UČITELJSKI
GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU". (( Slovesu ------------------------------------------------  'c
V lsl<t zasebne
Izhaja 1. in 16. vsakega meseca. Uredništvo v Trstu, ul. Ruggero Manna št. 2©, 1. n. Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Trstu, lirvtHski na nasjf»^,yinKp ?ffWfe(.';jp n nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu”, za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice br^plačen, ift'fbčnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu, ‘v g *r» \J
Štev. 1.
V Trstu, dne 1. januarja 1921.
Leto II.
I. SLAK:
\^.voV£w
V prihodnost
Silvestrovo je, ko to pišem. Večer, ko člo* vek išče zabave. Večer, ko bi moral pravza* prav iti v se, saj si je sam- postavil to mejo v čas, ki naj mu loči, kar je prešlo in kar naj pride. Tako redkokdaj je človeku usojen od* dih, da živi sam s seboj; z življenjem drvimo in nimamo trenutka, da bi se ozrli na desno in levo, kaj še, da bi se izvili iz tega bega, da bi se umaknili iz vrtincev, ki nas pode in sv alka j o, da bi se umaknili na otok blaženih in govorili sami s seboj.
Večer je. ko bi rad pokojno sedel, negibno in strmel vanj. Strmel na pot, ki sem! jo pre* hodil in ki ta hip izginja kakor plameni ve* čera, strmci v nerazrešljivo sfingo, ki jo še skrivajo zarje jutra. Toda obljubil sem in dolžan sem in ure beže. Razločno vidim, ljudje imamo svoj delež. Niso razdeljeni, raz* suti so med nas. In če je tudi grenek, ljubimo ga vendar. Če vidim, da me delo podjarmi j a, da me pritiska k tlom, kako bi ne vedel, da je to naposled vendarle dobro! Zato nosimo breme, da se dvigamo, da gledamo vstajenje okrog sebe, da ga vsaj čujemo kakor jek, kakor akord iz prihodnosti. Kaj je neki to, kdo ve. Mladost, idealizem, Kačurstvo? Ne* kaj je, kar je človeku položeno v zibel. Sila je, ki nas nosi dalje in brez katere bi bili majhni in ubogi, ker bi ne bili zmožni žrtve. Koliko bi bilo pustih ruš, kjer je zdaj orna zemlja, ko bi v učiteljstvu ne ždelo toliko te tajne moči!
Vendar jo tratimo, razsipljemo tolikokrat ravno učitelji! Kakor bi je ne bilo škoda, ka* kor bi bili knežje obdarovani ž njo! Mesto da bi imeli vedno naravnost uprte oči, tavamo v hladnem krogu. Drugim iščemo, sami ne vidimo. Stari, trhli Rim je imel šole gladiator* jev. Sužnji so se vežbali v njih, da so se iz* vežbani borili pred patriciji do nasilne smrti. Ali je naša šola boljša od teh šol? Naša mo* dema, nova šola prosvetljenega časa? Ali nismo dan za dnem, leto za letom v tej šoli sadili strupenih zeli v plaha, mehka srca? In še to smo mislili, kako je naše vneto delo veliko in sveto! Nasilstvo smo poveličevali, krivico- smo odobravali, mlado, dovzetno dušo smo poniževali pred velikimi sveta, pred vampirji. Knjige smo pisali- in smo lagali v njih, zle nagone smo dramili, ki so spali, ker nam je bilo tako naročeno. In če nas je bilo v tihi uri sram, smo se pomirili, da smo plačani za to, bogme, ne kraljevsko! Tako dolgo smo grešili, dokler ni prišla žetev. In to žetev je ves svet videl. Naše delo je bilo kronano s solzami in s krvjo, s trpljenjem in umiranjem. Ni bilo le naše delo, toda naše tudi v veliki meri.
V učiteljstvo mora drugi duh. V učiteljstvo, ki ga človeštvo rabi kakor kvas prihodnosti, v učiteljstvo, v čegar rokah so prihodnji lju* dje, njih usoda. Naše oči morajo videti višjih zarij, ne onih, ki jih oblaki zaduše, komaj so zagorele. Naše roke morajo seči dalje, globlje v obzorje, preko gnilega plota, ki ga nam stavijo ljudje dneva v trepetu, da jutri ne bodo več mogli nemoteno uživati. Učiteljstvo ima velik poklic, toda umeti ga mora. Če ga ne razume, hira samo in zastruplja zdravje množic, zdravje ljudstva.
Ne pozabimo, da je bila šola vedno izraz razmer. Gospodarskih in s tem političnih in kulturnih. Kar povrsti vidimo v srednjem veku šolo v službi politične moči cerkve, v službi reformacije in kapitalizma v novem veku. Ko bi kapitalizem šole ne rabil, ne bi je tako razvil, kakor jo je. Ono lepo geslo o svobodi znanosti ima le delno veljavo, ako jo sploh ima. Ali nismo Guli o generalih — do* ktorjih? Kapitalizem je šolo razvil le toliko, kolik or jo rabi. In učitelja je udinil le pod po*
gojem, da je politično — neoporečen, to se pravi, da uči s luskinami na očeh. Pričarati in privarati mu je znal pred oči domovino, nekaj svetega, za kar je vredno umirati, da ga bo zaslepel — moči duha so večje kot pa stro* gost zakona a povrhu ga je še vklenil v trdo gospodarsko in službeno- odvisnost. Cela veriga predmetov je v štirih letnikih učitelji* šča, a ko pride »zreli« učitelj v življenje, v službo, nima pojma kaj pomenjajo ponižni izrazi: narodna ekonomija, družboslovje itd. In potem služi, kaj pak! Poln svetega strahu pred velikimi in malimi, pred poštenjaki in sleparji, poln svetega strahu pred samim se* boj, pred'vzvišenostjo -svojega jadnega Map* čevstva in svojega nizkega podajaštva. In vse obskurne sile se ž njim poigravajo, ga izigra* vajo ter mu užigajo pečat dušne bede v poda* jaški značaj! Če pa to nisi, če ne moreš biti, potem poveži jadra in utoni! Videli smo, vidimo.
Na razpotju smo. Čas je postavil mejo med to, kar se potaplja in kar naj pride. Sola, v kateri smo sejali, se nagiblje k svojemu za* topu. Izvršila je svojo nalogo, pomagala je ustvariti človeka, ki je sam sebe poteptal, ki je sam sebe ponižal do zemlje. Ni mogoče več, da. se temu spoznanju umikamo, da si zakrivamo oči pred njim. Pogumno poglejmo v žarno resnico! Zavržimo ono pritlikavo, ono brezkrvno naziranje o življenju, zavr* žimo svoje bedno kruhoborstvo in pojdimo višje in se razglejmo z vrhov naokrog! Proč iz duš hlapčevstvo, nič več spoštovanja pred velikim in trhlim, kar je močnega, vstaja in raste iz dna. Zdravega Vodu hočemo, boljšega, močnejšega. Iz močvirja enega stoletja ga bo* ino dvignili, ker je to naše poslanstvo in naša zgodovinska naloga, brez pomoči in proti silam, ki nas še danes vklepajo. Popolnejšega človeka hočemo, zato moramo prelomiti s preteklostjo. Boriti se hočemo ir^če tudi uto* nemo, ne bomo zaman. Več človečnosti, to je naš klic, naš standart of life.
Za to borbo moramo pa najprej sami sebe izčistiti in to bodo dosegle le mlade, ne* ustrašne duše.
Politika i morala
Znamo, što je politika, akoprem imamo za nju više definicija; a znamo što je i moral. Ako svatko i ne zna za definiciju politike, ali mnogi od tih neznalica trpe i stradaju zbog nje. Trpe radi nje čitave kaste i čitavi na* rodi desetlječa i stoleča.
Politika je zahtevala, da budu čitavi narodi raskrojeni, pocepani, da tako oslabljeni rop* ski služe tudjincu i tiranu i da ih ovaj može nesmetano musti i oglodati do kosti. Zbog te visoke politike i radi »viših obzira« malne podlegoše i ne propadoše narodnosno i gospodarski tucet malih naroda. Ta viša po* litika zahteva, da bude jedan deo naroda, čak i celi narodi i zemlje neuki, nezreli, glupi; zahtevala je, da se krvna brača prepiru i ko* lju medjusobno na radost i korist svojih krutih »gospodara«., Viša politika traži, da neki »niški« narodi izginu, a drugi opet »ni* ski« da se popnu do časti—slobode pod »majčinim« okriljem — priviligovanih na* roda.
Politika se tera, kažu neki, i previše i u va* tikanu i u podredjenim duhovnim korporaci* jama. S političkih razloga bio je naš veliki Strossmayer »zatočen« u Djakovu, u tom malom slavonskem gradiču; a sjajio bi se bio kao zvezda na Petrovoj stolici. Politika na* mešta i prerfiešta biskupe i pope; ulazi i u svetište crkve. Politika iziskuje, da Poljska bude slobodna i da se ratuje proti Rusima; ona je potrebovala da nema Srbije, i nastao je — svetski rat. Koliko krvi, koliko suza, ko* liko li kletva nije on prouzročio! Koliko li
ruševina i uništenih egzistencija nije darovao ovaj politički rat u ime — slobode i kulture. Ovu visoku politiku kanda ne razumeju svi: ne razumeju je baš neuki »potlačeni, izrab* ljeni, isisani ljudi i narodi. Ovi večina razu* miju nisku, domaču »politiku«. Ovi rukopi* pateljno shvačaju kako se ljudi istih želja, pohlepa i žudnja udružuju u vojsku — boraca. Pa čemu sva ta visoka i niška politika? Oh, to dobro znamo i čutimo i njome hoče ljudi udruženi u stranke, blokove, aliance, truste da prisvoje, za sebe dašto, što veče pravice i privilegije glavnom namerom, da zgrču ku* pove dragocene —i kovine, tog »vil metalla«, kako hi kazao Dante, što je prouzročitelj naj* večih zala na svetu. Svet se tako svrstao u dve skupine: jedna hoče da vlada, gnječi, siše, muze, a druga zaglupljena i prestrašena raznim »naucima« i šibama valja da služi, radi, moli i da vodi život gladiatora. Svet je postao tako arenom i po-zorištem. krvavih i nekrvavih borba u slavu — zlatnog boga. Nalazite li, bračo, u čitavoj ovoj »političkoj borbi« koje zrnce morala? Ta moral i moral* ka zahteva ljubav, milosrdje te pomoč bedni* cima i nevoljnicima; iziskuje jednakost, brat* stvo i pravicu. Ovo je krščanski moral, komu se klanjamo; ali krščanski narodi i stranke nisu se otresle »politike« prevlasti, izrablji* vanja na uštrb neukih, nejakih i neorganizo* vanih. Imade stranaka na podloži krščanskog morala, ali praksa svedoči .protivno:	Tako
jesmo svedoci dvogubog morala i jednog u teoriji, a drugog u praksi, koji poslednji je — nemoral. Isus Krist je velik moralista — po* četnik krščanskog morala. Kad je ono Wil* son rastrubio u široki svet svoja načela i točke, koje su uzele u zaštitu »bose i gole«, smatrasmo ga drugim Spasiteljem. Podlegnu i on višoj sili nemorala, što dandanas pred* stavi j a najvišu silu, da — velevlast. Potla* čeno, izrabljeno ljudstvo pravom diže se pro* tiv pijavica i zločinaca u glace*rukavicama tražeči slobodu svoga tela, svoje misle i želja, tražeči svetlosti, zraka i ljudski život. Tako opstoji i opstojat če, dok bude nemoralnih ljudi, borba morala proti nemoralu, borba tlačenih proti {lačiteljima. Tolstoj, da osvjeti ove borbe, koje donose sobom nemoral, hoče i traži, da se ljudstvo ne protivi zlu, t. j. da bednik i jadnik »krščanskom« strpljivošču snaša i trpi j aram i pijavice na svome telu. Ruski narod imade da upiše mnogo svojih nedača baš ‘ovoj nemoralnoj »veri« svoga ve* likog sina. — U politici se ponajveč ne rabe moralna sredstva: laže se, pretvara, sakriva, napada, ozloglasuje svašta i svakoga, koji stoji toj »politici« na putu. Macchiavellijevo geslo: svrha posvečuje sredstva i danas je u porabi večma možda no ikada. Uopče sve polit, stranke drže se pravila:	obori protiv*
nika kako i čirne možeš. — Ta dobrim politi* čarom danas nazivljemo onog, koji znade vešto lagati i prikazivati laž istinom. Ovako* vih »političara« imade danas u svakom selu, akoprem se krste i mole Najpravednijemu. I ovo je »politika«: kad se nekolicina skupi oko nekog »vrela privrede«, ili oko »krave muzare«, tudje dašto, pak ju muzu onako složno, bratski i pobratimski, ko da ih je ista majka na prsim dojila. Varano ljudstvo pri* govara, tuži se i zgraža; — zaman. Ta ovi »muzari« su dobri i najbolji rodoljubi i otač* benici, najvemiji pristaše svoje političke stranke, koja dašto šuti i tolerira svaku lo* povštinu svojih somišljenika na uštrb javnog dobra i čudoredja. Znadu ovi »muzari« obse* niti vodje svoje pol. stranke: sve što više »na* muzu«, večina se — žrtvuju za narod ili za stranku. ■— Polit, stranke zakriljuju opčenito svoje pristaše, pa i prave zločince, što nosi svagda zle posledice. Poznat mi je slučaj, da je stranka protegirala opč. načelnika, koji je bio u narodu, na zlu glasu, a bio i on velik —* rodoljub_i polit, agitator.
Ljudstvo se osvetilo: predje u janjičare sa« mo da uzmognu odabrati poštenijeg naičel« nika. On je plod politike osoba, a ne načela. I ovo je »politika«: nadje li se i osmeli koja moralna ličnost da prigovori »bandi muzara«, ova baci na nju sve nebeške i vražje strelice opadajuč ju najogavnije. Ne če dašto žabo* raviti opanjkati (očrniti) ju, da je — narodni izdajica, pošto se usudio kritikovati — rodo« ljubne »muzare«. Biva tako Često, da se pod .okriljem polit, stranke sakrivaju i tuste ro« doljubi, koji bi morali inače prati svoje zapr« ljane ruke iza brave. —
A mi učitelji, što čemo? Kamo? Kuda? Ne budimo deca nemorala, nit pokorne sluge ne« moralnih stranaka. Poštujmo sveta načela čudoredja i humanosti. Klanjajmo se j edino istini, dobroti i pravici; ne prodavajmio sebi i svoju savest nasilniku i zločincu. Dobro hvalimo, a zlo kudimo svagda i svagde i pre« ma svakome. Blagu j mo da živemo, a ne ži« vimo da jedemo. Stičimo materijalna sredstva u koliko su nam potrebna, da čestito i do« stojno svome zvanju i položaju uzdržavamo sebe i obitelj. — Budi nam idealom postati dobrim pedagogom i uzgajateljem. Naša sko« la nek bude uzgajalište, rasadište i ognjište istine, dobrote i ljubavi, čime se j edino’ širi zdrava prosveta. Budimo pravi prosvetitelji. Time postat čemo največi dobrotvori čove« čanstva i naroda svoga, pa i ne priznali nam to sinovi tmine. Svojim zvanjem i školom po« stasmo idealni radnici i trudbenici na polju narodne i opče prosvete: budimo' takovi sr« cem i umom, i jesmo pretežno. Tko idealniji od nas, nek nas kamenuje. A mi, bračo, pe« vajmo, kako nam duša peva. »Ali ako močan zlotvor koji tebe svrne, veleč:	»Meni poj,
proglasi me po širokom svijetu dobrotvorom, — il ču te sapeti u tamnici u gvozdene mre« že.« A ti pri je negoli te sveže, guslam lupi o zemljicu crnu, da se u prah i trijeske ras« prhnu. Reci njemu: »Silni gospodine, nad gu« slami tvoja sila gine: ne razumije pjesma za« povjedi: slobodna je — svomu glasu slijedi!« (P. Preradovič.)
Školstvo
u českoslovačkoj republici
Prioipčio Veljko Sokolič.
Reforma pulčke nastave oseča se svuda. Potreba reforme narodne škole nužna je iza nastalih prilika svetskoga rata, ne samo u njezinome smeru, nego i podavanju. Refor« mirati treba ne samo način, put, fcojim je škola dosada išla, nego i radenike, koji su te putove krčili. Jedno se bez drugoga ne može ni pomisliti. Zaludu i najbolje ustanove, ako nema veštaka, koji su sposobni, da ih pro« vode, ostvaruju. Za radikalnim reformama mora se posegnuti i provesti ih, da se dovede u sklad duh vremena, evolucije s odgojnim smerovima javnih uzgojnih zavoda.
Dve velike misli vladaju danas životom:
misao demokracije i evolucije. Mora se dakle današnju školu zameniti novam, ali ta pro« mena ne sme biti nagla, prisilna, negO' poste« peno, ustrajno i sustavno uvadjanje novoga smera. Taj novi smer mora biti produkt svih onih faktora, na koje če se ta reforma odno« siti. To' se suglasje mora nužno postignuti, ne samo radi smirenja ekstremnih smerova, nego i radi toga, što svako silovito namitanje po« jedinih grupa ili indlividua dovodi do neza« dovoljstva, neuspeha.
Pa eto, kada se več toliko govori o reformi školstva uopšte, mišljah, e ču ugoditi našem učiteljstvu, ako mu ovde u kratkim potezima iznesem stanje narodne škole u českoslovač« koj republici, kao i reforme, koje se kane u tom smeru provesti. Češko' je školstvo bilo i pre strahovite svetske drame gaj eno prema napretku nauke i duha vremena, ali se nije moglo radii političkih abnormalnih prilika slobodno razviti i krenuti onim smerom, što ga je osečalo i gajilo u sebi njegovo učitelj« stvo i ostali faktori, ko jima je narodni bolj j* tak ležao na srcu. Moralo se prilagoditi prili« kama. Ali sada, kada je slobodno, kad se ujedinilo u narodnu celinu, hoče da provede ono, o čemu su več davno pre blili osvedočeni kao nužno sredstvo, da se održe, kao' narodna celina, u utakmici prosvetnih suseda.
Podatke, što ču ih ovde nanizati, crpio sam iz dela dr. Fr. Drtina: Školstvo ! prosveta u češkoslovačkoj republici.
Veoma je dobro odredlio dužnosti prema školi i prosveti narodnoj predsednik Masa« ryk rečima o Češkom. Pitanju:
»Jesmo doduše narod Komenskoga, brinuli smo se i trudili za naše školstvo1, ali to čine i narodi, koji Komenskoga nisu irnali. Mi mno« go više i drukčlije imali bi se brinuti za škol« stvo, za njegov procvat, za filozofiju, nauku i u metnost negoli ostali narodi. Školstvo i njegov procvat moralo bi biti prvom li glav« nom našom narodnom i političkom brigom. To je poruka Komenskoga i naše crkve Če« ške Brače; to je cilj našeg humanitetnog osve« dočenja.
S tim je u vezi, da nauka i naučne škole u českoslovačkoj državi jesu slobodne i da celo vaspitanje na školama sviju stupnjeva i vrsta mora biti uredjeno tako, kako bi odgovaralo rezultatu naučnoga istraživanja.
Javna škola, kao ustanova državna, ne sme biti na temelju konfesije, t. j. mora biti la« ička simultana, ravnopravno pristupačna svi« ma veroisjmvestima, ko j ima se osim toga ostavlja izučavanje vlastite mladeži u duhu izvesne konfesliije. Dužnost pohadjanja škole biče u českoslovačkoj republici osmogodiš« nja, od 6. da 14.este godine: Škola narodna, škola osnovna, gradjanska, gradska. Ali nji« ma če se pripojiti još i opšte obavezne pro« dužne škole za mladež oba spola u gradovi« ma i na selu, koje če trajati po tri godine, te če u mesečima zimskim podavati u dobi od 14.—17. god., (dakle u doba za razvoj čo« veka kritično) ob razo vanj e, koje ima da od« govara opštim i stručnim potrebama; one če
širiti naročilo moralne i gradjanske nauke po 5—6 sati nedelj no. Kao što če državna ško la biti pristupačna svirna konfesijama, tako če se u osnovnim zakonima postarati za to, da školska mladež ne bude otudjivana od na« roda, a postarat če se i za narodnosne manji« ne u jednoj ili više susednih opština tako, da im se osnuje škola narodnoisna ili škola ma« njine, čim broj dece za školu dorasle u tom području dostigne minimalni propisani broj za obvezatno otvaranje škole, bilo koje kate« gori j e u opšte.
Uprava školstva, onakva, kakvu ju pre« uzeše kao bedno austrijsko nasledje, biče ustavom podvrgnuta širokim promenama. Upravu celokupnog školstva u ime države vodi ministarstvo škola li narodne prosvete. Samo to ime znači program. Nije to više ono staro austrijsko ministarstvo’ za kult i pro« svetu, nego je ministarstvo najviše nadleštvo republike, čijem je vodstvu podvrgnuto u pr« vom redu celo školstvo, i da prema torne ni« jedna škola ne če biti pod upravom drugog ministarstva stručnog, pri čemu če se sva« kako prema stepenu interesa poj edinim mi« nistarstvima osigurati odgovarajuči uticaj. Ministarstvo škola dakle upravlja svirna ško« lama, i onima s obaveznim pohadjanjem, i srednjim školama. Ali pored škola to je ujedno ministarstvo za narodnu prosvetu. Pod prosvetom se razume odgoj doraslih, koji več više nikakvu školu ne polaze. Školstvo i prosveta imaju da čine organsku celinu do« punjavajuči se medjusobno, imaju da podižu moralnu kulturu a dosledno torne i gospo« darski nivo narodne celine. U isto vreme »Kultus«, kada se provede. reforma odnošaja države i crkve, ima opet da bude vračen ml« nistarstvu unutrašnjih dela. Za upravu škol« stva u českoslovačkoj republici biče uredjena nadleštva i zastupnički zborovi ovako:	Na
prvom mestu mesni školskii saveti, na dru« gom okružni školski saveti, a najposle mi« nistarstvo škola i narodne prosvete kao treče nadleštvo, naj viša instanci j a. Radi nadzora škola biče uredjena mesta školskih savetnika (bivših inspektora) i to bilo područnih ili okružnih, bilo državnih centralnih, ministar« skih. Savetnici okružni bit če exponovani u pojedinim okružnim gradovima i tamo če nji« hov rad biti pedagoško«didaktički udešen tako, kako ne bi bili opterečeni admlinistra« tivnim poslovima, koje imade po uzoru ame« rikanskom (school maragement) stručno or« ggnizovati okružno nadleštvo. Savetnici če biti pravi stručnjaci pedagoško=didakt., po« magače učiteljstvo u njegovu poslu, u njego« vim težnjama za samoobrazovanjem, biče iskreni savetnici i prijatelji. U pomenutim školskim savetima, koji če biti prideljeni škotskim nadleštvima, imaju biti zastupnici opština, učiteljstva i roditelja, a uticaji kon« fesi j e imaju odavde biti sasvim isklj učeni-Na okružnu upravu prečiče nadležnost sa« dan j ih okružnih školskih saveta, u koliko ta nadleštva ne budu podvrgnuta ministarstvu-Pri ministarstvu škola /i narodne prosvete biče
LISTEK
IV. GRBEC:
Srečko Kumar
triintrideset let hodi Srečko Kumar po tej lepi božji zemlji. Redke so svetle ure, ki jih je bil 'kdaj užil. V prvih nežnih trenotkih življenja je bil že brez matere, ki je šla po svetu za kruhom. Edini tovariš v mladih letih, bolni oče — godec, mu je hiral, umiral in umrl. Dokončal je učiteljišče v Kopru. Učiteljeval je na Goriškem in potem v Trstu, da bi se zamogel posvetiti glasbi, a v dveh letih je služil, žal, le tri mesece za plačilo. Dovršil je konservatoriji in se je vrgel v svet, da se izpopolni. Čez Dunaj, skozi Prago in Draždane je prišel v Lipsko z namenom, da se sveta iskra v srcu razpali V plamen, ki ne ugasne. Pembauer, veliki mojster, plemenit človek, — mu je bil zelo 'soroden po čustvu in mislih; njega se je o-klenil zvesto in sc ga je držal do prvega povratka v domovino pb začetku vojne. Služil je za preskromen kruh pri tržaški »Glas. Matici«, boreč se neprestano proti slavnim »tradicijam« in ljudem, ki še od daleč ne pojmijo niti glasbenega rokodelstva, kaj šele umetnosti. Ob vstopu Italije v vojno> je bil primoran obleči vojaške cunje in jih nositi do pol leta pred! koncem vojne, ko je bil odposlan zaradi bolezni. V Tečnu ob nemški meji se je ustanovil, da je imel kratko pot do Lipskega, do Pem-bauerja, ki se ga je vnovič oklenil do drugega povratka v domovino, — Hiša njegova porušena, ni sledu, kje je stala, domači pregnanci se vračajo. Ta draga sveta naša zemlja... Ah, koliko gorja!
Kumar je velik umetnik. Kar mu je dala narava ob rojstvu je veliko, nič manjše pa, kar mu je življenje od-
reklo do danes, saj se sliši vse to iz vsakega glasu, ki ga izdihne iz klavirja. Imamo klaviristov-umetnikov mnogo in vsake vrste, od akademikov in virtuozov do naj-ekstremnejših modernistov, ali klaviristov — ptoetov i-mamo malo in od teh zavzema pri nas Kumar prvo in najlepše .mesto, tako, kakor med! Nemci romantični kolonist in Chopinov igralec Pembauer, Kumarjev učitelj.
Imeniten je naš umetnik tudi kot klavirski učitelj in pedagog. V poučevanje jo uvedel Riemannov sistem. S tem se je povzdignil nad tiho rodoljubno delo do one stopnje, kjer se naš narod meri z drugimi, spajajoč vse ljudi v duševno bratstvo.
O mojih rojakih pa drugič kaj več.
IVAN GRBEC:
Beseda o naših koncertih
(Prireditelj pianist Srečko Kumar s sodelovanjem pevke Avrelije Sancinove in vijolinista Karla Sancina. Koncerti so se vršili v Skednju 11. dec. 1920., pri Sv. Ivanu 19, dec. 1920. in na Opčinah 21. dec. 1920.)
Prireditelj je prodrl fronto. S koncertom na najvišji stopnji umetnosti je udaril, da potisne v stran našo zastarano in nagnito iz nerazumevanja in udobnosti in takih nizkih, nizkih — kako naj rečem — telesnih 'sladkosti rojeno grintavo rano šaljivih pošt in prav malo šaljivih »prostih« zabav.
Bog nam odpusti!
So, ki pravijo: »To %f za naše ljudstvo, to ni za narod: Beethoven, Chopin — Bog ne daj! Za ljudstvo je
valček, polka, marš.« Ovreči to trditev je bil glavni men našega dela.
V Skednju se je dalo vse, kar. je obetal vzpored: Tar-tinijevo in Beethovnovo sonato za klavir in vijolin, Chopinove klavirske skladbe, Lajovčeve in moje pesmi. Polna dvorana; stan in jezik nas nista ločila, družilo na« je srce. Svečanost in tišina kakor ob veliki maši, na dan vstajenja. Lepo — prelepo.
Ako bi se zares našli trije ljudje iste misli, bi na koncil vzporeda odpadel oficijelni »tingeltangel« (Čebela, Ca-priccio). Kaj bi človeku, ki je pristopil k božji mizi, da dobi nebeškega kruha za popotnico vlivali v usta na zadnje pomij.
Pri Sv. Ivanu so morale odpasti pesmi zaradi obolelosti g. pevke; hipno je zazijala velika vrzel pri vseh, ki
so jih pričakovali. Ko 'sem pa napravil razpoloženje pn* vseh, ki so prišli zraven s srcem, pred vsako izmed naj-globjih Chopinovih skladb, oh, takrat ni bil to več Cho' pin, takrat se je iz umetnika samega in iz nas zlila vs» ljubezen do naše domovine, kakor so nas jo učili ljubit' In trpeti zanjo naš Cankar, naš Gregorčič, naš Tratniki to ni bil le Chopin, to je bila naša bolečina, ki je iz ranjenega srca kriknila do neba.
Na Opčinah je bil idealen koncert na krasnem Bosen' dofferju, ob vsaki strani vaza s cvetlicami, a žal, posla' šalcev malo. Tista utrujenost, ki se je pokazala pri pf' vem in deloma tudi pri drugem koncertu, je tu po pok noma izginila; tem občutnejše je bilo ob takih razmera^ za umetnika, da je imel izgubo.
Še enaželja: Zagodite kaj kmalu še in pridite, le priditc vsi!
uveden vrhovni škotski savet, kao skup sa* vetnih zbor-ova ministarstva, školski parla* rnent, koji treba barem dvaput > godišnje da zaseda, a pred njega pripravljače na nauenom temelju sve piano ve i- reforme pedagoška ustanova Jana Amosa Komenskoga, koja več postoji.
Sve ustanove, koje se starajo o odgoju decc, koja osnovnu skolu još ne ipolaze, imaju naziv Škole materinske (Materske školy). Od* gojna sredstva jesu: zaposlenost, igre, pre* dodžbe predmeta i razgovori o njima, pošlo* vice, pevanje, telesne vežbe, laki poslovi, na* vikavanje da se samii pos-luže.
Organizacija materinskih škola zahteva da pohadjanje tih škola bude obavezno za svu decu počevši od pete godine (s tim se nemo* žemo složiti). Materinske škole limadu se oba* vezno osnivati u svakoj opštini sa 2000 sta* novnika. Trošak imaju da podnose opštinc uz pomoč države. Udruženja i neporoene osobc mogu osnivati materinske škole s do* zvolom najviših školskih nadleštava. Mate* rinske škole treba da budu samostalne, sa samostalnom upravom; odgojiteljske mate* rinskih škola moraju imati propisanu naobraz* bu za ovaj poziv. Organizacija učiteljica ma* terinskih škola traži da bude zastupa-na u nadzornim nadleštvima,. naroeito traži ze* maljsku nadzornicu i nadzornicu okružnu, redovni Ijekarski nadzor, odgovarajuee regu* lisavje materij alnih odnosa (uvrštenje u gru* pu C državnih činovnika) i regulisanje struč* ne izobrazbe. Potrebno obrazovanje dobiva mladež od 6—14 god. u narodnoj školi, koja če se deliti na školu opštu i gradjansku (me* šfanska).
______________ (Dalje	prih.)
Stavska srednješolskih učiteljev Jul. Benečije
8. decembra 'se je vršilo zborovanje delegatov »Zveze decembra se je vršilo zborovanje delegatov »Zveze srdnješolskih učitljev Julijsk Benečije«, v kateri so združeni skoro vsi srednješolski učitelji brez razlike strank in ki ima svoje podružnice v vseh krajih, kjer je kakšna srednja šola. V zadnjem času so ustanovili tako podružnico tudi slovenski profesorji v Idriji. Na tem zborovanju je bila sprejeta resolucija, ki je stavila vladi ultimatum za odgovor na ekonomike zahteve, ki so bile predložene 11. novembra. Državni srednješolski učitelji zahtevajo povišek 600 L mesečno za vse učitelje brez razlike, za suplente in za definitivne učitelje, za samce in za oženjene. Sam na sebi je gotovo- zahtevani ipovišek velik, v resnici pa je majhen in popolnoma upravičen, če se pomisli, da dobivajo profesorji -komaj v zadnjih mesecih e-nako plačo v lirah, kakršno so dobivali v kronah pred polc-mom. Danes pa ima lira manjšo kupno vrednost kakor tedanja krona. Ekonomske razmere srednješolskih učiteljev so torej resnično tragične, še bolj tragične, kakor so bile 1. 1918. To je sprevidela tudi tržaška občina, ki je -primerno zvišala plače mestnim profesorjem. S zahtevanim zneskom pa bi državni profesorji komaj dosegli plače komunalnih -kolegov. Gotovo si ta ali oni profesor v velikem mestu, kakor je Trst, lahko drugače -pomaga, ta možnost pa odpade popolnoma za profesorje na deželi; njih usoda je še bolj žalostna kakor ona tržaških profesorjev.
Vladni odgovor na memorandum in na ultimatum je -bil ncpvoljen, da, skrajno žaljiv za profesorje same. Zato so začeli vsi državni profesorji 11. decembra s stavko. Priključili so se jim deželni profesorji in učitelji na drugih zavedih, kjer se urejuje plača po plači državnih u-čiteljev. Stavka traja od tistega dne kompaktno, z edino izjemo treh profesorjev, arh. Braidottija 'v Trstu, prov. gimn. vodje Ostija v Kopru in prov. vodje idrijske realke Paulina, ter profesorjev pazinske deželne gimnazije, ki nikakor se ne zavedajo važnosti začete akcije.
V prvi fazi stavke je stavila vlada kakor ostalim istočasno stavkujo-čim državnim uslužbencem, tudi -profesorjem enake protipredloge; vladne ponudbe so bile: izenačenje plač s plačami v starih provincah, izredna in prehodna mesečna doklada v znesku od 100 do 300 L, ter enkratni -predujem 1000 L na račun diference, ki bi na stala po- izenačenju. Ta ponudba pa ne vsebuje za profesorje nobenih priboljškov, temveč celo poslabšanja gmotnih razmer. Res, da bi dobivali omenjeno mesečno doklado, toda ta ne bi bila samo nezadostna, požrlo bi jo popolnma izenačenje plač in uvedba osebnega davka v Julijski Benečiji. Zato so tudi profesorji te ponudb* krakemalo odklonili, in ker je vlada vztrajala dalje pri svojem stališču, so na zborovanju dne 24. decembra sklenili, pretrgati vsako zvezo z vlado.
Do tega koraka pa jih ni gnalo samo skrajno slabo gmotno razmerje; izenačenje plač z onimi profesorjev v stari Italiji, ne bi samo prisililo tudi tukajšnje profesorje, da si poiščejo izven šole še drugod zaslužka, morda celo na način, ki ne odgovarja stanovski časti in ugledu, kar pa gotovo ne more biti v prid šoli in pouku. Učitelj naj živi samo s šolo in za šolo. Tu je njegovo polje, tu naj uveljavlja svoje sile, tu naj izpolnjuje svojo dolžnost s srcem in dušo.To pa lahko stori le tedaj, ako mu je za-sigurano primemo materialno življenje in ako ima -priliko in sredstva, da samega sebe dalje izobražuje in da
črpa tudi sam nove, duševne hrane za izvrševanje svojega -poklica. Izenačenje pa -bi celo ono malo dobrega v tem oziru kar še imajo tukajšnji srednješolski učitelji, le uničilo. Izenačenje pa pomenja tudi naskok na »službeno pragmatiko«, ki so si jo profesorji po hudih bojih 1. 1917. priborili, in ki jim. zasigura primemo pravno stališče in ugled, in ki tvori brezdvomno izborno, podlago za pravo poslovanje naših srednjih šol. Z izenačenjem bi postali tudi tukajšnji profesorji brezpravna raja, in šcia bi pala iz višjega stališča na nižje. Odprava »službene pragmatike« bi pomenila hud udarec za tukajšnje šolstvo. O kakem nadomestilu »pragmatike« ne more biti niti govora, kajti v stari Italiji »pragmatike« niti nimajc.
Le tako si lahko raztolmačimo ono skopo in prečudno odredbo italijanske vlade, ki noče profesorjem iz starih provinc, ki so bili po razpisanem natečaju sprejeti v službo v n<jvih provincah, všteti službenih let v starih provincah; in ono še bolj čudno, ki noče niti onim profesorjem, ki so bili v misiji v naših krajih, všteti te »misijske« službene dobe, po povratku v staro Italijo.
Predlagano izenačenje pa ni edini korak k odpravi »pragmatike«. Z najnovejšim odlokom se prof. suplentje z letošnjim šolskim letom ne sprejemajo več po stari pragmatiki, temveč po sistemu starih provinc. Tudi proti temu je »Zveza srednješolskih učiteljev« vložila protest.
Srednješolski učitelji Julij-ske Benečije stremijo za tem, da ohranijo vse, kar je bilo dobrega na »pragmatiki«, da ohranijo pa tudi vse ono, kar je bilo in je še dobrega na naših šolah. Oni ne zahtevajo predpravic -pred kolegi v starih provincah, toda ne morejo si želeti izenačenja z njimi. Njih želja in njih cilj: Tudi profesorji starih provinc naj postanejo deležni onih pravic, ki nam jih daja pragmatika; tudi šole starih provinc naj si priborijo vse ono, kar je boljšega in primernejšega na naših šolah.
J. PUHAR:
Učitelj i pčelarstvo
Nitko nas nije iza dovršenih nauka silio da se posvetimo učiteljskome zvanju. Sami smo se na to odlučili i uzeli na sebe veliku duž* nost kao odgojitelji dece našeg patnika. Velika je to odgovornost pred budučnošču. Učitelj je pak duša. škole, jer samo valjanu učitelju je i škola valjana. Ona je polje na* šeg rada. Odgoj naše dece — naše okoline — to je naša sveta zadača. Za školu moramo da živimo, njoj treba da se -posvetimo. Svako preveliko cepkanje našeg rada na štetu je našoj glavnoj zadači. To nije laki posao nigda, a odgajanje je u sadanjim prilikama vrlo teško. Osiromašili redovi naši; prenatrpani razredi, a još k torne bez knjiga i pomagala; školskc zgrade dugo več ne popravljene; za* ostatak dece radi rata; porušena disciplina; skuipoča opča — težak opstamak; naš pravni položaj i stotina još drugih i večih i manj ih briga i nevolja čine, da nam je i ovaj zrak, koji dišemo, nekuda težak i nesnosljiv.
Žar da za to ginemo — venemo? Zar da budemo živi mrtvaci — lutke, kojima sudbina po volji igra? Ne, i po sto puta ne! Ja veru* jem u bolju budučnost našu. Podelom rada, željeznom voljom i ustrajnošču sve če se za* preke po malo svladati. Reč »Nemoguče« treba brisati iz svih rečnika (Napoleon), jer samo »Puža, koji zemljom puzi, svaki trn ubode« (Preradovič). Sve čemo združenim silama, podelom rada i ustrajnošču svladati. Za to mi jamči naša staleška svest, naš ži* vahni rad, naš list, naše skupštine. Sve mi to nekako — i ako tiho— kaže, da nismo zabo* ravili na veliku onu zadaču, kojoj hočemo da ostanemo verni pa došlo još k tome ma ko* liko zapreka i nevolja. Svestan učitelj sve promatra, pa imajuč pred očima veliku zadaču pripravlja se več sada kroz ferije na rad u novo j godini, jer najbolji je učitelj ona j, koji ne prestaje biti učenik.
Nu učitelj je čovek, a kao takav podvržen je i on zakonima naravi. Kad se žica na gu* slama previše natfeže, lako pukne, a tako i učitelj može prevelikim trošenjem duševne i telesne snage prerano da nastrada. Našem radu treba da sledi primeren odmor, da se duh ne utuče, da ne izgubi veselja do rada. Nakon naporna rada u školi treba svežeg uz* duha i sunca, razvedrila i zabave. Učitelj u gradu može da poseti glasbu, kazalište i druge prelepe zabave, koje mu pružaju obilno naj* plemenitijeg duševnog užitka. No onaj na selu prepušten je samome sebi. pa ne zna li si sam pomoči, dosadiuje se, teško mu vreme prolazi. On nekamo kržljavi i umire, a da i sam ne zna. Takav stvor prerano ostari. Oseča se nesretnim — turobnim: — od svih i od sve* ga zapuštenim. Crv osamljenosti i dosade podgriza njegov duh. Sam nezadovoljan, do* sadan je i okolini svojoj. Ali i u najzabitnijem selu učitelj može da nadje plemenitih zabava i lepih užitaka, samo ako hoče jer »Kralje* stvo božje je u vama« (Tolstoj). Izmedju mnogo drugih zabava pruža seoskome učitelju
pčelarstvo mnogo veselja i lepe koristi, štc; ču pokušati u kratko da prikažem.
Dugo vremena nije ljudski duh znao da dade odgovor na ova pitanja: Čemu krasno šarenilo našeg cveča? Čemu onaj miriš? Za* što cveče medi? To za nas nije više žago* netka, to je nama pojav naravi —- princip ljubavi. Izmedju cveča i kukaca postoji zani* miv odnošaj. Cveče treba za oplodnju kukaca, a ovi za opstanak cveča. Tu oni traže hranu, a mnogi i skrovište.
Otvoriš li meseca svibnja košnicu, uzmeš li u ruke sat, krasnog li užitka! Šarenilo našeg sača odgovara posve šarenilu naših livada, jer unutarnji je život košnice potpun odraz vanj* skog sveta. Ima tu stanica zapunjenih belim, žutim, ervenim i zagasitim praškom. Pa kako pčelice po košnici vrve — trče — nose — rade? Sve se tu po nekom odredjenom poslu žuri — nema tu jadikovanja. Mladji još ne* jaki stanari griju leglo, čiste košnicu, odna* šaju voštane poklopce. Tu vidiš jaja, erviče kako u mleču plivaju. Promatraš kako se ovde — onde mlada pčelica muči, da izmili iz svog zatvora. Gledaš maticu kako se ona do* stojanstveno šeče no ulicama uz poštovanje svojih sustanara. Pa kakvi su to arhitekti — inžiniri, koji onako pravilno stanice — sače grade! Divota! Sve to čoveka uzdiže ve* seTi. jer ne vidiš tu uza svu muku i naprezanje demndnog tužakanja ni jadikovanja sa svojom sudbinom, a kod veselog stvorenja i sam čo* vek postaje nekamo i nehotice veseo i zabo* ra vi j a na svoje nezgode.
Gledaj pa na leto! Kako tu radnici žurno dolazc i odlaze! Stražari na vratima straže, a sposobni radnici nose pelud, med ili vodu uz tiho i zadovoljno zujanje. Mnogi izmoremo od duga puta — teška rada ne mogu odmah da stignu na leto. Često pod teškim bremenom padu pred leto — otpočinu i opet se dignu. Brzo stovare svoje breme, pa onda hajd’ opet žurno na posao. Često se puta pojavi kakav nepozvapi gost, koji bi hteo o tudjoj muci da živi. Osa, briimbar i stršen često hoče da lu* kavo, a katkad i nasilno da provale. Stražari f ne pitaju i ne svadjaju se ko če prvi na dušmana da navali. Odmah se na neprijatelja digne junačkii prvi stražar, koji ga opazi. Ža njim slede drugi i cela se košnica uskomeša, dok se pogibao ne odstrani. Koga pak da ne uznaša njihovo rojenje! Ali dosta — ne ču da duljim. Moje je pero prerdjavo, pa čemu da se ia tu mučim i nateženo, kad je o svemu torne bolje i doteranije napisao belgijski pe* snik M. Meterli-nck debelu knjigu. Nakon dvadesetgodišnieg je pčelarenja izdao knjige »Život pčela«. Prevod tog dela izdalo »Priro* doslovno društvo« u Zagrebu. Uzmi u ruke — čitaj — promatraj — razmišljaj — i uživaj!
Svake godine uzmeš lako po jedan sat šk. decu u svoj pčelinjak. Tu im zorno prikažeš celi život pčele. Pokažeš im jaje, ličinku, ku* kuljicu, radilicu, truta i maticu, prašak i med i sve. Uzmeš najpuniji sat, da deca dižu —■ nase. Pun »Žnideršičev okvir« važe 2—3 kg. Onako male životinjice, pa da ovoliko toga nanesu! Kako se mal-iši tome dive*čude. Ra* dost im se neka na licu odrazuje i oni bi hteli da postanu pčelari.	•
(Nastavak sledi)
IZ ORGANIZACIJE.
Razpis učiteljskih mest v tolminskem okraju. Civilni komisarijat za tolminski politični okraj — zastopajoč o-krajni šolski svet — razipisuje v smislu okrožnice z dne 22. septembra 1920. št. 321/8848 izdane po generalnem civilnem komisarijatu natečaj za izpraznjena definitivna uč-teljska mesta na ljuds-kih šolah tolminskega političnega okraja s slovenskim učnim jezikom:
1. Stalno nameščena učiteljica na dvo- ali večrazred-nih šolah v Bovcu, Berginju, Cerknem, Čezsoči, Drežnici, Kobaridu, Podmelcu, Sedlu, Soči, Tolminu (dve mesti), Žagi.
2. Učitelj-voditelj na dvo- ali večrazrednih šolah v: Berginju, Cerknem, Čezsoči, Volčah, Žagi.
3. Stalno nameščen učitelj na novo dvo- ali večrazrednih šolah v: Bovcu, Cerknem Tolminu.
4. Učitelj-voditelj na enorazredni šoli v: Borjuni, na Bukovem, v Gorjah, Iderskem, Kalu, Kamnem, Kredu, Lozecu, Logu, Logjeh, Lomu, Novakih, Orehku, Staležu, Pečinah, Planini, Podbelj, Po-ljubinu, Ponikvah, Robedi-ščah, Rutih, Slapu, Smastu, Staremselu, Sredn. Logu, Ster-žiščih, Šeibreljeh, Tribuši, Ternovem, Sv. Viškigori, Volarji, Zadlazu, Hudajuini, Zakojci, Zakrižu.
5. Potovalni učitelj-voditelj na šolah na: Lazu-Čadrg, v Jagerščih-Kamici, Jeuščeku-Ravnah, Polici-Verhu, Selo-Logo, Temlšjnah-Lojeh, Vezonen-Krnu.
Plačo in pravico, i-zvirajočo iz takih mest, -določuje deželna postava za Goriško-Gradiščansko z dne 20. julija 1914., št. 24, dalje okrožnica Osrednjega urada za
nove pokrajine z'dne 8. januarja 1920., št. 118/05010 b, ter končno ona okrožnica, ki jo je izdal generalni civilni komisarijat za Julijsko Benečijo dne 12. oktbra 1920, št. 3220/10345,
K natečaju so pripuščeni samo učitelji Julijske Beneči je preskrbljeni z vsposobljenostno diplomo kot jo zahtevajo zakoni in sedaj veljavni pravilnik.
Oni abiturijenti ncrmalk iz starih pokrajin, ki bi se u-deležili natečaja, ne da bi dosegli poprej vsposobljenostno diplomo pri kaki izpraševalni komisiji za nove pokrajine, se bodo jemali v vpoštev le za začasno podelitev onih mest, ki bi tudi po določitvi natečajev ostala še vedno prazna.
Vdeležniki naj predložijo okrajnemu tolminskemu šolskemu svetu do 31. decembra stvoje prošnje, opremljene s krstnim listom, domovnico, potrdilom o brezhibnem pclitično-moralnem obnašanju, z izjavo uradnega zdravnika o telesni sposobnosti, s tabelo o kvalifiki, in sicer v dvojniku, ter z listinami glede učnih naslovov in odlokov prejšnjih imenovanj.
Imenovanja začnejo teči s 1. januarjem 1921.
Okrajni šolski svet si pa pridržuje pravico, da odredi preložitve povzročene vsled imenovanj	med tekočim
šolskim letom, ali pa ob pričetku p. šolskega leta, tako, da bi ne bilo moteno redno didaktično poslovanje šole.
Ako se kak učitelj namerava potezati za več mest hkrati, mora za vsako vložiti posebno prošnjo.
Prošnje začasnih poročenih učiteljic se za sedaj ne morejo vzeti v poštev.
Opomba. Z ozirom na to, da je bil ta razpis objavljen v listih šele L januarja t. 1. in bi se morala ta dan že vršiti imenovanja, poživljamo šolsko oblast, da podaljša rok za vlaganje prošenj.
Sastanak učiteljstva Liburnije. Dne	16. decembra
1920. cbdržavalo je učiteljstvo voloskoga kotara skup-štinu na Matuljima. Vreme je bilo veoma nepogodno: kiša, vetar, sneg — no sve to nije zaprečilo učiteljic(e), a da se ne odazovu u velikom broju pozivu odbora.
Predsednik skupštine, kol. August Rajčič, setio se u pozdravnom govoru pokojnega kolege Frana Jelušiča, kome svi skupštinari kliču »Slava!« Iza toga predoči dogadjaje pcslednjeg vremena, koji su	razdelili naše
učiteljstvo na troje. Sokolio je prisutne, spomenuo, kako ljubav ne pozna granica, kako je nedeljiva, neka ustraju u nadi u bolju budučnost.
Iza kako bi pročitan i odobren zapisnik zadnje skupštine, priopči predsednik nekoje uspehe, što ih učiteljstvo postignu obzirom na zaključak zadnje skupštine.
Najvažnija paik tačka bila je ona o biranju zastupnika (člana) učiteljstva u kotarsko školsko veče, koje se ima obnoviti. Dogovorilo se koga da se bira, bjjde li učiteljstvo na to pozvano.
Raspravljalo se zatim, kako da učiteljstvo sakupi čim više i gradiva i pretplatnika za omaladinski list »Našu Nadu«, odlučilo se zamoliti Zvezino predsedništvo, da ih u više navrata obelodani u »Učiteljskom Listu«.
Radi kratkoče vremena morala se je odgoditi raspra-va kol. V. Ličana: »Ljudski život i pesma«, na sledeču skupštinu.
Krčko učiteljsko društvo nije moglo obdržati svoju najavljenu glavnu skupštinu u Dobrinju dne 16. XII, 1920. radi nepredvidjenih ^apreka i zapleta ja zbivših so na otoku, u to doba, a traju i danas, kako opčenito po-znato.	Odbor.
Založništvo »Zgodovine Italije« se je z ozirom na sedanje neznosne gmotne razmere staršev šoloobiskujočih otrok odločilo, da zniža ceno knjigi od lir 4.25 na lir 3.20, in to na izključno korist slovenskih šol.
ŠOLSKE VESTI.
Zadnjo številko našega lista nismo mogli odposlati prej zaradi poštarskega štrajka. Odtrgani od province in svojih dopisnikov, smo se tudi s to številko nekoliko zakasnili.
»Novi rod«. Zanimanje za naš mladinski list je izredno veliko. Nekatere šole so se priglasile š tolikimi naročniki kot bj jih ne pričakovali največji optimisti. Zaradi poštarskega štrajka pa še nismo dobili od nekaterih šol popolnega seznama naročnikov, kar onemogoča, da bi izdali list pravočasno. Rok za priglaševanje naročnikov smo podaljšali do 16, t. m. Do tedaj naj napravi vsakdo svojo dolžnost. Čim več agitacije, — tem več naročnikov; čim več naročnikov, — tem boljši list! — Na zakasnelce se ne bomo mogli ozirati.
Italijanski zvon. Neki učitelj je objavil v »Lavoratore della Sera« od 25. novembra 1. 1. članek, ki se podrobno peča s šolskimi razmerami v Istri. Ne bomo ponavljali tu še enkrat vseh pritožb na šolskem polju, s katerimi smo se mi sami že večkrat bavili in ki so našemu učiteljstvu tudi znane, ker je to delo že itak brezplodno. Naše oblasti imajo vse pretrdo kožo, da bi se zganile že ob samem pismenem protestu.
Članek italijanskega učitelja je za nas zanimiv zaradi nekih ugotovitev, ki se krijejo popolnoma z našim stali-ščemi Mi smo že večkrat povdarjali v svojih člankih, da je vse šolstvo naših krajev prišlo v roke nekatemi-kov, ki so za ta posel popolnoma nesposobni. Rekli smo tudi, da je oblast te ljudi nagradila v zahvalo za njihovo delovanje, ki nima nič opraviti s šolstvom. Iste trditve je napisal tudi naš italijanski tovariš, ki pravi dalje: »Ni se čuditi! Mi smo v oblasti avtokratov in podpirateljev raznih »ljubljencev«. To bi lahko najbolje dokazali, če bi objavili znamenito izjavo, ki jo je moral podpisati vsak učiteljski kandidat, ko je polagal izpit usposobljenja na učiteljišču v Kopru itd1. Ne objavimo je, da ne osramotimo svojih najmlajših kolegov, ki so s svojim podpisom pokazali, da so »ovce« in da ne označimo za »leve« vse 'člane izpraševalne komisije, katere bo vsikdar oblila
rdečica sramu, ko se bodo spomnili, da so sami sestavili one, po vsebini in obliki v avstrijskem — inkvizicijskem duhu pisano izjavo. Pomnijo naj pa vsi nekdanji tovariši, sedaj nadzorniki pompoznih naslovov, da pride enkrat tudi dan plačila...«
Jasno je, da so sc morale goditi na koprskem učiteljišču čedne reči.
Bolest mladih. Bil sem brez denarja in sem premišljeval: Blažen je ta naš stan! Res je, da so moji čevlji malo pošvedrani, moja suknja malo oguljena in da se mi hlače na kolenih nekoliko bliščijo, a kaj bi o tistem, ko so vendar tako solčne te naše poti pred nami. Učitelj si, mlad učitelj, poln ognja, pred tabo je deca kot razorana njiva, ki željno ča/ka semena, — delaj, sej! Rožnate so bile moje misli, ognjena moja hotenja. Da bi dobil le nekoliko denarja še, da si nakupim nekaj knjig! — Prijatelj zapoj, zavriskaj! Plače so povišane! Nič več strahu, nič več dvoma! Oguljena suknja — v kot z njo, novo obleko si lahko umeriš, v stran s pošvedranimi čevlji! Naješ se lahko dosita, pošteno se lahko oblečeš in še ti ostane denarja, da si naročiš knjig in da pojdeš lahko v gledišče in v kavarno! — Ali kmalu sem izrul vso radost iz sebe; stemnilo se je kakor po blisku. Plače so se res izpremenile, a ne nam v prid. Moja suknja je še vedno oguljena, moji čevlji pošvedrani. Kmalu bo drugače! Namesto, da bi kupoval knjige in časopise in da bi se pripravljal za šolo, dajam instrukcije. Kmalu si bom lahko kupil, novo obleko. V šolo pa hodim nepripravljen. Voditelj je zadnjič zmajal z glavo in je rekel: »Slabi učitelji so ti mladi ljudje!«
Mlad tržaški učitelj.
Mladim učiteljem naznanja učiteljski sindakat, da se je posrečilo* delegaciji doseči od grofa Norisa, da je tudi suplentom darovano poldrugo leto službovanja v korist njihovim dodatkom, in to vsem, ki službujejo vsaj od 1. januarja 1920. pri magistratu.
Štrajk meščanskih učiteljev. Ker magistrat ni hotel u-goditi zahtevam meščanskih učiteljev, so proglasili ti 11. decembra pret. 1. stavko. Magistrat je sicer ponujal letni povišek 1600 L za vsakega učitelja, a ti so vstrajali pri zahtevi, da pridejo iz tabele D v tabelo C, to je v isto skupino z uradniki z visokošolsko izobrazbo*, češ, da ima meščanski izpit isto vrednost, kot izpit na univerzi. Med meščanskimi učitelji in šol. oblastjo je prišlo vendarle do sporazuma s tem, da se je izvolila komisija, ki preštudira in določi'vrednost meščanskih izpitov. Od u-gedne ali neugodne izjave te komisije bo potem odvisno, v katero tabelo bodo spadali ti.
Stavka srednješolskih učiteljev končana. Vlada je sporočila osrednjemu odboru Zveze srednješolskih učiteljev predloge, ki zboljšujejo gmotno in pravno stališče srednješolskih učiteljev. Osrednji akcijski odbor je proučeval te vladne ponudbe in je izjavil, da sicer ne odgovarjajo popolnoma vsem zahtevam, ki so jih stavili profesorji vladi v rešitev in je sklenil, da se vladne ponudbe sprejmejo le začasno v upanju, da se konečna u-reditev gmotnega vprašanja profesorjev reši vsestransko meseca aprila v državni zbornici. Pouk na srednjih šolah Julijske Benečije sc je zopet pričel 3. t. m.
Tudi okrajni šolski nadzorniki se organizirajo. Imeli so do sedaj par sestankov, kjer so postavili temelj svojemu društvu, ki bo skrbelo za materijalne in moralne koristi svojih članov. Razmere okrajnih šolskih nadzornikov baje niso prerožnate. Prvim sestankom, kjer so bili zbrani skoro vsi okrajni nadzorniki Julijske Benečije brez ozira na naiodnost, je predsedoval šol. nadzornik Craizer.
Slovenska štirirazredna meščanska šola v Postojni.
Dne 1. decembra 1. 1. se je otvoril na slov. trirazredni meščanski šoli v Postojni četrti razred s trgovskim značajem. Šola je torej izpolnjena tako, kakor so želeli nje ustanovitelji pred 15 leti, ko se je šola ustanavljala. Postojnski okraj ima torej* učni zavod, ki najbolje odgovarja potrebam sedanjega časa in našega, ljudstva.
Bogoslovno semenišče v Gorici. V goriškem bogoslovnem semenišču se je pravkar dokončalo šolsko leto. S 15. januarjem 1921. se prične novo šolsko leto.
t Prof. Anton Kržič. Dne 3, decembra 1. 1. je umrl v Ljubljani kanonik in upokojen profesor Ant. Kržič, mnogoletni učitelj verouka na moškem in ženskem učiteljišču v Ljubljani. Pok. Kržič je bil rojen 1. 1846. v Rakitni. Leta 1876. je postal katehet na uršulinskih zavodih v Ljubljani, 1. 1891. pa profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču, kjer je deloval do svoje upokojitve 1. 1913. — Prof. Kržič si je pridobil mnogo zaslug na polju naše slovenske književnosti. Svoje moči je posvetil v obilni meri šolstvu, posebno pa naši mladinski književnosti; u-rejeval je dolgo vrsto let lista »Vrtec« in »Angelček«. Napisal je mnogo povesti za »Mohorjevo družbo«. Za u-čiteljšča je spisal znano »Katehetiko«. Zaslužnemu možu bodi blag spomin!
801etnica prof. M. Pleteršnika. Dne 3. decembra 1. 1. je slavil v Ljubljani profesor Makso Pleteršnik svojo osemdesetletnico. Za njim leži dolga doba agilnega, živega, nad: vsako primero plodovitega življenja. Največje njegovo delo, ki mu ohrani slavno ime za vse čase, pa je njegov »Slovensko-nemški slovar«, izdan po ljubljanskem knezeškofijstvu na stroške rajnega ljubljanskega knezoškofa Ant. Al. W*olfa (t 1859) v dveh debelih knjigah (I. del izšel 1. 1894, II. del pa 1. 1895.) Ta slovar je sad nad 10 let vztrajnega in napornega znanstvenega dela. Pleteršnikov slovar nam je končno ustanovil slovenski pravopis in je neizčrpna zakladnica, vsem 'slovenskim učiteljem; je večnosvež vrelec lepote in sile našega jezika. — Vpckojeni profesor živi sedaj tiho in skromno v Ljubljani. Beg ga živi še mnoga leta čilega in zdravega!
Izšla je 1. številka ženskega lista »Jadranke«, s članki in z leposlovno vsebino. Posamezna številka stane 80 stotink.
»Mladika« se preosnuje letos v leposloven družinski list. Urednik bo pesnik France Bevk, ki si je pridobil za sodelovanje najboljše naše pesnike in pisatelje tudi ono-stran meje.
Noblova nagrada. Akademija v Stokholmu (Švedija) je prisodila Noblovo nagrado za literaturo za leto 1919. švicarskemu pisatelju Karlu Fittlerju, ono za fiziko za leto 1920. po ravnatelju urada za mednarodne teže in mere Charlesu Edvardu Guillaume za njegova odkritja v anamalijah v zlitinah jekla in niklja.
Jubileji. Meseca decembra je obhajal slovenski pisatelj dr. Fr. Detela v krogu svoje družine in ožjih prijateljev 70letnico svojega rojstva. — Znani tirolski pisatelj Fr. Kranewitter, je obhajal preteklega meseca 601etnico svojega rojstva. Njegove drame 'so dosegle velik uspeh. — V decembru 1. 1. je preteklo 150 let, ikar je bil rojen veliki nemški genij — Beethoven; njegova slava se je razširila po svem »vetu.
Dolinar, najboljši naš kipar je šel v Ameriko. Kako je to, da pusti domovina tako lahko od sebe take ljudi.
RAZNE VESTI.
Umrl je dne 26. decembra pri Sv. Ivanu Štefan Pahor, oče štirih naših tovarišev, oz. tovarišic. Pogreba se je udeležil razen predsednika »Zveze« in predsednika »Trž. učit. društva« tudi šolski nadzornik Craizer in veliko število učiteljstva. Žalujočim ostalim naše iskreno sožalje!
Književnost in umetnost
Publikacije »Šolske Matice« za 1. 1920. »Slovenska Šolska Matica« v Ljubljani izda za leto 1920. naslednje publikacije: 1. »Pedagoški Letopis«, letnik XVII. (objavil bo oceno delovanja H. Schreinerja, Iv. Macherja in Iv. Krulca; poleg tega pa še »Podrobni učni načrt za telovadbo« in pa dr. Osvaldovo vseučiliščno predavanje: 2. J. A. Komenski«). — 2. Fr, Fink: »Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika«. (Za učiteljišča.) — 3. Dr. Ljudevit Pivko in Adolf Schaup: »Telovadba«. (Razlaga telovadne teorije in navodilo k vodstvu telesnih vaj po Tyrševem sestavu). — Imenik članov in seznam izdanih knjig bo izšel v posebni knjigi.
Dr. Janko Bezjak: »Občna zgodovina vzgoje in pouka«.
Imenovana ^knjiga je ravnokar izšla v zalogi šolskih knjig v Ljubljani »s posebnim ozirom na ljudsko šolstvo za moška in ženska učiteljišča«. Stane broš, 40 K (10 din.), tedno vezana 49 K. — Tako smo dobili 3. slovensko pedagoško učno knjigo (prva je: Bežkovo »Občno vzgoje-slovje«, 1. 1913; druga pa: »Občno ukoslovje«, istega pisatelja, 1. 1919,), ki je namenjena učiteljiščnikom IV. letnika. Dobrodošla bo gotovo tudi vsakemu starejšemu u-čitclju.	,
četrttisočletnica smrti J. A. Komenskega. Proslava 250 letnice zavzema na Češkem silno razmerje. Šole proslavo kaj najdostojneje in. najslovesnejše spomin na največjega sina češkega naroda. Ministrstvo je izdalo ogromna navodila, na vseučiliščih se vrše posebna predavanja za učitelje. Mlado in staro je neumorno na delu, da narod proslavi v svobodi spomin Komenskega, ki je najbolj ljubil svobodo dela, učenja in vesti. — Dne 15. decembra 1. I. je tudi ljubljanska univerza proslavila, 250 letnico Komenskega. Predavala sta prof. dr. Ozvald in dr. Lah. Udeležba je bila od strani dijaštva precejšnja, manjša pa od strani ostalega občinstva, tudi ljudskošolskega učiteljstva se je pogrešalo.
t Dr. Anton Mahnič. Dne 14. decembra 1. 1. je umrl v Zagrebu veliki biskup dr. Anton Mahnič. Rajni dr. Mahnič je bil sin skalovitega Krasa. Rojen je bil v Kobdilu dne 14. septembra 1850,; za škofa krškega je bil imenovan 1896.; posvečen pa 1897 v Gorici. Pred imenovanjem za. škofa je bil profesor teologije in ravnatelj lista »Foiium Ecclesiasticum«. Glavno njegovo delo pa je bilo urejevanje »Rimskega katolika«. — Dr. Anton Mahnič je bil najidealnejši apostol krščanske misli, glasnik narodnega edinstva, goreč prijatelj zbližanja s pravoslavnimi brati ter neustrašen naroden boritelj v imenu krščanske pravičnosti.
t Prof. Ivan Beningar. Dne 25. decembra 1. 1. je umrl pri Radečah kraj Zidanega mosta gimn. profesor Ivan Beningar. Pokojnik je bil markantna in popularna osebnost v Hrvatski, kjer je služboval na Reki, v Karlovcu in Zagrebu, Življenje njegovo je segalo v ilirsko dobo, kajti bil je učenec Stanka Vraza in drugih pisateljev (Valjavca, Murna i. dr.) Beningar je s 'posebno vnemo ipospeševal kulturno zbližanje med Slovenci in Hrvati, šireč slovensko knjigo med poslednje.
Okrajni šol. nadzornik za Črnomelj. Minster prosvete v Jugoslaviji je imenoval za nadzornika za črno meljski okraj bivšega voditelja pripravnice za srednje šole v Tr. stu Miroslava Protnerja, sedaj voditelja manjšinske šole v Ljubljani.
Znameniti pedagog F. W. F brst er, univ, profesor v Mo-nakovem, je objavil letos knjigo:	»Christentumi u. Peda-
gogik« V tej imenuje izrečno svoje spise iz prve dobe »prevaro svobodomiselstva«. Jasno izpove, da. je spoznal moralo brez vere za nezadostno. Javno izjavlja, »da veruje v božanstvo Kristusovo in objektivno resničnost krščanstva, da prizna božje nadnaravno delovanje v Cerkvi in pa v plačilo po smrti.«
Mladinska organizacija v Nemški Avstrijk Nad 300 mladinskih ordanizaciji v Avstriji je napravilo svojo »Zvezo«, ki šteje nad 100.000 članov. Trije glavni deli »Zvezinega« dedovanja so: Vzgoja in pouk, telesna, vzgaja po športu in igri ter dobrodelnost.