YU ISSN 0021-693a
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXXI - leto 1985/86 - št. 5
Jezik in slovstvo
Letnik XXXI. številka 5 Ljubljana, februar 1985/86
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 400.- din, polletna 200.- din, posamezna številka 50.- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 100.- din
Za tujino celoletna naročnina: 1.200.- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirata Kulturna skupnost SRS in Znanstvenoraziskovalni center SAZU,
razliko med po no in znižano ceno za dijake in študente pa krije
Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
,,..lS[aUfida.2=5fiQ,_ižXQdQS.......................................................................^......................„-.„..„.,.„,..-^.,-^
Vsebina pete številke
Razprave in članki
145   hoiis Paternu, Jezik v skupnem prostoru tesnobe
147  Marija Pirjevec, Podoba Slovencev v literarnih delih italijanskih književnikov
XX. stoletja v Trstu 152  Franca Buttolo, Anton Vodnik in povojna Uterarna kritika 158  Marko Juvan, Alegoričnost v Vercorsovi in Kocbekovi novehstiki
Jubilanti
167   Jože Koruza, Franc Zadravec - šestdesetletnik
Slovenščina v javni rabi
174  Janez Gradišnik, Mišljenje in mnenje. Proti napačni zadolženosti in zadolžitvam
Li terarnozgodovinsko gradivo
176   Viktor Smolej, Med ugovori in odgovori (6)
Ocene in poročila
180  Jurij Rojs, Prispevek k znanosti o jeziku
lo4236
Boris Paternu UDK 800.1:808.63-01
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JEZIK V SKUPNEM PROSTORU TESNOBE
Stiska jezika je nedvomno eno temeljnih vprašanj našega skupnega slovenskega kulturnega prostora. Ta stiska ima nešteto obrazov in komaj nekaj jih poznamo. Poznamo političnopravni položaj slovenščine tu in onstran meje s problematičnimi mesti vred. Poznamo zgodbe njenega zatiranja in upiranja, prestiašenosti in sproščanja. Iz izkušenj so nam dobro znane tudi njene možnosti in nemožnosti doma, v širši Jugoslaviji in na tujem. Toda marsičesa o njej vendarle ne vemo in smo daleč od tega, da bi vedeli. Malo znana ali neznana so nam današnja globinska dogajanja znotraj slovenske jezikovne resničnosti, premalo razvidna nam je njena »psiholingvistična« in »socilingvistična« vertikala. Ta pa vmnogočem zelo točno zaznamuje položaj, moč in nemoč naroda na kateremkoli že mestu našega prostora in življenja. Kot povsod smo tudi na tej točki spoznanja in ukrepanja organizacijsko slabo prebujeni in znanstveno prepočasni.
Naj se ob tej priložnosti na hitro dotaknem te stiske na nekem bolj nevsakdanjem, pa vendar dovolj povednem mestU; in bolj z notranje človeške kot s sociološke strani, čeprav je tudi ta trdo zraven. Pri tem izhajam z nekih načelnih stališč, kijih poenostavljeno povzemam takole.
Temeljno vprašanje jezika je vprašanje človekove svobode, se pravi njegove osvobojenosti v duhovnem in družbenem smislu. Jezik, pa naj bo govorjena ah pisana beseda, je najbolj intimen izdajalec človekove prostosti ah zavrtosti. To ne velja samo za človeka posameznika, temveč v mnogočem za cele družbene sloje in v nekem smislu lahko tudi za narod ah vsaj njegove opazne dele. Osvoboditve jezika ni brez osvoboditve človeka in naroda, pa tudi narobe, osvoboditve človeka ni brez osvoboditve njegovega jezika. Vendar je treba poudariti, da tu ne veljajo mehanična razmerja, saj na primer o Prešernu lahko trdimo, da je bil njegov jezik osvobojen že v vse smeri in je obvladal vsa kulturna »nadstropja« in vse govorne položaje, čeprav je bil narod še razmeroma daleč od svoje osvobojenosti in nacionalnega konstituiranja v pravem pomenu besede. Stiska jezika pozna poraze, pozna pa tudi silovite zagone k potrjevanju jezikovnega obstajanja.
Ob današnjem stanju stvari, kije bolj zapleteno, bi rad opozoril na poseben pojav, do kakršnega utegne pripomoči stiska jezika, bolj točno, človekova jezikovna ogroženost. Seveda gre za nekohko bolj odmaknjeno območje, za območje književnosti in književnega jezika, kjer se te reči dogajajo drugače kot v praktičnem jeziku sporazumevanja. Vsaj na prvi pogled je tako, globinsko pa gre za človeške reflekse, ki so bivanjsko enaki.
Naj izberem dva izrazita primera.
Prvi je Florjan Lipuš, pisatelj z one strani naše severne državne meje. Rojenemu leta 1937 • je bilo že kot otroku od vsemogočne oblasti surovo ukazano, da bo moral izstopiti iz slovenskega jezika. Zgodilo pa se je nekaj čisto drugega. Svojemu jeziku je ostal trmasto zvest in skoraj do obsedenosti zavezan. Takole pravi: »O njem nisem dvomil nikoh ah imel kake pomisleke. Kacetovska usoda moje matere me nikoh ni izpustila (pri 6 letih mu jo je pobral kre-matorij v Ravensbriicku, staro 35 let). Notranje zavezanega sem se čutil in se čutim tej njeni
' Prebrano na plenumu kulturnih delavcev OF v Novi Gorici 21. novembra 1985.
145
usodi, ki si jo je nakopala prav zaradi jezika. Več ko obvezujoč se mi je zdel, ko pa so ga ljudje iz naših krajev plačevah s svojim življenjem. Iz lega notranjega odnosa je pognalo veselje do jezika, iz tega veselja pa veselje do hterature.« (F. Pibernik, Čas romana, 1983, str. 256, 257.) Toda to Lipuševo uporništvo je šlo še naprej. Uprl se je tudi slovenskim jezikovnim mrtvilom in klišejem: »Zmeraj sem imel v sebi željo, da stvari napravim drugače kakor drugi. Tudi literarno nisem hotel posnemati vzorov in modelov, temveč delati po svoje. Pritegnila me je tista beseda, ki je bila nevsakdanja, neobičajna, drugačna.«
Vse to pri Lipušu ni fraza. Že v mladostnih Črticah mimogrede (1964) se je silovito uprl ne samo domačinjskemu moralizmu. Pognal se je v tako drzno jezikovno metaforiko in simboliko, da je v tem posekal vso tedanjo modernistično slovensko prozo. Kot da se je zatrti, iz javne rabe preganjani in ustrahovani slovenski besedi zahotelo razkošne pesniške svobode, ki pušča za sabo vse plotove lastnega strahu in more. V romanih Zmote dijaka Tjaža (1972) in Odstranitev moje vasi (1983) je ta proces dozoreval v različnih smereh in v slednjem delu dosegel jezikovno zmogljivost, ki je v sodobni slovenski prozi izjemna, izjemna v oživitvi neštetih, tudi med seboj najbolj oddaljenih slogovnih plasti slovenščine. Tako tudi ni naključje, da prav pri njem najdemo do kraja izostreno zavest o jezikovni svobodi kot človekovi osebni bivanjski svobodi: »... problem jezika niso samo njegova vidnost in sličnost v zasebnem in družbenem redu, temveč tudi, če ne predvsem, zavest, ali jezik lahko povezujem s popolno notranjo svobodo in sproščenostjo čili pa me spravlja v občutek stisnjenosti, tesnosh. Tesnost ah prostornost, sproščenost - dve zelo važni izhodišči za pisateljski jezik!« (N. d., str. 280.)
Drugi in drugačen primer je Lojze Kovačič. Rojen leta 1928 v Baslu, priseljen z desetimi leti na Slovensko in z nemškim maternim jezikom. Tu gre za pritisk v nasprotno smer, za prisilo vstopiti v slovenski jezik, za prisilo okolja ne nad manjšino, ampak nad osamelcem. Njegovim težavam lahko od blizu sledimo v najnovejšem romanu Prišleki (v treh delih, 1984, 1985). Svo/ mladostni jezikovni stres je sam razložil takole: » To je moja 'notranja poškodba ' ki sem jo dobil leta 1938, ko sem prišel s starši iz Švice v Jugoslavijo____Ne zamenjava krajepisa in men-
talitete ljudi - čeprav hkraU tudi to - ampak jezik. Ta je bil kot tuja akustična maska, ki se ni spustila samo čezme, ampak čez ves okol, tudi čez reči, s katerimi sem rokoval, in stvari, ki sem jih imel v očeh. Je 'okno' res ostalo 'Fenster' ali 'fenetre'? ... A najhujše je bilo pač to, da so različna imena za iste stvari predstavljala neke vrste zmede in nereda v stvarstvu. Jezik, pravijo, ni samo komunikativno sredstvo, ampak tudi zavest sama, vsakodnevno obnašanje, v višjem smislu mišljenja, tudi sanjaš v tistem jeziku, v katerem so te prvič nagovorili skozi prozorno senco, ki je predstavljala mater. Torej naj bi me tudi notranji glas nagovarjal vtem jeziku. Redkokdaj, vendar še danes se zgodi, da, preden stavek napišem v slovenščini, ga premislim v nemščini... pomishmo samo na napor in spretnost vratolomnega skoka čez dvojno oviro: iz zmedene resničnosh in tujega jezika v urejeno besedilo in slovenščino...« (N. d, str. 91.)
Toda pri vsem tem lahko opazimo nekaj podobnega kot pri Lipušu. Opazimo lahko nenavadno slogovno razsežnost Kovačičevega jezika. Saj obvladuje celo vrsto ravnin, od skrajno realistične do skrajno fantazijske in čisto imaginativne. V knjigi, ki nas že z dihotomičnim naslovom Sporočila v spanju - Resničnost (1972) opozarja na dvoje, med sabo polarno oddaljenih pisateljevih postopkov v prikazovanju sveta, je skomponiral dvoje romanov z docela različnima slogoma v eno samo izpoved. Gre spet za izjemen primer v zgodovini naše proze. Tudi v njegovih razpravljanjih lahko srečamo zelo jasno in okrepljeno zavest o tem, da mora pisatelj znotraj enega jezika obvladati celo vrsto »jezikov« in slogov, iz česar šele lahko »nastajajo bogate stilne variante«, obvladujoče polnost življenja.
Oba primera - lahko bi jih našli še več in najbolj se ponujajo primeri z zahodnega slovenskega območja, kjer gre za zanimive zglede napetega tekmovanja s sosednjo mediteransko jezikovno kulturo - sta vredna pozornosti zato, ker nam odkrivata ogroženost in stisko jezika kot eno izmed motivacij za stopnjevano jezikovno tvornost v slovenskem kulturnem prostoru.
146
Summary
LANGUAGE IN THE SHARED EXPERIENCE OF ANGUISH
The essay seeks to call attention to a phenomenon clearly deserving psychohnguistic and sociolinguistic examination. Its subject is the great linguistic developmental activity or rather the stylistic polivalency which an author has felt as a horrible »difficulty of ex-pression«, indeed as a linguistic stress due to the endangerment of his original, mother-tongue at its roots. Two writers, Florjan Lipuš and Lojze Kovačič, are considered. In the first one attention is drawn to the pressure supposedly leading to transition from Slovene to German, in the second from German to Slovene.
Marija Pirjevec UDK 850.09» 19«
Filozofska fakulteta v Trstu
PODOBA SLOVENCEV V LITERARNIH DELIH ITALIJANSKIH KNJIŽEVNIKOV XX. STOLETJA V TRSTU
v začetku prejšnjega stoletja je Dalmatinec Niccolo Tommaseo posmehljivo označil društvo Minen^a, v katerem so se zbirali tržaški intelektualci, kot jaslice z raznimi živalmi in s kulturo kot nebogljenim otrokom med njimi.' Podobno je skoraj sto let pozneje tožil Scipio Slataper v članku, ki ga je objavil v florentinski reviji La Voce, da Trst nima kulturne tradicije.^ Prepričanje, da je mesto ob Jadranu brez posluha za lepe umetnosti, zagnano le v iskanje zaslužka in dobička, je dolgo potrjevalo dejstvo, da se cela desetletja zares ni oglasila nobena originalna osebnost, ki bi s svojim delom stopila prek lokalnih meja. Šele na prelomu stoletja je prišlo do nenadne in korenite spremembe, saj so se pojavili v italijanskih meščanskih krogih nekateri pesniki, pisatelji in esejisti nedvomnega talenta, ki so se uveljavili v domačem in v nekaj primerih celo v evropskem kulturnem prostoru. Čeprav je s smrtjo tiste generacije, ki je začela ustvarjati na začetku stoletja in katere najpomembnejši predstavniki so Svevo, Stuparich, Slataper in Saba, nekoliko oši-bel ustvarjalni zagon tržaških književnikov italijanskega jezika, pa še danes stoji tržaška literatura z ustvarjalci, kot so Fulvio Tomizza, Claudio Magris in Gillo Dörfles, v samem vrhu italijanskega kulturnega dogajanja.'
Namen pričujočega razpravljanja ni, da bi razčlenjevali razvojne stopnje, prek katerih je šlo literarno in intelektualno delo v zadnjih osmih desetletjih, ki so tako usodno razgibala zgodovino tržaškega mesta. Tu nas zanima, pa čeprav le bežno, kolikšno sled je v pisanju italijanskih avtorjev zapustil slovenski človek in njegova narodnostna ter kulturna prisotnost v prostoru, v katerega se vključuje Trst. Ne more biti namreč dvoma, da je slo-
¦ Sestavek je bil prebran na 11. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije 18. oktobra 1985 v Sarajevu. ' Carteggio Tommaseo-Viesseux (Korespondenca Tommaseo-Viesseux), str. 77. ^ S. Slataper, Scrilti politici, uredil G. Stuparich, MUan 1954, str. 11.
' B. Maier, Condizione della letteratuia tiiesUna del '900, uredU E. Guagnini, Trst 1980, str. 231-237.
147
vensko vprašanje eno od osišč, okoli katerega se vrti celotna problematika tega mesta: od iredentizma pod staro Avstrijo do izredno napadalnega fašizma med vojnama pa do nacionalističnih in municipalističnih gibanj in strank po drugi svetovni vojni se vse do današnjega dne vleče rdeča nit, ki bi ji lahko rekli strah pred slovansko nevarnostjo, odklanjanje priznavanja, da so Slovenci sestavni del mesta in njegove kulture, prepričanje, da se je treba zapirati v nekakšno duhovno avtarkijo, ki naj bo do vsakega stika ali vpliva slovanskega sveta povsem nepropustna. Iz dihotomije, ki raste iz dejstva, da Slovenci z ene strani so, čeprav bi ne smeU biti, da je celotna političnokulturna zgodovina mesta pogojena od stvarnosti, ki bi jo večina najraje potisnila v ozadje zavesti kot nekakšno bolezen, o kateri ne smeš govoriti, nastaja v tržaški srenji veUka duševna napetost, ki jo je eden najpomembnejših intelektualcev, kar jih je v zadnjih desetletjih delovalo v Trstu, beneški psihiater Basaglia že označeval kot psihopatično stanje.
Slovenska stvarnost kljub svoji izobčenosti iz kolektivne zavesti meščanskih slojev tega nadvse meščanskega mesta pa vendarle vdira v pisanje njegovih najbolj talentiranih glasnikov prav zaradi tega, ker je tako rekoč na indeksu prepovedanih tem. Kako naj namreč pisatelj, ki skuša zajeti v svoje pisanje celotni utrip družbe, v katero je postavljen, zanemarja eno od njenih komponent, pa čeprav ve, da bi bilo o njej bolj spodobno molčati? Da je to mogoče, je sicer dokazal Italo Svevo, ta nenavadni poslovnež in industrijec, ki je tako rekoč na skrivaj, skoro pod pultom, napisal vrsto pripovednih del, v katerih je na zgovoren način prikazal razkroj meščanske Evrope ob koncu stoletja in zaton njenih idealov in vrednot." Svevo je v svojih romanih z jedko ironijo sicer prekršil vsa pravila dobrega obnašanja, ki so veljala v njegovem družbenem sloju, le enega se je vestno držal: v njegovem Trstu Slovencev tako rekoč ni, njihova prisotnost in problemi, ki iz nje izvirajo, so skoraj povsem zamolčani. To daje slutiti, da njegov molk ni samo posledica ne-zainteresiranosti za slovensko stvarnost, temveč bolj ali manj zavestna odločitev, da se ne gre dotikati tabu teme. Ettore Schmitz, ta poitalijančeni Žid, ki se je s svojim psevdonimom razglašal za nemškega Italijana, je bil že tako preveč razklana osebnost, da bi se mu zdelo pametno in zdravo soočati se s slovensko problematiko in kršiti še druga pravila svoje družbe, poleg tistih, ki jih je s svojim pisanjem in s svojo bivanjsko dvoličnostjo že tako obilno kršil.
Judovska skupnost v Trstu, ki je dala mestu izredno veliko tako na poslovnem kot na intelektualnem področju, ni nikdar pokazala posebnih simpatij ali pozornosti do Slovencev, ki so vztrajali v svoji drugačnosti. Tudi v poznejših desetletjih in po strahotah holokavsta ni prišlo med slovenskimi in židovskimi intelektualci v Trstu (teh zadnjih je ostalo zelo malo) do pravega dialoga: med najbolj znanimi in zanimivimi pisatelji, kar se jih je pojavilo v mestu, sta npr. Guido in Giorgio Voghera. Značilno je, da tako v romanu očeta Guida' kot v številnih dehh njegovega sina' slovenske komponente tržaške stvarnosti - prav kakor pri Svevu - ni ali pa je potisnjena povsem na rob njunega zornega kota.
Vendar s trditvijo o miselni in psihološki pregradi med slovenskim in židovskim Trstom ne smemo pretiravati. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je prvi, ki je povsem jasno zastavil slovensko vprašanje in skušal prikazati, kako je treba rešiti narodnostne konflikte v mestu, prav potomec velike in bogate židovske familije - Angelo Vivante.
V svojem Jadranskem iredentizmu' je podal tako zgovorno, pa tudi neusmiljeno sliko tržaških problemov, da je bila knjiga, ki je izšla v Firencah že leta 1912, v Trstu vse do pred kratkim neznana ali pa vsaj postavljena med dela, ki jih ni prištevati v sklop »domače zgo-
* B. Maier, Bieve storia deila »iortuna(( di I. Svevo v Italo Svevo, Opere, Milan 1964, str. 7-127. ' B. Maier, II »Segreto« dell'Anoriimo Triestíno, Scrittori triestini del '900, Trst 1968, str. 265-281. 'G. Voghera, Gli armi della psicoanalisi, Pordenone 1980. ' A, Vivante, Irredentismo Adriatico, Trst 1984.
148
dovine«. Pri tem ne gre pozabiti, da je bil Vivante socialist, ki se je razšel s svojim okoljem in si je že zaradi tega priboril intelektualno svobodo in svobodo besede, kakršno imajo pač tisti, ki so se izobčili.
Na drugačen način, predvsem na ravni psihološkega bega iz sveta meščanske urejenosti, je bil izobčenec vse svoje življenje tudi veliki tržaški pesnik Umberto Saba,* z Italom Sve-vom gotovo najbolj markantna osebnost, kar se jih je pojavilo na tržaški literarni sceni v našem času. Kot Vivante je tudi Saba govoril o Trstu v svojih esejističnih delih (pa čeprav ne na tako izrazit način) v prid narodnostne sprave med Slovenci in Italijani, in to kljub temu da je imel Slovence v bistvu za narod brez prave kulture, za družbo v povojih, ki ji ne gre posvečati posebne pozornosti. Njegovo humanistično prepričanje, da je treba vsakršno rasno sovraštvo brezobzirno preganjati, je povzročilo v Trstu, ko gaje izpovedal na glas, val kritik in protestov, ki so rahločutnega pesnika izredno potrli in zbegali.'
Poleg pesnika in pisatelja židovskega rodu, ki se hoče povsem vključiti v italijanski kulturni krog, je najti v Trstu še drug tip umetnika, ki v svojem bivanjskem jedru nosi prvine slovanskega izvora. To dejstvo ga sili, da nenehno išče za svojimi koreninami, čeprav se obenem počuti pri tem nekohko nelagodno, kakor da bi počenjal nečedne stvari in kalil kristalno čistost svojega itahjanstva. Zato mora to svoje italijanstvo poudarjati kot eksis- j tencialno dimenzijo, ki nima samo etnične, temveč predvsem kulturno ali celo civihza-torično vsebino. Prvi in najbolj znani predstavnik tega tipa tržaškega italijanskega umetnika je Scipio Slataper, človek rimskega imena in slovanskega priimka, ki je leta 1917 kot prostovoljec v italijanski vojski padel na soški fronti in si s tem zaslužil zlato medaljo za hrabrost V svoji knjigi Mq/ kras,'" ki je bolj kot povest osebna izpoved, Slataper sreča med sprehodom v okolici Trsta slovenskega kmeta, ki v burji in mrazu pase svoje štiri krave. V navalu rousseaujevske vzhičenosti pred dobrim divjakom si predstavlja, z višine svoje italijanske kulture (ki jo pa obenem čuti že uvelo zaradi same popolnosti), kako bo tega kmeta, tega »mongola« in »barbara« popeljal s seboj v mesto in na širna morja ter ga postavil za gospodarja nad bogastvi sveta. »Dolga leta ti že pljujejo v obraz tvoje suženjstvo, a tudi tvoja ura je prišla. Čas je, da postaneš gospodar.«"
Ta slavna epizoda (slavna vsaj v Trstu) nosi v sebi biblijske odjeke, ki so jih kritiki spregledali, saj je očitno njeno sorodstvo s pripovedjo o hudobnem duhu in njegovih poskusih, da spravi Kristusa v puščavi v skušnjavo. Ker govori Slataper v svojem monologu bolj kot kraškemu kmetu Slovanu, ki ga kot krivdo in obenem kot moč sluti v sebi, je navedeni pasus zgovorna parabola tragične situacije marsikaterega tržaškega intelektualca in njegove zavesti o grehu, ki ga je pahnil iz prvinske slovenske nedolžnosti v pregnanstvo ita-Ujanske kulture. Pri tem sta zanimivi, vsaj za slovenskega opazovalca, naivnost in nevednost, s katero pisatelj opisuje in zaznava slovanski svet Predstavlja ga v njegovih her-derjanskih obrisih kot svet čistih in dobrih pastirjev, hrabrih, čeprav divjih borcev, svet Marka Kraljeviča in črnogorskih hajdukov.'^ Gre za repertoar, kakršen je bil v modi na Zahodu v času romantike in ki ga je Slataper, ne da bi se zavedal svojega anahronizma, ponavljal s samozavestjo italijanskega intelektualca. In tako je zaznati v tekstu še drugo, tragiko, poleg psihološke razklanosti, o kateri smo prej govorili, tisto namreč, ki raste iz ugotovitve, da ta italijanski intelektualec, ki hoče biti Italijan prav zato, ker hoče biti in- ,
« U. Saba, // Canzoniere (1900-1954), Torino 1961.
' N. Fabio, Nova tržaška književnost in mi, Dialogi 1975, str. 448-450.
'» S. Slataper,/; mío Carso, Milan 1962, str. 53-55.
" S. Slataper, n. d, str. 54.! G. Brazzoduro, Siataperjeva protislovja, Most 63/64, str. 152-209. " S. Slataper, n. d., str. 55.
149
telektualec, razkrije tudi meje svoje kulture in vso njeno nemoč nasproti novim izzivom, ki sta jih v Trstu ponujala čas in prostor.
Ta nemoč je zelo očitno prisotna tudi v pisanju drugega slovanskega Italijana s tržaškega književnega Pamasa - Gianija Stuparicha.
Kot Slataper se je tudi Stuparich boril proti Avstriji na soški fronti in si tudi on priboril zlato medaljo za hrabrost Po letu 1918 se je v Trstu skušal postaviti proti valu nacionalizma in fašizma, ki je grozil, da preplavi mesto, a je v svoji osamljenosti in krhkosti kmalu omahnil in se zatekel v nekakšno privatno izgnanstvo, iz katerega je z grozo (samo) opazoval dogajanje, ne da bi skušal nanj reagirati. V tem smislu je značilen njegov opis požiga Narodnega doma, ki so ga fašisti v središču mesta napadh in uničili julija leta 1920. Gre za enega najbolj pretresljivih dogodkov v sodobni tržaški zgodovini, saj simbolizira v svoji brutalni neposrednosti vse dotedanje narodnostne konflikte, ki so razdvajali mesto, pa tudi tiste, ki so jim sledili v poznejših desetletjih. Stuparich opisuje v knjigi spominov, kako je opazoval požig Narodnega doma in kako sta mu prizor nasilja in predvsem »grozna nemoč« gledalcev zbujala slutnjo in vizijo milijonov in milijonov bodočih nedolžnih žrtev.>5
Leta 1941 je Stuparich po dolgem molku izdal roman z naslovom V/ni/j se bodo, v katerem opisuje življenje tržaške iredentistične družine med prvo svetovno vojno. V tem delu govori tudi o mladi služkinji Berti, ki je prišla iz tolminskih hribov v mesto. Zgovoren je opis tega dekleta, njenega vraščanja v meščansko okolje, njene postopne akulturacije, a obenem tudi skrivnega sovraštva, ki izbruhne na dan, ko se izve, da je Italija napovedala vojno Avstriji. Stuparich nam podaja s to junakinjo že kar žanrsko sliko Slovana, kakršno je znova in znova srečati v delih tržaških pisateljev. Slovenec, posebej pa Slovenka, je v očeh teh mestnih opazovalcev vse prej kot prijetno bitje, zagorelo od sonca, brez elegance v gestah in besedi, robato, predvsem pa nepredvidljivo v svojih reakcijah »divje živah, ki se le s težavo pusti približati«.'"
Nasprotje med duševno in fizično lepoto tržaškega Italijana in grdoto tržaškega Slovenca posebno izstopa v delu Pomlad v Trstu Piera Antonia Quarantotti Gambinija. " Opisuje dogajanje maja 1945, ko so jugoslovanske čete osvobodile mesto in v njem ostale približno štirideset dni. Njegovo pisanje je tako simptomatično, da se ga splača v celoti citirati: »Ti kmečki Slovenci - in to lahko ugotavljam, ker jih imam prvič nekaj stotin pred očmi: vsi so enako majhni in koščeni, umazano plavolasi in mršavi; če jih primerjaš s Tržačani, ki so visoki in ognjeviti, je videti, kot da niso zrastli tu blizu, temveč da prihajajo iz povsem drugih krajev. Ta razlika izstopa še bolj pri dekletih. Slovenke, nizke in mišičaste postave (postave toliko služkinj, čistih, poštenih in odličnih delavk in tako imenovanih »mleka-ric«), so pravo nasprotje Tržačank, visokega stasu in dolgih nog.«"
V citatu omenjenega pisatelja bije v oči, poleg njegovega povsem klišejskega gledanja na Slovence, trditev, da je prvič videl na istem kupu množico Slovencev. Quarantotti Cambini se je očitno Slovencev zavedel šele, ko so le-ti postali tako glasni in močni, da jih pri najboljši volji ni bilo mogoče spregledati. V tem je omenjeni avtor, Istran po rodu, tipičen, čeprav verjetno zadnji predstavnik neke kulture, ki je bila še bolj izrazita v istrskih mestecih beneške tradicije kot v Trstu samem in ki je imela do slovenskega sveta, čeprav
'¦•G. Stuparich, Ritorneranno, Milan 1972, str. 15. " G. Stuparich, Trieste nei miei ricordi, Milan 1948, str 66-69. " P. A. Quarantotti Gambini, Primavera a Trieste, Milan 1967. " P A. QuarantotU Cambini, n. d., str. 141-142
150
jo je obkrožal z vseh strani, več kot odklonilno staUšče, saj ga je preprosto prezrla. Šok, ki so ga ljudje kot Quarantotti Cambini doživeli v trenutku, ko so Slovani stopili v njihovo življenje ne kot pastirji, služkinje in mlekarice, temveč kot zmagovalci, je zgovorno izpričan v njegovi memoarski knjigi Pomlad v Trstu.
S Quarantotti Cambinijem smo se dotaknili še tretjega tipa italijanskega pisatelja, ki ga srečamo na že tako pisanem tržaškem literarnem prizorišču. Cre za človeka iz Istre ali Dalmacije, ki se je kot begunec presehl v Trst in prinesel s sabo povsem svojevrstno izkušnjo. V primeru Splitčana Enza Bettize je Trst v resnici samo etapa na njegovi žurna-listični in politični poti, ki je dobila v zadnjih letih že evropske razsežnosti. Jasno je, da se intelektualec s svetovljansko izkušnjo Bettize ne more ujeti v zanke cenenega anti-slavizma. V svojem romanu Tržaški fantom podaja prefinjeno, ironično, a tudi kruto sliko tržaškega mesta in njegove »dvojne duše«." Pri tem je zanimivo, da so Slovani v pripovedi Bettize, od morlaške dojilje do hišnega zdravnika Janovicha, še najbolj pokončni in celoviti ljudje prav zato, ker so ostali zasidrani v svoji primarni narodnostni kulturi.
Bolj kompleksen, delno protisloven je odnos do Slovencev in Hrvatov v delih drugega slavnega begunca Istrana Fulvia Tomizze. Tomizza je avtor cele vrste romanov, ki so v veliki večini tesno povezani z njegovo življenjsko zgodbo: po vojni je dorastel v Kopru, študiral nekaj časa v Beogradu in živel v Ljubljani, odločil se je nato za prehod v Trst, se v Italiji uveljavil kot uspešen pisatelj in se končno vrnil v svojo rodno Materado, kjer po večini živi in ustvarja. Ta odisejada, ki geografsko sicer ni zelo razčlenjena, je pa izredno razgibana zaradi narodnostnih, miselnih, političnih in jezikovnih razlik, ki so natrpane v trikotniku med Ljubljano, Trstom in Materado, je narekovala Tomizzi, da je svoj odnos do Slovencev znova in znova preverjal, spreminjal in brusil. V določenem smislu bi ga lahko postavili med zakrknjeno sovražnost Quarantotti Cambinija in svetovljansko širino Enza Bettize. Tomizza se namreč v nekaterih romanih ne more povsem otresti pokroviteljskega odnosa do slovenskega človeka in njegovih stisk. Tako se dogaja, da izzvenijo tudi tista njegova dejanja, ki imajo v tržaškem okolju kar revolucionaren prizvok (na primer dramatizacija Cankarjevega Hlapca Jerneja)'* kot milostna gesta do »male« kulture, ki si jo lahko privošči predstavnik »velike« kulture. Šele v zadnjem delu, posvečenem koprskemu škofu Petru Pavlu Vergeriju, njegovemu delovanju v času reformacije in stikom s Primožem Trubarjem," se Tomizza reši večvrednostnega kompleksa, tako značilnega za tržaškega intelektualca takrat, ko se odloči za soočanje s slovensko ustvarjalnostjo.
Pri tem je za sklep treba ugotoviti, da je Tomizza v svojem soočanju osamljen primer. Kot je razvidno iz tega, kar smo do sedaj povedali, so tržaški pisatelji v zadnjih osemdesetih letih sicer precej pogosto omenjali Slovence v svojih delih in se spoprijemali s problemi, ki so nastajali v mestu zaradi njihove prisotnosti, toda videU so jih izključno kot drugo-rodce, s katerimi je bil mogoč le zelo elementaren, površinski in enosmeren odnos: v delih italijanskih piscev spadajo Slovenci po navadi v kategorijo služinčadi ali v kategorijo nasprotnikov. Šele s Tomizzo prihaja do odločilnega kvalitetnega skoka, saj Slovenci vendarle stopajo v njegovo prozo tudi s svojo zgodovinsko in kulturno razsežnostjo in postajajo tako osebki, s katerimi je mogoče razviti človeški dialog, s katerimi je mogoče navezati prijateljsko ali ljubezensko razmerje.^"
" E. Bettiza, II fantasma di Trieste, Milan 1985, str. 202, 203.
" F. Tomizza, L'Idealista, I. Cankar, La forza dell'ideale. Zvezek italijanskega stalnega gledališča Furlanije-Julijske
krajine, št. 5, 1976, str. 18-37.
" F. Tomizza, II male viene dal nord, Milan, 1984.
™F. Tomizza, L'amicizia, Milan 1980.
151
Summary
PRESENTATION OF SLOVENES IN THE LITERARY WORKS OF THE TWENTIETH CENTURY ITALIAN AUTHORS FROM TRIESTE
In the first half of the present century the Itahan literature exhibits a new rise, with some of its authors acquiring European dimensions. Despite this 'quality leap' it remained intimately bound to the Trieste area and its issues that, at least in part, remain one of the most significant and dramatic questions as regards the relations between the Italian national majority and the Slovene national minority.
While a considerable part of the Italian intellectuals coped with this problem by keeping it in the subconsciousness, in a kind of a very conspiratory silence, some of the outstanding authors were not avoiding it In part because - owing to the authors' Slavonic origin - the Slovene reality was a constituent part of their existential dilemmas, and in part because obviously the more recent history of the Trieste area is fraught with the conflicting ethnical situation. The intention of the author is to present a few outstanding authors from the cultural scene of Trieste and trace how much the Slavic mentality remains contained in their work.
Franca Buttolo UDK 886.3.09-1:929 Vodnik A. i
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani \
ANTON VODNIK IN POVOJNA I
LITERARNA KRITIKA
Ob 20. obletnici pesnikove smrti \
Anton Vodnik (1901-1965) sodi z zgodnejšo poezijo med najpomembnejše slovenske j pesnike iz obdobja med obema vojnama, med tako imenovane religiozne ekspresioniste, : ki nadaljujejo in tudi stopnjujejo strukturne značilnosti simbolizma ali poznega simbo- '¦ lizma. Vendar pa je Vodnik tudi eden izmed najvidnejših pesnikov, ki so pri nas objavljali \ liriko v prvih dvajsetih letih po vojni (1945-1965), saj je prav tedaj - razen morda v poznih j dijaških in zgodnjih študentskih letih (1918-1925) - objavil največ Urskih pesmi v vseh j osrednjih literarnih revijah, hkrati pa so izšle od sedmih njegovih zbirk, kohkor jih je ob- ; javil, kar štiri po vojni: Srebrni rog (1948), Zlati krogi (1952), Glas tišine (1959) in Sončni ] mlini (1964). Čeprav je v njih - razen v Glasu tišine - ponatisnil ali delno predelal več pes- ] mi iz predvojnega časa, pomeni njegova povojna poezija tiste vrste nadaljevanje pesniš- ; kega ustvarjanja in iskanja, ki bistveno presega ponavljanje že umetniško uresničenih in j uveljavljenih lirskih izhodišč njegove predvojne poezije. Presega ga zato, ker se je odprl j smerem in tokovom moderne evropske poznosimbolistične poezije, nadrealističnim iska- i njem v likovni umetnosti (delno pod vplivom bratranca, slikarja Staneta Kregarja), pa tudi, seveda v okvirih, ki so bili še v skladu s specifičnostjo njegovega talenta, socialno-
152
realističnim težnjam revolucionarno orientirane povojne literature, vsaj kar zadeva izbor »junaških« motivov, vezanih na medvojno in povojno zgodovinsko snov ali stvarnost
Takšno nadaljevanje in celo preseganje njegove že uveljavljene predvojne ustvarjalnosti je bilo mogoče samo tako, da se je vedno znova vračal k prvobibaim problemom pesnjenja, vsakokrat s povsem nove perspektive, ki jih je skušal ustvarjalno razrešiti s svojim posebnim, vodnikovskim pesniškim darom tako, da je iz njega izvabil še neznane možnosti, stopnjeval ali preoblikoval že izpričane, skoraj nikoli pa se ni zadovoljil s samozadovoljnim predajanjem že preizkušenemu. To še toliko manj zato, ker je bil tudi kot oseba v glavnem vse življenje izpostavljen razUčnim vrstam nerazumevanja, na primer med obema vojnama ortodoksne cerkve, ki ni sprejela njegovega osebnega (»mističnega«) odnosa do religije, zaradi česar je prišlo 1927 tudi do spora v zvezi s časopisom Križ na gori, ki ga je urejal Vodnik; takoj po vojni pa je bilo potencirano marksisUčno-leninisUčno in sem ter tja celo izrazito stalinistično kulturno in politično ozračje v Sloveniji vse prej kot naklonjeno njegovi skrajno individualistični in esteticistični liriki. V resnici je Vodnik imel proste roke pri objavljanju, saj ni bil le že uveljavljeni pesnik, ampak je, kakor pripoveduje njegov brat France, že jeseni 1941 »začel prek krščansko-socialistične skupine tesneje sodelovati z OF. V njegovem stanovanju so bili sestanki aktivistov OF, ki so se jih med drugimi udeleževali: Tone Fajfar, Edvard Kocbek, Lidija Šentjurc, Josip Vidmar, Aleš Stanovnik, Anica Čemejeva idr. Pri njem je bilo tudi nekaj sej lOOF z Borisom Kidričem, dr. Brecljem idr. Tam je bilo pod skrbstvom Ane Ziherlove tudi skladišče Rdeče pomoči za partizanske otroke. Zaradi sumnje policije je bil dvakrat aretiran in odgnan v zapor: pozimi 1942 v belgijsko vojašnico (aretiran po MVAC), spomladi 1943 pa v bivšo šem-petrsko »kasarno« (aretiran po itahjanski pohciji), kjer je nekaj časa delal družbo pisatelju Prežihovemu Vorancu.«' Takšen odnos do revolucionarnih sil oziroma oblasti očitno Vodniku ni mogel prav nič »pomagati«, ko so bile njegove zbirke izpostavljene na milost in nemilost povojni literarni kritiki, ki je bUa največkrat odločujoča v vseh primerih, kadar je šlo za to, da kak slovenski umetnik prejme za svoje delo tudi družbeno priznanje, do katerega naj bi mu pomagala med drugim tudi objektivna in pravična kritika, v glavnem takšna, za kakršno se je zavzemal že Levstik.
Pričujoči spis o Vodniku in povojni kritiki si je zadal nalogo, da osvetli bistvene napake povojnega kritičnega pisanja o liriki Antona Vodnika na osnovi kritičnih izhodišč v referatu dr. Janka Kosa - Problem objektivne kritike v današnji literarni situaciji,^ ki ga je prebral na devetem sklicu Plenuma kulturnih delavcev Osvobodilne fronte leta 1981 v VeUkih Laščah. V tem referatu je Kos na podlagi Levstikovih načel o objektivni kritiki, ki jih je dopolnil še z Aristotelovimi znanstveno-filozofskimi opredehtvami pojma pravičnosti, in ob pomoči teorije množic navedel več vrst tipičnih obUk kritične neobjektivnos-ti. Vzroke za takšne spodrsljaje je poskusil ugotoviti predvsem na podlagi razmišljanja o merilih (pravih in nepravih) in o njihovi pravilni ali nepravilni uporabi. Tako je, kakor lahko razberemo iz Kosove študije, osnova vsake pravične kritike odvisna od kritikove doslednosti pri uporabi določenega vrednostnega merila, ki naj velja za vse množice, v katerih so merjeni (ocenjevani) elementi po svojem bistvu enaki in postavljeni v enake pogoje (pripadajo isti množici). Po tej razlagi pomeni, da je kritika krivična, če določenega splošno veljavnega vrednostnega merila, ki naj velja za vse elemente množice, kritik ne uporablja na enak način, ampak sodi v skladu z njegovo pripadnostjo različnim skupinam (osebne hterame zveze, prijateljske združbe, generacijske skupine, hterame skupine, različni zunajliterarni interesi in opredelitve, npr. politične, svetovnonazorske, socialno-
' France Vodnik, Glasnik ritmičnega rodu, Znamenje 1985, 301-316.
' Janko Kos, Problem objektivne kritike v danaSnji literarni situaciji, v: Vloga kritike v sodobni umetnosti. Velike Lašče 1981, 27-32.
153
moralnei kultumopolitične smeri in tokovi). Po drugi strani pa je kritika prav tako neob-jektivna in krivična tudi tedaj, ko kritik ocenjuje literarno delo z merili, ki v resnici nimajo splošne, temveč samo delno veljavo. To se dogaja predvsem tedaj, ko kritik priznava le umetniška načela kake literarne skupine, gibanja, katero od estetskih gesel (npr. tako imenovano inovativnost), ideje, formule, teorije, programe idr., skratka takrat, ko uporablja delno veljavna merila, ki ustrezajo čisto določenemu tipu literature, zanemarja pa predvsem splošno veljavna merila, primerna za literaturo v celoti. V takšnih primerih, ugotavlja Kos, imamo opraviti »s tisto vrsto kritične presoje, ki se ob formaliziranem modelu izkaže kot neutemeljeno enačenje delnih in glavnih množic oziroma kot nelogično zamenjavanje meril, ki veljajo za ene in druge«.
Model objektivne in pravične kritike, ki ga je izdelal Kos, je mogoče uporabiti tudi v zvezi s povojnimi kritikami Vodnikove poezije, predvsem tiste iz zadnjih dvajsetih let njegovega pesniškega ustvarjanja. Tako postane razvidno, zakaj je Vodnikovo prvo povojno zbirko Srebrni rog (1948) po krivici zavrnil ocenjevalec France Filipič,' ko je o njej zapisal:
»Tako je v devetih poglavjih zbirke, in šele v desetem se vsebinsko poglobi, od katedral, mesečine in angelov najde h kurirju Janezku, k mrtvemu sinu, ki se vrača k materi, k talcu Alešu Stanovniku in končno celo k mrtvemu bataljonu, ki pade na Pohorju; vsebinsko se že navezuje na dogajanja v nedavni preteklosti, že čuti velik utrip dobe, a še se utaplja v bledem, zanesenjaško zvonkljajočem slogu. (...) Eno najbolj junaških poglavij osvobodilne borbe slovenskega naroda je poslednji boj pohorskega bataljona ... Devetinšestde-set borcev je takrat položilo svoje življenje za blagor domovine. Nemci so jih mrtve zavlekli v dolino, jih naložili na kamione in odpeljali v Gradec, kjer so jih sežgali. Takšna je zgodovinska resnica o mrtvem bataljonu. In kdor mrtvemu bataljonu zapoje, ne more iti preko nje, ne sme potvarjati zgodovinskih dejstev, tako daleč ličentia poetica ne sega. A Vodnik pravi v pesmi: Trideset nas je ostalo delavcev in kmetov... Mravljice nas bodo pokopale. Kako nebogljeno jecljanje, kakšna velika razlika med tem opisovanjem in med veličastnim rekvijemom, ki ga je padlim žrtvam zapel Janko Glazer v pesmi: Padlemu sinul (...) Kdor hoče zgodovinske dogodke umetniško obdelati, jih mora najprej poznati. (...) Pot pesnika Antona Vodnika je iz zbirke Srebrni rog jasno razvidna; iz zagledanosti vase, iz verske zanesenosti, iz odmaknjenega modrovanja se počasi bliža stvarnosti, iz svojih sanjskih prividov se v svojih zadnjih pesmih z negotovim korakom že bliža resničnosti.« Očitno je France Filipič skušal absolutizirati tiste vrednostne plasti Vodnikove lirike, ki v bistvu sploh ne morejo biti splošno veljavne za poezijo, temveč predstavljajo glavno merilo za zgodovinsko vedo, konkretno za zgodovinopisje NOB, saj vrednost lir-ske izpovedi ne more biti odvisna od natančnosti popisa podatkov v zvezi z zgodovinsko snovjo, na katero je pesnik naslonil motiv svoje lirske pesmi. Takšna Filipičeva zahteva izpričuje kritikovo prenašanje načelnih izhodišč, ki veljajo za znanost, na področje lirske poezije, ki jo hoče zreducirati v prvi vrsti na zgolj spoznavno plast oziroma na predimenzionirano gnozeološko funkcijo. Močna je tudi kritikova težnja po zoženju poezije na pretežno socialno-moralno razsežnost, ki že prehaja v pravo politično ideologijo, estetski elementi pa so predmet kritikovega posmeha, poleg vsega pa le-ti prevladujejo »v devetih poglavjih zbirke«, skupaj z religioznimi motivi, ki po kritikovem mnenju ne morejo biti pomembno udeleženi, vsaj ne tako kot partizanski motivi, v spoznavni, etični in estetski celoti Vodnikove lirike. Skratka, Filipič je v svoji kritiki uporabil nekatera neustrezna merila (za zgodovinsko znanost, politično angažiranost), pa tudi tista redka ustrezna -resnično literarna - je upošteval tako, da je absolutiziral vrednostne elemente, ki pripadajo le delčku Urike, predvsem socialnoreahstične, v kateri je estetska plast pretežno v ozadju, ne pa eden glavnih konstitutivnih elementov, kot na primer v simbolistični literaturi.
' France Filipič, A. Vodnik, Srebrni rog. Nova obzorja 1948, 59-62.
154
Bistveno drugačna je bila kritika Vodnikovega Srebrnega roga izpod peresa Janeza Gradišnika,'' ki se je izognil izpostavljanju pomena spoznavno in socialno-moralno »premalo poudarjene« funkcije Vodnikove lirike, zelo natančno pa je opredelil njene estetske kvalitete, ki so resnično prevladujoče. Morda je Gradišnik vseeno preveč reduciral poezijo iz Srebrnega roga zgolj na estetsko komponento in se le rahlo dotaknil metafizično-etičnih elementov (pesnikov osebni odnos do krščanstva, ki je včasih blizu panteizmu). Zdi se, da je to storU iz izključno moralnih vzrokov, saj bi v tedanjem zaostreno revolucionarnem in kultumopolitičnem ozračju razpravljanje o Vodnikovi poeziji na način, ki je mogoč dandanes, pomenilo nič več in nič manj kot ogrožanje pesnikove osebnosti, namigovanje na povsem »nesprejemljive« in »nazadnjaške« elemente v idejnih plasteh njegove literarne umetnosti. Skratka, ocena Janeza Gradišnika je bila objektivna in pravična do tiste mere, do katere pozitivna, čeprav objektivna in pravična ocena, tedaj še ni utegnila ogroziti pesnikove osebnosti oziroma kar osebe. Objektivna merila so bila uporabljena le toliko, kolikor je to dopuščala kritikova moralna občutljivost v zvezi s pretehtavanjem, kaj je pomembnejše - etika ali literarna veda, kolikor kritika že sodi vanjo. To pa pomeni, da je bil Gradišnik kot ocenjevalec tako rekoč prisiljen uporabiti pri ocenjevanju Vodnikove poezije merila, ki so v bistvu tuja literarnemu vrednotenju, saj veljajo predvsem za medsebojne človeške odnose, ko gre za politično etiko in moralo. In tako je v tej oceni v veUki meri predimenzioniran estetski element Vodnikove poezije, čeprav je obravnavan v glavnem ustrezno, ni pa razvidna njegova tesna zveza z metafizičnimi komponentami, ki onemogočajo mnenje, da je Vodnik esteticist, kar je tudi sam zavračal, češ da ni »larpurlartist«. Seveda pa je bila Gradišnikova ocena za tedanji čas že skoraj nedojem-Ijivo pogumna:
»Kakor se čudno sliši, petdesetletnik Anton Vodnik je po izrazu naš najmodernejši pesnik. Njegov izraz je najbližji stopnji, na kateri je danes evropsko in svetovno pesništvo, in ko bi mu našli kongenialnega prevajalca, bi bila njegova pesem med vsemi slovenskimi gotovo najbolj dostopna tujemu bralcu, vajenemu rafiniranega izraza sodobne poezije velikih narodov. Našim mladim pesnikom bo moral biti Vodnikov verz šola, kjer se imajo še veliko naučiti«.
Spet drugačna merila za ocenjevanje Vodnikove antologije Zlati krogi (1952) pa je izbral Janko Kos v eni svojih tedanjih kritik,' o kateri je zapisal:'
»Ne vem natanko, kohko tako imenovanih krivic je zagrešila povojna literarna kritika Toda v skladu z dej stvom, da kritika greši v vsaki dobi in da so njeni grehi pogosti, bi sklepal, da je bilo tudi v polpreteklem času tako - in da je podobno v sedanjosti in da ne bo nič drugače v prihodnje (...) In tako lahko naštejem komaj nekaj večjih pogreškov zoper pravo objektivnost in pravičnost - pravzaprav samo dva, ki sta res upoštevanja vredna. Prvi se mi je pripetil v pisanju o Kocbekovem Strahu in pogumu, drugi v oceni izbranih pesmi Antona Vodnika - oboje se je zgodilo okoli leta 1951 in takrat zbudilo precej literarnega hrupa. Če naj se ravnam po lastni teoriji o krivični kritiki, bi rekel, da v teh primerih ni šlo za osebno pristranost, kot da bi mlad kritik, kakršen sem bil, lahko imel ob tem kak interes ali pa ker bi bil član posebne literarne skupine itn. Prej bi rekel, da je šlo za tako imenovano intelektualno zmoto, kar v mojem primeru pomeni, da sem Kocbekovo prozo in Vodnikovo poezijo sodil po merilih socialnega realizma, ki so mi bila takrat alfa in omega vsega mišljenja o literaturi; te kriterije sem prenašal na literarna dela, ki so bila drugačnega tipa, to pa me je ravno v obeh primerih pripeljalo do napačnih sodb. Seveda je lepo, da kritik svojo zmoto popravi; zdi se mi, da sem to deloma že storil, ko sem se pozneje kot interpret ali literarni zgodovinar vračal k tekstom, za katere je šlo.«
»Janez Gradišnik, Pomen pesniškega dela A. Vodnika, Beseda 1951/1952, 105-109. ' Janko Kos, Pesmi A. Vodnika, Novi svet 1952, 464-468. 'Isti, Intervju, Sodobnost 1981, 133.
155
Ko ocenjujemo ustreznost povojnih kritik Vodnikovih pesniških zbirk v skladu s Koso-vim modelom objektivne in pravične kritike, ki poudarja pravilnost meril in način njihove uporabe, ne moremo mimo ocene Vodnikove najboljše povojne knjige pesmi - Glas tišine (1959), ki jo je napisal Milan Šega.' Prav v Šegovi kritiki se je še najbolj izrazila oce-njevalčeva težnja, da kritik ne sme zaiti v tisti tip krivičnega ocenjevanja, ki pripada tako imenovani intelektualni zmoti, o kateri govori Kos v zvezi s svojim modelom. Ko Šega v istem članku ocenjuje poleg Vodnikove še poezijo Gustava Krkleca Lirika in Franca Oni-ča Luči na obali, vrednoti vsako od pesniških zbirk z merili, ki imajo splošno, ne pa samo delno veljavo, ustrezno le določenemu Upu Uteratvu-e:
»Krklečeva povezanost z življenjem je zelo intimna, včasih celo tako rahla, da jo je komaj zaznati, a je vendar povsod pričujoča. Mogoče je najbolj svoj tam, kjer opeva rodno Zagorje. (...) Pesniška zbirka A. Vodnika ... je seveda sad pesniške dejavnosti, ki odpira bralcu povsem drugačen in dosti manj dostopen svet Toda v nečem sta si pesnika podobna, namreč: tudi tu je ta svet grajen iz enkratne značilnosti pesnikovega doživljanja, vedno in nekompromisno tak, kakršnega je moglo spoznati pesnikovo notranje oko: to je vsekakor zvestoba, ki jo je vredno spoštovati, zvestoba, ki razodeva pesnika posebnih okoliščin, zelo svojskega in predvsem do kraja predanega svoji pesniški viziji. (...) Delna abstraktnost iz preteklosti se je umaknila pretresljivejšemu in človeku bližjemu izrazu, tisti zrelosti, ki daje pesmi širši in trajnejši pomen.«
Glas tišine je ocenil tudi Jože Koruza.* Prvi po vojni je poglobljeno razmišljal tudi o metafizičnih plasteh Vodnikove lirike, očitno z zavestjo, da se jim v nedogled ne bo mogoče izmikati, saj so njen integralni del, podobno kot so različne metafizične predstave sestavni del tudi povojnega slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Zapisal je:
»Ta njegov svet ni katoliški, marveč na krščanski podlagi zgrajeno lastno versko doživetje. In ker je to doživetje pristno, je tudi iz njega izvirajoča Vodnikova hrika pristna. Če pa se je v kateri njegovi zbirki ta pristnost v celoti in v vsej globini pokazala, se je ravno v Glasu tišine. In če nam je to čustvovanje in doživljanje tuje, ga še ne smemo zavračati kot zlagano v lirskem smislu. Če pa je Vodnikova miselnost naši dobi tuja, ji ni tuja njena oblika, njen metaforični izraz. In med mlajšimi pesniki se je očitno marsikdo učil pesniškega izražanja tudi pri A. Vodniku.«
Tudi Koruzova kritika tako kot Šegova očitno sodi med zgledne primere pravične presoje, ki gledano s perspektive Kosovega sistema - zavrača nesmiselno in krivično enačenje delnih in glavnih množic ah pa manipuUranje z napačnimi merih in napačno uporabo različnih norm.
Izid zadnje Vodnikove pesniške zbirke Sončni mlini (1964) je zbudil vehko zanimanja. Ena od upoštevanja vrednih kritik je bUa gotovo tista, ki jo je objavil v Delu Jože Snoj. V njej je zelo podrobno in s presenetljivo poglobljenim poznavanjem analiziral Vodnikove estetske elemente, stilne posebnosti, hkrati pa poudaril, da Vodnik ni »vsiljivo« vztrajal pri obnavljanju svoje »krščanske mitične nazorske podstati«, kar govori v prid Vodnikove umetnosti kot o »človeškem umetniškem pričevanju samem na sebi«. Snoj kljub nekaterim izrazito strokovnim pripombam o nevarnosti pretiranega preraščanja lirike v esteticizem ali pa v religiozno idejo objektivno ugotovi, da je »osnovna Vodnikova pesniška formula tista, s katero je spajal svet čutno nazornih doživetij z astralnimi vizijami (iznenada se namreč v njegovi pesmi sredi »realnih« liričnih situacij pojavi mitološko bitje ... kar na daleč spominja na naivno doživetje božjih oseb v ljudskem pesništvu).«
S tem izborom kritik povojne Vodnikove poezije bi lahko zaključili, saj so jim sledile v glavnem le še študije ali znanstvene razprave. Kar zadeva vrednotenje, sta leta 1965 po-
' Milan Šega, O treh pesniških zbirkah. Delo 1959, št 161.
»Jože Koruza, A. Vodnik, Glas Ušine, Sodobnost 1961, 362-366.
156
membni predvsem dve,- prvo je napisal Boris Paternu' in z njo Vodnika postavil med vodilne pesnike medvojne generacije. Manj priznanja pa je izrazil njegovemu povojnemu delu, morda tudi zato, ker je na koncu študije poudaril pomembnost vendarle dokaj relativnega merila, tako imenovane inovativnosti.'" (Kos jo v svoji razpravi med drugimi tudi uvršča med bolj ali manj relativna merila, ki sproti zapadajo razvrednotenju.) Vendar pa je razprava korektna in pravična do vseh najvidnejših dosežkov Vodnikove poezije. Drugo razpravo pa je objavil Franc Zadravec," ki je kljub svojim pomislekom do številnih Vodnikovih najbolj značilnih lirskih sestavin kot znanstvenik tenkočutno odmeril v antologiji slovenske ekspresionistične lirike Pot skozi noč prostor zali (enajst) Vodnikovih pesmi, 10 v izboru in eno, ki je niti Vodnik ni uvrščal v svoje zbirke, in sicer Beatrice v hrepenenju. Fantazija (Zora 1920, 18) v spremni besedi na koncu antologije. To pomeni, da je Zadravec objavil Vodniku eno samo pesem manj kot Srečku Kosovelu, ki jih ima v tem izboru dvanajst.
Če povzamemo bistvene ugotovitve povojne kritike Vodnikovih pesmi, smemo poudariti, da niti niso bile tako hudo neobjektivne in krivične, verjetno je prej ravno narobe. Nekaj ideoloških odklonitev je razumljivih v vsakem zgodovinskem obdobju, tudi med obema vojnama z njimi Vodniku ni bilo prizaneseno, pa vendar se moramo ponovno vprašati, zakaj Vodnik ni prejel najvišjega kulturnega priznanja, ki ga vsako leto prejmejo najvidnejši umetniki za svoje najboljše dosežke. Kohkokrat je bila do vključno leta 1965 podeljena Prešernova nagrada, kolikokrat so bile podeljene in komu nagrade Prešernovega sklada, in vedno je podelitev obšla Vodnika. Je mogoče po tem pregledu še trditi, da je bila tega kriva povojna Uterama kritika in hterarna veda? Zdi se, da ne. Pa tudi incident'^ ob zadnji podelitvi tega družbenega priznanja umetnosti in kulturi, ki ga Vodnik ni nikoli prejel, to je bilo leta 1965, dokazuje, da so bile sile, ki so nasprotovale družbenemu priznavanju Vodnikove lirike zunaj literarne stroke ali vsaj tistega dela stroke, ki je ocenjevala Vodnikovo poezijo, pa najsi je bilo to z osebnimi simpatijami, ki jih ni nikoli pretirano poudarjala, ali pa z ideološko distanco, ki pa je tudi ni izrabljala v škodo Vodniku. Še več, ko je zaradi vsesplošnega negodovanja kulturne javnosti izšel v Delu po podehtvi Prešernovih nagrad 1965 članek o vzrokih, zakaj Vodnik ni prejel ene od nagrad, je bilo iz njega jasno razvidno, da literarna stroka nima prve in zadnje besede pri tem priznanju.
Predsednik komisije Jaro Dolar in člani Ajiton Ingolič, Jože Kastelic, Milan Šega, Cene Vipotnik so se bralcem opravičili, da niso krivi, ker nagrada za leto 1965 sploh ni bila podeljena, saj so predlagali za veliko priznanje kar tri pisatelje oziroma dela: Cirila Kosmača (Sreča in kruh, Pomladni dan, Očka Orel, Tantadruj), Antona Vodnika (Sončni mlini) in Borisa Pahorja {Parnik trobi nji). Podeljene pa so bile samo nagrade iz sklada: Smiljanu Rozmanu, Cirilu Zlobcu in Tonetu Pavčku. Takšna zgodovinska dejstva potrjujejo, da ni vedno žrtev političnih zmot samo dobra in celo odlična literatura, temveč se enako dogaja tudi objektivni in pravični kritiki - ali celo literarni vedi. Upravičeno ali pa tudi ne, to pa je vprašanje, ki si ga bo tudi prej ali slej treba zastaviti. j
' Boris Paternu, Povojna lirika A. Vodnika, Problemi 1965, 220-235.
»Sončni mlini nam naravnost vsiljujejo opredelitev, ki kaže bolj v preteklost kot v bodočnost (...) Iz teh izhodižč ! je poskušal in deloma tudi znal razviti novo varianto moderne religiozne lirike, kolikor je zmogel zapustiti tradi- ] cionalni krščanski mit in vsaj preko svobodnega panteizma najti bolj osebno in bolj neposredno razmerje do sveta ; Na tej poti pa je moral skozi celo vrsto ustvarjalnih kriz, ki jih je poskušal izpolniti s čistim estetiziranjem pesniške i besede.« (Ib. 253.) ;
" Pot skozi noč, Ljubljana 1965. Izbor Iz slovenske futuristične in ekspresionistične lirike. Izbral, uredil in spremno besedo napisal Franc Zadravec. (Kondor 93.) •2 Delo 1965, št 40.
157 !
Summary
ANTON VODNIK AND THE POST-WAR CRITICISM
A. Vodnik's post-war poetry found favourable reviews in literary criticism. Two collections, Srebrni rog (1948) and Zlati krogi (1952), were met by some expressly unfavourable criticism. This is not to say that in his lifetime Vodnik did not enjoy social recognition but rather that his poetry was at times estimated in wrong (predominantly non-Uterary)' terms just Uke criticism estimating his poeti-y in an objective, honest manner. ¦
Marko Juvan UDK 840.09-32-f686.3.09-32
Ljubljana
ALEGORIČNOST V VERCORSOVI IN KOCBEKOVI NOVELISTIKI
Kocbekove novele Strah in pogum (1951, odslej SIP) niso preprost veristično-mimeUčni »prepis« zgodovinskih dogodkov v zgodbo, saj se v njih oblikuje odnos kompleksne duhovnosti krščanskosocialistiCnega intelektualca in pisatelja do epohalnih sprememb v moderni evropski in narodovi zgodovini.' Kljub nerazumevanju in enostranskim, krivičnim ocenam že v času njihovega izida ni ostala neopažena pomembna lastnost ali že kar temeljna poetološka zgradba novel, ki izhaja iz tega razmerja. Tako npr. Vidmar postavlja SIP na drugo, zahtevnejšo raven kot siceršnjo takratno literaturo z vojno snovjo, obenem pa prav takšno modeliranje pomeni eno izmed točk njegove estetsko-ideološke obtožnice zoper SIP (Kocbekove književne osebe so po njegovem nekakšne »psihične meglenice«).^ Ravno alegoričnost je pozneje postala bolj ali manj implicitna osnova estetske in siceršnje »rehabilitacije« Kocbekovih novel (H. Glušič, M. Kmecl, J. Pogačnik, M. Dolgan, A. Inkret, T. Kermauner idr.).' Alegoričnost je namreč omogočala soočanje Kocbekove kr-ščansko-personalistične antropološke misli z idejno, etično, politično, zgodovinsko, predvsem pa eksistencialno problematiko, ki je prišla na površje prav v NOB kot delu svetovnih zgodovinskih, civilizacijskih, duhovnih in ideoloških prelomov - seveda v kvazi-realnem, fikcijskem, polisemičnem prostoru književnosti in z njenimi izrazili.
Razmislek o »dvojnosti« idejno-etičnega miselnega sestava in zgodovinske snovi napelje marsikaterega razlagalca SIP v iskanje medbesedilnih zvez z njegovo poUiteramo priče-vanjsko prozo (dnevnik Tovarišija, 1949)" po drugi strani pa - prek vprašanja »filozofske«
' O tem širše govori moja diplomska naloga Kocbekov Strah in pogum v kontekstu evropskih duhovnih ter zgodovinskih prelomov (1984, odd. za prim. knjiž.), iz katere je prirejena pričujoča razprava Poleg zvez z Vercorsom naloga obravnava še vplive Malrauxa, Saint-Exuperyja, Plisnieria in Sartra. ' Novi svet, 1952: 78-85.
' Prim. H. Glušič: Edvard Kocbek. V: Ista in soavtorii, Slovenska književnost 1945-1965. Ljubljana, 1967; M. KmecL O Kocbekovi pripovedni prozi V: Študije o jeziku in slovstvu. Murska Sobota, 1973| J. Pogačnik Zgodovina slovenskega slovstva VIII. Maribor, 1972; M. Dolgan: Pripovedovalec in pripoved. Maribor, 1979; A. hikret: Kocbekove štiri partizanske novele. Nova revija 1982/83:189-192| T. Kermauner: ProblemaUzacija nujnega umora Revija 2000 23/24: 1-48.
158
motivacije v kompoziciji - do alegorične strukture teh novel.' Dvojnost pomenov motiv-no-fabulativne ravninejn idejno-filozofskega osmišljanja je tudi razlog za Kocbekovo »tenkočutnost za človekovo bistvo«:' pripovedovalec se zanima za vedenjski in miselni delovalni krog književnih Ukov toliko, kolikor se v njem udejanjajo pomeni z vrha hipo-nimične lestvice - bolj abstraktno zaznamovanje eksistencialno pomembnih dogodkov, prepleteno s simboličnim nakazovanjem. Zgled, kako pripovedovalec misehii delovalni krog lika modelira z abstraktnejšimi leksemi ali obhkami (s pridevniki ali izpridevniškimi samostalniki, ki zaznamujejo modaliteto bitja - gre za t. i. posplošujočo sinekdoho') ter z metaforično-simboličnim nakazovanjem, je že okvir besedila Temne strani meseca. V okviru se bralec sreča z obvestili o »žanru, stilu teksta, s tistimi tipiziranimi umetniškimi kodi, ki jih bo moral aktivirati pri percepciji teksta«,* zato je pričujoči zgled, kako pripovedovalec psihološko dogajanje neke konkretne, mimetične zgodbene situacije opremlja z »ontološkimi«, alegoričnimi pomeni, še toliko bolj na mestu:
»Okrog mene je mrak podzemlja. Sam ne vem, vse me je zapustilo. Toda drhtavica me ne spreletava več, prsti na roki se mi ne tresejo več. (Z naslednjo povedjo pripovedovalec preide iz mimetično-ve-rističnega koda - iz opisa prostora in llkovih fizioloških reakcij - v »ontološki«, alegorični kod - op. MJ) Skušam razumeti, da se je z menoj zgodilo nekaj odločilnega. Prav ta hip, ko začenjam pisati, čutim, da se moja omahljivost spreminja v pripravljenost. Spreminjam se, ves se spreminjam. /.../ (V nadaljevanju preide na posplošitve - op. MJ) Zdaj šele vem, kako je nevarnost človeku prirojena in kako je prijetna, kadar dobi do nje osebno, še več, prav intimno razmerje. /.../ Zunanji in topi strah se spremeni v omamno bojazen tisti hip, ko človek stopi v sredo nevarnosti /.../« (SIP, 7-8)
Alegorična zgrajenost pripovedi se v tem odlomku kaže v prehajanju od pomenov mime-tično-veristične zgodbene situacije k alegoričnim pomenom, ki iz nje izhajajo in jo tudi poglabljajo, posplošujejo.
Prav alegoriziranje je tisto, kar že po mnenju B. Krakar-Vogel povezuje SIP z vplivom Vercorsove knjige novel Oči in svetloba (slov. prev. 1950, odslej OIS).' Alegoričnost pojmuje kot tisto besedilno strukturo, ki ubeseduje vnaprej izdelani subjektivni filozofski sistem, in v kateri je »ideja gibalo za /.../ pisanje».'° Za nadaljnje razpravljanje o tej potezi besedil je potrebno določneje opredeliti pojem alegorije.
Alegorija je poseben narativno razširjeni trop (G. Kurz: »eine narrative Sequenz, eine Erzählung mit betonter Handlungsstruktur«"), torej pomenska ügura celotnega besedila.'^ Zanj je tako odločilna, da se vpisuje v levi pruastek vrstne oznake (npr. alegorični roman, alegorična pesnitev, alegorična novela itd.). S svojimi pomenskimi postopki je način »in-direktne komunikacije«,zato se je potrebno spraševati ne le o njeni »notranji« obliko-
' Prim. F. Zadravec: Edvard Kocbek - pesnik, pripovednik in esejist. V: Panonski zbornik. Murska Sobota, 1966:173; Kmecl, n. d. 79; Glušič, n. d.: 287. V pričevanjski prozi lahko že zasledimo dvojnost miselnega sestava in dogajalnosti, pripovedovalčevo vrednotenje iz SIP se ujema z avtorjevim vrednotenjem v Tovarišiji, skupni so števihii slogovni prijemi itd.
' Prim. Glušič, n. d.: 287; Kmecl, n. d.: 78. O alegoričnosti razpravljata zlasti Dolgan, n d. in B. Krakar-Vogel: Ver-corsova knjiga novel »Oči in svetloba« v primerjavi s Kocbekovim »Strahom in pogumom«. Jezik in slovstvo 1977/78, 2: 37-42. To je priredba njene diplomske naloge iz 1976. ' Glušič, n. d: 287.
'Groupen: Rhétorique générale. Pariz, 1970: 101, 103.
»J. Lotman: Struktura umetničkoga teksta. Prev. N. Petkovič. Beograd, 1976: 287. ' Krakar-Vogel, n. d.: 40. '» N. d: 38
" Gerhard Kurz: Zu einer Hermeneutik der hterarischen Allegorie. V: Formen und Funktionen der Allegorie. Ur. W. Haug. Stuttgart, 1979: 15.
" Tu izključujemo enega od ustaljenih pojmovanj alegorije kot posamezne prvine besedila Namesto o alegoriji se zdi bolje v tem primeru govoriti o alegoričnem motivu, osebi itd. "Kurz, n d.: 12-21.
159
vanosti pri obeh avtorjih, ampak tudi o pragmatiki oziroma o komunikacijskem kontekstu, ki je zanjo relevanten. Za alegorijo kot narativno sekvenco s poudarjeno dogajalno strukturo je namreč značilna posebna dvojnost pomenov, dvojni govor (»duplex senten-tia«)'": za dobesednim pomenom zgodbe mora bralec razbrati analogno organizirani alegorični pomen s samo besedilno zgradbo in pragmatiko/kontekstom komunikacije. Bralče-vo vedenje o avtorju, njegovem (idejnem, družbenem, političnem itd.) govornem položaju usmerja tudi njegovo sklepanje na »globlje« namere avtorjevega sporočila in tako za ravnijo dobesednega zgodbenega pomena išče ter dekodira še raven alegoričnega pomena. Med obema ravnema sta dve vrsti odnosov. Ena zadeva dobesedno ekspliciranost/neek-spliciranost alegorične ravni oziroma dešifracijo/nedešifracijo dobesedne zgodbene ravni. Kvintilijan na tej osnovi loči »permixto allegorijo«, kjer se s prediciranjem identitete med obojimi pomeni eksplicitno izraža pomen alegoričnega govora, in »toto allegorijo«, kjer alegorični »sensus« ni eksplicitno podan in bralec lahko izrečeno raziune le na podlagi t i. »sensus litteralis«." Druga vrsta odnosov, ki je skupna obema omenjenima tipoma alegorične komunikacije, je vzajemno osvedjevanje dobesednega in alegoričnega pomenskega niza: dobesedna zgodbena raven usmerja, osredotoča in čustveno barva bral-čevo pozornost na prvine alegoričnega niza, ga razkriva, modehra njegovo razumevanje, medtem ko alegorični pomenski niz daje prvi zgodbi globlji pomen, perspektivo." Po tradiciji velja alegorija za izrazito racionalen trop: čim manjša je večpomenskost dobesednega zgodbenega niza glede na alegorični niz, čim bolj brez ostanka se oboji pomeni prekrivajo, tem večji je vtis racionalnosti.
Tako za Vercorsa kot za Kocbeka je značilna dvoravninskost njunih novelističnih besedil: skoz pripoved, ki jo sestavljajo motivi iz zgodovinsko prelomnih obdobij (predvsem druge svetovne vojne, pri Vercorsu pa še iz drugih), naj bi oba avtorja izražala še neko drugo pomensko plast - »filozofsko« obravnavo človekove eksistencialne in etične problematike, ki »v razburkanih zgodovinskih obdobjih namreč najbolj prihaja do izraza«." Gre torej za »prekvalifikacijo realnih dogodkov v imenu filozofskega sistema«." Zgodovinska snov zapolnjuje dobesedno motivno-fabulativno ravnino, modeliranje le-te, pri-povedovalčevo vrednotenje pripovedovanega pa napeljuje na raven alegoričnih pomenov."
Različen položaj obeh avtorjev med vojno in po njej sodoloča pragmatično usmerjenost, namen indirektne komunikacije z bralcem.^" Vercorsova novelistika funkcionira iz okoliščin komunikacije francoske odporniške hterature, ki so ji narekovale tudi določene strukturne poteze, zlasti poudarjenost »morahiega vidika«:^' književnost kot diskurz v družbeni nadzidavi je bila obremenjena z nalogo vzpostavljati sistem vrednot, ki naj bi osmišljal odporniško akcijo. Ta pragmatska zahteva se vpiše v sam zastavek Vercorso-vega alegoričnega upovedovanja. Že med vojno je v ilegalni založbi Editions de Minuit izšla novela Molčanje morja {Le Silence de la Mer, 1942), v kateri je literarna, fikcijska,
"N. d.: 16.
" Isto.
>' N. d.:21.
" Krakar-Vogel (diplom, nal., 1976): 27. Isto.
" To dvojnost ponazarja Vercorsova izjava, da njegove osebe niso posamezniki, temveč je vsak lik »človek-ab-strakcija«. (Uvod v zbirko Les Yeux et la Lumiere. CiL po Radivoje D. Konstantinovič: Vercors - écrivain et dessinateur. Pariz, 1969; 78.
2" Oba avtorja je k pisanju »filozofsko moralistične proze« (Kmecl) nagnila druga svetovna vojna (Krakar-Vogel, 1976).
" Pierre-Henri Simon Histoire de la littérature française au XX^ siecle (1. In 2.). Pariz, 1957:152-3; Pierre de Bois-deffre: Les écrivains français d'aujourd'hui. Pariz, 1967: 40-1; Konstantinovič, n. d.: 61-71; Krakar-Vogel, 1976: 8-9.
160
zgodbena plast organizirana tako, da s svojo »lepoto«, umirjenostjo in odločnostjo vpliva ,^ na bralcev odnos do okupatorja.^^ Zaradi takšnega izhodišča indirektne komunikacije i (avtor lirek zgodbe izraža idejno-etična oprijemališča in direktive, s katerimi vpliva na j bralca) zgodbena plast Vercorsovih novel tudi nadalje (Les Yeux e( la Lumiere, 1948) navaja bralca na razbiranje moralno-etične in »filozofske« sporočilnosti, ki se naslanja na dobesedno raven in jo tudi soobhkuje. Vendar pa iz upada zanimanja za Vercorsovo literaturo po tem, ko preneha funkcionirati opisani komunikacijski kontekst,^' postaja jas- \ no, da je njegov koncept alegoričnega strukturiranj a razmerja med moralno-etičnim ses- j tavom in njegovim odnosom do zgodovine v novih okoUščinah postal neprimeren, ne- ' funkcionalen, zastarel, celo trivialen.^" J
Kocbekov miselni sestav, iz katerega se napaja alegorični niz, ima daljšo predzgodbo, saj ¦ se je v številnih esejih in člankih ter v književnem ustvarjanju obhkoval že pred vojno | in postal osnova avtorjevega vrednotenja zgodovinskega dogajanja že v Tovarišiji." Poleg ; tega je bil Kocbek pomemben nosOec kultumopolitične koncepcije (že v predvojnem de- ^ setletju), ki je bila v skladju z njegovo personahstično antropologijo. Z vso to vednostjo ' je mogoče razumeti njegovo izjavo - »prevzel me je (= Vercors) z veseljem do proze kot ob- ¦ like, ki z njo nekaj povem, česar nisem mogel niti s političnimi dejanji niti s pesmimi ali dnev- ^ niki«^'' - tudi tako, da je prozna, fikcijska oblika s svojo alegoričnostjo omogočala avtorju, * da ne samo prepričljivejše, bolj dinamično vzpostavlja dialog likov kot različnih idejno- ^ ocenjujočih položajev, ampak da le-te v takratnem pragmatskem kontekstu sploh lahko i izrazi. Literarni diskurz se mu je očitno zdel še dovolj pluralen, a se je v tem - kot priča j recepcija - zmotil. V prid tej hipotezi, ki zadeva le družbenopolitični vidik indirektne ko- ^ munikacije, govori ugotovitev, da alegorija funkcionira tudi tako, da izključuje nezaže- < lenega bralca/branje: »Ta govorna strategija je lahko sredstvo za zaščito pred močjo ^ /.. ./«^' Pomeni so namreč delno prikriti za dobesedno zgodbo, opazni so v pripovedoval- ; cevem vrednotenjskem senčenju situacij, govorov Ukov, njihove karakterizacije; obenem j imajo ti pomeni alibi pred očitki moči v fikcijskem statusu, kjer avtor kot logični subjekt, govora izgine za hki kot fiktivnimi subjekti in za masko pripovedovalca. :
Glede na »notranjo«, besedilno oblikovanost sta tako Vercorsova kot Kocbekova alego- I rizacija zaradi večkratnih dešifracij/ekspUkacij alegoričnih pomenov tip »permixte« ale-1 gorije. Vercors v primerjavi s Kocbekom manj izpostavlja pripovedovalca kot idejno- < vrednotenjsko instanco, omejuje refleksivnost, eksplicitno diskurzivnost pripovedoval- i čeve besede. S »filozofsko« leksiko bolj obremeni govor literarnih Ukov, vendar je tudi i ta dialog vehko preprostejši kot med osebami v SIP - manjša je pogostnost filozofske, ek-1 sistencialistične leksike, ki jo besedilo tudi bolj površinsko sprejema. Pripovedovalec svoj ¦ idejni sestav razvidno razgrne v Epilogu, kjer v obUki nekakšnega platonskega dialoga \ vzvratno razlaga idejnost v še najbolj »filozofskem« jeziku. Kocbek pa alegorični pomen- ' ski niz in idejni sestav že sproti razlaga in nakazuje.^' V pripovedovalčevi besedi in v go-. voru likov razkriva in nakazuje globlje, »ontološke« pomene njihovih ravnanj, psiholo- > ških stanj in odločitev. Najbolj očitno se to dogaja v že skoraj osamosvojenih diskurzivnih -odlomkih, kjer pripovedovalec v domala povsem razumskem, esejistično-meditativnem i jeziku (ki se ujema z njegovim pričevanjskim in esejističnim slogom) razpira in komentira i
Konstantinovie, n. d.: 65. " Razloge za takšen upad po Konstantinoviču navaja B. Krakar-Vogel, 1976: 8-9.
" Razlogi so v literamoumetniški sposobnosti avtorja in v vprašljivosti njegovega nazora, če ju postavimo ob eksistencialistično književnost, ki je v povojnem desetletju prevladovala »Leon Žlebnik: Svojevrsten dokument partizanstva Novi svet 1951: 247-259, 361-370. »E. Kocbek, pismo B. Krakar-Vogel, 1974. "Kurz, n.d: 17. " Krakar-Vogel, 1976: 24-25.
161
pomene pripovedovanega sveta. V Blaženi krivdi tako pripovedovalec eksplicira alegorični pomen kače kot metafizičnega simbola zla, ki se sicer pojavi tudi kot fabulativna prvina v dobesednem pomenskem nizu (Damjan izziva kačo in ta ga potem piči - gl. SIP, 96-7). Prav paradigmatična za alegorično figuracijo pripovedi pa je bogato retorično zgrajena (trojne formule, inverzije v sintagmah, antiteze, paralelizmi, hiazmi in druge skladenjske figure), v izrazju (krščanska leksika, metaforika, topika) že kar pridižno pridvig-njena pripovedovalčeva beseda pred sklepno pripovedno sceno iste novele. Ta odlomek funkcionira podobno kot sklepni nauk v kompoziciji pridige: vzvratno eksplicira alegorični pomen celotne moUvno-fabulativne zgradbe novele, ki jo zgošča v pravcati »sinopsis«. Poleg tega je dobesedna zgodbena plast zgrajena na shemi poti med dobrim in zlim, kar je tudi eno tradicionalnih občih mest alegoriziranja.^'
»Duh človekov sam sebe nikoli ne pozna, najmanj v zavestnem stanju, kajti njegovo delovanje ni odvisno od volje in uma. Pokoren mora biti zakonu, ki ga kljub najboljSi volji in najjasnejšemu umu zapleta v zlo in ga meče iz teme v luč in iz luči v temo. Kdor se uredi v svojih mislih in navadah, ga nekega dne neusmiljeno vrže v nered, kdor z največjimi žrtvami doseže svobodo, v njej žalosten odkrije nasilje in sužnost, kdor z vsem srcem vzljubi ženo, jo prej ali slej prazen zapusti, in kdor se na življenje in smrt bojuje za svojega bližnjega, se mu že v naslednjem trenutku odreče. Človekov svet je svet izdaje. Zlo biva v človeku kakor seme v plodu in kakor plod v semenu.
/.../ Zdaj sta si bila (= Štefan in Damjan, op. MJ) najbliže. Prehodila sta kratko in usodno pot med dobrim in zlim ter po neznanem ravnotežju obdržala človeško moč. S svojo zavestjo sta se nevarno vrtela v bližini smrti, vendar se nista mogla pogubiti, ker sta zlu postavila nasproti ljub)ezen, čeprav sta jo gledala za njenima skritima podobama. Zdaj je ljubezen tiho sedla k njunemu vzglavju ter jima vlivala svoj mir.« (SIP, 102)
V navedenem odlomku se tudi tako v retorični skladnji in krščanski leksiki kot s samo vsebino odlomka izraža pripovedovalcev obredni, liturgični odnos do pripovedovanega, njegova večvedna (saj se Damjan in Štefan ne zavedata teh alegoričnih, »ontološko-teo-loških« pomenov svojih dejanj, jih kvečjemu slutita), transcendentna optika na zgodovino; zadnji dve povedi pa kažeta na pripovedovalcev postopek simbolnega nakazovanja, indirektnega izražanja duhovnih, transcendentnih pomenov, kar kontekstualno močno razgiba siceršnji vtis racionabiosti.'"
Alegorična zgradba besedila je najbolj opazna v ponovljivih fabulativnih shemah, ki so invariantne različnim novelam. Taka »shematizirana, 'ritualna' zgradba naracije«, ki ne teži toliko v ekstenzivnost, raznolikost, je tudi eno od tradicionalnih znamenj alegorije."
V Vercorsovi zbhki OIS se paralelizem fabulativnih shem novel Venera iz Solara, Politična laž, Ravnaj po svoji misli. Preklic, Besede, Brezpomembnen umor in Epilog glede na vsem invariantni alegorični pomen »prebuditev vesti/etično ravnanje« kot paradigma ek-phcira že v motu (str. 93). Takšen paralehzem shem novel Temna stran meseca, Blažena krivda. Ogenj in Črna orhideja v zbirki SIP ni nikjer tako neposredno izražen, vendar pa na enotno pomensko paradigmo kaže naslov zbirke, ki naddoloča naslove posameznih novel. Asimetrična opozicija »strah - pogum« se namreč kot invariantni pomen vseh fabulativnih shem tudi leksikalno vpisuje v besedila: zaradi različnih kontekstov dobiva vsakič nekohko drugačen pomen/konotacijo, obenem pa različnost novel zvaja na poglabljajoče se, rekurentno tematsko opozicijo." Fabulativna shema (zgradbena ravnina
"Kurz, n. d: 19. >' Dolgan, n. d.: 38. "Kurz, n. d.: 19.
" Leksem »strah« dobiva npr. tele dodatne pomene: Temna stran meseca- »strah pred dejavnostjo, smrtjo«, Blažena krivda - »strah pred lastno odgovornostjo«. Ogenj - »strah pred bogom in človekom«. Črna orhideja - »strah pred intimnostjo, pred smrtjo« itd.
162
aktantov, dejanj/dogajanj in okoliščin), ki se v OIS in SIP alegorično ponavlja, ima pomen 'preskus aktanta v mejni situaciji' in si jo lahko predstavimo takole;
Al -> SIT-> A2
A] je aktant pred mejno situacijo (SIT), A2 pa po njej: A se torej v mejni situaciji spremeni (prim. »Spreminjam se, ves se spreminjam.« SIP, 7). A so lahko v zgodbeni uresničitvi različni literarni Uki (npr. pri Vercorsu Pierre Gange, Gaspar Diaz, Grani idr., pri Kocbeku pa Damjan, Tone, Amon idr.), SIT pa se prepiše v različnih motivnih zapolnitvah (podrejanje zahtevam zgodovinskih okoliščin, odnos do sovražnika kot človeka, hkvidacija izdajalca, ljubezen med pripadnikoma nasprotnih strani, izdaja pod pritiskom, nujnost angažiranja v akcijo kolektivnega subjekta)." »V mejni situaciji se pred književno osebo pojavi nujnost izbire, zato je vir njegovih omahovanj (»strah - pogum«): gre namreč za mejo Ukovega prvotnega vedenjskega in miselnega delovalnega kroga, za mejo njegove etične, končno tudi eksistencialne strukture, onstran katere je drugačna osebnost in odkoder ni vrnitve. Mejna situacija zaostri bistvena vprašanja, temeljna določila, eksisten-cialije osebe, izpod siceršnjih nanosov različnih naključnosti neavtentičnega življenja postavi v ospredje vprašanje o ohranjanju/preseganju lastne identitete.*"
V revolucijah in v drugi svetovni vojni se je zaostrila kriza individualizma z individuom kot vrhovno vrednoto, interesi ekonomske in politične moči ter velikih družbenih skupin so šli prek vseh zadržkov individualno zasnovane etike. Mejna situacija v fabulativnih shemah OIS in SIP in njihovih različnih motivnih uresničitvah se vzpostavlja ravno kot prag odločitve med vztrajanjem pri ireduktibilnosti (avtonomnosti, nezvedljivosti) subjekta, njegove svobodne, tvegane, izpostavljene in samostojno presojajoče subjektivnosti in odpovedjo subjektivnosti kot ontološki in etični kategoriji. Kocbekovo in Vercorsovo alegoriziranje se razUkuje tudi v sestavljenosti, značaju in izvoru miselnih sestavov, ki oblikujejo alegorični pomenski niz.
Vercorsovo etično pojmovanje kaže na prOagajanje pragmatskim okohščinam izhodišč njegovega alegoričnega pomenjanja (književnost Odpora), vendar tudi na sprejem eksistencialistične antropologije skoz fOter idejno-etičnega pojmovanja, ki sega še v 19. stoletje. Vercorsova ideologija humanizma, ki upravičuje nasilno akcijo in vpetost posameznika v kolektivni boj zoper sovražnika, se je zasnovala iz tega spoja že med francoskim Odporom. Zgradil jo je v polemičnem dialogu z idejno-etičnim poljem, ki je bilo v francoski književnosti predvojnega desetletja in potem še povojnega časa vedno bolj prevladujoče. V svojih pripovednih besedihh so ga formulirah Malraux, Saint-Exupéry, Sartre in Camus.'' Vercorsu so se zdela eksistencialistična izhodišča o absurdnosti sveta in človekovi vrženosU vanj brez vnaprejšnjega smisla v nasprotju z angažmajem med okupacijo. Tako zasnovano modeliranje tematske opozicije je podlaga zelo razvidnega alegoričnega pomenjanja zgodbe v noveh Preklic {Ay. »Luc - nihilist in simbohstični larpurlartist« ^SIT: »nujnost angažiranja v akcijo kolektiva« A2: »Luc - angažirani poet«). Dokaj naivna recepcija eksistencialističnega pojmovnika razodeva, da ga Vercors cepi na drugo osnovo, ki se z doslednim in radikahiim eksistencializmom ne more sprijazniti, zato te pojme obravnava delno z romanticističnimi konotacijami (nekakšno svetobolje), delno pa jim odvzema ontološko vrednost, tako da izzvenijo v dikciji naivnega moralizma:
" Te skupne motive nekoliko drugate navaja že B. Krakar-Vogel v svoji dipl. nalogi: 29-37.
'* Sosledje mejnih situacij je značilno tudi za »roman človekove usode« (Makaux, Saint-Exupéry) in nasploh za pro-
toeksistencialisUčno in eksistencialistično pripovedno prozo (Plisnier, Sartre), ki je vplivala na SIP.
" Prim. Konstantinovič, n d.: 180-1.
163
»Njegov obup je bil že leta in leta gol in hladen ... nekam lahkotno je živel. /.../ stud nad tem življenjem med ljudmi, nad tem življenjem, polnim pravil, postav, /.../ načel, ki so bila tako strahotno smešna in nesmiselna vpričo Smrti in vrtoglave neizmernosti vesoljstva (OIS, 180).«
Že dejstvo, da Vercors sploh zasnuje nasprotje med absurdnostjo in angažmajem (Malraux, Sartre in Camus ga ne), priča o popreproščenem dojemanju eksistencialistične antropologije. Ker se je odločil za angažma (kar se kaže v uresničitvah fabulativne sheme alegoričnega pomenjanja novel Preklic in Besede), je po tej logiki moral modificirati idejo absurdnosti. To je storil z naslonitvijo na starejši, vsekakor predeksistencialistični tok humanizma. Angažma se v njem pojavlja kot eden od vidikov kantovskega moralno-etič-nega imperativa, ki junake potiska v vsaki noveli iz dotakratnega neetičnega ravnanja na novo, etično, a tvegano pot Kantovska etika, ki jo Vercors aplicira kot osnovo alegoričnemu pomenskemu nizu svojih novel, se utemeljuje prav v človekovi subjektiviteti in ne v apriorni transcendenci, vendar skuša ohraniti intersubjektivno, družbeno veljavnost oziroma »objektivnost« z načelom, da je potrebno obravnavati človečnost v drugih tako kot v svoji subjektivnosti in da mora biti človek vedno le cilj, nikoli pa sredstvo." Tak, v številnih sestavinah še romantično zasnovani subjekt, »lepa duša«, se bojuje proti absurdnosti, ki ni v humanem svetu, kaj šele v sami eksistencialni strukturi subjekta (kot v eksistencializmu in delno pri Kocbeku), ampak je postavljen nasproti idealnemu posamezniku kot »narava«, »živalsko«, sovražnik.
Kocbekovo idejno-etično vrednotenjsko instanco v SIP v primerjavi z Vercorsom precej bolj razgiba in zaplete krščanski etični imperativ o ljubezni do bližnjega, o človeštvu kot občestvu (božjih otrok) in o osebi kot »imitatio Christi«, ki je med temeljnimi sestavinami personalistične antropologije. Le-ta se - kot strategija iskanja sinteze med ireduktibil-nostjo subjekta in njegovo zapisanostjo revolucionarnemu, kolektivnemu subjektu - v tem loči ne le od razredne logike marksizma, ampak tudi od eksistencialističnega radikalnega subjektivizma." Ta imperativ velja tudi za sovražnika in izdajalca; tako so kristjani v revoluciji (zgodovini) pri Kocbeku vehko bolj kot Vercorsovi liki razpeti med tem nad zgodovinskim aksiomom in zavestno težnjo ter potrebo po revolucionarnem angaž-maju. Subjekt je v SIP modeliran kot »locus«, ki ga gibljejo različne sile, bog, narava, zgodovina, različne idejno-etične perspektive, tako da je vseskozi ambivalenten. Svoje dejanje v korist zgodovine upravičuje drugače kot Vercorsovi Uki - predvsem s krščansko metafiziko greha, pokore in odrešitve." Ljudje so po njej zaznamovani z izvirnim grehom (Amon: »Ljudje smo si bližje po zlu kakor po dobrem.« SIP, 149). Človek se uresničuje ter odrešuje prek greha (»človek greha« - SIP, 73), pokore (Damjanova stiska po strelu na Štefana in kačji pik) in končno odpuščanja v smislu božje ljubezni. Ravno v Blaženi krivdi se takšno sosledje alegoričnih pomenov najbolj vzorčno izrazi. Ti postulati krščanske etične tradicije se tesno, večkrat celo sinonimno prepletajo s pojmi iz eksistencializma in celo marksizma - to je nasploh značilno za personalizem kot postmetafižično antropologijo oziroma moralno-etično strategijo."
"N. d.: 78, 99, 181.
" Mounierjev personalizem, s katerim se je Kocbek zbližal v začetku tridesetih let (prim. Zadravec, n. d.: 170-1), nanj ni vplival samo s svojo idejnostjo (prim. Kocbekov esej MisU o človeku, 1936), ampak tudi z »materialnim« vidikom ideologije - s svojo revialno in kultumopoUtično dejavnostjo, z angažmajem levičarskega (krščanskega) intelektualca v pomembnih zadevah evropske in narodove zgodovine. O personalizmu kot predvsem etično-antro-pološkem, ne filozofskem aU Uteramem gibanju pregledno razpravljajo: Tadeusz Mr6wczynski: Mounieriev tragični optimizem. V: Filozofi in sociologi 20. stoletja. Zbral in prev. F. Jerman. Ljubljana, 1967; E. Kocbek: Sodobni misleci. Celje, 1981: 47-91; Simon, n. d.: 195-6. "Krakar-Vogel, 1976: 30.
" »Tako je v prid zgodovine stofleno dejanje enako krščanskemu pojmovanju greha« (N. d.: 18) Dolgan (n. d.: 35) opaža sinonimno prekrivanje pomenskih polj krščanske in eksistencialistične leksike: greh - neavtentično bivanje, pokora - tesnoba, življenje po božjih postavah - avtentično bivanje.
164
Večja enostavnost Vercorsovega idejno-etičnega sestava (individualistični humanizem 19. stoletja z moralistično dojetimi prvinami eksistencializma) prek tesnejšega, bolj ho-molognega ujemanja dobesednega in alegoričnega niza vpliva tudi na preprostejšo mo-delacijo besedilnih ravnin: fabulativne sheme so opaznejše, razUka med Ai in A2 že skoraj nazorno poučna, pripovedovalčevo vrednotenje točk gledišč posameznih likov je bolj monološko vsiljivo in prepoznavno, same književne osebe so zasnovane dualistično (»lepa duša« - sovražna, absurdna narava), v pripovedi je manj metaforično-simbolnega nakazovanja. Da sta alegorični in dobesedni pomenski niz bolj racionalno homologna, priča tudi to, da so kot ponazorilo istega idejnega sestava uporabljene snovno-motivno dokaj različne dobesedne zgodbe: iz časa druge svetovne vojne, iz francosko-pruske vojne, iz Portugalske 18. stoletja (zgodovinska kulisa alegoričnim pomenom je tu zelo skopa), seže celo v renesančno obdobje. Takšno alegorizirajočo težnjo potrjuje Vercorsov nadaljnji pisateljski razvoj: posega po obrazcih alegorično-paraboličnega romana oziroma »filozofske pripovedke«, povzetih - po Konstantinovičevih raziskavah - še iz razsvetljenske tradicije (Voltaire, Swift) in ob spodbudah romantike in postromantike (Poe).""
Vrstna zgradba Kocbekovih novel je v primerjavi z Vercorsom sodobnejša, kar je najbrž potrebno pripisati oblikovalni vlogi prvin, ki so se razvijale že v njegovi prejšnji prozi in ki izhajajo iz postsimbolistične poetike in metafizike"' ter se odpirajo spodbudam pro-toeksistencialistične (»roman človekove usode«) in eksistencialistične književnosti kot odnosničnemu ozadju."^ Tudi personalizem je vpUval na zapletenejšo zasnovo subjekta, ki je ontološko dvojno utemeljen (kot utelešenje transcendence v imanenci, spoj »brezčasnega« in »aktualnega« človeka)."' Vse to je zahtevalo večjo sofisticiranost, zapletenost književne zgradbe: s postopki simbohzacije oseb ter pripovedovanega časa in prostora se močno poveča večpomenskost in zmanjša homolognost med dobesednim in alegoričnim pomenskim nizom. Tako racionalni trop alegorije Kocbekovih novel ne more zaobjeti, saj ostajajo simbolizacijski preostanki.""
Povzetek poglavitnih tez: Alegorija kot poseben pripovedno razširjeni trop je skupna poteza Vercorsove in Kocbekove novelistike. Tako OIS kot SIP gradita svoja besedila po načelih »permixte« alegorije, v kateri se alegorični pomeni dobesednega zgodbenega niza eksplicirajo. Poleg dvojnosti pomenske zgradbe (zgodba, obhkovana po načelih vnaprejšnjega miselnega sestava, ki naj ga ponazarja) je za alegorijo značilno še prehajanje od ve-rističnih pomenov k »ontološkim« posplošitvam in dokaj shematizirana kompozicija (ponovljive fabulativne sheme). Kot način indirektne komunikacije ima pri obeh avtorjih različno družbeno vlogo: zasnova Vercorsovega alegoriziraiija se je obUkovala v okoliščinah odporniške literature (bralcu posreduje etične direktive oziroma oprijemališča), Kocbeku pa je alegorija omogočala izražanje dialoga različnih idejno-ocenjujočih položajev. Razlika v miselnih sestavih - osnovah alegoričnega pomenskega niza - je vplivala tudi na razlike v alegorični zgradbi med OIS in SIP. Vercors je sprejel eksistencialistične prvine skoz polemični filter kantovske etične tradicije, prilagojene družbenim potrebam, in zato popreproščeno, površno in moralistično. Njegove književne osebe so zasnovane preprosteje, racionalnost alegorične kuUserije je opaznejša. Pripovedovalčevo vrednote-
"»Konstantinovič, n. d.: 86, 87, 181.
*' Že v Kocbekovo zgodnjo prozo so z njeno lirizacijo (prim. Kmecl, n. d.) verjetno vstopali elementi postsimbolistične Claudelove poezije, ki je nedvomno vplivala na Kocbekovo predvojno liriko. Subjekt in pripovedni prostor ter čas so že v tej prozi zasnovani tako, da so medij nekega višjega, neznanega sveta, ki osebe slutenjsko vznemirja in vodi O tem obširneje v op. 1 omenjeni nalogi, str. 1-4.
" Gre za vplive pripovednih del, ki so formulirala problematiko subjekta, ki se v kontekstu metafizičnega nihilizma
skuša utemeljevati v kolektivni akciji, v neprestanem soočanju s smrtjo, pri tem pa mu je vojna ali revolucija le polje
preseganja problematičnosti tradicionalnega humanističnega individualizma Gl. op. 1.
« Gl. op. 37.
« Dolgan, n. d.: 38.
165
nje v Kocbekovih novelah paradoksno razgibava personalistična antropologija, ki je skušala združevati prvine krščanske tradicije, eksistencializma in marksizma, vrstno zgradbo novel pa posodablja tudi odnosnično ozadje protoeksistencialistične in eksistencialistične književnosti in prvine, ki izhajajo najbrž še iz rehgioznega postsimbohzma.
Summary
ALLEGORY IN VERCORS'S AND KOCBEK'S PROSE
To sum up the main points: Here, allegory is treated as a very often used trope in narrative prose as found in Vercors and in Kocbek. One as well as the other author present their texts in terms of »permixte« allegory, in which the allegorical meanings become explicit In addition to a double meaning in the structure (a story shaped by an idea now articulating it) the allegory is also characterized by the transition from veristic meaning to »on-tological« generalizations and by a more or less shematic composition. Both authors, in an inderect way of communication, the two authors differ in their social role: Vercors's allegorical approach is rooted in the literature of the national resistance period (conveying to the reader ethical standards) while for Kocbek it provided the voicing of a dialogue from different ideological positions. The ideational differences understandably affected the differences in the allegorical construction. Vercors was receiving the existentialistic element through the polemic filter of the Kantian ethical tradition, adapted to current social needs - and therefore in a simphfied, superficial and moralistic manner. His Uterary figures are conceived in a simpler way, the rationality of the allegorical staging comes more to the fore. In Kocbek's short stories the narrator's evaluation is paradoxically made vivid by a personalistic anthropology that tries to unite the elements of the Christian tradition, existentiahsm and Marxism, while the organization of the series of the short stories is updated by the background of the proto-existentialist and existentialist literature and of element probably derived from the rehgious post-symbohsm.
166
FRANC ZADRAVEC - ŠESTDESETLETNIK
Po rojstnem listu 27. septembra, v resnici pa že dan poprej je vstopil v enainšestdeseto življenjsko leto slovenski literarni zgodovinar Franc Zadravec, že nad dve desetletji eden najvidnejših preučevalcev slovenske htrame preteklosti in sodobnosti.
Franc Zadravec je otroška leta preživel v rodni Stročji vasi, osnovno šolo in tri razrede meščanske šole je obiskoval v bližnjem mestu Ljutomeru, nadaljeval šolanje na ptujski gimnaziji in po prekinitvi v zadnjih letih vojne na gimnaziji v Murski Soboti, kjer je leta 1947 maturiral. Odločil se je za študij slavistike in jeseni 1947 vpisal na ljubljanski univerzi slovenski jezik in književnost kot glavni študijski predmet, kot drugi predmet pa ruski jezik in književnost Študij rusistike je bil takrat aktualen in perspektiven, vendar dokaj zasilno organiziran, saj je zanj skrbel praktično en sam predavatelj, kulturni zgodovinar Nikolaj Preobraženski. SlovenisUka pa je prav v letih Zadravčevega študija doživljala prve vehke kadrovske menjave in je bila na metodološkem in idejnem križišču. Inštitut za slovansko filologijo je še vedno vodil mednarodno priznani hlolog Rajko Na-htigal, ki je sicer vse manj predaval, vendar je prav takrat publiciral vrsto tehtnih knjig. Iz vrst prvih akademskih učiteljev na ljubljanski univerzi je bil dejaven še lingvist Fran Ramovš, ki so ga sicer bolezen in obveznosti na SAZU vse bolj trgale iz predavalnice, v letu 1947/48 pa je imel svoj zadnji ciklus predavanj o Prešernu hterami zgodovinar France Kidrič. Bolj od teh priznanih in poslavljajočih se veličin pa so bile zanimive novosti in nova generacija učiteljev. Docent Anton Bajec je po poltretjem desetletju prevlade fi-lologije in zgodovinskega jezikoslovja uvajal slovenski knjižni jezik kot univerzitetni predmet Profesor Anton Ocvirk, ki je že 1938 nasledil umrlega Ivana Prijatelja, je v svoja predavanja uvajal primerjalno metodo in hteramo teorijo. Leta 1948 je postala docentka za novejšo literarno zgodovino Marja Boršnikova, ki je mimo doslednejšega uvajanja dialektično materialističnega nazora v literarno vedo začela tudi s premikom območja predmeta proti sodobnosti. Končno je po Kidričevi smrti 1950 prevzel predavanja iz starejše slovenske književnosti Mirko Rupel, sočasno pa je prišel v Ljubljano iz Zagreba Za-dravčev ožji rojak profesor Anton Slodnjak, ki je že v predvojnih letih s polemiko in z izvirnim pretresom slovenske slovstvene preteklosti omajal monopol pozitivizma v slovenski vedi. Tem dokaj raznovrstnim strokovnim vplivom na oblikujočega se slovenista se je pridružila še ideološka khma prvega zagona porevolucijskega časa, ki je delovala odločilno na Zadravčevo idejno opredeljevanje. Tako se je v študijskih letih izoblikovala njegova svetovnonazorska in strokovno metodološka fiziognomija, ki se je z nadaljnjimi življenjskimi in delovnimi izkušnjami le dograjevala, poglabljala in utrjevala.
Diplomiral je leta 1952. Pot do službenih mest, ki bi mladim slavističnim talentom omogočala strokovno izpopolnjevanje in znanstveno delo, je bila takrat še zelo ozka. Odpirala so se sicer že prva asistentska mesta (dotlej je bil v vseh tridesetih letih na slavistiki nastavljen en sam asistent), toda nadarjenih kandidatov je bilo več od možnosti. Tako je Zadravec po zaključku študija moral kot srednješolski profesor na gimnazijo, na kateri je pet let poprej maturiral. Vendar mu pedagoško delo, ki ga je vestno in uspešno opravljal, ni zatrlo že razvite zavzetosti za znanstveno delo. Tako je že leta 1954 v Murski Soboti začel z vse bolj razvejeno strokovno pubUcistiko. Zavedal se je, da je mogoče in potrebno svojo nadarjenost izrabiti tudi daleč od kulturnega središča. Takrat je namreč zapisal: »Dandanes se pač ne smemo in ne moremo zadovoljiti s tem, da lahko pokažemo na nekaj odličnih strokovnjakov v centra. Naravnost škodljiva pa bi bila misel, češ naj oni opravijo
08
167
vse, kar je treba opraviti v tej ali oni znanstveni panogi. Slovenija bo kulturno močna tem bolj, čim več bo ljudi, ki bodo množili in izpopolnjevali to ali ono vedo.« (Kulturni problem Obmurja, NOja 1954, str. 493.)
Pripravljenost za znanstveno delo, ki ni zamrla v njem od študijskih let, je dobila netivo tudi na prvem zborovanju slovenskih slavistov leta 1954 v Mariboru. V oceni zbornika referatov s tega zborovanja je namreč zapisal besede, ki so očitno bolj plod neposrednega vtisa kakor poznejšega branja: »Referata Alfonza Gspana in Rudolfa Kolariča o hterar-nozgodovinskem in filološkem delu na terenu sta spodbudnega značaja. Pomen obeh referatov z njunimi delovnimi napotih vidim v tem, da sta verjetno v marsikom ubila tisto resignacijo do znanstvenih naporov, ki običajno popade mladega slavista v trenutku, ko neutemeljno začuti, da se v provinci ne da niti malo znanstveno delati.« (Pogovori o jeziku in slovstvu, JiS 1955/56, str. 63.) Oba citata iz Zadravčevih zgodnjih člankov sta še vedno aktualna, njun kontekst pa zgovorno priča, kako resničen talent s pravo voljo do dela premaga vse zunanje ovire.
Pri tem se je Zadravec dobro zavedal, da je za vsako delo poleg znanja in hotenja potrebno tudi orodje - intelektualcu knjiga. Zato je takrat zastavil vse sile, da se je v Murski Soboti ustanovila študijska knjižnica. Uradno se je to zgodilo z ustanovnim odlokom okrajnega ljudskega odbora 1. januarja 1955 in Zadravec je postal, sicer le honorarno, njen prvi upravnik. Druga naloga v prizadevanjih za kulturni dvig Pomurja je bilo odpiranje publi-kacijskih možnosti, torej lastno kulturno glasilo in založba Tudi pri teh dveh projektih je prispeval viden delež, najprej kot sourednik revije Svet ob Muri (1956-1958), potem kot član založniškega sveta Pomurske založbe (od 1960).
Ob takšnem posluhu za kulturne potrebe rodnega in takrat tudi delovnega okolja je sama po sebi razumljiva tudi zavzetost za pomursko problematiko v okviru stroke. Ker je že na začetku svoje publicistične dejavnosti usmerjal svojo pozornost bolj v polpreteklost in sedanjost kakor v bolj oddaljeno zgodovino, si je pač izbral za osrednji predmet znanstvenega raziskovanja najvidnejšo Uteramo osebnost sodobnosti v Prekmurju in v celotni slovenski književnosti - Miška Kranjca. Znanstven pristop k razlagi dela in osebnosti tega pisatelja kažejo že prispevki v prvem letniku revije Svet ob Muri, po eni strani kritični pretres romana Zemlja se z nami premika in polemika z Bojanom Stihom o tem romanu, po drugi strani pa temeljita analiza družbenih silnic, v katerih in iz katerih se je pisateljsko in človeško obUkoval Miško Kranjec (Nekateri prekmurski problemi tridesetih let med vojnama, Svet ob Muri 1956). Sistematično je Zadravec nadaljeval s preučevanjem dela prekmurskega pripovednika tudi v Ljubljani, kamor se je preselil jeseni 1957 kot asistent za novejšo slovensko književnost na univerzi. Pomembnejše gradivo in analitične rezultate je sproti objavljal; več takšnih prispevkov je izšlo v zadnji številki pomurske revije, ki je bila posvečena Kranjčevi petdesetletnici (Svet ob Muri 1958, št. 3/4). Potem se je osredotočil na obUkovanje doktorske disertacije Miško Kranjec (1908-1935), s katero si je že leta 1962 pridobil naslov doktorja znanosti in jo naslednjega leta objavil v knjižni obhki (Murska Sobota 1963). Razen teh delnih obravnav je poskušal že takrat Kranjca tudi sintetično predstaviti slovenskemu kulturnemu svetu (Pisatelj, njegov človek in čas. Problemi 1962/63), nekaj pozneje tudi srbskemu bralstvu v knjižici Miško Kranjec (Beograd 1966). Kranjec in njegov pripovedniški opus sta ostala tudi nadalje osrednja tema Zadravčeve literamozgodovinske dejavnosti, h kateri se znova in znova vrača in katero vedno bolj domišljeno osvetljuje v svoji strokovni pubhcistikL Najprej gre tu za vrsto izborov, opremljenih s spremnimi besedami, predvsem doslej največji, ki ga je pri-ravil v sodelovanju s pisateljem (Izbrano delo 1-XI1, Ljubljana - Murska Sobota 1972), in izbor mladinskih spisov (Izbrana mladinska beseda, Lj. 1978), pa tudi širšemu jugoslovanskemu bralstvu namenjeni izbor kratke proze (Pripovetke, Novi Sad 1975, Slovenačka književnost 20). Druga značilna obhka so razčlenitve posameznih Kranjčevih del, na pri-
168
mer Neizolirani dobri človek Miška Kranjca (Lirika, epika, dramatika. Murska Sobota 1965; i 19712), MjsAo Kranjec, Na valovih Mure (JiS 1962/63), Miško Kranjec na sledeh rodu in umetništva (M. Kranjec, Strici so mi povedali, Lj. 1977^ Beseda sodobnih jugoslovanskih pisateljev; Murska Sobota - Lj. 1983'), Kranjčev roman Za sveUimi obzorji kot ustroj iikcije in modela (SR 1981). Do globljega spoznavanja Kranjčevega pripovedništva pa vodijo zlasti problemske razprave kakor Lirizem v Kranjčevem romanu (Študije o slovstvu in jeziku. Murska Sobota 1973), Prekmurska revolucija in Kranjčeva proza (JiS 1978/79; Delo - Književni listi 1979-04-19), Smeh v Kranjčevi prozi (Sd 1983) ter tipološko primerjalna j Prežihova in Kranjčeva groteska (Odmev živega človeka in krajine. Ravne na Koroškem i 1983). !
V širšo pomursko kulturno problematiko je posegel najprej s prikazoma Obris gledališ- \ kega življenja vPrekmurju med obema vojnama in Prekmurska dramatika (GL Murska So- i botal954/55),natosčlankomPreAmurs/cjnapi-ednjUsA dojeta 1941 (Ob naprednem tisku, i Murska Sobota 1962), predvsem pa z zamislijo monografskega Panonskega zbornika \ (Murska Sobota 1966), ki mu je bil urednik in pisec treh hteramozgodovinskih portretov j (Edvarda Kocbeka, Miška Kranjca in Antona Vratuše). j
Vzporedno s tem delom, organizacijsko in tematsko vezanim na okolje svojega prvega delovnega mesta, je Zadravec že od 1954. leta posegal v strokovno problematiko širših snovnih in problemskih razmerij, sprva v obUki hterame in strokovne kritike, ob kateri pa se je začel spraševati tudi o smislu, postopkih in nalogah kritike in literarne zgodovine.
V prvem načelnem članku O literarni zgodovini (JiS 1955/56), ki je nastal vzporedno s kritičnim prikazom Marje Boršnikove Pogovorov s pesnikom Gradnikom (Človek - umetnik, prav tam), je nastopil v obrambo marksistično ozaveščene hterame zgodovine proti takrat k nam že odmevno prodirajočim metodam v literarni vedi, ki jim »je forma tako rekoč bistveni in edini problem umetnine, umetnosti« (tam, str. 264). Vendar je prav tako odklanjal tudi nasprotno skrajnost, ki ne bi dovolj upoštevala umetnine in njenih specifičnosti, in je svoje razmišljanje sklenil: »Literarna zgodovina in hterama teorija se ne smeta izključevati, temveč mora ta le-ono dopolnjevati. Niti življenjsko in slovstveno gradivo niti odlična Uteramoteoretična priprava, ako ju razločimo, ne premoreta stvarnih hteramozgodovinskih sintez.« (Tam, str. 267.) Takšno temeljno izhodišče svojega celovitega, harmoničnega koncepta marksistične hterame zgodovine je pozneje samo poglabljal s študijem ustrezne tuje teoretične hterature. Najvidnejše stopnje tega študija zaznamujejo Zadrav-čevi strokovni članki: Lukacz vznemirja (NRazgl 1960), Franz Mehring in slovenska revija Književnost (JiS 1961/62) in Književni teoretik Emst Fischer (Problemi 1964). V sklepu dm-gega od navedenih člankov je ugotovil, da so ob še dmgih marksističnih vplivih in ob lastnem okusu »dragocene Mehringove pobude (...) zavarovale naše marksiste pred surovim sociologiziranjem in jih utrjevale v zahtevah po estetski prvini v književnosti« (tam, str.; 157), v tretjem članku pa je že uvodoma opozoril, »da Fischerjeve analize umetnosti in ; njegova teoretska misel nimajo svojih podlag samo v njegovem filozofskem nazom, am-; pak tudi in še zlasti v estetski občutljivosti za avtentični umetniški izraz«, in da Fischer : »ne polemizira samo zoper ahenacijo buržoazne estetike, ampak tudi z deformiranimi po- i gledi na umetnost na vzhodu oziroma pri nekaterih marksistih« (tam, str. 359). Iz takšnih ; pogledov, ki mu niso omogočali le marksističnega tolmačenja zgodovine, ampak so težiU j v celovito interpretacijo besedne umetnine, je z mlajšimi kolegi na ljubljanski slavistiki j (Matjaž Kmecl, Helga Glušič, Aleksander Skaza) pripravil uvod v študij slovenske knji- j ževnosti v knjigi z naslovom Lirika, epika, dramatika (Murska Sobota 1965; 19712), v ka-1 tero je sam prispeval mimo več interpretacij posameznih hteramih del iz prve polovice i XX. stoletja tudi teoretično predstavitev lirike in članek Literarnozgodovinska metodo- i logija. V zadnjem je posebej poudaril pomen sodobne interpretacijske metode, vendar le i v tisti obfiki, ki razodeva »totalni odnos do umetnine«. Ta celostni pristop k literamemu delu pa je Zadravec označil tako: »Umetnina je dokument ki ima globoko biografsko, psi-
169 i
hološko, svetovnonazorsko in ideološko, kulturnozgodovinsko in sociološko vrednost in pomen in jo mora raziskovalec osvetljevati z vseh teh in podobnih točk. Ali ko to opravi, se zaveda, da svoje naloge še ni končal in da je dolžan opisati še estetsko upodob-Ijenost vsebine, jezikovnosUlne in kompozicijske značilnosti, kajti samo taka, celostna analiza lahko do kraja pokaže vrednost in obseg estetske vizije resničnosti...« (1. izdaja, str. 333.) Svoje poglede na sodobne naloge hterame zgodovine je najbolj celovito predstavil v članku Literarna zgodovina in marksizem danes (Dialogi 1973), ki je bil preveden tudi v srbohrvaščino (Letopis Matice Srpske 1973) in v ruščino (Sovremennaja literatur-naja kritika evropejskih socialističeskih stran 1, Moskva 1975). Tu si je zastavil dve vprašanji, kako naj se marksistični hterami zgodovinar, ki mora hkrati biU tudi kritik, vede do umetnin iz različnih literarnih struj in v kolikšni meri sme biti odprt do sodobnih ne-marksističnih metodologij v hterami vedi. Na prvo vprašanje je odgovoril, »da se marksistični literarni zgodovinar ne odloča niti za staro niti za novo, ne za modernistično, ne za ta ne za oni tip hterature - ampak le za kvalitetno, umetniško neoporečno hteraturo« (tam, str. 459); v bolj razčlenjenem odgovoru na drugo vprašanje pa je poudaril, da »marksističnega raziskovalca (...) vežejo tudi vse pomembne novosti znanstvenega mišljenja, ki pomagajo prodomeje razkleniti vse to, kar obstaja v umetnini in kako obstaja«, kajti »ko marksist vključuje v svojo metodologijo dragocene novosti, se njegova metoda zato ne spreminja v eklektično, ampak se le poglablja na istem filozofsko-spoznavnem temelju« (tam, str. 461-462). Temu dosledno marksističnemu, vendar za vse koristne in tehtne pobude odprtemu pojmovanju literarne zgodovine ostaja Franc Zadravec vseskozi zvest in ga plodno uporablja pri svojem raziskovalnem delu, dasi se čuti pri tem, pač neupravičeno, nekoliko osamljenega, kakor priča ugotovitev v odgovoru na anketo o teoretski kulturi v našem prostoru: »Več energij se je trosilo za tisočero drobnih efememih teorijic iz različnih krajev sveta, kot za literarnoteoretske odvode, ki jih omogoča marksistična humanistična znanost« (Anthropos 1978)
Vzporedno se je Zadravec vpraševal tudi posebej o nalogah in značaju hterame kritike (Estetska ali idejna kritika, Problemi 1962/63; Kritika na razpotju, Sd 1979). Predvsem pa so ga načelna razmišljanja o izhodiščih in nalogah kritike vodila v preučevanje novejše zgodovine slovenske literarne kritike in esejistike. Rezultati tega raziskovanja so bili najprej študija Pogledi na realizem pri Slovencih med dvema vojnama (JiS 1960/61) in izbor slovenskih literamih kritik med svetovnima vojnama (Razgledi v književnosti 1918-1941,L\. 1963, Kondor 63), preliminama skica Slovenska povojna literarna kritika in esejistika (JiS 1962/63) in nato temeljit pretres slovenske kritike in esejistike v dveh desetletjih po dmgi svetovni vojni (Slovenska književnost 1945-J965, Lj. 1967), pa še fragmentaren poseg v obdobje pred prvo svetovno vojno Pogledi na besedno umetnost (1898-1918) (JiS 1966). Tako sistematično zastavljeno delo je nato Zadravec poglabljal v dveh smereh. Prvo predstavlja preučevanje osrednje postave v novejši zgodovini slovenske literame kritike, ki je dalo poleg vrste člankov monografski prikaz Literarni teoretik in kritik Josip Vidmar (Mrb. 1976), njegovo dopolnjeno srbsko različico (Josip Vidmar, Novi Sad 1981, Pozorišne monografije 1) in leksikalno oznako (SBLIV), dmgo v začetni fazi opredeljuje študija Pogledi slovenskih marksistov na književnost (1919-1941) (JiS 1967; PZDG 1967) in je v zadnjih letih vezana na Zadravčev raziskovalni projekt Marksistična ideja v slovenski literaturi in literami publicistiki od 1900 do 1940.
Potem ko je Zadravec junija 1962 promoviral za doktorja znanosti, je še istega leta začel z rednim pedagoškim delom na ljubljanski slavistiki kot docent, 1967 napredoval v izrednega profesorja, od 1973 pa je redni profesor za novejšo slovensko literarno zgodovino. Časovni razpon njegovega delovnega področja sega od konca preteklega stoletja do začetka druge svetovne vojne. V tem okviru se je najprej posvetil sistematičnemu raziskovanju slovenske literature v obdobju ekspresionizma, ki je bilo pred njim komajda načeto. Pristop k temu delu mu je omogočilo predvsem trimesečno študijsko bivanje
170
na Dunaju v pomladi 1963. Sistematičen pretres slovenske ekspresionistične dramatike izpričujejo zlasti razprave Dramatika Mirana Jarca (JiS 1965), Dramatika Slavka Gru-ma (SR 1968), Dramatika Ivana Preglja (SR 1982) in Ekspresionistične sestavine Maje-, nove dramatike (SR 1983), pa tudi komentirani izdaji besedil za šolsko rabo Upornik, Slovenske ekspresionistične enodejanke in prizori (Lj. 1966, Kondor 92) in Slavko Grum, Dogodek v mestu Gogi (Lj. 1968, Kondor 102). V enak namen je Zadravec napravil tudi izbor slovenske futuristične in ekspresionistične lirike Pot skozi noč (Lj. 1966, Kondor 93). Drugače pa je v središču njegovega preučevanja ekspresionistične lirike pesniški opus Srečka Kosovela, ki mu je posvetil vrsto razprav in člankov od celovitega prikaza Srečko Kosovel (JiS 1965) in interpretacije cikla Tragedija na oceanu (Lirika, epika, dramatika. Murska Sobota 1965; Kosovelova ciklična pesnitev o tragiki »lepe duše«, LED 197 P) do predavanja na simpoziju ob 80-letnici Srečka Kosovela Srečko Kosovel o pesniku in umetništ-vu (JiS 1984/85). Ekspresionistični liriki pa so posvečene še Zadravčeve razprave in študije Osamljeni človek Mirana Jarca (LED, Murska Sobota 1965), Glavni motivi in položaj lirskega subjekta v ekspresionistični liriki (Dialogi 1977), O stilu ekspresionistične lirike (JiS 1977/78) in Jezikovna poetika Stanka Majcna in drugih slovenskih ekspresionistov (JiS 1982/83). O ekspresionistični prozi je posebej razpravljal le v zvezi z Ivanom Pregljem (Matkova Tina, LED, Murska Sobota 1965 in 1971; Preg/y'eva ekspresionistična proza, XIX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Lj. 1983; Ekspresionizem in Pregljeva proza. Pregljev zbornik, Lj. 1984). S celovitejšo problematiko slovenskega ekspresionizma se ukvarjajo razprave Slovenski predekspresionistični literarni mozaik (1909-1918) (SR 1977), Kontakte zwischen dem slovenischen und deutschen Expressionismus (Zeitschrift für Slawistik /Berlin/ 1983) in Slovenska ekspresionistična literatura (Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Lj. 1984, Obdobja 5). S tem obdobjem je povezana tudi obsežna razprava Oktobrska revolucija in slovenska literatura (Murska Sobota 1968).
Kmalu je Zadravec izraziteje posegel tudi v obdobje »slovenske moderne«. Tu je največ pozornosti posvetil osrednji osebnosti, Ivanu Cankarju, pretežno njegovemu odnosu do družbe, kar je že tema prve razprave o Cankarju Umetnik in družba v Cankarjevih delih (Sd 1968). To je bilo izhodišče za preučevanje Satire v Cartkarjevi pesmi, prozi in dramatiki (SR 1969) in v pretehtani obhki tematsko antologijo z obsežno razpravo Agonija veljakov v Cankarjevi satirični prozi (Mrb. 1976). V Cankarjevo dramatiko posegata študiji Cankarjeva simbolistična lirska drama Lepa Vida (LED^, Murska Sobota 1971) in Pohujšanje v dolini šentllorjanski in nekatere tuje komedije (Dialogi 1976). Tehtne prispevke k cankaro-slovju predstavljajo še razprave Cankarjevi pogledi na jezik (JiS 1975/76; Sd 1976), Hrepenenje kot prvinska in družbeno pogojena moč v umetnosti in pubhcistiki Ivana Cankarja (Dialogi 1976), Ivan Cankar o ideji in tendenci v literaturi (Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Lj. 1977), Simbolizem v literaturi Ivana Cankarja (SR 1978), Cankarjevi folklorni junaki (SR 1980) in Ivan Cankar kot naturalist in realist v teoriji in praksi (Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Lj. 1982, Obdobja 3). Ob Cankarju je od vehke četverice slovenskih »modernistov« posvetil največ pozornosti Josipu Murnu (Impresionizem Josipa Murna, LED, Murska Sobota 1965 oz. Tipologija Murnovega impresionizma, LED^, Murska Sobota 1971; Oblikovni in verzni ustroj Mumove lirike, Sd 1979) in Otonu Župančiču (Svoboda kot princip Župančičeve lirike, XIV. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Lj. 1978; Oton Župančič in impresionizem ter simbolizem, SR 1978), preučil pa je tudi razvoj slovenske impresionistične verzifikacije (Slovenski verz od 1895 do 1920, SR 1979 oz. Oton Župančič, Simpozij 1978, Lj. 1979). Ob liriki pa je s stališča impresionističnega sloga preučil tudi slovensko prozo tistega časa (Impresionizem in daljša pripovedna proza, JiS 1974/75) in dramatiko (Impresionizem in dramatika, JiS 1983/84). Od tako imenovanih sopotnikov slovenske modeme so vzbudih njegovo raziskovalno pozornost Izidor Cankar (Izidor Cankar v svoji prozi, JiS 1960/61; Cankarjeva poetiška in es-tetiška izhodišča za roman »S poti«, ref. na simpoziju Izidor Cankar - delo in osebnost, Lj.
171
1985), Lojz Kraigher [Kraigherjev roman Kontrolor Škrobar, L. Kraigher, Kontrolor Škrobar, Mrb. 1973, Iz slovenske kulturne zakladnice 14; Impresionizem in dramatika, JiS 1983/84) in Alojz Gradnik (Gradnikova poezija do Padajočih zvezd (1902 do 1916), Dialogi 1967; Ritem in oblika Gradnikove poezije. Srečanja 1969; Aio;z Gradnik, Lj. 1981, Znameniti Slovenci). O tem obdobju kot obdobju simbolizma pa je razpravljal v sintetičnem prikazu Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma (Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Prvi del, Lj. 1983, Obdobja 4/1) in v primerjalni študiji Kontakti - ne-kontakti med slovenskim in srbskim simbolizmom (SR 1984 oz. Srpski simbolizam, Tipolo-ška proučavanja, Bgd. 1985).
Iz obdobja socialnega reahzma se je zunaj tem o Mišku Kranjcu posebej ukvarjal le z nekaj pisatelji, kakor s Cirilom Kosmačem (Umetniška proza Cirila Kosmača, NOja 1963), Prežihovim Vorancem (Groteska v Prežihovi prozi, SR 1974) in Ivanom Potrčem (Potrčeve novele o nepotešenosti in upanju, I. Potrč, Ko smo se ženili, Lj. 1983), bolj iz aspekta regionalne pomembnosti pa tudi s Kranjčevim bratom Nacijem (Pesnik Naci Kranjec - Pajlin, JiS 1960/61). Celovitejši prispevek k temu obdobju je le študija Pojmovanje literarnega realizma na Slovenskem med vojnama (Delo - Književni listi 1985-06-20, 1985-06-27, 1985-07-11 in 1985-07-18).
V čas po drugi svetovni vojni je razen v že omenjenem pregledu kritike in esejistike posegel le z nekaj sprenmimi besedami v knjigah Vladimira Kralja, Rada Bordona, Bena Zupančiča in Lojzeta Krakarja. S starejšimi hteramozgodovinskimi temami pa se je ukvarjal le iz zornega kota literarnega razvoja v prvi polovici našega stoletja, tako na primer v razpravah Tavčarjev literarni in politični nazor v letih 1919-1921 ter Ivan Cankar (SR 1974), Jenkova literatura v zapisih slovenskih pisateljev od Ketteja do Brnčiča (SR 1979) in Cankarjeva ocena slovenskega protestantizma (XX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Lj. 1984). Večji del navedenih razprav in nekaj, ki jih nismo upoštevali v tem pregledu, je zbral v knjigah Elementi slovenske moderne književnosti (Murska Sobota 1980) in Umetnikov »črni piruh«. Slovstvene razlage in primerjave (Lj. 1981).
Že po dobrem desetletju sistematičnih Hteramozgodovinskih raziskav v območju izbranega časovnega izseka, to je konca preteklega in prve polovice našega stoletja, je Franc Zadravec izoblikoval tudi celovit pogled na ta obdobja v okviru pubhkacije Zgodovina slovenskega slovstva, ki jo je zasnoval in napisal skupaj z Jožetom Pogačnikom. Zadravčev delež je bila knjiga Nova romantika in mejni obliki realizma (V. knjiga, Mrb. 1970) in dve knjigi s skupnim naslovom Ekspresionizem in socialni realizem (VI. in VII. knjiga, Mrb. 1972). Sočasno je kot član uredniškega odbora zbirke Naša beseda pripravil izbrana dela Slavka Gruma (Lj. 1968), Dragotina Ketteja in Josipa Murna (Lj. 1969), Mirana Jarca (v skupni knjigi s Srečkom Kosovelom, Lj. 1969), Prežihovega Voranca (I-V, Lj. 1969), Iva Brnčiča (Lj. 1970), Ivana Prijatelja (I-II, Lj. 1970), Bratka Krefta (Lj. 1971), Vladimira Levstika (Lj. 1971), Milana Puglja, Antona Novačana in Cvetka Golarja (Lj. 1971), Edvarda Kocbeka (I-II, Lj, 1972), sociakie lirike (Lj. 1972) in Miška Kranjca (I-V, Lj. 1973). Ob zaključku izdaje je kot poseben zvezek izšel tudi njegov prikaz Slovenska besedna umetnost v prvi polovici dvajsetega stoletja (Lj. 1974). Ta pretres je bolj izbirno in bolj subjektivno pisan od vehke literamozgodovinske sinteze, ki je leto dni poprej izšla z deležem Jožeta Pogačnika vred v skrčeni obliki obsega ene knjige, in sicer hkrati v izvimiku (Mrb. 1973) in v srbskem prevodu (Bgd. 1973). Nato je Zadravec sodeloval tudi v uredniškem odboru zbirke Beseda sodobnih jugoslovanskih avtorjev; v tem okviru je z obsežnimi spremnimi besedami opremil knjige Bena Zupančiča Sedmina (Lj. 1975: Pripovednik Beno Zupančič), Vladimira Kralja Mož, ki je strigel z ušesi (Lj. 1976: Pripovednik Vladimir Kralj) in Miška Kranjca Strici so mi povedali (Lj. 1977: Miško Kranjec na sledeh rodu in umetništva). Tudi za srednješolsko berilo, ki ga je pripravil skupaj s Frančkom Bohancem, Jankom Kosom in Borisom Patemujem (Slovensko berilo za prvi (drugi, tretji, četrti) razred srednjih šol, Lj. 1971-1975), je v okviru svojega delovnega področja prispeval tehten delež.
172
v letih 1974 do 1976 je bil Franc Zadravec predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. Kot gost je dvakrat po ves semester (poletni semester 1976 in 1982) predaval slovensko književnost na Universität für Bildungswissenschaften v Celovcu. S posameznimi predavanji je gostoval na univerzah v Novem Sadu (1973), Jeni (1974), Regensburgu (1981), Berlinu (1982) in Innsbrucku (1983). Z referati se je udeležil vrste slovenskih, jugoslovanskih ter mednarodnih simpozijev in kongresov. Kot predsednik organizacijskega odbora je vodil priprave in delo III. (1967) in VI. (1970) seminarja slovenskega jezika, literature in kulture za tuje slaviste na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sodeloval je pri organizaciji Cankarjevega (1976) in Župančičevega (1978) jubilejnega simpozija na SAZU v Ljubljani in bil sourednik zbornikov referatov s teh znanstvenih srečanj. Vodil je mednarodne simpozije o obdobjih sunbohzma (1982), ekspresionizma (1983) in socialnega realizma (1985) v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi ter uredil zbornike referatov s teh znanstvenih sestankov (Obdobja IV, 2. zv., Lj. 1983; Obdobja V, Lj. 1984; zadnji v pripravi za tisk), ki se pripravljajo skupaj z vsakoletnimi seminarji za tuje sloveniste. Od leta 1973 je Zadravec član uredniškega odbora Slavistične revije, od leta 1980 pa je odgovorni urednik tega znanstvenega glasila slovenskih slavistov. Za svoje znanstveno delo je prejel najprej lokalno (Murska Sobota - Maribor) nagrado Štefana Kovača (za doktorsko disertacijo), potem repubhško nagrado Sklada Borisa Kidriča (1977 za monografijo o Cankarjevi satiri) in nato še veliko Kidričevo nagrado (1984). Leta 1979 je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske adakemije znanosti in umetnosti, leta 1984 pa je postal redni član te ustanove.
S posebnega stališča naše revije je treba poudariti, da je bil Franc Zadravec v letih 1970 do 1972 predsednik Slavističnega društva Slovenije, da je med leti 1959 in 1970 sourejal Jezik in slovstvo in da je v tridesetih letih izhajanja te naše strokovne revije objavil v nji petdeset tehtnih prispevkov, bil je torej med njenimi najbolj zvestimi sodelavci in je v odločilni meri soobhkoval njen obraz. Poleg študij in razprav, ki smo jih že omenih v njihovem tematskem kontekstu, je treba opozoriti še na predavanje Glavni leposlovni tokovi v Sloveniji med prvo in drugo svetovno vojno (JiS 1967), na pregleden prikaz Slovenska Koroška v prozj, pesmi in drami od 1919 do 1942 (JiS 1969/70) in zlasti na teoretski prispevek Slovstvo v času NOB kot periodizacijsko vprašanje (JiS 1971/72)
Na koncu je treba omeniti, da je akademik Franc Zadravec mnogostransko dejaven tudi zunaj meja stroke in delovnega mesta, dasi te njegove aktivnosti in njenih oblik na tem mestu ne bomo posebej pretresah. Naj dodamo še ugotovitev, da jubilanta po človeški strani odhkuje pokončnost strpnost do sogovornikov, pa vendar nazorska doslednost do sodelavcev pa poštenost in pravo tovarištvo. Pri šestdesetih letih stoji trdno in dejavno v areni slovenskega kulturnega življenja in želimo mu še mnogo dejavnih let
Jože Koruza Filozofska fakulteta v Ljubljani,
173
MIŠLJENJE IN MNENJE
S tema dvema izrazoma lahko izpeljemo enako ločevanje, kakor ga imajo drugi kulturni jeziki: mišljenje je naša umska dejavnost spoznavanja in presojanja: na obrazu se mu je videl ves napor mišljenja (premišljanja); včasih mislimo bolj na način te dejavnosti: filozofsko, znanstveno, praktično, logično mišljenje; svoboda mišljenja - pravica, da svobodno premišlja. Mnenje pa je nasledek, rezultat mišljenja, ki ni nujno resničen, ostaja vedno nekaj dvoma: takšno je moje mnenje (= tako mislim o tem); izrecite o tem svoje mnenje (= kar mislite o tem); izvedenci so izrekh svoje mnenje, podprto z dokazi; javno mnenje (= kar večina misli o čem); o tem nimam svojega mnenja, nimam dobrega mnenja.
Žal naši besednjaki tega razločevanja na poznajo. Celo SP 62 se je primerilo, da je edini zgled, ki ga ima pri geslu mišljenje, napačen: »imeti dobro mišljenje o kom« - prav bi bilo imeti dobro mnenje o kom; kaj je mišljenje, za to SP 62 torej sploh nima pravega zgleda. V SSKJ so vsi zgledi pri geslu mnenje pravilni, pri geslu mišljenje pa brezupno pomešani. Ne samo, da je mišljenje rabljeno tam, kjer bi moralo biti nmenje (npr. to je samo vaše mišljenje, po mojem mišljenju, povedati svoje mišljenje o novi knjigi - povsod je prava beseda mnenje), pomešana sta tudi izraza miselnost in mišljenje.
Razločevanje je težavnejše tudi zaradi vpliva sh, ker imajo tam isU izraz za oboje, namreč samo mišljenje. Vendar ni potreben kak poseben trud, da izraza ločimo, pridobimo pa večjo natančnost in razumljivost izražanja.
PROTI NAPAČNI ZADOLŽENOSTI IN ZADOLŽITVAM
Ta sestavek izjemoma začenjam z daljšim navedkom tujega besedila. Gre za besedilo Janeza Seršena, lektorja pri Delu. Svoje delo opravlja tako, da prebira hst, iščoč najhujše ali najbolj značilne jezikovne slabosti, pa potem prizadete (in njihove tovariše z njimi) opozarja v posebnih objavah, ki imajo naslov Lektorjevo svarilo. Naše besedilo je iz svarila št. 15 z dne 14. 11. 1983; na koncu paberkov iz dnevnika je tam navedel tale stavek: »Včeraj so namreč sporočili, da je Danes Dalsager, član evropske komisije, zadolžen za kmetijstvo, ukazal ustaviti izplačila...« Lektorjev komentar k temu stavku pa je takšenle:
»Priznam, da se mi o podčrtani jezikovni patologiji v citatu resnično upira napisati še kaj. Kaže namreč, da je vse zaman, dokler se beseda ne bo sama priskutila še zadnjemu ,častilcu'. O jezikovni škodi in zmedi, ki jo v napačnih pomenih povzroča (sicer nevtralna in potrebna) beseda, je bilo napisano že vehko. Naj omenim le 34. sporočilo Jezikovnega razsodišča z naslovom ,Kaj so dolgovi in kaj dolžnosti'. Na seji kolegija 31. 3. 1982 sem poročal o stalnih pritožbah bralcev, zlasti nekega Antona Poženela, ki spet in spet pošlje v Delo polno ovojnico z izrezki iz našega hsta in jim priloži še nekakšen statistični imenski pregled, kateri novinarji in kohkokrat so zapisali to nesrečno ,zadolžitev'. Sklep kolegija je bil:,Pišoči morajo veliko bolj ko doslej upoštevati lektorjeva opozorila in se ravnati po priročnikih, ki nastajajo v hiši, prav tako pa ne smejo zanemarjati sporočil Jezikovnega razsodišča. Njihovo pisanje mora biti v skladu z zahtevami knjižne norme.'
Kljub temu še enkrat čisto na kratko:,zadolžitve' so v slovenščini rabljene pravilno v pomenu dolga, koliko je kdo komu dolžan, kje se je zadolžil ipd., v drugih pomenih pa so napačne in škodljive, ker povzročajo pomensko zmedo in razkroj. Zadolžitve, rabljene
„124 _.„.^^_„„^_^^^__^._^_____________
napačno, namreč izpodrivajo vrsto besed, s katerimi se lahko v različnih pomenskih zvezah izražamo zelo natančno: naloge, dolžnosti, obveznosti, pristojnosti, naročOa, odgovornosti itn. Namesto da bi izkoristili bogato izraznost slovenščine ter govorili in pisali, da je npr. kdo odgovoren za kaj, pristojen, da mu je bilo to in to naročeno, naloženo, da ima dolžnost kaj napraviti, da je torej dolžan to ali ono ukreniti, da mora za kaj skrbeti, poskrbeti, imeti na skrbi, da mu je bila zaupana, poverjena kakšna naloga, da mu je kdo kaj naložil, dal nalogo, da mora opraviti to ali ono, itn., itn., pa nekateri kar naprej opletajo z vedno istim napačnim pomenom: ta in ta je za to zadolžen, tega in tega je treba za to zadolžiti, ta in ta ima novo zadolžitev. Kako je to nebogljeno!
Slovesno izjavljam, da po vsem tem nisem več ,zadolžen za te preklicane zadolžitve', naj vsak sam opravi z njimi. Opozoril, pojasnil, utemeljitev, napotkov, nasvetov in predlogov kako in kaj je več ko dovolj.«
Sestavek ponatiskujem z avtorjevim dovoljenjem predvsem zato, ker je tako prepričljivo pokazal napačnost neke rabe in izčrpno naštel dolgo vrsto izraznih načinov, ki jih ta raba izpodriva; tega res ni mogoče bolje storiti. Pozornosti pa se mi zdi vredno še nekaj: skorajda obup prizadevnega lektorja, ko vidi, kako zaman je ves njegov trud, da bi odvrnil časnikarje od rabe, ki je tako očitno napačna. Kaj vendar imajo te modne rabe takega, da jih je tako težko pregnati?
Pa se proti tej rabi ne bojuje samo lektor Dela, na muho jo je recimo vzela ekipa pri publikaciji Naš govor, ki jo občasno izdaja center za interno izobraževanje pri Radiu Ljubljana. V številkah od 2. do 4., ki so izšle od maja 83 do junija 84, je bil objavljen Antibar-barus, abecedni seznam jezikovnih napak (urejen po sistemu: na levi slabo, na desni boljše), namenjen poznejši objavi v obhki priročnika za radijske delavce. (Priročnik je izšel nekoč leta 1984.) Napačna raba glagola,zadolžiti' z izpeljankami je v seznamu prav dobro obdelana, kar pet gesel ima: zadolžitev, je zadolžen, je zadolžil, ministra je zadolžil, zadolžiti koga za kaj - z ustreznimi nadomestih, ki jih poznamo že iz Sršenovega naštevanja.
Mogoče so ta opozorila pri ljubljanskem Radiu res nekaj zalegla. Drugod pa se je napačna raba kvečjemu še pomnožila in razširila, čeprav sva z Jankom Modrom večkrat opozarjala nanjo. Kakor v posmeh svarilom v Našem govoru sem kmalu nato slišal v televizijskem dnevniku o »institucijah, zadolženih za varovanje zakonitosti« in da je »zbor zadolžil Zvezni komite za promet«. Isti čas sem našel v ljubljanskem Dnevniku v enem samem sestavku (15. 9. 84) tri take izraze: »Tovariš 1. M. me je zadolžil, da ga pripeljem... njegov sošolec je Slivnika zadolžil... S. je bil partijsko zadolžen«. Mariborski Večer je kmalu nato postavil ,Neizpolnjene zadolžitve' kar v naslov, da bi se ljudem bolje vtisnile v spomin, in po isti metodi je Nedeljski dnevnik v isti številki postavil dva taka naslova: ,Nove in nove zadolžitve' pa ,Sklepi in zadolžitve'. Tednik Družina je prispeval svoj kamenček z naslovom ,Gosposvetske zadolžitve' in nekoč pozneje še z naslovom,Zadolženi za prihodnje rodove'; ob takem pisanju res ne veš več, ali bi molil ali bi klel...
Kdo bi se ob taki povodnji slabe rabe še čudil, da se celo v Naših razgledih, v splošnem skrbno lektoriranem listu, najde trditev, da je bil nekdo v Sovjetski akademiji znanosti »zadolžen za raziskave«, ko je v resnici le skrbel zanje. Ali da je v pogovoru urednika revije Sodobnost z M. Kmeclom, ministrom za kulturo, zapisan tudi stavek: »Tovariš Kmecl, če se dotaknem vaših javnih zadolžitev...« Sploh, s kakšno lahkoto so slovenski pisatelji ,osvojih' novo rabo, pokaže pogled v katero koli našo revijo, recimo v Novo:
»Svet zadolžuje uredništvo, da kritiko upošteva____« - (1985, str. 1033), namesto da bi mu
to nalagal (naložil).
In kako se takšno izražanje vtihotaplja v podzavest celo takim, ki se ga zavestno ogibljejo, kaže prevod nekega Grizeljevega članka v Večeru (7. 9. 85). O Balzacu je tam zapisano, da so ga vsaj enkrat na mesec khcah na sodišče »zaradi zadolžitev« - pač zaradi dolgovi
175
- neredko pa da je tudi sedel v »zaporu za zadolžence« - namesto za dolžnike! .Zadolžitve' in .zadolženost' so tako v zraku, da ljudje kar pozabljajo na dolgove in dolžnike.
Lektorjeva razkačenost, s katero sem začel to pisanje, je torej res upravičena. Včasih se človeku zazdi, da začnejo ljudje kako neustrezno besedo ah frazo še bolj vneto uporabljati tedaj, ko je bila javno grajana. Saj podobno je tudi s prislovno rabljenim srbohrvaškim,zahvaljujoč' (= zahvaljujuči) namesto zaradi, po zaslugi: izraz je žilav kakor plevel na njivi, danes ga izruješ, jutri že spet poganja. Posebno ga ljubi Dnevnik, tam lahko recimo beremo, da je veliko pacientov »rešilo svoj vid zahvaljujoč laserju« - takšno skrpucalo nastane ob jezikovni površnosti, ko bi se dalo lepo reči: »Laser je rešil vid premnogim bolnikom.« Leposlovni kritik v istem listu: »zahvaljujoč družbenemu kontekstu« - prebere sicer vehko knjig, jezikovnega članka pa nobenega, sicer bi ne pisal tako. Nič čudnega, da njegov kolega piše, da se nekaj »vsebinsko navezuje na vrsto jubilejev ah spominskih zadolžitev« - celo pri spominih torej zadolžitve!
A čeprav se je lektor Dela navehčal in slovesno izjavil, da »ni več zadolžen za zadolžitve«, je sam pri sebi gotovo vedel, kakor vemo vsi, ki se trudimo s to našo slovenščino: nič nam ne pomaga, naj smo še tako slabe volje in navehčani, na napake moramo pač opozarjati spet in spet, dokler je kaj upanja v uspeh.
Janez Gradišnik Ljubljana
MED UGOVORI IN ODGOVORI (6)
13. Prevajalec pesmi Hej Slovani i.
Evangeljska cerkvena občina je Sama Chalupka izvohla za naslednika očeta pastorja, ko je dokončal srednje študije na Slovaškem. Da poglobi svoj študij, se je napotil jeseni 1834 v središče protestantstva, v Nemčijo. Potoval je čez Prago in pozdravil tu češke pesnike, jezikoslovce in narodnjake, saj je Praga za Slovake pomenila metropolo zahodnega slo-vanstva, tudi za prebujajoči se slovaški narod. Stike s Slovani je iskal Chalupka že pred obiskom Prage. Po četrti razdelitvi Poljske so Poljaki upah, da se bodo osvobodili in združili pod žarečo zvezdo Korzičana Napoleona. Chalupka je v pokrajini Krakova, kamor ga je zanesla slovanska misel, občutil vihrajoče uporniško ozračje in se srečal s himno »le-gijonov poljskih«, ki sta jo ustvarila D^brovski in Jožef Wibycki, melodijo pa ji je dala ljudska mazurka. Osnovnega duha slovanske ideje na pohodu je slišal v stihih, ki so peli v besedah, podloženih mazurki:
Jescze Polska nie zginela, poki my žijemy.
Ko je prišel v Prago, je tu srečal navdušene Cehe in poljske emigrante. Praga je prepevala poljsko himno o novo vstali poljski domovini, mesto samo pa je tonilo v tuji, nemški govorici! Mlademu Slovaku se je kljub srečanju s češkimi literarnimi in znanstvenimi ust-
176
varjalci in kljub razvneli družbi mladih sinov matere Slave zdelo mesto zgubljeno. Groza, ki ga je obšla ob nemških ulicah, ob vrveči množici tujejezičnih sprehajalcev, ta zgrože-nost se mu je še stopnjevala in povečala, ko je sedel v pol prazni gledališki dvorani - češki igralci so igrali razredčenemu parterju in maloštevilni proletarski pubhki rokodelčičev! Planil je iz potujčenega in tujega sveta in poiskal svojo popotno sobico ter s svinčnikom vrgel na papir pesem o svoji veri v rodno slovansko govorico, pesem, ki je nato osvojila vstajajoče slovanske narode:
Hej Slovane, jeste naše slovanska reč žije.
Bilo je leta 1834.
Naslednje leto je bila pesem natisnjena v slovaškem ljudskem koledarju Fejerpatakyja-Belopotockega Gašparja. Raznesli so jo na vse vetrove prepisi, prevodi, priredbe, pesmarice, zborovanja, sestanki, pevski zbori, čitalnice in društva - kot iskro, kot plamen, kot ogenj, kot kres. Ko je pesnik doživel petdeset let, so ga kot gosta, kot slavljenca na poti pozdravili tisoči in tisoči v Pragi, po Češkem, po Moravskem, po Slovaškem. Marčna leta in leta pred slovanskim kongresom 1848 in 1849 so vrgla Chalupkove verze v slovanski svet Češki pesnik Jan Neruda in slovaški pisatelj Michal Miloslav Hodža, ki sta doživljala kres Chalupkove himne, sta zapisala, da je himna odmevala na vseh razgibanih sestankih slovanskega kongresa: pri bratenju meščanov, študentov in množic na praškem Vaclavovem trgu, pri postavljanju barikad na praških uhcah in v bojih proti windisch-gratzovski cesarski vojski. Ko so se po slovanskem kongresu razšli udeleženci po slovanskem svetu, so v vse vetrove raznesli tudi Chalupkovo pesem.
Samo Chalupka (1813-1883) je istega navdušujočega, udarnega duha izrazil razen v svoji najslavnejši pesmi Na Slovane še v vrsti podobnih verzov. V svoji bojni, napadalni pesmi je ustvaril vrh slovaške revolucionarne nacionalne besede v pesmi Mor ho! - Uniči, ubij ga! Prva kitica, ki poziva v boj, se glasi:
A ty mor ho! - hoj, mor ho! detvo mojho rodu, kto kradmou rukov siahne na tvoju slobodu; a čo i tam dušu daš v tom boji divokom, mor ty len a vol' nebyt, ako byt' otrokom!
- Ti uniči, pobij, mladina mojega naroda, tistega,
ki s tatinsko roko seže po tvoji svobodi;
pa četudi dušo daš v divjem boju,
ti le pobij, uniči (sovražnika) in izberi smrt,
rajši zavrzi življenje, kakor da bi bil suženj.
Z valterskotovsko romantiko je napolnjena tudi Chalupkova zgodovinska proza.
Chalupkova pesem je našla pot tudi med Slovence, tudi mednje enako kakor k drugim Slovanom v prepisih, v rokopisnih zaznamkih za pevske zbore, za naše čitalnice, pri katerih je Hej Slovani postala stalna uvodna točka programa. Peli so jo na prvi »slovenski besedi« v Ljubljani 30. maja 1848 v ljubljanskem gledališču. Besedilo in zapis napeva je prinesla prva čitalniška pesmarica Grlica slovenska 1848. O prepevani pesmi so prinesle svoje poročilo Novice 1848 (178). Po Venzajzovi knjigi o visokošolskem društvu Sloveniji vemo, da so pesem prepevali dunajski študentje 1848. Peh so jo ob ustanovitvi slovenskega društva v Trstu (glej tržaški Slavjanski rodoljub, 4). Peh so jo na »prvi slovanski besedi« v Gradcu 1851. Kako je Chalupkova pesem osvajala vedno širše naše prostore, nam govore listi Novice, Slovenska Bčela, Trdinovi Spomini, K. Glaser, Prijateljeve razprave s posameznimi navedki itd. Notni zapiski so komaj utegnili ustrezati pevskim in zborovskim objavam. Besedilo slovenske redakcije Chalupkove pesmi je domala do da-
177
našnjega dne »uzakonil« Radoslav Razlag v prvi in drugi izdaji Pesmarice: 1863 je besedilo priobčil pod naslovom Slovenski duh, 1872 pa pod naslovom Hej Slovane v češkoslovaški redakciji in pod naslovom Hej Slovenci v slovenskem prevodu. Že tedaj se je prva kitica glasila, kakor jo v bistvu prepevamo še danes:
Hej Slovenci! naša leč slovenska živo klije, dokler naše vemo srce za naš narod bije. Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke! Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke.
Kako smo si »slovansko marsejezo«, kakor imenujejo tudi slovanske slovstvene zgodovine Chalupkove verze, poslovenih, nam je danes nemogoče presoditi. Vse slovenske objave pesmi Chalupkovega besedila so nepodpisane. Nikjer ni podpisan avtor prevoda oziroma priredbe. Mislim pa, da smemo za prevajalca oziroma prireditelja himne Hej Slovani v slovenščini šteti Andreja Pirnata.
Andrej Pimat, po rojstvu iz Loke pri Mengšu (1817), je dokončal srednjo šolo v Ljubljani, nato pa študiral montanistiko v Banski Šfavnici (Rudni Ščavnici) na Slovaškem. Kot rudarski strokovnjak je služboval v premogovnikih na Štajerskem, v železarski tovarni v Štorah, bil kratek čas, do propada eden ravnateljev ljubljanske banke Slovenije, nato pa v rudniških in zasebnih pisarniških službah. Bil je eden od ustanoviteljev Narodne čitalnice v Celju, sodeloval je pri široko zasnovanem delu Matice slovenske Slovenski Štajer - za to kolektivno delo je spisal dva snopiča. Umrl je v Ormožu 1888, na glasu kot narodnjak vse življenje, V njegovem delovanju je viden gospodarski dar, vendar se njegova gospodarska in tehnična izobraženost v slovenskem prostoru nista mogli uveljaviti.
Banska Šfavnica na Srednjem Slovaškem je v Pimatovem času bila mestece, ki je živelo samo od tradicije bogatih rudnikov zlata in srebra. V mestecu je delovala visoka rudarska šola, »banicka akademia«. Bil je to edini, najvišji učni zavod za vzgojo rudarskih inženirjev, montanistov. Kaj je zaneslo Pirnata v Bansko Šfavnico, ne vem. Oglašal pa se je od tam v Novicah in od tam Bleiweisu pošiljal svoje prispevke. Arhiv banskošfavniške rudarske akademije ve povedati, da je v letu 1847 študiral na akademiji Andrej P i r n a t, po rodu »Ilirec«.
Pesmici, ki sta bih prvi objavljeni v Novicah (1844: Njega ni, in 1845: Kmetovavec), pričata o avtorjevemu posluhu, ki mu je botroval noviški urednik. Nadaljnji njegovi prispevki v Novicah prihajajo s Slovaškega, iz Banske Šfavnice. V letniku 1845 je natisnjen njegov prevod Tylove pesmi Kje dom je moj, poznejše češke nacionalne himne. (Kot pevska točka je bila ta Tylova pesem izvedena 1834, isto leto kot Chalupkova Hej Slovani.) Za ponašitev Tylovega teksta je pri objavi zapisano, da je napravljena »prosto po češkem« in da jo je uredništvu poslal, s polnim podpisom, A. Pimat »iz Stavnice na Ogrskem«. V Razlagovi pesmarici je pod priobčeno Tylovo pesmijo podpisan »Pimat«. Banska Šfavnica je bOa zaradi zelo razUčnega sestava študentov montanistike - saj je bila Banska akademija edina v vsej Avstro-Ogrskil - narodnostno zelo nemima, zviharjena, posebno če mishmo še na razburljiva predmarčna leta (od 1848/49). Andrej Pimat je zapisan kot naročnik Novic v letniku 1847; tedaj je bil »rudoslovec v Šemnici (to je nemško poimenovanje Šfavnice) na Ogrskem.« Pimatov avtogram - s čmilom - je zapisan na izvodu Hur-banove Nitre, letnik 1847; hrani ga knjižnica slavističnega oddelka na ljubljanski filozofski fakulteti, kamor je prišel izvod iz celjske Narodne čitalnice! (Njen soustanovitelj je bil tudi Andrej Pimat)
Nikjer pri objavah ah omembah himne Hej Slovani ni zapisano, da bi bil tekst priredil Pir-nat V Banski Šfavnici je Pimat dobil besedilo poznejše češke himne Kje dom je moj. Ned-vonmo je shšal prepevati tudi Chalupkovo pesem, vendar je ni poslal Bleiweisu. Mogoče je tudi, da je Bleiweis ni hotel priobčiti, dasi je vedel za njen sloves, tudi med slovenskimi
178
narodnjaki in visokošolci. Kakor je češko himno Pimat prinesel iz Šfavnice, tako je prinesel, če ni bila razglašena že prej, tudi Chalupkovo pesem v Ljubljano.
V letih, ko moramo govoriti o poHtični hriki v začetnih letih Novic, imamo dokumentirano tako poezijo samo izpod peresa Andreja Pirnata. Edino za Pirnata lahko rečemo, da je prišel v stik s slovaško politično poezijo, ob svetem neposrednem bivanju v slovaški sredini. Njegovi slovaški kolegi v slovaški Banski Sfavnici so ga neposredno nagnili, da je skušal s svojo priredbo oziroma prevodom posredovati njihovo živo prepevano pesem Slovanom na slovanskem jugu.
Chalupkova slovanska himna je preglasila našo slovensko himno Naprej zastava Slave. Bila je in ostala naša najslovesnejša pesem tudi v stari Jugoslaviji in prešla v repertoar partizanskih popevk. Zgodilo se je celo, da je ta Chalupkova pesem prevladala tudi v novi Jugoslaviji kot vsedržavna himna. Dolga leta so se vrstila in množila prizadevanja, da bi dobili novo, ustreznejšo državno himno. Pa vsi natečaji, vsa prizadevanja niso rodila uspeha.
Dnevno časopisje pa nas je v začetku lanskega novembra obvestilo, da je uradna komisija za novo državno himno zaključila svoje delo in predlagala Sociahstični zvezi, da obvelja dosedanji napev, v besedilu pa se začetni besedi naslovita na »Jugoslovane« in zamenjata besedi »duh slovanski« z besedama »duh svobode«. Predlog komisije in Sociahstične zveze bo predložen skupščini SFRJ v dokončno odločitev.
14. Guštanj - Ravne
Za novo šolsko leto naših srednjih šol je bilo treba jeseni 1945 odločiti, kam postaviti srednje šole ginmazijskega tipa v prostoru Koroške, kolikor je je pripadalo Jugoslaviji. Kraji, ki so prihajali v poštev, so bili v Mežiški doUni Mežica in Prevalje, v štajerskem delu te zahodne Slovenije pa Slovenj Gradec in Dravograd. Ministrstvo za prosveto Slovenije je v svojem zamišljenem razporedu gimnazij objavilo v Slovenskem poročevalcu svojo misel, da naj bi bila gimnazija postavljena v Prevalje.
Tedaj pa so se dvignih prebivalci Guštanja in zlasti kovinarji guštanjskih železarn, ker so razvoj gospodarstva Mežiške doline gledali perspektivno. Tri dni po objavi ministrske zamisli, dne 9. septembra, so na krajevnem zborovanju postavili predlog, da se za omenjeni zahodni del Slovenije postavi gimnazija v Guštanj, imenuje pa naj se po kovinarju maršalu Titu. V Beograd so poslah posebno odposlanstvo, ki naj izposluje ustanovitev gimnazije v Guštanju, dobi pa sočasno pristanek maršala Tita za poimenovanje srednješolskega zavoda po njem. Maršal je predlog poimenovanja po sebi odklonil, guštanjsko delegacijo pa napotil na prosvetno ministrstvo v Ljubljani, ker je bilo edino pristojno za šolstvo v Sloveniji.
Ta čas so se starši prihodnjih srednješolcev, organizirani mladinci, AFŽ, tovarniški sindikat in predstavniki ljudske oblasti z vso vnemo lotih dela, da preuredijo in pripravijo grad grofa Thuma in grajski park za novi namen.
Odposlanstvo, ki se je vrnilo iz Beograda, je 13. septembra sporočilo ministrstvu o svojem beograjskem srečanju, posebej o nauku, ki so ga dobili o samostojnem odločanju Slovenije v prosveti, šolstvu in kulturi. Minister za prosveto je bil Ferdo Kozak, pisatelj in dramatik. Kot voditelja oddelka za srednje šolstvo v našem ministrstvu me je poslal z delegacijo v Guštanj in mi naložil dolžnost, da sklepam in predlagam, kaj storiti glede ljudske volje in želje po gimnaziji. Da se ustanovi gimnazija v Guštanju, je interveniral tudi rojak Prežihov Voranc. V kraju samem je bil vodilni delavec za guštanjski srednješolski zavod koroški rojak dr. Franc Sušnik.
...............................m.
Ves čas je plavalo v zraku vprašanje, kako dati ime snovani gimnaziji. Menda ne po nem- ¦ škem fevdalcu grofu Thurnu, katerega grad naj bi dal streho slovenski gimnaziji? Na moje ; vprašanje, kakšno ime ima terasa s Thumovim gradom in grajskim parkom, mi je mogel ; dr. Sušnik odgovoriti samó: Ravne. »Dobro,« sem povzel njegov odgovor, »Thurna ni več, i gimnazija pa stoji na slovenskih Ravnah.«
Novi srednješolski zavod je v odloku, ki sem ga napisal v imenu ministrstva, dobil ime Državna gimnazija Ravne. Poimenovanje nove gimnazije se je takoj zakoreninilo med di- j jaštvom, med starši, med Guštanjčani. Krajevno ime Guštanj je odmrlo.
Ime, ki je veljalo za gimnazijo, je postalo ime za kraj: Ravne na Koroškem. Leta 1952 je ljudska skupščina Slovenije sprejela zakon o razdelitvi slovenskih krajev, občin in okrajev. In po tem zakonu je mestna občina Guštanj dobila ime Ravne na Koroškem.
15. Slovaška pisateljica Zuzka Zguriška
V Bibliografskem pregledu slovenskih prevodov iz poljske književnosti (v knjigi Rozke i Štefanove Poljska književnost, 1960) je naveden odlomek iz proznega dela pisateljice, ki i je po rojstvu in po svojem pisanju Slovakinja. !
Zuzka Zguriška je pisateljsko ime za Ljudmilo por. Dvorákovo, rojeno Šimonovičevo. Ro- \ dila se je (1910) v Myjavi na zahodnem Slovaškem. Pokrajino in ljudstvo te kmečke slo- i vaške pokrajine je opisovala in predstavljala v številnih črticah, novelah in povestih. \ Njen žanr je skoraj izključno humoreska in dobrovoljna satira. Njeni ljudje so kmečki; predstavniki vasi, lazov in trških gnezd.
Živela in delala je v letih 1910-1984.
Viktor Smolej Ljubljana j
PRISPEVEK K ZNANOSTI O JEZIKU
Enciklopedičeskij slovar' junogo iilologa (jazYkoznanie) dlja srednego i staršego škoTnogo vozrasta. Pedagogika, Moskva 1984, 351 strani.
V vrsto jezikoslovnih slovarjev, kakršna sta npr. Rikarda Simeona Enciklopedijski rječ-nik lingvističkih naziva' in O. S. Ahmanove Slovar' lingvističeskbc terminov,^ lahko postavimo tudi Enciklopedičeskij slovar' junogo filologa (jazykoznanie). Sestavljavec tega slovarja je M. V. Panov, ki ga sicer poznamo kot vodilnega sodobnega strokovnjaka za fonetiko ruskega jezika.' V uredniškem odboru je štirinajst ruskih jezikoslovcev, kot so G. V. Stepanov, F. D. Ašnin, S. G. Barhudarov, V. G. Kostomarov idr.
' Rikard Simeon, Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva. Matica Hrvatska, Zagreb 1969. ' O. S. Ahmanova, Slovar' lingvističeskih terminov. Sovetskaja enciklopedija, Moskva 1966. ' M. V. Panov, Russkaja fonetika Prosveščenie, Moskva 1967.
180
v uvodu G. V. Stepanov pravi, da skuša slovar odgovoriti na več vprašanj, ki so pred sodobno filologijo. Slovar odgovarja na vprašanja: »Kaj je to jezik? Kako je zgrajen? Iz kakšnih delcev je sestavljen? Kako ti delci medsebojno vplivajo drug na drugega? Ah je mogoče jezik izpopolnjevati?« (Str. 5.)
Poglavitni predmet preučevanja v sodobni filologiji je beseda, to je tista enota, na kateri temelji sodobna znanost o jeziku kot teoretičnem izhodišču v primerjavi z jezikovnim prakticizmom.
Sodobna lingvistika je povezana z drugimi vejami znanosti: z akustiko, psihologijo, sociologijo, zgodovino, literaturo, teorijo informacij, statistiko, etnografijo, antropologijo, kulturologijo, tekstologijo, geografijo, hlozohjo itd.
Obravnavani slovar vsebuje vedenje o psihohngvistiki, lingvogeograhji, sociolingvistiki, etnolingvistiki, inženirni lingvistiki, matematični lingvistiki, lingvostatistiki, filozofiji jezika, lingvostilistiki, semiotiki, fonologiji, fonetiki, morfologiji, leksikologiji, frazeologiji, sintaksi idr.
Slovar je glede na stiukturo podajanja jezikovne znanosti razdeljen v glavnem na tri področja. Najprej ima teoretični stolpec, npr. »Agvanskoe pis'mo. Popylki ego dešifrovki«, sledi rubrika »jezikoslovci«, npr. L. V. Ščerba, nazadnje pa je »prikaz« jezika del nekaterih ruskih pisateljev in pesnikov - začne se z A. Blokom.
Geslo »Balto-slavjanskaja obščnost'« na široko pojasnjuje domovino in jezik starih Baltov in Slovanov - komparacije daje z indoevropščino, dodan je tudi zemljevid Vzhodne Evrope za 1. tisočletje pr. n. š. Geslo » VozniAnovenie pis'ma u slavjan« prikazuje slovanske narode po »vehki migraciji«, tj. v času, ko so začeh obhkovati svoje »države« oziroma kneževine. Omenja Kijevsko Rusijo, Vehko Moravsko, Poljsko, Bolgarijo, Srbijo, Hrvatsko - torej slovansko ozemlje, ki je obsegalo srednjo, jugo-vzhodno in vzhodno Evropo od Baltika na severu do Jadranskega in Črnega morja na jugu, od Alp na zahodu do porečja Volge in Dona na vzhodu. - Pisec gesla se vprašuje, katera pisava je starejša: cirilica ali glagolica, pri tem se odloči za glagolico. Geslo je dokaj polemično napisano. Zamerimo pa mu lahko, ker ne omenja Kocljeve kneževine in »Slovencev« ter njihove povezave z začetki slovanskega pismenstva."
Sestavek »Geografija lingvističeskaja« obsega strani 58-62. Kot ilustiacijo za razlago lin-gvogeografskega gradiva ima še štiri zemljevide Evrope. Zemljevid »slovanskega sveta« ima npr. označeno razširjenost nekaterih poljskih kultur, in sicer: gojitev rži, pšenice, ječmena, prosa, ovsa in koruze - vzporedno s tem pa gre za razreševanje nekaterih jezikovnih problemov. - Geslo »Morfema« na poljuden način razlaga, kaj so morfemi, morfl, afik-si, sufiksi, prefiksi itd. V zapisu »Fonema« srečamo razlago za različne foneme in fonem-ske realizacije ruskega jezika. Razlage za jezikoslovne pojave so zelo nazorne in mestoma temeljite, tako npr.:
»Aktualhoe členenie predloženija, Analitičeskie i sintaksi češki e jazyki, Vnutrennie zakony jazyka, Glotoxronologija, Dialektologičeskij atlas russkogo jazYka, Diaxroničeskaja fonolo-gija, DistributivnYJ analiz« idr.
Rubrika »Jezik pisateljev« obsega anahzo jezika hteramih del že omenjenega Bloka in še naslednjih - v glavnem predstavnikov ruskega realizma 19. st., kot so: N. V. Gogolj, F. M. Dostojevski, I. A. Krilov, N. A. Nekrasov, L N. Tolstoj, I. S. Turgenjev, A. P. Čehov idr. Manjše število predstavlja obdobje ruske romantike (A. S. Puškin, M. J. Lermontov) in klasicizma (M. V. Lomonosov). Prav na koncu pa imamo v tem razdelku razlago za »Jazyk folklora«. Pri tem pogrešamo zapise o jeziku novejših - še živih mskih pesnikov in pisateljev.
"Glej: Ivan Graienauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva Celje 1973, str. 48-54.
Ena izmed odlilc slovarja je navedba velikih jezikoslovcev (žal samo pokojnih), kot so: L. V. Scerba, V. Mathesius, K. S.Aksakov, N. N. Durnovo, V. N. Sidorov, P. S. Kuznecov, F. I. Bus-lajev, A. A. Potebnja, A. A. Šahmatov, N. F. Jakovlev, M. V. Lomonosov, D. N. Ušakov. A. Schleicher, L Tesniere, A. M. Peškovski, M. N. Peterson, F. de Saussure, G. O. Vinokur, J. D. Polivanov, A. H. Vostokov, Ch. Bally, W. Humboldt, A. A. Reformatski, F. F. Fortunatov, V. V. Vinogradov in I. A. Baudouin de Courtenay. Pri tem takoj opazimo, da ni navedenih vid-. nejših jugoslovanskih jezikoslovcev: F. Miklošiča, V. Jagiča, A. Beliča, R. Nahtigala idr.
V razdelku »Osnovopoložniki slavjanovedenija (slavjanskoj filologii)« sta omenjena Ceh Dobrovsky in Srb V. S. Karadžič (str. 282), žal pa je pri shkah lapsus calami, pri Dobrov-skem namreč piše, da je V. S. Karadžič in narobe. Prijetno je, da je v tem razdelku omenjen Slovenec J. Kopitar.
Enciklopedičeskij slovar'junogo filologa pomeni pomemben prispevek k znanosti o jeziku. Mirne duše lahko zapišemo, da ni namenjen le mladim jezikoslovcem, marveč vsem tistim, ki se kakorkoli ukvarjajo s teoretičnimi vprašanji jezika. Njegova odlika je izredna preglednost znanstvenega gradiva, bogate slikovne priloge in siceršnje ilustracije, spremljajoče ne le posamezna gesla, temveč tudi teoretično obdelavo jezikoslovnih norm. Slovar ne obravnava, kot bi sprva kazalo, le ruskega jezika, ampak zajame številne jezike, razširjene in tudi skoraj »neznane«.
Jurij Rojs
Pedagoška akademija Maribor
POPRAVEK
V prispevku Slovenistika v letu 1984. Bibhografski pregled (št. 2-3) smo opazili tri napake, ki je najbolje, da se čimprej popravijo:
str. 78, 2. kolona, v. 1 zgoraj: Pretnar, Tone popravi v Paternu, Boris
str. 79, 2. kolona, v. 9 spodaj: MURKO VLADIMIR popravi v MURKO MATIJA
str. 80, 1. kolona, v. 8-11 zgoraj: črtaj PRIJATELJ IVAN in enoto uvrsti na str. 79, 1. kolona, pod zaglavje LITERARNA ZGODOVINA.
Marko Kranjec