ŠPELA LEDINEK
Oris prehrane v prvi
polovici 18. stoletja na
Škofjeloškem
Čas zapisa Škofjeloškega pasijona. dvajseta leta 18. stoletja, so obdobje med
dokončnim zatonom srednjega veka in porajajočim se racionalizmom, ki ga na
Kranjskem čez dobri dve desetletji na državotvorni ravni udejani cesarica Marija
Terezija. Iz ohranjenega besedila očeta Romualda ni moč razbrati ničesar o prehran
jevalnih in kulinaričnih navadah, drugih neposrednih virov prav tako ni na voljo.
Časovno in lokalno najbližja je Valvasorjeva Skica Vojvodine Kranjske( 1689),' pose
bej še. če upoštevamo počasnejše spremembe in uvajanja novosti. Kot vir za
posamezna živila služijo urbarji, katere je obdelal Blaznik.J in Kosovi Doneski k
zgodovini Skojje Loke*. Urbarji ne odslikavajo realne podobe, kajti spričo kontinu
itete dajatev ostanejo za kasnejšo dobo značilne poteze zabrisane, v mlajših urbar
jih na primer odpadejo odmrle kulture, nove pa ne najdejo mesta.1 Kasneje se
blagovne dajatve spremenijo v denarne. Poleg tega so uživali tudi živila, ki jih ne
zasledimo v urbarjih in desetinskih dajatvah, ki so prihajala v Škofjo Loko s trgovi
no. Niso zašla v lonce hribovskih kajžarjev, pač pa na mizo premožnejših iz vrst
plemstva in meščanstva.
Velik razkorak med požrtijami premožnih in stradanjem siromakov, ki ga sreču
jemo skozi vsa obdobja človeške zgodovine, je v slikovitem baročnem času še toliko
bolj izstopajoč. Zato za Škofjeloško v prvi polovici IS. stoletja ne moremo govoriti
o neki enotni loški kuhinji-, temveč zgolj o prehranjevalnih navadah gruntarjev
z ravninskega Sorskega polja in hribovite Sorice. o skromnem enoličnem jedilniku
kajžarjev iz Poljan, o bogatih obedih s številnimi hodi in eksotičnimi jedrni za bo
gato obloženimi plemiškimi in meščanskimi mizami, o preprostih obrokih loških
obrtnikov, vajencev ali fužinarskih delavcev in o lakoti, ki je ležala v želodcih mest
nih in vaških siromakov.
Vladajoči in bogatejši so si prizadevali označiti svoj življenjski slog in predpisati
življenjski slog drugih, saj .so s tem vzdrževali obstoječi družbeni \w\. Vsakdo je
moral jesti »ustrezno svojim kvalitetam-, te pa so se ujemale z družbenim položajem.
Razmerje med družbenim položajem in prehranjevalnimi navadami ni bilo zgolj
količinsko temveč tudi kakovostno - ni bilo važno samo koliko, temveč tudi kaj se
je jedlo. Človeški hierarhiji je bila vzporedna hierarhija živil, tako živalskega kot
rastlinskega izvora. Med rastlinami so najnižja mesta zavzemale čebule in koreni, ki
so bili v najtesnejšem stiku s zemljo in podzemljem, za njimi so bila zelišča in zeli.
85
LOŠKI RAZGLEDI 46
na najvišjem mestu pa sadeži, ki segajo proti nebu in nebesom. Sadje je bilo torej
žlahtnejše kot repa in korenje, nad katerim so se plemeniti zmrciovali. Vzporedno
so najvišje mesto na živalski lestvici imeli ptiči, na primer fazani in jerebice.* Temu
nasproti pa se je večinski del prebivalstva ukvarjal predvsem s tem. da bi zadostil
osnovnim kaloričnim potrebam. Pa vendarle se tudi na tej ravni srečamo s sim
boličnimi jedrni, z obedom, ki je obred, in zaznamuje praznike cerkvenega leta in
prehode iz enega življenjskega obdobja v drugo, torej rojstvo, krst. birmo, poroko
in smrt.
Družbeni in ekonomski status je pogojeval in narekoval, kaj in kako se je jedlo.
Glede na stanovsko diferenciacijo fevdalnega obdobja bi prehranjevalno kulturo
prvih desetletij IS. stoletja razdelili na prehrano plemstva in podložništva. katerima
se v tem obdobju priključi svobodno, ekonomsko in socialno močno meščanstvo,
skupaj z obrtniki, porajajočim se delavskim slojem in mestnimi reveži. Znotraj
posameznih stanov pa je prav tako prihajalo do razlik. Če primerjamo zgolj življen
je brižinskega škofa Janeza Frančiška, ki so ga morali podložniki loškega gospost
va ob obisku gradu izdatno zalagali z mesom." z. življenjem obubožanega lokalne
ga plemstva, ki razen svojega aristokratskega naslova ni premoglo prav ničesar, in
znotraj teh dveh ekstremov življenje loškega glavarja, proiopisarja, kaščarja in drugih
škofovih nameščencev ter gospodov na puštalski. starološki in Ajmanov i graščini,
vidimo, da že v okviru enega stanu govorimo o množici različnih življenjskih stilov
in prehranjevalnih navad. Tudi meje med posameznimi stanovi niso bile ostro za
črtane. I.ep primer je rodbina Oblakovih, kasneje poplemenitenih Wolkenspergov.
Oče cenjenega trgovca Marka Oblaka je bil še gruntar v Gorenji vasi na Poljanskem,
njegov sin pa že poplemeniteni kranjski deželan. ki je leta 1696 kupil Puštalski grad."
Bogatejši trgovci in obrtniki so se pri svojem načinu življenja zgledovali po privi
legiranem plemstvu in se temu primerno prehranjevali. Kaj drugačne razmere so
vladale med revnejšimi meščanskimi sloji, kjer je družbena gradacija odsevala v pred
pisih, kaj sodi mojstrom, kaj pomočnikom in kaj poslom." Slednji so imeli vsaj zago
tovljene obroke, medtem ko je bila jed beračev in drugih revežev povečini luknja v
želodcu, razen tistih, ki jih je oskrboval loški špital." Za mestne berače so v 19., ver
jetno pa tudi že v 18. stoletju, skrbeli kapucini. ki so revežem delili hrano.1" Pečat
loški kulinarični podobi so dale tudi klarise. ki so po dalaciji modelov sodeč pekle
mali kruhek vsaj že na začetku IS. stoletja, če ne že od svojega prihoda v 14. sto
letju.11 Sredi IS. stoletja se omenjata med loškimi obrtniki že dva lectarja.!J
Plemiška in meščanska kuhinja na Slovenskem je bila del precej enotnega razvo
ja tehnologije in kulture kuhanja in prehranjevanja v evropski kulturi.1 J Jedi loške
gospode pa so se kljub podobnim potezam v pripravi, sestavinah in okusih pred
vsem z Bavarsko, s katero je bila Škofja Loka najtesneje povezana, vendarle od
likovale po lokalnih posebnostih. Živila so še vedno bazirala na regionalnih pridel
kih, kajti loška gospoda še zdaleč ni bila dovolj ekonomsko močna, da bi si sleherni
dan privoščila ostrige, primorsko vino in južno sadje. Ti statusni priboljški so osta
jali vezani na posebne priložnosti. Ti poudarki so bili izrazitejši v prehranjevalni kul
turi kmetov, agrarnega in drugega podeželskega proletariata.'1 Tudi znotraj
kmečkega sloja je prihajalo do razlik med prehranjevalnimi navadami ravninskih.
86
ORIS PRt-HRAM VPR\7 POLOMC1 1» STOLETJA V! ŠKOFJELOŠKEM
pretežno poljedelskih kmetov na Sorskem polju in živinorejcev v Škofjeloškem hri
bovju ter med tem, kaj in koliko so uživale družine premožnih gruntarjev ter kaj in
koliko družine revnih gostačev.
Meščani so morali v nasprotju s podeželskim prebivalstvom hrano kupovati na
tedenskih in letnih sejmih, v mestnih pekarnah in mesnicah. Peki in mesarji so bili
povezani v cehovske organizacije. Škofjeloški mesarski ceh je bil ustanovljen sredi
17. stoletja, mesarji so bili dolžni z mesom oskrbovati nameščence loškega gospost
va, mesto Škofjo Loko. samostan in župnišče ter se držati dogovorjenih cen. Sredi
17. stoletja so se povezali v samostojen ceh tudi loški peki in se s tem zavarovali
proti konkurenci, ki so jo predstavljale Ločanke iz gostaških vrst. Po cehovskih
pravilih je bila peka kruha prepovedana gostilničarjem in lastnikom vinotočev,
drugim pa je bila dovoljena le za lastno uporabo.15
Tako v mestih kot na podeželju je bila pomembna živilskopredelovalna dejavnost
še mlinarstvo in gostilničarstvo. Slednje se je razvilo ob trgovskih poteh. Večje gos
tilne so poleg hrane nudile še prenočišča, hlev za konje in dvorišče za odstavljanje
vozov, manjše le jedačo in pijačo, krčme pa zgolj pijačo. V Skotji Loki se v 18. sto
letju omenjajo tudi trije pivotoči. Vse gostilne so imele še kmečko posest oziroma
so se gospodarji ukvarjali še s kakšno drugo obrtjo.1"
Prebrana in čas
Prehrana v Škofji Loki in okolici na začetku 18. stoletja je bila mnogo bolj razno
lika kot danes, ne toliko glede pestrosti živil, pač pa glede na velike razlike v gospo
darski moči. ki so se odražale v tem. kaj. koliko in kako se je kuhalo ter jedlo.
Kulturo prehranjevanja so krojili tudi priložnostni dogodki, kot je bil na primer obisk
škofa, in so morali podložniki oddali ovco in oskrbeti z mesom kuhinjo Loškega
.uradu, da so nahranili spremstvo in pogostili peščico mestnih veljakov. Nepriča
kovana dodatna bremena so še krepila strah pred lakoto, ki je v letih 1709-1710
prizadela celotno Evropo.1" Menjavanje lakote in redkih priložnosti izobilja je dol
goročno vplivalo na človekov odnos do hrane. Stalna borba za vsakdanji kruh je
manipulirala s človekom in obenem osmišljevala vsakdan. Nasprotno pa je v
družbenih plasteh izobilja prihajalo do prevrednotenja, velik apetit ni bil več zna
menje plemenitosti. Čeprav se pojedine Še vedno dokazujejo z. velikanskimi količi
nami mesa in drugih živil, postaja obložena miza vse bolj tudi paša za oči. Začetek
18. stoletja pa je tudi čas. ko se meščani seznanijo z modnimi pijačami - kavo, ča
jem in čokolado.1" Pitje kave, čaja in čokolade v Valvasorjevi Slavi odsvetuje doktor
Frančišek de Coppins, češ da kava dela iz mož babe, saj »žveplo, ki tiči kakor pri
tobaku in čaju v tem sadežu, polagoma izsuši moško seme. da ni poslej več sposob
no oploditi človeškega polja.«1''
1. Dogodke v človekovem življenju, ki pomenijo prehod iz enega v drugo življe
njsko obdobje, kot so rojstvo, krst, poroka ter smrt, tako imenovane ritesdepassage,
so zaznamovale jedi obrednega značaja:
Za rodovitnost žensk in spočetje priporoča Košeninov prepis Lipičevih me
dicinskih bukev iz 18. stoletja prevretek trpotca: »Tapovoden trpoc kuhaj in vodo
pij...*® Za otročnico priporočajo iste bukve sladko koreninico na kurji župi: »Te
87
LOŠKI RAZGLEDI 46
korenine na kuri shup skuhej je ena velka pa vendar z/o malo znana kunsht za
otrozhenza. Ta shupa jeij shist jen stri dobra frišna kri dobre pozhutke vsak pog-
merainetegafshivota.-*' Po krstu so botri porodnici, ki je potrebovala krepkejšo
hrano, prinesli pogačo, jajca ali maslo in vino.22
Snubljenje je bilo povezano s kruhom: fant je dekletu, ki ga je imel rad. s sejma
prinese) mali kruhek v obliki sira. Zaradi medu, popra, cimeta in janeža je bil mali
kruhek tudi za blag afrodiziak. V Škofji Loki so ga v prvi polovici IS. stoletja pekle
klarise, med obrtniki, organiziranimi v nove cehe, sta dva lectarja omenjena šele sre
di stoletja.-1
Poroka. Valvasor pravi, da kranjski svatje zajtrkujejo na nevestini domačiji, večer
jajo pa pri ženinu. Ko peljejo nevesto v ženinovo hišo. jahata dva tovariša proti ženi
nov i domačiji po pogačo ali štruco. ki jo izročijo nevesti, teta pa nosi v ženinovo
hišo presnec ali veliko pogačo, Iz lepe belepšenične mokespeko velik hleb. kakih
dvajset funtov težak, ki je lahko precej večji ali manjši, kakor se pač ljudje hočejo
postaviti. Nekateri denejo vanj masti in jajc. Zgoraj narede iz testa vsakovrstne
okraske in čirečare. Ko je vse pečeno, vtaknejo v hleb nekaj pušpanovih ali pa iz
kruha oziroma testa oblikovanih šopkov, ki so okrašeni z zlato peno in kosmato svi
lo. Tak kruh se imenuje velika pogača ... Presnec pripravijo takole: Iz testa zvaljajo
okrogle plošče, ki imajo debelino noževega hrbta in so v premeru približno poldrugi
Čevelj široke, ter jih spečejo. Nato zvaljajo testo prav na tanko in polože nanje v sre
do tako pečeno ploščo. V zdrobljen, star. močan sira/i v skuto ubijejo mnogo jajc.
natrosijo tudi precej zdrobljenega popra, dodajo malo mleka ali smetane in dobro
premešajo. S tem se namaze ali obloži testena plošča približno za prst debelo. Cez to
pride spet plošča in nato spe/ druga, dokler niso skladi približno čevelj visoki. Tedaj
jih prevlečejo z ostalim testom, navede zgoraj nekaj lepotičja in okraskov kakor pri
pogačah in vsade. Ta kolač se imenuje presnec. Jedo ga vženinovi hiši. Pri prvi po
jedini imajo zelo veliko pogač in presnecev, zakaj tudi povabljenci jih prineso s se
boj.^' Na poročni gostiji je bila poleg drugega obvezna obredna jed prosena kaša.
Ob smrti gospodarja je dobil zemljiški gospod najboljšo ovco ali najboljšega
vola.25 Ta navada se je ohranila v župniji Zali Log v kasnejši čas, saj je v župnijski
kroniki zapisano, da od hiš, pri katerih so redili ovce, župnik dobi ob smrti gospo
darja koštruna. za umrlo gospodinjo pa ovco kot priboljšek. priklado k mrtvaški
stoli.26 Po Valvasorjevem poročilu pa je bila med hribi proti Polhovemu Gradcu in
soseščini navada, da k pokojnikovem grobu prinesejo kruha in mesa, navadno gn-
jati. in ga razdele pogrebcem.2" Ta navada se je ohranila do prve svetovne vojne v
Stari Loki. kjer so sorodniki umrlega delili pogrebcem trente, kilogramske hlebčke
iz bele moke. premazane z. mlekom. Tako so se imenovali, ker so imeli po vrhu tri
zareze v obliki trikotnika. Preden je hlebček pojedel, je moral /moliti pet očenašev
za rajnega.2S
2. Prehrana je bila v preteklosti, ko so živila konzervirali zgolj s sušenjem, preka-
jevanjem. soljenjem in kisanjem, določena z letnim časom. Odvisnost od naravnega
letnega cikla odseva v dnevniku Jerneja Gašperina iz sredine P), stoletja-. Novembra
so večerjali zeljnato solato in kostanj, aprila, ko ni bilo drugega, prižgano žnpo. po
leti stročji fižol, solato in kislo mleko.2'' Tudi jedilnik zemljiškega gospoda in nje-
88
ORIS PREHRA.\E I 'PRVI l'<>lo vrhu ga na razne načine okrase s testom in lak kruli imenujejo poprtnik. ...jedo
pa to naprazniksv. treh kraljev in tudi pozneje, dokler je še kaj.« Valvasor opisu
je tudi plese ob žegnanju: Ko je ples končan, je vsak peljal svojo plesalko v gostil
no/-' Peko bobov na žegnanje nam sporočajo viri za škofjeloško podeželje šele za
sredino 19. stoletja,» ker pa se v srednjeevropski meščanski kuhinji pojavljajo že od
l-. stoletja/1 so jih bržkone pekli v premožnejših škofjeloških meščanskih in
plemiških hišah tudi že v času prve uprizoritve škofjeloškega pasijona. Če so
meščani jedli običajno razmeroma skromno, je bila toliko večja njihova požrešnost
ob raznih slavjih. ^ Priložnosti za slavja pa so se hitro našle. Tako v mestih kot na
vasi so praznovali godove in pripravili kakšno boljšo jed.
Tedensko pa je bila boljša hrana na mizi ob nedeljah. Na Gospodov dan se je
počivalo, šlo k maši in si pri jedi kaj boljšega privoščilo. Vsak po svojih močeh, tu
di najrevnejši, špitalski oskrbovanci, so dobili meso, bel kruh in maseljc vina.-"'
Včasih pa so jedli kaj boljšega že ob sobotah; za sredino 19. stoletja nam dnevnik
Jerneja Gašperina poroča, da so takrat uživali štruklje.r
89
LOŠKI RAZGLEDI 46
Petek je veljal za brezmesni dan. Da so se Kranjci tega resno držali, nam sporoča
že Valvasor: •Kmet se ho dal rajši ubiti, kot da bi v petek ali v postu meso jedel. «w Jedli
so razne močnate in zelenjavne mešanice, pa tudi najrazličnejše brezmesne štruklje.
Postni in velikonočni čas
Pasijon so uprizarjali oziroma (po»doživljali Skofjeločani in okoličani na veliki pe
tek, ki je najstrožji postni dan in zaključuje štiridesetdnevni post od pusta do velike
noči, ko se ne sme uživati mesa in do sitega najesti.v> Za revnejše ni bilo to nič ne
navadnega, premožnejši pa so ta čas prebrodili ob ribah, rakih, žabjih krakih, želvjih
juhah, polžih in drugih »postnih" jedeh.
Kot postno pecivo so veljale preste. Nekateri so v njih videli podobo dveh v
molitvi sklenjenih rok, •da bi tako vnemale dušo k goreči molitvi in spodobnemu ob-
bajanju svetega postnega časa.' Prvotno naj bi pekli preste v samostanih, v šolah pa
naj bi jih delili menihi kol nagrado pridnim dijakom, pa tudi revežem.'" O takšni
navadi loških kapucinov in klaris viri ne poročajo, pravilnik loških cehov iz sredine
17. stoletja pa omenja peko prest v postnem času. saj so se morali peki vrstiti po
določenem tedenskem in dnevnem redu.11
Poznana postna jed na Škofjeloškem je aleluja. Posušene in skuhane repne olup
ke so uživali v postnem štiridesetdnevju ali za velikonočni zajtrk, kot spomin na ve
liko lakoto, ko so bili za veliko noč na mizi zgolj repni olupki. Poleg aleluje so uži
vali tudi s proseno kašo kuhane okipljene majhne repiee. katere so zaradi
osmojenosti imenovali smojke. France Pokorn omenja smojke v zvezi z lakoto leta
1817. Božič pa leta 1826 piše v svojih zapiskih o navadah v župniji Stara Loka: »Med
ljudmi je navada, da tem župljanom (Prifarcem, torej Staroločanom)po kranjsko
vulgarno rečejo smojka. kar spominja na lakoto leta 152 V plemiški in meščanski kuhinji so poznali tudi cvrenje.
Osnovno živilo zgoščevanja je bila moka. nemalokrat je bila obenem že samoza
dostna (na primer močnik). Uporabljali so tudi prežganje, drobtine in star kruh.
Do 16. stoletja so jedi belili s sirom, kasneje s svinjsko mastjo, na kateri so precvr-
li še čebulo. Ob postnem času so uporabljali surovo ali kuhano maslo in maselnik.
Tako se imenuje usedlina, ki nastane pri kuhanju surovega masla v topljeno, v
katero se zameša nekaj žlic moke. S tem so prelili ajdove žgance, medlo, mlinee ali
štruklje.'" Ponekod so uporabljali tudi laneno olje. Oljčno je bilo privilegij bogatej
ših, na podeželju so ga uporabljali le v zdravilstvu.
»Hrana jim je pičla in slaba; prav redko užijejo kos mesa ...«
<) slabi in pičli hrani Kranjcev piše Valvasor. Urbarji, desetinske knjige in trgovske
bilance pa razkrivajo drugi pol škofjeloške kulture in prehranjevalnega vsakdana ...
Žita
Med žiti zavzemata pri dajatvah najvažnejše mesto pšenica in oves. Slednji je bil
namenjen predvsem živinski krmi. revnejši pa so ga mešali tudi v krušno moko.66 Iz
pšenične moke so bile pogače, ki so v dajatvah navedene poleg navadnega kruha.
Rž je bila v ravnotežju s pšenico. Desetinske oddaje kažejo, da so vsaj od K), sto
letja dalje na tleh loškega gospostva gojili tudi proso, predvsem na Sorskem polju.
Sredi 18. stoletja ni bilo naselja, kjer ne bi gojili ječmena, vendar mu nikjer ni pri
padalo vodilno mesto.67 V urbarjih bi zaman iskali ajdo. ker je v starejših razdobjih
niso gojili,6" predstavljala pa je pomemben delež v desetinskih dajatvah. V ciklu
nadtriletnega kolobarjenja je izpodrinila proso,'''1 ker je bila spričo odpornosti,
rodovitnosti in zanesljivosti cenena rešitev za velike prehranjevalne potrebe."7"
V Slavi vojvodine kranjske se ob ajdi ustavi tudi Valvasor: -Obdelana j/o/ja dado
vsako leto po dve žetvi: ko se požanje pšenica in rž. se brž spet preorjejo hi posejejo z
ajdo (kiji na Spodnjem Nemškem pravijo >Buchweitzen«, na kranjskem pa »Haden«).
Na isti način se seje ajda po želvi ječmena, fižola, leče. graha in drugih poljskih
pridelkov, po konoplji ali lanu />a proso ali sicer kaj drugega.-•"' Pri desetinski odda
ji naletimo mestoma tudi na soržico. kur je bila mešanica pšenice in rži. V začetku
18. stoletja je potemtakem večinski delež, v žitnem pridelku predstavljal oves. pšeni
co zaradi nazadovanja rodovitnosti zemlje počasi izpodriva rž. pa tudi ječmen.
93
LOŠKI RAZGLEDI 46
Koruza se vse do konca L8. stoletja v večji meri ne razširi. Četudi so jo na kranj
skem spoznali že v drugi polovici 16. stoletja, ostaja celotno 17. stoletje v senci
drugih žit. z vso silo se uveljavi šele po velikih lakotah v L8. stoletju.-2 Občasno se
na meščanskih in aristokratskih jedilnikih pojavlja tudi riž ~
Iz ophanega pšena prosa, ječmena in ajde so pripravljali različne kaše. Proso so
kuhali z. zeljem, repo in suhimi češpljami. mlekom, smetano ... Z belo ali ajdovo
moko podmetena prosena kaša. zabeljena z maslom, se imenuje medla. Iz ješpren-
ja in prekajene svinjine so pripravljali ričet. ješprenj s fižolom in kislim zeljem ali
repo. takozvana samostanska ali loška mešanica, pa je bila ob petkih na voljo
beračem v škofjeloškem kapucinskem samostanu.
Poleg kaše je bila glavna jed večine močnik, kar ponazarja sledeč pregovor: Sok
je dežele Kranjske patron;. koga kmet ni reč maral, mu je krompir pomagal. Močnik
so pripravljali iz pšenične. ajdove in ječmenove moke, tako na vodi kot na mleku.
poleti tudi s prelivom iz kislega mleka. Dodajali so kuhano sveže ali suho sadje.
Iz močnika so se razvili žganci. vsaj od druge polovice P. stoletja dalje.~*
Večinoma so jedli ajdove, včasih so jih zmešali z belo moko ali proseno kašo.
Kaše in močniki so imeli velik pomen v prehrani revnejšega agrarnega prebival
stva, ker je bila priprava relativno preprosta, poleg tega pa so se ognili monopolu
mlinov in pekarn."'6 Monopolu mestnega kaščarja in pekovskega ceha pa se ni us
pelo izogniti Ločanom, ki so morali pod prisilo kupovati dražje in slabše žito iz ško
fovske kašče oziroma kruh enega izmed desetih škofjeloških pekov. Plemstvo in
meščanstvo je uživalo bel kruh, kmetje pa črnega. -Iz ajde se peče navaden kruh. ki
je čisto črn kakor prsi. Tak kruh jedo kmetje po vsej deželi. Čeprav je črn, pa vendar
nimajo plemenita in meščanska usta vzroka, da biga zaničevala, ker je zelo okusen
in dober.-'" Bel kruh je bil na kmečkih mižali le ob največjih praznikih. »Sicerpa
pomešajo navadno ajdo z ječmenom in prosom, to da dober krni).- meni Valvasor."
Pekli so ga tudi iz ržene in soržične moke. Še najbogatejši kmetje niso pekli kruha
brez. dodatka drugorazrednih žit. saj so pšenico raje prodali.~s Pšenični moki so za
to dodajali ovseno in ječmenovo, pogosto pa je bil v peči tudi kruh zgolj iz ovsene,
ječmenove, prosene. ržene in malo ajdove moke. Testo so kvasili z drožmi. V men-
trgi so pustili malo testa, napravili majhne hlebčke in jih pustili skisati. Drožke so
pripravljali tudi iz ovsene ali prosene moke. ki so jo zamesili z vodo in dodali kisa
ali mošta. Posušene hlebčke so pred uporabo zdrobili v drobne svaljke. razpustili v
topli vodi in zamešali v novo testo. Kruh iz droži je bil kiselkastega okusa in je zdržal
dalj časa.
Poleg kruha se v urbarjih omenjajo še pogače kot posebne vrste kruh. s katerim
so podložniki postregli oskrbniku in njegovemu spremstvu na pojezdah.""3 Valvasor
omenja na Gorenjskem pogačo in presnec v zvezi z ženitovanjskimi šegami/11 pa ve
likonočni kolač s sirom in božično potico z orehi.sl Pogost je bil tudi nadev iz
stolčenega suhega sadja in metki, pa tudi iz lešnikov in pehtrana.82 Meščani in ple-
menitaši so si privoščili ttidi raznovrstno pecivo in torte ^ in nenazadnje mali
kruhek, ki so ga pekle klarise.Sl
Iz meščanske in grajske kuhinje so bile na podeželje prenesene tudi kuhane teste
nine - razni rezanci, krapi in štruklji.s Prvi štruklji so bili narejeni iz vlečenega
94
ORIS PREHRA.VE V PRVI POLOVICI IH STOLETJA \A ŠKOFJELOŠKEM
testa, sprva iz bele moke, kasneje tudi iz ajdove, in kuhani v kropu. Na Gorenjskem
so poznali tudi gluhe štruklje iz kvašenega testa, kuhane v kropu in zabeljene z.
ocvirki, prepraženo čebulo ali maslom.sn Poleg v vodi ali nad soparo kuhanih štrukl-
jev so poznali tudi pečene in štruklje, ki so v krop zakuhane uživali kot juho. Prav
tako kot načini priprave so bili pestri tudi nadevi: orehi, drobnjak. sir. smetana, med.
zmleti rožiči ali suhe hruške: in zabele: ocvirki, prepražena čebula, maslo,
prepražene drobtince ...
//. Zelenjava
V starejših urbarjih srečamo od sočivja edinole bob.s Valvasor omenja še dve
vrsti fižola, čičeriko in cizaro.SM Na Sorsko polje so priseljenci z Bavarskega pri
nesli lečo. katere pridelava v IS. stoletju nazaduje/'' Poznali so tudi grah.'"1 Podlož-
niki so sadili veliko stročnic zato. ker te niso sodile med obvezne dajatve zemljiške
mu gospodu. Uživali so jih s suhimi hruškami, korenjem, zeljem ali repo. Čez zimo
MI zelje in repo kisali. tako kmetje kot tudi meščanstvo in plemstvo, saj so imele
meščanske hiše globoke kleti za spravilo zelja. repe. sadja in povrtnin."1 V postu so
na Škofjeloškem za večerjo uživali v slanem kropu s proseno kašo kuhane olupljene
majhne repice - loške smojke. iz repnih olupkov pa so pripravljali postno oziro
ma velikonočno obredno jed aleluja. L
Od zelenjave je bilo razširjeno še korenje, manj buče, kumare in redkev. na
bogatejših plemiških in meščanskih mizah pa so se občasno znašle tudi artičoke.
beluši, špinača ... Za kasneje tako zelo priljubljeni krompir pa vse do druge
polovice 18. stoletja ni bilo zanimanja.
///. Sadje
Blaznik loči naselja, kjer se sadjarstvo v arhivskih virih sploh ne omenja, in na
drugi strani območja, kjer je bilo zelo razvito, na primer Strmica na Selškem, Gorenja
sava, besniško ozemlje. Stara Loka. Žabniea. Selca in nižje ležeča ozemlja na
Soriškem."1 O razvitem sadjarstvu pričajo (udi določena krajevna imena, na primer
Češnjica in Pungert (iz nem. Baumgarten)."1 Izdatno poroča o kranjskem sadjarstvu
Valvasor. ()menja «nad Sto vrst jabolk, ki se jedo ali presne ali kuhane. Neke vrste se
drže celo leto. Mnogo jih tudi sušijo.« Sušijo še hruške, češnje, češplje, breskve in
podobno sadje (tudi divja jabolka in hruške). Suho sadje tudi kuhajo. Iz jabolk
pripravljajo mošt in jabolčni kis. Omenja še kutine, katere jedo sveže, kuhane ali
kot sir. pa marelice, ribez, kosmulje."" Tako pestri pa so bili bržčas zgolj graščin
ski, samostanski in župnijski sadovnjaki (kjer se je Valvasor tudi največ mudil), pod-
ložniki so se zadovoljili z. jabolki (tudi lesnikami), hruškami (predvsem tepkami) in
češpljami.''" Omeniti pa velja še razno jagodičevje, orehe in lešnike. Od sred
njeveških vinogradov v neposredni okolici Loke. na Šmarjetni gori in Kamnitniku,
ki so bili v 16. stoletju popolnoma opuščeni, je najbrž ostala kakšna brajcla. ki je
pokrila potrebe po grozdju, ali pa so ga. kot drugo južno sadje - fige, rožiče, po
maranče, limone, rozine, granatna jabolka, mandeljne, kostanj in celo oljke
(predvsem pa oljčno olje) - bogatejšim meščanom prinašali trgovci.""
95
LOŠKI RAZGLEDI 4C>
IV. Meso in mesni izdelki
Živinoreja je bila glavna gospodarska panoga v večjem delu Poljanske in Selške
doline."K Najbolj je bila razvita ovčereja: v dobi prvih urbarjev skoraj ne naletimo
na Imbo. ki ne bi oddajala ovce, jagnjeta ali koštruna.'''' Ovčje meso v salamuri se je
obdržalo tudi tri tedne. Podobno je bilo s kozjerejo, ki pa so jo v začetku 18. sto
letja prepovedali, ker naj bi koze uničevale gozdove.
Vzporedno je bila razvita govedoreja. Govedo so na podeželju redili kot delovno
silo oziroma za mleko, redkeje za meso. Več je govedine in teletine pojedlo
meščanstvo. Ena izmed boljših jedi je bil telečji rajželc v pečki. Meščani so uživali
tudi konjsko meso.""
Po dajatvah sodeč so redili tudi perutnino. Podložniki so oddajali kokoši, pe
teline, piščeta, velike količine jajc. v Loki tudi kopune in gosi."1-
Iz dajatev, navedenih v urbarjih, ne moremo sklepati na prehrano podložnikov,
ki so se morali mesu in drugim kakovostnejšim pridelkom odpovedati, jih priložnos
tno prodali na trgu. da so lahko odplačali denarne dajatve.1"; Revnejšim je bilo meso
skoraj obredna jed, ki je prišla na mizo le ob največjih praznikih, sicer pa je bila
zgolj dodatek ali zabela močnato-zelenjav nega jedilnika. Izmed mesa so už.ili še naj
več svinjine. Sveže meso se je jedlo, ko so klali, sicer pa prekajeno. Iz svinjskega
mesa so izdelovali krvavice, bele in mesene klobase, uživali so godljo, redkeje
želodec in salame. Nasoljeno meso so okadili. Ko je postalo lemnorumeno. je bilo
zadosti prekajeno. Suho meso so uživali skozi vse leto, šunko pa prihranili za ve
liko noč. Svinjsko mast so uporabljali za beljenje jedi od 16. stoletja dalje.
Pomemben delež v mesni prehrani fevdalcev in njihovih nameščencev (ter neka
terih raubšicarjev) je imela divjačina. Mestni glavar je imel prost lov in ribolov.
Lovsko službo so opravljali Pevenčani. Skrbeli so za pse goniče in ptice ter bili za
to večkrat deležni raznih ugodnosti.1"* Na plemiških jedilnikih ni manjkalo mesa
srnjadi, jelenjadi, gamsov, zajcev, polhov, rac, jerebic, gozdnih jerebov,
fazanov ter celo vider, divjih prašičev in medveda.
V. Mleko in mlečni izdelki
Mleko, tako sladko kot kislo, je bilo pomembno v prehrani ljudi iz pretežno živi
norejskih področij Škofjeloškega pogorja, i'živali so ga s kruhom, žganci. kašo, v
močniku ... Iz mleka so medli tudi maslo, ki je surovo ali kuhano služilo za beljenje
jedi v postnem času. Uživali so tudi pinjenec in skuto, dobljeno z gretjem sesir-
jenega mleka.10"' V dajatvah zasledimo sir. ki je bil vse do 16. stoletja, ko se prične
uporabljati svinjska mast. osnovna zabela. Na Loškem naletimo na posebne živi
norejske obrate, namenjene proizvodnji sira. ki so jih imenovali švajge. Sir so izde
lovali iz kravjega in ali ovčjega mleka.""'
VI. Ribe, raki. želve ...
Podobno kot s pravico do lova je bilo z ribolovom. Ribolov je loško gospostvo
dajalo tudi v najem, na primer železnikarskim fužinarjem.l(r Drugi podložniki so
lovili mimo vednosti gospode, saj so bile vode bogate z ribami. -Vsebujejo razne
vrste: ščuke, krape, linjake. jegulje, klene, mrene, menke, ribe za pečenje, tudi
96
ORIS PREHRA.SE V PRVI POLOVICI 18 STOLETJA \A ŠKOFJELOŠKEM
velike some, podlestve in glavatice, zlasti pa velike sulce, lepelipane, imenitne
postrvi in kapeljne. našteva Valvasor. Potočne rake omenja v Krki in Kolpi, go
tovo pa so se našli tudi v Poljanski in Selški Sori.ltw Bogatejši so se preko trgovcev
oskrbovali z morskimi ribami in školjkami (ostrigami).1"" 7. ribami kot tudi z
želvami (želvja juha), polži in žabami so se prebijali skozi postne dni. Ribe in
vse, kar se je rodilo in živelo v vodi, kot tudi nekatera perjacl, so imele od visokega
srednjega veka dalje kulturno podobo »postnega« živila. »Sveže so bile podoba bo
gastva, ki pa ga skoraj ni bilo mogoče zavidati, saj ribe ne nasitijo: so 'lahka- brana,
ravno zato »postna.«V njej lahko povsem uživajo le listi, ki se jim ni (reba vsak dan
ubadati z lakoto."""
\ II. Zelišča in začimbe
Kmečko prebivalstvo je začinilo jedi z zelišči, ki so jih pridelali na domačih vr
tovih: čebulo, česnom, peteršiljem, drobnjakom, majaronom, šetrajem.
meliso, baldrijanom, brinovimi jagodami,11 verjetno pa tudi janežem, ki ga
navaja Valvasor.11- in gorčico, ki je omenjena v urbarju iz 12. stoletja.11" Ker jim je
hrana služila predvsem za zadovoljevanje kaloričnih potreb, so zaradi okusa jedi
kvečjemu pičlo osolili.
Na drugi strani pa je pozornost aristokratske kulture iz začetka iS. stoletja na
menjena tudi načinu obedovanja ter barvam, vonjem in okusom jedi."4 Zaradi tega
kot tudi zaradi prestiža so hrano začinjali z dragimi uvoženimi začimbami - cime
tom, pimentom, poprom, žafranom, koriandrom, ingverjem, muškatnim
oreščkom, muškatnim cvetom, nageljnovimi žbicami, lovorjem -. kot nam
izpričuje takratna trgovina. "^ Poper pa so poznali tudi bogatejši kmetje, ki so se uk
varjali s trgovino. Omenja se kot dajatev na vole, ki so jih gnali skozi loško gospost
vo.""
VIII. Med in sladkor
Sladkor se je v Evropi prvotno uporabljal kot »arabska začimba« zgolj v strogo
medicinske namene. V elitne kuhinje je vstopil v IS. stoletju in se skozi 16. stoletje
razširil po Evropi."" Omenjen je v računici loškega trgovca Franca Oblaka-
\Yolkensperga iz leta 1677,lls v večji meri pa se razširi šele sredi 18. stoletja.""
Osnovno sladilo ostaja med. O zelo razvitem čebelarstvu na Kranjskem poročajo
mnogoštevilni viri. za loško ozemlje urbarji o oddaji medu in voska.IJ" za celotno
Kranjsko pa Valvasor. Iz medu so pripravljali medico.1-1
IX. Pijače
Osnovna pijača je bila voda. Včasih so v njej kuhali tudi sveže oziroma posušeno
sadje in pili kompot oziroma krhljevo vodo.
Iz sadja so pripravljali tudi sadjevec - jabolčnik in hruškovec. »Iz jabolk stiska
jo tudi mošt za pijačo. I' leseni posodi jih na drobno razkosajo in jih nato denejo v
stiskalnico, da /mileče sok iz njih. Sok dado spet v sode. V nekaj dneh vrže nesnago
iz sebe in zavre kakor vinski most. 1 'ednopaje treba dolivati novega suka. dokler ne
neha vreti. Tedaj je za pijačo dober in ljubek, tudi jeziku prijeten.-1-1
97
LOŠKI RAZGLED! K>
Mnogo bolj cenjeno je bilo vino. Vinogradništvo na Škofjeloškem je bilo v Id.
stoletju opuščeno,'-3 v tlako pa je bilo všteto prevažanje vina / brižinskih posesti
okoli Klevevža na Dolenjskem.12-1 Bolj kot dolenjska so bila priljubljena primorska
vina. Nakupovali so rebulo, pogosto tudi črnikalca in vipavca. izjemoma pa še
refošk.1J= V okviru loškega gospostva je vino kupoval loški kaščar, včasih pa se
imenuje tudi posebni nastavljenec - vinski mojster, ki je imel v oskrbi vinsko klet.
Vino se je pilo v gostilnah oziroma vinotočih, ob krstih, pogrebih in porokah so ga
točili celo v župniščih.12" Valvasor omenja v Bitnjah gostilničarja, ki je imel v kleli
18 sodov z vsakovrstnim laškim vinom.12" Obenem je bilo vino tudi obredna pijača,
ne zgolj pri maši. temveč tudi na posvetni ravni. Na srečanjih in slavjih bratovščin
so ga pili oziroma točili iz skupnega vrča. Nekaj takšnih vrčev hrani danes Loški
muzej. Nazdravljanje z vinom je bilo priljubljeno tudi na neformalni ravni druženja.
Vino je bilo tudi zdravilna pijača, katere učinek so pomnožili z dodajanjem raznih
zelišč. Ljudske medicinske bukve nam tako opisujejo pripravo zdravila zoper melan
holijo in žalost iz sladke koreninice in vina: »To selsbejeena prem /imenitna pergazia
sa lucii jen presbizhe spran use shlaijmne (sluzi) js sbiota (telesa) reu katere so velik
bolezen urshah. Korenine stouz jen sbtupa (prašek) nared ta shtupa noter jemal
nauin t na vinu)preshene i>se stare merslefluse (tok) jen use bolesen katere od strahu
al shalost jeniud melanholije.J-*1
Že v srednjem veku je bilo na škofjeloškem razvilo tudi pivovarništvo. V 1 i.
stoletju pa pivo in hmelj nista več omenjena med dajatvami.IJ" Valvasor omenja var
jenje piva zgolj v Ljubljani, Kranju in Tržiču.1A" Da pa se je pivo v Skofji Loki ven
darle pilo. dokazujejo sredi IS. stoletja omembe treh pivotočev in očitek vojaščine
pivovarjem, da ne kuhajo redno piva.111
'/.e Valvasor je pohvalil kranjsko medico in opisal način priprave: •Kuhajo ju jut
tukaj na drug način kol slaščičarji na Nemškem. Kmetje jo tu delajo takole: Najprej
nalijejo e lesen sod ali kad tople vode in denejo vanjo med: oboje gnetejo in mešajo
lako dolgo, da se med stopi. Natoprecede medeno vodo skozi silo. Izostankov na silit
na rede vosek ...Iz zgoraj opisane medene vode pa pripravljajo medico takole: Najprej
jo je treba s čisto mladim, istega dne zneseuim jajcem izmerili in preizkusiti, če ni
preveč ali premalo medu v njej. To gre tako. Jajce spuste v ono tekočino: čeplava in
Če moli malo nad površino, pomeni, da je preveč medu: zalo dolijejo vode. Čepa se
jajce potopi na dno. je potrebno Še medu in ga je treba dodali. Če je prava mešani
ca, tedaj plava jajce kaka dva prsta ali palca pod vodo in s tem naznanja, da ima
voda pravo mero: iz lega se dobi pravu medica. Če plava jajce štiri prste /><>d vodo.
bo medica zelo šibka in prav nič sladka. Ako se drži jajce na površini, tako da moli
nad njo v velikosti g rosa. se pričakuje najboljši požirek medice. Jajce jut mora biti čis
to mlado, sicer bo preizkušnja .varljiva in popolnoma napačna.Tako preizkušena
medena voda se prelije v bakrene kotle in dobro prekuha; ves čas mora vreli, /oda
treba je kakor pri varjenju piva dolivali, da neprekipi. Pod kotlom kurijo les češnje-
vim lesom, ki ga krnel močno upošteva, misleč, da medica ne bi bila dobra, če bi
uporabljal drug les. Ko se je v kotlu vse prekuhalo in ostalo le za štiri prste vsebine, se
prelije, da nekoliko ohladiti in precediti skozi platnen prt, da postane lepo svetlo, čis
to in prozorno; nato spravijo medico v sode. Nekateri odlože precejevanje dotlej, da
98
ORIS PREHRAME V PRVI POLOMCI IH STOLETJA VI ŠKOFJELOŠKEM
medica zavre in vzkipi, večina pa opravi to prej. Sode dado v toplo sobo k peči. V
nekaj dneh začne vsebina sat/ta od sebe delovali, vreli in čistili se. Medtem je treba
vedno dolivali, da je sod vedno poln in da lahko izločuje nesnago. Ko nehajo izloče
vali, se spravijo sodi v klet. Tedaj lahko uživaš dobro in ljubko sladko pijačo, ki je na
jeziku prijetno rezna. čeprav ni drugega kot voda in med hrez kvasa in brez hmel
ja. Medica ima lepo in čisto zlato barvo in se drži vse leto, če je dobro kuhana. \' moči
ji nobeno vino ni enako, zalo tudi brž odpravi pivce ter jih dobro okajene pošlje do
mov ... Najdejo pa se včasih slabi, dobička željni kmetje, ki dodajo, kadar kuhajo
medico, neki plevel (Kranjci mu pravijo Ijulka): od tega postanejo pivci tako divji in
besni, kakor da so pili najmočnejšo medico. Čeprav je najslabša in najšibkejša ...
Kmečka medica je mnogo prijetnejša pijača kakor slaščicarjeva, ki ima okus po
dišavah levje bolj podobna zdravilu kakor namizni pijači ...«M-
Poleg tega so pili še mleko, tako sladko kot kislo, pa tudi pinjenec ali matudo
(tekočino, ki se odloči od smetane pri izdelavi masla) in sirotko (tekočina, ki os
tane po izdelavi sira).
Okrog 1_()() so se kranjski meščani seznanili s kavo, čajem in čokolado.1^ Pitje
kave, čaja in čokolade v Valvasorjevi Slavi odsvetuje doktor Frančišek de Coppins,
češ da kava dela iz mož babe, saj 'žveplo, ki tiči kakor pri tobaku in čaju v tem sade
žu, polagoma izsuši moško seme. da ni poslej več sposobno oploditi človeškega polja A^
Pogostejši kot pravi čaj so bili prevretki iz. raznoraznih zelišč, s pomočjo katerih
so zdravili vse bolezni, od mišerbasa (zlatenice) do kuge. Na Loškem .so se iz 1'). sto
letja ohranile ljudske medicinske bukve, večina jih je. kot sporočajo naslovnice,
prepis Bukev za vse potrebe tega gmein Folka Pavleta Lipica iz. leta l-!)^. ki so se
izgubile. Iz. 18. stoletja so se ohranile Bedizin dohtarske bukve u teh visokih plani
nah u iiuo/raiuim Kraiuskim iz 1720leta. Prepisi I.ipičevih bukev iz 19. stoletja nam
podajajo informacije o zdravilstvu, ki se pri pripravi napitkov, tinktur in drugih
pripravkov za raznotere bolezni, od kuge in zobobola. do afrodiziakov, digestivov,
pripravkov za spodbujanje splava in nenazadnje zdravil zoper žalost in melanholi
jo, dotika tudi kulinarične umetnosti. Kot zdravilo in v hudem mrazu so pili lipov,
bezgov in borovničev čaj
Predvsem v zdravilne namene se je do 19. stoletja uživalo tudi žganje. Zdravilske
bukve navaja pripravo cimetove tinkture, ki naj bi bila dobra za slab iuu bolan
želoc in premočno menstruacijo: »Vzemi en fraki prav budga žganja iuu pol lota
~2. str. 15-48.
• P. Blaznik: Škofja Loka in loško gospostvo 1973-1X13).. Škofja Loka 19"\3.
»J. Bogataj: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana 1992.
• M. Dolenc: Ljudske medicinske knjige i/ okolice Škofje Loke. LR XX. Škofja Luka 1973, str 69 81
• M. Dolenc: Okolica Škofje Loke - pomembno središče ljudskih medicinskih bukev. LR XXII. Škofja Luka
1975. sir. 123-134.
• V! Dolenc: Nove Ijudskomedicinske bukvi.- / Gorenjske in Notranjske. LR 25, Škofja Loka 1978. str.
140-149.
• I*. Fister. Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stanovanjskega poslopja na osrednjem
Gorenjskem med srednjim vekom in barokom. Traditiones. j. Ljubljana 19"71.
• X. Loster. /cA; iza samostanskih zidina. Zagreb 1982.
»Gospodarska m družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana, sir 251—300,
• A. Grum: Slovenske narodne jedi'. Ljubljana 1966.
• P. Hafner: Ta dobra stara kuha. Ljubljana 1982.
• P. Hafner. Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru. LR 30, Škofja Loka 1983.
• J. Jamar-I.egaiova. Krvava rihta. LR32. Škofja Loka 1985. str. 249-301.
• Katalog o prehrani v Muzeju Škofja Loka.
• B. Korošec: Kositrni vre loškega kovaškega ceha iz 1708. /M 23. škofja Loka 1976. str. 51-55
• F. Kos: Doneski k zgodovini Škofje loke in njenega okraja. Ljubljana 189).
• B. Kuhar: Kuhinja v baroku i I 7. :>: 18 stoletje}. I'ui| 1988.
• I). Kunaver: Doberdan kruh: Kruli v slovenskem ljudskem izročilu. Ljubljana 1991.
• \. Kmet: Praznično leto Slovencev: Starosvetne šege in navade od poniknil do zime. I. Ljubljana 1989.
• G. Makarovič: Kuhinjska oprema, kuhinje, kuharice in prehrana v XV 11 stoletju na Slovenskem. Glasnik
Etnografskog muzeja Beograd, 50. Beograd 1986
• M. Monianari: Lakota in izobilje Ljubljana 1998.
• L Norman: Čokolada. Vodnik za ljubitelje čokolade. Ljubljana 1993.
• V. Novak: /'/vh/mia. slovenska ljudska kultura. Ljubljana 1963, str. 158-174.
• A Ramovš' Kamnite stopce v Dolenji vasi. LR3I. Škofja Loka 1984, str. 72—76.
• M. Slabe: Loška slikana meščanska keramika. LR \XI\. Škofja Loka 1977. str. 55-58.
• M. Sterle: Mali kruhek na Loškem. LR28, škofja Loka 1981, str. 245-262.
100
ORIS PREHRANE 1 PRVI POLOMU W. STOLETJA XA ŠKOFJELOŠKEM
• M. Sterle: Prehrana na Loškem LR34. skolja Loka 1987, str. 105-159.
• Škofjeloški pasijon: preproste fonetična transkripcija sprevodom neslovenskih delov besedila. Ljubljana
1987
• F Stukl: Knjiga hiš v Škofji Loki lil Ljubljana-Škofja Loka 19%.
• V. Valenčič: Kulturne rastline. Vrtnarstvo. Vinogradništvo. Sadjarstvo, Gospodarska in drtižbena zgodov
ina Slovencev: Zgodovina agrarnih panog. Ljubljana, str. 251-300.
•I V. Valvasor: Slava Vojvodine kranjske: Izbrana poglavja. Ljubljana 1984.
• V. Vodnik: Kuharske bukve. Ljubljana 1799-
•L Žontar, Trgovska računica loškega veletrgovca Iranca Oblaka-\\'olkenspcrga i/ leta Id--. LR 7. Skofja
Loka 1960, str. 88-94.
• M. Žvanut: Od viteza do gospoda. Ljubljana 19SI.
Opombe
V prispevku navajam iz J. V. Valvasor: Slava Vojvodine kranjske: Izbrana poglavja. Ljubljana P)St (od
tod citirano Valvasor).
-P. Hla/nik. Stare prometne povezave med Škofjo Loko in 1'reisingom. Loški razgledi. 15. Skofja l.oka
1961. str. i9-55.
I' Blaznik, Srednjeveški urbarji za Slovenijo: Urbarji freisinške škojije, Ljubljana 1963 (od tod citirano
Hla/nik. 196.3).
P. Hla/nik. Odmev velikega tolminskega punta n.i tleh loškega gospostva. Loški razgledi. 10, Skofja
Loka 196.3, str. 84-96.
P Hla/nik. I/ Življenja loškega plemstva v 17, stoletju. Loški razgledi. I-. Skofja l.oka 1970.
P Hla/nik. slovenščina v arhivalijah frcisinškega loškega gospostva. Loški razgledi. 18. Skofja Loka
ITI. str. 7-1-79.
P. Hla/nik. Zgodovinski razvoj livisinškega loškega gospostva. Loški razgledi. 19. \l)~2. str, 15-48.
P. Hla/nik. Skofja Loka in loško gospostvo (973-1803), skolja Loka 1973 (od tod citirano Hla/nik. 1973).
T kos. Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Ljubljana 1894 (od tod citirano Kos).
'Plim. Hla/nik. 1963, p. 11«,
sPrim. M. Montanari. Lakota in izobilje. Ljubljana 1998 tod tod citirano Montanari), str. 111—121.
'Prim. Hla/nik. 1963. str. 103.
•Prim. Hla/nik. 1973. str. 326.
"Makarov ič. str. 57,
Jedilnik oskrbovancev loškega špitala nam ni poznan, gotovo pa se ni bistveno razlikoval od jedilnika
v ljubljanskem špitalu. katerega nam po Vrhoven podaja Makarovič. Prim. Makarovič. str. 58—59.
i T. Hafner. Ta dobra stara kuha, Ljubljana 1882 (od tod citirano Hafner, 1982), str. 62-64.
Prim. M. sterle. Mali kruhek na Loškem. Loški razgledi. 2>S. Skofja l.oka 1981, str. 245-262.
-Prim. Hla/nik. 1973, str. 279.
'Makarovič. str. 65.
''Makarovič. str. (>5.
"Hla/nik. 1973, str. 277.
Prim. P. Hafner, Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru. Loški razgledi 30, Skofja Loka
1983, str. 102-131.
''Montanari, str. 171.
M Mal. Sunil Ljubljana in njeni ljudje Ljubljana 1957.
Valvasor, str. 63.
'Prim. M. Dolenc. Ljudsko medicinske knjige i/ okolice škofje Loke. Loški razgledi. Skofja l.oka 1973,
str 69-81.
-'Prim. M. Dolenc. Okolica Škofje Loke - pomembno središče ljudskih medicinskih bukev, loški razgle
di. Skolja Loka 1975, str. 123-13 t.
"Valvasor, str I 16,
101
LUŠKI RAZCLF.ni «>
- Blaznik. 1973. str. 279.
-'Valvasor, str. 1 l-.
-'Blaznik. 1963. sir. 121.
-1 Prim. Sterle. 1987, str lil
-""Valvasor, str [21.
»Sterle. 1987. str Ul.
-"Iz kataloga Loškega muzeja.
'"Prim. Blaznik, 1963.
"Valvasor, str. 118-119-
"Valvasor, sir. [79, 182.
'•* Dnevnik Jerneja Gašperina. V: Katalog Loškega muzeja.
"Prim. Kuhar, str. K).
'Prim. Makarovič. str. 59
"Prim. Makarovič, str. "59.
*"I/. kataloga Loškega muzeja.
-Prim. Valvasor, sir. [79.
Prim M. Sterle. Prehrana na Loškem. Loški razgledi, Škofja Loka 1987 (od tod citirano Sterle, 1987), str.
I Ki-1 i«.
"'Prim, \. Kuvet: Praznično leto Slovencev: Starosvetne šege in navade od pomladi do tirne, 1. Ljubljana
1989, str. 85.
'•Blaznik, 1973, str. 277.
'-Prim F. Štukl, Knjiga hiš v Škojji loki m, Ljubljana-Škofja Loka 1996, sir. I IS-116.
"Valvasor, str. 179-180.
"Prim. J. Mal. Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957, str. d t.
"Sterle, 1987. str. L06.
"•Prim. F. Koblar. Moj obračun, Ljubljana 1976, str. 26, 2~ (citirano po Makaroviču).
'"Makarovič, str. 64-65.
•"Prim. F. Štukl, Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1315. Loški razgledi XV. Škofja Loka 1964. str, 208.
"Prim. Blaznik. 19~3. str. 167.
'"Makarovič. str 55.
1 Makarovič. str. 43-50.
-Kuhar. str. 5.
'Prim. F. Štukl, Knjiga hiš v fkoffi loki 1J, škofja Loka 1984.
"Prim. P. Štukl. I.oška meščanska arhitektura s posebnim ozirom na leseno gradivo in razmišljanje o njej.
Loški razgledi 26. škofja Loka 1979. str. 56.
"Prim. V. Vodnik. Kuharske bukve, Ljubljana 1799,
"Prim. Makarovič, str. 50—53.
'"Prim. Kuhar. str. 12.
"Prim Novak. Prehrana. Slovenska ljudska kultura. Ljubljana 1963, str. Ki2
"Prim. P. lister. Spremembe v prostorski organizaciji kmečkega stanovanjskega poslopja na osrednjem
• Gorenjskem med srednjim vekom in barokom, Traditiones, 3. Ljubljana 1974. str. 120.
"Prim. A. Haš. Hišna oprema svobodnikov na Kranjskem v P. in IS. stoletju, SI! 6—7, Ljubljana 1976, str.
122-121.
"' Makarovič, str. 51
••-Prim. Sterle, P)S^. str. I Ki.
"Makarovič. str. 52. 54—55.
"I lafner. str 2 f-25.
"Prim. Sterle. 1987, str. I 14.
»Prim. J V. Valvasor, str. 64.
"Prim Blaznik. 1973, str. 20S.
""Prim. Blaznik. 1963, str. 120.
"Npr. v Žabnici, prim. V. Valenčič, str. 251-2^2.
\L Montanari. Lakota in izobilje: Zgodovina prehranjevanja v Evropi, Ljubljana 1998 (od lod citirano
Monlanari). str 137.
102
ORIS PKEHKASE V PR\1 POLOVICI /.S' STOLETJA .VI SKuillK>\KIM
' Valvasor, str is.
'- Prim. Montanari. str. 138—139,
Prim. Kuhar. sir. i 1
• l.eia 1638 se omenjajo ajdovi /ganci v ok\ iru jedilnika oskrbovancev ljubljanskega špitala. Prim I
Vrhovec. Meščanski špilal. Letopis Matice slovenske za leto 1898, Ljubljana 1S1)S. sir. 60-6-t.
: Prim. Montanari, sir l ti.
Valvasor, sir. 6 i.
~ Valvasor, sir. 6 t.
" Prim. Montari, sir. lil.
'"P. Blaznik. Slovenščina \ arhivalijah helsinškega loškega gospostva. Loški razgledi XVIII. Škofja Loka
pri. sir. ~i-_9.
"'Valvasor, sir. I lš-| 16.
1 \ alvasor. sir. (rs.
1'nm.. 1 lafher. str. 2S0
• Prim. Kuhar. sir. I 2- IS
•Prim. \l. Merle. Mali kruhek na Loškem. Loški razgledi 28, Škofja Loka 1981. sir. 245-262.
Prim. V. Novak, Prehrana. Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1963, str. 168.
"'Prim. 1 lafher, str. 73.
Prim Blaznik. 1973, sir. 120.
\ alvasor. sir. 65
" I lalner. str. 97.
\ ah asor. sir. 65,
'P. Blaznik. I/ življenja loškega plemstva \ I-, stoletju, Loški razgledi XVII. Škofja Loka 1970.
-Prim. F. Štukl. Knjiga hiš v Škojji Loki fll. Ljubljana-Škofja Loka 1996. str. 115-116.
Blaznik. 19"73. sir. 271).
"•'Prim. J. Bogataj. Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Ljubljana 1992, str. 119.
* Vab as( >r. sir 65-66
Prim. Valenčič. sir. 25l-2-2.
Prim. P Blaznik. stari' prometne povezave med Škofjo Loko in Freisingom. Loški razgledi XV. škofja
Loka 1961, sir. il)-5S; Kos. sir. 169. J. Žontar. Trgovska računica loškega veletrgovca Franca oblaka -
\\ olkensperga i/ leia l(> . sir. 88-9-t: M. Žvanut. Od viteza do gospoda, Ljubljana 1994. str. 179.
- Blaznik. 1963. str. 121.
Blaznik. 1963. sir 121
Kos, 189-1. str.289.
i"' Prim. M Slerle. Prehrana na Loškem. Laški razgledi34. Škofja Loka 1987 (od tod citirano Sterle. I9S-).
str 106.
Blaznik. 1963. str. 121
' Prim. Makaro\ ič. sir. 61.
'Prim. Blaznik. 1963, str. [07; Blaznik, 1973. sir. 175.
""Prim. V. Novak, Prehrana. Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1963, str. 172.
• Blaznik.1963, str. 122
' Blaznik. 1973, sir. 324.
\ alvasor. str. 83.
Kos. str. 169.
1 Prim. Montanari. str. 107-1 1 |.
'" Prim. Valenčič, sir. 251—271; in Valvasor, str. 65;
'- \ ah asor. str. 65.
Blaznik. 1963. str. 121.
1' Prim. Montanari. str. 81.
Prim Žontar. str 88-9-t; Žvanut. str l-1).
1 Prim. P. Blaznik. ()dme\ velikega tolminskega punta na tleh loškega gospostva. Loški razglediX. Škofja
Loka 1963. sir. 84-96.
"Prim. Montanari. str. IS-*—1S8,
103
LOŠKI RAZGLED! 46
""Prim. Žoniar. str. 88-94.
"'Prim. Valenčič, str. 2šl-2-2
- Blaznik, 1963. str. 123,
i'1 Valvasor, str. 83—84.
'"Valvasor, sir. 85.
i* Blaznik, 1963, str. 121.
••'lila/nik. 1903. str. 1 10.
'•"Prim. P. likiznik. Stare prometne povezave med Skorjo Loko in Freisingom, Loški razgledi XV, Škotja
Loka 1961, str. 49-55.
'»Blaznik, 1973, str. 336. 397.
'"Prim. Valvasor, str. 12.
'-•"Prim. M. Dolenc Ljudske medicinske knjige iz okolice Škofje Loke. Loški razgledi XX. škotja Loka
19-3, str. 69-81.
'»Prim. Blaznik, 1963, str. 1 J«)
\ alvasor. str. 64.
"' Blaznik. 1973. str. 392.
"-Valvasor, str. 83-84.
I Mal. Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957. Y svoji noveli K mini rihta omenja leta P13 pit
je kave in čokoladne preslice Legatova (prim. J. Jamar - Legat, Krvava rihta. Loški razgledi 52, škotja
Loka 1983. str. 249-3011 Če lahko še verjamemo prvemu, se zdi dru.no neverjetno, saj so vse do 19.
stoletja, ko je nizozemski kemik Van Ilouten izločil iz kakavovih zrn kakavovo maslo. Šele s tem so
postala kakavova zrna topljiva in pričeli so jih dodajati sladicam Prim. J. Norman: Čokolada. Vodnik
za ljubitelje čokoladi: Ljubljana 1993. str. 11-12.
[u Valvasor, str. 6.3.
!1 Prim. M. Dolenc. Ljudske medicinske knjige iz okolice škofje Loke. Loški razgledi20, Škotja Loka 1973.
str. 69-81,
104