dan nabora ne more priti k pregledu, mora še pred dnem nabora pismeno naznaniti okrajnemu policijskemu oblastvu trajanje in vzrok odsotnosti. Kdor ne pride k pregledu, bo kaznovan po zakonskih predpisih. Kamnik (Stein), dne 11. nov. 1942. Der Landrat (dežel, svetnik) gez. DR. DOUJAK, e.h. Prisilna mobilizacija za državno delovno službo in vojsko se je začela v letu 1942. Najprej je za državno delovno službo zajela na Gorenjskem letnika 1923 in 1924. Na Spodnjem Štajerskem je bil letnik 1923 vpoklican v vojsko sredi julija 1942, v Mežiški dolini sredi januarja 1943. Nabori na Gorenjskem: 1942. 2. in 3. 12.: za državno delovno službo: letnika 1923 in 1924 (vpoklic 11. in 12. 1. 1943) 1943 1. 2.: za državno delovno službo: letnik 1925 (vpoklic 18. in 19. 2. 1943) 2. 2. in 3. 2.: za vojsko: letniki 1920,1921 in 1922 (vpoklic marca 1943) 6. 5. in 7. 5.: za vojsko: letniki 1916,1917,1918 in 1919 ter zamudniki (vpoklic še isti mesec) Druga polovica leta 1943 - vpoklic za 6 mesecev v RAD 29. 7. do 2. 8. 1943 in v Wehrmacht 16. 2.1944 1944.: zamudniki in nekateri letnika 1927 S kamniškega področja so bili mobilizirani - letniki 1916 do 1926 okrog 320 fantov Z domžalskega okrog 150 fantov Z litijskega okrog 85 fantov. Podatki o nabornikih oziroma mobilizirancih so le približni iz prijav po letu 1991. Na zgoraj navedene številke smemo prišteti najmanj še 10 % tistih, ki niso zajeti v prijavah, nekateri, ki so kasneje pobegnili iz nemške vojske v partizane ali k zavezniškim silam, pa se sedaj niso hoteli prijaviti, da bi se kakorkoli omadeževali, drugi zopet iz drugačnih razlogov, zopet drugi, ker so prestopili v domobranske vrste in so izginili ali pa se niso vrnili v domovino. Uradno so na razpolago dokaj nasprotujoči si podatki, kajti verodostojni arhivski material ni dostopen, čeprav je jugoslovanska vojska po zasedbi in umiku okupatorjev zasegla vse nemške arhive, med drugimi tudi XVIII. vojnega okrožja v Mariboru, Celju in Kranju. Po vojski so zbirali upravni organi in organizacija Osvobodilne fronte tudi natančne podatke glede izračuna vojne škode, opravili pa so še tri popise o mobilizirancih. Rezultati teh popisov, zadnjega je leta 1953 opravljala organizacija Rdečega križa, so ostali v strogi tajnosti in tudi rezultati popisov niso bili nikjer javno objavljeni. Konec decembra leta 1942 so vsi »sposobni« dobili od občine posebno pismo pod naslovom »Odredbe« in »Točno izvršiti, točno prečitati«. V pismu so bile v treh točkah naštete obveznosti, ki jih je potrebno opraviti in kaj vse je treba ob vpoklicu vzeti s seboj, med drugim celo »štiridelno jedilno orodje«! Pri tej prvi skupini (letnik 1923-1924) je bilo na koncu pozivnega lista »Odredbe« napisano: »Dne 11.1.1943 ob 17. uri morate priti na zbirališče Kavarna v Kamniku, od koder boste odšli skupno na železniško postajo.« Slovo od doma je bilo silno težko, posebno od staršev, bratov, sester, dekleta, pa tudi od živine in vsakega kotička doma posebej. V spremstvu ožjih domačih so fantje prihajali v zbirni center, tam pa so jih sprejeli oboroženi stražarji in domači so morali odstopiti. Tu je bilo natančno ugotavljanje navzočnosti, kar večkratno preštevanje in klicanje imen. Potem pa se je kolona fantov z oboroženimi stražarji in pripadniki uniformirane enote RAD s kovčki v rokah (ti so morali biti leseni, v predpisanih merah in z okovanimi robovi in žabico za zaklepanje) napotila proti železniški postaji. Ta trenutek slovesa je bil še posebno težak, saj Nemci niso dovolili niti toliko, da bi segli poslednjič v roke svojim domačim. Bili so kakor naropano blago, kjer so roparji v strahu, da ga lastniki ne bi vzeli nazaj. Sledilo je ponovno klicanje po imenih in vstopanje v vagone vlaka. Ko pa je vlak potegnil v smeri Črnuče, Šentvid, Kranj, Jesenice, je zadonela kot iz enega grla pesem: »Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj ...« Veliko teh mladih fantov se je takrat za vedno poslavljalo od tega »raja pod Triglavom«. Njihova trupla počivajo neznano kje širom po Evropi in tudi zunaj nje. Na Jesenicah so vlaku pripravili sprejem. Igrala je godba na pihala. Okoliške hiše so bile okrašene z zastavami s kljukastim križem. Tudi tu so vstopali mobilizirana Naenkrat se je na začetku vlakovne kompozicije zaslišalo vpitje in kletve. Šele kasneje smo v vlaku izvedeli, da so domači nemškutarji na lokomotivo pritrdili napis: »Oberkrainische Freiwilige« (Gorenjski prostovoljci). Sporno tablo so morali takoj odstraniti. Državno delovno službo (RAD) so Gorenjci služili v krajih kot: Saalfelden - Kehlbach pod Gross-glocknerjem, Leibnitz, Laa a. d. Taya, Lustenau, Badgastein, St. Peter am Kammersberg, Schladming, Salzburg, Felsendorf, Lengries, Innsbruck, Gmiind itd. Taborišča RAD - pretežno barake, ki so bile skoraj na las podobno postavljene in urejene. Možje in tudi oficirji delovne službe so imeli posebne uniforme. Na kapi so imeli kovinski znak lopate, na levem rokavu suknjiča je bil prav tako našit znak lopate in številka enote. Orožje so imeli le oficirji, ostali pripadniki enote so imeli kot simbol za orožje lopato. To je bilo potrebno čistiti in negovati kot puško. Glavni namen delovne službe je bil učenje reda, uvajanje najstrožje discipline, urjenje različnih vojaških spretnosti od straže, ročne obrambe, nudenje prve pomoči, pozdravljanje, korakanje, utrjevanje telesa s hojo, dolgim čepenjem, korakanjem, prenašanjem žeje, težkih tovorov in še in še. Delovna služba (RAD) Urile pa so se tudi druge veščine: šivanje obleke, gumbov, krpanje nogavic, pranje obleke, negovanje nohtov, čiščenje prostora, strežba pri mizi in pa seveda - učenje jezika. Ze na naboru v Kamniku, Kranju itn. je imel nemški oficir na skupnem zboru priložnostni nagovor, kjer je nabornikom govoril o časti, ki jo imajo, da bodo lahko služili v slavni nemški armadi. Povedal je tudi, da bodo vsi danes potrjeni v kratkem dobili pozivnice za služenje v državni delovni službi (RAD - Reichsarbeitsdienst). Posebno je poudarjal, naj se vsi pozvani pozivu zanesljivo, točno in disciplinirano odzovejo. Vsak, ki se bo izmikal ali celo pobegnil v gozdove, je avtomatično obsojen na smrt. Ta kazen zadene tudi vse svojce in tiste, ki bi vedeli za to ali pri pobegu kakorkoli pomagali. Premoženje kaznovanih bo zapadlo v korist države. V barakah je bila komaj polovica Slovencev, ostali so bili Nemci oz. bivši Avstrijci. Nemci so Slovence neprestano obmetavali z izrazi, ki so pri njih vsakodnevne kletvice, npr.: Verfluchtes Schwein, Verfluchter Hund, Leckt mich am Ar... (prokleta svinja, prokleti pes, liži me v...), toda tudi Slovenci nismo skrivali svojega besednega zaklada: osel, vol zabiti, prokleta k..., hudič naj te vzame, mater ti... Prav zaradi teh kletvic in dosledne razlage besed je pogosto prihajalo do prepirov in neredko tudi do pretepa, da so morali posredovati predpostavljeni. Neredko je bilo od predpostavljenih tudi slišati: Verfluchte Schlawaken (prokleti Slovani, ki jih je treba čimprej pokončati). Bližal se je konec delovne službe (RAD). Za konec in pred odhodom k vojakom je pripadal dopust. Prva skupina, fantje iz Algaua, Tirolov in od drugod je dobila 11. aprila 1943 odpustnice in vozne karte za dopust, Slovenci pa smo tudi dobili civilne obleke in se preoblekli. Naročeno nam je bilo, naj počakamo, ker bomo dobili skupinsko vozno karto do Kranja. Slovo z odhajajočimi je bilo prisrčno, mnogi so si izmenjavali naslove, da si bodo pisali, ko bodo prišli v vojsko, vsi pa smo si želeli lep dopust med domačimi, dobro okrevanje in skorajšnje srečanje po končani vojni. Naslednji dan pa so prišli v barake taborišča RAD oboroženi oficirji (arbeitsfiihrerji), kar sicer ni bil običaj. Na zboru, bili smo v civilnih oblekah, pa so nam sporočili, da se bomo sedaj poslovili. Prišel je tudi vrhovni komandant taborišča, Stabsarbeitsftihrer. Ta nam je objavil, da je Oberkrain (Gorenjska) Partizannengebiet (partizansko ozemlje), zato zaradi varnosti ne smemo domov, pač pa je za nas določen takojšen odhod v vojsko - Wehrmacht. Za vse nas je bilo to strahovito razočaranje in neredkim so pritekle solze. S tem so odpadli vsi upi, da bi se fantje srečali s svojimi domačimi in pa tudi, da bi nekako drugače usmerili svojo življenjsko pot. Dovolili so nam pot do telefona, da smo lahko, če je bila možnost, obvestili domače. Nekateri starši so se še isti dan odpravili na pot in naslednje jutro so že bili pod Grossglocknerjem. Snidenje je trajalo komaj dobro uro, toliko, da smo si izmenjali nekaj besed. K vojakom Po opravljenih naborih so bili na Gorenjskem vpoklicani v Wehrmacht letniki 1916,17,18,19,20, 21, 22 in pa nekateri iz letnika 1927. Od RAD - državne delovne službe - pa so odhajali letniki 1923, 24 in letnika 1925 ter 1926. Nastanili so jih po različnih kasarnah in mestih, kot so Ingolstadt, Salzburg, Augsburg itd. Takoj prvi dan po prihodu v Wehrmacht so civilne obleke zamenjali za uniforme po posameznih rodovih vojske, pretežno za zelene uniforme nemške vojaške pešadije. Dobili so tudi vso drugo opremo in pribor in pa spoznavno značko - svetinjico (Erkennungsmarke). Ta je morala biti neločljivo z vsakim vojakom, najsi bo podnevi in ponoči, celo ob kopanju ali umivanju obešena na vrvici okrog vratu. Služila je za identifikacijo ob eventualni smrti ali težki poškodbi. Takrat so tablico, na kateri je bilo vgraviranih nekaj podatkov, prelomili. Polovico tablice so zagrebli s pokojnikovim truplom, drugo polovico pa oddali štabu, ta pa centralni vojni evidenci v Berlin. Na osnovi teh podatkov je še sedaj, 53 let po končani vojni, mogoče dobiti za mobilizirance njihove rojstne in družinske podatke, služenje vojske itd. Komaj nekaj dni po preobleki v vojaško uniformo, predstavitvi predpostavljenih, seznanjanju s hišnim redom, pravili, navodili in kaznimi, se je že začelo vežbanje na poligonih. Dobrih deset dni po prihodu so bili novinci neko jutro opozorjeni, da bo še isti dan prisega. Komandirji, starejši vojaki in vse drugo osebje je bilo silno nervozno, straže so bile močno okrepljene in zaostrena disciplina. Na dvorišču kasarne je bil zbor. Vojaki so stali v položaju »mirno«, ko je za govorniški oder stopil general in spregovoril: »Vojaki, podčastniki in častniki! Danes doživljamo čudne stvari...«in nadaljeval: »Veste, da greste morda v smrt... Toda smrt je za vsakega človeka neizbežna. Smrt nemškega vojaka, ki pade na polju slave in časti, pa je sladka in slavna. On ve, zakaj je padel, in taka smrt je tisočkrat poplačana. Star pregovor pravi, da so med vojno nebeška vrata na stežaj odprta. Na bojnem polju se odpuščajo vsi grehi...« Po končanem govoru je zaigrala godba na pihala, k mizi s križem in zastavo so pristopili višji oficirji, položili roko na zastavo s kljukastim križem in govorili besede prisege, vojaki pa so za njimi ponavljali. Bil sem aprila 1943 v Ingolstadtu v Friedenskaserne (Mirovne kasarne) na taki prisegi. Ko je godba odigrala državno himno, me je uščipnil nek naš Gorenjec v nogo in zašepetal: »Ali si držal figo ...?« Po končani zaprisegi so Slovence takoj razposlali na urjenje v enote po Evropi. Fantje so se oglašali iz Francije, Litve, Latvije, Poljske, Češke, Romunije, Bolgarije in Italije, največ pa iz Ukrajine, predvsem iz okolice Kijeva, pa tudi iz Šlezije, Miinchna, Stuttgarta, Berlina, celo iz Afrike. Močno skupino Gorenjcev so razbili po kasarnah nekdanje Stalinove linije v okolici Kijeva v Ukrajini, in sicer v: Korostenu, Malinu, Nowogradu Wolinskem (Zwiachelu), Korecu, Olevskem, Zytomiru, Berdicevu, Sepetovki, Bili Cirkvi, Starokonstantinovu, Bjelokorovitschi, Rownu, Vinnici, Ternopolu, Lwovu (Lemberg), Kamenezu Podolskem, Stryju itd. Že ob začetku vežbanja so nadrejeni opozarjali, da bo teoretični pouk urjenja kratek, praktični del pa bo potekal v živo na fronti. Vsakemu bo dana velika možnost, da bo svoje neznanje in nepazljivost plačal s svojo »ritjo«. Vaje so bile silno naporne. Veliko se je urilo samoobrambo, uporabo različnega orožja, kritje pred napadalci, oklopnjaki, avioni, zaščito pred bojnimi plini, zasilno prehrano in utrjevanje kondicije, prvo pomoč ranjencem in samopomoč. Zato so bili organizirani kondicijski pohodi tudi na razdaljo 40 km na dan z vso bojno opremo in nahrbtnikom, v katerem je bilo namesto municije naloženega nad deset kilogramov kamenja. Na fronto Bližal se je čas odhoda na fronto. Obvestili so nas, da je odslej vsa pošta cenzurirana. Nihče ne sme sporočiti domov kraja nahajališča niti kakršnihkoli drugih podatkov. Za naslov je služila samo Feldpostnummer (številka vojne pošte). Vsako neupoštevanje tega navodila se obravnava kot izdaja in temu primerno kaznuje. Prav tako se na fronti kaznujejo s smrtjo nedisciplina, nameravani pobeg k sovražniku, zapuščanje ali malomarno opravljanje straže, izmikanje boju - tudi boju na juriš, izguba municije ali okvara orožja, samopoškodbe, preveliko prijateljstvo z domačini in podobno. Obolelost za spolno boleznijo se zdravi izključno s strelom ... Tovorni vlak je nekega dne pripeljal okrog polnoči več kilometrov daleč za fronto, kjer so vojaki v največji tišini izstopili, si naprtali orožje, municijo in vso drugo prtljago, potem pa šli eden za drugim v neznano, v temo, kjer je na obzorju žarelo nebo od požarov, od koder se je iz dalje slišalo bobnenje topov. Na tej žalostni poti proti krvavemu obzorju je prihajalo nasproti stotine in stotine beguncev. S seboj so vodili nekaj živine, drugi so imeli priročne vozičke, na njih pa naloženo najnujnejše, kar so rešili iz gorečih hiš in potrebovali za pot. Med vse to pa so se razlegali obupni kriki otrok, ki so prezebali in se tiščali k materam, za boj sposobni moški so bili v ruski vojski. Kolono vojakov so v smeri fronte prehitevali težko obloženi kamioni, vojaške kuhinje na vozovih, oklopniki. Frontna črta se je približala in granate so že udarjale v neposredno bližino. Ko je žareča krogla udarila v skupino beguncev, starčkov, žena in otrok, je bilo slišati en sam obupen klic, pomešan z molitvijo in kletvijo. Nastopilo je jutro in začelo se je daniti. Strojnice so neprekinjeno pele svojo smrtonosno pesem, desetine težkih topov je bruhalo ogenj, iz zraka so s šumom padale bombe minometalcev. Naenkrat pa se je kdove odkod privlekla močna megla, da smo se komaj še videli med seboj. Kako naj potem pazimo na sovražnika. Toda glej, starejši, že izkušeni Nemci so vpili, naj bomo skrajno previdni, ker je to umetna megla in bo sledil napad. Res so se kmalu razletele ročne bombe in zaslišalo se je kričanje: »Hureeee...«Pred strelskimi jarki so se pojavili sklonjeni sovražniki z nasajenimi bajoneti na puškah, drugi so imeli v eni rok nož, v drugi pištolo, vsi pa so napadali in vpili. Odprl se je pekel. Bilo je pošastno, obupno. Nekaj naših se je zgrudilo, drugi so vpili in jokali ranjeni ter prosili pomoči, toda takrat je nihče ni mogel ponuditi. Oficirji so nas z brzostrelkami v rokah podili naprej, v klavnico. Take vojne si gotovo nismo nikoli predstavljali, čeprav smo včasih doma na zapečku z odprtimi ušesi poslušali očete, kako je bilo in kako so se tolkli na soški fronti ali pa tudi v Rusiji. Mnogi soborci so v svojem obupu obstali, se obrnili in tekli nazaj. Toda komaj so napravili nekaj korakov, jih je že zasula toča krogel iz lastnih vrst, t. j. druge zaščitne linije, ki so jo sestavljale posebne enote. Od obeh strani je torej grozila smrt. Vse je padalo navzkriž, jokalo, zvijalo se v krvi, žvižgalo in frčalo. Ukrajinske poljane so krvavele ... Tako se je začelo in tako je potekalo frontno vojevanje za nas vpoklicane Gorenjce. Ko so bile naše vrste toliko zdesetkane, da se nismo mogli več upirati nasprotniku in je padla komanda za umik, smo se v teku umikali do naslednje točke, dokler nas tudi od tam niso prepodili. Na umiku smo videli goreče hiše, ki so jih zadeli topovski izstrelki, ranjene in mrtve civiliste, ki se niso pravočasno umaknili, ranjeno in pobito živino in jokajoče civiliste, ki so se prav tako bali prihajajočih napadalcev, saj so imeli z njimi izkušnje še od takrat, ko so se umikali. Za seboj pa smo puščali tudi množice ranjencev, ki jih med umikom nismo utegnili rešiti nazaj, in pa trupla naših padlih sobojevnikov, ki jih nismo utegnili pokopati niti jim odvzeti dela spoznavne značke, da bi bili domači preko štabov obveščeni o njihovem žalostnem koncu. Nemški oficirji so nas podili do naslednje točke, kjer bi se morali postaviti v bran in zaustaviti napad. Seveda pa se je vedno znova odpiral pošasten pekel, pravi orkan divje vojske. Slišali so se ubrani in neubrani glasovi morilcev satanske armade z obeh strani, ječanje, tuljenje, švrkanje, sikanje, drdranje, bučanje, klopotanje in zbijanje, treskanje, rjovenje in žvižganje ter paranje zraka in min. Vmes pa se je slišal ropot tankovskih in avionskih motorjev, pokanje bomb, granat, protitankovskih min, in pogosto tudi katjuš - Stalinovih orgel z odprtimi registri. Vmes pa so se trgali presekani kriki ljudi, ki so padali mrtvi na tla, ljudi, ki jim je potrgalo ude ali jim je kri v velikih curkih odtekala iz telesa. Ožgana prst z deli človeških teles je švigala visoko v zrak in padala ter zagrinjala ta krvavi satanski žrtvenik. Velika večina vpoklicanih je ostala do konca v nemški vojski, bodisi da so tam padli, bili ranjeni ali pa dočakali svobodo v ujetništvu. Ni podatkov, da bi kdo od mobiliziranih Gorenjcev ali sploh Slovencev dosegel višji vojaški čin. Le nekaj jih je zlezlo na prve kline lestvice činov (mogoče do dese- Pobegi in pribegi tarja in grupnega vodja, višje od podoficirja (Unterofizier ali Feldwebel)) pa ne. Prav tako je bilo tudi z odlikovanji. Menda ni niti enega Slovenca, razen pravega, že predvojnega Nemca - Volksdeutscherja, ki bi bil imel odlikovanje viteški križec. Menda je znan edini primer v Tržiču Fantje, ki so imeli srečo, da so prišli na dopust v domovino, ti pa so bili redki, so se, če so le mogli, izmaknili povratku na fronto. Nemci so zato močno poostrili represivne ukrepe. Čeprav so domači ali pa partizani izpeljali organizacijo tako, kot da je bil ta ali oni dopustnik nasilno odveden v gozd ali da se je pred »pričami« doma poslovil, potem pa izginil nekje na vlaku. Nemci so domače selili, jim zaplenili premoženje in ukrepali zelo strogo. Žal pa se takrat partizani niso postavili v bran, da bi domače zaščitili in zavarovali. Kasneje pa je nemška oblast nasploh prepovedala Gorenjcem priti v Oberkrain in preživeti dopust v svojem kraju. Južno od Drave ni smel nihče domov. Fantje so lahko preživljali svoj dopust v kasarni ali posebnih ustanovah onkraj Drave v Celovcu, Beljaku, Gradcu in drugod. Tudi na fronti so fantje bežali, če jim je le uspelo in četudi je bil dan strog ukaz, da bodo na vsakega ubežnika preko frontne črte ali celo na vsakega sumljivega takoj in brez pomisleka streljali. Kljub močnemu tveganju pa je mnogo Gorenjcev, tudi s kamniškega področja, žrtvovalo vse in se predalo. Številni so potem v ujetniških taboriščih prestopali v jugoslovanske enote v Sovjetski zvezi ali pa v prekomorske brigade na zahodni fronti, prihajali so na jugoslovansko ozemlje in se borili v narodnoosvobodilni vojski. Bili so dobri vojaki, hrabri in zanesljivi, saj na prebeg nazaj k Nemcem niso smeli niti pomisliti. Bili pa so tudi disciplinirani, znali so ravnati z orožjem in bili dobro izvežbani za frontne boje. Kljub vsemu pa kot bivši nemški vojaki niso uživali polnega zaupanja ter so bili stalno pod drobnogledom. Dosti je bilo tudi drugih izmikanj fronti. Nekateri fantje so se sami ranili, drugi so kaj strupenega popili, si navezovali na dele telesa posebna zelišča, ki so povzročila gnojenje ali zastrupitev, zopet drugi so kaj nezdravega pojedli. Če je frontni bolničar ali kdo od predpostavljenih zasumil, da s poškodbo ni kaj v redu, je sledila takojšnja usmrtitev, doma pa so največkrat dobili obvestilo, da je ta ali ta hrabro padel v boju s sovražnikom. Obljube, da bodo Rusi z vojnimi ujetniki ravnali humano, so slonele na nekem odloku, ki ga je ruska vlada sprejela v prvih dneh januarja 1943. Naslov odloka je bil Ravnanje z vojnimi ujetniki v ZSSR. Odlok je bil sicer dostavljen vsem štabom, v praksi pa ni ničesar spremenil. Mnogi oficirji Rdeče armade so dopuščali, da so ujetniki, če niso podlegli že takoj po zaslišanju na fronti, umirali na dolgih, tudi po več sto kilometrskih pohodih proti taboriščem brez redne prehrane, zdravstvene oskrbe, obleke itd. v Število mobilizirancev Menda smo edina država, ki 53 let po končani vojni ne ve, koliko njenih ljudi je bilo mobiliziranih v nemško vojsko, koliko jih je padlo, bilo ujetih, izginilo, bilo ranjenih in so invalidi. Po vojni so bili zaplenjeni nemški arhivi vojnih okrožij Maribor, Celje, Kranj, opravili so še kar nekaj popisov, toda dejanski podatki niso bili nikoli objavljeni. Različni poznavalci, dr. Tone Ferenz, prof. Jože Dežman, prof. Lojze Penič, dr. Milan Ževart, zgodovinar Zdravko Klajnšček in drugi so po svoje krojili ta števila. Posledice mobilizacije Slovencev - prisilno mobiliziranih v nemško vojsko - je na raznih frontah padlo nad 15 000, okrog 16 000 se je vrnilo težkih ranjencev, iz ujetništva vrnjenih v domovino, ki pa nikoli niso prestopili domačega praga, okrog 12 000 oseb, nekaj tisoč pa jih je ostalo zunaj ali pa so se kasneje izselili. Med slednjimi so tudi invalidi, ki so bili doma brez slehernega varstva, brezpravni, šikanirani in etiketi-rani, pa so zato sledili nemški obljubi in povabilu, naj se preselijo v Nemčijo, kjer bodo uživali ugodnosti kot ostali njihovi invalidi. Redna nemška vojska (Wehrmacht, WM) je imela tri rodove: suhozemsko vojsko (Heer), letalstvo (Luftwaffe) in vojno mornarico (Kriegsmarine). Slovence so mobilizirali večinoma v suhozemsko vojsko, le nekaj odstotkov jih je bilo v mornarici ali letalstvu in bolj posamezniki v drugih enotah. Mobilizacija je zajela letnike 1908 do 1928 (in delno 1929), skupaj 21 (oz. 22) letnikov na Štajerskem. Na Gorenjskem in Koroškem so vpoklicali letnike 1916-1926 (in posameznike letnika 1927), torej skupaj 11 letnikov. Iz različnih virov in kombinacij (objavljeno v 3. Zborniku posveta v Mariboru), analiz in sintez podatkov sledi, da so Nemci mobilizirali v nemško vojsko nad 90 000 fantov, od tega na Gorenjskem nad 15 000. V nasprotju s haaško in ženevsko konvencijo si je okupator dovolil nasilje s prisilno mobilizacijo prebivalstva okupiranega ozemlja. Ponovno nasilje pa so preživeli doživljali po vojni. Že dolgo se sprašujemo, kdaj bo samostojna država Slovenija našla dovolj moči, da bo ta pomembni del svoje novejše zgodovine razkrila in opredelila strokovno in objektivno. Republika Slovenija je sicer po dolgem oklevanju sprejela t. i. vojne zakone 17.10.1995 z veljavnostjo od 1.1.1996 in med njimi tudi zakon o žrtvah vojnega nasilja. Po tem zakonu so dobili mobiliziranci status »žrtve vojnega nasilja«. Ta status omogoča terjati od naše države in od Nemčije določene pravice in zagotavlja predvsem: priznanje v pokojninsko dobo čas, prebit v RAD, Wehrmachtu in ujetništvu, ter pravico do dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Tu je treba povedati, da so ostale kategorije žrtev vojnega nasilja pridobile dosti večje pravice, ne nazadnje tudi doživljenjsko rento. Invalidi mobiliziranci niso bili uvrščeni med invalide po zakonu o vojnih invalidih, tako da so še vedno brezpravni državljani, brez zakonske zaščite in drugih ugodnosti, ki jih priznava zakon že prej priznanim invalidom. Zakon ZRN, t. i. Gesetz uber die Versorgung der Opfer des Krieges (BVG), od 22. 1.1982 priznava tudi invalidom v Republiki Sloveniji delno preskrbo (Teilversorgung), ki glede na odredbo Zveznega ministrstva za delo ZRN od 1.7.1994 dalje znaša za 30-odstotno delovno nezmožnost komaj četrtino tega, kar dobivajo invalidi po drugih deželah, ki jih je v drugi svetovni vojni okupiral nemški rajh in mobiliziral v svojo vojsko. Toda tudi to borno priznanje so si morali izboriti sami invalidi brez vsakršne državne pomoči in jih je država (predvsem bivša SFRJ) pri tem celo ovirala. Mobiliziranci invalidi so od vodstva slovenske države in odgovornih institucij že zahtevali, naj jih zastopa pred Nemčijo, ki je vendar kriva tega vojnega nasilja, in zahteva plačilo rente invalidom in svojcem padlih v vojski in odškodnino vsem žrtvam vojnega nasilja. Žal pa slovenska vlada v teh svojih zahtevkih ni bila dovolj odločna in vztrajna in ni storila niti toliko, da bi ugotovila dejansko število žrtev. Nemška država še vedno vodi žrtve iz Slovenije pod uvrstitvijo OST (vzhod) in ne pod WEST (zahod), kamor dejansko spada Republika Slovenija po razpadu SFRJ. Številni Slovenci mobiliziranci, med njimi lažji in težji ranjenci, in vojaki iz ujetniških taborišč so se po končani vojni po svoji prostovoljni odločitvi in na svojo lastno željo in tveganje vračali v domovino. Ob prihodu na domača tla sicer niso pričakovali, da jim bo igrala godba v pozdrav. Toda tega, kar so doživljali, pa mnogi le niso pričakovali. Mnogi so izginili ali pa se ponovno znašli v taboriščih in še kje, hodili na utrudljiva zaslišanja, poslušali zasmehljive opazke, zaničevanja, prenašali zalepljene ovojnice s svojo karakteristiko. Ranjenci, ki so se vrnili, niso bili upravičeni do brezplačnega zdravstvenega varstva, dodatnih tekstilnih in živilskih nakaznic, kakor so jih prejemali priznani invalidi. Številni so bili brez zaposlitve, dostop na višje in visoke šole jim je bil otežen, niso bili upravičeni do štipendij, prav tako tudi ne do posebne srednje in višje šole s skrajšanim - seminarskim programom, namenjene borcem za prido- 131 'j; , smm bivanje kvalifikacije in boljših delovnih mest. Invalidi tudi niso bili upravičeni do obiska posebnih borčevskih ambulant, oprostitve participacij, nabave ortopedskih pripomočkov itd. Kako pa obravnavajo »vojake po sili« drugod Pri nas še zmeraj mnogi mislijo, da so »vojaki po sili« slovenska posebnost, pa ni tako. Poznajo jih vse tiste dežele, ki jih je okupiral nemški rajh, del njihovih moških prebivalcev pa proti določilom 4. haaške konvencije iz let 1899 in 1907 o spoštovanju zakonov in običajev vojskovanja na kopnem mobiliziral v svojo vojsko. Gre za pokrajino Alzacijo in Lotaringijo v Franciji (med 1942-1945 je bilo vpoklicanih 130 000 moških), v Belgiji za okraje Eupen, Malmedy in St.Vith, celo za Veliko vojvodino Luksenburg, na Poljskem za Pomorjansko, Veliko Poljsko in Šlezijo, na Češkem za kraje, ki so jih vzeli za svoje od »Češkega protektorata«, upravne tvorbe, nad katero so zavladali Nemci. Dr. Bruno Hartman je opravil obširne raziskave, kako prisilno mobilizirane pravno in moralno obravnavajo drugod. Alzaškim in lotarinškim »vojakom po sili« so že leta 1990/91 izplačali odškodnino za »ponižanje, ki so ga morali pretrpeti, ker so bili prisiljeni služiti v tuji vojski«. Denar je v sklad plačala Nemčija. General de Gaule, vodja Svobodne Francije (France Libre) in predsednik začasne francoske vlade, je že 10. marca 1945, torej še pred koncem vojne, podpisal odlok (Ordonance N 45-364), objavljen v uradnem listu (Journal Officiel de la Republique francaise 1945,11. marec, str. 1276-7), ki priznava pravico do vojaške rente ali invalidnine v nemško vojsko vpoklicanim Alzačanom in Lotarinžanom, seveda pa ne prostovoljcem. Problem je rešila tudi belgijska vlada, ki je od ZRN prejela odškodnino in je leta 1974 sprejela dva zakona: status odpornika proti nacizmu in status prisilno mobiliziranega. Velika vojvodina Luksemburg je povračilo za vojno škodo uzakonila že v začetku leta 1950. Ljudska republika Poljska je že leta 1948 dopolnila zakon o invalidskem zavarovanju (poljski urad. list Dziennik Ustaw 1948 št. 150,1023) tako, da se je njegova veljavnost razširila še na vojake, ki so služili v nemški vojski (1939-1946), če niso bili izločeni iz poljske narodne skupnosti kot sovražniki itd. Epilog Ljudje smo pač taki, da zelo hitro pozabimo na vse hudo in neprijetno ter se spominjamo le prijetnih dogodkov. Celo od res hudih doživljajev v teh fantovskih letih je ostal le spomin na posamezne šaljive dogodke. In prav je, da ne obujamo vseh teh davnih, težkih in marsikdaj do kraja obupnih dogodkov. Ni pa prav, da je država tako ravnodušna in brezbrižna do vsega tega. Prisilno mobilizirani v nemško vojsko v letih druge svetovne vojne so bili vendar del tega naroda. Njihove solze in kri so prelite po vsej Evropi in še dalj. Kosti slovenskih - gorenjskih, tudi kamniških fantov in mož počivajo vse od Narvika, pa na Krimu in v Vitebsku, po Ukrajini, Besarabiji, Romuniji, Madžarski, Poljski, Franciji in Normandiji, Italiji pri Monte Casinu in drugod. Počivajo pa tudi v naši domači zemlji. S težkim pričakovanjem so se vračali v ta »raj pod Triglavom«, od koder so bili nekdaj nasilno odgnani, toda njihova pot je bila naenkrat nekje nasilno prekinjena in počivajo neznano kje. Glede na vse povedano, se da spoznati, da ne gre pripisovati kake moralne krivde slovenskim mobilizirancem v nemško vojsko. Doživljali so veliko duševno stisko, ko so po eni strani čutili upravičen odpor zoper nemško zločinsko početje, po drugi strani pa niso hoteli postavljati v življenjsko nevarnost svojih staršev in najbližjih sorodnikov. Niso pa se ustrašili žrtvovati tudi svoja življenja, ko se jim je ponudila priložnost, da se izognejo boju na strani Nemcev, ne da bi s tem hkrati izpostavljali v nevarnost svoje najbližje sorodnike. Slovenski mobilizirana v nemško vojsko so bili v resnici žrtve nemškega nasilja nad Slovenci, čeprav triinpetdeset let po vojni niso enakopravno z ostalimi deležni tega priznanja. Predvsem pa je potrebno eno: ne smemo gledati takratnega časa in dogodkov z današnjimi očmi in mišljenjem. Igor Senčar PRETEKLOST, IDENTITETA, KULTURA Že je kazalo, da je na Slovenskem debata o preteklosti že davno končana. Bilo je videti, da so se uresničila pričakovanja zagovorniko\post paradigem - postideologov, postmodernistov, postkomu-nistov: živeli naj bi v času po koncu ideologij, ko naj bi preteklost postala nekaj »preseženega«; s kolektivno preteklostjo naj bi se ukvarjali le še zgodovinarji, z osebno morda psihiatri. Tedaj sta poslanca Janez Janša in Lojze Peterle dne 5.11.1997 vložila v državni zbor v obravnavo predlog resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in predlog zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Njuna teza je: - komunizem je bil režim, ki je zaradi svoje utemeljenosti na kršenju temeljnih človekovih pravic vreden obsodbe; - ta obsodba je potrebna, da bi lahko prišlo do preloma s preteklo miselnostjo in prakso, ki sta za demokratično kulturo povsem neprimerni; - da bo prehod iz totalitarizma v demokracijo res uspešen in da ga tisti, ki so omogočali kršitev človekovih pravic oziroma so jih tudi sami kršili, ne bodo ovirali, je potrebno načelno-deklara-torno, pravno in kadrovsko prekiniti kontinuiteto s komunističnim totalitarizmom. Že zamrla debata o preteklosti je znova oživela. In povsem jasno je bilo, ko smo v državnem zboru poslušali nastope pro et contra, da gre za bistvene stvari. Ljudje so se začeli izrekati: kakšna je naša družba, kakšno je stanje javne zavesti, kaj je bil komunizem, kakšen je slovenski prehod iz totalitarizma v demokracijo, ali jo ostanki preteklega enoumja ogrožajo in če jo, kaj bi bilo potrebno storiti? Seveda se o koristnosti tega početja mnogi niso strinjali. Iskanje dejstev in izrekanje, kaj nekaj je in kaj je nekaj bilo, ter na podlagi tega izpeljani sklepi, tudi politični in pravni, naj bi bilo, po mnenju nekaterih, ideološko, že preživeto početje, nevarno obstoju demokracije na Slovenskem. Tako je Boris Jež zapisal:«... nekaj takega je bilo petinštiridesetega, ko se je partija - milom ili šilom - spravila nad duše ljudi. Ideološka prevzgoja pa praviloma ni kako intelektualno prepričevanje in argumentiranje, ampak je predvsem odstranjevanje raznih Sokratov... Sokrata so pahnili v smrt, ker ga niso mogli premagati z argumenti. Pri nas se tudi neka politična in celo svetovnonazorska opcija ne more prebiti z argumenti, zato si poskuša pomagati z zakoni, ki bi določili državne bogove in njihovo nedotakljivost. To smo enkrat že doživeli, zato ni nobenega zagotovila, da se ne bo - seveda v drugačni obliki - ponovilo. In Slovenija se bo po nekaj letih demokracije in svobodnega duha spet vrnila v svoje normalno stanje.«1 Skratka »vampirski ugriz prejšnjega režima v vrat demokracije«, kot je dejal Darko Štrajn.2 Tako torej! Tudi nasprotnikom debate o preteklosti naj bi šlo za vprašanje demokracije; vpraševanje o našem odnosu do preteklosti in zahteva po njenem ovrednotenju sta nevarna obstoju demokracije, saj spominjata na prakso preteklega enoumja. Zato bi bilo morda bolje, da za debato o preteklosti v demokraciji ne bi bilo prostora. Tu se je potrebno resnično ustaviti. In se tudi resnično vprašati o naši preteklosti. Pa o argumentih in njihovi moči. Sicer bomo pot nadaljevali kot Odiseji, ki se po dolgih in težkih blodnjah prav ničesar ne spominjajo, tudi tega ne, kdo pravzaprav so. Ko zaradi amnezije v resnici ne bomo več 1 Boris Jež: Kriton, Asklepiu smo dolžni petelina! Delo, 13.12.1997. 2 Vampir na iratu demokracije. Delo 21.11.1997. znali ločevati med demokracijo in totalitarizmom, med demokratično in nedemokratično prakso -in to se nam lahko kaj hitro zgodi - in ne med močjo argumentov in močjo glasilk, bomo pristali v brezumju. In tedaj morda res ne bo pomembno, ali je to totalitarno ali demokratično brezumje. Pomislimo, kako bi bilo, če se Odisej3 po svojem povratku na rodno Itako v resnici ne bi bil ničesar spomnil. »Kaj se ti je zgodilo, Odisej?« bi^a vprašala Penelopa. »Se ne spomnim.« Za Penelopo bi to še nekako bil prepoznaven stari Odisej. Čeprav ji o letih blodenj ne bi imel kaj povedati, bi ga seveda še vseeno prepoznala. Vendar morda zanjo ne bi bil več Odisej, kakršen se je bil odpravil na pot. Drzna dejanja, ki jih je pozabil in o katerih ji ni mogel pripovedovati, dejanja, ki so bila logična posledica njegovega značaja, bi bila izginila v pozabo. Penelopa bi bila morda kljub ljubezni podvomila: Odisejeva dejanja bi zanjo utegnila postati dejanja, ki se nikoli niso zgodila. O njih pač ničesar ne ve in tudi Odisej se ne more ničesar spomniti. Odisej ni torej na svojem dolgoletnem beganju storil nič nenavadnega in junaškega. Ali bi to sploh še bil stari pogumni, zviti in pametni Odisej? Kajti Penelopino vprašanje je v bistvu tole: »Kdo pravzaprav si, Odisej?« Osebna zgodba je tisto, kar človeka vzpostavlja kot točno določeno osebo, enkratno in različno od vseh drugih. Človek brez zgodbe je človek brez identitete, Odisej brez spomina. Pa tudi če bi se naš Odisej spominjal vseh podrobnosti, vendar bi Homer njegove zgodbe ne bil zabeležil in je tako ne bi bil razširil po svetu, mi Odiseja ne bi poznali. Če zgodbe nekega človeka nihče ne pozna, ni njegova stvarna eksistenca seveda v ničemer prizadeta. Vendar pa v tem primeru obstaja kot anonimni človek. Javno razsežnost dobi šele s tem, ko njegovo zgodbo poznajo tudi drugi. Zgodovinsko razsežnost dobi le z ohranitvijo v spominu mnogih ljudi. Anonimni človek je kakor človek, ki bi se na sodišču zagovarjal brez prič. Verodostojnosti njegove zgodbe ne bi mogel nihče pritrditi in porota bi vanjo dvomila. Prav tako je tudi v zgodovini; neka osebna zgodba postane za ljudi nekaj realno obstoječega šele takrat, ko se zgodi pred pričami. »Prisotnost drugih, ki vidijo, kar mi vidimo, in slišijo, kar mi slišimo, nam zagotavlja realnost sveta in nas samih,« je zapisala Hannah Arendt.4 V junijski Zavezi smo lahko brali: »Med ljudmi se širi glas - država kot v toliko drugih primerih o tem ne ve ničesar - da leži okoli Celja, v njegovi bližnji in širši okolici, okoli trideset do štirideset tisoč ljudi, ki so jih maja in junija 1945 tam množično pomorili in potem za silo zagrebli. Če je to res -pravzaprav bi morali reči, ker je to res - potem smemo reči tudi, da je Celje oblegano mesto: da v jarkih okoli mesta leži vojska, ki sicer nič ne more, a je vendar še vedno vojska in v nekem posebnem pomenu še vendarle nevarna. Nihče je namreč še ni pokopal, ampak so jo samo zagrebli, kar jo na skrivnostni način dela še živo.«5 Kako pravilno je bilo to zapisano; o tam ležečih pomorjenih ljudeh »uradno« komaj kaj vemo, upravičeno pa lahko domnevamo, na kakšen način so bili pobiti in od koga, kdo so in približno koliko jih je. In zaradi te njihove uradno nepriznane prisotnosti, zaradi tega, ker jih ni nihče pokopal, ampak ležijo zagrebeni kot anonimni ljudje, kot nezgodovinske osebnosti, kot sence polpreteklega obdobja, zaradi vsega tega so ti nesrečni ljudje na skrivnosten način še vedno živi. Postavljajo ogledalo naši uradni zgodovini - takšna kot je, lahko obstaja le zaradi njihovih zasutih ust. »Karelski gozd - množičen grob za 9111 zapornikov,«6 sem poleti bral v Delu. »V porumenelih arhivih so našli podatke o pobitih in o tem, kje so njihovi grobovi... eksekutorji še vedno neznani...« Nesrečniki so bili zaporniki iz gulagov, ki so tam gradili kanal med Baltikom in Belim morjem. 5 Za hip pustimo ob strani vprašanje, ali je bil Odisej dejansko obstoječa oseba ali ne. Recimo, da je bil zgodovinska oseba in ne le plod Homerjeve ustvarjalne domišljije. 4 Hannah Arendt: VitaActiva. Knjižna zbirka Krt, Ljubljana 1996, str. 52. 5 Aktualni kulturno-politični komentar Nove slovenske zaveze. Zaveza, letnik VII, št. 2, junij 97, str. 1. 6 Grozljivo odkritje po šestdesetih letih. Delo 14. 7.1997. Sledijo podrobnosti. Berem: »Zapornike so pred smrtjo slekli, jim zvezali roke in noge, nato pa so pripadniki NKVD vsakega posebej pobili s strelom v glavo.« V mislih si lahko izrišem grozljive prizore ... Tako je torej bilo. Ali približno tako. Vsekakor pa so o tem zabeleženi podatki v arhivih. In našli so grobišča, odkopali posmrtne ostanke. Vse je zabeleženo, morda so znana tudi imena pobitih. Sedaj za to vsi neizpodbitno vedo. Morda se je prej o tem samo potihem in v strahu govorilo. Morda je za to stvar vedelo le malo navadnih ljudi, verjetno le svojci pobitih. Za večino, ki je živela v prvi komunistični državi, ti mračni dogodki verjetno sploh niso obstajali. Zanjo se ti dogodki sploh niso zgodili. O tem pa so sedaj poročali časopisi in elektronski mediji. Ljudje so brali in poslušali. Tako torej. Točno vemo, kaj se je zgodilo v Rusiji v Karelskem gozdu. Ali natančneje: danes točno vemo, kaj se je tam zgodilo. Ne vemo še, kaj se je zgodilo v okolici Celja. Govori pa se, kaj se je tam dogajalo. Skoraj gotovo bomo o tem več vedeli jutri. Kajti stvarna, zgodovinska dejstva so neizbrisen in zgovoren dokaz. Homer nam pravi, da Odisej ni bil le hraber in pretkan človek, temveč tudi lažnivec. Če bi le on sam pripovedoval svojo zgodbo, bi lahko zdvomili v njeno resničnost. Čeprav se le sam vrne na rodno Itako, ni brez prič. Njegova zgodba je verodostojna. Pripoveduje nam jo namreč ne le on, temveč tudi bogovi. Njegova zgodba dobi s tem javno razsežnost, dogajala se je pred pričami. Če skeptični bralec Odiseju pač ne more verjeti vsega, mu božanske priče izderejo poslednje korenine dvoma. Tudi celjski dogodki imajo svoje priče. V okolici Celja še danes živijo priče tistih dogodkov. Sploh pa nam o tem zgovorno pripovedujejo tam odkrite zagrebene kosti. Naš občutek za realnost je v odločujoči meri odvisen od prostora javnosti. Prostor javnosti je kot oder, na katerega posveti luč in omogoča, da se na njem pojavi nekaj, kar je bilo prej skrito v temi. Pogledi ljudi so kot luči, ki osvetlijo oder, na katerem so se do tedaj odigravale predstave, ki jih nihče ni videl. Izrišejo se igralci, osvetlijo se dejanja. Razum nam zastavlja potrebo po razumetju dogodkov. Zastavljajo se vprašanja. Ali vsaj: smejo se zastavljati. Postavljajo se zahteve po pojasnilih. Oziroma: vsaj smejo se postavljati. Pogled na oder, ki nam razkrije dogajanje, je preiskujoč, sprašujoč in, končno, ugotavljajoč. Seveda pa je lahko tudi - kar ni tako redek pojav - sklep: človek opazi, a ne vidi. Jeseni 1997 smo lahko brali, prav tako v Delu, o sojenju v Franciji. Nekdanji visoki funkcionar vichyjske vlade in tudi kasnejši visoki državni funkcionar v povojni Franciji, Papon, mora odgovarjati za zločine proti človeštvu. Obtožnica ga bremeni sokrivde za deportacijo in kasnejšo smrt 1500 Židov. Neka mračna zgodba izpred petdesetih let dobiva vse jasnejše obrise. In jeseni se je razgrnilo še eno zagrinjalo, ki nam je zastiralo skrivnostni oder jeklenih niti oblasti in moči: razkrivati se je začela zgodba o med vojno naropanem židovskem zlatu in njegovi usodi. Preko časopisnih poročil in sedaj tudi mednarodnih konferenc smo vstopili v do tedaj strogo varovani in tajni svet velikih, mednarodnih financ. Dobro organiziran državljanski pritisk, vztrajne zahteve po razjasnitvi temeljnih dejstev in ozadij preteklih dogodkov so ustvarili luč javnosti, ki je posvetila v do tedaj povsem temno področje zgodovine. »Ne govorimo več o tajnih računih in tihi diplomaciji v zakajenih sobah, ampak o javni areni. V javni areni sva Israel Singer in jaz desetkrat močnejša od najmočnejše švicarske banke,«7 je dejal Avraham Burg, predsednik Židovske agencije, ki mu je po dveh letih uspelo doseči objavo imen lastnikov bančnih računov, žrtev nacionalsocialističnih koncentracijskih taborišč. Sedaj že vidimo jasneje. Še pred nedavnim prikrita ali pa javno neizgovorjena dejstva so z javnim razkritjem stopila v areno javnosti, v katero ni vstop nikomur onemogočen, vsem pred oči. Jasno - vidi, kdor hoče videti. Vendar pa um do vsega tega ne more biti indiferenten. Na podlagi razkritih dejstev in opirajoč se na tisto vedenje človeškega rodu, ki mu pravimo kultura, pride do neizogibnih sklepov, vrednotenj 7 Nisem sovražnik Švice in banke niso moje sovražnice. Pogovor z Avrahamom Burgom, Delo 5. 8. 1997. in vedenja. In to je govorica argumentov. V svetu kulture in v kulturnem svetu ima svojo moč. Nemogoče je, da bi se človekova zavest po takšnih razkritjih ne spremenila. S tem pa je v zavesti ljudi dejansko priznana zgodovinska realnost ravnokar razkritih dejstev. Evropa se torej v teh časih ponovno sooča s svojo preteklostjo. S svojo totalitarno preteklostjo. Jeseni, prav ob obletnici oktobrske revolucije, je v Franciji izšel zbornik z naslovom Črna knjiga komunizma;8 kaj se je dogajalo, kdo so bili glavni akterji, koliko žrtev je zahteval ta zgodovinski eksperiment? Na nobeno od teh vprašanj še ni dokončnega odgovora. Vendar je že gotovo, da je celotno število žrtev komunizma verjetno več kot sto milijonov. Osem let po sesutju komunizma v Evropi in nekdanji Sovjetski zvezi smo že bližje končni bilanci. Oder zgodovine je vse bolj osvetljen. Mnogi bodo v svetlobi bolje videli. Črna knjiga komunizma je med najbolje prodajanimi knjigami v Franciji. Na pot odkrivanja svoje zgodbe smo stopili tudi mi. Pravzaprav smo na njej že ves čas od propada komunizma v Sloveniji pred sedmimi leti. Za naše odkrivanje in soočanje s preteklostjo je značilna odsotnost nekih temeljnih spoznanj o naši preteklosti, ki bi bila tako temeljna, da bi za zavest postala takorekoč aksiomatična in zavezujoča ter nam postavila izhodišča za pot v demokracijo. Kaj je z našo žametno revolucijo? Se je sploh zgodila? Ali že živimo v normalni, dobro delujoči demokraciji? Morda pred našimi očmi poteka žametna restavracija? To so prava vprašanja prehoda iz totalitarnega komunizma v demokracijo, ki pa se na Slovenskem v bistvu nikoli niso javno zastavljala in se o njih javnost nikoli ni poglobljeno spraševala. Nekateri posamezniki so o tem sicer ves čas od leta 1990 naprej razmišljali in pisali (med njimi zlasti Justin Stanovnik, Jože Pučnik in Viktor Blažič), vendar so se med tem v veliki politiki dogajale druge reči: takoj po prvih svobodnih volitvah je bila v javnost vešče lansirana obtožba demokratičnih sil, češ da so revanšistične, Jež je nekaj pisaril o preštevanju kosti, nakar se je po padcu Demosove vlade začelo obdobje velikih, »zgodovinskih« koalicij med posameznimi novonastalimi, izvorno demokratičnimi strankami in strankami, ki so se v demokracijo pretelovadile kot naslednice nekdanje Zveze komunistov in njenih satelitov. Vse je bilo v najlepšem redu in debate o preteklosti v javnosti ni bilo, razen poleti leta 1993, ko je Delo objavilo tajni dosje poslanca Zmaga Jelinčiča, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je več let sodeloval s tajno policijo. Prava debata se je, kot rečeno, začela šele jeseni 1997 s pobudo obeh omenjenih poslancev. Tedaj smo Slovenci (vsaj za nekaj časa) zopet stopili na Herodotovo pot; skušali smo opazovati dejstva in ponovno smo se začeli izrekati, kaj je. In to o bistvenih rečeh. Pri tem smo lahko kaj hitro ugotovili naslednje: v parlamentu sta se takoj oblikovali dve strani, ki sta vedno jasno razmejeni pri vseh bistvenih rečeh, ki se dogajajo v slovenski družbi in politiki. Oba predloga sta padla, kar je bilo, glede na razmerje moči v parlamentu, mogoče pričakovati. Seveda pa še vseeno ostaja vprašanje o naši preteklosti, o odnosu, ki naj ga do nje zavzamemo, o tem, ali ta preteklost sploh vpliva na sedanjost in če vpliva, kakšen je ta vpliv. Ta vprašanja ostajajo kljub trenutnemu razpletu v parlamentu, saj so bistvena vprašanja našega političnega življenja, naše javne zavesti; ob njih izrekamo svoj vrednostni svet, ob njih zavzemamo temeljna izhodišča našega delovanja v družbi, našega vrednotenja in pojmovanja sveta, v katerem živimo. To so osnovna vprašanja vzpostavitve demokratične kulture. Morda zvenijo te besede usodno; toda spomnimo se še enega znamenitega stavka izpod peresa že prej omenjenega novinarja, ki smo ga lahko brali v Delu. Boris Jež je zapisal tudi: »...s čisto pravnega vidika je prejšnjemu režimu komaj kaj očitati ...«9 Da ti vzame sapo! To se je zapisalo dne osmega enajstega tisoč devetsto sedemindevetdeset, sedem let po padcu komunizma na Slovenskem. In to mnenje ni bilo osamljeno. V parlamentu smo namreč podobna 8 Robert Laffont, Le livre noir ou comunisme, Pariš 1997. ' Boris Jež: Lojzetova inkvizicija. Delo 8.11.1997. mnenja lahko slišali s strani nasprotnikov predlogov resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in zakona o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima: v sistemu, ki je naredil mnogo dobrega, je prišlo do določenih deformacij, vsekakor pa je bil jugoslovanski sistem nekaj čisto drugega, kot je bil to realni socializem v varšavskem paktu. Resolucija in zakon pomenita »začetek uvajanja mračnjaštva« na Slovenskem; šlo naj bi za napad na človekove pravice, saj bi jih kratila tistim, ki imajo »drugačno politično prepričanje«. Tisti hip, ko je možno povsem brez zadržkov izreči trditev, da je s čisto pravnega vidika prejšnjemu režimu komaj kaj očitati, tisti hip je seveda jasno, da je z našim odnosom do stvarnosti nekaj hudo narobe. Povsem nesmiselno bi bilo na tem mestu naštevati, kaj vse je bilo s prejšnjim sistemom z vidika človekovih pravic in civilizacijskih pridobitev zahodne civilizacije narobe (praktično je bilo vse narobe!). Osupljivo je, da je sedem let po padcu železne zavese slika o preteklosti že tako močno izkrivljena! Da zavest o več deset tisoč pobitih in več kot dvakrat toliko sodno preganjanih, da zavest o vseh neštetih sistemsko vsebovanih kršitvah človekovih pravic in o vzporednem tajnem pravnem sistemu z uredbami, ki so še do prvih svobodnih volitev leta 1990 omogočale vzpostavitev koncentracijskih taborišč za politične nasprotnike, da torej zavest o vsem tem ne predstavlja tiste samoome-jitve v izrekanju misli in stališč, ki bi enostavno zaradi očitne neskladnosti z dejstvi ne dovoljevala izreči omenjenega stavka, to nam veliko pove o našem odnosu do resničnosti! Vzroke za to izgubo čuta za resničnost - kajti to ni nič drugega kot izguba čuta za resničnost - lahko najdemo v polsto-letnem življenju v ideološkem svetu, ki je bil zgrajen na temeljnem zanikanju celostne stvarnosti, na podrejanju sveta oziroma njegove interpretacije totalitarni ideologiji. Izguba čuta za resničnost nam tudi govori, da je naša misel usodno neodprta izkustvu in njegovi totaliteti. Izreči je mogoče kakršnekoli stavke, pa um ne bo protestiral. Zato je sedaj tudi čas, da premislimo svoj miselni in spoznavni aparat: na kakšen način se približujemo stvarnosti in kako jo vrednotimo, da smo šele sedaj, sedem let po padcu totalitarizma, začeli s temeljito razpravo o preteklosti in ugotovili, da z našim odnosom do prehoda iz totalitarizma v demokracijo verjetno nekaj ni v redu? In to velja tudi za tako imenovani »demokratični pol«. Kajti prav na začetku so njegovi najvišji politični predstavniki govorili, da je bila dovolj ena revolucija, kar je pričalo o povsem neadekvatnem odnosu do stvarnosti same in do zahtev po ovrednotenju totalitarne preteklosti. V vseh ostalih srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki so izšle iz komunističnega totalitarizma, je debata o preteklosti tekla od samega padca železne zavese naprej, in to na bistveno bolj stvaren in intelektualen način. Vse te države so na podlagi proučitve svoje stvarnosti tudi sprejele ustrezne izjave in zakone v svojih parlamentih. Seveda so to zadnje lahko storile zato, ker je bilo razmerje političnih sil ugodno za tak korak. Toda to je drugotnega pomena. Poglavitno pri tem je bilo, da so zagovorniki diskontinuitete s preteklostjo vedeli, da je potrebna javna diskusija o preteklosti in njeno ovrednotenje. Bistveno je torej, da se zavemo dejstva, da je v demokratični kulturi vsako javno življenje v prvi vrsti intelektualno, šele nato politično. Vsekakor je obravnava preteklosti večplasten proces, ki pa mora izhajati iz intelektualnih zahtev, zahtev po spoštovanju resnice in potrebe po mentalni higieni. Od tod lahko sledi spoznanje politične nujnosti po ovrednotenju preteklosti in od tod izpeljanih pravnih postopkih, o čemer je pisal Jože Pučnik v času, ko se je v javnosti pojavil Jelinčičev dosje in smo se prvič začeli spraševati o naši »zamolčani« preteklosti: »Zaradi pomanjkanja časa in zaradi operativne učinkovitosti, ki naj bi jo omogočila takšna ocena, do nje ni mogoče priti mimo politike. Samo politika omogoča s svojo metodo sistematičnega poenostavljanja obvladati nepregledna nasprotja med različnimi prehodnimi ocenami. Vendar to ne sme biti vse. Samo politika sama zase te naloge ne more opraviti. Potrebno je intenzivno sodelovanje celotnega kulturnega področja... V intenzivni javni razpravi o natančno for-muliranih vprašanjih bi se lahko v razmeroma kratkem času izoblikovalo... večinsko mnenje slovenske javne zavesti. Povsem gotovo je, da popolne enotnosti pri takšni oceni ni mogoče doseči: vse preve- liki so konflikti interesov in vrednot. Zato je potreben politični instrument: poenostavitev na podlagi večinskega mnenja, dobljenega morda z objektivno raziskavo javnega mnenja, referendumom ali glasovanjem v državnem zboru.«10 Bistven je torej odnos do stvarnosti. Odnos do naše skupne preteklosti. Potrebno je v prostoru javnosti razgrniti in osvetliti dejstva, saj preteklost ni last nobenega posameznika, pač pa je to naša skupna last. S svojo totalitarno, komunistično preteklostjo se moramo soočiti. In to v prvi osebi ednine in v prvi osebi množine, kot je o tem razmišljal Juergen Habermas, ko se je spraševal, kaj za Nemce pomeni opraviti s preteklostjo danes.11 Vsi skupaj smo živeli v totalitarnem komunističnem sistemu in vsakdo izmed nas je bil njegova žrtev in hkrati njegov sestavni del. Pri tem je potreben pravi časovni zajem. Začnemo lahko samo na začetku, in ta je pred samim začetkom revolucije - zakaj je do nje sploh prišlo, ali sedaj, po tragični izkušnji zgodovinskega eksperimenta lahko ugotovimo, ali so zanjo sploh obstajali »upravičeni« razlogi? - in nikakor šele konec druge svetovne vojne na Slovenskem. Potrebno je raziskati in ovrednotiti dejstva v zvezi z dogajanji med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh; kaj je pomenila ustanovitev PIF in nato njeno preimenovanje v OF, kako je na začetek vojne reagiralo demokratično izvoljeno slovensko vodstvo, kako je prišlo do vosovskih ubojev, kako in zakaj so se organizirale vaške straže, kako je bilo s Kočevskim procesom, kako je nastalo domobranstvo in sodelovanje z okupatorjem, je bilo to sodelovanje mednarodnopravno še dopustno ali ne, kaj pomeni Dolomitska izjava itd. itd. Potrebno je osvetliti vse množične poboje, vse povojne množične sodne procese, natančno popisati vse načine kršenja človekovih pravic, vse mnogoštevilne načine represije. Potrebno je pridobiti vse arhive in omogočiti vsem ljudem vpogled v njihove dosjeje, če obstajajo, in raziskati celotni sistem rekrutiranja državljanov za sodelovanje s tajnimi službami. Potrebno je osvetliti ideološke temelje komunističnega totalitarizma in v njih poiskati podlago za kršitve človekovih pravic v praksi za storjene zločine proti človeštvu.12 In še in še. A enkrat se je treba lotiti vsega tega dela. Od začetka do konca, do poprave krivic in vrnitve osebne časti vsem, ki jih je pretekli režim preganjal na podlagi ideoloških predpostavk. Tako so postopali v bivši Vzhodni Nemčiji. Rezultat: Gauckov inštitut razpolaga s približno 200 kilometri arhivov - dosjejev o posameznih državljanih! - nekdanjega ministrstva za državno varnost. Letos je izšla knjiga angleškega zgodovinarja Timothyja Gartona Asha Dosje.15 V njej premišljuje, ob branju svojega dosjeja, ki ga je našel v Stasijevih arhivih, o komunističnem režimu: kakšno je bilo življenje pod komunizmom, kaj je potrebno storiti, kako se soočati s preteklostjo. Arhivi so razkrili, da je imela vzhodnonemška komunistična tajna policija leta 1988 približno 170 000 neformalnih sodelavcev, od teh je bilo 110 000 rednih informatorjev. To pomeni, da je bil na vsakih petdeset odraslih državljanov en informator! Ministrstvo za državno varnost je imelo 90 000 zaposlenih. Nemci se danes temeljito soočajo s svojo preteklostjo. Leta 1996 je Gauckov inštitut razpolagal z 234 milijoni mark proračuna. V inštitutu je polno zaposlenih 3000 ljudi. Od padca Berlinskega zidu do junija 1996 je inštitut opravil 1,7 milijona preiskav, 1 milijon vzhodnih Nemcev je samih poizvedovalo, kaj je o njih zabeležila tajna policija. Se lani, sedem let po padcu zidu, je inštitut dobil 14 000 prošenj za vpogled v arhive. Seveda je težko reči, kakšni bi bili primerljivi podatki za Slovenijo. Ne glede na obseg tajnih služb in število 1,1 Jože Pučnik: Breme preteklosti. Nova revija, letnik XII, št.136/137, avgust-september 1993, str. 949-950. 11 Juergen Habermas: Kaj pomeni»opraviti s preteklostjo« danes? Časopis za kritiko znanosti, letnik XXI, 1993, št. 152-153, str. 127-142. 12 Stephane Courtois, urednik zbornika Črna knjiga komunizma, na podlagi tričetrtstoletne bilance komunizma zapiše (str. 13), da je »zločinska razsežnost komunizma« ena od »lastnih dimenzij celotnega komunističnega sistema« v vseh obdobjih njegovega obstoja. » Timothy Garton Ash: The File. Random House, New York 1997. ljudi, ki so bili zajeti v njihove lovke, se je potrebno jasno zavedati, da je bil tudi naš politični sistem komunistični totalitarizem. Vsekakor bi tudi v Sloveniji morali ustanoviti neodvisen inštitut za preučevanje naše komunistične preteklosti, nekakšen dokumentacijski center. Na podlagi pridobljenih podatkov in jasno razkritih dejstev se bomo morali soočiti z našo preteklostjo ter sprejeti skupno in osebno odgovornost zanjo. Osvetljena dejstva, javno razkrita, bodo sama govorila zase. Vendar bo ob tem potrebno naše skupno in tudi osebno razsojanje o preteklosti in naši vlogi v njej. Prepričan sem, da bi imel takšen samopremislek katarzični učinek in bi deloval kot vzpodbuda za svobodnjaško politično kulturo. Pomagal bi vzpostaviti državljansko, civilno zavest. Vanjo bi zopet priklical izgubljeni občutek za družbeno pravičnost. Ves ta proces bi imel izobraževalno moč. Zato je obravnava preteklosti stvar nas vseh in ne le nekaterih. Značilne so misli, ki jih je v času, ko je prišel v javnost Jelinčičev dosje, v nekem intervjuju s pomenljivim naslovom Zanesljiv koalicijski partner izrekel Ignac Polajnar, tedaj vodja poslanske skupine SKD, v prejšnjem sklicu državnega zbora pa predsednik raziskovalne komisije, ki je proučevala povojne množične poboje: »Upam, da bo v slovenskem političnem prostoru prevladala misel, da s preteklostjo razčistimo na način, ki ne bo v nedogled samo s temi problemi zaposloval vseh, ampak predvsem tiste ljudi in organe, ki jih bomo za to pooblastili. Če se bomo vsi ukvarjali s temi stvarmi, potem je nevarno, da ne bomo znali razlikovati, kaj je ta hip temeljno in kaj ne ... Poglavitno vprašanje namreč je, ali smo sposobni živeti v samostojni državi zares demokratično, ali smo sposobni utrditi svojo gospodarsko strukturo, jo demokratizirati in tako Slovenijo popeljati v Evropo, ali še bolje, tudi Evropo navdušiti za Slovenijo in jo pripeljati k nam.«14 Kako zgrešeno stališče, kajti preteklost je naša skupna last in ne le zadeva nekih pooblaščenih organov! Temeljno v tem hipu je spoznanje nas vseh, kakšna je naša preteklost bila, in spoznanje, da s preteklo miselnostjo in prakso ne bomo nikamor prišli, tudi v Evropo ne. V takšnem samopremisleku morajo vsi državljani spoznati, da življenje v polisu narekuje nek etos, ki je seveda povsem drugačen od tistega, ki ga je pol stoletja privzgajala družbeno-moralna vzgoja v socializmu in ki je del naše skupne patologije. Samo spomnimo se, kaj je v uvodniku v Sobotno prilogo Dela zapisala Alenka Puhar poleti 1993, ko smo se soočili z Jelinčičevim dosjejem: »Od te pomladi dalje postaja jasno, da je bilo v taktiki uglajenega postkomunizma, ki jo je ubrala Slovenija, poleg prednosti tudi nekaj slabosti. Mogoče je najhujša ta, da so se z njo zabrisala merila med prav in narobe, med kaj se sme in kaj se ne sme.... In tako torej danes imamo, kar pač imamo: Moralo, ki se je v petinštiridesetih letih udomačila v definicijo, znano v učbenikih o represivnih sistemih medsebojnih odnosov. Tam piše, da se v takšnih okoliščinah morala oblikuje pod zunanjim pritiskom kazni; se pravi, da v njej oblikovani ljudje sprejmejo za moralo to, kar jih obvaruje pred kaznijo.«15 Da, tudi takšni so bili še pred nedavnim, pred štirimi leti, uvodniki v Sobotni prilogi! Če pa se ne bomo podali na pot poglobljenega premisleka in ovrednotenja naše skupne preteklosti, ki naj pripelje do dokončne opustitve mentalitete in politične prakse iz časa totalitarizma, bomo mimogrede zdrknili v nove, v zgodovini še nepoznane oblike kolektivnega brezumja, apatije in cinizma, ki nas bodo zacementirale v kriptototalitarnem sistemu, v katerem seveda ne bo govora o kakšni družbeni, politični pravičnosti, saj bodo v njem kraljevali polaščevalnost, brezpravje in egoizem, razvit do neslutenih razsežnosti. Da pretiravam? Samo poglejmo. Zginili so skorajda vsi arhivi nekdanje tajne policije (Udbe), korupcija se bohoti (afera R + 3 je le ena od zadev, ki jih lahko uvrstimo v poglavje korupcija), v Sloveniji mora vsak, ki je bil v preteklosti obsojen zaradi političnih kaznivih dejanj, sam zaprositi za obnovo postopka in plačati pravno pomoč. Pri tem pa se mu bo prav lahko 14 Zanesljiv koalicijski partner. Pogovor z Ignacem Polajnarjem, Delo, Sobotna priloga 24. 7.1993, str. 19. 15 Alenka Puhar: Higiena s Kolonjsko. Delo, Sobotna priloga 24. 7.1993, str. 17. zgodilo, da bo ponovno spoznan za krivega; kazenski zakoni, ki so bili v Sloveniji sprejeti v obdobju komunizma, se namreč še danes uporabljajo, kadar tečejo obnove postopkov oziroma kadar vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Kadar vrhovno sodišče razveljavi ali spreminja sodbe, ne sodi po sedanjih, pač pa po tedanjih zakonih, zakonih totalitarne države. Tako nekdo, ki je bil tedaj obsojen na podlagi ideoloških predpostavk kot sovražnik totalitarnega, komunističnega režima, danes še vedno ostaja obsojen, razen če ni bila v takratnem procesu narejena kakšna strokovna napaka! Privatizacija, ki se končuje, je v zelo veliko primerih navadna kraja družbenega premoženja, sodnega epiloga pa za nobeno od afer še nismo doživeli! Zakon o popravi krivic, ki jih je povzročil komunistični režim, je bil sprejet šele predlanskim, šest let po padcu komunizma, tik pred volitvami, ker pa so odškodnine vezane na zakon o odškodninah, ki že nekaj let tiči v vladnih predalih, je zakon o popravi krivic mrtva črka. In še vedno ne vemo, kje so zagrebene žrtve povojnih pobojev, niti ne vemo, kdo so žrtve in koliko jih je bilo! Seveda bi lahko še in še naštevali. A naj bo to dovolj za naš razmislek o tem, kje smo in kam gremo, če se ne bomo še pravočasno ustavili in spremenili smeri. Življenje, ki naj bo avtentično, odgovarjajoče stvarnosti in osnovni intelektualni poštenosti, pa zahteva, da vztrajamo na Herodotovi poti, na katero smo se podali, in da se izrekamo, na podlagi dejstev in njihove razumske osvetlitve, kaj nekaj je in kaj je nekaj bilo. Iščimo ime za stanje, v katerem smo bili, v katerem smo in v katero lahko kaj hitro zaidemo. Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 o ukrepih za razgradnjo dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov govori o žametni restavraciji totalitarnega režima. Vprašanje spomina in identitete je temeljno vprašanje vsake kulture, če seveda pojmujemo kulturo kot tisto, kar nas umešča v območje tistega, kar spoznavamo za vredno, dobro in smiselno, kot tisto, kar so spoznavali že pretekli rodovi in je naša naloga in zavezanost, da nadaljujemo, a tako, da sami znova osmišljamo temeljne vrednote in jih aktualiziramo v svojem življenju. Kultura je torej možna le ob vsakokratnem ponovnem osmišljanju in potrjevanju svoje identitete. Nikakor pa si ne morem zamišljati demokratične kulture, v kateri človek ne bi imel možnosti izrekanja, kaj nekaj je, v kateri se njegove ugotovitve, kaj nekaj je, ne bi mogle soočati s stališči drugih, in tako preizkušati tudi verodostojnosti svojega odnosa do dejanske stvarnosti. Samo v svetu, v katerem se lahko vsakdo izreka o tem, kaj nekaj je in sooča svoje mišljenje in razsojanje z mišljenjem in razsojanjem drugih. Samo v pluralnem svetu je mogoče doseči in udejaniti objektivnost o naših skupnih zadevah, kar ni nič drugega kakor temeljna pravičnost. Samo v pluralnem svetu, ko je človek soočen s pluralnostjo kot temeljno danostjo, vredno vsega spoštovanja, se je mogoče dvigniti nad osebni interes in razumeti objektivnost kot temeljni pogoj življenja v takšnem svetu. In da bo povsem jasno: trditev, da ima vsakdo pravico do svojega političnega prepričanja, ima neke objektivne meje, kolikor želimo ohranjati možnost pluralne družbe; kajti pripadnost totalitarizmu oziroma aktivna podpora totalitarizmu ni »drugačno politično prepričanje«, temveč prepričanje, ki logično vodi v preganjanje vsakega drugačnega političnega prepričanja. V družbi, v kateri se nekaterim ne bi bilo dopuščeno izrekati, kaj nekaj je, se skupni prostor, prostor javnosti, v katerega naj bi imel vsak državljan dostop, sploh ne more oblikovati, saj se lahko v njem o skupnem izreka le tista skupina ljudi, ki si lasti celotno razpolaganje z družbeno stvarnostjo - njeno preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Značilno je geslo »pustite preteklost zgodovinarjem«. Ne bi ga mogli bolje tolmačiti, kot je to storil Justin Stanovnik: »... gre za to, da se iz vitalnih področij javnega življenja izključi človek ... v kulturni funkciji kompe-tentnega nosilca skupnega spomina... To je misel, ki jo že po sebi nosi protidemokratičen vzgon.«16 Skupni človeški svet v takšni družbi razpade, ostaja le predstava o njem, ki jo uveljavljajo ljudje, ki 16 Justin Stanovnik: Levica in zgodovina. Zbornik Dom in svet, Slomškova založba Maribor 1992, str. 28. razpolagajo z družbo. Čut za resničnost se izgubi. Ostali so iz skupnega človeškega sveta odrinjeni, saj jim je preprečeno, da bi ga sooblikovali. Se več, v takšni družbi ljudje, ki se ne morejo izrekati, kaj nekaj je, obstajajo le še kot anonimne osebe. Javni prostor jih ne zaznava in priznava več. In potem lahko v osrednjem slovenskem časniku preberemo, da je čisto s pravnega vidika prejšnjemu režimu komaj kaj očitati. Ali pa kot je ob Jelinčičevem dosjeju dejal Veljko Rus: »Na tem mestu je najbrž odveč in nepotrebno postavljati pod vprašaj legitimnost nekega političnega sistema, ki so ga priznale vse države Evrope in skoraj vse države sveta.... je iz vseh javnomnenjskih raziskav znano, da so bili ljudje veliko bolj zadovoljni s starim nedemokratičnim režimom, kot so zadovoljni z novim 'demokratičnim' režimom. ... Lahko bi sicer rekli, da s političnega vidika sodelovanje ... z Udbo v prejšnjem sistemu politično ni vprašljivo samo po sebi, ker je bila Udba pač le del takratnega legalnega in legitimnega sistema. Povsem upravičeno lahko rečemo še več: sodelovanje z Udbo je bila celo državljanska dolžnost zlasti v primerih, če je šlo za dejavnost, ki je ogrožala stabilnost sistema in javno varnost družbe.«17 Iz vsega tega je jasno, da je na Slovenskem svet skupnega, prostor javnosti razpadel. Pogovor o bistvenih rečeh je skorajda nemogoč, saj ni strinjanja o bistvenem. Soočeni smo s povsem nasprotnimi pojmovanji o tem, kaj je bistvo demokratične kulture. Zato lahko trdimo, da živimo v času hudega kulturnega boja in globokega državljanskega spora, v času, ko se ustvarja ne le politična, temveč tudi kulturna hegemonija neke povsem obskurne mentalitete, ki nima nič skupnega z načeli odprte družbe in demokratične kulture. Videti je, da je ta mentaliteta na svojem zmagoslavnem pohodu. Tisti, ki namreč nimajo več glasu javnosti, vsi tisti, ki se ne morejo izrekati o preteklosti, so iz javnosti izločeni. Stavki, kot so zgoraj navedeni, pa se lahko brez vsakih zadržkov izrekajo, saj odgovor spričo medijskega enoumja skorajda ni mogoč. S ponovno začeto debato o preteklosti bo morda resnico o naši preteklosti in sedanjosti še mogoče javno osvetliti, upoštevajoč dejstva in temeljno intelektualno poštenost. Seveda o tem ne bo mogoče govoriti le v državnem zboru. Potrebno bo resnično prebujenje civilne družbe in naše civilne pameti. Kajti občutek realnosti, istovetnosti sveta skupnih človeških stvari, sveta naše zgodovine se lahko na resničnosti ustrezajoč način oblikuje le med ljudmi, v prostoru javnosti, v prostoru razumne besede in argumentov. Povsem jasno nam mora biti, da bomo to nalogo enkrat morali opraviti, saj je narava življenja in stvarnosti ta, da njunih zahtev nikakor ne moremo obiti. Stvarnost in življenje imata premoč nad človeškim voluntarizmom. In spomin je močnejši od sil izničenja. Ob dnevu samostojnosti, 1997 17 Objaviti, uničiti, pozabiti, maščevati se? Anketa, Delo, Sobotna priloga 24. 7.1993, str. 20. Popravki in dodatki po župnijah in krajih Leta 1998 je občina Kamnik izdala Zbornik žrtev 2. svetovne vojne, ki ga je pripravila Komisija za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem, Zbornik je že zdavnaj pošel, ljudje pa po njem pogosto sprašujejo. Odločili smo se za ponatis, še zlasti, ker so nas ljudje opozorili na nekatere napake, ki so se prikradle v Zbornik v zvezi z imeni, datumi in kraji smrti. Ko smo se prejšnjo jesen bolj zavzeto lotili dela, se je izkazalo, da je ponatis potreben. Odkrili smo kar devetnajst žrtev, ki v Zborniku še niso bile zabeležene. Te so v popravkih oziroma dopolnilih označene z zvezdico pred priimkom. Večino dela sta opravila Maksimilijan Šimenc in Milan Šuštar. Vsem, ki ste nam dobrohotno pomagali pri zbiranju podatkov, se iskreno zahvaljujemo. Zlasti pa se zahvaljujemo zgodovinarju in filozofu Jožetu Dežmanu, ki je napisal komentar k popisu žrtev in prispevek Čas terorizmov in čas spraševanja vesti. Milan Šuštar, predsednik Komisije za popis žrtev druge svetovne vojne na Kamniškem n. ŽUPNIJA GOZD z. š. priimek, ime, domače ime L št datum rojstva datum smrti Smrečje v Črni 1. * K1ADMK, Martin, ŽAGARSKI 14.11.1910 09.07.1942 HI. ŽUPNIJA KAMNIK _ Kamnik - Mesto 1. * ŠOBERL, Feliks 13.03.1911 05.07.1942 Zaprice 1. ŠIF, Franc 63 20.11.1913 06.02.1945 2. ŠIF, Franci 63 01.07.1933 06.02.1945 3. ŠIF, Jožefa 63 06.12.1911 06.02.1945 IV. ŽUPNIJA KOMENDA Podboršt pri Komendi 1. *JAK0MLNI, Peter, ŠTRUKLJEV 17 29.06.1908 09.05.1945 Potok v Črni talec Nemci civilist rudar Potok v Črni v boju partizani žandar predvojni žandar pomožni policist Korošica v boju domobranci partizan delavec Koroška likvidacija domobranci otrok Korošica v boju domobranci partizanka delavka Šentvid likvidacija partizani domobranec delavec V. ŽUPNIJA MEKINJE z. š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti Godič 1. BALANTIČ, Anton, CESARJEV 06 17.01.1900 30.06.1942 Mekinje 1. *PlŽMOH, Anton 11.01.1877 1944 VII. ŽUPNIJA NEVLJE___ oševek 1. KLEMENC, Pavla, RUDLNOVA 14 24.04.1926 06.02.1945 poreber 1. REPANŠEK, Lovro, UKOV 08 10.08.1925 27.08.1943 Vrhpolje pri Kamniku 1. OSENAR, Julij, GOBARJEV 44 06.07.1920 30.06.1942 Kamnik obešen Nemci civilist delavec Šenturška Gora likvidacija partizani civilist brusač Korošica v boju domobranci partizanka delavka Vrhpolje likvidacija Nemci civilist delavec Kamnik obešen Nemci partizan delavec IX. ŽUPNIJA SELA PRI KAMNIKU z. š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti kraj smrti podhruška 1. * VIDMAR, Viktor, BALOTOV 05 08.04. 1919 09.05.1945 Šentvid Sela pri Kamniku 1. * KODRA, Francka 01.02. 1894 08.02.1942 Begunje 2. *STEHNIČAR, Anton, SP. ŠUŠTARJEV 02 30.10.1923 16.08.1943 Rusija Sovinja Peč 1. POLJANŠEK, Janez, ZG.SMONKAR 03 28.12.1914 11.01.1944 Črni graben X. ŽUPNIJA STRANJE Črna pri Kamniku 1. GOLOB, Peter VI. knjigi je bil vpisan pomotoma. 2. RESNDC, Anton, URŠKOV 20 24.04.1918 09.07.1942 Potok v Črni 3. ŽAGAR, Janez, SPOTIKARJEV 09 28.12.1901 09.07.1942 Potok v Črni Spodnje Stranje 1. GRADIŠEK, Franc, CVAJARJEV 18 12.03.1916 09.07.1942 Potok v Črni 2. GRADIŠEK,Jože, NAPOTNIKOV 15 09.03.1912 09-07.1942 PotokvČrni likvidacija partizani nemški policist kmet/sin likvidacija Nemci civilistka gospodinja v župnišču v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin v boju Nemci partizan kmet/sin talec Nemci civilist čevljar talec Nemci civilist rudar talec Nemci civilist kmet/sin talec Nemci civilist krojač z. š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Stahovica 1. JEŽ, Franc 02.03.1896 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec 2. POVSNAR. Jože 02.12. 1906 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec 3. ŽAGAR, Florjan, FRJANOV 04.05.1895 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec 4. ŽAGAR, Franc, LIZEN 16 16.12.1905 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist delavec Stolnik 1. RAK, Milan, VOVKOV 02 29.11.1925 03.07.1944 Stolnik likvidacija gestapo partizan delavec Zagorica nad Kamnikom 1. REBERNIK, Florjan, URHOV 08 05.02.1922 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kovač 2. REBERNIK, Viktor, URHOV 08 17.02.1891 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet 3. REBERNIK, Vincenc, URHOV 08 22.01.1925 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet/sin 4. REBERNIK, Zorko, URHOV 08 31.09.1921 30.06.1942 Kamnik obešen Nemci partizan kmet/sin 5. TURNSEK, France 15 05.04.1903 01.12.1943 Zagorica likvidacija partizani civilist organist, občinski tajnik Županje Njive 1. BALANTIČ, Alojz, BAVANČEV 31.01.1903 09.07.1942 Potok v Črni talec Nemci civilist kmet 2. BALANTIČ, Anton 07 Vpisan v Godiču. XI. ŽUPNIJA ŠMARCA Duplica 1. BAVČAR, Valentin 29 22.04.1924 04.10.1944 Nemčija pogrešan nemški mobiliz. ključavničar z. š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti š.marca 1. BRAJER, Milan, BRAJERJEV 03 11.09.1920 07.09.1943 XII. ŽUPNIJA ŠMARTNO V TUHINJU Buč 1. * ŠKERJANC, Franc, VALEMTINEŽEV 27 08.01.1924 24. 11.1943 Gradišče v Tuhinju ^ 1. KLEMEN, Lucija, KORITNIKOVA 13 08.12.1894 15.05.1942 Praproče v Tuhinju 1. SUŠNIK, Vincenc, TABERŠKOV 01 29. 12.1924 19.01.1943 XV. ŽUPNIJA ZGORNJI TUHINJ Cirkuše v Tuhinju 1. * KOŽLAKAR, Anton, BALEŽEV 03 26.05.1915 04.01.1945 kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. pletilec Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin Gradišče likvidacija partizani civilistka kmet. delavka Kališe talec Nemci partizan kmet/sin bolnica Franja ranjen Nemci partizan delavec z. š. priimek, ime, domače ime h. št datum rojstva datum smrti kraj smrti okoliščine smrti povzročitelj smrti aktivnost žrtve socialni status Češnjice v Tuhinju 1. * DROLC, Jože, REBOLOV 06 24.03.1916 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 2. *LUKAN, Franc, KOPETOV 16.11.1923 1944 Rusija v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 3. * LUKAN, Frančiška, KOPETOVA Laze v Tuhinju 1. * BAJDE, Stanislav, TOMANOV 18.08.1865 06.11.1922 31.12.1944 09.05.1945 Češnjice Nizozemska požig hiše v boju Nemci Angloamer. civilistka nemški mobiliz. kmetica kmet/sin 2. * LlIKAN, Anton, GROŠELJNOV 01.01.1928 01.07.1945 Dolenjska nesreča partizan kmet/sin Liplje 1. * KROPIVNK, Franc, ANŽOVČEV 03.10.1904 07.05.1945 Liplje likvidacija Nemci civilist kmet Stara sela 1. ŠUŠTAR, Franc, SLAPNKOV 01 31.10.1869 15.05.1942 Stara sela likvidacija partizani civilist preužitkar Veliki Hrib 1, * HRIBERNIK, Franc, PAVLETOV 11.10.1910 14.01.1945 Mauthausen taborišče Nemci civilist delavec Zgornji Tuhinj 1. * BALOH, Anton, PRLMČEV 14.01.1917 05.05.1944 Trojane v zasedi Nemci partizan kmet/sin 2. BERUC, Alojzij, MLINARJEV 01 11.03.1922 26.12.1944 Vransko likvidacija Nemci civilist kmet/sin 3. * BERL1C, Frančišek, MLINARJEV 01 08.07.1923 31.12.1943 Kijev v boju Rdeča armada nemški mobiliz. kmet/sin 4. ZAVASNIK Ana, KAVSARJEVA 45 24.07.1904 07.04.1945 Zg. Tuhinj likvidacija partizani civilistka gospodinja 5. ZAVASNIK, Janez, PETROVČEV 21 13.05.1927 08.01.1945 Vransko likvidacija Nemci partizan vajenec 6. * ŽAVBI, Frančišek, TOMAŽEV 12.09.1924 1943 Rusija nesreča nemški mobiliz. kmet/sin Jože Dežman, zgodovinar in filozof Gorenjski muzej, Kranj ČAS TERORIZMOV IN ČAS SPRAŠEVANJA VESTI Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik je veliko delo. Že samo dejstvo, da je pošel in da nanj ni bilo večjih pripomb in da tudi dopolnitev ni veliko, ga uvršča med uspele popisovalske projekte žrtev 2. svetovne vojne in revolucije. Zbornik je osnova za nadaljnje spraševanje Z zbornikom se občina Kamnik uvršča med okolja, ki so s popisom vseh žrtev 2. svetovne vojne opravila pomembna spravna dejanja. Seveda je zbiranje podatkov temeljni, vendar pa še vedno začetni korak, da si ustvarimo trdne temelje za novo vrednotenje dramatičnega časa, ki nam ga je partijska sistemska laž prikrojila in zverižila do nespoznavnosti. Ali drugače rečeno: tak seštevek dejstev je temeljni korak k temu, da začnemo dojemati vse razsežnosti usodnega časa, v katerem se je zgodovina lomila na plečih slehernika. Naj ob komentiranju nekaterih rezultatov popisa opozorim na nekaj struktur in procesov, ki jih bomo lahko osvetlili le, če bomo še naprej zapisovali nove podatke o usodah žrtev in njihovih svojcev. V totalitarni Evropi Naj opozorim na temeljno izhodišče tudi pri preštevanju žrtev v kamniški občini. V evropskih razmerah so družbe, ki so imele zaradi 2. svetovne vojne več kot pet odstotkov žrtev (razen fašistične Italije, kjer je žrtev bistveno manj), praviloma same totalitarne ali pa vpletene v spopad nacionalsocialističnega in komunističnega totalitarizma. Slovenci sodimo z več kot pet odstotki žrtev v to kategorijo, žrtve pa so posledica tako nacionalsocialističnega kot komunističnega divjanja. Drugo dejstvo, ki nas uvršča v stalinistični kulturni krog, je način političnega in etničnega čiščenja Slovenije po 2. svetovni vojni. Analiza popisa žrtev nam odkrije te prvine delovanja totalitarizmov tudi na območju občine Kamnik. Partijska nebesa in partijski pekel Skupina popisovalcev je morala popisati tako žrtve, ki jih je komunistični sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil v svojem rasističnem fanatizmu štel za »svoje«, za »dobre«, kot tudi žrtve, ki so jih partijski bogovi označili kot »izdajalske«, kot »slabe«, kot nevredne spomina. Žrtve, katerih življenjepise so v Zvezi borcev zapisovali, jim postavljali spomenike, so bili mrtvi v vrstah partizanskega gibanja (partizani, sodelavci partizanskega gibanja) in žrtve terorja nasprot- nikov partizanskega gibanja (predvsem žrtve nacionalsocialističnega državnega terorizma - streljanja talcev, žrtve taborišč - in maščevalnih akcij po partizanskih napadih in med zasledovanjem partizanov). Za kamniško območje je značilno, da kljub večkratnemu popisovanju Zveza borcev nima arhiviranega popisnega gradiva in je morala komisija delo opraviti še enkrat. Spomina nevredne žrtve so bili predvsem vsi, ki so se pod prisilo, posamezniki tudi prostovoljno, manjšina pa zaradi protikomunističnih motivov, znašli v službi okupatorja (prisilno mobilizirani v nemško vojsko, domobranci, orožniki, sodelavci gestapa), partijski popisovalci pa so pozabili tudi padle vojake kraljeve jugoslovanske vojske ob napadu na Jugoslavijo oz. umrle v vojnem ujetništvu in nekatere civilne žrtve vojne (npr. zaradi nesreč z vojnim orožjem). Pri obdelavi podatkov sem poenotil nekatere vpise (npr. pod pojmom okupator pri povzročiteljih smrti sem štel tako Nemce kot gestapovce, kakor je zapisano v objavljenih podatkih). Zato se nekatere obdelave malenkostno razlikujejo od analiz v zborniku. V kamniškem primeru je razmerje med partijsko priznanimi in partijsko zamolčanimi žrtvami približno tako, da je bilo od popisanih partijsko priznanih manj kot 60 odstotkov, partijsko zamolčanih pa več kot 40 odstotkov vseh žrtev. Žrtve so v prvih popisih do leta 1950 delili v partijski pekel in partijska nebesa, trgovanje pa se je nato še nadaljevalo, vendar je taka delitev v večini primerov pomenila tudi delitev živih sorodnikov žrtev na tiste, ki so bili deležni sistemskih rent in slave, in na tiste, ki niso bili deležni nobenih državnih pomoči, užili pa so obilo zasramovanja in prikrajšanosti. O tem več v nadaljevanju prispevka. O žrtvah Vsaka vojna ima svojo anatomijo. V vsaki padajo žrtve po nekem vzorcu, ki ga najbolje ilustrirajo prav podatki o žrtvah. V Sloveniji je bilo največ žrtev na območju Ljubljanske province, kjer so potekali spopadi partizanov z okupatorji in intenzivna državljanska vojna. Na Gorenjskem in Primorskem je več kot pet odstotkov zaradi vojne mrtvega prebivalstva, saj potekajo predvsem spopadi partizanov z okupatorji, državljanska vojna je manj intenzivna. Na območjih, kjer gre predvsem za spopade partizanov z okupatorji, ali tam, kjer so žrtve predvsem posledica delovanja okupatorja, je žrtev manj kot pet odstotkov. Večina žrtev je, tako kot tudi storilcev, v svojo dobo vroje-na, zgodovina jih dohiti: so moški, dovolj stari za mobilizacijo, nimajo kam pobegniti, morda še ideološko navdušeni... Spol Med žrtvami je bilo 1059 moških in 101 ženska, se pravi več kot 93 odstotkov moških in nekaj manj kot 7 odstotkov žensk. Ženske vsi ženske % žensk vojaki 666 16 2,4 civilisti 494 85 17,2 skupaj 1160 101 8,7 16 žensk je padlo v partizanih, 85 jih je izgubilo življenje kot civilistke. 16 padlih partizank pomeni dobra dva odstotka vseh vojaških žrtev. To nazorno pove, da sta bila tudi v 2. svetovni vojni orožje in bojevanje predvsem moški zadevi. Tako kot v vseh vojnah je tudi v tej nasilje nad ženskami merilo podivjanosti vojskujočih se strani. 85 ženskih civilnih žrtev je 17 odstotkov vseh civilnih žrtev. ubiti civilisti okupator odstotek partizani odstotek drugo odstotek moški 268 86,2 109 75,2 32 84,2 ženske 43 13,8 36 24,8 6 15,8 skupaj 311 100,0 145 100,0 38 100,0 Okupatorji so pobili 43 žensk, partizani pa 36. Za eno se storilca ne ve, štiri so bile žrtev nesreč. Okupatorji so pobili 311 civilnih oseb in od tega števila je 43 žensk okoli 14 odstotkov pobitih. Partizani pa so pobili 145 civilnih oseb in 36 ženskih žrtev, kar je 25 odstotkov od partizanov pobitih civilistov. To nam pove, da je bilo izživljanje nad ženskami s partizanske strani relativno hujše kot z okupatorske. Ženske vloge v vojni ostanejo neopažene, če pišemo samo o vojni moških, pa naj bo moških žrtev, zmagovalcev ali poražencev. Pod tem svetom moškega bojevanja za oblast in vojni plen živi svet žena, otrok in starih ljudi, ki je na nek način na milost in nemilost prepuščen patriarhalnemu moškemu norenju. Na ženska pleča pade neizmerno breme skrbi za družino v časih, ko so očetje na frontah, v zaporih ali celo mrtvi. Mnoge ženske so se herojsko spoprijele s tragično usodo, mnoge so izgube mož, sinov trajno zaznamovale. O njihovih bolečinah in boju za preživetje je komaj kaj napisanega. Starost Poleg spola je bila starost temeljna danost, ki je odločala o usodi žrtev, predvsem vojakov. rojeni do 1899 1900-1915 1916-1926 od 1921 neznano skupaj vojaki 16 198 435 13 4 666 civilisti 123 223 93 49 6 494 skupaj 139 421 528 62 10 1160 odstotek 12,0 36,3 45,5 5,3 0,9 100,0 Gornja tabela nam jasno pove, da so bile najbolj ogrožena populacija osebe, rojene med leti 1900 in 1926. Teh je bilo skupaj 949 ali 82 odstotkov žrtev. Med vojaki pa je v letnikih 1900-1926 kar 633 žrtev ali 95 odstotkov vseh vojaških žrtev. Rojstni datumi žrtev v uniformah do 1899 1900-1915 1916-1926 od 1927 neznano skupaj partizani 11 163 183 9 3 369 partizanke 5 8 3 16 mobiliziranci v vermaht 4 194 198 domobranci 3 15 43 1 62 druge okupatorske enote 2 11 2 1 16 jugoslovanska vojska 5 5 vojaki skupaj 16 198 435 13 4 666 Pomorjeni rod 1916-1926 Najstrašnejša je bila smrtna bera med fanti, rojenimi med leti 1916 in 1926. Večino teh so do poletja 1943 klicali na nabore in nato pošiljali v nemško delovno službo in nemško vojsko. V občini Kamnik je v nemški vojski izginilo 198 mobilizirancev. Leta 1943 so bile partizanske enote maloštevilne in brez opreme, da bi lahko sprejele večje število fantov, ki bi želeli pred mobilizacijo v nemško vojsko pobegniti v partizane. Večji del fantov je tako odšel v nemško vojsko, večina pa je poskušala od tam dezertirati. V partizanih je padlo 183 fantov teh letnikov, kar je blizu polovice vseh partizanskih izgub. Od 62 domobrancev jih je bilo 43 iz teh generacij. Skupaj torej 424 ali skoraj dve tretjini vseh vojaških žrtev. 77 žrtev teh letnikov je bilo med usmrčenimi civilisti. Torej je od rojenih v letih 1916—1926 v občini Kamnik umrlo več kot 500 moških, kar je blizu 45 odstotkov vseh žrtev. Rojstne letnice civilistov in povzročitelji njihove smrti do 1899 1900-1915 1916-1926 od 1927 neznano skupaj ženske - ubili okupatorji 13 12 7 11 43 moški - ubili okupatorji 58 135 56 18 1 268 ženske - ubili partizani 12 14 7 3 36 moški - ubili partizani 36 47 20 4 2 109 ženske - ubili drugi in nesreče 1 2 3 6 moški - ubili drugi in nesreče 3 15 1 13 32 civilisti skupaj 123 223 93 49 6 494 Civilne žrtve, ki so jih pobili okupatorji, so bile rojene med 1860 in 1944, tiste, ki so jih pobili partizani, pa med 1869 in 1934. Čeprav je okupator pobil več starih ljudi in otrok, ubiti stari ljudje in otroci na partizanski strani že nakazujejo povojni čas, ko komunistični teror ni nikomur prizanašal. Vojni mlini Tempo vojne narekujejo njeni glavni igralci. To sta bila na ozemlju občine Kamnik predvsem okupator in partizansko gibanje. Če ne bi bilo nacističnega napada, v Sloveniji oz. Jugoslaviji ne bi bilo komunistične revolucije stalinističnega tipa. Okupator je s svojimi načrti za ponemčenje Slovenije, s svojimi krvavimi ukrepi proti partizanskemu gibanju in protipravno mobilizacijo Slovencev v nemško vojsko povzročil skoraj tri četrtine žrtev. Nekaj manj kot četrtino žrtev so povzročili partizani, drugi (domobranci, nesreče) pa manj kot pet odstotkov. V vojni je izredno pomembno, kdaj kdo pade v vojni mlin. Prej ko se to zgodi, prej ga zmelje. Tabele s podatki o datumih smrti po letih in posameznih kategorijah žrtev kažejo, kako se je po ogrevanju v letu 1941, ko je žrtev še malo in ko nobena stran še ne ubija žensk, v letu 1942 že razbesnelo neusmiljeno pobijanje. Leta 1943 okupator zmanjša pritisk, ker pripravlja teren za mobilizacijo v nemško vojsko, partizani ga krepijo. Nato pa vojna doseže višek leta 1944 in malo usahne v letu 1945. Zadnji silovit izbruh komunističnega pobijanja sodi v čas po vojni. Čas smrti žrtev vojaki civilisti skupaj ', X vseh žrtev 1941 13 20 33 2,8 1942 30 133 163 14,1 1943 98 86 184 15,9 1944 314 163 477 41,1 1945 126 77 203 17,5 po vojni 68 11 79 6,8 neznano 17 4 21 1,8 skupaj 666 494 1160 100,0 Čas smrti vojaških žrtev vojaki partizani partizanke vermaht domobranci v službi okup. jugo. vojska skupaj 1941 8 5 13 1942 26 3 1 30 1943 59 1 32 1 5 98 1944 190 7 112 1 4 314 1945 81 4 36 5 126 po vojni 3 4 60 1 68 neznano 2 1 14 17 skupaj 369 16 198 62 16 5 666 Čas smrti ženskih civilnih žrtev civilistke okupator partizani drugi skupaj 1941 1942 4 5 9 1943 4 14 18 1944 25 13 2 40 1945 10 3 3 16 po vojni 1 1 neznano 1 1 skupaj 43 36 6 85 Čas smrti moških civilnih žrtev civilisti okupator partizani drugi skupaj 1941 17 2 1 20 1942 100 24 124 1943 26 40 2 68 1944 75 35 13 123 1945 47 8 6 61 po vojni 1 9 10 neznano 2 1 3 skupaj 268 109 32 409 Vojne vloge Ljudje se znajdejo med vojnimi žrtvami zaradi vlog, ki so jih aktivno igrali, nekatere pa zmelje preprosto tragično dejstvo, da so se ob napačnem kraju znašli na napačnem mestu. Razpad Jugoslavije po napadu sil osi je komunistom omogočil, da so prevzeli vodilno vlogo v odporu proti okupatorju in z brezobzirnim nasiljem uničili vsakogar, ki bi se jim postavil nasproti. Tudi na območju občine Kamnik lahko rečemo, da partizani niso posvečali nič manj pozornosti delovanju proti Slovencem kakor delovanju proti okupatorju. Partizani so tako politično kot vojaško mobilizirali več tisoč ljudi. Glede na to, da je padla okoli petina partizanov, lahko ocenimo, da je bilo od prebivalcev občine Kamnik v partizanih okoli 2000 ljudi. Tudi od mobilizirancev v nemško vojsko jih je padla okoli petina in verjetno je bilo v nemški vojski okoli 1000 prisilno mobiliziranih. Vsaj nekaj sto od teh jih je dezertiralo v partizane. Tako so okupatorji tudi z mobilizacijo Slovencev v nemško vojsko okrepili partizansko vojsko, saj so prisilni mobilizirana raje tvegali življenja in de-zertirali v partizane, kot da bi služili okupatorju. Državljanska vojna na območju občine ni imela večjih razsežnosti, saj sta med vojno izgubila življenje le dva domobranca. Ker je komaj kakšen domobranec ušel maščevanju zmagovalcev, nam podatki o pobitih povedo, da je bilo domobransko mobilizacijsko območje predvsem v Komendi. Vojaki in civilisti Vojaki in civilisti število odstotek vojaki 666 57,4 civilisti 494 42,6 vse žrtve 1160 100,0 Število civilnih žrtev doseže okoli 43 odstotkov vseh žrtev. V anatomiji 2. svetovne vojne nam ta podatek pove, da so se vojaki skoraj bolj izživljali nad civilisti, kot vojskovali med seboj. Vojaki Ce pogledamo samo silno množico knjig o partizanskih enotah in skromno literaturo o Slovencih, ki so se tako ali drugače znašli v okupatorskih uniformah in v njih doživeli nekatere najhujše bitke 2. svetovne vojne, potem nam je jasno, da bo trajalo še dolgo časa, da bodo vse vloge, ki so jih Slovenci odigrali v drugi svetovni vojni, ustrezno ovrednotene. Vojaki iz občine Kamnik so umirali kot vojaki kraljeve jugoslovanske vojske, kot partizani, kot prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, kot domobranci in kot orožniki in drugi uniformiranci v okupatorjevi službi. Več kot štiri desetine padlih vojakov je bilo tako ali drugače v okupatorjevi službi. Smrti vojakov v partizanskih in okupatorskih uniformah vojaki partizani vermaht domobranci kolaboracija jugo. vojska skupaj skupaj 385_198 62_16_5_666 odstotek 57^8 29J 93 2A 0^8 100,0 Partizani Število partizanskih smrti je raslo s številčno rastjo partizanske vojske in intenzivnostjo bojev. Več kot 300 partizanov je padlo v boju oz. so umrli ranjeni, nekaj pa zaradi bolezni. Več kot 50 so jih zajeli in potem ubili nasprotniki. Za okoli 15 partizanov so v popisu kot povzročitelji smrti navedeni domobranci. Naj opozorimo na podatek, da so partizani sami usmrtili 27 partizanov. To je kar 7 odstotkov vseh padlih partizanov. Ta podatek govori o tem, s kakšno krutostjo so se partizanska poveljstva znašala nad svojo vojsko, da se jim ni razbežala. Ko bodo znani realni podatki o številu ljudi, ki so dezertirali iz partizanskih vrst, bomo lahko realneje ocenili ves obseg nasilja, ki je bilo potrebno za obstoj revolucionarne armade. Po drugi strani pa so partizani uspeli s sistemom političnih organizacij pridobiti podporo prebivalstva, ki jim je zagotavljalo oskrbo, obveščevalno mrežo in mobilizacijske poti za pridobivanje novih borcev. Ko pregledamo kraje smrti partizanov, vidimo, da jih je okoli polovica padla na Gorenjskem, več kot 60 na Dolenjskem, več kot 40 na Štajerskem, več kot 30 na Primorskem, nekaj na Koroškem. Okoli 15 jih je padlo v prekomorskih brigadah in jugoslovanskih enotah, ustanovljenih v Sovjetski zvezi. Tudi na ta način so se partizanske enote okrepile z mobiliziranci v nemško vojsko, ki so de-zertirali k zaveznikom protihitlerjevske koalicije. Mobiliziranci v nemško vojsko Mobilizacija Slovencev v nemško vojsko je bila okupatorjev zločin, ki ga partijska država ni bila sposobna označiti kot takega. Namesto da bi se zavzela za to največjo kategorijo žrtev nacifašističnega terorja, jih je raje zamolčala. Razlog je bil verjetno zelo banalen: skušala je preprečiti, da bi mobiliziranci od nemške države dobili rente, ki so jim pripadale - te pa bi bile pač višje od tistih, ki jih je bila druga Jugoslavija sposobna izplačevati svojim privilegiranim partizanskim veteranom. Zato je mobilizirance v nemško vojsko stlačila v kategorijo narodnih izdajalcev, čeprav je resnica prav nasprotna: bili so eden velikih vzorov zvestobe domovini. Zato so mobiliziranci v nemško vojsko populacija, ki je na lastni koži pretrpela tako protipravno mobilizacijo s strašnimi posledicami kot tudi partijski rasizem, ki je ni prizadejal nič manj kot mobilizacija sama. Ostali so brez rent, prikrajšani in zasramovani vsa leta partijskega režima. Pri mobilizirancih pričakujemo, da bodo njihove zgodbe povedale več o vseh ravneh frontnega bojevanja, ki so ga doživeli. Prav tako pomembna kot izkušnja v nemški vojski je bila tudi izkušnja dezertiranja. O pobegih v partizane, ki so bili smrtno nevarni in velikokrat izredno dramatični, vemo razmeroma malo. Prav tako malo vemo o izkušnjah mobilizirancev predvsem v sovjetskem ujetništvu. Mobilizirance so kot topovsko hrano pošiljali predvsem na vzhodno fronto. Tam jih je padlo oz. umrlo po dezertaciji ali zajetju več kot 135. Več kot 20 jih je umrlo znotraj nemških meja, več kot 15 pa na zahodni fronti. Domobranci Omenili smo že, da je popisanih 62 domobranskih smrti, od tega jih je bilo 60 pobitih po koncu vojne. Več kot strašna usoda, posebej če vemo, da na vojnem odru občine Kamnik niso odigrali pomembnejše vloge. Civilisti Omenili smo že, da je v občini Kamnik skoraj polovica žrtev 2. svetovne vojne civilistov. Glavni povzročitelji smrti so okupatorji in partizani. Med povzročitelji smrti je za enega civilista odgovorna kraljeva jugoslovanska vojska, za nekaj oseb domobranci, okoli 20 oseb je izgubilo življenje v nesrečah. Resnica in sočutje Ko skušamo razumeti, kako je bil mogoč tako strašen izbruh nasilja v kulturnem okolju, ki ga je krščanstvo inkulturiralo več kot tisočletje, se lahko vprašamo, ali so bile silne nacionalistične napetosti tudi v regiji Alpe-Jadran okrepljene po razpadu Avstro-Ogrske, ko se je več narodov začelo boriti za isti prostor. Avstrijski raziskovalci nacizma poudarjajo, da Hitlerju v Avstriji ni bilo treba ničesar dodajati, da je bilo vse pripravljeno zanj. Ameriški raziskovalci v okviru psihozgodovinskih raziskav odkrivajo razmeroma enostaven zakon: več kot je nasilja v otroštvu, bolj nasilni so potem prav tisti odrasli, ki so v otroštvu doživeli največ nasilja. Tako psihozgodovina govori o psihogene-racijah. Vsaka generacija je zgodovinsko motivirana za kasnejše delovanje v svojem otroštvu. Prav za otroštvo v nemškem prostoru v času, ko so odraščali tisti, ki so bili kasneje najhujši nacionalso-cialistični krvniki, je bila značilna črna pedagogika, polna nasilja in zlorab vsake vrste. Psihozgo-dovinska razlaga geneze nacizma tako trdi, da tretji rajh ni maščeval sramote, ki je bila Nemčiji prizadejana z versajsko mirovno pogodbo, ampak so bile korenine nacionalsocialističnega terorja v vsakodnevnem poniževanju, pretepanju, spolnih zlorabah in izdajah, ki so jih nemškim otrokom prizadejali njihovi skrbniki. Ker slovenski kulturni prostor vsaj z avstro-ogrskim povezuje tisočletno sobivanje, bi lahko podobno psihohistorično tezo postavili tudi za razlago uspeha slovenskega komunizma. Če je Hitlerjev oče model germanskega očeta, ki je zaradi svojih občutkov krivde in manjvrednostnega kompleksa nečloveško trpinčil svojega sina, potem lahko domnevamo, da se otroštvo slovenskih otrok ni bistveno razlikovalo od otroštva drugih otrok v nekdanjih avstro-ogrskih pokrajinah. Tako se lahko vprašamo, ali so grozodejstva, ki so jih povzročili komunisti, tudi posledica trpinčenja slovenskih otrok. Ali je bil slovenski prostor v svojem duševnem jedru tako zmaličen, da je bil pripravljen sprejeti ideologijo, ki mu je obljubljala odrešitev v sovraštvu in smrti? Drugo vprašanje, ki je pri razumevanju medvojnega dogajanja na Slovenskem izjemno pomembno, je, kako pride do tega, da ljudje prekršijo starodavno zapoved: Ne ubijaj! in začnejo z brezobzirnim ubijanjem soljudi. Raziskave kažejo, da je v človeku globok odpor proti temu, da bi ubil sočloveka od blizu. Storilec takega dejanja je s takim ubijanjem običajno zaznamovan za vse življenje. Ameriški avtor trdi, da sta med temeljnimi razlogi za tako pobijanje predvsem ideološka priprava in neizprosno poveljevanje. Ideološki morilski vzorec pripravi morilca na umor tako, da mu žrtev razčloveči. Tako so grešni kozel za nacionalsocializem Židi, manjvredni Slovani, boljševiki, Cigani, homoseksualci. Govorica sovraštva je bila vgrajena tudi v komunizem. Razredni in narodni sovražniki so bili v ideološki pripravi spremenjeni v ne-ljudi, v ničvredna bitja, ki jih je hvalevredno uničiti. In to so bili tako okupatorji (za njimi pa nemška in italijanska manjšina), narodni izdajalci v najširšem spektru (od Ciganov, vaške revščine do tega, da se je ubijalo iz osebnih zamer), razredni sovražniki v najširšem spektru, ideološki nasprotniki vsake barve ... Skratka, smrtno ogrožen je bil vsak, ki je kakorkoli odstopal od revolucionarno-rasističnih šablon. Tako kot so nacionalsocialistične »odrešenjske« fantazme pognale množice Nemcev, da so počenjali najhujša zverinstva, tako so tudi komunistične »odrešenjske« fantazme pognale na tisoče Slovencev v to, da so počeli najhujša zverinstva. Pri tem pride na Slovenskem do pretresljivih sprememb v viktimoloških položajih. Partizanstvo kot uporniško dejanje ima svojo veliko zgodbo: tisoči, ki tvegajo svoje življenje in življenje svojih družin v uporu, ki se borijo za svoj narod in domovino, ki v tem boju prenesejo strašne napore, žrtvovanja in najhujše preizkušnje, ki jih premočni okupator preganja kot ničvredne zveri. Slabo oborožena, opremljena in hranjena partizanska vojska je v skrajnih razmerah uspela preživeti. Okupatorji slovenskega ozemlja so uporabljali ukrepe državnega terorizma za raznarodovanje in boj proti partizanskemu gibanju. Tudi kamniško ozemlje je doživelo izganjanje Slovencev, doživelo je obupen partizanski boj za preživetje in preganjanje tistih, ki so bili kakor koli povezani s partizanskim gibanjem. Resnica o tem trpljenju je strašna in to trpljenje zasluži sočutje. Vendar o tem v vseh stotinah knjig, napisanih v duhu razvijanja in ohranjanja revolucionarnih izročil, izvemo razmeroma malo. Mit o udarni in zmagoviti partizanski vojski je prekril resnico, da so se partizanske enote praviloma umikale pred močnejšim sovražnikom, tako sposobnost poveljnikov kot oborožitev sta bili prešibki. Večino energije so porabili za preživetje, premike, prehranjevanje in oskrbo. Dobršen del moštva je bil stalno neoborožen, včasih so več energije porabili za to, da so preprečevali dezertacije iz lastnih vrst kot za spopade z okupatorjem. Partizanska armada se je proti koncu vojne vedno bolj birokratizirala, naraščalo je število raznih služb, vse več partizanov je bilo zaposlenih tudi v profesionalnem političnem aparatu, tajni politični policiji in oblastnih organih na vseh ravneh. Partizanska smrt nam veliko pove o naravi partizanske vojske. To je praviloma smrt v manjših spopadih, v obrambi, na begu, v zasedi, po zajetju. Je smrt defenzivne armade, slabo oborožene in opremljene, nepripravljene na frontalne spopade s številčnejšim, bolje oboroženim in usposobljenim sovražnikom. Če je ta resnica zakrita pod mitologijo ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, pa je še kako vidna v dokumentih iz vojnega časa in v spominih iz prvih povojnih let. Mirko Podbevšek - Lado je v Kamniškem zborniku leta 1961 opisal svoje doživljanje spopada Kamniškega bataljona 19. januarja 1943 na Kališču. V bataljonu je bilo tedaj od 60 do 70 novincev. Ko se je začel nemški napad, je med njimi prišlo do panike. Ko je Podbevšek videl, kako padajo borci, ki so se skušali prebiti čez čistino, je usmeril svojo skupino v drugo smer. Hodili so v pol-metrskem snegu. »Nisem veliko premišljeval, padel sem v sneg in se rinil naprej, ostali pa za mano. Na robu, pod katerim je bil švabski obroč, je v snegu ležal izkušen borec Jurij Suša-Dan s šestimi tovariši in očitno premišljeval, kako bi se prebil. Rekel sem mu, naj se plazi s svojo skupino za mano. Sedaj nas je bilo 19, pet s puškami in 14 neoboroženih novincev. Ves ta čas je strašno pokalo in pod točo krogel se je zrušil komisar Kokrškega odreda Kostja, komandant Kokrškega odreda Lado, borci, ki so ostali živi na Kostanjski planini ... Bilo je grozno. Občutkov, ki te navdajajo, ko izgubljaš najboljše tovariše, se ne da popisati... To je bila najbolj krvava in žalostna borba Kamniškega bataljona, v kateri so nam Nemci prizadejali precej izgub. Padlo je 22 borcev, 18 pa so jih ujeli. Od teh je bilo 9 starih borcev, drugi so bili novinci. Ko sem naslednji dan predal dežurstvo, mi je manjkalo natančno 54 mož. Drugi so bili ranjeni, od teh jih je imelo 8 hude poškodbe, in oddali smo jih v oskrbo našim aktivistom na terenu.« Tako težak in nevaren je bil partizanski boj za preživetje. Ta realnost zasluži sočutje in spoštovanje, je veliko bolj tragična, mavrično življenjska in izpovedno močnejša kot polakirana partijska maska, s katero so skušali zakriti resničnost. Da bi zakrili hudo in bolečo zgodovinsko resničnost, so v sistemu razvijanja in ohranjanja revolucionarnih izročil ustvarili pripoved, v kateri so poudarjali, kako se je sovražnik bal partizanov in kako hude izgube so mu ti povzročili. Pa vendar je tudi pod to mitološko utvaro drugačna realnost. V bojih s partizani je v Sloveniji verjetno padlo manj kot 7000 okupatorskih vojakov. Kljub temu partizanska mitologija upravičuje svoj obstoj predvsem z bojem proti okupatorju. Na drugi strani pa je partizanska vojska že med vojno povzročila smrt večjega števila Slovencev. Partizani so že med vojno pobili več rojakov, kot je bilo v bojih z njimi padlih okupatorjev, če pa dodamo še pobite v povojnih pobojih, je število od partizanov pobitih rojakov verjetno trikrat večje od števila v bojih s partizani padlih okupatorjev. Ker bi natančna statistika okupatorjevih žrtev precej omajala peščeni grad partizansko-partijske domišljije, se z okupatorjevimi žrtvami dejansko niso kaj dosti ukvarjali. Okupatorjevi mrtvi so bili kulisa, gnoj, na katerem so rasle partijske cvetke. Tudi v mednarodnih razmerjih se zadeve pretresljivo spreminjajo. Po koncu železne zavese začenjamo normalno komunicirati s sosedi, našimi nekdanjimi okupatorji. Ti svojih mrtvih niso pozabili. Zato imamo tako z Nemci kot z Italijani sklenjene sporazume, po katerih imajo ti pravico pokopavati svoje mrtve. Zato bodo okupatorski mrtvi prej dobili svoja imena, priimke in urejena pokopališča kot naši. Za območje občine Kamnik lahko po nepopolnih podatkih navedemo nekaj manj kot 60 imen padlih pripadnikov okupacijskih sil, predvsem orožniških in policijskih enot. To število ni ne popolno ne v celoti preverjeno, vendar pa že ti podatki nakazujejo, da je bilo število padlih okupatorjev več kot dvakrat manjše od števila od partizanov pobitih Slovencev. Po tej statistiki jih je manj kot pet padlo leta 1941, več kot deset leta 1942, okoli deset leta 1943, okoli 30 leta 1944 in manj kot pet leta 1945. Verjamem, da nam bo nemška država dala podrobne podatke o svojih padlih in da bo morda v tretji izdaji kamniškega popisa tudi seznam padlih okupatorjev. Če upoštevamo, koliko partizanskih akcij je bilo potrebnih za usmrtitev verjetno več kot 5000 civilistov med vojno in za spopade v državljanski vojni, v katerih je padlo nekaj tisoč ljudi, potem je jasno, da so partizani za akcije proti Slovencem uporabili več bojne energije kot za boj proti okupatorju. S tem pa se presoja partizanskega gibanja prevesi iz točke, v kateri sočustvujemo s partizani kot uporniki in žrtvami nacionalsocialističnega terorizma, v točko, kjer začnemo partizanstvo spoznavati kot orodje komunistične partije, ki je ob uporu proti okupatorju zastavila vse svoje sile, da z vsiljeno državljansko vojno prevzame oblast in izvede komunistično revolucijo. Zločin In na tej točki pridemo do tistega bolečega jedra, zaradi katerega se varuhom in razvijalcem revolucionarnih izročil kar stemni pred očmi. Ko začnemo vojskujoče se tabore ocenjevati po tem, koliko so pri svojem početju kršili elementarne civilizacijske zakone, potem je seveda partijskega sprenevedanja hitro konec. Ni treba posebej poudarjati, da je skupni imenovalec totalitarnih režimov oblast ene partije, ideološki ekskluzivizem, nacionalno ali razredno rasistično preganjanje večinoma izmišljenih sovražnikov, prestreljenost družbe z vsemogočno tajno politično policijo. Poleg ideološke priprave zločina daje totalitarni terorizem izbranim izvrševalcem svoje volje neomejeno pravico do razsojanja nad življenjem in smrtjo. In take pravice so podelili tako v nacionalsocialističnem kot komunističnem sistemu. Še več kot to: umor je postal orodje za ustvarjanje nove družbe, ki naj bi prinesla raj na zemlji. Osnovni ugovor, ki izhaja iz večnega zlatega pravila, da ne smeš proti drugemu ravnati tako, kot si ne želiš, da bi drugi ravnali s teboj, je preprosto ta, da ne moreš doseči pravičnosti in sožitja z nasiljem. Prav nasilje pa je bilo temelj tako za prevzem oblasti kot tudi za njeno ohranjanje tako v nacionalsocialističnem kot komunističnem sistemu. Zato je nadvse pomembno, da v svojem ocenjevanju ravnanja oblasti upoštevamo izhodišče, da je množično pobijanje ljudi zaradi dosege političnih ciljev in uresničitev ideoloških fantazij Zločin. Nacionalsocialistični in komunistični sistemski terorizem Temeljna značilnost tako nacionalsocializma kot komunizma je sistemski terorizem, se pravi izživljanje nad podaniki z neizmernim nasiljem. Umor, rasizem in oblastna samovolja so vgrajeni v temelje obeh sistemov. Nacionalsocializem je v skladu s svojo rasno doktrino Slovencem namenil izginotje. V skladu s tem so se začela izseljevanja, v skladu s tem so z neizmerno ostrino kaznovali vsak upor. Nacionalsocialistične institucije smrti, kot npr. za Gorenjsko gestapovska kaznilnica v Begunjah in koncentracijska taborišča, so razmeroma dobro raziskane. Vsi, ki so bili njihove žrtve, zaslužijo naše sočutje in spomin nanje naj ostane večen opomin na čase divjanja zločinskega okupatorja. Žrtve teh ustanov so bili tudi številni ljudje s kamniškega območja. Kot talcev jih je bilo ustreljenih več kot 130, v taboriščih jih je izginilo več kot 70. Pobesnelo izživljanje okupatorskih enot nad civilnim prebivalstvom med preganjanjem partizanov, zlasti pa v odzivih na partizanske napade, šele dobiva vse strašne okvire. V občini Kamnik so okupatorji v teh divjanjih pobili več kot 90 ljudi. Nacionalsocialistični teror je bil uprizorjen kot grozljiva inštalacija smrti. Pobijanje se je začelo takoj, ko se je pojavil partizanski upor. Že v avgustu 1941 so bili ustreljeni prvi talci tudi z našega popisnega območja. Nato so v nepopisni verigi zločinov sledili mnogi Zločini. Marsikdaj so bili pomorjeni ljudje, ki jim okupator ni mogel dokazati sodelovanja s partizanskim gibanjem ali kakršnega koli drugega delovanja proti tretjemu rajhu. Ko so 30. junija 1942 v Kamniku javno obesili osem moških: Zorka Rebernika iz Zagorice, Franca Erjavška iz Županjih Njiv, Julija Osenarja in Janeza Grabnarja iz Nevelj, Franca Jerasa in Karla Kregarja iz Stahovice, Antona Balantiča iz Godiča in Miha Prekleta iz Kamniške Bistrice. Na plakatu, s katerim so naznanili obešanje, so rablji zapisali, da so bili obešeni ujeti »banditi«. Jože Vidic je v knjigi Zločin pri Lenartu zapisal, da bi upravičeno pričakovali, da so z obešenjem kaznovali res hude grešnike. Pa vendar ni bilo tako. Miha Preklet, Franc Jeras in Anton Balantič so drvarili na planini Dol pod Veliko planino in tam so jih zajele okupatorske enote. Zorko Rebernik in Karel Kregar sta dezertirala iz partizanov in se javila okupacijskim oblastem, saj so te jamčile, da partizanskih dezerterjev ne bodo kaznovale. Le Julij Osenar, Janez Grabnar in Franc Erjavšek so bili ujeti kot partizani. Še bolj jasno zločin preraste v Zločin v primerih, ko so se po partizanskih akcijah okupacijske sile znašale nad prebivalci krajev, kjer so se zgodili partizanski napadi. Najhujše tovrstno okupatorjevo besnenje je bilo v letu 1942, ko so požgali več vasi, prebivalce pobili ali izgnali. Tak je bil primer Gradišča 8. julija 1942. Do podobnega izživljanja v Sovinji Peči je prišlo 15. oktobra 1944. Pričevanje Slavke Kuhar, ki se je po vojni poročila s sinom iz Kuharjeve, p. d. Livkove družine, ki je preživel poboj družine, ker je bil tisti čas na Koroškem. Pri Poljanškovih, p. d. Brlečevih, so imeli partizani klavnico in tudi sicer stalno postojanko. Nižje v dolini so imeli v opuščenem rovu skladišče. K Brlečevim so vsako nedeljo hodili svojci partizanov po meso. Nekateri so prihajali celo iz Mengša. Čez to območje so se redno premikale večje partizanske enote na pohodih iz Moravškega proti Gornjemu Gradu in nazaj. Te premike so okupatorji lahko opazovali z opazovalnice na Starem gradu nad Kamnikom, kjer so imeli postojanko. V letu 1944 okoli Sovinje Peči ni bilo okupatorskih patrulj. 15. oktobra 1944 pa so se nenadoma pojavile nemške enote. Vodil jih je Alojz Senožetnik iz Gozda nad Črno, ki je bil v gestapovski službi - ta je po vojni pobegnil v Ameriko in tam objavil svojo verzijo opisa dogodkov. Pri Brlečevih je gospodar Alojz Poljanšek pobegnil, zato so pobili člane njegove družine in jih zmetali v ogenj. Umorjena je bila žena Pepca, stara mama Frančiška in otroci Francka, Angelca, Viktor in Matija. Gospodarja Alojza so prijeli kasneje in obesili 18. februarja 1945 med talci na Frankolovem. H Kuharjevim je prišel Anton Lipovšek iz Praproč in jih je opozoril, naj bežijo. Gospodar Janez pa je menil, da ni treba bežati, saj niso nič zakrivili. Tako so napadalci v tej hiši pobili in sežgali gospodarja Janeza in gospodinjo Terezijo, otroka Jožeta in Antonijo ter vnukinjo Slavko Černevšek. V bližini so ustrelili še sorodnika Jakoba Osredkarja. Nasilje je bilo sestavni del nacionalsocialistične politike in da bi dosegli čim večje ustrahovanje prebivalstva, so o svojih zločinih obveščali javnost s plakati in drugimi objavami ter naznanili. Partizanski teror je bil drugačen. Pravico do ubijanja so imeli že poveljniki manjših enot, krajevna politična vodstva, predvsem pa organi tajne politične policije, ko je ta na Gorenjskem leta 1943 razprostrla svojo mrežo. Pravica do odločanja o ubijanju in sodelovanje pri umorih je oblastni privilegij, ki iz partizanskih in partijskih elit naredi bratstvo krvavih rok. Partizanski teror je gradil na nacionalističnem in razrednem rasističnem hujskanju proti t. i. narodnim izdajalcem in razrednim sovražnikom. Za usmrtitev je bil dovolj nedoločen sum ali odločitev ožje vodstvene skupine, da mora nekdo izginiti. Svojih žrtev partizani niso javno razkazovali. Čeprav so nekatere umorili po domovih, so jih večino odvlekli in pobili na skritih, zakotnih krajih. Nacistično izživljanje nad civilisti je bilo najhujše leta 1942, partizansko pa med vojno leta 1943. Ker na območju občine Kamnik ni bilo večjih domobranskih enot, ki bi preprečevale partizanske poboje civilistov, so partizani večino ljudi, ki so se jih namenili pobiti, pobili že med vojno in le nekaj civilistov je bilo pobitih v povojnih čistkah. Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil in vest S strani partizanske veteranske organizacije, pa tudi s strani nekaterih zgodovinarjev, ki razmišljajo v modelu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, so projektu Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, v katerem predstavljamo zgodovinski spopad nacionalsocializma in komunizma na primerih avstrijske Koroške in Slovenije, očitali, da primerja nacionalsocializem in komunizem. Vendar ne gre za primerjavo na ravni statističnega kupčkanja ali primerjav pojavnih oblik. Vprašanje, ki smo ga že načeli zgoraj in je res v igri, je vprašanje o skupnih problemih človeštva od začetka našega pohoda k oblasti nad zemljo. Da ne gre samo za spraševanje o komunističnih in nacionalsocialističnih morilskih norcih, nam dokazujejo številne študije, ki govore o neustavljivem hotenju po nasilnem poenostavljanju sveta, v katerem ljudje upajo, da se bodo odrešili svojih bivanjskih strahov z izbiro voditeljev, ki jih bodo odpeljali na žrtveno klanje človeških grešnih kozlov. Tako ravno zdaj, ko pišem te vrstice, gledam oddajo na programu Discovery, v kateri obravnavajo Churchilla kot depresivnega alkoholika, smrtno nevarnega za svojo okolico. Prav take rezultate kažejo raziskave usod ameriških predsednikov. Naslednje ključno vprašanje pa si zastavljajo tisti, ki se ukvarjajo z vprašanji, kako ljudje kot posamezniki in kot človeške skupnosti predelajo svoje trpljenje, pa naj gre za trpljenje, ki ga doživijo kot žrtve ali kot storilci. Raziskava za nemški prostor govori o tem, da se narcistično nezreli ljudje, ki izgubijo Velikega vodjo, na katerega so obesili svoja pričakovanja, po izgubi obnašajo kot majhni otroci: niso nič krivi, za vse je bil kriv Veliki oče. Ker je potrebno za to, da bi se izognil očitkom vesti, marsikaj pozabiti, se dogodi, da ljudem zaledenita spomin in vest. Neobčutljivi so tako za lastno trpljenje, še bolj pa za trpljenje sočloveka. Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je bil sistem kolektivne racionalizacije, s katerim je partijska elita želela izbrisati svoje zločine s tega sveta. Zato je bilo partizansko spominjanje nenavadno hladno in neobčutljivo. Tak način racionalizacije so v zgodovinski raziskavi udejanjali tako profesionalni zgodovinarji kot ljubiteljski partizanski pisci. Za kamniški primer je dovolj prebrati spise dr. Mirka Stiplovška, pa lahko razumemo, kako je zgodovinopisje s posebno brez-čutnostjo pomagalo skrivati trpljenje. Tako trpljenje, ki so ga na intimnih ravneh travmatske prizadetosti doživeli trpeči partizani, sodelavci partizanskega gibanja in druge civilne žrtve nacio-nalsocialističnega terorizma, kot tudi trpljenje vseh, ki jih je prizadel komunistični terorizem. Pa vendar nam vse učinkovite psihoterapevtske metode in predvsem versko spraševanje vesti, kesanje in odpuščanje kažejo, da v dušo zarezane bolečine ni mogoče pozdraviti brez bolečega žalovanja. Do odrešujočega žalovanja in sprave pa ne more priti, če ni možnosti za prav tako dolgotrajno in trpeče spominjanje. Trauerarbeit in Errinerungsarbet, žalovanjsko in spominsko delo, pravijo po nemško. Žalovanje in spominjanje kot naporno, boleče in dolgotrajno predelovanje in preseganje udarcev zgodovine, usode, ran, ki smo si jih zadali sosedje in bratje med seboj. V partijsko ledenico so posijali le redki sočutni žarki. Morda so prav zaradi spogledovanja s smrtjo, žalovanjem, bolečino nad izgubo najbližjih doživele tako velik uspeh knjige Jožeta Vidica v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njegov mar-ketinški pristop je bil tak, da je obdeloval primere z različnih koncev Slovenije, da je nagovarjal širši krog bralcev, vendar to ne pojasni branosti in odmevnosti njegovih knjig. Ljudem je omogočil, da so izpovedali vsaj nekaj svojih strašnih žalovanjskih in spominskih prizadetosti. Opisal je tudi nekaj v nebo vpijočih primerov divjanja nasprotnikov partizanskega gibanja nad vojnimi ujetniki in civilnim prebivalstvom. V knjigi Semenj v Bistrici Jože Vidic opisuje, kako se je leta 1979 odpravil v Črno pri Kamniku, da bi se pogovoril s čim več sorodniki talcev, ustreljenih v Potoku v Črni 9. julija 1942. Ta nacional-socialistični zločin streljanja enainpetdesetih talcev je bil pomor ljudi, ki so jih pobrali med člani vermanšafta, ne da bi imeli kakršno koli omembe vredno krivdo. Ljudje so Vidicu vidno prizadeti pripovedovali, v kako strašno mrežo trpljenja in še leta 1979 neizživete prizadetosti je sorodnike in druge priče dogodkov ujel ta zločin. Nekdo se je zabodel poleg srca, ker ni prenesel napetosti. Drugi, že določen za ustrelitev, je pokazal gestapovcem svojo posebno dovolilnico, ki jo je imel kot delavec v smodnišnici Kamnik, pa mu je uspelo, da se je rešil. Vendar so namesto njega ustrelili nekoga drugega. Pretresljiva so bila soočenja s smrtjo najdražjih: »Culica s hrano ji je zdrsnila na tla. Ni vedela, kdaj se je sinova glava znašla v njenem objemu. Krogla, ustreljena v tilnik, je pri nosu izstopila. Njene solze so se mešale s sinovo krvjo. Odpela mu je verižico žepne ure, ki je še vedno tiktakala in si jo vzela za spomin. Narahlo je položila sinovo glavo nazaj in brezumno stopala med njimi. Še en pogled in že je pohitela proti Kamniku. Mora zvedeti, kaj je z možem.« Po umoru talcev so okupatorji njihove družine aretirali in izgnali v Nemčijo. Tam se je vsakemu od pregnanih nakopičilo še mnogo strašnega trpljenja. Jože Vidic je tako ponudil ljudem možnost za žalovanje in spominjanje. Vendar se je držal meja, ki jih je zarisal sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Tako ni razmišljal o tem, ali je bilo pravično in predvsem do civilnega prebivalstva odgovorno, da so partizani dali okupatorju povod za izživljanje nad civilisti. Franc Podstudenšek - Rok, ki je bil med partizani Mihove čete, je Vidicu pripovedoval, kako so se partizani odpravili ubijat civiliste: »V noči od sobote na nedeljo, to je od 4. na 5. julij 1942, smo šli nad te tri izdajalce. Pirca in Kramarja smo zgrabili, gostilničar Ramšak pa je skočil skozi okno in se izgubil v noč. Odtistihmal je pod zaščito policije živel v Kamniku, a smo ga pozneje dobili v pest in likvidirali. Pirca in Kramarja smo peljali pred osnovno šolo in ju tam ustrelili. Trupli smo namerno pustili blizu ceste pred šolo v strah drugim in kot vabo za gestapovce.« Zjutraj so partizani iz zasede napadli dva osebna avtomobila. Ubili so pet orožnikov, štiri pa ranili. Med talci, ki so jih ustrelili iz maščevanja za ta partizanski napad, sta bila tudi Podstudenškov oče Franc in brat Janez. Sestri Ivanka in Nežka sta pobegnili v partizane. Mati Terezija in tedaj šest- najstletna sestra Rotija sta umrli v kazenskem taborišču. Peklenski zaplet, ko je sin sprožil dogodke, ki so povzročili smrt štirih članov njegove družine. Podstudenška bomo srečali v nadaljevanju v zgodbi Maksa Šimenca kot človeka, ki je približno v tistih letih, ko je pripovedoval o dogodkih v Črni, govoril tudi o umoru petih nedolžnih ljudi, pri katerem je sodeloval. Takrat se je dogodka dobro spominjal, danes ga je pozabil. Odrinil ga je nekam daleč v nezavedno. Pa vendar je strašno, da živimo drug ob drugem tako, da nočemo sočutno sprejeti vsega, kar se godi soljudem. Da nismo pripravljeni svoje bolečine povedati in izpovedati. Po nemških raziskavah je prav otopelost vesti razlog za to, da se nismo sposobni zavedati trpljenja, ki smo si ga povzročili. Gre predvsem za otopelo vest tistih ljudi, ki so se obesili na Velikega vodjo in verjeli, da jim ne bo treba nikoli odgovarjati za zločine, ki so jih storili po Vodjevih ukazih. Če taka otopelost vesti traja, je družba čustveno in komunikacijsko osiromašena, saj gredo dragocene življenjske energije predvsem za to, da se laže in prikriva, namesto da bi se priznavalo in presegalo. Kako strašno je za žrtev, če nihče noče slišati njenega krika, če ne more z nikomer deliti svoje bolečine ob tragični izgubi, nam dokazuje knjižica kamniške občanke Stanislave Završnik Preveč je bilo solza (Napisane usode »ukradenih otrok« iz časa okupacije naše domovine v letih 1941-1945) Gre za otroke, ki so zaradi okupatorskega boja proti partizanskemu gibanju ostali brez staršev oz. so jih ugrabili materam in poslali v posebna taborišča, kjer naj bi jih ponemčili. O njihovi usodi je bila sicer napisana knjiga, vendar sta partizanska in partijska skupnost za ublažitev njihove trajne prizadetosti storili bore malo. Završnikova je izdala knjigo leta 1998, iz nje pa udarja sveža in nepre-bolela prizadetost. Pod njeno fotografijo v knjigi piše: »V mojem življenju sem si vedno prizadevala, da bi mi uspevalo ukvarjati se z lepimi in prijaznimi stvarmi. Z dišeče obarvanim življenjem, s sanjami, ki jih nosi sreča. V meni pa je tlelo in ležal je v meni neizbrisno težak in zares neusmiljeni čas mojega otroštva. Kar venomer ostaja v meni in se mi pridružuje moje življenje iz okupacije in moje internacije. Mojih žalostnih in pretežkih več kot trikrat tristopetinšestdeset dni.« Tri leta in več trpljenja in petdeset let mučenja s preseganjem tega trpljenja. To trpljenje je samo eno od tistih, ki so ostala zaklenjena v posameznikovem srcu, ker smo živeli v družbi, kjer je bilo posamezno trpljenje nespodobno. Tega posameznega trpljenja ni nihče hotel priznati. Če bi priznali eno, bi se k besedi oglasili tudi drugi. In če bi se jih oglasilo več, bi se oglasili tudi taki, ki jim je sistem ohranjanja in negovanja revolucionarnih izročil prepovedoval tako žalovanje kot spominjanje. Zato je slovenska vest otopela, zato je med nami tako malo sočutja. Družine Ena od posledic stalinističnega in samoupravno-socialističnega posega v družbo je neosebni kolektivizem. Z ideološko črno-belo redukcijo zgodovinskega dogajanja je nastala posebna oblika kulturnega boja, ki ji pravim »naši-vašizem«. Ljudem so partijske oblasti skušale vsiliti podobo, po kateri je bila vsa zgodovina odločena po skrajno poenostavljeni shemi: partizani so dobri junaki in kdor je zanje, je dober. Kdor ni zanje, je slab. Ker družba ni otroška preštevanka, smo s takim debil-nim ideološkim filtrom izgubili mero za realnost. Kako neumno je bilo to partijsko poenostavljanje, nam kaže že poskusni vpogled v usodo družin, ki je možen, ko imamo zbrane podatke o vseh žrtvah vojne in ne le tistih, ki jih je partija potrebovala za pisanje svoje fantazijske zgodbe o ustvarjanju sveta, ki naj bi konkurirala Svetemu pismu. It v uvodu v Zbornik je poudarjeno, kako pomembno je, da so zapisovali tudi domača imena, da lahko ob veliki prepletenosti osebnih imen in priimkov vsaj približno določimo družinske okvire. Vsak bralec zbornika tako lahko opazi številne družine, ki izstopajo po svoji tragičnosti. Družine so bile tiste, ki so zaradi vojne in revolucije doživele najhujše udarce. Koliko žena je izgubilo može, koliko otrok očeta, mater, koliko imetij dediče, koliko ljubezni je bilo zlomljenih, koliko pričakovanj prekinjenih ...? Za kolektivizem, ki skuša urejati vesoljstvo po mehaničnih kalupih, so bila vsa ta vprašanja prav malo pomembna. Za življenje družin in posameznikov pa so bila usodna in so marsikoga trajno zaznamovala. Po pregledu, ki pa je seveda daleč od popolnosti, ocenjujemo, da je za smrtnimi žrtvami vojne in revolucije žalovalo več kot 850 družin. Glede na tesno sorodstveno povezanost tedanje slovenske družbe je več kot očitno, da je vsakdo doživel žalovanje za vsaj nekom iz širšega družinskega kroga. Družin, ki so izgubile po dva člana, je bilo več kot 140. Po tri člane je izgubilo več kot 30 družin. Več kot 15 družin je izgubilo štiri do sedem članov. Kako hudo je, če človek nenadoma izgubi enega najbližjega, kaj šele, če jih v kratkem času izgubi več. Zato vsaka taka izguba zasluži sočutje, priznanje. In ob tem osnovnem merilu medčloveške solidarnosti se nam pokaže vsa pogubna neumnost partijskih bogov, ko so razvrščali mrtve in njihove svojce v partijska nebesa in partijski pekel. Kako žaltavo in sramotno je bilo njihovo početje, se lahko prepriča vsak pozoren bralec podatkov v tem Zborniku. Družine niso bile partijske epruvete, ki bi se jih dalo po partijski domišljiji obeliti ali očrniti. Vrsta družin je, ki jim je en sin padel v nemški vojski, drugi v partizanih, eden v nemški vojski, dva v partizanih, dva v nemški vojski, eden v partizanih. Tako se v neki družini en brat partizan raje sam ubije, kot da bi se pustil ujeti sovražniku, drugega brata usmrtijo partizani. Ta razdeljenost družin kaže na družinski preživetveni vzorec. Okupatorji so grozili, da bodo družino izselili, če se sinovi ne bodo odzvali mobilizaciji v nemško vojsko. Zato so mnogi fantje šli v nemško vojsko samo zato, da so rešili družine pred izselitvijo. Družine je usoda lahko tragično razcepila. Bila je družina, od katere enega ubijejo partizani, drugi pade v nemški vojski, tretji izgine kot domobranec. Usoda je znala udariti na vse načine. Tako v neki družini en odrasli umre v koncentracijskem taborišču, dva otroka se ponesrečita z orožjem. Najhuje je bilo seveda tam, kjer je npr. med okupatorjevim divjanjem na mah izginila skoraj cela družina, tam, kjer so partizani ubili tako moža kot ženo. Že samo teh nekaj primerov kaže, kako strašansko zapletena življenjska resničnost je določala usodo posameznikov, družin in širših človeških skupnosti, tudi naroda. Ta resničnost je bila tako zapletena, da je partijska potvorba ni mogla ne razložiti ne skriti. Zaradi nasilnega partijskega kolektivizma smo Slovenci na nek način onemeli: nismo bili sposobni sočutno izpovedati svojega doživljanja zgodovine in življenja, še manj sprejemati različnega doživljanja zgodovine in življenja pri soljudeh. Zahod ima že razvito diagnostiko postravmatske stresne motnje, s katero se lahko diagnosticirata prizadetost posameznikov in epidemiološka prizadetost družbe zaradi katastrof, ki jih povzročijo ljudje in narava. Tako diagnosticiranje bi seveda podrlo partijsko slepilo. Zato se ga Slovenci še nismo resno lotili. Novi in novi dokazi pa nam dopovedujejo, da bo to več kot potrebno začeti. Prepovedano žalovanje Partizanski tabor že svojim sirotam, vdovam in drugim žalujočim ni pustil do besede, še manj pa, da bi jim omogočil olajšanje v skupinah za samopomoč in terapevtskih mrežah. Se bolj nepred- stavljivo pa je bilo, da bi pomagali ljudem, ki jim je partizansko-komunistični blok s svojo morijo prizadel najhujše gorje. Partijska herezija je morda zakrivila najgloblji zdrs iz tisočletnega duhovnega izročila s svojim odnosom do pokopa mrtvih in žalovanja. Mrtve, ki jih je pobijala med vojno in po njej, je partija pometala po breznih, vrtačah, globačah, mračnih zakotjih, kamor se meče samo poginule pse. Ljudem ni priznavala duše. Zato je mrtvim odrekla pokop, njihovim svojcem pravico do poslovilnih obredov in žalovanja. Pa tudi svojcem padlih, ki jih je priznala za svoje, je vsilila partijsko obredje, ki je svoja mesta mrtvih gradilo v službi partijskih bogov. Za križ in onostranstvo v partijskem svetu mrtvih ni bilo prostora. Disciplino žalujočih so kupili z rentami. Svojci mrtvih, ki so jih partijski bogovi izvrgli iz partijskega sveta mrtvih, niso imeli pravice ne do pokopa svojih mrtvih ne do družbenih rent. Žalovanjska travma sodi prav tako v register diagnoz, ki jih pozna razviti zahod. Posebno hude so posledice žalovanjske travme, ki jo doživijo otroci, ki jim okolje ob nenadni izgubi svojca ne izkaže sočutja. Naj opozorim na tovrstne še vedno žive in za mnoge vedno bolj boleče posledice partijskega rasizma s tremi zgodbami, ki vsaka posebej govori o boju sirot za preživetje pod tragičnimi udarci usod. Marija Logar, roj. Zavasnik, p. d. Kavsarjeva: »Kar je res, sežihrgovori.« 24. septembra 2003 sem se na Štefanji Gori srečal z Marijo Logar, roj. Zavasnik leta 1936. Pripovedovala mi je o travmi, ki jo doživlja zaradi poboja staršev - očeta in noseče matere, ki so ju umorili partizani aprila 1945. Marija je bila hčerka edinka Franca Zavasnika, roj. 26. avgusta 1910, in njegove žene Ane, roj. Sluga 27. aprila 1904, ki sta živela v Zgornjem Tuhinju, po domače pri Kavsarju. V Zborniku je v seznamu žrtev zapisano, da sta bila usmrčena 7. aprila 1945. Franc je v Zborniku omenjen še v prispevku dr. Marjana Kordaša, ko sta navedena dva ukaza okrožne komisije varnostno-ob-veščevalne službe za okraj Kamnik podrejenim v okraju Tuhinj, in sicer 20. marca, ko zahtevajo, »da aretirate Kavsarja iz Tuhinja, da ga dobro zaslišite, nato pa likvidirate. Omenjeni je bil 12. 3. 44 mobiliziran, pa je takoj pobegnil. K njemu je hodil Adolf Rudel, ki je bil gestapovec.« 21. marca ukaz govori o tem, da je Kavsar dva dni po mobilizaciji pobegnil. »Sedaj se nahaja v Kamniku in misli baje k strgancem. Žena in sestra hodita stalno v Kamnik, kjer se jih sedaj vidi skupno s strganci. Aretiraj ga in zasliši! Ako ga ti ne bi mogel dobiti, stopi v stik z komandirjem Kamniškega okraja tov. Vinkotom.« Partizansko sklepanje, da bo Zavasnik šel k raztrgancem, sodelavcem gestapa, je bilo napačno. Marija ve, da je oče imel hud išias. Šest tednov so ga prekladali s postelje na posteljo, pa so ga vseeno mobilizirali in v partizanih ni zdržal. Kordaš pa zapiše pričevanje človeka, ki je rekel, da ga je Zavasnik obiskal potem, ko je dezertiral, in rekel, da »ni hotel sodelovati pri njihovih svinjarijah«. Šel je v Beljak in se kakšen mesec pred koncem vojne vrnil domov. Zavasnik je odšel na delo na Koroško in se vrnil pred koncem vojne, prepričan v svojo nedolžnost. Zavasnikovi so imeli gostilno (danes gostilna Pod Kozjakom). Tako hčerka Marija, ki je mamo spremljala na vožnjah na Okroglo, kot drugi pričevalci vedo povedati, da je Ana naredila za parti- zane veliko dobrega. Vozila je mleko v Kamnik, nazaj je za partizane pogosto pripeljala cigarete. Na Okroglo jim je vozila hrano. Marija je z materjo doživela napad na nemško kolono pri trgovini na Lazah. Bilo je okoli 15 tovornjakov vojakov. Pred transportom in za njim so podrli smreke, tako da so imeli vse Nemce ujete. Vse je gorelo. Eden od Nemcev je prijel Marijo in jo po grabnu vlekel do prve hiše na Lazah. Ko je Marija pozneje hodila v Tuhinj, so se nekateri ljudje želeli srečati z njo, ker so poznali mamo kot dobro ženo in bi radi spoznali še hčerko. Zavasnikova so partizani prišli ubit v soboto, 7. aprila 1945, ob štirih zjutraj. Mama je bila tedaj šest mesecev noseča. Hčerka Marija se spominja, da so očeta prestrelili skozi usta že doma. Potem je moral obvezan na pot. Marija je šla zraven. Zeblo jo je in pri zadnjem sosedu je dobila odejo. Potem so jo poslali domov. Očetu je segla v roko, materi pa ne. Saj sta se z materjo pogosto ločili, ko je zvečer peljala hrano partizanom. »B'l si star, b'l te bremeni, kj'h nimaš tam, kjer bi mogl bit.« Domobranci so bili pripravljeni takoj po umoru opraviti izkop in pogreb, vendar sta se očetova mama in sestra bali partizanskega maščevanja in na to nista pristali. Po vojni ljudje niso upali oz. hoteli povedati za grob. Še danes nočejo govoriti. Za grob je Marija zvedela, ko sta šli s teto na Okroglo in vprašali nekega starega moškega, ki jima ga je pokazal. Na grobu je bil kamen in tega Marija ne bo nikoli pozabila. Na grob je nosila sveče in rože za rojstni dan, na dan smrti, za vse svete, kakor je naneslo in kakor je bilo vreme. Nekaj časa so prineseno odstranjevali. Tako je nekoč prinesla na grob lepo ike-bano, ki je nato zginila. Za maše je dajala v Šenčurju. Vendar pa: »B'l si star, b'l te bremeni, kj'h nimaš tam, kjer bi mogl bit.« Zato je Marija pomladi leta 2003 vložila na občino Kamnik prošnjo za izkop staršev. Oktobra 2003 so izdali dovoljenje. 20. oktobra 2003 smo odšli na Okroglo. Zavasnikova so zagrebli v vrtači, ki so jo, čeprav je bil grob zaznamovan z obrobo iz kamenja in svečami, zasipali s smetmi in gradbenimi odpadki in tudi na grob nasuli skal. Marija je mislila, da je grob pod skalo, poraščeno z mahom. Tam smo izkopali sondo, vendar nismo nič našli. Potem je prišla ženska Marijinih let in povedala, da je po njenem grob nekaj višje od sedaj prižganih sveč. Potem je prišel še fant, ki je s traktorjem potegnil skale in odstranil smeti z domnevne lokacije groba. Po izkopu sonde smo zaradi dežja prenehali z delom. 5. novembra sem sam nadaljeval izkop v sondi, ki smo jo začeli. Ko sem odstiral zgornjo plast, sem naletel na kamenje, položeno v vrsto. Odstrl sem cel niz in odkril se je krog kamenja, s katerim je bil označen grob. Tam sem nadaljeval sondo. V globini kakih šestdesetih centimetrov sem naletel na navpično stoječo nadlahtnico. Potem so prišli še Marija, pogrebnik, televizijska ekipa in dva fanta z bagrom. Brez tega ne bi mogli opraviti izkopa v enem dnevu. Ko smo odprli jamo, se je pokazalo, da je zgoraj ležal oče. Z nogami je bil obrnjen proti pobočju, ki je bilo kasneje nasuto s smetmi. Očetova stegnjena roka in široko odprta usta so zbledela, ko smo začeli odkopavati mamo, ki je bila položena pod očeta. Najprej smo na lobanji dobili lasno sponko, ki jo je hči spoznala. Lobanja je bila obrnjena v tla, sicer pa je ležala na hrbtu. Očetova lobanja je imela vstopno strelno luknjo na zatilju in razstreljeno teme. Materina lobanja je imela samo luknjo na zatilju. Pri kasnejšem pre- gledu in po oceni kriminalista je bila štirioglata vdrtina verjetno zasekana s krampom. Kaže, da je žrtev morala ležati na tleh, nato ji je rabelj zabil kramp v glavo. Zgodba je dobila novo poglavje, vstopila v še višji krog pekla. Trebušni predel pri materi smo čistili posebno skrbno, če bi dobili kakšno sled ploda. Ravno skozi trebušni predel je bila velika, močno razraščena korenina. Kosti nadlahti in podlahti so kazale na prekrižane roke. Nato so se v dlančnih kosteh pokazale jagode rožnega venca. Mati, ki prekriža roke na otroku in ga varuje z rožnim vencem. Če je prej večkrat zajokala hči, smo zdaj jokali vsi navzoči. Še huje je bilo, ko smo odstranili še nekaj koreninic. Pokazala se je vrvica. »Od padal,« jo je spoznal eden od vaščanov. Z vrvico je imela mati zvezane roke. Dobro zvezane, strokovno zvezane, v prave lisice. Vrv je bila še kakšne pol metra podaljšana, da so lahko zvezano vlekli za seboj. »O, uboga mati, da je morala umreti zvezana.« Tako je strnila svojo grozo hči. Med izkopom se je nabralo nekaj vaščanov. V glavnem takih, ki so bili v času umora otroci. Vsi po vrsti so vedeli za dogodek. Vsi so potrdili, da sta bila umorjena privezana za jasli. Če je Marija doslej mislila, da bi oče lahko pobegnil, so zdaj povedali, da je bila pred hlevom straža. Umorjena sta bila okoli devetih zjutraj. Vsaj nekaj teh, ki so se zbrali, ju je videlo. Umorit sta ju peljala dva partizana. Ljudje vedo, katera, pa nočejo govoriti. Oče je moral izkopati grob. Eden od vaščanov je povedal, da ve za tistega, ki je potem nosil očetove škornje. Že potem, ko je bil opravljen pogreb posmrtnih ostankov obeh Zavasnikovih, je Marijo poklicala njena sošolka, ki ji je povedala, da je slišala, da so vaščani hodili njena starša pretepat v hlev, kjer sta bila privezana. Nekdo je povedal, da je njegova mama celo leto jokala, ker sta bili z umorjeno prijateljici. To, da je prišlo do izkopa, se jim zdi prav. Eni so dodali, da bi ju lahko že prej. Marija je starša pokopala v družinski grob v Cerkljah. Zaradi strašne resnice o smrti staršev je bila zelo prizadeta, bolečina pa popušča. Prav tako so jo nehale tlačiti dolgoletne nočne more, v katerih so jo preganjali in jo hoteli ubiti. Izguba doma in preživetje Zavasnikova sta imela gostilno in hektar zemlje, kravo, enega ali dva konja. Hlev je bil velik, ker so imeli pri hiši sejme. Po vojni so bili tam mitingi in so vse podrli. Ko so v soboto odpeljali starša, so partizani v nedeljo zvečer prišli izropat hišo. Marija je obdržala v rokah le flanelasto rjuho in budilko. Vse so pobrali, še žice so trgali. Vzeli so tudi krstni prt za otroka. Marija je rekla partizanu, ki ga je vzel, da ga bodo še rabili. Pa ji je odgovoril: »N'č ga ne bote nucal.« Oče je imel zakopan motor, v kleti so bili zakopani sodi. Tudi to je vse izginilo. Marija je 10. aprila šla pogledat, če je kaj ostalo. Pri sosedu sta bila petdesetlitrski sod in železen drog, s katerim so delali luknje za fižolovke. In to je bilo vse. Marijo je nato nekdo iz Podgorja peljal s kolesom do začetka vzpona na Štefanjo Goro, nato pa sta šla naprej peš. Tu je potem živela pri dveh tetah in stricu, materinih sestrah in bratu. Po vojni so Zavasnikovo posest zaplenili. Marija je morala plačati 15.000 dinarjev, da jo je dobila nazaj - to je bila takrat vrednost krave. Potem je to posest prodala. Zaradi prestanega ni marala več v Tuhinj, saj so jo tam takoj mučili glavoboli. Ko so govorili o materi in očetu, ji je bilo tako hudo, da so potem rekli, da ne bodo več govorili o tem, ker je prehudo. Marija se še živo spominja Miklavža leta 1945. Pričakovala ga je z radostjo. Ko bi bilo treba nastaviti pehar za peč, ji je teta dala pehar in ji rekla: »Kar boš not naložila, boš mela. Teb je Miklavž um'ru.« Marija tega ne more pozabiti. Zmerom joka, ko se na to spomni: »Vsak tak dogodek me potolče.« Marija je ostala na Štefanji Gori do dvajsetega leta, nato se je poročila v Šenčur. Z možem sta iz nič ustvarila mizarsko delavnico. Imata hčer in sina, ki živita v Šenčurju, ter pet odraslih vnukov. Marija je hodila pomagat tetama na Štefanjo Goro. Vsak teden je bilo treba zvoziti gnoj na njive. Sedem let je negovala moževo mamo na vozičku, nekaj časa tudi očeta. Hudo je bilo tudi, ko sta teti na Štefanji Gori omagali, bili sklerozni in ju je bilo treba negovati. Tudi sama je imela precej zdravstvenih težav. Pa je vsako stvar prestala in se vedno znova postavila na noge. Moj življenjepis Stranje, 9. novembra 2003 Ime mi je Mira Krt, rojena Lukan 20. junija 1938. Bilo je 14. decembra 1943. Z mojo mami in očetom smo sedli pri mizi in večerjali mlečni sok in krompir v oblicah. Kar začne nekdo zbijati po zunanjih vratih in kričati: »Odprite!« Moj oče je bil krojač, mati pa šivilja in v strahu, da so prišli neznanci ropat, nista upala odpreti. Vedno sta se bala, da bi jima pobrali blago in obleke strank. Vpitja zunaj ni bilo konca in ko smo ugotovili, da bodo na silo vdrli vrata, smo se hoteli skriti na podstrešje. Z mamo sva šli prvi. Za nama sta pritekli še žena in hčerka gospoda Žerjava, ki je bil tisti čas župan in so stanovali pri nas v prvem nadstropju. Ker očeta ni in ni bilo, smo se prestrašene zaklenile na podstrešju, prepričane, da se je oče skril v klet. Toda kmalu so neznanci pridrveli po stopnicah in vdrli na podstrešje. Sedela sem mami v naročju, ko je dvakrat počilo. Najprej je zakričala gospa Žerjavova, potem je moja mama dobila kroglo v vrat in padla v nezavest. Spustila me je iz rok. Dolgo sem jo klicala in jokala, a ni odgovorila. Bila sem vsa krvava in strašno me je zeblo, saj smo ležale na betonu. Čez kako uro se je začelo svetiti skozi strešna okna in pokati, ker so partizani zažgali šolo, ki je bila blizu naše hiše. Sosedje so povedali, da je bilo tisti večer na dvorišču okoli 40 partizanov, ki so čakali župana, da bi prišel iz Kamnika. Vendar je tega na srečo ustavil prijatelj, ki mu je povedal, naj ne hodi domov, ampak prenoči pri njem. Mi smo v strahu celo noč čakali na podstrešju. Okoli štirih zjutraj je šla gospa Žerjavova iskat mojega očeta. Našla ga je mrtvega sredi stopnic. Tekla je v župnišče, kjer so bili nemški žandarji, in povedala, kaj se je zgodilo. Ko se je naredil dan, so poslali rešilni avto za mami, ki je bila še živa. Odpeljali so jo v bolnico na Golnik, kjer je živela še tri dni. Četrti dan so jo skupaj z očetom pokopali v skupni grob na stranjskem pokopališču. Mene je vzela k sebi moja teta, ki je z možem živela v Godiču. Sama sta imela osem svojih otrok, mene sta vzela za devetega. Še danes ne morem verjeti, da sta bila moja starša žrtev nasilne smrti, saj sta bila za vse ljudi dobra. Samo delala sta, da sta si zgradila lep dom, a žal sta ga uživala le pet let. Hišo so na občini hoteli po vojni podržaviti, a so se vsi kmetje iz Stranj zavzeli zame in šli na občino, da so povedali, da otrok še živi in da sta našo hišo starša zgradila s poštenim delom. Moja teta je dejala, da sta jo »pristradala«. Moj oče in mami sta delala zjutraj od sedmih pa do osmih zvečer, za praznike pa od polnoči do jutra. Šivala sta za vso vas, pa tudi za partizane in Nemce. V politiko se nista spuščala, bila pa sta dobra cerkvena pevca, posebno oče, saj je študiral solo petje in bi bil operni pevec, če ne bi bil zbolel. Od nobenega sovaščana nisem slišala žal besede čez starša. Tudi pozneje, ko sem izvedela, kateri od partizanov so ju ustrelili, sem jih vedno pozdravljala. Če mi je kdo rekel, naj se jim maščujem, sem korajžno povedala: »Bog bo njihov sodnik.« Najhuje mi je bilo, ko so nekateri otroci večkrat dobili pakete od Rdečega križa, jaz pa nikoli, ker so starša postrelili partizani - domačini. V veliki družini, kjer nam je bilo lepo, sem se naučila skromnega življenja. Z dvajsetim letom sem se poročila. Z možem živiva v moji hiši v Stranjah. Hvala Bogu, da sem bila vzgojena lepo in skromno, zato sem v 45 letih zakona premagala vse težave. Z možem Janezom sva srečna sprejela pet sinov, ki so tudi versko vzgojeni. Z nobenim nisva imela težav. Štirje so že poročeni, imava osem vnukov. 25 let sem delala kot snažilka v osnovni šoli in imam skromno pokojnino, prav tako mož. Vsi pojemo pri cerkvenem zboru Bogu v čast in večkrat molim in prosim Boga, da bi se vojne grozote nikoli več ne ponovile. Včasih mislim, zakaj tudi mene niso ubili, saj sem bila v maminem naročju. Bog ni dopustil. V življenju sem naredila veliko dobrega ljudem, ki so bili pomoči potrebni. S prvim dnem, ko sva se poročila, sem vzela k sebi bratranca. Bil je star osem let, ko sta jim šestim otrokom leta 1958 umrla starša. Dvajset let je živel z nami in moji sinovi ga imajo še danes za brata. Je dvajset let srečno poročen in ima hišo v Godiču, oba otroka študirata. Vidite, tako je potekalo moje življenje, lahko bi rekli kruta usoda moje mladosti, mnogo veselja ob otrocih v družinskem krogu. Sedaj me bolijo noge, saj se vsak človek z leti postara in obrabi. Imam trdno vero, da se nekoč še srečam s pokojnimi starši v večnosti in z njima zapojem pesem sreče Aleluja. Simenčevi - železna zavesa in svinčeni časi Mariji Šimenc so za moža Maksa kot padlega partizana po vojni izdali dve odločbi o vojni škodi, a zapisane vsote niso nikoli izplačali. Dobila pa je začasno podporo v višini 275 dinarjev. Spraševanje oblastnih organov o tem, kako je Šimenc izgubil življenje in kako okarakterizirati njegovo smrt, je potekalo konec leta 1947 in v prvih mesecih leta 1948. Ko je Marija vložila prošnjo za dodelitev invalidnine po možu, se je začelo preverjanje. O usodi Šimenčeve družine so odločali v istih krogih, ki so odločali tudi o usmrtitvi moža in očeta. Ko so se odločili, da bodo vrgli Maksa Šimenca v partijski pekel oz. ga oblatili kot izdajalca, je to potegnilo za seboj tudi to, da so ženino vlogo zavrnili Značilno je, da niso navedeni viri, se pravi osebe, ki so za Maksa Šimenca dokazovale oz. izjavile, da je bil izdajalec. Dovolj je bilo, da je bilo za zaprtimi vrati ljudske oblasti tako odločeno. Naslednji ukrep je bil, da je komisija za podeljevanje podpor okrajnega ljudskega odbora Kamnik 26. maja 1948 izdala odločbo, da se začasna podpora v višini 275 din mesečno ukinja. Marija Šimenc ni bila ženska, ki bi se predala in bi kar tako dovolila, da bi možu vzeli čast in dobro ime. Napisala je prve pritožbe. Prvo ji je leta 1949 zavrnilo ministrstvo za socialno skrbstvo, drugo pa leta 1952 republiški zavod za socialno zavarovanje. Vendar kljub temu, da so partizanski krogi Maksa Šimenca st. razglasili za izdajalca, nekateri niso pristajali na to. Še leta 1955 je bil Šimenc objavljen v seznamu partijsko veljavnih žrtev tedanje občine Kamnik v Kamniškem zborniku. Po dolgotrajnih postopkih sta Šimenčeva dobila dovoljenje, da sta septembra 1973 prekopala posmrtne ostanke Maksa Šimenca st. na domače pokopališče v Nevljah. Marija Šimenc si je po pravni poti prizadevala za moževo čast in svoje pravice vse do svoje smrti. Zato lahko spremljamo, kako se je celotna oblastna struktura kot pijanec plota držala obsodbe, ki jo je nad Maksom Šimencem st. izrekla zveza združenj borcev. V sedemdesetih letih je Marija Šimenc namreč obnovila svoja prizadevanja za moževo rehab-litacijo. Oddelek za občo upravo in družbene službe skupščine občine Kamnik je 20. marca 1975 zavrnil njeno prošnjo za družinsko pokojnino po možu. Vlogo je nato obravnavalo vrhovno sodišče Socialistične republike Slovenije in 25. marca 1977 potrdilo dosedanje oblastne odločitve. Tako se je tudi v tem primeru pokazalo, da vsemogočnost borčevskih in partijskih veljakov ni imela meja. Kjučna priča zveze združenj borcev, ki je zahtevala zavrnitev vloge Šimenčeve, Franc Podstu-denšek - Rok je leta 1974 izjavil: »Partizan sem od vsega začetka in nosilec Partizanske spomenice 1941, izjavljam: Z ozirom na željo občinskega odbora ZVEZE BORCEV NOV KAMNIK izjavljam v zadevi ŠIMENC Maksa, da je bil v pozni jeseni 1942 v skupini dezerterjev na Menini planini, katere iniciator in organizator je bil pok. BODLAJ Franc iz Stahovice. On je organiziral in nagovarjal več somišljenikov, da v neki noči se oddaljijo od taborišča partizanov in da se po čim krajši poti približajo orožniški ali gestapovski posadki in se prijavijo z orožjem. Ker pa smo mi imeli stražo in dežurno službo tudi v taborišču podnevi in ponoči, smo nekako zasledili, da BODIAJ Franc in njegovi somišljeniki ponoči hodijo eden do drugega iz šotora do šotora in so se o teh stvareh pogovarjali, kako bi se oddaljili. Neko noč sem bil sam dežurni, sem to videl in opazoval, kateri so ti, ki se shajajo. Ta večer so se dolgo zadrževali pri tabornem ognju. Ko sem slišal, o čem se pogovarjajo, sem šel takoj v šotor h komisarju BERLECU Nacetu in Mihetu, komandirju čete /PESTOTNIK Tine - Miha/ ter jima povedal, kaj se dogaja. Takoj sta se dvignila in določeno je bilo, da smo pojačali stražo okrog taborišča. Istočasno pa se je zbralo nekaj starejših partizanov v sestavu vodstva in se je posamično zaslišalo te ljudi, ki so nameravali pobegniti. Pni je bil mlajši PAVLIN Ivan, ,Polonca', in še nekateri drugi. Zaslišani so bili in čim smo videli o čem oni nameravajo, kar bi bilo velik moralni udarec za borce, ki se niso nameravali predati okupatorju in nikomur drugemu. Zaradi tega jih je takoj sodišče, ki je bilo imenovano posebej za ta primer, obsodilo na smrt. Med obsojenimi dezerterji je bil tudi ŠIMENC Maks. Obsojeni so bili na smrt z ustrelitvijo in obsodba je bila izvršena. Z ozirom na to, ko žena in otroci sedaj želijo obnovo postopka za rehabilitacijo, smatram, da je to nemogoče z ozirom na to, ker je bil ŠIMENC v skupini dezerterjev oz. bi bil poznejši izdajalec. Izjava je bila podana v pisarni ZZB NOV OBČINE KAMNIK.« Železna zavesa za svinčenimi časi v samostojni Sloveniji Maks Šimenc ml. pa tudi v samostojni Sloveniji ni opustil boja za očetovo čast, trčil pa je na železno zaveso, ki je v slovenski družbi ostala za svinčenimi časi. Svoj odnos do staršev je opisal v pismu leta 1993: »Vsak večer, ko molim zanju - tudi mama je bila mučenica - in meditiram z njim - očetom, naredim ,inventuro' čez ves čas in čez vsa znana dejstva. Potem razmišljam, kako bi očetu povrnil častno ime in s tem miren počitek pri Sv. Jurju, ki mu je bilo vzeto na tako podel način, nevreden človeka. Vedno pridem do sklepa, da ga bom jaz rehabilitiral. Vedno čutim v .pogovoru' z njim, da je bil žrtev spletk slabih ljudi.« Leta 1991 se je obrnil na republiško in občinsko komisijo za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Do leta 1994 ni dobil konkretnega odgovora. 19. januarja 1994 je na sekretariat za upravo, referat za zadeve borcev in invalidov NOV Kamnik vložil ponovni zahtevek za priznanje družinske pokojnine po očetu. Sekretariat za upravo občine Kamnik je 26. avgusta 1994 izdal zavrnilno odločbo. Maks Šimenc je poskušal priti do svoje pravice tudi po zakonu o popravi krivic in je 28. aprila 1998 vložil zahtevo, da bi se mu priznal status upravičenca po tem zakonu. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je 18. januarja 2001 odstopilo vlogo Maksa Šimenca, ki jo je posredoval »neposredno Ministrstvu za pravosodje, Sektor za popravo krivic, Oddelek za izvajanje Zakona o popravi krivic. Ta jo je potem, ko je presodil, da za popravo navedenega zahtevka ni ne dejanske ne pravne podlage, odstopil tukajšnjemu ministrstvu 15. 01. 2001 « Na upravni enoti Kamnik pa je Maks Šimenc 7. februarja 2001 vložil zahtevek za uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja po padlem očetu Maksimilijanu. Upravna enota mu je 25. maja 2001 z odločbo št. 591-8/01 zavrnila njegov zahtevek za priznanje žrtve vojnega nasilja. Šimenc se je 18. junija 2001 pritožil, postopek še ni končan. V svojem raziskovanju je Maks Šimenc prišel do tega, da je lahko dokazal, da izjave Franca Podstudenška - Roka, ki povzemajo obtožbe Zveze borcev na račun očeta, niso resnične. Stranjani Apolonija Pavlin, Robova, roj. 16. 2. 1910, Ivan Pavlin, Robov, roj. 26. 4. 1923, Franc Horvat, Cimbas, roj. 17. 3. 1900, Valentin Slevec, Užarjev, roj. 16. 2. 1904, ki naj bi bili po Podstudenškovi izjavi obsojeni kot dezerterji na smrt pred vojaškim sodiščem skupaj z Maksom Šimencem st., so bili dejansko usmrčeni pred njim. Poleg tega pa so te umorjene po vojni v Zvezi borcev rehabilitirali, jih vpisali na spominsko ploščo, svojcem pa priznali rente. Poleg tega je nekdanji partizan Franc Hribar - Lovro, ki je leta 1974 zagovarjal Podstudenškovo zgodbo, leta 2001 izjavil, da je bil Šimenc usmrčen kasneje kot Stranjani in še: »Na povratku v enoto smo se srečali z drugo patrolo, ki je njega likvidirala. Bil je likvidiran brez zaslišanja, torej menim, da tudi brez sodbe.« Podstudenšek pa svoje odgovornosti za storjeno v preteklosti ni prenesel. Ko ga je Šimenc v letu 2000 opozarjal, da zgodba iz leta 1974 ne drži, je izbral nevednost kot svojo obrambo. »Sedaj, ko ste mi povedali partizansko ime vašega očeta Šugor, se spomnim za koga gre, toda resnično ne vem, kaj in kako se je z njim dogajalo, saj vam povem, da sem bil zelo malokrat nepretrgano s četo na enem kraju in ne vem, kako da od mene pričakujete, da bi vedel natančno vse, kar se je dogajalo s posameznimi borci iz čete, v kateri je bil vaš oče. Povedal sem vam že, da sem veliko časa preživel na Dolenjskem in Štajerskem.« Kako silna je stiska človeka, da mora pozabiti smrt petih nedolžnih ljudi, za katero je bil sokriv. Maks Šimenc je zbral tudi dovolj dokaznega gradiva o tem, da je bil oče verjetno usmrčen, ker je kot nekdanji zapriseženi lovski čuvaj prišel v četo, ki ji je poveljeval nekdanji divji lovec, ki ga je Šimenc kot lovski čuvaj pred vojno preganjal. Poleg tega je bil Šimenc kot intendant proti temu, da bi si poveljstvo privoščilo več kot moštvo. To je bilo v tistih časih dovolj za to, da si bil ob življenje. Vendar vsi ti dokazi niso dovolj. Dokler svojci žrtev partizanskega terorja med drugo svetovno vojno nimajo zakonske možnosti, da bi dokazali nedolžnost svojih sorodnikov in da bi jih uvrstili med upravičence po zakonih o popravi krivic in med žrtve vojnega nasilja, dotlej bo Slovenija država, ki pristaja na to, da je normalno, da se je rodila iz sistema, katerega temelj je bil revolucionarni umor, ki ostaja nekaznovan, tisoči svojcev partijsko zasramovanih žrtev pa še vedno prikrajšani za pravico, čast, sočutje. Posledice vojne in revolucije, povojni množični poboji, sodni umori, begunstvo Tako med padlimi partizani kot med civilisti je popisanih nekaj oseb, ki so zaradi posledic medvojnega trpljenja, ran in bolezni umrle po vojni. Prepričani smo, da je število teh, ki jim je vojno nasilje krepko skrajšalo življenje, še veliko večje. Koliko ljudi je umrlo zaradi telesnih in duševnih poškodb, ki so jih doživeli v vojni. Ko bomo sposobni ugotavljati tudi to, koliko ljudi je prerano umrlo zaradi posledic povojnega revolucionarnega nasilja, pa se bo krog žrtev še bistveno razširil. Pomislimo samo na desettisoče prizadetih zaradi uničevanja zasebne lastnine, politične demokracije, verske vojne, kolektivizacije kmetijstva, industrializacije, kulturne revolucije ... Poleg tega pa še vedno ostane nerešeno tisto vprašanje, na katero slovenska družba ni zmožna odgovoriti na ustrezno civiliziran način. Tudi za območje občine Kamnik velja, kot za območje celotne Slovenije, da leži v večinoma neurejenih grobiščih veliko več žrtev povojnih pobojev, kot je bilo vseh žrtev druge svetovne vojne. V Zborniku so navedena imena nekaj domačinov, ki so bili žrtve revolucionarnih sodnih in drugačnih umorov po 2. svetovni vojni, in lokacije množičnih grobišč žrtev povojnih pobojev, v katerih je bistveno več žrtev revolucionarnega maščevalnega besa in čistk, kot je v Zborniku zapisanih žrtev. Čeprav so te žrtve zaenkrat še brez imena, bi bilo prav, da bi Zbornik imel ustreznejši naslov: Zbornik žrtev 2. svetovne vojne in revolucije v občini Kamnik. Vprašanje, ki na nek način sodi v kontekst preštevanja žrtev vojne in je v Zborniku nakazano, je, koliko ljudi je zaradi 2. svetovne vojne in revolucije zapustilo Slovenijo. Število mobilizirancev v nemško vojsko, ki se iz zahodnih ujetništev niso vrnili v domovino, število ljudi, ki so pobegnili pred partizani, število tistih, ki so jih revolucionarne oblasti izgnale iz Slovenije. Ko bomo zvedeli, kdo vse so to bili, bomo lahko povprašali tudi o njihovih usodah. Zame je bilo pretresljivo srečanje s človekom, čigar očeta so kot Nemca izgnali iz Kamnika. Tako za očeta kot za sina je bil to silen življenjski udarec. Oče, ki je po vojni živel na avstrijskem Koroškem, je želel, da bi bil pokopan v Kamniku in sin mu je to željo izpolnil. Rane pa so ostale. Sprava v ljubezni, zvestobi in resnici Navedli smo primere treh usod, ki jih je zgodovina strašno prizadela s tragično izgubo očeta oz. obeh staršev zaradi ideološke norosti. Zaradi prav take ideološke norosti jim je bilo prepovedano žalovanje, s smrtjo najbližjih so bili tudi sami zaznamovani kot manjvredni člani revolucionarne skupnosti. Pa vendar so zmogli toliko moči, da so se sovraštvu, revoluciji in lažem uprli z ljubeznijo, zvestobo in resnico. Vztrajali so v okoliščinah, ki so marsikoga s podobno usodo zlomile, ga prisilile, da je zatajil svoje in samega sebe. Zaradi komunističnega kolektivizma so bili za intimne prvine žalovanjskega obredja in solidarnosti prikrajšani tudi mnogi svojci žrtev, ki jih je komunistični režim sprejel za svoje. Komaj komu je bilo omogočeno, da je svojo stisko spoznal kot tragično, svojo prizadetost zaradi udarcev zgodovine kot travmatski pečat, ki ga je potrebno predelati, sicer še s hujšo močjo razsaja v nezavednem, okuži tudi nove rodove. Vendar zaradi kolek-tivistične neobčutljivosti niso bile prizadete samo žrtve. Raziskovalci človeka kot morilca in nasilneža dokazujejo, da so najbolj prizadete žrtve, ki jih storilci razvrednotijo kot ljudi. Stotisoči Slovencev so doživeli tako razvrednotenje tako zaradi nacifašističnega kot zaradi komunističnega rasizma. Vendar zaradi takega nasilja niso prizadete samo žrtve. Človek, ki prekrši zapoved: Ne ubijaj! tako, da ubije človeka iz bližine, je zaznamovan za celo življenje. Le težko uide lastni vesti. Komunizem je prisilil v ubijanje sočloveka na najbolj okrutne načine na tisoče mladih ljudi. Ti so potem z leti doživljali velike stiske, ki so bile prav tako zamolčevane kot zločini sami. Vse to so prvine zgodovinske tragičnosti, ki mnoge še nepredelane hodijo z nami. Tri zapisane zgodbe nam dajejo upanje, da je ustvarjalno soočanje s tragedijami življenja možno in smiselno. Prišel bo čas, ko ne bodo vladali ljudje, ki bi bili prepričani, da se nasilje splača. Sirote, vdove in žalujoči starši nam pripovedujejo, da se nasilje nikomur ne splača. Da več veljajo ljubezen, zvestoba in resnica. Zahvala Zahvaljujem se uredništvu zbornika, ki me je povabilo k sodelovanju. Moja posebna hvaležnost pa velja g. Maksu Šimencu, kije neizčrpen vir podatkov o obdobju, ki ga obravnavamo. Zbral je tudi nekatera pričevanja, ki smo jih uporabili v pripovedi. Literatura: Joanna Burke: An Intimate Histotj ofKilling - Face-to-face Killing in Tiventieth Century Warfare, London 2000. Jože Dežman: Talci zgodovine; Slovenci in žrtve druge svetovne vojne, Množične smrti na Slovenskem, 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Izola, 22.-24. oktobra 1998, Ljubljana 1999- Disaster Mental Health Response, Handbook. Dave Grossman: On Killing - The Psychological Cost ofLearning to Kili in War and Society, Boston - New York - London 1996. Kamniški zbornik VII, junij 1961. Alexander und Margarete Mitscherlich: Die Unfdhigkeit zu trauern - mit einem Nachivort der Autoren zur unveranderten Neuausgabe, 23. izdaja, Miinchen 1991. Peter Stegnitz: Die Ltige - das Salz des Lebens, Dunaj 1997. Lloyd DeMause: The Emotional Life ofNations, New York - London 2002. Miroslav Stiplovšek: Kamniško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945 - problematika virov in literature, obsega in razdelitve okrožja ter periodizacije, Domžale 1975. Miroslav Stiplovšek, Ivan Vidali: Pregled važnejših dogodkov v kamniškem partijskem okrožju v letih 1941-1945, Mengeš 1960. Miroslav Stiplovšek: Šlandrova brigada, Ljubljana 1971. Jože Vidic: Zločin pri Lenartu, Ljubljana 1973. Jože Vidic: Semenj v Bistrici, Ljubljana 1981. .„ —( ■ Stanislava Završnik: Preveč je bilo solza - Napisane upde »ukradenih otrok« iz časa okupacije naše domovine v letih 1941-1945, Kamnik 1998. - , tVr- ' ' ' j y* r- i 174 •> . 0122549