772463 ZZB 9 19 41 O F JE NI 45 19 GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE april 2024 KOLUMNA B E S E DA KOLUMNA DRUGI POGLED 821805  B SLOV E NO Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana UVODNIK Osvobodilna fronta – hrbtenica narodnoosvobodilnega boja Dr. Martin Premk Jože Poglajen Dr. Andrej Stopar Ponarejevalci Vrednote Osvobodilne fronte kaosa Središče sveta STRAN 3 STRAN 16 STRAN 5 AKTUALNO Nenapovedani napad štirih vojsk Poraz Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 Dr. Damijan Guštin V kratki dvanajstdnevni vojni, kolikor je minilo med nenapovedanim napadom štirih vojsk trojnega pakta 6. aprila 1941 in brezpogojno vdajo jugoslovanske vojske 18. aprila, se je odločila usoda tako imenovane prve Jugoslavije. Vojska pa tudi druge državne institucije napadalkam niso bile kos. Premočni nasprotniki, zlasti nemška vojska, ki je nosila poglavitno breme vojaške operacije, so jo z napadom iz več smeri hitro onesposobili za uspešno obrambo. Ni ji preostalo drugega kakor kapitulacija. Kako se je zgodila vojna državi in njenemu vodstvu, ki si je predvsem prizadevalo, da je v vojno, ki je potekala že poldrugo leto, ne bi vključili? Da se to ne bi zgodilo, je bilo ob različnih pogledih vodstva, nihanju med Veliko Britanijo in osnimi silami, velikih pritiskih obeh strani ter naklonjenosti dela njenega političnega razreda do nemškega tabora pripravljeno storiti marsikaj – končno tudi vključi- Napad na Beograd 6. aprila 1941 ti se v osni tabor, ko se je nemški pritisk povečal. Nacistična Nemčija se je od jeseni 1940 že resno pripravljala na preobrat v vojni, ki jo je bojevala v Evropi – napad na Sovjetsko zvezo, čeprav je bila s Sovjetsko zvezo že leto povezana v paktu o prijateljstvu in nenapadanju. Da bi operacijo, ki ji je vodstvo določilo začetek 15. maja 1941, laže izvedla, je bilo s strateškega vidika nujno obvladovanje jugovzhodnega dela Evrope. Nemška diplomacija je tako dobila nalogo, da pridobi v trojni pakt vse države jugovzhoNADALJEVANJE NA STRANI 2 DOGODKI 4. in 5. aprila 2024 Obisk SUBNOR Srbije pri ZZB NOB Slovenije Na obisku pri ZZB NOB Slovenije sta bila predsednik SUBNOR Srbije, generalmajor Vidosav Kovačević, in član predsedstva SUBNOR Srbije Zoran Jakovljević. Šlo je za prvi uradni in delovni obisk srbske borčevske organizacije pri ZZB NOB Slovenije v tem mandatu. Gosta iz Srbije je sprejel predsednik Marijan Križman s sodelavci. Tema pogovorov je bila krepitev medsebojnega sodelovanja, niso pa se mogli izogniti niti mednarodnemu položaju v Evropi in svetu, še posebej vojni v Ukrajini in na NADALJEVANJE NA STRANI 2 Udeleženci pogovorov na sedežu ZZB NOB Slovenije Marijan Križman predsednik ZZB NOB Slovenije Včasih je treba pogledati nazaj, če hočeš videti naprej. V ZZB za vrednote NOB Slovenije smo znova potrdili, da so bili vloga in pomen Osvobodilne fronte, njene temeljne vrednote in partizansko osvobodilno gibanje temelj našega delovanja, vodilo in navdih za naše delovanje tudi v sedanjih mednarodnih razmerah ter tudi eden osrednjih zgodovinskih in moralnih temeljev samostojne Republike Slovenije. Znova poudarjamo, da je bila Osvobodilna fronta kot edinstvena pluralistična narodna in osvobodilna organizacija zaradi svoje širine in množičnosti hrbtenica narodnoosvobodilnega in socialnega gibanja za pravičnejšo družbo in nosilka ljudske oblasti slovenskega naroda. Ponosni vedno znova potrjujemo, da se je slovenski narod z delovanjem Osvobodilne fronte in partizanskim bojem uvrstil med narode, ki imajo neizbrisno in častno mesto v veliki zavezniški koaliciji zmagovitega boja zoper fašizem in nacizem med drugo svetovno vojno. Stranke in gibanja v Osvobodilni fronti je gnala k uporu želja po vrnitvi odvzete svobode, obrambi lastnih ognjišč in fizičnem preživetju narodne skupnosti. Z istim motivom so se Osvobodilni fronti in partizanskim enotam pridruževali posamezniki. Za svobodo in domovino so zastavili in številni tudi darovali svoje življenje. Njihovo poročilo je močno in trajno. Nanj opozarjajo številni pomniki, zgodovinske knjige, filmi in muzeji. Še naprej si bomo prizadevali, da se sporočilo domoljubja s spomeniki, komemoracijami in proslavami ohranja za naslednje rodove. Sprevrženo je prikazovanje kolaboracije v domobranskih in belogardističnih vrstah kot domoljubno dejanje. Če so preprosti udeleženci kolaboracije v to verjeli na podlagi prepričevanja svojih vodij, je danes povsem jasno, da so bili zavedeni. Njihovo odločitev lahko razumemo in obžalujemo, še posebej če so jo plačali s svojim življenjem, ne moremo pa je prikazovati kot domoljubje. Zaradi angažiranja uradne cerkve na strani okupacijskih sil so se kolaborantske enote borile za vero, a proti svobodi naroda. S tem so med slovenskim prebivalstvom povzročile mnogo nepotrebnih žrtev. Njihovi današnji nasledniki bi se namesto opravičevanja kolaboracije morali za te žrtve pokesati in opravičiti slovenskemu narodu. Ogromne človeške žrtve v drugi svetovni vojni, ki jih je bilo dokaj veliko tudi med Slovenci, so vodile k spoznanju tako poražencev kot zmagovalcev, da se kaj takega ne sme več ponoviti in da je treba medsebojna nesoglasja med narodi in državami odpravljati po mirni poti. Tako je miroljubno reševanje sporov postalo ena od vrednot, zapisanih v resoluciji Združenih narodov, sprejeti leta 1946. Hkrati je ta resolucija pozvala narode in države sveta k medsebojni strpnosti in sobivanju različnih kultur, različnih vrednotnih sistemov in političnih ureditev. Žal se te zaveze niso dolgo držale in se je vse manj držijo prav velesile, ki so se takrat postavile v vlogo poroka svetovnega miru. Njihovo medsebojno tekmovanje za svetovno prevlado in bolj ali manj nasilno vsiljevanje lastne kulture in politične ureditve drugim največkrat potekata na plečih in s krvjo manjših narodov in držav. Resno opozorilo bi se moralo slišati iz slovenske vlade, ko so najvišji italijanski predstavniki oblasti ob fojbi v Bazovici obsojali partizane kot morilce italijanskega naroda ter pozivali k odvzemu državniškega priznanja Josipu Brozu - Titu, ki mu ga je leta 1969 podelil takratni predsednik Italije Giuseppe Saragat. Odločno smo ukrepali v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in s pismom Dve plati 10. februarja pozvali odgovorne, naj se oglasijo in odzovejo na laži, izrečene v Bazovici. Dejstvo, da Josipu Brozu - Titu niso odvzeli odlikovanja, ni zasluga naših politikov, temveč senatorke italijanske republike in zamejske Slovenke Tatjane Rojc. Tako se branijo domovina in vrednote narodnoosvobodilnega boja. In pravo vprašanje, ki bi ga morali naši najvišji predstavniki postaviti svojim italijanskim kolegom, je: »Oprostite, zakaj že so zavezniške sile po zmagi v drugi svetovni vojni od Italije zahtevale, da sklene mirovno pogodbo?« Nekateri nas skušajo prepričati, da so vrednote narodnoosvobodilnega boja in Osvobodilne fronte preživele, da so ideološki konstrukti. Tem in takim naj znova sporočimo, da so v veliki zmoti. Zveza borcev jih bo kot naslednica Osvobodilne fronte v novih razmerah ohranjala in se še naprej kot v prejšnjih desetletjih dejavno zavzemala za njihovo udejanjanje z aktualnim pomenom v sedanjih razmerah. Vrednote narodnoosvobodilnega boja so v svojem bistvu občečloveške moralne in humanistične, mednarodnopravno potrjene in utemeljene. To je lahko naš skupni medgeneracijski branik pred vsem nehumanim, nečloveškim, tudi neofašističnim, rasističnim in ksenofobnim ravnanjem, pa če se VEČ NA STRANI 2 2 april 2024 NADALJEVANJE S STRANI 1 NADALJEVANJE S STRANI 1 Osvobodilna fronta – hrbtenica narodnoosvobodilnega boja Poraz Kraljevine Jugoslavije aprila 1941 to še tako skuša prikrivati. Skupni imenovalec teh vrednot pa je, kot je dejal pokojni častni predsednik ZZB Janez Stanovnik, najvišja vrednota – to je resnica. Naša zavezanost njej in njeni obrambi in širjenju ostaja naše skupno vodilo za delovanje tudi v prihodnje. Zato bomo dejavno sodelovali v bilateralnih in multilateralnih dejavnostih za krepitev (mednarodne) platforme in koalicije protifašizma, za upiranje zgodovinskemu revizionizmu, potvarjanju zgodovine in njene zlorabe za kakršne koli posamične, delne politične in druge interese in cilje ter se upirali vsem različnim novodobnim pojavnim oblikam »fašistične politične kulture«, oblastnega nasilja in terorizma ter novodobnega imperializma (neoliberalnega kapitalizma). Skratka, smo za dejavno upiranje vsem oblikam rasizma, diskriminacije in uporabe sile in nasilja! Iskrene čestitke ob dnevu OF! dne Evrope. Slovaška, Madžarska in Romunija so pristopile v novembru 1940, Bolgarija je odločitev o pristopu sprejela 1. marca 1941. Tako je bila Kraljevina Jugoslavija geopolitično obkoljena z državami članicami trojnega pakta razen Grčije, ki je bila že v vojni z Italijo. Odločitev o pristopu v trojni pakt je bila tako izsiljena, a je Jugoslavija dobila zagotovila o ozemeljski integriteti, niti ji ne bi bilo treba dopuščati prehoda vojsk sopodpisnic. 25. marca so na Dunaju podpisali pogodbo o pristopu. To je bil sprožilnik, ki je razprl notranje nezadovoljstvo s politiko približevanja osi Rim–Berlin. Demonstrirali so nacionalisti, komunisti in levi politični tabor, študenti. Del politike in vojske se je ob spodbujanju britanske tajne službe odločil, da prevzame oblast. Vojaški puč generala Simovića zgodaj zjutraj 27. marca je bil nekrvav, po nasledkih nejasen. Novi predsednik vlade je v vlado uspel pridobiti dotedanje slovenske, bosanske in hrvaške ministre, ki jih je dodal novi srbski garnituri. Ratifikacijo podpisanega pristopa je odložil in podpisal že prej sklenjeni sporazum o nenapadanju s Sovjetsko zvezo. Nemčija je ob besnenju vodje Hitlerja takoj izbrala pot intervencije. V nekaj dneh so zbrali vojaške sile, vojaško operacijo povezali z že načrtovanim napadom na Grčijo, ki se je nadvse uspešno branila pred italijanskim napadom, pridobili za vojaško sodelovanje osne zavezniške države Italijo, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo. 6. aprila se je vojaški stroj premaknil sočasno z bombardiranjem nebranjenega Beograda. Odločilna za poraz jugoslovanske vojske, ki je rezerviste mobilizirala šele od 3. aprila, sta bila prodor iz Bolgarije, s katerim je nemška vojska obvladala moravsko-vardarsko smer, si odprla pot v Solun in preprečila možnost pomoči Velike Britanije, in istočasen prodor nemške II. armade v smeri Gradec–Maribor–Zagreb, s čimer je onesposobila jugoslovanske obrambne postavitve v Dravski in Savski banovini. 11. aprila sta v operacijo vstopili tudi italijanska in bolgarska vojska, nemška je prodrla v Beograd in Sarajevo. Po prodoru nemških enot proti Sarajevu in zasedbi Beograda pa je jugoslovanski generalštab predlagal premirje, saj je ocenil, da možnosti za uspešno obrambo ni več. Toda sile osi so vztrajale pri brezpogojni vdaji. 17. aprila 1941 sta kapitulacijo po pooblastilu podpisala 27. marca odstavljeni jugoslovanski zunanji minister Aleksandar Cincar-Marković in general Radivoje Janković. Državno vodstvo s kraljem Petrom II. na čelu je že prej zapustilo ozemlje kraljevine; z letali se je umaknilo v Grčijo, ki se je še branila nemškega in italijanskega napada. 18. aprila je bilo bojev konec, v vojno ujetništvo je prišlo med 380.000 in 470.000 vojakov in oficirjev, še vsaj toliko jih je med razpadom vojske zapustilo enote in so uspeli priti domov. Boji še niso bili končani, ko se je začela delitev plena, ki jo je določala nemška stran. Izhajala je iz sklepa, da v osrednjem delu Jugoslavije dopusti »neodvisno« hrvaško državo, Jugoslavijo razglasi za uničeno državo, vsaka od sodelu- jočih držav napadalk pa je dobila tisto, kar je bilo v njenem interesu, potem ko so Nemci zadovoljili svoje. Hiter poraz Jugoslavije in njeno uničenje kot države ter razdelitev na vsaj 11 okupacijskih enot so v marsičem določili tudi njeno krvavo usodo v nadaljevanju svetovnega spopada, začenši z velikim razočaranjem državljanov nad dotedanjo vodilno elito in vojsko, nacionalističnim in rasno motiviranim grozovitim nasiljem v Neodvisni državi Hrvaški, nastankom dveh odporniških gibanj in medsebojnim spopadom med njima, štiriletnim oboroženim odporom narodnoosvobodilnega gibanja, ki je preraslo v politično in vojaško podstat obnovljene jugoslovanske države, krvavim protiodporniškim delovanjem ter kolaboracijo različnih izhodišč. Jugoslavija je bila najbrž edina država, ki je bila članica obeh vojaško-političnih zvez, trojnega pakta in Združenih narodov, ki sta se do septembra 1945 zagrizeno bojevala za zmago v za usodo sveta odločilni vojni. NADALJEVANJE S STRANI 1 Obisk SUBNOR Srbije pri ZZB NOB Slovenije Bližnjem vzhodu. Predsednik Križman je gosta med drugim seznanil s pripravami na majsko srečanje na Poljani, kjer se je pred 79 leti druga svetovna vojna končala tudi v Sloveniji. Na prireditvi naj bi se zbrali predstavniki vseh borčevskih organizacij iz nekdanjih jugoslovanskih republik kot tudi predstavniki Zveze koroških partizanov in ANPI iz Italije. Predsednika obeh borčevskih organizacij sta poudarila pomen krepitve stikov med organizacijama kot tudi obiskov posameznikov in skupin na najrazličnejših prireditvah, ki ohranjajo spomin na narodnoosvobodilni boj in zmagovito zavezniško koalicijo. Danijel Siter, raziskovalec in avtor knjige Rogaška Slatina pod kljukastim križem, je predstavil idejni osnutek projekta: nacistični pregon Slovencev v Srbijo in srbsko solidarnost s slovenskimi izgnanci, ko naj bi konec tega leta pripravili razstavo na to temo. Udeleženci pogovorov so se strinjali, da so ohranjanje spomina na skupni zmagoviti narodnoosvobodilni boj za svobodo v drugi svetovni vojni, upiranje Obisk pri kočevski borčevski organizaciji vsakršnim oblikam sprevračanja zgodovine, zgodovinskemu revizionizmu in manipulacijam z zgodovinskimi dejstvi za posamezne današnje politične cilje in interese ter aktivno razgaljanje novodobnih pojavnih oblik fašizma osnova delovanja obeh organizacij. Mnogo je konkretnih dejstev, ki jih moramo ohranjati kot skupni zgodovinski spomin, od solidarnosti do pomoči srbskega prebivalstva slovenskim pregnancem že v začetku okupacije, številnih borcev in herojev, ki so se skupaj borili v Srbiji in Sloveniji, do zaključnih bojev maja leta 1945 na Koroškem, so oboji poudarili na pogovorih. S predstavniki slovenskih članic v svetovni veteranski organizaciji je beseda tekla o pripravah na jesensko srečanje, koordinator slovenskih članic Andrej Kocbek pa je govoril tudi o trenutnem stanju v svetovni veteranski organizaciji. Predstavnika SUBNOR Srbije in delegacija ZZB NOB Slovenije so bili tudi na sprejemu pri ministru za obrambo Marjanu Šarcu. Ministra sta predsednika informirala o sodelovanju obeh organizacij. Ob tem je minister Šarec poudaril zgodovinsko vlogo in pomen narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda kot pomembnega temelja naše osamosvojitve in kot dela naše skupne zgodovine, skupnega boja proti fašizmu in nacizmu med drugo svetovno vojno. Spomnil je tudi na nevarnost desnega populizma Srečanje na ministrstvu za obrambo Republike Slovenije pred zadnjimi volitvami v Republiki Sloveniji in na zmago demokratične levoliberalne koalicije. Ob koncu obiska v Sloveniji sta delegaciji obiskali še občino Kočevje, kjer so jih sprejeli podžupan Andrej Mladenovič in predsednik kočevskega borčevskega združenja Dušan Zamida s sodelavci. Ob tej priložnosti so gostitelji predstavili delovanje združenja in še posebej veliko skrb za spomenike in spominska obeležje, pod vodstvom Ivana Kordiša iz Pokrajinskega muzeja Kočevje pa so si ogledali tudi Šeškov dom, izjemno pomemben spomenik slovenske državnosti, kjer je od 1. do 3. oktobra 1943 potekalo zasedanje zbora odposlancev slovenskega naroda, ki je bilo prvo neposredno izvoljeno predstavništvo okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno. S. B. AKTUALNO Črnomelj 1944 Vzpostavljena slovenska državna oblast Dr. Zdenko Čepič V drugi svetovni vojni je jugoslovansko osvobodilno gibanje, ki se je prvenstveno borilo proti okupatorjem za osvoboditev države, oblikovalo novo jugoslovansko državo, ki je bila organizirana na federativni osnovi, kar je pomenilo spremembo v razumevanju narodov, ki so sestavljali to državo. To je bil bistven izraz revolucije, ki jo je med drugo svetovno vojno izvedlo jugoslovansko osvobodilno gibanje. Slovensko osvobodilno gibanje, ki je bilo del jugoslovanskega, pa je na osnovi pravice do samoodločbe naroda vzpostavilo slovensko državnost v pravem pomenu tega izraza. Prvič v sodobni zgodovini je bila namreč ustanovljena slovenska država, kajti zgodnjesrednjeveška država Karantanija, ki jo (tudi nekritično) štejemo za prvo slovensko državno tvorbo, ni imela značilnosti moderne države oziroma državnosti. Ta nova država je imela vse atribute državnosti, torej ozemlje, prebivalstvo in suvereno oblast, ki jo je prebivalstvo sprejemalo in podpiralo. Pri oblikovanju slovenske državnosti – nastanku Slovenije kot države, politične tvorbe – je pomembno vlogo imelo tako imenovano črnomaljsko zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) kot slovenskega predstavniškega, zakonodajnega parlamenta, ki je bil izvoljen na začetku okto- bra 1943 na zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Po zasedanju Avnoja (Protifašističnega sveta ljudske osvoboditve Jugoslavije) konec novembra 1943 v Jajcu v Bosni, ko se je ta politični organ osvobodilnih gibanj iz vseh predelov in vseh narodov Jugoslavije razglasil za oblastni organ in sprejel sklep o oblikovanju jugoslovanske države na federativni osnovi, so predstavniški organi vseh jugoslovanskih narodov (razen srbskega, ki za to takrat ni imel pogojev in se je sestal šele po osvoboditvi Srbije jeseni 1944) na zasedanjih le-teh sprejemali sklepe Avnoja, med njimi zlasti sklep o federativni organizaciji jugoslovanske države. Slovenski narodnoosvobodilni odbor se je 19. in 20. februarja 1944 sestal v Črnomlju. Na tem zasedanju se je iz odbora preimenoval v svet in se je tako po imenu izenačil z Avnojem. Ker so vanj vključili tudi predstavnike Primorske, Štajerske, Gorenjske in Koroške, se je povečal za šestdeset članov, s 120 na 180, in postal predstavniški organ celotne Slovenije. Osnovni namen zasedanja SNOO/SNOS je bil potrditev dela slovenske delegacije na zasedanju Avnoja in s tem potrditev sklepov Avnoja in vstopa Slovenije kot države v okvir federativne jugoslovanske države. Obnovitev Jugoslavije je bila namen tako jugoslovanskega osvobodilnega gibanja kot tudi takrat še uradnih in priznanih nosilcev oblasti jugoslo- vanske države, ki jo je predstavljala njena vlada (v begunstvu). Njeno obnovitev so podpirali tudi zavezniki, ki jih načeloma ni motil sklep o oblikovanju jugoslovanske države na federativni osnovi. Črnomaljsko zasedanje SNOO/ SNOS je oblikovalo slovensko državo in njeno oblast. SNOS je postal formalni in vsebinski vrhovni organ slovenske državne oblasti, zakonodajni organ s svojim poslovnikom, zakonodajnim odborom in je lahko izdajal pravne norme ustavne narave. Ena od njih je Izjava o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva, v kateri se je slovensko narodnoosvobodilno gibanje opredelilo za »sestavni del enako demokratičnega in 3 april 2024 DOGODKI Ustanovitev društva KOLUMNA Kulturno-zgodovinsko društvo Franc Rozman - Stane V za vedno partizanski Beli krajini je bilo februarja letos ustanovljeno Kulturno-zgodovinsko društvo Franc Rozman - Stane. Partizanski poveljnik, ki se je za vedno zapisal v našo zgodovino in čigar tragična usoda je tudi za vedno povezana z Belo krajino, je dal ime društvu, katerega poglavitna naloga bo ohranjati spomin na delovanje slovenskih partizanov med drugo svetovno vojno. Društvo bo zgodovinsko in kulturno dediščino partizanov predstavljalo ljudem in prenašalo na mlajše generacije s pripravo prireditev, proslav, izobraževanj in drugih dogodkov. S Spominsko partizansko enoto Franc Rozman - Stane se bo tudi udeleževalo proslav doma in v tujini. Posebna pozornost bo namenjena ohranjanju spomina na lik in delo tega narodnega heroja, legendarnega poveljnika partizanske vojske. KZD Franc Rozman - Stane ima željo delovati po vsej Sloveniji in v Dr. Martin Premk Vrednote Osvobodilne fronte tujini ter z vsakim posameznikom in posameznico, ki ceni in spoštuje partizanski boj ter želi ohranjati spomin na to junaško obdobje našega naroda. V okviru društva bo delovalo več sekcij, ki bodo pokrivale svoja področja in območja. Kulturno-zgodovinsko društvo Franc Rozman - Stane že deluje ter že pripravlja razne prireditve in sodeluje na njih. Za predsednika je bil izvoljen dr. Martin Premk. Društvo želi svoje delovanje še širiti in vabi nove člane v svoje vrste. Več o delovanju pa si lahko ogledate in izveste na straneh društva na njegovem profilu na Facebooku. M. P., foto: Ladislav Zupančič DOGODKI Monošter Spomin na padlega partizana Na prvi spomladanski dan leta 1945 je v Sakalovcih v Porabju pod streli madžarskih orožnikov padel za domovino Alojz Škrjanc - Mirko. Bil je drugi komandir Prekmurske partizanske čete, ker je bil prvi komandir Filip Korošec - Bor v začetku marca 1945 hudo ranjen. Njemu v spomin smo se 23. marca zbrali na pokopališču v Monoštru. Na njegovem grobu smo ob prisotnosti praporščakov iz Murske Sobote in Tišine ter z gosti, generalno konzulko Republike Slo- venije v Monoštru Dubravko Šekoranja, Andreo Kovacs, predsednico Zveze Slovencev na Madžarskem, Manjo Konkolič, generalno sekretarko ZZB NOB Slovenije, predstavnikoma Antifašistične zveze Madžarske iz Szombathelya (Monošter), položili cvetje in prižgali svečo. Olja, Mirna in učenki Osnovne šole Tišina so prebrale izbor pesmi, ki jih je pripravila Andreja Emri. Jože Vidič, predsednik ZB NOB Lendava, je v čustvenem govoru poudaril, da je daleč od rodne zemlje moralo za svobodo ugasniti mlado življenje. Prav tako je poudaril nesmisel in vse trpljenje, ki ga prinašajo vojne. Opomnil je, da se za svobodo moramo boriti, ne smemo je imeti za samoumevno in spodbuditi moramo mlade, naj ne pozabijo zgodovine. Monošter z okolico je bil skozi vso zgodovino pomembno strateško območje in tako je v začetku avgusta 1664 v tem kraju potekala znamenita monoštrska bitka, bitka za obrambo Dunaja pred Turki. Skoraj na istem območju je ob koncu druge svetovne vojne ob prodiranju proti Dunaju padlo v boju z Nemci okrog 400 vojakov in oficirjev sovjetske Rdeče armade. Pred spomenik, ki je na istem pokopališču, smo položili cvetje. Poklonili smo se tudi nedavno umrlemu Jožetu Hirnöku, prvemu predsedniku Zveze Slovencev na Madžarskem, ki nam je pomagal, da so vezi med Slovenci z obeh strani meje ostale trdne in prijateljske. M.K., foto: Lado Klar lju Slovenije; funkcijo izvršilne oblasti je tako do imenovanja vlade – to se je zgodilo 5. maja 1945 v Ajdovščini – opravljalo Predsedstvo SNOS. Na zasedanju v Črnomlju sta bili ustanovljeni tudi komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njegovih pomagačev ter verska komisija, naloga katere je bila, »da se zavaruje nemoteno bogočastje in da bi se brez težav uredili odnosi med slovensko narodno/ljudsko oblastjo in cerkvijo«. SNOS je z namenom, »da pospešuje in izgradi demokracijo na vseh področjih javnega življenja«, z odlokom ukinil Varnostno obveščevalno službo. Posegel je tudi na področje financ in izdal odloka o izdaji plačilnega bona in o narodnem davku »s splošno davčno obveznostjo na dohodke vsake vrste in na imovino, ki prinaša koristi«. Sprejel je še nekaj odlokov gospodarskega značaja, kot je bil tudi odlok o zaščiti gozdov na slovenskem ozemlju. Zasedanje SNOS v Črnomlju je tako na mnogih področjih življenja vzpostavilo slovensko državno oblast. Slovenska državnost se je nato začela vsebinsko izpopolnjevati in je bila s koncem vojne, z imenovanjem Narodne vlade Slovenije, izpolnjena. Slovenija je tako bila država. Prispevek črnomaljskega zasedanja je bil pri tem bistven. Postavljeni so bili temelji za samostojno in neodvisno slovensko državo, ki je nastala sedeminštirideset let pozneje, junija 1991. Slovesnost v spomin na padlega partizana človečanskega jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja«, ki se bori za človekovo in narodovo svobodo in za pravice slovenskega ljudstva, »za zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe«. To je vse tisto, kar se danes šteje med osnovne človekove pravice in med državljanske in politične pravice. SNOS je sprejel tudi sklep o pravici slovenskega naroda do postavitve lastne vlade. Te sicer takrat ni uveljavil, ker vojne razmere niso omogočale, da bi vlada lahko uspešno delovala na celotnem ozem- O b triinosemde- bimo, med narodnoosvobodilnim setletnici Osvo- bojem je šlo tudi za pravice in bodilne fronte enakopravnost žensk. Pomembne se je morda tre- so postale vrednote, kot so svoba spet spomniti boda, tovarištvo, enakopravnost, četrte od sedmih pogum, poštenost in domoljubje. temeljnih točk te organizacije: »Z V usodnem času vojne so se osvobodilno akcijo in aktivizaci- pod Osvobodilno fronto zbrali vsi, jo slovenskih množic OF preob- ki so jih vodile plemenite vrednolikuje slovenski narodni značaj. te. Slovencem je dajala samozaSlovenske ljudske množice, ki se vest, ponos in pogum, da so se borijo za svoje narodne in človeš- borili za svojo svobodo, svojo doke pravice, ustvarjajo nov lik ak- movino, svoje pravice, za poštetivnega slovenstva.« no in značajno politiko. To je vse Temeljne točke Osvobodilne bolj potrebno tudi danes, tega bi fronte so bile sprejete novem- se morali spet zavesti vsi Slovenci bra leta 1941, ko se je že naka- in Slovenke. Tudi danes se je tako zovalo, da bo boj za osvoboditev kot vedno treba boriti za svoboin združitev Slovencev težak in do in svoje pravice, saj je vedno dolg, vendar neizbežen, če želimo nekdo doma in v svetu, ki nam obstati. A ker je bila Osvobodilna hoče vzeti pravice in vrednote. fronta več kot le upor proti oku- Ne glede na to, kdo je na oblasti, patorjem, ki so nas obsodili na kakšna je oblast, bi morali ljudje smrt, je sredi za vedno dvigniti Slovence najbolj svoj glas, ko gre Temeljne točke usodnih časov za svobodo in zmogla govoza mir. Osvobodilne fronte predvsem riti tudi o preTo je morda še so bile sprejete oblikovanju slobolj pomembno venskega narozdaj, ko v naši novembra leta dnega značaja. ne tako daljni 1941, ko se je že Vodstvo Osvookolici spet divbodilne fronte vojne in se nakazovalo, da bo jajo je imelo takrat v nihče od svetovboj za osvoboditev nih politikov ne mislih predvsem značaj »narotrudi prav zelo, in združitev da hlapcev«, ki da bi jih konSlovencev težak je po stoletjih čal – če pa se že nadvlade tuje kaj trudijo, se le in dolg, vendar gospode bil pripzato, ker se javravljen »upogniti neizbežen, če želimo no mnenje tako hrbet« vsakezelo obrne proti obstati. mu gospodarju, njim, da se potudi če ga je ta čutijo ogrožene. tepel z bičem. Zato se je treba Žal tudi sloventudi danes boriti ska lastna »gosza vse vrednote, poda« do druge za katere so se svetovne vojne borili naši predni bila takšna, da bi si zelo pri- niki in ki jih je najbolj zastopala zadevala za narodne in človeške prav Osvobodilna fronta. Predpravice, ampak se je tudi sama vsem pa se je danes treba boriti raje klanjala tujim gospodarjem. za resnico, tako za resnico o naši To se je takoj pokazalo po za- zgodovini kakor za resnico o dosedbi in razkosanju Slovenije leta gajanju v svetu. 1941, ko so predvojni posvetni in Tako kot že mnogokrat v zgocerkveni politiki kar tekmovali v dovini tudi zdaj živimo v času, ko dajanju »izjav vdanosti« okupa- nam najmočnejši oblastniki vetorjem, celo zahvaljevali so se jim liko resnic zamolčijo. Kot je neza zasedbo. Vse je kazalo, da nas koč povedal George Orwell: »V bodo kot narod z vso našo boga- času splošne prevare je govoriti to zgodovino in kulturo pomaga- resnico revolucionarno dejanje.« li uničiti tudi naši lastni voditelji. Na lažeh se gradi sovraštvo in na Zato je takrat večina ljudi obrnila lažeh se začenjajo spori in vojne hrbet takšnim politikom in takšni – resnica pa je nato potrebna za politiki ter začela podpirati Osvo- pravična dogovarjanja, za mir in bodilno fronto. Ljudem ni bilo več sožitje. Zato se je poleg vseh vrepomembno, katera stranka je kdo dnot, za katere se je borila Osvoali katere svetovnonazorske po- bodilna fronta in za katere se je glede ima kdo, pomembno jim je treba boriti še danes, treba boriti bilo, kdo se skupaj z vsem svobo- tudi za resnico. Ustvarimo nov lik domiselnim svetom bori proti na- slovenstva s stalnim bojem za člocizmu in fašizmu in za narodne in vekove in narodove pravice, kot človekove pravice. In da ne poza- je bil to cilj Osvobodilne fronte. 4 april 2024 DOGODKI Anton Debevec DOGODKI Ministrstvo za obrambo Partizan in gospodarstvenik Združenje borcev za vrednote NOB Vrhnika in Cankarjeva knjižnica sta 19. februarja v Grabeljškovi dvorani pripravila prireditev, posvečeno spominu na legendarnega direktorja IUV Vrhnika Antona Debevca. Zbrane je nagovoril predsednik ZB za vrednote NOB Vrhnika Miran Štupica, partizansko delovanje Antona Debevca pa sta na podlagi spominov, družinskega arhiva in drugih virov predstavila njegova nečakinja Maja Polak in sin Zvone Debevec. Anton Debevec se je rodil 22. avgusta 1923 v Ivanjem selu, umrl pa je 16. oktobra 2002 na Vrhniki. Leta 1941 je v Ljubljani končal trgovsko akademijo. 12. marca 1942 je odšel v partizane in ustanovil Rakovško četo. Prvi ognjeni krst je doživel že maja 1942, ko je po italijanskih podatkih padlo in bilo ranjenih 50 njihovih vojakov. Najtežjo preizkušnjo pa je doživel malo pozneje, ko je med večmesečno roško ofenzivo okoli 80.000 italijanskih vojakov s pomočjo domačih izdajalcev skušalo uničiti partizansko gibanje. Teror je tedaj okupator izvajal tudi nad civilnim prebivalstvom s požigom vasi, streljanjem talcev in pošiljanjem ljudi v taborišča in smrti. Po kapitulaciji Italije in tečaju v Kočevskem rogu sta Anton Debevec in Jože Smole odšla na delo na Tolminsko, Bovško, Kras in v Vipavsko dolino. Avgusta 1944 je Anton Debevec odšel v Zahodnoprimorsko okrožje, kjer je kot sekretar partijskega komiteja pričakal osvoboditev. Prepotoval je vso Beneško Slovenijo in Rezijo. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941. Po vojni ga je Stane Kavčič, v šestdesetih letih predsednik slo- Zbrani na predstavitvi o delu in življenju partizana in gospodarstvenika Antona Debevca venske vlade, določil za inštruktorja Pokrajinskega komiteja SKOJ v ribniškem, kočevskem in notranjskem okrožju. Po službeni dolžnosti je kot uslužbenec Tajništva notranjih zadev leta 1951 pripravil analizo zaslišanj in obsodb v dachavskih procesih, na katerih so nekdanjim taboriščnikom sodili zaradi domnevnega sodelovanja z gestapom. Zaradi kritične analize dachavskih procesov (ugotovil je izsiljena priznanja, uporabo ponarejenih dokumentov idr.) je bil leta 1952 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na trinajstletno zaporno kazen, a je bil po dveh letih izpuščen in uradno pomiloščen leta 1980. Pozneje si je prizadeval za razjasnitev teh procesov oziroma razkritje resnice o njih. Pisatelj Igor Torkar (Boris Fakin), ki je preživel Dachau in procese, mu je v knjigo Deseti bratje napisal posvetilo: »Pokončnemu poštenjaku, ki si je upal že 1951. leta zapisati, da so žrtve dachavskih procesov nedolžne!« V knjigi Umiranje na obroke je Igor Torkar leta 1984 javno razkril dotedanjo tabu temo insceniranih dachavskih procesov. Od leta 1954 je Debevec opravljal različna dela v zunanji trgovini. Leta 1962 je na prigovarjanje znancev postal direktor Industrije usnja Vrhnika. Vodil jo je 37 let. Pod njegovim vodstvom je postala ena največjih usnjarn na svetu z več kot 3000 zaposlenimi. Leta 1999 se je upokojil. Bil je poslanec v slovenski skupščini. Leta 1972 je prejel Kraigherjevo nagrado za izjemne dosežke v organizaciji in pri vodenju Industrije usnja Vrhnika, ki je bila tedaj po obsegu že šesti slovenski izvoznik na zahodne trge. Deloval je kot športnik, v mladosti nogometaš in atlet, pozneje športni funkcionar in športni zanesenjak. Dobro obiskano prireditev je povezovala Nataša Oblak Japelj iz CK Vrhnika. Prisotnih je bilo tudi veliko Debevčevih sodelavcev in ustvarjalcev vrhniške usnjarske industrije. Prav ti so se vključili v pogovor in predstavili svoje spomine o sodelovanju z Antonom Debevcem. Simon Seljak DOGODKI 80 let od tragedije na Oklem V Dvorani generala Rudolfa Maistra na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije je 19. februarja potekal podpis pogodb o sofinanciranju dejavnosti nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju vojnih veteranov, za leto 2024. Minister Marjan Šarec je v svojem nagovoru poudaril pomen medsebojnega sodelovanja v tem letu, letu generala Rudolfa Maistra, v katerem se bodo zvrstile številne prireditve v generalov spomin. »Današnji podpis pogodb je prvi korak k letošnjemu sodelovanju. Veselim se ga in se vam hkrati tudi zahvaljujem za vse dejavnosti, ki ste jih lani namenili gojenju domoljubja in spomina na pretekle dogodke ter na boj Slovencev za lastno državnost, kar je tudi bistvo vašega delovanja ne glede na to, kateri organizaciji pripadate,« je poudaril minister. Leta 2024 bo 13 veteranskih organizacij, ki so izpolnjevale pogoje po javnem razpisu za sofinanciranje dejavnosti nevladnih organizacij v javnem interesu na področju vojnih veteranov, prejelo 1,904.520 evrov. Denar bo izplačan v treh obrokih. Tako ministrstvo za obrambo kot tudi Uprava Republike Slovenije za Letos pogoje za sofinanciranje dejavnosti nevladnih organizacij v javnem interesu na področju vojnih veteranov izpolnjuje 13 veteranskih organizacij. Pismo naše bralke iz Žalca Danes sem pregledovala stare slike in med njimi našla sliko Kulturne skupine Gubčeve brigade s podpisi Kulturna skupina Gubčeve brigade Spominska slovesnost na Oklem ohranjanju izročil narodnoosvobodilnega boja. Minister za obrambo je spomnil na zgodovino, na boj za domovino, slovenski narod, jezik, kulturo, posebej pa na drugo svetovno vojno, ki je mnogim uničila prihodnosti in želela vzeti upanje slovenskemu narodu. Dejal je, da je bil narodnoosvobodilni boj svetla točka zgodovine, predvsem boj slovenskega naroda za osvoboditev, za svoj prostor pod soncem in svoj način življenja. Spomnil je tudi na pomen Rudolfa Maistra in leto 1991 ter boj za samostojno demokratično Slovenijo. Enako bi ravnali enako, če bi se morali spet upreti in ne bi čakali na velike. Na svojo zgodovino moramo biti ponosni, tudi zaradi življenj na Oklem in po Sloveniji, kakor moramo biti ponosni na naš narod, ceniti jezik in kulturo, ob tem pa spošto- vojaško dediščino, ki izvaja razpis, krepita vključenost in sodelovanje z združenji, zvezami in drugimi organizacijami, ki delujejo na tem področju. Okrepljeno sodelovanje se kaže na različnih ravneh in v številnih različnih dejavnostih, ki jih spodaj navedeni izvajajo vsako leto. Pogodbe so podpisali: Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, Združenje veteranov 90-91 mesta Ljubljane in nekdanjih ljubljanskih občin, Združenje vojnih invalidov in svojcev padlih 1991, Zveza društev in klubov MORiS, Zveza policijskih veteranskih društev Sever, Društvo za negovanje domoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske, Društvo vojnih veteranov Pekre - Ig 1991, Zveza društev general Maister, Društvo MORiS Kočevska Reka, Zveza vojnih invalidov NOV v Trstu in Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora Celovec. Pogodbo z ministrom Marjanom Šarcem je v imenu ZZB NOB Slovenije podpisal predsednik zveze Marijan Križman. M. K., foto: Vekoslav Rajh SPOROČILA Slava junakom, spomin nanje ostaja med nami »Sneg je na nekaterih prisojnih krajih že skopnel in pomlad, ki so jo vsi tako težko čakali, je že dala slutiti svoj skorajšnji prihod. Žal pa ga je dočakala le peščica tistih, ki so to jutro bojevali strahoten boj s podivjanimi sovražniki,« lahko preberemo o tragediji, ki se je na Oklem zgodila 24. februarja 1944, v knjigi Ivana Vidalija pod naslovom Usodni dogodki na Oklem. Nekoč prijazen zaselek sredi gozdov je vsako leto februarja prizorišče tradicionalne slovesnosti v spomin na tragedijo, v kateri je svoja življenja za domovino, slovenski narod, jezik in kulturo, kot je dejal slavnostni govornik, minister za obrambo Marjan Šarec, darovalo 72 borcev in bork. Številni obiskovalci so se k spomeniku na Oklem iz Dobovelj 24. februarja odpravili v spremstvu praporov in zastav. Že pred slovesnostjo so k spomeniku položili vence. »So časi miru in časi vojne, kakršen je bil tudi čas februarja 1944,« je dejal Ferdinand Starin, predsednik Krajevne organizacije borcev za vrednote NOB Ihan, ki je bila skupaj z ZB za vrednote NOB občine Domžale, organizator slovesnosti. Spomnil je na bitko na Oklem, na borce Kamniško-zasavskega odreda, ki so življenje žrtvovali za svobodo, in vse povabil k Podpis pogodbe o sofinanciranju vati in ceniti druge ter biti ponosni na vse naše borce in borke, ki so se borili za slovensko osamosvojitev, kar je bil boj celotnega naroda. Slovesnosti so se med drugim udeležili županja občine Domžale mag. Renata Kosec, župan občine Dol pri Ljubljani Željko Savič in Milan Balažic, župan občine Moravče. Prisotni so bili tudi častna enota Območnega združenja slovenskih častnikov Domžale, borci in veterani vojne za Slovenijo. Prireditev je povezovala Klavdija Gregorin Štiftar, nastopili so učenci in učenke Osnovne šole Ihan z mentoricami Marto Krabonja, Matejko Perne Lisjak in Špelco Kasesnik, partizanske pesmi pa je zapel Moški pevski zbor Radomlje pod vodstvom zborovodje Primoža Leskovca. Vera Vojska, foto: Marko Ocepek članov te skupine na zadnji strani. Sliko mi je dal že pokojni stric Avgust Mirkac (na sliki stoji drugi od leve proti desni). Če je mogoče, sliko objavite v našem časopisu Svobodna beseda, in sicer iz dveh razlogov: Prvi je ta, da je v tistem času veljalo geslo Kultura in prosveta, to naša bo osveta! in naj velja tudi danes. Tako je zapisal predsednik uredniškega odbora dr. Martin Premk v januarski številki glasila. Tako torej v težkem času med narodnoosvobodilnim bojem. Kaj pa se dogaja s kulturo danes? Drugi razlog pa, menim, je v tem, da se bo mogoče kdo od na zadnji strani podpisanih še živečih članov te kulturne skupine prepoznal na sliki. Ker je to originalna fotografija iz tistega časa, bi mi bilo žal, da bi kar tako ostala v moji zbirki slik. Tovariški pozdrav! Pavlina Glušič P. S.: Pri urejanju dokumentacije smo v eni izmed knjig, ki smo jih v času epidemije covida prejeli v uredništvo, našli pismo, ki ga je 19. maja 2021 napisala Pavlina Glušič iz Žalca. V pismu je bila priložena tudi dragocena slika. Pismo in sliko danes objavljamo. Prosimo tudi bralce, če se prepoznajo na sliki oziroma če koga prepoznajo, da nam to sporočijo v uredništvo bodisi po telefonu (041 686 322) ali z elektronskim sporočilom (svobodna.beseda@zzb-nob.si). Uredništvo Podpisi članov kulturne skupine 5 april 2024 KOLUMNA DOGODKI Straža Partizanski učiteljici v spomin 27. marca je minilo že 80 let od krutega in zahrbtnega umora partizanske učiteljice Jožice Venturini in aktivista Antona Mišiča. Domači domobranci so ju ujeli in zverinsko mučili ter sadistično pobili pred Ravbarjevo zidanico pod Srobotnikom nad Stražo. Vsako leto ZB za vrednote NOB Straža skupaj z Osnovno šolo Vavta vas in Kulturnim društvom Straža pripravi slovesnost v spomin na ta žalostni dogodek in v spomin na domoljubno medvojno delo učiteljice Jožice Venturini. Letos se je scenarija lotil Franc Umek, član ZB Straža, ki je zbral vrhunsko ekipo iz vrst Kulturnega društva Straža, učence in učitelje Osnovne šole Vavta vas, upokojenski mešani pevski zbor in ekipo glasbene šole Lipičnik. Posodobljeno slovesnost z vsemi prvinami zgodovinskega sporočila in doživeto izvedbo smo navzoči toplo pozdravili in nastopajoče večkrat nagradili z glasnim in iskrenim aplavzom. Posebno čustven je bil zahvalni govor sina učiteljice Jožice, Dušana, ki je s hvaležnostjo sprejel skromno darilo ZB Straža, in sicer obnovljen posnetek medvojnega razreda učencev z njegovo mamo. Tako pripravljena slovesnost je pokazala, da je v slogi moč in da s skupnimi močmi lahko naredimo marsikaj, kar nas dela zadovoljne in srečne. Pomembno pa je tudi, da spomin na Jožico Venturini živi tudi širše. Na Selah pri Dobovi, kjer se je rodila, sta bila po njej imenovana dramski krožek in moški pevski zbor. Odkrili so tudi spominsko ploščo na prosvetnem domu v Dobovi. Njeno ime je zapisano med žrtvami na spomeniku NOB. Osnovna šola Vavta vas se je med letoma 1987 in 1991 imenovala po njej, prav tako vaško športno društvo. V veži Jože Poglajen Ponarejevalci kaosa Š ZB Straža je predal skromno darilo Dušanu, sinu Jožice Venturini. Medvojni razred učencev z Vesno Venturini osnovne šole stoji njena spominska plošča z verzi pesnika Severina Šalija. 4. julija 1981 je Zveza borcev Straža odkrila spominsko ploščo Jožici Venturini in Antonu Mišiču na Ravbarjevi zidanici. Po njej se imenuje tudi ulica v Dobovi. Branko Đukić SPOMINI Borec Janez Levstik Notranjski odred pred koncem vojne V drugi polovici marca 1945 je bil Notranjski odred na čelu s štabom odreda nastanjen v vasi Podgora v Loški dolini. Nad vasjo vlada hrib Kucelj, zato je bilo mogoče postaviti krožno zavarovanje položaja z zasedami in patruljami. Za obvladovanje celotnega terena Loške doline smo na vse strani, tudi na Bloško planoto in proti Cerknici, pošiljali močne patrulje. Pomembno vlogo so imele naše ostrostrelske skupine, ki so morale zasledovati vpadanje »črne roke«, to je domobranskih zločinskih trojk, ki so se največkrat preoblečene v partizanske uniforme pretihotapile na naše ozemlje in pobijale naše sodelavce in aktiviste Osvobodilne fronte. V našem bataljonu smo imeli dve ostrostrelski skupini. Prvo je vodil borec Stane Knap, drugo pa neki Tone iz okolice Novega mesta. Knap je bil ranjen v kolk, Tone pa je bil težko ranjen po vsem telesu in v glavo. Prav neverjetno je, da je v takem stanju prepeval pesem Zastava rdeča je naprej vihrala. Tiste dni je poleg gradu Snežnik pri Kozarščah padel harmonikar in pogumni komandir Franc Kožar, doma iz Sušja pri Ribnici. Padel je v domobransko zasedo in bil smrtno ranjen. Mrtvemu so z brzostrelko na čelo izstrelili peterokrako zvezdo. Naslednji premik Notranjskega odreda je bil v vas Babno Polje, nato na Kozji vrh pri Prezidu, da bi bili v prvih dneh aprila v vasi Trava nad Čabrsko dolino. Zaradi naglega prodora enot 4. armade proti Reki je bilo pričakovati, da bo sledil umik nemških in četniških formacij na pomožne smeri Reka–Osilnica–Čabar. Zato so naše enote nadzorovale in branile premik na komunikaciji Čabar– Trava–Loški Potok. Zaradi možnosti, da izsili- jo umik po krajši poti Delnice–Brod na Kolpi–Kočevje, smo naglo krenili na to območje, kjer smo se spojili in razporedili na obrambi te lokacije. Notranjski odred je 23. aprila 1945 prenehal delovati kot odred in se je preimenoval v Ljubljansko brigado ali pa je bil priključen v Brigado vojske državne varnosti. Kot je bilo pričakovano, se je vsa umikajoča se drhal poskušala prebiti proti Kočevju. Naš drugi bataljon je bil na položaju ob cesti Livold– Kočevje. Zaradi močnega odpora brigadnih topničarjev so bili Nemci in četniki primorani na umik Štalcar–Kočevska Reka–Ribnica in tako obiti Kočevje. Položaje smo branili vse do 6. oziroma 7. maja 1945, zatem pa smo krenili za umikajočim se sovražnikom. Zavzeli in očistili smo Kočevje, zatem Ribnico in 8. maja zastali na Pijavi Gorici. Ponoči smo prejeli nove naloge, ki so nas čakale v Ljubljani. 9. maja 1945 zjutraj pa smo po Dolenjski cesti zmagoslavno vkorakali v Ljubljano. (Iz osebnih zapisov borca Notranjskega odreda, Janeza Levstika, mojega očeta) Vojko Levstik ifrirana poročila ruskih zeli komando v državnem svetu, ko vohunov, ki naj bi zdaj se večina 23 Janši naklonjenih svepreplavili našo državo (in tnikov kar v gostilnah dogovarja za zagotovo tudi vohunov iz akcije zoper Goloba. Janšev štab je drugih držav, a te so naše mobiliziral tudi bolj ali manj prikrizaveznice), so bržkone to strankarsko mrežo ne le v polienotna: v deželi je z nastopom Go- ciji, marveč tako rekoč v vseh drlobove vlade nastal popoln kaos, žavnih in paradržavnih institucijah, malodane vsi uslužbenci javnega kajti težko je verjeti, da stavke, kot sektorja štrajkajo ali grozijo s štraj- je zdravniška, pa traktorski punti ki, vrstijo se kmečki in upokojenski kmetov, zborovanja Ruparjevih jezpunti ter takšni ali drugačni prote- nih upokojencev, protimigrantska sti zoper vladne poteze, časopisi in zborovanja in druge vrste protesti, televizijska poročila so polni afer, v niso delo te mreže. katere naj bi bili vpleteni vladni ljudVlada je nesposobna, zato Janša je ... Ja, in zdaj po skoraj dveh letih poziva na predčasne volitve. Toda vladanja je Golobova vlada odkrila te je mogoče razpisati le, če zlastudi hordo ruskih hekerjev, ki skupaj ti poslanska skupina Gibanja Svoz domačimi izdajalskimi pomagači boda razpade na prafaktorje. A kaj neizvano rovari zoper življenjske in- takega ni verjetno. Janševi pozivi k terese slovenskega naroda! predčasnim volitvam so torej bolj To bi lahko bil osnutek scenarija namenjeni članom in privržencem kakšne poceni politične srhljivke. sicer trdnega in strogo hierarhično Toda vtisu o tem, kako je v deželi organiziranega SDS. Vsaj del njih bi vse narobe in slabo, se bolj površen zaradi katastrofe na volitvah 2022 – uporabnik naših bolj kot ne k sen- čeprav je za SDS glasovalo 280.000 zacijam tipa Požar nagnjenih me- volivcev, kar je 60.000 več kot na dijev res težko izogne. Pomemben predhodnih volitvah – in posledično prispevek k temu vtisu daje Golo- izgube vzvodov oblasti lahko začel bovo gibanje Svoboda, ki je jahajoč na glas razmišljati o kakšnih vsebinna predvolilnem protijanševskem skih in morda tudi kadrovskih sprevalu na veliko ozmembah v strannanjalo obljube, ki. Zato jih Jankako bo izvedlo Vlada je nesposobna, ša s temi pozivi reforme na za venaprej drži v zato Janša poziva na kar čino državljanov strumni drži konkritičnih področtinuirane predpredčasne volitve. jih, kot je na privolilne mrzlice. Toda te je mogoče mer javno zdraDo naslednjih vstvo. Kmalu je rednih volitev. razpisati le, če postalo jasno, da Janša, če pazlasti poslanska jih z vseh vetrov rafraziramo Hrizbrano gibanje barjevo, zna skupina Gibanja zmore uresničiti. računati. NeizSvoboda razpade na polnjene reforGolob, milo rečeno, tudi ni imel mne obljube ter prafaktorje. prav srečne roke marsikdaj dilepri izbiri ministrov tantsko delovain drugih nosilcev visokih javnih nje Golobove ekipe na eni strani in funkcij in služb. Povedano drugače: na drugi ustvarjanje kaosa v državi zelo malo med njim je kreativnih lahko pripeljejo do sindroma »vsi in sposobnih ljudi, več pa je takih so isti« in bo zato volilna udeležba ali drugačnih prisklednikov. Če k zelo nizka. Kar je voda na Janšev temu prištejemo še komaj prikrite mlin. 280 tisoč volivcev pri nekaj razprtije znotraj strank vladajoče čez 70-odstotni udeležbi mu prinekoalicije, ni čudno, da je zaupanje v se 27 poslanskih sedežev, če pa bo Golobovo vlado med volivci vidno udeležba denimo 50-odstotna, se upadlo. ta številka dvigne na 36 poslancev, Toda glavni pospešek k ustvar- kar je nevarno blizu možnosti, da janju videza kaosa se skriva v ne- se Janša znova povzpne na oblast. davni (ne sicer novi) ugotovitvi Zbrati mora samo še deset glasov Spomenke Hribar, da Janša ni ne- v državnem zboru. Del bi jih lahko umen, je pa pokvarjen. Zlasti prvo prispeval NSi. Za zdaj se predsepopolnoma drži. Toda Golob in nje- dnik te stranke Tonin še zaklinja, govi (kot rečeno, ne ravno najbolj da jih v vlado, ki bi ji predsedoval pametni) svetovalci so v evforiji Janša, ne bo. A kot kaže, se Tonina volilnega zmagoslavja mislili, da se v Nsi želijo odkrižati in ga poslati bo Janša vdal v usodo poraženca in v Bruselj, kakšna bo potem politise umaknil globoko v opozicijo ali ka NSi, je za zdaj uganka, a se zdi, celo da se bo njegov SDS sesul sam da še bolj desna, torej bližje Janši. vase, razpadel na frakcije. Nič ta- Možen je tudi scenarij, po katerem kega se ni zgodilo. Nasprotno. SDS Janša ne bo predsednik vlade, a bo je, še preden se je nova oblast pos- vseeno iz ozadja to vlado vodil. Ne tavila na noge, organiziral številne gre zanemariti tudi možnost, da se blokade odločanja v parlamentu, v parlament prebijejo Jelinčičevi tri zakonodajne referendume, šest nacionalisti in Ruparjev 1. oktober. interpelacij ter neskončen niz izKljučno vprašanje za stranke levo rednih zasedanj državnega zbora od prej naštetih pretendentov za in njegovih odborov. Opozicijski vnovični vzpon na Olimp oblasti je poslanski stroj je bil pri tem dokaj torej, kako ljudi prepričati, da bodo uglašen, le NSi je včasih kaj zafušal. šli na volitve. Za zdaj jim to ne usOčitno je tudi, da so janševiki prev- peva najbolje. 6 april 2024 KRIK ZA SVOBODO Kultura in saniteta med NOB (4) Paučkove bolnišnice Črt Kanoni Tudi boji na Štajerskem so zahtevali iznajdljivost partizanske sanitete, primerno tamkajšnjim razmeram, seveda ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov. Po končani februarski ofenzivi herojske XIV. divizije je operativni štab najprej pomislil na ranjene, ozeble in onemogle borce in dr. Ivanu Kopaču - Paučku zaupal nalogo, da zgradi stalne bolniške postojanke. Na sestanku partizanskega medicinskega osebja na Graški Gori v začetku aprila 1944 so se odločili tudi na območju 4. operativne cone uveljaviti sistem skrivnih, vendar nadzemnih partizanskih bolnišnic, kakršnega so dotlej poznali na Dolenjskem in Notranjskem in se je izkazal za zelo učinkovitega. Dr. Ivan Kopač - Pauček, dotlej brigadni zdravnik Bračičeve brigade, je do konca vojne na zahodnem Pohorju zgradil šest partizanskih bolnišnic in v njih se je zdravilo okrog 300 ranjencev, večinoma Slovencev pa tudi pripadnikov zavezniških armad. Zanje je skrbelo okrog sto pripadnikov sanitetnega osebja, ki je večjo skrb kot oborožitvi posvečalo dobremu maskiranju bolnišnic in prikrivanju sledov. K temu so pripomogla tudi imena bolnišnic, ki so jih poimenovali večinoma po krajih daleč od tod, da so tako zavajali okupatorja: Kozjak, Krn, Št. Primož, Trška Gora, Dovže in Svoboda. Prebivalstvo jih je izdatno oskrbovalo s hrano in drugimi potrebščinami ter v povezavi z osebjem v bolnišnicah in lekarnah v dolini tudi z zdravili in medicinskimi pripomočki, del slednjega so dobile bolnišnice tudi iz zavezniških zračnih pošiljk. Zelo dragoce- na je bila pomoč prebivalstva pri obveščanju. Tako so vse bolnišnice do konca vojne ostale neodkrite, prav tako tudi večina drugih sanitetnih objektov v Mislinjski dolini in na Koroškem. 95 odstotkov ranjencev je bilo rešenih in ozdravljenih, kar je glede na skromne možnosti izjemen uspeh. Sistem skritih Paučkovih bolnišnic se je tako tudi na Pohorju izkazal za vsaj tako učinkovitega kot v Kočevskem rogu. Pot, ki jo je štajerska partizanska saniteta prehodila od osvoboditve Savinjske doline in skozi vse ofenzive, je posuta z neštetimi in nadvse bridkimi izkušnjami. Ena takih se odraža tudi v pripovedi Sava Vrtačnika, študenta medicine, ki se je ob legendarnem pohodu XIV. divizije znašel v metežu človeških usod. Takole piše: »26. februarja 1944 je dosegla XIV. divizija koroške hribe. Zdelo se je, da ni več sestavljena iz ljudi, zdelo se je, da na čelu stopajo okostnjaki, ki jih iz kraja v kraj žene le še volja, jeklena volja. Raje pasti, raje zmrzniti ob prvi smreki kot pa pokazati švabskim psom, krvosesom, da stoje na robu človeških moči. In res! Mule so pocrkale, konji popadali s krvavečimi nozdrvmi, švabska vojska pa je onemogla obtičala nekje v dolinah in se brezmočna valjala po pečeh vaških hiš … XIV. divizija pa, ki je v enaindvajsetih dneh ofenzive štirikrat toplo jedla, ki je enaindvajset dni vzdržala na položajih v snegu brez odmora, divizija, ki v enaindvajsetih dneh ni niti enkrat spala, je še enkrat napela vse svoje moči, pregazila hribe, ki meje na Koroško in Štajersko in si dovolila nad Solčavo svoj prvi počitek. Šele tedaj so borci, ki niso dotlej niti pomislili nase, ogledovali svoja ranjena, omrznjena, shirana telesa. Zbrali so vse te ranjene, onemogle in prezeble tovariše in DOGODKI Opčine jih spravili v gozdno kočo v Matkovem kotu. In to je bila prva vojaška partizanska bolnišnica na Koroškem …« Seveda Savo Vrtačnik ni pozabil zapisati tudi svojih opažanj o življenju in delovanju prve vojaške partizanske bolnišnice na Koroškem: »Ni bilo lahko prvim pacientom v tej bolnišnici. Od osemindvajsetih, tudi en samcat ni bil premičen. Razmere pa so bile take, da je moral vsak zase skrbeti za hrano. Ko sovražnik ni zmogel uničiti XIV. divizije, je kot hijena začel stikati za ranjenimi borci. Domačini, ki so dotlej prinašali hrano kar v bolniško postojanko, tega niso mogli več, ker je sovrag neprestano patruljiral od kmeta do kmeta in jim prepovedal kakršnokoli gibanje. Zato je bilo potrebno med ranjenci in bolniki formirati patrulje treh mož, ki so se prebijale skozi švabske zasede in skozi tri metre debelo snežno odejo na koroško stran in tam nabirale hrano. Kje dobiti za hojo sposobne ljudi? No, če nismo mogli po dveh, so lezli po vseh štirih in vlačili skupaj živež. Toda ti pohodi so trajali predolgo! Po tri, do štiri dni in medtem, ko so drugi nesebično stikali za hrano, so oni v kolibi gledali v zrak. Ko pa se je patrulja vrnila s tremi do vrha napolnjenimi nahrbtniki, se je obhajalo pravo godovanje. Potem pa spet. Po vseh štirih po novo zalogo in spet je petindvajset ljudi s praznoto v želodcu ogledovalo dobro ozebline, pa so se prikradle v sanje v zatohlo, sajasto zadimljeno kolibo o vipavskih češnjah, o goriških dekletih, o Ljubljani, zasneženi od cvetja cvetočih češenj. Sanje o koruznem kruhu iz Suhe krajine, o obljubljeni deželi Beli krajini, o Franciji, ki se jim je zdela bogata kot partizanska gostija, o žareči v sončno luč utopljeni Siciliji, kjer ljudje jedo bel kruh, visok kot Peca in Partizanska zdravnika dr. Janez Kanoni in dr. Ivan Kopač ljudje in pri tem so igrale važno vlogo zaužite kalorije. Nekdo, ki je pozabil še tisto malo, kar je nekoč o medicini vedel (S. Vrtačnik, op. Č. K.), je coklal od tovariša do tovariša in jim previjal obveze. To so bile prekuhane cunje in razkužilo je bilo prekuhana voda. Pa vendar je šlo! Rane, ki so jih zasekale eksplozivke – in večina ran je bila te vrste, so se čudežno celile. Borci XIV. divizije niso hoteli, da bi po vsem trpljenju, ki je bilo za njimi, onemogli v trenutku, ko se je strašna nevihta tam v koroških hribih že polegla. Zvečer, ko so mrazu, ki je bil preko dneva v koči stalen gost, zaprli vrata pred nosom, zakurili ogenj na odprtem ognjišču, da od dima nisi videl obraza sotovariša, s katerim si delil ležišče, in ko je bila vročina tako žareča, da so se prebudile vse skeleče rane in bel kot koroški sneg. In pripovedovali so si pravljice o pomarančah, pastasciutti, filmih v slovenščini in laščini. Od nekod se je kot grmenje oddaljene lavine zaslišala pesem o XIV. diviziji, ki se je končala z debato o ruski revoluciji. Drug drugemu smo zastavljali uganke: koliko borcev šteje danes XIV. divizija, kdo je komandant III. bataljona Tomšičeve brigade, ali ima XIV. divizija še kakšno »težko bredo«, koliko mitraljezov ima II. bataljon Šercerjeve brigade, kaj je s komandantom Risom in, če se je invazija na zahodu že začela. Ko sta družno zamrla ogenj na ognjišču in besedna razigranost so drug za drugim po vrsti vstajali, nalagali na ognjišče polena in s srajcami in hlačami otepavali zrak nad ognjiščem, da se je blago smodilo in so srajce gorele.« KNJIŽNICA Savsko naselje v Ljubljani Padli pod streli fašističnih rabljev Padli pod streli fašističnih rabljev Na openskem strelišču je bila 17. decembra spominska slovesnost ob 82. obletnici usmrtitve obsojencev na drugem tržaškem procesu. Slavnostni govornik je bil novinar Marko Marinčič. »Drugi tržaški proces je zaznamoval prehod med fašističnim dvajsetletjem in agresijo Nemčije in Italije na Jugoslavijo. Že konec leta 1940 in v začetku leta 1941 je fašistična tajna policija izvedla obširno racijo med Slovenci in jih aretirala skoraj 300. Številne so že takoj obsodili, 60 za režim najnevarnejših pa so decembra istega leta privedli pred posebno sodišče, ki se je takrat preselilo v Trst, z namenom demonstrativne in ustrahovalne sodbe, ki naj bi strla slovenski protifašistični odpor. Temu ustrezna je bila že vnaprej zapisana ob- Paučkova bolnica znane sajaste, prašne in s pajčevinami opete tramove stropa. To je trajalo 14 dni. Na lepem pa so se švabi umaknili in življenje je spet steklo svojo pot. Nič več ni bilo potrebno oprezati za brzostrelkami, puškami in pištolami, če so za vsak primer v dobrem stanju. Začelo se je pripravljanje drv, kuhanje in razprave o tem, kdo naj kuha, kdaj in kako. Okostnjaki so želeli postati sodba devetih obtožencev na smrt in preostalih na 963 let zapornih kazni. Štiri smrtne obsodbe so nato spremenili v dosmrtno ječo, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal pa so 15. decembra 1941 na tem kraju padli pod streli fašističnih rabljev. Njihova kri ni bila zaman prelita. Iz nje je vzklilo seme upora, ki je nazadnje premagal nacifašizem,« je med drugim dejal Marinčič in poudaril, da je treba o preteklosti ozaveščati mlade, da jih ne bodo zavajale laži in manipulacije. V kulturnem programu so nastopili združena pevska zbora Tabor in Stane Malič pod vodstvom Davida Žerjala ter Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pod vodstvom Pije Cah. Partizanska in borčevska literatura Knjižnico partizanske in borčevske literature Savsko naselje je leta 2018 ustanovil Janez Stariha, predsednik Krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Savsko naselje. Knjižnica, ki je hkrati tudi pisarna krajevne organizacije, deluje v bežigrajskem Domu skupnosti. Žal je prostorsko precej omejena. Temeljna naloga knjižnice je ohranitev literature partizanskega opusa, sekundarna pa je posojanje knjig bralcem. Knjižnica ne zaračunava niti članarine niti izposojevalnine. Dve steni pisarne so zapolnile knjižne omare, v katerih so knjige na policah zložene v kar dve vrsti, tretjo, prosto steno krasijo črno-bele fotografije generala Rudolfa Maistra, Tita in komandanta Franca Rozmana - Staneta. Prav portret slednjega pritegne pozornost, saj je slikan brez zanj značilne cigarete v ustih. »To je bil projekt nekdanjega predsednika borčevske organizacije v Savskem naselju Viktorja Kupljenika, ki se je odločil obesiti sliko komandanta brez cigarete. Sliko, ki smo jo dobili v Muzeju sodobne zgodovine, je dal obdelati tako, da Stane s stisnjenimi ustnicami sedi na svojem motorju,« pove Janez Stariha. Knjižnica za zdaj šteje okrog 2500 knjig. Nekaj čez 500 so jih prispevali člani sami. Večinoma so knjige kot donacije prinesli Ljubljančani, ki so jih dobili po pokojnih starših ali starih starših. Seznam literature, ki jo knjižnica hrani, je izredno dolg. »Nekaj je prevedenih del, predvsem pa gre za tematike, ki zajemajo obdobje od leta 1939 do 1980, vse pa so Knjižnica v Savskem naselju deluje v tesnih prostorih. povezane z borčevsko tematiko, partizanstvom, fašizmom in nacizmom,« je knjižnični fond opisal knjižničar Janko Belin in dodal, da gre predvsem za spominska in dokumentarna dela, veliko je romanov in povesti, ki se berejo kot kriminalke, nekaj je tudi pesniških zbirk, zbornikov, biografij. »Da ne pozabim omeniti del za mladino, pri čemer smo kar nekaj slikanic podarili dvema ljubljanskima osnovnima šolama, in sicer Osnovni šoli Kolezija in Osnovni šoli Savsko naselje,« še pove Stariha. Knjižnica je odprta vsako sredo med 12. in 13. uro ali po dogovoru (telefonska številka je 051 822 926). Janez Stariha 7 april 2024 GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (27) KOMENTAR Spomini na komandanta Efenko Ivan Kovačič - Efenka iz Podboršta pri Mirni Peči je leta 1942 zbral četo soborcev in postal njen komandir. Partizansko ime Efenka je dobil po pištoli FN, s katero je bil oborožen. Fantje so bili nadvse bojeviti, zato so se kmalu vključili v 1. slovenski proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča. Kar štirje od njih so bili pozneje razglašeni za narodne heroje: Ivan Kovačič, Jože Boldan - Silni, Martin Kotar - Pilat in Ivan Hrovat. Efenka je postal komandant Tomšičeve brigade in jo je pripravljal za pohod 14. divizije na Štajersko. Predlagal je, da bi se enote posamično prebijale na Pohorje, vendar je komandant divizije Jože Klanjšek - Vasja njegov predlog zavrnil. Tretji bataljon Tomšičeve brigade je 18. februarja 1944 proti jutru prebil nemški obroč v Spodnjem Doliču. S tem je bila vrzel v nemški zaporni črti za prehod 14. divizije na Pohorje izbojevana in zavarovana. Danilo se je že, toda glavnine ni bilo za štirimi bataljoni, ki so izvedli preboj. Zaskrbljeni komandant Efenka je podporočnika Lovrenčiča poslal nazaj z naročilom, naj se Štirinajsta z ranjenci podviza. Isto je storil tudi politkomisar Šercerjeve Miha Butara - Aleks, ki je poslal h glavnini kurirja Zabukovca. Namesto divizijske kolone je do majorja Efenke prisopihal divizijski kurir in izdavil: »Rudi (Avbelj) je naročil, da morate priti vsi nazaj.« Obraz komandanta Tomšičeve brigade Efenke se je zresnil, nato je iz njegovih ust prišla odločitev: »Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija lahko prebila …« A 14. divizija se je že obrnila proti Graški Gori. Ob sedmih in trideset minut je Efenka lahko odpoklical zasede in ukazal pohod proti Pohorju. Odločitev, da štirje bataljoni odhitijo 21. februarja čez Mislinjsko dolino proti Graški Gori in se tam vključijo v matične brigade, je bila soglasna, a žal prepozna. Podpolkovnik Ivan Kovačič Efenka je bil 5. februarja 1945 imenovan za komandanta 14. divizije. Zavračal je vsako misel na premestitev divizije na Dolenjsko. Poznal je izkušnje Šlandrove in Zidanškove brigade, ki sta jeseni 1944 vsaka s po petimi bataljoni odšli na Dolenjsko, vrnili pa sta se po boju z domobranci decembra malodušni, vsaka s komaj za bataljon moštva. S tem je nastala ogromna škoda na Štajerskem, saj bi se tu lahko oblikoval tretji korpus slovenske vojske in bi lahko odigral odločilno vlogo ob koncu vojne na Koroškem. Efenka je med potjo na Koroško izbojeval hude boje na Poljani, na Boroveljskem mostu in drugje, preden je lahko na Gosposvetskem polju ob knežjem kamnu postavil častno stražo borcev Štirinajste divizije. Z redom narodnega heroja je bil odlikovan 27. julija 1953. Nekaj časa je še ostal v Jugoslovanski armadi, nato pa se je s činom polkovnika upokojil. Za dom si je izbral Celje. Umrl je 14. novembra 1963, star komaj 42 let. Pokopali so ga v grobnico narodnih herojev na Šlandrovem trgu (danes Gledališki trg). Pozneje ga je družina prenesla v družinski grob. Četrta osnovna šola v Celju je vse do osamosvojitve ponosno nosila ime narodnega heroja Efenke. Njegov doprsni kip pred šolo je do leta 2012 pričeval o izročilu junakov narodnoosvobodilnega boja, ki so ga desni »osamosvojitelji« prodali za navidezno samostojnost republike Slovenije. Posebej radi so se spravljali na narodne heroje, slovenske ljudske junake. Efenkovo ime so odstranili iz imen šol v Celju in Mirni Peči, odstranili so njegovo spominsko ploščo v Mirni Peči in kip v Celju. Spomin nanj in na prihod Štirinajste divizije v deželo Štajersko pa bosta še naprej ohranjali zvezdici na mestu odstranjenih partizanskih obeležij na Geopedijinem zemljevidu. Stane Gradišnik Viri: • Franjo Marošek, Po Čerenu v XIV. divizijo (2015) • Franci Strle, Tomšičeva brigada 1, 4 (1980, 1995) • Ivan Kovačič – Efenka. Wikipedija RAB Cikade svoj nenehni spev cvrčijo, kot vzdih v borovcih veter zadrhti in morje hrope večno melodijo, ko val za valom novi val rodi … Kričal bi, kot neme skale vpile bi, rjovel v tišino, kot sence mrtvih rjovejo, in vpil, kot vpije posušena kri! Ivan Kovačič – Efenka (Enciklopedija Slovenije) Kip narodnega heroja Ivana Kovačiča Efenke v Celju, preden so ga leta 2012 ukradli. (Arhiv ZB Celje) Nihče izbrisati ne more pogledov gladnih tisočev oči; nihče pozabiti skeletov, visečih cunj, nekoč ljudi … Tu, tu, na tem prekletem Rabu otroci so umirali v kamnitem grobu, iz posušenih prsi mater pili kri, za greh, da so rodili se v napačne dni! Oholi grabežljivi tujec, ne pozabi, kaj tvoj zločin je, kaj tvoj greh; zakaj se tvoji orli, liktorji in faši razbili so ob božjih se čereh! Cikade svoj nenehni spev cvrčijo, kot vzdih v borovcih veter zadrhti in dalje hrope morje svojo melodijo in dalje groblja v žalosti molči … Družinski grob Kovačičevih v Celju z napisom TOVARIŠI EFENKU – POHORCI Andrej Rant (Izpovedi, Ljubljana, 2006) B E S E DA www.svobodnabeseda.si Dr. France Križanič O prihrankih P rihranki so nepora- kapitala. Skupaj z obrestno mero bljen dohodek. David oziroma dividendo predstavljajo Ricardo jih je v svojih upnikov donos. Načelih politične ekoaJohn Maynard Keynes je v Splonomije in obdavčenja šni teoriji zaposlenosti, obresti in predstavil na primeru denarja poudaril pomen naložb za semenske pšenice, ki se ne pora- nastajanje dohodka in z dohodkom bi, temveč se nameni za naložbe v tudi prihrankov. Naložbe so v tej tenaslednjem letu. V temeljni obliki oriji pomembnejše od prihrankov. so prihranki torej enaki naložbam. Ti pa niso le v obliki kredita, ampak Z delitvijo dela se osebe, ki investi- lahko varčevalcu (potencialnemu rajo, ločijo od oseb, ki varčujejo, in posojilodajalcu) služijo za varnost pojavijo se kreditna ali njim podob- (tezavrirani denar) ali pa kot naložna razmerja. V njih je opredeljen ba v likvidnost (špekulativni denar). dolg. Ko se začnejo dolgovi podaja- Zelo nizka obrestna mera vpliva na ti in kupovati, nastanejo finance. Te varčevalce tako, da imajo prihranke so v sodobnem svetu najpomemb- (denar) doma ali v bančnih sefih in nejša oblika prenosa prihrankov ga ne vložijo v banke ali plasirajo od varčevalcev k naložbenikom. kako drugače. V tem primeru se priNiso pa vsi prihranki v obliki financ hranki ne nalagajo v naprave, stav(Stephen Ross, Finance). be, črede, predmete ali neopredmePo teoriji časovne preference var- tena sredstva in na gospodarstvo čevalec zmanjša porabo in ustvarja ne vplivajo kot ena od oblik končne prihranke do stopnje, ko se neugod- porabe (poleg naložb so to še osebje ob nižji porabi izenači z ugodjem na in državna poraba ter izvoz). ob donosu na naložbe (Victoria Razlika med prihranki in investicijChick, Finance in prihranki). Ne- sko porabo vodi v recesijo ali pa že ugodje ob zmanjšani porabi je stvar začeto recesijo dodatno poglablja. posameznika, na ravni narodnega Kolikšen del dohodka gospodinjgospodarstva pa je zgodovinsko stva, podjetja in institucije prihrapogojeno in posledica prevladu- nijo, kaže njihova nagnjenost k prijoče kulture. Pri ugodju ob dono- hrankom. Leta 2022 je bila pri slosu na prihranke je zlasti pomemb- venskih gospodinjstvih 13,9-odstona višina obrestne mere. Po teoriji tna. Na narodnogospodarski ravni denarnih skladov se na finančnem nam prihranke kaže vsota investicij trgu z ravnotežjem med ponudbo ter presežka oziroma primanjkljaja in povpraševanjem vzpostavi de- v menjavi s tujino. V Sloveniji smo narna obrestna imeli leta 2022 mera, ki ni nujno skoraj 14 miVišja denarna obrestna za enaka tako imelijard evrov brunovani naravni mera od naravne vodi to naložb ter za obrestni meri, dobro milijardo v deflacijo in recesijo, evrov presežka pri kateri se izenačijo prihranki menjavi s tunižja denarna obrestna vjino. in naložbe (Knut Presežek v Wicksell, Predamenjavi s tujino mera od naravne pa vanja iz političskupaj s plačili v inflacijo oziroma ne ekonomije). in prejemki od Višja denarna obresti, plač, lipadanje vrednosti obrestna mera cenčnin, profidenarja. od naravne vodi tov, transferjev v deflacijo in reipd. tvori tekoči cesijo, nižja deračun plačilne narna obrestna bilance in pomera od naravne pa v inflacijo ozi- meni neto izvoz kapitala. Sloveniroma padanje vrednosti denarja. ja je presežek izvoza nad uvozom Naravna obrestna mera v Wisksel- dosegla leta 2009, presežek na telovem smislu ne more biti druge- kočem računu plačilne bilance pa ga kot povprečna profitna stopnja leta 2012. Od tedaj do leta 2023 bančnih dolžnikov, recimo podjetij je naše narodno gospodarstvo na v danem narodnem gospodarstvu. tekočem računu plačilne bilance Razliko med obrestno mero na fi- ustvarilo skoraj 23 milijard evrov nančni kapital in profitom industrij- ali 8,6 odstotka bruto domačega skega kapitala je kot pomembno produkta presežka (Statistični urad lastnost delovanja razvitega tržne- Republike Slovenije, SiStat, Banka ga gospodarstva s potencialom Slovenije, Bilten). Slovenija je posustvarjanja kriznega neravnovesja tala neto izvoznica kapitala. Naš opredelil Karl Marx (Kapital, III. neto zunanji dolg se je od dobrih zvezek, 27. poglavje, Vloga kredita 15 milijard evrov v letu 2012 do v kapitalistični produkciji). Kadar januarja 2024 spremenil v preko dolžnik ni sposoben povrniti dol- 6 milijard evrov presežka (Banka ga glede na njegovo pričakovano Slovenije, Bilten). velikost s prištetimi obrestmi, goV Sloveniji prenaša prihranke v vorimo o fiktivnem kapitalu. Upni- tujino zlasti bančni sistem. Banke, ki imajo občutek, da so s prihran- ki delujejo pri nas, so bile na konki ustvarili dohodek, ki ga v resnici cu leta 2008 neto dolžnice do tujine ni. Če varčevalci kupujejo lastniške za skoraj 9 milijard evrov, januarja deleže podjetij ali vrednostne pa- 2024 pa neto upnice do tujine za pirje (delnice, obveznice in druge preko 5 milijard evrov. Njihova razoblike upniško-dolžniških razmerij, dolžitev in nato prenos prihrankov pri katerih upnik lahko terjatev pro- v tujino sta skupaj znašala dobrih da na organiziranem trgu), je njihov 14 milijard evrov (Banka Slovenije, dohodek tudi povečanje vrednosti Bilten). 8 april 2024 NAŠ POGOVOR Sonja Lokar Političarka, sociologinja, profesorica, mladinska aktivistka, predsednica Evropskega ženskega lobija … »Politična svoboda je pravica, da psi lajajo, a karavana gre dalje« Priznanje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije roža mogota je letos na slovesnosti pred mednarodnim dnevom žensk (7. marca 2024) dobila Sonja Lokar »za življenjsko delo pri uveljavljanju enakih možnosti žensk in moških s pospeševanjem vključevanja žensk v odločanje, prizadevanj pri uveljavljanju sistemskih sprememb, izobraževanja in opolnomočenja žensk ter povezovanja s sindikati pri prizadevanjih za enakost spolov na trgu dela in v družbi«. To kratko in jedrnato utemeljitev bo dopolnilo nekaj odgovorov prejemnice tega plemenitega priznanja o dosedanjem življenju in delovanju. Dr. Maca Jogan Že dolgo ste najširši javnosti znani po mnogih dejavnostih, saj ste kot sociologinja v viharnem zadnjem desetletju obstoja SFRJ opazno vstopili v javno politično delovanje. Kako ste doživljali različna trenja in napetosti v skupni državi, kako se je razvijala vaša »osebna strategija« glede prihodnjih možnosti razvoja SRS? »Vse do odhoda s 14. kongresa ZKJ sem trmoglavo hotela verjeti, da smo se vsi najbolj odgovorni ljudje v ZKJ naučili zgodovinskih lekcij iz druge svetovne vojne na tleh prve Jugoslavije in iz našega povojnega razvoja. Toda sla po oblasti in želja, da v federaciji prevlada vsiljen unitarizem za vsako ceno, sta bili v Zvezi komunistov Srbije premočni, sposobnost vseh drugih, da se povežemo v drugačno alternativo reševanja krize tedanje skupne države, pa prešibka. Zato Sloveniji ni preostalo drugega, kot da se iz federacije, ki je tonila v bratomorno vojno, umakne, nekdanji komunisti pa da se poskusimo organizirati za socialnodemokratsko delovanje v novonastali samostojni državi. Šele precej pozneje mi je postalo jasno, da zame osebno to pomeni, da bom morala v vodstvu lastne stranke prevzeti težavno vlogo delovanja s položaja manjšine, ki si je zlasti po odhodu predsednika stranke Petra Bekeša krčevito prizadevala preprečiti, da nas kot zmerno levo stranko ne bi do neprepoznavnosti preplavil neoliberalni pragmatizem. To bitko sva ta manjšina in jaz z njo v veliki meri izgubili. Edino vprašanje, ob katerem stranka SD nikoli ni izgubila kompasa, je bilo in ostalo vprašanje enakosti spolov.« V imenu demokratizacije je bil po prvih večstrankarskih volitvah zelo hitro odpravljen naziv republike, zbrisana je bila oznaka »socialistična«, kar je že kazalo na celovito spremembo družbenopolitičnega sistema. Kako ste doživljali to simbolno rušenje sistema v zgodnjem socializmu, v katerem večja družbena enakost (razredna in spolna) ni bila le prazno geslo? »Ni me prizadelo, ko so izginili simboli socialistične države, prizadelo me je, ko je parlament, pa ne samo zaradi Demosove večine, ampak zaradi okužbe centra in levice z neoliberalizmom, korakoma izglasoval politike, ki so pomenile vračanje naše družbe v polkolonialno odvisnost in primitivni kapitalizem 19. stoletja.« Kateri praktični ukrepi vlade in v začetku skupščine v samostojni državi so v vas spodbudili prizadevanja za ohranitev (očitno ogroženih) človekovih pravic zlasti žensk? »Prvo hladno prho so nam prinesle že prve večstrankarske volitve V socializmu smo v republiški skupščini v najboljših časih imeli 26 odstotkov žensk. Drugi udarec smo dobile ob sprejemanju nove ustave: z demonstracijami pred parlamentom smo morale braniti pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Potem je prišlo do poskusov uvajanja verouka v šole in privatizacije in prepuščanja javnih vrtcev Prvo hladno prho so nam prinesle že prve večstrankarske volitve V socializmu smo v republiški skupščini v najboljših časih imeli 26 odstotkov žensk. Cerkvi in trgu, pa do pritiskov, da se upokojitvena delovna doba žensk izenači z moško, in to s cinično utemeljitvijo, da to izenačenje zahteva načelo enakosti spolov, pa ideje, da naj se porodniška podaljša na tri leta. Še huje je novonastala politika podpore kapitalu rezala v gospodarstvu: Demosov parlament je izglasoval vračanje nacionalizirane lastnine, tudi zemlje in gozdov v naravi, uničenje javnega stanovanjskega fonda z razprodajo imetnikom stanovanjske pravice, tlakoval je, a ne tudi do konca izpeljal lastninjenje družbenih podjetij. To je po- zneje privedlo do vzpona domačih tajkunov in razprodaje tujemu kapitalu vsega vrednega v industriji, kar so desetletja gradile generacije zaposlenih.« Silovit razkroj industrije, ki je pomenila temelj za občutek varnosti večine ljudi in dejansko državno neodvisnosti, je povzročil močno brezposelnost v devetdesetih letih in razočaranje glede na (rožnate) obljube. Kaj vas je tedaj najbolj prizadelo in kje ste zastavili svoj pogum in znanje, da ne bi bilo uničeno prav vse, kar je bilo pozitivnega v »svinčenih časih«? repatriarhalizaciji družbe in tudi praktične ukrepe, da bi se ženske vrnile, kamor »po naravi« spadajo. Bi lahko predstavili zdajšnje stanje na nekaj primerih? Morda na območju nekdanje SFRJ? »Povsod v državah nekdanjega socializma so ženske izgubile nekdanjo skromno ekonomsko in socialno varnost, razlike med moško in žensko poprečno plačo so se drastično povečale, da o revščini upokojencev, zlasti upokojenk, sploh ne izgubljam besed. Hkrati pa se je pod hudim pritiskom retradicionalizacije, ki jo povsod usmerja Cerkev, povezana z avtokratskimi političnimi strankami, skrčila njihova mož- Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Lidija Jerkič, nagrajenka Sonja Lokar (v sredini), minister Luka Mesec (Foto: Matej Zupan) »Če se danes ozrem v preteklost, na vse boje, v katere sem se vmešavala in poskušala jadra politične akcije obračati tako, da bi družba plula v smer miru, k večji stopnji enakosti, solidarnosti, humanosti, mi je hudo, ker moram priznati, da smo vsi in vse, ki smo to poskušali, bili poraženi ob vseh vprašanjih ekonomske in socialne demokracije, v katerih nam že za časa socializma ni uspelo premakniti vrednot in razumevanja človeka vrednih družbenih odnosov v glavah in srcih večine ljudi. Zato nismo uspeli ohraniti ne družbene lastnine, ne samoupravljanja, ne posebne demokratične oblike upravljanja javnih institucij socialne države v obliki samoupravnih interesih skupnosti. Izgubili smo zavezanost neuvrščenosti in pogoreli smo celo z zamislijo o nevtralnosti; ljudje so na referendumu, ki smo ga izsilile ženske in mladi v naši stranki, izglasovali vstop Slovenije v NATO.« V 21. stoletju ste zelo dejavni v mednarodnem ženskem gibanju. Imate dovolj možnosti, da spoznavate različne težnje po nost, da odločajo o lastnem telesu. Najbolj drastičen primer je Poljska, ki je skoraj popolnoma prepovedala splav, a tudi Madžarska, Slovaška in Hrvaška niso dosti boljše. Svobodno odločanje o rojstvih otrok je bilo vpisano v zvezno in republiške ter pokrajinske ustave nekdanje skupne države. Zdaj ni več v ustavah ne na Hrvaškem, ne v Federaciji BiH, ne v Črni gori, ne na Kosovu. Podoben nazadnjaški zasuk je doletel ženske v Ruski federaciji. V vseh državah, kjer svobodo rojevanja zamenjuje »državotvorna populacijska politika«, na desnici točijo krokodilje solze zaradi padanja rojstev in vijejo roke nad nezaželenim priseljevanjem, ki bo razžrlo nacionalno čistost in rasno, versko, kulturno identiteto njihovih nacionalnih večin; povečanje števila rojstev pa se ponuja za ceno, da se ženske vrnejo v kuhinjo in k zibki, predvsem pa pod patronat in v odvisnost od svojega moža in od države, ki jim dodeljuje drobtinice z bogatinove mize: podplačano delo v javnih delih, ugodno posojilo za stanovanje, če se poročijo z zaposlenim moškim in rodijo vsaj tri otroke ...« Morda pogledamo še malo nazaj: ali ste se na mednarodnih srečanjih (neposredno ali posredno) srečevali z negativnimi predsodki o socializmu oziroma komunizmu, ki jih tudi na Slovenskem po letu 1991 ne manjka? »Predvsem sem se na Zahodu srečala z neverjetno odsotnostjo poznavanja dejanskega življenja povprečnih ljudi v socializmu in nasprotno, ljudi iz nekdanjih socialističnih držav v kapitalizmu. Večina ljudi pri nas je verjela, da bo sprememba ekonomskega in političnega sistema zanje blagodejna: da bodo socialno in ekonomsko varni kot v socializmu in hkrati politično svobodni in potrošniško razvajeni kot ljudje v kapitalizmu. Seveda se te iluzije niso uresničile. Ekonomska in socialna varnost sta izginili, politična svoboda je pravica, da psi lajajo, a karavana gre dalje, potrošnik je res kralj, a pod pogojem, da ima denar. Če ga nima, pa sploh ne obstaja niti kot državljan niti kot čuteče človeške bitje. Večina ljudi na najbolj razvitem Zahodu ni sposobna uvideti razlik med socialističnimi državami, zanje so vse te krave črne. Socializem je: revščina, sivina in diktatura. Madžarski socializem pa ni bil ruski, češki, poljski in estonski tudi ne. Naš samoupravni socializem je bil zelo drugačen od mnogočesa za železno zaveso. Najmanj pa na Zahodu vedo o tem, kako je vsak socializem dramatično izboljšal položaj žensk, začenši s sovjetsko revolucijo, ki je prva na svetu prinesla ženskam v moderni dobi popolno enakost pred zakonom, izobrazbo in ekonomsko neodvisnost od partnerja. Celo mnoge feministke na Zahodu še danes mislijo, da smo ženske v socialističnih državah pravkar zlezle z dreves in da nas morajo podučiti, kako naj se borimo za svoje elementarne ženske pravice. Viden znak tega nepoznavanja, podcenjevanja in predsodkov lahko prepoznamo danes, ko zahodni mediji razglašajo, da je Francija prva država na svetu, ki je pravico do splava pravkar vpisala v svojo ustavo, in se jim ne sanja, da smo si to – mnogo širše in globlje zasnovano – pravico ženske v Sloveniji priborile v socializmu in jo imamo neprekinjeno že od davnega leta 1974.« Katere so bistvene naloge, ki se v vedno bolj militaristično naravnanih Evropi in svetu postavljajo pred različno organizirane skupnosti, katerih cilji so (kot je bilo omenjeno že v začetku prvega desetletja OZN za ženske 1976) enakost, razvoj in mir. »Vedno znova se zgrozim, ko vidim, da te naloge ostajajo tako rekoč iste, odkar se je začelo razvijati moderno žensko gibanje, od sredine devetnajstega stoletja. Samo nevarnosti in tveganja se stopnjujejo. Neoliberalni kapitalizem je zajel 9 april 2024 DOGODKI Ljubljana in Celje ves svet, planet uničuje tako učinkovito, da okoljske strokovnjakinje pravijo, da imamo pet, največ deset let časa, da ukrepamo, preden bo za človeštvo in sedanje življenje na Zemlji prepozno. Prva naloga je drastično zmanjšati neenakosti med državami in znotraj samih držav, sicer bomo končali v novi svetovni vojni in v državljanskih vojnah v vsaki od držav. Od civilizacije nedeljivih človekovih pravic za vse pa se lahko takoj poslovimo. Nova tehnološka revolucija je na pohodu. Od tega, kako jo bomo uvajali, je odvisno, ali nas bo umetna inteligenca zasužnjila in podredila nenadzorovani avtokratski oblasti tistih, ki si jo prilaščajo, ali pa nas bo osvobodila vsega rutinskega dela, ki ga lahko namesto nas in še bolje opravijo stroji, ter nam prvič v zgodovini človeštva dala čas, da začnemo živeti onkraj nuje boja za osnovno preživetje kot razumna, socializirana bitja v civilizaciji, ki jo določa samo ena posebnost: to je civilizacija skrbi, kjer ljudje zavestno in solidarno zares skrbimo drug za drugega, kjer se vsakdo zaveda, da se njegova svoboda in dobrobit končata tam, kjer se začneta svoboda in dobrobit vsakega drugega človeka. Ukrepati moramo globalno, in to na vseh ravneh – na novo moramo opredeliti, kaj je razvoj – vsekakor ne neskončna gospodarska rast in vse večje kopičenje dobičkov v rokah peščice gospodarjev lutk, dobičkov, ki se dosegajo z geostrateškimi vojnami in brezglavim potrošništvom privilegiranega, vsega presitega Zahoda. Prednostne naloge so jasne, da bolj ne bi mogle biti, mnogo bolj nejasno pa je, kako se organizirati, da jih lahko uresničimo. Zdi se, da so vsi mehanizmi, ki so držali ta nori svet na tečajih, razpadli, novi pa so šele v zametkih. In kaj ima to opraviti s prizadevanjem žensk za enakost spolov? Vse. Resnična enakost med spoloma je temeljni kamen civilizacije miru, vzdržnega odnosa med človeštvom in preostalim življenjem na planetu, vzpostavljanja skrbi človeka za sočloveka. Naši boji so del novega organizacijskega odgovora na vprašanje, kako.« Znano mi je, da ste ustanovile zagovorniško skupino za pravične evropske volitve za ženske in da vam je uspelo, da je 8. marca letos pet strank v Hiši Evrope podpisalo vaš memorandum, v katerem so se zavezale, da bodo na listah uporabile zadrgo in v svojih volilnih obljubah resno obravnavale ključna vprašanja enakosti spolov. »Res je, to skupino smo soustanovile ženske, ki si nenehno prizadevamo, da bi vprašanje enakosti spolov postalo res prvovrstno vprašanje zakonodajne in vladne politike na vseh ravneh. Zavedamo se namreč, da se 70 odstotkov odločitev, ki nam krojijo vsakdanje delo in življenje, odloča na ravni EU in da ne plačne, ne pokojninske vrzeli, ne podplačanosti in pomanjkanja kadrov v javno organizirani skrbi za ljudi, ne nasilja in diskriminacije nad ženskami in deklicami ne moremo rešiti same, samo v Sloveniji, ne da bi se o tem zares poenotili v Evropi in celo v svetu. Prav zato je pomembno, da o tem sprašujemo kandidate in kandidatke vseh strank in da pridemo volit tiste, ki imajo konkretne odgovore.« Ob obletnici smrti Franca Rozmana - Staneta Vsako leto ob obletnici tragične smrti partizanskega komandanta Franca Rozmana - Staneta delegacija ZB za vrednote NOV Medvode položi venec v celjski vojašnici, ki nosi njegovo ime, prav tako pa tudi v ljubljanski vojašnici, ki zdaj nosi ime Edvarda Peperka, v njej pa je še vedno spomenik legendarnemu komandantu. Ta vojašnica ima pestro zgodovino. Zgrajena je bila leta 1975 in je nosila ime Kasarna bratstva in enotnosti Polje. Po osamosvojitvi jo je reče z angleškim minometom ni dočakal dneva, ko smo si priborili svojo samostojnost in skupno državo Jugoslavijo. Zveza združenj borcev za vrednote NOB je na obrambnega ministra Aleša Hojsa naslovila pismo, v katerem ga je tako kot pozneje odbor pozvala, naj premisli o preimenovanju Vojašnice Franca Rozmana - Staneta. Ostro so protestirale nekatere politične stranke kot tudi člani KO ZB za vrednote NOB Pirniče. Toda Hojs ni spremenil svoje odločitve. Polaganje venca pri spomeniku Francu Rozmanu - Stanetu v Vojašnici Edvarda Peperka (Foto: Slovenska vojska) Polaganje venca v Vojašnici Franc Rozman - Stane v Celju (foto Franjo Krpač) takratni obrambni minister Janez Janša 23. aprila 1992 preimenoval v Vojašnico Franca Rozmana - Staneta. To ime je vojašnica nosila do dneva državnosti 25. junija 2012, ko jo je takratni obrambni minister Aleš Hojs preimenoval v Vojašnico Edvarda Peperka. Čeprav člani ZB s spoštovanjem gledamo na Edvarda Peperka, ki je padel v osamosvojitveni vojni, ga ne moremo postaviti ob bok partizanskemu poveljniku Francu Rozmanu - Stanetu. Komandant Stane je bil med prvimi prostovoljci, ki so se borili v Španiji, med narodnoosvobodilnim bojem pa je bil edinstven poveljnik partizanske vojske. Tragično je, da zaradi nes- Potem se je zgodilo leto 2013, ko je novi minister za obrambo Roman Jakič 18. maja vojašnico Celje preimenoval v Vojašnico Franca Rozmana - Staneta. Tudi ta vojašnica v Celju ima pomembno zgodovino. Bila je namreč med drugim domovanje znamenitega 87. celjskega pešpolka, ki je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade, njegov pripadnik pa je bil tudi znani borec za severno mejo, častnik Franjo Malgaj. 87. celjski pešpolk je odigral pomembno vlogo v času prve svetovne vojne, ko mu je uspelo ubraniti napredovanja italijanske vojske v znameniti bitki soške fronte na Škabrijelu nad Novo Gorico. To znamenito enoto DOGODKI Šenčur so v veliki večini (95-odstotno) sestavljali slovenski vojaki. Jakič se je za novo poimenovanje vojašnice odločil, ker je legendarni komandant Stane pomembno sodeloval v bojih proti okupatorju na Štajerskem in tudi na Celjskem. Seveda je prišlo do burnega odziva in protestov z desne strani, kjer so bili najglasnejši v Združenju VSO, ki označujejo Franca Rozmana Staneta za »preveč sporno osebo, da bi po njem poimenovali karkoli, dok- Ko je bila županja Ljubljane Danica Simšič, so aprila 2003 v tej vojašnici odkrili kip Francu Rozmanu - Stanetu. ler ni pojasnjena njegova vloga med drugo svetovno vojno in ovržene obtožbe, da si je roke umazal s slovensko krvjo«. JUBILEJ Orožniki zagrešili več umorov 90 let Med okupacijo je bila v Šenčurju orožniška postaja. Orožniki so v kraju in okolici zagrešili več umorov. Aretirali so večje število prebivalcev, odpeljali so jih v Begunje, kjer so jih veliko usmrtili kot talce, veliko so jih odvlekli v razna taborišča in mnogi so tam tudi umrli. Zagrešili so več zločinov, požigov in nekaj ljudi je po njihovi aretaciji preprosto izginilo. Pobili so več partizanov in ti so se odločili, da se jim za vsa grozodejstva maščujejo. Tako sta dva partizana, Luka Suhadolnik in Urbanc, v bližnjem gozdičku med Visokim in Šenčurjem postavila zasedo in pričakala štiri šenčurske orožnike. Tri sta ubila, četrti pa je ranjen pobegnil. Pobrala sta vse orožje in nekaj opreme. To se je zgodilo 20. januarja 1944. Čez štiri dni, 24. januarja 1944, so Nemci iz Begunj pripeljali 40 talcev in jih v maščevanje in za strah kilometer južno od gozdička pri Šenčurju ustrelili. Ustreljeni so bili doma iz raznih krajev na Gorenjskem, eden s Primorskega, eden od neznano kod, 20 pa iz Ljubljanske pokrajine. Od slednjih so jih v Ljubljani domobranci aretirali 16 in jih sedem dni pred ustrelitvijo izročili Nemcem. Med vsemi talci je bilo tudi sedem ujetih partizanov. Po ustrelitvi so jih morali nekate- »Koliko gnojnice so zaradi tega preimenovanja zlili po ministru za obrambo Jakiču in Francu Rozmanu - Stanetu pa Janezu Stanovniku in Milanu Kučanu. Sram jih je lahko, ker se sploh ne zavedajo, kakšen človek, kako velik borec in velik Slovenec je bil Franc Rozman - Stane! Tudi vrednote narodnoosvobodilnega boja jim nič ne pomenijo. Smo edina država v Evropski uniji, ki financira in podpira nekdanje kolaborante, ki so slovesno zaprisegli okupatorju 20. aprila 1944 in so včlanjeni v društvo Nova Slovenska zaveza. Prav tako jih izredno moti rdeča zvezda, ki je simbol upora proti nacizmu in fašizmu. Najbolj pa jim je v napoto zvezda na vrhu praporov ZZB, ki jih srečujemo na vseh prireditvah v spomin na obdobje narodnoosvobodilnega boja. Ker bo letos že 80. obletnica tragične smrti partizanskega komandanta Staneta, se bomo v ZB za vrednote NOB Medvode potrudili, da damo še večji pomen in veljavo osebnosti našega vaščana Franca Rozmana - Staneta. Narodni heroji, kot je bil Franc Rozman – Stane, in narodnoosvobodilni boj pa nikakor ne smejo končati v pozabi. Emil Doles Vekoslave Ferlič Na kraju ustrelitve talcev so domačini leta 1946 postavili spomenik. Častitljivih 90 let je 1. marca dopolnila Vekoslava Ferlič, dolgoletna članica Združenja borcev za vrednote NOB Maribor, dejavna in marljiva članica Krajevne organizacije Jožice Flander. Vrsto let je bila tajnica krajevnega odbora. ri vaščani Šenčurja in Srednje vasi po dveh urah naložiti na tovornjak. Odpeljali so jih v Begunje, kjer so jih pokopali na kaznilniškem vrtu. Na kraju ustrelitve talcev so domačini leta 1946 postavili spomenik po načrtu domačega umetnika Žvana. Na osmih ploščah so imena vseh pobitih talcev. Te so Nemci razvrstili po pet in jih v osmih skupinah postrelili. Na spominski slovesnosti 27. januarja je bil slavnostni govornik Martin Premk, član predsedstva ZZB NOB Slovenije. V bogatem kulturnem programu, ki sta ga pripravili učiteljica in zborovodkinja šenčurske osnovne šole, so nastopili učenci in učenke osnovnih šol iz Šenčurja, Voklega in Trboj. Na prireditvi se je zbralo veliko občanov in sorodnikov ustreljenih talcev. Alojz Smolej Vekoslava Ferlič Svoje delo je opravljala vestno in z vso resnostjo, tudi zadnja leta, ko ji je začelo nagajati zdravje. A se še vedno redno udeležuje sej krajevnega odbora, s svojimi izkušnjami prispeva, zadnja leta kot častna članica, k delu krajevne organizacije. Slavica se je rodila 1. marca leta 1934 v Poljčanah pri Mariboru. Je žrtev vojnega nasilja, med drugo svetovno vojno je bila ukraden otrok. Po poroki z udeležencem narodnoosvobodilnega boja, borcem Bračičeve brigade, se je ob materinstvu posvetila službi na Mestni občini Maribor in se zelo mlada vključila v delo Rdečega križa. Z velikim veseljem je v okviru Rdečega križa in takratne organizacije delovnega ljudstva delala na terenu z ljudmi. Za humano delo in pomoč sočloveku je prejela vrsto visokih priznanj, med njimi priznanje ZZB za vrednote NOB, srebrno medaljo Rdečega križa Slovenije, priznanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda in red zaslug za narod s srebrno zvezdo. »Vedno me je veselilo delo z ljudmi, še posebej z veseljem sem skrbela za seznam naših jubilantov v okviru krajevne organizacije ZZB NOB. Zagotovila sem, da so pravočasno prejeli čestitke ob jubilejih, in jih obiskovala na terenu,« je povedala Slavica Ferlič. 10 april 2024 V SLIKI IN BESEDI Gorjansko: Na redni letni skupščini Zveze borcev za vrednote NOB Komen, ki jo že od ustanovitve leta 2014 vodi predsednik Damjan Grmek, so 5. aprila v Gorjanskem podelili priznanja najzaslužnejšim članom in v svoje vrste sprejeli osem novih članov. fašistično pobijanje otrok tudi po tako imenovani zmagi nad fašizmom ni končalo, kvečjemu je postalo pravilo novih vojn, posebno te v Gazi. Ob tem žalostnem spominu pa so prisotne posebej razveselili otroci iz tamkajšnje šole z lepim in sporočilnim kulturnim programom. M. I., foto: Bruna Olenik Lipnica: Damjan Grmek, Bojana Kermolj, Srečko Rože, Milovan Valič in Erik Modic (od leve proti desni) Status častnega člana združenja je za zgledno sodelovanje prejel veteran vojne za Slovenijo, rezervni častnik in eden največjih zbirateljev militarij v Evropi, lastnik Vojaškega muzeja Tabor Lokev, Srečko Rože. Rože s komenskimi borci sodeluje že od vsega začetka ter je restavriral kar nekaj spomenikov v tej kraški občini, med drugim tudi osem metrov visok spomenik NOB v Gorjanskem. Nekaj spomenikov je uredil tudi prostovoljno, saj je razumel težave pri pridobivanju sredstev za vzdrževanje spomenikov. Zahvalo za lepo oblikovan društveni prapor, ki so ga slovesno predali v uporabo na letošnji proslavi ob 80. obletnici bitke v Dovcah, je prejel likovni pedagog in slikar Milovan Valič. Sicer pa komenski občini skrbijo za 24 spomenikov. Spomenik in okolico v Dovcah so lani restavrirali in uredili. Izdali so brošuro Boji v Dovcah, za katero so prispevke pripravili Damijan Guštin iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, podpredsednica ZZB NOB Slovenije dr. Ljubica Jelušič in člani družine Rože (Srečko, Irena in Anja) iz Vojaškega muzeja Tabor Lokev. Uspešno delo komenske borčevske organizacije je pohvalil tudi komenski župan Erik Modic, medtem ko je skupščino vodila podpredsednica združenja Bojana Kermolj. Olga Knez Razbor: V Razborju je bilo srečanje članov društva Vranov let mislinjsko-šaleškega okoliša. Vodja sekcije, obenem tudi predsednik KO ZB Razbor Anton Stropnik, je v pozdravnem nagovoru na kratko opisal vlogo in pomen mednarodne spominske poti Vranov let v svobodo. Srečanje članov društva ob Katjinih »buhteljčkih« V osnovni šoli v Lipnici smo 27. marca prisostvovali prijetni glasbeno-govorno-plesni prireditvi, in to prav na 82. obletnico smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, po katerem šola (še vedno!) nosi ime. KO ZB NOB Stane Žagar in Osnovna šola Stane Žagar Lipnica sta skupaj zaznamovala dan šole in 82. obletnico smrti narodnega heroja Staneta Žagarja. Slavnostni govornik je bil dr. Klemen Lah, sicer predavatelj slovenščine na fakultetah na Reki in v Zadru. Za glasbo sta poskrbela učiteljica mentorica Ana Bec in njen mož Tine Bec, ki je vse tri zborčke spremljal na klaviaturah. Nastopili sta še dve skupinici: ena z igranjem na flavte, druga iz Podružnične šole Ovsiše z narodnimi plesi. Sicer pa je bila prireditev v znamenju harmonik in harmonikarjev. Nazadnje nas je presenetila še skrivna gostja, zadnje čase zelo priljubljena harmonikarica Špela Šemrl, ki je kar takoj še bolj segrela občinstvo. Na koncu smo z zborom učenk in učencev (slednjih je bilo bolj malo!) iz višjih razredov vsi skupaj zapeli Sivo pot. Dvorana je To je bil že drugi fašistični napad na otroke v tistem času. Prvi je bil v Trstu 4. avgusta 1919 na otroke delavcev, ki so se vrnili z letovanja. Častni govornik na proslavi je bil novinar in književnik Marij Čuk, ki je ob tem spomnil, da se Kote pri Veliki Ligojni: Slavnostni govornik je bil dr. Klemen Lah bila nabito polna staršev, sorodnikov nastopajočih, učiteljev in naših članov. Po nekaj letih nehotenega premora smo bili namreč spet povabljeni kot soorganizatorji prireditve, za katero smo prispevali le govornika. Ja pa Lahov govor požel precej pohval, tudi podravnateljevo. Ravnatelj Boštjan Kališnik pa je bil žal zaradi bolezni odsoten. Mira Hladnik Planica nad Crngrobom: Ob spomeniku NOB na Planici nad Crngrobom je bila slovesnost ob 82. obletnici preboja Selške čete Cankarjevega bataljona iz sovražnikovega obroča in spominu na 15 padlih partizanov. Slovesnost so pripravili organizacijski odbor za spominsko slovesnost, krajevni skupnosti Jošt in Žabnica, Združenje borcev za vrednote NOB Kranj in mestna občina Kranj (MOK). Zbrane je pozdravil predsednik Krajevne skupnosti Žabnica Andrej Šifrer, vence ob spomeniku pa so položile delegacije organizacij združenj borcev za vrednote NOB, krajevnih skupnosti, MOK, območnega Združenja veteranov vojne za Slovenijo Kranj in Policijskega veteranskega združenja Sever. Slavnostna govornica je bila podžupanja MOK Manja Zorko, ki je orisala dogodke med drugo svetovno vojno v teh krajih. Še posebej je poudarila mladost padlih partizanov in se vprašala, ali smo se iz tragičnih dogodkov kaj naučili. »Nismo. Sodeč po številu vojn in konfliktov, miru med državami in ljudstvi še dolgo ne bo. V Sloveniji živimo v miru. To dejstvo moramo bolj ceniti in spoštovati. Mir in svoboda nista samoumevna, bila sta težko priborjena. In to mora biti naše sporočilo mladim,« je končala. Strunjan: Spominska slovesnost v Strunjanu S pridnimi člani ZB Koper in člani KO Škocjan - Vanganel smo sklenili pomagati družini Sirotič pri čiščenju in ureditvi spomenika padlim partizanom med narodnoosvobodilnim bojem v Babičih. S paromatom smo oprali spomenik in ga z emulzijo zaščitili pred lišaji. Z nahrbtno kosilnico smo pokosili travo okoli spomenika ter pograbili, pospravili vejevje, pometli vso nesnago, ki se je nakopičila ob neurju. Nesnage se je nabralo za polno traktorsko prikolico. Družina Sirotič redno vzdržuje to spominsko obeležje v Babičih. Njeni člani so obljubili, da bodo spomenik in okolico vzdrževali tudi v prihodnje, za kar se jim iskreno zahvaljujemo. Očiščen spomenik in okolica Ivan Zorč Združenje borcev za vrednote NOB Vrhnika se je 10. februarja poklonilo devetim ustreljenim partizanom v Koteh pri Veliki Ligojni. Delegacija je pri spomeniku talcev, ki so jih pred 81 leti ustrelili nemški okupatorji, položila Podal je letno poročilo predsednika društva Eduarda Vedernjaka. V društvu Vranov let deluje 216 članov, od tega je v mislinjsko-šaleški skupini dejavnih 34 članic in članov. Za letos smo sprejeli naslednji načrt dela: udeležba na proslavi ob 80. obletnici pobega jetnikov, obnovitev tabel in markacij od Razborja do Žlebnika in organizacija pohoda iz mislinjskega dela Pohorja do Straže. Sestanek je bil tudi prijetno druženje ob Katjinih »buhteljčkih«. Stane Gradišnik V Strunjanu smo počastili spomin na pobite in ranjene otroke, na katere so 19. marca 1921 fašisti streljali z vlaka in ob tem pijani od nacionalizma peli Viva la Prenzana, kot so oni imenovali našo istrsko ozkotirno železnico Istrijanka. Ubili so dva otroka, pet pa ranili, trije so vse življenje ostali invalidi. Nihče od fašistov za to dejanje ni bil kaznovan, nobena družina ni dobila kakršnekoli odškodnine, saj ti otroci so bili za njih le schiavi (sužnji ali podljudje). Babiči: Spominska slovesnost v Koteh spominski venec. Tu so pokopani: Jožef Rodič, Jurij Jager, Jožef Perko, Alojzij Udovec, Franc Turk, Alojzij Makovec, Janez Vadnjal, Ivan Strojan in pesnik Ivan Rob. Prav na spomeniku je napisan njegov znameniti stavek: »Kdor za domovino umre, je živel dovolj!« (Ivan Rob) Simon Seljak Oseke: Člani ĶO ZB NOB Tuhinj so se 11. februarja v deževnem dopoldnevu na Osekah v osrčju Menine planine s prižigom svečke, položitvijo venca in minuto molka poklonili 30 padlim borcem Šlandrove brigade. Borci so na tem kraju padli v bitki 8. februarja 1944. Srečo Berlic Spomin na padle borce Lastine: 2. marca je minilo 79 let, kar so pripadniki nemškega okupatorja na Lastinah pri Sromljah in v bližnjem zaselku Suhadol pri Blatnem storili enega najhujših vojnih zločinov na Spodnjem Štajerskem med drugo svetovno vojno. Na Zagmajstrovi domačiji v Suhadolu in v Zarnikovi viničariji na Lastinah so pobili ali žive zmetali v ogenj skupaj 12 ljudi, med njimi enega 15-letnega otroka in še enega nerojenega. Med pobitima so bili tudi dva borca Kozjanskega odreda, ki sta bila pri družini Petan na nekajurnem oddihu, in aktivistka odreda Antonija Zagmajster. Med svojim krvavim divjanjem po okolici so ustrelili še Zagmajstrovo deklico Nadico in 11-letnega fantiča, Liparjevega Ivana, ki je med begom v rokah nosil bratca, pa ga je zadela krogla in je tako kot Nadica umrl nekaj dni pozneje. Naslednji dan so pripadniki gestapovskih raztrgancev, ki so pregledovali kraj zločina, v bližini ustrelili še predsednika gospodarske komisije Narodnoosvobodilnega odbora Sromlje Ivana Slopška. Slovesnost ob 82. obletnici preboja Selške čete Cankarjevega bataljona na Planici Kulturni program so ustvarili: Pihalni orkester mestne občine Kranj, učenke in učenci Osnovne šole Stražišče, Podružnične šole Žabnica, pevski zbor DPD Svoboda Stražišče, Stanislav Praprotnik na trobenti ter častna straža Slovenske vojske in praporščaki. Tragična bitka na Rovtu pri Planici je potekala 27. marca leta 1942. V hudi zimi se je Cankarjev bataljon po dražgoški bitki razdelil na več čet. Ena od njih je bila Selška četa, ki se ji je pridružil štab Cankarjevega bataljona s partizanskim poveljnikom Stanetom Žagarjem na čelu. Selška četa se je premikala proti Jamniku, na poti pa se je ustavila na jasi na vrhu Rovta. Štela je 33 borcev, med njimi je bila tudi 21-letna Francka Basaj. Fantje so bili večinoma stari od 23 do 28 let, najstarejši pa je bil 46-letni poveljnik Stane Žagar. 27. marca zjutraj je tabor obkolilo približno 200 nemških policistov. Sledil je štiri ure dolg neenakovreden boj, v katerem je padlo 15 partizanov, med njimi tudi Francka Basaj in Stane Žagar. Skoraj vsi preživeli partizani so bili ranjeni. Prek hriba so krenili proti Joštu. Samo trije borci Selške čete so dočakali svobodo. Okupator se je po bitki hvalil, kako je pokončal bandite, kar pa je sprožilo velik upor med domačini. Vili Knez Spomin na enega najhujših zločinov Spomin na pobite rodoljube so tudi letos počastili svojci pobitih ter člani Združenja borcev za vrednote NOB Brežice in Krško, ki so ob navzočnosti številnih praporščakov veteranskih organizacij ter recitatork Osnovne šole Artiče in harmonikarja Nika Vovčka izvedli kratko komemoracijo v spomin na tragedijo in opomin današnjim rodovom, da nikoli ne dopustijo vrnitve nacifašistične strahovlade in narodnega izdajalstva. Avtorica programa je bila Ida Ostrelič, ki je tudi povezovala prireditev. Stane Preskar, foto: Anton Petrovič 11 april 2024 DOGODKI Planina 20. aprila 1944 V SLIKI IN BESEDI Kazlje: V Kazljah, kjer z zaselkom Jeriši prebiva okrog 180 prebivalcev in je to samostojna krajevna skupnost v sežanski občini, se vsako leto spominjajo 3. marca 1943, ko je bila vas požgana, domačini pa zverinsko mučeni in odpeljani v izgnanstvo. Nemci so tega dne pobili pet talcev, v času narodnoosvobodilnega boja pa je svoje življenje za svobodo darovalo enajst borcev. Tudi letos so 81. obletnico tragičnih in krutih dogodkov nadvse slovesno zaznamovali s komemoracijo v domu krajevne skupnosti in agrarne skupnosti v Kazljah. Številni zbrani na vsakoletni spominski prireditvi so v spremstvu praporščakov želeli podeliti spomine na tragične dogodke z mlajšimi generacijami, ki se udeležujejo spominskega pohoda. Kajti kot je poudaril predsednik sežanske borčevske organizacije Bojan Pahor, smo danes priča vrnitvi fašizma. Poznavanje polpretekle zgodovine ne bo ustavilo fašizma, nepoznavanje pa mu odpre prosto pot do cilja. Podpredsednica ZZB NOB Slovenije dr. Ljubica Jelušič pa je orisala dogodke med drugo svetovno vojno, ko je 24. februarja 1943 Prva kraška četa v bližini Kazelj napadla italijanski tovornjak in zaplenila tovor. Povračilni ukrepi so se zgodili 3. marca, ko so fašisti požgali vas in ubili štiri aktiviste Osvobodilne fronte (Stanka in Franca Pupisa, Alojza in Pavla Vrana). Aretirali so tudi 38 vaščanov in jih odpeljali v konfinacijo v Italijo. V vasi je bila italijanska postojanka, ki je štela 130 vojakov. Šele po kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 so se aretirani vaščani vrnili domov. V vasi so bili dva bunkerja in tiskarna. Vaščani so pomagali in sodelovali z odborom Osvobodilne fronte. Jelušičeva je govorila tudi o domačinu Miroslavu Žvabu, borcu za delavske pravice, ki se je v času, ko so Kazlje gorele, boril v Neaplju. Tudi njemu nameravajo Spominska slovesnost v Kazljah postaviti spominsko ploščo v domačem kraju. Sicer pa Kazeljci lepo skrbijo za vse tri spomenike NOB in jih vzdržujejo. Številne, ki so se zbrali, da izrazijo spoštovanje padlim junakom, sta pozdravila še sežanska svetnica Alenka Miklavec in predsednik krajevne skupnosti Kazlje Boštjan Milič. »Danes ne stojimo tu samo v spomin na žrtve. Kot skupnost, ki ceni svojo zgodovino in dediščino, smo združeni v želji po ohranjanju spomina na preteklost. Razumevanje lastne zgodovine je ključno, saj nas opominja na uničujoči vpliv nasilja in vojne na posameznika in skupnost. Dolžnost vseh nas, naslednikov trpečih pred osmimi desetletji, je delovati v prid skupnosti,« je poudarila Miklavčeva. Julija Južnič je povezovala prireditev in recitirala nekaj Kajuhovih in Kosovelovih pesmi, partizanske pesmi pa so zadonele tudi ob zvokih domačega harmonikarja Andreja Rodice. Slovesnost so sklenili s sprehodom do vseh treh spomenikov v vasi in zunaj nje, kamor so položili vence. Olga Knez Breznica: 23. marca je bila na Breznici pod Lubnikom slovesnost v spomin na 80. obletnico smrti Petra Kavčiča - Jegorova in Danile Kumar - Andreje. Oba sta 18. marca 1944 padla v nemško-domobransko zasedo. Spominska slovesnost na Breznici pod Lubnikom Slovesnost je potekla ob spominski plošči Petra Kavčiča. Po polaganju vencev je krajši govor imel Franc Franko, predsednik KO ZB Škofja Loka mesto, ki je orisal takratne razmere in zadnjo tragično pot obeh žrtev. V kratkem kulturnem programu so nastopili recitatorji in pevci, slovesnosti pa so se poleg praporščakov udeležili tudi člani družin Kavčič in Kumar. Slovesnost je bila dokaj dobro obiskana, navzočih je bilo okoli 60 privržencev narodnoosvobodilnega boja vseh starosti. Srečo Rovšek Cerkvenjak: Na rednem letnem pregledu opravljenega dela in načrtovanih dejavnosti so 7. marca člani z zadovoljstvom ugotovili, da so ob dokaj majhnem številu članov izpolnili vse zastavljene načrte, nekatere ob odličnem sodelovanju z občino, osnovno šolo in Društvom general Maister Cerkvenjak. Temeljno vodilo ZB NOB je poznati preteklost, razumeti sedanjost, imeti vizijo prihodnosti. To je rdeča nit, ki povezuje različne generacije. Vrednote, ki so ljudi povezovale med narodnoosvobodilno borbo, so naša sedanjost in tudi prihodnost. Člane družijo spoštljiv odnos do dediščine narodnoosvobodilnega boja in tudi vrednote, kot so tovarištvo, solidarnost, ponos, humanost, ter vrednote, ki so sestavni del človekovih pravic. Predsednik ZB NOB Cerkvenjak Franc Bratkovič je v svojem poročilu med drugimi omenil že tradicionalni pohod v spomin na prvi partizanski spopad na območju nekdanje velike občine Lenart v Stanetincih, kjer je 14. julija 1942 počila prva partizanska puška, med drugo svetovno vojno sestreljenim zavezniškim letalcem na Vanetini, komemoracije ob dnevu spomina na mrtve, predavanje o narodnoosvobodilnem boju v osnovni šoli in že tretje tekmovanje v streljanju z zračno puško za učence. Ob njem so jih poučili o ravnanju s strelnim orožjem in seznanili z vojaškimi poklici. Seveda nista izostali tudi okrogla miza v okviru prireditev ob občinskem prazniku in ce- loletna skrb za spominska obeležja. Opozoril pa je tudi na vandalizem, žrtev katerega je bil tudi osrednji spomenik NOB. Programske naloge so med drugimi tudi v letošnjem programu dela. Med že izvedenimi so udeležba na komemoraciji na Osankarici, obisk kraja strmoglavljenega angleškega lovca v Čagoni, spomladanska ureditev pomnikov narodnoosvobodilnega boja in 19. marca v sodelovanju z združenjem SGF in občino pohod in poklon ob 80. obletnici strmoglavljenja ameriškega bombnika na Vanetini. V spomladanski del programa spadajo še spominska ura ob dnevu upora pri spomeniku NOB, predavanje Domoljubje in NOB v Slovenskih goricah v šoli in okrogla miza o domoljubju in narodnoosvobodilnem boju ob občinskem prazniku. Med novostmi v programu sta pobuda za literarni natečaj Upor in NOB na območju Cerkvenjaka v sodelovanju z osnovno šolo in ustanovitev strelske sekcije. Med ovirami pri delovanju je predsednik Bratkovič omenil dokaj majhno računalniško pismenost zlasti med starejšimi člani in dejstvo, da nimajo lastnega prostora za delovanje in arhiviranje gradiva. Pomembna naloga pa naj bi bila tudi pridobivanje novih članov. V razpravi so člani in gosta, župan Marjan Žmavc in predsednik DGMC Roman Lorenčič, pozitivno ocenili delovanje združenja. Edvard Pukšič KONCERT 22. maja v Cankarjevem domu Pesem daje moč Nataša Loborec Perovšek pripravlja 22. maja v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma koncert pod naslovom Pesem daje moč. Program bo zajemal partizanske pesmi, slovenske ljudske in pesmi drugih narodov ter zabavne in avtorske skladbe Rudija Loborca. Nataša Loborec Perovšek je mez- Nataša Loborec zosopranistka, glasba jo spremlja že več kot sedem desetletij. Ekonomistka po poklicu, po duši pa velika ljubiteljica umetnosti, zlasti glasbe, je lepoto petja partizanskih, ljudskih in ponarodelih pesmi doživljala že v otroštvu, pri starših. Prve pesmice, ki jih je kot štiriletna deklica prepevala, so bile: Zakaj sem partizan, Kje so tiste stezice, N'mav čez izaro. V mladostniških letih je kakor vsi mladi prepevala popularne pesmi, nato pa jo je pot čedalje bolj vodila v klasično glasbo. Ob študiju ekonomije je obiskovala solopetje, od tam naprej pa se je njena pot prepletala s potjo njenega bodočega moža Rudija Loborca, glasbenika simfonika v orkestru RTV Slovenija, v zasedbi trobente, profesorja glasbe, pesnika, skladatelja in dirigenta, ki je življenje posvetil glasbi. Ta je postala njun svet, v katerem sta drug drugega mojstrila. Rudi Loborec bi letos dopolnil okrogli življenjski jubilej devetdeset let, a ga žal že 14. leto ni več med nami. Natašo Loborec Perovšek poznamo tudi kot ustanoviteljico Kulturno-umetniškega društva Mešani pevski zbor Ljubljanske banke, pozneje Decet SKB banke; vodja zbora v obeh obdobjih je bil Rudi Loborec. Njihove pesmi so donele doma in v zamejstvu, vabljeni so bili na nešteto prireditev, prepevali so na partizanskih pohodih, dobrodelnih koncertih, v domovih starejših, povsod pa so bile nepogrešljive partizanske pesmi. Za uspešno in dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti je Nataša Loborec Perovšek prejela Gallusovo značko Zveze kulturnih organizacij Slovenije, Zveza združenj borcev za vrednote NOB pa ji je podelila priznanje za požrtvovalno ohranjanje in varovanje vrednot narodnoosvobodilnega boja. S. B. Koncert bo 22. maja ob 19. uri. Cena vstopnice je 19 evrov. Nastopili bodo Nataša Loborec Perovšek z gosti: Ronja Praprotnik, sopran; Brina Vukovič, mezzosopran; Aljaž Kolenko, bariton; Pevski zbor Osnovne šole Spodnja Šiška, Ljubljana in zborovodkinja Tanja Zgonc; Julijana Peroša, harmonika; Katarina Peroša, klavir; Branko Sladič, harmonika; Nejc Zahrastnik, trobentač Policijskega orkestra; Terezija Potočar Korošec, recitatorka Društva Gorjanska četa; Ljubomir Skupek, Društvo Gorjanska četa. 80. obletnica ustanovitve PPZ »In ves slovenski rod, hvaležno posveti junakom svojim naj slavi, časti, od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane!« (C. Zagorski, M. Klopčič) Na začetku pomladi, 20. aprila 1944, je bil na obrobju roških gozdov na Planini v hiši, ki je danes ni več, ustanovljen Invalidski pevski zbor. Nedaleč stran, v grapi roških gozdov, je dobrih pet let imel svoj zadnji dom komandant Stane. Pesem Komandant Stane je bila in je še vedno pogosto slišana na nastopih zbora, ki je pognal svoje korenine dobrega pol leta pred izgubo komandanta Glavnega štaba NOV in POS. Ustanovitev zbora se je zdela kot novo rojstvo in upanje okrevajočih ranjencev partizanov. Tisti, ki niso mogli več nositi orožja, so se borili s pesmijo in besedo. Pojoča četa sedemnajstih mladih fantov, izbranih izmed več kot osemdesetih okrevajočih borcev, je v kmečki izbi ene od domačij prizadevno vadila pod taktirko očeta zbora, skladatelja Karola Pahorja. Karol Pahor (1896–1974) je bil akademsko izobražen skladatelj, doma v Vrdeli pri Trstu. Pred odhodom v partizane leta 1943 je kot honorarni pedagog na Glasbeni akademiji v Ljubljani na besedilo Mateja Bora napisal sploh prvo partizansko pesem Hej, brigade. Nastop Invalidskega pevskega zbora 10. avgusta 1944 v Črnomlju (arhiv Partizanskega pevskega zbora) Tudi po več ur na dan je vadil edinstveni zbor v takratnem vojskujočem se svetu. Prvi nastop je imel 27. aprila 1944 v rojstni Planini pod Mirno goro. Število pevcev je do julija 1944 narastlo na 32 in do konca vojne je bilo že 33 članov. S partizansko in ljudsko pesmijo so bodrili borce, ranjence in prebivalce po vsej Beli krajini, na območju Kočevskega roga in na Radiu OF. Prepevali so pesmi Kajuha, Bora, Klopčiča, Brejca, Udoviča idr. Njihov dirigent je takrat skladal pesmi tudi za vsakdanjo rabo, ki so danes že ponarodele: Na juriš, Jutri gremo v napad, Komandant Stane, Pesem jetnika, Hej, brigade, Lirična koračnica, Ne bo me strlo itd. Po nekaterih virih naj bi med narodnoosvobodilnim bojem okoli petdeset skladateljev partizanov ustvarilo več kot tristo zborovskih skladb. Nekateri od njih so z vodenjem pevskega zbora vse do dandanašnjih dni uspešno ohranjali glasbeno dediščino pesmi upora. In ne le to, številni od njih so se s svojim glasbenim ustvarjanjem med vojno in po njej trajno zapisali v zakladnico raznovrstnega slovenskega glasbenega ustvarjanja. Pahorjevo pionirsko mesto je januarja 1945 prevzel skladatelj in pianist Pavel Šivic (1908–1995), ki je prva leta druge svetovne vojne preživel v nemškem in italijanskem ujetništvu. Zbor je vodil do junija 1945. Pevci so gostovali med ranjenimi partizani v Bariju in že prvi dan osvoboditve Ljubljane, 9. maja 1945, so imeli v glavnem mestu svoj 120. nastop. V tem obdobju je nastal njihov železni repertoar, ki ga sestavljajo priljubljene bojne pesmi, večinoma pisane prav zanje. Nekaj let po vojni so pevci le občasno nastopali, leta 1952 pa sta ga z imenom Partizanski invalidski pevski zbor obnovila Pavel Šivic in skladatelj in zborovodja Janez Kuhar (1911–1997), avtor prve partizanske opere Tam nekje v gozdovih. Po prenehanju delovanja invalidov v zboru se je ta leta 1972 preimenoval v Partizanski pevski zbor, kot se imenuje še danes. Od leta 1953 je stopil na čelo zbora in ga 28 let vodil skladatelj in zborovodja Radovan Gobec (1909–1995), doma iz Podgrada pri Ilirski Bistrici. V tem času je imel zbor več kot tisoč nastopov doma in v tujini. Zbor je v 70. letih imel več kot 80 pevcev. V letih 1980/81 je zbor vodil Miro Kokol, od leta 1981 Milivoj Šurbek in nato Ciril Cvetko (1920–1999) v letih 1985/90 in Peter Škrjanec 1990/92. Ko je vodenje leta 1992 prevzel dirigent in zborovodja Franci Gornik (roj. 1940), je imel zbor zgolj 22 pevcev. Zaradi načrtnega dela in stanja v družbi je zanimanje za delovanje v zboru naraščalo in število članov se je povzpelo celo na 41 pevcev. Dolgoletnega zborovodjo Franca Gornika je po četrt stoletja leta 2017 zamenjal mlajši Iztok Kocen. Zdaj zbor 32 pevcev vodi zborovodja Jakob Barbo. Pevci so imeli vsega skupaj več kot 3600 nastopov. Prepevajo partizanske, tuje pesmi upora in domoljubne pesmi iz zgodovine zadnjih stotih let, ko se je slovenski narod boril za svoj obstoj – za svobodo in človečnost. Prejeli so številne nagrade. Ponosni so na Prešernovo nagrado, nagrado AVNOJ-a in nagrado mesta Ljubljana. Rosa Mohar 12 april 2024 KNJIGA Miloš Ivančič DOGODKI Pod Planino v Sežani O zamolčani zgodovini prekomorcev Postoj, popotnik, in zapomni si moje ime Čitalnica Kosovelove knjižnice v Sežani je bila spet dobro obiskana, tokrat na predstavitvi knjige novinarja, publicista in upokojenega urednika Radia Koper Miloša Ivančiča z naslovom Prekomorci: zgodbe V Sežani pod Planino smo 17. februarja na spominski slovesnosti počastili spomin na pet talcev, ki so jih na Kaliču, planini nad Sežano, ustrelili nemški okupatorji in jih za silo zagrebli v apnenici na kraju, kjer zdaj stoji velika skala. Na njej je vklesanih pet imen. 15. februarja je minilo 80 let od tistih grozljivih trenutkov, ko so iz sežanskih zaporov gnali v hrib Sedovnik pet domoljubov, ki so jih prej več tednov mučili. Šli so po poti, ki je pozneje po vojni dobila ime Ulica talcev. Le najmlajši med njimi, dvajsetletni Jožef Pavlič iz Poljan pri Štjaku, je bil partizan, drugi so bili že starejši možje z družinami, aktivisti Osvobodilne fronte, organizatorji ljudske oblasti. Ob 80. obletnici njihove usmrtitve je bilo srečanje ob spomeniku ganljivo, spontano, polno spominov na mladost, ko so otroci iz vrtca in šole v Sežani še hodili na pot do o odisejadi Primorcev in Istranov. Po pozdravnem nagovoru direktorja domače knjižnice Marka Matičetovega je avtor predstavil knjigo, ki je plod njegovega dolgoletnega novinarskega raziskovalnega dela, ko je za koprski radio posnel pogovore z več tisoč ljudmi in pripravil več kot 500 daljših oddaj o primorskih krajih in ljudeh z obeh strani meje. »Zdaj ko nekateri želijo spreminjati našo zgodovino in oblatiti narodnoosvobodilni boj, je prišel čas, da povem resnico, kot so jo naši primorski ljudje doživeli in preživeli,« je poudaril Ivančič, potem ko je začel s predstavitvijo himne prekomorcev, ki jo je uglasbil Rado Simoniti, in proslave ob 60. obletnici ustanovitve prekomorske brigade, ko so nastopili združeni pevski zbori Primorske pod vodstvom dirigenta Oskarja Kjudra. Prekomorce (vojsko, nastalo v sodelovanju z zavezniki, ki se je rodila na bojiščih v Afriki, Italiji), ki jih je bilo nad 35.000, med njimi več kot 27.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, je avtor številnim zbranim predstavil v avdio- in videoobliki. Knjiga temelji na številnih dokumentarnih knjigah o prekomorcih, ki jih je napisal Albert Klun ob Predstavitev knjige Miloša Ivančiča (desno) Prekomorci v Sežani začetni pomoči Srečka Vilharja, in na arhivu prekomorskih brigad, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Koper. Pri tem mu je vso pomoč ponudila njegova direktorica mag. Nada Čibej, ki je tudi napisala spremno besedo h knjigi in na prireditvi v Sežani, ki so jo organizirali v sodelovanju s sežansko borčevsko organizacijo, poudarila pomen bork prekomorskih brigad. V knjigi avtor s pripovedmi prekomorcev razkriva žal še vedno zamolčano ponosno zgodovino Primorske in njene prekomorske brigade, topniške, tankovske, mor- IMELI SMO LJUDI Boris Kralj Boris Kralj se je rodil 23. aprila 1951 v Slovenj Gradcu materi Anici in očetu Francu. Osnovno šolo je obiskoval v Vuhredu in jo končal v Radljah ob Dravi. Srednjo kemijsko šolo je obiskoval v Rušah. Sledil je svoji viziji in nadaljeval študij na metalurški fakulteti v Ljubljani. Delati je začel v Stari livarni na Muti, nato je bil gonilna sila pri gradnji obrata jeklenega granulata, ki je bil sestavni del Tovarne poljedelskega orodja in livarne Muta. Nazadnje je služboval v Livarni Vuzenica. S svojim znanjem, izkušnjami in prijaznostjo je v vseh obratih zapustil neizbrisno sled. Sodelavci in delavci v tovarni se ga spominjajo kot dobrega vodjo in predvsem zanesljivega prijatelja. Z ženo si je zgradil dom na Muti in tu je z družino živel do svojega zadnjega dne. Dom mu je pomenil vse. Srčno je urejal okolico. Srečen je bil in užival je v krogu najdražjih, žene, otrok in predvsem vnukov. Zahrbtna bolezen ga je mnogo prehitro iztrgala iz ljubečega okolja. Odšel je za vedno 13. decembra 2023. Kot član stranke LDS je kandidiral za župana v občini Muta. Občani Mute so ga izvolili za svojega župana kar tri mandate, od leta 2002 do 2014, nato se je upokojil. Vendar tovariš Boris ni počival doma. Bil je aktiven član Gobarskega društva Ježek, Društva upokojencev Muta in je postal predsednik Občinske organizacije borcev za vrednote NOB Muta. Prav OO borcev za vrednote NOB Muta se mora Borisu posebej zahvaliti, saj si je v svojem zadnjem mandatu županovanja zelo prizadeval za obnovo spomenika NOB na Pernicah. Neizmerno smo mu hvaležni, da stoji na Pernicah prekrasna veduta v spomin na umrle borce II. Lackovega odreda. Prvotni spomenik na Pernicah je tako načel zob časa, da je bil celo nevaren za obiskovalce. V času njegovega županovanja so vsa leta ob spominskih obeležjih v občini Muta pred dnevom spomina na mrtve potekale žalne slovesnosti. Te so v kraju Muta postale tradicionalne. Občina Muta mu je podelila naziv častnega občana ob njegovi sedemdesetletnici, iz obrazložitve sem izpisala: »Kot dolgoletni pomemben član naše skupnosti si je vedno prizadeval za dobrobit vseh občank in občanov, ne samo kot vodilni predstavnik gospodarske družbe in župan občine, ampak tudi kot človek, sosed in prijatelj. Njegova dejanja so vsebovala velik občutek za socialne stiske in skrb za malega človeka.« I. K. B. nariške in letalske enote, ki so odločilno vplivale na osvoboditev naše domovine vse do Trsta in Celovca. Prekomorci so bili, mogoče prav zato, namerno zamolčani prej in zdaj. Knjiga je bila izdana lani v sodelovanju s koprskim Pokrajinskim arhivom v počastitev 80. obletnice ustanovitve prekomorskih brigad v sozaložbi koprskega Pokrajinskega muzeja in Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper Olga Knez V REBRI V rebri pobiti ležijo fantje, dekleta, partizani, kar štirje so iz iste hiše, sneg naletava nanje, bili so izdani! Morilci ne dovolijo pokopa, čez novo leto morajo tu ležati, mama je doživela žični zlom, očeta meče božjast, treba ga je varovati! Krajec se je obesil na zimsko nebo, nad hišo vsako noč skovika ptica, mrzlo se bleščijo osamljena okna, ljudje si zavijajo ledena lica! Jože Sevljak V ŽICI Ljubljana – taborišče, kamor se obrneš, išče te, išče izdajalca oko in kaže z roko: »Glejte ga! Tudi ta je kriv. Držite ga! Zaprimo ga! Namesto nas bo zgnil.« Franc Dermastja-Som (april 1942, Gonars) vamo, da bi talci ne bili pozabljeni. Najbolj si je za to prizadeval Ludvik Husu, ki pogosto sam zavije pod Planino in očisti spomenik. Obiskal je pokopališča v Avberju, Križu, na Štjaku, Taboru nad Vrabčami, v Divači. Iskal je spomenike, na katerih bi bili napisani talci, ker so bili vsi prekopani in pokopani v svojih vaseh. Potem je iskal njihove svojce. Nekatere smo tudi uspeli povabiti na slovesnost. Veliko si je prizadeval Srečko Rože (Vojaški muzej Lokev), ki je spomenik pred leti obnovil in črke talcev znova izpisal. Domačini spod Planine so letos pod vodstvom podžupanje Sežane Vanje Jelen spomenik in okolico skrbno očistili. Prišli so praporščaki združenj borcev iz Sežane in Senožeč, pa Zveze veteranov vojne za Slovenijo, veteranskega združenja Sever in Zveze slovenskih častnikov. Igor Rojc je spoštljivo vodil Spominska plošča na skali, kjer so bili talci ustreljeni. spomenika in ob njem z dvignjeno glavo prepevali partizanske pesmi. O tem je v imenu Združenja borcev NOB Sežana pripovedovala Mirjam Frankovič Franetič. Ganljivo je bilo poslušati njene spomine na prvo službo vzgojiteljice v vrtcu v Sežani, od koder je vodila otroke na sprehod k spomeniku. Govorila je o pesmih in ponosu takratnih otrok in želi si, da bi danes otroci enako ponosno obiskovali grobove tistih, ki so dali življenje za našo svobodo. Prišli so svojci, ki so izrazili hvaležnost občini Sežana in županu Andreju Sili, da je bila po mnogo letih organizirana slovesnost v spomin na mučene in ustreljene talce. Prišli smo številni, ki si že več let prizade- prireditev in občuteno recitiral. Župan Andrej Sila je imel slavnostni govor. Igor Grmek je govoril v imenu svojcev. Njegov stric je bil Ciril Grmek. Že pred vojno je bil revolucionar, zaradi sodelovanja v TIGR je bil obsojen na zaporno kazen. Bil je zaprt v italijanskih zaporih. Glasbena šola in Ivo Bašič sta glasbeno popestrila slovesnost. Naj ne bodo pozabljeni: Alojz Frančeškin iz Kostanjevice na Krasu, Ciril Grmek iz Avberja, Karol Kariž iz Križa, Franc Kariž iz Divače, Jožef Pavlič iz Poljan pri Štjaku. Ljubica Jelušič, foto: Ludvik Husu V METEŽU ZGODOVINE Karlo Godnič – 1. del Kratka in tragična Predlani je minilo 80 let od smrti primorskega rodoljuba, tigrovca Karla Godniča. Tragično zgodbo svojega očeta nam je razkrila njegova hči Marija Godnič, 88-letna upokojena učiteljica iz Kopra, dolgoletna članica koprskega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov ter članica Društva TIGR Primorske, OE slovenska Istra. Karlo/Dragotin Godnič (po domače Ščuorkin) je bil doma v Komnu na Krasu. Rodil se je 6. marca 1909 očetu Frideriku/Miroslavu Godniču in materi Mariji Godnič z dekliškim priimkom Cotič kot peti od enajstih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju in desetleten dočakal konec prve svetovne vojne, razpad Avstro-ogrske monarhije ter priključitev Primorske k Italiji, ki je primorske Slovence že kmalu po prihodu fašistične stranke na oblast nameravala izseliti ali asimilirati. Prepovedala je rabo slovenskega jezika v uradih in šolah, ukinila vse stranke razen fašistične, ustanavljala svoja društva in ustanove, po letu 1920 pa je uporne Primorce začela tudi nasilno potujčevati (požig Narodnega doma v Trstu, ukinjanje slovenskega časopisja, zapiranje upornikov, uboji). Leta 1921 je fašistična stranka pod vodstvom Benita Mussolinija prišla v parlament. Fašistični pritisk na Slovence na priključenem ozemlju se je vse bolj stopnjeval, zlasti po letu 1927, ko so se organizirale prve uporne skupine Primorcev (TIGR, Borba, Edinost). Srečanja s tigrovci na Nanosu Tudi Karlo Godnič se je že kot mladenič odločno upiral poitali- 13 april 2024 REPORTAŽA 80. obletnica smrti Dušana Bordona Padli za svobodo so hoteli življenje 13. aprila je minilo 80 let, ko je v občini Caprese Michelangelo v severovzhodnem delu Toskane pod streli fašističnih krvnikov padel slovenski partizan Dušan Bordon. Kraj njegovega zadnjega boja v naselju Samprocino in počivališče v kostnici v bližnjem Sansepolcru smo na dan spomina skupaj obiskali predstavniki Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper ter večja skupina učencev in učiteljev Osnovne šole Dušana Bordona v Kopru. Na dvodnevno pot, katere snovalec je bil predsednik koprske borčevske organizacije Vojko Vodopivec, smo se Koprčani tokrat odpravili drugič v petih letih in znova so nas toplo sprejeli predstavniki krajevnih organizacij Vsedržavnega združenja partizanov Italije ANPI, občinskih uprav in domačini. Utrdila je prijateljstvo med slovenskimi in italijanskimi dediči te skupne zgodovine in pritrdila pobudi za pobratenje vpletenih občin in šol. Vse izrečene besede v obeh jezikih pa je povezovala želja po sodelovanju in miru v svetu. Po večurni vožnji med zelenimi griči slikovite italijanske dežele smo na prvi postaji obiskali kostnico v Sansepolcru, tako zelo podobno kostnici v furlanskem Gonarsu. V hladnih in temnih podzemnih prostorih spoštljivo hrani posmrtne ostanke 446 padlih in umrlih partizanov in protifašistov. Njeno zgraditev je v dogovoru z vlado v Rimu zagotovila tedanja jugoslovanska oblast. V pocinkani žari s številko 394, rdečo zvezdo in izpisanim imenom počiva naš Dušan Bordon, ki ga imajo tudi Italijani za svojega junaka. Njegovo ime je skupaj z imeni drugih umrlih izpisano še na železnih vratih ob vstopu v podzemne prostore. V nagovorih pred osrednjim spomenikom na pokopališču se ga je spomnili tudi predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman, ki se je skupaj s sodelavci v Sansepolcru pridružil obiskovalcem iz Kopra. Zbrane sta pozdravila še predsednica in podpredsednik tamkajšnjega ANPI Patrizia Fabroni in Libero Alberti. S svojo prisotnostjo nas je podobno kot pred petimi leti počastil tudi italijanski partizan Gherardo Dindelli častitljive starosti stole- Spominska slovesnost in ogled kostnicee v Sansepolcru Obisk nekdanjega taborišča Renicci in učna ura zgodovine Odkritje spomenika Dušanu Bordonu in soborcu Rusu Petru Slovesnost na nekdanjem pokopališču v kraju Caprese Michelanghelo tja in nekaj mesecev. Duše in srce prisotnih je pobožalo petje učencev Osnovne šole Dušana Bordona. Podobno razpoloženje nas je prevzelo tudi na območju nekdanjega fašističnega taborišča Renicci, kjer je sprva pod platnenimi strehami in zatem v barakah trpelo več tisoč jugoslovanskih zapornikov. Zaradi hude lakote, grozljivih življenjskih razmer v zimi in mrazu na prehodu med letoma 1942 in 1943 je tam za vedno ostalo 160 ljudi. Tudi k tamkajšnjemu spomeniku smo položili cvetje s trakom v slovenskih nacionalnih barvah. Doživetje so s pripovedmi obogatili gostitelj Mirco Draghi ter sinovi Marko, Jani in Janez treh preživelih taboriščnikov iz Slovenije, Vinka Kožuha, Janeza Aliča in Alojza Maršiča. Renicci je okusil tudi Dušan Bordon, od koder sta z bratom Radom kljub štiri metre visoki bodeči žici uspela pobegniti nekaj dni pred kapitulacijo Italije. Organiziral je garibaldinsko brigado Pio Borri in v njej postal politični komisar. leta 2019, ko sta ju med brskanjem ob pokopališkem zidu našla italijanski domačin in učitelj zgodovine v Osnovni šoli Dušana Bordona v Kopru Zdravko Marenčič. V spomin na bitko pred 80 leti so v soboto v naši prisotnosti slovesno odkrili spominsko obeležje. Kamnita »polovična« križa z imeni Dušan in Pjotr stojita na nižjem zidku, v katerega so vgrajeni tudi istrski kamni, ki so jih lani tja pripeljali slovenski borci. Zgodovinsko dogajanje je podrobno obrazložil neutrudni poznavalec prof. Antonio Acquisti, z njim pa tudi več govornikov, predstavnikov kar treh občinskih uprav. Številne prisotne sta pozdravila tudi predsednik slovenskih borcev Marijan Križman in policijski ataše na slovenskem veleposlaništvu v Rimu Roman Čok. Sama sem se v dvojezičnem nagovoru zahvalila italijanskim prijateljem, ki tako spoštljivo ohranjajo spomin na naše borce, in za obeležje slovenskemu junaku, ki je v svojem kratkem življenju udejanjil Sobotni del spominske poti smo začeli na pokopališču v kraju Samprocino, kjer so po bitki na bližnji gmajni domačini aprila 1944 z blagoslovom župnika pokopali ubitega Dušana Bordona in ruskega partizana Pjotra Fesipovica. Padla sta ob kamnitem zidu nekaj sto metrov stran, ki ga domačini zaradi prelite krvi še danes imenujejo »rdeči zid«. Izdano Dušanovo skupino partizanov so napadli fašisti, Dušan in Pjotr pa sta padla, medtem ko sta z orožjem varovala umik drugih borcev. Njuni trupli je sorodnik pričevalke, domačinke Miriam Ricci, zavlekel med drevje, od koder so ju odpeljali na pokopališče in pokopali. Po vojni so na grob postavili spominsko ploščo z imenoma. Ko so decembra leta 1973 posmrtne ostanke prenesli v Sansepolcro, so marmorno ploščo na podstavku prenesli k zidu pred vhodom na pokopališče. Čez čas se je plošča prelomila in oba dela so zavrgli za stranski zid. Desetletja je veljala za izgubljeno, vse do marca plemenite človeške vrednote. Slišali smo tudi pripoved nečaka Bordonove sodobnice v vasi, ki je mlajšim rodovom v družini zaupala svoje druženje s prijaznim, nadvse odprtim in razgledanim slovenskim partizanom. Učil jo je peti, tudi znano Lili Marlen. Slovesnost pred novim spomenikom so veličastno sklenili mladi koprski pevci zbora Osnovne šole Dušana Bordona in njihovi recitatorji. Petju borbene Bella ciao in Šivala je deklica zvezdo se je pridružil marsikdo iz pisane množice prisotnih. Da, kar nekajkrat smo udeleženci te s spomini in pristnimi čustvi zaznamovane poti slišali želje ali že kar prošnje italijanskih prijateljev, da bi vezi utrdili s pobratenjem občin in tudi šol. Na nas je zdaj, da prevzamemo pobudi in jima utirimo pot pri pristojnih doma v Kopru in Sloveniji. Prav bi bilo tudi, da izjemne italijanske gostitelje iz Sansepolcra in kraja Caprese Michelangelo povabimo na obisk k nam. Mirjam Muženič, foto: Janez Alič pot primorskega domoljuba jančevanju in vse večjemu zatiranju primorskih Slovencev. Zaposlil se je pri trgovcu Repiču v bližnji Ajdovščini in s tem pomagal staršem, rad je hodil s prijatelji v hribe, večkrat se je povzpel na Nanos in se tam srečeval s tigrovci. V starosti 19 let je postal komunist, včlanil se je v Komunistično partijo Italije (KPI). Kot italijanski državljan je moral kmalu zatem iti služit vojsko v kraj Caserta v Kampaniji na jugu Italije. Isto jesen se je vrnil iz vojske in v domačem okolju nadaljeval uporniško držo proti fašizmu. Bil je član skrivnega protifašističnega gibanja TIGR, ki je delovalo v trojkah in zaradi tega ne obstajajo pisni dokazi. Vsekakor je bil med njegovimi pripadniki, povsod je označen kot član TIGR-a; v najpopolnejšem seznamu članov tigrovskega gibanja raziskovalca Marjana F. Kranjca je zapisan pod številko 93. V Komnu so zabeleženi kar štirje tigrovci s priimkom Godnič: poleg Karla še Franc (Karlov bratranec), Ignac (iz druge rodbine, po domače Mežnarjev) in Just (oče igralca Iva Godniča). Sploh je bil Komen eno od žarišč tigrovske organizacije. Uporni domači fantje so se ukvarjali z ilegalnim delom, stalnim nasprotovanjem fašistom, izvajali pa so tudi konkretne akcije. Ena takih je bila leta 1929 požig šole v bližnji Škrbini na Krasu v protest, ker v njej niso smeli govoriti in pisati slovensko. Po ohranjenem družinskem spominu je bil kot tigrovcu požig stavbe naložen prav Karlu Godniči. Prebeg v Kraljevino Jugoslavijo V domači hiši Godničevih v Komnu je Karlova sestra Milka Godnič njegovi hčeri Mari pozneje pripovedovala, da se je Karlo še isto noč, potem ko je sodeloval pri požigu osnovne šole v Škrbini, poslovil od svojcev, gozdar Kofol pa ga je skrivaj odpeljal do Planine oziroma do Ravbarkomande na takratni italijansko-jugoslovanski meji. Po ilegalnem prestopu meje s Kraljevino Jugoslavijo se je Karlo napotil proti Hrvaški in bil najprej pri stricu, materinem bratu Cotiču, v Podsusedu pri Zagrebu, sredi leta 1930 pa se je pridružil skupini Primorcev, ki so zaradi fašističnega terorja prav tako prebežali v Kraljevino Jugoslavijo in si tam iskali nov življenjski prostor. Pri tem jim je pomagal tudi zna- Karlo Godnič si je med Primorkami, ki so se tako kot on zatekle iskat novo življenje v Makedonijo, izbral življenjsko sopotnico – Marijo Lovišček, doma iz Kanala ob Soči. Leta 1933 sta se poročila in naslednje leto se jima je rodil sin Mirko. ni tržaški odvetnik Ivan Marija Čok, predsednik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine. Država je naseljevala prišleke na kmetijska posestva, med drugim tudi v Makedoniji, v izpraznjene hiše, ki so jih po koncu prve svetovne vojne zapustile turške družine. Karlo Godnič se je naselil v kraju Bistrenci ob Vardarju, v Negotinski krajini v osrednji Makedoniji. Pokrajina je bila na videz lepa, z blagim podnebjem, vendar zaradi pogostih poplav močvirnata, zemlja pa slaba in težka za obdelovanje. Tamkajšnji prebivalci so bili revni, tudi civilizacijsko zelo zaostali, zato je prihod skupine Slovencev iz Italije za kraj pomenil velikanski napredek. Vesna Tomc Lamut a u s , e 14 april 2024 ZLOČINI OKUPATORJEV Družina Likar–1. del Partizanska mama z Otlice Na Primorskem, v tistem delu današnje Slovenije, ki je po Rapalski pogodbi pripadal Italiji, se je partizanstvo v polni meri razmahnilo šele po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943. Fantje in možje, prisilno mobilizirani v italijansko vojsko, so iz Italije množično bežali proti domu in številni so se že med potjo pridružili partizanskim enotam v nastajanju. Oni, ki so jih že zajeli zavezniki, so se pridružili prekomorskim partizanskim brigadam. Temu silnemu odporu proti nacifašizmu so se pridružili tudi številni Gorjani, prebivalci vasi Predmeja, Otlica in Kovk. Na Gori nismo poznali vaških straž, tudi domobrancev ni bilo, pretežno so vse družine sodelovale z Osvobodilno fronto. Med vaščani je vladalo zaupanje, vendar stroga previdnost in molčečnost. Na Otlici 91 (takrat Ottelza), pri Šmonču po domače, je živela družina Likar. V drugi svetovni vojni so padli trije njeni sinovi: Franc v Abesiniji aprila 1936. Bil je mobiliziran italijanski vojak. Jožef - Pepče je padel kot partizan decembra 1943, partizan Angel je svoje partizansko življenje izgubil februarja 1945. Angel in Jože sta sodelovala v bojih na goriški fronte. Po razsulu partizanskega odpora pri Gorici sta se vrnila domov – le za kratek čas, da se preoblečeta in umijeta, kajti nemška vojska je prodirala na Goro. Umik je bil nujen. Bratoma se je pridružil še Zdravko. Vsi trije so se s partizanskimi enotami Gradnikove brigade umaknili v zavetje Trnovskega gozda. Štefanja Likar še vedno ni prebolela izgube sina Franca v daljni Afriki. Še za njegov grob ni vedela, da bi prižgala svečko ali položila cvet. Potem pa tragična novica kakor strela z jasnega: vaščana, sinova soborca, sta prišla domov povedat, da je sin Jožef 23. decembra 1943 padel na Javorniku. Lojze Majerski in en Mežnarski, oba z Otlice, sta domačim povedala tragično zgodbo: »Tretji bataljon Gradnikove brigade NOV, v kateri je bil vaš Jože, je taboril v večji hiši pri Škvarču, med Javornikom in Vodicami. Skedenj so borci zasedli za počitek, hlev v spodnjih prostorih so uredili v kuhinjo. Jože in soborec Ivan Žnidarski (Bolčina) sta spodaj lupila krompir. Megla je bila in ivje, vlažen mraz je lezel v kosti. Podgrivski z Dola (Predmeja) je prišel dol in rekel Jožetu, naj mu posodi brzostrelko, ker gre v patruljo. Svoj mitraljez bo pustil na skednju za vrati, saj je pretežak, da bi z njim patruljiral. Jože mu je izročil svojo brzostrelko in z Ivanom sta dalje lupila krompir. Le kratek čas … Pokati je začelo vsepovsod naokrog. Vse je gorelo, en sam ogenj. Ivan Bolčina - Žnidarski je zgrabil Franc Likar, italijanski vojak, padel v Afriki leta 1936; Angel Likar, partizan, padel leta 1945 na Trnovem; Jože - Pepče Likar, partizan, padel leta 1943 na Javorniku (od leve proti desni) puško, ki jo je imel pri sebi, in se zakotalil po bregu navzdol, med grmovjem in skalovjem se je prebil do vasi Lome. Jože pa je stekel na skedenj, da bi prišel do mitraljeza. Med potjo so ga prestregli nemški vojaki. Še preden je prišel do orožja, je prerešetan od sovražnikovih krogel obležal mrtev. Tako sta povedala vaščana in družina nesrečnega Jožefa je obnemela v grozi, žalosti in strahu. Gradnikova brigada se je 10. decembra 1943 premaknila s Šentviške gore in iz Baške grape v Dolomite, ker se je tam domobranstvo širilo kakor kuga. Imela je nekaj uspehov, vendar glavne naloge – uničenje domobranske postojanke v Hotedršici – ni opravila. Njen 3. bataljon se je 21. decembra 1943 umaknil na Javornik. V hiši Pr' Škvarči in Pr' Žaklji so se utaborili. Bataljon je štel 160 borcev. Stiskali so se na skednju, v hlevu, po izbah. Gradnikovci so bili ves čas pohoda v bojnem stiku s sovražnikom, zato Nemcem v Idriji ni bilo težko predvideti, kje taborijo brigadne posamezne enote. 22. decembra 1943 dopoldne je nemška vojaška enota iz Idrije potrkala na vrata domobrancev v Hotedršici. Zahtevali so pomoč: vodnika, dobrega poznavalca Javornika. Javila sta se dva domačina iz Godoviča. Šli so s tovornjakom, potem vso noč peš v hrib med grmovjem, ki je bilo poledenelo in zaradi ivja pripognjeno do tal. Zjutraj 23. decembra so prišli do cilja. Burja je vila svoj ples, mraz je pritiskal. Stražar pred partizanskim taborom se je zavil v plašč. Nemec si je nadel partizan- V SPOMIN Valentin Kokalj - 1.del postane mlinar. A mlinarske obrti se ni izučil v bližnji okolici, temveč v Ribnem pri Bledu, kjer je potem nekaj let tudi delal. Na Visoko je prišel okrog leta 1929. K sebi ga je povabila tedanja lastnica Zormanovega mlina Marija Šenk, ki je bila vdova in brez lastnih otrok. Ker pa je bila s Kokaljevimi v sorodu, si je Tineta izbrala za svojega naslednika na Zormanovem. Približno pet let, do mlinaričine smrti leta 1934, sta gospodarila skupaj. Nato pa je Tine sam postal gospodar Zormanovega posestva. Pridno se je oprijel dela v mlinu. Tega je bilo vedno dovolj, saj je po tedanji razdelitvi med okoliškimi mlinarji Zormanov mlin moral mleti tudi za vasi Šenčur, Prebačevo in Voklo. Andrej Bolčina - Drejče »Zahribarski« z Otlice VABILO Zormanov mlin ne ropoče več svoje pesmi Osrednja osebnost prve polovice 20. stoletja v našem kraju je bil nedvomno Valentin Kokalj, po domače Zormanov Tine, saj je s svojim delovanjem na različnih področjih tedanjega skupnega življenja najmočneje zaznamoval ne le naš kraj, temveč tudi širšo okolico. Pred vojno je bil odličen mlinar in izvrsten žagarski mojster ter vsestranski kulturni delavec, po izbruhu vojne pa je postal še podpornik partizanskega gibanja, aktivist in partizan, predvsem pa je bil vse življenje dober človek z veliko ljubeznijo do svojega naroda, domače zemlje in slovenskega jezika. Bil je tudi eden izmed štirih domačinov, ki so v noči na 16. september 1941 prav v njegovem (Zormanovem) mlinu ustanovili Odbor Osvobodilne fronte za Visoko in Luže. Novembra lani je minilo 80 let od njegove prezgodnje smrti v koncentracijskem taborišču Gusen, podružnici zloglasnega Mauthausna. Valentin Kokalj se je rodil 30. januarja 1901 na Suhi pri Predosljah. Bil je osmi izmed dvanajstih otrok. Družina se je preživljala s skromno kmetijo. Zaradi različnih bolezni, predvsem jetike, je nekaj otrok umrlo že v prvih letih življenja. Zgodaj sta umrla tudi oba starša – najprej mati, nato še oče. Tako so osiroteli Kokaljevi otroci morali že v rani mladosti oditi po svetu. Najmlajše med njimi so sprejeli sorodniki, najstarejši trije pa so odšli celo v Ameriko. Tine, ki je bil ob očetovi smrti star komaj deset let, je nekaj časa še ostal v domači vasi. Verjetno je kot dve leti starejši brat Nace obiskoval osnovno šolo v Predosljah, nato pa se je odločil, da sko kapo, se mu od zadaj približal in ga z nožem utišal za vedno. Začel se je bojni ples. Presenečeni partizani se niti braniti niso utegnili. Nemci pa so streljali, klali, prebadali z bajoneti, tolkli s puškinimi kopiti vse, kar jim je prišlo do roke. Pravi masaker. Ogenj, kri, blato, ledeno ivje, smrad po smodniku, kriki ranjencev, kričanje pobesnelih klavcev – vse se je mešalo. Kolikšen je bil nemški »izkupiček« v tem morilskem pohodu, ni bilo nikoli ugotovljeno. Domobranci v Argentini so pozneje govorili o 90 mrtvih. Partizanske ocene govorijo o 47 ustreljenih, sedem naj bi jih zgorelo, 11 je bilo odpeljanih in zatem ustreljenih v Godoviču. Do razhajanja je verjetno prišlo, ker so partizani šteli le borce 3. bataljona. Domobranci v Argentini pa so domačine prišteli kar v štab bataljona, v štabu pa so bili sami komunisti, kar naj bi omililo njihovo krivdo. Lahko izključimo tudi ugibanja o izdajalcu tega tragičnega dogodka. Edini izdajalci so bili domobranci iz Hotedršice. Le oni imajo na vesti masaker na Javorniku, ker so morilce prostovoljno v zavetju teme pripeljali na kraj zločina. O zverinsko pobitih domačinih glej spomine Alojza Škvarča – F. Č. Znamenje na Gori. Kljub obilici dela pa je Tineta že na začetku pritegnilo delo na kulturnem področju v vasi. Njegovi sovaščani so še desetletja po vojni pripovedovali, da je bil rojen prosvetni delavec, izjemen govornik, odličen pevec in igralec pa tudi odličen organizator, ki je znal pridobiti in navdušiti ljudi. In tako ni bilo presenetljivo, da je v tridesetih letih prejšnjega stoletja postal vodilna osebnost kulturnega življenja na Visokem. Leta 1933 so kljub težavam s prostorom ustanovili lastno prosvetno društvo, v katero so se poleg številnih domačinov vključili tudi posamezniki iz sosednjih vasi. Društvo je imelo pevski zbor in igralsko družino, Kokalj pa je postal prvi predsednik društva. Načrtoval je tudi ustanovitev knjižnice v kraju, a teh načrtov mu žal ni uspelo uresničiti, prehitela ga je vojna. Tine je pisal tudi pesmi in zlagal preproste priložnostne verze, a tudi zvezek, kamor jih je zapisoval, se je v viharnih časih žal izgubil. Ohranila se je le drobna pesmica o mlinu, ki »ropoče svojo pesem«, in o slutnjah hudega časa, ki jo je po spominu zapisal in jo s tem rešil pred pozabo njegov skoraj tri desetletja mlajši sokrajan, pozneje profesor slovenskega jezika in radijski novinar Marijan Krišelj. Pesem smo poslušali tudi na spominski prireditvi: MLIN ROPOČE SVOJO PESEM Mlin ropoče svojo pesem, čez rake voda se preliva in megla zdaj na jesen ves log in gaj pokriva. Nekoč bo mlin potihnil, voda rake bo splaknila, v gozd se narod bo potuhnil, se raja tja bo umaknila. Hudega res mnogo čaka nas, ko niti ptice več ne bodo pele. šepet z dobrav prihajal bo v vas: zdaj prišel naš je čas, naš je čas … Tine Kokalj, zapisal Marijan Krišelj Zormanov Tine se je poročil 24. novembra 1937. Ženo Rozalijo si je pripeljal iz Ljubnega pri Podnartu v občini Radovljica. Marca 1939 se je rodila hči Albinca, junija 1940 pa še sin Alojzij Karel. Fantek je živel le nekaj tednov, 6. aprila 1941 pa je umrla tudi Tinetova žena. Prav ob izbruhu druge svetovne vojne je tako Valentin postal vdovec, skrbeti pa je moral za tri mladoletne otroke. Poleg njegove dveletne hčerke sta namreč pri njem živela tudi Anči in Edo, otroka njegove sestre Neže, ki ju je kot tovarniška delavka v Tržiču sama zelo težko preživljala. Danijela Bakovnik B E S E DA www.svobodnabeseda.si Spominska slovesnost na Poljani Združenje borcev za vrednote NOB Mežiške doline in ZZB NOB Slovenije organizirata ob 79. obletnici zadnjih bojev na slovenskih, jugoslovanskih in evropskih tleh ter ob 79. obletnici zmage nad nacifašizmom v soboto, 18. maja 2024, ob 11. uri na Poljani pri spomeniku Svobodi in miru spominsko slovesnost. Slavnostni govornik na prireditvi bo minister za obrambo Republike Slovenije Marjan Šarec. Praznovanja 79. obletnice zadnjih bojev in 79. obletnici svobode se bodo tudi letos udeležile delegacije borčevskih organizacij iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Želimo, da se na Poljani kljub odstranjevanju posledic lanske vodne ujme srečamo v čim večjem številu in da ob prisotnosti častne čete Slovenske vojske in kvinteta trobilcev s položitvijo vencev počastimo spomin na vse padle borce, izgnance in umrle žrtve v taboriščih ter obudimo spomin na zadnje boje zmagovite partizanske vojske. V kulturnem programu bodo sodelovali Pihalni orkester Rudnika Mežica, Harmonikarski orkester Prežihov Voranc, ženski pevski zbor Karantanija, moški pevski zbor Mežiški knapi in dijaki Gimnazije Ravne na Koroškem in učenec Osnovne šole Vuzenica. Zaželeni so tudi praporščaki. 15 april 2024 NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna. beseda@zzb-nob.si do 15. maja 2024. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. NEMŠKI NARODNOČEBELI ZAČETEK SKLADAIGOR OSVOBO- KONEC PODOBNA TELJ BERGANT DILNA GESLA GESLA ŽUŽELKA (GÜNTER) BORBA PRIVRŽENEC SIMBOLIZMA FINSKI POLITIK REHN (IZ ČRK: LOLI) VOJAŠKO BODALO NOSILEC DEDNE LA STNOSTI BIBLIJSKI ABELOV BRAT DROG LESTVE S KLINI Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: dr. Ivan Svetlik (predsednik), dr. Martin Premk, dr. Maca Jogan, Mitja Meršol, dr. Nevenka Troha, Črt Kanoni Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si ODMETAVANJE SNEGA AZIJSKO GOROVJE NEKDANJI TURŠKI VELIKAŠ ITALIJANSKA IGRALKA (ALIDA) ZIMSKE NAKUPOVALEC ŠPELA PADAVINE ZA KOGA PRETNAR BALKANSKO DRUGEGA KOLO (IZ ČRK: KOŠEC) MUSLIMANSKO SVETO MESTO NEMŠKI REŽISER (GERHARD ODPOVED UŽITKOM PREJA IZ ČESANEGA PREDIVA SL.SLIKAR (ALADIN) KAREL FUNK OPERISTKA ONDINA KLASINC EUGENE DOBA, IONESCO RAZDOBJE POKRAJINA NA JUGU ŠVEDSKE, SKANIJA DEL ZOBA NAD DLESNIJO PREBIVALCI TAJSKE SIMFONIJA RIMSKEGA KORSAKOVA ALOJZ GRADNIK INSTRUMENTALNA SKLADBA ALEJA KARL ERJAVEC OČESNO POKRIVALO NIKOLAJ OMERSA TEHNOGLASBA, TEHNO DOMAČA NOČNI PORAŠČE- NARODNA PTICA METULJI, NOST, ANGLEŠKI ESTONEC VTEKANJE KI KOCINA- ODPADNICA LETAJO PISATELJ VOST PODNEVI (CHARLES) TIPALKA je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. OKROGEL, TRD IZTREBEK GR. OTOK (IZ:ISO) VARJENI ŠIV 1. Dragica Markič, Gorenje Polje 27, 5210 Deskle 2. Dr. Božena Trebše Krošnjarska pot 2, 1310 Ribnica na Dolenjskem 3. Slavica Soršak Cankarjeva 22, 4240 Radovljica Geslo: KULTURNI DOM SNOS ČRNOMELJ. RALKA, RATKA PUBLIKA Izžrebani reševalci križanke iz 101. številke časopisa Svobodna beseda Rešitve križanke: SKRČENOST, JUTRANJKA, LINK, ELI, ETNO, OZON, GUAM, LENE, OR, ETER, KINOLOGIJA, ŠKOT, MOZIRJE, TON, TOPLA GREDA, NIETO, ELEAT, A-MOL, IZVIN, VOL, OSK, MOPED, RA, ID, AMA, TS, ASANA, LVOV, DARNIK, TENS, KONTRARNOST, KOJA, ARIOSTO, ST, INES. PREBIVALEC VSEKANJE TIBETA OTON GLIHA MOGULSKI VLADAR INDIJE AFRIŠKA LJUDSTVA NEM.SKLA DATELJ (FRANZ) MOČNO STRELNO OROŽJE, KANON NIKOLAJ OMERSA ORGAN V PRAVOSL. CERKVI GRŠKI REČNI BOG NJORKA BARVILO ZA LASE, NIZOZEMSKA KANA, JADRNICA HENA NOVINARKA DOBERŠEK ZNAK ZA NATRIJ HRVAŠKI SKLADATELJ (KRSTO) SPOMINI Alojz Vidic –1 del Pregnani z domačije na Srednji Dobravi Najstarejši član krajevne organizacije ZB NOB Stane Žagar, 97-letni Alojz Vidic, rad pripoveduje, kako je bilo med vojno. Ganjen ob obujanju spominov težko razume, da svetovni voditelji spet rožljajo z orožjem. Njegova družina je bila 11. oktobra 1941 pregnana z domačije na Srednji Dobravi, ker je bil brat Tone v partizanih. Padel je v Rovtu nad Crngrobom 27. marca 1942 skupaj s 15 soborci, med katerimi je bil tudi narodni heroj Stane Žagar. Poleg Vidičeve družine so takrat odpeljali še pet družin: Hrvatove z Zgornje Dobrave (pisali so se Bertoncelj), Jurmanove z Mišač (s priimkom Mohorič), Dacarjeve s Črnivca, Dežmanove iz Lesc in Bizjakove iz Begunj. Prva postaja so bili begunjski zapori. Spanje na slami z eno samo odejo, povsod polno bolh, stenic in uši, od devetih zvečer do šestih zjutraj je bila zahtevana popolna tišina, v eni sobi se je drenjalo po 25 ljudi, moške in ženske so ločili. Ko je Alojz kot 15-letni fant po dveh mesecih na dvorišču zapora zagledal mamo Antonijo in sestro Mici, ju je pozdravil z dvigom čepice. Videl ga je nemški stražar in za kazen so ga za 48 ur zaprli v bunker. Zelo ga je bilo strah. Ni ne jedel ne spal. Sicer je bila hrana kar okusna, ampak jo je bilo premalo za odraščajočega fanta. Zaporniki so vedeli, da vodijo talce v Drago na streljanje, a nihče ni upal niti črhniti. Pozneje je Alojz izvedel, da so talcem pred eksekucijo zavezali oči in jim z injekcijo omrtvičili jezik, da niso mogli kričati. Tudi njegov brat Franc je že 4. decembra 1941 končal kot talec v Begunjah. Istega dne so usmrtili še sovaščana Jožefa Šlibarja in Antona Bertonclja z Zgornje Dobrave, skupaj 28 ljudi. V sobo so jim nastavili Ivana Benedičiča z Zgornje Dobrave, po domače Grilovega, ki jim je takoj povedal, da bi moral vohuniti za njimi, vendar tega ni počel. 3. januarja 1942 so ga prav tako ustrelili. Alojz in mama nista izdala ničesar o Tonetu, čeprav so ju zasliševali, mučili in poniževali. 24. januarja 1942 so jih premestili v Šentvid v Škofove zavode. Tam so se srečali z drugimi Dobravci, ki so jih 5. de- cembra 1941 izselili za kazen, ker so partizani obračunali s tremi vaškimi izdajalci. Tako je bilo s treh Dobrav in z Mišač skupno izseljenih 45 družin. Vidičeva mama je bila s hudo pljučnico premeščena v bolnišnico na Golniku. Počasi je ozdravela in se vrnila na Dobravo k sorodnikom, izseljene družine pa do konca vojne ni videla. V Šentvi- Vidičevi, po domače Čačkovi, v Dingolfingnu 4. oktobra 1942. Alojz je desno zadaj. du so se jim po bitki v Dražgošah 11. januarja 1942 pridružili še preživeli s tamkajšnjih domačij. Režim je bil manj strog kakor v Begunjah, toda razmere so bile obupne. Po 50 ljudi se je drenjalo v eni sicer veliki sobi, spalo se je prav tako na slami. Konec leta 1942 so eno skupino zapornikov prestavili v Brestanico, od tam pa v Straubing na Bavarskem, kjer so jih vključili v delovne akcije (gradnja cest, nasipov in kanalov). Deset fantov, med njimi tudi Alojza, so poslali v dvorec Goričane, kjer so morali pripraviti sobe in slamnata ležišča. Niso vedeli, da pripravljajo nastanitev zase in za svoje sozapornike. Do 14. aprila 1942 so bili zaprti v Goričanah, nato so jih vkrcali na vlak za potovanje v neznano proti severu. Na Jesenicah je med postankom vlaka znanec, slaščičar Jakob Pretnar, vsaki družini izročil vrečko pekovskih dobrot. V Celovcu so na begunski vlak strpali še 300 koroških družin, ki so potovale v druga taborišča. Mira Hladnik 16 april 2024 V METEŽU ZGODOVINE Operacija Unthinkable Churchill (in Zahod) proti komunizmu Za novejšo zgodovino ni značilna le pogostnost oboroženih spopadov, temveč tudi prepletanje, prehajanje in nadaljevanje začetnih spopadov s posamičnimi ali številnimi novimi spopadi že prvotno vključenih ali novih držav. Oglejmo si s tega vidika stanje ob robu druge svetovne vojne, ki je postalo jasneje razvidno šele ob koncu 20. stoletja (1998). Ko je po zavezniškem izkrcanju v Normandiji in poznejšem prodoru v okupirano Evropo postalo bolj očitno, da se približuje konec krvave morije, so posamezne udeleženke poskušale jasneje opredeliti in zavarovati svoje poglavitne interese. Velika Britanija je v strahu pred prehitrim sovjetskim prodorom v Zahodno Evropo pripravila skupaj z ZDA in Poljsko načrt za operacijo Unthinkable (»neverjetna«, »težko zamisljiva«) za napad na enote Rdeče armade, ki so prodirale v Evropo po ozemlju Nemčije in Poljske, ali vsaj za njihovo zaustavljanje. Projekt so v združenem štabu britanskih oboroženih sil za planiranje na ukaz predsednika britanske vlade Churchilla pripravljali aprila in maja 1945 (Operation Unthinkable, Wikipedija). Prvi cilj projekta je predvideval hiter vojaški uspeh, kar naj bi privedlo do pravega političnega cilja, Stalinovega konca in vsiljenja »volje« zahodnih držav Sovjetski zvezi, tako pa bi učinkovito zaustavili prodiranje enot Rdeče armade v zahodno Evropo. Predvideno je bilo, da bi v tej operaciji sodelovala polovica pripadnikov 47 divizij, ki so jih imeli na voljo britanski, ameriški in kanadski štabi v Evropi. Sodelovale naj bi tudi poljske enote in deset nemških divizij, sestavljenih iz remobiliziranih vojnih ujetnikov. Zaradi ocenjenega razmerja 2,5 : 1 v korist Rdeče armade v primerjavi z Zahodom na evropskem bojišču bi bilo mogoče uspeh te akcije doseči le s presenečenjem (Wikipedija; Ferguson: 591, 592.). Predstavniki ZDA sicer niso bili neposredno vključeni v te priprave, vendar so bili sproti obveščani o pomembnih elementih in fazah predvidene operacije, čeprav ne z vsemi podrobnostmi. Začetek uresničevanja na terenu je bil predviden za 1. julija 1945, vse druge načrtovane dejavnosti pa naj bi pripeljale do uresničitve vseh predvidenih ciljev projekta do začetka zime (Walker 2013: 43, 44). Osnutek operacije Pincher V zvezi z ZDA je bilo že omenjeno njihovo postopno seznanjanje in priključevanje operaciji Unthinkable, počasi pa so začeli tudi sami pripravljati prve načrte v okviru povojnega strateškega načrta obrambe. Pred koncem leta 1945 so bili taki načrti predani v oceno poveljnikom, drugega marca 1946 pa je pentagonski združeni odbor za vojaško planiranje pripravil osnutek operacije Pincher, ki je primerljiva z operacijo Unthinkable, zastavljena pa je bila precej širše. Razen na rusko se nanaša tudi na stanje na Srednjem vzhodu, vključuje pa tudi Turčijo in Iran, gre torej že za tlakovanje širše poti do tretje svetovne vojne. V igri so bila tudi razglabljanja o nevarnosti, da pride z bližnjimi volitvami v Franciji na oblast komunistična partija, pozneje pa se je nakazovala možnost, da do komunistično obarvane oblasti pride tudi v Belgiji in Španiji: vse naj bi se dogajalo pod močnim vplivom Sovjetske zveze. Za snovalce tega načrta v pohodu strahu pred Sovjetsko zvezo je bilo opozorilo tudi stanje v italijanski bil preostanek medsebojnega zavezništva, ki naj bi bilo cement za novo povojno ureditev demokratičnega sveta: brez prisile, groženj z vojno, izkoriščanja in pomanjkanja, kot beremo v dokumentih od Atlantske listine iz avgusta 1941 do Ustanovne listine Združenih narodov 26. junija 1945. združeni vojaški štab ZDA. Predvideval je bombardiranje dvajsetih največjih sovjetskih mest – od Moskve in Leningrada do Novosibirska. Zanimivo je, da med njimi ni bilo ukrajinskega Kijeva, ki da je bil uničen že s konvencionalnim bombardiranjem. Priprava takih načrtov sicer spada v redno delo vojaških poveljstev, v tem primeru pa je zanimivo, da so ameriški načrtovalci komaj deset tednov po koncu druge svetovne vojne skrb- no obdelali nekatere pomembne cilje skrb­no obdelali že za tretjo svetovno vojno (Walker, 1993, str. 26, 27; Walker, 2013, str. 136). Že zelo zgodaj, z razglasitvijo rezultatov na splošnih volitvah konec julija 1945, na katerih so bili konservativci premagani, so britanski laburisti odstopili od projekta Unthinkable. Z opustitvijo tega projekta pa se vendarle niso prenehale vse vojaške dejavnosti zoper dotedanje sovjetske zaveznike. In čeprav so se Američani sicer strinjali z odločnejšim odnosom do Sovjetske zveze v prvih omenjenih operacijah, je po Hirošimi in Nagasakiju Truman vendarle zavračal uporabo atomskega orožja in letalska bombardiranja s tisoči nedolžnih ljudi kot žrtvami (samo v korejski vojni je bilo npr. več kot tri milijone žrtev; Ferguson, 2006, str. 592–594). Glede načrtovanega (ameriškega) projekta bombardiranja dvajsetih velikih sovjetskih mest so se pokazale nekatere tehnične težave. Kljub splošnemu napredku npr. Američani vse do decembra 1947 niso imeli dovolj letal za prevoz svojih dvanajstih atomskih bomb ali vojske, ki bi jih bila sposobna sestaviti (Hobsbawm, str. 239). Nasploh pa so bile ZDA v povojnih letih mnogo večja nevarnost za Sovjetsko zvezo, kot je bila ta za Ameriko in druge zahodne države; in povsod so bile te v gospodarski in tehnološki prednosti, medtem ko si Sovjetska zveza niti približno še ni opomogla od vojnih gospodarskih in človeških izgub. Usode omenjenih protiruskih projektov – mimo opisov razmerij v moči posameznih vključenih držav, predstavitve njihovih ciljev in pričakovanj – vendarle prepričljivo kažejo, kako krhek je stalnih članic do veta, je prav Varnostni svet forum, ki obravnava svetovne krize in lahko posega vanje v skladu z ritmom diplomatskih mlinov, ki meljejo primerljivo hitro kakor sodni. V to središče sveta se je tretjič, odkar je samostojna, odločila vstopiti Slovenija, potem ko je kot prva od nekdanjih jugoslovanskih republik sedež nestalne članice Varnostnega sveta OZN zasedala v letih 1998-1999 in potem ko ji je leta 2011 spodletela kandidatura proti Azerbajdžanu. Usoda je pokazala veliko ironije, saj je Slovenija s kandidaturo morala premagovati najprej ovire lastne notranje polarizacije, nato pa še zunanje, svetovne, saj se je za vzhodnoevropski sedež potegovala skupaj z Belorusijo. Junija 2023 jo je premagala več kot prepričljivo, saj je našo državo podprlo kar 153 članic svetovne organizacije. Velika odgovornost. Toliko večja, ker je Slovenija vstopila v igro v času, ko ena največjih kriz – vojna v Ukrajini – poteka prav v domači, vzhodnoevropski regiji. Logična posledica tega je »odvetništvo« Slovenije za ukrajinsko krizo v Varnostnem svetu, kar je ogromen izziv za državo, ki velja za »most na Balkan«, ki spet postaja vse bolj aktualen. Slovenija kljub trimesečnemu statusu opazovalke od januarja naprej ni imela časa za uvajanje, ampak se je znašla in medias res. Ena vidnejših zaslug je bila obravnava razmer v Ukrajini v Varnostnem svetu ob deseti obletnici ruske aneksije Krima in drugi obletnici začetka vojne v Ukrajini konec letošnjega januarja. Ukrajina je za obravnavo zaprosila, a da je do nje prišlo, je Slovenija kot članica to prošnjo izrecno podprla. Največji uspeh začetnega obdobja slovenskega članstva v Varnostnem svetu pa je sprejetje resolucije št. 2728 o trajnem premirju v Gazi. Potem ko so številni predlogi padli v vodo, je glasovanje zdržal predlog desetih nestalnih članic, med njimi tudi Slovenije, ki so se uspele dogovoriti s stalnimi članicami. Med njimi so bile zaradi podpore Izraelu in zato zadržanosti do premirja ključne Združene države Amerike, ki na koncu le niso uveljavile svoje pravice do veta. Zaradi nestalnega članstva je zdaj slovenska javnost bolj pozorna na Svetovno organizacijo in zlasti na Varnostni svet. Tako je tudi veliko bolj jasno, kako zahtevno in večplastno je delo v palači na bregu Vzhodne reke v New Yorku. Da, pogosto nismo zadovoljni z učinkovitostjo dela OZN in hitrostjo odzivanja te organizacije, pri čemer pa pozabljamo, da je OZN odraz planeta samega in da je težko boljši od njega. Je le njegova zgoščena podoba s pomembno razliko. Medtem ko svet delijo razlike med interesi posameznih držav, so cilji OZN vendarle spoštovanje mednarodnega prava, človekove pravice, zaščita okolja in slišnost vsakega glasu. V sodobni nihilistični in cinični govorici te besede morda zvenijo naivno, ampak prav to omogoča, da je svetovna organizacija, kakršna koli že je, vsem pomanjkljivostim navkljub, vsaj za las boljša od sveta samega. In če lahko Slovenija kot članica najvplivnejšega telesa OZN pripomore k doseganju dobrega cilja, je kot del mednarodne skupnosti presegla zgolj dejstvo lastnega obstanka in je pripomogla k nečemu še večjemu. S tem pa je dosegla tudi namen sodelovanja v središču sveta. Julijski krajini. Na skupnem kosilu britanske in ameriške komisije načrtovalcev 30. avgusta 1946 je bilo opozorjeno, da gre za nevarnost spopada v omenjenih okvirih, ki bi se lahko razširil na spopad v Srednji Evropi. Skupaj so prišli so sklepa, da je za to zaostreno stanje edini izhod vojna, ki seveda še ni mogla biti časovno opredeljena (J. Walker, 2013, str. 134–143). Bombardiranje sovjetskih mest Povsem ameriška zamisel pa je bil projekt, ki se je izoblikoval na pod- Winston Churchill lagi analize Strateška ranljivost Ru- sije z vidika omejenega zračnega napada in jo je oktobra 1945 pripravil Pritegnitev divizij Wehrmachta Hkrati pa se odpira preprosto človeško in moralno vprašanje: kaj se je moglo (ali moralo) zgoditi, da so dotedanji zavezniki nenadoma postali sovražniki? V najtežjih trenutkih in ob največjih naporih druge svetovne vojne so namreč do takrat vsi zavezniki vztrajali ne glede na žrtve, ker so se zavedali, da je za zmago nad skupnim sovražnikom potrebna odločnost posameznih deležnikov v boju. Prevladovali sta tudi vera in pričakovanje, da se bodo tako obnašali in enotno ravnali tudi vsi drugi, povezani v skupnem boju. Pri tem pa so vsi vedeli, da so bili napori in žrtve nekaterih – na tem mestu je treba omeniti pripadnike ruskega in nekaterih drugih narodov v koaliciji proti fašizmu – posebej zaznani in spoštovani. Potem pa se naenkrat pojavi nova optika odnosov, v kateri ti prispevki in žrtve naenkrat postanejo odvečni, nepotrebni in celo moteči. Posebej preseneča in vznemirja napoved, da naj bi se novo ravnotežje v pravkar osvobojenem svetu zagotovilo npr. s pritegnitvijo desetih divizij Wehrmachta, ki naj bi v novi, »sodobni« demokratični koaliciji (prej bi te mobilizirance seveda preoblekli v bolj umirjene uniforme) zagotovili trajno zmago novih »demokratičnih« sil. Savin Jogan DRUGI POGLED Središče sveta Dr. Andrej Stopar RTV Slovenija, Washington, ZDA T ežko je opredeliti središče tako polariziranega sveta, kakršnega živimo danes. Pred slabima dvema desetletjema, ko sem začenjal svojo dopisniško kariero v Moskvi, je zamisel predsednika Vladimirja Putina o večpolarni ureditvi planeta šele dobivala konkretne obrise. Takrat prevladujočega Zahoda ta vizija sveta ni zanimala, zato pa je toliko več pozornosti požela na Vzhodu in Jugu. Nekaj kandidatk je začelo vse glasneje izražati zanimanje za oblikovanje svojega pola: Kitajska, Indija, Južnoafriška republika, Brazilija. Danes, dve desetletji pozneje, pa nastaja polariziran svet, kakršnega si verjetno niti njegovi ustvarjalci niso zamišljali ali pa nam svojega dejanskega namena niso povedali. Govor je bil namreč o središčih moči, ki bodo zaradi svoje raznovrstnosti ustrezneje predstavljala interese različnih delov sveta, ker enemu hegemonu to pač ne more uspevati, niti ga to ne zanima, obenem pa naj bi enakovredna porazdelitev moči teh središč preprečevala konflikte. A stvarnost kaže precej drugačno podobo. Med Rusijo in zahodnimi državami so zazijali prepadi, podobni tistim iz hladne vojne. Težavam črne celine sta se pridružili vojni v Ukrajini in Gazi. Oči analitikov pa se znova z zaskrbljenostjo ozirajo na Balkan. A ves čas od leta 1949 naprej obstaja središče sveta, ki mu številni odrekajo ta pomen, predvsem pa dejanski vpliv. Svetovna organizacija je doživela svoje vzpone in padce ter zlasti v zadnjem obdobju kazala erozijo svojega vpliva. Na njen račun redno dežujejo kritike. Vpije po reformi, zlasti Varnostnega sveta, ki da ne odraža več dejanskih razmerij moči v sodobnem svetu. A obenem, pa čeprav pogosto paraliziran zaradi pravice