st. 3 ,S L 0 V E N K A- Str. 3 Materi v spomin. Spisala Marija Ana. Cvetje, bisere, zlato, korale Spletel Tse hi rad v venec jeden ; Toda to bi še ne bilo, dosti. Miijke ini spomin še več je vreden Da, tla vse zvezde neba in vse bogatstvo sveta, vse je ničevno napram spominu drage matere. Oh mati, sveto, blaženo ime ! A jaz klicem te zaman. Ne čuješ me. Srca, ki v mrzli spava jami Otrokov jok ga ne predrami ! Imaš sicer, mila mati moja skromen kamenit spo- menik. A kamen je tako trd, tako mrzel, tako neobčuten. In kamen podere nevihta, okrši čas, razruši človek. Jaz pa, ki to tako srčno, tako iskreno ljubim zlata mati moja, postavila bi ti rada drug, trajen, večen spomenik. A kako neki? Srce mi je tako polno, tako prepolno čutil, Napisala sem ti že večkrat par vrstic a to je bilo tako borno, tako navadno, da ni bilo dostojno tebe, tvojega spomina, tvojega duha. Morebiti je zdaj boljše ? Ne — saj sploh ni jezika v katerem bi se zamogla izraziti tako globoka čutila, toliko srčne hvaležnosti. Vidim te dobra mati moja, kako si bila ponosna na svoja otroka, kako blažena, da sta se povzdignila iz navadnega stanu. Ni je bilo srečnejše matere nego si bila ti;, ko so te blagrovali radi tvojih otrok. Dobra, skromna, pobožna, rodoljubna, vsadila si svoji deci v srce ljubezen do Boga, ljubezen do naroda. Osoda za- nesla me je daleč iz tvojega naročja daleč od mile do- movine, med tuje narode in druge vere. Iskra pa, ki si jo ti vžgala do naše vere, do našega trpečega naroda tlela je vedno, bila mi je zvesti talisman v verskih in narodnih borbah. Vrnivša se črez leta v domači kraj, v rojstno hišo najdem te tako Ijolno, revno, tožno. Vidim te kako trpiš, kako hiraš, kako umiraš. Ni ti bilo vsojeno, nisi smela vživati sadil svojega truda. Morala si umreti bedna mati moja v najlepši dobi, potem, ko si toliko trpela, toliko žrtvovala, toliko se zatajevala ti sveta, blaga žena. Gle- dam te kako pojemaš dan na dan, štejem tvoje vzdihe. A tvoje solze padajo mi ko žrjavica na srce, ker ti bi bila rada živela, rada delala, rada gledala bodoči sreč- str. 4 ,,S L O V E K K A" Št. 2 nejši krepkejši zarod. Vedchi nisi kako kiiialo zdahncš čisto dušo svojo. Upala si vedno in jaz — oli l)ritka iro- nija, morala sera ti govoriti o bodočnosti, slikati ti pri- jetno življenje, ki te čaka s tvoio družino ; a vedela sem, da te neizprosna smrt ne pusti, vedela, da so ti dnevi šteti, vedela, da nas zapustiš na veke. Na vekeV! — Ne — ne proč grozna beseda. V onem poslednjem trenotku, ko si zdalinila dušo svojo, premila mati moja polastil se me je obup. A čuj, v najvišjem trenotku zazvoni „Zdravo Marijo'". Skušena, vničena držeč mrtvo mater še za gorko roko zgrudim se na kolena — tako tudi drugi okolostoječi in vsi molimo glasno, v nebo segajoče Češčeua Marija. In mir z nebes, blažen mir, na^iolni mi dušo, srce, tako da vidim mate- rin duh p lavati n ad sebo j. Edino to prepričanje, edino ta trdna vera obvarovala me je obupa, obvarovala grozne dušne praznote. Odnesli so truplo matere moje, a duh nje prost zemljske teže, čist, blažen oslül je pri meni. Gleda, me vodi me, me spodbuja, me varuje !