-¦*    109   hs~
Kmetič in polži.
Spisal  Kompoljski
Tjekoč je slišal kmetič, da so kuhani polži izvrstna jed. Ko je snažil koncem zime vrt, je našel polževe lupine. Takoj mu pride na misel: ,,Kaj, če bi tudi jaz poizkusil to slaščico, ki si jo privošči samo velika gospoda?" Pobere lupine, jih po-tehta, če so res polži notri, ter jih spravi v žep. — Doma reče ženi, naj mu skuha polže. Pa slabo je naletel. Žena se je hudovala, kaj vendar misli. Da bi ona kuliala polže! Tega pa že ne!
BČe ti jih bom jaz kuhala, jih ne boš nikdar jedel. Skuhaj si jih sam, če hočeš," je pristavila jezno.
nNo, si jih pa bom."
Zakuril je v  peči,  nalil  v  lonec vode ter ga  pristavil s poiži vrcd k
. ognju. — Polžki so izprva ležali lepo mirno na dnu lonca. Kmet pa je skrbno
pazil, da je vedne dobro gorelo. Kmalu se je voda zgrela. Nato pa zasliši
neki šepet. Posluša, posluša ter vleče na ulio, kar sliši, da se polži v loncu
pogovarjajo med seboj.
Slišal pa je ta-le razgovor:
,,No, kako pa je vendar to? Prihaja mi gorko. Pa menda vendar ni še tu tople pomladi? Zdi se mi, da sem premalo spal." Tako pravi prvi sam pri sebi.
,,Ho-ho, bratec, ti si tu! To je lepo. Mislil sem, da se ne dobiva nikdar več, ko smo se ločili jeseni. Veš, sovražnikov imamo dosti; pa tudi trda zima nas lahko pobere. — Hvala Bogu, da se še vidiva! — Kako je kaj? Ali si dobro spančkal?"
»Dobro, dobro; samo premalo je bilo. Malo prezgodaj se mi zdi ta toplota. To ni menda dobro znamenje."
,,Prav praviš; tudi meni se zdi, da je prezgodaj. Ves pospan sem še."
,Pa jaz tudi," se oglasi tretji.
nKaj, ti si tudi tu, bratec?" se oglasita hkratu prejšnja dva.
,,Da, hvala Bogu, cela trojica je tu! Vidva sta oba zdrava, kakor čujem. Zaspana sta še, pa nič ne de, da smo le vsi trije skupaj".
BKdo bi si mislil, da se še kdaj vidimo?"
,,Pa res!"
,,Jaz sem se še dolgo doma jokal, ko smo se ločili zadnjič. Tako težko mi je bilo pri srcu! Mislil sem, da vajti vidim zadnjikrat. Saj vesta, star sem ie."
,,No, sedaj smo pa vsi skupaj tako lepo na topletn. Prijetno, kaj?"
,,Res, prav prijetno. Mene tako lepo greje od leve strani."
nDa, koliko časa nas že ni obsevalo solnce!"
^Veseli bodimo, da smo ga še dočakaii."
BJaz pa malo odprem hišna vratca ter pokukam v svet."
nNe odpiraj, ne, prezgodaj je še. Boš videl, da še dobimo sneg."
-»<    110   *c-
,Le slušaj ga! On je starejši, več ve. Lahko se prehladiš, dobiš kašelj ter umreš. Kaj naj počneva sama brez tebe!"
BNo, bom pa še zdržal, četudi težko. Vesta, tako rad bi videl, če smo še na tistem hribčku kot smo bili lansko leto. Kako lepo smo od ondi videli božji svet!"
^Radovednost ni dobra, pa tudi zdrava ne."
,Da, prav praviš. To sem jaz sam iskusil najbolj. Saj se menda še spominjata, kako sem bil zlezel na tisto skalnato goro ono leto, da bi malo več videl, kakor vidijo drugi polži. Skoro en meter je bila tista gora visoka. Dva dni sem lazil v potu svojega obraza po tistih pečinah. Ko pa prilezem na vrh, se mi izpodrsne. Padel sem s svojo palačo vred na tla in sem se trkljal daleč, daleč. Svojega padca in trkljanja se ne spominjam več dobro. Zakaj od samega strahu sem bil omedlel, To je bilo še dobro, zakaj drugače bi bil gotovo umrl od strahu in groze. — Črez dolgo časa se zavem. Ustavil sem se bil pri nekem grmu. Hvala Bogu! Hiša je bila še popolnoma cela. Samo udjc so me vsi boleli; menda sem se bi! malo obtolkel. Zlomilo ali zmečkalo se pa ni prav nič v meni. Samo božja pre-vidnost me je obvarovala. - Takrat sem mislil, da vaju ne vidim nikdar več; in težko mi je bilo. Vendar sem se napotil k vama, četudi sem bil kakili deset metrov stran, kakor sem pozneje zvedel. Hodil sem po groznih potih kake tri mesece. Po dolgem izpraševanju sem vaju vendar dobil. Nosila sta za mcnoj žc žalno obleko."
nEh, kakšno gostjo smo imeli, ko sva te zopet videla še živega!" nDa, da. — Ali,  hudirja,  meni  je  vendar  pretoplo.   Vseeno  odprcm vratca."
,,Ne odpiraj! Saj je toplo tudi nama, pa vendar potrpiva." nDa, jaz sem že ves poten od same vročine."                                             ¦
»Meni se zdi, da bo letos precej vroče poletje, kakor se kaže sedaj."    1 ,Res bo kaj takega. Že zdaj je tako vroče, kaj šele bo!"                          '
nDandanes se gode čudne stvari. Ob tem času pa taka vročina. Morda nas ne greje solnce s svojimi žarki, morda nas kdo kuha." nMoj Bog, kaj pa govoriš?" nKaj bi pa z nami?"
,,Moja rajnka mati mi je pravila, da Ijudje tudi  nas love ter kuhajo."     1 nMolči vendar!"                                                                                              '
nMene je kar groza. Zdi se mi, da mi srce več ne bije." ,,Ne smeta se prestrašiti.   Bog  daj, da bi ne bilo res! Jaz sem vama hotel to samo zato povedati,  da  se  lahko  pripravita  na  smrt,  če bi bilo kaj takega. Ljudje so neusmiljeni, lahko se zgodi vse. In nas imajo še po-sebno radi, ker nimamo nič kosti, ampak samo izvrstno meso." BOh, zakaj se nisem takrat ubil, ko sem padel z gore." »Ne želi si smrti, to je greh! Smrt še sama prehitro pride." Jaz bom pa le odprl vratca, da vidim, kje smo.   Tudi mi je pre-vroče, ne morem več zdržati!"                                                              ,            ,
-».   111   •«-
V tem trenutku res odpre z vsem pogumom vrata ter pomoli glavo ven. Hitro pa jo zopet skrije in ves prestrašen zakriči: ,Bratca, smrtna ura je tu! V vroči luži smo!"
»Kuhamo se!"
,,Moj Bog, kakšna smrt nas dohiti!"
Kmetič zasliši jok. Zasmilijo se mu polži. Lonec hitro vzame iz peči ter prilije nekaj mrzle vode. Ko se voda shladi, jih vzame iz lonca ter nese nazaj na vrt, rekoč: »Vsaka stvarca se veseli življenja. Veselite se ga tudi vi po svoje, dokler vam ga ne vzame On, ki vam ga je dal."