D ec em be r 20 22 , 4 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 146 ■ Proteus 85/4 • December 2022 147Vsebina Table of Contents 147 Table of Contents 148 Uvodnik Tomaž Sajovic 152 Nobelove nagrade za leto 2022 Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (prvi del) Radovan Komel 158 Nobelove nagrade za leto 2022 Ko kemija klikne Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije Martin Gazvoda, Janez Košmrlj 165 Botanika v šoli Matematika in botanika - skupaj na poti Elvica Velikonja 174 Paleontologija Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb Pavel Jamnik, Matija Križnar 183 Pogovori Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Jana Vidic 191 Državna odlikovanja Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Radovan Komel 193 Naše nebo Astronomi uspešno napovedali superbolid Mirko Kokole 193 165 Contents Editorial Tomaž Sajovic Nobel Prizes 2022 Extinct ancestors and human evolution 2009 Nobel Prize in Physiology or Medicine (Part I) Radovan Komel The 2022 Nobel Prize in physiology or medicine was awarded for discoveries concerning the genomes of ex- tinct hominins and human evolution. The international Human Genome Project was launched at the beginning of 1990 and it took a decade before a working draft of the human genome was published. It was formally completed and confirmed only last year, after decades of careful genomic research of human’s closest living relatives, the primates, as well as our extinct relatives, who shed light on the history of our evolution. Especially significant in this context was the unveiling of the Neanderthal genome and the discovery of another ancient human population that lived at the same time, but in a different geographic area – the Denisovans, whose genome had left its signa- ture also in modern humans. Nobel Prizes 2022 When chemistry clicks Nobel Prize in Chemistry for the discovery and develop- ment of »click« chemistry Martin Gazvoda, Janez Košmrlj The 2022 Nobel Prize in Chemistry went to Carolyn Ruth Bertozzi, Morten Meldal and Karl Barry Sharp- less for their work in developing click chemistry and bioorthogonal chemistry. The Nobel Prize Commit- tee stated in a press release that click chemistry and bioorthogonal reactions have taken chemistry into the era of functionalism. Botany at school Mathematics and botany – side by side Elvica Velikonja It was in autumn 1981 when Elvica Velikonja f irst in- troduced herself to the pupils at Otlica primary school as a maths and physics teacher. The children from Gora (Slov. for mountain). That’s what they call the tableland on the southern edge of the Trnovo Forest Plateau. The children came from Predmeja, Otlica and Kovka. In the same classroom, forty-one years later she said goodbye to the last generation of her students. Has it only been a couple of months since then? Why is it that we so like to look back? It started with her creating a new folder on the desktop. She called it The school and I. And began to write. And read what she had written. Can she not write a single page, not even a solid paragraph, without having her math hold hands with my f lowers? Botany had creeped its way into her teaching very early on. It just sort of appeared in the mathematical exercises that she was composing. It was there in the simple exercises and then in more diff icult ones, sometimes it sneaked into physics. It appeared in every paper, research pro- ject, statistics. It tagged along for f ield trips on natural science and technical days, nature schools, and soon be- came a star of the botanical circle. Everybody welcomed the »impostor«, the children and their teacher. And throughout my career as a teacher it was not only their companion, but also their friend. Paleontology New discovery of fossilised burrows of the Alpine mar- mot in Podhom near Bled, and an overview of previous finds Pavel Jamnik, Matija Križnar In this article, we present a new site of a burrow fossil and two presumed nests or dens of the Alpine marmot (Marmota marmota) discovered during excavations on the slope of the Pleistocene terrace near Podhom near Bled. The article presents six other known, already published, and unpublished sites of fossil bone remains and burrows of the Alpine marmot in the vicinity of the Bled area. Based on the chronology of the Poljšiška cerkev site all marmot remains from the Bled area are from the Late Glacial period, more precisely from the Younger Dryas phase, dated to between 12,600 and 11,500 BP. After this period (the end of the Pleistocene), marmots became extinct in the territory of Slovenia. Interviews Interview with Stane Peterlin – the pioneer of profes- sional nature conservation in Slovenia Jana Vidic Stane Peterlin, biologist, began his professional career in 1961 at the Office for Nature Conservation of the In- stitute for Monument Conservation of the PRS as the third professional conservationist. When he retired in 2000, he had served at the Ministry of the Environment and Spatial Planning as government advisor for nature conservation. He was a trailblazer in professional nature conservation, the successor of botanist and conservation- ist Dr. Angela Piskernik, a bridge between the former and present generations of professional conservationists. Stane Peterlin was born 85 years ago, on 13  December 1937. He served as editor of the journal Varstvo narave (Nature Conservation) between 1963 and 1991, and as editor of the Proteus magazine between 1995 and 2002. He has also been an active member of the Slovenian Natural History Society. Decorations of the Republic of Slovenia Zvonka Zupanič Slavec presented with a high state deco- ration Radovan Komel On 9 September 2022, at a special ceremony at the Pres- idential Palace, Borut Pahor, President of the Republic of Slovenia, presented to our colleague, member of the popular science magazine Proteus editorial board Prof. Zvonka Zupanič Slavec, MD, PhD, a high state decora- tion, a medal for her contribution to the scientif ic re- search and pedagogical work in the history of Slovenian medicine. Her colleagues at the Proteus magazine and members of the Slovenian Natural History Society edito- rial board were very happy and proud of this recognition. Our sky Astronomers successfully predicted a superbolide Mirko Kokole 174 146 ■ Proteus 85/4 • December 2022 147Vsebina Table of Contents 147 Table of Contents 148 Uvodnik Tomaž Sajovic 152 Nobelove nagrade za leto 2022 Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (prvi del) Radovan Komel 158 Nobelove nagrade za leto 2022 Ko kemija klikne Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije Martin Gazvoda, Janez Košmrlj 165 Botanika v šoli Matematika in botanika - skupaj na poti Elvica Velikonja 174 Paleontologija Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb Pavel Jamnik, Matija Križnar 183 Pogovori Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Jana Vidic 191 Državna odlikovanja Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Radovan Komel 193 Naše nebo Astronomi uspešno napovedali superbolid Mirko Kokole 193 165 Contents Editorial Tomaž Sajovic Nobel Prizes 2022 Extinct ancestors and human evolution 2009 Nobel Prize in Physiology or Medicine (Part I) Radovan Komel The 2022 Nobel Prize in physiology or medicine was awarded for discoveries concerning the genomes of ex- tinct hominins and human evolution. The international Human Genome Project was launched at the beginning of 1990 and it took a decade before a working draft of the human genome was published. It was formally completed and confirmed only last year, after decades of careful genomic research of human’s closest living relatives, the primates, as well as our extinct relatives, who shed light on the history of our evolution. Especially significant in this context was the unveiling of the Neanderthal genome and the discovery of another ancient human population that lived at the same time, but in a different geographic area – the Denisovans, whose genome had left its signa- ture also in modern humans. Nobel Prizes 2022 When chemistry clicks Nobel Prize in Chemistry for the discovery and develop- ment of »click« chemistry Martin Gazvoda, Janez Košmrlj The 2022 Nobel Prize in Chemistry went to Carolyn Ruth Bertozzi, Morten Meldal and Karl Barry Sharp- less for their work in developing click chemistry and bioorthogonal chemistry. The Nobel Prize Commit- tee stated in a press release that click chemistry and bioorthogonal reactions have taken chemistry into the era of functionalism. Botany at school Mathematics and botany – side by side Elvica Velikonja It was in autumn 1981 when Elvica Velikonja f irst in- troduced herself to the pupils at Otlica primary school as a maths and physics teacher. The children from Gora (Slov. for mountain). That’s what they call the tableland on the southern edge of the Trnovo Forest Plateau. The children came from Predmeja, Otlica and Kovka. In the same classroom, forty-one years later she said goodbye to the last generation of her students. Has it only been a couple of months since then? Why is it that we so like to look back? It started with her creating a new folder on the desktop. She called it The school and I. And began to write. And read what she had written. Can she not write a single page, not even a solid paragraph, without having her math hold hands with my f lowers? Botany had creeped its way into her teaching very early on. It just sort of appeared in the mathematical exercises that she was composing. It was there in the simple exercises and then in more diff icult ones, sometimes it sneaked into physics. It appeared in every paper, research pro- ject, statistics. It tagged along for f ield trips on natural science and technical days, nature schools, and soon be- came a star of the botanical circle. Everybody welcomed the »impostor«, the children and their teacher. And throughout my career as a teacher it was not only their companion, but also their friend. Paleontology New discovery of fossilised burrows of the Alpine mar- mot in Podhom near Bled, and an overview of previous finds Pavel Jamnik, Matija Križnar In this article, we present a new site of a burrow fossil and two presumed nests or dens of the Alpine marmot (Marmota marmota) discovered during excavations on the slope of the Pleistocene terrace near Podhom near Bled. The article presents six other known, already published, and unpublished sites of fossil bone remains and burrows of the Alpine marmot in the vicinity of the Bled area. Based on the chronology of the Poljšiška cerkev site all marmot remains from the Bled area are from the Late Glacial period, more precisely from the Younger Dryas phase, dated to between 12,600 and 11,500 BP. After this period (the end of the Pleistocene), marmots became extinct in the territory of Slovenia. Interviews Interview with Stane Peterlin – the pioneer of profes- sional nature conservation in Slovenia Jana Vidic Stane Peterlin, biologist, began his professional career in 1961 at the Office for Nature Conservation of the In- stitute for Monument Conservation of the PRS as the third professional conservationist. When he retired in 2000, he had served at the Ministry of the Environment and Spatial Planning as government advisor for nature conservation. He was a trailblazer in professional nature conservation, the successor of botanist and conservation- ist Dr. Angela Piskernik, a bridge between the former and present generations of professional conservationists. Stane Peterlin was born 85 years ago, on 13  December 1937. He served as editor of the journal Varstvo narave (Nature Conservation) between 1963 and 1991, and as editor of the Proteus magazine between 1995 and 2002. He has also been an active member of the Slovenian Natural History Society. Decorations of the Republic of Slovenia Zvonka Zupanič Slavec presented with a high state deco- ration Radovan Komel On 9 September 2022, at a special ceremony at the Pres- idential Palace, Borut Pahor, President of the Republic of Slovenia, presented to our colleague, member of the popular science magazine Proteus editorial board Prof. Zvonka Zupanič Slavec, MD, PhD, a high state decora- tion, a medal for her contribution to the scientif ic re- search and pedagogical work in the history of Slovenian medicine. Her colleagues at the Proteus magazine and members of the Slovenian Natural History Society edito- rial board were very happy and proud of this recognition. Our sky Astronomers successfully predicted a superbolide Mirko Kokole 174 148 ■ Proteus 85/4 • December 2022 149UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Pripravljamo obsežnejšo številko o krajinskem parku Drava, v kateri bomo predstavili tudi Ptice ob Dravi. Srednji detel (Leiopicus medius) dosega največjo gnez- ditveno gostote v zrelih sestojih poplavnega gozda, zlasti predelih s starimi topoli in vrbami. Foto: Alen Ploj. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 D ec em be r 20 22 , 4 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje prostovoljno (ker vrednotijo svoje zaposle- ne po objavah v dobičkonosnih znanstvenih revijah, so dejansko »oglaševalci« teh revij), profesorji in znanstveniki pa, ker le tako lahko obdržijo službo. Položaj je nenavaden. Po splošnem prepri- čanju je naloga znanstvenikov, da iz zna- nosti ves čas odstranjujejo predznanstvena in neznanstvena razumevanja: mnenja, ide- ologije, metafizična prepričanja, znanstvene zmote … Veliko vprašanje je, zakaj znan- stveniki tega znanstvenega metodološkega postopka ne uporabljajo tudi pri pogojih, ki omogočajo njihovo delo. Zakaj v imenu svojega znanstvenega poslanstva ne zavrne- jo dobičkonostnostne ideologije založnikov znanstvenih revij in politike svojih institu- cij, ki jim nalagajo, da objavljajo v znanstve- nih revijah, ki iz njihovega dela ustvarjajo velikanske dobičke? Ali ne vedo, da je bil v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja pobudnik dobičkonosne industrije znanstvenih revij razvpiti angleški tajkun, medijski lastnik, član britanskega parla- menta in domnevni vohun Robert Maxwell (1923-1991)? 27. junija leta 2017 je Stephen Buranyi v Guardianu o tem objavil izčrpni članek z naslovom Ali osupljivo dobičkonosni posel znanstvenega založništva škodi znanosti? (Is the staggeringly profitable business of scien- tific publishing bad for science?). Vprašanje iz naslova članka v Guardianu je retorično. Pogoji, v katerih znanstveniki ustvarjajo znanost, vedno tudi vsebinsko vp- livajo na znanost. Znanstvenik nikakor ne more delati v »blaženi samoti« »slonokoš- čenega stolpa«. Da dobičkonosno znanstve- no založništvo škodi znanosti, je marsikdo med vrhunskimi znanstveniki prepričan, eden od njih – na primer Nobelov nagraje- nec za fiziologijo ali medicino za leto 2013 Randy Schekman (1948-) – je 9. decembra leta 2013 v britanskem dnevniku Guardian objavil razmišljanje z naslovom Kako revi- je, kot so Nature, Cell in Science, škodujejo znanosti. V njem je napadel najuglednejše znanstvene revije, ki po svetu veljajo kot nesporni »prostor« znanstvene »odličnosti«. O tem sem sicer pisal že v uvodniku v peti številki 76. letnika Proteusa, zaradi drugač- nega konteksta svojega razmišljanja pa bom o Schekmanovih kritikah pisal še enkrat. Te so naslednje. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo finan- ciranje znanstvenih projektov in zaposlitve na univerzah. Vendar te revije ne objavlja- jo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg te- ga te revije agresivno oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih ra- ziskav (kot modni oblikovalci, ki ustvarjajo omejene kolekcije oblačil, tudi revije dobro poznajo povpraševanje po redkem blagu, ta- ko da umetno omejujejo število člankov, ki jih sprejmejo v objavo). Pri tem si pomagajo s spornimi dejavniki vpliva (angleško impact factor), ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Dejavnik vpliva revije je le abstraktno povprečje (v pojasnilo, vred- nost dejavnika je odvisna od povprečja cita- tov na objavljeni članek v reviji), zato ta ne pove veliko o kakovosti posamezne razpra- ve (citiranje sámo ne zagotavlja vedno ka- kovosti, članek je lahko zelo citiran, ker je kakovosten – ali pa ker je izzivajoč, tržno privlačen ali pa napačen). Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirlji- vimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti – ali pa tudi ne. Vse to pa neizo- gibno škoduje znanosti, ki jo ustvarjajo znan- stveniki. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki objavljajo ka- kovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dra- gih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na sporno citiranost. Od- ločanje o financiranju znanstvenih raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost Za družbeno in človekovo osvoboditev si moramo prizadevati vedno in povsod Ta uvodnik je nadaljevanje uvodnika iz prejšnje številke. Oba posvečam razmišl- janju o nacionalni, družbeni in človeški osvoboditvi, cilju, ki ga je imela na primer Osvobodilna fronta slovenskega naroda v boju proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju med drugo svetovno vojno. Na- rodnoosvobodilni boj žal še vedno razdvaja ljudi, bati pa se je, da ljudje različno razu- mevajo tudi njegov cilj: nacionalno, družbe- no in človekovo osvoboditev. Odvisno pač od političnih ideologij, ki se jim nemišlje- no »predajajo«. Nerazumevanje zgodovine »izkrivlja« tudi razumevanje sedanjosti in prihodnosti. Nekaj besed sem temu namenil v prejšnjem uvodniku, tokrat bomo razmišl- jali o družbeni in človeški »osvoboditvi«, ki so ga deležni (tudi) avtorice in avtorji iz akademskega sveta (v naši reviji) - uporaba besede »osvoboditev« je v tem primeru sar- kazem, gre seveda za družbeno in človekovo izkoriščanje. Akademiki (univerzitetni profesorji, znan- stveniki) so že nekaj desetletij ujetniki insti- tucij (univerz, znanstvenih inštitutov), v ka- terih so zaposleni, oboji pa so na milost in nemilost prepuščeni dobičkonosni industriji znanstvenih revij - institucije bolj ali manj 148 ■ Proteus 85/4 • December 2022 149UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Pripravljamo obsežnejšo številko o krajinskem parku Drava, v kateri bomo predstavili tudi Ptice ob Dravi. Srednji detel (Leiopicus medius) dosega največjo gnez- ditveno gostote v zrelih sestojih poplavnega gozda, zlasti predelih s starimi topoli in vrbami. Foto: Alen Ploj. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 D ec em be r 20 22 , 4 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje prostovoljno (ker vrednotijo svoje zaposle- ne po objavah v dobičkonosnih znanstvenih revijah, so dejansko »oglaševalci« teh revij), profesorji in znanstveniki pa, ker le tako lahko obdržijo službo. Položaj je nenavaden. Po splošnem prepri- čanju je naloga znanstvenikov, da iz zna- nosti ves čas odstranjujejo predznanstvena in neznanstvena razumevanja: mnenja, ide- ologije, metafizična prepričanja, znanstvene zmote … Veliko vprašanje je, zakaj znan- stveniki tega znanstvenega metodološkega postopka ne uporabljajo tudi pri pogojih, ki omogočajo njihovo delo. Zakaj v imenu svojega znanstvenega poslanstva ne zavrne- jo dobičkonostnostne ideologije založnikov znanstvenih revij in politike svojih institu- cij, ki jim nalagajo, da objavljajo v znanstve- nih revijah, ki iz njihovega dela ustvarjajo velikanske dobičke? Ali ne vedo, da je bil v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja pobudnik dobičkonosne industrije znanstvenih revij razvpiti angleški tajkun, medijski lastnik, član britanskega parla- menta in domnevni vohun Robert Maxwell (1923-1991)? 27. junija leta 2017 je Stephen Buranyi v Guardianu o tem objavil izčrpni članek z naslovom Ali osupljivo dobičkonosni posel znanstvenega založništva škodi znanosti? (Is the staggeringly profitable business of scien- tific publishing bad for science?). Vprašanje iz naslova članka v Guardianu je retorično. Pogoji, v katerih znanstveniki ustvarjajo znanost, vedno tudi vsebinsko vp- livajo na znanost. Znanstvenik nikakor ne more delati v »blaženi samoti« »slonokoš- čenega stolpa«. Da dobičkonosno znanstve- no založništvo škodi znanosti, je marsikdo med vrhunskimi znanstveniki prepričan, eden od njih – na primer Nobelov nagraje- nec za fiziologijo ali medicino za leto 2013 Randy Schekman (1948-) – je 9. decembra leta 2013 v britanskem dnevniku Guardian objavil razmišljanje z naslovom Kako revi- je, kot so Nature, Cell in Science, škodujejo znanosti. V njem je napadel najuglednejše znanstvene revije, ki po svetu veljajo kot nesporni »prostor« znanstvene »odličnosti«. O tem sem sicer pisal že v uvodniku v peti številki 76. letnika Proteusa, zaradi drugač- nega konteksta svojega razmišljanja pa bom o Schekmanovih kritikah pisal še enkrat. Te so naslednje. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo finan- ciranje znanstvenih projektov in zaposlitve na univerzah. Vendar te revije ne objavlja- jo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg te- ga te revije agresivno oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih ra- ziskav (kot modni oblikovalci, ki ustvarjajo omejene kolekcije oblačil, tudi revije dobro poznajo povpraševanje po redkem blagu, ta- ko da umetno omejujejo število člankov, ki jih sprejmejo v objavo). Pri tem si pomagajo s spornimi dejavniki vpliva (angleško impact factor), ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Dejavnik vpliva revije je le abstraktno povprečje (v pojasnilo, vred- nost dejavnika je odvisna od povprečja cita- tov na objavljeni članek v reviji), zato ta ne pove veliko o kakovosti posamezne razpra- ve (citiranje sámo ne zagotavlja vedno ka- kovosti, članek je lahko zelo citiran, ker je kakovosten – ali pa ker je izzivajoč, tržno privlačen ali pa napačen). Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirlji- vimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti – ali pa tudi ne. Vse to pa neizo- gibno škoduje znanosti, ki jo ustvarjajo znan- stveniki. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki objavljajo ka- kovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dra- gih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na sporno citiranost. Od- ločanje o financiranju znanstvenih raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost Za družbeno in človekovo osvoboditev si moramo prizadevati vedno in povsod Ta uvodnik je nadaljevanje uvodnika iz prejšnje številke. Oba posvečam razmišl- janju o nacionalni, družbeni in človeški osvoboditvi, cilju, ki ga je imela na primer Osvobodilna fronta slovenskega naroda v boju proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju med drugo svetovno vojno. Na- rodnoosvobodilni boj žal še vedno razdvaja ljudi, bati pa se je, da ljudje različno razu- mevajo tudi njegov cilj: nacionalno, družbe- no in človekovo osvoboditev. Odvisno pač od političnih ideologij, ki se jim nemišlje- no »predajajo«. Nerazumevanje zgodovine »izkrivlja« tudi razumevanje sedanjosti in prihodnosti. Nekaj besed sem temu namenil v prejšnjem uvodniku, tokrat bomo razmišl- jali o družbeni in človeški »osvoboditvi«, ki so ga deležni (tudi) avtorice in avtorji iz akademskega sveta (v naši reviji) - uporaba besede »osvoboditev« je v tem primeru sar- kazem, gre seveda za družbeno in človekovo izkoriščanje. Akademiki (univerzitetni profesorji, znan- stveniki) so že nekaj desetletij ujetniki insti- tucij (univerz, znanstvenih inštitutov), v ka- terih so zaposleni, oboji pa so na milost in nemilost prepuščeni dobičkonosni industriji znanstvenih revij - institucije bolj ali manj 150 ■ Proteus 85/4 • December 2022 151UvodnikUvodnik znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov laborato- rij sta se odločila, da ne bosta več objavljala v revijah Nature, Cell in Science, ker škodu- jejo znanstvenemu procesu, pozvala pa sta tudi druge znanstvenike, da storijo enako. »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednej- ših‘ revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Tri dni prej, 6. decembra, je v Guardianu izšel še intervju s tistoletnim Nobelovim nagrajencem za f iziko, in sicer znameni- tim britanskim teoretskim f izikom Pet- rom Higgsom, ki je med drugim izjavil naslednje: »Težko si predstavljam, da bi v današnjem akademskem ozračju sploh našel dovolj časa in miru, da bi lahko storil tisto, kar sem storil leta 1964.« Prav pretresljiv je njegov dvom, da bi bila odkritja, kot je bilo njegovo odkritje Higgsovega bozona, danes, ko od akademikov zahtevajo obsedeno objavljanje člankov v najuglednejših revijah, sploh možna. Da pa dobičkonosne znanstvene založbe lahko celo »ubijajo«, kaže tragična usoda mladega ameriškega programerja, spletne- ga inovatorja in aktivista Aarona Swartza (1986-2013) (tudi o Swartzu sem že pisal, in sicer v peti številki 75. letnika Proteusa leta 2013). 11. januarja letos, ob desetletnici njegove smrti, so se ga spomnili – kar je ze- lo pomenljivo – le na spletni strani politične stranke Levica s sledečim prispevkom: »Aa- ron [je bil] neutrudni zagovornik odprtega in  svobodnega spleta - kar je tudi privedlo do njegove prezgodnje smrti. Leta 2013 je storil samomor, potem ko je iz [ameriške digitalne] baze akademskih člankov JSTOR [( Journal Storage, prevedli bi lahko kot skla- dišče revij)], potegnil večjo količino doku- mentov. Zaradi tega dejanja in še preden bi karkoli z njimi naredil, so ga doleteli areta- cija, sodni pregon ter izrazito nesorazmerna grožnja do 35 in kasneje do 50 let zapor- ne kazni. / Nasprotnik, ob katerega je tr- čil Swartz, je bila skupina monopolističnih akademskih založnikov (Elsevier, Sage, Tay- lor & Francis ...). Njihov poslovni model je, da za oderuškimi cenami zaklepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, ra- ziskovalci in študenti z univerz in inštitutov po celem svetu. / Namesto da bi to znan- je neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščeval- ski industriji znanstvenih objav (ki so po- goj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v akademskem svetu). / Toda znanje je edina dobrina, ki je dostopna v neomejenih količinah in ki ga lahko brez izgube predajamo naprej vsako- mur, ki ga išče. To je bila vizija Swartza in njegovih somišljenikov: internet kot prostor nove družbene paradigme, v kateri najvišje- ga mesta ne bi zasedali privatna lastnina in kovanje dobičkov, temveč svobodno uresni- čevanje posameznikovih potencialov in ne- ovirani družbeni napredek. / Ta vizija živi naprej: v odprtokodnih programih, v od- prtih znanstvenih revijah [ … ] ter nasploh v živahnem in spontanem kreativnem duhu svetovnega spleta. [ … ] [K]o boste nasled- njič iskali članek ali knjigo na sci-hubu ali libgenu, ki si ju sicer ne bi mogli privošči- ti, se spomnite Aarona Swartza, mučenika v boju za osvoboditev dostopa do informa- cij.« (Opomba: Sci-Hub in Libgen, okrajša- va za Library Genesis, sta senčni knjižnični spletni strani, ki omogočata prosti dostop do znanstvenih člankov in knjig, ki so sicer zaradi varovanja avtorskih in založniških pravic plačljivi/-e in zato težje, marsikomu pa sploh nedosegljivi/-e. Velike akademske založbe so ju že večkrat tožile in tudi dobile tožbe, toda knjižnični spletni strani na ve- selje znanstvenikov uspešno delujeta naprej na drugih domenah.) Naj za konec tega uvodnika najprej povza- mem popolnoma upravičene kritike »dobič- konosne industrije znanstvenih založnikov«: »Poslovni model monopolističnih akadem- skih založnikov (Elsevier, Sage, Taylor & Francis ...) je, da za oderuškimi cenami za- klepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, raziskovalci in študenti z uni- verz in inštitutov po celem svetu. Namesto da bi to znanje neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščevalski industriji znanstvenih objav (ki so pogoj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v aka- demskem svetu).« Nobelov nagrajenec za kemijo cel ič- ni biolog Schekman je »dobičkonosno industrijo znanstvenih založnikov« zavrnil še iz resnejšega in globljega razloga: »Najuglednejše znanstvene revije agresiv- no oglašujejo svoje tržne znamke, pri če- mer jih bolj zanima prodaja kot pa spod- bujanje najbolj pomembnih raziskav. […] Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajoči- mi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napač- nih dognanj kasneje prisiljene umakni- ti – ali pa tudi ne. Vse to neizogibno ško- duje znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveni- ki.« Schekmanova trditev je pomembna in je zelo podobna spoznanjem francoskega f ilozofa Michela Foucaulta (1926-1984). Foucault je bil prepričan, da sta védenje in moč med seboj neločljivo povezana, da védenje in moč torej nista dva koncepta, ampak sta združena v en sam koncept – imenoval ga je védenje/moč. Po Foucaultu je vse védenje možno in nastaja le v omrežju ali sistemu razmerij moči. Znanstveno védenje na primer se lahko ustvarja le v akademskih institucijah in korporacijah s svojimi vidnimi in pogosto nevidnimi razmerji moči in f inančnimi sredstv i. Schekman je to razumel: dobičkonosna indust r ija znanst venih za ložnikov je mogočna akademska institucija, ki zaradi svoje tržne usmerjenosti »sili« znanstvenice in znanstvenike v »slabo« znanost (ta korporacijska, torej kapitalistična industrija po Schekmanovih besedah »neizogibno škoduje zna nos t i , k i jo u s t v a r ja jo znanstveniki«). Rešitev takega položaja je po Schekmanu samo ena: »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednejših‘ revij. Rezul- tat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Angleška profesorica sociologije Mary Evans je v svoji knjigi Ubi- janje mišljenja: smrt univerze (2004) Schek- manovo misel pripeljala do logičnega, radi- kalnega konca – ne samo revije, problem so tudi akademske institucije sáme: »Morda je univerze mogoče resnično demokratizirati le tako, da jih prihodnje generacije zapustijo; morda ni več nobene potrebe, da bi se ideje rojevale le v posebnih prostorih.« Ali je be- sedno zvezo »v posebnih prostorih« morda treba brati »v institucijah«? … Kakor koli že, vprašanje je umestno. Schekmanova misel: »Rezultat [zrušitve tiranije ‚najuglednejših‘ revij] bo boljše ra- ziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi,« je nedorečena. Znanost je namreč tudi institucija – ali bi morali tudi razisko- vanje rešiti »jarma« znanosti? Bi misel mor- da morali popraviti: »Rezultat bo boljše razis- kovanje, ki bo bolje služilo družbi.«? Za družbeno in človekovo osvoboditev si- moramo prizadevati vedno in povsod. Tomaž Sajovic 150 ■ Proteus 85/4 • December 2022 151UvodnikUvodnik znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov laborato- rij sta se odločila, da ne bosta več objavljala v revijah Nature, Cell in Science, ker škodu- jejo znanstvenemu procesu, pozvala pa sta tudi druge znanstvenike, da storijo enako. »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednej- ših‘ revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Tri dni prej, 6. decembra, je v Guardianu izšel še intervju s tistoletnim Nobelovim nagrajencem za f iziko, in sicer znameni- tim britanskim teoretskim f izikom Pet- rom Higgsom, ki je med drugim izjavil naslednje: »Težko si predstavljam, da bi v današnjem akademskem ozračju sploh našel dovolj časa in miru, da bi lahko storil tisto, kar sem storil leta 1964.« Prav pretresljiv je njegov dvom, da bi bila odkritja, kot je bilo njegovo odkritje Higgsovega bozona, danes, ko od akademikov zahtevajo obsedeno objavljanje člankov v najuglednejših revijah, sploh možna. Da pa dobičkonosne znanstvene založbe lahko celo »ubijajo«, kaže tragična usoda mladega ameriškega programerja, spletne- ga inovatorja in aktivista Aarona Swartza (1986-2013) (tudi o Swartzu sem že pisal, in sicer v peti številki 75. letnika Proteusa leta 2013). 11. januarja letos, ob desetletnici njegove smrti, so se ga spomnili – kar je ze- lo pomenljivo – le na spletni strani politične stranke Levica s sledečim prispevkom: »Aa- ron [je bil] neutrudni zagovornik odprtega in  svobodnega spleta - kar je tudi privedlo do njegove prezgodnje smrti. Leta 2013 je storil samomor, potem ko je iz [ameriške digitalne] baze akademskih člankov JSTOR [( Journal Storage, prevedli bi lahko kot skla- dišče revij)], potegnil večjo količino doku- mentov. Zaradi tega dejanja in še preden bi karkoli z njimi naredil, so ga doleteli areta- cija, sodni pregon ter izrazito nesorazmerna grožnja do 35 in kasneje do 50 let zapor- ne kazni. / Nasprotnik, ob katerega je tr- čil Swartz, je bila skupina monopolističnih akademskih založnikov (Elsevier, Sage, Tay- lor & Francis ...). Njihov poslovni model je, da za oderuškimi cenami zaklepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, ra- ziskovalci in študenti z univerz in inštitutov po celem svetu. / Namesto da bi to znan- je neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščeval- ski industriji znanstvenih objav (ki so po- goj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v akademskem svetu). / Toda znanje je edina dobrina, ki je dostopna v neomejenih količinah in ki ga lahko brez izgube predajamo naprej vsako- mur, ki ga išče. To je bila vizija Swartza in njegovih somišljenikov: internet kot prostor nove družbene paradigme, v kateri najvišje- ga mesta ne bi zasedali privatna lastnina in kovanje dobičkov, temveč svobodno uresni- čevanje posameznikovih potencialov in ne- ovirani družbeni napredek. / Ta vizija živi naprej: v odprtokodnih programih, v od- prtih znanstvenih revijah [ … ] ter nasploh v živahnem in spontanem kreativnem duhu svetovnega spleta. [ … ] [K]o boste nasled- njič iskali članek ali knjigo na sci-hubu ali libgenu, ki si ju sicer ne bi mogli privošči- ti, se spomnite Aarona Swartza, mučenika v boju za osvoboditev dostopa do informa- cij.« (Opomba: Sci-Hub in Libgen, okrajša- va za Library Genesis, sta senčni knjižnični spletni strani, ki omogočata prosti dostop do znanstvenih člankov in knjig, ki so sicer zaradi varovanja avtorskih in založniških pravic plačljivi/-e in zato težje, marsikomu pa sploh nedosegljivi/-e. Velike akademske založbe so ju že večkrat tožile in tudi dobile tožbe, toda knjižnični spletni strani na ve- selje znanstvenikov uspešno delujeta naprej na drugih domenah.) Naj za konec tega uvodnika najprej povza- mem popolnoma upravičene kritike »dobič- konosne industrije znanstvenih založnikov«: »Poslovni model monopolističnih akadem- skih založnikov (Elsevier, Sage, Taylor & Francis ...) je, da za oderuškimi cenami za- klepajo veliko večino znanja, ki ga (zanje zastonj ali celo proti doplačilu) proizvedejo predavatelji, raziskovalci in študenti z uni- verz in inštitutov po celem svetu. Namesto da bi to znanje neovirano služilo napredku človeštva, je postalo tržno blago in plen v izkoriščevalski industriji znanstvenih objav (ki so pogoj za zaposlitev in napredovanje na težko dosegljivih delovnih mestih v aka- demskem svetu).« Nobelov nagrajenec za kemijo cel ič- ni biolog Schekman je »dobičkonosno industrijo znanstvenih založnikov« zavrnil še iz resnejšega in globljega razloga: »Najuglednejše znanstvene revije agresiv- no oglašujejo svoje tržne znamke, pri če- mer jih bolj zanima prodaja kot pa spod- bujanje najbolj pomembnih raziskav. […] Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajoči- mi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napač- nih dognanj kasneje prisiljene umakni- ti – ali pa tudi ne. Vse to neizogibno ško- duje znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveni- ki.« Schekmanova trditev je pomembna in je zelo podobna spoznanjem francoskega f ilozofa Michela Foucaulta (1926-1984). Foucault je bil prepričan, da sta védenje in moč med seboj neločljivo povezana, da védenje in moč torej nista dva koncepta, ampak sta združena v en sam koncept – imenoval ga je védenje/moč. Po Foucaultu je vse védenje možno in nastaja le v omrežju ali sistemu razmerij moči. Znanstveno védenje na primer se lahko ustvarja le v akademskih institucijah in korporacijah s svojimi vidnimi in pogosto nevidnimi razmerji moči in f inančnimi sredstv i. Schekman je to razumel: dobičkonosna indust r ija znanst venih za ložnikov je mogočna akademska institucija, ki zaradi svoje tržne usmerjenosti »sili« znanstvenice in znanstvenike v »slabo« znanost (ta korporacijska, torej kapitalistična industrija po Schekmanovih besedah »neizogibno škoduje zna nos t i , k i jo u s t v a r ja jo znanstveniki«). Rešitev takega položaja je po Schekmanu samo ena: »Znanost mora zrušiti tiranijo ‚najuglednejših‘ revij. Rezul- tat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.« Angleška profesorica sociologije Mary Evans je v svoji knjigi Ubi- janje mišljenja: smrt univerze (2004) Schek- manovo misel pripeljala do logičnega, radi- kalnega konca – ne samo revije, problem so tudi akademske institucije sáme: »Morda je univerze mogoče resnično demokratizirati le tako, da jih prihodnje generacije zapustijo; morda ni več nobene potrebe, da bi se ideje rojevale le v posebnih prostorih.« Ali je be- sedno zvezo »v posebnih prostorih« morda treba brati »v institucijah«? … Kakor koli že, vprašanje je umestno. Schekmanova misel: »Rezultat [zrušitve tiranije ‚najuglednejših‘ revij] bo boljše ra- ziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi,« je nedorečena. Znanost je namreč tudi institucija – ali bi morali tudi razisko- vanje rešiti »jarma« znanosti? Bi misel mor- da morali popraviti: »Rezultat bo boljše razis- kovanje, ki bo bolje služilo družbi.«? Za družbeno in človekovo osvoboditev si- moramo prizadevati vedno in povsod. Tomaž Sajovic 152 ■ Proteus 85/4 • December 2022 153Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (prvi del) Radovan Komel Članek je posvečen lanski Nobelovi nagradi za dosežke v medicini oziroma fiziologiji, ki je bila podeljena za razkritja genomov izumrlih homininov in posledično nov vpo- gled v človeško evolucijo. Projekt obsežnega mednarodnega konzorcija, imenovan Pro- jekt človeški genom, je od začetka leta 1990 potreboval dobrih deset let, da je prišlo do objave osnutka zgradbe človeškega genoma, ki je bila dokončno, z vsemi podrobnostmi, ugotovljena in potrjena šele v preteklem le- tu. Ob tem so potekala desetletja skrbnih in natančnih genomskih raziskav tudi nam sorodnih živečih primatov, pa tudi izumrlih prednikov, ki osvetljujejo potek zgodovine našega razvoja in obstoja. V tem pogledu sta posebno pomembni in odmevni razkritje genoma neandertalca in odkritje istočasne, vendar na drugem geografskem področju ži- veče skupine denisovcev, katerih genomske sledi najdemo tudi v naših genomih. Človeštvo, kot ga poznamo danes, ima krat- ko zgodovino v časovnem razponu življenja na Zemlji. Že od nekdaj nas zanima naš iz- vor. Od kod prihajamo in kako smo pove- zani s tistimi, ki so bili pred nami? V čem se razlikujemo od prednikov in nam bližnjih sorodnikov? Toda preden se posvetimo tem vprašanjem, si za boljšo predstavo časovnih dimenzij poglejmo kratek prikaz zgodovine planeta Zemlja in življenja na njej. Življenje na Zemlji se je začelo v ocea- nih. Najprej so se pojavile prave bakterije in verjetno tudi arheje, nato pa evkarionti. Evkarionti vključujejo živalim, rastlinam in glivam podobne enoceličarje (protiste), ra- stline, živali in glive. Najprej so se pojavili protisti. Rastline, živali in glive so se po- javile veliko kasneje. In šele pred približno 360 milijoni let so nekateri vretenčarji začeli prehajati na kopno. Od pojava vretenčarjev, v kambriju, prvem obdobju paleozoika pred približno 518 mi- lijoni let, je dolga obdobja razvoja živega sveta zaznamovalo tudi nekaj množičnih izumrtij, ki so včasih pospešila evolucijo ži- vljenja na Zemlji: ko namreč neka stara sku- pina izumre, lahko naredi prostor za novo in njen razvoj. Permsko-triasno izumrtje je dogodek, ki se je zgodil pred približno 251 milijoni let, povzročili pa naj bi ga padec meteorita ali povečana ognjeniška dejavnost ali eksplozija supernove. Povzročil je izumrtje približno 96 odstotkov morskega življa in 70 odstot- kov kopenskih strunarjev (vretenčarjev in njim sorodnih nevretenčarjev). Izpraznjen prostor je pomenil priložnost za arhozavre, velike skupine plazilcev, ki je vključevala krokodile, dinozavre in leteče plazilce, pte- rozavre. Dinozavri so na Zemlji kraljeva- li več kot 100 milijonov let, izumrli pa so konec krede, pred 65 milijoni let. Njihovo izumrtje je verjetno povezano z udarcem asteroida pred približno 66 milijoni let. Na to kaže nenadna sprememba vsebnosti iri- dija v fosilnih plasteh. Dokazi kažejo, da je deset kilometrov široki bolid zadel polotok Jukatan v Mehiki, ustvaril stosedemdeset kilometrov široki krater in povzročil mno- žično izumrtje približno 75 odstotkov ko- penskih vrst in 33 odstotkov vseh pritrjenih živalskih vrst v morju. Dogodek je naredil prostor za prevlado sesalcev in ptičev. Pojavili so se naši predniki in njihov razvoj se je odvijal s prilagajanjem spre- minjajočim se geološkim in podnebnim razmeram planeta Darwinova hipoteza o razvoju vrst nas uči, da morajo imeti vse sorodne skupine orga- nizmov skupnega prednika in skupne zna- čilnosti. To velja tudi za človeka, ki je po Linnéjevi razvrstitvi pripadnik živalskega kraljestva, in sicer razreda sesalci, reda pr- vaki (primati), družine človečnjaki (homini- di) in rodu človek (homo). Predniki današnjih prvakov, podobni dana- Prirejeno po Adobe Stock (https://stock.adobe.com/images/dinosaurs-extinction-infographic-diagram-showing-paleozoic- mesozoic-cenozoic-eras-and-dinosaurs-periods-including-triassic-jurassic-cretaceous-million-years-ago-for-geology- science-education-vector/278747501?prev_url=detail). Prirejeno po American Museum of Natural History, www.amnh.org/explore/ology/marine-biology/what-do-you- know-about-life-on earth. 152 ■ Proteus 85/4 • December 2022 153Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (prvi del) Radovan Komel Članek je posvečen lanski Nobelovi nagradi za dosežke v medicini oziroma fiziologiji, ki je bila podeljena za razkritja genomov izumrlih homininov in posledično nov vpo- gled v človeško evolucijo. Projekt obsežnega mednarodnega konzorcija, imenovan Pro- jekt človeški genom, je od začetka leta 1990 potreboval dobrih deset let, da je prišlo do objave osnutka zgradbe človeškega genoma, ki je bila dokončno, z vsemi podrobnostmi, ugotovljena in potrjena šele v preteklem le- tu. Ob tem so potekala desetletja skrbnih in natančnih genomskih raziskav tudi nam sorodnih živečih primatov, pa tudi izumrlih prednikov, ki osvetljujejo potek zgodovine našega razvoja in obstoja. V tem pogledu sta posebno pomembni in odmevni razkritje genoma neandertalca in odkritje istočasne, vendar na drugem geografskem področju ži- veče skupine denisovcev, katerih genomske sledi najdemo tudi v naših genomih. Človeštvo, kot ga poznamo danes, ima krat- ko zgodovino v časovnem razponu življenja na Zemlji. Že od nekdaj nas zanima naš iz- vor. Od kod prihajamo in kako smo pove- zani s tistimi, ki so bili pred nami? V čem se razlikujemo od prednikov in nam bližnjih sorodnikov? Toda preden se posvetimo tem vprašanjem, si za boljšo predstavo časovnih dimenzij poglejmo kratek prikaz zgodovine planeta Zemlja in življenja na njej. Življenje na Zemlji se je začelo v ocea- nih. Najprej so se pojavile prave bakterije in verjetno tudi arheje, nato pa evkarionti. Evkarionti vključujejo živalim, rastlinam in glivam podobne enoceličarje (protiste), ra- stline, živali in glive. Najprej so se pojavili protisti. Rastline, živali in glive so se po- javile veliko kasneje. In šele pred približno 360 milijoni let so nekateri vretenčarji začeli prehajati na kopno. Od pojava vretenčarjev, v kambriju, prvem obdobju paleozoika pred približno 518 mi- lijoni let, je dolga obdobja razvoja živega sveta zaznamovalo tudi nekaj množičnih izumrtij, ki so včasih pospešila evolucijo ži- vljenja na Zemlji: ko namreč neka stara sku- pina izumre, lahko naredi prostor za novo in njen razvoj. Permsko-triasno izumrtje je dogodek, ki se je zgodil pred približno 251 milijoni let, povzročili pa naj bi ga padec meteorita ali povečana ognjeniška dejavnost ali eksplozija supernove. Povzročil je izumrtje približno 96 odstotkov morskega življa in 70 odstot- kov kopenskih strunarjev (vretenčarjev in njim sorodnih nevretenčarjev). Izpraznjen prostor je pomenil priložnost za arhozavre, velike skupine plazilcev, ki je vključevala krokodile, dinozavre in leteče plazilce, pte- rozavre. Dinozavri so na Zemlji kraljeva- li več kot 100 milijonov let, izumrli pa so konec krede, pred 65 milijoni let. Njihovo izumrtje je verjetno povezano z udarcem asteroida pred približno 66 milijoni let. Na to kaže nenadna sprememba vsebnosti iri- dija v fosilnih plasteh. Dokazi kažejo, da je deset kilometrov široki bolid zadel polotok Jukatan v Mehiki, ustvaril stosedemdeset kilometrov široki krater in povzročil mno- žično izumrtje približno 75 odstotkov ko- penskih vrst in 33 odstotkov vseh pritrjenih živalskih vrst v morju. Dogodek je naredil prostor za prevlado sesalcev in ptičev. Pojavili so se naši predniki in njihov razvoj se je odvijal s prilagajanjem spre- minjajočim se geološkim in podnebnim razmeram planeta Darwinova hipoteza o razvoju vrst nas uči, da morajo imeti vse sorodne skupine orga- nizmov skupnega prednika in skupne zna- čilnosti. To velja tudi za človeka, ki je po Linnéjevi razvrstitvi pripadnik živalskega kraljestva, in sicer razreda sesalci, reda pr- vaki (primati), družine človečnjaki (homini- di) in rodu človek (homo). Predniki današnjih prvakov, podobni dana- Prirejeno po Adobe Stock (https://stock.adobe.com/images/dinosaurs-extinction-infographic-diagram-showing-paleozoic- mesozoic-cenozoic-eras-and-dinosaurs-periods-including-triassic-jurassic-cretaceous-million-years-ago-for-geology- science-education-vector/278747501?prev_url=detail). Prirejeno po American Museum of Natural History, www.amnh.org/explore/ology/marine-biology/what-do-you- know-about-life-on earth. 154 ■ Proteus 85/4 • December 2022 155Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. šnjim polopicam, so se pojavili pred 55 do 66 milijoni let. Bili so majhni, vevericam podobni rastlinojedi in žužkojedi, ki so ži- veli na drevju. Pred 20 do 25 milijoni let so se iz prvakov razvile človeku podobne opice. Razširjene so bile po Evropi, Aziji in Afriki. Zadnji skupni prednik opic starega sveta in velikih opic je živel pred približno 25 milijoni let, skupni prednik človeka in šimpanzov pa pred približno 6 milijoni let. Prve sledi človekovih prednikov, tako ime- novanih »južnih opic« ali avstralopitekov, so našli v Afriki, ki tako velja za »zibelko človeštva«. V Etiopiji so našli del okostja človečnjakinje, ki so ji nadeli vzdevek Lucy. Lucy ni bila višja od enega metra in je bila težka približno trideset kilogramov. Ocenju- jejo, da je živela pred približno 3,5 milijona let. Po odkritju fosiliziranih stopinj v vul- kanskem pepelu je bilo razvidno, da so av- stralopiteki že hodili. Živeli so v skupinah v prostranih travnih savanah vzhodne Afrike in se preživljali z nabiralništvom in lovom na manjše živali. Pred 2,5 do 1 milijonom let je živel še en rod, ki pa ne sodi med naše prednike. Pa- rantrop je bil najverjetneje stranska, pretežno rastlinojeda veja avstralopitekov; latinsko ime Paranthropus pomeni »vštric s človekom«. Najverjetneje so jih pred milijonom let iz- trebili naši predniki, ki so jih lovili in jedli. V zgodnjem pleistocenu (ledeni dobi v času izpred 2,58 do 0,8 milijona let) so arhaični ljudje iz rodu Homo izvirali iz Afrike in se razširili po Afro-Evraziji. Konec zgodnjega pleistocena zaznamuje prehod iz cikličnosti ledeniških ciklov, ki se spreminjajo vsakih 41.000 let, v asimetrične 100.000-letne ci- kle, zaradi česar so bile podnebne spremem- be še bolj ekstremne. Pozna ledena doba je bil priča širjenju sodobnega človeka zunaj Afrike, hkrati pa tudi izumrtju vseh drugih človeških vrst. Ljudje so se prvič razširili tudi na avstralsko celino in Ameriko, kar se je ujemalo z izumrtjem večine velikih živali v teh območjih. Rod Homo, v katerega sodi tudi sodobni človek, se je razvil pred približno 3 milijo- ni let. Pred 2 milijonoma let je živel »spre- tni človek« ali latinsko Homo habilis. Med najdbami v Tanzaniji in južni Afriki so našli mnogo preprostega kamnitega orod- ja, z nekaj udarci obsekanih prodnjakov, ki naj bi jih izdelal Homo habilis. Visok je bil približno 1,40 metra, se že gibal s hitro in lahkotno hojo in imel gibljiv palec na roki, ki skupaj s kazalcem omogoča spretno prije- manje predmetov. Ker fosilni ostanki kažejo na tedanje dokaj hitre spremembe, velja da- nes spretni človek za prehodno obliko, ki se je razvila v stabilno obliko, »pokončni člo- vek« ali Homo erectus. Homo erectus je na sceno stopil pred 1,8 mi- lijona let. Hodil je vzravnano. Po najdbah sodeč je živel predvsem na tleh. V savani je nabiral rastlinske plodove, prehranjeval pa se je tudi z mesom. Pri iskanju in pripra- vi hrane je uporabljal kamnito orodje. Tako kot večino evolucijskih procesov so tudi za našo zgodnjo zgodovino značilne številne genetske veje, od katerih so bile mnoge na koncu neuspešne. Vendar pa je Homo erec- tus preživel dlje kot katera koli druga vrsta človečnjakov in je bil prvi znani hominin, ki se je preselil iz Afrike, kjer je nadaljnja evolucija pripeljala do Homo neanderthalen- sis, naših arhaičnih sorodnikov, neandertal- cev. Fosilne ostanke Homo erectusa so našli na ozemlju današnje Kitajske, Izraela in na otoku Javi. Neandertalec je dobil ime po najdbišču kostnih ostankov v kraju Neandertal blizu Düsseldorfa v Nemčiji. Najstarejše najde- no okostje je staro 150.000 let. Živel je v času, ko je bila v Evropi ledena doba. Na hladno podnebje je bil prilagojen z obliko in zgradbo telesa. Imel je močne kosti in bil nizke čokate rasti, s kratkimi mišičastimi nogami, masivno štrlečo lobanjo in negiblji- vim vratom. Zadnja izkopavanja in najdeni predmeti kažejo, da je bil na evropskih tleh prvi človek z visoko kulturo. Svoje pokojne je pokopaval, njegov duhovni svet pa raz- kriva tudi naluknjana kost, najdena v jami Divje babe nad Cerknim, za katero menijo, da je bila piščal. Neandertalci so naseljevali Evropo in Azijo pred približno 400.000 do 30.000 leti, takrat pa so izumrli. Anatomsko sodoben človek, »misleči člo- vek« ali latinsko Homo sapiens, z okostji, kot jih ima današnji človek, se je v Afriki prvič pojavil pred približno 300.000 leti. Iz jugo- vzhodne Afrike se je pred približno 60.000 do 70.000 leti začel prek Bližnjega vzhoda širiti v Azijo, Avstralijo in prek Beringovega preliva tudi v Severno Ameriko. V Evropo je verjetno prišel prek Balkanskega polo- toka pred 45.000 leti. V času ledene dobe je bistveno izpopolnil orodje, ki ga je znal nasaditi na ročaj. Izdeloval je dleta, strgala, svedre, šila in celo šivanke. Iznašel je kopje, harpuno in lok. Orodje je tudi umetniško okraševal. Od mrtvih se je poslavljal z ver- skimi obredi, za dober ulov in življenje se je zaklinjal bogovom. Na stene jam je vrezoval in slikal živalske podobe. S širjenjem po Evraziji pred približno 60.000 do 70.000 leti je Homo sapiens prišel v stik s staroselci neandertalci, s katerimi je sobival vsaj 20.000 let. Neandertalci so do- končno izumrli pred približno 27.000 leti, med vzroke za njihovo izumrtje pa lahko štejemo počasno prevlado bolje opremljenih prišlekov in slabo prilagoditev na nenadno podnebno spremembo, ki je bila posledica katastrofičnega vulkanskega izbruha v Sre- dozemlju. Ob teh in številnih drugih do- mnevah pa je postalo vse bolj jasno, da je za osvetlitev odnosa med nami in našimi soro- dniki neandertalci potrebna zelo pogloblje- na in natančna raziskava z najsodbnejšimi orodji, kar jih premore znanost. Orodja za določevanje starosti vzorcev, ki vsebujejo ostanke prazgodovinskega življenja Paleontologija je veda, ki preučuje starodav- no življenje oziroma išče informacije o več vidikih preteklih organizmov, kot so njiho- va identiteta in izvor, njihovo okolje in ra- zvoj ter kaj nam lahko povedo o organski in anorganski preteklosti Zemlje. Glavne vrste dokazov o starodavnem življenju so te- lesni ostanki (fosili) in sledi telesnih ostan- kov. Bistvena je ocena starosti teh ostankov, kar omogoča radiometrično datiranje. Ra- diometrična metoda primerja količino na- ravno prisotnega radioaktivnega izotopa v preiskovanem materialu s količino njegovih razpadnih produktov, ki nastajajo z znano hitrostjo razpada. Radiokarbonsko datira- nje, imenovano tudi datiranje z ogljikom, omogoča določanje starosti »mlajših« staro- dobnih, organski material vsebujočih vzor- cev. Temelji na dejstvu, da zaradi interakcije kozmičnih žarkov z dušikom v Zemljinem ozračju nenehno nastaja izotop ogljika 14C. Nastali 14C se povezuje s kisikom v ozračju in tvori radioaktivni ogljikov dioksid, ki se s fotosintezo vgrajuje v rastline, z uživanjem Prirejeno po D. M. Guera, sallyannmelia.com. 154 ■ Proteus 85/4 • December 2022 155Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. šnjim polopicam, so se pojavili pred 55 do 66 milijoni let. Bili so majhni, vevericam podobni rastlinojedi in žužkojedi, ki so ži- veli na drevju. Pred 20 do 25 milijoni let so se iz prvakov razvile človeku podobne opice. Razširjene so bile po Evropi, Aziji in Afriki. Zadnji skupni prednik opic starega sveta in velikih opic je živel pred približno 25 milijoni let, skupni prednik človeka in šimpanzov pa pred približno 6 milijoni let. Prve sledi človekovih prednikov, tako ime- novanih »južnih opic« ali avstralopitekov, so našli v Afriki, ki tako velja za »zibelko človeštva«. V Etiopiji so našli del okostja človečnjakinje, ki so ji nadeli vzdevek Lucy. Lucy ni bila višja od enega metra in je bila težka približno trideset kilogramov. Ocenju- jejo, da je živela pred približno 3,5 milijona let. Po odkritju fosiliziranih stopinj v vul- kanskem pepelu je bilo razvidno, da so av- stralopiteki že hodili. Živeli so v skupinah v prostranih travnih savanah vzhodne Afrike in se preživljali z nabiralništvom in lovom na manjše živali. Pred 2,5 do 1 milijonom let je živel še en rod, ki pa ne sodi med naše prednike. Pa- rantrop je bil najverjetneje stranska, pretežno rastlinojeda veja avstralopitekov; latinsko ime Paranthropus pomeni »vštric s človekom«. Najverjetneje so jih pred milijonom let iz- trebili naši predniki, ki so jih lovili in jedli. V zgodnjem pleistocenu (ledeni dobi v času izpred 2,58 do 0,8 milijona let) so arhaični ljudje iz rodu Homo izvirali iz Afrike in se razširili po Afro-Evraziji. Konec zgodnjega pleistocena zaznamuje prehod iz cikličnosti ledeniških ciklov, ki se spreminjajo vsakih 41.000 let, v asimetrične 100.000-letne ci- kle, zaradi česar so bile podnebne spremem- be še bolj ekstremne. Pozna ledena doba je bil priča širjenju sodobnega človeka zunaj Afrike, hkrati pa tudi izumrtju vseh drugih človeških vrst. Ljudje so se prvič razširili tudi na avstralsko celino in Ameriko, kar se je ujemalo z izumrtjem večine velikih živali v teh območjih. Rod Homo, v katerega sodi tudi sodobni človek, se je razvil pred približno 3 milijo- ni let. Pred 2 milijonoma let je živel »spre- tni človek« ali latinsko Homo habilis. Med najdbami v Tanzaniji in južni Afriki so našli mnogo preprostega kamnitega orod- ja, z nekaj udarci obsekanih prodnjakov, ki naj bi jih izdelal Homo habilis. Visok je bil približno 1,40 metra, se že gibal s hitro in lahkotno hojo in imel gibljiv palec na roki, ki skupaj s kazalcem omogoča spretno prije- manje predmetov. Ker fosilni ostanki kažejo na tedanje dokaj hitre spremembe, velja da- nes spretni človek za prehodno obliko, ki se je razvila v stabilno obliko, »pokončni člo- vek« ali Homo erectus. Homo erectus je na sceno stopil pred 1,8 mi- lijona let. Hodil je vzravnano. Po najdbah sodeč je živel predvsem na tleh. V savani je nabiral rastlinske plodove, prehranjeval pa se je tudi z mesom. Pri iskanju in pripra- vi hrane je uporabljal kamnito orodje. Tako kot večino evolucijskih procesov so tudi za našo zgodnjo zgodovino značilne številne genetske veje, od katerih so bile mnoge na koncu neuspešne. Vendar pa je Homo erec- tus preživel dlje kot katera koli druga vrsta človečnjakov in je bil prvi znani hominin, ki se je preselil iz Afrike, kjer je nadaljnja evolucija pripeljala do Homo neanderthalen- sis, naših arhaičnih sorodnikov, neandertal- cev. Fosilne ostanke Homo erectusa so našli na ozemlju današnje Kitajske, Izraela in na otoku Javi. Neandertalec je dobil ime po najdbišču kostnih ostankov v kraju Neandertal blizu Düsseldorfa v Nemčiji. Najstarejše najde- no okostje je staro 150.000 let. Živel je v času, ko je bila v Evropi ledena doba. Na hladno podnebje je bil prilagojen z obliko in zgradbo telesa. Imel je močne kosti in bil nizke čokate rasti, s kratkimi mišičastimi nogami, masivno štrlečo lobanjo in negiblji- vim vratom. Zadnja izkopavanja in najdeni predmeti kažejo, da je bil na evropskih tleh prvi človek z visoko kulturo. Svoje pokojne je pokopaval, njegov duhovni svet pa raz- kriva tudi naluknjana kost, najdena v jami Divje babe nad Cerknim, za katero menijo, da je bila piščal. Neandertalci so naseljevali Evropo in Azijo pred približno 400.000 do 30.000 leti, takrat pa so izumrli. Anatomsko sodoben človek, »misleči člo- vek« ali latinsko Homo sapiens, z okostji, kot jih ima današnji človek, se je v Afriki prvič pojavil pred približno 300.000 leti. Iz jugo- vzhodne Afrike se je pred približno 60.000 do 70.000 leti začel prek Bližnjega vzhoda širiti v Azijo, Avstralijo in prek Beringovega preliva tudi v Severno Ameriko. V Evropo je verjetno prišel prek Balkanskega polo- toka pred 45.000 leti. V času ledene dobe je bistveno izpopolnil orodje, ki ga je znal nasaditi na ročaj. Izdeloval je dleta, strgala, svedre, šila in celo šivanke. Iznašel je kopje, harpuno in lok. Orodje je tudi umetniško okraševal. Od mrtvih se je poslavljal z ver- skimi obredi, za dober ulov in življenje se je zaklinjal bogovom. Na stene jam je vrezoval in slikal živalske podobe. S širjenjem po Evraziji pred približno 60.000 do 70.000 leti je Homo sapiens prišel v stik s staroselci neandertalci, s katerimi je sobival vsaj 20.000 let. Neandertalci so do- končno izumrli pred približno 27.000 leti, med vzroke za njihovo izumrtje pa lahko štejemo počasno prevlado bolje opremljenih prišlekov in slabo prilagoditev na nenadno podnebno spremembo, ki je bila posledica katastrofičnega vulkanskega izbruha v Sre- dozemlju. Ob teh in številnih drugih do- mnevah pa je postalo vse bolj jasno, da je za osvetlitev odnosa med nami in našimi soro- dniki neandertalci potrebna zelo pogloblje- na in natančna raziskava z najsodbnejšimi orodji, kar jih premore znanost. Orodja za določevanje starosti vzorcev, ki vsebujejo ostanke prazgodovinskega življenja Paleontologija je veda, ki preučuje starodav- no življenje oziroma išče informacije o več vidikih preteklih organizmov, kot so njiho- va identiteta in izvor, njihovo okolje in ra- zvoj ter kaj nam lahko povedo o organski in anorganski preteklosti Zemlje. Glavne vrste dokazov o starodavnem življenju so te- lesni ostanki (fosili) in sledi telesnih ostan- kov. Bistvena je ocena starosti teh ostankov, kar omogoča radiometrično datiranje. Ra- diometrična metoda primerja količino na- ravno prisotnega radioaktivnega izotopa v preiskovanem materialu s količino njegovih razpadnih produktov, ki nastajajo z znano hitrostjo razpada. Radiokarbonsko datira- nje, imenovano tudi datiranje z ogljikom, omogoča določanje starosti »mlajših« staro- dobnih, organski material vsebujočih vzor- cev. Temelji na dejstvu, da zaradi interakcije kozmičnih žarkov z dušikom v Zemljinem ozračju nenehno nastaja izotop ogljika 14C. Nastali 14C se povezuje s kisikom v ozračju in tvori radioaktivni ogljikov dioksid, ki se s fotosintezo vgrajuje v rastline, z uživanjem Prirejeno po D. M. Guera, sallyannmelia.com. 156 ■ Proteus 85/4 • December 2022 157Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. teh pa ga nato pridobijo živali. Ko žival ali rastlina pogine, se preneha izmenjava oglji- ka z okoljem, zato vsebovana količina 14C zaradi radioaktivnega razpada začne upada- ti. Izmerjeno količino 14C v vzorcu mrtve rastline ali živali, kot sta kos lesa ali delček kosti, uporabimo za izračun, kdaj je žival ali rastlina umrla. Starejši kot je vzorec, manj 14C zaznamo, in ker je razpolovna doba 14C (obdobje, po katerem bo polovica danega vzorca razpadla) približno 5.730 let, so po enačbi izračuna najstarejši datumi, ki jih je mogoče s tem postopkom zanesljivo izmeri- ti, približno 50.000 let. Izračuni, kakšen naj bi bil delež 14C v ozračju v zadnjih petdeset tisoč letih, so prerisani v obliko umeritvene krivulje, ki se sedaj uporablja za pretvorbo izmerjene količine radioaktivnega ogljika v pradavnem vzorcu v oceno koledarske sta- rosti vzorca. Razvoj radiokarbonskega dati- ranja je močno vplival na arheologijo. Poleg tega, da omogoča natančnejše datiranje zno- traj arheoloških najdišč kot prejšnje metode, omogoča primerjavo datumov dogodkov, ki so se zgodili ločeno na velikih zemljepisnih razdaljah, kot so bili ključni prehodi v raz- ličnih regijah konec zadnje ledene dobe in v začetku neolitika in bronaste dobe. Dolgo časa so študije evolucije človeka te- meljile izključno na analizah starodavnih kostnih ostankov in njihovih morfoloških značilnostih ter preiskavah orodij in drugih arheoloških artefaktov. Za sestavo evolu- cijskih »družinskih dreves« so paleontolo- gi uporabljali tako imenovano kladistiko, po kateri so organizmi na podlagi hipotez o zadnjem skupnem predniku razvrščeni v skupine, imenovane »klade«. Dokazi za do- mnevna razmerja so običajno skupne izpe- ljane značilnosti, ki jih ne najdemo v bolj oddaljenih skupinah in prednikih. Zadnji skupni prednik in vsi njegovi potomci tako lahko sestavljajo klado. Na ta način je bi- lo s primerjanjem telesnih značilnosti, raz- branih iz redkih fosilnih ostankov, mogoče povezati različne prednike iz različnih ča- sovnih obdobji v razvoju človeka. V zadnji četrtini dvajsetega stoletja pa se je razvila molekularna filogenetika, ki raziskuje, kako tesno so si organizmi sorodni, z merjenjem podobnosti DNA v njihovih genomih. Mo- lekularno filogenetiko so uporabili tudi za oceno datumov, ko so se vrste razšle in iz- umrle ali doživele ločeni nadaljnji razvoj ter živele druge ob drugi. Homo sapiens je sobi- val z neandertalci v Evraziji vsaj 20.000 let, verjetno tudi dlje. Vendar je narava njunih medsebojnih vplivov ostala nerazjasnjena vse do današnjega dne, ko je bistvena spoznanja o tem prinesla molekularna genetska analiza. Genom in metode genetske analize Človeški genom je skupno, sestavljeno zapo- redje baznih parov nukleotidnih gradnikov nukleinskih kislin, kodiranih v obliki DNA v 23 parih kromosomov v celičnih jedrih (jedrni genom) in v majhni molekuli DNA, ki se nahaja v posameznih mitohondrijih (mitohondrijski genom). V tem pogledu go- vorimo o haploidnem človeškem genomu, kot ga obravnavamo v genetskih analizah. V resnici je genom človeških telesnih celic diploiden, saj en niz kromosomov izvira iz matere in drugi iz očeta; posamezni mo- lekuli DNA v ujemajočih se kromosomih (homolognih kromosomskih parih) se sicer razlikujeta v podrobnostih, načeloma pa sta zaporedji identični. Ker je v celicah navadno prisotno večje število celičnih dihalnih or- ganelov mitohondrijev, v vseh pa je navzoč enak mitohondijski kromosom, v genetskih analizah genoma mitohondrijski genom obravnavamo kot eno edinstveno molekulo, ob edinstvenem celokupnem nukleotidnem zaporedju jedrnega genoma. Po genomskem nukleotidnem zaporedju se posamezniki sicer nekoliko razlikujemo, saj se v povprečju na vsakih tisoč baznih pa- rov vzdolž kromosomov pojavljajo mutacije oziroma zamenjave posameznih baz (poli- morfizmi posameznih nukleotidov, angle- ško single-nucleotide polymorphism, kratica SNP), vendar upoštevajoč velikost ostalega dela genoma lahko privzamemo, da »smo vsi, ne glede na raso, genetsko 99,9 odstot- ka enaki«. Pa vendar, čeprav je več kot 99 odstotkov zaporedij DNA v človeškem ge- nomu identičnih med posamezniki, majhno število razlik v zaporedjih lahko uporabi- mo kot genetske različice za primerjanje in razlikovanje med ljudmi in po drugi strani za ugotavljanje njihovih bližnjih in daljnjih sorodstvenih povezav. Polimorfizmi posa- meznega nukleotida oziroma mutacije ene »črke« genetskega zaporedja v alelu (aleli so alternativna zaporedja DNA, različice na enem in istem položaju v molekulah DNA različnih oseb), ki se razširijo po populaci- ji, v funkcionalnih delih genoma lahko po- tencialno spremenijo tako rekoč vse možne lastnosti, od telesne višine in barve oči do dovzetnosti za različne bolezni. Če okolje ostane stabilno, se bodo »koristne mutacije« razširile po lokalnem prebivalstvu v števil- nih generacijah, dokler ne postanejo prevla- dujoča genetska lastnost. Izjemno koristni alel je lahko postal vseprisoten v populaciji že v nekaj stoletjih, medtem ko tisti, ki so »manj koristni«, običajno potrebujejo tisoč- letja. Za preučevanje, kako smo sodobni ljudje med seboj povezani, in za razjasnitev na- šega evolucijskega izvora so v začetku - v raziskavah, katerih izsledke so objavili leta 1987 - uporabili primerjalne analize mito- hondrijske DNA (mtDNA) trenutnih afri- ških in neafriških populacijskih skupin. Mi- tohondrijska DNA je bila za take raziskave zelo primerna, saj gre za razmeroma majhno molekulo, 16.500 baznih parov, v primerjavi s 3 milijardami baznih parov jedrnega ge- noma, zaradi številnih mitohondrijev pa je prisotna v velikem številu kopij v vsaki ce- lici. MtDNA se deduje le po materini stra- ni; jajčeca namreč vsebujejo povprečno po 200.000 molekul, medtem ko človeški sper- mij vsebuje povprečno 5 molekul mtDNA, ki se tudi razgradi v moškem genitalnem traktu in v oplojenem jajčecu. Rezultati omenjene raziskave so pokazali skupen izvor v Afriki za vse podpopulacije Homo sapiensa in bili temeljni za teorijo o evoluciji človeka iz Afrike. Za dokončno potrditev teorije o izvoru in razvoju sodobnega človeka pa so bili potrebni obsežnejši podatki, ki bi jih bilo mogoče pridobiti iz jedrnega genoma. Preučevanje človeškega jedrnega genoma je omogočil Projekt človeški genom (angleško Human Genome Project, HGP), ki ga je leta 1990 začel velik mednarodni konzorcij, nje- Prirejeno po: www.nobelprize.org/prizes/medicine/2022/press-release. 156 ■ Proteus 85/4 • December 2022 157Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. teh pa ga nato pridobijo živali. Ko žival ali rastlina pogine, se preneha izmenjava oglji- ka z okoljem, zato vsebovana količina 14C zaradi radioaktivnega razpada začne upada- ti. Izmerjeno količino 14C v vzorcu mrtve rastline ali živali, kot sta kos lesa ali delček kosti, uporabimo za izračun, kdaj je žival ali rastlina umrla. Starejši kot je vzorec, manj 14C zaznamo, in ker je razpolovna doba 14C (obdobje, po katerem bo polovica danega vzorca razpadla) približno 5.730 let, so po enačbi izračuna najstarejši datumi, ki jih je mogoče s tem postopkom zanesljivo izmeri- ti, približno 50.000 let. Izračuni, kakšen naj bi bil delež 14C v ozračju v zadnjih petdeset tisoč letih, so prerisani v obliko umeritvene krivulje, ki se sedaj uporablja za pretvorbo izmerjene količine radioaktivnega ogljika v pradavnem vzorcu v oceno koledarske sta- rosti vzorca. Razvoj radiokarbonskega dati- ranja je močno vplival na arheologijo. Poleg tega, da omogoča natančnejše datiranje zno- traj arheoloških najdišč kot prejšnje metode, omogoča primerjavo datumov dogodkov, ki so se zgodili ločeno na velikih zemljepisnih razdaljah, kot so bili ključni prehodi v raz- ličnih regijah konec zadnje ledene dobe in v začetku neolitika in bronaste dobe. Dolgo časa so študije evolucije človeka te- meljile izključno na analizah starodavnih kostnih ostankov in njihovih morfoloških značilnostih ter preiskavah orodij in drugih arheoloških artefaktov. Za sestavo evolu- cijskih »družinskih dreves« so paleontolo- gi uporabljali tako imenovano kladistiko, po kateri so organizmi na podlagi hipotez o zadnjem skupnem predniku razvrščeni v skupine, imenovane »klade«. Dokazi za do- mnevna razmerja so običajno skupne izpe- ljane značilnosti, ki jih ne najdemo v bolj oddaljenih skupinah in prednikih. Zadnji skupni prednik in vsi njegovi potomci tako lahko sestavljajo klado. Na ta način je bi- lo s primerjanjem telesnih značilnosti, raz- branih iz redkih fosilnih ostankov, mogoče povezati različne prednike iz različnih ča- sovnih obdobji v razvoju človeka. V zadnji četrtini dvajsetega stoletja pa se je razvila molekularna filogenetika, ki raziskuje, kako tesno so si organizmi sorodni, z merjenjem podobnosti DNA v njihovih genomih. Mo- lekularno filogenetiko so uporabili tudi za oceno datumov, ko so se vrste razšle in iz- umrle ali doživele ločeni nadaljnji razvoj ter živele druge ob drugi. Homo sapiens je sobi- val z neandertalci v Evraziji vsaj 20.000 let, verjetno tudi dlje. Vendar je narava njunih medsebojnih vplivov ostala nerazjasnjena vse do današnjega dne, ko je bistvena spoznanja o tem prinesla molekularna genetska analiza. Genom in metode genetske analize Človeški genom je skupno, sestavljeno zapo- redje baznih parov nukleotidnih gradnikov nukleinskih kislin, kodiranih v obliki DNA v 23 parih kromosomov v celičnih jedrih (jedrni genom) in v majhni molekuli DNA, ki se nahaja v posameznih mitohondrijih (mitohondrijski genom). V tem pogledu go- vorimo o haploidnem človeškem genomu, kot ga obravnavamo v genetskih analizah. V resnici je genom človeških telesnih celic diploiden, saj en niz kromosomov izvira iz matere in drugi iz očeta; posamezni mo- lekuli DNA v ujemajočih se kromosomih (homolognih kromosomskih parih) se sicer razlikujeta v podrobnostih, načeloma pa sta zaporedji identični. Ker je v celicah navadno prisotno večje število celičnih dihalnih or- ganelov mitohondrijev, v vseh pa je navzoč enak mitohondijski kromosom, v genetskih analizah genoma mitohondrijski genom obravnavamo kot eno edinstveno molekulo, ob edinstvenem celokupnem nukleotidnem zaporedju jedrnega genoma. Po genomskem nukleotidnem zaporedju se posamezniki sicer nekoliko razlikujemo, saj se v povprečju na vsakih tisoč baznih pa- rov vzdolž kromosomov pojavljajo mutacije oziroma zamenjave posameznih baz (poli- morfizmi posameznih nukleotidov, angle- ško single-nucleotide polymorphism, kratica SNP), vendar upoštevajoč velikost ostalega dela genoma lahko privzamemo, da »smo vsi, ne glede na raso, genetsko 99,9 odstot- ka enaki«. Pa vendar, čeprav je več kot 99 odstotkov zaporedij DNA v človeškem ge- nomu identičnih med posamezniki, majhno število razlik v zaporedjih lahko uporabi- mo kot genetske različice za primerjanje in razlikovanje med ljudmi in po drugi strani za ugotavljanje njihovih bližnjih in daljnjih sorodstvenih povezav. Polimorfizmi posa- meznega nukleotida oziroma mutacije ene »črke« genetskega zaporedja v alelu (aleli so alternativna zaporedja DNA, različice na enem in istem položaju v molekulah DNA različnih oseb), ki se razširijo po populaci- ji, v funkcionalnih delih genoma lahko po- tencialno spremenijo tako rekoč vse možne lastnosti, od telesne višine in barve oči do dovzetnosti za različne bolezni. Če okolje ostane stabilno, se bodo »koristne mutacije« razširile po lokalnem prebivalstvu v števil- nih generacijah, dokler ne postanejo prevla- dujoča genetska lastnost. Izjemno koristni alel je lahko postal vseprisoten v populaciji že v nekaj stoletjih, medtem ko tisti, ki so »manj koristni«, običajno potrebujejo tisoč- letja. Za preučevanje, kako smo sodobni ljudje med seboj povezani, in za razjasnitev na- šega evolucijskega izvora so v začetku - v raziskavah, katerih izsledke so objavili leta 1987 - uporabili primerjalne analize mito- hondrijske DNA (mtDNA) trenutnih afri- ških in neafriških populacijskih skupin. Mi- tohondrijska DNA je bila za take raziskave zelo primerna, saj gre za razmeroma majhno molekulo, 16.500 baznih parov, v primerjavi s 3 milijardami baznih parov jedrnega ge- noma, zaradi številnih mitohondrijev pa je prisotna v velikem številu kopij v vsaki ce- lici. MtDNA se deduje le po materini stra- ni; jajčeca namreč vsebujejo povprečno po 200.000 molekul, medtem ko človeški sper- mij vsebuje povprečno 5 molekul mtDNA, ki se tudi razgradi v moškem genitalnem traktu in v oplojenem jajčecu. Rezultati omenjene raziskave so pokazali skupen izvor v Afriki za vse podpopulacije Homo sapiensa in bili temeljni za teorijo o evoluciji človeka iz Afrike. Za dokončno potrditev teorije o izvoru in razvoju sodobnega človeka pa so bili potrebni obsežnejši podatki, ki bi jih bilo mogoče pridobiti iz jedrnega genoma. Preučevanje človeškega jedrnega genoma je omogočil Projekt človeški genom (angleško Human Genome Project, HGP), ki ga je leta 1990 začel velik mednarodni konzorcij, nje- Prirejeno po: www.nobelprize.org/prizes/medicine/2022/press-release. 158 ■ Proteus 85/4 • December 2022 159Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. Ko kemija klikne. Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije • Nobelove nagrade za leto 2022 Ko kemija klikne Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije Martin Gazvoda, Janez Košmrlj Nobelovo nagrado za kemijo za leto 2022 so prejeli Carolyn Ruth Bertozzi, Morten Me- ldal in Karl Barry Sharpless (slika 1) za ra- zvoj »klik« kemije in bioortogonalne kemije. Ob tem je odbor za podeljevanje nagrad po- dal obrazložitev, da je razvoj »klik« in bio- ortogonalne kemije kemijo popeljal v dobo funkcionalizma (https://www.nobelprize. org/prizes/chemistry/2022/press-release/. Kemijske reakcije so orodja sinteznih kemikov Brez kemije si danes ne moremo več pred- stavljati vsakodnevnega življenja. Njen na- predek v zadnjih sto letih je neposredno vplival na razvoj civilizacije na vseh podro- čjih, vključno s pridelavo in predelavo hra- ne, pripravo čiste vode, razvojem zdravil, tekstilno industrijo, transportom in teleko- munikacijo. Pri tem je vsako od področij kemije ponudilo nekoliko drugačne produk- te in izume, odvisno od tega, s kakšno vrsto snovi in procesi se ukvarja. Letošnja Nobelova nagrada za kemijo je bi- la podeljena za odkritje s področja organske kemije. Če bi bili natančnejši, bi jo umestili v sintezno organsko kemijo, če pa bi želeli poenostaviti, ne bi pretiravali, če bi rekli, da je bila podeljena za dve kemijski reakciji. To se zdi precej nenavadno, saj se Nobelove na- grade običajno podelijo za razvoj novih kon- ceptov (seveda tudi letošnja, vendar je njeno bistvo kljub vsemu mogoče omejiti na dve kemijski reakciji). Preden se poglobimo v odkritja letošnjih Nobelovih nagrajencev, se spomnimo, kaj je za organskega kemika kemijska reakcija. Za boljšo predstavo o področju in uporabnosti letošnje Nobelove nagrade za kemijo pa je smiselno narediti kratek zgodovinski pregled sintezne organske kemije in omeniti nekaj najpomembnejših odkritij na tem področju. Ena od glavnih nalog organskega kemi- ka je razvoj novih kemijskih reakcij. To so nadzorovani kemijski procesi, pri katerih na primer dva reaktanta, A in B (slika 2a), spojimo v produkt C z novimi lastnostmi. Spajanje omogočajo reaktivni deli reaktan- tov, tako imenovane funkcionalne skupine. Reakcija poteka v nadzorovanih okoliščinah, kot so temperatura (T), tlak (p) in topilo ter potrebni čas (t) za reakcijo. Če je reakcij- ski čas predolg, ga z dovajanjem energije, na primer s povišanjem temperature, lahko skrajšamo, kar pa poveča možnost nastan- ka neželenih stranskih produktov (D, E, …). Reakcijo je včasih mogoče pospešiti na bolj gospodarni in ekološko vzdržni način z dodatkom primerne pomožne snovi, ki jo imenujemo katalizator (kat.). Opis ustreza večini kemijskih reakcij v sintezni organski kemiji, ki jih uporabljamo za pripravo tako imenovanih malih molekul, kot so na pri- mer spojine 1-3 na sliki 2. Nekatere reakcije pa sčasoma postanejo uporabne tudi na dru- gih področjih, na primer pri materialih ter v biologiji in medicini. Kratka zgodovina organske sintezne kemije ali kako smo gradili molekule Organska sintezna kemija ima svoje začet- ke pred približno stopetdesetimi leti in se pospešeno razvija zadnjih šestdeset let. Z razvojem novih sinteznih metod - to je, kemijskih reakcij - se povečujejo naše zmo- žnosti priprave različnih snovi, ki jih upora- bljamo v vsakodnevnem življenju. Napredek sintezne organske kemije je mogoče ponazo- riti s strukturno zapletenostjo treh molekul: acetilsalicilne kisline (aspirina) 1, penicilina V 2 in paclitaxela (taxol) 3, ki so pomemb- no zaznamovale zgodovino kemije in tudi človeštva. Vsaka je bila pripravljena v svo- jem obdobju in je v tistem času pomenila nov korak v razvoju kemije. Leta 1897 je Felixu Hoffmanu uspela sinte- za acetilsalicilne kisline, ki jo poznamo po tržnem imenu aspirin (slika 2b, 1). Čeprav je z današnjega vidika molekula strukturno ze- lo preprosta, je to je za tisti čas predstavljala pomemben dosežek. Približno petdeset let kasneje, v letih od 1941 do 1945, torej med Slika 1: Nobelovi nagrajenci za kemijo za leto 2022 (z leve): Carolyn Ruth Bertozzi, Morten Meldal in Karl Barry Sharpless. Nobelovo nagrado so si razdelili enakovredno, vsak jo je prejel tretjino. Foto: Grace Science Foundation; University of Copenhagen; Scripps Research. Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne gov namen pa je bil ugotoviti zaporedje nu- kleotidov oziroma baznih parov haploidnega jedrnega genoma (sekvenciranje DNA) in z označitvijo izbranih mest izdelati referenč- ni »zemljevid« genoma za prihodnje študije. Zaporedje človeškega genoma je bilo obja- vljeno leta 2001 v obliki dveh osnutkov Pro- jekta človeški genom in konkurenčne družbe Celera Genomics, dokončno, po razjasnitvi najbolj zapletenih območij, pa šele lani. Re- ferenčni genom, ki je sedaj na voljo, je te- meljni vir za razumevanje genetike človeške populacije in raziskovanje naše evolucijske preteklosti. Vendar pa odgovor na vprašanje, kako smo povezani z izumrlimi hominini, kot so neandertalci, zahteva mnogo več od sklepanja iz sodobne človeške DNA. Zah- teva izločitev (ekstrakcijo) in sekvenciranje zelo stare DNA iz arheoloških ostankov iz- umrle vrste, kar je bila orjaška naloga, ki se je zdela nedosegljiva. Molekularna filogenetika, ki se je usmeri- la v preučevanje razvoja in medsebojne po- vezanosti človeških vrst, je naletela na dve težavi. Prva težava je bila izredno majhna navzočnost dovolj dobro ohranjenih vzorcev DNA v ostankih kosti oziroma kot sledi v drugem arheološkem materialu, drugo teža- vo pa je predstavljalo onečiščenje starodav- ne DNA s tujo DNA, izvirajočo iz okužb z mikroorganizmi ali iz stika z drugimi organizmi, na primer plenilci, mrhovinarji, drugimi osebki iste vrste, v novejšem času pa tudi iz stika s sodobnimi ljudmi, ki rav- najo z vzorci. Drugi del članka bo objavljen v sledeči številki. 158 ■ Proteus 85/4 • December 2022 159Nobelove nagrade za leto 2022 • Izginuli predniki in razvoj človeka. Ko kemija klikne. Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije • Nobelove nagrade za leto 2022 Ko kemija klikne Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije Martin Gazvoda, Janez Košmrlj Nobelovo nagrado za kemijo za leto 2022 so prejeli Carolyn Ruth Bertozzi, Morten Me- ldal in Karl Barry Sharpless (slika 1) za ra- zvoj »klik« kemije in bioortogonalne kemije. Ob tem je odbor za podeljevanje nagrad po- dal obrazložitev, da je razvoj »klik« in bio- ortogonalne kemije kemijo popeljal v dobo funkcionalizma (https://www.nobelprize. org/prizes/chemistry/2022/press-release/. Kemijske reakcije so orodja sinteznih kemikov Brez kemije si danes ne moremo več pred- stavljati vsakodnevnega življenja. Njen na- predek v zadnjih sto letih je neposredno vplival na razvoj civilizacije na vseh podro- čjih, vključno s pridelavo in predelavo hra- ne, pripravo čiste vode, razvojem zdravil, tekstilno industrijo, transportom in teleko- munikacijo. Pri tem je vsako od področij kemije ponudilo nekoliko drugačne produk- te in izume, odvisno od tega, s kakšno vrsto snovi in procesi se ukvarja. Letošnja Nobelova nagrada za kemijo je bi- la podeljena za odkritje s področja organske kemije. Če bi bili natančnejši, bi jo umestili v sintezno organsko kemijo, če pa bi želeli poenostaviti, ne bi pretiravali, če bi rekli, da je bila podeljena za dve kemijski reakciji. To se zdi precej nenavadno, saj se Nobelove na- grade običajno podelijo za razvoj novih kon- ceptov (seveda tudi letošnja, vendar je njeno bistvo kljub vsemu mogoče omejiti na dve kemijski reakciji). Preden se poglobimo v odkritja letošnjih Nobelovih nagrajencev, se spomnimo, kaj je za organskega kemika kemijska reakcija. Za boljšo predstavo o področju in uporabnosti letošnje Nobelove nagrade za kemijo pa je smiselno narediti kratek zgodovinski pregled sintezne organske kemije in omeniti nekaj najpomembnejših odkritij na tem področju. Ena od glavnih nalog organskega kemi- ka je razvoj novih kemijskih reakcij. To so nadzorovani kemijski procesi, pri katerih na primer dva reaktanta, A in B (slika 2a), spojimo v produkt C z novimi lastnostmi. Spajanje omogočajo reaktivni deli reaktan- tov, tako imenovane funkcionalne skupine. Reakcija poteka v nadzorovanih okoliščinah, kot so temperatura (T), tlak (p) in topilo ter potrebni čas (t) za reakcijo. Če je reakcij- ski čas predolg, ga z dovajanjem energije, na primer s povišanjem temperature, lahko skrajšamo, kar pa poveča možnost nastan- ka neželenih stranskih produktov (D, E, …). Reakcijo je včasih mogoče pospešiti na bolj gospodarni in ekološko vzdržni način z dodatkom primerne pomožne snovi, ki jo imenujemo katalizator (kat.). Opis ustreza večini kemijskih reakcij v sintezni organski kemiji, ki jih uporabljamo za pripravo tako imenovanih malih molekul, kot so na pri- mer spojine 1-3 na sliki 2. Nekatere reakcije pa sčasoma postanejo uporabne tudi na dru- gih področjih, na primer pri materialih ter v biologiji in medicini. Kratka zgodovina organske sintezne kemije ali kako smo gradili molekule Organska sintezna kemija ima svoje začet- ke pred približno stopetdesetimi leti in se pospešeno razvija zadnjih šestdeset let. Z razvojem novih sinteznih metod - to je, kemijskih reakcij - se povečujejo naše zmo- žnosti priprave različnih snovi, ki jih upora- bljamo v vsakodnevnem življenju. Napredek sintezne organske kemije je mogoče ponazo- riti s strukturno zapletenostjo treh molekul: acetilsalicilne kisline (aspirina) 1, penicilina V 2 in paclitaxela (taxol) 3, ki so pomemb- no zaznamovale zgodovino kemije in tudi človeštva. Vsaka je bila pripravljena v svo- jem obdobju in je v tistem času pomenila nov korak v razvoju kemije. Leta 1897 je Felixu Hoffmanu uspela sinte- za acetilsalicilne kisline, ki jo poznamo po tržnem imenu aspirin (slika 2b, 1). Čeprav je z današnjega vidika molekula strukturno ze- lo preprosta, je to je za tisti čas predstavljala pomemben dosežek. Približno petdeset let kasneje, v letih od 1941 do 1945, torej med Slika 1: Nobelovi nagrajenci za kemijo za leto 2022 (z leve): Carolyn Ruth Bertozzi, Morten Meldal in Karl Barry Sharpless. Nobelovo nagrado so si razdelili enakovredno, vsak jo je prejel tretjino. Foto: Grace Science Foundation; University of Copenhagen; Scripps Research. Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne gov namen pa je bil ugotoviti zaporedje nu- kleotidov oziroma baznih parov haploidnega jedrnega genoma (sekvenciranje DNA) in z označitvijo izbranih mest izdelati referenč- ni »zemljevid« genoma za prihodnje študije. Zaporedje človeškega genoma je bilo obja- vljeno leta 2001 v obliki dveh osnutkov Pro- jekta človeški genom in konkurenčne družbe Celera Genomics, dokončno, po razjasnitvi najbolj zapletenih območij, pa šele lani. Re- ferenčni genom, ki je sedaj na voljo, je te- meljni vir za razumevanje genetike človeške populacije in raziskovanje naše evolucijske preteklosti. Vendar pa odgovor na vprašanje, kako smo povezani z izumrlimi hominini, kot so neandertalci, zahteva mnogo več od sklepanja iz sodobne človeške DNA. Zah- teva izločitev (ekstrakcijo) in sekvenciranje zelo stare DNA iz arheoloških ostankov iz- umrle vrste, kar je bila orjaška naloga, ki se je zdela nedosegljiva. Molekularna filogenetika, ki se je usmeri- la v preučevanje razvoja in medsebojne po- vezanosti človeških vrst, je naletela na dve težavi. Prva težava je bila izredno majhna navzočnost dovolj dobro ohranjenih vzorcev DNA v ostankih kosti oziroma kot sledi v drugem arheološkem materialu, drugo teža- vo pa je predstavljalo onečiščenje starodav- ne DNA s tujo DNA, izvirajočo iz okužb z mikroorganizmi ali iz stika z drugimi organizmi, na primer plenilci, mrhovinarji, drugimi osebki iste vrste, v novejšem času pa tudi iz stika s sodobnimi ljudmi, ki rav- najo z vzorci. Drugi del članka bo objavljen v sledeči številki. 160 ■ Proteus 85/4 • December 2022 161Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne. Ko kemija klikne. Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije • Nobelove nagrade za leto 2022 drugo svetovno vojno, je potekal intenzivni projekt poskusa sinteze antibiotika penicili- na V (slika 2b, 2). Cilj projekta je bil nado- mestiti neučinkoviti postopek izločitve (ek- strakcije) te spojine iz naravnega materiala s kemijsko industrijsko proizvodnjo - v tistem času so ljudje še vedno množično umirali za- radi bakterijskih okužb, ki jih danes razme- roma preprosto zdravimo z antibiotiki. Izje- mnemu trudu in sredstvom navkljub – vlada Združenih držav Amerike je izdatno pod- prla projekt, pri katerem je štiri leta delalo skupaj približno tisoč raziskovalcev (projekt je imel podobne razsežnosti kot bolj znani projekt razvoja atomske bombe Manhat- tan) – penicilin V do konca druge svetovne vojne ni bil sintetiziran. John C. Sheehan, ki je sodeloval pri projektu in je penicilin V kasneje leta 1957 kot prvi uspešno sinte- tiziral, je slikovito opisal, da so v letih od 1941 do 1945 imeli tako težko nalogo, kot bi jo imel urar, če bi moral z dletom popra- viti mehanizem ure. Z drugimi besedami, takrat ni bilo na voljo orodij, s katerimi bi lahko pripravili penicilin V. In ta orodja so kemijske reakcije. Področje je v zadnjih letih izjemno napredovalo in okoli leta 2000 je več raziskovalnih skupin neodvisno poročalo o sintezi naravnega produkta paclitaxela 3, protirakave učinkovine, bolj znane po ime- nu taxol. Taxol je strukturno zelo zapleten, njegova sinteza v laboratoriju pa pomeni po- memben mejnik v sintezni kemiji. Preprosta in enostavna rešitev je najboljša, pot do nje pa je praviloma težavna Kot velja na vseh področjih tehnologije in znanosti, velja tudi za kemijo: bolj izpopol- njena orodja imamo, bolj zapletene moleku- le lahko gradimo. Ampak letošnja Nobelova nagrada za kemijo nagrajuje prav nasprotno, nagrajuje preprostost. Leta 2001 je Barry Sharpless nekaj mesecev, preden je dobil svojo prvo Nobelovo nagrado za kemijo, in sicer za razvoj asimetričnih katalitskih oksi- dacij (sliši se zapleteno in tudi je), s sodelav- ci v osemnajststranskem eseju razmišljal, da je razvoj sintezne kemije preveč usmerjen k posnemanju narave in tekmovanju z njo in da v tekmi z naravo pri izgradnji struktur- no izjemno zapletenih molekul ne moremo zmagati, saj ima narava z milijardami leti evolucije neulovljivo prednost (Kolb, Finn, Sharpless, 2001). Sharpless je predlagal, da bi se kemiki morali bolj osredotočiti v ra- zvoj reakcij, ki bi bile preproste za izvedbo, takšnih, ki bi vedno delovale in zanesljivo ter v čisti obliki vodile zgolj do želenih produktov. Do takšnih reakcij torej, ki bi jih lahko izvajali tudi nekemiki, saj ne bi potrebovale nadzorovanih okoliščin, ki jih lahko dosežemo zgolj v laboratoriju, in bi delovale tudi v prisotnosti vode in kisika (ki pogosto moteče vplivata na potek). Tako je nastajal koncept »klik kemije«. Z drugimi besedami, Sharpless je razmišljal o reakciji, ki je zelo hitra in izbirna, za kar je v reaktantih treba imeti primerno reak- tivni funkcionalni skupini, ki reagirata iz- ključno med seboj in ne glede na okoliščine, v katerih poteka reakcija (topilo, temperatu- ra). Ni težko predvideti vrednosti takšne re- akcije. Neimenovani organski kemik je kon- cept opredelil kot »zdravo pamet«, sam opis »klik kemije« pa ne moremo imeti za »ide- jo« (Krämer, 2022). Kar verjetno niti ni ta- ko daleč od resnice, je pa očitno sam razvoj takšne reakcije izjemno težaven in vreden najvišjega priznanja, kar potrjuje tudi leto- šnja Nobelova nagrada. Z besedami Johana Åqvista, predsednika Nobelovega odbora za kemijo, »letošnja nagrada za kemijo nagra- juje koncept, pri katerem ne zapletamo, am- pak stremimo k temu, kar je enostavno in preprosto. Očitno je, da lahko funkcionalne molekule zgradimo tudi po enostavni poti.« Krovni dragulj »klik kemije« Vsem opisanim zahtevam ustreza z bakrom katalizirana cikloadicija med azidom in al- kinom (angleško Copper-catalyzed Azide–Al- kyne Cycloaddition ali krajše tudi CuAAC). O reakciji sta neodvisno poročali skupini Barryja Sharplessa in Mortena Meldala le- ta 2002 in še danes velja za reprezentativni primer »klik kemije« (Rostovtsev, Green, Fokin, Sharpless, 2002; Tornøe, Christen- sen, Meldal, 2002). Gre za reakcijo med organskim azidom (R1-N3, 4, slika 2c), molekulo, ki vsebuje azidno funkcionalno skupino -N3 (-N=N+=N-), v kateri so line- arno zaporedno povezani trije dušikovi ato- mi, in terminalnim alkinom R2-CºCH 5, molekulo, ki vsebuje končno trojno vez med dvema ogljikoma. Pri tem se tvori 5-členski aromatski obroč triazola 6 z dvema poljub- nima substituentoma (nadomestkoma) R1 in R2 (slika 2c). Baker ima pri reakciji vlogo katalizatorja in je ključen za njen potek. O tej isti pretvorbi med reaktantoma 4 in 5 je že leta 1961 prvi poročal Rolf Huisgen, le da pri tem ni uporabil bakra. Triazolni produkt 6 je dobil po dolgotrajnem osem- najsturnem segrevanju reakcijske zmesi pri 100 stopinjah Celzija, želeni produkt 6 pa je nastal s približno petdesetodstotno čistostjo. Če pa to isto reakcijo izvedemo v prisotno- sti bakra, nastane produkt 6 pri sobni tem- peraturi (22 stopinj Celzija) v zgolj nekaj sekundah v popolnoma čisti obliki. In prav baker je bil tisti, ki je po naključju, kot se to velikokrat zgodi v znanosti, omo- gočil, da sta Meldal na Danskem in Shar- pless v Združenih državah Amerike odkrila to skoraj magično reakcijo. V obeh primerih je bil cilj njunih raziskav razvoj neke popol- noma druge reakcije – vendar je usoda žele- la, da so bile takrat na dveh straneh Atlan- tika v reakcijskih bučkah sočasno molekule, ki so vsebovale azidno funkcionalno skupi- no, trojno vez in baker - za ostalo so poskr- beli kemija oziroma pripravljeni umi, ki niso spregledali očitnega. Do odkritja je namreč pripeljalo dejstvo, da se je v obeh primerih Slika 2: (a) Poenostavljeni prikaz kemijske reakcije med molekulama A in B v prisotnosti katalizatorja (kat.) in pri opredeljenih okoliščinah reakcije: topilo, temperatura (T) in čas (t), pri čemer nastanejo želeni produkt C in neželena stranska produkta D in E. (b) Strukture molekul aspirina 1, penicilina V 2 in taxola 3. (c) Z Nobelovo nagrado nagrajena z bakrom katalizirana reakcija med azidom in alkinom, ki sta jo neodvisno odkrila Morten Meldal in Karl Barry Sharpless. (d) Z Nobelovo nagrado nagrajena reakcija med azidom in ciklooktinom, ki jo lahko med drugim izvajamo tudi v živih organizmih in je vodila do tako imenovane ortogonalne kemije, za razvoj katere je Nobelovo nagrado prejela Carolyn Ruth Bertozzi. 160 ■ Proteus 85/4 • December 2022 161Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne. Ko kemija klikne. Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije • Nobelove nagrade za leto 2022 drugo svetovno vojno, je potekal intenzivni projekt poskusa sinteze antibiotika penicili- na V (slika 2b, 2). Cilj projekta je bil nado- mestiti neučinkoviti postopek izločitve (ek- strakcije) te spojine iz naravnega materiala s kemijsko industrijsko proizvodnjo - v tistem času so ljudje še vedno množično umirali za- radi bakterijskih okužb, ki jih danes razme- roma preprosto zdravimo z antibiotiki. Izje- mnemu trudu in sredstvom navkljub – vlada Združenih držav Amerike je izdatno pod- prla projekt, pri katerem je štiri leta delalo skupaj približno tisoč raziskovalcev (projekt je imel podobne razsežnosti kot bolj znani projekt razvoja atomske bombe Manhat- tan) – penicilin V do konca druge svetovne vojne ni bil sintetiziran. John C. Sheehan, ki je sodeloval pri projektu in je penicilin V kasneje leta 1957 kot prvi uspešno sinte- tiziral, je slikovito opisal, da so v letih od 1941 do 1945 imeli tako težko nalogo, kot bi jo imel urar, če bi moral z dletom popra- viti mehanizem ure. Z drugimi besedami, takrat ni bilo na voljo orodij, s katerimi bi lahko pripravili penicilin V. In ta orodja so kemijske reakcije. Področje je v zadnjih letih izjemno napredovalo in okoli leta 2000 je več raziskovalnih skupin neodvisno poročalo o sintezi naravnega produkta paclitaxela 3, protirakave učinkovine, bolj znane po ime- nu taxol. Taxol je strukturno zelo zapleten, njegova sinteza v laboratoriju pa pomeni po- memben mejnik v sintezni kemiji. Preprosta in enostavna rešitev je najboljša, pot do nje pa je praviloma težavna Kot velja na vseh področjih tehnologije in znanosti, velja tudi za kemijo: bolj izpopol- njena orodja imamo, bolj zapletene moleku- le lahko gradimo. Ampak letošnja Nobelova nagrada za kemijo nagrajuje prav nasprotno, nagrajuje preprostost. Leta 2001 je Barry Sharpless nekaj mesecev, preden je dobil svojo prvo Nobelovo nagrado za kemijo, in sicer za razvoj asimetričnih katalitskih oksi- dacij (sliši se zapleteno in tudi je), s sodelav- ci v osemnajststranskem eseju razmišljal, da je razvoj sintezne kemije preveč usmerjen k posnemanju narave in tekmovanju z njo in da v tekmi z naravo pri izgradnji struktur- no izjemno zapletenih molekul ne moremo zmagati, saj ima narava z milijardami leti evolucije neulovljivo prednost (Kolb, Finn, Sharpless, 2001). Sharpless je predlagal, da bi se kemiki morali bolj osredotočiti v ra- zvoj reakcij, ki bi bile preproste za izvedbo, takšnih, ki bi vedno delovale in zanesljivo ter v čisti obliki vodile zgolj do želenih produktov. Do takšnih reakcij torej, ki bi jih lahko izvajali tudi nekemiki, saj ne bi potrebovale nadzorovanih okoliščin, ki jih lahko dosežemo zgolj v laboratoriju, in bi delovale tudi v prisotnosti vode in kisika (ki pogosto moteče vplivata na potek). Tako je nastajal koncept »klik kemije«. Z drugimi besedami, Sharpless je razmišljal o reakciji, ki je zelo hitra in izbirna, za kar je v reaktantih treba imeti primerno reak- tivni funkcionalni skupini, ki reagirata iz- ključno med seboj in ne glede na okoliščine, v katerih poteka reakcija (topilo, temperatu- ra). Ni težko predvideti vrednosti takšne re- akcije. Neimenovani organski kemik je kon- cept opredelil kot »zdravo pamet«, sam opis »klik kemije« pa ne moremo imeti za »ide- jo« (Krämer, 2022). Kar verjetno niti ni ta- ko daleč od resnice, je pa očitno sam razvoj takšne reakcije izjemno težaven in vreden najvišjega priznanja, kar potrjuje tudi leto- šnja Nobelova nagrada. Z besedami Johana Åqvista, predsednika Nobelovega odbora za kemijo, »letošnja nagrada za kemijo nagra- juje koncept, pri katerem ne zapletamo, am- pak stremimo k temu, kar je enostavno in preprosto. Očitno je, da lahko funkcionalne molekule zgradimo tudi po enostavni poti.« Krovni dragulj »klik kemije« Vsem opisanim zahtevam ustreza z bakrom katalizirana cikloadicija med azidom in al- kinom (angleško Copper-catalyzed Azide–Al- kyne Cycloaddition ali krajše tudi CuAAC). O reakciji sta neodvisno poročali skupini Barryja Sharplessa in Mortena Meldala le- ta 2002 in še danes velja za reprezentativni primer »klik kemije« (Rostovtsev, Green, Fokin, Sharpless, 2002; Tornøe, Christen- sen, Meldal, 2002). Gre za reakcijo med organskim azidom (R1-N3, 4, slika 2c), molekulo, ki vsebuje azidno funkcionalno skupino -N3 (-N=N+=N-), v kateri so line- arno zaporedno povezani trije dušikovi ato- mi, in terminalnim alkinom R2-CºCH 5, molekulo, ki vsebuje končno trojno vez med dvema ogljikoma. Pri tem se tvori 5-členski aromatski obroč triazola 6 z dvema poljub- nima substituentoma (nadomestkoma) R1 in R2 (slika 2c). Baker ima pri reakciji vlogo katalizatorja in je ključen za njen potek. O tej isti pretvorbi med reaktantoma 4 in 5 je že leta 1961 prvi poročal Rolf Huisgen, le da pri tem ni uporabil bakra. Triazolni produkt 6 je dobil po dolgotrajnem osem- najsturnem segrevanju reakcijske zmesi pri 100 stopinjah Celzija, želeni produkt 6 pa je nastal s približno petdesetodstotno čistostjo. Če pa to isto reakcijo izvedemo v prisotno- sti bakra, nastane produkt 6 pri sobni tem- peraturi (22 stopinj Celzija) v zgolj nekaj sekundah v popolnoma čisti obliki. In prav baker je bil tisti, ki je po naključju, kot se to velikokrat zgodi v znanosti, omo- gočil, da sta Meldal na Danskem in Shar- pless v Združenih državah Amerike odkrila to skoraj magično reakcijo. V obeh primerih je bil cilj njunih raziskav razvoj neke popol- noma druge reakcije – vendar je usoda žele- la, da so bile takrat na dveh straneh Atlan- tika v reakcijskih bučkah sočasno molekule, ki so vsebovale azidno funkcionalno skupi- no, trojno vez in baker - za ostalo so poskr- beli kemija oziroma pripravljeni umi, ki niso spregledali očitnega. Do odkritja je namreč pripeljalo dejstvo, da se je v obeh primerih Slika 2: (a) Poenostavljeni prikaz kemijske reakcije med molekulama A in B v prisotnosti katalizatorja (kat.) in pri opredeljenih okoliščinah reakcije: topilo, temperatura (T) in čas (t), pri čemer nastanejo želeni produkt C in neželena stranska produkta D in E. (b) Strukture molekul aspirina 1, penicilina V 2 in taxola 3. (c) Z Nobelovo nagrado nagrajena z bakrom katalizirana reakcija med azidom in alkinom, ki sta jo neodvisno odkrila Morten Meldal in Karl Barry Sharpless. (d) Z Nobelovo nagrado nagrajena reakcija med azidom in ciklooktinom, ki jo lahko med drugim izvajamo tudi v živih organizmih in je vodila do tako imenovane ortogonalne kemije, za razvoj katere je Nobelovo nagrado prejela Carolyn Ruth Bertozzi. 162 ■ Proteus 85/4 • December 2022 163Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne. Ko kemija klikne. Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije • Nobelove nagrade za leto 2022 v reakcijskih bučkah tvoril produkt (triazol), ki ga niso pričakovali, in to v popolnoma čisti obliki. Danes vemo, da je reakcija ta- ko hitra, učinkovita in izbirna, da jo je zelo težko izvesti narobe in da jo težko prehiti kak drugi konkurenčni kemijski proces - z besedami Sharplessa, reakcija deluje v »sto odstotkih« primerov. Bioortogonalno ali ko kemijska reakcija nemoteno poteka v bioloških sistemih Opisano odkritje (reakcija), za katero sta Morten Meldal in Karl Barry Sharpless prejela Nobelovo nagrado, tako predstavlja dve tretjini letošnje Nobelove nagrade. Pot Carolyn Ruth Bertozzi do odkritja, ki ji je prineslo Nobelovo nagrado, pa je nekoliko drugačna. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je kot mlada profesorica na Univerzi Berkeley s svojo ekipo raziskovala sladkor- je na površini celic, natančneje glikane in glikoproteine, za katere se je predvidevalo (in kasneje pokazalo), da imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu celice. Vendar je bilo to zelo težko dokazati. Predvsem zato, ker teh sladkorjev ni bilo mogoče raziskova- ti v njihovem naravnem okolju, torej v celi- ci, ampak je bilo celico treba najprej uničiti in šele nato ločeno raziskovati te strukturno zapletene molekule, ki pa so med postop- kom izgubile svojo naravno strukturo in funkcijo. Bertozzi si je zadala cilj, »razviti zelo učinkovite kemijske reakcije, ki bi lah- ko potekale hitro in izbirno v f izioloških razmerah, ki ne bi vplivale na reakcijo, pri tem pa tudi reakcija ne bi vpliva na biološke procese v okolici«. Opisani koncept je danes definicija za tako imenovano bioortogonalno kemijo, za razvoj katere je Carolyn R. Ber- tozzi prejela Nobelovo nagrado. Težko je najti ustrezno primerjavo za pona- zoritev, koliko bolj zapleteno in potencial- no moteče na želeni potek reakcije je oko- lje znotraj celice v primerjavi z raztopino v reakcijski bučki. Če bi kemijsko reakcijo med molekulama A in B opisali s stiskom rok dveh oseb, bi bila verjetno na mestu primerjava, da je vpliv okolice na reakcijo med A in B v reakcijski bučki podoben mi- moidočim sprehajalcem v parku, medtem ko A in B sedita na klopci drug poleg druge- ga in si podajata roki. Enak poskus reakcije med A in B v celici pa bi lahko primerjali s poskusom srečanja in stisku rok dveh ljudi na polnem trgu Tiananmen, pri čemer osebi vstopita na trg z različnih strani. Reakcija, ki jo je iskala Bertozzi, bi morala poleg hi- trosti in izbirnosti ohraniti nemoteno delo- vanje bioloških procesov znotraj celice, tako da uporaba strupenih kemikalij ni prišla v poštev. Reakcija, ki sta jo razvila Meldal in Sharpless, bi bila popolna za ta namen, ven- dar baker zaradi svoje strupenosti ni prime- ren za izvajanje reakcij v živih organizmih. Del rešitve se je skrival v precej stari literaturi Razviti takšno reakcijo je bil tako zelo velik izziv. Bertozzi je rešitev našla v starih zapi- sih o fizikalnih lastnostih organskih mole- kul in med poslušanjem predavanja na kon- ferenci s področja fizikalne organske kemije. Predpostavila je, da bo imel majhni ciklični alkin dovolj notranje energije, da bo z azi- dom reagiral samodejno, brez dodatka kata- lizatorja. In ideja je delovala - ugotovili so, da je takšen ciklični alkin ciklooktin 7, sicer najmanjši še obstojni cikel s trojno vezjo, ki je pri reakciji z azidom 4 vodil do triazo- la 8 (slika 2d) - najprej v reakcijski bučki, po nekaj izboljšavah pa tudi v celicah. Za dokaz koncepta je Bertozzi azidno sestavino vgradila v celice zarodkov rib zebric, tako da je celice hranila z nenaravnimi sladkorji s pritrjenimi azidnimi skupinami (Ac4Gal- NAz). Azidne skupine so celice s svojo presnovo vključevale v glikane. Zarodke je nato v določenem razvojnem stadiju pustila reagirati s ciklooktinom s pritrjeno f luore- scentno sondo, kar je omogočilo odkrivanje glikanov z metodami f luorescenčnega slika- nja in vivo (v živem organizmu) med samim razvojem zarodka (slika 3) (Laughlin, Ba- skin, Amacher, Bertozzi, 2008). Kemijski reakciji, ki sta posegli na različna področja znanosti V začetnih fazah razvoja so reakciji upora- bljali predvsem v organski kemiji in bioke- miji. Morten Meldal se spominja konferen- ce, na kateri so prvič predstavili odkritje, ki pa ni poželo pretiranega zanimanja. Polago- ma je kemijska skupnost začela prepozna- vati uporabnost reakcij za različne namene. Reakciji sta postali zelo priljubljeni, tako v akademskih laboratorijih kot v industri- ji, predvsem zaradi svoje učinkovitosti in preproste izvedbe. Danes sta tako opisani »klik« reakciji razširjeni na različnih podro- čjih znanosti in industrije. Če proizvajalec v začetnih fazah razvoja (proizvodnje) doda azidno sestavino v plastiko ali vlakno, je z uporabo opisane »klik« kemije v kasnejših fazah mogoče preprosto preoblikovati ta- kšen material: povečamo mu lahko na pri- mer elastičnost, topnost v vodi, naredimo njegovo površino temperaturno bolj odporno in tako dalje. Prav tako je v takšne materi- ale kot tudi v ustrezno preoblikovane biolo- ške molekule na ta način mogoče preprosto vstaviti strukturne fragmente, ki lahko pre- vajajo elektriko, zajemajo Sončevo svetlobo, imajo protibakterijsko ali protirakavo delo- vanje, varujejo pred ultravijoličnim sevanjem ali imajo kakšne druge lastnosti, ki jih želi- mo vpeljati v preiskovano snov. Kam vse bo »klik kemija« še posegla v pri- hodnje in v katero smer se bo razvijala, je težko napovedati. Z gotovostjo lahko zapi- šemo, da je že do sedaj pustila velik pečat na različnih področjih, o čemer priča tudi razmeroma hitro podeljena Nobelova na- grada – odkritje, vredno Nobelove nagrade, mora biti namreč zelo prelomno, tako da spremeni razvoj področja, iz katerega izvi- ra, poleg tega je običajno uporabnost odkri- tja široka in se pogosto dotakne tudi naših vsakdanjih življenj. Da se ti rezultati lahko ocenijo, mora preteči nekaj časa; na vsak način lahko podelitev Nobelove nagrade za »klik« in bioortogonalno kemijo dvajset let po njunih začetkih razumemo kot hitro. Literatura: Castelvecchi, D., Ledford, H., 2022: Chemists who invented revolutionary »click« reactions win Nobel. Nature, 610: 242-243. https://www.nobelprize.org/prizes/chemistry/2022/press- release/. Dostop 3. 1. 2023. Kolb, H. C., Finn, M. G., Sharpless, K. B., 2001: Click Chemistry: Diverse Chemical Function from a Few Good Reactions. Angewandte Chemie International Edition, 40: 2004-2021. Krämer. K., 2022: The click heard round the world. https://www.chemistryworld.com/features/how-click- conquered-chemistry/4016366.article. Dostop 3. 1. 2023. Laughlin, S. T., Baskin, J. M., Amacher, S. L., Bertozzi, C. R., 2008: In vivo imaging of membrane-associated glycans in developing zebrafish. Science, 320: 664–667. Rostovtsev, V. V., Green, L. G., Fokin, V. V., Sharpless, K. B., 2002: A Stepwise Huisgen Cycloaddition Process: Copper(I)-Catalyzed Regioselective »Ligation« of Azides and Terminal Alkynes. Angewandte Chemie International Edition, 41: 2596–2599. Tornøe, C. W., Christensen, C., Meldal, M., 2002: (1,2,3)-Triazoles by Regiospecific Copper(I)-Catalyzed 1,3-Dipolar Cycloadditions of Terminal Alkynes to Azides. Journal of Organic Chemistry, 67: 3057–3064. Slika 3: Shematski prikaz fluorescenčnega označevanja glikanov v zarodku ribe zebrice v razvoju. Tako so po šestdesetih urah po oploditvi opazili povečanje biosinteze glikanov v območju čeljusti, prsnih plavuti in vohalnih organov. 162 ■ Proteus 85/4 • December 2022 163Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne. Ko kemija klikne. Nobelova nagrada za kemijo za odkritje in razvoj »klik« kemije • Nobelove nagrade za leto 2022 v reakcijskih bučkah tvoril produkt (triazol), ki ga niso pričakovali, in to v popolnoma čisti obliki. Danes vemo, da je reakcija ta- ko hitra, učinkovita in izbirna, da jo je zelo težko izvesti narobe in da jo težko prehiti kak drugi konkurenčni kemijski proces - z besedami Sharplessa, reakcija deluje v »sto odstotkih« primerov. Bioortogonalno ali ko kemijska reakcija nemoteno poteka v bioloških sistemih Opisano odkritje (reakcija), za katero sta Morten Meldal in Karl Barry Sharpless prejela Nobelovo nagrado, tako predstavlja dve tretjini letošnje Nobelove nagrade. Pot Carolyn Ruth Bertozzi do odkritja, ki ji je prineslo Nobelovo nagrado, pa je nekoliko drugačna. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je kot mlada profesorica na Univerzi Berkeley s svojo ekipo raziskovala sladkor- je na površini celic, natančneje glikane in glikoproteine, za katere se je predvidevalo (in kasneje pokazalo), da imajo pomembno vlogo pri imunskem odzivu celice. Vendar je bilo to zelo težko dokazati. Predvsem zato, ker teh sladkorjev ni bilo mogoče raziskova- ti v njihovem naravnem okolju, torej v celi- ci, ampak je bilo celico treba najprej uničiti in šele nato ločeno raziskovati te strukturno zapletene molekule, ki pa so med postop- kom izgubile svojo naravno strukturo in funkcijo. Bertozzi si je zadala cilj, »razviti zelo učinkovite kemijske reakcije, ki bi lah- ko potekale hitro in izbirno v f izioloških razmerah, ki ne bi vplivale na reakcijo, pri tem pa tudi reakcija ne bi vpliva na biološke procese v okolici«. Opisani koncept je danes definicija za tako imenovano bioortogonalno kemijo, za razvoj katere je Carolyn R. Ber- tozzi prejela Nobelovo nagrado. Težko je najti ustrezno primerjavo za pona- zoritev, koliko bolj zapleteno in potencial- no moteče na želeni potek reakcije je oko- lje znotraj celice v primerjavi z raztopino v reakcijski bučki. Če bi kemijsko reakcijo med molekulama A in B opisali s stiskom rok dveh oseb, bi bila verjetno na mestu primerjava, da je vpliv okolice na reakcijo med A in B v reakcijski bučki podoben mi- moidočim sprehajalcem v parku, medtem ko A in B sedita na klopci drug poleg druge- ga in si podajata roki. Enak poskus reakcije med A in B v celici pa bi lahko primerjali s poskusom srečanja in stisku rok dveh ljudi na polnem trgu Tiananmen, pri čemer osebi vstopita na trg z različnih strani. Reakcija, ki jo je iskala Bertozzi, bi morala poleg hi- trosti in izbirnosti ohraniti nemoteno delo- vanje bioloških procesov znotraj celice, tako da uporaba strupenih kemikalij ni prišla v poštev. Reakcija, ki sta jo razvila Meldal in Sharpless, bi bila popolna za ta namen, ven- dar baker zaradi svoje strupenosti ni prime- ren za izvajanje reakcij v živih organizmih. Del rešitve se je skrival v precej stari literaturi Razviti takšno reakcijo je bil tako zelo velik izziv. Bertozzi je rešitev našla v starih zapi- sih o fizikalnih lastnostih organskih mole- kul in med poslušanjem predavanja na kon- ferenci s področja fizikalne organske kemije. Predpostavila je, da bo imel majhni ciklični alkin dovolj notranje energije, da bo z azi- dom reagiral samodejno, brez dodatka kata- lizatorja. In ideja je delovala - ugotovili so, da je takšen ciklični alkin ciklooktin 7, sicer najmanjši še obstojni cikel s trojno vezjo, ki je pri reakciji z azidom 4 vodil do triazo- la 8 (slika 2d) - najprej v reakcijski bučki, po nekaj izboljšavah pa tudi v celicah. Za dokaz koncepta je Bertozzi azidno sestavino vgradila v celice zarodkov rib zebric, tako da je celice hranila z nenaravnimi sladkorji s pritrjenimi azidnimi skupinami (Ac4Gal- NAz). Azidne skupine so celice s svojo presnovo vključevale v glikane. Zarodke je nato v določenem razvojnem stadiju pustila reagirati s ciklooktinom s pritrjeno f luore- scentno sondo, kar je omogočilo odkrivanje glikanov z metodami f luorescenčnega slika- nja in vivo (v živem organizmu) med samim razvojem zarodka (slika 3) (Laughlin, Ba- skin, Amacher, Bertozzi, 2008). Kemijski reakciji, ki sta posegli na različna področja znanosti V začetnih fazah razvoja so reakciji upora- bljali predvsem v organski kemiji in bioke- miji. Morten Meldal se spominja konferen- ce, na kateri so prvič predstavili odkritje, ki pa ni poželo pretiranega zanimanja. Polago- ma je kemijska skupnost začela prepozna- vati uporabnost reakcij za različne namene. Reakciji sta postali zelo priljubljeni, tako v akademskih laboratorijih kot v industri- ji, predvsem zaradi svoje učinkovitosti in preproste izvedbe. Danes sta tako opisani »klik« reakciji razširjeni na različnih podro- čjih znanosti in industrije. Če proizvajalec v začetnih fazah razvoja (proizvodnje) doda azidno sestavino v plastiko ali vlakno, je z uporabo opisane »klik« kemije v kasnejših fazah mogoče preprosto preoblikovati ta- kšen material: povečamo mu lahko na pri- mer elastičnost, topnost v vodi, naredimo njegovo površino temperaturno bolj odporno in tako dalje. Prav tako je v takšne materi- ale kot tudi v ustrezno preoblikovane biolo- ške molekule na ta način mogoče preprosto vstaviti strukturne fragmente, ki lahko pre- vajajo elektriko, zajemajo Sončevo svetlobo, imajo protibakterijsko ali protirakavo delo- vanje, varujejo pred ultravijoličnim sevanjem ali imajo kakšne druge lastnosti, ki jih želi- mo vpeljati v preiskovano snov. Kam vse bo »klik kemija« še posegla v pri- hodnje in v katero smer se bo razvijala, je težko napovedati. Z gotovostjo lahko zapi- šemo, da je že do sedaj pustila velik pečat na različnih področjih, o čemer priča tudi razmeroma hitro podeljena Nobelova na- grada – odkritje, vredno Nobelove nagrade, mora biti namreč zelo prelomno, tako da spremeni razvoj področja, iz katerega izvi- ra, poleg tega je običajno uporabnost odkri- tja široka in se pogosto dotakne tudi naših vsakdanjih življenj. Da se ti rezultati lahko ocenijo, mora preteči nekaj časa; na vsak način lahko podelitev Nobelove nagrade za »klik« in bioortogonalno kemijo dvajset let po njunih začetkih razumemo kot hitro. Literatura: Castelvecchi, D., Ledford, H., 2022: Chemists who invented revolutionary »click« reactions win Nobel. Nature, 610: 242-243. https://www.nobelprize.org/prizes/chemistry/2022/press- release/. Dostop 3. 1. 2023. Kolb, H. C., Finn, M. G., Sharpless, K. B., 2001: Click Chemistry: Diverse Chemical Function from a Few Good Reactions. Angewandte Chemie International Edition, 40: 2004-2021. Krämer. K., 2022: The click heard round the world. https://www.chemistryworld.com/features/how-click- conquered-chemistry/4016366.article. Dostop 3. 1. 2023. Laughlin, S. T., Baskin, J. M., Amacher, S. L., Bertozzi, C. R., 2008: In vivo imaging of membrane-associated glycans in developing zebrafish. Science, 320: 664–667. Rostovtsev, V. V., Green, L. G., Fokin, V. V., Sharpless, K. B., 2002: A Stepwise Huisgen Cycloaddition Process: Copper(I)-Catalyzed Regioselective »Ligation« of Azides and Terminal Alkynes. Angewandte Chemie International Edition, 41: 2596–2599. Tornøe, C. W., Christensen, C., Meldal, M., 2002: (1,2,3)-Triazoles by Regiospecific Copper(I)-Catalyzed 1,3-Dipolar Cycloadditions of Terminal Alkynes to Azides. Journal of Organic Chemistry, 67: 3057–3064. Slika 3: Shematski prikaz fluorescenčnega označevanja glikanov v zarodku ribe zebrice v razvoju. Tako so po šestdesetih urah po oploditvi opazili povečanje biosinteze glikanov v območju čeljusti, prsnih plavuti in vohalnih organov. 164 ■ Proteus 85/4 • December 2022 165Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne. Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoli Matematika in botanika - skupaj na poti Elvica Velikonja Jeseni leta 1981 sem kot učiteljica mate- matike in fizike prvič stala pred učenci na Osnovni šoli na Otlici, pred otroci z Gore. Tako rečemo planoti na južnem robu Trno- vskega gozda. Obiskujejo jo učenci s Pred- meje, Otlice in Kovka. Enainštirideset let kasneje sem se v isti učilnici poslovila od svojih zadnjih učencev. Je od takrat minilo komaj nekaj mesecev? Kaj vsi tako radi po- gledujemo nazaj? Začelo se je tako, da sem na namizje postavila novo mapo z naslovom Šola in jaz. In začela pisati. In prebirati na- pisano. Kaj res ne morem napisati strani, še krepkega odstavka ne, da se v njem ne bi za roke držale moja matematika in moje rože? Botanika se je, prav spontano, v moje učiteljevanje vsilila že zelo zgodaj. Ko sem sestavljala matematične naloge, se je kar sa- ma znašla v njih. Iz preprostih nalog se je preselila k težjim, sem in tja pokukala tudi v fiziko. Vsebovali so jo referati, raziskoval- ne naloge, statistika. Pridružila se je nara- voslovnim in tehniškim dnem, ekskurzijam, z nami je hodila v šole v naravi in si prav kmalu priborila glavno vlogo v botaničnem krožku. Vsi smo bili veseli te »vsiljivke«, otroci in jaz. In do konca mojega učiteljeva- nja je ostala ne le naša spremljevalka, bila je naša prijateljica. Martin Gazvoda je leta 2013 doktoriral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V sklopu podoktorskega usposabljanja je leta 2014 deloval v razvojnem oddelku za kemijo tovarne Sandoz v Kundlu v Avstriji, kjer se je ukvarjal s pripravo novih betalaktamov. Med letoma 2020 in 2021 je kot Fulbrightov štipendist na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT) v Združenih državah Amerike razvijal nove metode za selektivne modifikacije strukturno zapletenih molekul, kot so to peptidi in proteini. Raziskovalno delo Martina Gazvode, ki kot docent raziskuje na Katedri za organsko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, je usmerjeno v razumevanje reakcijskih mehanizmov z namenom razvoja novih reakcij, ki bi bile uporabne za pripravo in modifikacije biomolekul. S sodelavci so nedavno poročali o razširitvi uporabe z bakrom katalizirane reakcije med azidom in alkinom (nagrajene z Nobelovo nagrado in opisane v prispevku v tej številki Proteusa) na najpreprostejši azid - vodikov azid (članek je dostopen v odprtem dostopu na povezavi: https://doi.org/10.1021/acs.joc.1c02775. Janez Košmrlj je leta 1999 doktoriral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V letih od 2000 do 2002 je bil na podoktorskem izpopolnjevanju, najprej na Univerzi v Antwerpnu in nato v ameriškem farmacevtskem podjetju Eli Lilly and Company – CPRD v Indianapolisu. V obdobju od leta 2003 do leta 2005 je bil glavni in odgovorni urednik revije Acta Chimica Slovenica. Od leta 2011 je zaposlen na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani kot redni profesor za področje organske kemije. Njegovo raziskovalno delo je interdisciplinarno in sega na različna področja znanosti, od organske do medicinske kemije. Usmerjeno je v ekološko sprejemljivo in učinkovito sintezo industrijsko in biološko pomembnih molekul s poudarkom na uporabi katalize. Precejšen del teh molekul je povezan s klik triazolom, navdih za ta del raziskav pa je dobil v pogovoru s profesorjem Sharplessom na simpoziju o heterociklični kemiji septembra leta 2003 na Dunaju. Košmrlj je za svoje delo prejel Nagrado Maksa Samca za popularizacijo študijev na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, izbran je bil za učitelja leta, za inovativnost v razvoju novih trajnostnih katalitskih sistemov za sinteze zdravilnih učinkovin pa je prejel Zoisovo priznanje. Rastline so nabrane in določene. Sledi matematični del: urejanje, tabeliranje, diagrami, grafi … (junija leta 2015). Foto: Elvica Velikonja. 164 ■ Proteus 85/4 • December 2022 165Nobelove nagrade za leto 2022 • Ko kemija klikne. Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoli Matematika in botanika - skupaj na poti Elvica Velikonja Jeseni leta 1981 sem kot učiteljica mate- matike in fizike prvič stala pred učenci na Osnovni šoli na Otlici, pred otroci z Gore. Tako rečemo planoti na južnem robu Trno- vskega gozda. Obiskujejo jo učenci s Pred- meje, Otlice in Kovka. Enainštirideset let kasneje sem se v isti učilnici poslovila od svojih zadnjih učencev. Je od takrat minilo komaj nekaj mesecev? Kaj vsi tako radi po- gledujemo nazaj? Začelo se je tako, da sem na namizje postavila novo mapo z naslovom Šola in jaz. In začela pisati. In prebirati na- pisano. Kaj res ne morem napisati strani, še krepkega odstavka ne, da se v njem ne bi za roke držale moja matematika in moje rože? Botanika se je, prav spontano, v moje učiteljevanje vsilila že zelo zgodaj. Ko sem sestavljala matematične naloge, se je kar sa- ma znašla v njih. Iz preprostih nalog se je preselila k težjim, sem in tja pokukala tudi v fiziko. Vsebovali so jo referati, raziskoval- ne naloge, statistika. Pridružila se je nara- voslovnim in tehniškim dnem, ekskurzijam, z nami je hodila v šole v naravi in si prav kmalu priborila glavno vlogo v botaničnem krožku. Vsi smo bili veseli te »vsiljivke«, otroci in jaz. In do konca mojega učiteljeva- nja je ostala ne le naša spremljevalka, bila je naša prijateljica. Martin Gazvoda je leta 2013 doktoriral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V sklopu podoktorskega usposabljanja je leta 2014 deloval v razvojnem oddelku za kemijo tovarne Sandoz v Kundlu v Avstriji, kjer se je ukvarjal s pripravo novih betalaktamov. Med letoma 2020 in 2021 je kot Fulbrightov štipendist na Tehnološkem inštitutu Massachusettsa (MIT) v Združenih državah Amerike razvijal nove metode za selektivne modifikacije strukturno zapletenih molekul, kot so to peptidi in proteini. Raziskovalno delo Martina Gazvode, ki kot docent raziskuje na Katedri za organsko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, je usmerjeno v razumevanje reakcijskih mehanizmov z namenom razvoja novih reakcij, ki bi bile uporabne za pripravo in modifikacije biomolekul. S sodelavci so nedavno poročali o razširitvi uporabe z bakrom katalizirane reakcije med azidom in alkinom (nagrajene z Nobelovo nagrado in opisane v prispevku v tej številki Proteusa) na najpreprostejši azid - vodikov azid (članek je dostopen v odprtem dostopu na povezavi: https://doi.org/10.1021/acs.joc.1c02775. Janez Košmrlj je leta 1999 doktoriral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. V letih od 2000 do 2002 je bil na podoktorskem izpopolnjevanju, najprej na Univerzi v Antwerpnu in nato v ameriškem farmacevtskem podjetju Eli Lilly and Company – CPRD v Indianapolisu. V obdobju od leta 2003 do leta 2005 je bil glavni in odgovorni urednik revije Acta Chimica Slovenica. Od leta 2011 je zaposlen na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani kot redni profesor za področje organske kemije. Njegovo raziskovalno delo je interdisciplinarno in sega na različna področja znanosti, od organske do medicinske kemije. Usmerjeno je v ekološko sprejemljivo in učinkovito sintezo industrijsko in biološko pomembnih molekul s poudarkom na uporabi katalize. Precejšen del teh molekul je povezan s klik triazolom, navdih za ta del raziskav pa je dobil v pogovoru s profesorjem Sharplessom na simpoziju o heterociklični kemiji septembra leta 2003 na Dunaju. Košmrlj je za svoje delo prejel Nagrado Maksa Samca za popularizacijo študijev na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, izbran je bil za učitelja leta, za inovativnost v razvoju novih trajnostnih katalitskih sistemov za sinteze zdravilnih učinkovin pa je prejel Zoisovo priznanje. Rastline so nabrane in določene. Sledi matematični del: urejanje, tabeliranje, diagrami, grafi … (junija leta 2015). Foto: Elvica Velikonja. 166 ■ Proteus 85/4 • December 2022 167Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti Vse to je že bilo v moji mapi, ko se mi je oglasil Igor Dakskobler. Da bi iz svojih za- piskov pripravila članek za Proteus, je pre- dlagal. Tu je pravo mesto, da povem, da imamo slovenski ljubitelji botanike eno ve- liko srečo. Tisti, ki si z njo služijo kruh, so nam namreč bili in so nam zmeraj pripra- vljeni svetovati, pomagati pri določanju ra- stlin, hoditi z nami na botanična potepanja … Igor je tisti, ki ga, vsaj v našem koncu, največkrat prosimo, da nam razvozla ka- kšno botanično »uganko« ali razblini kakšen dvom. Imeti botanični krožek na naši šoli ni bilo težko. Dobesedno pred vrati imamo namreč tako učila kot tudi najbolj imenitno bota- nično učilnico, kar si jih lahko zamislimo. Komaj stopimo iz šole, že smo v njej. Otli- ški maj, ves bohoten od cvetočega avriklja (Primula auricula). Pet minut rabimo do tja. Če gremo še malo dlje, pridemo mimo Otliškega okna na Navrše, kjer se čudimo njegovemu žlahtniku, idrijskemu jegliču (Primula x venusta). In če prekoračimo šol- ski čas, gremo še naprej, vse do Podrte gore. Po poti določamo pirenejske vijolice (Viola pyrenaica), potonike (Paeonia officinalis), pe- runike (Iris sibirica subsp. erirrhiza, I. gra- minea), smrdljivi brin ( Juniperus sabina), po- nekod tudi košutnik (Gentiana lutea subsp. symphyandra), če imamo srečo, celo ilirski in (ali) močvirski meček (Gladiolus illyricus, G. palustris) in še in še. Spustimo se v Reber in že smo nad Vipavsko ravnico. Tu nas ča- kajo bleda obloglavka (Cephalaria leucantha), slatinka (Ceterach officinarum), trikrpi javor (Acer monspessulanum) … Spet drugič se odpravimo na Predmejo, na Čaven in Ma- lo goro, Kucelj, na Veliki rob. Za peš hojo največkrat nimamo dovolj časa. Da se na teren lahko odpeljemo s šolskim kombijem, logistiko zelo poenostavi, saj se območje raziskovanja s tem zelo poveča. Z južnega roba Trnovskega gozda se podamo v gozd. Raziskujemo v Smrečju, na Mali Lazni, v Paradani, na Stanišu, v Smrekovi dragi … Ko šolska ura preide v naravoslovni dan, se počutimo že kot pravi botaniki. Glavno vlogo v tej zgodbi imajo moji učen- ci. Naša šola, sicer popolna devetletka, je majhna. Ko sem začela učiti, smo imeli pri- bližno stodvajset učencev, potem se je števi- lo vztrajno manjšalo in se ustavilo tam ne- kje med šestdeset in sedemdeset. K sreči se je ustavila tudi bitka za njen obstoj, upam, da za zmeraj. Majhno število otrok pome- ni, da se vsi zelo dobro poznamo. Zame še več. Učila sem v domačem kraju. Učila sem sorodnike, sosedove otroke, otroke prijate- ljev, sodelavcev, potem otroke mojih sošol- Ura matematike se je začela s Pitagorejskim polžem pri Otliškem oknu, nadaljevala z določanjem rastlin tam naokrog in končala s sladkanjem z jagodami. Pri nas jim rečemo smukuce (pomlad leta 2015). Foto: Elvica Velikonja. 25. maja leta 2006 smo imeli naravoslovni dan. Šli smo v Ljubljano, v Prirodoslovni muzej. Imeli smo srečo, saj je bila naša vodička botaničarka in poznavalka zgodovine botanike na Slovenskem dr. Nada Praprotnik. Omogočila nam je vpogled v herbarijske pole z rastlinami, ki so bile nabrane v naših krajih, in nam pripovedovala o zgodovini botaničnega raziskovanja pri nas. Foto: Elvica Velikonja. 166 ■ Proteus 85/4 • December 2022 167Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti Vse to je že bilo v moji mapi, ko se mi je oglasil Igor Dakskobler. Da bi iz svojih za- piskov pripravila članek za Proteus, je pre- dlagal. Tu je pravo mesto, da povem, da imamo slovenski ljubitelji botanike eno ve- liko srečo. Tisti, ki si z njo služijo kruh, so nam namreč bili in so nam zmeraj pripra- vljeni svetovati, pomagati pri določanju ra- stlin, hoditi z nami na botanična potepanja … Igor je tisti, ki ga, vsaj v našem koncu, največkrat prosimo, da nam razvozla ka- kšno botanično »uganko« ali razblini kakšen dvom. Imeti botanični krožek na naši šoli ni bilo težko. Dobesedno pred vrati imamo namreč tako učila kot tudi najbolj imenitno bota- nično učilnico, kar si jih lahko zamislimo. Komaj stopimo iz šole, že smo v njej. Otli- ški maj, ves bohoten od cvetočega avriklja (Primula auricula). Pet minut rabimo do tja. Če gremo še malo dlje, pridemo mimo Otliškega okna na Navrše, kjer se čudimo njegovemu žlahtniku, idrijskemu jegliču (Primula x venusta). In če prekoračimo šol- ski čas, gremo še naprej, vse do Podrte gore. Po poti določamo pirenejske vijolice (Viola pyrenaica), potonike (Paeonia officinalis), pe- runike (Iris sibirica subsp. erirrhiza, I. gra- minea), smrdljivi brin ( Juniperus sabina), po- nekod tudi košutnik (Gentiana lutea subsp. symphyandra), če imamo srečo, celo ilirski in (ali) močvirski meček (Gladiolus illyricus, G. palustris) in še in še. Spustimo se v Reber in že smo nad Vipavsko ravnico. Tu nas ča- kajo bleda obloglavka (Cephalaria leucantha), slatinka (Ceterach officinarum), trikrpi javor (Acer monspessulanum) … Spet drugič se odpravimo na Predmejo, na Čaven in Ma- lo goro, Kucelj, na Veliki rob. Za peš hojo največkrat nimamo dovolj časa. Da se na teren lahko odpeljemo s šolskim kombijem, logistiko zelo poenostavi, saj se območje raziskovanja s tem zelo poveča. Z južnega roba Trnovskega gozda se podamo v gozd. Raziskujemo v Smrečju, na Mali Lazni, v Paradani, na Stanišu, v Smrekovi dragi … Ko šolska ura preide v naravoslovni dan, se počutimo že kot pravi botaniki. Glavno vlogo v tej zgodbi imajo moji učen- ci. Naša šola, sicer popolna devetletka, je majhna. Ko sem začela učiti, smo imeli pri- bližno stodvajset učencev, potem se je števi- lo vztrajno manjšalo in se ustavilo tam ne- kje med šestdeset in sedemdeset. K sreči se je ustavila tudi bitka za njen obstoj, upam, da za zmeraj. Majhno število otrok pome- ni, da se vsi zelo dobro poznamo. Zame še več. Učila sem v domačem kraju. Učila sem sorodnike, sosedove otroke, otroke prijate- ljev, sodelavcev, potem otroke mojih sošol- Ura matematike se je začela s Pitagorejskim polžem pri Otliškem oknu, nadaljevala z določanjem rastlin tam naokrog in končala s sladkanjem z jagodami. Pri nas jim rečemo smukuce (pomlad leta 2015). Foto: Elvica Velikonja. 25. maja leta 2006 smo imeli naravoslovni dan. Šli smo v Ljubljano, v Prirodoslovni muzej. Imeli smo srečo, saj je bila naša vodička botaničarka in poznavalka zgodovine botanike na Slovenskem dr. Nada Praprotnik. Omogočila nam je vpogled v herbarijske pole z rastlinami, ki so bile nabrane v naših krajih, in nam pripovedovala o zgodovini botaničnega raziskovanja pri nas. Foto: Elvica Velikonja. 168 ■ Proteus 85/4 • December 2022 169Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti cev, tudi moja sinova. Čez leta so prišli že otroci od otrok, ki sem jih učila. Le malo je manjkalo, da ne bi bil moj učenec tudi vnuk ene od mojih prvih učenk. Zdaj hodi v tretji razred. Glede na majhno število učencev so bile tu- di skupine pri interesnih dejavnostih majh- ne. To pa ni bila ovira, da ne bi botaničnih vedenj širila med ostale učence in ob raz- ličnih priložnostih zanje in tudi za učence drugih šol pripravljala botanične izlete in predavanja. Sploh pa je skoraj ni bilo dejav- nosti zunaj učilnice, da ne bi bil zraven vsaj košček botanike. Tisti, ki so hodili k botaničnemu krožku, so za ta majhne, tudi predšolske otroke, pripravljali botanične urice. Presenečala me je njihova izredna domiselnost, spretnost in samozavest pri delu z najmlajšimi. Ti so bi- li kajpak navdušeni nad nabiranjem plodov, ki jim rečemo lešniki in rastejo na grmu, ki mu je ime leska. In potem so slastna jedrca postala sestavni del čokolade. Tudi kakav in sladkor dobimo iz rastlin. Le da to, ko je bila pred njimi čokolada, zanje ni bilo več pomembno. Tudi že omenjeni dnevi dejavnosti so bi- li namenjeni vsem učencem. Ne morem si kaj, da ne bi posebej omenila naravoslov- nega dne, ki sem ga poimenovala Mrazišča Trnovskega gozda. Že sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja, komaj sem začela učiti, smo prvič odšli na to pot in jo z osmošolci, kasneje devetošolci, ponovili blizu trideset- krat. Bilo je v maju. Na Predmeji smo se zapeljali v gozd. Raziskovali smo na Mali Lazni, v Paradani in v Smrekovi dragi. Še nam ni bilo dovolj. S Škrbine smo se spu- stili na drugo stran in si v dolini Idrijce ogledali znamenite idrijske klavže. Po ob- veznem postanku pri Fežnarju v Beli in ko smo potrdili domnevo, da je kranjski jeglič V botaničnem vrtu v Ljubljani so učenke in učenci z zanimanjem poslušali vodiča, ki nam je na gredici pokazal hladnikovko in poudaril, da raste v naravi samo pri nas. Videli in izvedeli smo kajpak še veliko drugih zanimivosti (pomlad leta 2006). Foto: Elvica Velikonja. Leta 2017 smo se z raziskovalno nalogo predstavili na festivalu Turizmu pomaga lastna glava. Naslov naše naloge je bil, kaj pa drugega kot - Poti med rožami. Foto: Elvica Velikonja. Še kdo dvomi, da je bila čokolada res slastna! Foto: Elvica Velikonja. 168 ■ Proteus 85/4 • December 2022 169Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti cev, tudi moja sinova. Čez leta so prišli že otroci od otrok, ki sem jih učila. Le malo je manjkalo, da ne bi bil moj učenec tudi vnuk ene od mojih prvih učenk. Zdaj hodi v tretji razred. Glede na majhno število učencev so bile tu- di skupine pri interesnih dejavnostih majh- ne. To pa ni bila ovira, da ne bi botaničnih vedenj širila med ostale učence in ob raz- ličnih priložnostih zanje in tudi za učence drugih šol pripravljala botanične izlete in predavanja. Sploh pa je skoraj ni bilo dejav- nosti zunaj učilnice, da ne bi bil zraven vsaj košček botanike. Tisti, ki so hodili k botaničnemu krožku, so za ta majhne, tudi predšolske otroke, pripravljali botanične urice. Presenečala me je njihova izredna domiselnost, spretnost in samozavest pri delu z najmlajšimi. Ti so bi- li kajpak navdušeni nad nabiranjem plodov, ki jim rečemo lešniki in rastejo na grmu, ki mu je ime leska. In potem so slastna jedrca postala sestavni del čokolade. Tudi kakav in sladkor dobimo iz rastlin. Le da to, ko je bila pred njimi čokolada, zanje ni bilo več pomembno. Tudi že omenjeni dnevi dejavnosti so bi- li namenjeni vsem učencem. Ne morem si kaj, da ne bi posebej omenila naravoslov- nega dne, ki sem ga poimenovala Mrazišča Trnovskega gozda. Že sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja, komaj sem začela učiti, smo prvič odšli na to pot in jo z osmošolci, kasneje devetošolci, ponovili blizu trideset- krat. Bilo je v maju. Na Predmeji smo se zapeljali v gozd. Raziskovali smo na Mali Lazni, v Paradani in v Smrekovi dragi. Še nam ni bilo dovolj. S Škrbine smo se spu- stili na drugo stran in si v dolini Idrijce ogledali znamenite idrijske klavže. Po ob- veznem postanku pri Fežnarju v Beli in ko smo potrdili domnevo, da je kranjski jeglič V botaničnem vrtu v Ljubljani so učenke in učenci z zanimanjem poslušali vodiča, ki nam je na gredici pokazal hladnikovko in poudaril, da raste v naravi samo pri nas. Videli in izvedeli smo kajpak še veliko drugih zanimivosti (pomlad leta 2006). Foto: Elvica Velikonja. Leta 2017 smo se z raziskovalno nalogo predstavili na festivalu Turizmu pomaga lastna glava. Naslov naše naloge je bil, kaj pa drugega kot - Poti med rožami. Foto: Elvica Velikonja. Še kdo dvomi, da je bila čokolada res slastna! Foto: Elvica Velikonja. 170 ■ Proteus 85/4 • December 2022 171Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti (Primula carniolica) pri Divjem jezeru res že odcvetel (v Paradani in v Smrekovi dragi je bil takrat v najlepšem razcvetu), smo se od- peljali domov. Spomin na te dni je spomin na en lep del mojega poučevanja. Sam krožek je potekal enkrat tedensko, v popoldanskem času. In prav vsakič, če nam je le vreme dopuščalo, smo šli ven, v naravo. Ni bilo vprašanje, kam naj gremo, izbrati smo morali med več odličnimi možnostmi. V delo smo vključevali tudi starše, stare starše, sosede učencev. Med drugim smo jih spraševali o domačih imenih rastlin. Razi- skovalna naloga je »prerasla« meje naloge, zato je s pomočjo šole in društva Gora leta 2004 izšla kot knjižica z naslovom Kako jim rečemo pri nas, prispevek k rastlinskemu imen- stvu na Gori. Predstavitev knjige je bila eden od treh odmevnih botaničnih dogodkov na Gori. Tri leta kasneje smo organizirali botanični večer. To je bil imeniten poklon botanični pestrosti naših krajev. V ospredje smo po- stavili hladnikovko (Hladnikia pastinacifolia). O botaničnih znamenitostih naših krajev nam je govoril prof. Tone Wraber, prostore šole je lepšala razstava slik rastlin akadem- skega slikarja Rafaela Terpina, klekljarice s Predmeje so na ogled postavile čipko hla- dnikovke. Tretji botanični dogodek, je bila predsta- vitev moje knjige Rastejo pri nas, rastline Trnovskega gozda (2012). Vse dogodke so z domiselnimi nastopi predstavili tudi naši učenci. Zgoraj: Pomlad leto 2013. Stojimo na robu Smrekove drage in poslušamo Andreja, ki nam razlaga o rastlinskem obratu, rušju na dnu jame, islandskem lišaju, domovanju divjega petelina … Andrej je postal gozdar. Foto: Elvica Velikonja. Spodaj: Kranjski jeglič je res že odcvetel. Smo pa z zanimanjem poslušali Rebeko, ki nas je seznanila z zgodovino botaničnih raziskovanj na Idrijskem (maja leta 2011). Foto: Elvica Velikonja. Uradni program botaničnega večera je bil mimo, ko so se pred fotoaparat postavili: (stoijijo od leve) Franc Černigoj, Pavel Medvešček, Dario Cortese, Tone Wraber, Rafko Terpin, Jože Čar, Tanja Čuk, Igor Dakskobler, Branko Dolinar, Ivan Pepelnjak, (čepijo od leve) Nevenka Kosec, Anka Vončina, Jernej Peljhan, Florjan Poljšak, Marija Bavdež, Jože Bavcon, Jože Kosec, Tinka Gantar. Foto: arhiv Elvice Velikonja. 170 ■ Proteus 85/4 • December 2022 171Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti (Primula carniolica) pri Divjem jezeru res že odcvetel (v Paradani in v Smrekovi dragi je bil takrat v najlepšem razcvetu), smo se od- peljali domov. Spomin na te dni je spomin na en lep del mojega poučevanja. Sam krožek je potekal enkrat tedensko, v popoldanskem času. In prav vsakič, če nam je le vreme dopuščalo, smo šli ven, v naravo. Ni bilo vprašanje, kam naj gremo, izbrati smo morali med več odličnimi možnostmi. V delo smo vključevali tudi starše, stare starše, sosede učencev. Med drugim smo jih spraševali o domačih imenih rastlin. Razi- skovalna naloga je »prerasla« meje naloge, zato je s pomočjo šole in društva Gora leta 2004 izšla kot knjižica z naslovom Kako jim rečemo pri nas, prispevek k rastlinskemu imen- stvu na Gori. Predstavitev knjige je bila eden od treh odmevnih botaničnih dogodkov na Gori. Tri leta kasneje smo organizirali botanični večer. To je bil imeniten poklon botanični pestrosti naših krajev. V ospredje smo po- stavili hladnikovko (Hladnikia pastinacifolia). O botaničnih znamenitostih naših krajev nam je govoril prof. Tone Wraber, prostore šole je lepšala razstava slik rastlin akadem- skega slikarja Rafaela Terpina, klekljarice s Predmeje so na ogled postavile čipko hla- dnikovke. Tretji botanični dogodek, je bila predsta- vitev moje knjige Rastejo pri nas, rastline Trnovskega gozda (2012). Vse dogodke so z domiselnimi nastopi predstavili tudi naši učenci. Zgoraj: Pomlad leto 2013. Stojimo na robu Smrekove drage in poslušamo Andreja, ki nam razlaga o rastlinskem obratu, rušju na dnu jame, islandskem lišaju, domovanju divjega petelina … Andrej je postal gozdar. Foto: Elvica Velikonja. Spodaj: Kranjski jeglič je res že odcvetel. Smo pa z zanimanjem poslušali Rebeko, ki nas je seznanila z zgodovino botaničnih raziskovanj na Idrijskem (maja leta 2011). Foto: Elvica Velikonja. Uradni program botaničnega večera je bil mimo, ko so se pred fotoaparat postavili: (stoijijo od leve) Franc Černigoj, Pavel Medvešček, Dario Cortese, Tone Wraber, Rafko Terpin, Jože Čar, Tanja Čuk, Igor Dakskobler, Branko Dolinar, Ivan Pepelnjak, (čepijo od leve) Nevenka Kosec, Anka Vončina, Jernej Peljhan, Florjan Poljšak, Marija Bavdež, Jože Bavcon, Jože Kosec, Tinka Gantar. Foto: arhiv Elvice Velikonja. 172 ■ Proteus 85/4 • December 2022 173Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti Ko sem prevzela mentorstvo botaničnega krožka na naši šoli, je bil moj namen učence opozoriti na veliko rastlinsko pestrost naših krajev. Hotela sem, da bi se zavedali, da ži- vimo v botanično bogatem okolju, da bi ra- stline, ki so okrog in okrog nas, opazili, jih znali »poklicati« po imenih, predvsem pa da bi znali ceniti in varovati to naše bogastvo. In res, približala sem jim svet botanike in jih učila ceniti naše kraje tudi s tega pogle- da. Niso pridobili samo oni. Vse dano so mi v veliki meri vračali. In tudi zato sta se botanični krožek in pouk matematike tako odlično dopolnjevala. Da sem botanična znanja lahko podajala med svoje učence, so zaslužni tudi mnogi ljubiteljski botaniki, s katerimi smo hodili na prava botanična raziskovanja. Tisti, s ka- terimi sem se na teh poteh srečala prvič, ni- so spraševali. Preprosto so sklepali, da učim biologijo in se čudili. Matematiko? Pa bi se, če bi bila ponovno pred odločitvijo, zdaj odločila za biologijo, jih je zanimalo. Ne, spet bi bila učiteljica matematike. In imela bi botanični krožek. Saj je bilo hoditi po tej poti, z matematiko in botaniko ob sebi, pre- prosto rečeno, lepo. Joj, kako diši! - Spomladi leta 2021 sva z mojo najmlajšo učenko, vnukinjo Zalo, »botanizirali« na vzhodnem pobočju Čavna. Foto: Nejc Velikonja. Že leta 2003 smo brežino pred šolo zasadili z navadnim brinom in rušjem. Grmički rušja so postali pravi grmi, brinu pa rastišče ni ustrezalo. Foto: Elvica Velikonja. Leta 2018 smo okolico šole polepšali še z botaničnim vrtičkom. Vanj smo posadili rastline, ki rastejo pri nas. Foto: Elvica Velikonja. 172 ■ Proteus 85/4 • December 2022 173Matematika in botanika - skupaj na poti • Botanika v šoliBotanika v šoli • Matematika in botanika - skupaj na poti Ko sem prevzela mentorstvo botaničnega krožka na naši šoli, je bil moj namen učence opozoriti na veliko rastlinsko pestrost naših krajev. Hotela sem, da bi se zavedali, da ži- vimo v botanično bogatem okolju, da bi ra- stline, ki so okrog in okrog nas, opazili, jih znali »poklicati« po imenih, predvsem pa da bi znali ceniti in varovati to naše bogastvo. In res, približala sem jim svet botanike in jih učila ceniti naše kraje tudi s tega pogle- da. Niso pridobili samo oni. Vse dano so mi v veliki meri vračali. In tudi zato sta se botanični krožek in pouk matematike tako odlično dopolnjevala. Da sem botanična znanja lahko podajala med svoje učence, so zaslužni tudi mnogi ljubiteljski botaniki, s katerimi smo hodili na prava botanična raziskovanja. Tisti, s ka- terimi sem se na teh poteh srečala prvič, ni- so spraševali. Preprosto so sklepali, da učim biologijo in se čudili. Matematiko? Pa bi se, če bi bila ponovno pred odločitvijo, zdaj odločila za biologijo, jih je zanimalo. Ne, spet bi bila učiteljica matematike. In imela bi botanični krožek. Saj je bilo hoditi po tej poti, z matematiko in botaniko ob sebi, pre- prosto rečeno, lepo. Joj, kako diši! - Spomladi leta 2021 sva z mojo najmlajšo učenko, vnukinjo Zalo, »botanizirali« na vzhodnem pobočju Čavna. Foto: Nejc Velikonja. Že leta 2003 smo brežino pred šolo zasadili z navadnim brinom in rušjem. Grmički rušja so postali pravi grmi, brinu pa rastišče ni ustrezalo. Foto: Elvica Velikonja. Leta 2018 smo okolico šole polepšali še z botaničnim vrtičkom. Vanj smo posadili rastline, ki rastejo pri nas. Foto: Elvica Velikonja. 174 ■ Proteus 85/4 • December 2022 175Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • PaleontologijaPaleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb Pavel Jamnik, Matija Križnar Spomladi leta 2022 je bil na območju Ga- brce v Podhomu pri Bledu narejen delni izkop za novogradnjo. Izkop so vkopali v dokaj strmo pobočje pleistocenske terase na nadmorski višini 571 metrov. Terasa, ki se izravna na višini 608 metrov, je ostanek pleistocenskih nasipov, ki so se odlagali v pozni ledeni dobi, v obdobju würma. V tem času je tukaj z zahoda od Bohinja proti Bledu drsel Bohinjski ledenik, katerega krak je segal tudi proti Gorjam. Območje vko- pa za novogradnjo leži skoraj v dnu danes suhe odtočne struge, ki je bila verjetno ena izmed smeri odtoka vode ob umikanju le- denika konec zadnje poledenitve. Ledeniška voda je ob odtoku vrezala strugo oziroma manjšo sotesko med starejšo izravnavo na na nadmorski višini 608 metrov in skalnim osamelcem Radolco (521 metrov nadmorske višine), ki je bil v neki starejši fazi akumu- lacije v celoti prekrit z nanosi (glej lidarski posnetek). Na starejša zasipanja in sedimen- tacijo ob občasnih zaporah odtokov in po-sledičnih ojezeritvah predela Gabrce danes spominjata le še močvirnati predel nekaj sto metrov jugovzhodno od najdišča rovov in le- po vidna plastovitost prečnega prereza vko- pa, v katerem se izmenjujejo plasti različno zrnatih klastičnih sedimentov (peskov), od- loženih v mirni ali stoječi vodi, s plastmi različno debelih prodnikov. Sredi teh plasti smo med prehodom glinene plasti v prodno plast opazili skoraj pravilno okroglo luknjo. Po natančnem pregledu odkrite luknje rova - ta sega v pobočje še vsaj en meter, nato pa spremeni smer - smo na podlagi podob- nih odkritij (Cimerman, 1966; Pavšič, 2005; Križnar, 2008) posumili, da so luknje fosil- ni rovi alpskega svizca (Marmota marmota), ki so se do danes ohranili v sedimentih iz zadnje ledene dobe. Poleg rova smo na dveh mestih v plastovite sedimente gline, peskov in proda opazili izkopani lepo zaokroženi kotanji, zasuti s prstjo (humusom). Skoraj Bližnji posnetek ohranjenega rova ledenodobnega alpskega svizca, ki je bil izkopan delno v prodnati, delno v peščeni podlagi. Premer luknje je približno petnajst centimetrov. Foto: Matija Križnar. Pogled na izkop v pobočje terase na območju Gabrce pri Podhomu: a – ohranjeni del svižčevega rova, b - gnezda oziroma razširitve rovov. Foto: Pavel Jamnik. Shematski prikaz svižčevih bivališč (v prerezu) s sistemom rovov in bivalnih prostorov. Povzeto po: Vidic, 1994. 174 ■ Proteus 85/4 • December 2022 175Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • PaleontologijaPaleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb Pavel Jamnik, Matija Križnar Spomladi leta 2022 je bil na območju Ga- brce v Podhomu pri Bledu narejen delni izkop za novogradnjo. Izkop so vkopali v dokaj strmo pobočje pleistocenske terase na nadmorski višini 571 metrov. Terasa, ki se izravna na višini 608 metrov, je ostanek pleistocenskih nasipov, ki so se odlagali v pozni ledeni dobi, v obdobju würma. V tem času je tukaj z zahoda od Bohinja proti Bledu drsel Bohinjski ledenik, katerega krak je segal tudi proti Gorjam. Območje vko- pa za novogradnjo leži skoraj v dnu danes suhe odtočne struge, ki je bila verjetno ena izmed smeri odtoka vode ob umikanju le- denika konec zadnje poledenitve. Ledeniška voda je ob odtoku vrezala strugo oziroma manjšo sotesko med starejšo izravnavo na na nadmorski višini 608 metrov in skalnim osamelcem Radolco (521 metrov nadmorske višine), ki je bil v neki starejši fazi akumu- lacije v celoti prekrit z nanosi (glej lidarski posnetek). Na starejša zasipanja in sedimen- tacijo ob občasnih zaporah odtokov in po-sledičnih ojezeritvah predela Gabrce danes spominjata le še močvirnati predel nekaj sto metrov jugovzhodno od najdišča rovov in le- po vidna plastovitost prečnega prereza vko- pa, v katerem se izmenjujejo plasti različno zrnatih klastičnih sedimentov (peskov), od- loženih v mirni ali stoječi vodi, s plastmi različno debelih prodnikov. Sredi teh plasti smo med prehodom glinene plasti v prodno plast opazili skoraj pravilno okroglo luknjo. Po natančnem pregledu odkrite luknje rova - ta sega v pobočje še vsaj en meter, nato pa spremeni smer - smo na podlagi podob- nih odkritij (Cimerman, 1966; Pavšič, 2005; Križnar, 2008) posumili, da so luknje fosil- ni rovi alpskega svizca (Marmota marmota), ki so se do danes ohranili v sedimentih iz zadnje ledene dobe. Poleg rova smo na dveh mestih v plastovite sedimente gline, peskov in proda opazili izkopani lepo zaokroženi kotanji, zasuti s prstjo (humusom). Skoraj Bližnji posnetek ohranjenega rova ledenodobnega alpskega svizca, ki je bil izkopan delno v prodnati, delno v peščeni podlagi. Premer luknje je približno petnajst centimetrov. Foto: Matija Križnar. Pogled na izkop v pobočje terase na območju Gabrce pri Podhomu: a – ohranjeni del svižčevega rova, b - gnezda oziroma razširitve rovov. Foto: Pavel Jamnik. Shematski prikaz svižčevih bivališč (v prerezu) s sistemom rovov in bivalnih prostorov. Povzeto po: Vidic, 1994. 176 ■ Proteus 85/4 • December 2022 177Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija zagotovo lahko na podlagi velikosti teh ko- tanj prepoznamo gnezda oziroma ležišča. Nekoliko manj verjetno je, da so to razširje- na stičišča rovov, ki so del razvejenega siste- ma bivališča svizcev ali celo stranišča. Razširjena vkopa sta za razliko od ostanka rova (glej sliko najdišča, označena sta z b) zapolnjena z humusom, kar pomeni, da sta bila v času, ko so bili rovi še delujoči, lahko v neposrednem stiku s površjem. Morda sta bila lahko tudi tako imenovana zakloniščna rova, saj se nahajata povsem blizu nekdanje- ga površja, strmega pobočja terase, za razli- ko od okroglega rova, ki ga je strojni vkop za novogradnjo razkril skoraj deset metrov globoko v pobočju terase. Na žalost pa je prav strojni vkop verjetno preprečil, da bi ob izvajanju del morda našli tudi fosilne skeletne ostanke svizcev. Zaradi objektivnih okoliščin je bil izkop opravljen le delno, zato upamo, da bo ob morebitnem nadaljevanju del mogoče spremljati izko- pavanje in morda najti tudi kakšen svižčev kostni ostanek. Novo najdišče bivališč lede- nodobnega alpskega svizca na tem območju je pomembno predvsem zato, ker je v okolici znanih že šest najdišč fosilnih svižčevih ko- stnih ostankov. Že leta 1930 so v Podhomu ob kopanju v pobočje na nasprotni, severovzhodni Vint- garski strani iste terase ob znameniti, le 480 metrov zračne črte oddaljeni Belarjevi vili našli večje število kostnih ostankov svizca. Kosti je našel oziroma prepoznal kot pa- leontološko gradivo Rajko Gradnik, šolski upravitelj z Bleda. Najdbe je prevzel dr. Fran Šuklje, takratni direktor geološkega zavoda v Beogradu, in jih odnesel v Beo- grad. Leta 1934 jih je paleontolog Ivan Ra- kovec od Šukljeta pridobil nazaj v Slovenijo in jih strokovno obdelal. V svoji objavi na- vaja, da so jih našli delavci v plasti peska in mivke, kosti pa so bile še v rovih, »ki so jih izdelali bržkone svizci sami«. Rakovec je iz Podhoma raziskal štiri lobanje, pet spodnjih čeljustnic, dva glodača iz zgornje čeljustnice, sedem vretenc, eno križnico, štiri kolčnice, pet fragmentov reber, štiri nadlahtnice, dve podlahtnici, eno koželjnico, tri stegnenice, eno mečnico, pet piščali, eno petnico in dve dlančni kosti. Presodil je, da ostanki pripadajo najmanj petim osebkom dveh sta- rostnih generacij (Rakovec, 1935: 245–292). Do danes so se ohranili skoraj vsi ti kostni ostanki, ki jih hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Ivan Rakovec je v objavi analizi- ral razliko med alpskim svizcem (Marmota marmota) in stepskim svizcem ali bobakom (Marmota bobak) in za podhomske najdbe ugotovil, da nedvomno pripadajo alpskemu svizcu. Leta 1933 so delavci ob izdelavi kleti v ta- kratni Ulčarjevi vili v Zagoricah pri Bledu v plasteh peska in proda dva do tri metre glo- boko pod površjem naleteli na kostne ostan- ke svizcev. Nekaj kosti so zadržali in jih je dobil v obdelavo Ivan Rakovec, nekaj pa so jih zakopali nazaj. Ohranile so se lobanja, dve spodnji čeljustnici, po ena nadlahtnica in lopatica (Rakovec, 1935: 249; Rakovec, 1949: 161). Tudi za najdbe iz Zagorice Rakovec ugo- tavlja, da so bile odkrite na mestu, kjer so svizci kopali svoja bivališča, in niso bile na mestu najdbe naplavljene. Ohranjene kosti pripadajo enemu osebku ter nedvomno pri- padajo alpskemu svizcu in ne bobaku (Ra- kovec, 1935: 268, 262). V Prirodoslovnem muzeju Slovenije shranjeni kostni ostanki svizcev z najdišča v Podhomu pri Bledu. Dolžina lobanje (desno spodaj) je 85 milimetrov. Foto: Matija Križnar. Lidarski posnetek okolice Bleda z označenimi najdišči svižčevih ostankov, opisanimi v besedilu. Vir: www.gis.arso.gov. si/atlasokolja. 176 ■ Proteus 85/4 • December 2022 177Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija zagotovo lahko na podlagi velikosti teh ko- tanj prepoznamo gnezda oziroma ležišča. Nekoliko manj verjetno je, da so to razširje- na stičišča rovov, ki so del razvejenega siste- ma bivališča svizcev ali celo stranišča. Razširjena vkopa sta za razliko od ostanka rova (glej sliko najdišča, označena sta z b) zapolnjena z humusom, kar pomeni, da sta bila v času, ko so bili rovi še delujoči, lahko v neposrednem stiku s površjem. Morda sta bila lahko tudi tako imenovana zakloniščna rova, saj se nahajata povsem blizu nekdanje- ga površja, strmega pobočja terase, za razli- ko od okroglega rova, ki ga je strojni vkop za novogradnjo razkril skoraj deset metrov globoko v pobočju terase. Na žalost pa je prav strojni vkop verjetno preprečil, da bi ob izvajanju del morda našli tudi fosilne skeletne ostanke svizcev. Zaradi objektivnih okoliščin je bil izkop opravljen le delno, zato upamo, da bo ob morebitnem nadaljevanju del mogoče spremljati izko- pavanje in morda najti tudi kakšen svižčev kostni ostanek. Novo najdišče bivališč lede- nodobnega alpskega svizca na tem območju je pomembno predvsem zato, ker je v okolici znanih že šest najdišč fosilnih svižčevih ko- stnih ostankov. Že leta 1930 so v Podhomu ob kopanju v pobočje na nasprotni, severovzhodni Vint- garski strani iste terase ob znameniti, le 480 metrov zračne črte oddaljeni Belarjevi vili našli večje število kostnih ostankov svizca. Kosti je našel oziroma prepoznal kot pa- leontološko gradivo Rajko Gradnik, šolski upravitelj z Bleda. Najdbe je prevzel dr. Fran Šuklje, takratni direktor geološkega zavoda v Beogradu, in jih odnesel v Beo- grad. Leta 1934 jih je paleontolog Ivan Ra- kovec od Šukljeta pridobil nazaj v Slovenijo in jih strokovno obdelal. V svoji objavi na- vaja, da so jih našli delavci v plasti peska in mivke, kosti pa so bile še v rovih, »ki so jih izdelali bržkone svizci sami«. Rakovec je iz Podhoma raziskal štiri lobanje, pet spodnjih čeljustnic, dva glodača iz zgornje čeljustnice, sedem vretenc, eno križnico, štiri kolčnice, pet fragmentov reber, štiri nadlahtnice, dve podlahtnici, eno koželjnico, tri stegnenice, eno mečnico, pet piščali, eno petnico in dve dlančni kosti. Presodil je, da ostanki pripadajo najmanj petim osebkom dveh sta- rostnih generacij (Rakovec, 1935: 245–292). Do danes so se ohranili skoraj vsi ti kostni ostanki, ki jih hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Ivan Rakovec je v objavi analizi- ral razliko med alpskim svizcem (Marmota marmota) in stepskim svizcem ali bobakom (Marmota bobak) in za podhomske najdbe ugotovil, da nedvomno pripadajo alpskemu svizcu. Leta 1933 so delavci ob izdelavi kleti v ta- kratni Ulčarjevi vili v Zagoricah pri Bledu v plasteh peska in proda dva do tri metre glo- boko pod površjem naleteli na kostne ostan- ke svizcev. Nekaj kosti so zadržali in jih je dobil v obdelavo Ivan Rakovec, nekaj pa so jih zakopali nazaj. Ohranile so se lobanja, dve spodnji čeljustnici, po ena nadlahtnica in lopatica (Rakovec, 1935: 249; Rakovec, 1949: 161). Tudi za najdbe iz Zagorice Rakovec ugo- tavlja, da so bile odkrite na mestu, kjer so svizci kopali svoja bivališča, in niso bile na mestu najdbe naplavljene. Ohranjene kosti pripadajo enemu osebku ter nedvomno pri- padajo alpskemu svizcu in ne bobaku (Ra- kovec, 1935: 268, 262). V Prirodoslovnem muzeju Slovenije shranjeni kostni ostanki svizcev z najdišča v Podhomu pri Bledu. Dolžina lobanje (desno spodaj) je 85 milimetrov. Foto: Matija Križnar. Lidarski posnetek okolice Bleda z označenimi najdišči svižčevih ostankov, opisanimi v besedilu. Vir: www.gis.arso.gov. si/atlasokolja. 178 ■ Proteus 85/4 • December 2022 179Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija Naslednje najdišče kostnih ostankov svizca se je pojavilo leta 1958 ob izvedbi izkopa na območju Dolgega Brda ob objektu takratne Gozdne uprave na Bledu. Ob izkopu je bilo uničenih več rovov z brlogi oziroma ležišč ter večina kosti. Takrat so uspeli ohraniti le dve celi in eno odlomljeno in poškodovano lobanjo, pet spodnjih čeljustnic, tri nadlah- tnice ter še nekaj drugih kosti. Pripadale naj bi štirim osebkom oziroma dvema odrasli- ma in dvema mladičema. Ležišče s kostmi je bilo dva metra in pol pod površjem v pla- steh proda, peska in gline, nad katerimi sta bila odložena morena in humus (Rakovec, 1961: 353, 355). V Rakovčevem pregledu razvoja kvartarne sesalske favne so kot najdišče kostnih ostan- kov alpskega svizca navedene tudi Zgornje Gorje. Razen pogojne umestitve v čas »po- zne glacialne poledenitve« (Rakovec, 1973: 242, 253) se o najdišču ni ohranil noben podatek, prav tako ne natančno mesto najdb oziroma kje so te shranjene. V letih od 1965 do 1968 je bilo ob vasi Poljšica pri Gorjah pod markantnim skal- nim previsom, imenovanim Poljšiška ozi- roma Poglejska cerkev, izvedeno arheološko izkopavanje. Previs je le 1,4 kilometra zračne črte odda- ljen od novo odkritih rovov na Gabrci. Pod previsom je bilo odkrito arheološko (kame- nodobno) in paleontološko najdišče, ki je časovno umeščeno v čas ob zaključevanju zadnje ledene dobe in pripada gravettienski kamenodobni kulturi (Brodar, 1995: 16). Kulturna plast je bila odkrita ob zadnji ste- ni previsa, v plasti, ki je bila odložena nad nižje ležečo moreno. Poleg redkih kostnih ostankov hrčka, bobra, volka, divje svinje, severnega jelena, orjaškega jelena, gamsa, kozoroga in bizona je bilo odkritih največ ostankov alpskega svizca. Skupno je bilo iz- kopanih šestinosemdeset določljivih kostnih ostankov, ki pripadajo najmanj enajstim osebkom različnih starosti (Pohar, 1991: 320). Zadnje najdišče, v katerem so ohranjeni fosilni kostni ostanki alpskega svizca, je v Zasipu pri Bledu. Žal o natančnem mestu in okoliščinah odkritja ni natančnejših po- datkov. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije sta pod inventarno številko 1700 shranjeni lobanja in spodnja čeljustnica. Najdbi je priložen listek s pripisom »24. 6. 1986, alpski svizec Zasip pri Bledu (najdena so bila tri okostja, vendar so zakopana in zabeto- nirana na prvotnem mestu)«. Ker je vas Zasip umeščena pod pobočje Homa, pod vasjo pa si sledi več terasastih izravnav, ki so vse na- stale kot posledica odtoka ob umiku zadnje- ga ledenika, skoraj ne more biti dvoma, da so najdeni svižčevi ostanki podobne starosti kot pred tem opisani. To potrjujeta tudi vi- dez in stopnja fosilnosti ohranjene lobanje in čeljusti. Časovna umestitev svižčevih ostankov in sledi blejske okolice Plasti mivke, peskov in prodov, v katerih so bili v Podhomu in Zagoricah pri Bledu najdeni svižčevi rovi in kosti, je Rakovec na podlagi takratnega razumevanja kronologije Lobanji ledenodobnih alpskih svizcev z najdišča Dolgo Brdo pri Bledu. Dolžina zgornje lobanje je 83 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. Pogled na skalni previs Poljšiška ali Poglejska cerkev, kjer so odkopali več ostankov alpskih svizcev. Foto: Matija Križnar. 178 ■ Proteus 85/4 • December 2022 179Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija Naslednje najdišče kostnih ostankov svizca se je pojavilo leta 1958 ob izvedbi izkopa na območju Dolgega Brda ob objektu takratne Gozdne uprave na Bledu. Ob izkopu je bilo uničenih več rovov z brlogi oziroma ležišč ter večina kosti. Takrat so uspeli ohraniti le dve celi in eno odlomljeno in poškodovano lobanjo, pet spodnjih čeljustnic, tri nadlah- tnice ter še nekaj drugih kosti. Pripadale naj bi štirim osebkom oziroma dvema odrasli- ma in dvema mladičema. Ležišče s kostmi je bilo dva metra in pol pod površjem v pla- steh proda, peska in gline, nad katerimi sta bila odložena morena in humus (Rakovec, 1961: 353, 355). V Rakovčevem pregledu razvoja kvartarne sesalske favne so kot najdišče kostnih ostan- kov alpskega svizca navedene tudi Zgornje Gorje. Razen pogojne umestitve v čas »po- zne glacialne poledenitve« (Rakovec, 1973: 242, 253) se o najdišču ni ohranil noben podatek, prav tako ne natančno mesto najdb oziroma kje so te shranjene. V letih od 1965 do 1968 je bilo ob vasi Poljšica pri Gorjah pod markantnim skal- nim previsom, imenovanim Poljšiška ozi- roma Poglejska cerkev, izvedeno arheološko izkopavanje. Previs je le 1,4 kilometra zračne črte odda- ljen od novo odkritih rovov na Gabrci. Pod previsom je bilo odkrito arheološko (kame- nodobno) in paleontološko najdišče, ki je časovno umeščeno v čas ob zaključevanju zadnje ledene dobe in pripada gravettienski kamenodobni kulturi (Brodar, 1995: 16). Kulturna plast je bila odkrita ob zadnji ste- ni previsa, v plasti, ki je bila odložena nad nižje ležečo moreno. Poleg redkih kostnih ostankov hrčka, bobra, volka, divje svinje, severnega jelena, orjaškega jelena, gamsa, kozoroga in bizona je bilo odkritih največ ostankov alpskega svizca. Skupno je bilo iz- kopanih šestinosemdeset določljivih kostnih ostankov, ki pripadajo najmanj enajstim osebkom različnih starosti (Pohar, 1991: 320). Zadnje najdišče, v katerem so ohranjeni fosilni kostni ostanki alpskega svizca, je v Zasipu pri Bledu. Žal o natančnem mestu in okoliščinah odkritja ni natančnejših po- datkov. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije sta pod inventarno številko 1700 shranjeni lobanja in spodnja čeljustnica. Najdbi je priložen listek s pripisom »24. 6. 1986, alpski svizec Zasip pri Bledu (najdena so bila tri okostja, vendar so zakopana in zabeto- nirana na prvotnem mestu)«. Ker je vas Zasip umeščena pod pobočje Homa, pod vasjo pa si sledi več terasastih izravnav, ki so vse na- stale kot posledica odtoka ob umiku zadnje- ga ledenika, skoraj ne more biti dvoma, da so najdeni svižčevi ostanki podobne starosti kot pred tem opisani. To potrjujeta tudi vi- dez in stopnja fosilnosti ohranjene lobanje in čeljusti. Časovna umestitev svižčevih ostankov in sledi blejske okolice Plasti mivke, peskov in prodov, v katerih so bili v Podhomu in Zagoricah pri Bledu najdeni svižčevi rovi in kosti, je Rakovec na podlagi takratnega razumevanja kronologije Lobanji ledenodobnih alpskih svizcev z najdišča Dolgo Brdo pri Bledu. Dolžina zgornje lobanje je 83 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. Pogled na skalni previs Poljšiška ali Poglejska cerkev, kjer so odkopali več ostankov alpskih svizcev. Foto: Matija Križnar. 180 ■ Proteus 85/4 • December 2022 181Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija zadnje ledene dobe časovno umestil na pre- hod iz toplega obdobja (interglaciala) riss- -würm, torej v zadnjo würmsko ledeno dobo in predvsem v začetek würmske poledenitve. Ker časovno umestitev izpelje zgolj iz pre- pričanja, da mivke in peski sodijo že v me- dledeno dobo in v začetek würma, saj ležijo pod moreno, morena pa naj bi bila odložena ob zadnji würmski poledenitvi, o starosti najdenih kosti zapiše: »V našem slučaju bi se potemtakem nahajalo izhodišče rovov približno na meji med interglacialnimi plastmi in würm- sko talno moreno.« (Rakovec, 1935: 245–292.) Na podlagi današnjega razumevanja razvoja zadnje poledenitve z več vmesnimi občutno hladnejšimi (stadiali) in toplejšimi obdobji (interstadiali), ki so vsaka posebej »zapusti- la« sledi v obliki sedimentacije in/ali erozije na tem območju, je jasno, da plasti peskov in mivk pod zadnjo odloženo moreno ne morejo biti toliko stare, kot je predvideval Rakovec. Večina razgaljenih plasti tako na novem najdišču rovov v Gabrcah kot plasti, ki jih je opisoval Rakovec ob Belarjevi vi- li, lahko pripadajo le zadnji würmski ledeni dobi. Podobno je z vrhnjimi plastmi glin, peskov in lečami proda v okolici Zagorice pri Bledu, v katerih so našli svižčeve kosti. Rakovec je leta 1935 nekoliko poenostavlje- no predvideval, da mesto odkritja ostankov svižčevih rovov v glinenih in prodnatih pla- steh avtomatično pomeni, da so rovi nasta- li hkrati z odložitvijo teh plasti (Rakovec, 1935: 268). Danes razumemo, da so te pla- sti morale biti že dolgo odložene in utrjene, le tako so svizci v njih sploh lahko izdelo- vali sisteme rovov. Na podlagi anatomskih lastnosti odkritih kosti, ki jih je Rakovec opazil na podhomskih svizcih, jih je leta 1949 opredelil kot geološko najstarejše od- krite svizčeve ostanke v Sloveniji in jih pri- pisal celo prvotni vrsti Marmota primigenia (Rakovec, 1949: 161). V kasnejših objavah posredno tudi podhomske ostanke ne ume- šča več med najstarejše, saj zapiše: »Kolikor je doslej znano, se pojavijo svizci na naših tleh v riško-würmskem interglacialu. Iz te dobe jih poznamo za sedaj samo iz Betalovega spod- mola […]. Najdbe iz ostalih najdišč spadajo v würmsko dobo in deloma že v postglacial.« (Rakovec, 1961: 360.) V pregledu najdišč »kvartarne sesalske favne« pa za najdbe ko- stnih ostankov alpskega svizca, med katere umešča tudi najdbe iz Podhoma, Zagorice in Zgornjih Gorij, zapiše: »Alpski svizci so se šele v mlajši würmski glacialni dobi tako raz- množili, da so prevladali nad vsemi vrstami takratne sesalske favne in se obdržali do konca pleistocenske dobe, če ne še nekoliko dalj.« (Ra- kovec, 1973: 252.) Kostne ostanke iz vseh treh najdišč tako pogojno umesti v čas »po- zne glacialne dobe« (Rakovec 173: 251-253). Starost kostnih ostankov z Dolgega Brda pri Bledu je Rakovec poskušal ugotavljati na podlagi mesta brloga v sedimentacijskem sosledju. Zapiše: »Globina brloga na Dolgem Brdu govori slej ko prej za to, da so morali svizci izkopati svoje rove v morenski materi- al, […]. Ko so tega predrli, so naleteli na manj odporen material, v katerem so izdelali svoj br- log. Svizčevi ostanki z Dolgega Brda izvirajo potemtakem iz zadnjega (würmskega) glaciala. Glede na to, da se je moral ledenik umakniti z blejskega kota vsaj za toliko, da so imeli svizci dostop do tamkajšnjih moren […], moremo re- či, da izvirajo okostja svizcev z Dolgega Brda šele iz časa stadijev umika.« (Rakovec, 1961: 359.) Kasneje v pregledu razvoja »kvartarne sesalske favne« kostne ostanke z Dolgega Br- da umesti v »würm ali pozno glacialno dobo« (Rakovec, 1973: 247). Prvotne Rakovčeve teze, da bi bili kostni ostanki iz Podhoma, Zagorice in Dolgega Brda lahko celo iz časa med zadnjo in predzadnjo poledenitvijo, to- rej iz medledene dobe riss-würm, je seveda treba presojati v kontekstu časa, ko so bile zapisane. Zato je tudi sam v zadnjih omem- bah teh najdišč časovno umestitev prema- knil v čas »pozne glacialne dobe«, kar danes razumemo kot čas zadnje pleistocenske po- ledenitve. Glede časovne umestitve svižčevih ostan- kov na območju Podhoma je nova spoznanja prineslo arheološko izkopavanje v skalnem Edina ohranjena ostanka alpskega svizca z najdišča Zasip pri Bledu. Dolžina zgornje lobanje je 92 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 180 ■ Proteus 85/4 • December 2022 181Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija zadnje ledene dobe časovno umestil na pre- hod iz toplega obdobja (interglaciala) riss- -würm, torej v zadnjo würmsko ledeno dobo in predvsem v začetek würmske poledenitve. Ker časovno umestitev izpelje zgolj iz pre- pričanja, da mivke in peski sodijo že v me- dledeno dobo in v začetek würma, saj ležijo pod moreno, morena pa naj bi bila odložena ob zadnji würmski poledenitvi, o starosti najdenih kosti zapiše: »V našem slučaju bi se potemtakem nahajalo izhodišče rovov približno na meji med interglacialnimi plastmi in würm- sko talno moreno.« (Rakovec, 1935: 245–292.) Na podlagi današnjega razumevanja razvoja zadnje poledenitve z več vmesnimi občutno hladnejšimi (stadiali) in toplejšimi obdobji (interstadiali), ki so vsaka posebej »zapusti- la« sledi v obliki sedimentacije in/ali erozije na tem območju, je jasno, da plasti peskov in mivk pod zadnjo odloženo moreno ne morejo biti toliko stare, kot je predvideval Rakovec. Večina razgaljenih plasti tako na novem najdišču rovov v Gabrcah kot plasti, ki jih je opisoval Rakovec ob Belarjevi vi- li, lahko pripadajo le zadnji würmski ledeni dobi. Podobno je z vrhnjimi plastmi glin, peskov in lečami proda v okolici Zagorice pri Bledu, v katerih so našli svižčeve kosti. Rakovec je leta 1935 nekoliko poenostavlje- no predvideval, da mesto odkritja ostankov svižčevih rovov v glinenih in prodnatih pla- steh avtomatično pomeni, da so rovi nasta- li hkrati z odložitvijo teh plasti (Rakovec, 1935: 268). Danes razumemo, da so te pla- sti morale biti že dolgo odložene in utrjene, le tako so svizci v njih sploh lahko izdelo- vali sisteme rovov. Na podlagi anatomskih lastnosti odkritih kosti, ki jih je Rakovec opazil na podhomskih svizcih, jih je leta 1949 opredelil kot geološko najstarejše od- krite svizčeve ostanke v Sloveniji in jih pri- pisal celo prvotni vrsti Marmota primigenia (Rakovec, 1949: 161). V kasnejših objavah posredno tudi podhomske ostanke ne ume- šča več med najstarejše, saj zapiše: »Kolikor je doslej znano, se pojavijo svizci na naših tleh v riško-würmskem interglacialu. Iz te dobe jih poznamo za sedaj samo iz Betalovega spod- mola […]. Najdbe iz ostalih najdišč spadajo v würmsko dobo in deloma že v postglacial.« (Rakovec, 1961: 360.) V pregledu najdišč »kvartarne sesalske favne« pa za najdbe ko- stnih ostankov alpskega svizca, med katere umešča tudi najdbe iz Podhoma, Zagorice in Zgornjih Gorij, zapiše: »Alpski svizci so se šele v mlajši würmski glacialni dobi tako raz- množili, da so prevladali nad vsemi vrstami takratne sesalske favne in se obdržali do konca pleistocenske dobe, če ne še nekoliko dalj.« (Ra- kovec, 1973: 252.) Kostne ostanke iz vseh treh najdišč tako pogojno umesti v čas »po- zne glacialne dobe« (Rakovec 173: 251-253). Starost kostnih ostankov z Dolgega Brda pri Bledu je Rakovec poskušal ugotavljati na podlagi mesta brloga v sedimentacijskem sosledju. Zapiše: »Globina brloga na Dolgem Brdu govori slej ko prej za to, da so morali svizci izkopati svoje rove v morenski materi- al, […]. Ko so tega predrli, so naleteli na manj odporen material, v katerem so izdelali svoj br- log. Svizčevi ostanki z Dolgega Brda izvirajo potemtakem iz zadnjega (würmskega) glaciala. Glede na to, da se je moral ledenik umakniti z blejskega kota vsaj za toliko, da so imeli svizci dostop do tamkajšnjih moren […], moremo re- či, da izvirajo okostja svizcev z Dolgega Brda šele iz časa stadijev umika.« (Rakovec, 1961: 359.) Kasneje v pregledu razvoja »kvartarne sesalske favne« kostne ostanke z Dolgega Br- da umesti v »würm ali pozno glacialno dobo« (Rakovec, 1973: 247). Prvotne Rakovčeve teze, da bi bili kostni ostanki iz Podhoma, Zagorice in Dolgega Brda lahko celo iz časa med zadnjo in predzadnjo poledenitvijo, to- rej iz medledene dobe riss-würm, je seveda treba presojati v kontekstu časa, ko so bile zapisane. Zato je tudi sam v zadnjih omem- bah teh najdišč časovno umestitev prema- knil v čas »pozne glacialne dobe«, kar danes razumemo kot čas zadnje pleistocenske po- ledenitve. Glede časovne umestitve svižčevih ostan- kov na območju Podhoma je nova spoznanja prineslo arheološko izkopavanje v skalnem Edina ohranjena ostanka alpskega svizca z najdišča Zasip pri Bledu. Dolžina zgornje lobanje je 92 milimetrov. Zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Matija Križnar. 182 ■ Proteus 85/4 • December 2022 183Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • Pogovori previsu Poljšiška ali Poglejska cerkev. Vida Pohar, ki je obdelala favno, zapiše: »Ker leži grušč s kulturno plastjo na moreni, lahko mirno trdimo, da so prebivali svizci, gamsi, kozorogi in druge živali v okolici previsa že po umiku zadnjega ledenika. Vendar je bilo podnebje toli- ko hladno, da se visokogorski zastopniki še niso umaknili v gore. Tudi aridno je moralo biti, kar dokazuje prisotnost hrčka, stepskega bizo- na in orjaškega jelena. […] Izsledki dosedanjih paleontoloških raziskav mezolitskih najdišč […] kažejo, da alpskega svizca v zgodnjem holoce- nu vsaj v nižinskih predelih Slovenije ni bilo več. Ker tudi med holocensko favno visokogor- skih najdišč Potočke zijalke in Mokriške jame ni zastopan, domnevam, da je konec pleistocena izumrl. […] Na podlagi vsega povedanega lah- ko favno iz Poljšiške cerkve uvrstimo v konec poznega glaciala ali natančneje v umikalno fazo hladnega sunka mlašega dryasa.« (Pohar, 1991: 330.) Če poskušamo opisno umestitev Vide Pohar prevesti še v časovni okvir, bi to okvirno pomenilo obdobje od približno 12.600 let do 11.700 let pred sedanjostjo. Na podlagi pelodnih analiz, opravljenih v okolici Blejskega jezera, se je razkrilo, da je na tem območju v zadnjem poledenitve- nem sunku zadnje ledene dobe, okoli 14.300 let pred sedanjostjo, že zaznati pojav bora in breze. Okoli 13.800 let pred sedanjostjo se znatno povečata prisotnost peloda li- pe, hrasta in bresta ter prisotnost breze in smreke, kar kaže na podnebno otoplitev. Z bližanjem mlajšega dryasa (od 12.600 do 11.700 let pred sedanjostjo) pa prisotnost peloda dreves upade in se pojavijo zelišča, kar ponovno kaže na hladnejšo in bolj su- ho podnebje (Andrič, 2011: 235). Pelodne analize torej pritrjujejo ocenam Vide Pahor, ki je najdišče s svizci iz Poljšiške cerkve na podlagi analize živalskih ostankov umestila v čas pojenjavanja hladnega obdobja mlaj- šega dryasa, in Brodarja, ki je najdišče na podlagi arheoloških najdb umestil v isti čas (Brodar, 1995). Vseh sedem najdišč ostankov kostnih ostankov ali sledi njegovih bivališč (ro- vi) na obravnavanem območju lahko glede na medsebojno bližino in enake prostorske okoliščine, ki jih kažejo mesta odkritij, pri- pišemo podobnemu časovnemu obdobju. Na temelju številčnosti ostankov svizca na naj- dišču Poljšiška cerkev in odkritja sledi ka- menih orodij in drugih sledi ledenodobnih lovcev tudi na območju Fortune, Zasipa in Podhoma (Jamnik, 2018) morda lahko do- mnevamo, da so bili svizci pomemben člen v prehranjevalni verigi takratnih ljudi. Gle- de na številčnost odkritih svižčevih ostan- kov na obravnavanem območju je mogoče domnevati, da je bila populacija svizcev v času tik pred koncem pleistocena (ledene dobe) na območju in v okolici Bleda zelo številčna. Koliko je na njeno izumrtje in umik svizcev, poleg podnebnih sprememb, prispeval tudi lov kamenodobnih ljudi, pa na podlagi podatkov, ki jih imamo, kljub vsemu ni mogoče zanesljivo presojati. Do- mnevamo pa, da je imel na zmanjševanje in dokončno izginotje alpskega svizca delno vpliv tudi lov kamenodobnih ljudi. Literatura: Andrič, M., 2011: Poznoglacialna vegetacija v okolici Blejskega jezera in Gribelj (Bela krajina): primerjava v zadnjem stadialu poledenele in nepoledenele pokrajine. V: Toškan, B. (ur.),: Drobci ledenodobnega okolja. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 235-250. Brodar, M., 1995: Končni paleolitik iz Poljšiške cerkve pri Poljšici. Arheološki vestnik, 46: 9-24. Cimerman, F., 1966: Najdba svižčevih ostankov pri Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Proteus, 29: 58-59. Jamnik, P., 2018: Najdbe kamenih orodij – skromnih sledi najstarejših prebivalcev Bleda in okolice. Razgledi muzejskega društva Bled, 10: 43-48. Križnar, M, 2008: Najdbe rovov pleistocenskih svizcev v Škofjeloškem in Polhograjskem hribovju. Loški razgledi, 55 (1): 13-20. Pavšič, J., 2005: Ostanki svižčevih rovov. Gea, 15 (1): 45-46. Pohar, V., 1991: Poznowürmska sesalska favna iz Poljšiške cerkve. Razprave IV. razreda SAZU, XXXII: 316-337. Rakovec, I., 1935: Diluvialni svizci južnovzhodnih Alp. Prirodoslovne razprave, 2 (5): 245-292. Rakovec, I., 1961: O novih svižčevih ostankih iz Slovenije. Razprave IV. razreda SAZU, 6: 353-365. Rakovec, I., 1973: Razvoj kvartarne sesalske favne v Sloveniji. Arheološki vestnik, 24: 225-270. Šuklje, F., 1933: Iz prošlosti sisara. Priroda (Popularni časopis Hrvatskog prirodoslovnog društva), 23 (6): 177- 181. Vidic, J., 1994: Alpski svizec (Marmota marmota L. 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Sloveniji. Razprave in raziskave, Triglavski narodni park TNP, 3: 21-23. Slovarček: Dryas. Zadnja tri (starejše, srednje in mlaj- še) najhladnejša ledenodobna obdobja pred holocenom. Glacial. Hladne dobe (v vseh geoloških ob- dobjih), v našem primeru pleistocenu. Interglacial. Tople, medledene dobe (obdo- bja med poledenitvami, glaciali). R iss. R iška hladna doba, trajanje od 347.000 do 128.000 let pred sedanjostjo, predzadnje obdobje po razvrstitvi za Alpe. Würm. Würmska hladna doba, trajanje od 115.000 do 11.700 let pred sedanjostjo, za- dnje obdobje po razvrstitvi za Alpe. Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Jana Vidic Stane Peterlin. univ. dipl. biolog, je leta 1961 v Referatu za varstvo prirode pri Za- vodu za spomeniško varstvo Ljudske repu- blike Slovenije kot po vrsti tretji poklicni naravovarstvenik začel svojo službeno pot. Zaključil jo je z upokojitvijo leta 2000 na Ministrstvu za okolje in prostor kot sveto- valec vlade za področje ohranjanja narave. Je začetnik in snovalec doktrine poklicnega naravovarstvenega dela, naslednik botani- čarke in naravovarstvenice dr. Angele Pi- skernik, most med preteklo in sedanjo ge- neracijo poklicnih naravovarstvenikov. Rodil se je pred 85 leti (13. 12. 1937). Bil je tudi urednik zbornika Varstvo narave (v letih od 1963 do 1991) in revije Proteus (v letih od 1995 do 2002) ter dejaven član Prirodoslov- nega društva Slovenije. Spoštovani Stane, okolje in danosti v mla- dosti nas običajno močno zaznamujejo; ne da bi se zavedali, nam utirijo življenje in odkažejo smer. Tebi so jo močno v bližino narave, najprej kot študentu biologije in nato kot poklicnemu naravovarstveniku. Kako se spominjaš svoje mladosti? Kje in kako si jo preživel? Zrastel sem na vasi Velike Poljane pri Or- tneku, za kar sem usodi neskončno hvale- žen. Dano mi je bilo spoznati kmečko ži- vljenje, biti del vaške skupnosti, biti tesno povezan z naravo, z rastjo in zorenjem pri- delkov, neposredno zaznavati menjavanje letnih časov … Na bližnji Mali Gori, kjer so bile enkrat letno košene senožeti, sem se srečeval z orhidejami, za mene takrat skriv- nostno majnico, mravlinjimi volkci, mo- drasom, ki je več let živel na istem mestu, vevericami, srnami, divjimi prašiči, zajci in sledovi vseh teh živali. Tam sem prvič prav od blizu srečal tudi medveda, volka, še da- nes vidim pred očmi njegov košat rep, ko je skočil tik pred naju s stricem, ko sva šla v gozd po drva, pa jazbeca, ki je tik pred 182 ■ Proteus 85/4 • December 2022 183Paleontologija • Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu Novo odkritje fosilnih rovov alpskega svizca v Podhomu pri Bledu in pregled dosedanjih najdb • Paleontologija Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • Pogovori previsu Poljšiška ali Poglejska cerkev. Vida Pohar, ki je obdelala favno, zapiše: »Ker leži grušč s kulturno plastjo na moreni, lahko mirno trdimo, da so prebivali svizci, gamsi, kozorogi in druge živali v okolici previsa že po umiku zadnjega ledenika. Vendar je bilo podnebje toli- ko hladno, da se visokogorski zastopniki še niso umaknili v gore. Tudi aridno je moralo biti, kar dokazuje prisotnost hrčka, stepskega bizo- na in orjaškega jelena. […] Izsledki dosedanjih paleontoloških raziskav mezolitskih najdišč […] kažejo, da alpskega svizca v zgodnjem holoce- nu vsaj v nižinskih predelih Slovenije ni bilo več. Ker tudi med holocensko favno visokogor- skih najdišč Potočke zijalke in Mokriške jame ni zastopan, domnevam, da je konec pleistocena izumrl. […] Na podlagi vsega povedanega lah- ko favno iz Poljšiške cerkve uvrstimo v konec poznega glaciala ali natančneje v umikalno fazo hladnega sunka mlašega dryasa.« (Pohar, 1991: 330.) Če poskušamo opisno umestitev Vide Pohar prevesti še v časovni okvir, bi to okvirno pomenilo obdobje od približno 12.600 let do 11.700 let pred sedanjostjo. Na podlagi pelodnih analiz, opravljenih v okolici Blejskega jezera, se je razkrilo, da je na tem območju v zadnjem poledenitve- nem sunku zadnje ledene dobe, okoli 14.300 let pred sedanjostjo, že zaznati pojav bora in breze. Okoli 13.800 let pred sedanjostjo se znatno povečata prisotnost peloda li- pe, hrasta in bresta ter prisotnost breze in smreke, kar kaže na podnebno otoplitev. Z bližanjem mlajšega dryasa (od 12.600 do 11.700 let pred sedanjostjo) pa prisotnost peloda dreves upade in se pojavijo zelišča, kar ponovno kaže na hladnejšo in bolj su- ho podnebje (Andrič, 2011: 235). Pelodne analize torej pritrjujejo ocenam Vide Pahor, ki je najdišče s svizci iz Poljšiške cerkve na podlagi analize živalskih ostankov umestila v čas pojenjavanja hladnega obdobja mlaj- šega dryasa, in Brodarja, ki je najdišče na podlagi arheoloških najdb umestil v isti čas (Brodar, 1995). Vseh sedem najdišč ostankov kostnih ostankov ali sledi njegovih bivališč (ro- vi) na obravnavanem območju lahko glede na medsebojno bližino in enake prostorske okoliščine, ki jih kažejo mesta odkritij, pri- pišemo podobnemu časovnemu obdobju. Na temelju številčnosti ostankov svizca na naj- dišču Poljšiška cerkev in odkritja sledi ka- menih orodij in drugih sledi ledenodobnih lovcev tudi na območju Fortune, Zasipa in Podhoma (Jamnik, 2018) morda lahko do- mnevamo, da so bili svizci pomemben člen v prehranjevalni verigi takratnih ljudi. Gle- de na številčnost odkritih svižčevih ostan- kov na obravnavanem območju je mogoče domnevati, da je bila populacija svizcev v času tik pred koncem pleistocena (ledene dobe) na območju in v okolici Bleda zelo številčna. Koliko je na njeno izumrtje in umik svizcev, poleg podnebnih sprememb, prispeval tudi lov kamenodobnih ljudi, pa na podlagi podatkov, ki jih imamo, kljub vsemu ni mogoče zanesljivo presojati. Do- mnevamo pa, da je imel na zmanjševanje in dokončno izginotje alpskega svizca delno vpliv tudi lov kamenodobnih ljudi. Literatura: Andrič, M., 2011: Poznoglacialna vegetacija v okolici Blejskega jezera in Gribelj (Bela krajina): primerjava v zadnjem stadialu poledenele in nepoledenele pokrajine. V: Toškan, B. (ur.),: Drobci ledenodobnega okolja. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, 235-250. Brodar, M., 1995: Končni paleolitik iz Poljšiške cerkve pri Poljšici. Arheološki vestnik, 46: 9-24. Cimerman, F., 1966: Najdba svižčevih ostankov pri Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Proteus, 29: 58-59. Jamnik, P., 2018: Najdbe kamenih orodij – skromnih sledi najstarejših prebivalcev Bleda in okolice. Razgledi muzejskega društva Bled, 10: 43-48. Križnar, M, 2008: Najdbe rovov pleistocenskih svizcev v Škofjeloškem in Polhograjskem hribovju. Loški razgledi, 55 (1): 13-20. Pavšič, J., 2005: Ostanki svižčevih rovov. Gea, 15 (1): 45-46. Pohar, V., 1991: Poznowürmska sesalska favna iz Poljšiške cerkve. Razprave IV. razreda SAZU, XXXII: 316-337. Rakovec, I., 1935: Diluvialni svizci južnovzhodnih Alp. Prirodoslovne razprave, 2 (5): 245-292. Rakovec, I., 1961: O novih svižčevih ostankih iz Slovenije. Razprave IV. razreda SAZU, 6: 353-365. Rakovec, I., 1973: Razvoj kvartarne sesalske favne v Sloveniji. Arheološki vestnik, 24: 225-270. Šuklje, F., 1933: Iz prošlosti sisara. Priroda (Popularni časopis Hrvatskog prirodoslovnog društva), 23 (6): 177- 181. Vidic, J., 1994: Alpski svizec (Marmota marmota L. 1758) v Triglavskem narodnem parku in drugod po Sloveniji. Razprave in raziskave, Triglavski narodni park TNP, 3: 21-23. Slovarček: Dryas. Zadnja tri (starejše, srednje in mlaj- še) najhladnejša ledenodobna obdobja pred holocenom. Glacial. Hladne dobe (v vseh geoloških ob- dobjih), v našem primeru pleistocenu. Interglacial. Tople, medledene dobe (obdo- bja med poledenitvami, glaciali). R iss. R iška hladna doba, trajanje od 347.000 do 128.000 let pred sedanjostjo, predzadnje obdobje po razvrstitvi za Alpe. Würm. Würmska hladna doba, trajanje od 115.000 do 11.700 let pred sedanjostjo, za- dnje obdobje po razvrstitvi za Alpe. Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Jana Vidic Stane Peterlin. univ. dipl. biolog, je leta 1961 v Referatu za varstvo prirode pri Za- vodu za spomeniško varstvo Ljudske repu- blike Slovenije kot po vrsti tretji poklicni naravovarstvenik začel svojo službeno pot. Zaključil jo je z upokojitvijo leta 2000 na Ministrstvu za okolje in prostor kot sveto- valec vlade za področje ohranjanja narave. Je začetnik in snovalec doktrine poklicnega naravovarstvenega dela, naslednik botani- čarke in naravovarstvenice dr. Angele Pi- skernik, most med preteklo in sedanjo ge- neracijo poklicnih naravovarstvenikov. Rodil se je pred 85 leti (13. 12. 1937). Bil je tudi urednik zbornika Varstvo narave (v letih od 1963 do 1991) in revije Proteus (v letih od 1995 do 2002) ter dejaven član Prirodoslov- nega društva Slovenije. Spoštovani Stane, okolje in danosti v mla- dosti nas običajno močno zaznamujejo; ne da bi se zavedali, nam utirijo življenje in odkažejo smer. Tebi so jo močno v bližino narave, najprej kot študentu biologije in nato kot poklicnemu naravovarstveniku. Kako se spominjaš svoje mladosti? Kje in kako si jo preživel? Zrastel sem na vasi Velike Poljane pri Or- tneku, za kar sem usodi neskončno hvale- žen. Dano mi je bilo spoznati kmečko ži- vljenje, biti del vaške skupnosti, biti tesno povezan z naravo, z rastjo in zorenjem pri- delkov, neposredno zaznavati menjavanje letnih časov … Na bližnji Mali Gori, kjer so bile enkrat letno košene senožeti, sem se srečeval z orhidejami, za mene takrat skriv- nostno majnico, mravlinjimi volkci, mo- drasom, ki je več let živel na istem mestu, vevericami, srnami, divjimi prašiči, zajci in sledovi vseh teh živali. Tam sem prvič prav od blizu srečal tudi medveda, volka, še da- nes vidim pred očmi njegov košat rep, ko je skočil tik pred naju s stricem, ko sva šla v gozd po drva, pa jazbeca, ki je tik pred 184 ■ Proteus 85/4 • December 2022 185Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji menoj zagodel in zbežal s svojo potresajočo se postavo. Posebno doživetje za nas otroke je bil večerni vzpon na hrib Grmado (864 metrov) v Mali Gori, od koder smo v dalja- vi občudovali luči Ljubljane, ob lepih in ja- snih dnevih pa na obzorju Kamniške Alpe, ki so nas vabile in nam budile hrepenenje po gorah in novih doživetjih. Osnovno šolo sem obiskoval na Velikih Poljanah, nižjo gi- mnazijo v Ribnici, višjo gimnazijo pa v Ko- čevju, kamor sem se vozil z vlakom. V višji gimnaziji sem se vključil med tabornike in kot tabornik sodeloval v Gorski straži. V tej vlogi sem prvič zaznal namen in poslanstvo varstva narave. Tvoj študij biologije je potekal v letih od 1956 do 1961. Kaj bi izpostavil kot poseb- no dragocenost iz tistega življenjskega ob- dobja? Študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani imam v lepem spominu. Bili smo majhna študijska generacija, bilo je nas le 17, študij nas je končalo manj kot 10. V času študija sem prejemal štipendijo koče- vskega okraja z obveznostjo, da po koncu študija poučujem biologijo ali naravoslovje v šoli, česar sem se zelo veselil. Nato pa so se dogodile spremembe. Ob koncu študija so bili okraji ukinjeni, s tem tudi moja pogod- ba o štipendiranju in posredno obveznost poučevanja v šoli. V tem času, ko sem za pol leta podaljšal absolventski staž, sem bil primoran opravljati razna dela, da sem lah- ko preživel. Po končanem študiju te je pot zanesla v poklicno naravovarstvo? Kako se spomi- njaš začetkov? Moj študijski kolega Boštjan Kiauta je že med študijem občasno pomagal dr. Angeli Piskernik, referentki za varstvo narave pri Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske re- publike Slovenije. Ko je izvedel, da iščem službo, mi je svetoval, naj se oglasim pri njej, ker je sam imel druge načrte. Res sem se oglasil pri njej in dr. Angela Piskernik, botaničarka, prva doktorica znanosti, velika osebnost, me je prijazno sprejela. Posebej jo je zanimalo moje delovanje pri Gorski straži. Takoj mi je ponudila dvourno, malo kasneje pa štiriurno delo na dan. Opravljal sem razna tehnična dela in urejal arhive s predlogi za zavarovanje. Očitno sem jo z izdelki prepričal, saj mi je delo podaljšala in mi obenem povedala, da se želi upoko- jiti. Pri vodstvu Zavoda me je priporočila za svojega naslednika, vendar s pogojem, da zaključim študij. Res sem novembra leta 1961 diplomiral in s prvim decembrom is- tega leta nastopil službo poklicnega naravo- varstvenika v Referatu za varstvo narave pri Zavodu Ljudske republike Slovenije za spo- meniško varstvo s polnim delovnim časom. Ostala mi je še vojaščina, ki sem jo nastopil marca leta 1962. Ko sem se po letu dni vr- nil, me je čakala redna služba. Žal pa ni bilo denarja za dve osebi in tako je dr. Angela Piskernik morala zapu- stiti službo, še preden me je prav uvedla v de- lo. Vendar sva ostala v tesnih stikih še naprej. Nanjo me vežejo lepi spomini, bila je velika osebnost in zelo cenim vse njeno delo. Takratno poznavanje narave je temeljilo na zbranih in objavlje- nih podatkih o priro- dnih oziroma naravnih znamenitostih, zlasti iz prispevka Narav- ni spomeniki Kranjske, ki ga je objavil bota- nik Alfonz Paulin le- ta 1905, iz turističnih vodnikov, ki jih je v letih od 1913 do 1924 napisa l potopisec in Stane in Marjana Peterlin leta 2016 na Jezerskem pri rastišču lepega čeveljca (Cypripedium calceolus). Foto: Jana Vidic. Angela Piskernik in Stane Peterlin na Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije leta 1961. Foto: Tone Wraber. 184 ■ Proteus 85/4 • December 2022 185Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji menoj zagodel in zbežal s svojo potresajočo se postavo. Posebno doživetje za nas otroke je bil večerni vzpon na hrib Grmado (864 metrov) v Mali Gori, od koder smo v dalja- vi občudovali luči Ljubljane, ob lepih in ja- snih dnevih pa na obzorju Kamniške Alpe, ki so nas vabile in nam budile hrepenenje po gorah in novih doživetjih. Osnovno šolo sem obiskoval na Velikih Poljanah, nižjo gi- mnazijo v Ribnici, višjo gimnazijo pa v Ko- čevju, kamor sem se vozil z vlakom. V višji gimnaziji sem se vključil med tabornike in kot tabornik sodeloval v Gorski straži. V tej vlogi sem prvič zaznal namen in poslanstvo varstva narave. Tvoj študij biologije je potekal v letih od 1956 do 1961. Kaj bi izpostavil kot poseb- no dragocenost iz tistega življenjskega ob- dobja? Študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani imam v lepem spominu. Bili smo majhna študijska generacija, bilo je nas le 17, študij nas je končalo manj kot 10. V času študija sem prejemal štipendijo koče- vskega okraja z obveznostjo, da po koncu študija poučujem biologijo ali naravoslovje v šoli, česar sem se zelo veselil. Nato pa so se dogodile spremembe. Ob koncu študija so bili okraji ukinjeni, s tem tudi moja pogod- ba o štipendiranju in posredno obveznost poučevanja v šoli. V tem času, ko sem za pol leta podaljšal absolventski staž, sem bil primoran opravljati razna dela, da sem lah- ko preživel. Po končanem študiju te je pot zanesla v poklicno naravovarstvo? Kako se spomi- njaš začetkov? Moj študijski kolega Boštjan Kiauta je že med študijem občasno pomagal dr. Angeli Piskernik, referentki za varstvo narave pri Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske re- publike Slovenije. Ko je izvedel, da iščem službo, mi je svetoval, naj se oglasim pri njej, ker je sam imel druge načrte. Res sem se oglasil pri njej in dr. Angela Piskernik, botaničarka, prva doktorica znanosti, velika osebnost, me je prijazno sprejela. Posebej jo je zanimalo moje delovanje pri Gorski straži. Takoj mi je ponudila dvourno, malo kasneje pa štiriurno delo na dan. Opravljal sem razna tehnična dela in urejal arhive s predlogi za zavarovanje. Očitno sem jo z izdelki prepričal, saj mi je delo podaljšala in mi obenem povedala, da se želi upoko- jiti. Pri vodstvu Zavoda me je priporočila za svojega naslednika, vendar s pogojem, da zaključim študij. Res sem novembra leta 1961 diplomiral in s prvim decembrom is- tega leta nastopil službo poklicnega naravo- varstvenika v Referatu za varstvo narave pri Zavodu Ljudske republike Slovenije za spo- meniško varstvo s polnim delovnim časom. Ostala mi je še vojaščina, ki sem jo nastopil marca leta 1962. Ko sem se po letu dni vr- nil, me je čakala redna služba. Žal pa ni bilo denarja za dve osebi in tako je dr. Angela Piskernik morala zapu- stiti službo, še preden me je prav uvedla v de- lo. Vendar sva ostala v tesnih stikih še naprej. Nanjo me vežejo lepi spomini, bila je velika osebnost in zelo cenim vse njeno delo. Takratno poznavanje narave je temeljilo na zbranih in objavlje- nih podatkih o priro- dnih oziroma naravnih znamenitostih, zlasti iz prispevka Narav- ni spomeniki Kranjske, ki ga je objavil bota- nik Alfonz Paulin le- ta 1905, iz turističnih vodnikov, ki jih je v letih od 1913 do 1924 napisa l potopisec in Stane in Marjana Peterlin leta 2016 na Jezerskem pri rastišču lepega čeveljca (Cypripedium calceolus). Foto: Jana Vidic. Angela Piskernik in Stane Peterlin na Zavodu za spomeniško varstvo Ljudske republike Slovenije leta 1961. Foto: Tone Wraber. 186 ■ Proteus 85/4 • December 2022 187Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji organizator planinstva Rudolf Badjura, ter iz prispevka Domovinski prirodni spomeniki, ki ga je v letu 1944 objavil gozdarski inže- nir Anton Šivic. Na podlagi teh objav sva z dr. Angelo Piskernik pripravila enoten pregled naravnih znamenitosti in ga obja- vila leta 1962 v prvi številki zbornika Var- stvo narave pod naslovom Pregled zaščitenih in zaščite vrednih naravnih objektov Slovenije. Leta 1961 je bil sprejet Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park. Z dr. Piskernikovo sva začela organizirano zbirati strokovno gradivo za razširitev parka. Vsega gradiva je bilo veliko in dr. Piskernikova je dosegla ustanovitev samostojnega zbornika za varstvo narave, ker so bili članki o var- stvu narave prej objavljani v zborniku Var- stvo spomenikov. Tako je izšla prva številka samostojnega naravovarstvenega zbornika leta 1962. Prva leta sem v službi varstva narave na re- publiškem zavodu deloval sam, v naslednjih letih pa so se mi pridruževali novi sodelavci, nekateri le začasno, drugi za nedoločen čas. Do leta 1980 so bili to Rok Golob, Milan Natek, Janez Gregori, Milan Orožen Ada- mič, Marjan Ravbar (vsi le za kratek čas), Franc Vardjan, Rado Smerdu (vse do njego- ve prezgodnje smrti v soteski Predaslja leta 1984), Peter Skoberne, Baldomir Svetličič, Matjaž Puc. Kasneje, po letu 1980, so na- stajali tudi regionalni zavodi za spomeniško varstvo in v njihovem okrilju tudi sodelavci za varstvo narave. Kakšen je bil v začetnem času tvojega službovanja odnos družbe do narave? Je bilo varstvo narave družbeno sprejeta de- javnost? Dr. Angela Piskernik me je poleg dela na Zavodu želela vključiti tudi v odbor Pri- rodoslovnega društva Slovenije, kjer je tu- di sama delovala. Na društvu sem bil lepo sprejet, sam pa sem hitro dojel, da službeno delo lahko dobro povezujem z društvenim. Že kmalu po začetku službovanja me je doletela prva velika »naravovarstvena pre- izkušnja«, povezana z nameravano gradnjo hidroelektrarne na reki Soči pri Trnovem, z velikim jezom v Bovški kotlini. Sočo naj bi zajezili v zoženi dolini med vznožjem Ka- nina in Polovnika z osemdeset metrov vi- sokim nasipom. Za njim naj bi nastal devet kilometrov dolg in do en kilometer širok vodni zbiralnik z okrog dvajsetmetrskim nihanjem vodne gladine. Tako bi bil velik del doline Soče in del Koritnice pod vodo, v celoti tudi vas Čezsoča. Potrebna so bila velika prizadevanja, prepričevanja, utemelje- vanja, soočanja, da se to ni zgodilo in da je reka Soča v tem delu ostala ohranjena. Pri tem je k našim službenim prizadeva- njem zelo veliko pripomogel med drugimi dr. Maks Wraber, botanik, f itocenolog in pedagog, ki je bil kot zagovornik ohranitve doline Soče dejaven že pred tem. Sodeloval pa je tudi pri Prirodoslovnem društvu Slo- venije. Javnost je burno protestirala in pro- jekt je bil zavrnjen. V tem času je predsedovanje Prirodoslovne- ga društva prevzel dr. Miroslav Kališnik, ki je bil varstvu narave zelo naklonjen. Skupaj sva zasnovala idejo za širšo popularizacijo varstva narave in tako smo pri društvu leta 1967 organizirali Teden varstva narave (pro- gram smo objavili v 9.-10. številki lanskega letnika), ki je lepo uspel. Dr. Kališnik, ki je bil zelo uspešen organizator, je dal pobudo, da bi zbrano gradivo objavili v brošuri. Za urednika sem bil izbran jaz. Ko smo zbrali prispevke, smo ugotovili, da je gradiva za celo knjigo. Tako je nastala Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, pregledno po- ročilo o stanju okolja v Sloveniji, ki jo je društvo posvetilo slovenski javnosti in so jo odnesli na Konferenco Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972. Ena od vidnih pobud pri društvu je bila ureditev Muzeja v naravi pri Divjem jezeru v Idriji, ki smo ga lahko povezovali tudi z naravovarstveno službo pri Zavodu. Iskali in našli smo podporo pri idrijskem muze- ju, ki ga je vodil Jurij Bavdaž, in tudi pri idrijski gozdarski službi. Jeseni leta 1972 je bil razglašen kot Muzej v naravi. Društvo in Zavod za varstvo narave sta tudi tu de- lovala z roko v roki. Prvič smo za panoje uporabili melapan plošče, ki so bile odporne proti vremenskim vplivom. Omenil si, da si svoje naravovarstveno delo izvajal tudi pri akcijah v okviru Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Kaj je še zajemalo tvoje delo pri društvu? Ker me je pedagoško delo veselilo že iz gi- mnazijskih let, saj sem bil že kot gimnazijec tabornik in član gorske straže, sem z vese- ljem sodeloval tudi pri društvenih akcijah z mladimi. Društvo je imelo utečene ekskur- zije za krožkarje in njihove mentorje. Nara- voslovni krožki so namreč delovali vse šol- sko leto in društvu so poročali o rezultatih svojega dela. Za nagrado so mentorje in di- jake, ki so bili izbrani na nagradnih ekskur- zijah, po manj znanih delih Slovenije vodili priznani strokovnjaki za določena področja. Imel sem srečo, da je službo na društvu prevzela moja žena Marjana, biologinja, in skupaj sva lahko uresničevala vrsto idej, ki so širile naravoslovno zavest. Društveni program je vseboval vrsto članskih ekskur- zij, delavnic, srečanj, in člani društva so pri vseh radi sodelovali. Tudi tako smo utrjevali naravoslovno idejo. V kasnejših letih smo pri društvu organizi- rali tudi čezmejne ekskurzije, na katerih so nas sprejemali in pokazali svoje posebnosti naši naravoslovni prijatelji, na primer tren- tinski naravoslovni muzej, švicarski narodni park, Schwarzwald in drugi. V času delovanja žene Marjane je društvo poleg malih razstav, namenjenih predvsem šolam, pripravilo tudi dve veliki pregledni razstavi o društvenem delu – ob petdesetle- Divje jezero pri Idriji, leta 1972 opremljeno kot Muzej v naravi. Foto: Stane Peterlin. 186 ■ Proteus 85/4 • December 2022 187Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji organizator planinstva Rudolf Badjura, ter iz prispevka Domovinski prirodni spomeniki, ki ga je v letu 1944 objavil gozdarski inže- nir Anton Šivic. Na podlagi teh objav sva z dr. Angelo Piskernik pripravila enoten pregled naravnih znamenitosti in ga obja- vila leta 1962 v prvi številki zbornika Var- stvo narave pod naslovom Pregled zaščitenih in zaščite vrednih naravnih objektov Slovenije. Leta 1961 je bil sprejet Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park. Z dr. Piskernikovo sva začela organizirano zbirati strokovno gradivo za razširitev parka. Vsega gradiva je bilo veliko in dr. Piskernikova je dosegla ustanovitev samostojnega zbornika za varstvo narave, ker so bili članki o var- stvu narave prej objavljani v zborniku Var- stvo spomenikov. Tako je izšla prva številka samostojnega naravovarstvenega zbornika leta 1962. Prva leta sem v službi varstva narave na re- publiškem zavodu deloval sam, v naslednjih letih pa so se mi pridruževali novi sodelavci, nekateri le začasno, drugi za nedoločen čas. Do leta 1980 so bili to Rok Golob, Milan Natek, Janez Gregori, Milan Orožen Ada- mič, Marjan Ravbar (vsi le za kratek čas), Franc Vardjan, Rado Smerdu (vse do njego- ve prezgodnje smrti v soteski Predaslja leta 1984), Peter Skoberne, Baldomir Svetličič, Matjaž Puc. Kasneje, po letu 1980, so na- stajali tudi regionalni zavodi za spomeniško varstvo in v njihovem okrilju tudi sodelavci za varstvo narave. Kakšen je bil v začetnem času tvojega službovanja odnos družbe do narave? Je bilo varstvo narave družbeno sprejeta de- javnost? Dr. Angela Piskernik me je poleg dela na Zavodu želela vključiti tudi v odbor Pri- rodoslovnega društva Slovenije, kjer je tu- di sama delovala. Na društvu sem bil lepo sprejet, sam pa sem hitro dojel, da službeno delo lahko dobro povezujem z društvenim. Že kmalu po začetku službovanja me je doletela prva velika »naravovarstvena pre- izkušnja«, povezana z nameravano gradnjo hidroelektrarne na reki Soči pri Trnovem, z velikim jezom v Bovški kotlini. Sočo naj bi zajezili v zoženi dolini med vznožjem Ka- nina in Polovnika z osemdeset metrov vi- sokim nasipom. Za njim naj bi nastal devet kilometrov dolg in do en kilometer širok vodni zbiralnik z okrog dvajsetmetrskim nihanjem vodne gladine. Tako bi bil velik del doline Soče in del Koritnice pod vodo, v celoti tudi vas Čezsoča. Potrebna so bila velika prizadevanja, prepričevanja, utemelje- vanja, soočanja, da se to ni zgodilo in da je reka Soča v tem delu ostala ohranjena. Pri tem je k našim službenim prizadeva- njem zelo veliko pripomogel med drugimi dr. Maks Wraber, botanik, f itocenolog in pedagog, ki je bil kot zagovornik ohranitve doline Soče dejaven že pred tem. Sodeloval pa je tudi pri Prirodoslovnem društvu Slo- venije. Javnost je burno protestirala in pro- jekt je bil zavrnjen. V tem času je predsedovanje Prirodoslovne- ga društva prevzel dr. Miroslav Kališnik, ki je bil varstvu narave zelo naklonjen. Skupaj sva zasnovala idejo za širšo popularizacijo varstva narave in tako smo pri društvu leta 1967 organizirali Teden varstva narave (pro- gram smo objavili v 9.-10. številki lanskega letnika), ki je lepo uspel. Dr. Kališnik, ki je bil zelo uspešen organizator, je dal pobudo, da bi zbrano gradivo objavili v brošuri. Za urednika sem bil izbran jaz. Ko smo zbrali prispevke, smo ugotovili, da je gradiva za celo knjigo. Tako je nastala Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji, pregledno po- ročilo o stanju okolja v Sloveniji, ki jo je društvo posvetilo slovenski javnosti in so jo odnesli na Konferenco Združenih narodov o človekovem okolju v Stockholmu leta 1972. Ena od vidnih pobud pri društvu je bila ureditev Muzeja v naravi pri Divjem jezeru v Idriji, ki smo ga lahko povezovali tudi z naravovarstveno službo pri Zavodu. Iskali in našli smo podporo pri idrijskem muze- ju, ki ga je vodil Jurij Bavdaž, in tudi pri idrijski gozdarski službi. Jeseni leta 1972 je bil razglašen kot Muzej v naravi. Društvo in Zavod za varstvo narave sta tudi tu de- lovala z roko v roki. Prvič smo za panoje uporabili melapan plošče, ki so bile odporne proti vremenskim vplivom. Omenil si, da si svoje naravovarstveno delo izvajal tudi pri akcijah v okviru Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Kaj je še zajemalo tvoje delo pri društvu? Ker me je pedagoško delo veselilo že iz gi- mnazijskih let, saj sem bil že kot gimnazijec tabornik in član gorske straže, sem z vese- ljem sodeloval tudi pri društvenih akcijah z mladimi. Društvo je imelo utečene ekskur- zije za krožkarje in njihove mentorje. Nara- voslovni krožki so namreč delovali vse šol- sko leto in društvu so poročali o rezultatih svojega dela. Za nagrado so mentorje in di- jake, ki so bili izbrani na nagradnih ekskur- zijah, po manj znanih delih Slovenije vodili priznani strokovnjaki za določena področja. Imel sem srečo, da je službo na društvu prevzela moja žena Marjana, biologinja, in skupaj sva lahko uresničevala vrsto idej, ki so širile naravoslovno zavest. Društveni program je vseboval vrsto članskih ekskur- zij, delavnic, srečanj, in člani društva so pri vseh radi sodelovali. Tudi tako smo utrjevali naravoslovno idejo. V kasnejših letih smo pri društvu organizi- rali tudi čezmejne ekskurzije, na katerih so nas sprejemali in pokazali svoje posebnosti naši naravoslovni prijatelji, na primer tren- tinski naravoslovni muzej, švicarski narodni park, Schwarzwald in drugi. V času delovanja žene Marjane je društvo poleg malih razstav, namenjenih predvsem šolam, pripravilo tudi dve veliki pregledni razstavi o društvenem delu – ob petdesetle- Divje jezero pri Idriji, leta 1972 opremljeno kot Muzej v naravi. Foto: Stane Peterlin. 188 ■ Proteus 85/4 • December 2022 189Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji tnici in šestdesetletnici delovanja. Prva je predstavila predvsem vlogo društva in šol pri varstvu narave, druga pa je pokazala vse delovanje društva v šest- desetih letih. Obe in vse male razstave je oblikovala naša in društvena prija- teljica in podpornica arhitektka Edita Kobe, za kar se ji tudi tu iskreno za- hvaljujemo. Ob šestdeseti obletnici pa je društvo odlikoval tudi takratni pred- sednik države gospod Milan Kučan. Tudi tega smo bili veseli. Pri društvu sem se vsa leta počutil zelo do- bro, ker sem občutil, da mnogi člani, ne- kateri kot cele družine, dojemajo poslanstvo varstva narave, in zdelo se mi je, da s tem doprinašam k širitvi dobrih idej. V pogovoru za revijo Varstvo narave, ki jo je izdal Zavod Republike Slovenije za var- stvo narave oktobra leta 2022, si podrobno opisal aktivnosti svojega službenega delo- vanja. Katere posebej izpostavljaš? Po odhodu Angele Piskernik v pokoj leta 1963 sem nadaljeval z uresničevanjem nje- nega načrta za vzpostavitev velikega Tri- glavskega narodnega parka. Leta 1961 je bil namreč sprejet zakon, s katerim je bila zavarovana le Dolina Triglavskih jezer z delom Komarče. Potrebnega je bilo več kot desetletje dela, prepričevanj in usklajevanj, da je bil končno, 28. maja leta 1981, sprejet zakon o velikem parku. Ena od pomembnih nalog v sedemdese- tih in osemdesetih letih je bila poglobljeno vrednotenje narave Slovenije in izpopolni- tev meril vrednotenja za opredeljevanje na- ravne dediščine Slovenije. Na podlagi teh prizadevanj je v letu 1976 nastal Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, katerega urednik sem bil. K delu smo pri- tegnili vse takratne eminentne naravoslovne strokovnjake, ki so z velikim zanosom in prizadevnostjo pri tem sodelovali. V letih od 1980 do 1986 je potekala nomi- nacija za vpis prve slovenske lokalitete na Unescov seznam. Poleg sodelavcev Zavoda je bil zelo dejaven tudi takratni direktor Parka Albin Debevec. Prizadevanja so ob- rodila rezultat: 28. novembra leta 1986 so bile Škocjanske jame kot prva lokaliteta v Sloveniji vpisane na Unescov seznam sve- tovne dediščine. Vsa leta tvojega službenega delovanja si bil neformalni mentor celi generaciji na- ravovarstvenikov in povezovalec formalno samostojnih (republiške in regionalnih) služb varstva narave. Na kakšen način si to dosegel? Naravovarstveniki republiškega in regio- nalnih zavodov smo se redno srečevali na tematskih sestankih, velikokrat smo se se- stali tudi na terenu, skupaj obravnavali pro- bleme in skupaj iskali rešitve. Name so se za nasvet večkrat obrnili kolegi z regional- nih enot, zlasti mlajši, ki so se kmalu po začetku svoje službene poti znašli v težkih in konf liktnih položajih. Vedno sem po- skušal delovati povezovalno, zavedal sem se zahtevnosti naravovarstvenega poklica, ki v primerih zoperstavljanja ogrožanju narave terja veliko mero družbene izpostavljenosti in odgovornosti. Pri tem je pomembno, da je naravovarstvena ideja temeljito preverjena, utrjena. Temu so bile namenjene medseboj- ne razprave, pogovori in terenska preverja- nja. Članska ekskurzija Prirodoslovnega društva Slovenije v dolino Dragonje junija 1987. Foto: Marjana Peterlin. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na razstavi ob šestdeseti obletnici društva v družbi društvenega predsednika in tajnika z zanimanjem prebira zgodovino društva. Foto: arhiv Prirodoslovnega društva Slovenije. Marija Gosar je v okviru mladinske raziskovalne akcije Raziskovanje onesnaženosti zraka s šolami po vsej Sloveniji vodila akcijo Zrak. Pod strokovnim vodstvom Franca Batiča so izdelali lišajsko karto Slovenije, ki je bila v javnosti zelo odmevna. Foto: Stane Peterlin. 188 ■ Proteus 85/4 • December 2022 189Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji • PogovoriPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji tnici in šestdesetletnici delovanja. Prva je predstavila predvsem vlogo društva in šol pri varstvu narave, druga pa je pokazala vse delovanje društva v šest- desetih letih. Obe in vse male razstave je oblikovala naša in društvena prija- teljica in podpornica arhitektka Edita Kobe, za kar se ji tudi tu iskreno za- hvaljujemo. Ob šestdeseti obletnici pa je društvo odlikoval tudi takratni pred- sednik države gospod Milan Kučan. Tudi tega smo bili veseli. Pri društvu sem se vsa leta počutil zelo do- bro, ker sem občutil, da mnogi člani, ne- kateri kot cele družine, dojemajo poslanstvo varstva narave, in zdelo se mi je, da s tem doprinašam k širitvi dobrih idej. V pogovoru za revijo Varstvo narave, ki jo je izdal Zavod Republike Slovenije za var- stvo narave oktobra leta 2022, si podrobno opisal aktivnosti svojega službenega delo- vanja. Katere posebej izpostavljaš? Po odhodu Angele Piskernik v pokoj leta 1963 sem nadaljeval z uresničevanjem nje- nega načrta za vzpostavitev velikega Tri- glavskega narodnega parka. Leta 1961 je bil namreč sprejet zakon, s katerim je bila zavarovana le Dolina Triglavskih jezer z delom Komarče. Potrebnega je bilo več kot desetletje dela, prepričevanj in usklajevanj, da je bil končno, 28. maja leta 1981, sprejet zakon o velikem parku. Ena od pomembnih nalog v sedemdese- tih in osemdesetih letih je bila poglobljeno vrednotenje narave Slovenije in izpopolni- tev meril vrednotenja za opredeljevanje na- ravne dediščine Slovenije. Na podlagi teh prizadevanj je v letu 1976 nastal Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, katerega urednik sem bil. K delu smo pri- tegnili vse takratne eminentne naravoslovne strokovnjake, ki so z velikim zanosom in prizadevnostjo pri tem sodelovali. V letih od 1980 do 1986 je potekala nomi- nacija za vpis prve slovenske lokalitete na Unescov seznam. Poleg sodelavcev Zavoda je bil zelo dejaven tudi takratni direktor Parka Albin Debevec. Prizadevanja so ob- rodila rezultat: 28. novembra leta 1986 so bile Škocjanske jame kot prva lokaliteta v Sloveniji vpisane na Unescov seznam sve- tovne dediščine. Vsa leta tvojega službenega delovanja si bil neformalni mentor celi generaciji na- ravovarstvenikov in povezovalec formalno samostojnih (republiške in regionalnih) služb varstva narave. Na kakšen način si to dosegel? Naravovarstveniki republiškega in regio- nalnih zavodov smo se redno srečevali na tematskih sestankih, velikokrat smo se se- stali tudi na terenu, skupaj obravnavali pro- bleme in skupaj iskali rešitve. Name so se za nasvet večkrat obrnili kolegi z regional- nih enot, zlasti mlajši, ki so se kmalu po začetku svoje službene poti znašli v težkih in konf liktnih položajih. Vedno sem po- skušal delovati povezovalno, zavedal sem se zahtevnosti naravovarstvenega poklica, ki v primerih zoperstavljanja ogrožanju narave terja veliko mero družbene izpostavljenosti in odgovornosti. Pri tem je pomembno, da je naravovarstvena ideja temeljito preverjena, utrjena. Temu so bile namenjene medseboj- ne razprave, pogovori in terenska preverja- nja. Članska ekskurzija Prirodoslovnega društva Slovenije v dolino Dragonje junija 1987. Foto: Marjana Peterlin. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan na razstavi ob šestdeseti obletnici društva v družbi društvenega predsednika in tajnika z zanimanjem prebira zgodovino društva. Foto: arhiv Prirodoslovnega društva Slovenije. Marija Gosar je v okviru mladinske raziskovalne akcije Raziskovanje onesnaženosti zraka s šolami po vsej Sloveniji vodila akcijo Zrak. Pod strokovnim vodstvom Franca Batiča so izdelali lišajsko karto Slovenije, ki je bila v javnosti zelo odmevna. Foto: Stane Peterlin. 190 ■ Proteus 85/4 • December 2022 191Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje • Državna odlikovanjaPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Državna odlikovanja • Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Radovan Komel Predsednik Republike Slovenije Borut Pa- hor je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači 9. septembra leta 2022 naši sodelav- ki, članici uredniškega odbora poljudno- znanstvene revije Proteus, prof. dr. Zvon- ki Zupanič Slavec, dr. med., vročil visoko državno odlikovanje, medaljo za zasluge za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine. Priznanje je počastilo in razveselilo tudi nas, sodelavce revije Proteus in člane Uprav- nega odbora Prirodoslovnega društva Slove- nije, zato profesorici Zupanič Slavec iskreno čestitamo, tudi v imenu ostalih članov Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je redna pro- fesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam tudi predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. V tridesetih letih vodenja Inštituta je pomembno prispevala k njegovemu razvoju in uveljavitvi zgodo- vine medicine doma in v svetu. Vztrajno zbira najrazličnejša gradiva in predmete iz slovenske zdravstvene tradicije in si priza- deva za institucionalizacijo zbirke, ki jo je vzpostavil inštitut, ter za vzpostavitev slo- venskega zdravstvenega muzeja. V svoja dela iz zgodovine medicine, medicinske humani- stike in kulturne zgodovine vnaša visoko strokovnost in iskreno navdušenje. Njen Te za konec lahko po- prosim še za kakšno misel a l i modrost s perspektive tvojih mi- nulih šestdesetih let, najprej v pok licnem varst vu narave, nato ob zavednem spremlja- nju dogajanj v naravi in družbi, ki bi jo pre- dal novim generacijam poklicnih naravovar- stvenikov. Moja prva velika pre- izkušnja je bi l načrt za potopitev reke Soče pri Bovcu. Pokazalo se je, da je bila podpora javnosti za ohranitev reke večja, kot smo pri- čakovali. Takrat smo se zavedli, da je treba javnost vključevati in z njo sodelovati. Naši zavezniki so bili tudi člani Prirodoslovnega društva Slovenije, Pla- ninske zveze Slovenije, gozdarske službe in po- samezniki. Tako sem se naučil povezovati ljudi, ki jim je bila ideja varovanja blizu, in tako smo delovali tudi v razvijajoči se naravo- varstveni službi. Hvaležen pa sem tudi ženi Marjani in sinovoma Primožu in Marku, ker smo skupno lahko podoživljali naravo in razumeli potrebo po njenem varstvu. Danes pa tega delovanja ni več mogoče ta- ko uresničevati. Moji nasledniki imajo sicer mnogo dela, ki ostaja javnosti skrito. Mi- slim, da se morda premalo posvečajo tudi nevladnim organizacijam in ljudem, ki jih povezuje pravilen odnos do narave. Take posameznike in društva bi bilo treba pose- bej pohvaliti. Prirodoslovno društvo Slove- nije je pred leti uvedlo priznanja za posa- meznike in ustanove z željo, da jih pristojno ministrstvo sprejme kot državna naravovar- stvena priznanja. Vendar se to ni zgodilo in tako danes naravovarstveniki nimamo svojih priznanj, kar nas siromaši. Vem pa, da je to delo zahtevno in vendar lepo. Zato želim sedanji in novim generaci- jam veliko poguma in vztrajnosti pri njiho- vem poslanstvu. S Stanetom Peterlinom se je pogovarjala mag. Jana Vidic. Mag. Jana Vidic je na pot poklicnega naravovarstva stopila leta 1984 v Zavodu Socialistične republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine pod mentorstvom Staneta Peterlina. Danes je zaposlena v Sektorju za ohranjanje narave na Ministrstvu za naravne vire in prostor. Eden od primerov sodelovanja in povezovanja sorodnih ustanov. 190 ■ Proteus 85/4 • December 2022 191Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje • Državna odlikovanjaPogovori • Pogovor s Stanetom Peterlinom - začetnikom poklicnega naravovarstva v Sloveniji Državna odlikovanja • Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Zvonka Zupanič Slavec je prejela visoko državno odlikovanje Radovan Komel Predsednik Republike Slovenije Borut Pa- hor je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači 9. septembra leta 2022 naši sodelav- ki, članici uredniškega odbora poljudno- znanstvene revije Proteus, prof. dr. Zvon- ki Zupanič Slavec, dr. med., vročil visoko državno odlikovanje, medaljo za zasluge za znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo na področju zgodovine slovenske medicine. Priznanje je počastilo in razveselilo tudi nas, sodelavce revije Proteus in člane Uprav- nega odbora Prirodoslovnega društva Slove- nije, zato profesorici Zupanič Slavec iskreno čestitamo, tudi v imenu ostalih članov Pri- rodoslovnega društva Slovenije. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je redna pro- fesorica na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in tam tudi predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. V tridesetih letih vodenja Inštituta je pomembno prispevala k njegovemu razvoju in uveljavitvi zgodo- vine medicine doma in v svetu. Vztrajno zbira najrazličnejša gradiva in predmete iz slovenske zdravstvene tradicije in si priza- deva za institucionalizacijo zbirke, ki jo je vzpostavil inštitut, ter za vzpostavitev slo- venskega zdravstvenega muzeja. V svoja dela iz zgodovine medicine, medicinske humani- stike in kulturne zgodovine vnaša visoko strokovnost in iskreno navdušenje. Njen Te za konec lahko po- prosim še za kakšno misel a l i modrost s perspektive tvojih mi- nulih šestdesetih let, najprej v pok licnem varst vu narave, nato ob zavednem spremlja- nju dogajanj v naravi in družbi, ki bi jo pre- dal novim generacijam poklicnih naravovar- stvenikov. Moja prva velika pre- izkušnja je bi l načrt za potopitev reke Soče pri Bovcu. Pokazalo se je, da je bila podpora javnosti za ohranitev reke večja, kot smo pri- čakovali. Takrat smo se zavedli, da je treba javnost vključevati in z njo sodelovati. Naši zavezniki so bili tudi člani Prirodoslovnega društva Slovenije, Pla- ninske zveze Slovenije, gozdarske službe in po- samezniki. Tako sem se naučil povezovati ljudi, ki jim je bila ideja varovanja blizu, in tako smo delovali tudi v razvijajoči se naravo- varstveni službi. Hvaležen pa sem tudi ženi Marjani in sinovoma Primožu in Marku, ker smo skupno lahko podoživljali naravo in razumeli potrebo po njenem varstvu. Danes pa tega delovanja ni več mogoče ta- ko uresničevati. Moji nasledniki imajo sicer mnogo dela, ki ostaja javnosti skrito. Mi- slim, da se morda premalo posvečajo tudi nevladnim organizacijam in ljudem, ki jih povezuje pravilen odnos do narave. Take posameznike in društva bi bilo treba pose- bej pohvaliti. Prirodoslovno društvo Slove- nije je pred leti uvedlo priznanja za posa- meznike in ustanove z željo, da jih pristojno ministrstvo sprejme kot državna naravovar- stvena priznanja. Vendar se to ni zgodilo in tako danes naravovarstveniki nimamo svojih priznanj, kar nas siromaši. Vem pa, da je to delo zahtevno in vendar lepo. Zato želim sedanji in novim generaci- jam veliko poguma in vztrajnosti pri njiho- vem poslanstvu. S Stanetom Peterlinom se je pogovarjala mag. Jana Vidic. Mag. Jana Vidic je na pot poklicnega naravovarstva stopila leta 1984 v Zavodu Socialistične republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine pod mentorstvom Staneta Peterlina. Danes je zaposlena v Sektorju za ohranjanje narave na Ministrstvu za naravne vire in prostor. Eden od primerov sodelovanja in povezovanja sorodnih ustanov. 192 ■ Proteus 85/4 • December 2022 193Astronomi uspešno napovedali superbolid • Naše neboNaše nebo • Astronomi uspešno napovedali superbolid Astronomi uspešno napovedali superbolid Mirko Kokole Utrinki oziroma meteorji so med najbolj priljubljenimi nebesnimi dogodki. Večina utrinkov, ki jih vidimo, ima magnitude, pri- merljive z magnitudami zvezd na nebu, se pravi, so približno tako svetli kot zvezde. Občasno pa lahko vidimo tudi svetlejše me- teorje, ki jih pravimo bolidi. Ti lahko do- sežejo tudi magnitudo Lune in zelo redko celo Sonca. Kdaj bomo takšen superbolid videli, je skoraj nemogoče napovedati. A je kljub vsemu astronomom do sedaj to uspe- lo kar sedemkrat. Nazadnje v noči s 13. na 14. februar oziroma skoraj natanko deset let po superbolidu, ki se je zasvetil nad ruskim mestom Čeljabinsk leta 2013 in je bil za ne- kaj trenutkov svetlejši od Sonca. Meteor vidimo, ko v Zemljino ozračje vsto- pi delec iz vesolja. Delec se zaradi gravita- cijske sile pospešuje, pri tem pride do trenja med delcem in ozračjem, zaradi česar se de- lec in obdajajoči zrak vedno bolj segrevata. Ko se okoliški zrak segreje do dovolj visoke temperature, začne delec svetiti in takrat vi- dimo utrinek. Zaradi različne sestave lahko meteorji za seboj puščajo sledi. Meteorji, ki so sestavljeni pretežno iz ledu, za seboj pu- ščajo svetle sledi, meteorji iz kamna ali ko- vin pa puščajo temne dimne sledi, ki ponoči niso vidne. Temno dimno sled lahko vidi- mo le podnevi. Meteorji svetijo in za seboj puščajo sledi v različnih barvah. Večina je belih, vidimo lahko tudi modre, zelene in oranžne. Večji delci lahko zaradi pritiska močno stisnjenega zraka pred njim in zaradi temperaturnih napetosti tudi eksplodirajo. Če je taka eksplozija dovolj močna, jo lahko tudi slišimo. Zelo redko pride tudi do tako velikih eksplozij, da jih zaznajo celo seizmo- loški merilniki. Večino meteorjev povzroči- jo delci, ki imajo mase le nekaj gramov. Ti delci popolnoma izgorijo v ozračju in ne do- sežejo Zemljinega površja. Pri večjih delcih pa obstaja verjetnost, da preživijo potovanje do Zemljinega površja. Ko delec doseže Ze- mljino površje, ga imenujemo meteorit. Ker se v Zemljini bližini gibajo tudi večji objekti oziroma majhni asteroidi, obstaja verjetnost, da kateri od teh pade na Zemlji- no površje. Večji tak dogodek se je zgodil pred le malo več kot sto leti, ko je leta 1908 na Tungusko padel manjši asteroid oziroma komet premera okoli 65 metrov in za seboj pustil velik krater in uničenje, kar pa se je Največji meteorit, ki je nastal ob padcu asteroida 2023 CX1, tehta sto gramov. Našli so ga člani društva Vigie-ciel in FRIPON iz Normandije na severu Francije. Foto: Vigie-ciel/ FRIPON. obsežni znanstveni opus obsega znanstvene in strokovne monografije, znanstvene prevo- de, kataloge razstav, samostojne razstave in dokumentarne oddaje. Večina njenih sloven- skih znanstvenih in strokovnih monografij je dvojezičnih ali z obširnimi slovensko-an- gleškimi povzetki, s čimer avtorica še doda- tno odpira slovensko medicinsko humanisti- ko svetu. Njeno življenjsko delo je obsežna znanstvena knjižna zbirka v štirih delih z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, kakršne pri nas še ni bilo. Gre za bogato ilustrirano in z osupljivim naborom virov podprto sintezo zgodovine medicine. V zbirki predstavlja ljudsko in znanstveno medicino, zdravstvene razmere in zdravništvo, razvoj sistemov zdravstve- nega varstva in zakonodaje ter javnega in bolnišničnega zdravstva. Izjemno zahtevna vsebina je smiselno zaokrožena v štirih knji- gah na 2.500 straneh s 6.500 fotografijami ali drugimi slikovnimi viri, ki zrcalijo av- toričino dolgoletno temeljito, potrpežljivo in vztrajno raziskovalno delo na področju zgo- dovine in napredka slovenskega zdravstva in medicine. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je vzgajala mnoge generacije prihodnjih zdravnikov v smeri humanizacije medicine, za kate- ro si je tudi oseb- no prizadevala in jo živela kot svoje poslanstvo na raz- ličnih ravneh. Med študent i je ze lo priljubljena zaradi sistematičnosti in privlačnosti svojih predavanj kot tu- di zaradi številnih dodatnih dejavno- sti, kot so vodenje študijskih ekskurzij po medicinski Lju- bljani, Sloveniji in Dunaju, ter pionir- sko delo z uvedbo študentskih koncertov Medicinske fakultete. Njene priljubljene ekskurzije na Dunaj so postale tradicionalne. Na zgodovinski poti po medicinskem Dunaju, kjer se je dve sto- letji in pol razvijala vrhunska medicina svo- jega časa, ki je bila tudi naša, slovenska me- dicina, prof. Zupanič Slavčeva vsakokratno generacijo študentov na svojstven način nav- dihuje in uči, kako postaviti jasen okvir na- daljnje poti. Študenti Medicinske fakultete so ji za njena prizadevanja podelili priznanje Valentine Kobe in jo večkrat tudi nominira- li za najboljšega pedagoga na fakulteti. Ko se je pred leti odzvala na povabilo k sodelovanju pri reviji Proteus, smo vedeli, da smo pridobili odlično in prizadevno so- delavko, poznano po tem, da z neizmerno energijo in predanostjo popularizira svojo stroko s poljudnimi, strokovnimi in znan- stvenimi knjižnimi objavami, radijskimi in televizijskimi oddajami, prispevki v časopis- ju in javnimi nastopi. Svojemu poslanstvu se kot članica uredniškega odbora ni izneveri- la, temveč ga je nadgradila z vključevanjem svojih študentov kot piscev odličnih polju- dnostrokovnih člankov, ki so bralcem Pro- teusa razkrili do tedaj manj poznana obzorja medicine in njej bližnjih tematik. 192 ■ Proteus 85/4 • December 2022 193Astronomi uspešno napovedali superbolid • Naše neboNaše nebo • Astronomi uspešno napovedali superbolid Astronomi uspešno napovedali superbolid Mirko Kokole Utrinki oziroma meteorji so med najbolj priljubljenimi nebesnimi dogodki. Večina utrinkov, ki jih vidimo, ima magnitude, pri- merljive z magnitudami zvezd na nebu, se pravi, so približno tako svetli kot zvezde. Občasno pa lahko vidimo tudi svetlejše me- teorje, ki jih pravimo bolidi. Ti lahko do- sežejo tudi magnitudo Lune in zelo redko celo Sonca. Kdaj bomo takšen superbolid videli, je skoraj nemogoče napovedati. A je kljub vsemu astronomom do sedaj to uspe- lo kar sedemkrat. Nazadnje v noči s 13. na 14. februar oziroma skoraj natanko deset let po superbolidu, ki se je zasvetil nad ruskim mestom Čeljabinsk leta 2013 in je bil za ne- kaj trenutkov svetlejši od Sonca. Meteor vidimo, ko v Zemljino ozračje vsto- pi delec iz vesolja. Delec se zaradi gravita- cijske sile pospešuje, pri tem pride do trenja med delcem in ozračjem, zaradi česar se de- lec in obdajajoči zrak vedno bolj segrevata. Ko se okoliški zrak segreje do dovolj visoke temperature, začne delec svetiti in takrat vi- dimo utrinek. Zaradi različne sestave lahko meteorji za seboj puščajo sledi. Meteorji, ki so sestavljeni pretežno iz ledu, za seboj pu- ščajo svetle sledi, meteorji iz kamna ali ko- vin pa puščajo temne dimne sledi, ki ponoči niso vidne. Temno dimno sled lahko vidi- mo le podnevi. Meteorji svetijo in za seboj puščajo sledi v različnih barvah. Večina je belih, vidimo lahko tudi modre, zelene in oranžne. Večji delci lahko zaradi pritiska močno stisnjenega zraka pred njim in zaradi temperaturnih napetosti tudi eksplodirajo. Če je taka eksplozija dovolj močna, jo lahko tudi slišimo. Zelo redko pride tudi do tako velikih eksplozij, da jih zaznajo celo seizmo- loški merilniki. Večino meteorjev povzroči- jo delci, ki imajo mase le nekaj gramov. Ti delci popolnoma izgorijo v ozračju in ne do- sežejo Zemljinega površja. Pri večjih delcih pa obstaja verjetnost, da preživijo potovanje do Zemljinega površja. Ko delec doseže Ze- mljino površje, ga imenujemo meteorit. Ker se v Zemljini bližini gibajo tudi večji objekti oziroma majhni asteroidi, obstaja verjetnost, da kateri od teh pade na Zemlji- no površje. Večji tak dogodek se je zgodil pred le malo več kot sto leti, ko je leta 1908 na Tungusko padel manjši asteroid oziroma komet premera okoli 65 metrov in za seboj pustil velik krater in uničenje, kar pa se je Največji meteorit, ki je nastal ob padcu asteroida 2023 CX1, tehta sto gramov. Našli so ga člani društva Vigie-ciel in FRIPON iz Normandije na severu Francije. Foto: Vigie-ciel/ FRIPON. obsežni znanstveni opus obsega znanstvene in strokovne monografije, znanstvene prevo- de, kataloge razstav, samostojne razstave in dokumentarne oddaje. Večina njenih sloven- skih znanstvenih in strokovnih monografij je dvojezičnih ali z obširnimi slovensko-an- gleškimi povzetki, s čimer avtorica še doda- tno odpira slovensko medicinsko humanisti- ko svetu. Njeno življenjsko delo je obsežna znanstvena knjižna zbirka v štirih delih z naslovom Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, kakršne pri nas še ni bilo. Gre za bogato ilustrirano in z osupljivim naborom virov podprto sintezo zgodovine medicine. V zbirki predstavlja ljudsko in znanstveno medicino, zdravstvene razmere in zdravništvo, razvoj sistemov zdravstve- nega varstva in zakonodaje ter javnega in bolnišničnega zdravstva. Izjemno zahtevna vsebina je smiselno zaokrožena v štirih knji- gah na 2.500 straneh s 6.500 fotografijami ali drugimi slikovnimi viri, ki zrcalijo av- toričino dolgoletno temeljito, potrpežljivo in vztrajno raziskovalno delo na področju zgo- dovine in napredka slovenskega zdravstva in medicine. Dr. Zvonka Zupanič Slavec je vzgajala mnoge generacije prihodnjih zdravnikov v smeri humanizacije medicine, za kate- ro si je tudi oseb- no prizadevala in jo živela kot svoje poslanstvo na raz- ličnih ravneh. Med študent i je ze lo priljubljena zaradi sistematičnosti in privlačnosti svojih predavanj kot tu- di zaradi številnih dodatnih dejavno- sti, kot so vodenje študijskih ekskurzij po medicinski Lju- bljani, Sloveniji in Dunaju, ter pionir- sko delo z uvedbo študentskih koncertov Medicinske fakultete. Njene priljubljene ekskurzije na Dunaj so postale tradicionalne. Na zgodovinski poti po medicinskem Dunaju, kjer se je dve sto- letji in pol razvijala vrhunska medicina svo- jega časa, ki je bila tudi naša, slovenska me- dicina, prof. Zupanič Slavčeva vsakokratno generacijo študentov na svojstven način nav- dihuje in uči, kako postaviti jasen okvir na- daljnje poti. Študenti Medicinske fakultete so ji za njena prizadevanja podelili priznanje Valentine Kobe in jo večkrat tudi nominira- li za najboljšega pedagoga na fakulteti. Ko se je pred leti odzvala na povabilo k sodelovanju pri reviji Proteus, smo vedeli, da smo pridobili odlično in prizadevno so- delavko, poznano po tem, da z neizmerno energijo in predanostjo popularizira svojo stroko s poljudnimi, strokovnimi in znan- stvenimi knjižnimi objavami, radijskimi in televizijskimi oddajami, prispevki v časopis- ju in javnimi nastopi. Svojemu poslanstvu se kot članica uredniškega odbora ni izneveri- la, temveč ga je nadgradila z vključevanjem svojih študentov kot piscev odličnih polju- dnostrokovnih člankov, ki so bralcem Pro- teusa razkrili do tedaj manj poznana obzorja medicine in njej bližnjih tematik. 194 ■ Proteus 85/4 • December 2022 195Astronomi uspešno napovedali superbolid • Naše neboNaše nebo • Astronomi uspešno napovedali superbolid zgodilo na srečo na zelo redko poseljene- mu območju Zemlje. Ob trku se je sprosti- la energija, ki je bila kar tisočkrat večja od atomske bombe, ki je uničila Hirošimo ob koncu druge svetovne vojne. Drugi malo manj dramatični dogodek se je zgodil leta 2013, ko je nad Rusijo v bližini mesta Čeljabinsk v Zemljino ozračje vstopil dvajset metrov velik objekt. Ta je povzro- čil izjemno svetel meteor, ki ga imenujemo tudi superbolid. Čeljabinski superbolid je povzročil predvsem veliko panike ter posre- dno tudi poškodoval približno tisoč ljudi. Čeljabinški superbolid pa je imel tudi nekaj zelo pozitivnih posledic, saj nas je vse spo- mnil, da nismo popolnoma varni. Zato so znanstveniki in amaterski astronomi vložili kar nekaj svojega časa in energije, da so po- stavili sistem, ki išče Zemlji bližnje objekte ter jim po odkritju tudi sledi. Večji objekti so nam danes verjetno vsi poznani. Manjše objekte pa večinoma zaznamo šele, ko pa- dejo na Zemljo in jih vidimo kot utrinke oziroma meteorje. Zelo redko nam uspe zaznati objekt, še preden vstopi v ozračje. Le tako bi lahko predvideli, kje bi se zgodil njihov vstop. Do sedaj nam je to uspelo le sedemkrat. Nedavno v noči s 13. na 14. februar, ko je madžarski astronom Krisztián Sárneczky na observatoriju Piszkéstető Station zaznal hi- tro gibajoči se objekt z magnitudo 19,4 in ga poimenoval Sar2667. Odkritje objekta so le nekaj ur potem, ko so ga prvič zaznali, potrdili tudi v višnjanskem observatoriju v Istri na Hrvaškem. Po potrjenem odkritju je dobil tudi uradno oznako 2023 CX1. Da- nes imamo dobro vzpostavljene sisteme za hitro preračunavanje orbit, kot sta na pri- mer evropski NEODyS-2 in ameriški Sen- try, ki avtomatsko predvidita, ali bo objekt zadel Zemljo. Takoj je bilo jasno, da bo v Zemljino ozračje vstopil le sedem ur po od- kritju. Evropska vesoljska agencija, je preko družbenih medijev opozorila na dogodek in tako je mnogim uspelo videti ta superbolid, ki se je zasvetil nad Rokavskim prelivom. Mnogi so ga uspeli tudi posneti. Francoska organizacija FRIPON (Fireball Recovery and InterPlanetary Observation Network, Mreža za ponovno odkrivanje bolidov in medplanetna opazovanja«) ima postavlje- no gosto mrežo kamer ter radijskih spre- jemnikov, ki avtomatsko opazujejo svetle meteorje ali bolide in nato tudi avtomatsko preračunajo, kje na Zemljinem površju bi se lahko nahajali njihovi ostanki. Zato je članom FRIPON in amaterskega društva Vigie-ciel uspelo že v enem dnevu najti kar osem meteoritov. Največji najdeni meteorit je tehtal kar sto gramov, dva sta imela tri- indvajset gramov, ostali pa le nekaj gramov, kar je velik uspeh. Nedavni uspeh tako profesionalnih kot amaterskih astronomov je izjemen in nam kaže, da le nismo zaman vzpostavili opazo- valne in obveščevalne mreže za zaznavanje objektov, ki bi lahko padli na Zemljo. Tako smo lahko mirni, da se dogodek, kot se je zgodil v Tunguski, ne bo zgodil nepredvi- deno. Ker pomeni, da lahko s tem bistveno omilimo posledice. Poleg tega se je poka- zalo, da smo sedaj zmožni dokaj dobro na- povedati, kje iskati meteorite in jih potem tudi uspešno najti. Posnetek superbolida, ki ga je povzročil asteroid 2023 CX. Odkrili so ga le sedem ur prej. Foto: Wikipedia. 194 ■ Proteus 85/4 • December 2022 195Astronomi uspešno napovedali superbolid • Naše neboNaše nebo • Astronomi uspešno napovedali superbolid zgodilo na srečo na zelo redko poseljene- mu območju Zemlje. Ob trku se je sprosti- la energija, ki je bila kar tisočkrat večja od atomske bombe, ki je uničila Hirošimo ob koncu druge svetovne vojne. Drugi malo manj dramatični dogodek se je zgodil leta 2013, ko je nad Rusijo v bližini mesta Čeljabinsk v Zemljino ozračje vstopil dvajset metrov velik objekt. Ta je povzro- čil izjemno svetel meteor, ki ga imenujemo tudi superbolid. Čeljabinski superbolid je povzročil predvsem veliko panike ter posre- dno tudi poškodoval približno tisoč ljudi. Čeljabinški superbolid pa je imel tudi nekaj zelo pozitivnih posledic, saj nas je vse spo- mnil, da nismo popolnoma varni. Zato so znanstveniki in amaterski astronomi vložili kar nekaj svojega časa in energije, da so po- stavili sistem, ki išče Zemlji bližnje objekte ter jim po odkritju tudi sledi. Večji objekti so nam danes verjetno vsi poznani. Manjše objekte pa večinoma zaznamo šele, ko pa- dejo na Zemljo in jih vidimo kot utrinke oziroma meteorje. Zelo redko nam uspe zaznati objekt, še preden vstopi v ozračje. Le tako bi lahko predvideli, kje bi se zgodil njihov vstop. Do sedaj nam je to uspelo le sedemkrat. Nedavno v noči s 13. na 14. februar, ko je madžarski astronom Krisztián Sárneczky na observatoriju Piszkéstető Station zaznal hi- tro gibajoči se objekt z magnitudo 19,4 in ga poimenoval Sar2667. Odkritje objekta so le nekaj ur potem, ko so ga prvič zaznali, potrdili tudi v višnjanskem observatoriju v Istri na Hrvaškem. Po potrjenem odkritju je dobil tudi uradno oznako 2023 CX1. Da- nes imamo dobro vzpostavljene sisteme za hitro preračunavanje orbit, kot sta na pri- mer evropski NEODyS-2 in ameriški Sen- try, ki avtomatsko predvidita, ali bo objekt zadel Zemljo. Takoj je bilo jasno, da bo v Zemljino ozračje vstopil le sedem ur po od- kritju. Evropska vesoljska agencija, je preko družbenih medijev opozorila na dogodek in tako je mnogim uspelo videti ta superbolid, ki se je zasvetil nad Rokavskim prelivom. Mnogi so ga uspeli tudi posneti. Francoska organizacija FRIPON (Fireball Recovery and InterPlanetary Observation Network, Mreža za ponovno odkrivanje bolidov in medplanetna opazovanja«) ima postavlje- no gosto mrežo kamer ter radijskih spre- jemnikov, ki avtomatsko opazujejo svetle meteorje ali bolide in nato tudi avtomatsko preračunajo, kje na Zemljinem površju bi se lahko nahajali njihovi ostanki. Zato je članom FRIPON in amaterskega društva Vigie-ciel uspelo že v enem dnevu najti kar osem meteoritov. Največji najdeni meteorit je tehtal kar sto gramov, dva sta imela tri- indvajset gramov, ostali pa le nekaj gramov, kar je velik uspeh. Nedavni uspeh tako profesionalnih kot amaterskih astronomov je izjemen in nam kaže, da le nismo zaman vzpostavili opazo- valne in obveščevalne mreže za zaznavanje objektov, ki bi lahko padli na Zemljo. Tako smo lahko mirni, da se dogodek, kot se je zgodil v Tunguski, ne bo zgodil nepredvi- deno. Ker pomeni, da lahko s tem bistveno omilimo posledice. Poleg tega se je poka- zalo, da smo sedaj zmožni dokaj dobro na- povedati, kje iskati meteorite in jih potem tudi uspešno najti. Posnetek superbolida, ki ga je povzročil asteroid 2023 CX. Odkrili so ga le sedem ur prej. Foto: Wikipedia. Nebo v marcu. Datum: 15. 3. 2023. Čas: 22:00. Kraj: Ljubljana.