Moderna šola. Utopija iz Devete dežele. Poročal n» užit. vežeru v Ljubljani Karel Wider. (Dalje.) Ko ga začudeno pogledam, in on zapazi, da ga ne razumem, mi pojasni natančneje: BKakor sklepam iz vašega pogleda, se vam nekaj čudno zdi. Da, zdaj se spominjam, da sem čital svoj čas v listih o uredbi šol v drugih deželah. Pri nas v deveti deželi je to vse drugače in spoznali smo po mnogoletnih izkušnjah, da je tako najbolje. Uvideli smo, da dom nima časa odgajati otroke. Dandanes vzame boj za obstanek ljudstvu ves čas, prepuščajoč mu komaj par dnevnih ur za počitek. V takih razmerah ni zahtevati, da bi se ljudstvo bavilo z odgojo otrok; zanemarjati bi moralo delo ali pa odgojo, najbrž pa zadnje. Zato smo odvzeli ljudstvu vso skrb za vzgojo, ravnajoč se deloma po starib. Grkih. Ko priraste otrok do šole, ga vzame šola popolnoma v svojo oskrbo. Sicer tudi že takoj novorojenčke ali pa poznpje par let stare otroke morajo starši oddati v posebne deželne zavode in otroške vrtee, a to le prostovoljno, medtem ko se s šestim letom prične šoloobveznost na ta način, da morajo otroka izročiti šoli ves dan, t. j. od 7. ure zjutraj pa do 7. ure zvečer, je otrok naš. Oez noč smejo otroci domov, vendar jih mnogo ostane tudi čez noč v šoli. Tako odtegnemo otrok kolikor mogoče čestokrat slabemu vplivu domače vzgoje. Vsi otroci pa imajo skupne obede. Sedaj vam bodo jasne moje besede o skupnem kosilu" ,,Torej učitelji v Deveti deželi niti čez poldan niste prosti in vpreženi od jutra do večera, to je od sedme do sedme ure?" Na tihem sem pomiloval tega učitelja-sužnja in blagoval nekdanje čase v naši ljubi Kranjski deželi, ko smo po tedaj veljavnih nazorih Blenuhariliu po par ur v šoli, potem pa zopet nlenubariliu ves dan zunaj šole inbilizato ^lenuharenje" sereda preobilno plačani. nAko tako mislite o nas, se jako motite. Mi imamo pravi pouk le dopoldne od 8. do 12. ure. Pri obedih, južinah in večerji nadzorujejo učence zato plačani služabniki, navadno tudi ženske strežnice; popoldne se otroci pod nadzorstvom teh služabnikov ali strežnic uče in igrajo ob lepem vremenu pod milim nebom, ob slabem pa in pozimi v velikih zakurjenih dvoranah. Mi učitelji smo popoldne prosti, le časih delamo z učenci izlete v okolico, peš ali po železnici, za katere izlete dobivamo nakazila iz dež. blagajnice, ki sploh skrbi za vse šolske potrebš6ine in nimajo starši otrok nikakih posebnih izdatkov, razen za obleko svojih otrok". *¦ nVaša uredba šol mi prav ugaja", ga prekinem, na rad bi zvedel tudi kaj o metodi pouka, o predmetih, ki jih poučujete i. t. d.". »Metoda pouka! No, vidite, mi nimamo nobene predpisane metode, vsaj skupne ne, ker kakor ni vsak črevelj za vsako nogo, tako tudi ni ena in ista metoda za vsak predmet ali vsakega nčitelja. Slehrni učitelj si prikroji metodo po svoje. Zborna Tzgoja učiteljeva in pa — kar sem vam že omenil — njegova priznana vestnost nam jamčita, da zadene vsak posameznik gotovo pravo metodo, četudi je ni posnel po kakšni metodiški knjigi in četudi ji ne ve slavnega imena. — 0 predraetih, ki jih učimo, je težko govoriti. Strogo ločenih predmetov nimamo. Videli ste prej, da se da na malib, vsakdanjih novicah, ki jih prinaša naš šolski list, obravnavati vse. Tu je čitanje, računstvo, zemljepis, zgodovina, prirodoznanstvo, tudi slovnica, kakor jo mi razumemo, namreS le v obliki — slovniško in stilistiško pravilnih govornih vaj — in tudi spisje kot napisavanje teh govornih vaj; združeno imate torej vse. Ne vemo dostikrat natančno, kje se konča en predraet in kje prične drugi, nikakih strogih mej ne delamo med njimi". BTorej nimate nobenega predpisanega urnika, po katerem se vam je strogo ravnati, šolskega zvonca morebiti tudi ne, ki bi vam z jedkim glasom hipoma prestrigel nit navdušenega predavanja, da vam hipno upade vsa fantazija, vsa navdušenost za predmet, kakor upade počen balon?" nNe urnika, ne šolskega zvonca nimamo. Cemu pa? Ako ne ločimo strogo predmetov, tudi urnika ne potrebnjemo. Imamo sicer uekak red, po katerem slede predmeti v dopoldanskem učnem času, a ta red nam predpisujejo le predmeti sami, ki slede od težjega do lažjega ali pa se menjajo. Sicer je pa ta red mnogokdaj odvisen od zunanjih vtiskov, ki se jim ni mogoče izogniti, ker mogočno vplivajo na učitelja in na učenca. In če nimamo urnika, tudi ni potreba šolskega zvonca, ki bi nam odmerjal ure in ki pouk le moti". Med takimi pogovori je minil čas do obeda. Zapel je glaseu zvonec — a ne šolski — in privabil vso mladino k obednicam. Katerim sva se tudi midva približala. Bile so to le pritlične stavbe, kakor vsa šolska poslopja ali kvečjemu enonadstropna s stanovanji za učitelje in služabništvo v prvem nadstropju. Ob obednici je bila kuhinja in je jed za kacih 100 otrok r eni obednici prihajala na malih vozičkih, ki so tekli po tiru med mizami. Mi dva sva sedla k posebni mizi ob zidu, in postregli so nama z istimi jedili ko učencem. Jedila so bila preprosta, a okusna. Obed je hitro minil. Učitelj mi reče: sSedaj odidejo otroci zopet pod milo nebo. Jaz sem danes prost, in sem vam torej na razpolago. Pojdiva na vrt, tam se labko še nadalje razgovoriva o našem šolstvu, ako vas zaniraa". (Dalje).