Zakaj otroci tako radi lažejo? Otročja leta, srečna leta, leta nedolžnosti, pa tudi leta otročje bolezni — laži. Kdor se je pečal več ali manj z vzgojo šolske dece, izkušal je uže, da se ta bolezen razširja mej otroci enako najbolj nalezljiviin boleznim. Odkod, da lažejo najraje in, recimo najdebeleje, ravno otroci? Uže nekaj let peča se olikani svet s tem vprašanjem; v najnovejšem času prišlo pa je delo francoskega zdravnika doktorja Bourdina na svetlo, delo kojemu je po vsej pravici vsak vzgojitelj največji pozornosti dolžan. Dovoljeno naj mi bode, da misli in opazovanja omenjenega zdravnika, opiraje se na lastne izkušnje in opazovanje svojim dragim tovarišem tukaj navedem. Pogledimo najprvo nekoliko razvoj te otročje bolezni! Izkušnja nas uči, da dete laže, kakor hitro je njegov um toliko razvit, da zna misliti in svoje misli razodevati, to je govoriti. Bolj pa, ko je razvit njegov um, bolj pogoste in različneje pa so tudi lažf. Vsi otroci ne lažejo enako radi in pa še lažnjivci so v nekaterih rečeh zelo odkritosrčni, pri druzih zopet nikdar resnice zvedeti ni moč. Kake pa so otročje laži? Ta laže, da kazljiva dejanja prikrije; oni, da zaželjeno dobi; eni, da se zagovarjajo ali da tožijo; da, so celo taki, ki lažejo, da opozore okolico na svojo malenkost. Ravno tako, kakor so različne otročje laži, ravno tako različen je vir njihov. Največkrat Iažejo otroci pač zato, da svoja kazljiva dejanja prikrijejo in kazni uidejo. Tej vrsti laži so stariši in vzgojitelji gotovo in brezpogojno sami krivi. Za male in nič vredne rečf se Iahkomiselno dete najostreje kaznjuje. Jeza starišev ohlaja se na nedolžnih otrocih. — Po nerodnosti ali nepazljiyosti ubilo je dete skledico. 0! kako poje brezovka po plečih nedolžnega deteta! Ostra je bila kazen, preostra, a nje nasledek še huji. Strah pred ostro kaznijo, to je dete že okusilo, brani mu govoriti resnico. Gotovo bi otroci o tacih stvareh govorili resnico, da bi se jim mesto palice dali prijazni opomini in lepa navodila, sploh, da bi se ž njimi ravnalo oziraje se na njihovo starost. Prav radi tudi otroci lažejo, kadar dobiti žel. kako reč, katere bi sicer ne dobili. Tej vrsti lažera podvrženi so otroci v najnežnejši dobi. čuditl se je večkrat, kako raznovrstoa sredstva uže dete uporablja, da doseže zaželjeno. Kevež je naenkrat bolan, ne more jesti, boli ga glava i. t. d. Mati boječa se za svojega ljubčeka, neguje ga, izprašuje ga, bi li rad to ali uno; in dete je doseglo, česar je želelo. Večkrat sicer zdrava pamet materi pravi, da otrok laže; toda ljubezen pravilno vedno zmaga. Koliko nesreč zakriv. matere se svojo slepo ljubeznijo! Napačna je misel onih mater, ki svoja deteta izgovarjajo: -Je še paniglavček, še ne ve, kaj je prav, kaj ne. Ko pride v leta bode uže drugačen". Toda iz otroka postal je malopridnež, mladenič, ali kak? Strah in sramota svojim starišem. Veliko bi se dalo še o tem govoriti, toda dovolj. Vsaj nam vsakdanja izkušnja kaže vzgledov v obilici. Vsem takim lažem dajejo matere ali očetje se svojo slepo ljubeznijo dovolj podstave. Zelo razširjena je nadalje mej otroci grda navada, da drug drugega tožijo, drug o drugem lažejo. To navado prinesejo otroci od doma v šolo in jo tu še v večji meri nadaljujejo. Napačna vzgoja doma, različna ljubezen starišev do posameznih svojih otrok, sovraštvo in zavist teh mej saboj, daje netilo takim lažem. So pa tudi otroci, ki lažejo tako rekoč iz navade. Otroci te vrste pač nimajo najbolje domače vzgoje. Pri raznih napakah svojib starišev otrok zapazi tudi to, da se mu stariši večkrat zlažejo. Otrok jih posnema, in navada postane železna srajca. Kar pa učeni gospod doktor pripoveduje o vplivu pravljic na duševni razvoj otrok, temu jaz pritrditi ne raorem. Ta gospod namreč trdi, da otrok kmalu spoznii, da je vse izmišljeno, da je laž, laž, ki ima namen druge zabavati in da se človek na ta način zlagati sme. Torej bi bile pravljice podstava in vir tako zvanemu -nabasanju" (Fopperei). Pedagogi pa priporočajo pravljice in pripovedke kot važen učni in vzgojevalni pripomoček in to tudi po mojem mnenji ne zastonj. Kako hitro si pridobimo srca, ljubezen in zaupanje malih, ako jiin pravočasno povemo kako primerno pravljico! Slednjič navaja doktor Bourdin tudi laži onih otrok, ki lažejo zato, da bi znance in bližnje na svojo malenkost opozarjali. Po mojih mislih bi bile te vrste laži navadne le pri otrocih premožnih in imenitnih starišev. Jaz vsaj do sedaj kaj tacega na deželi še nisem zapazil. Doktor Bourdin pa pripoveduje o deklici, ki se je delala jako hudo bolno. Stariši vodili so jo od zdravnika do zdravnika, od bolnišnice do bolnišnice, dokler slednjič sama ne obstane, da je zdrava ko riba, da pa se je delala bolna zato, da bi se znanci za njo zanimali in se o njej pogovarjali. Kako pa naj se učitelj obnaša nasproti raznovrstnim tem lažem? Učitelj je tukaj zdravnik; razne bolezni pa potrebujejo različnih zdravil. Zdravnik mora poznati organe 22* telesa, njihovo sestavo in delovanje, znati mora zdravila in njihov vpliv na bolnega človeka, učitelj vzgojitelj pa otroka in njegovo dušo in zdravila za njo, to je prii)(>uioč'_e pouka in vzgoje. Ko se zasledi vir kake lažf, dobilo se bode poteni tudi pripravno _ilravilo. Večkrat ptijazni opomini, pravočasna hvala in graja pri otrocih več opravijo, kakor I»a surove besede ali celo šiba. Tnnoglavosti in izmišljeuostim nasptoti sku^a naj učitelj Ijubeznivo a vstrajno učenca privesti do resnice in ubogljivosti. Nikdar naj pa učitelj učenceui ne pripustf, da bi drug druzega tožili, ker s tem bi netil sovraštvo rnej učenci, netil bi laži. Gotovo pa bi bilo izgubljeno mnogo dragega časa z nepotrebnini izpraševanjem in svarjenjem. Učitelj pa naj bode pred vsern sani lep vzgled mladiui. Najmanjše, tudi tako zvane lažf v sili otroci pri njem zapaziti ne smejo. Ako mali vprašajo neprilične reči, naj jih presliši in pouk nadaljuje. Tu in tam priporočati je kaka prilična povest, kajti -beseda gine, vzgled rine". Po tej poti si bodemo pridobili ljubezen pri otrocih. Ako smo si pa pri njih pridobili Ijubezen, bodenio tudi ložeje pri mladini odpravljali in odpravili naj črneji madež — grdo laž. —C—.