Leposloven in znanstver\ list:
Štev. j.        V Ljubljani, dne  i. malega srpana  1893.     Leto XIII.
Bajka o odprtem nebu.
T.
Po narodnih motivih.
am ob  vrtni ograji stoji on ž njoj.
»Glej,  kak  veder ta kresni je večer nocoj!«
»»Ali  viš, kaj  nocoj se na nebu godi? Pomniš bajko slovensko iz starih dnij ?
»»Na trenutke nocoj  se nam  odpre nebo  — O presrečen tist človek,  ki vidi t6 !
»»On  v tem hipu  pregleda nebesa  do dna, Vidi angeljev trume in  vidi  Boga.
»»Vso krasoto,  vse  čare  presvetih nebe"s, Vso svetlobo nadzemsko on  vidi zares.
»»In učaka naj  srečnež še sto let  makar, On  odprtih nebes ne pozabi nikdar.
»»Naj  preroma  vsa   mesta  on   križem   sveta, Iz spomina  ne zgine mu slika neba.
»»In  če tudi  na veke pogiibljen bi  bil, Na nebo bi spomin mu trpljenje hladil.
»»A le te"mu, kdor veVuje  v srci trdno, Na nocojšni se večer odpira nebo . . .««
»Od mladostnih že nisem več  veVoval let  — Zdaj  v nocdjšno ti bajko jaz veVujem spet!
»Da, jaz ve"rujem,  Viljka !   . . .  Roko mi podaj! Pa naj gledam!  Nemara mi  odpre se raj.
»Morebiti ... Že vidim!  — »»Oh, kje",  pove"j,  kje"?«« »Res, že vidim  —  kako se nebdsa dele" .
»In sedaj   vse nebo  mi odprto stoji Bog ljubezni  na zlatem prestolu sedi.
^5
2&G                                                           Miroljub :  Večne  luči.
»Sredi svetega raja  caruje ta bog —
In razkošje ti bajno vse vidim okrog . . .
»To od kamenčkov žlahtnih leskeče se  vse In od biserjev samih bleskeče se  vse  , . .
»Na desnici bog srečo pri sebi ima, Na levici  pa nddeja mu se smehlja ...
»Glej,  in angelji vence iz rožic pleto
In pa himne o blaženstvu svete pojd . . .«
»»Kje" tam gori to  vidiš? Naj  vidim jaz, naj!«« »Saj  v očtih le tu tvojih jaz  vidim ta raj !«
A.  Aškerc.
V
ecn e  luči.
0
lkod  tako"  ste zablestele name,
Prelepe luči ognjevite  ve ? Nikoli  zemsko  še  oko  ni  zrlo
Zvezda nebeških, ki tako gore"; Omamljena, potrta vsa od straha, Pred  vami  duša mi  trepeče plaha.
Na strune moje žarni svit  vam pada In pota išče v srca tesni hram ?
Odkod?  Cemii? Ve" zlatozarne luči, Kaj  hoti srcu,  strunam silni  plam ?
Preveč bleskoia njega očarljiva,
Okd  pred njim in duša se zakriva
In  vender  iz prahu se upajoča Ozreti kopernita k  vam navzgor,
In  vender   —   večno  sij   na moje  strune In  v  srce meni  vsemogočni  zor:
Za  vami  želja  več mi ne ugasne,
Nadzemski vzori —  večne   luči jasne.
Nezabna srcu  vaša je lepota: Umika jutra se ji mladi kras,
Umika zora na  večernih gorah, Bledita solnce,  mesec mimo  vas,
Uklanja  vse  vam v svetovnem se krdgu,
Ideje  večne,  porojene  —   v Bogu . . .
A jaz nikoli nisem prešle  čase Krasote  vaše  neizmerne zrl,
Ko  v mladih prsih se budila duša, Ko sem za vzori koperneče mrl,
In srčna pesem moja ni  vas  znala,
Ko si  v višave pota  je iskala!
Zakaj  poznal vas nisem  pevec slabi ?
Kakd mi prsi tiha bol teži! Morda le nisem hotel vas spoznati
Iu v mraku svoje žil najlepše dni . . Nikar, ve" luči,  takega spoznanja, Da v srce črv se ne zaje"-kesanja !
Odstirate zdaj  mojemu se  vidu,
Kot zemlji vzhoda plameneči dan . .
Kako brez vas li,  srečorosue zvezde, Kako bi moral biti svet teman !
Kako  na mračna,  trda njega  pota
Bolest  prežala bi  samd in zmota !
Moči darite meni,  večne luči,
Da morem zreti v  vaš mogočni svit,
Na strune pevcu le trosite žarkov,
In  sreče bodi v vas mi raj  odkrit —
A z mano svet naj  plamen  vaš ogreje,
In svet naj,  vzori božji,  vas  umeje !   —
Miroljub.