139
Vinko Cuderman ZAPISKI
Zakonitost, morala in pojmovanje socializma
Pod tem naslovom je bil objavljen 18. julija v Komunistu članek avtorja M.M. , polemika s piscem M. J., ki je štirinajst dni pred tem v istem lisfu objavil sestavek "Na rob morale in etike" in se v njem (v zvezi z afero ob prodaji družbenih zem   -Ijišč za gradnjo vikendov)  spotaknil   ob naraščajočo neenakost v naši družbi.     Pri tem po je (kot mu očita M.M.) "zmetal v isti koš vse - ne glede no to, kako so prišli do denarja, z lastnim delom ali s prisvajanjem tujega delo - ki so vložili to de -nor v gradnjo vikendov". M. J. je zapisal, kako "ljudje podzavestno čutijo, da   si ti sloji svojega bogastva niso ustvarili sami s svojim delom", M.M. pa mu odgovarja, do so toki zaključki "pavšalni" in, ker ne veljajo za vse, 'so lohko za morsi -koga tudi žaljivi." (Podčrtal V.C).
Kdor kaj pozna našo jadransko obalo, ve, koliko in kako razkošnih vikendov je zrastlo ob njej. Brali smo tudi, kolikšne dohodke imajo njihovi lastniki, ki jih dajejo v najem. Če bi bili ti vikendi (bolje: vile) osomljeni primeri, bi to še lahko nekako razložili. Rekli bi: Njihovi lastniki so ljudje, ki so najbolj zaslužni za naš družbeni napredek, za hiter razvoj našega gospodarstva itd. Ker delajo na odgovornih mestih - in to uspešno! - so denar, ki so go vložili v vikend, pošteno prislužili. Ker po je vikendov toliko, taka razloga seveda ne pride v poštev: če bi namreč   vsi njihovi lastniki bili noši družbi tako koristni, da bi denar zanje pošteno zaslužili, potem bi bilo SFRJ nedvomno eno od gospodarsko najbolj roz/itin držav na svetu ,ne pa državo z zanemarjenim zdravstvom, šolstvom in socialnim skrbstvom, država,   v kateri eni razmetavajo (pošteno zasluženi! ?) denor, drugi po (nekateri upokojenci, ljudje, odvisni od socialne podpore) dobesedno stradajo.
P.S.: Lastnikom vikendov, ki jih bo to moj zapis morda užalil, svetujem, noj berejo - Komunista! V njem bodo našli še marsikateri članek, ki jim bo všeč (izčrpni komentarji o škodljivosti urovnilovke ipd.).
140
Šund literatura in gospodarska reforma
Na vprašanje, kaj misli o možnostih učinkovitega boja s šund literaturo (Komunist, 18. aprila 1969), je Dimitrij Rupel odgovoril: "Ko smo se odločili za gospodarsko reformo, smo se odločili, da bomo brez sramežljivosti pogledali v obraz sodobnemu svetu trošenja. Sodobni svet trošenja, ki se mu zakoni ustvarjajo na svobodnem trgu - predpostavlja tudi nemoralo in brutalnost. Ce smo se odločili, da pogledamo v obraz vsem tem dejstvom, tedaj nimamo pravice, da napovedujemo vojno nekim pojavom kar   en bloc ..." Svoj odgovor zaključuje Rupel takole: "Preden se lotimo urejanja sveta, nam mora biti najprej jasno, kakšen je ta svet. Ta svet je tak, kakor nam ga kažejo tudi negativni pojavi v literaturi. Zato negativnih pojavov ne kaže slepo preganjati, temveč jih moramo predvsem razumeti ... Negativni pojavi nam pravzaprav pomagajo pregledati, v kakšnem stanju je naša kultura. Ali hočemo ponavljati store grehe in vihteti bič nad raznimi pojavi    , obenem pa spričo avtomatizma, ki obvladuje moderno družbo, dopuščati te pojave, do vkorakajo pri stranskih vratih? Zavzemam se, do rajši ustvorjajmo drugačen svet, da počasi in s premislekom gradimo svet, ki ne bo potreboval šund literature. Literatura - takšna ali drugačno, je vedno zavest nekega stanja stvari."
Sund literatura je cvetela pri nas že davno pred gospodarsko reformo (to ve najbrž tudi Rupel, čeprav je še mlad), vendar bi bilo čudno, če Rupel - "politik" ne bi utemeljil njenega obstoja (kot nujnega) z gospodarsko reformo (ali s kakim drugim aktualnim političnim geslom). Prvič pa sem - po zaslugi Ruplovega peresa -zvedel, da smo se z reformo odločili "brez sramežljivosti pogledati v obraz sodobnemu svetu trošenja, ki predpostavlja tudi nemoralo in brutalnost"! O tem naši časopisi niso nikoli pisali, čeprav bi bilo njihova dolžnost, do s takimi pomembnimi odločitvami seznanijo javnost.
Rupel je proti temu, da bi negativne pojave slepo preganjali, soj nam bodo sicer vkorakali pri stranskih vratih. Po njegovem je pametneje, da vkorakajo skozi glavna vrata. Ne vem le, zakaj potem ne bi legalizirali tudi prostitucije, zakaj je npr. ta prisiljena vstopati skozi stranska vrata, saj bi bil tok ukrep nedvomno v skladu 2 gospodarsko reformo. Naše javne hiše bi - glede na sloves, ki ga uživajo slovenska dekleta po uspešnih nastopih na lepotnih tekmovanjih - bile gotovo ekonomsko zelo uspešne, razen tega po bi prispevale k še hitrejšemu razvoju tu -rizma pri nos.
Ko bi tako ne le literaturi, ampak vsem negativnim pojavom dali možnost, da se do kroja razvijejo, bi nam postalo v resnici "jasno, kakšen je ta svet",   nakar bi lahko počasi in s  premislekom" pričeli ustvarjati "drugačen svet". Pri tem u-stvarjanju bi nam bila šund literatura (kakor seveda tudi vsi ostali razviti negativni pojavi) v izdatno pomoči
141
O slovenskem poslanstvu
Ob novi Javorškovi knjigi "Kako je mogoče" je Taras Kermouner v Naših razgledih z vso zavzetostjo polemiziral z Javorškovimi (Vidmarjevimi) pogledi na poslanstvo malih narodov (in s tem tudi Slovencev), ki naj bi se - ker jim je pot zaradi maloštevilnosti zaprta na drugih področjih - uveljavili na duhovnem. Kermouner tako gledanje odločno zavrača: prepričan je, da "MOČ (da bi odkrili svetu kaj novega, izvirnega, še nevidenega) Slovencem ni dana." "To je moja ideologija" , pravi Kermouner, "temelječa seveda na analizah, ki se jih da prav dobro zagovarjati. Slovenci smo majhen, relativno zaostal narod - kot še veliko drugih narodov, precej večjih od nas - ki do zdaj nismo dali svetu najbrž niti enega izuma, niti ene velike ideje, niti ene nove   literarne zvrsti, niti ene nove umetnostne smeri, prav ničesar, kar bi sodilo v zgodovino velikega sveta. (Nekateri skušajo dokazati, do je to naš - sicer edini - veliki prispevek: slovenski kozolec.Naj jim bo.) Vse, kar imamo, smo prejeli od drugih. Nesrečni smo in nezadovoljni,ker velike svetovne enciklopedije * ne upoštevajo Prešerna in Levstika in Cankarja in Jurčiča, vendar te enciklopedije že vedo, kaj delajo. V svetovnozgodovinskem toku idej ter njihovih realizacij ti ustvorjovci ne štejejo. Takšnih je še precej.Ni krivda torej v tem, da Angleži ne poznajo našega jezika, temveč v tem, do so Ib-sen, Mceterlinck, Peter Altenberg in drugi pisali že pred Cankarjem, Petrarko in nemški romantiki pred Prešernom... Ker smo majhni, zaostali itn. , nam jo pač u-sojeno, do ostajamo svetovna provinca."
Čeprav se mi Javorškovo (Vidmorjevo) gledanje no slovensko p_oslanstvo zdi ro-montično-naivno, mislim, da je vendar bliže resnici, ko Kermounerjeva "no analizah (seveda!) temelječo ideologija"! Če smo majhni, zaostali narodi že a priori obsojeni, do svetu ne moremo dati nič novega, pomembnega, kako je potem mogoče, da je npr.  Bosno dalo Iva Andričo, ki ga bodo svetovne enciklopedije prav gotovo morale upoštevati?! Pa tudi slovenska literatura ni tako revna in nebogljena, kot bi to hotel prikazati Kermouner. Se celo v dramatiki, za katero smo vedno trdili, da je najbolj revna, lahko naštejemo nekaj del, ki presegajo poprečje tistega, kar "uvažamo" od drugod: Cankarjevo Pohujšanje, Grumova Gogo, Smoletova Antigona, Strnišev Samorog.
Javorškovo in Kermounerjeva ideologija sto si popolnoma nasprotni, pognali po sta obe iz iste koli: iz zavesti o slovenski majhnosti in iz nesposobnosti spri -jazniti se z njo. Kermouner se je sicer sprijaznil z njo, vendar le navidezno:maj-hno skuša namreč s pravo zonikovovsko slastjo in cinizmom (kozolec!) narediti manjše, kot je v resnici. Le v tako pomanjšani majhnosti lahko najde prostor tudi zase.
*Katere so te "velike" svetovne enciklopedije, ki ne upoštevajo Prešerna in Cankarja?!
142
O eni od neljubih posledic "slovenske ideologije"
V Problemih (št. 81-82) je Taras Kermauner objavil "Prodržavni in antisloven-ski feljton", zapis, ki je že v svojem naslovu izzivalen. Izhodišče feljtona je to-kole: Kdor je potoval po skandinavskih deželah ve, da je odnos med javnimi uslužbenci in koristniki javnih uslug tam bistveno drugačen, kot pri nas doma, kjer je hladen, če ne že kar prikrito sovražen. "Kje so vzroki za to?" se vprašuje Kermauner ter odgovarja: "Brez dvoma je vzrokov precej. Osamimo med številnimi enega samega in ga posebej podčrtajmo. Sprejmimo hipotezo, da gre za eno od neljubih in nepredvidenih posledic tistega, čemur bi lahko rekli   slovenska ideologija ". Potem nam Kermauner to svojo hipotezo pojasnjuje in utemeljuje (povzemam) takole: Slovenci smo v državi vedno videli nekaj sovražnega, razčlovečujočega.    Ker nam tudi revolucija ni prinesla države, v kateri bi vladala enakost, svoboda, bratstvo itd. , so uradni ideologi skušali prepričati državljane, da smo tako državo po osvoboditvi pravzaprav dosegli, tisti, ki so na svoji koži občutili, da je to laž,pa so menili, da gre za ponovitev starih oblik države, ki ie nad ljudstvom. Slovenci (tako uradni ideologi kot tisti spodaj) državo sakraliziramo: od nje hočemo, naj bi odpravila vse zlo, vse olienocijske konflikte itd. , kar je seveda nemogoče, namesto do bi se sprijaznili s stvarno državo   in se v njenih okvirih zavzemali za "realno predvidljivo stvarnost, ki bo dala več svobode, več varnosti, več kruha, več demokracije, ffznotraj sveto, kakršen je." Naš (slovenski) odnos do države je torej kriv, če je pri nas npr. železniški sprevodnik znevrotiziran, soj čuti, do je "med dvema izključujočima se poloma: med državo, katere uslužbenec je, ki jo zastopa, ki jo - v očeh vseh potnikov - tudi predstavlja, osovraženo ali vsaj zoprno, in seboj kot avtentično osebo, ljudskim   človekom, delovno silo, ki jo je državo najela". "Uslužbenci države" so pri nas seveda ne le železničarji, ampak tudi trgovci, uradniki itd. Vsi ti so po Kermounerjevi hipotezi neprijazni do strank zato, ker mislijo po "slovensko", ker je zanje "realiteta pojem brez vrednosti, simbol negativnosti" , ker ne pristajajo na uresničljivo sedanjost, temveč ljubijo le"svojo negacijo:. Absolutno prihodnost. Človeka, ki ga ni. Svet, ki ga ni. Idejo. Abstrakcijo. Fikcijo, Prazen prostor, ki se nam predstavlja kot obljubljeno absolutno Polnost. Sveti - nenovzoči čas." Zato se vlaki, trolejbusi, trgovine, uradi in celo lastni domovi spreminjajo v bojno področje, no katerem se bijeta "Dobro in zlo. Prihodnost in zdajšnjost. Idejo in danost".
Mislim, do je s tem feljtonom Kermauner zadal zagovornikom slovenstva in humanizma udarec, ki se od njega zlepa ne bodo opomogli. Komu, ki ni potoval le po Skandinaviji, ampak morda tudi kje po Srbiji in je doživel, da so ga poslali tja, od koder je prišel ob rojstvu, pa se utegne le utrniti vprašanje: "Mar smo Slovenci $■ svojo miselnostjo okužili celo noše bratske narode?"
Kak hudobnež pa bi Kermounerjevo hipotezo lahko celo obrnil no glavo: ker mu najbrž ne bi bilo težko dokazati, da slovenski železničarji, uradniki, trgovci
143
itd. ne živijo za "Absolutno prihodnost" , ampak kar preveč pristajajo na "uresničljivo sedanjost", bi to, do se "vlaki, trolejbusi, trgovine in celo lastni domovi spreminjajo v bojno področje", lahko proglasil za posledico prav tistega načina življenja, ki ga propagira Kermouner, se pravi - za posledico že realizirane Kermaunerjeve ideologije!