oođnslci__ poročevalec GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA DOMŽALE Občinski poročevalec, glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva občine Domžale, izhaja dvakrat mesečno, vsa gospodinjstva v občini ga dobivajo brezplačno. Glasilo ureja uredniški odbor v sestavi: Marjan Bolhar, Matjaž Brojan, Anton Orel, Marjan Gorza, Pavel Pevec, Franc Tekavec, Ve.a Vojska, Cveta Zalokar-Oražem. Glavna urednica: Vera Vojska, tel.: 721 -359, odgovorni urednik: Matjaž Brojan, tel.: 721-686, tehnični urednik: Franc Mazovec, tel.: 323-841. Fotografije: Vido Repanšek. Glasilo izhaja v nakladi 14.000 izvodov in ga tiska Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. Rokopise sprejema odgovorni urednik, Ljubljanska 34, Domžale, p. p. 20, naročene oglase posredujte v uredništvo, Ljubljanska 34. Uradne ure uredništva: ponedeljek in petek od 10. do 13. ure in sreda od 10. do 13. ure in od 14. do 17. ure. Glasilo je na podlagi sklepa št. 421-1/72 z dne 26.11.1974 Sekretariata za informacije izvršnega sveta SR Slovenije oproščeno plačila temeljnega davka od prometa proizvodov. Glasilo je bilo dne 25. 7.1970 odlikovano s Priznanjem Skupščine občine Domžale za uspešno informiranje, dne 24. 4. 1974 pa s srebrnim Priznanjem Osvobodilne fronte slovenskega naroda za uspešno informiranje delovnih ljudi in občanov občine Domžale. DOMŽALE, 17. X. 1986 LETO XXV., ŠTEVILKA 14 Maketa domžalskega centra z navim križiščem MAJHENIČ (spodaj levo) Kako poteka gradnja križišča v Domžalah? Kot so predvideli v letnem planu Občinske skupnosti za ceste Domžale ter Samoupravne komunalne interesne skupnosti Domžale smo pričeli urejati križišče Majhenič v centru Domžal. Ta naložba je bila predvidena že v prejšnjem srednjeročnem obdobju 1891—85, po prometni študiji Domžal ter z zazidalnim načrtom centra Domžal. Križišče bo semaforizirano, uveden bo pas za leve »zavijafce«. Južni in vzhodni krak bosta v križišču izvedena tako, kot je bilo rešeno doslej. Ljubljansko cesto v smeri proti križišču Rondo bodo rekonstruirali v naslednji fazi. Zahodni krak (priključek za SPB-1, Kurivo, Masljevo ulico) je priključen na obstoječo cesto pri Kurivu in prilagojen bodoči ureditvi po dograditvi soseske SPB-1 in bodoče avtobusne postaje. Na ta krak se poleg Kuriva in kompleksa ob Masljevi ulici priključujejo tudi stanovalci bloka (Elektro-tehna), Kmetijska zadruga, betonarna ir\-Žito. Obstoječa »uvoza-izvoza« je potrebno zapreti. Severni krak križišča se na levi strani izvede v končnem poteku, desna stran pa je izvedena na obstoječe stanje — do razširitve tega odseka po rušenju nekdanje Slokarjeve domačije. Kolesarski promet je na območju rekonstrukcije izveden v končni obliki (vezan v smeri sever). Zgornji ustroj je predviden iz 20 cm do 40 cm tamponskega drobljenca in 14 cm asfalta. Prestavitve, premontaže . . . V sklopu rekonstrukcije križišča je potrebno izvesti ca. 100 m kolektorja precejšnje globine, poleg tega pa prestaviti 20 kV elektro kabel ter obstoječo telefonsko kabelsko kanalizacijo izven cestišča in izvesti njegovo zaščito. Poleg tega bomo že v sklopu akcije 4000 telefonov zagotovili nove zmogljivosti telefonskega omrežja, tako da ne bi bilo potrebno rušiti rekonstruirano križišče v nekaj naslednjih letih. Seveda bo urejena tudi javna razsvetljava. Ocenjena vrednost rekonstrukcije križišča z vsemi potrebnimi deli znaša blizu 150.000.000 din; ca. 50.000.000 din je kreditnih sredstev. LB Banke Domžale, preostalo pa lastna sredstva Samoupravne komunalne interesne skupnosti Domžale, Sklada stavbnih zemljišč, Občinske skupnosti za ceste Domžale. Koliko bo križišče veljalo? Določeni delež sredstev bo moral zagotavljati tudi SGD Beton za uresničevanje faze soseske SPB-1, saj je glavni dostop predviden ravno skozi to novo oz. rekonstruirano križišče. V okviru celotne naložbe odpade ca. 60.000.000 din na gradbena dela pri križišču, 25,000.000 din za sema-forizacijo za podaljšek kolektorja ca. 25.000.000 din, predstavitve nove zmogljivosti telefonije pa ca. 30.000.000 din. Izvajalec del je Cestno podjetje Ljubljana s svojimi kooperanti (za kanalizacijo: DO Kanalizacija Ljubljana) — Projektno dokumentacijo in nadzor vrši Biro 71 Domžale. Kako pa naprej? Dela bi morala biti predvidoma zaključena v primeru relativno ugodnega vremena 29. 11.1986. Z realizacijo te naložbe bo dosežen nov uspeh na področju zagotavljanja prometne varnosti v občini Domžale. Naslednje prednostne naložbe s tega področja pa so prav gotovo: ureditev peš prometa ob magistralni cesti M-10 v Lukovici, ureditev križišča Lovec v Mengšu, ureditev peš in kolesarskega prometa na cesti M-10 čez most na Kamniški Bistrici (Vir—Domžale) in nekatere druge naložbe in planskih dokumentov Občinske skupnosti za ceste oziroma Samoupravne komunalne interesne skupnosti Domžale. Preskar V akciji »4000 telefonov« — sklenjenih že 1500 pogodb 16.9.1986 je prav gotovo pomemben mejhnik v sklopu prizadevanj vseh v občini kot tudi Podjetja za PTT promet Ljubljana na področju dolgoročnega razvoja telefonije v občini Domžale. Tega dne je bil podpisan Sporazum o financiranju razširitve PTT zmogljivosti na območju vozliščne avtomatske centrale. Podpisniki sporazuma so Samoupravna komunalna intereska skupnost občine Domžale, Podjetje za PTT promet Ljubljana in ODmočne SIS za PTT promet Ljubljana. V okvirni akciji 4000 telefonov bo zgrajen prizidek k PTT objektu, telefonska centrala, spojne poti Ljubljana—Domžale in Domžale—Mengeš kot tudi zgrajeno obsežno telefonsko omrežje v Osrednjem delu občine Domžale. Zaenkrat v okviru te akcije ni moč zagotoviti le priključkov v Nožicah (po dolgoročnem planu PTT gravitira to področje na VATC Kamnik) in v Krtini, kjer je omrežje že v celoti zasedeno. Vrednost celotne naložbe je več kot 3.000 000.000 din po sedanjih cemh, vrednost prizidka k PTT objektu kot I. ;aze razširitve PTT zmogljivosti na obmt ćju VATC Domžale pa 760.000.000 dir. Od tega zneska 30 odstotkov sredstev (228.000.000 din) zagotavlja PTT Ljubljana, 70 odstotkov (532.000.000 din) pa Same upravna komunalna interesna skupnost Domžale preko združevanja sredstev od bodočih telefonskih naročnikov. Menimo, da je takšen delež združevanja edinstven v ljubljanski regiji, seveda pa bodo delegati iz Domžal v okviru Območne SIS za PTT promet vztrajali, da tudi v drugih okoljih (npr. Ljubljani in drugje v ljubljanski regiji) ne bodo do novih poštnih objektov prišli »ceneje« kot pri nas ter da bodo morali v okviru splošnega pomanjkanja sredstev za razvoj telefonije prav tako prispevati 70 odstotkov združenih sredstev. Vrednost "združenih sredstev občanov, za akcijo »4000« telefonov v višini 252.000 din ter OZD in obrtniki v višini 504.000 din za telefonsko številko je prav gotovo precej velika cena, ki pa je dejansko pogoj za pridobitev novih telefonskih številk v naši občini. Če bi čakali na to, da bi Podjetje za PTT promet Ljubljana samo zgradila prizidek iz svoje akumulacije, bi verjetno prvi novi telefoni zapeli blizu leta 1995 ali še kasneje. (Nadaljevanje na 2. strani) V spomin prof. Karlu Kušarju Še v petek smo skupaj načrtovali delovni program za prihodnji teden in bližnje aktivnosti v času, ki je pred nami. Ta čas pa se je v nedeljo zate nenadoma ustavil in obnemeli smo ob dejstvu, da ti je ob tolikih načrtih in delov, ilh ambicijah nenadoma zastalo srce. Kljub trdovratni, zahrbtni bolezni, za katero smo vedeli, da se z njo bojuješ, in vendar upali, da ne bo usodna, si izgoreval za uresničenje delovnih nalog; narekovale so ti jih tvoje družbenopolitične funkcije, mnoge pa si si zastavil sam, kajti vedel si, da čas terja več, kot so ti nalagale dolžnosti. Svojo delovno vnemo in zagnanost si prenašal na sodelavce v vseh okoljih, kjerkoli si deloval. Mnogokrat v življenju ti je bilo, dragi Karel, naloženo, ko si bil postavljen pred nalogo opisati življenjsko pot in delo svojih sodelavcev; večno si to opravil toplo, iskreno, tovariško; na razumljiv, preprost, vendar globok način si vedno dojel tisto, kar se je tudi nam zdelo bistveno. Znal si zaznati tisto pravo, pa naj si je šlo za značajske karakteristike ali za vrednotenje delovnih uspehov. Danes smo mi tu pred nelahko nalogo, kako — tebi v spomin — strniti tvoje požrtvovalno, vztrajno in predano delo s tolikih področij, na katerih se v tako kratkem življenjskem obdobju le redkokdo razdaja. Karel Kusar se je rodil 30. oktobra 1934 v Domžalah. Po konča-, nem šolanju v domačem kraju, ga je nadaljeval na gimnaziji v Kamniku, po maturi pa je študiral zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti. Kot absolvent je leta 1959 postal direktor Delavske univerze in to delo je opravljal vse do aprila 1982, ko je bil Izvoljen za predsednika Skupščine občine Domžale. Do letošnje pomladi je opravljal predsedniško funkcijo v najvišjem občinskem samoupravnem telesu. Leta 1985 je diplomiral na filozofski fakulteti in postal profesor zgodovine. Še pred Iztekom predsedniškega mandata je bil izvoljen za sekretarja predsedstva občinskega komiteja ZKS Domžale, hkrati pa je postal tudi član medobčinskega sveta ZKS Ljubljana. Več kot dve desetletji je Kušar-jevo delo neločljivo povezano z domžalsko Delavsko univerzo. Tej pomembni izobraževalni ustanovi je ustvaril temelje in jo vodil k nenehni širitvi njene dejavnosti. Pod njegovim vodstvom je Delavska univerza organizirala družbenopolitično izobraževanje ter različne oblike osnovnega, srednjega in dopolnilnega šolanja ob delu. V okviru Delavske univerze sta se kot posebni enoti razvili knjižnica in tiskarna. V tem času je Delavska univerza tudi prevzela glasilo »Občinski poročevalec«, pri katerem je imel Karel Kušar obilo osebnih zaslug za to, da je postalo najpomembnejši dejavnik v informiranju naših občanov. Od 1974 do 1982 leta je bil tudi glavni urednik tega glasila občinske konference SZDL. Z izjemno osebno zavzetostjo je ustvarjal temelje informativne dejavnosti, ki mu je vedno pomenila področje posebnega zanimanja. Ob uredniškem delu je napisal veliko število člankov v katere je znal vnesti jasna sporočila, čiste poante in neomajno vero v to, da se lahko s pisano besedo marsikaj spreminja in oblikuje. Desetletje med 1970 in 1980 obeležuje njegov velik delež ki ga je kot urednik Občinskega poroče- valca prispeval našemu občinskemu vsakdanu. Ni pa bil le uspešen organizator in vodja različnih oblik izobraževanja, ampak tudi vsestranski predavatelj. Z odličnim poznavanjem problematike in pedagoškimi sposobnostmi je znal pritegniti pozornost In poglabljati znanje na številnih predavanjih, zlasti o družbenopolitičnem sistemu, mednarodnih odnosih ter o splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti. Prav ob tej dejavnosti se je tudi sam Izpolnjeval za vedno zahtevnajše družbenopolitične naloge. Že na domžalski nižji gimnaziji je postal predsednik mladinske organizacije. Tudi na kamniški gimnaziji je vodil mladinsko organizacijo, udeležil pa se je tudi treh mladinskih delovnih akcij. Kot dijak in študent je bil aktiven športnik v nogometnem klubu, v godbi na pihala pa je dalj časa opravljal tajniške naloge, nastopal pa je še v domžalski Svobodi. Na kulturno-prosvetnem področju so mu že leta 1950 zaupali vodenje Občinskega sveta Svobod in funkcijo podpredsednika Okrajnega sveta Svobod. Sedem let je kot vodilni funkcionar usmerjal delovanje kuKurno-prosvetnih društev v domžalski občini, pomembne funkcije pa je opravljal tudi v gasilskih organizacijah. Nato je prevzemal vedno zahtevnejše funkcije v občinskih forumih Zveze sindikatov, Socialistične zveze delovnega ljudstva in Zveze komunistov ter v Skupščini občine Domžale. Pred izvolitvijo za njenega predsednika je bil izvršni sekretar SLO in DS pri občinskem komiteju ZKS in podpredsednik družbenopolitičnega zbora. Kot predsednik Skupščine je bil tudi član predsedstva občinske konference SZDL in občinskega komiteja ZKS. Najbolj odgovorne naloge je prevzel v času zaostritve gospodarskih gibanj, ko je bilo treba za reševanje perečih problemov vložiti dvojne napore. Za svoje požrtvovalno delo je prejel mnoga priznanja in odlikovanja; za kurturno-prosvetno delo je dobil tudi zlato plaketoZveze Svobod Slovenije in Kersnikovo plaketo, za aktivnost na področju SLO in DS je prejel tudi priznanje republiške konference ZRVS kot rezervni starešina In medaljo za vojaške zasluge, za družbenopolitično delo pa srebrno priznanje OF, dve priznanji Skupščine občine Domžale. Lani ga je predsedstvo SFRJ odlikovalo z redom republike z bronastim vencem. Dragi Karel, v tvoj spomin smo lahko našteli le nekaj drobcev Iz tvojega kratkega vendar silno plodnega življenja. Tvoj delovnik je bil poln, rezultati tvojega dela pa so neizbrisno vtkani v domžalsko občino in v njene pridobitve. Vselej si »skupno« postavil pred svoje »osebno«. Vsi smo te poznali kot skromnega in požrtvovalnega človeka, spoštovali tvojo občudovanja vredno energijo, ter cenili kot iskrenega sodelavca in prijatelja. Prav v teh časih naj bosta tvoj značaj in delo vzor in vodilo. Tako bomo najlepše ohranili tvoj spomin med nami. Razmišljanja ob podražitvah: Kruh naj pomeni spoštovanje. TEŽKO SE JE VZDRŽATI IN MOLČATI, KADAR NAS OPOZARJAJO NA NOVE, VIŠJE CENE. POSEBNO PA OSUPNEMO, KADAR NAŠA JAVNA OBČILA TAKO MIRNO, BREZ ZADREGE IN BREZ POSEBNIH POJASNJEVANJ NAPOVEDUJEJO PODRAŽITVE OSNOVNIH ŽIVIL - MLEKA IN KRUHA. DRUGAČE SPREJEMAŠ PODRAŽITVE DRUGIH ŽIVIL, KI NE SPREMLJAJO VSAKODNEVNEGA ŽIVLJENJA - A KRUH! TA IMA POSEBNO VISOKO MESTO MED VSEMI ŽIVILI. V nekaj letih bo na tem mestu zgrajena nova telefonska centrala, ki bo delovala po najsodobnejših principih aktualne tehnike v telefoniji... Telefoni ne pojejo poceni? (Nadaljevanje s 1. strani) Istega dne — to je 2. 10. 1986 — je bila podpisana tudi pogodba med Podjetjem za PTT promet Ljubljana in SMELT-om Ljubljana, ki je bil izbran za generalnega izvajalca del ter je v veliki meri z relativno ugodnimi krediti omogočil pričetek gradnje, saj tako Podjetje za PTT promet kot Samoupravna komunalna interesna skupnost Domžale še nista imela vseh potrebnih zbranih finančnih sredstev. Neposreden izvajalec del — kooperant SMELT-a za gradbeno-obrtniška dela je SGP Graditelj Kamnik. Le-ta je že fizično pričel z izvajanjem del, s tem da potrebno pred samim izkopom še prestaviti številne PTT kable z območja gadbene jame. Sklenitev pogodbe med SMELT-om in PTT Ljubljana je prav gotovo pričetek prizadevanj SMELT-a, da bi skupno uresničili programe na področju telefonije v Sloveniji. Od teh programov veliko pričakujemo, poleg tega pa se odpirajo tudi nove možnosti sodelave s SMELT-om na območju naše občine. Objekt prizidka k PTT objektubi moral biti zgrajen v mesecu juniju 1987, ko naj bi pričeli montažo prve ISKRINE digitalne centrale v Jugoslaviji. Ob dejstvu, da so sedanje zmogljivosti avtomatske centrale Domžale 3000 telefonskih števik, ki bodo z novo akcijo povečane za več kot 100 odstotkov, kaže, da ob koncu leta 1990 občina Domžale ne bo več na zadnjem mestu po številu telefonov na 100 prebivalcev v celotni ljubljanski regiji kot to velja danes. Dosegli bi vsaj približno slovensko poprečje. Na koncu podajamo se kratko informacijo o zaključku »1000 telefonov« v osrednjem delu občine Domžale. Skupno je bilo zbrano 92.946.775 din, porabljenih do 15. 9. 1986 pa 9.388.333 din. Glede na to, da je akcija združevanja potekala pred ca. 2 letoma, lahko ugotavljamo, da je današnja nominalna vrednost združenih sredstev bistveno večja. V sklopu akcije »1000« telefonov so dobili praktično vsi pričakovala' razen s področja KS Ihan telefonski priključek (največ z 1-2 mesečno zamudo glede na pogodbene obveznosti). Tehnični pregled ihanskega telefonskega omrežja je bil izvršen 2. 10. 1986, tako, da upamo, da bo do konca leta zapel telefon tudi pri pričakovalcih v KS Ihan. Uspešno zaključena akcija »1000 telefonov v osrednjem delu občine Domžale« je vzbudila zaupanje tudi pri novih pričakovalcih telefona v okviru akcije »4000« telefonov, saj je sklenjenih pogodb že blizu 1500, interesentov pa še precej več. Ponovno pozivamo vse morebitne interesente za telefonski priključek, da se čimprej zglasijo v prostorih Samoupravne komunalne interesne skupnosti Domžale, Ljubljanska 76, kjer lahko dobijo pogodbo v podpis. Od 5. 10. 1986 naprej bo namreč opravljena mesečna revalorizacija višine združenih sredstev bodočih pričakoval-cev, saj bi sicer bili prizadeti tisti občani, ki že izpolnjujejo svoje pogodbene obveznosti do nove akcije »4000« telefonov. Ne le ocena dela organizacij SZDL v letu 1986_ »Letošnje programske seje organizacije SZDL v naši občini naj ne bodo le ocena dela le-teh v letu 1986, temveč naj bo to priložnost, za kritično analizo našega dela v krajevnih skupnostih in dogovorov za našo skupno delo v letu 1987«, je bilo poudarjeno na skupnem posvetu predsednikov KK SZDL in sekretarjev OO ZK v KS v začetku oktobra 1986. Tako je bil sprejet dogovor, da bomo pripravili programske seje, na katerih bomo spregovorili tudi o: — vlogi SZDL v sedanjih družbenih razmerah, njeni organiziranosti, frntnosti in množičnosti (odbori SZDL, sekcije), — razvoju posamezne krajevne skupnosti in gmotnim pogojem za njeno delovanje, vsebinski kontinuiteti zbora občanov ter prostovoljnem delu v KS, — oceni delovanja delegatskega sistema, še zlasti pa o oceni volitev in sprejemanju planskih dokumentov, — informiranju v KS — vprašanjem posameznega temeljnega okolja. Krajevne organizacije SZDL bodo programske seje izpeljale do konca oktobra, zato vabimo vse delovne ljudi in občane, da se aktivno vključijo v priprave na letne programske seje organizacij SZDL, saj je to pristojno mesto, kjer bodo sklenjeni tudi konkretni dogovori o dejavnostih v prihodnjem letu. S svojo udeležbo in aktivnim sodelovanjem bodo delovni ljudje in občani prispevali k uresničevanju fronte o dogovorjenih programih, ki morajo vključevati najširše pobude delovnih ljudi in občanov. Hkrati so vzgib za zagotavljanje prednosti razvoja in razreševanja konkretnih življenjskih problemov; zlasti tistih, ki so sestavni del naših skupnih stabilizacijskih nalog in nadaljnega razvoja družbe. Programska seja OK SZDL Domžale bo predvidoma do konca novembra. Občina v fotografiji Iz stare Slokarjeve hiše je naša ljuba »ELEKTRO« ob gradnji križišča Maj-henič zmetala na dvorišče takole »na oko« — 5 kubi kov števcev. »Ropotalo« je kot na fronti, pripovedujejo sosedje in očividci... Prostor, kjer smo donedavno iskali srečo gledamo od zunaj. m »Nedorečeno«! Tako bi lahko rekli za opravljena dela in asfaltiranje avtobusne postaje na zvezni cesti. Površina je asfaltirana, kovinski nadstrešek, kini v okras, pa je ostal. ...od znotraj po novem hranijo gajbice zelenjave 11 1 1 it mšmMmmm. 1*1111111 * > KRUH, ki so ga pogrešale naše pretekle generacije — boj za kruh in za sitost, to je bil tudi boj naše revolucije za enakomerno porazdelitev vsem, ki so hlastali za njim, ki so ga želeli dati svojim otrokom in ga razdeliti vsem lačnim. Tako daieč je že od takrat, ko so bili brezposelni srečni, če so ga dobili vsaj košček na dan, tako daleč od časa, ko so otroci stegovali roke in prosili zanj, pa so premnogi ostali nepotešeni. Pozabili smo tudi na tiste čase, ko ga ni bilo ne v zaporih ne v taboriščih in so ljudje vsak dan usihali in umirali. In kako blažen nasmeh so utrujeni in lačni borci namenili hlebčku kruha, ki ga je požrtvovalna gospodinja privoščila partizanom namesto svoji družini. Mnogo vzdihov in prošenj za kruh bi lahko s primeri potrdili, mnogo življenj je moralo ugasniti, ker se niso nikoli nasitila. Danes je nemogoče opravičiti strahotne razlike med presitim, razvitim in na počasno smrt obsojenim nerazvitim svetom. Kje so vendar meje tega strahotnega boja za obstoj in boja za preživetje? Ne moreš ostati ravnodušen. Ne moreš molčati in sprejemati vseh ukrepov brez ugovora. Toda poštenega ugovora! Tudi pri nas smo svet v malem, svet z razlikami. Na eni strani prebivalci, mimo katerih gredo cene navzgor ali navzdol — ne trenejo, ne premislijo — kruh pri njih ni vzvišeno živilo. Če je prestar, ga zavržejo, napolnijo z njim bližnje smetnjake, kajti že naslednji dan si lahko kupijo boljšega, svežega, ne glede na ceno. Na drugi strani pa so prebivalci, ki jim kruh pomeni skoraj glavno hrano in zato z njim ravnajo preudarno, si ga pravilno porazdelijo, ga nikoli ne zavržejo, ker ga težko kupujejo, ker morajo tudi vse svoje prejemke natančno in premišljeno — po dnevih in tednih porazdeliti.-Zato so cene kruha za prve prenizke, za druge previsoke in nikoli ni mogoče z nobenimi ukrepi pravilno urediti in ne obuditi kulture srca in pravilnega odnosa do živil, ki so osnova za naše preživljanje. Če bi lahko našli čudodelno bodalo, ki bi vsakokrat zbodlo tistega, ki z lahkim srcem odmetava kruh in če bi našli še bolj čudodelno tarifo samo zanj, da bi mu to ob vsakem takem poskusu preprečila, šele takrat bi lahko govorili o prevzgoji ljudi. Premnogi gotovo nikoli niso okusili lakote in si nikbli iz globine srca v trpljenju gladu niso zaželeli KRUHA, KRUHA! Res je nemogoče vedno misliti na minule čase pomanjkanja in bede, toda čas, ki ga živimo sedaj, bi se nujno moral dotakniti vsakogar, da bi preprečili tako sramote-nje našega kruha. Zato niso vedno odločujoče cene — odločujoča je naša kultura razumevanja do vse hrane, posebno pa do kruha. Kruh naj za nas vse pomeni spoštovanje — spoštovanje ob nizki ali pa ob previsoki ceni. Šele takrat bo njegova cena — prava cena. Mn2 Anton Rožič-Celar Marjan Cencelj Janez Maren-Andrijaž Franc Pi mat-Sedlar Slavko Kodrman-Jošovec KAJ JE NOVEGA NA OBMOČJU ŽEJ IN TROJICE: Svetla pot iz preteklosti v prihodnost Oba veseliščna avgustovska dneva sta bila oblačna in, kot za stavo, deževna. Lepaki so, kot vsako leto, vabili domačine in druge goste na gasilsko veselico v Žejah. Pod napuščem starega Gasilskega doma, nekdanje Špirov-čeve štale in v njegovi notranjosti, so vabile tudi vonjave na žaru in druge dobrote, ki so jih pripravile pridne roke domačinov. Organizatorji veselice so bili nestrpni, pomenkovali so se, zastonj molili glave proti nebu ter proti cesti, od koder naj bi v gručah prihajala mladost in veselost, z njimi pa tudi družabnost. Tako se enkrat na leto ob vznožju Trojiškega vrha in obronkov bližnjih gozdov, nedaleč po raztresenih vaseh slišita zvoka godbe in pevcev, zvoki vabijo od nikoli končanega dela na kmetiji, v tovarni in drugod. Tokrat je bilo drugače. Manj je bilo veselja in veliko manj pričakovanega denarja, ki bi ga radi porabili za zidavo prepotrebnega novega Gasilskega doma. »Napišite kaj o tem kraju, o ljudeh, o naših željah, hotenjih« — so mi predlagali gasilci, potem ko je bilo videti, da ne bo veliko ljudi, ki bi sami bili priče vsega tega, kar so občani naredili in bi radi'dosegli v teh hribovskih vaseh domžalske občine. Tako smo se domenili in kak dan kasneje tudi zbrali pri Janezu Marnu, najbližjem domačinu Gasilskega doma. Sobesedniki so že na začetku izkazali nejevoljo nad tem, da se o njihovem delu ne piše v javnih občilih. Beseda je stekla in prispodoba njihovih prizadevanj in želja se je hitro oblikovala v celoto, ki je našim bralcem kaj malo znana. O GIBANJU PREBIVALSTVA Na območju Gasilskega društva Žeje-Tro-jica spadajo hribovske vasi treh krajevnih skupnosti Krtine, Doba in Ihana, in sicer: Žeje, Trojica, Zg. in Sp. Brezovica, Rača, Račni vrh, Laze, Dobovlje in Konfin. Domačini pravijo, da je bilo nekoč, ko na območju Domžal še ni bilo kaj več industrije in ko je kmet živel od dela svojih rok na kmetiji, prebivalstva veliko več kot sedaj. In res, na podlagi podatkov, ki jih ima Geodetska uprava Skupščine občine Domžale, je razvidno naslednje gibanje števila prebivalstva: Vas 1869 1890 1910 1948 1971 1980 1985 Zg. in Sp. Brezovica 61 59 35 53 42 35 44 Laze 27 39 24 25 32 26 23 Rača in Račni vrh 58 67 55 60 59 64 70 Trojica 119 124 101 55 44 29 33 Žeje 44 69 63 47 34 31 33 SKUPAJ 309 358 278 240 211 185 203 Na podlagi zgornjih podatkov se torej da sklepati, da so omenjene vasi imele največje število prebivalcev pred skoraj stotimi leti (1890), ko jih je bilo 358. Tedaj je sama Trojica, kot nekak šolski in upravni center tega kraja, štela skoraj sto prebivalcev več kot v letu 1980. Žal se število prebivalstva, čeprav od vasi do vasi različno, že pred začetkom stoletja postopoma zmanjšuje. Nekaj je temu vzrok relativno velika umrljivost novorojenčkov pred drugo svetovno vojno, med vojno so temu botrovali pogosti boji, saj je to območje nenehno nudilo zavetje mnogim partizanskim enotam in organom NOB, po vojni pa izseljevanje, zlasti mladine v industrijske kraje domžalske občine in drugam. Od leta 1980 je že opaziti povečanje števila prebivalcev. Najbrž je za to več vzrokov, med njimi pa so: težave okrog zaposlovanja in dragi prevozi v službo na eni strani ter povečanje standarda kmetov in naglega izboljšanja komunalnih ugodnosti na drugi strani. Omeniti je treba, da so od leta 1970 Ljubljančani, Domžalčani in drugi celo nekateri domačini zgradili na zapuščenem zemljišču in na obrobju kmečkih parcel okoli 100 počitniških hišic. Tudi »vikendasi«, kot občasni prebivalci na tem območju so, prav gotovo mnogo prispevali za dvig standarda domačinov, saj so (in še) mnoge dobrine in gradbeni material nakupovali pri tamkajšnjih kmetih, kar jima je omogočilo, da so si le-ti kupili različno poljedelsko orodje in stroje. Tu so že primeri stalnega naseljevanja »vikendašev« in njihovega popolnega sožitja in zlitja z domačini. CESTA, KI POMENI MNOGO VEČ, KOT LE CESTO... Leta 1979 je zgrajena in asfaltirana Cesta borcev in aktivistov NOB od Gorjuše do pod vrh Trojice. Nanjo se stekajo mnoge stranske makedamske ceste, ki povezujejo sosednje vasi. Krajanom nova cesta služi kot glavna žila, po kateri se dnevno odpelje v dolino v službo in šolo tja do Ljubljane in Kranja veliko število delavcev in šolarjev. Za cesto pravijo, da je največja povojna pridobitev vsega prebivalstva v omenjenih vaseh. Z zgradnjo ceste so odpadla pogosta, draga in težavna posipavanja makadama s peskom, ki so ga neurja velikokrat kaj kmalu odnesla; stroški Komunalnega podjetja so se množili, naporno delo krajanov pa ponavljalo. Ne nazadnje prihranjeno je veliko izdatkov, ki so jih imeli uporabniki luknjaste ceste z njo za popravila prometnih sredstev in nakup rezervnih delov. Cesta je torej odprla vrata krajanom v svet. Po njej pa sedaj vse pogosteje prihajajo mnogi turisti, željni uživanja čistega zraka in pogleda na neoma-deževano naravo. Nemalo zaslug za uspešno in dokaj hitro izgradnjo ceste je imel odbor za gradnjo ceste, sestavljen iz vrst občanov, ki gaje ves čas neutrudno vodil njegov predsednik Marjan Cencelj iz Laz. Poleg velike družbene pomoči, so za zgradnjo ceste prispevali tako tod živeči občani kot tudi mnogi lastniki počitniških hišic. Dograjena je tudi makadamska cesta, ki povezuje vrh Trojice z Zgornjo Javorščico, kjer je nekaj kmetij in večje število vikend hišic. Po njej je sedaj prvič omogočena avtomobilska povezava Trojice z Moravčami in drugimi kraji Moravske doline. Trenutno Gozdno gospodarstvo Domžale, ki je sicer veliko prispevalo trasiranju stranskih cest, gradi še cesto od Trojice do Koko-šenj, kar bo spet pomembna pridobitev za krajane, hkrati pa bo olajšana izraba tamkajšnjih gozdov. ZGRAJENA TELEFONSKA POVEZAVA S SVETOM Sredi leta 1985 je, v zvezi z občinsko akcijo za povečanje števila telefonskih priključkov, napeljan telefonski vod tudi do nekaterih hiš na območju vasi Žeje-Trojica. Poleg cestne povezave se je torej območje povezalo z dolino in širnim svetom tudi preko telefona. V maju 1986 so začeli brneti telefoni v Žejah, Trojici, v Rači, Račnem vrhu in Lazah (v vsaki vasi v dveh domačijah) ter na Sp. in Zg. Brezovici v eni domačiji. Po tej dobroti civiliziranega sveta so se želje domačinov kar pomnožile. Sedaj bi namreč radi imeli telefonsko govorilnico pri Gasilskem domu, da bi se je posluževali tudi drugi domačini, zlasti bi prav prišla turistom in mnogim »vikendašem«. Prav tako so pripravljeni prispevati denar še mnogi krajani, pa tudi nekateri »vikendasi« za napeljavo novih telefonskih priključkov že načrtujejo. . . GRADNJA VODOVODNEGA SISTEMA TROJICA Že leta 1978 so se morali vaščani na območju Žeje-Trojica odločiti za gradnjo ceste ali pa iti v gradnjo vodovoda. Prednost so dali gradnji Ceste borcev in aktivistov NOB, ki je bila leto kasneje v glavnem in na grobo tudi zgrajena. Leta 1980 je bil na zboru krajanov imenovan iniciativni odbor za zgraditev vodovodnega sistema. Za predsednika odbora je bil izvoljen Franc Pirnat, ki to funkcijo uspešno opravlja še sedaj. Odbor pogosto zaseda in tesno sodeluje z krajani, Občinsko samoupravno komunalno interesno skupnostjo in drugimi dejavniki, ki imajo kakršnokoli udeležbo v tej sila koristni akciji za dvig standarda prebivalcev omenjenih vasi. Z denarnimi prispevki in prispevki v delu so priskočili vsi tamkajšnji krajani, kakor tudi skoraj dve tretjini vseh lastnikov počitniških hišic. Temeljni kamen v gradnji vodovodnega sistema Trojica je bil postavljen ob proslavi 40-letnice požiga Trojice, dne 19. avgusta 1984. Pred Gasilskim domom v Žejah ga je postavil tedanji predsednik Skupščine občine Domžale Karel Kušar v prisotnosti predsednika Izvršnega sveta SOB Domžale Milana Marolta, predsednika Občinskega odbora ZZB NOV Alfonza Avblja-Savota, vodje skupnih služb SIS-ov materialne proizvodnje dipl. ing. Antona Preskarja. Slavnostni govornik tedaj je bil Jernej Lenič, predsednik Občinske kulturne skupnosti. Delo na gradnji vodovodnega sistema, ki se sestoji iz štirih vodohramov (gradijo se v Sp. in Zg. Brezovici, Žejah in na Trojici) in treh vmesnih prečrpališč ter na položitvi vodovodnih cevi, se je začelo šele letos, saj je bilo treba čakati na rekonstrukcijo obstoječega vodovoda v predelu Črnega grabna odkoder načrtujejo, da bo v vasi in na vrh Trojice voda pritekla in sicer na posebno intervencijo že v oktobru letos. Izvajalca teh del pa sta Komunalno podjetje Domžale in Graditelj iz Kamnika. Sedanja vodna vira, kot sta kapnica in studenci bodo krajani ohranili, saj lahko v primeru izjemnih razmer (okvara ali uničenje vodovodnega sistema, za potrebe SLO) ponovno pomenita edino in najbolj zanesljivo oskrbo s tekočino, brez katere ni življenja. POTREBUJEMO DOM KRAJANOV IN GASILCEV Kot krono večletnega prizadevanja, osebnega dela in mnogih odpovedovanj ter velike družbene pomoči krajani, zlasti mlajše generacije, z veseljem in veliko vnemo pričakujejo pričetek del, ki so pred zdajci. Težko pričakujejo graditev svojega doma, ki bo stal na lokaciji sedanjega doma gasilcev v Žejah. To bo večnamenski dom, v katerem se bodo krajani, lastniki počitniških hišic in drugi zbirali, veselili, ohranjali tovarištvo, se menili in načrtovali bodoča dela, urili mlajše rodove gasilcev, se bogatili kulturno in duhovno. Ob tej priložnosti je treba bralce spomniti, da je bila pred zadnjo vojno in vsa leta do 1968 na Trojici osnovna šola, kjer so se šolali otroci bližnjih vasi. S pomočjo učitelja je tu delovalo prosvetno društvo OKLO, ki je v šoli in drugod prirejalo kulturne programe. Po ukinitvi tega društva leta 1954 je bila v šoli ustanovljena dramska sekcija z nalogo, da nadaljuje tradicijo ukinjenega društva, toda z dokončnim zaprtjem šole je prenehala delovati tudi ta dejavnost kulturnega življenja teh krajev. Z dograditvijo novega objekta bodo tod krajani dobili sodoben in funkcionalno urejen dom, Žeje pa bodo postale tudi stičišče kulturnega dogajanja; v ta namen dipl. ing. Ivo Kranjc že sedaj išče sodelavce in pripravlja program, saj bo postal kraj tudi središče družbenopolitičnega delovanja in turizma. Ko je beseda o gradnji omenjenega doma, je prav, da na kratko seznanim bralce z zgodovino Gasilskega društva Žeje-Trojica. Ustanovljeno je bilo leta 1958, in sicer na pobudo pokojnega Franca Cerarja-Rožiča, ki je bil tudi prvi njegov predsednik. Ko je ta leta 1966 umrl, je bil predsednik Stanko Cerar-Opaškar, ki je letos sicer proslavljal zlato poroko. Od leta 1970 je predsedniko-vanje prevzel Janez Maren-Andijaž, ki to funkcijo še zelo uspešno opravlja. Tajnik društva je Franc Pirnat-Sedlar. Poudariti je treba, da od ustanovitve društva blagajniške posle opravlja starosta teh gasilcev Anton Rožič-Celar. Poveljnik društva je Slavko Kodrman-Jošovec, gospodar pa Ivan Grubič ml. špirovec. Skoraj vsi, za to sposobni krajani, so člani društva; vseh je okoli 70. V društvu je desetina mladincev in desetina mladink, ki je letos na mladinskem tekmovanju v Jaršah zasedla drugo mesto. Od opreme je društvo ob ustanovitvi imelo vprežni gasilski voz, nato so v Papirnici s Količevega kupili rabljen avto, ki so ga predelali v gasilski avto. Leta 1983 so kupili nov gasilski avotmobil IMV Novo mesto, kot tudi gasilsko črpalko. Pobudniki gradnje doma so člani gasilskega društva; za uresničevanje le-tega si prizadevajo vsi krajani omenjenih vasi. Idejni osnutek in skico za novi dom je pripravil dipl. ing. Ivo Kranjc, tudi sam »vikendaš«, izdelal ga je dipl. arhitekt M. Karlovšek iz Domžal. Dom bo imel dvorano za kulturne dejavnosti, dve garaži, nekaj tujskih sob, stanovanje za oskrbnika ter druge prostore. Poleg gmotne podpore družbenih dejavnikov in iztržka od prodane šolske stavbe na Trojici, ki ga gasilci upravičeno pričakujejo, da jim bo vrnjen in namenjen za delno kritje stroškov gradnje, bodo finančno, z delom in v gradbenem materialu veliko prispevali krajani sami. V ta namen so pripravili ves potreben les, opravili bodo izkop, pomagali pri zidavi in drugih delih. Opeko so kupili že minulo zimo in pri tem prihranili razliko kasnejše podražitve, ki ni majhna. Nehote se spominjam zimskega popoldneva, ko sem z avtomobilom s polževo hitrostjo vozil za velikotonskim tovornjakom s priklopnikom, natovorjenim z zidaki. V klancu pred Žejami je sopihal težak tovornjak, ki sta mu pot v vas spredaj lajšala še dva traktorja z vitli iz vasi. Okoli te kolone strojev se je v mrazu in sneženju gnetlo veliko občanov bližnjih vasi; zlasti je bilo veliko mladine. Tudi sami so se opirali ob mrzlo železje in ga porivali proti vrhu hriba, kjer bo neoč stal njihov težko pričakovani dom. Moram priznati, da sem se ob takšnem prizoru počutil nerodno sedeč v notranjosti toplega avtomobila, nemočen, da jim karkoli priskočim na pomoč. NI KAJ: VELIKA SAMOINICIATIVNOST — PRIDNOST! Območje vasi Gasilskega društva Žeje-Trojica torej naglo spreminja svojo komunalno podobo. Od leta 1971, ko je bilo obnovljeno dotrajano električno omrežje, se rezultati prizadevanja širše družbene skupnosti in samih krajanov vrstijo drug za drugim. »Radi bi, da bi vpeljali redno avtobusno progo, ki bi dnevno v dolino prevažala delavce in učence ter druge potnike. To bi prispevalo k še večjemu dvigu našega standarda, razvoju turizma kot tudi zmanjševanju izseljevanja mladih iz teh lepih hribov domžalske občine. Prav tako bi radi dokončali gradnjo Ceste borcev in aktivistov NOB od Roži-čeve hiše do vrha Trojice« — sta ob koncu pogovora pristavila Janez Marin in Franc Pirnat. Res: prizadevanje krajanov na območju gasilskega društva Žeje-Trojica za dobrinami, ki jih drugod imamo že leta, so vredna občudovanja in vsakršne pomoči. Jo bodo dobili? Dr. Velimir Vulikić /O Priznanje za prizadevnost šolarjev OŠ Olge Avbelj: i Nagrade za uspešno sodelovanje Večletno uspešno sodelovanje med Osnovno šolo Olge Avbelj in Društvom invalidov Domžale se je v letošnjem letu še poglabljalo in v mesecu septembru nadaljevalo z organizacijo ekskurzije za najpridnejše učence v Gornji grad v Savinjski dolini. Koliko otrokom te šole taka ekskurzija pomeni, so povedali že veseli in razigrani obrazi otrok, ki so se z avtobusom skozi sosednjo občino popeljali do Gornjega grada. Po kratkem ogledu mesta nas je pot peljala v Osnovno šolo Frana Kocbeka, kjer smo bili zelo lepo sprejeti. Pozdravili so nas predstavniki krajevne konference SZDL in osnovne šole, ter nam po krajšem kulturnem programu, ki so ga pripravili učenci nižjih razredov, predstavili bogato zgodovino svojega trga, ki se ponaša z najlepšo katedralo pri nas. Občudovali pa smo lahko tudi diapozitive sosednje Menine planine. Enkratno doživetje je bil ogled katedrale, kulturnega spomenika 1. stopnje, ki ima svoje temelje kar nekaj stoletij nazaj. V zadnjih letih so jo začeli obnavljati, vsi skupaj pa smo si z zanimanjem ogledovali njeno notranjost, ki je pravzaprav tudi največja znamenitost tega nekdaj zelo pomembnega cerkvenega središča. Obenem smo se spoznali tudi z zgodovino tega območja med NOB, ki smo jo podrobneje spoznavali tudi na vrhu Černlvca ob spomeniku, ki obeležuje pomembno zmago partizanov. Tu je spomine obudil tov. Janko Veit, ki se je med NOB tudi boril na tem območju. Pomalicali smo in ekskurzija se je po ovinkasti cesti proti Kamniku zaključila. Se zahvala učencev za prijetno preživeti dan in srečanje je bilo zaključeno v prepričanju, da bo nadaljnje sodelovanje še uspešneje. V '*/////////y//////^^^^ v. J v/J? Zgodi se pači Nepravilno naložen tovornjak je pred kamniškim podvozom v Domžalah, 17. septembra letos izgubil nekaj zabojev olja Cestišče je bilo treba posuti s peskom, da cesta ni bila več nevarna... mi Vrtec iz IV. samoprispevka tudi uradno odprt: Predsednik SOB Domžale Peter Primožič čestita najuspešnejšemu našemu tekmovalcu v radiogonimetriji mladincu JVU Jerebu za osvojeno 2. mesto na 3. svetovnem prvenstvu v Sarajevu. Uspehi naših občanov: Drugi na svetu (ob velikem uspehu naših radioamaterjev na svetovnem prvenstvu) »Po prvem svetovnem prvenstvu v amaterskem radio-goniometriranju in drugem leta 1984 v Norveški, se je letos organiziralo tretje svetovno prvenstvo na prizoriščih zimskih olimpijskih iger na Igmanu. Na njem ste sodelovali tudi vi in s ponosom ugotavljamo, da ste s svojim znanjem in spretnostmi dosegli mnogo več, kot smo glede na pogoje dela, ki jih imate,sami pričakovali. Ob tem uspehu vam iskreno čestitam,« je poudaril predsednik SO Domžale tov. Peter Primožič na sprejemu najuspešnejših udeležencev svetovnega prvenstva v radio-goniometrira-nju iz naše občine. Ob tej priložnosti je IVu Jerebu, Martini Jerman in Bernardi Zemljak, ki so bili člani jugoslovanske ekipe na tem svetovnem prvenstvu,izročil spominska darila. Biti 2. na svetovnem prvenstvu, to je uspelo Ivu Jerebu, ki bo verjetno predlagan za najuspešnejšega tekmovalca v Zvezi organizacij za tehnično kulturo v Jugoslaviji, je veliko, še zlasti če vemo, da je na njem sodelovalo 20 držav in če so nam poznani pogoji, v katerih delajo naši radioamaterji. Prav o njihovem položaju in razreševanju problematike ustreznejšega financiranja te uspešne množične organizacije v naši občini, je bilo na sprejemu, na katerem so sodelovali tudi tov. Franci Gerbec, predsednik Ljudske tehnike Jugoslavije, Franci Mermal, predsednik Zveze radioamaterjev Slovenije, Drago Grabenšek, sekretar Zveze radioamaterjev Slovenije, Janko Naglic, predsednik ZOTK Domžale ter predsedniki vseh treh klubov, izrečenih največ besed. Letos namreč praznujemo 40 let uspešnega dela Ljudske tehnike, ki v naši občini v okviru Zveze organizacij za tehnično kulturo združuje blizu 5000 mladih in starejših navdušencev. Vse premalo pa se družba kot celota zavedamo pomembnosti teh organizacij pri nadaljnjem tehnološkem razvoju naše države. Niti SIS, niti prispevna stopnja njihovega položaja ne bosta uredila v celoti, če ne bomo na splošno izboljšali pogojev (tako materialnih kot prostorskih in kadrovskih), če ne bomo spremenili miselnosti in na vseh področjih mladim tehnikom namenjali več skrbi. Več vlaganj v kadre na tem področju, v njihovo znanje in usposobljenost pomeni Še več organiziranega dela na področju tehnične kulture, kjer bi morali poleg osnovnošolske mladine, ki je v naši občini lepo vključena v te aktivnosti, več skrbi nameniti tudi povezanosti delavske in srednješolske mladine v njihovih aktivnostih, navdušiti pa bi moraii tudi kmečko mladino, ki ne le na tem področju, temveč tudi na drugih, stoji ob strani. V razgovoru je bilo seveda največ skrbi namenjene radioamaterjem, ki so v naši občini povezani v treh društvih, dobro opremljeni, zavidanja vrednimi doseženimi uspehi tako v državnem kot mednarodnem merilu, pa ne s potrebno pomočjo. Ne le, da za to dejavnost uporabljajo svoj prosti čas, velikokrat morajo prispevati tudi lastna sredstva za nakup najmodernejše opreme, žrtvujejo redne letne dopuste in so bili zelo veseli vesti o prizadevanjih, da se ne le njihova oprema, temveč vse potrebno za aktivnosti tehnične kulture, oprosti različnih carinskih in drugih dajatev. "Še marsikaj bi bilo potrebno postoriti, da bi kot družba lahko rekli, da smo ustvarili primerne pogoje za delo tehnične kulture. Gre za urejeno nagrajevanje tekmovalcev, ki dosegajo vrhunske rezultate, gre za primerno nagrajevanje dela mentorjev različnih tehničnih področij, gre ne nazadnje tudi za družbeno priznanje naši tehnični kulturi, iz-katere smo dobili vrsto strokovnjakov za posamezna področja. Vse te ugotovitve in doseženi uspehi domžalskih radioamaterjev so vodili SOZD Slovenija papir, ki bo postal pokrovitelj naših radioamaterjev in jim tako omogočil še kvalitetnejše delo. Prepričani smo, da bo uspeh Iva Jereba, Martine Jerman in Bernarde Zemljak velika vzpodbuda tako za doseganje še boljših uspehov kot še množičnejše vključevanje mladih v tehnično kulturo. V imenu Uredništva tekmovalcem in vodstvom klubov ISKRENE ČESTITKE! V. V. Praznik v Mengšu V sredo, 8. oktobra, v tednu otroka, je bil v Mengšu tudi uradno odprt mengeški vrtec, čeprav poteka delo v njem že od 1. septembra naprej. Nova vzgojno-varstvena enota je bila zgrajena kot drugi objekt iz IV. samoprispevka občanov. Mnogo Mengšanov se je končno lahko oddahnilo, saj je tako po dolgoletnem čakanju le rešen problem otroškega varstva. V novem vrtcu lahko nudijo varno zavetje in primerno vzgojo 130 malčkom, kar zadošča za krajevne potrebe. Slovesno odprtje je začela Mengeška godba pod vodstvom Francija Lipičnika, ki je najprej zaigrala nekaj sprejemnih koračnic, po intoniranju jugoslovanske himne pa je najprej spregovoril predsednik skupščine SIS Otroško varstvo naše občine Stane Golob, ki se je kot prvi zahvalil občanom za prispevek; nova vzgojnovarstvena enota je zgrajena pravzaprav iz denarja, ki je bil delovnim ljudem odtegnjen od osebnih dohodkov. Nato je spregovorila predsednica občinske konference ŠZDL Vera Vojska, ki je nekoliko podrobneje predstavila nov objekt in bodoče delo v njem. Predsednik sveta KS Mengeš Peter Janežič se je zahvalil tako občanom kot celotnemu gradbenemu odboru, ki je bdel nad gradnjo. Nato je spregovoril v imenu pokrovitelja Obrtne zadruge Zore Domžale direktor Bojan Ži-berna, ki je obljubil, da bo Zora še naprej v danih možnostih podpirala vzgojnovarstve-no enoto, ob slovesnem odprtju pa je prispevala velik kup igrač in učil. Navsezadnje je spregovorila še Milena Peterka, ravnateljica Slavnostni govornik na otvorltv mengeškega vrtca Kurirček je bila predsednica OK SZDI Domžale Vera Vojska. domžalskih vzgojno-varstvenih organizacij' ter obljubila v imenu vseh uslužbencev in otrok, da bodo pazili na prelep mengeški objekt. Slovesno odprtje je ves čas spremljal tudi izredno prikupen spored, ki so ga pripravili člani Šolskega kulturnega društva Osnovne šole Matija Blejca-Matevža. Mladinski pevski zbor pod vodstvom Tee Čepon je zapel nekaj prijetnih pesmi, Folklorna skupina pod vodstvom Štefke Mlakar in ob spremljavi Franca Orla je zaplesala nekaj domačih plesov, piko na i pa so pristavili malčki s svojimi tovarišicami iz mengeškega vrtca, ki so že zaplesali in zapeli nekaj plesov in pesmi, naštudiranih že v novem vrtcu. Nato je mlada četica odkorakala v nov vretec, trak pa je prerezala vodja mengeške enote Marta Sitar. Vrtec se imenuje Kurirček in — kot je rekel eden izmed govornikov—naj bi v njem začeli najmlajše učiti in jih vzgajati v duhu vrednot, ki so jih imeli mladi kurirčki. Slovesnemu odprtju je prisostvovalo izredno veliko število krajanov in tudi občinskih gostov, vsi pa so si potem ogledali tudi notranjost vrtca, ki je izredno lepo urejena ter funkcionalno opremljena. Vsakdo pa je lahko tudi videl, da pedagogi Že od 1. septembra naprej niso počivali, saj so z našimi malimi krajani že uspeli pripraviti celo vrsto ličnih igrač, prostori pa so bili tudi lepo okrašeni in vzorno pospravljeni. Vsak obiskovalec je v spomin dobil tudi nagelj, tako da je bilo vzdušje še lepše. Vzgojno-varstveni procs je v vrtcu že stekel, seveda pa se bo treba v resnici tudi močno potruditi, da se na objektu ne bo delala škoda; tako bodo morali na objekt paziti tako mali krajani kot zunanji obiskovalci. Odpreti tako lep objekt v kraju, je prav gotovo pravi praznik za vso krajevno skupnost, kar se je izkazalo tako v sporedu, kot na zadovoljnih obrazih obiskovalcev. Upajmo, da bo takšnih praznikov še kaj več . . . Ivan Sivec TONE RAVNIKAR: Domžalska Odprtje vrtca je bilo tudi tokrat opravljeno tako kot vedno — s škarjicami... Objekt je svečano predala namenu tov. Marta Sitar. Tesnejše vezi z obalno občino: Prijateljsko srečanje v Izoli Uspešno so radomeljski tekmovalci v radiogonimetriji zastopali našo občino. Pobratena društva invalidov iz občin Domžale, Izola in Laško z raznovrstnim sodelovanjem krepijo svoje vezi, z obiski drug pri drugem in z medsebojnimi športnimi tekmovanji pa tudi lepšajo dni svojih članov. Tako je bilo tudi ob obisku članov Društva invalidov v lzo)j, kjer je po športnem srečanju, katerega zmagovalci so bili Domžalčani, sledilo tovariško srečanje na pravi ribiški ladji. Ob tej priložnosti so se srečali tudi predstavniki skupščine občine in Občinske konference SZDL ter v izmenjavi izkušenj, obravnavi vprašanj posameznih občin, našli vrsto stičnih točk, ki bodo enim in drugim koristile pri nadaljnjem delu Srečanje na ribiški ladji, ki nas je iz Izole popeljala vse do Savudrije (nekatere v drugem delu pa še do Ankarana) jebilo prijetno, za marsikaterega od prisotnih pa tudi prva priložnost v življenju, da se počuti kot pravi pomorščak. Ob pečenju rib in tova-riških razgovorih o vsakdanjih tegobah invalidov je prijeten dan kar prehitro minil. Udeleženci so na svoje domove odhajali zadovoljni in že v pričakovanju naslednjega srečanja, do katerega ne bo potrebno prav dolgo čakati. Prijetno s koristnim; tako bi ob koncu lahko ocenili to srečanje, ki je ponovna potrditev krepkih medsebojnih vezi med invalidi Domžal in Izole, morda pa tudi začetek tesnejšega sodelovanja med obema družbenopolitičnima skupnostma. Za vse je bilo prijetno preživeto srečanje, ki bo zlasti marsikateremu invalidu olepšalo njegov vsak dan. V. V. domača — vulgo imena XVIII. nadaljevanje Stob št. 23 — vulgo Ime »Pri Vlntarju« Tu je bil nekdaj cel grunt, ki je spadal pod Komendo nemškega viteškega reda v Ljubljani. V letu 1929 je ta domačija zapisana kot LjVbljanska cesta št. 34, od leta 1955 dalje pa'kot Ljubljanska cesta št. 43. Domače vulgo ime je ostalo po prvotnem priimku na tej domačiji Vintar, ki ga zasledim že v rojstni knjigi iz leta 1586, ko je bil lastnik te domačije Andrej, sin Boltežaija in Marjete Vintar. Priimek Vintar je na tej hiši prešel na drugo Ime. Po statusu animarum župnije Mengeš iz leta 1811 je bil lastnik te domačije Franc J u van rojen 1780 na Rašici št. 8, ki se je leta 1805 poročil z Marjano Kecelj iz Stoba št. 23 (rojena 1.1790) in se je torej iz Rašice priženil na to domačijo. Na tej hiši so bili v tem času tudi hlapci in dekle, med drugim Marija Krepečič, Helena Habjan, Andrej. Francu Juvanu in Marjani Kecelj so se v zakonu rodili: sin Jurij rojen 1820, ki se je poročil leta 1850 s Heleno Zadergov iz Spodnjih Domžal št. 19, rojeno 1825 in si tu ustvaril družino, sin Franc rojen 1824 in sin Jožef rojen 1826, ki se je leta 1851 poročil z Marijo Stupica, rojeno 1329 in postal novi gospodar na tej domačiji. V zakonu so se Jožefu in Mariji Stupica rodili otroci: Anton rojen 1853, Katarina rojena 1854, ki se je leta 1883 poročila z Matijo Cajhnom, rojenim 1851 v Spodnjih Domžalah št. 21: Franc je bil rojen 1855, Ivan pa 1857, le-ta se je leta 1897 poročil z Marijo Flis iz Stoba št. 38, rojeno 1863 in si v Stobu št. 59 ustvaril svojo družino. Frančiška je bila rojena 1859, Marija 1861, Jožef 1864, Gašper 1866. Gašper se je prvič poročil leta 1899 s Franči-ško Per iz Velikega Mengša št. 96 (rojena 1871), drugič se je poročil leta 1911 z Manjo Romšak iz Cerkljanske Dobrave (rojena 1866) in tretjič leta 1919 z Antonijo Brodar iz Podbrda št. 33, rojeno 1868. Novemu gospodarju Gašperju in prvi ženi Frančiški Per so se v zakonu rodili otroci: sin Franc, hči Marija, sin Janez, ki se je leta 1932 poročil s Frančiško Osolnik iz Globočice in si v Smartnem pri Litiji ustvaril svojo družino. Tu je še sin Karel, rojen 1903, ki se je leta 1941 poročil s Frančiško Mazovec iz Zgornjih Domžal: skupaj sta si v Stobu št. 94 ustvarila družino, tu je tudi sin Anton, rojen 1905, sin Gašper rojen 1907, ki je dolga leta živel v Kranju, hči Valentina rojena 1907 in sin Matja rojen 1909. Gašperju Juvanu in drugi ženi Mariji Romšak so se v zakonu rodili otroci: Franc rojen 1913, ki se je prvič poročil z Ivanko Vode, drugič pa s Terezijo Tetičkovič iz Cirkulan. Dolgo vrsto let je živel v Godbenem domu v Domžalah; omenimo naj hči Marijo rojeno 1914, sina Avguština rojenega 1915, hčer Frančiško rojeno 1916, sina Jakoba rojenega 1917 ter Valentina rojenega 1918. Prvi gospodar te Vintarjeve domačije, ki ga zasledim v zemljiški knjigi sodišča v Domžalah je bil na podlagi prisojila iz leta 1846 Jožef Juvan, rojen 1826, za njim pa na podlagi prisojila iz leta 1884 Marija Juvan, rojena 1829, za njo pa na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1899 Gašper Juvan rojen 1866. Na podlpgi izročilne pogodbe iz leta 1948 je postal lastnik te domačije Matija Juvan rojen 1909. Po njegovi smrti 1985 pa gospodari na tej Vintarjevi domačiji Anton Juvan, rojen 1905. HfilE KRfiJSVnE 5KUPH05TI Piknik mladih s Centra za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb v Mengšu je poživilo nastop mengeške Marele. Tako luštno je b'lo, da še nikoli tako Tako in podobno so se ob koncu veselega piknika poslavljali otroci in starši. Društvo za pomoč duševno prizadetim Domžale — Kamnik je ob pomoči strokovnih delavcev Centra za usposabljanje in varstvo invalidnih oseb že drugo leto pripravilo društveni piknik. Ob 15. uri so pričeli prihajati prvi otroci v spremstvu svojih staršev. V Centru je bilo že vse pripravljeno, mize so bile lepo pogrnjene, z »roštilja« se je veselo kadilo in kmalu je zadišalo po prvih čevapčičih. Ansambel Marela iz Mengša je zaigral prve poskočne melodije in prvi pari otrok so se razigrano zavrteli na plesišču. Otroci so pomagali pri strežbi in prav zanimivo jih je bilo opazovati, kako so stregli svoje starše, seveda tudi nase niso pozabili. Neumorni člani ansambla Marela so poskrbeli, da je bilo ves čas zabavno in Iz ljubljanske in moščanske strani pestro pa tudi zborček otrok je veselo pomagal pri petju pesmi Poštar zvoni samo dvakrat . . . Čas namenjen rajanju je kar prehitro minil. Na koncu so se vsi slikali z ansamblom in veselo zapeli »Mi se imamo radi, radi, radi, radi. . .« V spomin na prijetno srečanje so otroci poklonili članom ansambla grafike mladega . akademskega slikarja Črtomirja Freliha. V imenu društva in vseh otrok se je Jože Mlakar zahvalil ansamblu Marela za prijetno vzdušje in brezplačno igranje v korist mladih iz obeh občin, saj je ansambel lahko zgled tudi ostalim, da popestrijo življenje tistim, ki so pomoči in pozornosti najbolj potrebni. Vodja ansambla Marela Franc Kompare pa je obljubil, da se prihodnje leto ponovno vidimo. Jože Mlakar »Bravo« za mengeške turistične delavce Pred meseci smo že pisali, da bo Turistično olepševalno društvo Mengeš postavilo ob mengeških vpadnicah pozdravne-kozolce z napisi. Pred začetkom glavne turistične sezone je bilo to na dveh vstopih v Mengeš tudi uresničeno In to na primeren način. Z vseh strani, tako iz ust domačinov kot naključnih obiskovalcev Mengša, je slišati mnogo pohval, zato je prav, da se posebej poudari delo in tudi pohvalijo vsi tisti prizadevni krajani, ki so pomagali pri postavitvi teh dveh pozdravnih obeležij. Zamisel za vse to sta dala Peter in Anka Krušnik, ki sta izdelala tudi načrte in črke. Les za obeležji so podarili Slovenilales Radomlje, pa tudi Anton Kosec in Tone ipavec, ki ju je tudi nadvse lično izdelal. Okensko omrežje je lepo oblikoval in tudi zastonj dal material Vinko Vahtar, polakiral pa ga je Gregorc Staši. črke sta izredno lepo izrezala Viktor in Andrej Burgar, mengeška kamnoseka. Pri izkopu, betoniranju in postavljanju je največ dela naredil Franc Štele st., ves čas pa je bil glavna pogonska sila, ki je napravil največ povezovalnih poti in nasploh speljal akcijo do konca — predsednik društva Milan JenCic. Ne da bi jih kaj posebno hvalil, je treba priznati, da je nastalo izredno ljubko in prijazno vstopno obeležje v slogu gorenjske hiše, zato je treba vsem akterjem dati javno priznanje za sodelovanje, saj so večino dela opravili skoraj vsi zastonj, kar govori o pravi povezavi teh krajanov s krajem. V naslednjih letih načrtuje Turistično olepševalno društvo takšna obeležja še na drugih vstopih v Mengeš, glede pripombe, da je morda iz ljubljanske smeri preveč stran od ceste, pa odgovarjajo, da bomo videli, kaj bo prinesla zima; morda bo treba zaradi pluženja še tega pred Ipavcem iz moščanske smeri postaviti bolj vstran. Sicer pa je poleg zagnanih turističnih delavcev iz Mengša treba pohvaliti tudi drugo celoletno aktivnost, ki poteka po programu, od čistilnih akcij do namestitve novih klopic. Pred nekaj tedni pa so priredili tudi izredno uspešen izlet na Osojsko jezero, v Beljak in v Vrata, ki ga je odlično vodil kamniški vodič dr. Niko Sadnikar. Pozdravljeni torej v Mengšu, kjer vas lahko že dobrodošlica spravi v boljšo voljo! Novo iz mengeške krajevne skupnosti Voda, ploščad, obnova postaje, asfalt, hišne številke Mengeška krajevna skupnost je na čelu z novim tajnikom Martinom Ogrincem in s pomočjo vseh organov dobila nov zagon. Ta bo že v teh Jesenskih dneh viden tudi na terenu. preglednost nad ulicami, saj ima odslej naprej vsaka ulica svoje ime. Dokler se ne bomo navadili, bo treba pač potrpeti, dokumente pa smo prisiljeni zamenjati oz. popraviti bivališča na svoj račun. Ivan Sivec Že nekajkrat napovedana izvedba športne ploščadi pred osnovno šolo Matija Blejca-Matevža bo dokončana do dneva republike — letos! Zaenkrat bo narejena osnovna asfaltna ploščas z igriščem za skok v daljiiio, v višino in za metanje krogle, na-daljno opremo pa bo treba izvesti v naslednjih letih. Pri tem seveda spet računajo na naklonjenost združenega dela, tako da bi ob šoli nastal pravi večnamenski športno-rekreacijski prostor za šolarje in krajane. Za to je zagotovljeno 1,6 milijarde starih din. V kratkem se bo končno začela tudi obnova Kulturnega doma, za kar pa je zagotovljeno 2,5 milijarde starih din. Dom 20 let sploh niso obnovljali, predvidena pa je potrebna obnove kotlovnica, notranjost dvorane in tudi avla. Obnova bo potekala dobri dve leti, sredstva pa so iz viška samoprispevka; prav tako kot za ploščad. SKIS in KS Mengeš bosta poskrbela letos še za dvoje avtobusnih postajališč, sestavljenih iz nadstrešnice in klopi. Ti bosta zaenkrat izvedeni, prav tako do dneva republike, pred Pavovcem in Lovcem, v naslednjih letih pa tudi drugod. Iz samoprispevka krajanov Pristave, Muljave in Poti Rašiške čete, seveda v sodelovanju SKIS-a in KS, se končuie tudi ureditev oz. asfaltiranje ceste na spodnjem delu Muljave, tako imenovana B cesta, ki se bo imenovala Cesta 8. julija. Vse krajane Mengša, ki imajo spremenjene številke hišnih ulic, prosijo, da dvignejo tablice na mengeški krajevni skupnosti, vsak ponedeljek, sredo in petek dopoldne, v sredo pa tudi popoldne do petih. Tablice so brezplačne za vse tiste, ki že imajo hišne številke, lastniki novogradenj pa |ih morajo seveda plačati. Vsi tisti, ki imajo št. 1, bodo dobili tudi velike table z napisom ulic. Le-te se lahko namestijo kar ob cesti, tako da je napis za ulico viden že od daleč. Nove številke bodo v 14. mengeških ulicah vnesli v začetku verjetno nekaj slabe volje, saj bo treba spremeniti tudi vse dokumente, toda po mnenju Geodetske uprave v Domžalah gre za enotno oštevilčenje, ki bo vneslo boljšo Spodnji Tustanj pri Moravčah Krompir ni dobro obrodil Poletje je doseglo vrh in že je tu jesen. Nastopil je čas, ko se izkažejo moči zemlje in obdarijo vsakogar, kdor jih zna in hoče izrabiti. Kmetje-pridelovalci krompirja so bili letos najbolj zaposleni s pobiranjem krompirja v mesecu septembru. Moravski in okoliški kmetje so izkoristili lepo vreme že ob koncu avgusta in v začetku septembra in skopali ves krompir. Z letošnjim pridelkom krompirja pa niso zadovoljni vsi kmetje — pridelovalci sorte igor in cvetnik, kajti Je le-ta nekoliko drobnejši. Pa tudi cena in odkup nista najbolj ugodna, zato bodo krompir raje zadržali v skladiščih — dokler se povpraševanje in cene primerno ne uredijo. Vida SVETLIN-Jernkova iz Spodnjega Tjstanja je kmetica, vendar tudi ona z letošnjim pridelkom krompirja — sorte igor ni zadovoljna. Pridelali so ga manj kot so pričakovali. Največ je bilo drobnejših gomoljev, sicer ga bodo imeli za dom dovolj — 900 kilogramov. Morali pa bodo zamenjati seme, ker domač ne uspeva več tako, kot je treba. Jože Novak l Ivan Sivec W§ Kmetica Vida Svetlin ni zadovoljna z letošnjim pridelkom krompirja. Mengeška dobrodošlica. Lepo, prijazno, estetsko... Krajevna skupnost Krašnja Zbor občanov in delovnih ljudi v tej krajevni skupnosti, sklican ob koncu skupščine septembra, je izvolil novo skupščino KS (predsednik je Franc Novak) bo na svoji prvi seji izvolila še ostale samoupravne organe. Kljub večmesečnim postopkom, v katerih so sodelovale vse vasi v tej KS, je nekaj težav pri kadrovanju za najodgovornejše funkcije. Največ skrbi pa je bilo tudi tokrat namenjeno nadaljnjemu razvoju krajevne skupnosti, v kateri je še kar nekaj področij, ki niso dobro urejena. Največ aovora je v zadnjem času o novi poslovno stanovanjski stavbi, v kateri naj bi našli mesto samoupravni S; organi krajevne skupnosti, vse DPO, družbene organizacije in društva, v njej pa bi uredili tudi trgovino z manjšim bifejem in pa nekaj stanovanj. Na zboru je bil sprejet tudi sklep o pričetku postopka za izpeljavo referenduma, s katerim naj bi pokrili tisti del investicije, v kateri bodo neposredno zadovoljene potrebe občanov. S< Na zboru smo prisluhnili tudi poročilom predsednikov samoupravnih organov, ki niso bili zadovoljni z udeležbo na sejah, še najbolj aktivna pa je v zadnjem času delegacija za zbor KS (vodi jo tov. Erika Ribnikar), ki s sprotnim spremljanjem gradiv in dobrim poznavanjem problematike te KS uspešno zastopa svojo KS v zboru krajevne skupnosti SO Domžale. I I Kdaj bomo zvedeli resnico o klobasah, ki tačas že onesnažujejo našo podtalnico. Čigave so klobase? Samozaščitno osveščeni krajan Topol me je opozoril, da se v jami nasproti Suhadol (pod Mostami) nahaja večja količina klobas. Kar cel kamion. Pravzaprav ne samo klobas, ampak tudi plečet, želodcev in drugih mesnih dobrot. Pohitel sem tja. Kaj dosti ni bilo treba iskati, saj je vse mesne dobrote izdajal že nekoliko pretirani vonj. Dolgo časa pa vseeno niso mogli ti mesni izdelki ležati v jami, morda dan ali dva. Fotograf Vido Repanšek je pohitel zadevo poslikat, da bi bilo na sliki čimveč klobas. Kdo ve, kakšni mrhovinarji se lahko znajdejo v jami. Žena kot sanitarni delavec je obvestila o »odkritju« kamniške in domžalske inšpektorje, ti pa so zadevo prijavili organom javne varnosti. In tu se zgodbica o klobasah konča. Nihče ne ve zanje, nihče jih ni nikdar Imel v svoji hladilnici, nihče se ne spomni, da bi se mu kdaj kaj pokvarilo ali da bi kaj zaudarjalo. Klobase in vsi mesni izdelki so brez lastnika, škoda, da zanje nismo vedeli že prej in bi jih znosili domov. Prepričan sem, da bi zmanjkali hitreje kot koruza na polju. Morda bi jih bile vesele tudi ribe v kakšni ribogojnici, če so že kmali- po nastanku imele vonj. Vsekakor pa verjetno nI nihče prepričan, da bi spadale v javno odprto jamo in nam tako obogatile podtalnico. Optimisti morda celo pričakujejo, da bodo iz domžalskih vodovodnih pip odslej tekle klobase. . . Po posegu inšpektorjev so klobase zasuli s peskom, tako da ne oddajajo več svojega zoprnega vonja. Lastnika pa še vedno iščemo. Če pa se sploh ne javi, ga prosimo vsaj za drugič, naj pove kakšen teden prej. Hvaležni se ga bomo spomnili ob kakšnem kosilu s samim zeljem... Ivan Sivec 4 4 * 4 4 4 4 4 4 4 5 ■F 4 SI* 4 fi p $ 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 i 4 4 4 4 4 4 Čistilnik za žito -malokje... ■ naprava za odpihovanje plev je uporabna le še Čistilnik za žito — spomin na preteklost Čeprav je žetev že precej odmaknjena, je treba zrnje dobro vskladiščiti in očistiti, pa naj si bo žito za domače potrebe ali pa za prodajo kmetijski zadrugi in prek nje mlinski industriji. še ne tako davno je vajalnik-čistilnik za odpihovanje plev z zrnja potreboval skoraj vsak pridelovalec žitaric. Pri Kržanovih na Gorici pri Moravčah so kar v domačem skednju postavili stari vajalnik in ločili preostanek plev od zrnja — ovsa. Vajalnik ali »pajkel« je domače izdelave, star pa je nekako 60 let. Izdelal ga je pokojni Janez KRZAN. Ta naprava je na kmetiji Kržanovih še vedno dobrodošla. Prav tako ohranjajo tudi staro mlatilnico, na katero še vedno dobro lahko omlatijo svoja žita. Takih kmetijsko ročno izdelanih naprav »pajkljev« za odpihovanje plev od zrnja po mlatvi imajo še skoraj pri vsakem kmetu na podeželju. Vendar jih le v manjšem številu še uporabljajo, ker se zadnje čase poslužujejo sodobnejših strojev, mlatilnic in kombajnov. Tako bodo ostale naprave - domače izdelave sčasoma le spomin na preteklost. Letošnje leto je bil pri Kržanovih pridelek pšenice zadovoljiv, porabili jo bodo za domače potrebe — za peko kruha in za ostalo, nam je povedala petdesetletna gospodinja Mira KOSMAČ po domače Kržanova iz Gorice pri Moravčah. Jože Novak Ni s i «» •» s 5 s s s Pogovor z jeznim možem Francem Ložarjem iz Štude: Študljanska zelenjava v Ljubljano in nazaj Deset pridnih rok na robu našega mesta skrbi za domač pridelek zelenjave in vrtnin Pravzaprav se hočeš — nočeš v jesenskem času naši pogovori ničkolikokrat vrtijo okrog ozimnice, zelenjave, nakupov, cen. . . Mnogo naših poti je kljub dobri ponudbi v domačem kraju še vedno obrnjenih v Ljubljano, na tržnico. Vendar pa smo ob našem obisku kmetije Franca Ložarja v Studi lahko na svoje oči videli, da Ložarjevi zelenjavo, ki ta čas jo prodajajo v svoji trgovini »Kmetijski pridelki«, v celoti pridelajo doma. Kaj je bolj normalno (in tudi pošteno), da tisti, ki pridelujejo, pridelano tudi prodajo? ki j0 im.^C ?Z PStin nekiarih. Koruza je potrebna za silažo, pa tudi za kokoši, ki jih imajo. Kmetija Dore in Franca Ložarja je urejena kmetija. To se vidi takoj, ko človek stopi na dvorišče, saj je skrbno roko gospodarja in gospodinje moč videti že od daleč, kot je vidna ali očitna tudi zanemarjenost, lenoba, ležernost, žal marsikje. V primeru Ložarjevih gre za kmetijo, ki jo v Domžalah dajemo mnogim za primer in ki jo — če je treba — kakim gostom, obiskovalcem od drugod,, če želijo videti zasebnika v kmetijstvu, rade volje tudi pokažemo. Zakonca Ložar pravita, da nobenega obiska še nista spodila z dvorišča, pa so hodili na oglede od vsepovsod: tudi iz Danske so prišli, pa iz krajev okoli ekvatorja in celo južno od njega . . . Hrana brez kmečkih primesi... V hlevu se tačas nahaja kakih 32 ali 33 repov, od tega je 21 krav. »Žival je na kmetiji potrebna,« pravi gospodar Franc. »Če želiš pridelovati zdravo zelenjavo, je hlevski gnoj, veliko hlevskega gnoja, nekaj nepogrešljivega. Vso zelenjavo, ki jo ta čas prodajamo, pridelamo doma, ničesar ne kupujemo drugod. O tem se lahko prepričate! (Smo se!! — op. pisca). Tako svojim kupcem lahko popolnoma odgovorno zagotovim, da je vsa naša zelenjava brez kemičnih dodatkov.« Brez umetnih gnojil pa seveda na taki kmetiji ne gre. Ložarjevi se poslužujejo teh gnojil za gnojenje travnikov in pri pridelovanju koruze, Čudna so pota naše solate Točno taka je ugotovitev, ki sva jo z gospodarjem doprinesla ob pogovoru o prodaji solate, ki pri Ložarjevih ni »špricana«. Naša solata se v kar znatnih količinah prodaja v Ljubljano, koder jo pokupijo prekupčevalci. »Točno vem,« pravi Ložar, »da se čez kak dan naša solata celo vrne v Domžale, kjer jo potem prodajajo . . . Našo solato . . .« »Na pragu Domžal imava z ženo dovolj solate, za vse domačine, vendar se take in podobne stvari dogajajo. Vrtnine pridelujem na njivah, koder posebni umetni agrotehnični ukrepi niso potrebni. Poglejte, tu imamo čudovit radič, ki bo kmalu zrasel v glavice. Škoda je le, da nam srnjad napravi toliko škode. Po moje je stalež srnjadi postal prevelik pa hodijo srne že septembra v škodo tam, kamor se sicer še po zimi niso približale. Zanima me, kaj bodo menili lovci. . .« Takole je tekel pogovor s Francem Ložarjem. Ob tem nisva pozabila omeniti težav, ki jih imajo vsi »uradni« prodajalci v centru s tako imenovanimi »sezonci«. Le-ti pridelajo v vrhu sezone t. i. smetano — poberejo večino strank s tem, ko jim je na pol legalno delo mnogo cenejše, njihovi stroški manjši, — tržni pogoji bolj omiljeni, zahteve zanje manj ostre kot so do rednih prodajalcev. Žal tako je. Kdo bo napravil red, če pa je tako stanje uradno; zaradi tega, ker je status sezonskih stojnic uradno »požegnan« z uradno ustanovo. Vendar tako je. Sicer pa se Ložar-jeva trgovina »Kmetijski pridelki« nahaja v SPB-1, Ljubljanska 76 in je nekako skrita v drugi pasaži. Odprta je vsak dan med 8. in 19. uro, ob sobotah pa do 13. ure. Sicer pa sva se ob pogovoru o kmetijstvu strinjala. Kdo je bolj upravičen da prodaja zelenjavo (in da z njo tudi zasluži) kot ta, ki jo prideluje. S tem se bodo morali strinjati celo oni, ki jim jezni, včasih sitni, vsekakor pa pridni zelenjavni mož iz Štude ter ob njem še osmero kmečkih rok ni všeč. Paradižnikovi sadeži — velikani_ V letošnjem poletju so paradižniki dozoreli dokaj pozno, vendar sodeč po sliki zelo obilno. Ta debelušni paradižnik, ki ga v košari drži Zinka JANČAR, je zrasel na njivi Zevnikovih ob domačiji na Vrhpoljah št. 5. Lastnica paradižnika si semena »lovsko srce« pridobiva sama. Toda še nobeno leto ii Daradižniki niso zrasli tako veliki, kot je ta na sliki. Tehta namreč 52 dag, na sadiki pa sta še dva taka po 40 dag. Zinka Jančar pravi, da bo seme tega paradižnika spravila, z upanjem, da ji še kdaj tako lepo obrodi. Zinka JANČAR je zaposlena v tovarni »Tosama« Vir pri Domžalah. Poleg zaposlitve prosti čas izkoristi za delo na njivi. Tako za dom pridela najrazličnejše povrtnine. Letošnje leto je pridelala največ paradižnika, katerega je porabila za solate, prikuhe, pa tudi vložila ga je v zmrzovalno skrinjo. Zinka pripoveduje: »V začetku februarja posadim vsako leto v lončke jogurta paradižnikovo seme. Lončke pustim na oknu v tovarni kjer delam, da seme skali, ter zrastejo sadike visoke od 30 do 40 cm. Nato jih odnesem domov, kjer imam že pripravljeno zemljo, pognojeno z domačim hlevskim gnojem, brez dodatnih umetnih gnojil.« Jože Novak Zinka Jančar z Vrh polja s sadeži — velikani. Domžalska tombola, dogodek Iztekajočega se poletja: Verovati ali ne vprašanje! to je S svetniki je kot s SlS-i. Eni kot drugi so potrebni in v oboje je treba neomajno verovati, sicer življenje nima prave vrednosti in pomena tudi ne. Drugače je z verniki. So dobri verniki, slabi verniki in brezverniki. Jaz sem slab vernik. V SlS-e sicer verujem, vsaj enkrat na mesec, tam okoli prvega, v svetnike pa nikoli nisem kdovekako. Razen v svetega Andreja, mojega patrona, ki je bil menda na križ pribit ali privezan, potem pa na glavo postavljen v zemljo. Zoprno in kar malce smešno. Se je že zameril kakemu sekretarju tedanje dobe, pa so ga. Glede na dogodke in razmere pa postajam sam, ne da bi se tega zavedal, iz dneva v dan bolj veren. Verujem v Fortuno. V sveto Fortuno. V priprošnjico in zaveznico sreče in srečnih nasploh. Po veliki domžalski tomboli mi ne preostane drugega, da verujem vanjo. V sveto Fortuno. Do zdaj pa nisem. Nikoli. Niti ne v njeno cerkvico, ki je bila pred mojim nosom, v hiši, kjer delam, kjer se je vsak konec tedna trlo vernikov in ne zdaj, ko se je preselila v novo cerkev, črnega videza, v katero hodi vedno več vernikov kupovat podobice. Vanje potem pišejo čarobne številke, samo zato, da jim v nedeljo zvečer parajo živce. To je športna stava. To je loterija, od katere se tudi živi. Živi, če je človek pameten. Srečo-lovsko pamet pa tudi delimo v tri kategorije. Malo pametni, dan za dnem, leto za letom kupujejo vseh vrst srečk, ne glede, če kaj zadenejo. Bolj pametni kupujejo tiste in toliko, da od njih celo lahko živijo in jim je kaj malo na tem, če so zaposleni ali ne. Zelo pametni pa hodijo po srečo čez mejo, kjer se sistemi in kombinacije odvijajo v devizah, ker ni je lepše glasbe kot rožljanje s čvrsto valuto. No, nič pametni, skoraj neumni pa smo vsi, ki srečk sploh ne kupujemo. Jaz sem med njimi. Bil. Do domžalske tombole. Ampak to se bo zdaj nehalo. En dan pred tombolo se pogovarjam z znancem: »Jih že imaš, srečke?«, reče. »Nimam, nikoli jih še nisem kupil!« »Jaz jih imam dvajset. Kaj pa je danes dva milijona. Če bom zadel pol milijarde, bom dal petinsedemdeset milijonov za davek, tak je predpis. Za petindvajset milijonov pa bom povabil vse, ki so pri tomboli delali, na večerjo. Štiristo mi jih še vedno ostane. Kje pa jih prej dobiš?« Govoril je, kot bi jih že imel v žepu, kot da bi se pogovarjal o lepem vremenu. »Ne bom je kupil,« sem bil zvest svojemu značaju in se držal svojega načela na sam dan X, ko sem že ob enih popoldne ubral z množico na prizorišče v Domžalah, predvsem in izključno zaradi »firbca«, ki mi je bil bogato poplačan. Zataknilo se je sicer že na začetku, tam na obrobju prizorišča, ko naletim na samega mojega znanca in prijatelja, direktorja tombole, kako, med drugim, urejuje promet z rdečim trakom na rokavu. »Imaš tablice,« me ves v akciji vpraša. »Imam,« sem se zlagal, v oči mu pa nisem upal pogledati. Vest je le vest. Moram, zaradi njega moram kupiti vsaj eno, sem se odločil, čeprav bi domžalskim smučarjem storil kako malenkost tudi v drugi obliki. »Tovariš, ste vi iz Domžal?« vprašam prvega, ki mi je prišel pod noge. »Jesam, majke mi!« pravi. »A veste, kje prodajajo srečke za današnjo tombolo?« »Imam ja, kolko očeš!« »Pošto?« sem se mu takoj prilagodil. »Sto-pedes za jednu!« Torej so že začeli, ampak mene ne bodo. »Odjebi,« sem se mu še bolj prilagodil. No potem, koje Franek spravil vse prodajalce na kup, da so prodali še trinajsttisoč tablic, sem s težavo prišel do ene, predvsem iz solidarnosti do domžalskih smučarjev. Ko se je končno začelo, z enourno zamudo, je k razpoloženju pripomoglo čudovito sonce, ki smo se mu predajali, napihnjeni balončki v obliki srčkov in pa seveda, bolj čudna govorica, ki jo je bilo slišati vsepovsod. Napetost ob prvi številki, pa ob drugi. Potem pa nič, dolgo nič. Pač, zdaj se je začelo. Franek, ki je profesionalno vodil tombolo, je začel klicati težko izgovorljiva imena. »Ta pa taič kliče tega pa tegaiča naj se zglasi ob tribuni«. No potem se je nič koliko »ičev« zbralo za tri- buno, da so se pogovarjali ali bo pobjedio Radnički ali Velež. Drugi pa spet kakšno malto bodo jutri delali: mastno ali pol mastno. Deset in deset tisoč glava množica pa čakaj in preklinjaj, če si upaš, vse do večera. Prisluhnil sem množicam in ujel v uho, daje Franek podkupljen od njih, zato jih tako kliče, kar pa sploh ne verjamem. To je profesionalnost in ne nazadnje, bratstvo ni kaj. Francka sem imel vedno za poštenega. Ampak potem, ko je v velikanskih presledkih klical naprej, sem kar pisal, kar črtal številke na svojem »pildku«. Tako mi je šlo, da sem se začel tresti, da sem spremenil mnenje o svetnikih. Hudiča, saj bom zadel, saj mi samo leti skupaj. Resno sem mislil, kaj bo, če zadenem. Kam bom pa dal pol milijarde. Saj nimam kombija ali vsaj karavana, da bi tako težko odpeljal. Tudi to sem mislil, koliko bom dal tistim, ki so zraven, ki delajo. Petindvajset milijonov bo premalo, saj jih je morje. Bom še malo primaknil, sem sklepal. Prijetno sonce, lepe misli, čudna govorica in številni napihnjeni srčki, ki so drug za drugim jadrali v nebesa prosit sveto Fortuno, da bi se vsi domžalski smučarji radi imeli, so me zmedli, da sem prezrl in preslišal, kdaj so peterke oziroma kavni mlinčki pošli. Ko je klical številko, ki je odgovarjala peterki na moji tablici, sem najprej izrekel zahvalo Fortuni, nato pa brezglavo drvel, kolikor se je pač dalo, ter mahal s srečko in tulil: »kavni mlinček, kavni mlinček!« Franek pa, fin kot je, se mi samo pokriviteljsko smehlja in rekel: »tovariš, v večerno šolo se bo treba vpisati. Brati in tudi poslušati je treba znati«. »Saj sem vpisan v večerno šolo. Karate študiram. Odzval sem se na milijon plakatov, ki visijo po Domžalah.« Vsi so se smejali. Kavnega mlinčka pa še danes nimam, pa tudi v Fortuno ne verjamem. Ko so potem peljali glavno srečnico, kdo bi si zapomnil njeno čudno ime, zastraženo kot ministrski predsednik, najbrž h kakemu sefu, da bi dvignila 350 kg bankovcev, je za povorko korakal ves nasmejan sam direktor tombole. Franek je pozival romarje naj mu ploskamo, ker je organiziral tombolo, kakršne še v Jugoslaviji ni bilo. Jaz mu nisem. Čemu. Koje šel mimo, meje prijateljsko boksnil, češ: »ALi smo desci, ali nismo.« Zaradi ploskanja se mu bom še enkrat opravičil. Želim mu, da bi se v Domžalah ustanovilo še eno smučarsko društvo. Saj je menda še kakšna rodbina, kf se začne z M. Če ne bi bilo številnih napihnjenih srčkov, simbola ljubezni, ki so vse do noči plavali nad našimo glavami, med angelce, k sveti Fortuni, ne bi imel od velike tombole nič, pa prav nič. Andrej Zaje Mladi Robi Ložar na širnem polju solate v studi. Zid Na Dobenu stoji ob vikendu visok, čuden zid. Skoraj da je kitajski se zdi, saj se razteza v dalj, šir in višino. Velika reč, ni kaj. Pa se je lastnik tega zidu sam ovedel, da je zid, za katerega so navozili ogromno materiala, s tem pridibili nekaj ravnega zemljišča, naravi i n okolju nič kaj v okras. Kupil in plačal je reci in piši 1 kombi sadik bršljana, ki da bo v prihodnosti zarasel zid ter ponudil zeleno podobo svojih listov očempopotnikov, ki jih beton pač moti na poti na Dobeno. Vendar je lastnik zemljišča pod zidom, koder je bilo treba sadike posaditi, kljub prvotnemu privoljenju kasneje vse posejane sadike izpulil, da so se posušile. Kot ljubitelj narave in lepega okolja postavljam samo dve besedi: Zakaj vendar? občfin (naslov hranimo) KULTURO ID KUlTURne PRIREDITVE Trije zlati ansambli in Zlati klopotec Vsi tisti, ki spremljate aktivnost domačih ansamblov, verjetno že veste, da so se kar trije ansambli iz naše občine na letošnjem ptujskem festivalu odlično odrezali. Vsi trije nastopajoči: ansambel Marela, ansambel Stoparji in ansambel Tineta Stareta so dosegli najvišje priznanje v domači glasbi po kvalitetni ravni — zlato Orfejevo značko. Ivan Sivec kot besedilopisec pa je zmagi pesmi v Pop delavnici »Srce je popotnik«, za katero je napisal besedilo, dodal še nagrado za besedilo na ptujskem festivalu, na mariborski Veseli jeseni pa je prav tako prejel nagrado za besedilo, skladba Slovenija, najlepša si dežela pa je dobila Zlatega klopotca, prav za to skladbo pa je Sivec prispeval besedilo na Pestnerjevo glasbo. Bojan Adamič, izvrstni glasbenik in član ptujske komisije je izjavil: »Mislim, da je med ansambli verjetno največ izvirnosti pokazala mengeška Marela. Zazvenela je precej drugače kot drugi, nasploh gre za odlično skupino. Če me bodo kaj potrebovali, jim bom rad pomagal, ker so nekaj novega. . .« Franci Liplčnlk, avtor glasbe in mentor Stoparjev: »Vesel sem, da so Stoparji »zlati«, povrhu pa so dobili tudi nagrado občinstva. Skupaj se bomo potrudili, da bomo to raven obdržali in jo morda še izboljšali. Prve posnetke za RTV Ljubljano pa smo tudi že naredili.« J;«s»5s:! /ji; Kajetan Zupan, urednik Kulturno-zabavnega uredništva in predsednik ptujske komisije: »Ansambel Tineta Stareta v sestavi s pevkama zazveni prav prijetno. Tine Stare pa je nasploh poln glasbenih idej. Kaže, da je pred ansamblom še velika prihodnost.« K temu je treba dodati samo še to, da gre seveda samo za potrditev pravilne usmeritve, ki se že nekaj let kaže v naši občini, je pa plod dolgoletnega dela domžalske glasbene šole s svojimi podružnicami. Vsem tistim pa, ki menijo, da se o tej glasbi preveč piše, Čeprav gre za najbolj množično obliko kulture, pa tole: Omenjeni ansambli so se na svojih področjih že potrdili in dosegli najvišja priznanja — celovitemu uspehu je na Pokljuki dodal zmago še harmonikar Milan Resnik — vsi drugi pa imajo prav takšne možnosti, da se izkažejo enakovredno na svojih področjih... ' LG Folklorna skupina DKD Svoboda Mengeš v Zagrebu Mengeška folklora pleše v svet i VIATOR TOZD Ljubljana Komercialni oddelek Domžale ^ obvešča cenjene stranke in poslovne partnerje, da se je poslovalnica tovornega prometa preselila iz Ljubljanske 96 na Ljubljansko 36 (nekdanji Dom počitka v Stobu). Pisarna je odprta vsak dan od 6. do 14. ure. Telefon: 721-446 in 721-465. Mengeška folklorna skupina pod vodstvom Brede Kurzvveil je poleti sodelovala na XXI. mednarodnem srečanju folklornih skupin v Zagrebu in poleg poljčanske skupine zastopala SR Slovenijo na tem izjemno kvalitetnem srečanju folkloristov. Folklorno skupino so opazili priznani tovrstni strokovnjaki na različnih srečanjih gorenjskih skupin, po uspešnem nastopu v Cankarjevem domu lani pa so bili izbrani tudi za zagrebško srečanje. Nanj je odpotovalo osem parov, tehnični vodja pa je bil predsednik ZKO Domžale in predsednik mengeške Svobode Slavko Pišek. Zahvaljujoč občinskemu sindikalnemu svetu: Videorekorder v knjižnici Delavci knjižnice Domžale smo si že dalj časa želeli, da bi svoje aktivnosti lahko popestrili tudi z predvajanjem filmov in risank z videokaset. Tej želji je prisluhnil Občinski sindikalni svet Domžale, ki nam je kupil videorekorder TOSHIBA. Vrednost aparature je 900.000.- din, ker pa ne plačamo davka, je bilo sindikatu potrebno zagotoviti 700.000.- din. Omenjena aparatura bo zlasti popestrila program, ki ga nudimo vrtcem, mali šoli in najmlajšim ob pravljičnih uricah. Kupili smo že vrsto videokaset, na katerih so posneti slovenski mladinski in ostali filmi, sami pa bomo videoteko skušali obogatiti še s številnimi drugimi oddajami ter filmi iz svetovne klasike. Aparatura je takoj ob nakupu že začela služiti svojemu namenu, saj smo ob tednu otroka za mlade obiskovalce pripravili bogat program. Kaj vse pripravljamo ob mesecu knjige pa si tudi lahko preberete v tej številki Občinskega poročevalca. Zagotovo bomo aparaturo koristno in množično uporabili v veselje številnih obiskovalcev knjižnice. Prav v njihovem imenu se zahvaljujemo občinskemu sindikatu za uresničeno lepo in koristno darilo. ZOC ud pripravah na otvoritev pomembne kulturne pridobitve Knjižnica — kmalu resničnost Mnogi nas povprašujete, kdaj se bo knjižnica preselila iz resnično neprimernih prostorov na Kolodvorski v nove, obnovljene prostore bivše osnovne šole Venclja Perka. Najbrž vam zdaj že lahko zagotovimo, da konec novembra. Vsaj tako načrtujemo, četudi bo potrebno še veliko dela — preselitev namreč. Kot ste najbrž opazili so gradbena dela že skoraj končana, notranjost je prepleskana in pripravljena na postavljanje nove opreme, ki jo izdeluje za knjižnično opremo specializiran izdelovalec — mizar Počkaj iz Sežane. Ko bo oprema pripravljena, bomo prisiljeni za približno 3 tedne knjižnico zapreti, da bomo lahko preselili približno 45000 enot knjižnega gradiva v nove prostore. Že zdaj pa vam lahko zagotovimo, da vas pričakuje zares sodobno urejena knjižnica, s kar šestkrat večjo površino kot doslej. V njej bodo bralcem na razpolago študijska čitalnica z 20 sedeži za intenzivni študij, nekoliko »manj resna« čitalnica s periodičnim tiskom, kjer boste lahko prelistavali okoli 100 najrazličnejših revij, časopisov in časnikov, domačih in tujih. Poleg tega bo v stavbi razstaviščno prireditveni prostor z okoli 40 sedeži, ki bo namenjen najrazličnejšim prireditvam in raz- stavam. Še posebno pozornost pa smo namenili otrokom in mladini, ki bodo imeli v 1. nadstropju odslej samostojen oddelek. Tu se bodo lahko tudi igrali, poslušali kasete, posebni programi pa bodo na voljo tudi za organizirane skupine, ki nas tako pogosto obiskujejo. Takšna stavba s sodobno opremo bo obiskovalcem omogočila resnični užitek pri izbiri knjig, predvsem pa se bomo trudili, da bi jim ponudili vse, kar bi iskali in potrebovali za povečanje svojega znanja in vedenja ter za kulturne, literarne užitke. Upamo, da se bomo v decembru že srečevali v novih prostorih, obenem pa bralci tudi lahko pričakujejo, da bo v novembru knjižnica zaprla vrata. Ob otvoritvi in v prvih mesecih delovanja pa za bralce pripravljamo tudi številne prireditve in zanimivosti, o katerih vas bomo sproti obveščali. Zalokar Oražem Cveta Folklorna skupina DKD Svoboda Mengeš s spremstvom je odpotovala v Zagreb z vlakom. Zanimivo je, da je šlo na roko folklori-stdfh tudi ŽTP Ljubljana, ki je nudilo brezplačen prevoz na to mednarodno srečanje. Namestila se je v Šolskem centru v Novem Zagrebu, naslednji dan pa se je začela odvijati po zagrebških ulicah neskončna kolona folklornih skupin, vse od sedme jutranje ure do pozne opoldanske. Vsaka skupina se je za pet minut ustavila na posebnem odru pred Hrvatskim narodnim gledališčem, kjer se je na kratko predstavila s svojim programom. Mengšani so se ves čas predstavljali z barvitimi gorenjskimi plesi s posebnim poudarkom na mengeških plesih. Povorko in nastope je vse dopoldne v živo prenašala tudi zagrebška televizija, o tem izjemnem dogodku pa je imela tudi vrsto posebnih oddaj. Proti večeru se je na drugem koncu Zagreba, na Gornjem gradu, foklorna skupina še enkrat predstavila zagrebškemu občinstvu. Neutrudni fokloristi so potem nadaljevali »s svojim prostim nastopom« v svojem začasnem bivališču, kjer so se takoj začeli razvijati prijateljski stiki s folkloristi iz okolice Slavonskega Broda, iz Vojvodine, pa tudi s Španci in drugimi narodi. Posebno zaslugo za to imajo tudi vsi trije glasbeniki, na čelu s Pepeo Blejc, s Francijem Orlom ter z gostom Ernestom Kvartičem, ki se mu leta še vedno prav nič ne poznajo. Prisedli so tudi drugi udeleženci in bilo je veselo do zgodnjih ur. Opazovalci so rekli, da so prav Mengšani ves čas skrbeli za dobro počutje vseh. Naslednjega dne je folklorna skupina nastopila v enem izmed številnih zagrebških domov počitka, kjer so se predstavili z enournim sporedom, ob izvrstnem plesanju in Pepčevih vriskih pa je marsikomu prišla tudi solza v oči. V domu je bilo namreč tudi nekaj Slovencev. Popoldne je sledila generalka, zvečer pa uradni nastop v dvorani Vatroslav Lisinski, katerega se je ogledalo 2500 obiskovalcev. Tudi vsi slovenski strokovnjaki s folklornega področja od Ramovža do Benčine so bili mnenja, da se je mengeška skupina odlično odrezala. Že sam nastop v takšni konkurenci, kjer so nastopili tudi Španci, Čehoslovaki, Italijani in seveda več jugoslovanskih skupin, je priznanje; če pa je nastop še posebej pohvaljen, je v tem še precej več. Direktorica zagrebškega XXI. mednarodnega srečanja folklor je v Mengeš Dozneje poslala zahvalno pismo, v katertm izdvojimo le ta stavek: »Strokovnjaki, poznavalci in novinarji so bili z vašim nastopom izredno zadovoljni.« Rezultat zagrebške predstavitve pa je tudi že prvi obisk mengeške folklorne skupine na Večeru folklore v bližini Slavonskega Broda, v Garčinu, katerega prireja Kulturno umetniško društvo Vjekoslav Klaič, vabijo pa jih tudi v Vojvodino. Tako Folklorna skupina DKD Svoboda Mengeš že prerašča slovenske okvire, kar je zagotovo še eno priznanje vztrajnemu delu mentorjev in predvsem plesalcem in glasbenikom. Ivan Sivec Mesec knjige v knjižnici Domžale Občinska matična knjižnica Domžale bo ob mesecu knjige otrokom na široko odprla svoja vrata, saj smo jim pripravili celoteden-ski program. Dopoldanski čas bomo posvetili predvsem organiziranim skupinam iz vrtca. Od 27.10.1986 do 31.10. jih bomo vsak dan ob 9.30 uri popeljali v svet Kekčevih dogodivščin s slikanico in filmom. Popoldanski čas pa smo namenili šolarjem. Predstavili vam bomo nekatere knjige in filme posnete po njih. Tako bo na sporedu: ponedeljek, 27.10.1986 PASTIRCI -sreda, 29.10.1986 SREČA NA VRVICI četrtek, 30.10.1986 POLETJE V ŠKOLJKI ob 16.30 uri ob 16.30 uri ob 16.30 uri Po ogledu ste vabljeni na razgovor o filmu. V torek, 28.10.1986 pa ob 17. uri že utečena ura pravljic. Vsa ta dogajanja pa bo spremljala še razstava Knjižne zbirke za otroke in mladino. Podrobnejše informacije dobite po telefonu 721 -204. Vabljeni! Obetajo, da bo knjižnica v prostorih stare šole Venclja Perka lahko odprla svoje duri mladim bralcem že do konca leta. ŠPORT . ŠPORT • ŠPORT . . ŠPORT • ŠPORT . ŠPORT • ŠPORT . ŠPORT • ŠP Predstavljamo ob 15-letnici obstoja ŠD Krašnja: Sola, kraj, športno društvo, krajevna skupnost — z roko v roki ŠD KRAŠNJA JE LETOS PREJELA ZA SVOJE DELO TUDI ŽE NAGRADO PARTIZANA SLOVENIJE KOT ENO NAJBOLJŠIH VAŠKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV. Malokje so se vsi dejavniki, ki jih navajamo v naslovu, tako poenotili kot so se v primeru Krašnje, organiziranja njihovega krajevnega, športnega, družabnega življenja. V teh dneh mineva 15 let odkar so v Krašnji ustanovili zametke današnje široke in množične organiziranosti — tedanji nogometni klub Naprdek Krašnja... Tudi o tem začetku je stekel pogovor z neutrudnim predsednikom krašenjskega športnega društva Marjanom Štrukljem ob priliki našega obiska na šoli, ki je center vsega dogajanja v kraju, športnega pa še posebej... Mlada, vrhunska kotalkah ca Violeta Mordej pomaga pri prvih poskusih mladim Krašnjanom na kotalkah. »Prve začetke organiziranja športa v Krašnji obeležuje datum 14.12.1971. Novonastali nogometni klub Napredek, ki smo ga na ta dan postavili na noge, je deloval v.članski ljubljanski podzvezni ligi. Z znanimi portoroškimi sklepi so se spremenili pogoji za delo kluba, treba si je bilo za normalen nastop igralce celo izposojati v okolici, če smo želeli nastopati,« pripoveduje prvi predsednik nogometnega kluba Mitja Beguš. To je bilo neizpodbitno ugotovljeno na zadnjem občnem zboru nogometašev 10. 2.1980, to je na dan, ki pomeni na nek način rojstni dan športnega društva Krašnja, kakršnega poznamo danes. Z mnogo aktivnostmi, sekcijami, množičnostjo, rekreacijo . . . Dejstvo je, da je bila v kraju osnovna šola in iz povezave z njo, s krajevnimi dejavniki, družbenopolitičnimi organizacijami, krajevno skupnostjo je izšla ideja po kateri se je na šolske prostore, asfaltno površino in navsezadnje tudi na učiteljski kader lahko »naslonila« ostala izvenšolska športna aktivnost. Prav Mitju Begušu, telesnokulturnemu delavcu na šoli in športnem zanesenjaku gre zahvala, da je z oceno stanja in pobudami, kaj se da organizirati v tekmovalnem in množično-rekreacijskem smislu začel tako uspešno sodelovanje šole in društva. V športnem društvu danes Krašnjani lahko izbirajo med množico aktivnosti, predvsem izmed športno rekreacijskih oblik. Krašnjani za svoje občane organizirajo v jesensko zimskem času splošno telesno vadbo tako za ženske kot moške, na dveh lastnih vlečnicah poskrbijo na Ciciju za smučarsko ponudbo, prirejajo množične prireditve, zlasti pohode in izlete, organizirano je resno delo z mladimi obetavnimi igralci namiznega tenisa, prirejajo oblike kolesarske rekreacije, tekmovanja v metanju varpe, gojijo (ne sicer množično) tekaške aktivnosti, skušajo oživeti balinarsko dejavnost z gradnjo novega balinišča in drugo. Posebna pozornost delu na šoli Posebej mnogo pozornosti skušajo posvetiti delu z otroki — bodočimi športniki na šoli. Zanje so v izvenšolskih aktivnostih poskrbeli za splošno telesno vadbo, igranje namiznega tenisa, vodijo košarkarski krožek za dečke in deklice v več starostnih skupinah, vsi šolarji tekmujejo za športno značko, prirejajo atletska tekmovanja (troboje), tekmovanja v krosih in podobno. Ker vidijo, kako bogato je organizirano delo v športnem društvu Krašnja, mu radi priskočijo na pomoč zunanji sodelavci. Kar nekaj iih imaio. ki Domagajo Krašnjanom. Tako namiznoteniškim igralcem svetuje in pomaga namiznofeni-ški strokovnjak iz NTK Polikem Olimpija, vadbo najmlajših v kotalkanju vadi Violeta Mordej, znana reprezentantka, velik prijatelj Krašnjanov je alpinist Stane Belak-Srauf. Radi pridejo v Krašnjo tudi znani športniki — Sašo Apostolovski, Bogdan Norčič, Rajko Dime, Štefan Kovač, Vladimir Andrejka, Bernard Urbanija in drugi. Skupno z njimi skušamo naravnati utrip športnega življenja v Krašnji. . . pa na Soli skušamo organizirati tudi plesni krožek, vpeljati ritmično vzgojo ter oblike, ki mlade veselijo in jih približujejo športu. Vera Beguš, učiteljica v šoli Franc Per-Vido v Krašnii: Pravzaprav se na šoli povezujemo s športnim društvom povsod, kjer je to le mogoče. Športnikom so vrata šolo na široko odprta in radi se poslužujejo vseh oblik aktivnosti. Tako smo naši mladini naredili njihovo življenje pestrejše, bogatejše. Vse to žjvljenje poteka v večnamenskem prostoru, na ploščadi, ob šoli. Sicer Marina Močnik, mentorica krožka ročnih del na šoli: V športnem društvu imam redno rekreacijsko vadbo, — tako za moške kot za žen- ske. Ta aktivnost poteka že 5 ali 6 let. Da je vzdušje sproščeno govori podatek, da hodijo k naši vadbi celo iz Domžal, Vira. Krašnjani s skupno vadbo ohranjamo tudi družabne stike, tako smo zelo razumevajoča druščina. Marjan Štrukelj, predsednik ŠD Krašnja: V Krašnji živi približno 600 občanov, od tega pa jih je v športno društvo tako ali drugače vključenih kar 250, to je nekako 40 odstotkov. Vsi skušamo delovati po najboljših močeh in se trudimo, da kar najbolje zadostimo raznim potrebam po vadbi in rekreaciji. Ob tem naletavamo na veliko pomoč, saj nam je skoraj nikjer ne odrečejo. Univerzale Domžale, Toko, Tosama, Mojca Lukovica, Stol Kamnik, AS Domžale, Napredek Domžale in Helios Domžale so nam že v preteklosti veliko stali ob strani, priskočili pa so na pomoč tudi zasebniki Miha Lenček, Drago Pevec, Miha Kmetic. Seveda ne pozabljamo rednega vključevanja OK SZDL, SOB Domžale in Telesnokulturne skupnosti v razreševanju naših težav. Violeta Mordej, mentor kotalkarske sekcije v društvu: Z veseljem prihajam na pomoč Krašenj-skim telesnokulturnim delavcem, saj se med njimi počutim dobro. Tu delam z otroki v dveh skupinah dvakrat tedensko (ca. 40 otrok) in zatrdim lahko, da so tudi med njimi talenti, ki bi ob rednem delu lahko še mnogo napredovali. Ker ima Krašnja asfaltno ploskev, so obeti za prihodnost vendarle dobri. Ker tekmujem že 11 let, mislim, da marsikaj že sama lahko pokažem naprej. Lani mi je pri delu pomagal Iztok Kuret. Škoda je, da v Domžalah nimamo trenerja. Morda se bo pa Peter Brleč le odločil in pristopil v delo društva v Domžalah kot trener. MitjaBeguš, telesnokulturni delavec na šoli: Mislim, da je orijentacija v športne aktivnosti tista prava naložba za mlade ljudi, ki se hitro in obratno vrača v obliki zdravja, človeških vrednot, zaupanja . . . Ni mi žal časa In truda, da uresničimo cilje, ki smo si jih v kraju.zastavili. Uspele akcije, prireditve, zagotovila gostujočih športnikov prvakov, obiskovalcev, so mi vzpodbuda, da na začrtani poti vztrajamo. Šahisti Heliosa na delavski šahovski olimpiadi V času od 20.-24. 9. je bila v Puli odigrana XIV. delavska šahovska olimpijada. Kot edini predstavnik iz domžalske regije je nastopila tudi šahovska ekipa DO Helios. Tekmovanja se je skupno udeležilo 213 ekip iz vse Jugoslavije, od tega okoli 30 iz Slovenije. Vzdušje na olimpijadi je bilo Kot ie vsa leta doslej enkratno. Šahovski demon se je polastil vseh sodelujočih, šahisti so vse svoje moči podredili borbi za čim boljše mesto In preseganje dosedanjih uvrstitev. Zmagala je odlična ekipa Energoinvesta iz Sarajeva, pravzaprav pa je bil največji zmagovalec tudi tokrat kraljevska igra. Zamislimo si predstavnike vseh republik in pokrajin, ki jim niti na misel ne pride, da bi se prepirali o tem, kdo koga izkorišča, kdo je bolj zadolžen In ali bo Bulatovič končno kljub vsemu le izvoljen za predsednika ZPJ. Iskren stisk roke ob koncu partije, kot priznanje lastne slabosti in čestitka boljšemu simbolizira tisti človeški odnos, ki bi moral biti stalnica našega vsakdana. Oglejmo si torej malo podrobneje rezultat naše šahovske ekipe. Z doseženimi 18,5 točkami smo se Izmed 213 ekipami uvrstili na 85—99. mesto in ponovili lanskoletno uvrstitev. Konkurenca je bila letos še posebej močna, saj je nastopilo nekaj manj ekip kot lani, vendar so bile te zato kvalitetnejše. Mnogo sicer močnejših moštev je zbralo manj točk kot DO Helios. O kakovosti šaha na olimpijadi priča tudi dejstvo, da je nekaj ekip s samimi mojstrskimi kandidati pristalo nekje okoli 40 —50. mesta. Če gledamo na naše 85—99. mesto v takšni luči. smo lahko s tako uvrstitvijo čisto zadovoljni. Tudi 10. mesto med 30 slovenskimi ekipami predstavlja soliden dosežek. Na 1. deski je tokrat podstavi! hrbet Srečko Auda, ki je s svojo brezkompromisno In srčno igro zbral 3 (9) točke. Žal v zanj kronični časovni stiski nekajkrat ni našel poti k zmagi in nasprotnikom podaril vsaj dve točki. Na drugi deski je soliden vtis zapustil Dušan Merlini s 5 (9) točkami. V zapletih se ni vedno dobro znašel in je remlziral aH celo klonil v nekaj obetavnejših pozicijah. Najboljši mož v ekipi je bil na tretji deski Jože Filipčič, ki je z zbrano In skrbno igro osvojil 6,5 (9) točke. Porazil je celo vrsto močnih nasprotnike in odločilno prispeval dobri uvrstitvi ekipe. Janez Pustotnjk na četrti deski s 4 (9) točkami ni ponovil lanske odlične Igre, ki je zbral celo 7 (9) točki Odkupil pa se je z nekaj zares efektnimi zmagami. Oglejmo si kako je v miniaturi opravil z nasprotnikom: Jankovič — Pustotnik Italijanska igra 1. e4 e5 2. Sf3 Sc6 3. Lc4 Lc5 4.0-0 Sf6 5. d3 d6 6. Lg5 h6 7. Lh4 g5 8. Lg3 h5 9. Sg5: h5 10. Sf7: hg3 11. Sd8: Lg4 12. Dd2 Sd4 13. Sc3 Sf3+ beli se vda (na 14. gf sledi 14... Lf3: in mata ni moč braniti). ŠPORTNO DRUŠTVO KRAŠNJA VABI: VABILO NA »TEK ZA KROF« Športno društvo Krašnja organizira z AK Domžale in pod pokroviteljstvom Restavracije z garni hotelom pri KONSKU Trojane »1. TEK ZA KROF«. ki bo v nedeljo, 19.10.1986 ob 11. uri s startom in ciljem pri COŠ Franc Per-Vido v Krašnji. Tek bo organiziran za naslednje kategorije: — pionirji in pionirke, letnik 71 in mlajši(še) — ženske do 25 in nad 25 let — moški do 25 in nad 25 let. Proga za pionirski kriterij bo dolga 1550 m, za ženske in moške pa 5500 m. Prijave so možne eno uro pred startom. Štartnina za ženske in moške je 300.- din. Vsak tekmovalec nastopa na lastno odgovornost. Najboljši trije tekmovalci(ke) v vsaki kategoriji bodo prejeli medalje, najhitrejša v ženski in moški konkurenci pa pokal ŠD Krašnja v trajno last. Vse, ki se bodo udeležili opozarjamo, da je proga (5500 m) zahtevna in je primerna le za trenirane tekmovalce oz. rekreativce. Želimo, da bi bila udeležba množična in da bi vsi nastopajoči iz Krašnje odšli zadovoljni. Informacije o tekmovanju so možne vsak dan od 6. do 14. ure na tel.: (061) 723-262 int. 225 ali od 7.30 do 14.30 ure na tel.: (061)735-056. Atletski razgledi: Medklubski atletski miting Atletski klub Domžale je v počastitev praznovanj krajevnih skupnosti mesta Domžale 16. 9. 1986 organiziral medklubski atletski -miting v športnem parku Domžale. Atletski miting je postal tradicionalen, saj v Domžale radi prihajajo mladi atleti, ki se šele pripravljajo za večja atletska tekmovanja. Letošnjega tekmovanja so se udeležili atleti Ru-Sarja iz Trbovelj, Partizana Radeče, atletskega kluba Postojne, Kamnika in Domžal. Presenetljivo, da se letošnjega tekmovanja niso udeležili mladi atleti atletskega kluba Olimpije in ŽAK Ljubljana. Poleg tradicionalnih atletskih panog imamo uvrščeno tudi pionirsko disciplino, to je tek na 1000 m za pionirke, ki ju lahko tudi dober test pred tekmovanjem občinskega krosa in krosa Dela. Doseženi so bili naslednji rezultati: 1. mesto 1000 m pionirke — Teršek Lidija, Partizan Radeče 3:31.5 1. mesto 1000 m pionirji—Zdovc Damjan, AK Kamnik 3:04.4 1. mesto 400 m moški — Zurc Robert, AK Postojna 51.9 1. mesto kopje moški — Gorza Borut, AK Domžale 43.88 1. mesto kopje ženske — Vodlan Marija, AK Domžale 30.60 1. mesto 100 m ženske — Prešeren Lucija, AK Kamnik 13.4 1. mesto 400 m ženske — Prešeren Lucija, AK Kamnik 63.00 1. mesto 100 m moški —• Nadu Uroš, Partizan Radeče 12.1 1. mfisto 3000 m moški — štenpihar Vinko, Partizan Radeče 9:03.3. MG Met kopja — mlajši mladinci; Borut Gorza (AD Domžale) je osvojil prvo mesto v tej diselini. Mladi domžalski dvigalec uteži Sašo Kovačič je v veliki meri pripomogel k uspehu —1. mestu ekipe TAK Domžale v drugi zvezni ligi — zahod, poleg tega pa Sašo tudi uspešno nastopa v dresu z državnim grbom... Domžalski dvigalci uteži prvaki lige Domžalski dvigalci uteži, člani Težkoatletskega kluba Domžale, iz leta v leto dosegajo izvrstne tekmovalne uspehe. Pred kratkim pa so dosegli enega največjih uspehov v 23-letni zgodovini kluba z osvojitvijo prvega mesta v drugi zvezni ligi—zahod v dviganju uteži iti to kar s stoodstotnim izkupičkom točk. Kot prvaki lige se bodo 26. oktobra pomerili na kvalifikacijskem turnirju za vstop v prvo zvezno ligo. Na zadnjem troboju v Ljubljani v zadnjih dveh kolih so se pomerili TAK Olimpija, TAK Domžale in zagrebški Metalac, kije odločal o zmagovalcu lige, saj so bili domžalski in zagrebški dvigalci uteži pred tem še neporaženi. Oba favorita sta visoko premagala dvigalce Olimpije: Domžalčani s 1662:1399, medtem ko je bil boj za novega prvaka sila zanimiv in izenačen. Na koncu so slavili naši dvigalci uteži z nizko prednostjo 12 točk £1662:1650), medtem ko si je zagrebški Metalac z enim samim porazom že predčasno zagotovil drugo mesto v ligi. Do konca prvenstva bodo izvedli še štiri zaostale tekme četrtega in petega kola v Titovem Velenju in Skofji Loki, ki pa ne bodo več vplivale na razvrsitev pri vrhu — na prvih dveh mestih. Kljub temu, da je letošnji naslov prvaka druge zvezne lige drugi največji uspeh v zgodovini domžalskega težkoatletskega kluba (za največji uspeh štejejo osvojitev 3. mesta na državnem prvenstvu v letu 1977), pa njegovi tekmovalci Rajko Dime, Sašo Kovačič, Roman Dime, Simon Jene, Janez Velepec, Slavko Grilj, Marko Cerar, Tone Kovic, Silvo Girandon, Rajko Bevk in Franc Klemene nimajo časa za praznovanje, saj se že pospešeno pripravljajo na kvalifikacijski turnir za vstop v prvo zvezno ligo, ki bo 26. oktobra. Kraj turnirja še ni znan, za njegovo izvedbo pa bo kandidiral tudi domžalski klub, saj bi bila prednost domačega terena zelo dobrodošla. V prvi zvezni ligi v letošnji tekmovalni sezoni nastopa od slovenskih predstavnikov le celjski Partizan, ki pa je dve koli pred koncem prvenstva v težkem položaju in zna se zgoditi, da bo TAK Domžale ob uspešnem nastopu na kvalifikacijskem turnirju v prihodnji sezoni celo edini slovenski klub v prvi zvezni ligi v dviganju uteži. Predsednik TAK Domžale Marjan Velepec pred kvalifikacijskim turnirjem ne skriva optimizma: »Glede na to, da je druga zvezna liga — zahod po kakovosti med najmočnejšimi v Jugoslaviji, imamo velike možnosti, da se uvrstimo v prvo zvezno ligo v dviganju uteži, sicer pa Dočakajmo na 26. oktober, ko bodo znani novi člani prve zvezne lige.« Omenimo še uspešne nastope domžalske skega dvigalca uteži Saša Kovačiča v dresu z državnim grbom. Na mladinskem balkanskem prvenstvu v Romuniji je dosegel 4. mesto v poteku ter peti mesti v sunku in olimpijskem biatlonu, nastopil pa je tudi v moštvu SFRJ na dvoboju proti Veliki Britaniji v Splitu. Vsekakor je Sašo Kovačič eden najobetav-nejših mladih slovenskih pa tudi jugoslovanskih dvigalcev uteži, ki s svojimi uspehi zanesljivo stopa po stopinjah klubskega tovariša Rajka Dimca. Vsakoletni uspehi TAK Domžale so predvsem sad stalnega in kakovostnega dela z mladimi tekmovalci. Zato končajmo naš prispevek s povabilom: TAK Domžale vabi fante, starejše od 13 let. v začetni tečaj dviganja uteži, ki je pod vodstvom trenerja Simona Jenca vsak torek in četrtek od 17. do 19. ure v kletnih prostorih hale Komunalnega centra. Igor Matičič Tudi Silvo stopil na osemtisočak Avgusta se je s Himalaje vrnila ena najuspešnejših slovenskih alpinističnih odprav zadnjih let, v kateri je sodeloval tudi SILVO KARO. Da je bila ta pot zares uspešna, govori kar 12 uspešnih vzponov na BROAD PEAK in 4 na GAŠERBRUMII., poleg tega pa so imeli med seboj tudi prvo Jugoslovanko, ki je stopila na osemtisočak. Karu se tokrat ni vse odvijalo po načrtih, saj je osvojil le BROAD PEAK, zagotovo pa bi bil skupaj v navezi z Pavletom Kozjakom sposoben večjih podvigov. Zagodla mu je namreč huda angina in je moral kar deset dni preležati, medtem ko so drugi »kot za stavo« osvajali osemtisočak. Toda priložnosti bo tudi zanj še dovolj, saj se že v novembru skupaj z Frančkom Knezom in Janezom Jegličem odpravljajo v Patagonijo, kjer jih čaka TORRE EGER in obilico kombinirane plezanje. Prihodnje leto pa zopet na Himalajo — tokrat na še neosvojen vrti LOTSE MIDLE. Prav zaradi tako številnih odprav in intenzivnih priprav, ki jih te zahtevajo, se je Karo znašel v težavnem položaju. Pustil je redno delo v Termitu, kjer so mu vedno radi pomagali, pa vendar pravi, da so odprave in priprave presegle možnosti delovne organizacije in tudi sam je že imel slabe občutke zaradi pogoste odsotnosti. Tako je zdaj »svoboden športnik«, kar mu dela velike preglavice. Kot vrhunski športnik prejema od ZTKO Slovenije nekaj nad 40.000 din mesečno, samo za zdravstveno zavarovanje pa mora plačati 27.000 din. Zagotovo je to vprašanje neustrezno rešeno, vendar Silvo pravi, da bo vztrajal in v teh nekaj letih dosegel maksimum, potem pa se znova zaposlil. Cveta Zalokar-Oražem lite/ Uspelo I. občinsko prvenstvo v kolesarstvu V nedeljo, 21. 9. 1986, je bilo v Loki pri Mengšu, v organizaciji KD Mengeš in pod pokroviteljstvom predsedstva skupščine občine Domžale, I. občinsko prvenstvo v kolesarstvu. Na 2000 m dolgi krožni in tehnično dokaj zahtevni progi so se pomerili kolesarji naše občine v desetih starostnih kategorijah, kjer je moral, glede na kategorijo, vsak prevoziti 5 do 7 krogov. Tudi za ta čas hladno in megleno jutro, ni moglo pokvariti vzdušja tekmovalcev, saj so dosegali povprečne hitrosti blizu 40 km/h, morda je bilo ie število udeležencev na ta račun malo manjše. Sicer pa je po mnenju tako gledalcev, kot tekmovalcev KD Mengeš prireditev pripravilo vzorno, proti koncu tekmovanja, pa je še napovedovalcu Mihi Pavlicu, uspelo priklicati sonce. Občinskim prvakom za leto 1986, pa je predsednik Skupščine občine Domžale, tov. Peter Primožič, podelil medalje. REZULTATI: Ženske: 1. Korošec Majda, 2. Perše Nataša (obe KD Hrast DOB), 3. Pungertnik Alenka (Avtoservis). Mladinci 16—18 let: 1. Pavšin Boris (Avtoservis), 2. Loboda Matjaž (Loka), 3. Jagodic Zoran (Mengeš). Člani 18—25 let: 1. Kosmatin Robert, 2. Grčar Marjan (oba KD Hrast), 3. Dolinšek Janez (Mengeš - Foto Repanšek). Člani 25 — 30 let: 1. Vrlav Marjan, 2. Hribar Albin, 3. Šarf Tomo (vsi Helios Domžale). Člani 30 — 35 let: 1. Kosmač Miran (Domžale), 2. Porenta Ciril (Mengeš), 3. Zaje Dušan (Dupelje). Veterani 35 — 40 let: 1. Zaje Silvo, 2. Grmek Dominik (oba KD Hrast), 3. Kavka Frenk (Domžale). Veterani 40 — 45 let: 1. Zaje Franc (KD Hrast), 2. Prelovšek Maks (KD Mengeš), 3. Grandovec Janez (KD Hrast). Veterani nad 45 let: 1. Zakrajšek Franc (Helios), 2. Blejc Jože (KD Mengeš), 3. Akmadić Adam (Helios). Sepl Občinsko prvenstvo v kolesarjenju je izredno uspešno izvedel kolesarski klub Mengeš. Kaj je z dejavnostjo KK Disk v Domžalah? To se sprašujejo mnogi, ki so s simpatijami spremljali prve začetne korake oživitve kolesarske aktivnosti v Domžalah. Mednarodno tekmovanje na rolkah: V Ihanu zmagal Habenicht anju Ihanu, ki ga je organiziral SK »TERMIT« Ihan je nastopilo preko 50 tekmovalcev Iz raznih klubov ter zamejcev iz Celovca. Proga, na kateri so tekmovali, je bila tehnično zelo zahtevna tudi za tekmovalce državne reprezentance. V zelo izenačeni borbi je v sprintu zmagal nekdanji olimpijec Iz Celovca Maks Habenicht, ki je na tekmovanjih v Ihanu in Domžalah tretjič zmagal v rolkanju. Rezultati: Ml. pionirji 2 km: 1. Kavka Robi, SK Termit Ihan 11.03; 2. Vepec Rok, JUB Dol 11.43; 3. Zalaznik Unior Olimp. Lj. 12.07. St. pionirji 3 km: 1. Gudlin Robi SK Termit Ihan 8.53; 2. Hozian Gusti, SK Termit Ihan 9.13; 3. Gre-gorin Niko, SK Termit Ihan 9.14. • Mlajši mladinci 7 km: 1. Starbek Štefan, SK Termit Ihan 16.46; 2. Smrekar Lado, Dol 17.33; 3. Burgar Jorg, Uniona Celovec 17.34. St. mladinci 11 km: 1 Velepec Uroš, Dol 25.43; 2. Krajšek Primož, SK Termit Ihan 25.44; 3. Grilj Janez, TKS Olimpija 28.47. Člani: 11 km: 1. HABENICHT Max, Unior Celovec 22.46; 2. Velepec Jure, Dol 22.47; 3. Kle-menčič Jože, Dol 22.49.4. Grajf Sašo, Pohorje Hoče 22.52; 5. Javornik Rudi, Unior Celovec 24.03. Ženske 3 km: 1. Jeršin Andreja, TKS Olimpija 8.56; 2. Jeršin Mateja, TKS Olimpija 9.38; 3. Sedej Darja, TKS Olimpija 11.31. Rekreatlvci 3 km: 1. Zupan Tine, Elan Begunje 7.49; 2. Krstovski Matjaž, SK Termit Ihan 7.55; 3. Gričar Brane, Kranj 8.07. R. Silvo Karo na vrhu Bload Peaka v Karakorumu (8047 m). Na obronkih Cicija pri Miklavžu: J>"6 S Moravska »Planica* ^ SD Termit Moravče gradi 5o in 70 metrski skakalnici Kdo bi si mislil, da sta delovna zagnanost in športno navdušenstvo moravskih smučarjev tako neznanska! Komajda smo vedeli, da so si smučarski delavci iz Moravč pričeli graditi dvoje skakalnic, že imamo kaj videti!! Dolina na Ciciju je vsa v delu, delavci in njihova mehanizacija so očitno že opravili oz. postorili veliko dela, storjenega je že mnogo, pokrajina, koder bo nastal nov skakalni center, dobiva popolnoma novo podobo. Mnogo je simbolike v tem, če rečemo, da Moravčani dobivajo svojo Planico. Celo pokrajina mnogo spominja na prelepi gorenjski kot doline Tamarja. Koliko programa je potrebno, da so prizadevni smučarski delavci iz Moravč na čelu s predsednikom smučarskega društva Stupico in gradbenega odbora Stanetom Rotarjem pristopili k tako zahtevni gradnji!! Zahtevni tembolj, ker gre za precej dislocirano gradnjo, ker gre za težko dostopen kraj, ker gre za naložbo, ki se ji v teh stabilizacijskih časih ne piše ravno najboljše. Odmaknjeni kraji, športni entuziasti sploh teže prodrejo s svojimi zahtevami oz. potrebami, kot lahko prodrejo tisti, ki so bliže centru. Seveda gradnja tako zahtevnih objektov kot sta 50 in 70 m skakalnica (načrti so delo OTA GIACOMELLIJA) ni mačji kašelj v nobenem oziru. V Moravčah poudarjajo, da brez pomoči v prvi vrsti TERMITA, pa Gradiva Ljubljana, Mercatorja TOZD Strojni obrati Kožarje, VGP TOZD Hidrogradnje Slovenijaceste, Industrije apna Kresnice, KZ Domžale zadružne enote Moravče, KS Moravče in še koga vsega tega ne bi bilo mogoče niti pričeti, kaj šele upati, da bo delo tudi kdaj končano. Kajti gre za zalogaj, kjer stotine kubičnih metrov zemlje, skal, drevja — ne pomenijo nič. Vendar se trmasto držijo tistega kitajskega pregovora, ki pravi, da se goro spod nese šele tedaj, ko se in če se, odnese izpod nje prvo pest zemlje... Novi moravski skakalnici (50 in 70 metrska) ne bosta nared obe istočasno. Ob dosedanjih treh manjših skakalnicah, ki jih bo treba popraviti (15 m, 25 m, 25 m) bo — tako upajo — letos nared 50 metrska, drugo leto pa morda tudi že 70 metrska! Vremenski pogoji bodo zagotovo odlični, saj je na Ciciju sneg šedolgo potem, ko ga že nikjer drugje ni. Severna lega skakalnic bo omogočila skakanje še dolgo v pomlad, pa tudi to, da bo lahko nadomestila odpadle tekme na tistih skakalnicah, kjer bodo zaradi pomanjkanja snega odpadle. Ob tem, ko so bila groba gradbena dela v začetku oktobra nekako pri koncu ali na tem, da jih kmalu sklenejo, veljajo prizadevnim Moravčanom, domačinom, brez katerih pomoči ne bi mogli visoko v hribih organizirati vseh del in vsem drugim — iskrene čestitke za že opravljeno delo; čestitke, ki morajo biti vzpodbuda za nemajhno delo, ki jih še čaka. Brojan Stane Rotar, predsednik Gradbenega odbora: Mislim, da smo vsi Moravčani z dušo in srcem pri tej gradnji, saj imamo navsezadnje v našem kraju že tudi tradicijo, kadre, delovoljne organizatorje, tekmovalce. Lega naših Moravč je za skoke primerna, kraj na Ciciju pa še toliko bolj, ker se bo sneg obdržal dolgo v pomlad. Vsaka stvar gre po poti razvoja naprej, tudi naši skoki so le posledica razvoja, ki ga je ta naš moravski šport že dosegel. Z novima skakalnicama bo ta razvoj še hitrejši. O tem smo prepričani vsi, ki se s smučarijo ukvarjamo. Vinko Plntar, vodja gradbenih strojev MERCATOR TOZD Strojni obrati Kožarje: Z našo mehanizacijo smo na Morav-skem prisotni že 20 tet in prav Je, da ljudem zaradi njihove izjemne požrtvovalnosti pomagamo tako z nasveti kot tudi drugače, z delom, stroji. Veste, čisto nekaj drugega je pomagati ljudem, ki so sami pripravljeni dati nekaj od sebe, kot pa onim, ki sami nočejo ničesar prispevati. Jože Grli), strojnik težke mehanizacije: Delam kot strojnik v Mercatorju TOZD Strojni obrati Kožarje. Določen sem za dela na tem terenu, ker gre pač za domače kraje, teren, ki ga kot domačin najbolje poznam. Skakalnici stojita na bratovi parceli, ki je tako kot še nekateri brezplačno odstopil zemljišče. Sicer pa sem za vsak krajevni napredek in samo veseli me, če imamo na Moravskom kaj novega. Janez Prasnlkar, trener v SD Termit Moravče: Z novima skakalnicama bodo obeti za razvoj skakalnega športa na Moravskom se boljši. Že danes pa se na vseh pionirskih tekmah naši tekmovalci uvrščajo v sam slovenski skakalni vrh. Vendar pa imamo precej velike težave s trenerskim kadrom. Na »papirju« nas je v Moravčah 7 trenerjev za skakanje, dejansko pa delava v društvu samo dva. Moram pa reči, da je nam, športnikom na periferiji mnogo težje kot je onim v centru. Je žal že tako in kaj dosti se kljub prizadevanjem ne da storiti. Ali pa morda le? Ivana Kocjančlč, kmetica iz Katarlje: Kot domačini, ki živimo v neposredni bližini gradnje obeh skakalnic, skušamo po svojih močeh pomagati. Kdo bo pa priskočil na pomoč, če ne domač človek. Mak) smo pomagali s prehrano delavcev z gradbišča, tudi sicer pa skušamo iti na roko povsod, kjer je to potrebno. B. RAZGLASI, OBJftVE, RAZPISI Mali oglasi Garažo v Domžalah kupim ali najamem. Tel. št. 322-754 ali 721 -408. Črnobel televizor Gorenje 900 in otroško kolo za starost od4 do 6 let prodam. Ponudniki naj se oglasijo na tel.: 735-107. Restavracija Napoleon Lukovica zaposli delavko za pomoč v kuhinji s polnim delovnim časom. Ce vas delo zanima, se oglasite osebno v restavraciji ali po telefonu 735-120. Prodam originalni priključek za prikolico R-4 in dve novi savini gumi 135 x 13 10 % ceneje. Telefon: 723-027. V bližini ulice Veljka Vlahoviča želim najeti garažo. Cenjene ponudbe na telefon: 722-609. Za delo v zimskem času v kotlovnici v bloku Simona Jenka št. 12 in 13 iščemo kurjača. Zaslužek po dogovoru. Vloge pošljite na: Skupnost, stanovalcev Simona Jenka 12, Domžale. Instruiram matematiko, fiziko in osnove elektrotehnike. Tel.: 737-278. Dva mlada delavca z odsluženim vojaškim rokom in stanovanjem v okolici Domžal, takoj sprejmem v delovno razmerje. Možnost priučltve za usnjarja. GRČAR Janez in sin Strojenje kož Dragomelj 111 61230 Domžale ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega moža, očeta, starega očeta, brata, strica in bratranca FRANCA VIDEMŠKA iz Loke pri.Mengšu se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem in sosedom za izrečeno sožalje ter darovano cvetje. Zahvaljujemo se tudi tovarni TEKSTIL TOZD Filc Mengeš. Posebna hvala gospodu župniku za opravljen pogrebni obred, gasilcem in vsem drugim, ki ste pokojnika spremili na njegovi zadnji poti. Žalujoči: vsi njegovi. ZAHVALA Ob smrti naše dobre mame in stare mame MARIJE TERPIN izrekamo globoko in iskreno zahvalo vsem sestram in osebju Doma počitka Domžale, tovarni Univerzale, DO Napredek in kolektivu samopostrežbe Kidričeva, dobrim sosedom in vsem, ki ste našo mamo spremili na njeni zadnji poti, darovali cvetje ali izrekli pisno ali ustno sožalje. Posebno zahvalo izrekamo organizaciji ZZB Domžale, Društvu invalidov, upokojencem, govorniku za besede slovesa, pevcem, godbi na pihala Domžale ter vsem, ki ste nam še drugače pomagali, ko smo ostali brez mame. Vsem skupaj in vsakemu posebej vnovič izrekamo iskreno zahvalo. Vsi njeni. studa, septembra 1986 ZAHVALA Ob nenadomestljivi izgubi naše ljube mame, babice in prababice VALENTINE TRUDEN iz Domžal, Savska 43 izrekamo globoko zahvalo vsem, ki ste nam v najtežjih trenutkih kakorkoli stali ob strani, hvala za ustno izrečeno sožalje ali pisne izraze sožalja, hvala gospodu kaplanu za lepo opravljen pogrebni obred. iskreno hvalo namenjamo vsem, ki ste nam darovali cvetje, jo spremili na tej, za našo družino tako žalostni poti in vsem, ki ste nam bili dobri. Hvala pevskemu zboru Društva upokojencev za prizadeto zapete žalostinke, govorniku za lepe besede slovesa ter posebej hvala vsem tistim, ki ste našo dobro mamo imeli radi in ki ste jo ohranili v toplem spominu. Za njo žalujemo vsi njeni. ZAHVALA Ob smrti našega dragega očeta, starega očeta, brata in strica MATIJE JERETINA iz Lukovice, Straža 3 izrekamo globoko zahvalo vsem, ki ste nam v najtežjih trenutkih kakorkoli stali ob strani, hvala za ustno izrečeno sožalje ali pisne izraze sožalja. Iskrena hvala vsem, ki ste nam darovali cvetje, ga spremili na tej zadnji za našo družino tako žalostni poti. Hvala vsem sorodnikom, znancem, prijateljem, predsedniku ZZB Prevoje za njegov poslovilni govor, predsedniku KS Rafolče Janezu Bernotu za globoke besede. Hvala pevskemu zboru Mengeš. Zahvaljujemo se tudi g. župniku za lepo opravljen pogrebni obred. Še enkrat hvala vsem tistim, ki ste našega očeta imeli radi in ki ste ga ohranili v toplem spominu. Žalujoči: vsi njegovi. ZAHVALA Ob boleči izgubi našega dragega moža, deda, pradeda In strica FRANCA MIHELČIČA ae Iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem, sosedom za vso pomoč, darovalcem cvetja, vencev In za darove sv. maše, za darove cerkvi. Hvala vsem, ki ste ga obiskovali v dolgi bolezni. Hvala zdravniškemu osebju Moravče. Posebej se zahvaljujemo Čebelarskemu društvu Moravče za ves trud in skrb In spremstvo na njegovi zadnji poti. Zahvaljujemo se tudi Stanetu Urbaniji za tolažilne besede, pevcem za odpete žalostinke. Zahvala gospodoma župniku Primožiču In g. Vrolihu za lepo opravljen pogrebni obred ter besede tolažbe. Vsem in vsakemu posebej Iskrena hvala. Vsi njegovi. VABILO Občinski odbor ZZB NOV Domžale in krajevni organizaciji ZB NOV Radomlje in Blagovica vabijo borce in aktiviste NOV, predvsem pa svojce padlih borcev Radomeljske čete na Gol-čaju in mladino, na spominsko slovesnost, ob 45-letnici tragedije Radomeljske čete, ki bo v nedeljo, 26. oktobra 1986 ob 11 .uri pri spomeniku na Golčaju. Izpred osnovne šole Radomeljske čete v Preserjah bo ob 9. uri odpeljal v Blagovico poseben avtobus. Občinski odbor ZZB NOV' Domžale ZAHVALA Ob smrti našega dragega moža, ata, starega ata in strica ALBINA PRAŠNIKARJA Avbelj novega ata iz Peč izrekamo iskreno in najglobjo zahvalo dr. Djuriču za zdravljenje našega ata, vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za nesebično pomoč in darovano cvetje ter spremstvo na njegovi zadnji poti. iskrena hvala soustanovitelju GD Peče in nekdanjemu učitelju v Pečeh tov. Marčunu za izrečene globoke poslovilne besede. Posebna zahvala gre gasilskemu društvu PeCe in vsem gasilskim društvom, ki so se udeležili pogrebne svečanosti v tako velikem številu. Hvala posebej g. župniku za lepo opravljen obred in pevcem Iz Moravč za spremstvo do groba in zapete žalostinke. Še enkrat vsem najlepša hvala. Vsi njegovi. Pomlad bo na tvoj grob prišla in čakala, da prideš ti — in sedla bo na rosna tla in jokala, ker tebe ni. MILKI STRAŽAR, roj. Gril z Limbarske gore Odšla si takrat, ko sonce je zašlo. Mineva 3. leto od tistega usodnega dne, a kot bi bilo včeraj. Zame pravega življenja več ni, ker v grobu spiš, mama ti. Žalujoča hčerka Stanka z družino. S cvetjem ti grob krasim v trajno ljubezen in spomin cvetje s solzami osveženo, a v srcu je polno bolečin. V SPOMIN Mineva boleče leto, odkar nam Je kruta usoda iztrgala iz naše sredine ljubega sina In brata LOJZKA ŠTEPIHARJA Ne moremo dojeti resnice, dragi Lojzek, da te nI več, vendar spomin nate ne bo zbledel, v našem srcu bo vedno živ, ostal bo del našega življenja. Hvala vsem, ki se ga spominjate. Žalujoča mama In sestra z družino. TEKSTIL LJUBLJANA n. sol. o. TOZD FILC MENGEŠ n. sol. o. Blejčeva 4, Mengeš Komisija za delovna razmerja objavlja prosta dela in naloge: 1. SKLADIŠČNIK Surovin Pogoji: — KV trgovec IV. — izpit za skladiščnika — 1 leto delovnih izkušenj 2. 2 delavca v proizvodnji za določen čas Pogoji: — končana osnovna šola — OD ca. 100.000.- din Kandidati naj pošljejo pismene prijave na naslov TEKSTIL TOZD FILC Mengeš, Blejčeva 4, Mengeš v 8. dneh po objavi. Kovinsko in strojno podjetje HIDROMETAL MENGEŠ Komisija za delovna razmerja objavlja prosta dela in naloge 1. SNAŽILKE ZA ČIŠČENJE POSLOVNIH PROSTOROV 2. VEČ KLJUČAVNIČARJEV POGOJI: pod 1. enomesečno poskusno delo pod 2. IV. stopnja strokovne izobrazbe oz. KV ključavničar, odslužen vojaški rok, dvomesečno poskusno delo Kandidati naj pisne prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljejo na naslov: Kovinsko in strojno podjetje HIDROMETAL MENGEŠ, Gorenjska cesta 9 — Splošno-kadrovski sektor. Rok za prijavo je 8 dni po objavi. Kandidate bomo o izbiri obvestili v 8 dneh po sprejemu sklepa o izbiri. DOM POČITKA MENGEŠ Glavni trg 13 Objavlja javno licitacijo za prodajo novih in delno ali v celoti odpisanih osnovnih sredstev in sicer: — 1 kom nov nizkotlačni parni kotel na trdo gorivo model SP 230 — ZIV-TAM Maribor — 1 kom lupilnica za krompir — 1 kom decimalna tehtnica »Beta« — 1 kom plinski štedilnik PLS 4/1 — 1 kom plinski kotel 100 I RF — 1 kom električni štedilnik 4/1 RF — 2 kom delovna miza iz ultrapasa — več rabljenih vrat in oken Licitacija bo 24.10.1986 ob 10. uri dopoldne na dvorišču Doma počitka Mengeš, Glavni trg 13. Ogled bo možen 2 uri pred licitacijo. Na licitaciji lahko sodelujejo pravne in fizične osebe pod enakimi pogoji, interesenti plačajo pred licitacijo 10 % polog od izklicne cene. Kupec plača prometni davek. Komisija za delovna razmerja pri ŽTKO — TOZD za promet Ljubljana, Trg OF 7, objavlja prosta dela in naloge čiščenje prostorov in perona Približni osebni dohodek znaša 70.000 din. Pogoja: — končana ali nedokončana osemletka — enomesečno poskusno delo Stanovanje ni zagotovljeno. Kandidati bodo sprejeti za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Prijave sprejema Kadrovska služba ŽTKO — TOZD za promet Ljubljana, Trg OF 7, v 15 dneh po objavi. Prijavljene kandidate bomo obvestili v 30 dneh po opravljeni izbiri. 38 j I —I VABIJO MLADINSKE MENTORJE Društvo prijateljev mladine Dob VABI K SODELOVANJU mentorje za vodenje šolskih interesnih dejavnosti: — šah — krojenje in šivanje — mladi tehnik prijave na naslov: Osnovna šola Martin Koželj, Dob, tel.: 722-597. Delo bo honorirano! ^///////////////^ i I i AGROEMONA DOMŽALE Komisija za delovna razmerja TOZD POLJEDELSTVO-GOVEDOREJA DOMŽALE OBJAVLJA naslednja prosta dela in naloge: 1. VODOVODNI INSTALATER 1 delavec 2. KUHAR-ICA 1 delavec ali delavka Kandidati morajo izpolnjevati naslednje pogoje: pod 1.: — IV. stopnja strokovne izobrazbe KV vodovodni instalater — dve leti delovnih izkušenj Delovno razmerje se bo sklenilo za nedoločen čas s polnim delovnim časom s sedežem v Mengšu in poskusnim delom 2 meseca; pod 2.: — KV kuhar-ica — dve leti delovnih izkušenj Delovno razmerje se bo sklenilo za nedoločen čas s polnim delovnim časom s sedežem v Ihanu in poskusnim delom 1 mesec. Kandidati naj pisne vloge s priloženo dokumentacijo o pridobljeni strokovni izobrazbi pošljejo najkasneje v 15 dneh od dneva objave na naslov: AGROEMONA DOMŽALE TOZD POLJEDELSTVO-GOVEDOREJA DOMŽALE, Levstikova 39 Kandidati bodo o izbiri obveščeni v 30 dneh od poteka roka za oddajo prošenj. \ J \ TVD PARTIZAN — Domžale vabi na zimsko vadbo »ZDRAV DUH« PO VADBI V TVD PARTIZAN. .. Obvešča vse svoje člane in tudi ostale ljubitelje rekreacije, da bodo pričeli z redno vadbo v društvu v novem šolskem letu 1986/87 po naslednjem sporedu: 1. Osnovna šola Šlandrove brigade: cicibani: 16.45 — 18.00 pričetek ponedeljek 6.10. pionirke: 18.00 — 19.30 pričetek ponedeljek 6.10. pionirji: 18.15 — 20.00 pričetek petek 3.10. mladinci: 18.15 — 20.00 pričetek petek 3.10. članice: 19.30 — 21.00 pričetek ponedeljek 6.10. člani: 19.30 — 21.00 pričetek torek 7.10. 2. Osnovna šola Vencelj Perko: člani in članice: 19.00 — 20.30 pričetek sreda 1.10. karate sekcija: 20.00 — 21.00 torek in četrtek, pričetek pričetek 2.10. 3. Osnovna šola Olge Avbelj: odbojka moški: 19.00 — 21.00 pričetek sreda 1.10. 4. Hala komunalnega centra: odbojka moški in ženske: 19.00 — 21.00 pričetek četrtek 2.10. Vadba poteka pod strokovnim vodstvom. i Komisija za propagando Predsednik: Mežnar Leon 01; CENTER ZA SOCIALNO DELO DOMŽALE Ljubljanska 70, Domžale Komisija za medsebojna delovna razmerja Centra za socialno delo Domžale objavlja naloge: v skladu z razvidom del in nalog prosta dela in 1. administrativnega referenta I. — en delavec Pogoji: — srednješolska 4 letna izobrazba oz. V. stopnja po programu usmerjenega izobraževanja administrativne smeri — 1 leto delovnih izkušenj na enakih ali podobnih delih — znanje strojepisja — poskusno delo 3 mesece Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite na naslov: Center za socialno delo Domžale, Ljubljanska 70/II, v 8 dneh po objavi. Prijav brez ustreznih dokazil ne bomo upoštevali. Kandidate bomo o izbiri obvestili v 15 dneh po sprejemu sklepa o izbiri. J L. ^///////////////^^^^ I OBČINSKA MATIČNA KNJIŽNICA IN ČITALNICA DOMŽALE URNIK IZPOSOJEVALIŠČ V NAŠI OBČINI Domžale ponedeljek torek sreda četrtek petek sobota, nedelja Mengeš sreda četrtek Krašnja nedelja Dob nedelja , Moravče torek sreda Radomlje sreda Trojane sobota od 7. do 19. ure od 7. do 19. ure od 7. do 19. ure od 7. do 19. ure od 7. do 13l ure zaprto od 14.30 do 18. ure od 16. do 18. ure od 9. do 10. ure od 10. do 12. ure od 7. do 7.45 ure od 14.30 do 18. ure od 16. do 18. ure od 9. do 11. ure (Knjižnica bo odprta od 1. novembra dalje). ''''///////////^^^^ ^/////////////////^^^^ % Vnovič obveščamo: ^ - »Občinski poročevalec« na novi lokaciji i i '^//////////////^^ j Občane smo že obvestili, da že nekaj časa poslujemo na novi lokaciji. Tako se že nekaj mesecev nahajamo na Ljubljanski 34, v prostorih nekdanje samoupravne stanovanjske skupnosti nasproti stavbe, v kateri se nahajajo delavci večine domžalskih SIS. Istočasno obveščamo, da smo ohranili staro telefonsko številko 721-686. Vse občane, ki nas želijo iz tega ali onega razloga obiskati, obveščamo, da so uradne ure v uredništvu: ponedeljek in petek od 10. do 13. ure; sreda od 10. do 13. ure in od 14. do 17. ure. Uredništvo % \ .TIVAT, gusle, folklora, pese in mi. Udeleženci smo se XVIII. srečanja mladih zgodovinarjev Jugoslavije V šolskem centru Milovanović-Bribić, ki se nahaja v eksotičnem vrtu oleandrov, eukaliptusov, cipres, borov, juke, ceder so nas sprejeli z vso pozornostjo. Učenci, oblečeni v narodne noše, so udeležencem srečanja mladih zgodovinarjev ponudili tri-ganice, fige, lozovačo, sok. Vse le preveva želja po spoznanju, po izmenjavi mnenj in po neizbežnem: »Kako je pa pri vas?« Svečana akademija. Šola praznuje Dan šole. Dodeljeno ji je največje pionirsko priznanje kipec kurirja Jovice. Proslava, pesem, harmonika, »gusle«, folklora. In kakšno vzdušje? Veselje, ploskanje. Pesmi pevskega zbora pritegne vsa dvorana. Navdušenju ni konca. Delovni dan srečanja. Kviz. Le kako bo šlo? Pred nami je sklop treh tem, treh vsebin, življenje in delo tov. Tita obvladamo. Z Zgodovino NOB Andrej ih Marko opravita min grede. Ampak tisto zadnje vprašanje je bilo pa posebno naglašeno. »A sad, da čujemo, kako Slovenci uče crnogorsku istorijul?« Vprašanje je bilo vezano na Laličev roman Svadba. Špeli je bilo takoj jasno, da gre za Tadija Čemerkiča in Kolašin. »Uče, veoma dobro učel« se je zaslišalo in potem ploskanje kot nekakšen velik hvala. Dobimo darila prireditelja in tudi mi podarimo svoja. Tina in Nataša stopita h govorniškemu odru in dasta predstavnikom vsake republike in pokrajine LP ploščo Glasbene šole Domžale in knjigo Domžale med NOB. Presenečenje? Mogoče. Tako mimogrede, bili smo edini. In da se odpočijemo od vsega »hudega«, nas z barko odpeljejo po zalivu Boke, zalivu lepote, saj narava tukaj ni hranila svojih lepot, ko jo je ustvarjala. Barka narodov in narodnosti. Tu smo skupaj. Tu je kitara, pesem, smeh, prijateljstvo in Boka, za katero A. Šantić pravi, da je »nevjesto Jadrana, pokrivena nebom ko od plave svile i svjetlija od džerdana . . .« Slovo učencev od gostiteljev. Izmenjava daril, naslovov. Solze v očeh in seveda želja po ponovnem srečanju. Obisk Cetinja. Cesta se vijuga navzgor po slovitih lovčenskih serpentinah, po pejsažih kamnitega morja. In v mestu Crnojeviča, njegaša, Cetinjskega okoliša, Biljarde, kneževine, kraljevine nas čaka poslovilno kosilo. Od idemo. Bilo je sončno, veselo, gostoljubno, bratsko. Vodja slovenske delegacije Tina Jeriha Cetinje, kviz je že za nami.. opm Martina Skofic Ljubljanska 8J Domžale NOGOMETNO NEDELJSKO POPOLDNE NA GOSTOVANJU. Kakšni smo Domžalčani v resnici na gostovanju? NAVIJAČE DOMŽALSKIH NOGOMETAŠEV V SLOVENSKI NOGOMETNI LIGI BIJE SLAB GLAS, KAKŠNI DA SO NA GOSTOVANJIH, DA SVOJEMU MOŠTVU S SLABIM OBNAŠANJEM STORE VEČ SLABEGA KOT DOBREGA. KOLIKO JE RESNICE NA TEM? GOSTOVANJE NA SOSEDOVEM — LJUBLJANSKEM TERENU JE IMENITNA PRILOŽNOST ZA TO, DA VIDIMO TA FENOMEN IMENOVAN NAVIJAČI IZ DOMŽAL. . Nasprotnik domžalskih nogometašev je moštvo NK Ljubljana. Trener domačinov je dovčerajšnji prvi mož Domžalčanov — Dimitrije Srbu. Strasti vroče, vendar ne prenapete. Pa le do trenutka, ko je očitno, da Pirančan Vrčon sistematično »krade« gostom, dela nenehne napake v škodo le ene ekipe in gotovo je, da več kot očitno navija za domačina—NK Ljubljana. Razmišljam: Ne zna? Pošteno? Ne upa pošteno? Noče pošteno? Pač krade običajno, kot se to običajno dela. . . Na nogometni način. . . Skupina gledalcev, ki jo očitno lahko identificiramo z nazivom »domžalski navijači« postaja vroča. Nervoza raste. V razgovorih nenehno omenjajo tisto sodniško kreaturo iz Šentilja, ki je ukradel najmanj točko, če ne obe v Celju! Bo že videl, kar naj pride v Domžale! Nekje proti koncu polčasa domačini podrejo Jožkota. Tako pravijo centralni igralski figuri Domžalčanov v napadu Jožetu Kuprivcu. Sodnik, ki ga mora biti objektivno sram celo pred samim seboj, lice-mersko pokaže: igra se naprej. Kmalu nato še ena podobna priložnost za Domžalčane: NIČ. Temperatura raste . . . Trije najbolj vročekrvni pristopijo k ograji, žugajo, vpijejo, nekje med njimi se oblikuje skupinica treh ali šitrih, ki nekajkrat v zborovski recitaciji zakrulijo: »cigani, cigani, cigani«. Komu veljajo vzdevki, ki naj bi veljali kot psovke, se ne ve . . . Da bi klicali Rome? Jih pač ni na tekmi. . . Polčas. Slaba polovica gledalcev ob polčasu izgine tja nekam k slačilnicam, kmalu pa se procesija vrne. »Rdeči« — to je Domžalčani prevzamejo tekmo v svoje roke (v tem primeru noge) in posledica je kmalu imeniten zadetek Belančiča: V 90°. Pajčevine. »Naša« skupina si da duška. Izbruh veselja je v mejah spodobnega, če spregledamo nastop enega iz skupine, ki steče nekam na desno in z nedvoumno kretnjo obeh rok oz. enega podlakta skuša nekomu na tekmi pokazati kdo je koga. . . Predsedniku, ki omenja slabo nočno spanje in pred-infarktna stanja in možnost najhujšega, nekoliko odleže. Jožko se namešča nekje na meji 16 metrskega prostora. Prosti strel. Bum. Na isto mesto, kot pred minuto. Moštvo NK Domžale v sezoni 1986/87 s trenerjem Džaferovičem. Gol. V 90°. Pajčevine. 2 : 0. Evforija, kričanje, zmagoslavje. Brez sramotnih potez. V mejah. Vsem odleže. Tudi Vrčonove tatvine iz prvega polčasa so kar pozabljene, četudi nekaj kasneje piska enajstmetrovko za domačine. So Domžalčani igrali z roko ali ne? So? Niso? Kdove? 2 : 1. V fante na tribuni se prikrade strah. Kaj pa če bo šla točka? Ne bo! Jožko in Tomaž Novak že minuto zatem vnovič treseta mrežo 3:1. Konec. Vpitje huronsko. Zmaga gre v Domžale. Pravzaprav gre še to uro v Podrečje, k »MAGAN«. Tam bo tretji polčas. Fantje bodo tudi zraven, če ne pa zagotovo ne daleč stran. Ampak tretji polčas se nas ne tiče. Njihov je, saj so si ga prislužili. . . M. Brojan Preieli smo: Pogled čez plot Maja letos je tov. Capuder, direktor Napredkove trgovine v Radomljah zavzeto pogledal čez plot svoje domače občine in v našem glasilu slikovito opisal posebnosti, ki so bile značilne za takratno stanje v arboretumu v Volčjem potoku. Osebno sem bil še posebej vesel kritičnega tona, ki ga je bilo zaslutiti iz njegovega zapisa. Vsi arboretum samo hvalijo, kako da je tam lepo, kakšna čudovita delovna mesta da so tam, skratka vsakdo, ki ima srečo delati v arboretumu, je kakor v sanjskem sanatoriju, kjer vse pride takorekoč samo od sebe. Vse to zgovorno priča o naši več kakor nizki kulturni ravni do okolja takšnega značaja, ki nas neprijetno spremlja povsod tudi na vseh drugih področjih. Najbrže nas je zares že v celoti absorbiral in zaslepil brezdušni materializem, saj drugega več ne zmoremo kakor tarnati in jadikovati. kot da bo jutri konec Sveta. Takšno vzdušje preveva tudi delovne kolektive in arboretum pritem ni izjema. In kaj tudi če bi bilo konec Sveta? Bi tarnanje kaj spremenilo? Martin Luther je že v svojem času modroval, da če bi vedel, da bo jutri konec Sveta bi danes posadil drevo. To je življenjska vedrina, ki nam jo v današnjem še vedno relativnem obilju tako zelo primanjkuje. Toda vrnimo se nazaj na Volčji potok. Ne glede na kakršnekoli utemeljitve je potrebno priznati,da je delo v arboretumu vse drugo kakor idilično. Kdor se je sploh še sposoben uživeti v specifične razmere, ki uravnavajo vzdrževanje sodobnega parka, se mora čuditi, da nam je arboretum ostal ohranjen takšen, kakršen je. Samo poglobiti se je potrebno, koliko finančnih težav nastane npr. samo glede vzdrževanja kakšne majhne zelenice v Domžalah, pa so razmerja takoj čista. Kolektiv arboretuma mora najmanj 40 ha intenzivno urejenih parkovnih površin vzdrževati iz lastne gospodarske moči, kar mu dovolj dobro uspeva že polnih 25 let. Ohraniti družbi takšen objekt četrt stoletja, ne da bi pri tem bili »štrapacirani« njeni finančni fondi, pa je gotovo herojsko dejanje. Ne bom pa trdil, da iz teh fondov ne bi bilo mogoče ničesar dobiti. Resnici na ljubo je treba povedati, da osebni dohodki v arboretumu nikakor niso bili ekstremno nizki. Do kriz prihaja občasno, zlasti takrat, ko osebni dohodki v okolici zdivjajo v vrtoglave višine, vodstvo arboretuma pa je prešibko, da bi na takšne trende pravočasno reagiralo. Takšna situacija je kolektiv privedla v krizo tudi letos spomladi, ko so osebne dohodke vsi močno dvignili, nam pa delovna sezona ni dovoljevala, da bi zmogli pravočasno zaznati, kako se glede tega obnašajo drugi. Prav letos smo se podali za zaslužkom daleč proč od doma prav takrat, ko so osebni dohodki doma najbolj rasli. Kljub vsemu pa so osebni dohodki relativno zelo nizki, ker je za vzdrževanje arboretuma potrebnih več naporov kakor kjerkoli drugje. Si lahko predstavljate kako bi npr. reagirala Komunala, če bi ji naložili, da mora samo tistih nekaj zelenic v Domžalah vzdrževati brezlačno. Prišla bi do logičnega zaključka, da je takšna zahteva vse prej kakor normalna. Za arboretum pa je prav takšno stanje normalno že četrt stoletja. Tega pa seveda nihče ne upošteva. Tako smo tudi sedaj kršitelji dogovora o osebnih dohodkih. Kaj koga zanima, koliko kdo dela, pomembno je, da so indeksi v redu. Osebno me torej ne preseneti, če članom kolektiva kdaj prekipi, ko ugotovijo, da za garaško in motivirano delo pri osebnih dohodkih velja indeksiranje, drugod pa družbeni organi iz leta v leto prilagajo denar bujnim upravam, kjer lagodno živijo. Še bolj nazorno arboretum lahko predstavim v gorni-škem izrazoslovju. Arboretum Volčji potok ni navadna gora ali recimo Triglav, kamor lahko vsakdo pride. Ni tudi Mont Blanc, kamor še vedno vsako leto zahaja veiiko število planincev. Arboretum je celo za jugoslovanske razmere osemtisočak, kjer brez kisika le malokdo zdrži. Kolikor vem, je na osemtisočaka v Himalaji brez kisika prispel le Reinhold Messner in še kakšna sedmerica drugih planincev. Torej samo osem posameznikov izmed pet milijard ljudi, kolikor nas je danes na Zemlji. Ali smo analogno temu lahko presenečeni, če na tej strmi poti omagajo v arboretumu tudi takšni, kakor je Lado Pergov-nik? Tudi tako odličnemu in motiviranemu strokovnjaku preprosto zmanjka kisika, da kar intuitivno sili iz tega sicer magičnega objema mogočnega osemtisočaka. Da drugi manj motivirani zlasti akademski izobraženci že razmeroma hitro omagajo, ni potrebno posebej pojasnjevati. Kdor ni izrazito obdarjen s požrtvovalno motiviranostjo, si bo pač zlahka poiskal bolj lagodno mesto, kjer je manj dela pa večji zaslužek. Drug nazorni primer je ustanovitelj. Čeprav je ustanovitelj arboretuma Izvršni svet SR Slovenije, mu je življenje vdihnila takratna Agronomska in gozdarska fakulteta, ki se danes imenuje Biotehniška. Biotehniška fakulteta je s svojim kadrovskim potencialom sprva skrbno negovala veliko obetajoče dete—arboretum Volčji potok. Kmalu pa se je ustrašila njegove bujne rasti in finančne zahtevnosti in arboretum v najbolj kočljivi fazi razvoja na milost in nemilost prepustila kolektivu. Fakulteta takrat finančno zares ni bila v zavidljivem položaju. V svojem interesu pa bi bila dolžna zreti v nekoliko bolj daljno prihodnost, ko bi arboretum lahko porabila kot; poskusni poligon za svoje najrazličnejše znanstvene discipline. Zapustiti lastnega otroka, ki ima obetavno bodočnost, je korajžno dejanje, ki dejansko pomeni odpoved svoji prihodnosti. Arboretuma zaradi tega nismo pustili! propasti. Nagrada za vztrajnost so vse številnejši obiskovalci, ki željni lepote, znanja in miru prihajajo v Volčji potok. Arboretum je in ostane tudi lepotno kraljestvo drevja. Kljub vsem težavam pa si" po tihem le domišljam, da je naporno delo v arboretumu nekaj posebnega. Sam sem prišel na Volčji potok s fakultete. Zapustil sem veliko obetajoče profesorsko mesto, kjer bi imel ugledno delo in zveneče ime. Toda profesorjev je veliko, Volčji potok pa je še vedno en sam, samcat in edinstven. Odgovarjati za takšno delovno organizacijo, pa najsi bodo žrtve še tako velike, je svojevrstno zadovoljstvo, ki človeka vedno znova navdaja z življenjsko vedrino. In če pomislim, da bi arboretum v enkratnem sozvočju z naravnim okvirom lahko spremenili v pravi paradiž na tej Zemlji, ne morem prav razumeti tistih, ki na tej poti omagajo. Svobodno ustvarjanje je pač nekaj povsem drugega kakor biti vijaček kakšnega glomaznega delovnega stroja. Morda bo pa primerjava z goro — osemtisočakom še najboljša. Komur zmanjka kisika, omaga in goro v prijetnem razočaranju zapusti. Pozabiti pa je nikdar več ne more. Miha Ogoievc »MENINA« Tovarna pogrebne opreme p. o. Šmarca, Trg padlih borcev 3 Kamnik Tovarna pogrebne opreme »Menina«, Šmarca, Trg padlih borcev 3, Kamnik, objavlja po sklepu komisije za delovna razmerja naslednja prosta dela in naloge: 1. vzdrževalca postrojev 2. dveh mizarjev Pogoji: pod 1: strojni ključavničar in najmanj 2 leti delovnih izkušenj pri vzdrževanju strojne opreme; pod 2: lesar širokega profila — mizar — in eno leto delovnih izkušenj. Delovno razmerje bodo sklenili za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. Kandidati naj prijave z dokazili o končani šolski izobrazbi pošljejo ali prinesejo osebno na gornji naslov v 8 dneh po objavi. O izbiri bomo kandidate obvestili v 30 dneh po izbiri. TEDEN OTROKA MIR, PRIJATELJSTVO, SVOBODA, SREČA! je bilo geslo letošnjega TEDNA OTROKA, ki je potekal od 6. do 12. oktobra 1986. V naši domovini posveča družba veliko skrb otrokom, zlasti v okviru različnih društev in organizacij, Zveza prijateljev mladine. Otroci so naša sreča, veselje, bodočnost, pa tudi skrb in bolečina. Prizadevajmo si vsi, tudi starši, da bi postali vredni in prizadevni delavni člani naše socialistične skupnosti. Takšni bodo, kakršne bomo vzgojili. Skrb za otroke naj bo trajna, še posebno v teh zapletenih in težkih časih- Danica Zidarič Gobarska zanimivost: Ajdovček — velikan Lepo poznopoletno popoldne je Janeza Kopitarja iz Domžal, Veljka Vlahoviča 7 nagradilo kot že dolgo ne, pravzaprav kot še nikoli ne. V suhadolskih gmajnah mu je sreča nastavila pod mlado smreko prelepega zdravega ajdovčka, ki ne zasluži več pomanjševalnice. Žal je njegovega beta ostalo precej še med koreninami smrekice, sicer bi bila trofeja še precej večja. No, pa je tudi taka, kakršna je, vredna vsega spoštovanja, občudovanj?1 in — na vsak način — gobarske zavisti. Ko smo ga stehtali, je tehtnica potegnila skoraj na 1,15 kg. Janez Kopitar, sicer delavec v mengeškem Obrtniku je doma iz Žej pri Komendi in gobari že od svojega osmega leta, ko se je prvič podajal z očetom v domače gozdove po gobe. Ko sem ga povprašal kaj bo storil z gobanom — velikanom, Janez še ni vedel. Če bi ga napravili z jajci, bi morala biti hudo velika družina, da bi ga zmogla. Verjetno bo šel med olje in kis, torej ga bodo vložili. Za pijačo je Janez že dal, zanjo pa je dal tudi suhadolski »birt«, ki se mu je dobro zdelo, da je v domačih gmajnah moč najti tako trofejo. Čeprav je Janez nabral ob ajdovčku še zajetno vrečko drugih gob — turkov, lisičke, golobice — le-te ob gobanu — velikanu kar niso prišle do veljave. Dobro gobarsko srečo še vnaprej, Janez!