Poženčan. Po kmetijskih in rokodelskih Novicah je pričel M. Ravnikar novo svoje delovanje. Najprej ga omenja dr. Bleiweis 1843 št. 9. 6eš, kako resnično o novih navadah in šegah v živežu in v noši poje naš pevec Mirko Poženčan v svoji pesmi »Stari Krajnec". Nato se nahajajo v raznih številkah tistega in naslednjega leta nektere njegove vganjke, na pr.: ,,Herbet ima — trebuha ne, roke ima — nog ne, lase ima — glave ne; kaj je to? — Kožuh. — Čeljusti in zobe ima, glave ne; pod-se vleče, nič ne je ? — Grablje. — Neki neznaniga človeka vprašajo: Kako ti je ime? — Jim odgovori: Tri sestre sim imel, pa mi je ena umerla. če zapišem svoje ime, in k njemu eno čerko perdenem, je zapisana ena sestra. Ce pa od imena te sestre eno čerko na sprednim koncu odvzamem, je tista zapisana, ki je umerla, in če ime še za eno čerko okrajšam, je zapisana tretja sestra. Kako je tedaj meni, in kako mojim sestram ime? — Franc — Franca — ranca — Anca. — Kdo orje brez drevesa in konjev? — Kert. i. t. d.a V št. 24 L 1844 pa se bere njegova pesem »Pastirska", ktero pojeta Marka in Blaže o svojem življenji, o ovcah in ticah pa njim nevarnih volkovih in jastrobih, o kozuljih in jagodah, piščalkah in pesnih, češ, poskusiva piščali, kako bodo piskale, ktero bi vbrala, ter sklepata: Marka. Od svefga Izdorja Se meni naj gorja Za vižati zdi, Od svetfga Aleša Se meni še meša: Katero češ ti? Blaže. Od svefga Izdorja Za res je naj gorja, Začel bom le to, Po ti pa večerno — Ovčice naj mirno Pred nama teko! L. 1845 se je oglasil Poženčan koj v 1. številki, spisavši po francoski knjižici nekaj nOd pratik"; št. 18. 19 k staroznanstvu domačih krajev: nKarl II. Nadvojvoda Avstrijanski obiše v letu 1564 Bistriške planine nad Kamnikam"; v št. 20 pa jo je v duhu Vodnikovem in Zupanovem zapel: Sl©-venJsa,:rei. Slovenke, ve zale, Na slavni Parnas! Devet gospodičin Posnemajte glas. Ker petje vam ženskatn Najlepše stoji, Roj'nice vam dale So blage dari. Zapojte okrogle, Al žive lepo — Postalo bo kamnje Občutno, živo. Presladkimu petju Nemilih Siren Motiti se dala Latinec, Helen. Lezbanam b'la Zafo Je pevka de kšj, Med nami ve Zafe Nam bodite zdaj. Angležke, Nemškute In Branke pojo, Zakaj bi nam sestre Ne pele tako? S tovarš'cami vami Se bomo hvalil', Pred ptujmi dželami Domače glasil'. Ve matere sčasam Obctnih detct, Učitc jih lično Domače zapet'. Otroka najbolje Le mati navda, Naj vaše bo petje Domač'ga duha. Verstnikov in mlajih En glas bo, rekoč: To ljnbe so naše, Pa naša pomoč! Pojasnila: Parnas, zdaj Liakura, glasoviten hrib na Greškim, je bil nekdaj Apolinu, varhu pesništva, in Modropojkam ali Modricam posvcčen, kterih so devet šteli, torej jih pesnik devet gospodičin imenuje. — Na Krajnskim jc znana vraža od nckakih deklic, ki jih Rojenice imenujejo, ktere k vsakimu rojenimu pridejo, ter mu odločijo, kaj se ima celo življenje z njim goditi. — Ajdovski pisatelji čenčajo, de so bile na nekim otoku med Italijo in Sicilijo tri neusmiljenc sestre — Sirene, ki so z svojim sladkim petjsm brodarje k sebi na otok mamile, tcr jih potem ubijale. — Lezbanam t. j. Gerškim otočanam. — Zafo je bila uekdaj glasovitna pevkiuja na Lezbiuskim otoku. — Brauke ali Francozinje. V št. 40 je tiskana po njem zapisana narodna ,,Dobrova" od ptičice pa pomorske deklice in od Device Marije, nekoliko popolnejši mimo one v III. zv. Pesem krajn. naroda (Angelji od Device Marie na Dobrovi); št. 49 »Navada železna srajca" z naukom v dejanji poterjenim: rKar se Anžek uči, Anže tud zna"; v št. 52 pa pod naslovom nStari kmet" znana njegova: ,,Kaj doživel sim na sveti! — Bog se vsmil', kaj se godil — Vsak po svoje če živeti, — In norosti konca ni i. t. d.", ktero je priobčil tudi J. Fleišman v III. zv. str. 10—12 svoje Geiiice z nje priljubljenim napevom. Tako je napredoval 1. 1846, kjer št. 5 MMlinarič" pijanec po bolezni, ozdravljen z vodo, spozna: ,,Glejte! voda žejo zdrav', — Oh! bi bil jez pred to vedil, — Bi drugači bil naredil, — Mlina bi ne bil zadjal". — Tedaj je spisovati jel o stari dogodivščini naši, in št. 25 — 29 v sostavku: »Pervi seljaki na Slovenskim" pravi na pr.: ,,Pisavci dogodovšcine, ki niso našiga jezika prav ali morebiti še clo nič utneli, so si glave belili pokazati, kdaj je naš narocl prišel v te kraje, kjer smo mi zdaj. Pa kako hoče ptujic po starih greških in latinskih bukvah, kjer so slovenske imena popačeno ali pomanjkljivo pisane, Slovence slediti, kterih jezika in navad clo nič ne pozna . . . Naš narod se ni, kakor so nekteri tako bledli, več sto let po Kristusovim rojstvu v te kraje vrinil, kakiga druziga naroda nadležvat, ali ga preganjat; ampak se je po božji volji, po kteri je vsa zemlja odločena, de jo ljudje napolnijo, ob silno silno starih časih v te dežele naselil, jih obdelovat in si še drugači pošteno živež služit. V teh deželah ni pred noben narod stanoval. Rajuki gosp. Vodnik, Bog mu daj dobro, je djal: Od perviga tukaj Stanuje moj rod, če ve kdo za drujga, Naj reče, odkod? nKdor bi terdil, de se je naš rod sem vrinil, kaciga druziga preganjat, naj pove, kdo je pred teh dežela gospodar bil?" i. t. d. i. t. d. — V tem smislu je pojasnoval sim ter tje nStare krajnske pripovesti" na pr. Štempihar, Tvorka, Zamolčič i. t. d. češ, to je gerško - latinski Zamokis i. t. d.; 1. 37 poje: »Puhličar pride čez več let spet domu"; št. 39: BNa Semiči"; št. 41: BŠegea, kako različne so po svetu, da se o njih ni prepirati, kajti šege okus imata svoje Turk in pa Rus; št. 47: nPrediška", da kolovrati teko, nauke nam dajo, de pride vse okoli, vse slabši in vse bolji: nVse gre okolj okolj — De bi bilo po božji volj'!" — Na Semiču je bival in pisal marljivo Poženčan, in pesem, ktero je bil zložil o tem kraju, so sprejele tudi Drobtince 1. 1847 v slovensko svojo gerlico str. 261. 262, in po Novicah se glasi: Na Semiči. Na Semiča tabri V senci pod gabri Zvedrujem se sam, Okoli zvaline Nekdajne grajšine V mahu spoznam. Kar slavče moj ptiček, Iz nograda čriček Začneta živo, En veterček piha, Me s cvetjem nadiha Nebeško ljubo. Serce se mi vname, Ta kraj me prevzame Dreven ostennim; Ko spet se zavedam, Okoli poglčdam Kaj tukaj sedim! Umika se veja Se sončik posmeja: Češ, to se t' godi! Ta gora je mati, Zna streči, zibati, In z vinam doji. Ko čutaro vzamem, Napijat ¦vstanem Soseski okrog; No! čujte domači, Sosednji mejači: Pomozi vam Bog! Gorenski snežniki, Mi nckdaj redniki, Tud vam naj velja; Povcjte okoli, De kaplja najbolji Jo tiikaj doma. Po Semiški gori Enako se zori Kozarci bliše; Naj čutara, verčik Ogrevata serčik — Težave beže.