Pa se je nenadoma sklonil do nje drugi glas. »Lenka,« je rekel, »kaj pa jokaš! Ali ne veš, da te rad imam!« Drhteč se je ozrla v Janeza in solze so ji tekle po zardelih licih. »Janez, Bog se nas usmili!«
»Eh, kaj bi! Kaj nama mar te pasje zgodbe! Ali se res bojiš gospoda grajskega, čeprav si moja, Helenček moj?« »Nič, nikogar se ne bojim!« Pa je vendar še plašno pogledala tja gor v tisto grajsko okno, široko odprto.
A milostni gospod je stal pri oknu, treslo ga je od jesenskega jutra in zdehalo se mu je, ter ni videl, kaj se godi pod borovcem. Gledal je na cesto, koder je glasna tropa puric prihajala v grad. Lice se mu je zjasnilo, ko je uzrl te debele purice, in je veselo tlesknil: »Ho, hrvatske curice, živele nam purice!«
SMRT JANEZA ZAPLOTNIKA.
Milostna gospa so se vračali iz grajskega loga in Buc je šel poleg njih. Sinje oblačilo se jim je svetilo od večernega solnca, v prenežni ročici so nesli košarico in bingljali in so sladko vpraševali: »Buc, Buc, jih boš, gobe?« Buc je pa molčal; tudi gospa so umolknili ter se ustavili v dvorišču pred hlevi. »Hu, kako to smrdi!« so rekli. »Škandal!« In so glasno poklicali: »Oskrbnik! Kje pa ste, oskrbnik?«
Ko mrtvo je bilo na pristavi, nikogar od nikoder, le ondi pod napuščem je čvrčalo par vrabcev nad gluhim Gašperjem, ki je v kotu tam pletel koš iz vrbovine. In so se ogorčili milostna gospa. »Oskrbnik, Culiga, Luka, kje si, golazen!« Jezno so zapiskali na srebrno žvižgalko: fuj, fuj! da je dremavi Buc kar poskočil od strahu. Gospa so ga pa brž pobožali, ljubezni vrednega Buča, v gobček so mu dihnili in so ga potolažili: »Pc, pc, nič se ne boj, ti moj korajžni fantiček!« Takrat je zaštorkljalo odzad iz hleva in se je prikazal stari Franc; trdo je nabijal v gramoz s svojo hromo nogo. Oddaleč je snel klobuk pred milostno gospo ter je stopal ubog in ponižen, da poljubi roko prevzvišeni gospodarici. Gospa so se ozrli v kocasto glavo hromega  Franca,   zastudilo  se  jim  je  pred
tem  pokvečenim  človekom  in  so   osorno izpregovorili: »No, kaj?!«
France je obstal; usehle oči so mu utripale od nemirne žalosti ter je javil, ko da se mu je odkrhnilo iz duše: »Milostna gospa, umrl je!« »Kdo je umrl?« »Janez Zaplotnik je umrl.« »Kdo je to Janez Zaplotnik?« »Vaš hlapec je bil. In je ravnokar umrl tamle v hlevu zraven tiste jetične krave. Kri je bruhnil.  Zdaj v stelji leži in še sveče mu nihče ni prižgal.« »Hu!« so pomislili gospa. Ter so rekli in naročili:  »Neprijetna reč. Oskrbniku povej! In da ne bo kakšnih neumnosti! Povej tudi oskrbniku, da tu na dvorišču strašno smrdi!   Škandal!   In   logarju   povej,   naj pazi na vidro; same ribje čeljusti leže ob potoku! Si razumel?« »Sem, milostna gospa.« Nato so se gospa okrenili, sinje oblačilo je zardelo od večernega solnca; in so odšli skoz park proti gradu. »Buc,« so še rekli, »Bucek, ali se še kaj bojiš?«
Franc je pa še stal in zrl za odhajajočo gospo; v dušo ga je speklo in ga streslo ko sama bridkost. »Ko Devica Marija v majniškem oltarju so ta gospa oblečeni,« je vzdihnil, »in vendar, vendar — ali nimajo nič srca?«
Potem je šel, trudoma, napol ubit, da poišče svečo in jo prižge Janezu Zaplot-niku v smrtni spomin.
JAZ IN MOJ HUDOBNI JAZ.
TONE SELIŠKAR.
I.
Vijolica je zadišala pod mojim oknom in solnce se je rodilo nad menoj.
Senca je v luči splahnela, ptička je pod lučjo zapela
in vse je kakor nekdaj:
Lepo in svetlo,
rdeče in belo —                    Maj.
In v maju rože cveto — in jaz cvetim 107                  in sem roža.
II.
Nekdo se mi je zasmejal.
Od gora je odmeval smeh kakor krohota j oči se greh in je vsul žveplo na svet.
Zavili so se listki, upognili so se listi in roža nisem več.
Smeh-------------
Tik za menoj je bil:
Velik,
širok —
in je bil kakor jaz. Zrcalo? Ne! Brat moj —
Morilec! Omahujem.
Mati, podpri me! Žena, objemi me! Sin moj, poljubi me! Strah, velik, širok.
Jokam. In smeh-strah je za menoj.
III.
Dvignil sem prste z objokanih oči. Kdo si?
Gledam:
Človek — obraz je moj, moje telo in v obrazu smeh in roža v njem — črna, požgana.
Zamahnil sem z nožem — — —
Stoj!
V nič je udarilo jeklo.
In smeh je izginil ko senca v me. In v meni je človek, je smeh, je krohot, je žveplo, je strah.
Mati, reši me! Žena, objemi me! Sin moj, poljubi me! — mene je strah.
ANUŠKA IN JOŠKO.
MATIJA MALEŠIČ.
(Prekmurski motiv.)
Na Goričkem se smeje ob beli cesti bela krčma. Po oknih cvetejo pela-gonije, po oknih dehtijo nagerleni, po oknih se šopirijo rožmarini. Cel dehteč vrt so okna bele krčme. Na Dolinjskem se baha ob beli cesti ponosen bel dom. Po oknih ni pelagonij, ni nagerlenov, ni rožmarina. Četudi ne pošlje oče Joška na Goričko —-če ga pošlje kam po Dolinjskem, če ga pošlje kam na Ravensko — Joško križari po ravnih belih cestah dolinjskih, Joško križari po ravnih belih cestah ravenskih, Joško pripelje vedno navkreber pred belo krčmo na Goričkem.
Anuška   boža   pelagonije,   neguje   nager-lene,  zaliva rožmarinom.  Jošku se vidi, da je sama roža med rožami. »Za   koga   neguješ   nagerlene?«   vpraša mehko in stopi proti oknu. »Ne vem!«
»Komu podariš kito rožmarina?«   Joško se nasloni na okno, ji gleda v modre oči in mu je mehko pri srcu. »Tudi še ne vem!« Anuškina ličica božajo nagerlene, oči božajo Joška. »Srečen, kdor jo dobi!« Anuška ne odgovori. »Kako   lepe   rože   imaš!   Kakor   nobena druga.«   Joško iztegne roko in hoče pobožati nagerlene.
Na vratih krčme zakliče oče: »Ti, Joško?« Joško naglo odstopi in da konjema jesti. »Po poslu, po poslu! Tu sem se oglasil!« ^>Tak vstopi vendar!«
Joško vstopi in mimogrede kradoma pogleda na okno. Anuškin obraz ga pozdravlja izmed rož.
Oče je moder, izkušen in veliko govori, Joško je mlad in neizkušen. In posluša . . . In  posluša ...   In   misli,   misli,   misli . . . Joško bi moral pogledati h konjema. Ali čemu je pri hiši hlapec? Oče gre naročiti hlapcu. Joško premišljuje, premišljuje. Vseeno bi pogledal h konjema. Kaj ve hlapec, kako sta naučena in kako jima prija. V veži ga sreča oče. Vse je že opravljeno. 108 Vrneta se v sobo.