XIV. letnik.	Snopič 1-
Časopis
za
zgodovino in narodopisje
--—-------
Izdaje
Zgodovinsko društvo v Mariboru.
--------O-X-o------ ;
Urejuje
Prof. F r. K o v a č i č.
Maribor, 1918.
Tiskala tiskarna sv. Cirila.
■
Velecenjenim udom!
Z veliko težavo smo spravili v svet letnik XIV. „Časopisa" radi vsakovrstnih, po vojni povzročenih ovir v tiskarni. Če pomislimo, da so se nekatere vrste tiskarskega materiala podražile že nad 600%, bo pač vsakomur razumljivo, da za udnino 5 K ne moremo dati ^Časopisu" večjega obsega. Sploh bi moralo „Zg. dr." s temi pičlimi prispevki delati prave čudeže: izdajati „ Časopis", množiti in vzdrževati muzej, knjižnico in arhiv, dajati pisateljske nagrade !
Da se društvu po vojni omogoči uspešno in obsežnejše delovanje, bo moral prihodnji občni zbor resno vzeti v pretres spremembo pravil, ki z nizko udnino že naprej zavirajo prosto pot delovanju v večjem obsegu. Svojo nezlomljivo voljo do obstanka, življenja in napredka moramo pokazati zlasti na kulturnem, znanstvenem polju. V tem zmislu prosimo in vabimo vse zavedne rojake, da pristopijo k društvu kot udje. Nadalje je pa potrebna tudi koncentracija duševnih sil, zato vabi „Zg. dr." slovenske učenjake in pisatelje, ki delujejo na zgodovinskem ali narodopisnem polju, da se zbirajo pod zastavo „Zg. dr.", kolikor se njih delovanje nanaša na štajerske, koroške ali prekmurske Slovence. Zlasti si pa še naše društvo želi novih, mladih, čilih moči na znanstvenem polju. Žetev je velika, delavcev pa malo. Veliki in resnobni čas nam glasno kliče: Vsi na delo !
Uredništvo »Časopisa.«
v	£w
Časopis z
za
zgodovino in narodopisje

XIV. letnik.

Izdalo
Zgodovinsko društvo v Mariboru.

Uredil
Prof. Fr. Kovači Č.
Maribor, 1918.
Tiskala tiskarna sv. Cirila.
Vsebina XIV. letnika (1918).
I.	Razprave.	St-an
Mohorič dr. Fran, Dr. J. Radoslav Razlag..............1
Kos dr. Fran, K zgodovini trga Žalca.........57
Ilešič dr. Fran, Areh in druga svetniška lastna imena v mari-
borskom okraju". . ............71
Štrekelj Milica, Grad Ojstrica v Savinjski dolini.....7 (i
II.	Izvestja.
Ilešič dr. Fran, Poročilo o slovenskih deželah iz 1. 1818 ...	90 Ilešič dr. Fran, Iz kroga Slomškovega prijatelja Marka Glaserja .	98 Ilešič dr. Fran, Na trgatvi pri Marku Glaserju pri Sv. Petru poleg Maribora ... ............99
S trni šok dr. P., O kmetskih vstajah v Studenicah......100
11 c š i ft dr. Fran, Verski motiv v pripovedki o kralju Matjažu . .	102
Ilešič dr. Fran, Marko Grošt...........103
III. Slovstvo.
A.
Tome k Dr. Krast, Geschichte dor Diozese Scckau. Fr. Kovačič . 104 Kadlec Dr. Karel, Valaši a valašske pravo v zemlch slovanskych
a uherskych. Dr. Fran Ilešič...........113
Dr. Walter Schmid, Flavia Solva. F. K.........114
Dr. A rt ur Rosenberg, Beitrage zur Geschichte der Juden in
Steiermark. Fr. Kovačič............115
B.
Carintliia...................119
Carniola...................121
Zeitschrift des Historischen Veroines..........121
Nclrodopisny Všstulk českoslovausky..........122
„Sirota Jerica".................123
Izdanja Jugoslavenske akademije v Zagrebu........124
IV. Črtice.
t Jireček dr. Jos. Konstantin. F. K...........126
Praznoverne navado ob suši. F. K............127
Narodopisna izložba in narodopisni muzej v Zagrebu. Dr. Fr. Ilešič . 128
1. Odborove seje in občni zbor ....
'2. Novi udje........
3. Umrli udje......*
128
133
134
VI. Poziv za Davorin Trstenjakov sklad.
134
Dr. J. Radoslav Razlag.
Njegovo delovanje na polju slovenske književnosti in prosvete1. Spisal Dr. Fran Mohorič, Ljubljana.
I. Doma; v šolah; v poklicu; pogreb. Dr. Jakob Radoslav Razlag slovi med prvimi buditelji, boritelji in veljaki iz dobe našega narodnega probujenja. Rojen je bil 12. julija 1826 v Radoslavcih v kmetski hiši, ubožni bolj kot bogati, o kateri tako lepo pevajoč nadaljuje dični naš pesnik Simon Gregorčič:
Kar mož nebesa so poslala, Da večnih nas otmo grobov, Vse mati kmetska je zibala. Iz kmetslcih so izšli domov. (Poezije II.) Dr. Razlag je bil izmed šestero otrok najmlajši. Med njimi je bil najstarši Jožef, ki je prevzel po očetu domačijo. Za
1 Viri: 1. Slovenska Bčela: a) 1850/125. Jugoslovansko vseučilišče,
b)	1851/129. (Pesmarica).
c)	1852/142. (Zvezdico) ;
2.	Ljubljanski časnik, 104, 105 (Ljubav, pesem.)
3.	Slovenski Prijatelj 1857. (Slovenski Pravnik.)
4.	Novice: J. V. — Razlaga (1865/47).
5.	Slovenski Narod: a) 1872/108—111 (zadeva Narodne tiskarno).
b)	1872/109: Govor o Prešernovem slavju na Vrbi.
c)	1880/129: J. (Jurčič) Posmrtnica.
d)	1880/131 (Razlagov pogreb.)
o) 1880/132—134: J o s i p C i m p e r m a n: Dr. Razlag — človekoljub.
6.	Jezičnik (J. Mam) 1887/69: Dr. J. Radoslav Razlag.
7.	Pravnik Slovenski, I—III 1870—1872.
8.	Spomini, Dr. Josip Vošnjak II 8; 30, 37, 44, 53, 79, 81, 107, 135, 164, 174, 186, 190, 206, 214, 254, 262, I. 117, 130, 153, 155, 179, 229, 243.
9.	Bleiweisov zbornik Matice Slovenske, 25, 224, £33, 239.
njim pa so še bili sinovi: Tomaž, Jurij — in Jakob — Radoslav. Tudi sestro so imeli, ki je pa umrla v nežni mladosti. Njegov ded1 je na Ogrskem zapustil okoli več tisoč goldinarjev premoženja, za katero pa se Razlagova domačija ni vedela ali mogla uspešno pobrigati. Tudi poznejši odvetnik dr. Razlag se ni več pobrinil za stvar, ker se mu je zdela zastarana. O Raz-lagovih sorodnikih (dedu) na Ogrskem se je dalo le malo po-izvedeti.
Razlagov rojstni kraj Radoslavci leži takorekoč v sredini Slovenskih goric, blizu Ljutomera v župniji Malonedeljski, v pokrajini krasnih slovenskih selskih imen, očitnih nositeljev in pomnikov starih slovenskih zadrug, o katerih selih tako navdušeno in zanosno peva Stanko Vraz (Djulabije II. 66):
O vi Godomerci, Radoslavci slavni! Vi ste glasno groblje Od vjekova davni . . .
10.	V a t r o s 1 a v H o 1 z : Spomini na znamenite može slovenske, 1892 (Trst.)
11.	Dom in Svet 1899/321—324,
12.	Ustna i z v e s tj a: f D r j a Frana Minule,
13.	Petra viteza Grasellija,
14.	Poizvedbe nadučitelja Simona C vab tet a pri Mali Nedelji.
15.	Slovenski Pravnik: Al. Hudovernik: Dr. Jakob Radoslav Razlag 1883/12,
16.	P r o s t o s 1 a v K r e t a n o v : Spomini na Josipa Cimpermana. Slovan 1913, 9, 11, 12.
17.	D r j a P a v 1 a Tumorja (naknadna p r o i z v e d b a tekom korekture).
1«. Pisma Ernes ti ni Jelovšokovi (naknadno): 23 svojcročuih pisem drja J. R. Razlaga, podarila v spomin Josipu C i mpe rmanu dne 31./12. 1880 Ernestina Jelovšekova, in sicer: 1874 1. 22/,s, 2. 19/10, 3. 23/10; 1875: 4. 21/6, 5. 28/6, 6. 21/11, 7. 27/11, 8. 7/12, 9, A) 13/12; 1876: 9. B. 2/1, 10. 8/1, 11. 13/1, 12. 17/1, 13. 1/2, 14. 5/2, 15. 11/2, 16. 11/4, 17. 3/7, 18. 6/11; 1877: 19. 10/3, 20. 7/8, 21. 21/10, 22. 4/11; pisma brani mestni arhiv ljubljanski.
19.	Ernestina Jolovškova : Spomini na Prešerna.
20.	Pismo Franu Levstiku 18/7 1862.
1 Glej Razlagov samopis v izvostju Josipa Cimpermana Slov. Narod 1880/132 — 134 in v pismu Ernestini Jelovšekovi (10) (naknadno).
O Razlagovih razmerah na očetovem domu v Radoslavcih nam je znano le prav malo, kar je sam ob priliki poročal svojemu zaščitencu Josipu Cimpermanu, o čemur več pozneje.
0	nekaterih rodbinskih podrobnostih Razlagovih starišev poroča izvestje' nadučitelja Simona Cvahteta, kateremu gre hvala za te trudoljubive poizvedbe. Zaradi osebnih ovir piscu ni možno za sedaj nadalje zasledovati nekaterih Cvahtetovih podrobnosti, vendar so le-te dovolj pomenljive in zanimive, da se navajajo na tem mestu in zaslužijo nekaj dobrohotne pa-žnje.
Po tem izvestju je bil oče doktorja Razlaga malo premožen kmetovalec v Radoslavcih.
Ime mu je bilo Peter, materi pa Minka. Pri hiši so jih nazivali Grahovčevi, ker so se baje predniki bili že v 17. stoletju priselili iz Grahovega na Črnogorskem. Bojda je prvi Grahovec znal mnogo pripovedovati („razlagati") o črnogorskih in sploh južnoslovanskih odnošajih, osobito o silovitih bojih s Turki in se ga je tako prijelo ime Razlag (razlagar).2
Že v štirinajstem, oziroma petnajstem letu svoje starosti je dr. Razlag zgubil roditelja. Ujna, sama neimajoča otrok, ga je vzela k sebi in prav materinsko skrbela zanj od osmega do šestindvajsetega leta. Sestra doktorjeve matere, imenom
1	Na oselmo prošnjo piščevo, ko so prošnje do nekaterih sorodnikov ostale brezvspešne.
2	Samopis Ernestini Jelovšelcovi (10). Kako ime je Radoslav ? Ali-niste nikoli čitali rodbinskega imena Radoslavljevič? V jugoslovanskih deželah to krstno ime ni redko in se okrajšano glasi ltajko. Razun tega imam samo še židovski imeni: .lakob in Jožef. Moj rojstni kraj se imenuje Radoslav je in je tjakaj prišel moj ded Irene j prod 120 leti iz Ogrskega, kjer je bivala naša rodbina mod Slovenci šomodskega komi tata in jo je možno zasledovati nazaj do leta 1620, v katerem letu je pridobil Ivan Jožef R. plemstvo. Rodovnik sega do mojega deda v letu 1741) in morebiti bi se dalo z malim trudom doseči zopetno pripoznanjc plemstva. Toda ni pergament, ki plemeniti, marveč srce,-in potem nimam nič otrok, zato bi ta stvar bila zame le zgodovinskega zanimanja.
Cecilija, je bila omožena z Andrejem Draškovičem, želarjem (malim posestnikom) v Bučkovcih tik malonedeljslte cerkve' (hišno št. 55).
Ker le-ta zakonca nista imela svojih otrok, sta vzela malega „Jakeca" za svojega, ga lepo vzgojevala in pošiljala v šolo (malonedeljsko). Mali Jakop je kazal bistro glavico, zato sta ga dala šolat z namenom, da postane — duhovnik. Razlagova ujna je bila vestna in natančna gospodinja, ki je s paznim o-česom gledala na hišni red. Vplivala je torej blagodejno na vzgojo in pouk svojega nečaka-rejenca.
Pozneje je prihajal večkrat sam, pa tudi z ženo obiska-vat svoje dobrotne ujne in ju je sprejemala oba z vso prijaznostjo in pozornostjo. Umrla je, ko je dr. Razlag že bil mnogo let odvetnik v Brežicah.1
Razlagova rojstna hiša ne obstoja več. Najstarejši brat Razlagov Jožef je domačijo prodal ter kupil v Sitarovcih od Krambergerjevih lepo kmetijo, kjer domuje zdaj njegov sin in doktorjev nečak Alojz Razlag, ki se je namenil šolanju, a po-pustivši šolske nauke postal dober kmetovalec, posebno konje-rejec, ki se vdeležuje s svojimi konji raznih javnih dirk, kakor sicer tudi marsikateri konjerejec Muropoljčan. Oče mu Jožef Razlag je bil svoj čas narednik in je v naredniškem duhu vzgojil tudi svoje tri sinove, izmed katerih kmetuje Alojz doma, eden je umrl, eden (Jožef) je šel po svetu.
Razlagu ni tekla zibel v domu obilosti; zato je hodil ob svojem izučenju in svoji izobrazbi trnjevo pot slovenskega dijaka, samostojno zase skrbečega že v dobi učnih let. Vendar je porabljal pozneje malo svojo dedščino v to svrho, da je v razširjanje svoje naobrazbe potoval v počitnicah skozi 6 let v Italijo, kjer je prežil 7 tednov, pač lep dokaz podjetnosti in stremljenja takratnega slovenskega dijaka.
•Ernes ti ni Jelovšekovi: „ Vidite torej, da ne spadam med tako malo ravnosrčne ljudi in sem bil raditega vesel, da sem mogel priti na svojo domačijo, kjer so ljudje na prvi glas vskliknili: „Hvala Bogu, da naš doktor spet domov pride!"
Začetne šole je pohajal pač v Mali nedelji, poslej nižje šole in gimnazijske razrede v Mariboru, naposled pa modro-slovje in bogoslovje v Gradcu vstrajno, dosegel je dostojanstvo doktorja pravoslovja na graškem vseučilišču leta 1854 in se posvetil odvetniški stroki.
Dr. Razlag je bil štiri leta bogoslovec, a se je v tem času zasebno učil tudi pravoznanstva (Cvahte), kateremu se je posvetil.1
Koncipijentoval je v Gradcu pri Blagotinšku-Kaiserfeldu, takrat že nemškostrankarskem veljaku, deželnem poslancu, poslej deželnem glavarju štajerskem.
V Kaiserfeldovi pisarni se je nekaj časa istočasno vežbal tudi poznejši odvetniški tovariš dr. Fran M u n d a (istotako štajerski rojak), ki je v visoki starosti umrl v Ljubljani, pros','etivši se kot dijaški dobrotnik z veliko dijaško ustanovo. Njega zahvaljujejo te črtice za nekatera ustna izvestja o osebnosti drja Razlaga. Leta 1862 je bil dr. Razlag imenovan od-
1 Samo p is Ernes t i ni Jelovškovi (11): „V Gradec sem prišel s 17 leti v filozofijo, katero sem dovršil v 18tem letu; v 19, 20, 21 in 22tom sem končal študije v bogoslovju (tudi v Gradcu pod kardinalom Rauscherjem, takratnim škofom) in ker sem bil za ordinacijo premlad in me Rauscher vkljub mojim prav dobrim redom ni hotel poslati v avgustinej na Dunaj, da bi postal po petih letih doktor svetega bogoslovja, rekoč: »Slovenci nimajo pribodnjosti!" sem šel v pravoslovje in sem postal doktor pravo slovja. To dolgo učno dobo sem pridno porabil, od tod moje precej razsežno znanje slovanskih in romanskih jezikov in cel kaos knjig, katero sedaj v Brežicah pridno rabim, ker me manjo zasegajo dnevna vprašanja."
(15) Zakaj sem šol v bogoslovje? Moja nepozabljiva teta mi je dala takrat 80 fl 11a pot (v Gradcu so jo moglo živeti z 12fl mesečno) in mi je naročila, učiti se sploh kaj temeljitega in naukov ne pretrgati ter ue iti v nobeno pisarno pred končanjem likov. Duhovniki so mi potem težili srce, rekoč, da Slovenec (pred 1848) 110 moro dobiti druge službo, in ker se mi usoda takratnih graščinskih uradnikov, ktero sem poznal že zdoma ni zdela zavidljiva, sem se dal vpisati v bogoslovje, postal ljubljenec jako ljubeznjivega še živečega ravnatelja in se zato nisem mogel odločiti k popu-stitvi teh nkov, čeprav sem to nameraval vsako leto. Ko so mi pa prišli z nerazveznimi sponami, sem to s svojim absolutorijem v žepu pravočasno odklonil.
vetnikom v Brežicah. Takrat še namreč odvetništvo ni bilo prost poklic, marveč je bilo vezano na takozvano sklenjeno število (numerus clausus) in na oblastveno imenovanje.
Z drugimi malonedeljskimi veljaki na primer: z Božičem (umrlim leta 1915), Mihaličem, Kranjcem in drugimi je dr. Raz lag občeval prijateljski in jih vnemal za narodnost ter sodeloval pri taboru 1867 v Ljutomeru, kjer je bil predsednik in govornik.
Iz Brežic se je dr. Razlag preselil leta 1869 v Ljubljano, kjer je bil v kratkem pozneje za Hohenwartovega ministerstva imenovan deželnim glavarjem (prvim slovenskim) za Kranjsko, katero dostojanstvo je pa zaradi nesoglasja s svojimi rojaki, čeprav v manjših podrejenih zadevah, kmalu odložil in se dne 29. marca 1877 preselil zopet v Brežice na svoje prvotno odvetniško mesto za stalno — po mnogih ljubljanskih razočaranjih.
Vrnivšemu se iz Ljubljane v Brežice je pa zdravje doktorju Razlagu pešalo. Nepoznajoč sam svojega opasnega bolehanja je umrl tukaj dne 5. junija 1880 ob 11. uri zvečer.
Slavljen in visoko spoštovan v okolišu svojega neposrednega stanovskega in javnega delovanja je bil pokopan ob tako sijajnem pogrebu, kakor ga dotlej še niso videle slovenske Brežice. Pogreb so vodili čatežki, pišečki in videmski župnik ter artička kaplana poleg vseh domačih brežiških duhovnikov.
Pogreba se je vdeležilo vse domače meščanstvo, uradni-štvo, okoliški župani, učitelji s šolsko mladino in ljudstvo od blizu in daleč iz vsega okraja in iz sosedne kronovine Kranjske ; odposlanstva iz Štajerske, na čelu jim dr. Srnec in dr. Kočevar s pevci celjskega pevskega društva, odposlanstva iz Kranjske, med njimi zastopništvo narodnih poslancev, na čelu jim dr. Vošnjak, Pfeifer, Navratil, pevci in požarna bramba iz Krškega; odposlanstvo „Sokola" in „Kola" iz Zagreba; svak polkovnik Prieger in grof Attems. Venci so prišli od vseh strani, iz Štajerske, Kranjske in Hrvaške1.
1 Novice so prinesle samo (plačano!) naznanilo Razlagove smrti in njeno zalivalo . ..
Na grobu je dr. Vošnjak govoril poslovnico drju Razla-gu, proslavivši vse njegovo plodonosno delovanje za probujo, prosveto in povzdigo naroda, opomnivši neopravičena natolcevanja, katera je moral prestati v življenju. Govoril je v dokaz, da se Slovenci hvaležno spominjajo svojih delavnih zvestih sinov in v zagotovilo, da ime drja Radoslava Razlaga ostane Slovencem sveto in nepozabljeno na vekov veke1.
Smrt drja Razlaga ni prišla nepričakovano. Bolehal je že več let izza ljubljanske dobe, kjer je, kakor sam poroča leta 1S772, predolgo pil smrdečo ljubljansko vodo in je njegov želodec bil še vedno nekoliko oslabljen, — toda nadeja se, da se to leto popolnoma okrepča, ker je večje sitnosti, hvala Bogu, že prebil . . . Dr. Razlag je bolehal in umrl za (želodčnim) rakom3.
Na vprašanje, ali je truden življenja, odgovarja dr. Razlag Cimpermanu (8. januarja 1876): »Nikakor ne, rad sem vesel in če me preželo ne tero skrbi, spremlja me vsekdar najboljši humor". In nadalje piše Cimpermanu (5. februarja 1876): „ . . . Vedno sem pridno delal in ohranil sem vedno mladostne ideale svoje, katere so mi kalili nekteri ljudje, toda vničiti jih niso mogli, dasiravno so mi precej ohladili ognjevitost za v-zvišene stvari. Naučil sem se namreč spoznavati, da je nespametno in protivno v svoji ljubezni do bližnika žrtvovati se za nevrednike, kteri človeka'1 krivo umevajo in ostavljajo, da bi na stare dni zasmehovan, moral celo stradati . .."
• Slov. Narod 1830/131.
2 C i m p e r m a n Slov. Narod 1880 133.
11 Izvestjo drja Munde. Ernestini Jelovškovi se zaradi zakasnolosti v odgovoru večkrat oprošča s svojimi posli in s svojo boleznijo — želodčnim katarjem, ki ga je tožil že eno leto v Ljubljani in jo je povzročila .,umazana Ljubljana, kjer že za dolgih let umira 49 od 1000 ljudi vsled vse okužujočih smradotolcov". Bolezen se boljša, . . . slabša, na zadnjo nastopa ob „žolodčni pokvari" bruhanje krvi. Vsako razburjenje mu škodi, ker se mu izliva žolč v želodec, dobiva dispepsijo, to je pokvarjenje želodčnega soka. Ob priliki se hoče na Dunaju dati preiskati od zdravnika-posebnika (5,9 B. 14, 16, 17, 19, 20—22 in dr.)
4 Ernestini Jelovšekovi: V p r a š a t e, a 1 i sem truden ž i v 1 j e n -j a V Nikakor no, rad sem vesol in če nimam preveč skrbi, sem vedno pri
„Moja dušna delavnost se zatorej že pol leta ozira bolj na znotraj in menim, da je tako prav, dasi obračam vedno svojo pozornost tudi na dnevna vprašanja. Od tod izvira moja pomnožena ljubezen do mojih dreves i. t. d., katera niso kakor ljudje, in poleg njih in svojih priprostih opravil si dušno nekoliko odpočivam; a če me kedaj zopet pozove domovina na drugo delo, staviti jej hočem z nova na razpolago slabe svoje kreposti."
Kot kmetski sin je dr. Razlag ljubil kmetijo. Pozneje kot kmetski poslanec je imel v pretežni meri zastopati kmetske težnje. To mu je bilo tem lažje, ker je kot odvetnik v Brežicah imel tukaj in zlasti v sosednem Čatežu na Kranjskem obsežno kmetsko posestvo, kateremu se je posvečeval z vso ljubeznijo kmetskega sinu in ki mu je prinašalo mnogo utehe in idiličnega razvedrila v dneh osebnega razočaranja po vrnitvi iz Ljubljane.
O svojem kmetskem gospodarstvu poroča dr. Razlag v mnogih pismih Ernestini Jelovšekovi, med drugim, da je naročil na stotine hišic za tičke na čatežkih posestvih in kako so mu hvaležna drevesa, . . . bolje kakor ljudje i. t. d.
Pisal je tudi v domače časnike kmetsko - gospodarske članke o gospodarskih rečeh, n. pr. o sadjereji v 1. letniku (1867) „Slovenskega Gospodarja", podpisovaje se: „Dr. R." — kmetovalec. Razlagova posestva so prešla na njegovega sorodnika.
Ostal pa je tudi poslej v narodnem delu v svojem ožjem delokrogu odvetniškem — mož poedinec. V prve vrste bojevnikov ga domovina ni več pozvala in poznajoča njegovo bolezen, ni več smela pozivati. Pa saj mu je še tako ostala za vedno na dolgu pripoznanje in odlikovanje za nesebično, vnem-
najboljšem humorju! Upam v spomladi in v poletju dobiti pri mojih gospodarstvih mnogokaj zabave in bom v božji prosti naravi prav zadovoljen. Morebiti še pride čas, ko stopim zopet z večjim veseljem v politični tir, za sedaj sem hotel počiti, ker bi kranjskemu nadbogu iu njegovemu pripadništvu pri svojih nepremenljivih nazorih pač ne mogel pogoditi ničesar prav. (Pri-lično enako poroča Cimperman.)
no in neutrudno delovanje v dolgem času njegovega znamenitega, plodonosnega in domovino proslavljajočega življenja, katerega sebepozabno in sebezapostavno stremljenje se je stopnjevalo in osredotočilo v nevenljivem in neminljivem pozdravu in geslu: Bodi zdrava domovina!, geslo, ki ga je dvignila in povzdignila Ipavčeva glasba na višek slovenske zavednosti in ga zakoreninila v vsakem vernem slovenskem srcu.
Ožjim krogom in prijateljem ni ostala prikrita nevarnost bolezni drja Razlaga, saj je bil med njimi tudi zdravnik dr. Vošnjak in drugi. Le Razlagova neizrabljena trdna narava je premagovala tako dolgo napade ostre bolezni, da je dosegel starost 54. let.
Slovenski živelj je bil hvala Bogu takrat že v širši javnosti in pri poedincih vedno rastočega razumništva že tako o-jačen, da Razlagova smrt ni več delala nevarne praznote v vr stah narodnih prvoborcev,1 zlasti, ker že dobršni čas Razlaga ni bilo več v neposrednem delu v teh vrstah; odstopil je sam koliko toliko utrujen, še več pač razočaran, na stran, ne na zadnje tudi zaradi telesne bolezni, pripravljen, da popolnoma okrevajoč zopet stopi na poziv v prve vrste. A pri zavratni njegovi bolezni bi bil tak zopetni nastop moral le pospešiti njegovo smrt.
II. Pregled R a z 1 a g o v e g a delovanja.
Delovanje drja Razlaga je bilo za njegovo dobo jako obširno, raztezajoče se deloma na stroke povsem neobdelane pred njim in dolgo za njim.
V glavnih potezah je uvaževati njegovo delovanje;
I.	na polju slovenske književnosti in prosvete sploh;
II.	zlasti na polju pravdoznanstva, kot najbližjem delokrogu njegovemu poklicu;
III.	delovanje v javni borbi za zaščitbo slovenske zemlje in njene pravde na političnem polju;
1 Pač pa veliko in dolgo nemulomestuo vrzel na pravniškem polju o tem več pozneje.
IV. in končno delovanje drja Razlaga—človekoljuba.
1.	Na leposlovnem polju se javlja delovanje drja Razlaga v mnogih člankih, objavljenih v skoraj vseh takratnih slovenskih listih. Vsa delavna mladost Razlagova je posvečena v prvi vrsti leposlovju in prosveti. Zaslužno delo bi bilo, zbrati in časovno razvrstiti vse Razlagove članke, vendar se je za enkrat omejiti samo na nekatere izglede. V Slovenski Bčeli 1850: Vseučilišče jugoslavensko i. dr.; v Slovenskem Prijatelju 1857: Odprto pisemce za izobraževanje mladine v srednjih šolah na podlagi poduka s t a r o s 1 o v e n š č in e,1 ilirščine in vseh slovanskih narečij; v Drobtincah (1858), in zlasti v Novicah (1861): O narodni omiki in podučevanju mladine v narodnem jeziku; (1862) o umnem gospodarstvu, (1871) so objavljeni njegovi pomenljivi govori: Jugoslovanski program (na zborovanju Slovenije v Ljubljani); o samostalnosti ženskega spola i. t. d. in končno jih je več v Slovenskem Narodu.
2.	Dr. Razlag se je bavil v mlajših časih tudi s pesništvom. Izmed njegovih pesmi sta nam posebno priljubljeni pesmi: Domovini (Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj) v krasnem napevu Ipavčevem, in Sirota (Mati ziblje, lepo poje .. .), ki je znana po istotako krasnem napevu. Obe pesmi sta tiskani v prvem letniku Zore 1852 z mnogimi drugimi; tudi drugi letnik Zore (jugo-slavenski zabavnik) 1853 je prinesel več Razlagovih pesmi-Nekaj jih je prinesla tudi Slovenska Bčela in drugi listi. Z zbranjem in novim izdanjem Razlagovih pesmi bi se o-živila mnoga rodoljubna pesem. Seveda je pesmi treba presojati z merilom takratnega časa. Z malimi izpopolnki bi se či-tale tudi danes s pridom.
1 Prav mučno čitamo poslej pri dr ju Vatroslavu Oblaku nauk, da naj se staroslovenščina na srednjih šolah opusti, ko je vendar staro-slovenščina glavni temelj za razumevanje sedanjo slovenščine iu vseh slovanskih jezikov, kar je pač najbolje vedel — Miklošič.
3. Dr. Razlag je izdal tudi nekaj samostojnih leposlovnih knjig:
Zvezdice. (V Gradcu. Tiskom Tancerovim 1851.) Geslo jim je Draškovičeva kitica:
Srdca uikako nedajmo tujini, Dužni smo sve davat domovini, Ova mati nas je odgojila, Njezin je naš život bratjo mila! Zvezdice obsegajo dvanajst „zvezdie", rodoljubnih budnic v nevezani besedi, s katerimi bi se prav znamenito okoristili naši Braniki.
Zora, jugoslavenski zabavnik za godinu 1852. Od Rado-slava Razlaga i Ivana Vinkoviča. U Gradcu, tiskom Tancerovim. (178 strani male 8°.) Obsega: koledar, z zgodovinskimi „pazkami" in mesečnimi imeni: sečenj - sredozimen - leden; veljača - pozdnozimen - unor; ožujak - ranoživen - brezen; traven - sredoživen - duben; svibenj - pozdnoživen - kveten; lipenj - ranoleten - črven; srpenj - sredoleten - črvenec; kolovoz - pozdnoleten - srpen; rujen - ranojesen - žari: listopad - sredojesen - fijen; studeni - pozdnojesen - listopad ; prosinec - ranozimen.
Iz Razlagovega peresa so črtice: Divotvornost (romantika); Životopisi (kratki životopisni pregledi) po azbuč-nem redu : dr. Janez Bleiweis, Cafov Oroslav, Cegnar Franjo, Cigale Matevž, Ciringar Jernej, Dainko Peter, Einspieler An-dria, Francelj Jernej, Janežič Anton, Košar Jakob, Krempelj Anton, Kvas Kolman, Macun Ivan, Majar Matia, dr. Miklošič Franjo, dr. Murko Anton, dr. Muršec Josip, Navratil Jovan, Pintar Lovre, dr. Prešern Franjo, Raič Božidar, Robič Matia, Rudmaš Simon, Simonič Franjo, Slomšek Anton, Toman Lov-ro (dovršeni slušatelj prava), Tosi Josip, Trpine Fidelis, Tr-stenjak Davorin, dr. Vogrin Lovre, Vraz Stanko (f 1851). S1 a v j a n s k e d o m o r o d k i n j e : Lavoslava Kresnikova, Jo-sipina Turnogi-adska, Vekoslava Oblakova, Ljudmila (I. L.
G......kova) z bodrenjem: Ne opešajte, sestrice
drage, dok vam se n e v e n č a glava cvetjem belo-
modrim in crvenim za rodoljubja zasluge. Te ži-votopisne črtice so prave budnice, ki še sedaj vnemajo čita-telja. Prav zanimive so: S t ar ožit ne črtice (o slovanskih i -menih širom sveta in Listine; Mirovni shod (mirovna sodišča); Narodne pripovedke o Vilah, o zvezdah, Po-zoj, Modros, Krstnici, o risu, o cvetenju penez, o vremenu, in končno pesmi, med njimi: Domovini in Sirota, Jedinici (ta pesem v cirilici)1.
3opa-Zora j ugosl a venska (Tečaj II. U Zagrebu, tiskom i troškom Franje Župana. 1855. Duhu otca uzajemno-sti slavjanske prosvetjuje izdajatelj.) Iz peresa drja Razlaga so sestavki : U v o d ; — (mesečni) P a m e t a r (Pamjat-nik v cirilici) z mesečnimi imeni; Slavjanska azbuka ; e d e -najst pesmi. Razun Razlagovih sestavkov obsega knjiga (228 strani srednje osminke) še sestavke Boži d ar a Raiča, Vvod v slovnicu vseslavenskuju, Ciril in Metod, prvaja vero-učilelja slavenskaja, črtica o vseruskoj Carevinje (v cirilici ); C a f o v a: O glagoleh (slovnica). J o s i p i n e T u r n o g r a d -ske povesti: Tverdislav, Rožmanova Lenčica. Drja Lovra Vogrina: Narodnost i vera. Drja Lovra To m an a: Mi-lot ink e, prorokbc in plamice. Pesmi J os. Rado-nieviča, Davorina, Pesem Milice Ž: Želja za otroškimi letmi. Dve iz nemščine poslovenjeni pesmi Lavo s lava Kordeša, K. P.: Bolgarska djevojka i njezina kletva (v cirilici), A. Brli ca: Srbske narodne pjesme iz Slavonije (v cirilici) ; vsebina Zore jugoslavenske je za tisti čas naravnost znamenita. Celjska slovenska Bčela je pisala o nji navdušeno, Ljubljani ni ugajal jezik.
Pesmarica. Gradec 1863. Zbirka najbolj priljubljenih pevanih pesmi slovenskih, srbohrvaških in inoslovanskih, med
1 Knjiga obsega še: Boži dar a Raiča: Erbosajdan, narodna povest, izvorna; Lovreta Tomana: Milotinke, dvojne, ene v latinici, ene v cirilici; Vlastenca Ivana Vinkoviča: Minka, junačka deklica (v disti-hih, in končno: Lovreta Tomana: o glasju z namero na oga, -ega, -iga i. t. d.
njimi nekatere v cirilici. Drugi pomnoženi natis v Mariboru 1872. Ta knjiga je bila med vsemi slovenskimi knjigami najbolj priljubljena in razširjena. Ona je nesla milino slovenske, jugoslovanske, tudi marsikatere inoslovanske pevane pesmi, u-metne in narodne, med najširše sloje slovenskega ljudstva. Beseda pesmi je bila ob enem nositeljica njenega napeva. Pesmi te pesmarice, oživljene po narodnih in ponarodelih napevih so zbudile največ slovenskih src. In ni je bilo veselice, ne svatbe, ne gostije, kjer bi ne imela končno glavne besede Razlagova pesmarica; nositeljica slovenske pesmi je romala od hiše do hiše, od roke do roke — knjiga slovenskega veselja in navdušenja. Pozneje, ko se je slovenska skladba povzdignila na preglasbenje celotne pesmi, takrat je začela pojemati slava (prav naravno) Razlagovc pesmarice med višjim razumništvom, a med narodom se je še dolgo vzdržala in se vzdržuje deloma še dandanes. V devedesetih letih je Dragotin Hribar izdal pomnoženo pesmarico, ki pa je že tudi pošla in je deloma pripravljena že nova izdaja. Leposlovno delovanje drja Razlaga je bilo torej za takratne razmere jako živahno in plodovito. Glavna struna njegovemu leposlovju je rodoljubje v najlepšem pomenu besede in vsebine. Njegove zanosne budnice so navduševale in dvigale Slovence k vsestranskemu duševnemu delu in stremljenju. Kakor so največje zavzetje povzročile Ko-seskega rodoljubne himne, kakor so si pridobili pozornost Tomanovi: Glasi domorodni, tako je Vila rodoljubka blagodejno navdahnila tudi Razlagove rodoljubne pesmi v vezani in nevezani besedi (zvezdice), Koseskega slavospev slovenskemu oratarju: Kdo je mar? in Razlagova pesem domovini: Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj ! ste našli svojega skladatelja in dosegli trajno slavo v Slovencih.
Ljubezen do rodne grude in rodnega jezika, ljubezen do vseh slovanskih jezikov in do leposlovja je v Razlagu zbudil pač že največ krajan Anton Krempl (rojen 1790, v Črešnjevcih pri Svetem Petru v Gornji Radgoni, od leta 1836 do smrti 1844 župnik malonedeljski [torej Razlagov] ob istem
času kakor v sosedni župniji ljutomerski sloviti rodoljub in stric Stanka Vraza, Miha Jaklin (sprva župnik pri Svetinjah, pod katero župnijo spada Cerovec, rojstni kraj Stanka Vraza); Krem pije ve Dogodivščine štajerske zemlje so pač neposredno vplivale na mladost drja Razlaga, zlasti pa tudi ne manj osebno in knjižno delovanje slavnega ilirskega pesnika Stanka Vraza' — Razlagovega krajana. Ilirska i-deja je sploh v štajerski soseščini našla ugodna, sprejemljiva tla, zato se ni čuditi, da je bil mladi Razlag ves zavzet za ilir-ščino in književno delo med Slovenci in Hrvati. Zato je njegovo jezikovno bližanje ilirščini povsem naravna prikazen. Z Majarjem, Raičern, Cafom se je sploh pojavilo živo stremljenje za občim »slavenskim" jezikom (primerjaj uvod v slovnicu vseslavjanskuju, Zora II, Majerjevo vseslavensko slovnico i. t. d.). V Zvezdicah, v Zori (1, II) se je trudil pisati zbliže-valni jezik, kar mu je vzbudilo odpor na Kranjskem in mu rodilo očitek, da piše „lunin" jezik. Poslej se je dr. Razlag sam pridružil Novicam, ki so bile dolgo časa središče vsega slovenskega duševnega in književnega poleta.
Dr. Razlag je bil v zdatni meri vešč vsem slovanskim jezikom, tako da je mogel citati knjige vseh Slovanov; v prvi vrsti seveda je bil srbohrvaščini vešč popolnoma.
Užival je vsled svoje vsestranske, malokomur drugemu dostatne naobrazbe, zaradi svojega književnega in javnega de-
1 S a m o p i s K r n e s t i n i J e 1 o v S k o v i po smrti njene matere (12): „Moram Vas prositi, da pridno zapisujete beležke o svojem očetu drju Prešernu, ker Vas to spravi na druge misli in s tem temu mnogozaslužnemu možu pripomorete do nekolikega zadoščenja po njegovi smrti. Nisem ga poznal osebno, pač pa sem se sešel lota 1847 na svojem potovanju v Italijo nek večer slučajno s Kastelicem pri „Slonu", katerega sem poznal po Čbe-lici. Stanko Vraz pa je bil moj prijatelj, s katerim sem bil zadnjič v moji domačiji leta 1849. Njegova in Miklošičeva zibelka je stala oddaljena tri ure od moje. Razun tega je domneval v meni najti gorečega slavista. Tudi v Zagrebu sem ga obiskal, ker sem svojih l(i počitnic pridno uporabljal za izlete, saj me je moja ljuba teta Cecilija Draš-kovičeva obilo oskrbela z gotovino, mo dala šolati od osmega leta, radi česar sem izgotovil prej kakor marsikateri meščanski otrok, čeprav sem dovršil tri ,,fakultete."
lovanja kakor zaradi svoje blagodušnosti in človekoljubnosti splošen ugled in njegovo ime je bilo pripoznano in češčeno pri mladini, pri prosvetljencih in v širših zavednih slojih pri-znavano in češčeno, zlasti tudi na bližnjem in sosednem slovanskem jugu, kakor malo drugih slovenskih imen.
Če je Jurčič, pišoč posmrtnico drja Razlaga (SI. N. št. 129 1. 1880) pisal, da Razlagova smrt ni dela nijedne praznote v vrstah narodnih prvoborcev, je ta beseda pač mišljena le z ozirom na javno politično polje.
V enem oziru pa je zapustila — ne Razlagova smrt sama, pač pa že njegov odstop iz javnega delovanja, za seboj veliko vrzel in praznoto ali celo nedostatek, ki ga je moglo premostiti še le desetletje našega narodnega življa, namreč vrzel, praznoto in nedostatek na polju slovenskega pra-voznanstva. Z letom 1869 so se ustanavljali po vsem avstrijskem svetu pravoznanski, strokovni listi, češki, poljski, hrvaški. Da se je zbudil tudi Pravnik Slovenski, je zasluga edinega drja Razlaga in sicer n i k o -gar med Slovenci.
Že koncipient v Gradcu se je dr. Razlag-samouk pripravljal za slovensko besedo na polju pravoznanstva, zlasti za slovensko uradovanje v slovenskih deželah. A slovenska zemlja je bila glede slovenskega pravoznantva takrat pusta in prazna, — edini spomin na slovenska pravoslov-na ustna predavanja v Ljubljani je živel, pisanega ali tiskanega, drugim pristopnega slovenskega, pravoznanskega gradiva pa ni bilo.
In predno je stopil z odvetniškim dostojanstvom na slovenski svet, pripravil je — sebi in drugim odvetnikom Slovencem pripomoček za slovensko uradovanje v svojem poklicu, leta 1862 ie spisal na vodnik za odvetnike, notarje in sodnike za zasebno in uradno poslovanje, za pravnike in ne-pravnike Slovenski Pravnik, kratke povzetke zakonov in obrazcev za pravne posle, občanom, županom, pravosodnikom, biležnikom, sodnikom in uradnikom sploh, navodilnik za slo-
vensko uradovanje na polju pravoznanstva v vseh praktičnih strokah in ž njim takorekoč ustvaril, zlasti pa organizoval in povzročil ter omogočil slovensko uradovanje, ki se še v današnjih dneh ni vspelo za nič višje in ga skušajo v zadnjih letih žalostnih naših razmer ob brezbrižnosti, ali kakor nekateri trde, celo s tiho popustnostjo nekaterih naših veljakov, utesniti na vseh koncih in krajih.
S svojo knjigo je dr. Razlag še le ustvaril slovenskega odvetnika, notarja, župana in kolikortoliko notarja, ki je imel sedaj pravi dejanski pripomoček za slovensko uradovanje. Na tej podlagi je bilo mogoče drju Dominkušu in doktorjema Srn-cema na Štajerskem zahtevati slovensko uradovanje z vlaganjem slovenskih vlog in premaganjem upirajočega se buro-kratizma.
Dr. Razlag pa ni ostal samo pri svojem navodniku. Hotel je povzdigniti slovensko pravoznanstvo na višjo znanstveno stopinjo. Zato je ustanovil strokovni pravoznanski list: Pravnik Slovenski (brata češkemu, poljskemu in hrvaškemu Pravniku) z letom 1870 in ga izdal tri letnike do 1872 in se pripravljal tudi na četrti letnik, kakor to potrjuje vabilo na naročbo za leto 1873: »Pravnik Slovenski bode poskusil izhajati tudi IV. leto ... V imeniku naročnikov se pogreša marsikatera mlajša, pravniško izobražena moč, akoravno smo ponujali list samo za eden sestavek. Kdor se poganja za uvedbo s 1 o v e n s k e g a j e z i k a v j a v n o ž i v 1 j e n j e, mora delati in narod podučevati, ker se nam sicer lahko očita, da zato nismo zreli. Priznavati pa moramo, da se pri nek-terih sodiščih rabi slovenski jezik brez ovir, med tem, ko drugi še zapisnike v kazenskih rečeh stanovitno spisujejo le v jeziku, strankam nerazumljivem.1 Naš list je namenjen strokovnim vajam v pravniškem poslovanju in vsakdanja potreba naj ga priporočuje. Ako torej edini pravniški listič ne najde zadostne podpore, naj kdo drugi začne izdavati d r u -
1 Kakor danes na Štajerskem in Koroškem, pri upravnih oblasteh tudi na Kranjskem.
gega, kteremu se bode rad umaknil (!)". To je bila beseda labudnica Slovenskemu Pravniku. Ni se našel, ni ga bilo, kdor bi tega nadaljeval ali drugega ustanovil. V tej stroki so tudi drji Zamiki, Gosti itd. vsi od prvega do zadnjega popolnoma odrekli. In poslej je bila pravoznanska tema bolj kakor prej, ko je ugasnila vodilna luč drja Razlaga. Niti „Pravniško društvo v Ljubljani", katerega član je izdajatelj Slovenskega Pravnika - navodnika - dr. Razlag bil že leta 1862 - ni i-inelo moči in dovolj pravniškega razmaha za izdajanje pravniškega lista. Za njim je celo desetletje ostalo pravoslovje na Slovenskem neobdelano. Mesečnik Pravnik Slovenski je prinašal važne slučaje iz pravosodja, pa tudi znanstvene, vsega u v a ž e v a n j a vredne razprave znamenitih pravnikov (dr. Laitmaierja i. dr.); prinesel je tudi prvi začetek (odhodnico) slovečepoznejelheringoveknjige: Bo i za pravo (der Kampf ums Recht)'. Članke narodnogospodarske vsebine je pošiljal sedanji predsednik „Zg. dr.« dr. Pavel Turner, ki je takrat študiral v Londonu. Članki so objavljeni z označbo — n.'- Sicer pa izkazuje skromno število le prav polagoma se razvijajočih pravniških sotrudnikov, tako da je ogromno delo čakalo urednika samega in je moral večino gradiva oskrbovati sam. Za izdajo takega lista je bilo treba vse ljubezni za stvar, vsega navdušenja za slovenstvo, a vse to je bilo razpoložno samo pri enem edinem — drju Razlagu. Slovenski Pravnik (navodnik) in P r a v n i k S1 o v e n s k i so skrajno redke ma-lopristopne knjige za spoznavanje razvoja slovenskega pravo-znanstva velepomembni in poučni, zlasti za mladi pravniški naraščaj, na drugi strani pa ima tvarina mesečnika Pravnika Slovenskega po večini še danes svojo veljavo in merodajnost. zato je pač živa potreba seznaniti sedanjost s pregledno, po
1	V poročilu takratnega pravoslovca Lovra B a š a , kateremu je dr. Razlag za nje poslal nagrade 20 K.
2	O delu in ii j ego vi plač i. 1870/97.
Oporah i. 1871/0, 33, (S8.
posameznih odstavkih urejeno vsebino starih stebrov slovenskega pravništva, in ne dvojim, da bo naša sodna raba med gradivom našla še mnogo zaslombe in spodbuje.
Najobsežnejše in največ življenjske dobe in moči zavzemajoče je bilo Razlagovo delovanje na javnem polju za probujo, zaščitbo in osamosvojitev narodovo. Za podrobno vsestransko obdelavo te velike tvarine je treba posebnega samospisa. V obsegu pričujoče razprave je moči podati le pregled in nekaj posebnih pojavov.
Meseca junija 1862 je bil dr. Razlag imenovan odvetnikom v Brežičah in njegovega imenovanja so se veselili vsi rodoljubi, zanašajoč se, da bo marljivo delal na narodnem polju in da ga pri prvi priliki volijo za poslanca. Slovenci na Štajar-skem so 20. marca 1861 izvolili sodnega pristava Miho Hermana poslancem in je tačas nekdo v Novicah grajal slovenske volilce, češ, da so si izvolili nemškega uradnika, toda s svojim govorom 16. marca in s predlogom, naj se uvede slovenski jezik v šole in urade, je Herman postal najpriljubljenejši slovenski poslanec in najboljši zagovornik pravic slovenskega naroda.
Leta 1862 je bil dr. Razlag prvič postavljen kandidatom za deželnega poslanca v celjski skupini, sestavo volilnega o-klica je prevzel dr. Josip Vošnjak. Dr. Razlag, takrat še kon-cipijent v Gradcu, ni prišel ali ni imel poguma priti na volilni shod, čeprav ga je vabil sam dr. Štefan Kočevar. S svojo simpatično osebo in zavzemajočo zgovornostjo bi si mogel pač pridobiti zaupanje marsikaterega volilca, za sedaj je ostal v manjšini nasproti — grajščaku Resingenu.
V drugič je bil dr. Razlag postavljen kandidatom po odpovedi celjskega odvetnika Mčrtla za nadomestne volitve 14. decembra leta 1863. Prišel je — takrat že odvetnik v Brežicah — na Zidani most na shod ter se predstavil volilcem sam, a Celjani so mu postavili nevarnega protikandidata, okraj nega predstojnika Lichteneggerja, ki je bil svoj čas komisar v Zagrebu in se znal prikupiti županom celjskega okraja. Lich-
tenegger je res zmagal s 115 glasovi, Razlag je ostal v manjšini z 99 glasovi.
Po smrti Lichteneggerjevi ob novih volitvah 16. januarja 1865 pa je bil dr. Razlag izvoljen z vsemi 223 glasovi enoglasno in se zanaprej bojeval v deželnem zboru štajerskem s Hermanom in Vošnjakom roko v roki za narodne pravice proti zakrknjenosti nemške večine zlasti že novembra tega leta k septemberskemu manifestu, izrekujoč se za federalistično osnovo Avstrije. Takrat sta si stala bivši šef, odvetnik Blagotin-šek-Kaiserfeld, leta v družbi Waserja, in dr. Razlag nasproti. Na Kranjskem je predlagal Bleiweis zaupnico Belcrediju, ali. njegov predlog je bil odklonjen s 17 proti 11 glasom.
Začetkom leta 1866 so Slovenci dosegli ukaz na vse c kr. okrajne urade na Spodnjem Štajerskem, pozivajoč se na ministerski ukaz 15. marca 1862 št. 1865, da imajo, kadar to zahtevajo jezične razmere ali žele stranke, zapisnike in uradniške opravke sestavljati v slovenskem jeziku.
Leta 1867 nahajamo drja Razlaga zopet med novoizvoljenimi deželnimi poslanci v družbi Mihe Hermana, drja Prelo-ga, Lipolda, Lenčka in Raka in drja Vošnjaka ter dr. Domin-kuša. V četrti seji sta bila predlagana kot delegata v državn1 zbor He rman in dr. Razlag, Nemci so izvolili Lenčka in Lipolda, ki sta se opovedala, pa deželni zbor odpovedi ni odobril (na Stremayrjev predlog.)
Po nesrečnem dualizmu 1867 je prišel zakon o pravici združevanja in shodov — nastopila je doba taborov. Prvi tabor je bil leta 1868 9. avgusta v Ljutomeru1. Predsedoval mu je
1 Dr. Razlag je po izvestju g. Cvahteta prijateljski občeval z Malone-deljskimi veljaki, kakor z Antonom Božičem (umrlim jeseni 1914), z Miha-ličem, Kranjcem in drugimi in jih vnemal za narodnost. Anton Božič je, domnevajoč Razlagovo rojstvo leta 1834 mislil na potrebo proslavitve osemdesetletnice Razlagovega rojstva, pa zaradi raznih krajevnih neprilik in svetovne vojske ni prišlo do ničesar dejanskega. V resnici je bila 80 letnica Razlagovega rojstva že leta 1906, a nikdo se je ni spomnil, niti slovensko pisateljsko društvo ne, tako da jo rojstna hiša Razlagova ostala dosodaj lirez najskromnejše spominske plošče z napisom, da se je v njej rodil velik slovenski rodoljub dr. Razlag. Želeti je, da dosedanjo nebrižnost sijajno popravi bližja bodočnost vsaj ob stoletnici Razlagovega rojstva.
dr. Razlag, ki je sam imel govor o narodni celokupnosti in narodnih pravicah in je govor bil sprejet z burnim odobravanjem, tako da je navzoči Jurčič vskliknil: „Led se že taja, zdaj smo na dobrem !" Še tega leta 6. septembra se je vršil tabor v Žalcu. Dr. Razlag je govoril o potrebi slovenskih kmetijskih šol. Nameravani koroški tabor v Bistrici pri Pliberku 29. septembra je bil prepovedan, 18. oktobra se je vršil tabor v Šempasu na Goriškem. Pri bojih v deželnem zboru leta 1868 so dr. Razlagu zamerili,1 da se je odpeljal domov v Brežice in tega leta je tudi odložil predsedništvo Narodne tiskarne, ki je prišla zaradi neplačane menice po 2000 K v zadrego. Leta 1869 so se nadaljevali tabori, 25. aprila v Brdu na Goriškem, 17. maja v Vižmarjih, kjer je terjal Bleiweis: »Dajte nam Slovenijo!", kjer je govoril dr. Razlag, kjer pa zboro-valci niso pritrdili njegovi resoluciji, da bi se postavil most med Sevnico in Kranjskim, ker so se menda bali stroškov, 8. avgusta v Ormožu, kjer je govoril dr. Razlag o šoli in Božidar Rajč dosegel sijajni največji, govorniški uspeh s prisego naroda, iskreno brez stranu ljubiti dom in rod do črnega groba.
Ker so Slovani in zlasti Slovenci pri volitvah dosegli zdatne, Nemcem neprijetne uspehe, so skušali Nemci te uspehe preprečiti z uvedbo naravnostnih volitev v državni zbor. Nastali so novi boji. 11. oktobra sta se krepko izrekala v štajerskem deželnem zboru proti Herman in Vošnjak in zaradi nemškega, po Blagotinšku-Kaiserfeldu raščenega nasilstva so slovenski poslanci naznanili svoj izstop iz deželnega zbora.
Tega leta je stal urednik Slov. Naroda, ki je izhajal takrat v Mariboru, vdrugič pred celjsko poroto. Zagovarjal ga jedr. Razlag, zahtevajoč slovensko, a dosegel je mešano razpravo. Tomšič je bil oproščen. V enaki narodni borbi je zagovarjal v Ljubljani obtožene člane Južnega Sokola. Leta 1869 se je dr. Razlag preselil v Ljubljano, kjer ga je dr. Bleiweis sprejel
1 Zato so Razlagu očitali, da je premehak in da s>e umakne, kadar je • zadel oh večji odpor.
|
i
med prvoborce (prvake). Kaj drugega tudi pač ni mogel, ker je dr. Razlag slovel kot rodoljub in bil sam vnet sotrudnik „Bleiweisovih" Novic1, zato med štajarskimi kandidati poslanci ni več dr. Razlaga, ampak ga nahajamo v kranjskem deželnem zboru, kjer je bil imenovan prvim slovenskim deželnim glavarjem pod Hohenwartom dne 11. septembra 1871.2 V zahvali za čestitke raznim mnogim častilcem, da te časti ne pripisuje sebi, marveč vedno zvestim Slovencem, za katerih duševni napredek in gmotni razvoj, kakor tudi za spravo vseh narodov v s t a r o č a s t n i Avstriji se bode z drugimi rodoljubi vedno potegoval3. Vendar se dr. Razlag kot deželni glavar in sploh na Kranjskem ni dobro počutil. Kranjski veljaki, še vedno imajoč v sebi dobršni del polovičarskega domačinstva v sebi, so se čutili prikrito žaljeni, da ni bil imenovan deželnim glavarjem „Kronjec", in dr. Razlag je imel kar s prva proti sebi prikrito opozicijo lastnih tovarišev, celo ono na Štajerskem do veljave prišlega drja Zamika in s to prikrito opozicijo se je moral boriti ves čas svojega glavarjevanja, ki je trajalo leto dni. Davorin Trstenjak je prerokoval drju Vošnjaku, da se bosta on in dr. Razlag že čez leto vrnila na Štajarsko; pogodil je pravo, četudi se je dr. Vošnjak še le čez leta umaknil in se vrnil na Štajarsko v pokoj.
V zadnjem času nahajamo dr. Razlaga med kranjskimi deželnimi in državnimi poslanci. V družbi drugih državnih poslancev se je udeležil federalističnega shoda v Pragi 3. novembra 1872 tudi dr. Razlag, ki že v deželnem zboru kranjskem ni bil povsem zadovoljen s preostrim povdarjanjem malih deželnih avtonomij in zato tudi ne s češkimi fundamentai-nimi članki, ki bi bili kvarni malim deželam in zlasti Slovencem, dokler nismo združeni v svojo enotno upravo, in je
1 Leta 1870 so se vršili tabori v Cerknici, v Vipavi na Kranjskem, Bistrici in Zopačah na Koroškem, pri Kapeli na Štajarskem.
Vošnjak, Spomini II, 161.
8 Pravnik Slovenski.
na Riegerjev vsklik, če hočemo kakor berači živeti na tuje stroške, izjavljal: nikakor ne, mi donašamo skupni državi, kar je v naših močeh, a večjih bremen ne moremo prevzeti. Leta 1873 so se izvedle n a r a v n o s t n e volitve v državni zbor in je bil na Notranjskem izvoljen narodovski kandidat dr. Razlag nasproti Hohenwartu, ki ni hotel podpisati narodnega programa; Hohenwartu pa je prepustil novičarski kandidat dr. Poklukar svoje mesto. Čeprav je dr. Bleiweis sprejel na Kranjsko prišlega dr. Razlaga med svoje pristaše, se je vendar moral Razlag naposled ločiti od Bleiweisa. Na Bleiweisa je dobil takrat neugoden vpliv dr. Gosta, ki se je šele v poznejših letih začel šteti med Slovence1 in med njimi prišel do veljave. ki bi je sicer med Nemci nikoli ne dosegel. Dr. Razlag je sam nekoč opozarjal v SI. N. na dejstvo, da je on vršil že domorodno delo, ko je Gosta bil še nemški burš. Prišlo je dalje do nasprotja med Novicami in SI. Narodom, ker so se Novice, urejevane po dr. Bleiweisu, začele bati, da jim Narod izpodkopa obstanek. Do nasprotja je prišlo tudi v Slovenski Matici, ko je dr. Bleiweis s pomočjo osebnih pristašev hotel ustanoviti proti že obstoječi Narodni Tiskarni matičino tiskarno.
Končno je dr. Razlag prišel z drjem Bleiweisom v nasprotje v deželnem zboru Kranjskem zaradi uradniške službene pragmatike. Svoječasni nemški deželni odbor se je iz nemških sebičnih namenov, kakor dr. Bleiweis pozneje v Novicah izvaja, razširil v razširjeni deželni odbor, ki je zlasti v deželo spravljal tuje nemško uradništvo in v to svrho osobito imenoval nemška primarija drja Ivaplerja in drja Kelsbacherja. Ker je bil razširjeni deželni odbor nezakonit in naposled razveljavljen, so Bleiweis in tovariši zahtevali nov razpis dotičnih služb in je bil med prosilci za mesto primarija tudi sin Bleiweisov dr. Karo! Bleiweis. Vkljub temu pa, oziroma ravno zaradi tega odbornik dr. Bleiweis ni hotel glasovati in tako je prišlo, da bi moral odločevati deželni glavar dr. Razlag
1 Glej Stritar: Dunajski soneti.
sam. Toda on je imel pomisleke, ki se v bistvu dajo označiti s tem, da so dosedanji nastavljenci bili nastavljeni na podlagi § 32 veljavne službene pragmatike in da zanje ne pride v po-štev, ali jih je svoj čas imenoval zakonito ali nepravilno razširjeni deželni odbor. Nehoteč sam razrešiti zadeve, se je dr. Razlag pozval na zbornico in utemeljeval svoje stališče tudi nemško, zato da bi ga umeli tudi Nemci, kar je pa vzbudilo glasno oporekanje in nevoljo na slovenski strani, ki je proti Razlagu, deželnemu glavarju-Nekranjcu bila že iz prva v tihi opoziciji. V takih razmerah je dr. Razlag deželno glavarstvo rajši odložil, kakor bi se imel boriti proti lastnim rojakom. Pozneje je vlada dr. Kaplerja imenovala c. kr okrajnim zdravnikom, Kelsbacherja pa sanitetnim svetnikom in tako napravila prostor slovenskim prosilcem pri deželni bolnici, kjer pa še tudi poslej niso bili in še sedaj niso nastavljeni zgolj Slovenci. Novice so pač krivično očitale dr. Razlagu. da je (njemu) šlo samo za dr. Kelsbacherja; dr. Razlag je proti hudim napadom v Novicah zagovarjal svoje razloge v Pravniku Slovenskem (št. 23, 241 1871, v katerem letniku št. 19 se je bil zahvaljeval za čestitke o priliki imenovanja deželnim glavarjem) v notici: Prošnja do slovenskih rodoljubov1.
1 Glede na politično borbo zadnjih treh mescev o mojem mišljenji in delovanji se nalašč toliko krivega med Slovenci raztrosuje, da sem prisiljen prositi svoje rojake in misleče rodoljube, naj počakajo s svojo sodbo o meni, ki se že 29 let (torej od leta 1842. — Op. piščeva) trudim za svoj narod in ki sem vedno bil mišljenja, da le pošteno postopanje ima za narodni napredek pričakovati blagoslov z nebes, dokler jim sam v posebni spomenici (take spomenice nisem mogel zaslediti. — ,1'isec) svojega delovanja ob času trimesečnega deželnega glavarjevanja ne razložim. Ker sem v o-brambo svetosti naše narodne reči, ktero imamo s t ar j i rodoljubi v kratkem zapustiti neoskrunjeno mladini (...to nvaževanje je priporočevati vsem našim javniknm in zlasti poslancem . . .) in v obrambo pravičnosti in politične moralnosti ter v ohranitev dobrega imena merodajnih oseb apeliral na deželni zbor, naj tukaj iz pravniškega stališča navedem najvažniše točke, zavoljo kterih se je to zgodilo. Navaja 4 točke glede službeno pragmatike uradnikov in njih službeno pravico v predmetnem slučaju, oziroma stavi v razrešitev 4 dotična vprašanja in potem končuje: „Ker
Ce bi bil dr. Bleiweis sam glasoval za svojega sina pro- • sitelja, bi dr. Razlag s svojimi pomisleki ne prišel do navskrižja in zadeva bi bila v Bleiweisovem smislu ugodno rešena. Dr. Bleiweis pa ni hotel glasovati in je tako pripravil drja Razlaga do nasprotja s svojimi (Bleiweisovimi) težnjami in Razlagovimi pomisleki. Stvar navsezadnje ni bila za celo-kupnost tolikega pomena, vendar ie značilna za neomejeno in celo skrupulozno pravicoljubnost drja Razlaga, ki tudi v taki na videz podrejeni zadevi ni mogel in ni hotel odločevati v nasprotju s svojim prepričanjem, čeprav naj bi bila odločitev koristna Slovencem in zlasti drju Bleiweisu.
Dr. Vošnjak se v svojih Spominih pritožuje o preveliki mehkobi in popustljivosti Slovencev in zlasti navaja o drju Razlagu, da je bil premehak, prepopustljiv, kar je bil nedostatek njegov v javni borbi, in da se je hudim uporom izogibal;; v pričujočem vprašanju je pri tem uvaževati, da se je čutil objektivno vezanim v dostojanstvu deželnega glavarja tem bolj, ker je bil to dolžan tudi osebnemu prepričanju. Poslej in prej je imelo slovensko javno življenje veljake, ki so bili še preveč trdi, neizprosni, jekleni, toda nikoli ne proti inim, zlasti nemškim težnjam, ampak samo proti lastnini bratom, slučajno osebnim nepristašem; poslej smo imeli slovenske deželne glavarje, ki so bili premalo škrupulozni ne na škodo inorodcev, nego naroda in narodnjakov, — kakor kratkovidni trmasti prepirajoči se sorodniki ali dediči, ki rajši vidijo, da
se po svoji vesti nisem vjemal z nekterimi deželnimi odgovori na vprašanja,, vendar pa bi imel po § 32 službene pragmatike in navoda od leta 1868 sam (izvirno podčrtano) odločiti pri oddajanji nekterib služeb, ako bi bil tudi samo glasu enega odbornika pristopil, sem apeliral na deželni zbor, kteromu sem odgovoren in ki se je imei v šestih dnevih zbrati, naj on razvozlja v korist dežele, in to je glavni vzrok mojega obrekovanja. V Ljubljani 20. decembra 1871. — Mi moramo k tem navedbam reči: Blagor uradnikom, ki imajo tako vestnega predstojnika in blagor slovenskim uradnikom, če bi se njih predstojniki in zlasti ministri vedno ravnali po toliki pravičnosti in tan-kovestnosti! — Mnoga žaloigra na škodo oseb in naroda bi nam ostala prihranjena ! To je herojstvo pravičnosti, najsi mora tudi začasno odlagati u-godno priliko — za svojco same!
i
S
propade cela rodbina ali cela dedščina. kakor bi dosegel vsaj eden član trdno stališče za ohranitev rodbine in dedščine. Da ozdravijo Slovenci to slabost svojega življa, bo treba še mnogo samovzgoje, višjega obzorja in uvaževanja neznatnosti malih reči proti velevažnim in odločevalnim zadevam in nazadnje mnogo več rodoljubja, samozatajevanja, nesebičnosti in podre-jevanja lastne osebe celokupnosti.
V Ljubljani še končno nahajamo dr. Razlaga predsednika Narodne tiskarne, podpredsednika leta 1872 ustanovljenega pisateljskega društva in slavnostnega govornika na Prešernovi slavnosti v Vrbi 15. septembra 1872. Leta 1874 je spisal še predgovor k brošuri dr. Vošnjaka: Slovenci in državni zbor. Neprilike na Kranjskem, po njih povzročena preselitev v Brežice in huda, njemu samemu prikrita bolezen so dr. Razlaga poslej ovirale, še nadalje stati v ospredju in pri določitvah in odločitvah v javnem narodnem življenju kot prvoboritelj, a bil je vedno (kakor sam izjavlja Cimper-manu — glej zgoraj) še pripravljen znova stopiti pred domovine žrtvenik in, boreč se v prvi vrsti, posvečevati domovini vse svoje moči, kadar pride njen klic, ki pa zaradi prehitele smrti ni prišel ali ga dr. Razlag ni več slišal.
Pač največ in najboljše svoje moči je dr. Razlag posvetil javnemu slovenskemu življu in v prvi vrsti probuji domovine z geslom: Bodi zdrava, domovina ... da bi pozabljena ne bila nikdar! . . .
Ravno v javnem življenju krasi dr. Razlaga visoko načelo pravega domoljubja in rodoljubja v geslu: Rajši odstopiti iz javnosti, kakor kvarno se boriti proti lastnim rojakom in dati incem priliko in vlogo tertii gaudentis in s tem poniževati vzvišenost domovine in njene pravde. Dr. Razlag nam je postavil visok, sijajen, blesteč in trajen zgled nesebične možatosti in Aristidovih kreposti in osrečeni bodemo, ko zavlada zopet Razlagovo načelo: rajše odstopiti nego se z brati po-
gubno boriti, in geslo pozdravljene, zdrave in nepozabljene domovine . ..
Naša polpretekla zgodovina nas uči, da je Razlagovo načelo edino pravo in rod zveličavo. Naj bi nam ta zgled nikdar ne prešel izpred oči in iz spomina!
* *
*
III. Razlag — človekoljub.
O dr. Razlagu, človekoljubu in dobrotniku, je, kakor iz naravnih razlogov umevno, najmanj podrobnosti prišlo med svet.
Podlaga Razlagovemu človekoljubju in dobrotništvu je bila njegova duševna mehkoba, sočutnost in zavzetnost za trpljenje, bedo in potrebo bližnjika; dalje njegova vernost, o kateri priča v njegovi osmrtnici sam Josip Jurčič, da je bil dr. Razlag zmirom veren kristjan in celo pobožen ; molil je iz prepričanja in ne iz politike. Mož vsestranske naobrazbe, ljot dijak potujoč in po Italiji se obrazujoč, poznavatelj svetovne in zlasti slovanske književnosti, sam ni živel v obilosti, zato vedno pridno delal, a si ohranil vse mladostne uzore, katere so mu pač grenili nekateri ljudje, toda vničiti jih niso mogli.
Mnoga dela človekoljubja in dobrotnosti Razlagova so ostala prikrita, vendar se vsa človekoljubnost in dobrotnost Razlagova žari v treh dejstvih, ki jasno razodevajo njegovo blago srce in o teh dejstvih zvemo šele po njegovi smrti iz ust pesnika Josipa Cimpermana. Malo mecenov premore uborna Slovenija. Za Cojzom Žigom je dolga vrzel in tema do dr. Razlaga. Z Davorinom Trstenjakom je dr. Razlag obiskal prvič pesnika-trpina Josipa Cimpermana in spoznal vse bedne razmere v Cimpermanovi rodbini. Ne samo, da je Cimpermanu na razpolago odprl vso svojo knjižnico, zlasti ono raznih pesniških osobito slovanskih del; On se je zavzel za bednega Josipa Cimpermana in v družbi nekaterih spodbujenih velikodušnikov omislil pesniku hromcu voziček trikolesnik; on je plačeval pesniku voznika, da je
mogel na sveži zrak, in je bil dobrotnik, prijatelj in spodbudil ik Cimpermanov do svoje smrti. Tudi brata pesnika, Frana Cimpermana, izvrstnega dijaka, je podpiral in imel namen mnogo storiti za njega, a Razlagovi nadalji skrbi je Frana Cimpermana odtegnila prezgodnja smrt (30. maja 1873). In zopet je bil dr. Razleg, ki je sprožil med rodoljubi misel za grobni spomenik Frana Cimpermana.1
Ko se je že s trdelimi grobnimi grudami za umrlim pisateljem Jožefom P o d m i 1 š a k o m A n d r e j č k o v i m pozabilo vse sočutje slovenskega rodu za tega plodovitega pisatelja, mu je dr. Razlag sam na svoje stroške nabavil kamnito ploščo, katero ohraniti bodi skrb drugim ljudem.
Za Josipa Cimpermana je skrbel še iz Brežic in ga opominjal, naj se le pridno vozi na zrak ob lepih dnevih in naj le naj naznani postreščkovo mezdo, kadar se mu nabere več goldinarjev; in še iz Brežic je pošiljal Cimpermanu knjige in spodbuje.
V spominsko knjigo je dr. Razlag Cimpermanu napisal bodrilo v telesnih in srčnih bolečinah, naj ga nadeja prihodnje sreče krepča, naj se osvobodi duh in da bo mila domovina doživela srečnih in svobodnih dni.
Še en slučaj se je poizvedel, v katerem se Razlagova človekoljubnost kaže v sijajni meri; to je slučaj Ernestine Jelovškove, Prešernove hčere, ki je živela s svojo materjo v najtesnejših razmerah, ko je dr. Razlag bil še državni poslanec na Dunaju. Ko je dr. Razlag zaznal za tesne razmere obeh rojakinj, je takoj obljubil svojo pomoč, izposlovavši pri
1 V Razlagovem Pravniku Slovenskem 1872 stran 373 stoji nastopno izvestje: Za mali grobni spominek prerano umrlega osmošolca Franceta Cimpermana v Ljubljani, kterega slovstvene zapuščine se bodo menda izdalo, nabira uredništvo dobrovoljne prineske in se bode vsaki dar v Pravniku hvaležno potrdil. Zbralo so jo žo 17 gl., izmed kterih je daroval dr. Razlag o gl. V Glaserjevi slovstveni zgodovini je čitati (IV. I. zv. str. 38) Brat Josip Cimperman je 1. 1874 izdal njegove (Frana Cimpermana) zbrane pesmi; to se jo zgodilo vsekakor ob spodbuji in pripomoči dr. Razlaga. Ker je z dotično številko Pravnik Slovenski prenehal, so prenehali tudi toza-edvni Pravnilcovi izkazi.
svojih sorodnikih in znancih Ernestini Jelovškovi primernega dela (šivanja), pobrinil se za njen šivalni stroj, za katerega je takoj obljubil prispevati, pač le olepševalno navajajoč, da je svoto nabral (40 do 50 gl.). In ko je poizvedel za pomanjkanje rojakinje, jo je kregal, da se ni poprej razodela in ji je priskočil na pomoč opetovano z gotovino po 20 gl, prvič po na-kazanju na prijatelja dr. Pogačnika. Tudi sam je naročal šivanje pri rojakinji. Tolažil in bodril jo je, ko ji je umrla mati, skušal poizvedeti, če bi ji morda bolje ne prijala primerna služba oskrbnice pri kaki graščinski gospodi, j o-spodbujal, nij zapisuje vse podrobnost ne spomine na pesnik a-o četa in s e p r i p r a v 1 j a 1 n a t o. da porabi i e zapiske p r i v e č j e m spominskem delu za Prešerna. Svetoval ji je pri ureditvi materine in o-četove zapuščine zlasti glede književne, založniške pravice, se obračal v tej zadevi do svojega znanca dr. Gutmana, takoj naznanil svoje stališče, ko je dr. Bleiweis v Letopisu Slovenske Matice 1875 stran 153 dd. objavil nekaj (Razlagu nepopolnega) o Prešernovi zapuščini. V predmetnih pismih (23) se nahaja marsi-kaka pikra opazka zoper dr. Bleiweisa, pred katerim je baje sam dr. Prešern v Kranju svaril Cigaleta, naj se v Ljubljani čuva »svinčene belobe" (s čimer je nazival Bleiweisa) in katerega zgolj gorenjsko, malenkostno stališče in nadbogstvo Razlagu ni prijalo kakor tudi zgolj »kranjsko" stališče s svojimi malenkostmi ne, pri čem pa dr. Razlag zopet opozarja, da je tudi v Ljubljani spoznal dokaj ljubih in ljubeznivih ljudi, Ko je naposled dr. Bleiweis Ernestini Jelovškovi doposlal večkrat terjano (celo na tožbo se je mislilo) Prešernovo zadevno zapuščino, si jo je dal dr. Razlag poslati, jo pregledal in proučil. Omenjeno je že, da je nameraval večje književno spominsko delo o Prešernu.
Pismom Razlagovovim na Ernestino Jelovškovo, katera so piscu prišla še le naknadno tekom korekture na znanje in v roke, ima pričujoča razprava zahvaliti za mnoge zanimive podrobnosti, zlasti glede Razlagove osebnosti. Piščeva razpravlja-
nja si smejo laskati, da niso prišla s tem osebnim samopisom Razlagovim nikjer v navskrižje in da se marveč ž njim po vsem strinjajo.
Zlasti se na tem mestu ne sme pozabiti še ena podrobnost. Iz stika se da posneti, da Ernestina Jelovškova osvetljuje v nekem svojem dopisu eno solnčno stran ubožtva, ki daje človeku vsaj vsestransko neodvisnost in svobodo. In kaj odgovarja dr. Razlag? On se s tem nazorom ne more strinjati, ker so premoženjski zadržki — naši okovi. Izvajajoč nadaljuje: jaz sicer tudi nisem človek denarja, vendar ne bi rad bil povsem u b o ž e n , ker bi potem človek ne mogel pomagati onim, ki so pomoči potrebni Tudi tukaj je resnica sredinska, jaz v vsem ljubim zlato srednjo pot, katera v svoji zavestni smotreni smeri ne pride lahko iz tira. Iz dopisov Ernestini Jelovškovi je posneti, da je Razlag zlasti pri Kranjčanih iskal sopomoči za Prešernovo hčerko zaman, češ, da so tam na Prešerna že pozabili. Enako je čitati v spominih na Prešerna-Ernestine Jelovškove, da je njen mlajši v Kranju umrli brat izkazan kot občinski revež.
Končno je Razlagovo človekoljubnost posneti iz Razlagovega pisma Franu Levstiku iz Gradca 18. malega srpana 1862, katero pismo je prišlo piscu v roke po prijaznosti dr. Zigona naknadno med korekturo. Razlag pošilja obenem s pismom Levstiku 31 iztisov „Slovenskega pravnika" (navodnika) in sicer eden izvod „za blagovoljne opombe jezikoslovca", ker je Levstik izurjen jezikoslovec, on (Razlag) pa v jezikoslovju zaostaja in prosi za vrnitev izvoda, opremljenega z opazkami. Eden iztis naj Levstik obdrži za se, enega naj izvoli brezplačno izročiti čitalnici (kateri, ni razvidno, ker ni naslovnega lista), 18 iztisov naj proda ali kateri iztis tudi zastonj izroči za šolsko darilo, če misli, da bi bilo potem kaj koristi za naše uboge primorske Slovence. Naj bi mu Levstik tudi naznanil imena takih učencev in županov, da jim svoj čas pošlje tudi II. del.
Do tega drugega dela Slovenskega Pravnika (navodnika) ni prišlo, pač pa je izhajal poslej, kakor navajamo pod : II, znanstveni list Pravnik Slovenski. Iz dopisov Ernestini jelovškovi (9 B) zvemo, da je redarstvena graška oblast (pred 17 leti) imela dr. Razlaga v črnih knjigah in da mu je leta 1853 zaplenila zgodovinsko-politične aforizme v hrvaško-srbskem narečju, poznej pa ga je pustila na miru.
Prist a vek: Doslovnosti in istota časa v poročilu Josipa Cimpermana ( ali je življenja truden, pismo 8. januarja 1876) osupnejo in delajo vtis, kakor bi Cimperman vzel svoje gradivo iz dopisov Razlagovih Ernestini Jelovškovi. danih morda na razpolago prijatelju Josipu Cimpermanu, ko je leta 1877 prišla v Ljubljano. Toda Cimperman je bil sam v vednem stiku z dr. Razlagom in prav možno je Razlag tudi njemu na vprašanje o sebi poročal isto tvarino z istimi besedami. Čuditi se je sicer, da bi Cimperman Razlagovega človekoljubja ne izkazal na slučaju Ernestine Jelovškove same, (ali je bila ona proti temu?), ali bi vsaj poročal o »plemstvu" Razlagovega pradeda — vsaj kot »zgodovinsko" zanimivost, čeprav Razlag sam ni nanje polagal nobene važnosti. Pojasnila iz Cimpermanove zapuščine, ki se je raznesla na vse vetre med starinarje ljubljanske, zlasti iz Razlagovih dopisov Cimpermanu, za enkrat pisec ni mogel dobiti.
IV. Črtice o Razi ago vi osebnosti.
Dr. Razlag je bil velike zanosne postave, vedno okusno, natančno, celo izbrano oblečen. Nosil je skrbno negovano, krasno polno brado, imel prijeten, zveneč, prikupljiv glas, bil izbranega na moč se uveljavljajočega obnašanja in nastopa. Posebno veljavo je dal Razlagu izreden govorniški dar Dr. Razlag je bil znamenit, izreden, blesteč in všečen govornik ki je vplival na poslušalce z vso močjo svoje osebnosti, vsestranske izobraženosti in veščnosti. Govoril je z lahkoto, iz-
brana beseda mu je sama tekla, — kakor bi rožce sadil1. Govoril je zdržema, nepretrgano, tako, da ga izurjeni hitropisci
niso mogli dohajati. Njegovi govori so bili veleučinkoviti, sijajni, in so se — pisani — čitali mnogo slabeje, kakor bi izgubili mnogo poleta, preneseni v mrtvo pismeno obliko, — prikazen, ki se da razlagati povsem naravno. Dr. Razlag je bil ne samo izurjen (retor fit), ampak tudi rojen govornik, kar sam od sebe po svoji nadarjenosti, stopnjevani po velikem duševnem obzorju, po svoji načelnosti in po vplivu vse svoje blage osebnosti. Kadar je svoj govor pisal, mu je prostost besede oviral odpor pisne mehanike, ali če so pisali za njim drugi, mu niso mogli slediti dovolj in držati besede za besedo, stika za stikom, ampak so zapisovali vsebino, kakor so mogli po svoje. Sam pišoč svoj govor pa je pisal pač bolj tesno in bolje le okvir, v kterega se ni dal izlahka vliti ves govorniški razmah, nego so se kazali k večjemu le njegovi obrisi. Kako hitro je govoril dr. Razlag, naj pojasni izvestje vrstnika poslanca viteza Petra Grasellija. Kranjski nemški poslanec dr Schaffer je bil na glasu jako hitrega govornika, toda on sam se je usmilil nekoč hitropiscev in v njih imenu prišel prosit Razlagovih vrstnikov, naj za Boga vendar vplivajo na Razlaga, da bo počasneje govoril, kajti hitropisci so že vsi obupani in do skrajnosti izmučeni.
Svoje velike zgovornosti se je dr. Razlag nedvomno na-vzel že iz mlada. V tem oziru je pač važno izvestje Simona Cvahteta, da je bil Razlagov reditelj, ujec Andrej Draškovič nenavadno živahen, dovzeten, šegav in zgovoren vaščan, ki ju znal besede ravnati in obračati, celo v stihe sestavljati, da ga je bilo veselje poslušati. Izvenrednost tega moža med domačini veljaki je pač morala biti precej znatna in se je tako ohranila še sedaj med krajani. Na prvi pogled je jasno, da se mladi nadarjeni dečko Razlag ni mogel odtegniti toliki posebni zgovornosti in se je navzel v izdatni meri nevede2.
1	Dobesedno izvestje Petra viteza Grasellija.
2	Cvalitetovo izvestje navaja o njem in o njegovi tragični smrti zanimive podrobnosti: Ujec Andrej Draškovič je bil skrben in varčen gospodar
V stvarnem oziru je pospeševalo Razlagovo govorniško usposobljenost pred vsem tudi njegovo veliko duševno obzorje. Veščak vsem slovanskim jezikom v toliki meri, da je mogel čitajoč uživati slovansko književnost, se je dr. Razlag izobraževal, kakor se je že navajalo, na dijaških potovanjih v italijanščini, kar je bilo takrat tem pripravnejše, ker so spadale do 1866 še razsežne italijanske pokrajine pod Avstrijo in R a z 1 a g o v P r a v n i k S1 o v e n s k i še prinaša eno ustavnosodno razsodbo iz italijanskih pokrajin.
Iz Razlago ve o sta line sta ohranjeni še dve laški knjigi in razun tega še 11 francoskih in 15 nemških (pravo-slovnih) knjig.
Iz Cimpermanovih spominov na dr. Razlaga je posneli da je dr. Razlag imel precejšnjo knjižnico, ki je poslej prešla na sorodnike. Ostanke Razlagove knjižnice je izročil Razlagov sorodnik družbi svetega Cirila in Metoda, ki jih seveda ne more uporabljati v prave svrhe.
Želeti je, da se za te knjige pobriga kak književni naslov, nemara muzejska knjižnica, ker so te knjige brez dvoma osebne zgodovinske narodne znamenitosti.
in veljal za imovitega kmetovalca. Duševno je bil razborit in šegav človek. Način njegovega figuralnega govora je ostal še stari gospej Porekarjevi (umrla 1916) deloma v spominu. Evo dveh primerov: „Tja dol po j arki so šli trije p a t r i j a r k i „Kaj pa tam za orača, ki na vratdli tak čudno o-hrača! . . . Mož je imel v sebi precej „pesniške" nadarjenosti in jo svoj materni jezik popolnoma obvladal. Bil je reditelj Razlagov iu je njegova zgovornost močno vplivala in prešla takorekoč na nadarjenega Razlaga. Krajan, Malonedeljčan Lovro Kramberger, poznejši župnik pri Svetem Križu na Murskem Polju, je bil doma v bližnjih Sitarovcih in se je učil bogoslovja v Gradcu. Na svojo priniicijo je povabil med drugimi domačimi veljaki tud1 priljubljenega in premožnega Draškoviča. Krajani so sklenili z vozom iti po novomašnika v Gradec. Zapregel jo brat Lucije Draškovičeve, znani kmet Trstenjak v Radoslavcih. Moža sta bila v narodni noši v belih brogušah in s kratko kamižolo. Tudi Lucijina sestra se je vozila zraven. Ko so v Gradcu stopali iz voza, si jo Andrej Draškovič nateknil bregušnico na vozno ročico in omalinivši se tako nesrečno padel na mestni tlak, da je pri priči obležal mrtev. Trsteujakova sestra je tudi padla iz voza in si je strla roko. Ob tej nesreči je nastala velika žalost v Gradcu in pri Mali Nedelji.
Te knjige sem slučajno zasledil pri družbi svetega Cirila in Metoda in si napravil o njih zapisek1.
Iz navedenih francoskih knjig je sklepati, da je dr. Razlag bil vešč tudi francoščini in da je bil res mož vsestranske, da svetovne naobrazbe.
Soproga Lujiza je rodom Priegerjeva; njen brat, polkovnik 17. pehotnega polka v Ljubljani je bil slovenstvu prijazen, kakor se da to posnemati iz Andrejkove knjige o vdeležbi domačega 17. pehotnega polka pri zasedanju Bosne in Hercegovine.
Z ozirom na svojo vsestransko visoko naobrazbo, na svojo stanovsko pravniško izvedenost, z ozirom na svoje govorništvo in na osebna svojstva je bil dr. Razlag takorekoč rojen predsednik in govornik pri vseh velikih skupščinah in slovesnostih slovenskih in ga v tem oziru nahajamo povsod kot predsednika in govornika na taborih, pri Prešernovi slavnosti na Vrbi in kot zagovornika
1 J u r i d i č n c znanstvene knjige: 1. Stubenrauch, Kommen-ter zum a. l>. G. 1885, IV.; 2. Blasclike, Wechselrccht-Prozess, 1858, III,; 3. Herbst, L, II.; 4. Scbulze, Prouss. Staatsrecbt I., 1872; 5. Encyclopedic der Rechtswissenscliaft — Holtzcndorff, 1870; 6. Lelirbuch der Medicin 1872. Dr. Ilecker.; 7. Naturrecht oder Philosophic, dcs Rechtes nnd des Staates II. Ahrens I. B. 1870, II. Ahrens II. U. 1871; 8. Ulier die Grenzen dcs Naturerkennons 1876. Emil du Bois Revmod; 9. Bibliotheca Juridica. Kat. II. Pravosodje. 1. Die grondsatzl. Entscheidungen (les o. G. und Cassationshofes St. Herbst 11. Aufl. 1855.; 2. Sammlung von Entscheidungen zum Ilandels-Gesetzbuche, Adler-Clemens, 1876; 3. Sammlung von Entscheidungen zum a. b. Gesetzbuchc. Peitler, 1860. III. Zbirka za k. 1. Landes-gcsetze des Ilerz. Steiermark 1876.; 2. Das allg. b. Gesetzbuch. ii. Aufl. 1878 Manz, B. Književnost (francoska). 1. De L'esprit des Lois, Montesquieu I.; 2. De L'esprit des Lonis, Montesquieu II.; 2. Jeanne D'arc, llo-holsky, 1856; 4. Les Poetes Francais, E. Pfundlieller 1875; 5. Atala - Rene par F. A. do Chateaubriand, Schulausgabo v. Sclinabol; 6. Corinno ou L'ttalie par Madame do Stael, 1835; 7. Le savoir-Vivre Mmo Louise D'alq 1878; 8. Los avetures do Tolemaque, Fils D'ulysso par Fonelon; 9. Poesies par Eugene Borel; 10. Faits et Journeos Memorables do la Revolution Francai-se. Par M. De Lamartino (Hapatzky); 11. Contes iJioisis des Freres Grimm. Par Frideric Baudrv. C. Laške knjige. 1, Le veglie di S. Agostino; 2. Manzoni, Promessi Sposi.
pred poroto v važnih zadevah slovenskih urednikov in drugih javnih činiteljev. Z ozirom na svoje osebne vrline, na veliki sloves svoje osebnosti kot mož iz naroda in z ozirom na višje osebne in rodbinske zveze je bil dr. Razlag kakor nalašč namenjen dostojanstvu prvega slovenskega glavarja, za katero dostojanstvo je slovenska javnost takrat imela le malo res pripravnih mož.
Pristavite k tem Razlagovim lastnostim še naravnost aristidično nesebičnost in neomejeno uzornost v vsem njegovem nehanju in delovanju in evo vam še le pravo sliko moža, neomajnega značajnika, moža poštenjaka dr. Razlaga.
Da takemu brezmejnemu uzorniku v dejanskem, z malenkostmi se pretepajočem življenju ni šlo in ni moglo iti vse po zasluženi sreči, po najboljših željah in najboljšem stremljenju, kdo se temu čudi in more čuditi ravno v sedanjih, na vse plati razdrapanih javnih, niti zasebnosti se nestidečih od-nošajih ?
Da se mož s tako velikim duševnim obzorjem in stvarnim pregledom, mož tolike uzornosti in vsestranske obzirnosti čestokrat v manjših zlasti taktičnih podrobnostih ni vselej v-strinjal s hipnimi malenkostnimi sunki naše javnosti, na primer kot deželni glavar zoper enkrat že na podlagi službene prag-matike poslujoče uradnike, inorodne zdravnike (tudi dandanes jih ima deželna bolnica) in zato prišel s krajevnimi ali celo osebnimi vdeleženci navskriž, se ni čuditi.
Čestokrat se je obzirno stališče Razlagovo umevalo kot znak neumestne politične mehkobe in popustljivosti in povzročalo, da dr. Razlag končno v javnem delovanju ni tako uspeval, kakor bi smel to pričakovati po svoji nadarjenosti, nesebičnosti, po svojih blagih namenih in vsestranskih zmožnostih.
Vendar je dr. Razlag v osebnem oziru vžival pri vseh svojih znancih ravno zaradi opisanih osebnih vrlin in kreposti velik, neomajan ugled kot mož svetovne naobrazbe, duševnega visokega poleta, kot književnik in neustrašen borec za prava rodu in jezika — velik, neskaljen ugled.
V isti meri kot za najvišja dostojanstva je bil po zvanju in po strokovni naobrazbi dr. Razlag pač edinec, dovolj požrtvovalen in usposobljen za ustanovitelja slovenskega pravnega glasila, zato je tudi ž njim ugasnila luč Pravnika Slovenskega za dolga leta. Po vsej upravičenosti je torej dr. Razlag užival doma in istotako pri bratih Hrvatih ugled in sloves slavnega moža.
Njegovi stanovski tovariši so ga visoko čislali in gledali - po izvestju tovariša, poslej staroste slovenskih odvetnikov in blagega pokrovitelja slovenskega dija-
štva, dr Munde, — k njemu navzgor.
•t« 'i!1 *
Najlepši spominek je dr. Razlagu, v prvi vrsti človekoljubu, postavil Josip Cimperman v Slovenskem Narodu (1880/132—134), razodevši Slovencem dr. Razlaga — človekoljuba, in mu tudi v svojih spevih postavil spominek — aere perennius, osobito v sonetnih »Kristalih" 13—-18, katerim naj bode tukaj pod črto dovoljeno mesto1.
1 Dr. K. J. Razlagu.
(13)	Tam v lepi zemlji štajerski zeleni Stoji mogila, malokomu znana, Krijoč pepel najblažjega Slovana, Ki redko so vrstniki mu rojeni.
Ta grob je dvakrat sveta gruda meni, Ker hraniti v naročaji odbrana Po duhu in po srcu velikana, Mučenca stvari naši je pošteni. Miran pod cvetnim hribcem vsaj počiva Junak-boritelj, blagi naš učitelj, Ker v svetu pokoj ni mu bil usojen. Ljubezen jači me do ujoga živa, Ki pravo je prosvete bil širitelj In ne opešan, sam s seboj razdvojen.
(14)	Med nami vroče, ti pokojnik vzorni, Duha buditi želel si kreposti, Zavednosti in delavne blagosti,
A bili slabo tebi smo pokorni. Nam žrtvoval svoj trud si neumorni, Zahvala zanj so bilo ti grenkosti,
Posnamimo semkaj samo iz zadnjega soneta (18) dve vrstice:
Svet ne, ljubezen verne je soproge Postavila ti spomenik . .. Iščoč gradiva sem poizvedoval tudi o Razlagovem grobnem spomeniku. Neljubo ustno izvestje mi je prišlo na uho, češ, da dr. Razlag niti nima grobnega napisa v materinem je-
Klevet, zavist je ničestne podlosti, Nasprotujoče v zlobnosti uporni. Nesrečni mož, prevred so te poslala Nebesa med-nas, da bi narod spasil, Po tvojih ulcih sam se in povzdignil. Pušic trovanih mnoga prifrčala V srce je čisto, in brezum je mignil, Da vzdih bi tvoj sovraštva krik preglasil.
(15)	Moštv6 pogiblje v naših dneh na sveti, Značaji bodo skoraj bele vrane, Zatorej njemu čast, kdor se no gane, Ko vihar bojni čuje prihrumeti. Stal ti si v borbah skala, ki podreti Žele moči jo zlobe razbrzdane,
A vsem protiva mnogo let ostane, Prej nogo času moči jo razmleti. Let dokaj si za sveto domovino Meč ostri sukal svoj duha in kopje Precej je tvoje vrglo rokovnikov. A da si jih podiral kakor snopje, Da sam nesrečno spasil si očino, Zlogollcih nisi vbranil se jezikov.
(16)	Žrtvuj sreč najblažje, čas in glavo, Vspodbujaj, uči, vnemlji, teši brate, Poniglavci razgnjevljoni so nato
In se pod tvojo no zbero zastavo. Zalega se modrasja skrije v travo, Ko prideš blizu, žvižgajoč se vate Zažene gnječa te strupno-zobate Golazni, ker ji motiš nje zabavo. Ti želel si, da kaži plemenito Slovensko naše ljudstvo se povsodi. Nihče zdaj pregorak ni, zdaj premrzel. Modr&si, ti sovražnik njih svobodi, Očito v to so sikali in skrito, Zdaj v tvojih svojcev vrsti zije — vrzel.
ziku. Bojazen, da bi ta nesrečna' vest bila gola resnica, so razpršile poizvedbe na licu mesta, ki mi jih je oskrbel na prošnjo znanec-rodoljub. Evo napisa!
V domu gospod naj bi prebival! Dr. Jakob Radoslav Razlag. 12/7. 1826, 5/6. 1880. Kdor dušno živi, — ne umrje.1 Lujiza Razlagova. 5/2. 1830. 2/1. 1901.
(17)	Bojnik bil ti, služeč samo resnici, In čemur nas učil si, kar govoril, Vresniči se, ko lepši dan zazoril Po božji večni bode nam pravici. Somišljencev jo tvojili to peščici Takisto znano, čas jim ni umoril Srčnosti, naj so tudi je priboril Prosveti pot na ozki le stezici. Zato nasprotnikov hudobnost dihti, Na pot nam kamenje zapreke vali, Mi se ne strašimo vso njeno zlobo. Za sveto stvar orožje vsakdo vihti, Kar nas je, da zvesti smo ji ostali, In kakor dim razbogne moč hudobe.
(18)	Kdor poštenjakov tvojo nesebično Poznal jo delo rodu na prosveto,. Ljubezen tvojo za vse dobro vneto, Iz srca vsak spoštuje to resnično. Sovražil ti hinavstvo dvojezično
In domoljubnost otlo, prenapeto, A za namero blago si pričeto Zaščitnik stal, podpornik nepremično. Svet no, ljubezen verne jo soprogo Postavila ti spomenik na mesti, Kjer si slovi) prevaram dal in nadam. A jaz, učitelj moj, prijatelj zvesti, V spomin zahvale in globoke toge Ta venec posmij na tvoj grob pokladam.
' Enak izrek se bero na spomeniku Josipine Turnogradske, ki jo s svojo materjo in soprogom Lovrom Tomanom, pripravljajočim so za stroge izpite, bivala nekaj časa v Gradcu (22. septembra 1853 do njene smrti 1. junija 1854, pokopana v Gradcu) in jo bil polog dr. Muršeca čostokrat gost tudi dr. Razlag v rodbini Turnogradski. (Dom in Svet 1899-326.)
V. Pregled Razlagovega pravoslovnega delovanja.
I. Pregledna vsebina knjige (n a v o d n i k):
S 1 o v e n s k i P r a v n i k (to je: kratki povzetki „postav" [zakonov] in obrazci ali izgledi raznih spisov za vse občane, posebno za občinske župane, pravdosrednike, beležnike in urednike sploh.1 Vekovečni pravici in slovenskemu rodu posvečuje izdajatelj.)
1.	Zakoni, ukazi in u r e d s k i (uradni) izreki z a s t r a n rabe slovenskega jezika v pravnih zadevah, nahajajoči se
a)	v občnem sodnem postopniku (redu) iz leta 1781, §§ 13, 105, 166;
b)	v okrožnici c. kr. nadsodišča v notranji Avstriji za Primorsko, Celovec, 6. julija 1848 št. 30, zbirka štajarskih deželnih zakonov, stran 185;
c)	v kazenskopravnem redu iz leta 1853: §§ 123, 184;
d)	v naredbi vis. pravosodnega popečiteljstva (ministerstva) na nad-sodišče v Gradcu, Trstu, glasom uradne izjave v državnem zboru 17. marca 1862.
2.	Predgovor o rabi slovenskega jez ika v pravosodju, o jezikovnih pripomočkih, o pisavi imen, o skrbi za slovenske šole.
3.	Nekaj (175) abecedno razvrščenih pravnih terminov.
4.	Razredbaoblastnij, a) sodnih, b) političnih, c) denarnih (finančnih), d) rudarskih.
5.	Davščinski (p r i s t o j b i n s k i) zakon z dne 5. februarja 1850 št. 50 po abecednem redu povdarnic.
6.	Razkazek (navodilo) za p r e r a č u n a n j e k o n v e 11 c i j s k e veljave v avstrijsko veljavo in narobe; liro austriache v avstrijsko veljavo in narobe; dunajsko veljavo v avstrijsko in narobe.
7.	Zajemna, (posojilu a) pogodba; določbe §§ 983 do 1001 občega državljanskega zakona; obrestna lestvica za 4°/0, 5% in 6°/0-
8.	O b r a z c i: a) za zadolžnice (zajemno, dolžno pismo) brez zastave; ... v srebrnem denarju; ... za zrnje; ... v državnih dolžnih pismih ; ... za skupno sirotinsko blagajno ; ... za odstopno pismo za skupno sirotinsko blagajno;
b)	prošnje za predznambo zadolžnice; rešitev (odlok); knjižni vpis; . . . izročenje za opravičenje predznambe; . . . knjižni predlog opra-vičenja; . . . odlok;
c)	... za zadolžnico z zastavo nepremičnine; za knjižno prošnjo; odlok; . . . knjižni vpis; davčni plačilni nalog.
d)	... za odstopno pismo (odstopnico); ... za knjižno prošnjo; . . . odlok;
' Na svetlo dal dr. J. Razlag, odvetnik v Brežicah, sočlan pravniškega društva v Ljubljani, gospodarskega društva na Štajerskem in društva za posestnico jugoslovansko v Zagrebu, sv. Mohorja na Koroškem in po-častni sočlen tirolskega ltadecky-tovega (sic!) društva. V Gradcu 1862. Natisnil A. Kienreich.
e)	... za prisodbo terjatve; knjižno prošnjo; odlok; zadolžnice za so-dediče;
f)	. . . za pobotnice in sicer posebej: za . . . glavnico; ... za obresti; ... za obresti iz javnega dolžnega pisma; za izknjižno pobotnico; za izknjižno prošnjo; odlok; prejemni list;
g)	... za kupno in prodajno pogodbo; notarski zapis kupno pogodbo; ... za prepisno prošnjo; odlok; ... za kupno pogodbo z rešilno kupno pravico;
h)	. . . za prepodajno pogodbo; za prepisno prošnjo; odlok;
i)	.... za prisodbo nepremičnin; za kupni prepis na podlagi priso-jila; odlok;
j) . . . za ženitno pogodbo; predlog za njeno nadvarstveno obobrenje;
odlok; za knjižni vpis; odlok; k) za pogodbe zastran dosmrtnih prihodkov; prošnja za knjižni vpis; odlok;
9. Menično pravo: pristojbino; menični zakon;
10.	Poglavitni nauki meničnega prava; menični obrazci.
11.	Menična pravda; obrazci:
a)	za prošnjo menične predznambo; odlok; knjižni vpis;
b)	za menični protest; za predlog na meničnoplačilni nalog; odlok.
12.	Obrazci za izvršbo: za izvršbeni predlog premičnin in nepremičnin 1. in II. stopinje; odlok; knjižni vpis; vabilo cenilcev; cenilni zapisnik; odlok; izvršna prošnja tretjo stopinje (dražba); odlok; izrok (oglas) dražbe premičnin; razglasni dopis na župni urad; II. izrok; dražbeni zapisnik; za sodno položbo skupila; odlok; prošnja za izvršbeno prisodbo in izročitev skupila; odlok; davčno potrdilo položbe; odpis delnega odplačila na menici in plačilnem nalogu.
13.	Obrazec za pooblastilo;
14.	Obrazec za obliko prisege (prisožno hesedje).
II. Vsebina Pravnika Slovenskega, lista za pravoslovje, upravo in državoslovje. lzdavatelj in vrednik dr. J. R. Razlag, odvetnik. A' Ljubljani. (Natisnil J. Rudolf Milic.)
A. Državljansko pravo. (Obči državljanski zakonik.) I. članki (in pravni viri): 1. Letnik 1870.
1.	Pooblastilo (obrazec).
2.	O razlastitvi.
3.	Razlastitev, oziroma politično dovoljenje vozno služnosti na korist gospodarstva pri zasebnem zemljišču.
4.	O delu in njegovi plači. (— n —).
5.	Nekaj o motenju posesti (dr. Mencinger). G. Razsodbo po § 1339 o. d. z.
7. Prepuščanje premoženja otrokom med živimi s kupno pogodbo je
plačilna pogodba, 372% pristojbini podvržena; razpis 28. februarja 1870 št. 4377.
8.	Državna sprovidnost v nasprotju mod pravom in moralo (po Lien-bacherju).
9.	O obrestih.
10.	Dedno pravo.
2.	Letnik 1871.
1.	O porabi. (— n —).
2.	Dota.
3.	Uživanje skupnih zemljišč.
3.	Letnik 1872.
>
1.	Oporoka.
2.	Ženitvena pogodba (obrazec). Dr. Ivan Geršak.
3.	Boj za pravico. Poslovilno predavanje prof. dr. R. Iheringa, odhajajočega iz Dunaja. Prestavil in priobčil stud. iur. L. Baš.
4.	Zakon z dne 29. marca 1872 o izvrševanju razlastilnih razsodeb v železniških zadevah (za Tirolsko in Predarlsko).
11.	Pravosodje:
1. Letnik 1870.
1.	Za izročno zavezo mladoletnika, pri kterem opravilu je potrebno, da se je delal kedaj polnoletnega, izdal polnoletnega, ne pa samo vedel ali obnašal; ali ako se je izrečno zavezal se svojim po §§ 246 in 247 o. d. z. njemu v prostovoljno rabo prepuščenim premoženjem, o. nadsodišča v Gradcu 17. maja 1871 št. 6015.
2.	Ako se ugovarja zoper poslano fakturo z izrecnim platežnim mestom, velja to za pristop k temu pogoju in opravičuje sodstvo pogodbe,1 o. 11. avgusta 1865 št. 698.
3.	Služnost pravice do okna, o. 24. januarja 1870 št. 9468.
4.	Samolastno zvišanje stave v številni loteriji po poslanem stavitelju še ne utemeljuje skupnosti lastnine dobička; stavitelj ima le pravico, terjati svoj znesek nazaj; o. nadsodišča na Dunaju 3. julija 1869, št. 8288.
5.	Lastnik zverjadi ni odgovoren za poškodovanje, ktero ta zunaj njegovega lovskega okrožja stori. (O. min. notr. zad. 1. oktobra 1870 št. 14183).
6.	Kdor naroči pogreb, še samo zaradi tega ni dolžan plačati pogreb-ščine, ako se ni izrečno zavezal, o. 17. januarja 1870 št. 14.656.
7.	Zuganje z rubežem je samolastna moč in kaznjiva po § 19 o. d. z., o. nadsodišča v Gradcu 4. avgusta 1869 št. 9332 s pritrdilom deželnega predsedništva.
8.	Pri poljskih prestopkih je poškodovancu na voljo dano, oškodovanje iskati po civilni ali kazenski poti, o. 28. julija 1869 V
2. I/etnik 1871.
1.	Ako kupce noče prevzeti naročenega blaga, nima prodajalec pravico, precej tožiti za kupnino, marveč mora najprej tožiti na prejem robo in šele potem na platož kupnine; o. nads. na Dunaju 19. maja 1870 št. 7804.
2.	Zakonito naslodovanjo glede kmetskoga, kakej graščini podvrženega dobra, so nima uravnavati po občem državnem zakoniku, o. 11. novembra 1868 št. 6459.
3.	Za veljavnost pogodbe jo potrebno svobodno, resno in razumljivo privoljenje, o. 19. januarja 1870 št. 12114.
4.	Motenje posesti s pobarvanjem tujega zida, o. 16. novembra 1870 št. 13594.
5.	Dosmrtni skupni užitek so smo nadomestiti na primerljaj nemogoč-nosti skupnega bivanja tudi, ako so upravičenka zopet, omoži, o. 18. aprila 1870 št. 5106.
6.	Kdor prekorači uživanje posesti, zakrivi se motenja posesti, o. 17. aprila 1866 št. 3179 D. T.
7.	Zastran oškodovanja za posekana drevesa, ktera so občani uživali in zasadili na občinskem zemljišču, o. ?
8.	Prekan, kupna pogodba, ali pogodba na srečo (§§ 197 k. z.; 934; 1207, 1269, 1270, 1273, 861 o. d. z. (poravnava).
9.	Odgovornost lastnika voza za škodo, ktero voznik napravi z neprevidnim voženjem, o. 11. maja 1871 št. 13862.
10.	Motenje posesti od strani hišnega lastnika, ako odstrani najemni-kovo na hiši pribito tablo, o. 14. junija 1871 št. 7130.
11.	Računanje dobe po g 163 o. d. z. (zaradi očotovstva). O. 24. januarja 1871. št. 675.
12.	Ali se prevzame poroštvo z besedami: dober stojim za njega? O. 27. aprila 1871 št. 807.
13.	Nujni dediči, kteri daritev zapustnikovo razdirajo, morajo dokazati, da zapustnik ni imel v času daritve dvakrat toliko, kolikor je podaril; soštevan jo zapuščine z darilom ne zadostuje za dokaz, koliko je imel zapustnik ob času daritve, o. 29. aprila 1856 štev. 3919.
14.	Ako se zanika pristnost poslednje volje, nimajo zakoniti, ampak oporočni dediči nastopiti tožno pot, o. 22. marca 1871 št. 3129.
15.	Sodišča imajo razsojati, kteremu ubožnemu zakladu pripade tretjina brez oporoke zamrlega svetnega duhovnika, upravno oblasti pa o uboštvu koga iz zapustnikovo rodovine, o. ?
16.	Preklic daritve zavoljo prikrajšanja upnikov, o. 29. marca 1871 št-9057 iz 1. 1870.
17.	Tožba zakupnika o motenju posesti. Resnično ali vsaj mogočo poškodovanje se zahteva za motenje posesti, o. 21. februarja 1871 št. 1858.
18.	Lastnik zemljišča sme tudi sosedu koristne naprave odstraniti, ako le-ta ni pridobil prepovedne pravice, o. 22. februarja 1871 štev. 8836.
19.	Pravilno nadaljevanje za celi zakoniti čas za priposestvovanje prestajajoče služnosti, n. pr. vozne pravice ni potrebno, o. 18. oktobra 1870 št. 3877.
20.	Pravica upnikov volilo jemnika do zavarovanja na voljeno reč po enakosti § 822 o. d. z. pl. o. 23. novembra 1870 št. 13266.
21.	Na koliko jamči (dober stoji) loterijski nabiralec za napovedane številke, ktere jo krivo napisal v prvotne listke, o. 9. junija 1871 štev. 1230.
3. Letnik 1872.
1.	Kdor je bil na telesu poškodovan, ima pravico terjati odškodovanje radi zaslužka, o. 4. maja 1871 št. 481.
2.	O pravici zastopanja zakonskega družeta, o. 3. februarja 1869 št. 12771.
3.	Neveljavnost terjatve vsled nedoločene in nejasne pogodbo (§§ 869, 914 o. d. z.), o. 27. maja 1870 št. 13698.
4.	Tudi v posojilo spremenjena daritev se more iztožiti, o. 9. januarja 1871 št. 3440.
5.	Lastnik sme svojo zemljiško parcelo rabiti tudi na nepriliko mejaša, dokler le-ta ni dobil prepovedne pravice, o. 26. oktobra 1871 št. 12.188.
6.	Poraba zneska v skupnem gospodarstvu, po ženi možu izročenega in porabljenega, ni priženilo, o. 20. julija 1871 št. 5383.
7.	Odstranjenje vogelnega kamna in stesnenje privozne ceste za gospodujoče služnostno zemljišče ni motenje posesti, o. nads. v Pragi 25. julija 1864 št. 2515.
8.	Z novimi vodnimi zakoni ni sodništvo premenjeno glede na pravico v svoji posesti motenega upravičenca, zahtevati prepoved nadaljega motenja in povračilo škode, o. ministr. notr. z. 30. marca 1872 št. 2641.
9.	Ali se monihi smejo sploh in posebno nastavljenci po župnijah pravoveljavno zavezovati, o. 30. novembra 1871 št. 6446.
10.	Kako so umeva obljuba zakupodavca, da. za življenje ne bo odpovedal zakupa, o. 29. marca 1871 št. 3563.
11.	V dvomu se vzema, da je pridobitev moževa lastnina. (§ 1239 o. d. z.) o. 4. aprila 1870 št. 1254.
12.	Veljavnost zaveze plačevati obresti brez vsakega odbitka, o. nads. Dun. 13. marca 1872 št. 1211.
13.	§ 456 no velja za primerljaj izvršenega rubeža tujih reči, o. 10. januarja 1872 št. 9449.
14.	Gostilničar jo odgovoren za robo potnikov, ktora je bila prinesena v prostore, pristopne njegovi družini, o. 20. marca 1872 št. 698.
15.	Z izvršbo se pretrga zastaranje na tri leta omejene prednostne pravice davkov in zemljiško odvezo, o. 14. februarja 1872 št. 1.565.
16.	Mrtvim se sme izreči, kdor je bil v krvavi bitki, akoravno ni dokazano, da jo bil smrtno ranjen, o. 22. maja 1872 št. 5227.
17.	Očetovo preskrbljenjo nezakonskih otrok (17 letno hčere) obvozno, o. 16. januarja 1872 št. 680.
18.	Podarjeni odpust dolga je veljaven tudi brez pismene listine, o. 18. avgusta 1872 št. 7572,
19.	Nezakonski očo je zavezan k plačilu otrokovo pogrebščine, o. 25. julija 1872 čt. 7209.
20.	Prodznamba na temelju § 822 o. d. z. velja od prsojila, o. 12. aprila 1872 št. 1867.
21.	Razlastitev v železniških zadevah, o. 12. aprila 1872 št. 11475.
22.	V § 6 ccs. pat. 10. oktobra 1849 št. 412 d. z. zemljiškim in hišnim posestnikom pristoječa pravica se z neizvrševanjem izgubi in poznej več ne oživi.
H. Trgovinsko in menično pravo.
1.	Letnik 1870.
I. članki. — II. Pravosodje.
1.	Trgovinsko opravilo ni, ako krčmarji nakupujejo volike množine mosa, o. 22. julija 1869 št. 2761.
2.	Glej pod A II. točka 2.
3.	Obrtniki, kterih obrt no presega rokodelstva, niso dolžni napovedati tvrdke, o. 26. aprila 1864 št. 2967.
2.	Letnik 1871.
1.	Zastran pristnosti prejemnikovega podpisa na iztoževaui menici imajo pri mladoletnih dedičih priseči vsi varuhi, oziroma varuhinje, o. 10. novembra 1870 št. 9576.
2.	Zapisi trgovinske knjigo glede na pravno razmero trgovinske družbe do stavitelja tvornice nimajo dokazno moči, o. 29. marca 1871 št. 3604,
3.	Letni k 1872.
1.	Zastaranje menice, izdane na Ogrskem, pa sprejete na Dunaju, se ima soditi po avstrijskem pravu, o. 19. oktobra 1871 št. 5592.
2.	Raba tuje firme (kupčijskoga imena) nedopustna, vrliovnosoduo potrjena razsodba dunajskoga nadsodišča 18. avgusta 1870 št. 32561. o. V
3.	Ali se morejo rezervni častniki z menicami pravno zavezovati, o. 14. februa'ja 1872.
4.	Menično zastaranje so ne pretrga s pripoznanjem resničnosti do-tične menične terjatve, o. 21. septembra 1872, št. 291.
C. Zemljiškoknjižno pravo.
I. Članki.
1.	Letnik 1870.
1.	Prenos zemljišč in odpustek davščine.
2.	Zemljiškoknjižni izpiski.
3.	Zomljiško kpjige.
2.	Letnik 1871.
1.	O popravi in pronaredbi zemljiških knjig (Valentin Prošern).
2.	Kadar lastnino zasebnikov kupi država za napravo cest ali železnice, so ima kupljeni svet izknjižiti iz javne knjige. (Valentin Prešern).
3.	Letnik 1872.
1.	Zemljiškoknjižni obrazci (10) pri vsakem a) prošnja; b) odlok; c) vpis; d) potrdba knjižnega vpisa. Kazalo.
2.	Interpolacija dr. Radoslava Razlaga v dež. zboru Kranjskem 18. aprila zaradi kolekovanja zemljiškoknjižnih izpiskov.
3.	Razpis pravos. min. 15. maja 1873 št. 249 pa nadsodišča v Brnu, Dunaju, Gradcu, v Pragi zastran določeb o poverjenju podpisov.
II Pravosodje.
1.	Letnik 1870.
1. Na podlagi kazenske razsodbe je predznamba tudi številoma še neizrečene odškodnino pripustljiva, o. 7. aprila 1869.
2.	Letnik 1871.
1.	Vsled pomoto zemljiškoknjižnega urada opuščena vknjižba (no moro biti predlagatelju na škodo) o. 12. decembra 1865 št. 9884.
2.	Na pravo dosmrtnega vžitka (glede) zemljiškega dela, vlcnjiženega za ženo na primerljaj moževega proživljenja, se ne more dovoliti izvršbina vknjižba, o. 28. junija 1870 št. 7089.
3.	Ako jo na zemljišče vkujižena predkupna pravica, sme knjižni sodnik lastnino tretjega kupca dovoliti le takrat, kadar se dokaže, da jo prodavec imetniku predkupne pravice zemljišče ponudil v rešitev in ako je v § 1075 o. d. z. določeni čas 30 dni zapadel, o-27. septembra 1870 št. 11.437.
4.	Zakon pri tabularnih prošnjah ne zahteva lastnoročnega podpisa in navedba predlagateljevoga imena na uadpisu zadostuje, o. 26. septembra 1870 št. 33.756.
5.	Prošnja za vpis zemljiških parcel na podlagi davčnega spričevala iz katastra - h kmetijskemu posostvu v zemljiško knjige so ima dovoljevati, o. 30. marca 1871 št. 3576.
6.	Zastran odpisanja zemljiških kosov po zakonu 6. februarja 1869 št. 18 d. z. niso zadržek — vknjižbe, o. V
3. Letnik 1872.
1.	Vpisanjo zemljiških kosov na podlagi izpiska davčnega katastra v zemljiške knjige, o. 9. januarja 1872 št. 40.
2.	Zaznamba spora jo dopustna glede na utoževauo neveljavnost v knjižbene listine, naj gre za stvarno ali osebno pravo, o. 10. avgusta 71 št. 19.753.
3.	Vpisauje železnici odstopljenih zemljišč, ki so obremenjena, o. 22. julija 1872 št. 2066.
4.	Navedba hišne številko zastavljenega zemljišča namesto zemljiškoknjižnega vložka no zadostuje določbi § 85 o. z. z. o. nads. Dun. 30. julija 1872 št. 15.012.
5.	Ali so imajo dnevi poštnega toka vštevati pri prošnjah za podaljšanje rokov v zemljiškoknjižnih zadevah, o. nads. Dun. 26. marca 1872 št. 5689.
(i. Pridobitev vknjižene terjatve po izbrisu, opravljenem vsled plačila pri skupno zastavljenem posestvu, o. 9. januarja 1872 št. 9167.
7.	Glej pod A. II 20.
8.	Vpisanjo zemljišč, ki še niso v zemljiških knjigah, o. 26. junija 1872 št. 6499.
D. Givilnopravdni red.
I. članki in pravni viri.
1.	Letnik 1870.
1. Oblika prisege (prisežno besedje).
2.	Letnik 1871.
1.	Odvetništvo.
2.	Sodništvo.
3.	Biležovauje slovensko (dr. Ivan Geršak).
4.	Uvod v državljanski postopnik. Dr. Ivan Geršak.
3.	Letnik 1872.
II. Prav o s o dj e.
1. Letnik 1870.
1.	Prisega malolotuim, prostovoljnim namostovalcem ni dopustna, o. 7. januarja 1870 št. 14.461.
2.	Zaviranje javnega pota so no more odpraviti s tožbo zaradi motenja posesti, temuč le po političnih oblastih, o. 21. decembra 1862 št. 14.392.
3.	Izvršba na prihodke bilježniške pisarnice jo pripustljiva, o. nads. v Gradci 9. februarja 1870 št. 1935.
4.	Izvršba na posestne pravice dolžnika, ki na zemljišče še ni vlcnji-žon, o. 24. maja 1870 št. 6255.
5.	Izvršbina dražba; osobna zaveza dražbinega kupca (izdražitelja), o. nads. v Brnu, 31. marca 1865 št. 2483.
G. Izkaz do hipotekarne tožbe pri novknjiženem odstopojemuiku, o. 2. junija 1870 št. 15.987.
7. Izkaz nevarnosti pri dovoljenju sodne prepovedi, o. 12. aprila 1870 8t. M 304.
2. Letnik 1871.
1.	Tožbe zoper osebe, zavoljo zapravljivosti stavljene pod skrbstvo, se imajo praviloma vlagati pri skrbstveni oblastnij, o. 29. septembra 1870 št. 2517.
2.	Namesto tožbe na tožbino vrnitev je tudi ugovor razsojeue pravde dopuščen, o, 11. aprila 18(50 št. 1954.
3.	Polnoletnik nima pravice zahtevati izrečenja ničnosti proti njemu v maloletnosti storjenih sodnijskih dejanj, o. 4. aprila 1860 št. 2784.
4.	Ako so z razsodbo med strankama pobijo pravdni troškovi, mora nositi trošlcove, združeno z nastopom prisege, prisožna stranka sama.
5.	Sodnik prve stopnje brez dogovora s političnimi oblastmi nima pravice spoznati, ali spada ktera propirna stvar na pravno pot ali v področje upravnih oblasti, o. 24. junija 1807 št. 8390.
0. Na podlagi le predznamovanega pisma mandatni prestopek (uk-min., 18. marca 1859 št. 130 o. d. z.) ni dopusten, o. 24. januarja 1871 št. 793.
7. Kupcu pri izvršbini dražbi (izdražitelju) podanega zemljišča se i-majo dati 'tudi oni skladni deli, ktere je hipotekami dolžnik med-izvršbino obravnavo tretjim prodal, o. 17. februarja 1879 št 338.
.s. Večkratno dovoljenje izvršbino dražbe istega zemljišča. Ničnost dražbe zavoljo pomanjkljivega dostavljanja knjižnim upnikom, na ktero ničnost se opira tak knjižni upnik, ki se mu je dražba prav naznanila, o. V
9. Ničnost ni, ako se opusti naznanilo upniku, že po zaprošeni izvršni dražbi vknjiženemu, o. 10. januarja 1871 št. 195.
10.	Poprava pisno, v tožbi in razsodbi zapopadene pomoto še le v izvršnem ravnanji, o. 17. novembra 1866 št. 13.604.
11.	Pri razdelitvi dražbinega skupila med upniki zaradi prednosti nastali prepir mora sodišče zavrniti na prepirno pot, o. 22. septembra 1870 št. 5264.
12.	Občinske priklade in stroški spadajo med prednostne stavko pri razdelitvi dražbinega sklepila. o. 27. julija 1865 št. 5384.
13.	Trgovski pomočnik v pravdi svojega gospodarja ni sumljiva priča v smislu § 142 o. s. r. o. 5. aprila 1871 št. 14.393.
14.	Dopoluitev ustne razprave zavoljo pomanjkljivosti zastopanja ene stranke pri sodniku, ki obravnavo vodi vsled § 20 o. s. r. in dvor, dok. 11. septembra 1784 št. 336. o. nads. v Trstu 22. oktobra 1870 št. 5750.
15.	Kdaj imajo pri zakonskih pravdah stranke osebno priti pred sodišče ? o. 6. decembra 1870 št. 14357.
16.	Ali se ima ceniti in prodati tudi nezarubljeni del kmetije, o. 9. maja 1871 št. 5582.
17.	Prednostna pravica gre triletnim davkom pri razdelitvi dražbinega skupila le od časa, ko se začnejo, ne pa, ko so bili predpisani, o.
18.	Pristojnost sodišč zastran javnega pota. o. 14, aprila 1871 štev. 4315.
19.	Zamudnemu izbranemu sodniku (razsodniku) ne more navadno sodišče veleti, naj izreče svojo razsodbo, temveč strankam je pridržano, zamudnega izbranega sodnika tožiti na razsodbo, o. 7. septembra 1871 št. 2875.
20.	Oautio aetoria. Brez ponujene tožne varščine vložena tožba se ne sme službeno zavrniti, o. 6. decembra 1870 št. 14.412.
21.	Terjatve proti občini, izvirajoče iz občinskega po županu položenega računa, more tretja oseba, ktera ne stoji v javni pravni razmeri ne z občino in ne z občinskim odborom, le po redni pravni poti iskati, o. 16. aprila 1870 št. 13442.
22.	Pravomočne rešitve deželnih računstev v občinskih računih so neposredno izvršljive, o. 8. avgusta 1871 št. 9088.
3. Letnik 1872.
1.	Obveznost v § 891 o. d. z. ustanovljena glede odstopa od tožbe, že započete proti jednemu nerazdelnemu sodolžniku, predno se vloži druga tožba zoper drugega sodolžnika, no obstoji v odstopu od že započote pravdo v smislu § 80 o. s. r. (italj.) in tem manj v odre-rečenju zadevne pravico na korist žo toženega sodolžnika, ampak že v tem, da se upnik drži pasivno proti slednjemu, o. 21. februarja 1860 št. 1834.
2.	V postopanju zavoljo motenja posesti se sme tudi spoznati na vrnitev skupila reči, prodane vslod motenja, o. 16. novembra 1871 13.704.
3.	Kteri vpliv imajo prošnje za podaljšanje obrokov v pravdah pri pogojenih neprestopnili obrokih 'i o. 7. novembra 1871 št. 13646.
4.	V pravdah zavoljo motenja posesti nima vstavljalne moči pritožba zoper odlok, s katerim je bila izrečena zapalost globo, o. 17. januarja 1872 št. 15.096.
4 a. Kdaj so sme ustaviti civilno tožno ravnanje (pretrg prestopka 1) zavoljo ovadbe zaradi ponarejanja listin: o. 3. marca 1869 št. 2300
5.	Dopustno je v oni tožbi združiti več terjatev iz onega kupčijskega posla in njegove dovršitve, o. 25. julija 1871 št. 91635.
6.	Obnovljenje mej spada pred realna, ne pred okrajna sodišča, o. 10. avgusta 1871 št. 9415.
7.	Ako se izterja za neplačno zastopano stranko kaj denarja, se imajo
strankinemu zastopniku izplačati ne samo gotovi stroški, ampak tudi zamuda in zaslužek, o. 28. februarja 1872 št. 1799.
8.	Nakazanje izvršitelj eve terjatve iz skupila za prodano nepremičnino brez izvršenčevega ugotovljenja, o. 2. novembra 1870 št. 13032.
9.	Na pošto dana naročnina za časnike se sme vkljub določbam §§ 29, 30 poštnega zakona z dno 5. januarja 1837 sekvostrovati, o 21. marca 1871 št. 3108.
10.	Pridobnina in dohodnina z dokladami vred ima le zakonito za-ložno (zastavno) pravico pri rečeh, od kterik se odrajtuje, nima p. predpravice pred poprejšnirni založnimi (zastavnimi) upniki, o. 10. januarja 3872 št. 23.
11.	Dražba jo veljavna, ako je vknjiženi upnik tudi brez dostavljenega dražbenega odloka zvedel za dražbo, o. ?
12.	1'ravomočno dovoljena dražba je veljavna tudi proti odstopojomni-ku, o. 23. januarja 1872 št. 667.
13.	Izvršba so ima tudi dovoljevati brez zaznamka dosedanjih izvršnih stroškov, o. 12. aprila 1841 št. 4143.
14.	Razdelitev skupila je le nadaljevanje in večkrat konec izvršbe, gl. št. 8.
15.	Proizvedba zvedencov oziroma preceuba na večni spomin so ima na zahtevanje razlaščenca tudi brez nevarnosti v zamudi na nasprotnikovo ugovore dovoljevati, ako lastnik ni zadovoljen z odškodnino, izrečeno po upravni poti. o. 31. oktobra št. 71, št. 13135.
16.	Ugovor neprištetega denarja so zavrže radi nedoločnosti prisege, o. 8. novembra 1871 št. 11006.
17.	Tožba železniškega društva zastran ničnosti v razlastilnem postopku opravljene in s pritožbo nespodbijano cenitve zemljišč ni dopustna, o. potrjujoča prvosodno razsodbo sodišča, o. ?
18.	Odvetniki imajo revno stranko zastopati brezplačno, ako ravno bi so ustno in brez odvetnika razpravljalo, o. 8. novembra 1871 št. 13456; deloma drugače v slučajih neobligatornega odvetniškega zastopanja, o. 3. novembra 1970 št, 13083.
19.	Svojoročni podpis pod odvetniškim obračunom (vgotovljenskim pismom) stvarja že pol dokaza za njegovo resničnost, kteri dokaz se more dopolniti s domirno prisego, o. 23. januarja 1872 št. 9556.
20.	Po civilni pravdni poti se ima rešiti vprašanje, ali ima poprejšni šolski patron šo odrajtovati drva za šolo, o. 17. aprila 1879 štev. 3854.
21.	K uporabi § 207 civiluopravdnega postopnika, o. 18. decembra 1871 št. 21368 dr. B.
22.	Prošnja za opravičbo izostanka od prisežnega dneva se ima vložiti pri prisežnem sodišču, o. 10. aprila 1872 št. 3559.
23.	Sodišča imajo presojati prepire zastran oskrbovanja ustanov za krajno ubogo med župnim ubožnim zavodom in občinsko upravo
odgovor ministr. notr. zadev 19. maja 1872 št. 6486 z ozirom na najvišji sklep 15. maja 1841 in dvorni dekr. 21. maja 1841 zb. polit. zak. zv. št. 60.
24.	O globah pri motenju posesti, o. 23. januarja 1872 št. 622.
25.	O zastopanju strank po sodniku, o. 23. aprila 1872 št. 6776.
26.	Na podlagi zastarane menice vložena tožba se ima vrniti uradoma.
27.	K uporabi § 398 civ. postopnika, o. 23 5 1872 št. 3051 Dr. B.
28.	Ločitev zakonskih družetov in dovoljenje posebnega stanovališča med ločitvenim postopkom o. 9 11 1869 št. 2594 14/7 1871 št. 3541
29.	Prošnje za naprejno zavarovanje povračil zoper sodnike se smejo, po § 46 sodnega pravilnika vlagati tudi pri višjem za dotično tožbo pristojnem deželnem sodišču. O. 26/4. 1872 št. 12050.
30.	Ako se opusti pritožba proti stavbinslcemu dovoljenju, se ne more več začeti postopanje o motenju posesti. O. 2/10. 1872 št. 10.098.
31.	Občinski odbor se sme, s tožbo prisiliti, da odobri županov občinski račun ali pa mu očita uedostatke. O, min. notr. zadev 1/9 1872 št. 10.543.
32.	Cenitve zemljišč (nodostatne), slučaj talce cenitve.
33.	Pismena obljuba, da. se bode plačilo poslalo v določeni kraj, še tega kraja glede na sodno pristojnost no ustanavlja za kraj izpolnitve; o. 15/10. 1872 št. 10.217.
34.	Uvedba izdražitelja (dražbenega kupca) v posest prodanega zemljišča (§ 339 o. s. r. o. 19/12. 1871 št. 15.078).
35.	Tudi kdor na izvršbeni dražbi kupi nepremakljivo reč, mora zakupniku šele odpovedati zakupno pogodbo; o. 10/3. 1872 št. 13.066 lz leta 1871.
E. Izvonsporno pravo.
I. članki in pravni viri.
1. Letnik 1870. — 2. Letnik 1871.
1. Varstveni račun z obrazcem.
3. Letnik 1872.
1.	O razpravljanju prozadoiženih zapuščin. V. P.
2.	Naloga dokazovanja in odkazovanja dedičev na pravdno pot. Dr. —k.
11. Pravosodje.
1. Letnik 1870. — 2. Letnik 1871. — 3. Letnik 1872.
1.	Priče ustne poslednje voljo zapustnikove so smejo zaslišati po pri-sojilu zapuščine na podlagi zakonitega nasledstva; o. 13/12. 1871, št. 14.699.
2.	Ako je bil nujni dedič molče izpuščen, so ima proti oporočnim dedičem odkazati na pravdno pot glede na izkazanje pravice do zahtevanega dolžnega deleža; o. 18/9. 1872, št. 59.505.
3. Pristojnost varstvene oblasti za dovoljenje služnosti na zemljišču nedoletnika; o. 5/3. 1872, št. 2157.
Civilna pravda. — I. Članki. F. Kazensko pravo. I. članki in pravni viri.
1.	Letnik 1870.
1.	Hudodelstvo težke telesno poškodbe (Dr. Loitmoier).
2.	Ali so pregreši proti kazenskemu zakonu dolžnik, ki svojo zaradi dolgov v izvršbo vzeto nepremakljivo lastnino ob vrednost spravi na škodo upnikov?
3.	Poročevalčev načrt kazenskega zakona (Spisal —m —e.)
2.	Letnik 1871.
1.	Hudodelstvo težko telesne poškodbo (Dr. V. Leitmeier.)
2.	Kaznovanje voznikov, spečih na zaprežonih vozovih.
3.	Ustanovitev škodo pri gozdnih tatvinah. H.
3.	Lotu i k 1872.
1.	O prenaredbi kazenskega zakonika in kazenskega postopnika. —r.
2.	Kazenska statistika okrožnega sodišča novomeškega.
3.	O potopinstvu.
•1. Glubonemci (iz sodnega zdravilstva). Dr. Samec.
5. Javnost porotnih obravnav in porotna sodišča. Stud. jur. Fr. Škofic.
II. Prav o s o d j e.
1.	Letnik 1870.
1.	Hudodelstvo javne posilnosti s samolastnim stesnovanjem osebno svobodo § 93 kz. o. 2/12 1808, št. 11.731.
2.	O prestopku vtikanja v izvršbo javnih služob (§ 314) o. 19/7. 1870 št. 8158
3.	Odškodovanje iz kaznjivega djauja se sme priznati le, kadar jo toženec bil kazensko obsojen, dvor. dekret 6/3. 1821 št. 1743, odi. nads. Krakov 12/12. 1867, št. 10.227.
4.	Samovoljno joinanjo že podrtega lesa po upravičencih do gozdnih služnosti je tatvina, o. notr. ministrstva 7/9. 1870 št. 12.861.
2.	Letnik 1871.
1.	0 razžalitvi na poštenji § 496 kz. (žalitve in brez namena žaliti na poštenji); o. 27/7. 1870 št. 8689.
2.	Kdor jo več tatvin kriv in jo le eno povrnil popolnoma, nima za to tatvino pravice nekaznjivosti; o. 29/11. 1870, št. 19068.
3.	Kdor svojo puško da izstreliti zunaj hiše po svojem služabniku, so poslužuje le pravico S 16 vlož. pat. in služabnikovo dejanje ni kaznivo ; (min. notr. z. 24/12. 1870, št. 18295.)
4.	Dopustnost (oziroma vpoštenost) silobraua tudi za varstvo telesno celote (pred telesno poškodbo) ; o. 8/3. 1871, št. 2551.
5.	O deležnosti pri tatvini; o. ? (H.)
6.	Ali se zakrivi kdo hudodelstva po § 152 kz., ako namesto tega, zoper katerega je imel sovražni namen, koga drugega težko poškoduje (aberratio ?); o. 27/4. 1871, št. 4907.
7.	Hudodelstvo javne posilnosti po § 87 kz. o. 27/4. 1871, št. 5024.
8.	Hudodelstvo javne posilnosti po § 85 b ali po § 87 ali samo prestopek po § 468 kz.; o. 16/5. 1871, št. 5537.
9.	Zaljenje nčencov po učiteljih ne spada pod razžalitve poštenja; o. 12/4. 1871, št. 4167.
10.	Nadovki (Valcntov hlapeči ne stvarjajo prestopka proti varnosti poštenja; razsodba 20/11. 1867, št. 362.
11.	Kaznovanje dejanj, žalečih sodniško izvrševanje, četudi dejanja ne spadajo pod kazenski zakon ; (§ 312 kz. oprostilna s. nads. v Ino-mostu št. ('?), pristojnosti politične ali sodno oblasti?).
12.	O zastaranju hudodelstev z ozirom na § 229, 531 kz. glede na progreške in prestopke ; o. ?
3. Letnik 1872.
1.	Za hudodelstvo nezvestobe jo po prodaji zarubljenih in v dolžnikovi hrambi puščenih premičnin potreben hudobni naklop, upnike oškodovati na premoženju ali drugih pravicah ; o. 24/10. 1871, št. 12.964.
2.	Kdor kupuje glasove pri volitvi župana, se zakrivi prestopka zoper javne naprave in narodbo po § 311 kz.
3.	Silobran proti lovskemu tatu, odi. državn. min. 23/10. 1862, št. 18.313.
4.	Prestopke po nedoraslecih v smislu po § 273 kz. imajo kaznovati le cesarske politične varstvene oblasti, no pa županstva; o. min. notr. z. 27/1. 1872, k. 17.454.
5 Prestopka po § 314 kz. se zakrivijo starši, kateri svoje otroke peljejo iz šole, kadar šolski oglednik nadzoruje šolo; o. 12/4. 1870 št. 178.
6.	Hudodelstvo javne sile po § 81 se doprinese, akoravno ni bil nihče spravljen v strah; o. 27/7. 1871, št. 19.169.
7.	Razžaljenje časti v pravdnih spisih; o 28/6. 1871, št. 7871.
8.	Za djanjo hudodelstva javne sile po § 81 kz. je potrebno, da je pretonje uradno (gosposlcino) osebo zares v strah spravilo; o. 20/9. 1871, st, 11.674.
9.	Odgovornost zemljemerca pri delanju železnice vsled podkopanja zemljo (§ 335 kz.); o. 9/4. 1872, št. 3662.
10.	Občinski ponočni čuvaji spadajo k osebam, navedenim v § 68 kz. in jo njih razžaljenje prestopek po § 312 kz. o. 4/3. 1872, št. 4865.
11.	Ponevera ni, ako založnik časnika ne odrajta pristojbine za naznanila (oglase); o. 13/11. 1872, št. 11 C93.
12.	Političnim društvom jo prepovedano stopiti z drugimi društvi v pismeno občenje in to velja deloma tudi za brzojave; o. 11/7. 1872, št. 7134.
13.	Pri nezvestobi (ponovcri) mora namen storilca biti nepovrnljivo prisvojenje tujega blaga; o. 13/3. 1863, št. 1650.
G. Kazenskopravdni red.
I. članki in pravni viri. 1. Letnik 1870. — 2 Letnik 1871. — 3. Letnik 1872.
1.	O pronarodbi kazenskega zakonika in kazenskega postopnika.
2.	Kazenska statistika okrožnega sodišča Novomesto.
3.	O višjih upravnih oblastnijah.
II. Pravosodje.
1. Letnik 1870 — glej pod: Kazensko pravo.
2.	Letnik 1871.
1.	Zasebnemu obtožitelju se ima povzročitev stroškov kazenskega postopanja naložiti samo takrat, kadar je obtožba brez vse podlage ali ako se postopanje na obtožiteljevo zahtevanje ustavi; o. 18/1. 1871, št. 292.
2.	Prepozni prihod zasebnega obtožitelja b končni obravnavi ni odstop od tožbo, dokler sodnik ni izrekel nasvetovanega vstavnoga sveta (razsodbe!); o. 10/5. 1871, št. 5761. T.
3.	Letnik 1872.
1.	Tatvina po § 174 I kz. so dokaže tudi samo s prisežno izpovedbo poškodovanca; o. 6/10. 1870 št. 11.722.
2.	K uporabi § 65 k. p. z, o. nads. v Pragi št. ?
3.	Smatrati je za obtožni odstop, ako se zasebni obtožitelj posluži dobroto po § 152 kp. (§ 113); o. 6/11. 1860 št. 14.432.
II. Javno pravo.
I. članki in pravni viri; razno.
1. Letnik 1870.
1.	Čestitim bralcem! — (o pravicah državljanov — pregled).
2.	Občinske zadevo (obrazec za letno račune).
3.	Lovska pravica.
4.	Slovenske prestave zakonov in vladnih ukazov.
5.	Slovenske tiskanice.
6.	Slovenska predavanja za pravoslovce.
7.	Razpis ministerstva notranjih zadev (6/3. 1869 št. 8245) zastran povračilnih stroškov za revne ljudi iz Ogrskega in Hrvaškoga.
8.	Zgodovina prvega slovenskega plačilnega naloga po zaukazu pravosodnega ministerstva 18/7. 1859 št. 130 d. z.
9. Prva slovenska prestava kazenskega zakona.
10.	Slovenski jezik v uradih.
11.	Slovensko vseučilišče.
12.	Kdo ima v kmečkih občinah, v mestih in trgih pravico voliti v deželni zbor (Drag. Tekavčič).
13.	Razpisanjo služeb.
14.	Razpis ministerstva za poljedeljstvo (16/8. 1870 št. 3989) zastran postavljanja cenilcev pri prestopkih poljskega poškodovanja.
15.	Davščine od služeh.
16.	Nekaj o mlinarskem zakonu in o tarifi za goveje meso (Drag. Tekavčič).
17.	Brez ukaza županijskoga načelnika ne mogo započeti soseske niti pravde zaradi motenja posesti. (I). T.)
2.	Letnik 1871.
1.	Iz narodnega gospodarstva.
2.	Prisilne (posilile) delavnice.. T.
3.	Novo leto (pregled o narodni ravnopravnosti).
4.	Uravnanje plačo za duhovnike (iz SI. N. svojim naročnikom du-hovskega stanu za orevdarek).
5.	Vojska glede na pravo (Iz Pravnika Poljskega).
6.	U zavodih za uboge (z zakonom za Koroško 21/2. 1870).
7.	O poštnih hranilnicah.
3.	Letnik 1872.
1.	Zakon zastran rabe, napeljavanja in vračanja voda za Kranjsko z dne 26/7. 1872 VII.
2.	O višjih upravnih oblastnijah.
3.	Uravnava zemljiškega davka (Dr. Razlag).
II. Razno 1871.
1. Razpis min. za uk in bogočastje 28/4. 1870 št. 3704 zastran nevojaških župnikov glede na vojaško osebo.
2 Ukaz min. notr zadev 11/2. 1861 št.? namestniku moravskemu zastran okolščiuo, da vojaška dolžnost ne zadržuje dovoljenja polnoletnosti za pohišno kupčijo.
3.	Ukaz min. notr. zadev 18/5. 1870 št. 7545 naznanil o odgajanju ogrskih ciganov.
4.	Razlastilna razsodba zapopadati pravo izmoro zahtevanega zemljišča, in pridelki niso predmet razlastitve.
5.	Slovenska zbirka zakonov.
6.	Opomin (svaritev) zaradi posestev, ki se imajo prodati na dražbi.
7.	Pristojnost upravno oblasti pri razsojevanju terjatve za oškodovanje proti občinskim zastopnikom. .
8.	Račun župne cerkve (z obrazcem).
9. Nekaj važnejših določeb vojnega zakona (5/12. 1868 št. 1 dež. z. iz 1. 1869) in poduka za njegovo izvedbo.
10.	Pri izmeri davščine od ženitne pogodbe se zaženilo nima vzeti v račun.
11.	O pristojnosti političnih oblastij glede na zakon zastran varnosti polja.
12.	Občini pristoječa skrb za zdržavanje javnih občinskih potov ji ne daja pravice do takih naredb, katere segajo v tujo lastnino in proti županu je v takem primerljeju pripuščena tožba zaradi motenja posesti.
13.	Koga zadenejo stroški za pozvedbe lovskega poškodovanja?
14.	V kazenski razsodbi o poljskih prestopkih se smo odškodnina izreči le takrat, kadar je mogoče škodo zvedeti po enakih določbah dočoga kazenskega postopnika.
15.	Razpis min. notr. zadev 3/10. 1870 št. 9992 zastran občinskih pri-klad na davke preteklih let..
16.	Sme li omožena vdova nadaljevati brez novega dopusta obrt svojega prvega moža.
17.	Razlastitev zemljišč po pravilniku železniških dovoljenj za napeljavo vode, železnici potrebne je pripustljiva.
18.	Zbore volivcev za volitvenc pogovore smejo sklicevati tudi oni, ki nimajo dejanske volilne pravice.
19.	Nekoliko členov iz vladno predlogo novega reda za moro in vago.
20.	Povračilo po lovski divjadi storjene škode so sme pri politični oblastniji zahtevati tudi brez dokaza poskušone poravnave.
21.	O cerkvenih ustanovah za uboge, ako bi nasprotovala njih izročitev na občine — bistvu ustanovo.
22.	Pri izvrševanji predpisov zastran priprege v občinskem okolišči nima župan nobeno policijsko kazensko pravice.
23.	Ustanovljena plača (kongrua) duhovnikov in javnih učiteljev je do 315 gl. prosta občinskih priklad.
24.	Razpis min. notr. zadev 7/12. 1870 št. 15.115 zastran pogojev, pod katerimi so ima podeljevati domovinska pravica državljanov dežel ogrske krono.
25.	Ima li župan pravico, zarubiti premakljivo blago.
26.	Terjanje odškodovanja za poškodbo, ki so jo golobi na polji pripravili.
27.	Domovinstvo vslod vzakonjenja po poznejšem zakonu starišev.
23. V konkurenčnih obravnavah zastran cerkvenih in farnih poslopij.
29.	Samo duhovne oblastnije so pristojne za prestavljanje dušnih oskrbnij.
30.	Politična oblastnija ne more občine prisiliti, občinske pote, ki vodijo do železnice, z ozirom na pomnoženo potrebo železniškega občenja popravljati.
31.	Razpis eks. min. za deželno brambo 19/4. 1871 št. 178 zastran vojne dolžnosti tistih brambovcev, ki so v kateri pokorilnici.
32.	O terjatvi revnih sorodnikov katoliškega svetnega duhovnika zastran tretjine za uboge ni občina pristojna, temuč politična državna oblastnija, v katere okraju se nahaja za zakonito nasledstvo poklicani ubožni zaklad.
33.	Tržnina se sme le na trgu in ne pri vhodih trgovišča pobirati.
34.	Skupna osoba (občina) se ue more obsoditi 1. na kazen, 2. na povračilo odškodnine.
Razno.
' 3. Letnik 1872.
1.	V koliko so gospodarski vozovi cestnine prosti.
2.	Kako in kdaj se ima po ognju, povodnji in toči povzročena škoda naznanjati zaradi odpustka davkov. (Nov.)
3.	Koliko jamčijo (dobri stojijo) zakupniki občinskega lova za poškodbe po divjačini; o. min. notr. z. 16/9. 1871 št. 13.122.
4.	Za napravo pliuovih cevi po rečeh, prepuščenih javnemu občenju ni treba razlastitve; o. min. notr. z. 16/9. 1871 št. 11.849.
5.	Službodajec nima plačevati stroškov za uslužbenca, ki je bil, alco-ravno že bolan, izpuščen iz službe; o. min. notr. z. 27/5. 1871 št. 6185.
6.	Dražbo premičnih državnih reči (državnih premičnin) smejo c. kr. oblasti (oblastnije) opravljati brez dovoljenja občinskih uradov; o. min. notr. z. 27/11. 1871 št. 6327.
7.	Služba župana glede na občinski volilni red; užitkar nima občinske volilne pravice, akoravno si jo pridržal pravico gospodariti na odstopljenem zemljišču proti temu, da davke odrajtuje.
8.	Terjatve odškodovanja zavoljo cerkvenih stavb (župnišča) spadajo na pravno pot; o. min. za uk in bogoč. 20/12. 1869 št. 10.352.
9.	V področje občinskega zastopa samega ne spada dognanje straho-valne preiskave proti občinskemu uradniku.
10.	Osobe brez domovja, ki so bile vočkrat vvrstene med vojake, se imajo odkazati občini zadnjega vstopa.
11.	Kdaj imajo politične oblastnije razsojati o pritožbah proti nared-bam županstev v lastnem področji.
12 Predplačila za cerkve, pod posebnim patronom stoječe, imajo dovoljevati le cerkvene oblasti.
13.	Prestopki pri mesarenji (1. zdravstveni obziri pri sekanju mesa; 2. mesar mora imeti zadostno mesa; 3. neopravičeno nehanje z mesarjenjem; 4. prodavauje govedine zoper obstoječo prepoved; 5. zasebno klanje ni motenje obrti).
14.	Ali sme ženska biti cerkovnica.
15.	Odškodovanje za skazano vničenjo lastnino o povodnji, ako je lastnik sam zakrivil to naredbo.
16.	Okrožnica c. k. finančnega deželnega vodstva v Gradcu od 7/8. št. 6643 na davkarije zastran izterjanja davkov po izvršbi na zemljišča in zilračunonja stroškov.
17.	Odškodovanje zavoljo divjačine se ima pri političnih oblastnijah zahtevati takrat, kadar se poškodba še more videti.
18.	V političnih kazenskopravnih zadevah se ima vselej razsodba izdati. Pravica do stelje v tujem gozdu se ima uradoma napovedati pri odkupni komisiji.
19.	Odvzetje gostilničarske pravice vsled nedostale zanesljivosti.
20.	Predpisi zastran zidanja novih in popravljanja že obstoječih stavb blizo pirovoznih železnic.
21.	Omejenje občinskega vodotoka ni motenje posesti (in zadeva no spada pred sodišča),
22.	Pristopnost političnih ali šolskih oblastnij zastran davščin šolskim ali cerkvenim služabnikom in zastran prepisa šolskega nepremakljivega imetka.
23.	O naredbah politično izvršbe se ne more toževati prod rednim sodnikom.
24 Kdo je „delavec", za katerega ima stroške ozdravljenja plačevati tisti, ki mu delo daje.
25.	Razpis c. k. ministerstva za dež. hrambo 10/5. 1872 št. 3791 zastran preskrbljenja deželnih brambovcov, ki so v svojem službovanju v stoječi vojski postali nezmožni.
26.	Soud političnega društva sme biti le oni, kdor jo dopolnil 24. loto starosti.
27.	Sodnijsko poizvedovanje o domovinskem pravu ni odločilno.
28.	Kdaj so sme šiloma dovoliti služnost za vodno napravo.
29.	Nesprejetje uradnega naročila.
30.	Pri društvih, katera svoje delovanje brez podružnic raztegnejo na več kronovin, ni potrebno dovoljenje ministerstva notr. zadev po § 11. društvenega zakona.
31.	O prošnjah za spregled zakonskih zadržkov.
32.	Zupan nima pravice izreči globo ali šiloma privesti dati tistega, ki na povabilo ne pride pred njoga.
33.	Koliko važnosti ima izročenjo občino, da jo katera pot javna.
e-jQt-s
K zgodovini trga Žalca.
Dr. Fr. Kos.
V	Državnem arhivu na Dunaju je več tisoč listin, Ki bi se dale porabiti pri opisovanju naše preteklosti v srednjem veku. Za prva stoletja rečenega veka so listine že priobčene. za 13. stoletje tudi večinoma, za 14. in 15. stoletje pa le prav malo. Tu podajam prepise nekaterih listin,-ki se nanašajo na zgodovino trga Žalca blizu Celja.
Žalec je bil že leta 1347. trg in kot tak je imel svoj pečat (št. 3, 4). Bil je obzidan ter imel dvoje vrat (št. 3). V listinah se omenjajo mesnice, ki so bile blizu drugih vrat (št. 2, 3), in pa kopališče (št. 12).
Leta 1346. in 1347. je v Žalcu vodil faro župnik Herman (št. 2, 3), leta 1375. pa Ivan (št. 7, 8). Leta 1365. je v reče-nem kraju živel kaplan Urban (št. 5). Znana so nam imena nekaterih sodnikov. Pred letom 1346. je v Žalcu izvrševal sodstvo neki Oton, leta 1346. pa Oton Lungauer (št. 2). Naslednjega leta se omenjata kot sodnika Oton Lungauer in pa Vellein, zet nekega Fricmana (št. 3). Leta 1360. je bil Ull sodnik v Žalcu (št. 4), pred letom 1365. Wult, pred letom 1368. pa Ulrik (št. 5, 6). Mogoče je, da imeni Ull in Wult zaznamujeta v tem slučaju eno in isto osebo. Wult se tudi omenja leta 1375. kot stari sodnik (št. 7, 8). naslednjega leta je bil že mrtev (št. 9). Razen Wulta se leta 1375. navaja tudi sodnik Hertel (št. 7, 8). Leta 1376. je Herman Trenčel v Žalcu izvrševal sodnijske posle (št. 9). leta 1412. pa Mihel iz Poljan (št. 12).
V	spodaj priobčenih listinah so navedeni nekateri žalski tržani, kakor Ulrik Hunger (št. 1), Lovrenc Krajnik (št. 2). Herman Huduha (št. 6), Ditmar Wult (št. 9), Henzel Grad (št. 10), Gebhard Chursner (= Krznar) (št. 11) in Ulrik Smid (št. 12), Znana so nam imena še drugih žalskih prebivalcev, kajti v listinah se omenjajo Henrik Luegel (št. 1, 3), Markež (št. 2),
Ulrik Kailer (št. 2), Henrik Kult (št. 2), Herman Koder (št. 2), Matej Knauer (št. 2, 3), Simon Walk (št. 2, 3), Peter Walk (št. 2), Henrik Auer (št. 3), Mihael Cerer (št. 3), in Herman Bledej (št. 3).
Ako so bili žalski prebivalci v denarnih zadregah, so se obrnili do celjskih Židov ter dobili od njih posojila. Tako je sodnik Oton prodal svojo hišo in svojo klet v Žalcu, da je mogel plačati Židu Šebleinu 44 mark starih graških penezov (št. 3). Sodnik Wult se je leta 1365. zadolžil pri celjskih Židih Kadšimu in Mušu za 6 mark oglejskih penezov (št. 5). Njegov sin Ditmar je bil leta 1375. Kadšimu dolžan 50 mark in potem še 80 mark graških ali dunajskih penezov (št. 7, 8). Naslednjega leta je svoj dolg poplačal (št. 9). Jako visoke so bile obresti, ako bi se dolg v pravem času ne poravnal. V enem slučaju je bilo izgovorjeno, da je treba dati od vsake marke vsak teden po štiri peneze (št. 5), v nekem drugem pa od vsake marke vsak teden po dva peneza (št. 7, 8). Ker je ena marka imela 160 penezov, bi znašale obresti v prvem slučaju 130%> v drugem pa 65% na leto.
Št. 1.	1342, dne 3. maja.
Engelskalk iz Turna zastavi žalskemu tržanu Ul-riku Hungerju dve kmetiji v Ločah za 12 mark starih graških penezov.1
Ich Engelschalch von dem Turn*, der ze Nevndorf ge-sezzen ist, vnd mein erben vergehen mit disem offen prief alien den, di in sehent oder horent lesen, daz w'ir mit wol verdachtem miit vnd mit giitem willen Vlreichen dem Hunger purger ze Saxeneld vnd seiner wirtin vnd irn erben versaczt haben zw hueben, di gelegen sint ze Loczsach, vmb zwelf march phenning alter greczer, vnd auf der ain hub ist gesez-
1	Ker tiskarna nima znakov u, i, o i. t. d. in jih v sedanjih razmerah ne more naročiti, si moramo pomagati z u, i', o i. t. d., katera znamenja ima tudi izvirnik pod št. 5 in 6. Op. ur.
2	Grad Turen je bil med Velenjem in Šalekom.
zen Perchtolt der Pecelmachk, an der andern hiiben ist ge-sezzen Marin der Rattay, vnd bab w'ir in daz giit versaczt mit allev dev, daz dar zu gehort, versiicht vnd vnuersticht, ge-stift vnd vngestift, ez sey chlain oder grozz oder wi ez ge-haizzen sey, also beschaydenleich, wen w'ir sev erman mit dem vorgenanten giit, so schullen sev vns di vorgenant zw huben wider ze losen geben vmb daz selb giit, auer alle jar newer vor sand Jorgen tag. Sev schullen auch daz giit in haben als ander ir aygen giit vnd mit dem rechten als iz in gehabt han. Wenn ich vorgenanter Vlreich oder mein erben vnser phen-ning vordern ze miter fasten, so schol erz vns geben vor sand Jorgen tag. Wer auer daz, daz sev dchain chrieg dar vmb an gieng, den schulle w'ir in auz pringen oder ersaczen nach landes recht. Vnd ob daz wer, daz sev in dchain schaden chomen, den sev pey irn trewen mochten gesagen, den schullen wi'r in ablegen an alle chlag vnd alle taydung vnd schullen sev daz haben an vnserm trewen vnd an all em unserm giit. Daz in di geliib stet vnd vnczeprochen peleiben, dar iiber geb wir in disen offen prief, versigelten mit des erbern mans Hainreichs des Liigleins anhangendem insigel, da w'ir in vmb vleizz gepeten haben, wand aygenes insigels nicht enha-ben zu ainer vrchunt der warhait. Der prief ist geben nach Christs gebiird iiber drevczehen hundert jar dar nach indem zway vnd vierczigistem jar in vencione sancte Chrucis.
Izv. list, na perg. (12 x 17 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
#
Št. 2.	1346, dne 12. oktobra.
Oton, stari sodnik v Žalcu, zastavi Lovrencu Kraj-niku, žalskemu tržanu, svojo, novo sesidano klet in dve mesnici sa 12 mark graških penesov.
Ich Ott, der alt richter von Sachsenuelde, vnd ich Elspet. sein wirtinn, vnd vnser erben, w'ir veriehen mit disem prif vnd tiin chunt alien den, die in ansehent, horent oder lesent, daz
wir mit wolbedachtem miit vnd durch der gult willen, die wir gelten solten vnsern herren von Walsse, der erber purgen vn-ser purger vmb gewisse sumen, die her nach geschriben stent, dem pesehaiden manne Laurenczen dem Kraynich, purger ze Saehsenueld, Margreten, seiner hausfrauen, vnd iren erben ver-saczt haben vnsern newe gemawerten clieller mit sampt den zwain vlaischpenchen, der da leit pey vnserm haus ze Saehsenueld pey dem tor, vmb zwelf march alter greczer pfenning, der wir gar vnd genczlich von in gewert sein, also peschai-denlichen vnd mit auzgenomen rede, wann wir den vorgenan-tcn Laurenczen, sein wirtinn oder ire erben ermanten ie auf sand Michels tag mit den vorgeschriben zwelf march pfenning
oder mit guldein oder mit agleyern, als si.....1 habent, da
schullen si vns den egenanten cheller vnd flaischpench her-wider ze liisen geben an alien chrieg vnd an alle widerrede. Wir schullen in aber vor vmb sand Jacobs tag sagen, wan wir die liisung tiin wollen ouf sand Michels tag, daz ist mit rede zwischen vns paiden auz genomen. Vnd swaz si ouf den cheller vber fumf phenning ze saczung legent, daz schulln si auch ouf dem cheller haben. Wir loben in auch von obgenanten cheller vnd vlaischpench ze schirmen vor aller ansprach nach purchrechts recht vnd nach des landes gewonhait ze Saehsenueld. Vnd daz in vnd iren erben von vns, vnsern erben daz also stet vnuerprochen pelibe, dar vber geben wir in disen prif, versigelten mitz Marches von Saehsenueld anhangentem insigel zu einem vrchund der warhait. Des sint geczeugen Ott der Lungawer richter ze Saehsenueld, Vile der Cayller, Hainrich der Cult, Herman der Choder vnd Mathe der Chna-wer, die vmb daz vorgeschriben gult vnser purgen gewesen sint, dar zu her Herman der pharrer, Symon der Walch, Pe-tersel der Walch vnd ander piderbe letit geniich, die der sa-che vnd des saczes geczeug sint. Der prif ist geben, da man zalt von Christes gepurde dreuzehenhundert jar vnd dar nach
1 Zamazano. Dve besedi sta nečitljivi.
in dem sechs vnd virzigistem jar des nachsten phincztags vor sand Gallen tag.
Iz v. list. na perg. (20 X 25 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
Št. 3.	1347, dne 3. julija.
Henrik Luegel is Žalca proda Velleinu, sodniku v Žalcu, svojo hišo in svojo klet sa 44 mark starih gra-ških penesov.
Ich Hainreich der Ltiegel von Saxenueld vnd mein erben, wir vergehen offenbar an disem prief vnd tuen chunt alien den, di in sehent, horent oder lesent, paiden, di nu sint oder her nach chiimftich werdent, daz wir mit wol verdachtem muet vnd mit guetem willen Vellein, Friczmans aidem vnd zu den zeiten richter ze Saxenueld, vnd seiner wirtin vnd iren erben verchaufet haben ein haus ze Saxenueld vnd ein cheller da pey ze nest pey den vlaischpenchen vnd pey dem anderm tor gelegen mit alien den rechten vnt dar zue gehort, swie daz ist gehaizzen, vmb vier vnd fierzech march phening alter gre-zer, di Scheblein dem juden ken Zil geben sint fur Otlen den alten richter, des daz selb vorgenant haus aygen ist gewesen, der dem selbem juden hat geschiilt gelten, dar vmb er den den vorgenanten Hainreich den Lueglein hat gewesen versaczt, vnd hat vrawe Elzpet, des egenanten Otlen wirtin, vnd iro chint daz selbe egenant haus Vellein dem egenanten richter vnd sein erben mit Otlen des Lungawer hant, der auch richter ze den zeiten waz, redleich vnd recht vor piderben leiiten aul" geben. Vnd ist daz geschehen mit guetem willen vnd wizzen vnsers herren hern Fridrich von Waltsse vnd hern Gebhartes des purchgrafen ze Hohenek, der diser sach redner vnd chauffer gewesen ist. Auch lob ich egenanter Hainreich der Luegel vnt mein erben dem egenanten Vellein vnd sein erben daz vorgenante haus ze schermen jar vnt tach nach landes recht vor aller ansprach an alien iren schaden. Vnt tet wir des
nicht, welhen schaden so des nemen, den so pey iren trewn mochten gesagen, den schulle wir in ab legen gar vnt gencz-leich erchen vnt schaden an alio chlag vnd an alles taydin-gen. Vnd schullen so daz haben auf vns vnd auf alio do vnd wir haben. Vnt daz in daz stet vnd vnuerproehen peleib, dar iiber gib ich egenanter Hainreich der Liiegel mit sampt mein erben in disen often prief zu eynem vrchiind der warhait di-ser sache, pestetigt vnd peuestent mit des marchtes ze Saxen-ueld anhanguntem insigel versigelt vnt mit Otlen des Lunga-wer, ze den zeiten richter, auch anhanguntem insigel, wand ich selb aygens insigels nicht enhan. Des sint gezeiigen di erbern herren her Herman der pharrer ze Saxenueld, her Geb-hart der purchgraf ze Hohenek, Hainrich der Awer, Symon der Walch, Michel der Zerrer, Mathe der Chnawer, Herman der Bledey vnd ander piderber leiit genuech, di der warhait gestent, den es chunt vnd wol gewizzen ist. Der prief ist geben, da nach Christes geburd ergangen waren tausend jar, drohundert jar vnt dar nach in dem siben vnd fierzechistem jar des eritages an sand Vlrichs abent.
Izv. list, na perg. (14 X 22 cm) z dvema visečima pečatoma v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
Št. 4.	1360, dne 30. novembra.
Henrik Trofel, tržan v Konjicah, proda /'/2 orala njiv v Žalcu tamošnjemu sodniku Ullu za tri marke starih graških penezov, manj 14 penezov.
Ich Hainreich der Trophel, purger zv Goniwicz, vnd mein wirtin vnd vnser payder erben vergehen mit diesem often prief vnd tuen chunt alien den, die in saehent, horent oder lesent, daz wir mit verdachtem [mut] verchawft haben anderthalb iaw-chart acher gelegen zv Saehsenueld vmb den mareht mit alien rechten, als wir sem innehaben gehabt, wie sey genant sein, dem erbern man Vil, dem richter zv den czeyten zv Saehsenueld, seiner wirtin vnd alien iren erben vmb drey march alder
gueter graeczer phening an vierczehen phening. der wir gancz vnd gar von in gewert sein. Vnd schollen in die vor genan-- ten aecher schirmen vor aller ansprach, als man siilen guet schirmen recht scholl nach landes recht in Steyern. Taet wir tes nicht, welhen schaden sey tes naemen, den ir ains pei sei-nen trewen gesagen mag, wie der genant ist, an ayd vnd an-der pewaerung, den schol wir in ap legen vnd schollen daz haben zv vns vnd zv vnsern trewen vnd auf aller vnser hab vnd guet. Mit vrchiint diez priefs, der versigelt ist mit des erbern manes Lewpoltes in der Gassen an hangentem insigel, der es do her an gehangen hat durch vnser paet wil, ym vnd seinen erben an schaden, want wir selb chain aygen insigel nicht haben. Der prief ist gaeben nach Cristus gepiird drey-czehen hundert jar dar nach in dem sechczegestem jar an sande Andreas tag des hayligen czwelf poten.
Izv. list na perg. (8 X 26 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
Št. 5.	1365, dne 10. junija.
Wulet, stari sodnik v Žalcu, izjavlja, da se je pri šidili Kadšimu in Mušu zadolžil za šest mark oglejskih penezov.
Ich Wulet der alt richter von Sachsenueld, mein wirtin vnd aH vnser erben vergehen mit disem prief, daz w'ir gelten schiilln vnuerschidenleich Chadschim vnd Muschen den juden, irn wirtin vnd alien 'irn erben sechs march giiter agleier phe-nig auf sand Gorgen tag, der nw schirist chiimpt, vnd schullen dez selbigen gelcz gelten zwo march fur hern Vrban, ge-sell ze Sachsenueld. Wert wir sew dann nicht, so schiill w'ir in giite phant antwurten, di sew gern nement. Taet wir des nicht, welchen schaden sew des nement, den ir ains pey sein trewn gesagn mag an ayd vnd an tayding, den schull w'ir in ab legen, vnd daz sullen sew haben hincz vnsern trewn vnd auf allem dern vnd w'ir haben. Vnd wolt w'ir sew dann nicht
[
wern, so schulln sew di grafen von Cili wern oder, wer an ir stat ist, vom vnserm guot mit vnserm guotem willen. Ez sehol auch ze gesuech gen nach dem egenantem tag ye zu der wochen auf yde march agleier guoter vir agler phenig. Zw vrchunt der warhait geb wir in disen prief, versigelt mit meinem anhangundem insigel. Geben nach Christes gepurd drewczehen hundert jar dar nach in dem fumf vnd sechczig-stem jar dez eritag vor sand Veyds tag.
lzv. list, na perg. (8 x 12 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
Št. 6.	1368, dne 28. januarja.
Marin Delavec zastavi dva vinograda Hermanu Huduhi, žalskemu tržanu, za 12 mark graških penezov.
Ich Marin Delawcz von Bernstorf, mein wirtin, all vnser erben veriehen offendleich an disem prief, daz wir versaczt haben vnser paid weingarten vnder dem Salcz Herman Chu-duucha, purger ze Saxenueld, vra czwelf march graczer phe-ning vnd schullen in jaricleich wern von den nuczen, die dar auz gevallen, als wir nachst miigen. Ob auch got vber in gepitt, dez got enwelle, wer vns dan ermant mit dem prief, dem schulle wir gewertig sein mit dem genanten sacz vnd friicht jaricleich, als im selben, vnd haben im den saczt getan mit Hertleins dez purchmaister hant, der sem duczen den zei-ten pchtmaister1 waz. Mit vrchund dicz priefs, den wir im dar vber geben ze ainem geczeugnusse der warheit, versigel-tet mit Vlrichs dez alten richters anhangunden insigel, den wir dar vm gebeten haben, im an schaden. Datum anno domini millesimo CCC°LX octavo, feria sexta ante purificationem be-ate Virginis.
Izv. list, na perg. (6 x 29 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
v
1 „Pchtmaister" namesto pachtmaister (= zakupnik).
Št. 7.	1375, dne 11. marca.
Ditmar Wult, sin bivšega sodnika v Žalcu, izjavlja, da je celjskemu Židu Kadšimu dolžan 80 mark graš-kih ali dunajskih penezov.
Teh Dytmar Wiilt, svn des alten richter von Sachsenveld, vergich an disem offen prief, daz ich vnd mein wirtin vnd alle vnser erben vnuerschaidenleich gelten schvllen Chatschim dem juden von Cili, seiner wirtin vnd irn erben achczich march gueter greezer oder wienner phenig avf sand Mychels tag, der nv schirist chumt. So vergich ich Hertl, czv den czeiten richter cze Sachsenveld, mit samt mein erben, daz ich williger pur-gel vnd gesehol vnd aveh ganezer gewerer worden pin fur den vorgenantn Dytmarn, fiir sein wiertin vnd fiir alle sein erben hinez dem vorgenanten juden, seiner wiertin, hincz irn erben vmb die vorgenanten phenig avf den egeschriben tag. Werten w'ir sew nicht genczleich auf den vorgenanten tag, so schullen w'ir in so vil vnser phant antwurten, die si gern nement. Teten w'ir des nicht, welchen schaden sew des nement, den si pey irn trewn sagent, den schvllen w'ir in genczleich gelten an chlag vnd an alle wider red. Daz schvllen sew haben auf vns vnd avf alle dew vnd w'ir haben, avf vnser haws vnd hof vnd weingarten vnd aecher gesvcht vnd vnge-sveht. Avch schol nach dem obgenanten tag cze gesveh gen ie czv der wochen auf ie die march greczer czwen guet grec-zer phenig, vnd wolten wier sew nicht genczleich wern er-chens vnd schadens, so schvllen sew vnser edeln herren die graffen von Cilli wern oder der landes herr oder, wer an listat ist, von aller vnser hab mit vnserm gueten willen. Cze vrchvnd der warhait gewen w'ir in disen prief v'ersigelten, ich obgenanter Dytmar vnder heren Hansen czv den czeiten phar-rer cze Sachsenveld, der daz durch meiner fleiziger pet willen an disen prief gehangen hat im an schaden. So vergich ich obgenanter Hertl vnder mein selbs anhangvnden insigel vnder der czwayer insigel gelob w'ir alle die gelob stet cze haben,
die vorgeschriben stent. Gewen nach Christes gepuerd drev-czehen hvndert jar darnach indem fvnf vnd siwenczigisten jar des erstn svntags inder vasten.
Izv. list. na perg. (12 X 21 cm) z dvema visečima pečatoma v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
i«.
Št. 8.	1375, dne 11. marca.
Ditmar Wult, sin bivšega sodnika v Žalcu, izjavlja, da je celjskemu Židu Kadšimu dolžan 50 mark graških ali dunajskih penezov.
Ich Dyetmar Wvlet, svn des alten richter von Sachsen-feld, vergich an disen often br'if, daz ich vnd mein wirtin vnd ali vnser erben vnuerschaidenleichen gelten svilen Chadschim dem jvden von Cili, seiner wirtin vnd iren erben fvnfczig march gvter greczer oder wyener pfening avf sand Jorgen tag, der no schirist chiimt. So vergich ich Hertel, zv den czeiten richter ze Sachsenfeld, mit samt mein erben, daz ich willig piirgel vnd geschol vnd avch ganczer gewerrer worden pin fiir den vorgenanten Dyetmarn, fiir sein wirtin vnd fiir ali sein erben hincz den vorgenanten jvden, seiner wirtin, hincz iren erben vmb die vorgenanten phening avf den egeschriben tag. Werten wir sev nicht genczleich avf den vorgenanten tag, so svln wir in so vil vnser pfant antwiirten, die si gern nemt. Teten wir des nicht, welhen schaden sev des nement den si pei irn trewn sagent, den svln wir in genczlich gelten an chlag vnd an all wider red. Daz svln sev haben avf vns vnd avf alle dev vnd wir haben, avf vnser havs vnd hoff vnd weingarten vnd aecher gesvcht vnd vngesvcht. Avch sol nach den obgenanten tag ze gesvch gen ye zv der wochen avf yede markh greczer zwen giit greczer phening vnd wolten wir sev nicht genczlichen weren erchens vnd schadens, so svln sev vnser edeln herren 'die graften von Cili wern oder der lands herr oder, wer an ir stat ist, von aller vnser hab mit vnserm gvten willen. Ze vrchund der warheit geben wir in disen brif
versigelten, ich obgenanter Dietmar vnder hern Hansen zu den zeiten pfarrer cze Sachsenfeld, der daz dvrch meiner fleiziger pet willen an disen brif gehangen hat, in an schaden. So vergich ich obgenanter Hertel vnder mein selbs anhangenden insigel vnder der zwaier insigel gelob w'ir alle die gelvb stet že haben, die vor geschriben stent. Geben nach Christes ge-pvrd drevczehen hvndert jar, darnach in dem fvnft vnd siben-czigistcn jar, des ersten svntags in der vasten.
Izv. list. na pcrg. (9 X 28 cm) z dvema visečima pečatoma v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
K
Št. 9.	1376, dne 12. decembra. Celje.
Celjski zid Kadšim potrjuje, da mu je žalski tržan Ditmar popolnoma poplačal vse to, kar mu je bil dolžan.
Ich Chatschin der j ud von Cili, mein wirtin vnd ali vnser erben vergehen mit disem offen brif vnd tiin chiint, daz sich Dytmar, Vllets selig des alten richter siin von Sachsen-ueld, piirger da selbs, vnd ali sein erben gancz vnd gar mit vns bericht habent vnd mit vnsern erben vmb alle di giilt, di vns sein egenanter vatter selig oder sein priider, herr Fridrich selig, oder er selber habent schullen gelten, an vmb di giilt von Hertlein ain nicht, wie sich siist di giilt vergangen hat von ir selbs wegen oder von purgelschaft wegen, ez sei er-chen vder gesiich, wie sich dez vergangen hat vncz auf disen hewtigen tag, di in oder sein erben gen vns oder gen vnsern erben an gett, der hat er vns allev genczlich gericht vnd ge-wert vnd peleibt vns nichts mer schuldig vncz auf heutigen tag, vnd ist dar vmb mit samt sein erben furbazz ledig vnd los graten vns egenanten juden an allez geuerd. Vnd wer, daz dhain priff hernach auf stiind oder fiir pracht wiird von vns oder von ymand anderm, der sew gen vns an gieng, wie der sagt vncz auf heutigen tag, der sol tod sein vnd chain chraft mer haben, vnd sol in gen vns, noch gegen nymand anderm von vnserm wegen chain schaden pringen in chaim
weg an allez geuerd, wand wir mit disem brif bechennen, daz si vns allerlay geltschuld, di si vns gelten scholten vncz aul' disen heutigen tag, an Hertleins gult ain, schon vnd riehtigch-leich gerieht vnd beczalt habent. Mit vrchiint dicz briffs ver-sigelt mit des erbern mans Hainczleins zii den czeitten richter dacz Cili vnd Hermans des Trentschlein zii den czeitten rich--ter ze Sachssenueld mit ir paider anhangnden insigel, dar vmb ich sew egenanter Chatschim fleizzen gepetten han in vnd irn erben an schaden. wand ich zii der czeit aigens insigels nicht enhan, vnd zii pezzer geczeugnus der vorgeschriben sach mit meiner judischen hantschifft bestetigt vnden an dem briff. Geben dacz Cili an sand Lucein abent nach Christs gepurd drew-czen hundert jar dar nach in dem sechs vnd sibnczgistem jar.
Nato sledi tri vrstice obsegajoča izjava Žida Kadšima, pisana s hebrejskimi črkami.
Izv. list. na perg. (14 x 16 cm) z dvema visečima pečatoma, izmed katerih je pa eden odpadel, v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
Št. 10.	1394, dne 24. avgusta.
Henzel Grad, tržan žalski, izjavlja, da je Gebhardu Krznarju, tržanu v Žalcu, dolžan 5 mark dunajskih penezov ter mu zato zastavlja svojo njivo, ležečo v ob-mirju trga Žalca.
Ich Hensel der Grad, Vlrich Smyds furm tor aydem, purger ze Saehsenueld, mein wirtin vnd vnser erben, wir furiehen mit dem often brief vnd tun chunt alien den, di den brief an-sehent, hornt oder lesent, daz wir gelten sullen Gebharten Chursner, purger ze Sachsenfeld, seyner wirtin vnd iren erben funf march guter wiener phening, dy sy vns perait zu vnser grozzen notdurft gelihen habent, vnd haben wir in da fur ze phand furseczt vnsern achker, der gelegen ist i m purgfrid sy-schen des Josleins vnd Rosicz achern vnd stost an den weg, mit alle dew vnd da zu gehornt nichz auz genomen alles in-peslozzen, vnd sullen wir in da von geben jarlich, dy weil
wir von in nicht losen, zwai mezz traid, welherlay auf dem acher wechst, also auzgenomenlich, wand wir sew dermann alle jar jarlich ynner vierczehen tag vor sand Jorigen tag rait funf march guter wienner phening, so sullen sew vns vnsern acher weder1 zu lezen geben an irrung. Auch loben wir in der selben acher ze schermen, ze vrein fur aller ansprach noch landes recht. Taten wir dez nicht, welhen schaden sew des namen, wie der schad gnant ist, den ir ains pei seinen trewen gesagen mag vnberechtent, den selben schaden loben wir in gancz vnd gar wider zuchern vnd abzulegen mit vnser trewen. Vnd sullen sew darumb auz richten vnser gnadigen herrn von Cili oder, war an ir stat gewaltig ist, erchen vnd schaden von vns vnd von aller vnser hab, wo wir dy haben oder noch ge-wynen vnd wo sy dar auf weysent oder zeigent mit vnserm gutlichen wilhen. Mit vrchunt dicz briefs fersigelt mit dez erbern manns Vlrich di zeit vnser statrichters aygen anhangn-den insigel, der ez durch vnser obgenanter vleiziger pet wilhen an den brief gehangen hat, im vnd seiner wirtin vnd iren erben an schaden, dar vnder wir vns ferpinden mit vnsern trewen an aides stat, alles daz stet ze haben, daz fur an dem brief geschreben stet. Der geben ist noch Christi gepurd drew-czehenhundert jar dar nach in dem vier vnd newn czigisten jar an sand Bartholomeen tag.
Izv. list, na perg. (17 x 15 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
JV
Št. 11.	1395, dne 31. maja.
Nikolaj Osimek, mlinar v Grišah, proda Gebhardu Krsnarju, tršanu v Žalcu, eno njivo sa tri marke dunajskih penesov.
Ich Nikus Osymek, mulner ze Greis, mein wirtin vnd alle vnser erben, wir furiehen mit dem offen brief, daz wir
1 Stati bi moralo „wider".
recht vnd redlich Gebharten dem Chursner, purger ze Sach-senfelt, vnsern achker furchauft haben, der gelegen ist in purg-frid vnder dez Wanks achker vnd newen dez richter achker in Laken mit alien den rechten, als wir in ynne geliabt haben, vmb drey mai-ch guter wienner phening, der wir gancz vnd gar es im gericht sein, vnd loben in auch ze schermen, ze frein fur allermanicleich, wie oft im dacz not geschiet, noch landesrecht. Taten wir dez nicht, swelhen schaden er dez nam, wie der schad gnant oder gehaissen war, den er bei sei-nen trewn gesagen mag vmberechenet, den sollen wir in gancz vnd gar ablegen vnd wider cheren vnd sol in darumb auz richten vnser gnadiger herr von Cili oder sein gescheft er-chen vnd schadens von vns vnd von aller vnser hob, wo wir d i haben oder noch gewinen, mit vnserm gutlichen wyllen. Mit vrchund dicz briefs fursigelten mit des erbern mans VI-rich di zeit richter ze Sachsenfeld aigen anhangenden insigel, der das durch vnser obgenanter vleiziger pet willen an den brief gehangen hat, im vnd alien seinen erben an schaden, darvnder wir vns furpinden mit vnsern trewn an aides stat all daz stat ze haben, daz fur an dem brief geschreben stet. Der geben ist noch Christi gepurd drewzehenhundert jar dar noch in dem funf vnd newnczigisten jare an sand Cancians tag.
Izv. list, na perg. (10 X 16 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dunaju (rep. 3).
Št. 12.	1412, dne 27. marca.
Ulrik Smid, tržan žalski, proda Jakobu is "Zelesen " in njegovi soprogi Nedelj ki tri njive za 6 mark in 40 penezov.
Ich Vlreich Smid, mit purger zii Saehsenueld, vergich olienleich mit dem briff alien den, dew in sehent, hornt oder lesent, das ich recht vnd redleich vnd zii der zeit, do ich es mit recht wol getiin moeht, verkaufft hab dem pesehaiden man
Jacob von Zelesen vnd Nedclka seiner wirtin drey acker, dy meyn leib ding gewesen sein vnd mich an der storben sein von mayner saligen wirtin, dy des obgenanten Jacob swester tochter gewesen ist, der ain ist gelegen pey der pastuben neben des Peczonik vnd des pftarrer acker, der ander pey dem prundlein, der dritt im Ogbre neben des Peczonik wisen vnd des Marinko von der Loznik, des pffarrer hold ze Sachsen-ueld, vmb sechs mark vnd fierczig pffening, wen der obge-nante Jacob rechter erb ist von seiner swester tochter wegen. Mit vrchund diczs briffs, versigelt ist mit des erbern man Michel von Polan, der zeit richter zii Sachsenueld, aigen anhan-gunden insigel, der das durch meyn obgenanter fleizziger pet willen an den brill gehangen hat, im vnd sein erben an schaden. Geben nach Christ gepurd vierczehenhundert jar vnd dar nach in dem zwelfften des suntags am plminostertag.
Izv. list, na perg. (9 x 16 cm) z enim visečim pečatom v Državnem arhivu na Dnnaju (rep. 3).
»Areh« in druga svetniška lastna imena v mariborskem okraju.
Dr. Fr. Ilešič. Ljubljana.
Prof. Kovačič je v 13. letniku »Časopisa za zgodovino in narodopisje" napisal zanimivo kulturno-zgodovinsko razpravo o cerkvi Sv. Areha na Pohorju in o kultu sv. Henrika vobče.
Cerkvici se pravi „Sv. Areh" (tako jo imenuje narod), svetnik se pa v razpravi imenuje „sv. Henrik". To je oblika tega imena l, ki jo rabimo v današnjem knjižnem jeziku, če ne pravimo „Hinko", kakor Hrvati, kjer nahajamo tudi »Hinko-viče". Poljaki imajo „Henryke", Čehi pa „Jindfiche." Kot osebno ime je dandanes med narodom to ime redko kolikor
1 Po Pohorju in v slovenjcgraškcm okolišu srečavamo tudi rodbinska imena Areh.	Op. ur.
se pa nahaja, se ob Ščavnici glasi „Hajnek". Ta-le oblika se v korenu krije z nemško „Hein-rich", nje končnica pa je podomačena (pač slično, kakor se mladi Jakob, oziroma Ja-kop imenuje Japek!).
Kaj pa je z obliko „Areh"? Tu je ohranjena končnica ,,-rich«, a prvotni koren „Hein" (heim) je izpremenjen ter se glasi le: „a-". Pri tem neobičajnem pojavu mi je najprej prišlo na misel ime ,Jernej", ki se v Slov. goricah glasi „Arnie"; vendar je analogija le vnanja, zakaj „Arnie" je nastal sigurno preko samoglasniškega „r" : Rnie (kakor „arženi" iz „rženi"), a „n" nima pri nas take zlogotvorne moči. Če „Arehu" manjka v začetku „h", bi bilo to morda primerjati s češkim „Jindfichom" ali z „Anž" iz „Hans". Ali pa je „Arehu" podlaga kaka posebna (nemška) dialektična oblika „Heinri-cha"? Na to možnost me opozarja italijanska oblika tega imena „Arrigo" (poleg „Enrico"). Tu je še uvaževati, da etimologija nemškega „Heinricha" (od „heim") ni povsem gotova; germanisti pravijo, da je ime ravno tako lahko izvajati od „Hagenrich". Tretja možnost bi bila kontaminacija imena „Heinrich" in kakega drugega podobnega imena v obliko „Areh", oziroma mogoče bi bilo, da je (radi sličnosti zvokov in kakih stvarnih zvez) ime katerega drugega svetnika preneseno na cerkev „sv. Henrika".1 Mislim na Ur h a (Ulrich, češki Oldrich, Uodalrich), ki ga narod v nekaterih krajih izgovarja kot „Voriha" -. Pri tem uvažujem, da je bila sv. Urhu, avgs-burškemu škofu, učitelju sv. Bolfanka, uprav pred Mariborom, v njega graškem predmestju že sredi srednjega veka posvečena cerkev („wohl schon im 13. Jahrhundert, von der Volks-sage als die urspriingliche Pfarrkirche Marburgs bezeichnet", Orožen, Das Bisthum Lavant etc. I. p. 8) in da se graško predmestje Maribora 1. 1440 imenuje Ulreichsdorf. V življenju svetnikov
1 Tako se misli, da je na Bartolomeja pri nas preneseno ime Irenejevo.
3 Prim. Mažuraničeve »Prinose za hrv. pravno-povjesni rječnik" sv, VI. 840.
čitam, da sv. Urha ne le Nemci, zlasti Bavarci, ampak tudi Slovenci jako časte. Seveda bi bilo mogoče misliti tudi na glasoslovni razvoj ter „Areha" izvajati iz nHajnricha": Harri-cha" ali: Ha[gen]richa.
Slučaj „Hajnek-Areh" („Areh" je stara oblika, „Hajnek" je novejša uvedba) me je opozoril na nekaj drugih primerov, kjer se cerkveni naziv glasi drugače nego dotično osebno ime. Pri cerkvi se reče: „pri Sv. Antoni (Antoniji)", in prazniku: „na Antonjovo" ; to daje misliti na nominativ „Antonij". Osebe se pa imenujejo: Tonie, Tonek. Tu je odpadel prvi zlog, ki je bil brez naglasa. V cerkveni rabi, za cerkev in za svetnika je ostala popolnejša tuja oblika; v intimnejšem ogovoru oseb pa se je izvršila primerna izprememba. Čisto tujo obliko je ohranil „sv. Alujzjuš" („na Alujzjušovo"), a osebe so: Lujz, Lujzek, Lujza, Lujzika. — Oltar je „Patric-jušov" (oseb s tem imenom ni). — „Marija" je v „opomar-je" (po ljudski etimologiji iz: Ave Maria) in v „Ježuš Mdrja"; osebe pa so samo: Mica in Micike (ponekod: Mičike). Ta oblika osebnega imena je nemškega vira: Miez, Mieze sta narejeni z „z", kakor moški „Fritz", „Gotz". Ta nemška „Mi-ca" je prišla celo tja dol v Liko. — „Ana" je le ime cerkve; za osebe se rabi: Anjca (za stare osebe), Anika (za mlajše).
Le nekaj osebnih svetniških imen je ohranilo tujo obliko: Franc (a: Franček), Jakop (a: Japek, Japec), Martin (Mar-tinek), Peter, Ignac (?), Johan (Johanika, Hanika in Hana).
Večina tujih svetniških imen pa je, naj si se rabijo za cerkev ali za osebo ali za oboje, nekoliko izpremenjena.
I. Izprememba se je izvršila v končnici: Hanjž, Matjaš (Matjašek), Tomaš (Tomašek). Tu seje končni sičnik izpremenil v šumnik, kakor v sosednjih dialektih: plebanuš, juratuš itd. Dolga, zlasti ženska imena se znatno skrajšajo: Gera (v istem pomenu: Gerca; zmanjševano: Gerika) za Gertrudo; Bara (Ba-rika) za Barbaro. — Katreca (pač Katrejca) in mala Katika („Kata" mi jii znana). — „Julika" ima „u" (ne „ii") in je pač
mlajša uvedba. „Bedenik" je nastal iz Benedikta, oziroma „Benedikau najbrž zato, ker je končnica ,,-nik" običajnejša. Pavel, Vine (?).
II.	Izprememba je v korenu: Boštjan, Liza (Lizika), Neža (Nežika), Zefa (Zefika); „Feflka" (mala Genofefa). V teh slučajih je (kakor v „Tonek" in „Lujz'^ odpadel prvi nenaglašeni zlog. — Južef (zmanjševano: Južek), Juško: Josef; Janez: Joanes. — Vrban, Treza (Trezika); v teh slučajih se na nenaglašenih vokalih imen: Urban, Terezija, kaže vpliv sosednjega „r", istotako v „Frjanu": Flori j an.
III.	V korenu in v končnici se kažejo izpremembe: Ar-nei (Arneček = Arnejček); Jiiri (Jiirek). Bolfenk: nemški „w" je kakor često podan z „b" in končnica je nekoliko podo-mačena. Milcloš: začetni „m" namesto „n" je kakor v če-ščini; končnica je iz ,,-avš". Remoš (Hieronimus): ogrsko-slovensko „Jeromos", „Oremoš". Šiimen (v „Simoničih" je prvotna oblika) ima „u" radi sledečega temnega vokala „o", ki pa je potem postal „e", da bi bila končnica bolj domača. Koprt ima končnico podomačeno, „o" pa radi „r", prav kakor „Orša". Orša in Ruza sta močno skrajšani obliki. Za slovenska usta prenerodna Kunigunda je postala „Kiingeta" ali Kuna. Mihal je izgubil dvovokalnost „ae" (drugje: Mihel).
IV.	Ista tuja svetniška imena so včasi ohranjena obenem tudi še v starejši bolj slovanski obliki, zlasti v imenih vasi, priimkih in vulgo-imenih: „Andrčnci" (vas); priimek „Lov-rec" (od Lovro), „Matekovič" (od „Matejko", „Mateja" menda dandanes ni), Simonič. — Joannes" živi kot „Janez", kot „Hanjž" (Anjželovi, Hanželič), kot ,,Johan" \ a tudi kot „Ivan" v imenih vasi: Ivanjci, Ivanjševci in v vulgo-imenu „Ivanovi". Najstarejši je bil „Ivan", mlajši in že bolj tuj je latinski Janez", malone povsem tuj je nemški „Hanjž", a čisto tuj je
1 Johanika živi baje celo v Liki.
nemški „Johan". — „Iljaševci" so še, a ime „Ujaš" je s svetnikom vred izginilo iz naroda.
Glasoslovno je iz teh zgledov posneti: tuji „s" se izpre-minja v „š": Tomaš, Matjaš, Andraš, Remoš; — Boštjan, Ga-špar. — Dvovokalnost se odpravi: Mihal (Mihel), Janez, Andraš; — „o" prehaja v „u": Lujz, (včasi) Tunek, Ruza. „Juri" je pač poseben slučaj. Obratno je radi „r" „o" iz „u". Ro-pert, Orša. — Glede rabe imen je omeniti, da je končnica ,,-ica" izgubila zmanjševalno moč ter so „Anjce", „Katrejce" lahko stare osebe.
O priimkih, običajnih v Slovenskih goricah, razmišljamo lahko ob Kraigherjevem romanu „Kontrolor Škroba r" (V Ljubljani, 1914), ki nam prikazuje politično in socialno življenje Slovenskih goric. Škrobarjev osebni problem tiči v težavi prilagoditve priseljenega Kranjca (t. j. Slovenca od Celja dalje proti jugu) narodni psihologiji Slovenskih goric. Meni seveda na tem mestu ne gre za preiskovanje problematičnosti tega procesa; v našem zgodovinskem glasilu le poudarjam, da je bilo takih selitev iz sosednih pokrajin oči-vidno pač od nekdaj mnogo, kakor kažejo nekatera imena (priimki) Slovenskih goric. Mnogo je tam ljudi, ki se pišejo „Kranjec" (Kranjc), še več je „Hrvatov" (Hrovatov), Hr-vatekov. Bogato je rodil tudi Voger ter dal Vogrine, Vo-grince (vas Vogričevci). Mnogo je Korošcev (Korošak?), nekaj je „Nemcev", »Lahov" in „Lašičev", pa tudi „Tur-kov" in „Turkušev". Kako to, da na Kranjskem pač zaman iščeš ljudi, ki bi se pisali „Štajerec"? Le „Steierji" so. — Zanimajo nas tudi imena krajev Slovenskih goric, ki jih imenuje roman, in priimki oseb. Poleg Marije Pomočnice (Sv. Trojice) se imenujejo: Sv. Jedert, Sv. Ambrož, Vočki vrh, Sv. Jernej, Sv. Agata, Sv. Uršula, Sv. Bernard. Avtor romana je pač namenoma volil imena, ki so za one kraje večinoma eksotična, ki pa po asonanci (Jedrt-Lenart) ali po aliteraciji (Anton, Ivočki vrh, Juri, Ana, Urban, Benedik) spominjajo pravih
imen. Lastna osebna imena pa je Kraigher večinoma posnel po imenoslovju Slovenskih goric: za „Hojnike" in „Postruž-nike" se ljudje tam pišejo (vulgo je: Postružnjak, zakaj v Slov. goricah prevladuje končnica „~njak"). »Vrbnikov" (Vir-bnikov ?) ne poznam, a tem več „Vrbnjakov" in „Liikovnja-kov" = Lukovnjakov. Autohtona nista ,, Volčič" in pač tudi „Košak" ne. „Rupnik" je iz Kranjske, kar kaže že njegovo ime. Škrobar sam je v romanu Kranjec, vendar se nahaja njegovo ime tudi pri Sv. Benediktu, Sv. Petru blizu Radgone itd. — Kraigherjev stotnik Wamberger pravi (II. 75): Vprašajte med ljudstvom po imenih ! Polovica ali vsaj tretjina jih je nemških." Ta trditev pač ne velja. Koliko imen so tam dali samo svetniki: sv. Juri, Ivan, Mihal. Mikloš, Andrej itd.! Prim.: Arnejčič, Arnejčko, Arnuž, Andrašič, Ivanuša, Ivanjšič, Ivančič, Ivanič; Janžek, Janžekovič, Janežič, Hanjžič itd. — fanuš, Jenuš?; Jureš, Jurša, Jurančič, Juranovič, Jurjevič, Jur-jaševič, Jurkovič, Jurinič, Jerič (= Jurič); Kolmanec, Kolmanič; lljaš, Iljašič, Ilešič; Lacko, Magdič, Mohorič, Mavrič, Mateko-vič, Matečko, Marko, Markec, Markež, Markovič, Mihelič, Mi-halič (Mihovci, Mihalovci); Ozvatič; Vidovič; Balažič; Filipič; Klemenec, Klemenčič, Kiizma, Kiizmič; Frjanič; Bolko, Bolko-vič itd.
V priimkih in v vulgo-imenih tiči kakor v krajevnih imenih, mnogo kulturne zgodovine. Pričujoča razpravica naj bo pobuda, da se lotimo 'sistematičnega nabiranja tozadevnega gradiva, da ga potem grupiramo in dalje preiskujemo.
Grad Ojstrica v Savinjski dolini.
Milica Štrekljeva — Gradec.
Jugozahodno od Št. Jurja ob Taboru se dviga Velika planina, pred njo pa strma Krvavica.1 Na vrhu Krvavice je stala stara graščina Ojstrica. Ta del Spodnje Štajerske
1 Ime je baje dobila po grozovitostih izza časa celjskih grofov.
je bil pod imenom Savinjska mejna grofija v 9. stoletju lastnina Viljemov Breže-Selških. Viljema, sina Heminega sreča-vamo kot grofa „in comitatu Souna" v listinah cesarja Henrika II. 1. 1016 in Konrada II. 1. 1025 in 1028, s katerimi oba vladarja podarita Viljemu, grofu Savinjskemu 30 kraljevih kmetij okoli Kozjega in kar je bilo Henrikovih posestev med Savo, Savinjo, Sotlo in Mirno na Kranjskem, Konrad II. pa še povrh 30 kmetij med vodami Koprivnico, Hudinjo in Voglajno.1
I.
0	postanku ojstriškega gospodstva nimamo sicer nikakih poročil, a vendar smemo trditi, da je obstojalo že pred letom 1288. Tega leta namreč je izdala Margareta, vdova Leopolda Soneškega listino, s katero je izročila svojemu svaku Ulriku Soneškemu dne 23. marca 1288 posestva, ki mu pripadajo kot „dediču" in med njimi tudi Ojstrico'-. „Nos comitissa Margareta, relicta quondam domini Leupoldi liberi de Seunek te-nore presencium ad universorum tam presencium quam futu-rorum cupimus noticiam pervenire, quod castra Seunek Schei nek, Ostirwiz et Liebenstaine .. . Ulrico libero heredi de Seunek dedimus et tradidimus .. . considerantes, quod predic-tum dominium ad ipsum iure hereditario pertinebat.. .
Gotovih dokazov za obstoj ojstriške gospoščine v 9. stoletju nimamo. Cela vrsta listin 9. in 10. stoletja omenja sicer grad „Ostervico", a te listine se nanašajo na grad Ostrovico (Hochosterwitz) na Koroškem. To so listine iz let 861, 890, 927, 979, 9S2, 984. Koch-Sternfeld3 sicer trdi, da se nanašata listini 1. 861 in 890 na grad Ojstrico v Savinjski dolini: „Astar-wiza, Osterwitz in Untersteiermark (nicht Hohenosterwitz). To pa sklepa samo iz pisave imena, katero v indeksu uvršča pod A.
1	Zahn, Urkundenbuch I, št. 37, 43, 45; Jaksch, Monumenta Ca-rinthiae I, št. 12, 14, 15.
2	Franz Krones, Die Freien von Saneck-Urkundenanhang 11.
3	Koch-Sternfeld: Topographische Matrikel. Abhandl. der histor. Klasse der kon. bayer. Akad. d. Wiss. 111. Bd.
Ker se v vseh teh listinah govori o poklonitvi solnogra-ški nadškofiji, ho to go:ovo koroški grad. Ravno tako v listini iz 1. 927, kjer stoji: „ad sanctum Petrum ad Ostanvizam"; tudi v Ceizolfovi listini (okoli 1. 1129): „das Gut bei St. Martin in Ostenvitz". Št. Peter in Št. Martin sta občini pri koroški Ojstrici K
V mnogih listinah 9. stoletja se omenja v zgodovini Koroške trušenjški komitat, in „locus Ostenvitz" leži v imenovanem okrožju. Ankershofen meni, da pod „locus Ostenvitz" ni umeti le gradu, marveč pomeni locus tukaj toliko kot di-strictus, marka. Radi tega je mogel „locus Ostenvitz" biti v dveh komitatih: v krškem in trušenjskem. Tudi v tem ojstri-škem ozemlju je imela bi. Hema svoja posestva. Ponarejena, a na pristnem izvirniku sloneča listina iz leta 1043 pravi: „.. . et quidquid vinearum in Truhsinensi comitatu et in loco Osteruuiza dieto habuit. . .2 Te vinograde je Hema podarila cerkvi Marije Device v Krki in ondotnim nunam. Danes seveda v trušenjskem okolišu in krog Ostrovice ni vinogradov, a tudi okoli Ojstrice v Savinjski dolini ne.
Verjetno je vendar, da je ojstriško gospodstvo že obstojalo za časa mejnih grofov Breže-Selških in da je najbrže po teh grofih prešlo v roke Soneških, ki so bili ž njimi v sorodu3. Kdo pa je bil prej lastnik gospodstva in kdo ga je ustanovil? Rodovnica vitezov „Ostervici" se ne da dognati in poznejši točaji z Ostervice so pač posestniki koroške Ostrovice. Vendar se govori še tudi o drugi rodbini istega imena. Župnik Unrest našteva v svoji koroški kroniki med izumrlimi plemiči na 8. mestu: „Dy Ostenvitzer, der letzt Herr Palbin". In na predzadnjem mestu: „Dye Schenckhn von Ostenvitz von Alter Welchn, und genant Herrn von Weyden, vier Prueder die letztn Herr Ulreich, Her Wilhalben, Her Jorg, Her Wolfganng. Da sind dy drey in kurtzen Jarn gestorbn, und Her Jorg von
1 Obiinski leksikon za Koroško.
* Jaksch, Monum. Car. I. nr. 17, 11.
3 Krones, Die Freien von Saneck str. 13.
den Turken gevangn, und zu Constantinopl in ainen Turn mit andern gevangn gestorben, da man zeit 1475. Jar."
Tudi Ulrik Lichtensteinski pozna, kakor se zdi, dve rodbini tega imena.1 A. AVeifi pripoveduje v svoji knjigi: „Karn-thens Adel bis zum Jahre 1300" tudi o dveh in povdarja, da so gospodje in točaji Ojstriški različno pečatih. Pa tudi v drugih kronikah zasledimo delitev v dve rodbini; tako v Cae-sarjevih Annalih: „Godepoldus de Osterwiz, arx Osterviz una Styriae in circulo Celejensi, nunc Comitum de Schrattenbach, altera Carinthiae, fortabilium insigne et avitum Ilustris gentis de Khevenhiiller, utraque Dynastas suos veteres habuerit, ex quanam vero serie hie Godepoldus fuerit? ignoratur, Lazius qui lib. 6 demigr. eorum seriem, qui Carinthiae Pincernae erant, texit, Godepoldi hujus non meminit, ut adeo Godepoldus hie ex serie Ostarviziensium in Styria videatur." Tako tudi pod 3. točko:
„Ortolphus de Osterwitz an. 1255 in dipl. Gossensi 41. sine tit. Pincernae legitur, ubi inter defensores Ecclesiae Goss. et fundorum ejus recensetur, hunc neglexit Lazius referre. Forte hie ex linea Ostervizensi in Styria fuit.
Gori imenovanega Godepolda najdemo tudi pri Zahn-u v listini iz 1. 11282. — „Tradimus mansum . . . quem Goteboldus de Osteruuice dedit . . ." in 1. 1142 kot pričo podpisanega v dveh listinah istega leta iz Brez: „Gotepoldo de Osterbize", „Goteboldo de Osteiwize." Tega Gotepolda navaja tudi Unrest: „ein Vnckenstainer (Finkensteiner po gradu Altfinken-stein) ist auch Gottwald 1136—1143, der Bruder Hermanns von Osterwitz, der auch selbst manchmal von Osterwitz ge-nannt wird."
Tako je tudi dokazano, da je omenjeni Gotepold istega rodu kot točaji Ojstriški.
1 Ulrich v. Lichtenstein: Aventiure iiber das Tournier von Friesach.
a U. B. 1. nr. 118.
Točaj Ulrich pečati, kakor omenja Weifi, 1. 1253 s srebrno palico na črnem polju ter z ravno čelado, ki ima ob straneh perotnice. Temu nasproti pa deli Ortolf Ojstriški (1227 — 54) svoj ščit poševno kakor Kreigerji.
Gospode Ojstriške lahko zasledujemo do leta 1330, točaje pa v 15. stoletje. Ker pa je grad že 1. 1288 v lasti Sone-ških, tedaj ga gospodje Ojstriški v 14. stol. gotovo niso imeli v lasti. Schmutz1 navaja pa vendar: die Ostervici, ein stei-risches Rittergeschlecht, das im 15. Jahrhundert Osterwitz in Untersteiermark inne hatte."
Nobena listina 15. veka ne imenuje posestnikov tega imena. Ko so izumrli Celjski grofje, je postala graščina cesarjeva zastavna imovina, ki jo je izročil upraviteljem; a o ojstriških vitezih ni več sledu. Uvrstiti moramo torej to ro-dovino pred Celjske grofe, morda celo pred grofe iz rodu Selških.
Kakor postanek Ojstriškega gospodstva, tako je tudi po-četek imena nejasen. Po mnenju prof. Hey-a je iskati v besedi slovenski „oster" (spitz). Forstemann2 meni, da izhaja [Z besede „ostrow" (Insel) in sodi na drugem mestu, da je ime pol nemško, pol slovensko.
Deblo „oster" se nahaja v mnogih starih imenih. 0-ster — astar — austar, starosevern. germ, austr — je podlaga starovisokonemškemu in starosaškemu — ostar — „proti vzhodu". Isto deblo nahajamo tudi v Austarichi — Ostreich.
Drugi del „vic" se more izpeljavati iz starovisoko-nemškega vich, gotskega veihs, anglosaškega in staroseverogerm. vik, starosaškega wik. Pomeni kakor latinski: vicus, arx, urbs.
Vici ali villae so bile prej marke, katerih središča so bili gradovi.
Za germanski izvor tega imena govori tudi dejstvo, da je bilo zelo razširjeno posebno na severu. Ostervic oz. Ostar-
1 Schmutz, Topographisches Lexikon.
'' Forstemann, Altdeutsches Namcnbuch.
vic nahajamo dvanajstkrat; Ostenviek leži severovzhodno od Goslarja, potem severno od Coesfelda v Westfalskem, Oster-wyck vzhodno od Brede v Brabantu.
Le končnica ica v stari obliki „Astaruw-ica bi kazala na slovansko ime. Vendar pa najdemo „uu" v mnogih staro-germanskih imenih kakor Adaluuinus- Adaluin, Alchuuinus Alkuin; Albuuinus-Albuin). Lahko je torej mogoče, da se je frankovskemu imenu pridejala le slovanska končnica1.
II.
Od leta 1288 najdemo Soneške gospode kot posestnike Ojstrice. Listine sicer niso številnejše, vendar nam povedo že nekoliko več o oj.striškem gospodstvu. Tako nam poroča listina iz leta 1308:
,.Ich Vlrich vrey von Sevnek vergich vnd tuen chunt alien levten, den disen brief sehend oder horent lesen, daz ich daz haus ze Sevnek vnd daz haus ze Ostenvitz in dem Sevn-tal vnd die tuern Scheynek und Liebenstain vnd owaz daz zv gehoret, verlehent vnd vngestiftet, ze dorf ze veld, swi ez ge-nant ist, mit levten vnd mit guet, daz ich vmb meine aygen guet von hern Hang von Tewffen vnd von seiner hausvrowen grefinne Margareten gcchauft han, recht vnd redelieh, vnd auch die aygenschaft, die ich von erbe dar an gehabt han, auf geben han ledichlich vreilich vnd vmbetwungenlich mit meiner vrevnde rat meinem lieben genedigen herren hertzoge Friderichen von Osterrich vnd von Steyr, vnd hal er mir, meiner hausvrowen Katherin vnd vnsern erben sunen vnd toch-tern her wider gelichen ze rehtem lehen di vorgenanten hav-ser mit levten und mit guet, vnd swaz daz zu gehoret, swie
1 Izvajanje imena Ojstrica iz nemške korenike je sicer možno, je li pa tudi dejanski germanskega izvora, je dvomljivo. Krajevnih imen Ojstrica, Ostrovica, Ostrvica s historično obliko Ostravica imamo vse polno na slovenskem jugu, celo v Dalmaciji. Prim. Hrvatski pravno-povjestni rječnik k bes. Ostrovica; Monumenta . . . Slavorum merid. XXIV. (Index) str. 274. Naša graščina je dobila ime po gori, gora pa po obliki. Ojstrico imamo tudi v Solčavskih planinah.	Op. ur.
6
ez genant ist, als vor verschriben ist. Vnd lian ich im hin wider gelobt bei meiner trewen, daz ich meinem herren, dem Romischen chunig Albrechten vnd im meinem herren, herczog Friderieken vnd seinen bruedern vnd ieren erben mit getrewe-lichen dienst dienen, die weil ich ein man aygen vnd lehen ver-wurchen moeht, so sol in daz vorgenant lehen alles ledig sein.'-To je prva najemninska pogodba gospodov Soneških s Habsburžani, ki nam dokazuje alodialno prostost grajskih go-spodstev Soneških in Ojstriških. Ta listina pa tudi dokazuje, da posestva Soneških ni dajala v najem država, temveč koroški vojvode. Savinjsko dolino so upravljali v začetku glavarji Kranjske in Marke, kar dokazuje, da ni spadala k mejni grofiji, temveč k vojvodini koroški. Imela je tudi svojega sodnika, judex generalis in Seunia, ki je bil podrejen glavarju Kranjske in Marke. Leta 1311 je bila Savinjska dolina na obeh straneh Savinje oddeljena od Slovenske marke in dodeljena vojvodini Štajerski; vendar pa je negotovo, če je bila takratna meja med Kranjsko in Štajersko vedno tam, kjer je danes, dasi velike razlike gotovo ni bilo. Povsem določena pa meja ni bila, saj so bili še v 18. stoletju mejni prepiri in dolgovezna poročila komisij nas srečujejo v arhivih. Tudi meja sodnega okraja ojstriškega proti Kranjski ni bila vedno ista.
V prepisu ojstriškega urbarja iz leta 1587. se nahaja opomba o takem mejnem prepiru, kajti omenja se v poglavju o sodnem okraju (Landgericht) „Pitmarkh und Bezierckh": „derselbe graben scheidet gallenberger und Ostenvitzer ge-richt. alda solle sich ain streit, und ihrung mit der Herrschaft Oberstain bey den Profiilnicker halten, die wird, wo es der Notdurfft erfordern durch sonder Commissarien zu erortern."
Celjsko okrožje — imenovano po nekdanji celjski grofiji je bilo razdeljeno v celo vrsto sodnih okrajev. Sodili so posestniki onega zemljišča, h kateremu je pripadala sodna oblast. Tudi gospodstvo Ojstrice je imelo to pravico. Kedaj jo je dobilo, se ne ve. Leta 1480. se že imenuje in vprašanje
je, če je ta pravica že obstajala za časa Celjskih grofov ali se je razvila šele po letu 1456.? Nikakor pa ne sega pred leto 1273.
Leta 1372. se nahaja ojstriško gospodstvo sredi med celjskim posestvom, celjska grofija takrat ni obsegala kakor leta 1241. samo krške zemlje, temveč tudi prvotno lastnino Soneških, Sovnek in Ojstrico: „. . . von denselben gemergken an der andern seithen wieder auflf zu der benandten graff-schaftt Cilli und zu einem schloss, genandt Osterwitz, und gehet wieder zu dem vorbenandten schloss Saunegk . . ."
V	času, ko je pripadala Ojstrica Celjskim grofom ozir. gospodom Soneškim, se je pripetilo v tem gradu marsikatero grozodejstvo. Iz tega časa ima baje hrib ime „Krvavica"; Celjski grofi so imeli tukaj svoje ječe.
V	tretjem desetletju 15. stoletja dogodila se je tukaj ona rodbinska žaloigra, ki še živi dandanes kot edin spomin na ojstriški grad med preprostim ljudstvom. O hrvatski plern-kinji, Veroniki Deseniški, drugi ženi Friderika II. nam poroča celjska kronika1:
11. poglavje :
„Als darnach drey jahr vergangen waren, nahm der ehegenandte graft Friederich ein ander gemahl, die edl Veronica, die ein hiibsch jungfraw was und des geschlecht eine von Dessnitz was, wiewohl sy ihm nicht eben gleich was an dem adel, denn sy was geschlechter rittermessiger leut. Und darumb, das er sy ahn willen seines vatters grafi' Hermanns, auch ahn rath konig Sigmund seines schwagers ge-nommen hett, do fordert ihn der ehegenandte konig Sigmundt gegen Ungern zu kommen. Und do er zu ihm kam, do fingk ihn konig Sigmundt und andtwortet ihn seinem vatter graft Hermann in gefengknus. Der schickt ihn in eyssnen bandten in einen wagen heim und legt ihn gen Osterwitz in den thurn
1 Krones Dr. Fr., Die Freien von Saneck und ihre Chronik. II. Theil. Die Cillier Chronik. Graz 1883, str. 78 i. d.
(><*
verschmidt und wohl bewart. Darnach wardt er aber gefiirt gen Cilli in die burgk und einen ritter, genandt Jobst von Helftenberg zu behiietten empfolhen. Daselb wardt er genott, das er alle die sehloss, die ihm sein vatter hett hindan ge-schieden, ihm hatt wieder muss geben ...''
12. poglavje:
„Do nun die edl Veronica ihres herrn und gemahl und auch aller sehloss und herschaftten wardt beraubt, hett sy keine stadt, da sy sich vor dem zorn ihres schwehers enthal ten und behiietten mocht. Do muss sy ihr wohnung mit etli-chen ihren jungkfrauen und khemerern haben in den walden und sich bergen und litt grosse nott, laid und sorg. Zum letz-ten wardt sy heimlich gefiirt in einen thurn, der vor Pettau in dem veldt liegt. Daselbst wardt sy verkundtschafl't und gefangen. Und weil graft' Friederich zu Cilli in der burgk getangen lag, do furt man sy gen Osterwitz in den thurn. Die lag da also auf etliche zeit gefangen ungeessen und ungetrun-cken. Darnach lies sy aber graft Hermann gen Cilli fiihren und lies ein recht besetzen und sy fur recht fuhren, und wolt sy mit recht umbracht und uberwunden haben. Und die ur-sach, die er zu ihr vor dem rechten sprechen und suchen lies die was also: sy het mit zauberlisten seinen sohn graft' Friederich iiberkommen, das er sy gemachelt und genommen hatt. Sy het auch ihn selbst mit gift't und in ander weis nachge-stellet und auff sein leben gangen. Und solch ursach hat graft' Hermann zu lhr suchen und klagen lassen, darumb das er sy mit recht uberwunden und von leben zum todt bracht hett. Es wardt auch der Veronica ein vorsprech geben, und desselben tags emprach sy mit rechten durch hiilff ihres vorsprechen. Darnach wardt sy wieder gen Osterwitz gefuhrt, daselbst man sy aber mit hunger und durst wolt getodt haben; do das aber nicht mocht geseyn, do schickt er zwen ritter hin, die sy und-ter Osterwitz in einer pottigen liessen trencken. Die wardt also getrenckt und gen Frasslau zu begrebnus gefurt. Darnach
uber etlich jahr wardt sy durch graft Friederichen, ihren ge-mahl, von Frasslau gehebt und gen Geyrau closter gefiirt und gelegt."
Zgodbo Veronike je literarno obdelal tudi naš Jurčič.
V prepiru, ki je nastal po smrti zadnjega Celjana radi dedščine, se Ojstrica ni udala Frideriku III., temveč se je podvrgla vdovi Katarini.
Leta 1457. je moral cesar Friderik III. z vojaško silo naskočiti Ojstrico, ker jo je zasedel in branil Jurij Eckelhei-mer z vojaki Jana Vitovca.
S tem zavzetjem Ojstrice se prične za grad nova doba, kajti grad postane zastavna last cesarjeva in prehaja v roke dolge vrste zastavnikov, kakor razvidimo iz listin kodeksa D v dunajskem hišno-dvornem in državnem arhivu, ozir. iz regest v 10. knjigi arhiva za avstrijsko zgodovino.
Kot prvi je dobil grad Hans Eckelheimer. Dne 11. januarja 1459 je dovolil cesar Friderik III. Frideriku Abbre-cherju, župniku v Laškem in vicedomu v Celju, in njegovemu bratu Nikolaju kupiti vasi „Burg" in „Seel" in 4 kmetije „zu Niederdorf" za 200 funtov penezov od Janeza Ekkelhaimerja, upravitelja „zu Osterwitz bey der Seen" in uporabljati „zu abslegen der nutzungen".
Leta 1462. je gori imenovani Nikolaj Abprecher, upravitelj Ojstrice in ne, kakor se pomotoma poroča, Friderik, kajti od 29. maja 1462 imamo rokopis, o katerem nam poroča regest: K. Friedrich, der Nikolasen Abprecher, s. Pfleger zu Osterwitz bei der Seen, die Dorfer Burgk und Seel und vier Huben zu Niederdorf gelegen, zusammen 24 Pfd. Pfen. Gelts ,,zu abslegen" um 200 Pfd. Pfen. in Satzweise verschrieben, erlaubt Hansen Egkhlhaimer sie um den iiber die bisherigen Abschliige noch iibrigen Rest von 128 Pfd. Pfen. an sich zu losen und „an abslag" der Nutzungen in Satzweise innezu-haben.
Leta 1470. je bil Janez Aprecher upravitelj Ojstrice, kajti ko takega se imenuje v listini iz leta 1472.
20. aprila 1484. (na Veliki torek) je dobil upraviteljstvo gradu Christopf v. Obratschon. Priče: Njegov brat Jorg zu Obratschon. Pečatelj: Vitez Andree Hochenwarter. stotnik.
20. julija 1487. (petek pred sv. Magdaleno) je dobil grad „Peter von Sehweinhaubt" in tudi upravno-sodne oblasti.
20. februarja 1494. (četrtek [Pfinstag] pred nedeljo Re-miniscere) postane Toman Gredennegker upravitelj gradu in dobiva za grajsko stražo 15 funtov pfenigov, za to svoto pa mora vzdrževati oboroženega moža s konjem vred za službo Njegov. Veličanstva.
V tem času, morda že v 2. polovici 15. stoletja je bila tudi cerkev Sv. Jurija pod Ojstrico utrjena in se imenuje od takrat „Ecclesia St. Georgii in Tabor". Ta utrdba je nastala seveda proti bližajoči se turški nevarnosti. V avgustu 1. 1493. je Jakub-Paša z 8000 možmi lahke konjenice vdrl v Hrvaško in Štajersko in je opustošil pokrajine okoli Ptuja in Celja. Do Ojstrice takrat Turki niso prišli.
Klet ojstriške graščine je cesar Friderik podaril kapeli sv. Krištofa.
In Urbario reperitur, prout etiam litterae habentur ab anno 1504 de mense Junii die 11. in civitate Crainburgi, quod de Urbario der Burg Cilly habeant syndici hujus ecclesiae an-nuatim accipere 3 fl. pro manutenendo perpetuo lumine, quod de facto solvitur Ecclesiae devotionis paternae videlicet cae-saris Friderici, qui Cellarium arcis Os ter bi z donavit vi-cinis ad Capelam in honorem s. Christophori et s. Catharinae reformandam et consecrandam, prout habentur litterae, quarum Datum Linzii pridie festi s. Nicolai 1489...
Orožen poroča, da	se nahajajo na južni strani Grajske vasi razvaline, o katerih se pripoveduje, da so ostanki kakega
gradu; Orožen pa meni,	da so to ostanki gori imenovane ojstriške kleti.
10. julija 1501. dobi „Leonhard Raumschiissel von Scho-nek" od cesarja Maksimilijana ojstriški grad, grajsko stražo in letno 100 fl. iz mitnine na Vranskem za 3000 fl.
Rodbina Raumschiissel ali Ramschiissel je že iz prejšnjih časov naseljena v Savinjski dolini. Že 1. 1261. jo najdemo.
Do leta 1278. pa najdemo člane te rodbine večkrat podpisane kot priče. (In ne kakor navaja Kneschke v Adels-lexikonu šele iz srede 14. stoletja.)
31. avgusta 1524. so dobili po smrti svojega očeta grad Ojstrico in mitnico na Vranskem Jurij in Krištof Raumschiissel „pflege, satz- und bestandweise". 1530 je Krištof Raumschiissel sam upravitelj Ojstrice.
L. 1535. je prišel grad po plačilu zastavnine v znesku 1700 fl. v last kraljevskega svetovalca in najvišjega oskrbnika Jobsta Lilienburškega; 9. aprila 1566. pa je prešlo go-spodstvo s sodno oblastjo vred ter ribolovom in mitnico na Vranskem v roke Maksimilijana Schrattenbacha in je ostala v tej rodbini do 1. 1767.
Schrattenbachi pa so bili postavili v dolini pod staro Ojstrico nov grad; tako je najstarejša dedščina Celjskih grofov jela propadati in nov grad je postal središče sodnega o-kraja ojstriškega.
Orožen1 pripoveduje, da je bila med Savinjo in podružnico Sv. Mohorja na Maliču meja sodnega okraja ojstriškega ravno ista kakor meja župnije Braslovče: „von St. Moehor schrems auf einen hinter dem Medvenik Berg hohen Mark-stein zwischen der Kolesnica und dem Slomnik, dann nach und iiber dem Slomnik ab fiber die Griinde na Kobili genannt, dann hintern Wernizberg und nach dem Wernizgraben durch auf die Sann unter der Ivirche hI. Kreuz (pri Grižah)." Orožen pravi, da ima podatke iz ojstriškega urbarja iz leta 1480; v urbarju2 iz konca 15. in v onem 16. stoletja v dež. arhivu
1 Orožen, das Bisthum und die Diozese Lavant IV. str. 4.
'' Stockurbar Fasz. 9 Nr. 16 — Cilli 1480.
stoji samo: das Landtgericht zu dem Geslofi Osterbitz geho-rundt stosst an Sachsenfelder gericht, an Stainer, Tyffer. Gal-lenbergkh vnd Siinegkergericht." V ojstriškem urbarju iz leta 1587.1, ki je nastal pod gospodstvom Schrattenbachov, imamo pa popolnoma drugo omejitev tega sodnega okraja: „Facht sich an von St. Lorenzen aufwerz nach der grofiern Rieckh fur Kopriuie nach dem graben hin fiir den Smereckar bis auf die hoch nach derselben hoch oder scharf des tiiifs auf den Starchkl, von dannen auf st. Leonhart, dahin nach der hoch oder traf auf das holzen creuz bei der grofien Alben ob den schlofi Osterwiz auf den berg Kfostiza . . ."
Po takem se je zmanjšal ojstriški sodnji okraj za one dele, ki leže od Sv. Lovrenca proti vzhodu pri Grižah in Sv. Mohorju. Vprašati moramo, kaj se je s tem delom zgodilo, ker navajata oba urbarja iz 1. 1587. in 1480. iste sosednje sodne okraje. Pojasnilo najdemo šele v urbarju celjskega gospod-stva iz leta 17512. Tu imamo namreč mejo celjskega sodnega okraja „von St. Machor neben herrschaft Pragwaldischen land-gericht etwas geschrems abwerts auf einen hinter dem Med-vednikberg hochen markstain, so in der tiefe zwischen Koles-niza und linker hand seienden berg Slomnigg zu finden, von dar iiber die mitte hoche des berges Slomnigg enthalb ab iiber die griinde na Kobila genannt, alwo abermahl ein markstain in nemlicher gemein, weiters iiber auf einen andern stain hin-tern Wernizberg am fallthor des Savraski daselbst nach den Wcrnizergraben durch auf den Sannstrom unter kiirchen hlg. Crciiz."
Sodnji okraj „Pragwald" nahajamo tudi v popisu sodnih okrajev iz leta 1754.3 „die herrschaft Pragwald possidiert ein
1 Spcz. Arch. Abteilung I. 1055. — Gl. Mell-Pirchegger, Steirische Gerichtsbeschretbungen Graz 1914, str. 410.
a Stockurbar der Herrschaft Cilli von 1751, B'l. 50-57. L. A. Mell-l'irchegger n. d. str. 391.
3 Namestniški arhiv v Gradcu — Representation und Kamnier, Fasz. 187. Mell-Pirchegger, str. 489.
landgricht, weliches sich ab Gortzhoft gegen Osterwitz anfan-get und gehet neben des Saanflufi bis hlg. Kreuzkiirchen an den Werdnitzpach und statt Cillier gricht stoflend. Von dannen auf St. Machorkiirchen in Tiifferischer pfahr neben dem herr-schafft Cillerischen landgricht und an das herrschaft Tiifferi-sche landgricht daselbst anrainend, fehrers nach der anhoche neben dem Tiifferischen landgricht allein bis an des Salbau-schek hueben, woselbst sich das Pragwaldtische und Oster-witzische landgricht scheidet."
Poleg sodne oblasti ojstriške je nastala nova oblast go-spodske preboldske (Pragwald), in sicer šele okoli sred«. 16. stoletja. V 19. stoletju pa preide vsa sodna oblast iz Ojstrice v Pragwald.
Izmed dogodkov ojstriškega gospodstva pod Schratten-bachi je pač najvažnejša kmetska vstaja iz leta 1635., ki se je tukaj pričela vsled krutega postopanja barona F e 1 i k s a S c h r a t -t en bach a in se je razširila čez celo celjsko okrožje do Pohorja in Drave ter segla celo na Kranjsko.1 Ojstriški grad je bil takrat popolnoma oropan. — L. 1646 je vladala v Savinjski dolini kuga, ki je zahtevala tudi v ojstriški vasi 7 človeških žrtev.2
Da je bil v Ojstrici tudi graščinski arhiv, zvemo iz pritožbe Franca Ferdinanda Schrattenbacha, ki se pritožuje, da vranski župnik že od leta 1756. ne prihaja brat že pred sto leti ustanovljene petkove maše v graščinsko kapelo Ustanovnega pisma pa on. grof, ne more najti, ker se je izgubilo najbrže leta 1711., ko se je utrgal oblak in uničil arhiv.
Zadnji lastniki ojstriški so bili: 1767 Janez Jacob pl. Gaisruck, 9. junija 1791 Maks Robida, za njim Helena Robida pozneje omožena Scnčer, na to ]anez Kircher do 1824, Jožef
' Natančneje o tej vstaji beri razpravo A. Mclla v 44. knj. „Mit-teilungen des historisehen Vereines tur Steicrmark" str. 205 --287.
2	Peinlich, Geschichte der Pest in Steicrmark, str. 518.
3	Ustanova petkove maše obstoji že 1. 1480, kakor se razvidi i/, takratnega urbarja.
Omersi do 1826. Matija Perko do 1829 in Anton Vincenc Perko do 1846. Najbrže za časa zadnje imenovanega so podrli od Sehrattenbachov okoli 1. 1600 sezidani grad in od takrat stoji samo gospodarsko poslopje, ki ga je kupil ]. 1846 Gustav baron Wittenbach in prodal laškemu lesnemu trgovcu Piussi-ju. Za časa sedanje svetovne vojske pa je to zgodovinsko mesto osamljeno in zapuščeno.
Iz vestja.
Poročilo o slovenskih deželah is l. 1818.
Dr. Fr. Ilešič.
Juri pi. Martens, član poljedelskega društva wiirtember-ske in bavarske botanične družbe v Regensburgu, rodom Benečan, po pokolenju Nemec, je potoval trikrat iz Nemčije v Benetke, in sicer 1. 1816., 1818. in 1823. Izdal je nato v Ulmu svojo »Reise nach Venedig« (I. del 1854, str. 472) ter tu opisal svoje potovanje 1. 1818.
Potoval je Martens iz Stuttgarta čez Ulm v Regensburg, odtod čez Passau v Linz in na Dunaj. Z Dunaja je krenil preko Dunajskega Novega mesta in Semmeringa v Gradec. Iz Gradca je potoval čez Wildon, Lebring, Ernož (Ehrenhausen), odtod pa čez Plač in Kozjak v Maribor, Gornjo Poljskavo, od »Pogleta« (grad pri Ločah) je krenil proti Rogaški Slatini (mimo Spodnjih Laž — »Unter-Lasche« in Gornjih Poljčan, Tržišča), nato na dvorec Krizmaničev onstran Sotle in nazaj v Rogaško Slatino, dalje čez Gorliče in »Streine« (Stranje), Šmarje, Sv. Primož v Celje. Iz Celja je šel preko Žalca, Št. Peter in Vransko na Kranjsko (Št. Ožbald, Črnuče) v Ljubljano. Iz Ljubljane je šel čez Vrhniko v Logatec in odtod v Cerknico ter Postojno, dalje čez Razdrto na Nanos in v Senožeče ter Trst; iz Trsta je napravil izlet v Opčino.
Malo imamo konkretnih podrobnejših poročil o nacional-no-kulturnih razmerah naših dežel v dobi pred narodnim preporodom. Zato se mi zdi primerno, citirati nekaj mest iz Mar-
tensove knjige. Njegov izlet na plemiški dvorec Vučjo Gorico onstran Sotle je posnel že zagrebški gimnazijski direktor akademik Vladoje Dukat v »Savremeniku« 1917, str. 44 si. Ta opis hočem radi tega tu izpustiti.
Znake slovanstva omenja Martens prvič južno od Wildona.
>Mit jedem Schritte nach Siiden (od Wildona) wurden slavische Sitten vorherrschender, obschon das Land noch im-mer deutsch war. In Lebering hatten die Bauern schon sehr haufig kurze Schafpelze mit der Wolle nach innen und dem glatten Leder nach auften.«
Maribor je štel takrat 758 hiš in 4637 prebivalcev.
»In Ober-Pulsgau war die freundliche junge Wirthin noch eine gute Deutsche, und gab solches auch gleich durch ihre Verachtung der Winden zu erkennen. Ich erfuhr von ihr, daft schon in dieser Gegend das Landvolk durchaus windisch spre-che und ich von Marburg aus nur noch in Stadten und guten Wirthshausern Deutsche antreffen werde. Auch nahm den fol-genden Tag die Gegend eine ganz slavische Physiognomie an. Die Waldungen wurden sehr weitlaufig, die Pferde kleiner, die Bevolkerung sparsamer, die einzelnen zerstreuten Bauern-hutten ganz ohne Stein und Eisen, aus rohen Balken nach Art der Blockhauser zusammengezimmert; wobei die Balken an den Kopfen in einander eingekerbt und ihre Fugen mit Moos ausgestopft waren, die Strohdacher ganz flach und die Fen-ster so klein, daft man kaum den Kopf durchstecken kann. — Die Manner sind eher untersetzt als groft, haben runde Ge-sichter, schwarze gleich abgeschnittene Haare, schwarze runde Hiite mit breitem Kande und Zwilch-Jacken, Morgens und Abends aber, wegen der kuhlen und feuchten Luft und der auch hier endemischen Wechselfieber, kurze Schafpelz-Jacken. — Das weibliche Geschlecht hat bei den Feldarbeiten einen etwas weiten nachlassigen Anzug, meist von grober Leinwand oder Zwilch, und weifte Tiicher um den Kopf gebunden, wel-clie den groftten Theil des Gesichts verhullen. An Feyertagen viel Flitterstaat und bunte Farben. Die Madchen sind aufterst munter und lebhaft, hiibsch und angenehm, haben ein interes-santes Profil, lebhafte, wiewohl meist etwas kleine Augen und
sehr schone Gesichtsfarbe, wissen auch ihr glanzendes dunkles Haar trefflich zu ordnen. Die alteren Weiber dagegen sind wachsgelb, triige und unreinlich.«
Na tem mestu citira Martens Hammerjeve »Zeichnungen auf einer Reise von Wien iiber Triest nach Venedig« (2. Aufl. Berlin 1821): »An die Stelle Obersteyermarkischer Derbheit und bliihender Kraft ist hier slavisches Feuer und iippiger Frohsinn getreten.« — Andrč je nekoliko odlomkov Martenso-vega dnevnika sprejel v »Hesperus« in je dodal nekaj opomb o štajerskih Slovencih in te opombe podaja tudi Martens, češ, Slovenci stanujejo v jnžnoiztočnem delu Štajerske, od Ptuja počenši, ali le v malem distriktu nekoliko kvadratnih milj; vendar se dele v 4 do 5 različnih dialektov in nošenj. »Da sind die Gorsthaner, Dollanzen, Unterfeldler, Kaleser und Ober-feldler. Die ersten tragen sich beinahe deutsch, die zweiten haben weite leinene Gattien (Hosen) bis an die Knie, das Hemd beinahe ebenso lang iiber dieselben herabhangend, um die Htifte einen Giirtel. Die Unterfeldler tragen sich kroa-tisch, haben weite leinene Gattien bis an die Knochel, das Hemd aber frei bis an die Hiifte herumschwebend; dariiber die sogenannte Tschocha. Die achten Kaleser stecken die Gattien in die Stiefeln, tragen einen weifituchenen, mit rothen Schniirchen besaumten Rock, mit weifien Schftfien; die mei-sten aber kleiden sich jetzt schon den Unterfeldlern gleich. Die Oberfeldler tragen sc.hwarz leinene, kurze Beinkleider und dunkelbraune Tuchrocke. Gleiche Verschiedenheit herrscht in der Weibertracht. Eine Linie iiber den Riicken des Rad el, Remschnik, Posruk, Platsch und Kriechenberg nach Radkersburg iiber Dreifaltigkeit, Wurmberg, Pettau, St. Veit, Neukirchen und Kollarie schei-d e t den Krainerischen und kroatischen Staram, eine Verschiedenheit, die sich viele Jahrhunderte lang auf diesem kleinen Raum erhalten hat. Die Kaleser (in dem Winkel, wel-cher Pettau siidlich, von der Drau, von der oben erwahnten Linie iiber St. Veit, Neukirchen und Kollarie und von der kroatischen Griinze abwarts gegen Sauritsch umschlossen wird) sind die rohesten dieser Stamme, treiben hauptsachlich Wald-
Obst- und Weinbau in ihrem Hiigellande und zeichnen sich durch viele Eigenheiten aus. Ihre Sprache besonders ist hochst auffallend durch eine ganz eigene Modulation. Bei jedem zwei-ten, dritten oder vierten Worte springt der Ton des Redenden zwischen zwei um eine Quinte entfernten Tone hin und wieder, ohne mindeste Riicksicht auf den Accent, den die Bedeu-tung der Worter erfordert. Der Kaleser ist iibermiittig und hochfahrend gegen die Nachbarn, so lang er Wein im Keller oder Geld in der Tasche hat; ohne beides kleinmuttig und unterthanig. Ein sehr bezeichnendes Sprichwort sagt von ihnen : Die Kaleser pflegen im Hereingehen (auf den Markt zu Pet-tau) das Obst zu schalen und im Riickweg die Schaalen wieder aufzulesen und zu verzehren (Man sehe das II. Heft der Steyermark. Zeitschrift fttr 1821, S. 97 etc.)
Po tem ekskursu opisuje Martens pot iz Poljčan v Rogatec. V Gornjih Poljčanah se mu je pridružil I81eten mesarski pomočnik, ki je šel na Hrvatsko po živino. Fant in njegov veliki pes sta mu dajala nekako sigurnost, »denn der Weg wurde jetzt sehr einsam, und wir zogen iiber eine Stunde lang durch ein schmales wildes Wadthal, welches wegen der vie-len darin vorgefallenen Raubereien und Mordthaten beriichtigt ist« . . . Tu ni vasi »im deutschen Sinne des Wortes. Die eine Gemeinde bildenden holzernen Hiitten liegen malerisch an den Ackern, am Rande der Walder, oft mitten im Gebii-sche oder auf den Gipfeln der niedrigen Vorberge, in alien mftglichen Lagen zerstreut. Auch das Fruchtfeld liegt nicht so offen da, wie in einem grofien Theile Deutschlands, son-dern ist mit Baumen und Gebiisch zum Schutze der Arbeiter gegen die Sonnenhitze besetzt.«
Natančneje opisuje obrat z vodo v Rogaški Slatini. Dasi se je že večerilo, je krenil vendar še istega dne proti hrvatski meji. Pri cerkvi Sv. Križa ni vedel, po kateri poti dalje; v vasi je ogovarjal ljudi, toda ali mu vobče niso dali odgovora, ali pa so mu odgovarjali nerazumljivo. Kar je opazil poleg cerkvice ljubko sedemletno deklico, ki mu je odgovorila v dobri nemščini. »Es war des Schulmeisters, oder wie sie sagte, Lehrmeisters Tochterchen.« Z dovoljenjem roditeljev sta mu
nato ona in njena mlajša sestrica kazali pot, »Beide hatten jetzt, wel sie iiber Feld gehen wollten, nach slavischer Sitte ihre weiften Tiicher um den Kopf gewunden und begleiteten mich lachend und mit einander schackernd durch den Wald, iiber eine Wiese, auf welcher sie Blumen pfliickten, bald neben mir gehend, bald voraus eilend bis zu einer Miihle.« Ob nekem prelazu sta se mu ustavili, mu pokazali Sotlo in onstran vlastelinski dvor Krizmaničev ter se vrnili. Martens je šel nato ob nekem potoku do njega izliva v Sotlo. »Eine stei-nerne Brucke flihrte mich hier tiber D e utsch lan ds Granze.« Kako je nato prišel na dvor Krizmaničev, kako so ga tam sprejeli v večerno družbo, kako oduševljeno je opat Krizmanič govoril o svojem slovanskem narodu, to je posnel že Vladoje Dukat v omenjenem člančiču. Iz Krizmaničevih besed je Martens razvidel, da na Hrvatskem »der gemeine Mann dem Deut-schen seine Verachtung redlich zuriickgibt, obschon der Slave andere Begriffe von Ehre hat, als die Nationen germanischer Abstammung.«
»Cilli, von den Winden, die es bewohnen, Cella genannt«, je štelo 1748 prebivalcev v 246 hišah. »Die Bauart ist schon ziemlich italienisch und die Kirchen nicht libel, sonst fand ich aber nichts bemerkenswerthes, als zwei an einem Kaffeehause eingemauerte romische Inschriften.« Radi neprilike z jezikom, ki jo je bil doživel ob Sotli, si je hotel tu brž omisliti slovensko slovnico; »ich fand zwar die schone Aufschrift einer k. k. Kreisbuchdruckerei, aber erhielt doch einen schlimmen Begriff von dem hiesigen Buchhandel, da der einzige Buchhandler, den ich auffinden konnte, zugleich, um sich den Lebensunter-halt zu sichern, Salz verkaufte. Auch war sein Buchervorrath selir unbedeutend und bestand fast bios in Schul- und Gebet-biichern. Schon fing ich an, die Hoffnung eines glucklichen Erfolgs aufzugeben, als ich, nachdem ich bei dem Buchhandler Salz gefunden hatte, bei einem Tuchhiindler die Sprach-lehre fand. Ein Handlungsdiener, bei welchem ich mein Pa-piergeld gegen Silber umsetzte, hatte namlich die Gefalligkeit, mir die seinige abzutreten.« Bila je to Šmigočeva slovnica (1812). Martens pripominja tu: »Leider hat sich der Verfasser
die bekannte Meidingersche franzosische Grammatik zum Vor-bild genommen und namentlich auch die namlichen albernen Gesprache statt praktischer und rationeller aufgenommen.«
»Franz (die Griinze heifit auf windisch Franez) ist der letzte Steyerische Ort und zugleich die Griinze des in Illyrien und Ttalien nicht eingeftihrten Papiergeldes «
»Mir gefiel Laibach — 966 hiš in približno 10.000 prebivalcev — ungemein wohl. Der gute Geschmack in der Bau-art der Kirchen und offentlichen Gebiiude die hohen soliden Privathauser und die engen gutgepflasterten Straften mac.hten einen tiefen Eindruck auf mich und ich glaubte mich schon in der Heimat . . . die Mengen schwarzer Schiffe, die geschaf-tigen Bote, Schiffer und Lasttrager auf den Fondamente (Quais), die gewolbten Briicken, endlich die mit Quadern gepflasterten offentlichen Platze versetzten mich ganz nach Venedig.«
Na Kranjskem je pogrešal obcestne table z napisi okrajev in selišč, ki so običajne na Štajerskem, tudi gostilniška znamenja na gostilnah. O čolnih, ki so vozili med Ljubljano in Vrhniko, pravi Martens: »Die Nachen, die ich hier sah, ver-rathen wenig Kunst und schienen eher auf einer Siidseeinsel, als in Europa erbaut. Sie waren aufterst dick und plump, aus drei der Lange nach an einander gefiigten rund ausgehohlten Baumstammen zusammengesetzt; vornen und hinten stumpf ab-geschnitten und im Queerdurchschnitte fast ganz walzenfor-mig. Die Ruder schaufelformig mit kriickenartigem Handgriffe und ohne festen Sttitzpunkt. Ein ebenso plumpes Dach schiitzt die ruhenden Nachen vor den Sonnenstrahlen . . .«
Omenjajoč ponikajoče kraške reke, pravi: »Alle diese merkwiirdigen Erscheinungen erhoben Krain in Zeiten, wo Unwissenheit und Aberglauben ein magisches Dunkel dariiber verbreiteten, zu einem weit und breit beriihmten Wunderlande. Man traumte vom Eindringen in die tiefsten Eingeweide der Erde, von unterirdischen Meeren und vermehrte durch fabel-hafte Zusiitze von Drachen und Lindwurmern, giftigen Ge-wassern und sonderbare Deutungen der Tropfsteine das Rat-selhafte und Wunderbare der Natur-Erscheinungen.«
»In Lohitsch war der deutscbe Wirth so gefallig, mir seinen Hausknecht als Fiihrer zu dem Czirknitzer See mitzu-geben. Es war ein schoner untersetzter Mann, ein achter Re-prasentant des windischen Slaventumes, der kein Wort Deutsch verstand . . .«
V	vasici Jezero ob Cerkniškem jezeru so bajte „ziemlich im russischen Geschmacke gebant.« »Wir traten in ein klei-nes Stilbchen (der Kertschma), dessen der Thiire gegenuber stehendes Eck als Betplatz ganz mit Heiligenbildern aller Art, die jedoch au ft erst plump und grell aussalien, bedeckt war. Die iibrigen Wande hatte man zur Ersparung des Raums mit allerhand daran aufgehangtem Hausgerathe, als Sieben, Back-mulde u. dgl. verziert. Ein paar tannene Kisten vertraten die Stelle der Schranke, ein ungeheuerer irdener Ofen nahm fast einen Viertheil der Stube ein und dicht dabei befanden sich zwei Betten, auf welchen Mutter und Tochter ihren Nachmit-tagsschlaf hielteu. Der Wirth, ein kleiner, sehr freundlicher Alter, jagte sie auf und wir wurden auf gut slavisch mit ei-ner schmackhaften Fleischbruhsuppe, vortreffllichem Brot und Rindfleisch, bewirthet.« Čolni za vožnjo po jezeru »waren blose ausgehohlte Baumstamme, kaum an den beiden Enden ein wenig rund zugehauen . . .« Ko so se z vožnje po jezeru vrnili v krčmo, »unterhielt uns der Wirth noch mit National-Melodien, welche er mit ziemlicher Fertigkeit auf einem Hack-brett spielte. Ich hatte mehrere schon ofter auf dem Felde singen horen und fand sie sehr angenehm. Sie sind meistens in Molltonen gesetzt und werden im Gesange abwechselnd mit heller Stimme und mit der Fistel gesungen, eine alien Aelp-lern eigene Singweise, welche die Tiroler Johlen nennen. Sehr vergniigt trennte ich mich von den gutmuthigen Leuten, die wohl selten einen Fremden bei sich sehen werden.«
V	»zloglasni Hrušici« »zeigte sich nirgends die leiseste Spur, dafi jemals eine Axt hier angelegt worden sey. An Fuft-regen war gar nicht zu denken und die tiefe Todtenstille die-ser schauerlichen Wildnift wurde bios durch unsere Fufttritte . . . unterbrochen.«
V Razdrtem se mu je zdela »die Bauart und Einrichtung, die dicke Reissuppe und der dunkelrothe Wein vollig italie-nisch.« Iz Razdrtega je plezal po silnih pečinah na Nanos, dokler ni zagledal z neke višine morja. Zdajci se je videl nad silnimi prepadi, nikjer poti navzgor ali navzdol; že je hotel pisati oporoko, kar je zapazil sledove, da je že kdaj tod hodila človeška noga; to ga je ojunačilo in uspelo mu je, priti na vrh grebena. Odtod je videl na zapad cesto proti Gorici mimo Lašič in Sv. Gotharda; mimo Ubelskega je prišel nazaj v Razdrto.
Trst je štel takrat 1620 hiš in 33.510 stanovnikov (poleg 1000 tujcev, 2000 pomorščakov in 2000 vojakov). »Triest will sich durchaus zu Italien rechnen. Das Landvolk bis dicht vor den Thoren der Stadt ist slavisch . . . Unter diesen illyrischen Landleuten . . . sind besonders die Istrianer haufig. Ihr rundes Gesicht, ihre kleinen schwarzen Augen und ihr glattes eben so schwarzes Haar deuten gleich auf die slavische Abstam-mung. Madchen und Weiber tragen ein langes bis auf die Knochel herabreichendes hanfenes Gewand, dessen Nathe mit rothem ttirkischen Garne sehr zierlich genaht oder vielmehr gestickt sind, und welches ganz wie ein blos mit einem Giir-tel um die Mitte des Leibes befestigtes Hemd aussieht. Uber solches kommt ein Schurz von blauer, buntgestreifter Lein-wand, und ein grobtiichener beinahe wasserdichter Uberrock, der bei warmem Wetter und Feldarbeiten abgelegt wird . . . Um den Kopf wird, wie tiberall in Illyrien, ein weifies Tuch, vielleicht ein Uberbleibsel ehemaliger Verschleierung gebun-den, welches ein sittsames Ansehen gibt und daher mit dem blofien Hemde sonderbar contrastiert. So ziehen sie mit ihren mit Feld- und Gartenfriichten beladenen Eseln karawanenweise in die Stadt, die Madchen lebhaft, singend und schakernd, die Frauen stumm und trage . . .« Ciči vozarijo z voli po mestu. Mnogo je v mestu Dalmatincev »mit ihren kurzen faltenreichen blauen Hosen, Husaren-Jacke und Dolch« . . . »Unter diesen vielen Nationen, wovon sich naturlich jede fiir die edelste halt, kommt die slavische am libelsten weg, die besonders von den Deutschen und Italienern sehr verachtet wird. Man begegnet
7
ihr mit vieler Geringschatzung, und dehnt sogar die Verach-tung, die nur die Tragheit und Unreinlicbkeit der Mehrzahl treffen solite, auf die Sprache aus, die als schlecht und regel-los verrufen ist, wahrend sie doch die deutsche an Wolillaut, die italienische an Reichthum iibertriffc und bei besserer Kul-tivierung als wurdige Nebenbuhlerin beider auftreten konnte. Dieser Nationalhaft erstreckt sich auf das zarteste Alter und ich konnte mich des Lachelns nicht enthalten, als ich zwei kleine Madc.hen von ungefahr 6 Jahren, welche vor einer Haus-thiire spielten, zu einer lstrianerin von gleichem Alter, die sich zu ihnen setzen wollte, mit allem Selbstgefuhl des National-stolzes sagen horte: Va via Schiavona, no ti ga da star con nit — Semo Italiane !«
* * *
Martensove opombe, ki jih tu priobčujemo, se tičejo noše, stavb, značaja pokrajin, nacionalnih nasprotij itd. Zanimiva je meja med »kranjskim in hrvatskim« plemenom1. Prav intere-santen je tudi opis celjskih knjigarskih razmer. Zdi se mi, da nam pravi Martens nekaj novega, ko trdi, da je Smigočeva slovnica sestavljena po vzorcu Meidingerjeve francoske. Žal, da mi v sedanjih razmerah ni mogoče, v roke dobiti Meidin-gerjevo francosko gramatiko, ki je izšla prvič 1. 1783, a leta 1857. že v 37. izdaji2.
Is kroga Slomškovega prijatelja Marka Glaserja.
Eden izmed najvrednejših duhovnikov slovenskega dela sekovske vladikovine je bil v Slomškovih časih Marko G laser (1806—1892), ki je dalj časa služboval v kaznilnici v Gradcu, potem bil dvorni kapelan sekovskega škofa, od leta 1844 dalje pa župnik pri Sv. Petru poleg Maribora, (f 9. 12. 1889).
1	Prim. „Slovence med hrovachko ino krajnsko Dezhelo" v Zborniku „Matice Slovenske" XIII (1911) str. 49 si.
2	Meidinger Jok. Val., 1756 v Frankfurtu na Meni, f istotam 1822. „Izbrane anekdote", ki jih je vzel v svojo gramatiko kot čtivo, so mu ohranile zgodovinsko ime. „Meidinger" pomeni baš zgodbe, ki se često in povsod slišijo. — O slovenskem viru, ki ga je rabil Šmi-goc, prim, razpravo „Početki štaj. slov. knjiž." v „Časopisu za zgodovino in narodopis" 1906.
Iz nekih sicer malo pomembnih njemu pisanih pisem naj podam tu par opomb.
Znani danjčičar Anton Serf (nekaj časa kapelan pri Veliki Nedelji, naposled župnik pri Svetinjah), je pisal 18. decembra 1834 M. Glaserju v Gradec iz Središča: ». . Schreibe mir auch alle iibrigen moglichen Neuigkeiten von Gratz und von der Welt, denn ich hier in Kroboten weifi und hore von Allem nichts, ich werde dir dafiir schon bezahlen . . .« Zares, danes v dobi železnic si komaj predstavljamo, kakšno je bilo življenje v kraju, ležečem več ur daleč od večjih prometnih zvez. Središče je takrat pač naravno gledalo le v Medjimurje.
Završki kapelan Jernej Jodl1 je pisal 3. maja 1839 M. Glaserju v Gradec: »Was die zwey h. Jutigfrauen St. Barbara und St. Margaretha anlangt, so sind mir bayde in groften Ehren, jedoch St. Barbara hat den Vorzug, sie ist schon mehr im Herzen von Steyermark, und die Margaretha aber ist zu nahe von Croatien, von welchem ich schon ziemlich satt bin .... Lieber ware mir St. Barbara, weil dort die Leute ein besseres Zutrauen zu ihren Priestern haben als hier die an Croatien angrenzenden . . .« Po označbi »sredine« (milieja) se Jodlovo pismo krije s Šerfovim; nova pa je opomba, da imajo ljudje dalje proti Mariboru več zaupanja do svojih duhovnikov.
Dne 6. jan. 1835 je prosil Jakob (Spešič), kapelan v Št. Ilju v Slov. gor., M. Glaserja v Gradcu, naj mu sporoči kaj novic; zanima ga »besonders das Schicksal des H. Gutmann«. Gre tu za znanega Andr. Gutmana, okoli 1. 1837. župnika pri Sv. Jakobu v Slov. goricah, pisatelja satiričnega »Novega Vedeža« (Gl. Glaser, Zgodovina slov. slovstva II, 174. IV, 458).
Na trgatvi pri Marku Glaserju pri Sv. Petru poleg Mariboru.
(1860? 1861?)
Bivši katehet na realki v Trstu, prof. Jakob Gomilšak, rodom od Sv. Bolfanka v Slov. goricah, je imel bratranca Iv.
1 Umrl v Gradcu 1846. Iz Slomškove strujc. Slomšek ga v pismu Muršcu imenuje svojega „dobrega prijatelja".
7c
Macuna, ki je dovršil gimnazijo v Mariboru, a potem moral radi padavice pustiti študije ter je na svojem domu umrl pol leta potem.
V	svojem dijaškem dnevniku nam ta Ivan Macun poroča tudi to-le: »16. oktobra smo bili pri Glažari na branji. Pri-šedši k sv. Petru se vsiplemo vsi (50) v gorico in toča je bila strašna. Potem gremo v hišo, kjer so lepo ovenčani pučeleki, v rozge omotani na nas čakali. Popevali smo: »Naprej zast., Lipa, Pobratimija. Dobro je šlo.«
Katerega leta je to bilo, se ne more povsem zanesljivo dognati. Pisec dnevnika je pač tisti Macun, ki je maturiral 1. 1861. Zanimivo je, da so se Jenkove pesmi brž razznanile tudi v Maribor in sta se »Naprej« in »Pobratimija« (prva natisnjena v »Glasniku« 1860) razlegali kmalu po Slov. goricah.
Glaserjeva bratev je bila vsekakor sijajna, če se je je moglo udeležiti 50 dijakov! Bila je to pač ena izmed tistih privatnih prireditev ali slučajnih sestankov, ki jih v našem preporodu moramo uvaževati kot resen faktor (prim, primi-cije !)Dr. Fr. Ilešič.
O kmečkih vstajah v Studenicah.
V	samostanu magdalenk v Studenicah 2 se je našla listina iz 1. 1654., v kateri poroča upravitelj M. Kremer neznano komu o novi vstaji, ki je izbruhnila v Studenicah : . . . nur z\vei oder drei rebellisehe Bauern ohne Wissen und Willen der an-deren einen vermainten Vertrag begehren und sagen, Frau Priorin hatte ihnen solehen weggenommen . . .
Pisec pa nam omenja tudi prejšnje vstaje samostanskih podložnikov in navaja iz neke stare knjige »Cillerisches Hy-storienbuch« sledeči stavek: Wann Cometenstern regirn, Sonn und Monden Schein verlieren, Studnizrisch Paurn affruhrisch wern, Vetrag, Vertrag sehrein und begeren, So soli man im Land Achtung geben, Groft Ungltick sich dan thuet erhoben . .
1 O ostali vsebini Macunovega dnevnika gl. „Ljetopis Jugoslovanske Akademije" 31, sv. II. str. 52 si.
* Težko čitljivo in na več mestih naravnost nerazumljivo listino sem prejel po posredovanju g. prof. Kovačiča od preč. g. Jos. Čedeta, župnika v Studenicah. Obema gospodoma srčna hvala !
Ta stavek se nanaša na vstajo 1. 1515. Da je res divjala tudi v Studenicah, razvidimo iz rodbinske knjige Schrattenba-chov 1: Im Jahre 1516 brach der grofte Aufruhr der windischen Bauern, von ihnen stara Brauda genannt, aus. Sie veriibten in Untersteier arge Greuel, die Nonnen fliichteten eben damals auch nach Windischfeistritz. Der Unfug dauerte solange bis Sigmund von Dietrichstein und Georg von Herberstein selbes bei Pettau schlugen, worauf aus der groften Anzabl gefange-ner 15 Radelsfiihrer sammt 10 Hauptleuten und 136 anderen EmpOrern auf dem Schloftberge in Gratz hingerichtet wurden.
Dalie pa izvemo iz Kremerjevega poročila o neki pogodbi iz leta 1570., katere pa stranki nista držali in je torej ugasnila. Pravi: so lang die Pauern Včrtrag gehabt, so hat die Landtsobrigkeit kein ruche mit denen Klagen der Pauren gehabt. Derowegen auch dieser 1570 gemachter Vertrag erloscli. Anno 1584 haben die Studenitzerischen Pauren sich widerumb empdrt und aufgelaint, Vertrag, Vertrag geschriehen: 1st Ihnen solcher wiederumb aufgericht und mit Incarcerirung der Auf-wiegler und mit guten Verweis ain Vertrag geben worden, diesen haben sie auch verworfen.
Posebno važna je listina, ker poroča o dogodkih iz leta 1634 in 1635:
Als anno 1634 etliche Studenitzerische Pauren und Haub-ter, welche sich etwas diinken lassen, theils Ehbruch, theils Diebstahl theils ungehorbsambs und Verachtung der Petschaft halber bestraft werden sollen: haben sie Vetrag, Vertrag ge-schriehdn, saindt ihnen 6 Herrn Commissarien verordnet worden . . . saindt aber bey der Commission . . . iiber 200 zusam-mengeloffen und . . . haben sie entlich iiber die Advokaten wischen wollen . . . Also daft Herrn Commissarien Nolentes Volentes ihnen zum Dritten Mai miissen ain Vertrag richten; wie sie nun diesen anno 1634 aufgerichteten Vertrag gehalten, hat leider Gott zu erbarn das Closter woll anno 1635 darauff in der Rebellion erfahren; haben also diesen Vertrag verbro-
1 Štaj. dež. arh. rok. št. 1042 1. 16. — Fr. Mayer (Mitt. d. hist. Ver. f. St. 23) ne omenja te vstaje v Studenicah.
chen, ilbertretten, vernichtet und als jetzige frau Priorin nach dem Vertrag sich nicht richten wollen, haben sie Irodenselben fiir die Fiift geworfen und selbsten mit Fiissen getreten.
Kako se je končala ta vstaja 1. 1635 v Studenicah, izvemo iz kronike deželnega glavarja1: Die Kirche wurde der hI. Gefafie beraubt und die Priorin, welche sich vor das Hoch-wiirdigste gefliichtet, gesehandet.
O tej vstaji iz 1. 1635. nam poroča tudi rodbinska kronika Schrattenbachov2, da je prišel samostanu na pomoč vojni komisar grof Gaisruck s 30 možmi.
Kakšen namen pa je imel Kremer pri sestavljanju svojega poročila, razvidimo iz njegovega pripisa: Und dieses sehrei-ben bitte ich pro memoria auffzubehalten, moehte zu ainem Process pro informatione behilflich sein.
Poročilo je datirano: Studenitz, den 15. Januari 1654.
Dr. P. Strmšek.
Verski motiv v pripovedki o kralju Matjažu.
V »Narodopisnem Vestniku Českoslovanskem« 1917, č. 2. je napisal A. Kraus razpravo o češki gori BI an i k u, t. j. o gori, o kateri gre povest, da pod njo biva vojska vitezov, bodočih rešiteljev naroda. Čudno je pri tem to, da v čeških narodnih pravljicah ni določneje povedano, kdo prav za prav spi v tej gori, le to se pripoveduje, da se vojski, ko plane iz gore, pridruži sv. Vaclav; Hus omenja sicer goro, a je dvomno, da li misli na našo zgodbo. Letopisec 16. stoletja Hajek pripoveduje pripovedko, a ne imenuje z imenom kralja, ki bi se naj vrnil. Izmed starih čeških narodnih prorokovanj, ki se tičejo Blanika, je eno, ki kaže očitno husitsko tendenco; avtor sklepa iz tega, zakaj je ljudstvo zamolčevalo, kdo prav za prav spi pod goro in čaka na poziv k zadnjemu boju bila bi to husitska vojska! Ta trditev pa se nikakor ne ujema s knjižno tradicijo motiva, ker ta le spaja pripovedko z raznimi zgodovinskimi imeni, zlasti z Zdenkom Zasmuckim, in
• Dež. arh. rokp. 1702 fol. 236 (po Mcll-u Mitt. d. h. V. f. St. 44 str. 228.
'' n. n. m. list 17.
sicer s protihusitskim, protireformačnim značajem. Ta umetno-knjižna tradicija izvira iz anonimnega romana: »Zdenko von Zasmuk und seine Gefahrten oder die im Berge Blanick eiti-geschlossenen Ritter.« (Praga in Lipsko 1798.) Avtor tega romana je najbrž Jos. Schiffner, malo znan poljudni pisatelj one dobe; stoječ v službi onodobne reakcije, je umetno in namenoma vtisnil pripovedki baš nasprotno tendenco, kakor jo ima narodno predanje, in v Schiffnerjevem duhu so jo pripovedovali še drugi. Vendar je v Pragi živela starejša pripovedka o božji vojski v Blaniku dalje in je naredila sv. Vaclava, ki se v ljudski tradiciji prav za prav le pridruži sveti vojski, za nje vodjo, kakor je nemški Barbarosa ali kralj Matjaž. — To razpravo posnemam s tem večjim zanimanjem, ker ima tudi slovenska povedka o vojski kralja Matjaža verski značaj; Matjaž je nasilnik, ki ne respektira svetosti vil, ali brezbožnik, ki napove Bogu samemu vojno. Vstati pa hoče (po koroški povedki) takrat, kadar vera tako oslabi, da ljudje ne bodo več romali, in se postavi v bran za »sveto staro vero«. Razlage pravijo, da je ta »stara vera« katoliška vera, ki se bori z luteranst-vom. Glede slovenske pravljice dosle nikdo ni dokazoval, da bi se bila nje verska, oziroma konfesijska tendenca tekom stoletij izpremenila. Vsekakor pa ves motiv matjaževski zaslužuje, da ga kulturnozgodovinsko temeljiteje preiščemo. Da je naš Matjaž nastal pod cerkvenim legendarnim vplivom, to se zdi sigurno (prim, knjigo Zenona Koželje: »Ugorskij karolj Matvij Korvin v slavjanskij ustnij slovestnosti«, Lvov, 1906, str. 120 si).
Dr. Fr. 1lešič.
Marko Grošt od Kapele na Štajerskem (pač ob Sotli) je 1. 1830 otvoril šolo v tako zvanem cistercitskem samostanu (nad Jelačičevim trgom) v Zagrebu. Ta šola je bila spočetka privatna, a je bila 1839 proglašena za javno. To je bila ena izmed najstarejših šol v Hrvatski z učnim jezikom hrvatskim in prva taka v Zagrebu. Tako poroča hrvatski zgodovinar E. pi. Laszowski v 1. številki »Hrvatskega Zmaja«, glasila »Brače hrvatskoga Zmaja« (str. 11). Kapelski zemljaki bi nam mogli kaj več poročati o tem šolniku.	Dr. Fr. llešič.
Slovstvo.
A.
Geschichte der Diozese Seckau von Dr. Ernst Tom ok. 1.
Band : Geschichte der Kirche im heutigon Diiizesangebiot vor Errichtung der Diozese. Graz u. Wion 1917. „Styria". Vel. 8°, str. XVI, 084.
L. 1918 poteče 700 lot, kar jo ustanovljena sckovska škofija. Dno 22. junija 1218 jo papež Honorij III. ugodil prošnji solnograškega nadškofa Eberharda II., da radi prevelike razsežnosti svojo škofije ustanovi v Sokovi posebno škofijo, kateri bo sam nastavljal škofe in jim nakazal dohodke K proslavi te sedemstoletnice je torej graški vseučiliščni profesor cerkveno zgodovine dr. 12. Tomok spisal zgodovino sekovske škofijo, ki je tudi za nas Slovence aktuelne važnosti, zakaj v zgodovini sekovsko škofijo tiči znaten dol zgodovine štajerskih Slovencev. Delo jo zasnovano na zelo široki podlagi, obsežni prvi zvezek pride šele do predvečera ustanovitve sekovske škofijo.
Pisatelj nas vodi v najstarejšo dobo sedanje štajerske dežele, v dobo starih Norikov, katere imenuje keltsko pleme, podaje pregled prodrimskih in rimskih naselbin in cest, opisuje verstvo starih Noričanov, ki so začetkom prvega kršč. stoletja prišli politično, kulturno in religiozno pod rimsko oblast ter se do 5. stoletja popolnoma porimljanili. Krščanstvo se pred 3. stoletjem ni pojavilo na tleh današnje Štajersko, arheološke najdbe krščanskega isivora no segajo na Štajerskem čez kouštantinsko dobo nazaj. O rednem misijonskem delovanju da v prodkonštantinski dobi v naših krajih ni bilo govora. Mod nositeljo krščanskih idej v naše krajo šteje pisatelj zlasti vzhodno vojako in trgovce. Krog Lipuico so se našli sledovi ondi naseljenih Judov, katero jo najbrž cosar Vespazijan semkaj pognal po razdejanju Jeruzalema. Z ozirom na cerkveno organizacijo pride v rimski dobi v poštev le Spodnja Štajerska, kjer zasledimo koncem 3. in začetkom 4. stoletja že škofovske sedeže. Pri stavbi novega poštnega poslopja v Celju odkrita starorimska krščanska bazilika je na Štajerskem edina doslej znana cerkvena stavba iz rimsko dobo. Pisatelj domneva, da jo prebivalstvo današnjo Štajerske bilo v 5. stoletju splošno krščansko in porimljanjono, koncem petega stoletja pa nastopa mrtva tišina, ki traja celo 6. in 7. stoletje.
V drugi polovici 0. stoletja porinejo Avari v kraje nekdanjega Nori k a in v Panonijo Slovence, „divje ljudstvo", kakor pisatelj večkrat ponavlja, ki jo šolo pod Samom začasno prišlo do državne organizacije in otreslo avar-ski jarem. Slovenci so so naselili največ po ravninah in prostranih dolinah, gorati kraji jim niso prijali. Krščanstvo so v 7. in 8. stoletju širili iz Sol-uograda in Ogleja, a to so bili le poskusi, za časa škofa Virgilija dobi Ka-rantanija rogionarnoga škofa Modesta. Intenzivnejše misijonsko delo se pa začno, ko jo Karol Veliki premagal Avare tor 1. 811 določil Dravo kot mejo med Solnogradom in Oglejem.
1 Papeško listino gl. pri Zahnu, Urkundeubuch II. št, 154.
Z Ljubšem in dr. odklanja tudi dr. T. trditev, da bi bil sv. Rupert inisijonaril po sedanjem Štajerskem. Na ozemlju današnjo Štajersko jo že Modest posvetil prvo cerkev v kraju „ad Undrimas", o kateri pisatelj misli, da je v madžarskih navalih izginila z naselbino vred. V karolinški dobi so politični motivi močno sodelovali pri pokristjanjevanju paganskih Slovencev. Pisatelj opisuje delovanje nadškofov Arna, Adalrama, Luiprama in Adalvina ter način katekizacije takratnih misijonarjev. Ob enem jo solnograška cerkev pospeševala germanizacijo, ki je po mnenju pisateljevem bila na Gornjem in Srednjem Štajerskem dovršena v 12. stoletju. Delovanje solnograške duhovščine začasno prekine nastop sv. Metodija v Panoniji, potein pa madžarski napadi, vslod katerih je Solnograd za vselej izgubil 1'anonijo. Po zmagah nad Madžari za časa cesarja Henrika III. postane Litva meja nasproti Madžarom, ptltenska marka na Nižjem Avstrijskem so okoli lota 1058 priklopi karantanski marki ter pride pod oblast solnograške cerkve, ki je od sedaj naprej do časa Jožefa II. ohranila iste meje.
Posest solnograške cerkve so množi po odgonu Madžarov nele po cesarskih darilih, marveč tudi po darilih zasebnikov, ki darujejo nadškofu svoja posestva kot zadušnice ali vsaj pogojno, da cerkev daje do smrti davščine (praestaria) njim in njih otrokom, potem pa posestvo zapade cerkvi (prekarije). Poleg Solnograda so dobile na Štajerskem levo od Drave posestva tudi brizinška in bamborška cerkev po cesarju Henriku II. in sicer popolnoma v slovenskih krajih, pozneje 1. 1056 tudi briksenska školija. V prvi polovici 11. stoletja, misli pisatelj, je bilo pokristjanjenjo dokončano.
Proti sredini 10. stoletja preneha korni episkopat, mesto tega se v 11. stoletju vpelje razdelitev škofije v arhidijakonato. Do časov nadškofa Gebharda (1.060—1088) je bila v navadi „slovanska" desetina, ki je bila nižja kakor kanonična, katero je vpeljal ta nadškof, iz česar je g. Ljubša sklepal, da se jo pod tem nadškofom vpeljal župni zistem, dr. T. pa dokazuje, da se je razdelitev deželo v župnije izvedla že v 2. polovici 10. in v prvi polovici 11. stoletja. Za časa cesarja Henrika II. nastane med 11. 994 do 1020 prvi samostan na štajerskih tleh, ženski samostan bonediktink v Gdssu (Costiza, slov. Gozd). Prve redovnice so se naselilo iz Solnograda. Po Haucku (Kirchengoschicbte Deutschlands) podaja pisatelj pregled verskega življenja in ostankov paganstva v 10. in 11. stoletju.
Z borbo za investiture so začenja tudi v štajerski cerkveni zgodovini nova doba. Ta boj jo našel mogočen odmev tudi v naših deželah ter je posegel globoko v razvoj cerkvenega življenja. Solnograški nadškofje stoje odločno na strani papeževi, tudi samostani, ustanovljeni neposredno pred in-vestiturno borbo ali mod borbo samo, so vsi strožjo reformne struje, ki ima svoje izhodišče v slovitem Cluny. Med 11. 1066 — 1070 ustanovi nadškof Geb-hard škofijo v Krki z imetlcom Home Pilštanjske. Krški škofje so bili za-naprej vikarji solnograških nadškofov v oddaljenih jugovzhodnih krajih solnograške nadšlcofije. Isti nadškof ustanovi okoli 1. 1074 admontski samostan istotako z zapuščino llemino. Benediktinski samostan v Št. Lambertu
je nastal med investiturno borbo samo in sta se za čudo pri tej ustanovitvi srečali obe nasprotni stranki, sicer so pa bili tudi št. lambertski prvi menihi klunjsko struje. Obširno opisuje pisatelj življenje klunjskih samostanov ter literarno delovanje štajerskih starih benediktincev. A napeti lok sčasoma popusti, tudi stroga disciplina klunjskih samostanov je v 12. stoletju opešala, nastopil je propad, ki je imel svoj vzrok v prevelikem številu menihov in namnoženem bogatstvu. V okrilju benediktinskega reda se je tedaj pojavila nova reformna struja v duhu Benediktovih pravil; to so cistercijci, katerim je zlasti sv. Bernard podal visok polet, L. 1129 dobijo clstercijski redovniki prvi samostan na Štajerskem v Ravni (Reun), istotako na slovenskih tleh. Za regularne korarje sv. Avguština ustanovi Adalram Valdeški samostan prvotno v Šmarju pri Knittelfeldu 1. 114<>, tri leta pozneje pa se je ta samostan prestavil v Sekovo; ta zavod je bil potem podlaga za poznejšo ustanovitov škofijo. Drugi korarski samostan je ustanovil mejni grof Otokar III. 1. 11G3 v Borovju (Vorau), v kraju, ki je bil takrat zelo slabo obljuden in so se goste šume prostirale daleč naokoli. Ti samostani so bili središča germauizacije (str. 2G2).
Drug mogočen faktor, ki je zelo vplival na razvoj cerkvenega življenja na Štajerskem v 12. stoletju, so bile križarsko vojne. Cerkvam in samostanom so križarji naklonili mnogo ustanov in daril, versko navdušenje sc je dvignilo, enako duševna in materijolua kultura, nastali so novi viteški rodovi, izmod katerih so je johanitarski red prvi naselil na Štajerskem v Fiirstenfeldu (prod 1. 122G).
Vsled tega je tudi doba štajerske cerkvene zgodovine med invosti-turno borbo in ustanovitvijo sekovske škofije bogata na važnih dogodkih. Pisatelj nam podaje obširen pregled novopridobljonih posestev cerkev in samostanov ter povdarja njih važnost za kulturo, omenja škofijske zbore in vizitacije solnograških nadškofov, našteva arhidijakonate in določa njih razsežnost, potom stare župnijo po naslednjih skupinah : a) v aniški dolini, b) v grofiji Undriina, c) v grofiji broški, d) v grofiji ljubenski (Leoben), o) v muriški dolini, fj v spodnji marki in sicer v severovzhodnem delu krog llartberga, ob Muri od Bruka do Gradca, potem ostalo župnije zahodno in vzhodno od Muro doli do Radgone. Konočno sledi pregled o cerkveni kulturi : izobrazba in delovanje duhovščine, čoščenje svetnikov, cerkveni patro-ciniji; umetnost: stavbarstvo, miniature na rokopisih, rozbarstvo, pasar-stvo, tekstilne umetnosti in glasba.
To jo kratko vsebina obsežne in zanimivo kujigo. Svojo sodbo o njej izrazimo v nekaterih načelnih in splošnih opazkah in potem v nekaterih podrobnostih.
V predgovoru pravi pisatelj, da mu jo sokovski linozoškof 1. 1913 poveril spisovanjo zgodovino sekovsko škofije za 700letni jubilej, a dejanski so je lotil dela šelo, ko jo izbruhnila avstrijsko-italijanska vojna, toroj 1. 1915. Gotovo jo občudovanja vredna pisateljeva delavnost, da jo v kratki dobi dveh lot spravil v svet obsežno zgodovinsko delo (iiS-1 strani. Stari rimljanski pi-
sateljski izrek : „Nonum prematur in annum" tukaj ni prišel v poštev, kar so, v knjigi tudi pozna, /e zunanja struktura kaže naglico. Ogromno tva-rino je pisatelj razdelil le v tri neenake odseke brez vsake podrazdelitve in specializacije, vsled česar trpi preglednost; marsikaj se ponavlja, knjiga ja močno narastla vsled dolgih odstavkov, povzetih iz Haucka in drugih knjig, kjer hi pričakovali samostojne specijalne študije, nekateri odseki pa so sploh v zelo rahli zvozi z zgodovino sekovsko škofije in bi se lahko podali v krajši obliki ali celo izostali. Talco bi n. pr. brez vsake škode lahko izostal dolg odstavek (str. 383-—393), povzet iz Jakscba o ponarejanju krških listin in o prepirih med krško škofijo in Solnogradom, ki s predmetom nima druge zveze, kakor da se je takrat prvič pojavila misel, ustanoviti v mejni grofiji štajerski posebno škofijo. Druge važnejše reči so pa zopet prikrajšane ali celo izpuščene, kakor bomo pokazali z nekaterimi vzgledi.
Istotako se v strukturi pogreša simetrija. V prvem odseku stoji pisatelj na silno široki podlagi, govori o celem rimskem lliriku in se peča celo z dalmatinskimi škofijami ter z oglejsko cerkvijo, potem pa se naenkrat omeji le na sedanji teritorij sekovsko škofije. Kakšni nagibi so pisatelja nagnili k tej omejitvi, nam nikjer ne pove, a naravna in logična ta omejitev ni ter se je pisatelj tudi sam ne drži dosledno, ker opetovano posega v piittensko marko na Nižjo Avstrijskem, v solnograško ozemlje in na današnjo Koroško, le slovenski del Štajerske, ki je od 1. 1859 pod lavan-tinsko škofijo, izključuje. V poljudni knjigi bi še morda kolikor toliko bila umestna omejitev na sedanjo meje škofije, v znanstveni knjigi je to neopravičeno in izgleda tako, kakor če hi se kdo lotil življenjepisa priletnega moža, pa bi mladoniško dobo izpustil z izgovorom, da mož sedaj ni več mladenič. Ta zvezek se vendar peča le z delovanjem solnograške cerkve na Štajerskem, pod njeno oblast je pa spadala vsa današnja štajerska zemlja levo od Drave. Ali tedaj njegov opis odgovarja dejanskim zgodovinskim razmeram ? Kako misli v naslednjih zvezkih obdelovati zgodovino sekovskih škofov kot vikarjev solnograškib nadškofov, če no ho v poštev jemal tudi župnij, ki so sedaj v lavantinski škofiji? Naravnost nepojmljivo je pisateljevo stališče v tem oziru. Dočim n. pr. omenja ustanovitov žičke kartuzije in cistercijskega samostana v Zatičini na Kranjskem, ne črbne niti besedice o prastarih župnijah Maribor, Jarenina, Ptuj, še celo Radgono le površno omeni. Dočim pri vseh drugih župnijah natančno določuje nekdanji razseg, se glede Radgone sploh ne dotakne tega vprašanja. Ta samovoljna omejitev bo vzrok, da ta zgodovina sekovske škofije vldjub svoji obsežnosti ostane — torso.
Y tako obsežni knjigi, kakor je ta, bi tudi pričakovali seznamok tozadevnega slovstva. Pač se pod črto navaja mnogo del, a popolnejši sezna-mek jo pisatelj smatral za nepotreben, češ, strokovnjak itak pozna dotično slovstvo, sicer pa lahko vsak pogleda v Schlossarja (uvod. str. VI). če bi ta izgovor kaj veljal, potem bi bili literarni seznamki v znanstvenih delih splob nepotrebni, ker vsak strokovnjak pozna slovstvo svoje stroke, drugim
pa so na razpolago bibliografijo in knjigotrški katalogi! Šo bolj čuden vtis napravi na človeka, ko vidi, kako pisatelj dosledno prezira nenemška dola; govori n. pr. o dalmatinskih škofijah, ne da bi z besedico omenil Buličevih temeljitih razprav v italijanskem in hrvatskem jeziku, govori o alcvilejski cerkvi, ne da bi omenil le ono nenemško delo iz obsežno tozadevne književnosti v latinskem in italijanskem jeziku. Ko bi si bil pisatelj nekoliko natančneje ogledal Bulieeve razpravo, bi pač n. pr. na str. 15 opustil legendo, da jo sv. Domnius bil prvi škof solinski ter da je umrl 1. 107 in bil učenec sv. Petra, dočim je v resnici bil mučen za cesarja Dioklecijana ter je na solinski stolici imel več prednikov. Istotako bi bil na podlagi novejših italijanskih zgodovinarjev nekoliko drugače zaokrožil svojo sodbo « početkih oglejsko cerkve. Da bi navajal slovensko vire, soveda no moremo pričakovati. Edino razpravo g. dr. Stegeuška o marijaceljskem Marijinem kipu v „Ljubitelju" je porabil pisatelj po nemškem prevodu, k čemur je bil nekam prisiljen, ker tako umno šo nihče ni v nemškem jeziku razložil simboliko tega kipa. A tudi v nemških virih ni vsikdar dovolj izbirčen, temveč rabi včasi manj zanesljivo vire, kjer so na razpolago novejši in zanesljivejši, n. pr. glede kartuzijauskega liospitala v Špitaliču se sklicuje le na Janischa, ko jo imel v nemškem jeziku na razpolago razpravo msr. Grausa v „Kirchonschmuck" 1872, pa monografijo r. škofa Stepišnika, v slovenščini pa je to stvar obdelal dr. Stegenšok v „Konjiški dokaniji". K sreči je dotični podatek Janischev resuičon, drugače se znanstvenik le z rezervo poslužuje tega dela tam, kjer ni drugega vira.
„Rationarium Styriae" jo sedaj v boljši izdaji Dopschevi: Die If. Ge-samturbaro der Stoiermark (1910), kakor je stara Rauchova, ki jo pisatelj rabi.
Pridemo sedaj k tretji splošni točki, ki nekako karakterizuje dr T. delo.
Opetovano se pisatelj peča s knjigo našega rojaka M. Ljubše Die Ghristianisierung der houtigen Diozese Sockau, 1911 ter mu očita (str. 130 op.) narodno predsodke (natiouale Voreingenommenheit). Žal, da jo pisatelj sam še v večji mori padel v ta pogrešek. Evo dokazov!
Prav značilno za „uepristransko" stališče gotovih krogov je, da se mora pisatelj (str. 55 op.) najprej lopo opravičiti, da kje no pride njegovo pristno nacionalno mišljenje na sum zato, ker pripoznava dejstvo, daje cela Štajerska bila nekdaj posejana s slovenskimi naselbinami in da so mnoga, sedaj nemški zvoneča krajevna imena slovenskega izvora. Med 600 krajevnimi imeni Gornje Štajerske da jo kakih 170, torej nekaj nad četrtino slovenskega izvora. Resničnosti te trditve ne moremo presojati, ker nam ni znano, po katerem merilu pisatelj določuje slovenski ali nemški izvir krajevnih imen. Znano jo, kako Nemci politično izrabljajo vsako nemški zveneče imo v nenemških krajih. Vzgled imamo iz neposredne sedanjosti razlaganje imeu na Goriškem in v Fuilauiji.
Kaj bi rekli, če bi se kopje obrnilo V
Daljo pisatelj ol) vsaki priliki glasno poudarja in poveličuje germani-zujoč vpliv solnograške cerkve, duhovščine in samostanov (str. 55, 122, 138, 157, 262, 470, 613). Zgodovinsko dojstvo, da jo soluograška cerkev veliko pripomogla k ponemčevanju, mora seveda zgodovinar priznati in iz zvezo historičnih razmer pojasniti, kaj drugo pa jo poveličevanje in hvalisanje tega počenjanja. Pisatelj bi kot teolog moral vedeti, da je stavek „germanizirati so pravi pokristjanjevati" (str. 138) v nasprotju s temeljno idejo krščanstva, ki odpira pot do civilizacijo in razvoja vsem narodom. Ni krščansko, če se kakemu ljudstvu z ono roko poda evangelij, z drugo roko pa vzame svoboda in zatre narodna individualnost. Kako neki bi sodil nemški zgodovinar n. pr. o Bonifaciju, če bi bil kot rojen Irec vrinil Nemcem kak britski jezik in iz Nemcev napravil Irce ali Brite ? Ali pozna g. pisatelj oni veliki izrek : Kar ti ne želiš, da drugi tebi storijo, tudi ti drugim ne stori V
Ozkosrčno nacionalno stališče moti pisatelju pogled tudi v zgodbi sv. Metodija. Vidi so, da mu je cel nastop Metodijev prav neljub intermezzo in ga celo kratko odpravi na potili straneh (127 —131), no da bi se mu zdelo vredno vsaj približno določiti, kako daleč jo na današnjem Štajerskem segala duhovna oblast Metodijeva. G. Ljubša graja radi njegove trditve, da „Conversio" imenuje Metodija „Eindringling, Schwindler", češ, da ima pisa-iolj Conversie visoko spoštovanje pred Metodijcm, takoj na to pa pade sani v še hujšo napako in se kar nametava proti Kocelu in Motodiju z izrazi: Ehrgeiz, Untreue, Undankbarkeit, Eindringen, Eindringling («tr. 127, 130). Vidi se, da je pisatelj v zadnjih treh letih marljivo bral gotove politične liste, bolj kakor učene razpravo zgodovinarjev in slavistov o kulturnem pomenu Ciril-Metodijevega delovanja. Nehote jo pa moral dati resnici spriče-vanje ter priznati neuspešnost „delovanja" nemških solnograških misijonarjev. Na strani 128. pravi namreč, da sta sv. brjta ^nekulturnemu ljudstvu" (dein kulturloseu Volk) podala alfabet in prestavila sv. knjige, na drugem mestu pa pravi, da so prej že dobrih 75 let „delovali" v Panoniji solno-graški misijonarji, toroj so imeli priliko vzgojiti že dve generaciji, pa je vkljub njihovemu „delovanju" ljudstvo bilo še ^nekulturno", potem pa imata sv. brata tolik uspeh in v kratkih letih storita več, kakor solnograška cerkev v dolgih stoletjih; položila sta Slovencem temelj krščansko civilizacije, ne da bi zatrla ljudstvu njegovo individualnost. Prav tu bi imel pisatelj priložnost, opozoriti na ozkosrčnost in krivičnost pastoralno metodo soluo-graško cerkve. Kako vse drugače ravnata Ciril in Motodij ! Po rodu sta visoko izobražena Grka, po nemški metodi bi morala s prezirom gledati na „nekulturno" ljudstvo slovensko ter mu vriniti visoko-kulturni grški jezik in grške šole. A sv. brata sta drugače pojmila krščansko misijo, ki ni v tem, da se ljudstva raznarodujejo, marveč da se jim prinese blagovest božjega kraljestva, resnice, ljubezni, miru ter njih narodna individualnost požlalitni in usposobi za resničen napredek v civilizaciji. Malo zaleže pisateljeva, iz I-Iaucka povzeta pripomba, da so nemški misijonarji „tudi" slovenski pridigo-
vali. Zmisel je isti, kakor če dandanes rečemo: nemški uradniki med slo-
*
venskim ljudstvom zuajo „tudi" slovenski. Solnograško-nemška metoda, ki je našemu pisatelju ideal, je stavila novokrščeno slovensko ljudstvo pred alternativo: ali postani Nemec, ali ostaui divji barbar in suženj; misijonarjem po dubu Kristusovem, kakor sta bila Ciril in Metodij, pa se je „množica usmilila" in pomagala sta hromemu na noge. Tudi oglejska cerkev stoji v tem oziru na pravičnejšem stališču. Dasiravuo je njeno središče bilo na inorod-liih tleli ter je latinsko-italska kultura v ranem srednjem veku bila pač veliko višja kakor nemška, vendar oglejska cerkev tega ni storila, kar jo storila solnograška v nekdaj veliki slovenski Ivarantaniji: slovensko ljudstvo v uoposredni bližini Ogleja in Vidma (goriški in beneški Slovenci) je ohranilo svojo individualnost.
Kocolu očita pisatelj uehvaložnost in nezvestobo, ne da bi natančneje pretehtal njegove nagibe in težnje, vendar Kocel so ni zarotil proti nemški državi in ni klical na pomoč divjih barbarov zoper krščansko državo, kakor je Arnulf zoper krščansko Moravijo poklical Madžare, kar je pa pisatelj modro zamolčal.
Pristranska jo tudi in po nacionalnem stališču navdihnjena sodba o starih Slovencih po prihodu v sedanje dežele. Za prvotno zgodovino Slovencev pisatelj sploh ne pozna drugih virov, kakor Mucharja in Ljubša, ki mu predstavljata dva nasprotna nazora o starih Slovencih (prvi jih predstavlja v slabi, drugi v boljši luči). G. Ljubša pač ni imel namena, se cx professo pečati v svoji knjigi z značajem starih Slovencev, Muchar je pa dandanes zastarel, da uiti no omenjamo njegove pristransko antipatijo do Slovencev. Od objektivnega in znanstveno pišočega zgodovinarja hi torej pričakovali, da se ogleda po drugih virih ter previdnejšo rabi izraze „das wildo Volk" itd. Kultura ne obstoja samo v zunanjih oblikah, marveč ima svoj sedež pred vsem v področju duha in srca, izraz duševno zuotraujosti človekove je pa njegov jezik. Ljudstvo, ki jo dalo tako primerna imena krajem, da jih mora večkrat občudovati jezikoslovec, filozof in posnik, ni prištevati kratkomalo k divjakom. Opustošenja in grozovitosti v vojnih pohodih niso edino merodajua, drugače bi na podlagi gotovih dogodkov iz neposredno sedanjosti nekatere ljudi, ki imajo sicer polna usta kulturo, komaj smeli šteti med kulturne narode. Kake visoko kulture seveda no pripisujemo starim Slovencem, kakor drugim takratnim narodom ne.
Sedaj pa nekatere podrobnosti. Str. 33—36: Pisatelj govori o ptujskem škofu .Tulijanu Valentu, oklepajoč se „deloma" izvajanj dr. K. Scliwa-clia v „Zeitschrift des Ilist. Vereines f. St." 1. 1912 ter v opombi na str. 33 povdarja zaslugo dr. Schwacha, ker da je popravil od drugih zgodovinarjev ponavljano zmoto, da je arijancc Julijan Valent spodrinil katoliškega škofa Marka, druge Schwachove domnevo tudi sam odklanja. Ko bi bil dr. T. čez hribe svojih nemških pisateljev pogledal malo dalje, bi opustil tudi tisto pohvalo in v vrsto ptujskih škofov bi lahko uvrstil tudi Marka. Schwa-ehovo tozadevno izvajanje je ovrgel dr. Stegonšek v „časopisu" 1913, str. 1. do 7. Dr. T. s Schwachom vred krivo umeva besedi „superpositus" in „sa-
cerdos". V srednjeveški latinščini „superpositus" ne pomenja: predstojnik, marveč vrinjen, sacordos pa pomeni škofa, navaden mašnik je presbyter. Se hujše se je strah pred nenemškimi učenjaki maščoval na str. 194 pri razlagi krajevnega imena Admont v op. 2. Rajni dr. Štrokelj je v I. letniku „ča-sopisa" 1. 1904 med drugimi imeni na str. 71-7!) lepo razložil tudi ime Admont iz vodoiii^tt. Dr. Valter Šmid je potem v „Steirische Zeitschrift fiir Geschichto" 1. 1905, str. 197—201 poročal o ustanovitvi našega društva in „časopisa" ter v kratkem podal vsebino Štrekljeve razlage krajevnih imen ; v zadnjem stavku neposredno pred odstavkom „1. Admont" izrecno pravi: „Ich besehriinke mich darauf, die Resultate der Forschung Štrekeljs in den Ilauptzugen wioderzugebon." Dr. Tomek je pa ta članek tako temeljito prebral, da je Štrekljevo razlago kratkomalo pripisal — dr. Šmidu- Kak drug pisatelj, ki se bo tudi po vzgledu dr. T. držal samo nemških znanstvenikov, se bo zanesel na to notico in tako utegne nekega dne v nemškem znanstvu obveljati dr. Smid kot iznajditelj korenike Admonta v besedi vodomet!
No bomo trdili, da je dr. T. to vodoma in nalašč storil samo, da mu ni bilo treba imenovati slovenskega učenjaka, vsekako pa jo to znak površnosti in vihrave naglice ter meče senco tudi na druge podatke.
Ne bomo se spuščali v vse podrobnosti, marveč se omejimo lo na važnejšo stvari, ki se tičejo več ali manj nas. Str. 128: Neresnična ali vsaj netočna je trditev, da sta Ciril in Metod dala „brezkulturnemu ljudstvu" alfabet, ki se še zato dandanes imenuje cirilica. In slavicis nevešč čitatelj bo to pač tako umoval, da je sv. Ciril iznašel cirilico.
Str. 157: človek ne ve, kaj bi si mislil pod „ visoko kulturo", katero so bojda s seboj prinesli nemški kolonisti na Štajersko. Relativno bi k večjemu lahko pripisovali „visoko kulturo" menihom, ki so znali čitati in pisati ter so bili izvežbani v stavbarstvu in drugih umetnostih, ali govoriti kar nasploh o visoki kulturi nemških kolonistov, diši po šovinizmu. Veli-kaši navadno niti pisati niso znali, podložniki pa, in ti pridejo mod kolonisti pred vsem v poštev, niso stali znatno višje kakor slovonski kmetje takratnega časa.
Str. 167—172 : Celo neumestui so odstavki, povzeti iz Haucka, kjer ta učenjak opisuje, kako je krščanska cerkev pagansko-germanska božanstva nadomestila s krščanskim kultom; naš pisatelj je pozabil, da to, kar Ilauck piše o nemških pokrajinah, ne sodi na Štajersko, ker tukaj so, kakor je prej sam povedal, misijonarji pokristjanili Slovence in ne Nemce, so torej nadomestili slovenska božanstva, ne germanska. Pisatelj sploh nič ne pozna slovanske mitologije in se ni pobrigal, da bi bil pogledal vsaj v nemški pi sano Krekovo knjigo „Eiuleituug . . ."
Zložno jo seveda, iz Haucka povzeti cele odstavke, za znanost bolj zaslužno bi pa bilo, proučiti staroslovansko arheologijo in mitologijo, potem pa se poglobiti v narodopisne in folkloristične študije in po tej poti bi se dalo dognati, koliko je še vkljub davnemu ponemčonju v štajerskih Nemcih ostalo slovenskih elementov.
Str. 314: Kapele ali cerkve sv. Andreja v Svečini nadškof Adalbert III. ni podaril sekovskemu samostanu, marveč le polovico škofovske desetine od zemljišč takrat že obdelanih. Samostan je imel v Svečini pač gradič in posestvo, pri cerkvi pa so bili nastavljeni župniki, katerim nadškof naroča, da ne smejo samostanu delati krivice ali sile.
Str. 372, 404: Pisatelj se prav nič ni dotaknil vprašanja, so li albi-žaui in valdenci bili razširjeni tudi po Štajerskem, kar je več ali manj gotovo.
Str. 442: „Rogotz", kjer je Otokar III, podaril 1. 1182 žičkim lcartu-zijaucem svoja posestva in 1 marko davščine, ni iskati pri Konjicah, marveč jo Ilogoza na Dravskem polju blizu Maribora, kakor je natančneje razvidno iz listine Leopolda III. 1. 1195.
Str. 453 : Med tujimi samostani, ki so v 12. stol. dobili posestva na Štajerskem v ozemlju sedanje sekovske škoiije, navaja tudi cistercijski samostan Zatičuo na Kranjskem, kateremu je 1. 1152 grofica Ilema Trebouj-ska podarila neki aloilij Babindorf. Pisatelj so drži Zahna, ki v rogestu k dotični listini patriarha Peregrina ta Babindorf kratkoinalo imenuje „Bo-dcudorf bei Murau";' iz Zahna jo povzel to tudi Jaksch*.
Toda to je prav gotovo pomota. Ta Ilema jo bila hči Weriganda, odstavljenega zavetnika krške cerkve in potomca Ažvina, sorodnika blaženo Heme Pilštanjske, mati Peregrinovega naslednika, patriarha Ulrika II. Njena in njenih bratov po očetu podedovana posestva pa so se razprostirala po Sp. Štajerskem in po Kranjskem. Da je ta „Babindorf" iskati nekje v pa-triarhatu in no na Gornjem Štajerskem pod oblastjo soluograškega nadškofa, je razvidno iz listino same, ker patriarh izreka izobčenje nad tistim, ki bi prekršil njegovo potrdilo samostanu darovanih posestev (Siquis itaquo huius nostri mandati violator exstiterit . . .). Kako bi mogel patriarh tako govoriti, če bi ta posestva bila pod oblastjo tujega škofa ? Schumi (Urkunden-uud Regestenbuch I. št. 106) smatra ta Babindorf za Babendorf, Babui vrt v župniji Trstenik pri Kranju, a tudi na Sp. Štajerskem krog Šmarja in Celja je več sličnih imen. Natančneje bi se ta kraj dal morda določiti po starih zatiških urbarjih, nikakor pa ni iskati na G. Štajerskem.
Str. 551: Pisatelj trdi, da jo lavantinska škofija ustanovljena 1. 1225, opirajoč so na Annalos St. Rudberti Salisb., ki k 1. 1226 poročajo, da je nadškof Eberhard II. 1. 1225 ustanovil lavantinsko škofijo pri Sv. Andražu v Lav. dolini ter za prvega škofa imenoval Ulrika, župnika v nHus", toda merodajnejša je v tem ustanovna listina, katero je imenovani nadškof izdal šele 10. maja 1228, dočim je 1. 1225, 25. julija papež Ilonorij III. določil šele komisijo, ki naj preišče zadevo nameravane ustanovitve nove škofije. Kar so je 1. 1225 zgodilo, so bile šele priprave in mod temi je lahko bila tudi izvolitev osebe za bodočega škofa.
1	U. B. I. št. 350. Enako Ortsnamenbuch pri besedi Badendorf.
2	Monum. Carinth. III. nr. 912.
Ob koncu knjige bi pri opisu cerkvene umetnosti pričakovali tudi kaj o zvonovih in zvonolivstvu, a ne najdemo o tem niti besedice.
če smo opozorili na razne pomanjkljivosti, pa treba priznati, da ima knjiga tudi dobre strani in nudi obilo poučnega in zanimivega gradiva ter bo poprečno svojim čitateljem dobro služila.
L. 1928 bo tudi sodemstoletnica ustanovitve lavautinsko škofije, želeti in pričakovati je, da dobimo takrat v slovenskem jeziku temeljito zgodovino te škofije. Delo bi se pa naj začelo pravočasno, ker naglica pri takem podjetju ni dobra.	Fr. Ivovačič.
Kadlec Karel Dr., Valaši a valašskč pravo v zemich slo-vanskych a ulierskych. S uvodem podavajicfm pfohled theorii o vzniku rumunskčho naroda. (V Praze, Nakladem Oeskč Akademie cisafe Františka •fosel'a pro vždi, slovesnost a umčnf. 191G. Str. 528.)
Kumunski narod meji na vseh straneh na Slovane, oziroma se meša z njimi. Že ta činjenica bi morala pozornost slavistovo obračati na ta narod, ki ima drugače že v svojem imenu spomine na narod Kome, na rimsko državo. Še bolj se zaplete v rumunske probleme, kdor proučuje slovansko prošlost; rtimunska in slovanska zgodovina sta tesno izprepredeni druga z drugo. Žal, da ne bo mnogo slavistov, ki bi dobro znali rumunski jezik in njegovo literaturo, kakor obratno no mnogo Rumunov, ki bi jim bili dosti znani slovanski jeziki. Tem važnejša je za nas pričujoča češka knjiga. Njen glavni namen jo sicer, rešiti neko spocielno pravnozgodovinsko vprašanje, a prof. Kadlec je storil prav, da nam jo podal tudi obsežno poročilo o nastanku rumunskega naroda in o začetkih obeh rumuuskih držav (Vlaške in Moldavske), ki sta sedaj združeni v eno državo rumunsko. — Nastanek rumunskega naroda je bil in je šo zgodovinski problem. Dele toga naroda nahajamo v raznih dobah daleč po južni in srednji Evropi, Slovanom so Rumuni najbolj znani pod imenom Vlahi (Valahi). Vlahe ali Kucuvalahe imamo v Macedoniji in Tesaliji, bili so pa tudi v srednjeveški Srbiji in Bolgarski; široin zavzemajo dandanes Rumunijo in Krdeljsko, so pa tudi na Ogrskem v ožjem smislu in v Bukovini; Vlahi so bili tudi v nekdanji Poljski, med Poljaki in Malorusi in severovzhodna Moravska ima še dandanes po njih ime. Končno jo rumunski sled tudi v Istri. Vpraša so sedaj : Kje je prvotna domovina tega tako daleč razmetanega naroda? Kje je autohton in kje ga je smatrati za priseljenega? Dve teoriji odgovarjata na ta vprašanja. Ena smatra Rurnune za autohtone na Erdeljskem ter vidi v njih čiste potomce starih porimljanjenih Dakov. To jo teorija rumunske „lcontinu-itete", nekako rumunsko-patriotska teorija, ki pa je naravno manj všeč ogrski politiki, zakaj po tej teoriji so Rumuni starejši prebivalci današnje ogrske zemlje nego Madžari sami. Proti tej teoriji je nastopil že 1. 1781/82 Švicar Sulzer ter trdil, da Rumuni na Erdeljskem, v Valahiji in Moldaviji niso autohtoni, marveč da so se tja priselili z balkanskega polotoka; v dokaz temu navajajo on in njegovi sledbeniki take-le razloge: 1. cesar Aure-lijan je (v 3. stoletju) IJacijo izpraznil, potom pa nimamo nobenih sledov o
Rumunili do 13. stoletja, ko se prvič imenujejo v zgodovinskih virih; 2. žalostno socialno stanje erdeljskih Rumunov, ki pa tvorijo sedaj veliko večino prebivalstva, kaže, da to ni bil tam nikoli gospodujoči narod; 3. Rumuni pripadajo k pravoslavni veri, a to veroizpovedanje so mogli dobiti le na Balkanu; 4. jezik Kucuvlahov in severnih Rumunov kaže tako malo razlik, da je nujno misliti, da so vsi ti dialekti iz lokalno enega vira, vplivi grščine in albanščine in južne slovanščine na rumuuski jezik pa kažejo, da je ta vir bil na Balkanu. Po tej teoriji je torej rumunski narod nastal na Balkanu, v srednjeveški Bolgarski iz tamošnjih porimljanjenih prvotnih narodov ter se je pomešal s Slovani, ko so ti-le prišli na Balkan ter tam zagospo-darili. Za vlado slovanske so Vlahi bili ali potisnjeni na stran v gore ali se pa izselili čez Donavo na sever (no pred koncem 12. stoletja). Kot pastirski narod so so širili v karpatskih planinah na sever in zapad, priromali na Slovaško in na Poljsko, odtod pa dospeli celo v Šlezijo in na Moravsko. Vendar so se ti karpatski pastirji na Slovaškem večinoma poslovanili, tako da so „Vlahi", ki so pastirovali na Moravskem, bili do malo izjem že Slovani ter ohranili lo še v ovčarski terminologiji nekaj romunskih sledov. Na Moravskem so „Vlahi" (ena kolonizacija je iz 13. ali 14. stoletja, ena iz 17. stoletja) predstavljali le neko „novo formo gospodarstva", namreč posebno planšarstvo, ne pa posebne narodnosti. — Prof. Kadlec smatra teorijo „kontinuitete" za nepravo ter se pridružuje drugi „ bal k an ski teoriji". V ostalem pa gre njemu za prikaz „vlaškega" prava, kakor se je razvilo v vseh zemljah, koder so Rumuni bivali skupno s Slovani. Kakor so so mesta in p olje deske vasi v raznih deželah ustanavljale na pr. po nemškem pravu, tako so imeli rumunski pastirji kot priseljenci v novih svojih bivališčih svoje posebno pravo, svoje „vlaško" pravo, ki je urejalo njih medsebojna razmerja in razmerje do domačega gospodujočoga ljudstva. „Vlaško pravo" je torej pravo tujih ali poltujih pastirjev v konkurenci s pravom domačinov. Nekake zametke vlaškega prava opazujemo že v srednjeveški Srbiji, vendar stoje tu v ospredju še dolžnosti vlaškega pastirskega ljudstva, ki je bilo podvrženo, no njegova prava. Na Krdeljskem in Ogrskem, pa tudi na Poljskem se je iz vlaškega prava razvila skoro nekaka autono-mija pastirskih občin in okrajev. Kadlečevo knjigo sem čital z velikim pridom. Naj iz nje še navedem razlago imena „Besarabija" ; to pomeni deželo Basaraba, srednjeveškega vlaškega vojvode (okoli 1247), čigar ime je identično z rusko besedo „busurman-b': = musliman, nevernik, ki jo bil muslimanskega („arabskega") veroizpovedanja.	Dr. Fr. Ilešič.
Flavia Solva. Von Univ.-Doz. Dr, Walter Schmid, Landosar-chiiologen in Steiermark. Zweito umgearbeitete und erweiterte Auiiage. Mit 10 Abbildungen und oinom Plane. Graz 1917. 4°. Cena K 1'70.
Pri Lipnici jo med vojno nastalo celo mesto lesenih barak za begunce iz juga, Italijane in Slovence, katerim ostane to begunsko taborišče pač za vedno v najtrpkejšem spominu. Pri napravi barak so zadeli ob razvalino in grobišča nekdanjega rimskega mesta Flavia Solva, ki ga je ustanovil ce-
sar Vespazijau okoli 1. 70 po Kr. ter je propadlo v strašnih navalih ljudskega preseljevanja v 5. stoletju. Razvaline starega mesta se raztezajo po ujivah med mostom čez rečico Lanca in vasjo Vagna ter begunskim taboriščem, ki stoji že na pokopališču rimskega mesta. Sedanja Lipnica — slovenska naselbina — je izven pomirja rimsko Flavie Solve. S sodelovanjem in pomočjo državnih in pri napravi taborišča zaposlenih funkcionarjev je dr. \V. Schmid razvaline natančneje preiskal in opisal, sicer pa so je že od letu 1911 zistematično raziskavalo.
Po njegovih raziskavah kaže mesto jako pravilne oblike, po 16 do 22 m. široke pravokotno se križajoče ulice obkrožujejo neenako velike skupino hiš, ki so se vrstile in razvijale krog nevelikega prvotnega jedra z obi čajnim rimskim forumom. Proti koncu svojega obstoja jo imelo mesto 552 m dolgosti v severojužni smeri in 404 m širokosti v smeri od vzhoda proti zahodu. Vrhunec svojega razvoja je mesto doseglo proti sredini 4. stoletja. Stavba starejših delov je solidna in nosi znak Augustove dobe, a za čudo manjka vsakršna kanalizacija in vodovod. Deževnico so odvajali le obcestni jarki, vodo so pa zajemali iz kopanih studencev. Ta sicer v rimskih mestih neobičajni nedostatek razlaga pisatelj iz znano Vespazijanove varčnosti. Fla-via Solva je bila središče večjega okrožja, ki je obsegalo celo današnje Srednje Štajersko.
V razvoju mesta se dajo razločiti tri dobe. Najstarejši del iz konca prvega stoletja po Kr. izkazuje močno stavbe in precejšnje blagostanje prebivalstva. Okoli 1. 166 so pa Markomani in Kvadi mesto požgali in razrušili. Šele po končani markomanski vojni so si meščani začeli zopet staviti svoje domove kar na ruševine, ki so na metre visoko pokrivale stara tla. Nove stavbe kažejo, (la. se jo delalo hitro in površno, borno okrasje spričuje takratno siromaštvo in silo. Proti koncu 3. stoletja je mesto na novo zacvetelo, po mnenju pis. za časa cesarja Galerija, ki pa sicer ni zapustil najboljšega spomina v naših deželah. Iz te dobe se je našlo več lepih mozaikov. Kmalu potem pa je mesto izginilo pod udarci barbarskih ljudstev, ki so drugo za drugim hrula čez našo deželo.
Stenska dekoracija kaže precej nazorno razvoj provincialne rimske dekoracijske umetnosti, prav posebno so pa zanimivi nagrobni spomeniki, ker nam kažejo takratno nošo noriških žen: noriška čepica, oh sencih umetno spletena frizura, ovratni obroček, dolga spodnja obleka z rokavi, zgornjo, severnim krajem primerno težko obleko držijo skupaj na ramah in na prsih močno zaponke. Če smemo soditi po ohranjenih kipih, so bile No-ričanke krasno postave. Nekateri grobovi segajo še v predrimsko, ilirsko dobo, v 6. in 7. stoletje pred Kr. Nekateri spomeniki niso samo rokodelsko delo, marveč imajo tudi umetniško vrednost.	F. K.
Beitrage zur Geschichte der Juden in Steiermark von Dr.
Artur Rosenberg. Wien und Leipzig 191.4. Str. VIII, 200. C. K 7'50.
O zgodovini židovstva v naših deželah, posebej na Štajerskem imamo že dokaj spisov. O pogromu judov na Štajerskem leta 1310 jo pisal Fr.
8»
11 wolf žc 1. 18(53 v XII. zv. Mitteilungcu d. H. V. f. St. (str. 210 i. d.), 1. 1903 je E. Baumgarten izdal celotno zgodovino štajerskih judov : Die Juden in Steiermark (Wien 1903). Tudi slovenski pisatelji so se že pečali s tem vprašanjem; 1. 1880 jo Josip Apih v Letopisu M. SI. objavil članek o židovstvu sploh, kjer so le na kratko dotika zgodovine judov v naših deželah, z ozirom na Štajersko se sklicuje le na Kronesa avstrijsko zgodovino. S kranjskimi, z oziroma ljubljanskimi judi se peča J. K. Podgor-janski v Zborniku M. SI. 1. 1906 str. 129—149 (Judje na Kranjskem. Kulturno-bistorična študija). Ta spis v marsičem dopolnjuje Rosenbergovo knjigo, o kateri tu poročamo, ker so štajerski judje imeli tudi na Kranjskem svojo „kliente". Za starejšo dobo se Podgorjauski sklicuje lo na Valvasorja, sicer pa kranjsko listine, kolikor jih jo objavil Schumi, ne podajojo kaj gradiva za zgodovino judov.
Pravne razmere judov obdeluje natančno J. E. Scherer, Die Rechts-verhiiltnisse der Juden in den deutsch-osterreichischen Liindern (Leipzig, 1901). Slednje delo predpostavlja Rosenhergova knjiga, ki razmotriva zgodovino štajerskega židovstva s posebnim ozirom na denarstvene in v e r o v n i š k o razmere.
Gradivo je razdeljeno v tri oddelke: A. splošni zgodovinski pregled; B. pravne razmero (avtonomno sodstvo judovsko, njega sestava in postopanje) ; C. gospodarsko razmere (kupčija, denarni obrat, posojila, davki); D. socijalne in kulturno razmere štajerskih judov; E. razmerje judov do Štajersko od izgona 1496 do 1. 1867. Kot dopolnilo ima knjiga še XVI „eks-kurzov" in 34 prilog.
Brezdvomno so v rimskih časih že prišli judje v naše dežele, po razdejanju Jeruzalema so jih najbrž nekaj spravili v naše kraje, toda do 13. stoletja nimamo nobenih določnih poročil o judih. Posredno vsaj nam daje o tem nekoliko pojasnila dogovor med beneškim dožem, gradeškim patriarhom in sosednimi Škoti 1. 960, ki prepoveduje izvoz sužnjev, radi tega ne smejo brodarji vzeti na ladij e ne trgovca (s sužnji), ne juda'. Iz tega se da sklepati, da so polog drugih tudi judje po naših deželah kupovali sužnje ter jih spravljali na dvor mohamodanskih kalifov.
Kot vpliven faktor nastopajo judje šolo po križarskih vojnah v 13. stoletju; 1. 1235 se jo prav po njih nasvetu proglasil čez Avstrijo žitni zapor, ki nas prav živo spominja sedanjih rekvizicij in raznih .jpreskrbovalnib central", kjer imajo judje nemajhen delež. L. 1244 jim vojvoda Friderik II. Uabenberžan podeli predpravice, za katoro jih mora še Slovenec 20. stoletja skoraj zavidati! Pisatelj povdarja (str. 11), da so jo na jude raztegnilo načelo germanskega prava, naj se tujim narodom pusti medsebojno pravosod-stvo po njih lastnih postavah. Te blagodati so bili Slovenci deležni v zelo majhni mori lo v počotku fraukovske oblasti, dočim so judje v 13. stoletju dobili precej samoupravo in v privatno-pravnem področju niso bili za krist-
1 Kos, Gradivo, II., št. 406; Schumi, Urkunden- und Rogostenbuch I.,
str. 1.
jani, da, zločinstvo, storjeno proti jiulu se jo strožje kaznovalo kakor zlo-činstvo proti kristjanom. Medsebojno pravde med judi je reševalo auto-nomno judovsko sodišče, pravde med judi in kristjani navadno tudi judovsko sodišče z judovskimi in krščanskimi prisedniki. Tudi judovski davek se jo autouomno pobiral.
Na podlagi listinskega gradiva sklepa pisatelj (str. 31), da je denarni obrat bil edini ali vsaj glavni poklic štajerskih judov, vendar pa takoj v naslednjem članku „Der Handel" sam omenja, da so so judje živahno pečali tudi s kupčijo in sicer kot veletrški posredovalci z Benetkami, prav posebno pa so še kupčevali z domačim vinom.
Tako so n. pr. okoli Maribora imeli judje v svojih rokah znatne vinograde; med 11. 1271—120(i jo kupil admoutski opat Henrik II. od nekega mariborskega juda vinograd za 22 mark srebra1, 1. 1400 pa se judje Elija, Cham in Mani omenjajo med tistimi Mariboržani, ki so plačevali največ vinskega davka deloma v naravi, deloma v denarju®.
O kranjskih Židih poroča Valvasor, da so so pečali tudi z obrtjo in je prav to bil eden glavnih povodov, da so se ljubljanski meščani zoper nje pritožili in zahtevali njih izgon. Slično jo pač bilo tudi na Štajerskem, le da je denarni obrat po svoji naravi našel bolj izraz v listinah (dolžna pisma) kakor pa kupčija in obrtništvo. V določenih mejah je kajpada pritrditi pisatelju, da se je po križarskih vojnah razvil in močno dvignil krščanski trgovski stan ter spodrinil žide, ki so potem našli nadomestilo v denarnem obratu, kjer je kristjanom cerkvena prepoved, jemati obresti, vezala roke. A tudi v tem oziru so kaže počasna emancipacija od judovskega kapitala. V starejši dobi nahajamo med dolžniki judovskimi visoko plemstvo, duhovstvo in samostane, pozneje pa dajejo judje posojila le bolj meščanom in kmetom.
Nazadovanje judovskega vpliva se opaža tudi v zoževauju oblastvenega delokroga judovskih sodišč. Služba judovskega sodnika (Judenrichtor), ki navadno ni bil jud, je bila dokaj ugledna in dobičkonosna; v Gradcu jo do sredine 15. stoletja bil judovski sodnik doželnoknežji upravitelj. L. 1457 je n. pr. bivši lastnik graščine Lempah pri Mariboru Ehrhard bil v Gradcu judovski sodnik, 1. 1478—1490 pa (njegov sin) Bolfenk Lembachor. 0(1 tega je pa razločevati predstojnik judovske občino (Judenmeister), ki je bil jud pa je imel tudi sodno pravico, a so se judje v svojih medsebojnih sporih rajši obračali na krščanskega judovskega sodnika; tako se jo oblast, judovskega predstojnika-sodnika sčasoma omejila lo na upravno in ritualne zadeve, a tudi delokrog judovskega sodnika se je v 16. stoletju precej omejil.
Sedeži judovskih sodišč so bili v večjih prometnih mestih; na Sp. Štajerskem le v Radgoni, v Mariboru in v Ptuju, na štajerska sodišča so se obračali tudi judje na Kranjskem in Koroškem, ker ondi niso imeli lastnih sodišč (str. 25). Večkrat pa srečavamo tudi celjske grofe kot razsodniko v spornih judovskih zadevah. Razen Maribora, Ptuja in Radgone omenjajo
■ Puff, Marburg II. str. 70.
3 Isto tam str. 80.
listino jude šo v naslednjih spodnještajerskih krajih: v Celju, kjer jo nadvojvoda Rudolf IV. 1. 1362 dal v podložništvo celjskima grofoma Ulrjku in Hermanu I. bogatega juda Chatschima in njegovo obitelj z vsemi davščinami, v Ormožu, v Slov. Gradcu in Slov. Bistrici. Kako je malo meščanstvo iskalo pri judih denarno pomoči, imamo vzgled na žalskih tržanih; prim, spis dr. Kosa v toj številki Časopisa. Obrestna mera dr. Kosovih vzgledov se vje-ma z R. pregledom; visoke so bile zlasti zamudne obresti.
V Mariboru so imeli srednjeveški judje svoj oddelek levo od sedanjega dravskega mosta, v ulici Vseh svetnikov, pa v nekdanji Freihausgasse in Schwarzgasse. Tu je bila tudi sinagoga, judovsko kopališče in pokopališče. Po izgonu judov je 1. 1501 Bernard Drucker dal iz sinagoge napraviti cerkev Vseh svetnikov; zanimivo je, da je tudi v Ljubljani tik sinagoge bila cerkvica Vseh svetnikovZgodovina ljubljanskih judov nam nekoliko pojasni tudi postanek cerkve Sv. Krvi v Gradcu. V obližju to cerkve so graški judje imeli svoj „ghetto". Ni bilo le slučajno, daje prav v tem oddelku že za časa cesarja Friderika 111. okoli. 1. 1466 nastala kapelica božjega Telesa. Valvasor namreč poroča, da so 1. 1496 tri dežele, Štajerska, Koroška in Kranjska v svoji pritožbi zoper jude na cesarja Maksimilijana I. povdarjale med drugim tudi to, da so kristjani morali prestati od judov mnogo z as ram o van j a in zaničevanja radi Najsvetejšega. Torej se je v Gradcu nalašč ravno v judovskem oddelku postavila (prvotno) kapela, posvečena evharistični skrivnosti.
Iz Štajerskega so bili judje izgnani 1. 1496, iz Kranjskega šole leta 1515. Južnoštajerski judje zlasti so se izselili v Trst in v Benečijo, kjer še dandanes zelo razširjena italijanslco-židovslca obitelj Morpurgo spominja na svojo nekdanjo domačijo •— Maribor. Nekateri potomci 1. 1496 izgnanih židovskih obitelji so so 1. 1867 priselili nazaj na Štajersko.
Značilno je, da se je izgon izvršil več ali manj proti volji vladarjevi, izsilili so ga in odkupili deželni stanovi in meščanstvo. Z izgonom judov so je pečal štajerski deželni zbor že 27. aprila .1494 v Mariboru in je potem v Gradcu 25 novembra i. 1. prišlo do konečnega sklepa, da se cesarju Maksimilijanu 1. izplača „odškodnine" v treh obrokih 38.000 funtov penezov, judje pa „za večne čase" izžonojo iz Štajerske. Na Kranjskem je Ljubljana sama plačala vladarju za izgon judov 4000 tolarjev* ter je je bil izgon isto-tako že 1. 1496 zaukazan, pa se ni izvršil. Že v 13. in v 14. veku so se na Kranjskem kakor na Štajerskom ponavljali pogromi proti judom.
Pisatelj pravi, da je imel izgon judov „važne posledico" za ostalo prebivalstvo, ki jo sedaj moralo nositi davke, ki so jih prej judje plačevali Toda iz zgodovinskih razmer je razvidno, da teli „posledic" nihče ni po sobno težko čutil, kar kaže žo dokaj visoka prostovoljna odkupnina; deželnim stanovom in meščanstvu se je zdelo manjše zlo, nositi davščna bremena, kakor imeti jude v svoji srodi. In s skrbnim očesom so deželni sta-
1 Zbornik M. SI, 1906, str. 131.
a Zbornik M. SI. 1906, str. 132.
iipvi in meščani pazili vse ilo 1. 1807, da se ne bi kje kak jud naselil v deželo. Ko je Jožef II. dal nekoliko pravic judom, se je takoj vzbudila nejevolja na Kranjskem in na Štajerskem, in ko je pod Napoleonom prišel prvi jud v Ljubljano, so se ga meščani branili na vse kriplje in po odhodu Francozov niso prej mirovali, dokler niso Žida odpravili.
Zanimiva jo etično-psihološka stran Rosenhergove knjige. S pravo judovsko prožnostjo zna spraviti v ospredje svetlo stran židovstva, temne strani pa pokriti s plaščem raznih izgovorov, sicer jo knjiga še dokaj objektivna in stvarna. Delavnost, podjetnost, varčnost, iznajdljivost, žilavost in vstrajnost so gotovo pozitivne lastnosti židovstva, ki se ne smejo podcenjevati, toda celokupno svetovno naziranje kanaitsko-talmudskega judovstva podaje oni sebičnosti, ki tiči več ali manj v nepopolnosti človeški, izraz vtele-šenega egoizma in brezozirue gospodovaluosti. Odtod prihaja, da židovstvo koraka vedno v prvih vrstah, kjer' gre za gospodarski napredek ali za velike humanitarne ideje slobode in enakopravnosti, a le tako dolgo, dokler je njemu v prid ; če se hočejo tudi drugi s tem okoristiti, pa najdejo ravno v židovstvu največjega nasprotnika. Ilustracijo te zgodovinsko in lilozofične resnice imamo v neposredni sedanjosti. Pod gotovim vidikom lahko kdo pripisuje židovstvu prvo mesto glede patriotičnih zaslug v sedanji vojni, dočim narodi, ki krvavijo na bojiščih, z bolestjo kažejo na vojne oprostitve Židov in olajšave ter ogromno dobičke, ki jih je prinesla vojna židovstvu itd. itd.	Fr. Kovačič.
11
Carinthia. Letnik 107. za 1917 snop. 1—6 v dveh zvezkih, str. 160-Razpravo: „Das angeblicho Bild der sel. Hema".
Grof Pettenegg dokazuje, da ni pristna običajna slika bi. Heme, razširjena po Koroškem, Kranjskem, Štajerskem in Hrvaškem, ki predstavlja Homo kot mlado žensko z visoko, turbanu podobno kapo na glavi z ruto, padajočo čez dosno ramo, s tesno života se držečo obleko z neko verižico, ki ji visi čez rame na prsi. Noša na tej sliki jo noša hrvaško-ogrske velikašinjo iz konca 15. in začetka 16. stoletja, slika pa predstavlja Beat rio o Frankopanko, hčer Bernardina Frankopana, rojeno okoli 1. 1475, umrlo 1. 1510. Boatrica je bila najprej omožena z lvanišem, nezakonskim in edinim sinom kralja Matjaža Korviua, po njegovi rani smrti pa je mlada, lopa in silno bogata vdova na željo ogrskega dvora vzela v zakon lahkoživnega mejnega grofa Jurija Braniborskega ter je kmalu potem 1. 1510 umrla. Slika je utegnila nastati okoli 1. 1505. A kako pride do tega, da je slika grofico FraDko-pauko obveljala za sliko bi. Heme V Beatričin brat Krištof je imel za ženo A.polonijo, sestro kardinala in nadškofa solnograškega Mateja Langa, ki je bil tudi krški škof. Ta jo spravil na Koroško več slik svoje imenitne svakinjo Beatrice. Pozneje se je pozabilo, koga predstavlja ta slika, ostal jo le spomin, da je to „grofica", in ker na Koroškem ni bilo imenitnejše „grofice" ko Hema, je nekritični čas 17. stoletja spoznal to sliko za bi.
Hemo, zlasti, ker se je takrat začel širiti kult bi. Heme in so potrebovali njenih slik. Nokaterim nabožnim pisateljem se je sicer zdela slika za Hemo nekoliko preposvetna, pa so si hitro pomagali, češ, slika predstavlja Hemo kot nevesto!
V	razpravi „Kulturgeschichtliche Studien auf Grund heimischer Alter-tiimer und Denkmiiler" podaja dr. Fr. G. Hann zanimive podatke o izvoru pripovedke o samorogu in legende o sv. Krištofu. Velik vpliv na srednjeveško domišljijo in umetnost je imel „Physiologus", knjiga o čudovitih lastnostih resničnih in bajeslovnih živali. Ta knjiga jo nastala v Aleksaudriji v prvi četrtini 2. stoletja. V tej knjigi je tudi govor o lovu na bajeslovnega samoroga, ki pomenja v srednjem veku devištvo Marijino. Novejšo raziskave so pa dognale, da ima Physiologova povest o samorogu za podlago indijsko bajko, v kateri se samorog imenuje neki budistični puščavnik, katerega deviška kraljeva hči pripelje na kraljev dvor, da pomaga ljudstvu v hudi suši.
Tudi legenda o orjaku sv. Krištofu izvira iz Vzhoda in sicer iz Male Azije, novejšo indološke raziskave so pa istotako našle podlago v zbirki indijskih bajk imenovani Jateka, kjer zlobni orjak s pasjo glavo ugrabi sina budističnega kralja, v katerem so je prikazal duh Budov, ki tako močno vpliva na divjega orjaka, da se spreobrne k budizmu. Tudi Krištof je po legendi bil pagan, katerega jo [pa Zveličal' sam krstil, ko ga je v podob; otroka nesel čez vodo.
Med književnimi poročili jo zanimivo obširno poročilo s slikami o knjigi Rudolfa Eggerja: „Frtihchristliche Kirchenbauton im sttdlichen Nori-kum." Pri Sv. Petru v Lesu na mestu rimske Tiburnie jo E. odkril staro-krščausko baziliko. Okoli 1. 472 so omenja tiburnski škof Pavlin, 1. 591 se zadnjič omenja Tiburnia in njen škof. Bazilika je bila zunaj rimskega mesta, ob enem pokopališčna cerkev. Stala je pa na ostankih neke rimske hiše. E. sklepa, da je bazilika nastala začetkom 5. stoletja, mozaiki so iz začetka 6., veža s hodniki morda celo iz druge polovico 0. stoletja. Tudi na' severni strani znotraj mestnega obzidja je zasledil E. ostanko kršč. cerkve. Nadalje je zasledil kršč. cerkov v razvalinah starega Aguntuma blizu Lienza na Tirolskem. Tudi na Hemini gori blizu Klobasnice je slovenjegraški notar dr. Winkler odkril dve starokrščanski cerkvi in krstilnico, najbrž iz srede 5. stoletja. Tudi v Kanalski dolini je 12. zasledil staro-krščansko baziliko ter misli, da je v današnjem kraju Maglern iskati od Pavla Dijakoua omenjeno staro Modario ali Meclario.
V	Virunu so zato doslej ni našel sled krščanske cerkve, ker so se izkopavanja vršila vedno le v sredini nekdanjega mesta, dočim so krščanske cerkve bilo le bolj ob periferiji ali pa zunaj mosta. (To je najbrž vzrok, da se tudi v našem Ptuju doslej ni našel sled krščanske cerkve, dasi jo tu bil škofovski sedež.) Ob severnem robu nekdanjega Viruna jo 12. spoznal tudi ostanke dveh kršč. cerkev.
Kot posebnost pri teh stavbah je E. dognal v tiburnski cerkvi prosto stoječo polkrožno klop za duhovnike, kar je važno za razumevanje drugih tlorisov starokrščanskih cerkev. V 5, in 6. stol. je znotranji Norik cerkveno
popolno organiziran, mati noriških škofij je pa v Ogleju. E. domneva, da jo tudi Virunum imel svojega škofa. Iigg. knjiga pomcnja znaten napredek v poznavanju rimske dobe na sedanjih avstrijskih tleli.
Drugi zvezek Carinthie (sn. 5 — 0) obsega dve razpravi: 1. Cesar Franc Jožef I. in Koroško od dr. A. Jakscha, 2. razpravo, kdaj so nastale freske v preddvoru krške stolnice od Br. Grimscbitza — med 11. 1339—1343.
Carniola 1. VIII. (1917) zv. 1—4 (v dveh snopičih) obsega v zgodovinskem delu naslednje razprave: dr. M. Kos razpravlja v 1. m 2. št. natančno o tolminski gastaldiji (mejni grofiji) na podlagi doslej neporabljenega in neznanega urbarja iz 1 1377 v državnem arhivu na Dunaju. Dr. Jos. Mantuani nadaljuje v VII. 1. pričeto razpravo in objavo „pasijonske procesije" v Loki iz 1. 1721. Ravnateljstvo državnih rudnikov v Idriji objavlja v nemškem jeziku (v 1. št.) konec daljšega opisa tretje okupacije Idrije po Francozih !. 1809. Splošno zanimanje bo vzbudila obsežna razprava vseučil. prof. dr. R. Nachtigalla (v zv. 3—4, str. 163 - 191) o toli proslulem Doberdobu. S tehtnimi dijalektološkimi in glasoslovniini dokazi dokazuje, da to krajevno ime nima nikakšno zveze z dobom ali hrastom, marveč prvotni pomen in oblika Doberdoba je: Dober dol. — Graški vseuč.'prof. A. Luschin piše (v nemščini) o sporu mod kranjskimi deželnimi stanovi in Orijentalsko družbo 1722—1723.
Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steicrmark 1. XV. za 1.917 je izšel v enem zvezku za 4 snopiče v obsegu str. 205. Posvečen je ta letnik sedemdesetletnici (1910) dv. svetu, in vseučil. graškega profesorja dr. Job. L o ser t h a, ki je vzgojil dolgo vrsto mladih moči na zgodovinskem polju ter je s šolskim lotom 1916/17 stopil v pokoj,
Zvezek obsega naslednje razprave: Ad. Bauer, Alexandrien und die Verbreitung christl. Weltclii'ouiken. Dr. V. v. Geramb, Ostgermanischo Spu-ren in Steiermark. Na pičla historična poročila, na krajevna in osebna imena in narodopisne posebnosti, ki bojda na Štajerskem, Koroškem in Tirolskem plasti v obliki hiš in gospodarskih poslopij kažejo Skandinavski značaj, opira, (i. svojo trditev, da so ob preseljevanju narodov zašli na sedanjo Štajersko drobci vzhodnogermanskih plemen, posebej Skiri. Ime njih voditelja Odoa-karja se pri nas čudno pogosto ponavlja v Otokarjih. — Pirchegger II., Bei-triige zur Genealogie des stoirisehen Uradels, zasleduje rodovnik starodavnih plen. rodoviu Gutenberg-Bistrica v. Plankenberg. — II. v. Srbik. Z\vei Falschungen im Dienste stitdtiseher llandels- und Venvaltungspolitik, po-tvorbe so tičejo Judenburga, - l)r. V. Thiel, Zur Venvaltungsgeschichte Innerosterreichs im 10. .Tahrhunderto. — Dr. M. "\Vutto, Ein Rangstreit z\vi-schen Ober- und Niederosterreicb, obravnava o sporu radi prednosti med Štajersko in Gornjo Avstrijo, ko so so v 10. stoletju habsburške deželo zdru-žile v nove skupine radi lažjo obrambo proti turški nevarnosti. Spor se je začel za časa Maksa I. in je dosegel svoj vrhunec leta 1014. — R. Sieger. Landgerichte und Talschaften in der Ober- und Mittelsteiermark. Od znanstveno zemljepisno razdelitve in poimenovanja ima ljudstvo mnogokrat raz-
lično poimenovanje in razdelitev za doline, ki tvorijo neko celoto ter služijo za podlago starim deželsko-sodnim okrožjem in včasi tudi župnijam. — 1'rof. R. F. Kaiudl kaže v kratki razpravi na nekaterih vzgledih, kako važno je narodopisje za zgodovinsko vedo. — O „ideji napredka" v zgodovini razpravlja Matilda Uhlirz. — V članku „die Ahkunft der Rumanen" J. Peisker dokazuje, da so Romunci kot (nekdaj) pastirsko-nomadski narod altajskega pokolenja iz srednje Azije, pa so se od rimskih kolonistov na Balkanu navzeli romanskega jezika in privzeli mnogo slovanskih in grških elementov. Xa čelom Balkanu gori do Alp ni podi zemlje, katere hi ne bili obhodili .,Vlahi" t. j. današnji Romunci. Črnogorci, da so le po jeziku Slovani, etno-gralično pa Romunci, ki so na nekdaj zelenem in šumovitem Lovčenu pasli svoja črede, doli k jadranski obali pa hodili zimovat. — Prim, o tem Ileši-čovo poročilo o Kadlečevi knjigi, zgor. str. 113—114.
Letnik XVI. za 1. 1918 obsega mod drugim obširno razpravo dr. Ant. Steinwouterja o hramb ni h pripravah štajerskega deželnega zbora zoper Turke in hajduke 1. 1G05. Iz dolgoveznih pogajanj, posvetov in uaredb je razvidno, kako neokretna, kratkovidna, počasna, zanikerna je bila takratna uprava. Vsled nezadostno mejne obrambo so 1. 1605 strahovito trpeli tudi naši kraji med Muro in Dravo, Mursko polje je bilo takrat popolnoma požgano in oplonjeno. Steimventorjeva razprava jo le uvod k večjemu delu
o turško-hajduškem vpadu 1. 1605.	F. K.
* *
*
Ndrodopisny Všstnik ceskoslovansky. L. XII. 1917. V tem listu se lepo očituje nezlomljiva češka energija. Vojne nadloge in težave ga niso ugnalo. Po kakovosti vsebine in po obsegu se drži na višku. V letn. XII nahajamo med drugim te-le zanimivo razprave, ki bi naj služile tudi nam v pobudo: L. Niederle razpravlja v obširni razpravi o ralu in plugu, članek obsega silno bogato gradivo jezikovno, zgodovinsko, arheološko. Najstarejša oblika slovanskega oralnoga orodja mu je ralo, klinu podoben nož, ki lo odriva zemljo, a je no odmeta in no obrača. Za besedo plug misli, da jo germanskega izvora, članek pojasnjujejo slike. — .1. Polivka je objavil študijo o zu amonj u življenja, naznanilu smrti v lj udskih pripovedkah, običajih in praznoverju. Članek se nadaljuje v vseli 4 številkah. Enaka snov hi so tudi pri nas dala prav dobro obdelati. — V. Lesny razpravlja v 1. štev. o ciganih na Češko in in Moravskem. — V 1. in 3. štev. govori K. Paul o pismu, z neha poslanem s posebnim ozirom na slovanska slovstva.
V 3. štev. (str. 267—276) podaja naš rojak dr. F r. Ilešič pregled o slovenskem narodopisu od 1. 1912 (od smrti dr. Štreklja) do leta 1916. Iz poročila dobi človek jasno sliko, kako slabo je ta panoga pri nas obdelana. Nimamo za uarodopis posebnega glasila, no društva, no muzeja. V kranjskem deželnem muzeju je narodopisni oddelek le privesek polog starinskih in naravoslovnih zbirk, naše „Zgodoviusko društvo" jo sicer že v pravilih vzelo v svoj delokrog tudi uarodopis, kaj uspešnega pa no more
storiti, ker mu primanjkuje strokovnih sodelavcev, denarnih sredstev in prostora za narodopisno zhirko. Opetovano je izdalo poziv in prošnjo, pa je vsikdar zadelo na gluha ušesa. Pač pa je v literarnem oziru precoj storilo, kar poročevalec tudi našteva. Svoj čas je „Zg. dr." pripravljalo natančno navodilo za opisovanje in zbiranje narodopisnega gradiva, a ker se mu je poročalo, da »Matica" izda tako navodilo, jo opustilo svoj načrt, a potem tudi „Matica" ni prišla do tega. Najvažnejše, kar v narodopisnem oziru lahko pokažemo Slovenci pred širokim svetom, je kritična izdaja narodnih pesmi. Drugo je raztreseno po raznih listih. Znamenit, a pri nas premalo vpoštevau jo „Zbornik za narodni život i običaje južuih Slavena" ki ga izdajo (od 1. 189fi) jugoslov. akademija v Zagrebu.
Za slovensko narodopisje so doslej v „Zborniku" objavljeni naslednji prispevki:
Knj. VII. i: dr. llešic, Slovenska Hagada; U dječjim igrama. Križnik !{., Smrt, običaj i iz Motnika na Kranjskem.
Knj. VIII.,: Ivašpar Križnik, Pripovest o Kristusu in sv. Petru.
Kuj. IX.,: Ilabjanič V., Frjanovo, narodni običaj na Murskem polju.
Knj. X.!: llešic dr. Fr., Rajska ptica, Zatvorena smrt. Vječni Žid, o o nošnji štajerških Slovenaca u prošlo doba. Ilabjanič V., Lan (Mursko polje).
Kuj. X. j: Janžekovie, Vid, „.Iezusa zovejo".
Kuj. XVIII.,.- Dr. Fr. llešic, Rajska ptica, o istem predmetu tudi v kuj. XX,,.
V knj. XXI,, je od istega pisatelja članek „Izvori i paralele nekih, napose narodnih priča" (12).
Vsckako moramo to važno panogo zanaprej obdelovati bolj skrbno in sistematično. Svoj narodni in kulturni program moramo spopolniti s pozi-'.ivuiin delom. Manj strankarskega politikovanja in frazerstva, pa več študij lastnegq ljudstva in zemlje! Prav narodopis je tista panoga, kjer lahko vsakdo sodeluje. Razločevati je namreč dvoje: verno zbiranje gradiva pa njega znanstvena obdelava in razlaga. Znanstvenih razprav ni lahko pisati v malenkostnih razmerah na deželi, kjer manjka znanstvenih pomagal in morda potrebnih predštudij. A za zbiranje zadostuje poprečna izobrazba, bistra pamet in zdravi čuti.	F. K.
„Sirota Jerica". O tej snovi je dr. D. Stnbrny objavil študijo v '•eškom „Casopisu pro moderni filologii a lit." (letnik V) ter v njej razpravlja o češki in slovenski obdelavi toga motiva. Stribrnega razpravo je sedaj razširil .L Ilorak v ,,'Narodopisnem VSstniku českoslovanskem" (1. XII, 11)17, str. 417 si.). Češka balada o sirotku je bila vseobče znana vsaj že v prvi polovici 18. stoletja. Dandanes je Čehom najbolj znana iz pesnitve K. J. Krbena, ki je z velikim uspehom prepesnjeval narodno motive: „Sirotkovo lužko" (Sirotkova posteljca) '. Umetnik Nik. Aleš jo izdelal ciklus risb
1 V slovenščino preložil jo je v „Novicab" (181-1, št. 14 L. Jerau).
(1889), ki predstavljajo gorje in rešitev siroto. Snov je znana tudi v za-padni Evropi, zlasti pa na Skandinavskem severu. Legendo o siroti pozna tudi ves poljski svet in pa Malorusi, pri katerih jo pojejo „lirnyki", potujoči pevci (poljski „driadi") verzificiranih legend in drugih duhovnih pesmi; ni torej narodna pesem v ožjem pomenu hesodo. češki tip teh pesmi o siroti je bolj baladen, poljsko-maloruski pa bolj legendaren. S sovernoslovan-skiini pesmimi o siroti primerja Horak tudi jugoslovanske, slovenske in sr-bohrvatske. V slovenskih pesmih, ki o njih razpravlja poglavitno po Štrek-Ijevih „SIov. nar. pesmih" (I. 376 itd.), razločuje tri tipe oziroma (s tradicijo Jeranovega češkega prevoda) štiri: prvi spominja severnih balad, drugi jo legendaren, tretji nalikuje češkemu tipu. Srbohrvatska obdelana motiva (gl. „Hrv. nar. pjesmo", ki jih je izdala Matica Ilrv., knj. V. odd. 2, zv. 1. str. 59) je samostalua, le motiv isti. In ta splošno človeški motiv je: sila materinske ljubavi; tajuostni odnošaj med materjo in otrokom traja tudi po smrti dalje; mati tudi v grobu sliši plač svojih otrok in jih čuva, če jih more.	Dr. Fr. Ilešič.
Isdanja Jug o slav en ske akademije v Zagrebu. „M on um en ta . . . Slavorum Meri d i on ali um" so dospela do 3zvezka in sicer obsega ta zvezek drugi del zbornika ,,Monumenta Ilabsburgica" od 1. 1531 do I. 1540 t. j. do smrti Ivana Zapolje. Izdajo jc priredil Emilij Laszowskij
Velikega akademijskega „Rječnika" hrvatskoga ili srpskoga jezika je 1. 1916 izšel 34. zvezek, ki obsega str. 785—960 od besedo no do nopo-mirau. S tem zvozkom je končan Vil. del „Rječnika", ki ga sedaj urejuje predsednik akademijo dr. T. Maretič.
Prinosi za hrvatski p r av n o-p o v j e s t n i Rječnik so dospeli do besede pod i č i in je 1. 1917 izšel VI. zvezek. Spisujc to delo Vladimir Ma-žuranic.
„Zbornika za narodni život i običaje južnih Slavena" jo 1. 1917 izšel 2 zv. 21. knjige, ki obsega naslednjo prinose: M. Medic, Gatanje (vedeževanje) u pleče i u kobilicu (trbušua kost pri kokoši), Kotarski Jos., Narodni život i običaji v Loboru (nadaljevanje); Vasilev Dimitr., Selo Turški Izvor (na Bolgarskem); Stroluil Rud., ,,1'riliko" (vzgledi) iz staro hrvatske glagolsko knjigo. Grujič R., Plemenski rječnik ličko-krbavske županijo.
F. K.
„Rad", knj. 214 histor.-lilolog. razreda obsega na prvem mestu (str. 1-111) nadaljevanje:
F a n c e v a F r. d r., Jezik hrvatskih p r o t e š t a n t s k i h p i s ac a XVI. vi joka. Prilog historičkoj gramatici jezika hrvatskoga ili srpskoga. (Tudi v ponatisu.) — Fancev tu analizira jezik Trubarjevih hrvatsko-srbskili vrstnikov ter nam podaja o tem celotno študijo, kakoršno dosle o slovenskih protestantskih pisateljih nimamo. Študije Fanceva še v toliko niso zaključene, da misli svoji analizi jezika dodati še primerjanje tega jezika z raznimi vzorci, ki so jih rabili protestantski pisatelji; s takim primerjanjem
so bo pač najbolj pojasnila sintaksa. — Naš zgodovinski in narodopisni ..Časopis" najbolj zanima „Edna kratka summa nikib prod i k od tiče i od čarnie", (1563), ki jo jo avtor odtisnil na koncu svoje študije, in sicer po edinem dosle znanem primerku te pridige, nabajajočem se v kr. državni knjižnici v Draždanili. Ta pridiga o toči in čarovnicah jo prevod iz nemščino, ki so ga priredili Juri Jurišič, Anton Dalmatin in Stjepan Istri-jan (Konzul) „s hrvatskimi črkami". Ona leta je često pobila toča in ljudje so govorili„da je gospodin Bog savsima umrl" ali da „tlča no pride od gospodina Boga nego da je od čarnie skuhana i pripravljena", zato so vpili na čarovnice, „da se sa vsimi mukami muče i sažgu"; neki so pa tudi „tomu čistomu svetovomu Evangeliju (ki ini lažuči imenuju novi nauk) uzrok dali, kako da bi Evaujelski nauk ovoj i vsim drugim nesričam na zemlji edini najpoglavitiji uzrok bil", češ, da popi lutrobe vero ne mašujejo, ne zapovedujejo prav za prav praznike praznovati, Devico Marijo in druge svetnike na pomoč klicati, no na proščenja hoditi in da cerkveni zvonarji z:i neviht niso zvonili „ua oblake" itd. Pridiga na to razlaga, da čarovnice nimajo nikake moči. „Ako sam vrag nima (proti Bogu) nikake moči in nič ne more, kaj bi potem hoteli premoči njegovi posli in sluge, ki njemu (tako rekoč) za njim nosijo mesarski nožič, t. j. vodeževalke, zaklinjevalci in čarovnice " Zato naj sodniki pazijo in no verjamejo klevetam, ki se širijo o čarovnicah; sploh pa daje bolje, tisoč krivih pustiti svohodnih nego enega samega nedolžnega obsoditi iu umoriti.
Pridiga je bila sicor sestavljena za nemške AVurtemberžane, a jugoslovanski pisatelji je broz vzroka niso prevedli na naš jezik; zato smemo v ujoj videti tudi sliko naših takratnih razmer.	Dr. Fr. llešič.
V „Ljetopisu" zv. 31. It. so med drugim trije
Ilešičevi članki. V prvem člančiču obravnava koren „ved-" kot partikulo s posebnim ozirom na narečje Ilešičevega rojstnega kraja. Drugi člančič: llirac Josip Drobnič? nas no zadovolji, ker nam no pove ničesar točnega. Pitatolj je to že sam občutil in dodal naslovu vprašaj. O isti stvari poroča pisatelj tudi v našem .,Časopisu" 1917, str. 97 in 98. Najzanimivejši in tudi najobširnojši je tretji članek: „četiri priloga istoriji našeg preporoda", llešič objavlja iu tolmači najprej pismo, katerega jo pisal duhovnik Lovro Pintar sicer neznanemu tovarišu Jakobu v Gorico. Pismo nam pojasni postanek „Slavo-ilirskega društva" v ljubljanskem bogoslovju. Drugo pismo, pismo Matijo Valjavca profesorju Metelku v Ljubljano, nam kaže prav značilno odnošaj Metelka do njegovih učencev. V tretjem oddelku razpravlja llešič o bilježnici neznanega mariborskega dijaka iz 1. 1861. Posebno zanimivi pa sta danes, ob lOOlotnici Trstenjakovega rojstva, Trstenja-kovi pismi iz 1. 1886 in 1887. ljubljanskemu odvetniku dr. Danilu Majaronu, lei ju llešič priobčuje na četrtem mestu.	1'. St.
1 Pravopis tu izpreminjam.
Črtice.
f Jireček dr. Jos. Konstantin, profesor na dunajskem vseučilišču je umrl na srčni kapi dne 10. januarija 1918. Bi! je eden najboljših zgodovinarjev avstrijskih novejšega časa zlasti je izvrstno poznaval zgodovino in narodnostne razmere balkanskega polotoka. Konstantin Jireček se je narodil na Dunaju 24. julija 1. 1854. Oče mu je bil zaslužni češki pisatelj Josip Jireček, ki se je že 1. 1849 priselil na Dunaj ter je 1. 1871 v Hohemvartovem kabinetu bil kratko časa učni minister. Mati Konstantinova je bila Božena, hči slavnega Safafika. Že za rana se je mladi Jireček pečal z jezikom in zgodovino bolgarskega naroda, ko je še Bolgarija stenjala pod turškim jarmom ter je že 1. 1872 izdal v francoskem jeziku spis: »Bibliographic de la litterature bulgare moderne 1860—1870. Leta 1876 je izšla njegova znamenita, še dandanes dobra Zgodovina Bolgarov istočasno v češkem in nemškem jeziku in kmalu poterr. v ruskem, bolgarskem in madžarskem. Od novembra 1879 do septembra 1884 je bil v službi mlade kneževine bolgarske kot glavni tajnik v učnem ministerstvu, leta 1881—1882 je bil celo minister, potem predsednik učnega sveta ter si je pridobil znatnih zaslug z organizacijo bolgarskega šolstva, muzeja in knjižnice. To priliko je dobro izrabil v znanstvene svrhe ter opetovano prepotoval vso Bolgarijo in takratno Vzhodno Rumelijo. Iz Bolgarije je šel v Prago ter postal na ondotnem češkem vseučilišču profesor občne zgodovine, 1. 1893 pa je bil poklican na Dunaj kot profesor slavistike, vendar se je sam smatral vedno za zgodovinarja. Svoje potovanje je opisal v krasni češki knjigi »Cesty po Bulharsku«. I.. 1891 je izšla njegova znamenita knjiga »Das Furstenthum Bul-garieiK (s slikami). A ne samo z Bolgari, tudi z drugimi balkanskimi narodi se je intenzivno pečal. L. 1877 je izdal v nemškem jeziku razpravo o vojni cesti od Belgrada do Carigrada in o balkanskih prelazih, 1. 1879 pa o trgovskih cestah in rudnikih v Srbiji in Bosni v srednjem veku. V kr. češkem učenem društvu je leta 1879 izdal spis »Die Wlachen und Mavro-wlachen«. L. 1892 so v Belgradu izšli iz njegovega peresa »Spomenici srpski«.
L. 1902 je pri dunajski ces. akademiji objavil spis »Die Romanen in den Stadten Dalmatiens«. L. 1911 je izšel v Go-thi I. zvezek njegove srbske zgodovine — Geschichte der Ser-ben do 1. 1371, o kateri je v našem »Časopisu« poročal dr. Murko 1. 1911 str. 94—98. L. 1912 in 1914 pa je zopet pri dunajski akademiji izdal kulturnozgodovinski razpravi o državi in družbi v sredovečni Srbiji, o čemur je istotako obširno poročal dr. Murko v »Časopisu« (1. 1915, snop. 2, str. 123—153). Bil je učenjak svetovnega slovesa, član mnogih znanstvenih akademij in društev, pisal je v raznih slovanskih in v vseh večjih evropskih jezikih, svojega češkega prepričanja pa ni nikdar zatajil. Učencem je bil vzor-učitelj.	F. K.
Praznoverne navade ob suši. Krvava sila marsikaj izvabi na dan, kar je v rednih razmerah potišnjeno v ozadje. Tako je lanska huda suša ljudi napotila, da so si poskušali pomagati celo s praznovernimi, izdavna pozabljenimi sredstvi. Pisec podaje tu le črtico iz Murskega polja; morda so drugod »klicali dež« na drug način. Naj cenjeni čitatelji o tem poročajo.
Na Murskem polju sem zasledil dvoje praznovernih sredstev za dež ob suši: 1. Da dež gre, treba postaviti pluge v mlako. 2. Kuriti na vodi. To se zgodi tako: V »korbuljo« (košaro) brez dna se naloži šibje in zažge ter pusti plavati po Muri. Kako dolgo se vidi ogenj, tako dolgo treba moliti. Ta posel morajo opraviti dekleta ter morajo tudi tje in nazaj grede moliti, pa nič drugo govoriti.
V	svojem jedru utegne ta praznoverni običaj segati cehi v paganske čase.
V	»Zborniku za narodni život i običaje južnih Slavena« zv. 6. čitamo na str. 296 — povse drugo sredstvo iz Hercegovine, kako se voda ob suši izvabi iz zemlje za ljudi in živino. Izpuliti treba dve dlaki, eno iz glave (las), drugo iz trepalnic, a nobena ne sme biti pretrgana. Treba jih trdno zvezati med seboj, pa jih zakopati v malo jamico. Potem treba nekaj govoriti, kar k temu sodi, pa vrelec naenkrat privre na dan za 24 ur, potem se na enak način izvabi drug vrelec. Toda to besedilo,
pravi poročilo, se je dandanes pozabilo. Stari so si s tem pomagali v hudi suši, ker so vedeli, kaj je treba govoriti.
F. K.
Narodopisna izložba in narodopisni muzej v Zagrebu. „Brara hrvatskoga Zmaja" mislijo, za lOOOletnico hrvatskega kraljestva (1925) prirediti veliko narodopisno razstavo in otvoriti hrvatski narodopisni muzej Načelnik etnografsko sekcije dr. Velimir Deželic je predlagal, naj bi se muzej gradil v velikem obsegu in naj bi obstal razen iz ene centralne zgradbe iz kmet.sk i h hiš, tipičnih za razne pokrajine naroda; s tem bi se, ker uiti bizantinski slog ne odgovarja povsem našemu bistvu, že v zgradbah kazal narodopisni značaj našega naroda; tudi bi se na ta način najlaže zmogli stroški; poedini okraji (ali njih več skupaj) bi si namreč sami zgradili svojo hišo.	Dr. Fr. llešič.
Se
Društveni glasnik.
1. O d b o r o v e seje in občni zbor.
V 14. odborovi seji dne 3. julija 1917 je poročal urednik »Časopisa« o težavah v tiskarni vsled pomanjkanja tehničnega osobja. Odbor pritrdi urednikovemu predlogu, da se letnik XIII. »Časopisa« zaključi s sedmo polo, ker bi se sicer izdaja lista zavlekla na nedoločen čas. Priposlani zgodovinski rokopis se izroči v recenzijo. Prof. Kovačič poroča o kmetskem muzeju v benediktinskem samostanu v Št. Lambertu ter o novem narodopisnem muzeju v Gradcu. Radi pomanjkanja primernih prostorov odbor ni mogel ukreniti kaj konkretnega glede spod-nještajerskega narodopisnega muzeja.
Sklene se, da se honorar sotrudnikov za sedaj izplačuje po starem ključu iz 1. 1905, izjemoma pa za razprave 40 K od tiskane pole. Konečna rešitev se pa prepusti novemu odboru, ki se naj voli v jeseni ter v ta namen skliče občni zbor. Na-tančneja določitev se prepusti predsedništvu.
Dovoli se za knjižnico naročiti razne publikacije, g. dv. svetu. Dav. Bedjaniču se pa izreče zahvala za podarjene knjige.
Dne 21. oktobra 1917 sklicana odborova seja ni bila sklepčna, zato se je vršila le seja literarnega odseka in pa neobvezno posvetovanje. Sprejmejo se predloženi spisi za »Časopis«, eden pa odkloni.
K proslavi 501etnice Jugoslovanske akademije v Zagrebu sta v imenu društva podpredsednik (za odsotnega predsednika) in tajnik poslala pismeno čestitko.'
Dne 11. novembra i 1. ob 3. uri popoldne se je vršil XII. redni občni zbor v ravnateljski posvetovalnici mariborske posojilnice v Narodnem domu, ki je bil ob enem slavnostna seja v spomin 100letnice Trstenjakovega rojstva. Predsednik g. dr. Turner pozdravi navzoče ude ter opozori, da danes »Zg. dr.« prvič javno zboruje pod vlado cesarja Karola I. V imenu društva izrazi vdanost mlademu cesarju ter iskreno željo, da bi novi vladar mogel vresničiti svoje blage in plemenite načrte v blagor narodom in državi. Zborovalci nagovor stoje poslušajo ter zakličejo cesarju trikratni slava.
Z ozirom na težavne razmere vojnega časa se je proslava stoletnice Trstenjakovega rojstva morala prirediti le v ozkem okviru. »Matica Slovenska« je doposlala »Zg. dr.« povodom te prireditve naslednje pismo:
Ljubljana, dne 8. novembra 1917.
Štev. 394.
Slavno Zgodovinsko društvo
v Mariboru.
Hvala Vam lepa za vabilo na Vaš občni zbor dne 11. t. m. in ž njim združeno slavnostno sejo v spomin stoletnice Davorin Trstenjakovega rojstva.
Pad bi se bil sam udeležil zborovanja, ne le, da pozdravim v imenu Slovenske Matice zborujoče bratsko društvo, nego tudi da prisostvujem v nje imč slavlju na čast duševnega narodnega prvoboritelja. Ker se pa zaradi prometnih neprilik zastopnik našega društva žal ne more udeležiti Vašega zborovanja, prejmite tem potem »Slovenske Matice« prisrčne pozdrave in zagotovilo, da se tudi ona hvaležno spominja neumorno de-
1 Objavljena v Ljetopisu Jugosl. akademije 32. I.
lavnega znanstvenika in pisatelja, ki je vse žive dni s svojega duha izredno silo verno služil ljubljenemu svojemu narodu in njega duševnemu prerojenju s pomočjo prosvete.
Z odličnim spoštovanjem
I. podpredsednik Slovenske Matice :
L. s,	Peter vitez Grasselli.
Na to predava prof. Fr. Kovačič o Davorinu Trstenjaku s posebnim ozirom na njegovo historično delovanje. Občni zbor pritrdi soglasno nasvetu predavatelja, naj se v spomin 100letnice Trstenjakovega rojstva ustanovi »Trstenjakov sklad« v podporo mladih zgodovinarjev in izdajanje zgodovinskih virov.
Po končanem predavanju poroča tajnik o društvenem delovanju sploh in o poslovanju sedanjega odbora, ki je bil voljen 1. 1912 ter mu je poslovna doba potekla že koncem 1. 1915. L. 1913 se je še vršil redni letni občni zbor v Št. IIju v Slov. goricah, vsled izrednih vojnih razmer pa 1. 1914, 1915 in 1916 javno zborovanje sploh ni bilo mogoče, zato je stari odbor vodil društvene posle naprej.
Udov je 1. 1912 imelo društvo 338, sedaj 371, dasi jih je v teh letih nenavadno veliko pomrlo in nekaj tudi padlo na bojišču, kakor je bilo že objavljeno v »Časopisu«. Naše društvo je bilo med prvimi, ki je sprožilo misel in izdalo poziv za vojni muzej, žal, da je bil odziv zelo slab. Sploh je muzejsko vprašanje za društvo najhujše breme, zlasti je med vojno muzejska zbirka vsled nastanitve vojaštva v takem stanu, da ni za javnost. Naroča se novemu odboru, naj na vsak način skuša rešiti velekulturno vprašanje narodnega muzeja štajerskih Slovencev. V imenu odsotnega blagajnika poda tajnik pregled denarnega stanja v zadnjih letih, kar je že bilo objavljeno v letnih računih in je razvidno iz naslednjega računa za 1. 1917.
Na to se vrši volitev novega odbora. Povdarja se, da treba vpoštevati sedanje težavne prometne zveze ter voliti odbornike, katerim je mogoče in kateri so voljni prihajati k se-
jam, ker zadnja leta so bile redke odborove seje komaj sklepčne ali pa sploh ne. V zmislu § 8 t. a) društvenih pravil voli občni zbor neposredno predsednika. Izvoli se z vzklikom enoglasno dosedanji velezaslužni predsednik g. dr. P. Turner. V odbor se izvolijo gg.: ravnatelja H. Schreiner in dr. Josip Tominšek, prof. dr. A. Medved, dr. K. Pipuš, prof. J. Vreže, prof. M. Pire, prof. Fr. Kovačič, dež. odbornik dr. Karol Ver-stovšek, prof. dr. M. Slavič in prof. dr. P. Strmšek. Za namestnike se izvolijo: prof. Fr. Voglar, avskultant N. Vrabl in prof. G. Majcen. Za pregledovalca računov pa dr. A. Jerov-šek in prof. G. Majcen.
Neposredno za občnim zborom se je vršila prva odbo-rova seja, v kateri se je novi odbor tako-le konstituiral: podpredsednik prof. dr. A. Medved, tajnik prof. dr. P. Strmšek, blagajnik dr. R. Pipuš, knjižničar in arhivar prof. Fr. Kovačič, ki se ob enem izvoli za urednika »Časopisu«. Sklene se, v zmislu § 9. društv. pravil vabiti k odborovim sejam v važnejših zadevali tudi strokovnjake in posvetovalce izven odbora.
Druga odborova seja se je vršila 16. decembra 1917. Odobrijo se zapisniki zadnjih sej. Sklene se, vložiti prošnjo na štajerski deželni odbor za podporo. Urednik poroča, da so rokopisi za »Časopis« že skoraj vsi pripravljeni, a delo v tiskarni napreduje zelo počasi, ker manjka delavcev in vmes še mestna plinarna ne more dajati plina. Z ozirom na silno draginjo tiskarskega materiala se sklene, da se na zahtevo daje brezplačno le po 12 ponatisov sotrudnikom »Časopisa«. Iz istega razloga se mora „Časopis« skrčiti za polovico obsega, ki ga je imel v mirnih časih, ker se udnina ne more zvišati brez spremembe društvenih pravil. Z ozirom na silno draginjo in ker je nekaterih letnikov »Časopisa« le še malo na razpolago, se prekliče sklep odborove seje z dne 24. sušca 1914 o popustu pri naro-čevanju starejših letnikov »Časopisa« ter sklene, da se zana-prej daje le 20°/o pri naročilih vseli dosedanjih letnikov.
Za ustanovitev Trstenjakovega sklada se izvolita dva poročevalca, ki naj sestavita štatut in oklic do prihodnje seje. Sprejme se tudi načrt, kako se naj zbira statistični material o
9*
vojnih izgubah štajerskih Slovencev. Sprejmejo se trije novi udje.
Tretja odborova seja se je vršila 13. januarija. G. predsedniku se izreče iskrena zahvala za velikodušno darilo 500 K, ki ga je naklonil društvu. Blagajnik dr. Pipuš predloži račun za 1. 1917, ki se odobri in blagajniku izreče zahvala. Račun se glasi:
Pregled računov za leto 1917. A. Prejemki:
K K
1.	prebitek koncem leta 1916 . .	792-08
2.	članarina, plačana za a) predidoča
leta...........K 382-—
b)	leto 1917........» 701-60
c)	naprej.........» 60'— 1143-60
3.	podpore a) denarnih zavodov . . »415- —
b) drugih podpornikov . » 30-80 445-80
4.	za prodane tiskovine (knjige in
»Časopis«) ................164-17
5.	razni prejemki, vštevši prehodne
zneske....................144-03
skupaj . .	K 2689-68
B. Izdatki:
1.	račun knjižnice (najemnina, nakupi)	173'6L'
2.	račun muzeja (najemnina, zavarovanje) ....................135-20
3.	pisateljske nagrade (pisateljska in urednikova nagrada) za 13. letnik
»Časopisa«................294-—
4.	za tisk in vezanje »Časopisa« in
knjig ....................589-79
5.	razni izdatki, vštevši prehodne
zneske....................159-06
skupaj . .	2689-68 1351'67
po odbitku izdatkov	1351-67
ostane prebitka	1338-01
od katerega je naloženo:
a)	pri Posojilnici v Mariboru na knjižico št. 6744 K	526'65
b)	» » » ' » » 12636 »	132-99
c)	pri poštni hranilnici na račun št. 64387 ...»	657-05 č) v gotovini pri blagajniku........»	21*32
To da skupaj . K 1338-01 Dr. K. Pipuš, blagajnik m. p. Pregledal in v redu našel	Pregledal in v redu našel
dne 8. jan. 1918	dne 9. jan. 1918
A. Jerovšek m. p.	Gabrijel Majcen m. p.
Prebitek je le vsled tega navidezno tako ugoden, ker še tiskarna za 1. 1917 ni predložila računa, ki je še torej neporavnan.
Sklene se, da se zanaprej o vplačani udnini sproti dajejo potrdila, da bodo udje tako imeli pregled, kako daleč imajo vplačano udnino.
Knjižničar prof. Kovačič poroča o društveni knjižnici, ki šteje 2026 del v 3535 zveskih, krog 200 knjig pa še ni vpisanih v kjižnični zapisnik.
Izvoli se odsek peterih članov za revizijo društvenih pravil, za realiziranje Trstenjakovega sklada ter za izdelavo literarnega načrta za društveno znanstveno delovanje.
Dovoli se nakup manjkajočih publikacij štajerskega historičnega društva ter »Monumenta historica« in »Rječnika« Ju-goslavenske akademije v Zagrebu. Naknadno je gospod predsednik prevzel te stroške sam ter se je na njegov račun naročil tudi Codex diplomaticus, Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena in pravno povjestni Rječnik.
2. Novi udje. (Po časovnem redu pristopa).
a)	Dosmrtni: Franc Korošec, nadžupnik pri Sv. Križu pri Rog. Slatini. Matej Štrakl, župnik pri Sv. Petru pri Mariboru.
b)	Redni: 1. P. Holcman, kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru. 2. Viktor Glaser, lesotržec v Rušah. 3. Adam Gru-šovnik, dekan v Hočah. 4. Jož. Kuk, c. kr. vojni kurat. 5. Stefan Belšak, provizor pri Sv. Barbari v Slov. gor. 6. Bralno
društvo v Slivnici. 7. August Spari, korvikar v Mariboru. 8. Jos. Cižek, dekan v Jarenini. 9. Andrej Fišer, župnik v Ribnici na Poh. 10. Janez Medvešek, župnik v Tinjah. 1 I. Martin Medved, župnik v Laporju. 12. Šola v Rušah. 13. Fran Šegula, kaplan pri Sv. Magdaleni v Mariboru. 14. Niko Vrabl, c. kr. avskultant v Mariboru. 15. Jos. Sirec, trgovec v Mariboru. 16. Rudolf Mencin, učitelj pri Sv. Petru pri Mariboru. 17. Dr. Ivan Jančič, župnik pri Sv. Petru v Sav. dolini. 18. Mira Jankovič, nadučiteljica pri Sv. Martinu na Pohorju. 19. Anton Ravšl, župnik v Cirkovcah. 20 Andr. Klobasa, kapelan pri Sv. Jakobu v Slov. gor. 21. Dr. Anton Breznik, profesor v Št. Vidu pri Ljubljani. 22. Alojz Drevenšek, c. kr. poročnik.
23.	Zmago Bregant, c. kr. poročnik v Grahovici v Slavoniji.
24.	Valentin Mikuš, župnik v Št. Jurju ob južni žel. 25. Peter Pavlič, kapelan v Hočah. 26. Gašpar Zrnko, župnik v Puščavi. 27. Planinsko društvo v Rušah. 28. Dr. Fran Mohorič, c. kr. sodnik v Ljubljani. 29. Jan. Vrbanjščak, kapelan pri Vel. nedelji. 30. Fr. Voglar, c. kr. profesor v Mariboru. 31. Cister-cijska knjižnica v Zatični. 32. Josip Švigelj, župnik v Polici pri Višnji gori. 33. Dr. Janko Šanda, duhovnik v pok, v Rogatcu. 34. Ivan Rejec, župnik, Sv. Križ-Cesta. 35. Fran Zacherl, učitelj v Ljutomeru. 36. Henrik Bregant, nadučitelj na Keblju.
3. Umrli udje. Trstenjak Anton, kontrolor mestne hranilnice v Ljubljani.
Poziv za Davorin Trstenjakov sklad.
Na občnem zboru Zgodovinskega društva v Mariboru, dne 11. novembra 1917, je predaval društveni tajnik g. prof. dr. Kovačič o znamenitem slovenskem zgodovinarju, Davorinu Trstenjak v, v spomin stoletnice njegovega rojstva. Koncem jedrnatega predavanja je sprožil govornik misel, da naj ustanovi Zgodovinsko društvo v proslavo tega odličnega rojaka poseben „D avorin Tr stenj akot sklad" v povzdigo zbiranja zgodovinskega gradiva in podporo znanstvenega naraščaja na zgodovinskem polju. Občni zbor je pritrdil z velikim navdušenjem soglasno temu predlogu in danes je Zgodovinsko društvo na delu, da izvede ta važni sklep.
Mnogo je še neodkritih virov nase zgodovine v časovnem, krajevnem, 'političnem in kulturnem oziru.
Davorin Tr stenj ak je pisal že leta 1881. v nKresutt: nAlco hočemo kdaj temeljito zgodovino Slovencev spisati, treba je preje, da se vsestransko obdelajo posebne partije domače zgodovine... Brez znanstvene literature nikdar ne dosežemo veljavnosti pri drugih, izobraženih narodih."
Zgodovina naroda je njegova moč. In mi Slovenci smo in hočemo ostati v tem znamenju močni.
Vsled denarnih težlcoč si pomaga Zgodovinsko društvo s hudo silo iz leta v leto in le •požrtvovalnemu duhu nesebičnih sot rudnikov se je zahvaliti, cla stojijo danes naši uspehi še na tako visokem stališču.
Zgodovinsko društvo bi pa kljub vsem dosedanjim zaprekam rado še razširilo svoj delokrog. Zato hoče pridobivati novih čilih delavcev in ž njimi p o pol n j evai i in nadaljevati stavbo zgodovinskega znanstv a, ki jo je začel Davorin Tr stenj ak.
Tako nam ne bo le dana prilika in možnost z raziskovanjem arhivov napolnjevati zakladnico gradiva za slovenska zgodovino, ampak si bomo obenem tudi vzgajali dobre zgodovinarje izmed vseučilišč/likov, ki so se posvetili tej vedi. Zgodovinsko društvo bo podpiralo na poti za dosego svojega namenu v prvi vrsti mlade zgodovinarje in bo tudi v tem hodilo za Tr stenj a kom, ki je imel največje veselje, kadar se mu je posrečilo pridobiti za književno delo kak mlad talent.
Da pa dosežemo nameravani in zaželjeni cilj, potrebujemo vsestranskega zanimanja in naklonjenosti, v prvi vrsti pa izdatne denarne pomoči.
Zato kličemo danes vas slovenske može in slovenske žene, da prispevate po možnosti k „ D a v o r i n Tr s t e nj a k ove m u s k l a d uu; z ustanovitvijo tega sklada nam bo mogoče izpopolnjevati dokumente naše preteklosti.
Radi važnosti, ki jo bo imel v zgodovinskem oziru Davorin Trstenjakov sklad, smo prepričani, da dobi naš poziv obilo odmeva v vseh zavednih slovenskih srcih in da naraste sklad do višine, ki bo nam vsem v ponos.
Prispevke je pošiljati „Zgodovinskemu društvu" v Mariboru s pristavkom „za Trstenjakov sklad." Po višini poslanega prispevka postane darovalec:
Skladov pokrovitelj, če plača najmanj 200 krov, „ u stanov ni k, „ „	„ 100 „
,. d ob rotili k, „ „	„ 10
„ podpornik, „ „ manj ko 10 „

„Zgodovinslco društvo" ho imena vseli darovalcev objavljalo v „ Časopisu" in drugih listih.
V času, ho bijejo bojna kopita tla in telesa vse Evrope, v času, ko moli vsaka ponižna kočica slovenska in vsaka slovenska bela hiša rožni venec svoje trnjeve zgodovine, v času, ko pričajo slovenski možje in fantje z drago krvjo vsemu svetu o naši življenjski moči, v času, ko se. svita tudi nam Slovencem veliko, zlato in svetlo solnce resnice in pravice — v tem času je najvišja narodna dolžnost nas vseh, ki živimo in čutimo za svoj dom in rod, pokazati, da kaj veljamo!
Iščimo in najdimo se torej v svo/i temni iu tožili preteklosti in sedanjosti za svetlo in sveto bodočnost, in dokažimo, da imamo tudi mi na podlogi, nepristranske časovne logike in njenih, jeklenih paragrafov isto pravico do samozavesti, kakor drugi narodi, in dt; smo tudi mi v lastni zgodovini in kulturi dosti stari in močni, da kot enakovredni stojimo -v vrstah kulturnih narodov.
Na p o m o č tedaj „ D a v or i n Trst en j a k. o ve m u s lc l a-du" iu na delo zanj, Slovenci in Slovenke, ki ljubite svoj čvrsti, pošteni narod in se ga zavedate!
Stem postavimo našemu Davorinu Trstenjaku najlepši in naj trajnejši spomenik, svojemu narodu pa zagotovimo večno in neizpodbitno mesto v svetovni z (j o do v i n i.
Maribor, meseca januarja 1918.
Dr. P. Turner l. r.	Dr. P. Strmšek l. r.
društv. predsednik.	društv. tajnik.
Dr. Anton Medved l. r.	Dr. R. Pipuš l. r.
podpredsednik.	blagajnik
Dr. Jos. Tominšek l. r.	Henrik Schreiner l. r.
Dr. Fr. Kovačič l. r.	Prof. Mat. Pire l. r.
urednik „Časopisa".	Ivan Vreše l. r.
Dr. K. Verstovšek l. r.	Dr. Mat. Slavič L r.
Knjižno naznanilo.
V zalogi „Zgodovinskega društva" se dobe:
»Časopis« I—XIV. Kdor naroči najmanj pet letnikov skupaj, dobi 20% popusta. Letnika XIII. in XIV. se dobivata le za celo udnino K 5'—.
Zgodovinska knjižnica I. oddel., I.zv.: Krajevne kronike. Cena po pošti 23 vin.
Zgodovinska knjižnica. II. oddel.: Prazgodovinske izko-pine. Cena po pošti 45 vin.
Janežičeva Slovnica. Spisal Gabrijel Majcen k pedeset-letnici „Slovenske slovnice" Antona Janežiča. 20 vin., s poštnino 25 vin.
Zgodovina Jarenine v Slov. gor. Spisal G. Majcen. Cena 30 vin., po pošti 35 vin.
Dr. Matija Prelog. Spisal dr. Karol Verstovšek. Cena 20 vin., po pošti 25 vin.
Fr. K ovačic: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Broš. s pošto K 5'60, v plat. vez. po pošti K 6-80.
Fr. Kovačič: Nadžupnija Sv. Križa pri Rogaški Slatini. Broš. po pošti K 1-50.
Fr. Kovačič: Dominikanski samostan v Ptuju. Zv. I—
II. Cena obema K P20, po pošti K P40.
Kiihar Števan: Narodno blago vogrsklj Slovencov.
C. K 0-30, po pošti K 0'35.
Za vojtii muzej.
„Zgodovinsko društvo" je bilo med prvimi, ki so sprožili misel vojnih muzejev v spomin sedanje svetovno-zgodovinske vojne. Cehi, Madžari, Nemci, Poljaki že imajo lepe zbirke, štajerski Slovenci ne smemo zaostali, saj v tej vojni trpimo razmeroma več kakor marsikdo drugi. Ponavljamo torej poziv, • da rojaki v civilu in vojni suknji pošiljajo predmete za naš vojni muzej. Sprejema se -sploh vse, kar se nanaša na vojno, kolikor je oblastveno, dovoljeno, zlasti: 1. bojni predmeti, izstrelki, orožje, obleka, risbe strelskih jarkov, od lastnih vojakov ali od sovražnika zavrženi ali izgubljeni predmeti (n. pr. dobili smo že dve zanimivi palici, s katerima si je ranjenec pomagal na obvezališče, vzorce raztrganega obu-tala avstrijske in srbske armade iz prve vojne zime, ki govorijo več kakor vsi opisi o vojnem trpljenju), posnetki (n. pr. aeroplani iz papirja ali podmorski čolni), vojna odlikovanja. 2. Narodopisni predmeti: podobice, križci, medalje, dopisnice, vojaške pesmi, razna znamenja. 3. Tiskovine: razglednice, oblastveni razglasi zastran vojne ali prehrane, knjige, pripovedne ali poučne v kateremkoli jeziku; marsikomu delajo te „vojne knjige" doma napotje, naj jih pošlje za našo knjižnico. Pri vsakem predmetu se naj pripiše ime darovatelja, kraj in čas. Vse to se naj pošilja na „Zgodovinsko društvo" v Mariboru, Koroška cesta 10. Osebno se lahko oddajo predmeti tudi v Cirilovi tiskarni, ki jih iz prijaznosti izroči društvu.
Odbor »Zgod. društva«.
Upravniška prošnja.
Mnogo cenjenih udov je še na dolgu udnino za več let. Tej številki so priložene položnice, in prosimo, da se čim prej dopošlje udnina za 1. 1918, posebno pa za prejšnja leta. Če bi pomotoma kdo dobil položnico, ki je že plačal za 1918, naj oprosti. O svojem vplačilu bo zanaprej vsak ud dobil potrdilo in obvestilo, za kateri čas se mu je poslan znesek vračunil. Tako želimo enkrat spraviti v red vplačevanje udnine.
Prosimo tudi, da se nam naznani vsaka sprememba naslova.
Upravništvo »Časopisa«.