661
Uvodnik/Leading article
NAMESTO UVODA NEKAJ O BOLNIŠNICI
Namesto uvoda ali nekaj o bolnišnici, ki stoji na za-
četku – za nekatere pa na koncu mesta, ki bo aprila
2008 stara 60 let in v kateri so najprej delovali učitelji
in nato njihovi učenci, ki so nato postali učitelji učen-
cem, ti pa so danes še vedno učitelji in slednji skupaj s
svojimi učenci v tej »jeseniški« številki predstavljajo
nekaj rezultatov svojega dela.
»Budistični aforizem« tudi slogan prejšnje predstojni-
ce otroškega oddelka:
Nikar ne verjemi samo zato, ker so ti rekli,
da verjemi ...
Ne verjemi tistega, kar ti je povedal učitelj,
zgolj iz spoštovanja do njega.
A vse, kar po tehtnem premisleku in preučitvi
prepoznaš kot prijazno,
kot nekaj, kar vodi v dobro, h koristi
in dobroti vseh bitij –
tej doktrini verjemi, oprimi se je
in upoštevaj jo kot svoje vodilo.
»Nikoli ne veš, ali je črta ravna, če ne postaviš zraven
nje še ene črte.«
Sokrat
Leta 1973 prvi predstojnik internega oddelka zapiše:
Moderna medicina lahko uspeva tudi na podeželju,
saj sloni na ljudeh, ne pa na zidovih. Do obojega pa
imajo naši bolniki vso pravico. Salus aegroti lex pri-
ma esto!
RAJE BI, DA NE BI, »neslogan« sedanjega predstojni-
ka internega oddelka.
Zakaj bolnišnica stoji na začetku – za nekatere pa – na
koncu mesta?
Začenjam s poročilom dr. Maksa Obersnela upravne-
mu svetu Kranjske industrijske družbe (KID) o upra-
vičenosti gradnje nove bolnišnice dne 25. avgusta
1938:
»Sedanja bolnica bratske skladnice, zgrajena v letu
1895 in povečana v letu 1923, že dolgo ne ustreza več
zahtevam dobro urejene zdravstvene službe. Poleg
raznih nedostatkov iz vidika sodobnih higienskih in
sanitarnih načel in predpisov, neugodne terenske le-
ge in vedno večjih nevšečnosti, ki jih bližina promet-
ne ceste in tovarniških obratov, je najtežja ovira ome-
jen prostor poslopja, v katerem so poleg stare bolni-
ce tudi še ordinacijski prostori za osebe, ki spadajo
pod bolniško zavarovanje bratske skladnice, torej za
zavarovane osebe in njihove svojce, tj. skupaj sedaj
okrog 10.000 oseb, nadalje protituberkulozni dispan-
zer, upravne pisarne bratske skladnice, stanovanje
enega zdravnika in še stanovanjski prostori enega dela
pomožnega osebja, neobhodno potrebnega za stal-
no službo v bolnici. Kapaciteta bolnice, ki obsega 50
bolniških postelj, je nekako še odgovarjala razmeram
pred 15 leti, ko število zavarovanih oseb ni preseglo
2000, z družinskimi člani vred pa 5000, pri sedanjem
podvojenem staležu pa daleč zaostaja za dejansko po-
trebo, kar je tem bolj občutno, ker so tudi vse javne
bolnice stalno prenapolnjene. Tesnost prostora one-
mogoča dobro izkoriščanje aparatov, ne dopušča ne
primerne ureditve kopalnic, ne zahtevane čistoče pro-
storov samih in njih opreme in koncentracija tolike-
ga števila bolnikov, ambulantnih pacientov, rekova-
lescentov, a tudi drugih oseb, ki prihajajo k bratovski
skladnici po svoje prejemke in podpore, ustvarja od
dne do dne težavnejše razmere ...
Anketa z dne 3. 5. 1938 je pokazala, da je najprimer-
nejši prostor za zidavo le zemljišče na zahodni strani
Jesenic, na severni strani državne ceste onkraj nase-
lja Zgornji Plavž in ima lepo sončno lego, je precej
odmaknjeno od železarne in železnice in je dovolj
zavarovano proti močnim severozahodnim vetro-
vom ...«
22. januarja 1939 je nato izredna krajevna skupščina
razpisala javni natečaj s tremi nagradami in petimi
odkupi. Osnova razpisa je bil gradbeni program, in
sicer naj bi bolnica imela 100 postelj ter vse potreb-
ne zdravstvene, operacijske in pomožne prostore,
mrtvašnico, stanovanjsko hišo in malo gospodarsko
poslopje. Prvo nagrado sta dobila ljubljanska arhi-
tekta Miroslav Kos in Jože Platner. 1. aprila 1940 so
začeli z delom. Gradnjo so nato nadaljevali tudi med
drugo svetovno vojno, prvotnih 120 do 130 postelj
Nemcem ni zadostovalo, zato so načrte spremenili in
zmogljivost bolnišnice povečali na 180 postelj. Iz bol-
nice, ki je bila sprva namenjena samo članom bratov-
ske skladnice in njihovim družinskim članom, je ta-
ko počasi nastajala splošna bolnišnica. Po koncu voj-
ne so z gradnjo nadaljevali in 11. aprila 1948 je teda-
nji minister za delo Ivan Regent svečano odprl novo
bolnišnico, ki naj bi bila takrat najmodernejša v Sred-
nji Evropi. Bolnišnica je tedaj imela kirurški in inter-
ni oddelek, zaposlena pa sta bila le dva zdravnika
specialista, in sicer prim. dr. Jože Hafner, ki je oprav-
ljal tudi funkcijo direktorja bolnišnice od ustanovit-
ve pa do leta1972, ter prim dr. France Brandstetter,
ki je vodil interni oddelek do leta 1973. Ginekološko-
porodniški oddelek je bil odprt konec leta 1949, vo-
dila ga je prim. dr. Tatjana Zalokar, pediatrični odde-
lek pa je bil odprt novembra 1959, ki ga je vodil prim.
dr. Štefan Plut.
In tako so učitelji dobili pogoje za delo, postali so moj-
stri, pričeli so učiti svoje učence, ki so zelo hitro prešli
čez vajeniško dobo, postali pomočniki in nato sami
mojstri, nekateri tudi učitelji. Deset let po ustanovitvi
je bilo v bolnišnici devet specialistov, čez dvajset let
Zdrav Vestn 2007; 76: 661–2
662 Zdrav Vestn 2007; 76
šestindvajset specialistov, čez štirideset let osemintri-
deset, čez petdeset let štiriinšestdeset, dandanes pa
nas je oseminpetdeset. In vsak od njih/nas je, oz. še
vedno, pušča pečat znanja, zaupanja, raziskovanja,
skratka del sebe v tej bolnišnici.
V teh letih so se seveda uvajale nove dejavnosti in to
na različnih področjih in vsaka uvedba je bila po svo-
je zmaga, ki je pa niso/smo nikoli proslavljali, pravza-
prav nikoli niti zares občutili kot zmago, ampak samo
kot zadovoljstvo, ki pa je bilo skoraj vedno sila krat-
ko. Še vedno pa nam/bolnišnici ostajajo nepokrite po-
samezne dejavnosti, ki pa so, vsaj nekatere, tudi veza-
ne na kritično maso bolnikov, ki je potrebna za uspe-
šen strokovni razvoj.
Leta 1973 se je tedanjemu predstojniku kirurškega od-
delka preroško zapisalo:
»Po mojem mnenju, kakor po mnenju drugih, ostane
splošni kirurg še vedno glavni nosilec kirurške dejav-
nosti, posebej še v takem tipu bolnic, kakor je naša,
pa tudi na večjih kirurških oddelkih. Zaradi tega je
bila moja prva skrb ustvariti tim, ki sestoji iz splošne-
ga kirurga in anesteziologa. Splošni kirurg naj bi bil
kirurg, ki obvlada abdominalno in ekstremitetno ki-
rurgijo.«
Dejansko je nato v zadnjih petintridesetih letih razvoj
potekal v teh smereh, razvijali so se, in se še vedno,
predvsem mojstri in učitelji na teh dveh področjih,
kar nedvomno dokazujejo z nekaterimi rezultati svo-
jega dela tudi v tej številki.
Mojstri, učitelji pa so nastajali tudi na internem od-
delku, kjer so med prvimi v državi strokovno obvla-
dali in rutinsko izvajali ehokardiografijo, bili in so
izjemni in več kot dobri v endoskopskih veščinah;
med prvimi v državi so spoznali in v prakso pripeljali
laparoskopsko kirurgijo v ginekologiji, kirurgiji, pio-
nirsko so orali ledino na področju otroške alergolo-
gije in verjetno bi se še veliko našlo, naj mi oprostijo
tisti, ki sem jih mogoče, vsekakor pa ne namenoma
spregledal.
In po teh mojstrih je in še vedno bolnišnica slovi, in
predvsem zaradi njih vajenci še vedno radi prihajajo
v uk z upanjem, da bodo tudi sami nekoč postali
pomočniki in nemara mojstri svojega poklica.
Potrebno pa je vedeti, da bolnišnica predvsem zaradi
teh izjemnih ljudi, tudi po tem, ko je doživljala tudi
zelo težke čase, uživa zaupanje bolnikov, ki so jo v
lanskem letu nagradili z odlično oceno.
Vesel in ponosen sem, da sem bil vajenec, pomočnik
in da sem sedaj že mogoče mojster, trenutno pa prvi
med enakimi, kot strokovni direktor v tej bolnišnici
na začetku mesta. Ponosen sem na kolege, ki so kljub
velikim obremenitvam in občasnemu motu RAJE BI,
DA NE BI zapisali nekatere rezultate vsakdanjega de-
la, ki dokazujejo, da se nismo/so izneverili besedam
prim. Brandstteterja, napisanim zgoraj, da moderna,
predvsem pa dobra in bolnikom na neki način prija-
zna medicina živi v tej bolnišnici za nas vse, na začet-
ku mesta.
Te številke verjetno ne bi bilo brez stalnega in nena-
domestljivega truda in znanja dr. Avberškove. Hva-
la za pomoč sponzorjem, predvsem pa uredništvu
Zdravniškega vestnika.
Igor Rus