Izhaja vsakega 5., 15. in 25. dne v mesecu; če je na tak dan praznik, dan prej. — Pes. štev. V50 din.; letna naročnina 30 din., v zamejstvu 60 din. — Poštno-čes. rac. št. 17.785. Oglasi po ceniku. — Izdaja konz. lista, čigar predst je Karel Škulj, župnik v Dol. vasi pri Ribnici. — Urednik Andrej Struna, Kočevje. — Tiska tiskarna J. Pavlič ek, Kočevje. Enaindvajseto leto prinaša 1. december praznik zedinjenja Slovencev, Hrvatov in Srbov v eno skupno slovansko državo. Za življenje države to ni dolga doba, a v takih časih kot je teh 21 let je le pomembno razdobje. Mi kočevski Slovenci, ki živimo tu med drugorodci. četudi v območju naše države in oni naši bratje, ki so po raznih državah Evrope, Amerike raztreseni, skoro gotovo malo drugače čutimo ob teh prilikah kot bratje ih sestre na čisto slovenski domači zemlji. Materin rojstni dan ali materino smrt docela drugače občuti sin v tujini kot otrok v domači materini hiši. Je pač človeško srce tako, da v daljavi mu ljubezen še lepšo naslika kot pa, če gleda od blizu drago mu bitje. Če pa premislimo mi kočevski Slovenci to časovno pot 21 let, moramo priznati, da je v nas se izklesala prej neslutena močna zavest, da smo pri materi — na njenih tleh. Kar odkrito priznamo, da v gospodarskih ozirih ta ali oni izmed nas ni svojega stanja veliko spremenil, morda še vedno mora služiti drugorodcu, da izbije kos kruha sebi in družini, pa vendar si služi svoj kos kruha iz zemlje, ki je naša, in iz industrije, ki jo je omogočila naša država. V prejšnji državi smo dan za dnem slišali, da smo privandrali semkaj kot brezdomci, ki niso mogli drugje si ustvariti obstoja, danes je pa ravno obratno in osobito letošnja zbeganost tukajšnjih Nemcev, ki ne vedo, če bodo ostali še na tej zemlji, kamor so iz Nemčije prišli pred 600 leti in tudi ne vedo kam bodo šli, vse to nam kaže, kako jim je ta zemlja prirastla na srce, da se od nje ne morejo odtrgati. Če bi se bil razvoj evropske politike drugače obrnil in bi se nam od koderkoli reklo, pojdite odtod, izselite se za vedno, kaka bolest bi padla v našo dušo! Saj drugorodci, ki posedajo to zemljo 600 let, skoro vsi izjavljajo, da ne gredo nikamor, da ne zapuste te zemlje pod nobenim pogojem. Vse to nas še bolj utrjuje v ljubezni do naše mlade, a že močne Jugoslavije! Da, mi smo zrastii s to zemljo in z Jugoslavijo, povezani smo z njo kot ljubeči otrok z materjo. V tej ljubezni je zasidrana naša narodna^ zavest, ki nas dviga v težkih časih in krepi v narodnem in gospodarskem boju! Živimo v trdnem prepričanju, da bo tudi za nas prišel lepši čas, mirnejše življenje in lažji obstoj v tej državi! S to krepko zavestjo pa se v nas dviga vedno večji pogum! Zakaj je naših bratov toliko utonilo, četudi v domači slovanski državi v nemško morje! Kdo bi jih preštel in četudi bi jih mogli prešteti, ne bi jih hoteli navesti po številu, ker mora biti nas Slovencev sram, da na lastni zemlji v lastni državi klonemo ustrahovanju, vplivu, pritisku tujerodcev, ki žive v naši državi! Če še tako razmišljamo, moremo težko razumeti odkod ti žalostni pojavi, ki se nadaljujejo iz prejšnje države kot da ni bilo vmes velikega 1. decembra 1918, ki je z ostrino meča svetovne vojne presekal 600 letno naše življenje pod nadmočjo Nemcev v Avstriji, in baš prvi december je zamenjal v naših vaseh kočevskega ozemlja vlogi, po kateri smo mi doma in ne več v tuji državi. Če beremo poročila Nemcev iz Banata, ki so na istem ozemlju ostali kot