50 skupnih let Šuštarjevih
Ana in Maks sta srečna
Maksu Šuštarju bi človek težko prisodil 76 let. Izdajajo ga morda le snežnobeli lasje. Ane, žene, s katero je srečno poročen 50 let, pa nisem videl. Bila je na obisku pri sinu. Vendar se je Maks Suštar zasmejal:
»Res, jaz sem dobro videti, žena pa še bolje. Je tudi mlajša,  veste,  šele 68 jih ima.«
Maks je Ano spoznal nekega popoldneva pred 52 leti. Vračal se je z družbo s Toškega čela. Obiskali so š& nekega prijatelja in tara je prvič videl Ano:
»Bila je tiha in plašna, takoj mi je bila všeč.« Dve leti kasneje 24. maja 1931 sta se vzela. V zakonu sta imela tri otroke, dva si-nova in hčer. Danes so seveda že vsi pri kru-hu, Maks že 20 let v pokoju. 2ivita z eno po-kojnino, Ana ni delala nikoli.
Danes imata Maks in Ana skromno njivico. Tam  oba  delata,  pravzaprav  bolj   migata:
»Veste brez miganja ne gre. Star človek se ne sme zaležati. Malo sem, malo tja, nabaviti to in ono, se skloniti, poprijeti. Vse to je za zdravje in počutje.«
Ana in Maks Suštar imata sedem vnukov. Rada, nadvse rada jih imata. Tudi zdrava sla. In kako živita v današnjih časih?
»Veliko boljše kot nekdaj, Sploh se je vča-sih drugače živelo. Vidite, šele ko sem šel v »poikoj pred 20 leti,« in je pakazal na hladil-nik, električna štedilnik, ter druge različne a-parate: »šele potem sera vse to kupil. Nekako lažje  in  udabneje je zdaj živeti.«
Tudi o mladini nima slabega mnenja. Ni ji ravno lahko, v celoti pa lažje. Nekaj pa mi je
»Bili so taki časi, dela ni bilo, prišli so otroci. Bil sem strojevodja in v službi ni bilo nikoli pravega reda. Ana je vse to urejala do-ma. Dobro gospodinjila, kuhala, iprala, vzga-jala otroke. Tako j'e bilo njeno delo in vedno je vse dobro naredila.«
Maks, ki je bil sicer strojni ključavničar,-je napravil izpit za strojevodja in potem 3t let vozil vlake po slovenskih in drugih progah. Najtežje je bilo seveda med vojno. Priznavajo mu delovanje od 1. decembra 1941 do 15. maja 1945:
»Ni bilo lahko. Prevažal sem pošto, ljudi in še kaj. Nekoč tudi Toneta Krivica. Nanj so Nemci razpisali nagrado 20.000 mark1. 2al ga je kasneje nekdo izdal in ustrelili so ga na Jesenicah.« Ničkolikokrat je pripeljal na po-stajo s povsem uničenim in preluknjanim vla-kom. Nekakrat je zgrmel tudi s proge. Bom-bardirali in  obstreljevali  so  ga  neštetokrat:
»Imel sem seveda nekoliko ttidi sreče. In prav med vojno sem si kdaj želel bolniške. Toda kot zakleto nikoli nisem zbolel. Nekoč sem šel k našemu zdravniku in mu odkrilo povedal, da sem z živci pri kraju. Dal mi ]e en teden. Ko sem se oglasil, se je smejal in še en teden. Takrat sem si malo opomogel. Takrat se tudi ni bilo časa nič hvaliti, naredil si in konec. Bil si vesel, da si odnesel celo glavo.«
_ Ana je dan za dnem trepetala. Pričakovala ga je polna Ijubezni in si skrivoraa otirala sol-ze kadar je odhajal. Vendar prišla je svoboda in ostala sta živa. Poleip obnova:
»Spet so morali voziti transporti in mi smo morali voziti.«
Maks čisto nazadnje zaupal. Ze dolgih 50 let, najbrž pa tudi več, rad balina:
»To je šport za zabavo. Ni pijančevanje, kot trdijo nekateri. Kdor se hoče nacejati se lahko tudi brez balinarskih krogel.«
Ana in Maks Šuštar sta 50 let živela sku-paj. Se danes se imata rada. Ob 50-Ietnici ni-sta imela prav velikega slavja. O da, rože so bile in nekaj se je jedlo in pilo. Pomembno pa je spoštovanje preteklosti in mirno, zdravo življenje. Cestitamo!
Bogomir Šefic