List 14.
Politiški oddelek.
Pragmatična sankcija.
i.
Minoli teden je izšla važna in dalekosežna cesarska odredba. Ž njo je cesarjev netjak, nadvojvoda Fran Ferdinand d' Este, postavljen na prvo mesto poleg cesarskega prestola, podeljeno mu je vzvišeno mesto, v častni namen, da se pod osebnim navodilom cesarjevim seznani z vladarskim posli, iz kratka: nadvojvoda Fran Ferdinand d' Este je bil poloficijelno postavljen prestolonaslednikom.
Domnevalo se je že poprej, da postane nadvojvoda Fran Ferdinand naslednik vladajočega cesarja, toda gotovega ni nihče ni vedel, ker spada naša monarhija še vedno med tiste države, katere nimajo jasnega zakona o pre-stolonasledništvu.
Pozdravljajoč novega prestolonaslednika s čutili iskrene radosti in s tisti neomahljivo udanostjo in zvestobo, katero smo vedno gojili napram preslavno vladajoči habsburški dinastiji, se nam zdi umestno, da se prav o tej priliki, ko je vladarsko vprašanje rešeno, če Bog da za dolga desetletja, bavimo nekoliko z vprašanjem o prestolona-sledništvu v avstro-ogerski monarhiji.
Prestolonasledništvo je urejeno s pragmatično sankcijo in ker je ta največjega pomena za državnopravne razmere, ni vladarsko vprašanje zgol in jedino dinastično, ampak eminentno splošno-politiško in velevažno za državo.
Pred vsem je treba konstatovati, da je cesar Karol VI. s pragmatično sankcijo svojevoljno premenil veljave hišne zakone in pogodbe, po katerih je bilo prestolonasledništvo bistveno drugače urejeno, kakor je je uredil on. Naj omenimo samo ženitno pogodbo najstarejše hčerje, cesarja Ferdinanda L, nadvojvodinje Ane, z Albrechtom V. bavarskim (1546), s katero pogodbo se je nadvojvodinja Ana odpovedala svojim pravicam na avstrijski prestol s pridržkom,   da postanejo  njeni potomci avstrijski vla-
darji, ako izmrje moški zarod habsburški („wenn der manlich Stamm des Hauses Oesterreich abginge und es Tochtern kame, dass als dann Sy und Ihrer Lieb Erben alles das zu erben zugelassen werden, was sy von rechts-wegen hat billig erben mogen, gleicherweise als ob ainich verzicht nie beschehen were")- Na podlagi te pogodbe se je po smrti cesarja Karola VI. bavarska vladarska hiša uprla naslesdništvu Marije Terezije, in priznati se mora, da ni nikomu delala krivice.
Pragmatična sankcija postavila se je tudi v na-sprotstvo s prestolonasledniškim oziroma dedinskim redom Leopolda I. (pactum mutuae successionis) iz 1. 1703, s katerim se je določilo, da brata Josip I. in Karol VI. podedujeta drug druzega, in dalje, da morejo tudi njiju descendenti postati dediči, toda najprej hčere Josipa I. in šele če teh ni, hčere Karola VI. V smislu tega de-dinskega reda bi po smrti Karola VI. ne bila smela njegova hči Marija Terezija zavzeti cesarskega prestola, ampak hči Karolovega starejšega brata, Marija Josipina, soproga saškega volilnega kneza.
Cesar Karol VI. je torej poprej veljavne zakone in pogodbe svojevoljno podrl, in Arneth pravi v opravi-čenje tega koraka, da je porabil samo pristoječo mu pravico, prenarediti od prednikov izdane zakone, katera opra-vičba pa ni nič kaj prepričevalna, saj tudi vladarji ne smejo enostranski preminjati pravnovpeljavnih pogodb, najmanj sebi na korist,  drugim pa na škodo.
Prvega povoda izdaji pragmatične sankcije ni dal cesar Karol VI. sam, ampak dali so ga 1 1712. stanovi hrvatski in slavonski in sicer vsled tega, ker cesar Karol do 1. 1715. ni imel otrok. Odlični diplomat, grof Ivan Vaclav Vratislav, je nekoč rekel princu Evgeniju: Dal Bog cesarju princa, sicer postanejo avstrijske dežele spolia gentium. Vzkliknil jo tako z ozirom na dejstvo, da je bil Karol VI. zadnji moški član rodovine habsburške. Habs-buržani so bili že prej večkrat v strahu, da izmrje njih rodovina. Maksimilijan II. je imel 16 sinov in hčera, a ko je umrl, prešla je krona na mlajšo takozvano graško linijo njegove hiše.   Ferdinand II. je imel 7 otrok,  Fer-
132
dinand III, jih je imel 11, Leopold I. jih je imel 16, a ko je Earol VI. nastopil vlado, bil je on jedini moški potomec habsburške rodovine in je ta rodovina razen njega štela samo še pet ženskih članov. S Karolom VI. je habsburška dinastija faktično izumrla.
Hrvatski in stavonski članovi so se z ozirom na to, da Earol VI. ni imel otrok, jako bali za svoje domovine prihodnjost, sluteč, da pride Hrvatska pod turško oblast, ako se zaradi nasledstva unemo boji. Zategadelj so 1. 1712. izjavili, da so pripravljeni pod gotovimi pogoji priznati tudi žensko descendenco, misleč pri tem na cesarja Karola VI. sestre in njih otroke.!
Dvor ni bil tega nič kaj vesel, ali ker je bilo vprašanje enkrat sproženo, se ni ustavljal. Tedaj kakor še dandanes je bilo pred vsem potrebno, porazumeti se z Madjari, kateri so bili že takrat jako merodajen faktor, tako mero-dajen, da je princ Evgen, deset let po uveljavljenji pragmatične sankcije zapisal prav v naših dneh zanimive besede: Ako izgubimo Nizozemsko, potem bo Ogerska jedro monarhije. Najprej je dvor izposloval, da se je v Požunu sešla palatinska konferenca, katera se je izrekla, da je pod gotovimi pogoji pripravljena, priznati tudi žensko descendenco, zahtevajoč v prvi vrsti, da se država ne sme razdeliti in da morajo vse dežele 03tati združene pod žezlom jednega vladarja. Toda Karol VI. je takrat še resno mislil, razdeliti cesarstvo na več delov, da dobi vsaka njegovih sester jeden delež in ker mu vsled tega izjava palatinalne konference ni ugajala, je vso stvar odložil, pu-stivši na ta način nasledstveno vprašanje nerešeno.