ZiROVSKI OBČASNIK
ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ŽIROVSKEM, LETNIK^XX (2009)
k
\V
V,








v v ^

4
■ii
T -
Itn
ŽIROVSKI OBČASNIK
ZBORNIK ZA VSA VPRAŠANJA NA ŽIROVSKEM
Ziri 2009
Uvodnik
Spomenka Hribar
Izpoved K
.JL ^^o me je urednik Miha Naglič povabil, naj napišem uvodnik za Žirovski občasnik, sem najprej rekla, ne, ne morem. Dobro namreč vem, da za moje Žirovce ne bi mogla napisati nek priložnostni članek. Preveč sem navezana na Žiri; na svoje rojake sem globlje, drugače navezana kot na druge bralce. Imam nekak »rešpekt« pred njimi. Hkrati pa sem tudi čutila, da še ne bi mogla povedati tistega, kar mi leži na duši in kar bi bilo edino vredno, da bi napisala za Žirovski občasnik. Toda prav to, kar mi leži na duši, je očitno moralo biti izrečeno. Tako sem nazadnje povabilo sprejela in začela pisati ^
I.
Ampak ne gre zlahka. Tisto, o čemer bi morala pisati, je zame nekaj gromozanskega: razmisliti in (si) povedati, kakšen je rezultat mojega prizadevanja za narodno spravo.
Novembra je minilo trideset let, ko sem prvič vstopila v javni prostor. Manca Košir je v tedanjem časopisu Teleks pod rubriko »Svobodna katedra« odprla temo, kaj je socialistična morala. Sama sem se odzvala s člankom Boj za vrednote (Teleks, 23. november 1979). V njem sem polemizirala s kristjanom (morda bi lahko rekla s krščanskim socialistom Kocbekove usmeritve) Vinkom Ošlakom, z dr. Vojanom Rusom, profesorjem marksistične filozofije na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani in (tedaj »le«) duhovnikom Francem Rodetom. Bistvo moje polemike z njimi je bilo vprašanje, kdo je tisti, ki postavlja kriterije morale in kdo je garant morale.
V članku sem izhajala z Marxovega stališča, da je moraliziranje (ne morala!) »prekratko« za rešitev družbenih problemov in je »boj za vrednote«, v katerega sta se zapletli tako Cerkev (cerkvena hierarhija!) kot Zveza komunistov, v bistvu boj za moč. Boj za vrednote lahko namreč pomeni le boj za delitev moči tistih, »ki naj bi razsojali o tem, kaj so kriteriji moralnega«. In kdo jih, kriterije, postavlja, Partija ali Cerkev (cerkev kot institucija!)? Da v takem boju za pre-moč dejansko ne gre za vrednote, ampak prav za Moč, je jasno. Kakor tudi, da ne gre za nikakršen dialog med obema, kajti dialog je razpiranje resnice; razpiranje resnice »pa bi lahko razprlo kaj takega, kar ima običajno moralna imena, kot so greh, vest, krivda, kes«. Seveda, sem zatrdila,
ne gre za moralne kategorije! »V resnici gre za zgodovino nekega naroda, nas samih.« Ker dialoga, ki bi odkrival resnico, tedaj ni bilo, »so nam na nek način zaprta vrata za vpogled v zgodovino, ki pa nas nedvomno opredeljuje, tako da zdaj tukaj, zdaj tam zaudarja kot slabo zakopan mrlič«. No, s temi besedami je bila začrtana moja usoda
-	če smem tako reči - za naslednjih trideset let. Vse teme so se s tem stavkom odprle: vprašanje povojnih likvidacij in dogajanja v polpretekli zgodovini sploh, pieteta do vseh mrtvih in narodna sprava kot vprašanje našega odnosa do nas samih. Prevzela sem »štafetno palico« iz rok Edvarda Kocbeka, ki je pri nas prvi spregovoril o povojnih likvidacijah v intervjuju, ki ga je dal Borisu Pahorju v tržaškem Zalivu. Šlo je za dvoje: za samo dejstvo likvidacij in za zamolčanje tega dejstva, kar je pomenilo večdesetletno tudi simbolno ubijanje že mrtvih, pobitih.
Posledice mojega članka so bile za Teleks pravzaprav usodne: oblast je ukinila rubriko »svobodna katedra« (!), policija je vdrla v Mančino pisarno in ostale prostore, razmetala vse stvari, poizvedovala za Vinkom ošlakom, sledile so zamenjave v uredništvu ^ Moja pot pa je bila tudi določena. Že februarja naslednjega leta, tri mesece pred Titovo smrtjo, sem se s svojim člankom Konfrontacija ali dialog odzvala na objavljeno fotografijo domobrancev in sektaški komentar k njej v študentskem časopisu Tribuna, ki je zopet zalajnala o izdajstvu in samo o izdajstvu - drugega pa naj ne bi bilo nič narobe ^ V članku sem opozorila, da je dovolj »preklinjanja« domobrancev na način, da s tem posredno izključuješ svoje današnje nasprotnike ^ -in s tem permanentno vzbujaš sovraštvo, in da je dovolj poglabljanja našega narodnega razkola - saj ne gre predvsem zanje, za domobrance, ampak za nas, današnje, za otroke tistih, ki so bili vpleteni v državljanski spopad.
Odziv Tribune je bil silovit, odklonilen, sovražen, zaničljiv, posmehljiv! Očitali so mi, da se zavzemam za »narodni socializem«, kar je malo lepše rečeno: za nacionalsocializem, za nacizem; skratka, razglašena sem bila za propagandistko domobranstva in celo za »krvavo Ivano« (Orleansko). In da se zavzemam za »narodno spravo«. No, to sem se po vsebini res, toda za spravo sem se zavzela na zaklinjevalni način, rekoč: čemu sprava, saj smo vsi tukaj doma! Kaj govorite o spravi, tukaj skupaj živimo; jaz sprave sploh ne razumem, kdo pa naj bi se s kom spravljal, saj je tukaj domovina nas vseh, državljanski spopad smo pa tudi končali, ali ne?
No, nismo! Mladi »revolucionarji« so me obdelovali nekaj mesecev in tedaj sem resnično težko živela. Nekaj mesecev skorajda nisem spala. Kot mesečna sem hodila vse noči po hiši. Bala sem se, da mi bo nespečnost ostala kot »spomin« na tisto absurdno polemiko, ki se je vlekla nekaj mesecev v najbolj nevarnem času, v času umiranja Josipa Broza Tita in tik po njegovi smrti. (Zadnji moj članek v Tribuni je izšel 27. maja 1980; celotna polemika je ponatisnjena v zborniku mojih člankov Svitanja, Enotnost, Ljubljana 1994.) V tem času, pred Titovo smrtjo in po njej, sva bila z možem med »opazovanimi osebami«, za katere je bila predvidena tudi konfinacija, »če bi prišlo do neredov«.
Čudna so usode pota! Tribuno je tedaj urejal Igor Bavčar, polemike je pisal Tomaž Mastnak in drugi - sami mladi »revolucionarji«, nekakšni »rdečegardisti«, s katerimi smo se potem, slabo desetletje kasneje - brez kakšnih medsebojnih zamer
-	skupaj kar najbolj iskreno in zavzeto prizadevali za četverico v Odboru za varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil prav Bavčar.
No, potem je šla zadeva nekako sama od sebe naprej. Leta 1983 sem napisala esej Krivda in greh, ki bi moral iziti v Kocbekovem zborniku leta 1984. Pa ni izšel prav
zaradi mojega eseja. Tri leta je bil v »bunkerju«; Založba Obzorja Maribor ga je prav po tihem izdala v času razburjenih polemik s 57. številko Nove revije. Res pa je, da je celoten esej izšel jeseni 1986 v treh nadaljevanjih v mariborski študentski Katedri, za kar je spet bil potreben nekdo, ki si je upal, ki je tvegal, Samo Resnik, moj prijatelj, pesnik, esejist, borec za človekove pravice in demokracijo, član Odbora za varovanje človekovih pravic. Toda ne glede na to, da esej Krivda in greh javnosti ni bil dostopen drugače kot v fotokopijah zadnjih korektur teksta (ki so v desettisočih krožile po vseh petih celinah, kakor so mi pripovedovali naši izseljenci), so polemike z mojimi stališči zdržema trajale do prvih parlamentarnih volitev. No, pa ni šlo le za zavračanje mojih stališč, šlo je tudi za grožnje. Na uredništvo Nove revije je prišel eden od zagrizenih revolucionarjev s pištolo, da me bo ubil. Na srečo me tam ni bilo. Še po volitvah, osem let kasneje, je v intervjuju v Jelinčičevem časopisu zatrdil, da mu je žal, da me ni tedaj pokončal.
II.
Po letu devetdeset pa se je to spremenilo: če je desnica do tedaj stala za idejo sprave (res da potiho), levica pa jo je zavračala, se je po tem letu zadeva obrnila: levica je bila bolj za, desnica pa proti. Pomenljivo je pričevanje metropolita dr. Šuštarja, ki je povedal, da prepričuje svoje ljudi, naj si prizadevajo za spravo, pa mu odgovarjajo: Počakajte, najprej bi še malo poračunali! »Poračunanje« in sprava se seveda izključujeta!
Zakaj je bilo javno razkritje povojnih likvidacij vrnjenih domobrancev in (premnogih) civilistov tako pomembno? Zato, ker je na skrivanju tega zločina temeljila brezprizivnost oblasti, nadoblasti Partije oziroma Zveze komunistov. Nadoblast Partije je bila zakoličena celo v Temeljnih načelih jugoslovanske in slovenske republiške ustave, saj je bila sankcionirana kot edina (dovoljena) politična stranka; Socialistična zveza delovnega ljudstva, Zveza socialistične mladine itd. so bile le njene transmisije. Se pravi, da je imela Zveza komunistov popolno oblast. In to je tako: če hočeš imeti absolutno oblast, moraš imeti v zakupu tudi vso resnico, Resnico! In če hočeš imeti danes in jutri absolutno prav, si moral imeti tudi včeraj absolutno prav! Ti določaš, kaj je prav in kaj ni, kaj je res in kaj ni, kaj je vredno in kaj ni. Zatorej je boj za vrednote dejansko boj za resnico, se pravi boj za interpretacijo resnice. Če pa hočeš imeti v zakupu Resnico, mora le-ta biti čista, neomadeževana. Tako rekoč nedolžna. Vsaka packa na njej jo diskreditira kot Resnico. In tisti, ki vedo za Resnico, naj bi bili nekakšni »nad-ljudje«, ki jim »objektivni zakoni zgodovine« nalagajo, da vodijo svoje ljudstvo svetli prihodnosti nasproti.
In tu je kleč! Takoj ko je postalo del javne zavesti, da revolucija ni brezmadežna, nasprotno, ko se je javno razodelo, da je krvava, omadeževana z nedolžnimi žrtvami, je bilo konec njene (sankcionirane!) brezmadežnosti! Njena legitimnost je postala javno vprašljiva. »Nadljudje«, poklicni funkcionarji, ki naj bi imeli načelno, kot pooblaščenci Zgodovine, pravico, da vse, ki drugače mislijo, mirne duše lahko zapirajo, mučijo ali tudi ubijajo, če je Ideji v korist, so postali čisto navadni ljudje, kot mi vsi, smrtniki, zmotljivi, pomanjkljivi ^ In absolutnost njihove nadoblasti se je izkazala za nelegitimno. Če pa je neka oblast nelegitimna (torej temelji na prikritem zločinu!), mora priti do svobodnih volitev - ali pa je treba uporabiti še več nasilja kot sicer doslej.
V Jugoslaviji smo imeli obe varianti razpada enopartijskega sistema: po poti sprave in po poti potenciranega (krvavega) nasilja. V Sloveniji, kjer smo bili sposobni soočiti se s svojo preteklostjo in tudi z idejo sprave, smo komunistični, enostrankarski sistem spremenili z »revolucijo s svinčnikom«, se pravi, v volilni kabini, ko smo volili za to ali ono stranko, vsekakor za več možnih strank, in ne za eno samo. V preostalem delu Jugoslavije, kjer so bila nasprotja še večja in so se še poglabljala z nacionalnimi razlikami znotraj republik, pa je bil krvavi obračun skoraj neizbežen.
Ja, ideja sprave! Kakor koli že jo je levica šest, sedem let pred volitvami zavračala, je sama ideja, tudi s polemikami, dobila pri nas domovinsko pravico in konec osemdesetih let se je našel tudi kakšen članek spravi v prid, medtem ko sem prvi dve, tri leta vodila polemike sama. Zame (tudi eksistenčno!) so se tedaj zavzeli le nekdanji partizani: pokojni Milan Apih, dr. France Bučar - no, potem je pa že konec. Proti koncu osemdesetih let pa se je oglasil še kdo, vendar z desnice le redke ptice ^
III.
Na ideji - še več, na zahtevi po spravi - je temeljila tudi 57. št. Nove revije. V svojem prispevku Avantgardno sovraštvo in sprava sem na podlagi partijskih virov pokazala na medvojno dogajanje in na absurdnost sovraštva med nami, znotraj našega naroda, po vojni in zdaj. Zahtevala sem: »(Slovenska) partija mora formalnopravno in dejansko postati Zveza komunistov (Slovenije). Torej mora se-stopiti s piedestala avantgarde«. Leta kasneje je Milan Kučan povedal zgodovinarju dr. Božu Repetu, da mu je prav ta moj zapis dal misliti, da bi morala partija res postati stranka med strankami _ Kajti sestop s piedestala, z »oltarja« enega in enega samega političnega boga, »vključuje tudi svobodo javnega in političnega življenja v vseh oblikah, od svobodne javne besede do formalnopravno sankcionirane mišljenjske in politične opozicije«. (Nova revija, št. 57) Slovenska Zveza komunistov je pristala na večstrankarsko demokracijo (nov volilni zakon pred volitvami leta 1990) in torej je sestopila s piedestala avantgarde, medtem ko v drugih republikah njihove partije niso, ampak so se odločile za nasilje.
Idejo sprave so v začetku pozdravili »ponižani in razžaljeni«, torej desnica. Mene samo so nekateri častili prek vsake mere, kar mi je bilo prej ko ne neprijetno. Saj sem povedala samo tisto, kar sem mislila! Spoštovani g. Alojz Rebula je bil tedaj zapisal: »Tudi kontrapunkt k jubileju 1985 ni izostal. - Napisala ga je ženska izjemnega duha, Spomenka Hribar, ta Antigona slovenskih Teb, ki je z etičnim praposluhom ateista, ki se mu mora kristjan ponižno prikloniti, povzela v poglobljeni varianti Kocbekov izklic izpred desetletja: smrt je nad dialektiko, še enkrat je človek nad revolucijo!« (Celovški zvon, september 1985, uvodni tekst) Antigona je junakinja istoimenske drame starogrškega dramatika Sofokleja, napisana leta 440 let pred našim štetjem. V njej Sofokles opiše, kako je Antigona zahtevala pietetni pokop tudi svojega brata Polinejka, ki je v vojni sodeloval s sovražniki, in ne le brata Teokla, ki je padel za svobodo. Ta drama je simbolni zapis človečnosti človeka: svoje mrtve pokopava samo človek.
No, »ponižne priklonitve kristjanov« ideji sprave, kaj šele meni osebno, je bilo po volitvah leta 1990 hitro konec. Saj razumem: skozi vrata, ki smo jih nekdanji (aktualni, izključeni ali »izstopljeni«) člani Zveze komunistov odprli, so tisti, ki so
bili »ponižani in razžaljeni« v prejšnjem režimu, dobesedno vdrli, zahtevajoč enake pravice zase, kot jih je imela prej partija ^ Dobesedno je bilo izrečeno kot »naša« (demosovska) parola: »Doslej ste vi petdeset let nas, zdaj bomo pa mi petdeset let vas^« Spravna slovesnost v Rogu, ki je bila moja ideja, bila pa sem tudi mediatorka med metropolitom Alojzijem Šuštarjem in predsednikom Predsedstva Milanom Kučanom, se je (kljub velikemu nasprotovanju nekdanjih domobrancev in nekaj manjšim nasprotovanjem sicer zadrtih komunistov) posrečila. Bila je nujno potrebno simbolno dejanje naše sprave s preteklostjo in manifestacija naše pripravljenosti na sožitje živih. Le-to nam je bilo nujno potrebno za zbir energije za osamosvojitev. To je bil tedaj tudi sicer velik zgodovinski dogodek: metaforično rečeno je polovica Slovenije prvič smela javno prikazati svojo žalost, svojo prizadetost zaradi povojnih pobojev, druga polovica pa je prvič v živo videla trpljenje prvih _ Morda smo se tedaj edinkrat sočutno začutili kot ljudje in kot ljudje, povezani v svoji usodi smrtnikov.
No, na kratko: protikomunistični pritisk znotraj Demosa je bil vedno večji in vedno bolj sovražen do »levičarjev« znotraj Demosa, dejansko lahko rečem: do tistih, ki smo največ prispevali k spremembi režima. Zbujanje sovraštva do komunizma in komunistov po volitvah je bilo samo po sebi absurdno! Ko spremeniš politični sistem, se začne »nova zgodba«. Jasno, krivice je bilo treba popraviti, tudi kakšnega krivca bi tedaj še našli med živimi in bi ga lahko in morali postaviti pred sodišče. Preden smo izvolili g. Antona Drobniča za generalnega državnega tožilca, je prišel k meni na pogovor in sem ga vprašala, kaj meni o sodnih pregonih krivcev povojnih pobojev. Odgovoril mi je, da bi rad koga obtožil, toda vojni zločini to niso bili, ker je bilo formalno vojne že prej konec, civilni zločini pa v petindvajsetih letih zastarajo. in kot vemo, Drobnič ni začel nobenega postopka zoper domnevne krivce povojnih pobojev. Kasneje, ko so se vse bolj poglabljali očitki zoper komuniste in se je vse bolj induciralo sovraštvo zoper njih (z zahtevo po lustraciji, se pravi z zahtevo po načelnem, počeznem onemogočanju komunistov v političnem življenju), mi je prišlo na misel, da jim, radikalni desnici, tudi ni do tega, da bi koga dejansko obsodila, ker ji je bolj pogodu, če lahko kar naprej inducira sovraštvo do svojega današnjega nasprotnika, češ da so ideološki dediči morilcev - tako kot je to prej petdeset let počela Partija z domobranci, sovražniki, izdajalci, razrednimi sovražniki, itd., itd. ^ s čimer ni diskreditirala nekdanjih nasprotnikov, temveč vedno aktualne. Kakor še sedaj počne naša desnica.
Skratka, bili smo na tem, da samo zamenjamo eno ploščo z drugo! Struktura naših odnosov pa bi ostala enaka! Da skrajni desnici znotraj Demosa za to gre, se je pokazalo pri koncipiranju zakona o lastninjenju oziroma o lastninskem preoblikovanju družbene lastnine. Sama - ker nisem ekonomistka - si nisem mogla priti na jasno, ali je koncept zakona v redu ali ne. Bala sem se namreč, da bodo morali naši zanamci popravljati naše napake, tako kot smo morali mi popravljati posledice nacionalizacije in vračati nekoč nacionalizirano premoženje ^ Spraševala sem ljudi, ki so o ekonomiji vedeli več kot jaz in eden od znanih demosovskih politikov mi je na vprašanje, ali je naš predlog zakona dober, odgovoril: »Če ti je do tega, da si bo Demos ustvaril ekonomsko podlago za oblast naslednjih petdeset let, potem je dober!« A tako? Komaj smo končali nadoblast ene politične opcije, zdaj pa naj vpeljemo drugo - proti volji volivcev, ki so ja volili za celo paleto levih in desnih strank! O tem problemu sva se posvetovala s predsednikom (tedaj še) skupščine dr. Francetom Bučarjem in drugimi in naš sklep je bil, da si mi nismo prizadevali za
demokracijo in osamosvojitev zato, da bomo spet nekakšna totalitarna družba! Da se tega »špila« - »kufre gor, kufre dol« - ne gremo!
Prav tedaj je bil na vidiku tudi kongres Slovenske demokratične zveze. Janez Janša je napisal osnutek programa kongresa in same stranke. V njem je bila zapisana tudi postavka, da »se mora celotna družbena struktura premakniti v desno«. Nič ne bi bilo narobe, če bi bil napisal, da si bo naša stranka prizadevala za desne vrednote ali tudi za desno politično opcijo sploh - o tem se pač da diskutirati - toda zahteva, da se celotna politična struktura pomakne v desno, je sama po sebi total(itar)na. Za libertarni del stranke in samega Demosa nesprejemljiva! Predlagali, še več, do polnoči smo prepričevali Janšo, naj ta stavek umakne ali spremeni, in ker ni hotel, smo mu povedali, da bomo kongres stranke zapustili, če ga ne bo umaknil na samem kongresu. Ni ga. In ker je desni del stranke še neverjetno grobo, žaljivo in neresnično obravnaval libertarni del stranke, smo mi res vstali in odšli. Stranka se je razbila; v sosednjem prostoru pa smo osnovali Demokratsko stranko.
Z razbitjem Slovenske demokratične zveze pa tudi Demos ni imel več večine v parlamentu. Ker je bil Peterle tedaj med tistimi, ki so še posebej po volitvah dobili protikomunistično korajžo in ker se je tudi sicer izkazal (po mnenju Janše, Pučnika in drugih demosovskih veljakov!) kot nedorasel svoji vlogi predsednika izvršnega sveta, je prišlo do vrste predlogov za njegovo zamenjavo, dokler ni bil izvoljen dr. Janez Drnovšek.
IV.
Pred glasovanjem o dr. Janezu Drnovšku sem napisala članek Zaustaviti desnico (Delo, 8. april 1992, sobotna priloga), v katerem sem pojasnila razmere v Demosu in v družbi sploh, potem ko je desnica začela svojo radikalno, sovražno pot. Ta članek mi še dandanes desnica očita, češ da je bil vzrok razpada Demosa. No, to gotovo ne drži; sama sem pojasnila le razloge, zakaj je do tega prišlo; njegov vpliv na samo glasovanje pa je bil po mojem minimalen. Vendar še danes poslušam očitke na račun tega članka. In ne le očitke, prave grožnje, ki niso nič manj radikalne kot prej z leve strani, le bolj potuhnjene. Tako mi je napisala neka ženska, anonimno seveda, da mi bo že Bog poplačal na mojih otrocih, tako kot je znanemu politiku komunistu, ki mu je sin naredil samomor. V življenju nisem napisala anonimnega pisma! Pod svoje zapise se podpišem s celim imenom in nosim posledice. Tako nagravžnega maščevalnega teksta pa nikomur niti v sanjah ne bi zmogla napisati. (Tudi iz Žirov sem dobila anonimke.) Neka druga ženska mi je - tudi anonimno - napisala, v čem da pravzaprav je moj »greh«: navedla je članek Zaustaviti desnico, pa ukinitev Demosa, nazadnje je zapisala: »predvsem pa ste nas omejila s spravo!« Tako: ideja sprave je omejila apetite po maščevalnosti! Da jih je dejansko omejila, so spoznali šele potem, ko se je ideja prijela in ko skrajna desnica s svojo maščevalnostjo - ko je nevarnost za sankcije minila - ni več prodrla.
Da gre za vprašanje, kdo ima absolutno prav, kdo ima Resnico v zakupu, sem spoznala že v Argentini, ko sem šla obiskat naše rojake. Eden, nekdanji domobranec, mi je očital: »Vi ste prišla samo do pol poti!« Ja, do pol poti - po njihovem. Morala bi se povsem identificirati z domobransko resnico, brez ostanka, in sovražiti komunizem in komuniste ^ In enako so pričakovali in pričakujejo od mene
skrajni levičarji ali nekdanji revolucionarji: da bom problematizirala samo desnico, kolaboracijo, zločine revolucije pa bom pustila na miru.
Toda tako ne gre! Zločine, ki so se dogajali med vojno in po njej, imata na vesti oba ekskluzivizma pri nas, mahničevska delitev duhov in komunistični »razredni boj«. Ne smemo tako naprej! Prepričujem, da je »delitev duhov« še naprej absurdna! Da moramo končno zavzeti kritično distanco do preteklih delitev, s čimer jih bomo simbolno končali, ponavljam že trideset let.
Seveda je predmet moje kritične analize vedno tista politična opcija, ki je v določenem času glavni krivec za poglabljanje sovraštva med nami; v prejšnjem sistemu je bila to levica, po svobodnih volitvah pa desnica. Zato mi nekateri očitajo, da sem »obrnila ploščo«, ker zdaj kritiziram predvsem desnico, in da sem še vedno »rdečka«, »komunistka« itd. Problem je prej v tem, da svojega bistvenega stališča ne menjam že od začetka svojega vstopa v javni prostor. Tako ob kritiki levice nikoli nisem spregledala sokrivde desnice, in obratno. V eseju Krivda in greh (1983), ki je najbolj problematiziral ravnanje levice (revolucije), sem zapisala: »Takšna identifikacija z ideologijo - katerokoli, katoliška je pri nas končala v belogardizmu in krvavem narodnem izdajstvu - ko posameznik povsem presliši nemir svoje vesti, je sama v sebi omogočanje zločina.« V prispevku Avantgardno sovraštvo in sprava za 57. številko Nove revije (1987) pa sem izrecno poudarila: »Sovraštvo do komunistov bi bilo prav tako pogubno za občestvo kakor katero koli sovraštvo.« (Poudarki v originalu!) Samo iz teh dveh citatov je razvidno, da sem že v prejšnjem sistemu - ob tem, ko sem analizirala problematičnost levice - vedno opozorila tudi na problematičnost desnice. In obratno; po volitvah vztrajno pozivam Cerkev, da obsodi kolaboracijo z okupatorji in svojo sokrivdo za državljanski spopad med vojno, in Zvezo združenj borcev, da obsodi revolucijo, revolucionarno nasilje že med samo vojno in po njej. Problem pa je v tem, da vsakdo vzame iz mojih tekstov le tisto, kar mu ustreza, in kritizira tisto, kar mu ne koristi. In to brez konca in kraja.
Utrujena sem.
V.
Predvsem pa je zdaj končno napočil trenutek, da se vprašam: kje smo sedaj in kolikšna je moja krivda za današnjo situacijo? Očitki so predvsem trojni:
1.	Danes mnogi živijo slabše kot v prejšnjem režimu. Uvedli smo in to brez potrebe, kapitalizem.
2.	Naše meje, meje države, so bolj ogrožene kot prej (Osimski sporazumi, itd.).
3.	Danes se bolj sovražimo kot prej. Kdor si je torej prizadeval za demokracijo, kapitalizem, samostojno državo in spravo, naj bi bil soodgovoren ali celo kriv, da je tako, kot je!
Skušala bom komentirati te očitke - pač s svoje optike!
- Res danes marsikdo živi slabše, kot je prej; večja je eksistenčna negotovost. To je posledica kapitalizma, ki ima svojo logiko; naša država pa ni (bila) sposobna z zakonskimi regulativami ublažiti njegove posledice. Toda kapitalizem bi prej ali slej prodrl k nam, saj se socialistična proizvodnja ne bi več dolgo obnesla (dokaz za to je tudi večmilijardni vdor Srbije v Narodno banko Jugoslavije!). Socialističen
način proizvodnje nas ne bi popeljal v EU. Naivno je misliti, da bi se to tako dalo v nedogled!
-	Predvsem pa gresta večstrankarska demokracija in privatna lastnina z roko v roki.
-	Samostojna država je kljub vsem pomanjkljivostim njenih prejšnjih in današnje vladne garniture vendarle načelna garancija za ohranitev slovenskega naroda, se pravi slovenske besede, slovenske kulture. V EU smo prišli kot svoja, slovenska država, slovenščina je eden od uradnih jezikov EU (in ne srbohrvaščina, kakor bi bilo, če bi šli v EU kot Jugoslavija). Ne, ni nam lahko, toda načelno imamo možnost, da se ohranimo kot lastna entiteta - brez nevarnosti, da bi poniknili - najprej znotraj vsejugoslovanske kulture (»skupna jedra«!) in potem še znotraj evropske. Od nas je odvisna naša prihodnost!
Žal se vse dosedanje vladne garniture tega premalo zavedajo!
In nazadnje: kolikšna je moja soodgovornost ali celo krivda, da se danes bolj sovražimo kot prej - kakor mi pač nekateri očitajo, da je moja ideja sprave kriva za to sovraštvo. Ko se branim pred temi očitki, se najprej vprašam: ali se res bolj sovražimo kot prej? Ali ni bilo sovraštvo prej le zakrito in skrito iz strahu pred sankcijami partijske Resnice in njene oblasti?
In potem: ali bi bilo mogoče to sovraštvo za vse večne čase zakrivati? Ali se ni pripravljal izbruh pod »pokrovko bratstva in enotnosti«, ki bi lahko okrvavil tudi nas? Tako kot je v ostalem delu Jugoslavije, kjer so se - ker jim sprava tudi na misel ni prišla - v devetdesetih letih, petdeset let po drugi svetovni vojni, spopadali »ustaši« in »četniki« in torej le nadaljevali državljanski spopad med drugo svetovno vojno!
Ob mirnem prehodu v demokracijo, osamosvojitvi in ideji sprave, ki je bila podstat obojemu, se pri nas včasih še, v besedah, začuti komaj zadrževano sovraštvo, maščevalnost, ki bi jo lahko kar prijel ^ Kaj bi bilo brez ideje sprave? Brez tiste ideje, ki je apelirala na toleranco, ki je leta dolgo prepričevala, da moramo potrpeti drug z drugim, saj smo vsi samo ljudje, zmotljivi in ranljivi ^ In vsi smo tukaj doma; mi vsi smo - domovina!
Morda je bilo moje pričakovanje - in pričakovanje mnogih - preprosto preveliko! Sto let (!) si je politika na tem prostoru, v tem majhnem narodu prizadevala za ločitev duhov! Dr. Anton Mahnič je svoj časopis Rimski katolik začel izdajati leta 1889; v njem je razvil pravi program in praktični priročnik, kako naj pravi vernik občuje z liberalnim katolikom oziroma katoliškim liberalcem, kako naj sovraži tistega, ki naj bi bil »sovražnik Božji«, če ne da Cerkvi, kleru, prav v vsem prav. Potem je pa še boljševizem začel z razrednim sovraštvom, pa krvavi spopad in poboji - zdaj naj bi pa v desetih letih vse te travme izginile? Je bilo torej realno pričakovati, da bo vse to poniknilo v nekaj letih?
In končno, si rečem, ali ni v tem, da tisti del naših rojakov, ki je v prejšnjem režimu molče trpel, danes pa sme svobodno govoriti, neka vrednota. Nekaj vendarle dragocenega? In ali ni to, da se »preganjamo« le z besedami, vendarle neka milost in možnost, da nekega dne presežemo tudi to besedno sovraštvo? Čeprav se to »preganjanje« in zmerjanje odigrava najprej po mojem hrbtu, moram reči, da ne obžalujem, da sem tudi njim - pač s svoje strani - odprla družbeni, javni prostor.
Ali imam prav? Ne vem!
Vem le, da me vse to sovraštvo, ki bliska z leve na desno in z desne na levo in vedno oplazi mene osebno, neskončno boli. Da sem vsa nesrečna in ne vem, res
ne vem, kakšna je moja soodgovornost za vse to. Včasih imam občutek, da sem z idejo sprave naredila neko pomembno stvar, drugič, da sem vse le še poslabšala. Vsekakor pa sem velikokrat v dvomu, malodušna. Žalostna. Boli me ta norost; lahko bi se imeli tako lepo: imamo prelepo deželo, svojo državo, relativno blaginjo, svojo kulturo - pa nas nič ne spravi k pameti, da bi resnično zaživeli svobodno, sproščeno in prijazno drug do drugega! Nič nam ne zbudi sočutja in so-čutenja do drugega. Kaj bo z nami, če nas ne bo srečala dobrota?
Dejstvo pa je, da nima nihče pravice sam soditi o svojih dejanjih! Se trkati na prsi o svojih zaslugah, kakor so to počeli komunisti po vojni in po osamosvojitvi mnogi »osamosvojitelji«! Ta pravica je pridržana za naše zanamce, za tiste, ki bodo nosili dobre in/ali slabe posledice tvojih dejanj!
Naj nam - mi - bo njihova sodba mila!
Miha Naglič Enaintrideseti zvezek
V
rokah imate 39. številko oziroma 31. zvezek Žirovskega občasnika, ki je vstopil v 30. leto izhajanja; dopolnilo se bo 23. oktobra 2010, ob 30. obletnici izida prvega zvezka. Priznam, s temi številkami in zvezki imamo majhno zmešnjavo; v začetku smo, zgledujoč se po nekaterih drugih revijah, ki imajo težave z rednostjo izhajanja, izdali nekaj »dvojnih« številk, to se vleče za nami in tako je številk več kot zvezkov.
Uvodnik v ta zvezek je napisala rojakinja Spomenka Hribar. Izjemno besedilo! Ni mu dala le naslova Izpoved, v njem se je dobesedno izpovedala, povedala vse bistveno o svojem 30 let trajajočem prizadevanju za spravo med nami Slovenci. Kaj ji je na koncu vsega skupaj ostalo? Dvom. »Ali imam prav? Ne vem! Vem le, da me vse to sovraštvo, ki bliska z leve na desno in z desne na levo in vedno oplazi mene osebno, neskončno boli. Da sem vsa nesrečna in ne vem, res ne vem, kakšna je moja soodgovornost za vse to. Včasih imam občutek, da sem z idejo sprave naredila neko pomembno stvar, drugič, da sem vse le še poslabšala. Vsekakor pa sem velikokrat v dvomu, malodušna. Žalostna. Boli me ta norost; lahko bi se imeli tako lepo: imamo prelepo deželo, svojo državo, relativno blaginjo, svojo kulturo - pa nas nič ne spravi k pameti, da bi resnično zaživeli svobodno, sproščeno in prijazno drug do drugega! Nič nam ne zbudi sočutja in so-čutenja do drugega. Kaj bo z nami, če nas ne bo srečala dobrota? Dejstvo pa je, da nima nihče pravice sam soditi o svojih
dejanjih! Se trkati na prsi o svojih zaslugah, kakor so to počeli komunisti po vojni in po osamosvojitvi mnogi 'osamosvojitelji'! Ta pravica je pridržana za naše zanamce, za tiste, ki bodo nosili dobre in/ali slabe posledice tvojih dejanj! Naj nam - mi - bo njihova sodba mila!«
Intervjuja sta to pot dva. Prvega je naredila Tončka Stanonik z Janezom Žakljem, ki živi v Minnesoti, v njenem glavnem mestu St. Paulu. Ta gospod ima posebno zgodbo. Delno smo jo spoznali že v prejšnjih zvezkih, saj je prvorojenec Antona Žaklja (1907-2006), našega nekdanjega dopisnika iz Amerike. Očetu in materi se je rodil na begu iz domovine v tujino, v mestu Trofaiach na avstrijskem Štajerskem. Postal je Američan, po srcu pa ostal Slovenec in Žirovec. Proti koncu letošnjega poletja je tretjič obiskal očetovo domovino, to pot skupaj s hčerko, ki ji je ime enako kot njegovi materi - Cilka. V Sloveniji je bil v letih 1963, 1968 in 1986. Na vprašanje, kako se mu zdi pri nas po 23 letih, je odgovoril, kakor sledi. »V tem času se mi zdi, da se je slovenska naravna in kulturna lepota ohranila, drugače se je pa veliko spremenilo. Materialno ste precej na boljšem. Imate več avtomobilov, več hiš, lepše hiše, boljše ceste. Povsod se gradi in obnavlja. Na splošno se mi zdi, da imate sedaj višji življenjski standard kakor Amerikanci. Bolj se trudite za ohranjanje in obnavljanje zgodovinskih objektov. Obnovljena žirovski muzej in knjižnica sta mi bila posebno všeč. Največja sprememba se mi pa zdi v splošnem razpoloženju ljudi. Ob prejšnjih obiskih sem slišal precej cinizma in zaznal močan občutek, da se ne splača potruditi, posebno v službi ne. Sedaj sem pa videl mlado, samostojno deželo, ki je živahna, delavna in popolnoma upravičeno ponosna.« Lepo, mar ne? Čeprav čutimo, da nam je hotel tudi malo polaskati in da vse ni tako svetlo. Lepo je tudi, da imamo Žirovci po svetu take ljudi.
Svetal človek je bil tudi Žirovec, ki se je rodil pred sto in umrl pred 35 leti: Maksim Sedej. O njem sem se pogovarjal z dr. Lojzetom Gostišo, ki je prav tako naš rojak. Na moje vprašanje, kakšen je bil ta mož, po postavi in po značaju, je odgovoril: »Lahko bi rekel, da prej nizke kot srednje postave, suhljat - ponuja se mi oznaka, da nekako krhek in ranljiv. Po značaju pa prijazen, razumevajoč in nikoli vsiljujoč svoje mnenje, sodbo ali prepričanje. Celo preskromen se mi je dostikrat zazdel, še posebno pozneje, ko si je že pridobil nadpovprečen slikarski renome in je njegovo ime v naših kulturnih krogih uživalo občudovanja vredno spoštovanje. Sam sem v njem vedno slutil nekakšnega iskrenega, nepokvarjenega otroka, ki bi življenje dal za svojo umetnost.« Rojak Maksim Sedej velja za največjega umetnika med Žirovci. Ali tudi med Slovenci? Gostiša: »Mislim, da vse do zdaj povedano pritrjuje najvišji oceni: Sedej zagotovo šteje med slovensko slikarsko elito 20. stoletja!«
Sedejevo veličino potrjujejo tudi besede, ki jih je ob odprtju spominske razstave ob stoletnici umetnikovega rojstva v ljubljanski galeriji Iris izrekel Gostišev kolega dr. Milček Komelj. Ta ugotavlja, da je Sedej svet dojemal podobno kot veliki renesančni in beneški umetnik Giorgione, kot harmonijo. »Harmonijo je umetnik mnogo bolj kot trpljenje dojemal tudi v prizorih s kmečkim delom na polju, ne le v arkadijskih scenah značilnih giorgionejevskih piknikov; prizore iz vsakdanjega življenja pa je dojemal tudi v luči življenjske sakralnosti, medtem ko je sakralne motive presajal v življenjsko vsakdanjost, prežeto s poezijo, tako da njegove lepe matere z lepimi otroki označuje za Marije samo posvečen nimb; spet drugod pa ugledamo za profanimi figurami na obali, posplošujoči s samotnimi ljudmi obljudeno
mater Zemljo, poleg običajne rjuhe, razpete po vejah, tudi draperijske zaslone, porojene iz spomina na beneške renesančne oltarne slike, in dojemamo tudi v statiki njegovih figur arhaično zadržanost, kakršno poznamo z renesančnih slik. Taka prežetost sakralnega doživljanja in ljubezni do vsakdanjega življenja je pri Sedeju docela organska in definira njegov ustvarjalni svet kot izjemno slikarsko in človeško dragocen že ves čas od začetkov umetnikovega razstavljanja, saj so Sedeja že pred vojno razpoznali za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev, nekateri celo za najvidnejšo osebnost (leta 1940 je bil kot edini Slovenec uvrščen tudi na beneški Bienale) ^«
Nadaljujemo obiske pri najbolj podjetnih Žirovcih. To pot smo bili v novi tovarni družine Mur. Postavili so jo na Rakovniku, v novem delu žirovske industrijske cone. Tu so bili še nedavno zamočvirjeni travniki, nekaj časa so pripadali tudi neslavnemu žirovskemu kolhozu. Zdaj pa ob novem delu Industrijske ceste stojijo ali pa se še gradijo čisto drugačni »hlevi« in »hektarski donos« je v njih bistveno večji, kot bi bil v kakršnem koli kmetijstvu. To je nov tip industrije: manjše podjetje z visoko usposobljeno in za delo motivirano delovno silo ter specializiranim proizvodnim programom. V Inu izdelujejo stroje za sitotisk, za tisk na steklo ter stroje, ki jih izdelajo na posebno zahtevo naročnika, služijo pa avtomatizaciji proizvodnih operacij.
Pozimi smo odprli prenovljeno Staro šolo, kjer po novem poleg muzeja domuje tudi knjižnica. Doslej smo zmeraj mislili oziroma kot papagaji ponavljali, da je bila Stara šola s Štalarjevo hišo »pristava« loškega gradu. To naj bi bilo iz ustnega izročila, sicer pa te domneve ni nihče preverjal. Zdaj je dr. Petra Leben Seljak na podlagi zgodovinskih virov dokazala, da je bil to kmečki dvorec, podoben tistemu na Visokem. Zgradila ga je ambiciozna kmečka rodbina, najbrž Gantarjeva. Ob odprtju muzeja je govoril poslanec in ugledni slovenski muzealec Samo Bevk. Predlagal je troje: da se muzej profesionalizira in postane ustanova; da se nove zbirke postavijo na sodoben način in da postane naš muzej matični muzej za rapalsko mejo. Po njegovem je treba najprej »doreči oziroma določiti status muzeja. S prenovljeno muzejsko stavbo je na Žirovskem narejen velik korak naprej. Temu mora slediti umestitev Žirovskega muzeja v slovensko muzejsko mrežo ter ustrezna strokovna zasedenost. Ljubiteljska dejavnost Muzejskega društva je lahko po mojem mnenju samo dodatna in dragocena pomoč pri delovanju muzeja ^ Ni verjetno, da bi muzej postal samostojna kulturna ustanova. Boljša rešitev bi bila institucionalna povezava z enim od sosednjih muzejev. Najbolj naravna bi bila povezava z Loškim muzejem iz Škofje Loke, ena izmed opcij pa tudi navezava na Mestni muzej Idrija.« Drugi poudarek: »Zelo pomembna je atraktivna muzejska postavitev, ki bo zanimiva za obiskovalce. Sloni naj na muzejskih predmetih, dobri zgodbi, uporabi sodobnih tehnologij, predvsem pa mora biti muzej odprt za obiskovalce.« In tretje: »Žirovski muzej bi lahko bil matični muzej za celotno »rapalsko mejo« in krepko segel čez svoje ozke občinske meje. Saj se tu nahaja nekaj največjih objektov t. i. Rupnikove linije.«
Petra Leben Seljak nadaljuje s svojim posebnim načinom prikaza zgodovine žirovskih hiš, ki jih obdeluje po naseljih. Po Jarčji Dolini in Dobračevi je letos na vrsti Ledinica. Tudi v tem primeru dobesedno sesuje enega od tukajšnjih »mitov«: da je na Šinkovcovi hiši na Ledinici letnica 1688 (leto dni starejša od Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske) in da je bila v njej najprej cerkev ali vsaj kapela. Pri letnici gre za napako v branju, šestica je v resnici sedmica. Da tu ni moglo biti zidane cerkve,
priča dejstvo, da po jožefinskem vojaškem zemljevidu na Ledinici v letih 1763-1787, ko je ta zemljevid nastajal, ni bilo še nobene zidane hiše - kar se ujema z letnico 1788, ki sporoča, da je bila hiša zgrajena ravno v tem letu. Šinkovcova hiša ostaja kljub tej demistifikaciji ob Stari šoli najstarejša zidana in v prvotni obliki ohranjena posvetna hiša na Žirovskem in že zato vredna ohranitve ^ Zgodovini Ledinice sledi članek, ki nam ga je poslala Milka Bokal; v njem nadaljuje z razlago imen krajev na Žirovskem.
Prihodnje leto bo ob 30-letnici Žirovskega občasnika še ena pomembna obletnica: 40-letnica Muzejskega društva Žiri. Njegov prvi predsednik je bil Alfonz Zajec, žirovskemu domoznanstvu in krajevni zgodovini predani mož. Naši novejši zgodovini bi lahko tudi kaj zameril; med vojno so mu namreč ubili očeta. Tisti, ki so to storili, so v prejšnjem režimu razširili in vzdrževali laž, da se je to zgodilo »po pomoti«. To »pomoto« je zdaj pojasnil Zajec sam v pretresljivem zapisu z naslovom Naša zgodba. Iz nje vidimo, kako neizprosna je lahko vojna, še več gorja pa ljudem prizadenejo tisti, ki v imenu neke nove pravice delajo drugim krivico.
Sredi februarja je del žirovske javnosti razburil Viktor Žakelj z govorom, ki ga je imel v muzeju ob podelitvi občinskega priznanja dr. Lojzetu Gostiši. V govoru je razkril, kdo po njegovem sodi v žirovsko elito. No, resnici na ljubo besedo elita sem uporabil jaz, ko sem o tem pisal v Gorenjskem glasu. Viktor je vso reč intoniral manj »elitistično«, z besedami Tudi to so Žiri in Žirovci; te so zdaj v naslovu njegovega članka z isto temo. Tončka Stanonik k tej zadevi pristopa drugače, svoj izbor žirovskih osebnosti utemelji na »selekcijah«, ki so jih v slovenskem prostoru že uveljavili različni leksikoni, Enciklopedija Slovenija, tudi Veliki Slovenski biografski leksikon (Osebnosti, 2008), katerega sourednica je bila, ko je še delala na Mladinski knjigi. Zdaj je »v pokoju«, dela pa neutrudno naprej, tudi za Žirovski občasnik. V razdelek o »Žirovski eliti« sem dodal govor, ki ga je imel dr. Milček Komelj v našem muzeju ob isti priložnosti kot Viktor Žakelj; v njem je orisal življenje in delo nagrajenca dr. Lojzeta Gostiše. Ta je maja po žirovskem prejel še priznanje na državni ravni, najvišje, ki ga lahko dobi slovenski umetnostni zgodovinar: nagrado Izidorja Cankarja.
Slik je v tem zvezku nekaj manj kot po navadi, zato pa sta dve barvni slikovni prilogi. Prva je fotoreportaža Polone Mlakar Baldasin; v slikah govori o selitvi knjižnice v Žireh, ki se je zgodila 28. marca in je po mojem poleg odprtja prenovljene Stare šole dogodek leta v Žireh. V drugi pa se predstavlja oblikovalec Urh Sobočan, vnuk gospe Ive Sobočan, ki velja za eno najboljših žirovskih klekljaric. Vnuk oblikuje »papirc«, stara mama na to predlogo skleklja čipko, ki jo vnuk še po svoje obdela in tako nastane svojevrstno likovno in avtorsko delo. Predstavljamo vam izbor iz Sobočanovih del, ki so bila konec oktobra 2009 prikazana tudi na Urhovi samostojni razstavi v galeriji Krka v Novem mestu. V Žireh žal še ne.
Ob koncu bi rad opozoril tudi na vse večjo finančno stisko Žirovskega občasnika. Oglasov je vse manj, dotacija občine (brez katere bi nas ne bi bilo) se ne povečuje. Tako smo v uredništvu sklenili, da v prihodnjem letu ob naši obletnici izdamo še en zvezek; če bo denarja še manj, bo pač še manjši. Potem bi morali sesti za mizo in se o tem pogovoriti; če občina in mesto Žiri še rabita takšno publikacijo, naj se do nje opredelita in zagotovita primerna sredstva. Če ne, bo naša skupina ob 30-letnici svoje delo v projektu Žirovski občasnik zaključila.
Intervju
JANEZ ŽAKELJ, ŽIROVSKI ROJAK V AMERIKI
Tončka Stanonik
Žiri in Slovenija - prva domovina in prva po srcu
Janez Žakelj na Žirovskem vrhu, svet, ki ga je najbolj očaral.
Z Janezom Žakljem, ameriškim Slovencem, ki živi v St. Paulu v Minnesoti in čigar družina izhaja od Balčkovih iz Stare vasi (oče Tone Žakelj) in Lipetovih iz Nove vasi (Cilka Gantar), smo se bralci Žirovskega občasnika seznanili v 36. številki (2006), ko so bile v reviji objavljene njegove poslovilne besede ob očetovem pogrebu. Tedaj ga je urednik uvrstil med nove sodelavce ŽO in ga predstavil s kratkim življenjepisom.
Sredi letošnjega junija pa je sorodnike in prijatelje presenetil z zamislijo, da bi morda konec avgusta s hčerjo obiskal Slovenijo. Prosil je za nasvete in sodelovanje. Seveda bomo po svojih močeh pomagali, da bo obisk domovine doživel kar najbolj polno in bogato. Po nekaj e-valovanjih je že bil narejen načrt, gospoda Janeza s hčerjo smo sprejeli z zanimanjem in pričakovanjem in si ob srečanju z njim ustvarili lepo podobo. Kaj pa on, Slovenec v Ameriki in Američan v Sloveniji, in njegov pogled na videno in doživeto? Dovolj razlogov, da se je porodila zamisel za tale pogovor. Ni bil intervju v tem smislu, da bi se usedli za mizo z mikrofonom in svinčnikom v roki, tekel je po e-pošti takoj zatem, ko se je vrnil v Ameriko, res pa je, da so se vprašanja postavljala in oblikovala že ob druženju z njim.
Gospod Janez, ko ste mi ob najinih občasnih elektronskih dopisovanjih navdušeno pripovedovali, na kakšne načine vse se trudite ohranjati stike s Slovenijo in njeno kulturo, sem Vas vprašala, kdaj nas boste obiskali. Odgovorili ste, da najbrž potem, ko se boste upokojili. Zdaj pa ste se, tako se mi zdi, odločili zelo hitro. Povejte nam, kaj je bil povod za to?
Prišla je zame izredna prilika. Hči Cecilija je bila sprejeta, da bi se učila
jeseni arabski jezik in kulturo v Jordaniji. Urejal sem letalske vozovnice zanjo in ugotovil, da se bo tako ali tako morala ustaviti v Evropi. Nato je žena rekla, no, pojdi z njo do Evrope in bosta še Slovenijo obiskala. (Hči še nikoli ni bila zunaj Amerike in naju je skrbelo, kako bo sama potovala.) Prej sem že večkrat mislil, da bi hčeri rad pokazal svojo domovino. Prav v tem času sem tudi začasno postal malo manj zaposlen v službi. Pri nas pravimo, »the stars came into alignment«, zvezde so mi postale naklonjene.
Sodite v drugo povojno generacijo ameriških Slovencev, vanjo navadno prištevamo tiste, ki so se tudi že rodili v Ameriki. Vi ste se rodili v zbirnem taborišču Trofaiach na avstrijskem Štajerskem 1948, v Ameriko pa prišli 1949. Ali lahko na kratko opišete svoje zgodnje otroštvo? Kako ste rasli in se razvijali ob soočenju z novo domovino, ki je za starše to šele postajala? Ste kot otrok kdaj začutili, da pripadate dvema svetovoma?
Prvih pet let se malo spominjam. Večinoma vem zanje iz atovega dnevnika in po tem, kar sta mi ata in mama sama povedala. Ko sem imel 16 mesecev, smo prepluli Atlantski ocean z veliko skupino beguncev na stari vojaški ladji. Ata piše, da sta bila oba, ata in mama, strašno bolna od morske bolezni, jaz pa sem sitnaril, ker sem ravno takrat dobival zobe. V Ameriki smo živeli šest mesecev na mali slovenski kmetiji v Wisconsinu. Tam je bilo dela dosti, dohodkov pa zelo malo. Preselili smo se v slovensko naselbino v Clevelandu, kjer je ata kmalu dobil delo v tovarni. Tri leta smo živeli na podstrešju pri slovenskih prijateljih. Dobil sem še dva brata in eno sestro. Po treh letih je ata prihranil toliko, da smo kupili dve stari hiši. Eno smo dali v najem, v drugi smo pa živeli.
In potem ste vstopili v šolo, v novo jezikovno območje. Ste imeli v šoli zaradi slovenščine kdaj težave, jezikovne in tudi socialne pregrade? Ste si rekli: dosti imam te slovenščine, recimo v času odraščanja, ko se mladostnik trga od staršev, doma?
Dokler nisem začel pri petih letih hoditi v vrtec, sem samo slovensko govoril. Spominjam se, kako nerodno mi je bilo v vrtcu, ko me je učiteljica kaj spraševala, pa je nisem razumel. Pa so bili drugi slovenski otroci zraven, ki so se že naučili nekaj angleščine, in ti so mi pomagali. V vrtcu in prvem razredu sem dobival bolj slabe ocene. Ata in mama sta pa zahtevala, da bi dobil najboljše. Ko sem se naučil angleščine, sem potem od drugega razreda naprej imel samo najboljše ocene. Še posebno za angleščino sem dobival boljše ocene kot Američani, ker sem se čisto po knjigi naučil, brez mešanja narečja.
Novim beguncem so rekli »DP«, kar je kratica za mednarodni izraz »displaced persons«, to je razseljene osebe. Precej Amerikancev je takrat uporabljalo »DP« kot nekaj zaničevalnega. Malokdo je razumel težko medvojno situacijo naših staršev in nekateri so nas obtoževali, da smo Hitlerjevi kolaboranti. In tako smo se tudi otroci počutili manjvredni, manj kot Amerikanci, manj tudi kot tisti Slovenci, ki so že bili več let v Ameriki.
Veliko Slovencev se je preselilo v Cleveland v začetku dvajsetega stoletja. Mi smo živeli v okolici, kjer je bilo vse slovensko: trgovine, banke, cerkve, gostilne, lekarne, časopisi. Pa ti Slovenci niso bili begunci kot mi. Nekateri so bili že druga generacija, in kar jih je bilo prve generacije, so prišli prostovoljno v Ameriko. Ti so se že uveljavili, preden smo mi prišli, in se večkrat z njimi nismo strinjali. So pa še precej znali slovensko, tako da v okolici sploh ni bilo treba
znati angleško. Mama se vse do smrti ni naučila gladko govoriti angleško.
Ata se je v Sloveniji navadil delati kot knjigovodja in tajnik zadruge, v Ameriki pa take službe ni mogel dobiti zaradi jezika. Imel je zelo pomožna in fizično zahtevna delovna mesta v železarni in v drugih tovarnah. Še hujše je pa bilo to, da je vedno pogrešal domovino in širšo družino. V Ameriki ni imel nobenih sorodnikov. Mislim, da sta bili leti 1955 in 1956 zanj najhujši, potem ko je njegova mama umrla (brez njega ob postelji) in ko sta bila dva brata zaprta v Jugoslaviji. Takrat je moral v bolnico zaradi »živcev«. V dnevniku, 6. aprila 1956, je zapisal: »Bog ne daj, da bi moral v umobolnico ali umrl zmešan!«
Skozi vse te težave je ostala naša mama trdna v veri in ljubezni, prava slovenska mati. Skupaj smo se počasi uveljavili in življenje je postalo lažje in lepše.
Mama mi je na svoj način posredovala slovensko kulturo in ljubezen do domovine. Peli smo otroške pesmi in se
Janezova hči Cecilija pri mizi s češpljevimi knedeljni, ki jih je pripravila Janezova teta Angelca.
igrali, npr. »ringa raja, mucek nagaja,« »židana marela« in podobne. Molili smo pred vsakim obedom in preden smo šli spat. Skupaj smo hodili v cerkev, kjer je mama zelo rada pela slovenske verske pesmi, posebno Marijine. In seveda, kuhala je vse po slovensko in po žirovsko - žgance, zelje, »tenstan« krompir, omlete, žlikrofe, knedeljne, štruklje. Ob praznikih sem ji pomagal, da smo spekli potico, »krofe«, »flancate« in drugo. Mama je tudi rada pripovedovala o svojem ljubljenem domu, kako so se igrali v Plastuhovi grapi, kako so hodili po bližnjih hribih, nabirali gobe, borovnice itd. Razumel sem, da so to bili njeni najlepši spomini.
Rada bi iz Vas izvabila čim več spominov, čim več vezi na slovenstvo. Ste se s starši pogosto pogovarjali o stari domovini? Samo mislim si lahko, koliko nevsiljivega prizadevanja pri vzgoji je bilo treba, da so Vam uzavestili domovinskost slovenskega jezika. Ob očetovi smrti ste v poslovilnem nagovoru res tankočutno ubesedili enost maminega in očetovega deleža pri vzgoji otrok. In vendar se mi zdi, da je vaju z očetom povezovalo še nekaj posebnega: jezikovna nadarjenost in iz tega izvirajoča potreba po ubesedovanju svojega miselnega sveta in oblikovanju le-tega na najboljši možni način. Prav posebno me je pritegnilo očetovo tankočutno opazovanje govorice slovenskih Američanov. je čudna mešanica slovenščine in angleščine« je zapisal v dnevniku, objavljenem v ŽO (2004, št. 34, str. 156). V enem od zadnjih pisem, ki mi jih je pisal, tedaj še lahko z roko, mi je naročal: »Prosim Vas, bodite še nadalje prijazni in podpora Janezu, da bo ostal zvest Slovenec!« Povejte kaj o svojem učenju slovenščine.
Ko sem hodil v osnovno šolo, me je najbolj zanimalo, kako bi čim prej postal Amerikanec. Hotel sem biti kakor
moji vrstniki, Amerikanci. Mi, slovenski otroci, smo morali vsako soboto hoditi v slovensko šolo, ko so se naši ameriški prijatelji igrali. (Skoraj vsi otroci begunskih staršev so hodili v slovensko šolo. Otroci prejšnjih generacij Slovencev so pa že bili Amerikanci in niso hodili v slovensko šolo.) V slovenski šoli je bilo marsikaj lepega in zanimivega. Nekaj tega smo slišali, veliko je pa šlo skozi ušesa ali pa v podzavest. Slovenska šola je imela samo osem razredov, torej sem bil leta 1961 vesel, da sem jo končal.
Doma sta nam starša večkrat kaj govorila o domovini, vendar posebno tisto, kar je povedal ata, ni bilo zelo prijetno, in sem takrat bolj slabo poslušal.
Vse to se je precej spremenilo leta 1963, ko je ata prihranil toliko, da nas je vseh šest v naši družini potovalo na prvi obisk v Slovenijo. Za tiste čase je bil to za nas res velik izdatek. Do takrat so se tudi razmere v Sloveniji toliko spremenile, da se je ata počutil varnega vrniti se domov (čeprav so ga med tistim obiskom v Žireh poklicali na milico in tam dolgo spraševali o morebitnih protirevolucionarnih enotah v Clevelandu.)
Leta 1963 sem imel 14 let. Takrat sem prvič srečal starega ata in ostalo atovo družino. Edine sorodnike, ki sem jih prej srečal, so bili mamina sestra Manica in njena družina; oni so pa živeli daleč v Kanadi, da smo jih malokrat videli. Od tistega prvega obiska se najbolj spominjam stricev, tet, bratrancev in sestričen, kako so bili različni, kako živahni in zanimivi. Prej nisem imel nobenega pojma, da bi bila moja širša družina drugačna kot ata in mama, ki sta bila oba vedno zelo resna, delavna in skrbna. Doma smo malokrat slišali smešnice, se šalili ali glasno govorili. In tako sem bil lepo presenečen, da so Žakljevi in Gantarjevi
tudi zabavni, zanimivi ljudje, in mogoče se bi od tega tudi jaz sam kaj navadil.
Od tistega prvega obiska domovine sem se precej bolj zanimal za slovenščino in slovensko kulturo. Spominjam se, da sem hodil z atom na razne slovenske prireditve. Te so po navadi bile v dvorani pri cerkvi sv. Vida, katerikrat pa v Slovenskem narodnem domu na St. Clair ulici. Večkrat sva poslušala pisatelja Karla Mauserja, ki je bil atov prijatelj. Podnevi je delal v tovarni, ponoči pa knjige pisal. Skoraj vsako leto je novo knjigo izdal. Ko je javno govoril, je tako lepo postavljal besede, tako močno in fino se je slišala njegova slovenščina. Amerikanci niso imeli takih govornikov.
Tista leta sem hodil na jezuitsko gimnazijo v Clevelandu, ki je štela kot najboljša v Clevelandu. Tam sem leta 1965 maturiral med prvimi, skoraj dve leti mlajši kot drugi. Dobil sem
štipendijo za nadaljnji študij na jezuitski univerzi v Bostonu.
Torej novo obdobje v življenju, novi izzivi.
Ja, pri sedemnajstih letih sem šel v Boston. Razen enega pisma na mesec sem potem imel štiri leta le malo stikov s starši in Clevelandom. Na univerzi sprva nisem vedel, kaj naj se učim. Po prvem letu sem se pa začel zanimati za jezikoslovje (lingvistiko) in potem za psihologijo. Gospa Tončka, zelo se mi zdi zanimivo, da ste mi letos podarili knjigo »Slovenske ljudske pripovedi: Miti in legende«. (slovensko-angleška izdaja; DZS, Ljubljana 2006; op. T. S.) Najpomembnejše besede so take, ki pridejo iz mitov in legend, ne samo starih legend, tudi modernih. Vsaka taka beseda navdihne v človeku spomine in občutke. To je samo en primer, kako
Na obisku pri dr. Janezu Arnežu in njegovi soprogi v knjižnici ustanove Studia Slovenica v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani
se povezujeta jezik in psihologija. Taki predmeti so me zanimali. Učil sem se tudi ruščino in druge jezike, pa me je vedno bolj zanimalo to, kako se ljudje izrazijo in kako pride med ljudmi do nerazumevanja in razumevanja.
Na univerzi sem prvič začutil, da imam zaradi znanja slovenščine prednost pred ameriškimi vrstniki. Drugi učenci so se matrali z ruščino in srbohrvaščino, meni je pa tako lahko šlo. Žal, da naša univerza ni imela tečajev v slovenščini.
Ko sem diplomiral, so mi ponudili, da bi nadaljeval študij za doktorat na Harvardu, na Kolumbiji (pri dr. Radu Lenčku) in drugod, pa je vojna v Vietnamu vse to porinila na stran. Sem bil poklican v vojsko, pa sem bil hudo proti vojni. Takrat sem bil nekaj mesecev doma in sem se zelo skregal z atom. Njemu se je zdelo, da so komunisti v Vietnamu enaki tistim, ki so ga izsilili iz domovine. Meni se je pa zdelo, da se z vojno ne bo nič doseglo. Vložil sem prošnjo, da bi bil oproščen vojaške službe zaradi svojega mišljenja in da bi namesto vojske služil civilno. Oblasti so kaj takega zelo redko odobrile. Raje so me oprostili zaradi manjše poškodbe v kolenu. Jaz sem se pa vseeno prijavil za socialno delo z revnimi in prizadetimi. Poslali so me v Minnesoto, kjer sem delal prostovoljno skoraj štiri leta. Delo me je zelo zanimalo in tako sem tudi dobil službo, pri kateri sem sedaj že 36 let.
Zdi se mi, da je bilo za Vas najpomembnejše obdobje novega prebujenja v duhu slovenščine in slovenstva tedaj, ko ste se vključili v očetovo delo pri urejanju in prevajanju dnevnikov za objavo, najprej iz esperanta v slovenščino, nato iz slovenščine v angleščino. Iz korespondence in zapisov h knjigi vašega očeta imamo zapise o vaši vlogi pri pisanju oziroma prepisovanju očetovih dnevnikov. Zahtevno delo, saj
je bilo gotovo v teh zapisih tudi veliko besed, ki jih še niste poznali.
Leta 1991 je gospod Miha Naglič povabil očeta, naj pripravi svoje dnevnike in spomine za Žirovski občasnik. In res, s tem se je začelo novo obdobje za mojega očeta in zame. Takrat je ata že imel 84 let. Zelo slabo je videl, njegova pisava se je težko brala, in imel je več težav s tipkanjem. Imel je tri stare pisalne stroje, vsak je bil potreben popravila, pa je takrat že bilo težko najti koga, ki bi tiste stare stroje popravljal. Kupili smo mu nov elektronski stroj. Skušal se ga je navaditi, pa mu ni šlo in se je tako ujezil, da ga je hotel celo vreči v smeti. Jaz sem se pa takrat že precej navadil tipkanja na računalnik in sem se ponudil, da bi mu pomagal. On je to sprejel in tako sva potem 14 let izmenjavala skice in drugo gradivo, večinoma po pošti od Clevelanda v Minnesoto in nazaj.
Ob začetku je ata skrbelo, da bi bili njegovi spomini spremenjeni ali negativno predstavljeni. Ko je bil prvi članek objavljen v Občasniku, sva bila oba vesela, da ni bilo nič spremenjeno in da je bil članek nepristransko predstavljen. Mene je pa še najbolj pritegnilo, da je gospod Naglič v svojem uvodu opisal pomembnost očetovih spominov, češ da je bila ta stran slovenske zgodovine skrita več kot 40 let. Pomislil sem, če je toliko zanimanja v Sloveniji, mogoče se bi pa tudi v Ameriki zanimali, če bi bili dnevniki prevedeni v angleščino. Ata se je pogovoril z urednikom angleškega dela clevelandskega časopisa Ameriška Domovina (ta slovenski list izhaja že od 1908, do 1919 z imenom Amerika oz. Clevelandska Amerika, op. T. S.) Jimom Debevcem, in sta se dogovorila, da bi zanj pripravila angleški prevod članka, ki je pred tem izšel v Občasniku. To sva potem z atom skupaj uredila
in gospod Debevec je začel v vsaki izdaji svojega časopisa (takrat je izhajal tedensko) objavljati po eno časopisno stran najinega članka. To se je potem nadaljevalo kar 10 let, vsak teden, vedno na 2. strani Ameriške Domovine. Ko sem prišel ata obiskat, po navadi dva- ali trikrat na leto, sva šla po okolici na sprehod. Kar čudil sem se, koliko neznancev je naju ustavljalo in spraševalo: »Ali sta vidva tista Žaklja, ki pišeta v Domovini? Tako je zanimivo! Naša družina je tudi imela take doživljaje, pa jih ni nihče zapisal. Hvala vama, sedaj se to ne bo pozabilo!«
Omenili ste, da so skoraj vsi očetovi originalni dnevniki napisani v esperantu. Že ko je šel ata leta 1971 v pokoj, je začel prevajati svoje dnevnike v slovenščino. In ko ga je leta 1991 gospod Naglič povabil, da bi kaj poslal za objavo v Občasnik, je že imel prevedeno okoli 20 let pisanja svojih dnevnikov, vključno z obdobjem 1940-1957. Gospoda Nagliča je najbolj zanimalo, kaj se je zgodilo med vojno in kmalu po njej. Večina pisanja iz tega obdobja je bila torej že pripravljena. V začetku sem pomagal samo s tipkanjem, potem pa tudi pri urejanju in identificiranju slik. Zelo zanimivo je bilo, ko sva nekatere stare slike točno identificirala v dnevniku, kdaj so bile posnete in kaj se je dogajalo. Tako so tiste stare slike postale zame žive in pomembne. Potem ko sva začela prevajati dnevnike v angleščino, sem se začel tudi zanimati za širše razmere tistih časov, da bi to razlagal Amerikancem. Brez širše »slike« bi večina Amerikancev, posebno tistih moje starosti in mlajših, ne razumela atovih dnevnikov.
Vi ste atu poslali Slovenski pravopis, bratranec Tone mi je pa poslal slovenski slovar v elektronski obliki za računalnik. Ata je rabil pravopis, ko je slovenščino pisal, jaz sem pa sproti rabil računalniške
slovarje, ko sem dnevnike tipkal in prevajal. To mi je veliko pomagalo, ker je bilo precej besed, ki jih nisem poznal.
Kdaj se je rodila zamisel, že tedaj ali po očetovi smrti, da si še naprej prizadevate izpopolnjevati slovenski jezik? Povejte, kako vam to uspeva?
Pred desetimi leti (okoli 1999) me je popoln neznanec, Jože Kužnik, poklical in me prosil, da bi ga učil slovenščine. V našem uradu imamo seznam delavcev, ki znajo drug jezik, če bi slučajno kdo potreboval pomoč v tujem jeziku. Jože je opazil, da sem bil jaz označen za slovenščino in ruščino. Jože se je ravno takrat upokojil in se je hotel naučiti jezik svojih starih staršev. Stari starši so prišli v severno Minnesoto v začetku dvajsetega stoletja. Ko je bil mlad, se je navadil nekaj slovenščine od stare mame, potem je pa večino pozabil. Začela sva se srečevati za učenje slovenščine ob kosilu vsakih nekaj tednov. Prva leta sva rabila slovensko vadnico, ki sta jo napisala Milena Gobec in Breda Lončar v Clevelandu (Slovenian Language Manual I-II, Willoughby Hills, Ohio 1976, 1977; op. T. S.). Ko sva se prebila skozi vse tri zvezke tiste vadnice, je začel Jože vsaka dva tedna študirati krajšo slovensko povest ali pravljico. Potem mi je tisto pravljico ob kosilu prebral, prevedel in povprašal, kar ni razumel. Tako sem ga jaz »učil«, obenem sem se pa tudi sam učil. In tako še danes nadaljujeva.
Jože je bil eden prvih članov društva »Twin Cities Slovenians«, ki je bilo ustanovljeno kot družabna skupina za Slovence iz okolice Minneapolisa in Saint Paula. Mi smo več kot 1000 km oddaljeni od Clevelanda, torej predaleč, da bi se redno udeleževali množičnih prireditev in družabnih zborov, ki jih imajo clevelandski Slovenci. Po Jožetu sem postal član tega minnesotskega
društva. Imajo sestanke vsak mesec in tudi svojo spletno stran www. twincitiesslovenians.org. Društvo ima okoli 100 članov; na vsak sestanek jih pride okoli 30. Na sestankih po navadi zapojemo kakšno slovensko pesem, naredimo kratko, desetminutno vajo slovenskega jezika, pojemo kakšno slovensko potico ali drugo slovensko pecivo, poslušamo razne recitacije in predavanja in se pogovarjamo o svojih spominih in o Sloveniji. Pred nekaj leti so me prosili, da bi recitiral Prešernove pesmi za slovensko kulturno proslavo. Letos, ko so izvedeli, da grem v Slovenijo, so me naprosili, da bi pripravil predavanje o tem obisku. Seveda, za predavanje pred skupino se je treba bolje pripraviti kot za vsakdanji pogovor, in tako se za vsako predavanje naučim sam kaj novega o Sloveniji in slovenski kulturi.
Večina naših članov so druge in tretje generacije in ne znajo slovensko. Takih, ki smo se rodili v Sloveniji ali v povojnih taboriščih, ki še govorimo in beremo slovensko, je le še okoli 10. Vendar vsi gojimo slovensko tradicijo in čutimo ljubezen do domovine.
V zadnjih letih sem tudi začel dobivati stike z drugimi Slovenci po vsem svetu. Po tistem, ko so izšli angleški prevodi atovega dnevnika v clevelandskem časopisu, sem vse to postavil na internet (http://bbhhs96.dyndns.org/~zakeljdiary/). To spletno stran so našli potomci beguncev, ki so bili z nami v taboriščih v Avstriji in ki so potem šli v Ameriko, Kanado, Argentino, Avstralijo in drugam. Potomci iščejo podatke o svojih starših in starih starših. Nekateri imajo že precej svojega gradiva in se o tem lahko pogovorimo ali si izmenjamo gradivo. Nekaterim so pa starši zelo malo prepustili ali povedali in ti so hvaležni za vsako drobtinico. Vse to se
lahko naredi po internetu in elektronski pošti. Tako sem se na primer seznanil s Petrom Pinteričem iz Toronta. Njegov stari ata je bil Žirovec Franc Kokelj, ki je okoli tri leta živel v isti sobi z mojimi starši v begunskem taborišču. Peter slučajno hodi sedaj na univerzo tukaj v Minnesoti in se večkrat srečamo, da se pogovorimo in zapojemo kakšno slovensko pesem.
Ja, toliko sva se pogovarjala o jeziku, najbrž tudi zato, ker imam zanj že zaradi poklicne usmerjenosti »zelo tanka ušesa«. Naj Vas zatožim, da ste imeli kar nekaj zavor zaradi slovenščine, gojili ste željo, da bi šli najprej na jezikovni tečaj v Ljubljani, šele nato med svoje rojake, sorodnike in prijatelje. Pa so bili vsi strahovi odveč. Vendar pustiva zdaj jezikovna vprašanja ob strani. Če se ne motim, imate posebno v čislih tudi mamino kuhinjo, ne samo Vi, tudi Vaš sin. Kako je s knedeljni?
Ob letošnjem obisku Slovenije sem dobil precej pohval glede moje slovenščine, in res imam sedaj manj strahu, da ga bom prehudo polomil. Vendar še vedno upam, da bom ob prihodnjem obisku imel dovolj časa za vpis na jezikovni tečaj, da bi mi gladkeje šlo. Posebno če govorim o političnih ali bolj strokovnih temah, mi besed zmanjka, da se ne znam izraziti.
Mamino kuhanje pa še vedno pogrešam. Ko sem bil mlad, sem mami večkrat pomagal v kuhinji in sem se vsaj toliko navadil, da še sedaj katerikrat skuham kaj žirovskega. Še več se je pa navadil moj sin Johnny, ko smo bili vsako leto v Clevelandu na obisku. Odkar ni več mame, umrla je leta 2004, mi Johnny po navadi pripravi kaj posebnega za moj rojstni dan ali za druge praznike. Imam posebno rad njegove češpljeve knedeljne in omlete (palačinke).
Vrniva se v Saint Paul in Minnesoto, predstavite to glavno mesto in državo. Bi lahko rekli, da je bila Minnesota med tistimi ameriškimi zveznimi državami z največ slovenskimi priseljenci. Nekoliko sem pobrskala po Enciklopediji Slovenije in za besedo Minnesota našla več kot 40 zadetkov, pojavlja se ob imenih kot John Blatnik (senator), Frankie Brimšek (hokejist), Frančišek Josip Buh (misijonar), Ignacij Burgar (publicist), Janez Čebulj (misijonar), Adolf Drolc (zdravnik), John Ivanuš (glasbenik), Francis (teolog) in Ivan (arhitekt, urbanist) Jager, James Oberstar (politik), iz sedanjosti pa smo tudi tu slišali za Amy Klobuchar (Klobučar), zvezno senatorko Minnesote v Washingtonu. Koliko je še čutiti slovenskega duha?
Pred 100 leti je Minnesota imela eno največjih skupin Slovencev v Ameriki. Večinoma so delali na severu, v rudnikih železa. Slovenski misijonar Friderik Baraga je prišel v Minnesoto že leta 1830. Njegova slovnica indijanskega jezika očipve (A theoretical and practical Grammar of the Otchipwe Language, Detroit 1850; A Dictionary of the Otchipwe Language explained in English, Cincinnati 1853; op. T. S.) je še danes v uporabi. Ob obali jezera Superior je lep spomenik, na katerem piše, kako je Baraga veslal čez veliko jezero v nevihti v majhnem čolnu, da bi pomagal bolnim Indijancem.
Medtem ko je bil Baraga bolj znan kot misijonar pri Indijancih, so bili drugi misijonarji, kot Franz Pirc in Frančišek Josip Buh, bolj znani kot misijonarji imigrantov, in ti so tudi privabili nove imigrante iz Slovenije. Kolikor vem, je ustanovil Pirc prvo slovensko naselbino v Minnesoti blizu mesta St. Cloud leta 1852, in Pirc je postal prvi slovenski škof v Minnesoti. Blizu St. Clouda se najde mesto Pierz, ki je bilo imenovano po škofu Pircu.
Omenili ste druge znane minnesotske Slovence, je pa poleg teh še precej drugih. Če upoštevamo, kako majhen je delež Slovencev v celotnem svetovnem prebivalstvu, imamo Slovenci izredno veliko lepih in pomembnih uspehov.
Slišala sem tudi za Raziskovalni center za zgodovino v mestu Twin Cities, ki hrani dokumente o priseljevanju v ZDA od srede 19. stoletja naprej in ima pomembno vlogo pri proučevanju zgodovine slovenskih priseljencev v ZDA. Poznate ta inštitut, se kdaj zatečete po podatke tja?
Ko sem začel prevajati atove dnevnike za objavo v clevelandskem časopisu, sem videl, da bo treba tudi pojasniti razmere tistih časov, drugače bralci ne bi razumeli dnevnika. Torej sem se obrnil na Raziskovalni center za zgodovino priseljenstva, ki je samo dvajset minut od našega doma. Tam so mi pokazali pravilno ureditev in shranjevanje zgodovinskih papirjev, kakor tudi podatke o drugi svetovni vojni, o mednarodnih begunskih ustanovah, o ameriških imigrantskih zakonih itd. Vse to mi je pomagalo pri nadaljnjem urejanju in prevajanju atovega dnevnika.
Konec letošnjega avgusta in v začetku septembra pa ste bili spet doma, v Sloveniji. Niste je obiskali prvič. Bi lahko primerjali ta srečanja, gotovo se je v nekaj desetletjih veliko spremenilo v materialnem pa tudi duhovnem smislu, kar je moč opaziti tudi ob razmeroma kratkem obisku?
To je bil že četrti obisk Slovenije. Prvi je bil leta 1963, drugi 1968 (samo za nekaj dni po enomesečnem učenju hrvaščine in slovenščine na Hrvaškem) in tretji 1986 (takrat z atom). Torej je bilo letos 23 let od zadnjega obiska. V tem času se mi zdi, da se je slovenska
naravna in kulturna lepota ohranila, drugače se je pa veliko spremenilo. Materialno ste precej na boljšem. Imate več avtomobilov, več hiš, lepše hiše, boljše ceste. Povsod se gradi in obnavlja. Na splošno se mi zdi, da imate sedaj višji življenjski standard kakor Amerikanci. Bolj se trudite za ohranjanje in obnavljanje zgodovinskih objektov. Obnovljena žirovski muzej in knjižnica sta mi bila posebno všeč. Največja sprememba se mi pa zdi v splošnem razpoloženju ljudi. Ob prejšnjih obiskih sem slišal precej cinizma in zaznal močan občutek, da se ne splača potruditi, posebno v službi ne. Sedaj sem pa videl mlado, samostojno deželo, ki je živahna, delavna in popolnoma upravičeno ponosna.
Slišal sem tudi različna mnenja o sedanji vladi, o Evropski uniji itd., kar pa se mi zdi kot znak žive demokracije (vem pa, da po takem kratkem obisku še zelo slabo razumem dejanski položaj slovenske politike).
Da bi lahko v čim krajšem času videli, spoznali čim več, ste si naredili natančen načrt, vse predvideli, občudujem vašo poslovnost, vaš slog Je to ameriški način življenja, poslovanja ali tudi podedovana natančnost in zanesljivost, tako značilni za Vašega očeta?
Ameriški menedžerji se že več let učimo od Japoncev, torej bi lahko rekel, da je moje načrtovanje bolj japonsko. Precej sem se pa tudi naučil od očeta. Treba je vsako nalogo preštudirati, postaviti jasen cilj, in potem imeti nenehno v žarišču, da se cilj doseže. Na tak način sem naredil načrt tega obiska, ker sem se zavedal, da imam samo 11 dni v Sloveniji, in nisem vedel, kdaj bom zopet dobil tako priliko. Načrt se je zelo lepo razvil, zelo veliko sem videl in slišal, ob koncu sem pa bil popolnoma utrujen.
Kako ste doživljali te počitnice v Sloveniji, kaj je na vas naredilo najmočnejši vtis? So bila pričakovanja izpolnjena? Najbrž za vse ni bilo dovolj časa. Vreme nam vsem je bilo naklonjeno, naravnih lepot ste se naužili .
Najmočnejši vtis je name napravilo iskreno gostoljubje, ki so mi ga pokazali vsi sorodniki in prijatelji. Čutim obnovljeno in širšo povezanost z družino in s Slovenijo in za to povezanost sem še najbolj hvaležen.
Najlepši so bili pogovori s stricem Janezom in sprehodi z njim, z bratrancem in sestrično in s prijatelji po žirovskih hribih. Tako sem najbolj užival naravne lepote in se počutil doma. Prilagam sliko, ki jo je hči naredila, ko smo hodili po Žirovskem vrhu.
Imel sem srečo, da sem videl in doživel precej več, kakor sem pričakoval. Na primer, bratranec Tone nama je zelo zanimivo pokazal svoje čebele in vse lepo razložil. Hči Cecilija se že od zelo mladih let zanima za čebele, in to je bila zanjo in zame izredna prilika, ker ima pri nas malokdo čebele. Lahko bi omenil tudi več drugih primerov, ko sem zaradi sorodnikov in znancev imel priložnosti, ki jih navadni turisti nimajo. Sem posebno hvaležen Jožetu Stanoniku, ki je uredil, da smo se srečali z rudarjem in videli rudnik marmorja v Hotavljah. Kaj takega nimamo pri nas. Imam tudi zelo prijetne spomine na najin izlet, ko ste mi tako zanimivo razkazali Turjaški grad in rojstni hiši Primoža Trubarja in Josipa Jurčiča. Od tega sem dobil veliko več, kakor se bi moglo iz vseh knjig.
V angleškem delu očetove knjige Beg v neznano: Zapiski 1945-1949 (2008) začenjate komentar in povzetek dnevnika takole (v prevodu): »1949, ko mi še ni bilo eno leto, me je oče nosil
na rokah na pogostih sprehodih v gozd blizu begunskega taborišča Trofaiach v Avstriji. 57 let pozneje, ko mu je bilo 98 let, sem potiskal njegov invalidski voziček okoli starostnega doma blizu Clevelanda. Rad je imel sprehode, enako jih imam rad jaz.« Tudi ko sva se v zadnjih dopisovanjih ob Vašem prihodu v Slovenijo dogovarjala za najino srečanje, ste poudarjali v smislu Nič ne skrbite, bomo pa malo šli okrog. Je bilo ob tokratnem obisku priložnosti dovolj? Ste se »nahodili«, naužili narave, ste zrli s hribov v doline?
Zelo lepo je bilo, pa premalo časa. Upam, da bo naslednji obisk manj natrpan, da se bom lahko bolj oddahnil in z vsakim bolj sproščeno pogovarjal.
V Sloveniji imate kar precej sorodnikov, kajne? Veliko ste se gibali v njihovih družinah. Se vsakdanje življenje družin močno razlikuje pri nas in pri vas? Je bilo kaj časa tudi za pogovor o gospodarskih, političnih temah, ste si lahko izmenjali izkušnje, svoje znanje, ali ste »težke« pogovore puščali ob strani?
Razen enega bratranca in ene tete v Kanadi so vsi moji sorodniki v Sloveniji. Z nekaterimi si že več let dopisujem, pa žal še s tistimi samo nekajkrat na leto. V zvezi z atovim dnevnikom sem imel srečo, da sem se začel dopisovati z Vami in z drugimi znanci in sodelavci. Vesel sem, da smo se to pot osebno srečali, žal pa ni bilo dovolj časa, da bi obiskal vse bratrance in sestrične.
Glede vsakdanjega življenja je pri vas veliko razlik med posameznimi družinami, kakor tudi tukaj v Ameriki. Torej je težko primerjati družinsko življenje. Imate pa podobne težave z mladimi, ki hočejo preveč sedeti pred računalnikom in televizijo. Na splošno se mi je zdelo, da ste precej bolj aktivni in zdravi in se bolj posvečate skupnemu družinskemu življenju.
S sorodniki in znanci sem se nekoliko pogovarjal tudi o gospodarskih in političnih temah. V moji službi imam precej opravkov z našim parlamentom zaradi zdravstvenih zadev, torej me je to še najbolj zanimalo. K sreči imam več sorodnikov, ki so zdravniki ali drugače zaposleni v zdravstvu. Zanimivo je, da smo v Ameriki pustili zdravstvene zadeve večinoma privatnikom. Eden od rezultatov tega je, da zapravimo za zdravstvene potrebe povprečno dvakrat več kot Evropa, pa imamo 50 milijonov ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Pri vas je pa vse to že mnogo let vse državno, sedaj pa kaže, da se premikate nekoliko na privatno. Je pa jasno, da bosta naša zdravstvena sistema še vedno zelo različna.
Med obiskom sem nekajkrat prenočil pri sestrični Heleni v Ljubljani. Helena je poročena z Izidorjem Rejcem in sem se počutil posebno srečnega, da smo imeli nekaj priložnosti, da smo se pogovarjali o več stvareh. Izidorjeve pripombe o razvijanju slovenske demokracije so se mi zdele posebno modre in doživete.
Srečali ste se tudi s posamezniki, ki ste jih dobro poznali zgolj prek dopisovanja ali branja, med drugim z Mihom Nagličem, Alfonzom Zajcem, Jožetom Stanonikom, v Ljubljani z dr. Janezom Arnežem in dr. Rozino Svent. Je vaša korespondenca z ustvarjalci ŽO dobila nove dimenzije, jih je utrdila ali kako drugače zaznamovala?
Razen dr. Šventovo sem do tega obiska vse vas samo po pismih poznal, v zvezi z urejanjem očetovih dnevnikov. (Dr. Šventova je prišla obiskat mojega očeta pred štirimi leti, nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, in takrat sem bil tudi njen vodnik po Clevelandu. Citirala je več izvlečkov iz očetovega dnevnika v svoji knjigi Slovenski begunci v Avstriji 1945-1950.) Zelo sem vesel, da smo se
to pot osebno srečali in spoznali. Dobil sem novo spoštovanje do vašega dela in do vašega znanja in ljubezni do žirovske in slovenske zgodovine in kulture.
Nič se še nisva pogovarjala o tem, kako je Vašo prvo domovino doživljala 20-letna hči Cecilija (ime je dobila po stari mami). Kako je steklo njeno sporazumevanje z vrstniki? Po pripovedovanju in tudi fotografijah sodeč je živahno, komunikativno, ambiciozno dekle.
Cecilija je res uživala v Sloveniji. Žal se ni prej naučila slovensko, pa je bil povsod kdo, ki je znal (ali znala) angleško, in je vedno imela prijetno družbo. Sedaj se uči arabski jezik in kulturo v Jordaniji in pravi, da bi se zelo rada vrnila čim prej v Slovenijo. Naši mladi komunicarijo prek »facebooka«, za svoje prijatelje objavljajo na internetu svoje slike in drugo gradivo. Hči je na njem objavila skoraj 200 zelo navdušenih slik s svojega obiska Slovenije.
Rekli ste, da ste načrtovali obisk Slovenije za čas, ko boste šli v penzijo. Torej imate vsaj še eno srečanje »v rezervi«. Je ostalo kaj takega tu, zaradi česar bi se še posebej radi vrnili? Ali pa zato, da bi še enkrat videli kaj, česar Vam zdaj ni uspelo? In pripeljali s seboj tudi ženo Bonnie, katere predniki izhajajo iz Škotske in Welsa? In sina Johnnyja, ki se zdaj posveča študiju filma.
Če bi prišla žena Bonnie in sin Johnny, bi bili več časa pri teti in drugih, da bi jima pokazali slovensko kuhanje. Johnnyja bi zanimali tudi filmski tečaji v Ljubljani, ker sem opazil, da je kar lepa izbira. Preden bomo prišli, bo pa treba še veliko drugega urediti, tako da ne vem, kdaj bo zopet primerna prilika. Res, letos sem bil srečen, da so se zvezde tako lepo razvrstile.
Najin pogovor je tekel prek e-pošte. Najlažje sva ga izpeljala tako, virtualno. Priznam, sestavljala sem ga tudi na podlagi tega, kar sem - spet posredno -vedela o Vas in Vaši družini. Morda pa je še kaj, kar bi radi povedali, pa Vas nisem vprašala?
Zelo sem Vam hvaležen, da ste se toliko potrudili, da ste pregledali pisma, članke in drugo gradivo, da ste tako lepo zložili vprašanja za ta pogovor. Ta intervju bo tudi zame lep spomin na letošnji obisk Žirov in Slovenije, ki so zame prva domovina in prva po srcu.
Gospod Janez, tudi Vam hvala, ker ste nam s svojo pripovedjo obogatili to številko Žirovskega občasnika. Želimo Vam še naprej zavzeto kulturno delovanje v duhu slovenstva in veliko užitkov ob »urjenju« slovenščine. Priznam, če bi bila Vaša učiteljica, bi bila zelo ponosna na vas. Torej vabljeni, da se še kdaj oglasite.
Intervju
LOJZE GOSTIŠA, OB NAGRADI IZIDORJA CANKARJA
Miha Naglič Za umetnost bi dal vse
Dr. Lojze Gostiša med slovesnostjo v Muzeju Žiri, 12. februarja 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Maja 2009 je minilo 100 let od rojstva in 35 let od smrti Dobračevca Maksima Sedeja, enega najboljših slovenskih slikarjev 20. stoletja. Za pogovor o njem smo zaprosili dr. Lojzeta Gostišo, žirovskega rojaka, ki je prav v tem mesecu prejel nagrado Izidorja Cankarja, najvišje priznanje v stanu slovenskih umetnostih zgodovinarjev.
Z Maksimom Sedejem sta bila rojaka, oba po rodu Žirovca. Kdaj ste prvič slišali zanj?
Ko sem bil še otrok. Osebno ga tedaj nisem poznal, niti kdaj prej videl.
Kdaj pa sta se prvič srečala?
Nekaj mesecev po končani vojni leta 1945 v Ljubljani. Pozdravil me je kot rojaka, starega znanca. V naslednjih letih najinega poznanstva se je moje prepričanje o Sedejevem toplem človeškem značaju, kakor sem ga občutil že ob najinem prvem srečanju, samo še poglobilo.
Vam je kdaj pripovedoval o svojem otroštvu na Dobračevi ali o svojem poznejšem odnosu do svojega rojstnega kraja?
Žal se nič takega ne spomnim.
Je kdaj pripovedoval o svojih študentskih letih na akademiji v Zagrebu?
O tej svoji življenjski mizeriji med študijem mi ni pravil le Sedej, ampak tudi Frančišek Smerdu, s katerim sta imela najeto sobo na Mirogoju. Hranila sta se na porti dobrodelne ustanove na Tuškancu in jedla s pločevinastega krožnika, na katerega je bila žlica priklenjena z verigo. S Francetom Uršičem in Zoranom Didkom so tavali po mestnih menzah in podrumih, kjer so reklamirali 'fini ručak sa melšpajzom i bištekom', obiskovali mlekarno Horvatic,
ki je slovenskim študentom nudila 'odprti račun', tako da so se vsi po vrsti lahko zadolževali in ji nekateri mogoče za zmeraj ostali dolžniki.
Kakšen pa je ta umetnik bil, po postavi in po značaju?
Lahko bi rekel, da prej nizke kot srednje postave, suhljat - ponuja se mi oznaka, da nekako krhek in ranljiv. Po značaju pa prijazen, razumevajoč in nikoli vsiljujoč svoje mnenje, sodbo ali prepričanje. Celo preskromen se mi je dostikrat zazdel, še posebno pozneje, ko si je že pridobil nadpovprečen slikarski renome in je njegovo ime v naših kulturnih krogih uživalo občudovanja vredno spoštovanje. Sam sem v njem vedno slutil nekakšnega iskrenega, nepokvarjenega otroka, ki bi življenje dal za svojo umetnost.
Umetnostni zgodovinarji ga označujejo za »žlahtnega intimista« in »barvnega realista«. Zakaj?
Z vso pravico, zakaj po impresionizmu in 'deformacijskem' ekspresionizmu je prav on s sošolci
-	povečini z zagrebške akademije -prinesel k nam nekakšno novo različico 'francoske' realistične smeri s čistejšo barvo ter oblikovno prepoznavno, osebno poetizacijo. Ta je bila pri Maksimu - prijatelji smo ga rajši klicali kar Maks - izrazito lirično mehka, 'intimistična', pri Omersi bolj fovistično razprta in kontrastno odločna, pri Stanetu Kregarju, ki se jim je pridružil
s praške akademije, pa si je upala celo prestopiti v 'nadrealnost'. Njihov Klub neodvisnih torej ni družilo dobesedno priseganje na skupno slogovno dogmo, marveč si je vsak iz nje izluščil lastno različico inovativne modernosti, vendar
-	z izjemo Kregarja - še vedno v širše zakoličenem, posodobljenem 'barvnem realizmu'.
Pravijo tudi, da je vse življenje slikal eno samo sliko - svojo družino?
S 'pars pro toto' smemo pritrditi tudi tej metaforični izjavi, zakaj nedvomno je bila Maksu njegova družina najljubši in najpogostejši slikarski motiv, pa če mu je bila za model vsa družina ali le njeni posamezniki. Po njegovi izjavi ga ni motil niti 'družinski direndaj', ko mu je bila sprejemnica hkrati atelje. Tudi sicer mu je bila skrb za kar veliko družino zaobljubljena obveznost, ki se ji ni nikoli izneveril.
Kje pa je družina živela? Ste poznali tudi njegovo ženo Ankico?
Petčlanska družina si je našla skromno dvosobno stanovanje v Rožni ulici v Ljubljani. Dnevni prostor, kjer so se zadrževali večji del dneva, je bil, kot rečeno, hkrati tudi Maksov atelje. Čeprav nabito z duhom ustvarjalne energije, je bilo stanovanje odsev socialne bede slikarja v svobodnem poklicu, čigar družina se je iz dneva v dan soočala z vprašanjem, kako preživeti. Sedej o teh stiskah ni rad govoril, več mi je o njih pripovedovala njegova žena Ankica, po očetu Slovenka, po materi srbska Judinja, daljna sorodnica kiparja Meštrovica.
Na njegovih slikah pogosto »nastopajo« kopalke, ribiči, žanjice, sprehajalci, cirkuški artisti in harlekini . Klekljaricam in čevljarjem iz domačega kraja pa slike ni »privoščil«. Tudi krajin ni slikal .
Kolikor je meni znano, so res izjemno redke Maksove slike, kjer ne prevladujejo figuralni akterji in je krajina zato le bolj ali manj razživeta 'odrska kulisa'. A v istem stavku moram dodati, da je to vedno in povsod čudovita, iskreno občutena, barvno in oblikovno avtorsko koncipirana krajina. Zato si ne bi upal reči, da krajin ni slikal, le
podrejal jih je figuralnim kompozicijam, ki jih je zasajal vanje. Da se domačih klekljaric in vaških čevljarjev ni spomnil v svojih delih, bi morebiti lahko razumeli tako, da so ga slikarsko pač manj pritegnili kot našteti motivi žanjic, kopalk, ribičev in cirkuških artistov; kot socialnokritični pa bi se mu ti motivi bolje uveljavili v grafiki, a je njegova črpala motivne spodbude v prvi vrsti iz tedanje socialno obarvane literature, kakršna je Mrzelova knjiga Bog v Trbovljah.
V zgodnjem delu mu tudi socialna tematika res ni bila tuja, sam je v svojem življenju okusil revščino. O tem pričajo izjemni lesorezi iz zgodnjih ciklov Predmestje in Bog v Trbovljah. Je res, da je originalne lesene matrice skuril v neki medvojni zimi, ko so bili brez kurjave?
Revščina, s katero se je Sedej ubadal vse do svojih zrelih let, ko je dosegel ne le ustvarjalni vrh, marveč tudi splošno priznanje tako stroke kot javnosti, je bila nedvomno netilo njegovega kritičnega pogleda na tedanje socialne razmere. Ta ni bil pričujoč samo v njegovi grafiki, ampak tudi v slikarstvu, kjer pa se, kot je sam povedal, ni bratil s socialnokritičnimi obsodbami nekaterih ekspresionističnih slikarjev in grafikov, katerih dela so umetniški izraz podredila propagandnemu. Maksova socialna kritika ostaja v okvirih njegovega ustvarjalnega značaja vselej lirično mehka, prikrita, a prav zato izjemno sugestivna v svoji zadržani, samo bistvo socialnih krivic razgaljajoči slikarski in grafični dikciji. Kruto stvarnost socialnega položaja njegove družine pa zagotovo najbolj nazorno potrjuje njegova pripoved, kako je moral zimski mraz preganjati s kurjenjem svojih originalnih lesoreških matric, kar je nedvomno nepopravljiva
izguba za našo kulturno dediščino, saj oba njegova grafična cikla Predmestje in Bog v Trbovljah sodita danes med inovativne in zato nepogrešljive dosežke tedanje naše grafike.
Je bil slikar v njem močnejši od grafika?
Ne bi hotel tvegati, v čem je bil močnejši, zakaj v obeh zvrsteh likovnega ustvarjanja je bil izjemno kvaliteten, res pa njegov življenjski opus potrjuje, da se je največ in najbolj zavzeto posvečal slikarstvu. Toliko ga je privlačila barva, da jo je uvedel tudi v svojo grafiko in ustvaril nekaj izjemno uspelih barvnih lesorezov, redkih v naši tedanji grafični produkciji.
Menda ga ni starejšega Slovenca, ki se ne bi srečal s katero od Sedejevih ilustracij v številnih knjigah za otroke in mladino, pa tudi za odrasle. Jih cenite?
Sedej je nekje dejal, da se je ilustraciji posvečal predvsem iz praktičnih potreb, se pravi, za izboljšanje svojega 'livinga', a je to 'neumetniško' potrebo sam omilil z izjavo, da ga je ilustrativna motivika dostikrat tako čustveno pritegnila, da jo je potem poustvarjal s polnim umetniškim zanosom. In zares smemo zapisati, da predstavljajo njegove ilustracije najvišjo raven tovrstne slovenske dejavnosti, saj so docela enakovredne njegovemu slikarskemu in grafičnemu opusu. Občudovanja vreden je njegov posluh za značaj dane literarne predloge, znal se ji je približati, se ji podrediti ne le v vsebinskem okviru pripovedi, marveč tudi v avtorskih posebnostih, značilnih za posamezna časovna obdobja pa za narodnostne razlike. Posebno občudovanje so vzbudile njegove ilustracije orientalskih vsebin, saj jih je znal nadgraditi s slogovno eksotiko njihovih tradicionalnih kultur. Čeprav njegova
risarsko slikovita pripoved ni bila namenjena posebej za otroke, je vendarle pravljična liričnost njegovih ilustriranih junakov pritegovala tako odrasle kot najmlajše. Spominjam se, kako sem si jih z navdušenjem ogledoval v knjižicah mladinske literature in tiste za 'resne' odrasle, pa celo v nadaljevankah slikanic po časopisih.
So vam njegovi številni študenti na Akademiji za likovno umetnost kdaj pripovedovali, kakšen je bil kot profesor?
Res je, več slikarjev, nekdaj njegovih učencev na Akademiji za likovno umetnost, mi ga je hvalilo kot uspešnega in priljubljenega mentorja. Po svojem značaju nekako plaho zadržan si je iznašel posebno metodo usmerjanja študentov. Ni imel navade ostro kritizirati naslikano ali učencu dopovedovati z besedami, kako misli, da bi bilo najbolje izboljšati sliko; ne, Maks se je omejil na kratek, a sila praktičen nasvet: 'Prinesel vam bom reprodukcijo/e slikarja/ev, da boste videli, kako je/so uspešno rešil/i prav ta vaš likovni problem!' In je na ta način najbolj nazorno nakazal eno ali več poti do kvalitetne stvaritve. Pa tudi sicer je rad kazal svojim študentom reprodukcije velikih mojstrov moderne umetnosti, kar je bilo v obdobju takratnega socrealizma prava redkost in izjemno koristno za mlado nerazgledano umetniško srenjo.
Je res, da je imel za svoj čas bogato knjižnico, da je večkrat potoval v tujino, bil edini Slovenec na beneškem bienalu 1940?
Sedej je bil zagotovo eden najbolj likovno informiranih profesorjev, morebiti mu je bil v tem enakovreden le Stane Kregar, ki pa ni učil na Akademiji. Menda je premogel med vsemi tudi najbolj izčrpno knjižnico moderne umetnosti in, kot sem prej
omenil, s primernimi knjižnimi vzgledi iz nje pomagal svojim učencem. Kot udeleženec beneškega bienala je že leta 1940, pa tudi dostikrat pozneje potoval na razstave v tujino, še posebej po letu 1948, ko so se razprle državne meje.
Katera je za vas Sedejeva najboljša slika?
Nerad se odločam za kateri koli 'naj' - saj ti ne povedo nič absolutnega,
marveč so čista relativnost: biti najboljši med slabimi ne zagotavlja niti to, da si dober! Zato bo tudi moja odločitev, da je njegova najboljša slika portret žene Ankice, docela subjektivna presoja, ki tudi pri meni nima avreole trajnosti; v drugačnem razpoloženju, v drugačnih soseščinah slik bi morebiti tudi jaz izbral drugo delo, zakaj Sedej je kot presenetljivo usklajen ustvarjalec realiziral toliko odličnih del, da lahko
Maksim Sedej, Portret moje žene, 1943
že najmanjše nihanje gledalčevega čustvenega razpoloženja postavi na glavo odločitev, katera slika je najboljša v tistem trenutku. A kakor koli že, je 'Ankica' nedvomno vrhunski dosežek, ki bi se ga ne sramovali niti najodličnejši slikarski mojstri. Samo poglejte, kako občutljivo je uskladil arabeskno liso ženskega života v čisti črnini, ki jo je še impresionizem zavračal kot 'nebarvo', pri njem pa je polno zaživela v celovitem toplem interjerju! In kako domiselno je rešil kontrast osvetljene polovice telesa nasproti osenčeni: osvetljenost je pričaral zgolj z belimi pikicami na črni podlagi! Pa tudi plasticiteto obraza je dosegel brez stopenjskega modeliranja, ampak - tako kot njegovi 'neodvisni' kolegi - inovativno, kar s poploščeno senčno polovico.
Za življenja je Sedej prejel Prešernovo in trikrat Levstikovo nagrado (za knjižno ilustracijo). Je ob stoletnici njegovega rojstva že mogoče reči, da sodi med najboljše slovenske slikarje 20. stoletja?
Mislim, da vse do zdaj povedano pritrjuje najvišji oceni: Sedej zagotovo šteje med slovensko slikarsko elito 20. stoletja!
Ko so vam zadnjič izročili nagrado Izidorja Cankarja, so vas med drugim označili za »Miheličevega Eckermanna«. Upravičeno, saj ste največji poznavalec njegovega opusa. Mihelič in Sedej sta bila profesorska kolega na Akademiji; imata ta dva ustvarjalca, po opusih povsem različna, tudi kaj skupnega?
Nedvomno, in to kar v več likovno značajskih prvinah. Medtem ko je bil Mihelič prvenstveno grafično namerjen in je to pri njem čutiti tudi v slikarstvu, je Sedeju prav slikarsko občutenje oblike in barve pisano na kožo, kar je opazno tudi v grafiki. A prej omenjena revščina, ki je bila skupna usoda obeh, je oba
obarvala z grenkim priokusom socialne prizadetosti. Res pa zelo različno: medtem ko ostaja Sedej nepoboljšljivo mehak in liričen, se Mihelič dostikrat spusti v ostro družbeno kritiko, ki si je v času njegovega uporniškega Roga privoščila celo karikaturo. Tudi v likih njunih motivnih akterjev je pri obeh čutiti 'proletarsko' poreklo, le da je pri Maksu lirično, nekako poetizirano, pri Francetu pa dostikrat dramatično, a vselej kar se da trdno ozemljeno. Tudi Mihelič - kot drugi 'Neodvisni Zagrebčani' pa celo Kregar - ne pozna tradicionalnega modelacijskega napenjanja svetlobe in sence, ampak le njune ploskovite barvne in tonske kontraste. In obema je pri srcu figuralika, resda Sedeju predvsem tista iz 'družinskega' interjerja, Miheliču pa iz vaških in gozdnih prizorišč. In še bi lahko našteval. Vsekakor pa je Maks kot profesor na Akademiji slovel kot slikar posebne občutljivosti za barvo, France pa kot grafik, s posluhom za konstruktivno trdnost predmetnih oblik.
Miheličeva dela si lahko - tudi po vaši zaslugi - ogledamo v njegovih stalnih zbirkah v Skofji Loki in na Ptuju? Bi ne bilo prav in primerno, če bi kdaj dobili tudi stalno razstavo del Maksima Sedeja (ali vseh Sedejev) v Žireh?
Povejte mi rajši, koga mora biti sram, da se to še ni uresničilo!
Upajva, da se že letos, ob umetnikovi stoletnici, tudi v tem pogledu kaj premakne, vsaj v glavah! Hvala za pogovor.
Avtorjev pripis: Ta pogovor je nastal konec maja in bil najprej objavljen v Snovanjih, kulturni prilogi Gorenjskega glasa, 2. junija 2009. V ŽO ga objavljam, da skupaj z govorom dr. Milčka Komelja tudi mi počastimo
stoletnico rojstva tega velikega umetnika, žirovskega rojaka. Muzejsko društvo Žiri bi rado postavilo Sedejevo razstavo, imamo voljo in usposobljene ljudi, a brez finančne podlage. »Premika v glavah« umetnikovih rojakov, ki je nakazan v zadnjem stavku pogovora, žal še ni (bilo) in ga najbrž še dolgo ne bo. Ostane nam tolažba, da smo njegova dela dvakrat že videli v Žireh. Prvič jih je prinesel na ogled na skupinsko »prosvetno« razstavo, ki jo je v začetku 50. let v Sindikalni dvorani Alpine postavil Vinko Govekar (ta mi je o njej spomladi 1980 pripovedoval sam, a si tega nisem zapisal, zdaj pa o njej nisem mogel ničesar več izvedeti). Drugo razstavo smo postavili v soboto, 28. maja 1988; najprej smo v parku pred šolo odkrili spomenik, nato v Galeriji
Svobode odprli še razstavo njegovih najboljših del. Posodila jih je Moderna galerija v Ljubljani, izposojo je omogočil dr. Jure Mikuž, njen tedanji direktor in moj prijatelj, na mojo prošnjo. In ne nazadnje: gospod Milan Seljak hrani v svoji hiši v Sovri štiri Sedejeva zgodnja dela, ki so bila širši javnosti doslej nepoznana. Predstavil sem jih v Snovanjih Gorenjskega glasa, 18. avgusta, v članku z naslovom Zgodnji Maksim Sedej. In še to: ob tem pogovoru vas spomnim na odlični »umišljeni intervju z akademskim slikarjem Maksimom Sedejem«, ki ga je Lojze Gostiša napisal po spominu in objavil v ŽO 33 (2003, na straneh 3464); vsebuje tudi bogat izbor Sedejevih najboljših del v barvah.
Podjetni Zirovci
INO, PODJETJE ZA INOVATIVNE REŠITVE
Miha Naglič Podvig družine Mur
V
Žireh smo bili v zadnjih desetletjih minulega stoletja navajeni, da je za naš kraj pomembnih predvsem nekaj največjih podjetij (kar je bilo tudi res). Na prvem mestu je bila seveda Alpina, za njo je bil velik presledek in po njem so se zvrstili Kladivar, Etiketa, zadruga (zdaj M Sora). Ob njih se je ob vrnitvi iz socializma v kapitalizem uveljavilo prvo večje zasebno podjetje, družba Ika v lasti in pod vodstvom Lada Mraka, ki je tako prevzel eno glavnih vlog v žirovskem
Blaž, Tone in Borut Mur (z leve na desno) v svoji novi tovarni na Industrijski 14 v Žireh, konec oktobra 2009 Foto: Polona Mlakar Baldasin
Tiskarski stroj Ino print 2002 E-70: Tričetrtavtomatska linija za sitotisk, sušenje in zlaganje tiskancev
gospodarskem razvoju. Ob imenovanih pa se je v zadnjih letih uveljavilo še nekaj sicer manjših, a zelo prodornih podjetij. Eno smo predstavili v lanskem ŽO: mizarstvo Lesko dobračevske družine Erznožnik. To pot obiščemo družbo Ino, ki je v lasti družine Mur; ustanovil jo je oče Tone, zdaj jo vodita sinova Blaž in Borut.
Ne sodim med gospodarsko manj razgledane Žirovce, a moram priznati, da sem za Ino doslej le nekajkrat slišal: da je to podjetje, ki ga je po svojem odhodu iz Etikete ustanovil Tone Mur, da ima obetavni proizvodni program in da so se maja 2008 preselili v novo proizvodno halo v industrijski coni. Da bi jih spoznal, sem septembra 2009 poklical Toneta (spoznal sem ga, ko je bil še v Etiketi in je bil naklonjen Žirovskemu občasniku) in mu napovedal, da bi rad prišel na obisk; je bil takoj za, a napotil me je k sinu Blažu, ki da je zdaj direktor. In sem šel ^ Od Ambasade proti Ledinici in za zadnjim poslovnim poslopjem M Sora na desno, po novem kraku Industrijske ceste do številke 14: nove hale, ki jo prepoznamo tudi po (za industrijsko poslopje) nenavadno živih barvah - rdeči, rumeni, beli. V teh barvah je sprednji, upravni del, proizvodna hala za njim je industrijsko siva. Tako, a preden vstopimo, še eno opažanje, skok v bližnjo zgodovino.
Območju, na katerem stoji novi Ino in okrog njega še druga podjetja v novem delu industrijske cone, se je včasih reklo »na Rakovniku (Na Rakounk(ih)/«; bilo je precej vlažno in najbrž so v potočkih živeli raki. Sredi 60. let je takratna zadruga po nalogu višje politike tu zgradila zadružno posestvo (»kolhoz«): dva velika hleva in kozolec, travnike (slabe kakovosti) so vzeli posestnikom okoliških parcel. Neko poletje (okrog 1965) sem bil med tistimi, ki smo tu sušili seno. Bilo je nekaj žensk, v glavnem pa mularija, ki je s tem nekaj malega zaslužila. Postavili smo se v gosji red in grabili, lepo po starem, na roko. Bilo je tudi nekaj veselo-žalostnih prigod, ob katerih bi se bralci zelo zabavali, a ne sodijo v kontekst tega zapisa. Le vzklik: kdo bi si takrat mislil, da bodo tu okrog nekaj desetletij pozneje sama industrijska poslopja! Ko je kolhoz že po nekaj letih propadel, so bile zgradbe kljub temu koristno uporabljene. V enem od hlevov je še danes upravno poslopje Kladivarja, v drugem skladišče Etikete, v kozolcu pa žaga M Sora. Kar hočem povedati, je to: da
se v industrijskih poslopjih na nekdaj zamočvirjenih travnikih danes pridela bistveno več, kot bi se kadar koli s kakršnim koli kmetijstvom! Ino je torej s tega vidika eden od novodobnih »hlevov«, v katerem se bolj s pametjo kot z rokami izdeluje vse kaj drugega kot mleko in meso, zlasti zahtevni stroji, pa ne molzni - v programu Ina so bili najprej stroji za sitotisk, pozneje stroji za tisk na steklo in takšni, ki služijo avtomatizaciji proizvodnih operacij.
Sicer pa: naj bo dovolj okolišenja po nekdanjih travnikih, vstopimo v Inovo novo hišo in se razglejmo. Meni je vrata odprla mladenka, ki jo sicer videvam, kako neutrudno teče po južnožirovskih poteh. Poklicala je direktorja Blaža Mura, ta pa me je najprej povabil v veliko proizvodno dvorano. Prvi vtis: tu pa ni prostorske stiske! V enem kotu orodjarna, povsod drugod pa veliki stroji oziroma celi strojni sistemi (če jih primerjamo z velikostjo molznega ali šivalnega stroja), le malokateri je že dokončan (v tem primeru bi ne bil več tu), večina je v delu ali še v fazi razvoja. Njihov temeljni proizvod so, kot rečeno, stroji za sitotisk. Ko jih gledam, sodobne lepotce, me spet prešine spomin: da sem bil nekoč tudi sam na hitro priučeni sitotiskar. Moralo je biti okrog leta 1970, ko sem kot dijak poleti delal v Etiketi. Stroj za sitotisk je bil v prostoru, ki ga Žirovci poznamo kot Sindikalno dvorano Alpine. Na njem je delala Ivica, moja sošolka iz osnovne šole, in mi pokazala, kar je bilo treba. Stroj je bil »polavtomatski« - sam je dvigal in spuščal sito, ti pa si v času, ko se je dvignilo, pod sito urno podstavil papir ali podlago iz kakega drugega materiala; sito se je spustilo nanj, po njem je z ene na drugo stran zaplazil »rakl« (rakel) in tako potisnil barvo skozi sito na podlago. Bolj zahtevno od samega tiskanja je bilo pranje barve s sita in doziranje barve na sito. Spominjam se tudi, da smo lahko ob delu pili mleko, ker so bili hlapi od takratnih barv zdravju škodljivi. Pivo, ki so ga točili na bližnjem Bahačevem vrtu, mi takrat še ni dišalo ^
Blaž mi je razložil, da je princip tiskanja pravzaprav še vedno tak, kot je bil, izvedba sama pa sodobna in boljša. Večja je produktivnost (do 1000 odtisov na uro - to je pa res razlika v primerjavi s tistim, kar sem počel sam!), odtisov je več in tako je cena po kosu bistveno nižja. Boljša je kvaliteta tiska, zato je tudi
Tiskarski stroj Ino print SA S2-70: Avtomatska linija za sitotisk, sušenje in zlaganje tiskancev
manj reklamacij. Tiskar je osredotočen samo na vlaganje, zato je lahko tudi on natančnejši in bolj produktiven. In ne nazadnje: manjša je obremenjenost tiskarja! Njegov delovni tempo z visoko produktivnostjo lahko traja dlje, ne da bi zaradi tega nastale poškodbe ali bolniški izostanki. Takšni stroji pravzaprav omogočajo humanizacijo dela v tiskarstvu. Ob tem je treba pohvaliti vlogo Toneta Mura. Ko je leta 1991 odšel iz Etikete, kjer je bil tehnični direktor oziroma vodja razvoja, so mu nekateri očitali, da je s seboj odnesel tudi tehnološke rešitve, do katerih so pod njegovim vodstvom prišli v Etiketi. A to ne drži povsem. Po eni strani takrat še ni bilo konkurenčnih klavzul, po drugi pa Tone z Inom Etiketi ni konkuriral; Etiketa se ukvarja s sitotiskom, Ino pa s proizvodnjo strojev za sitotisk. To dvoje se očitno dopolnjuje in tako ni čudno, da je danes Etiketa tudi med glavnimi partnerji Ina, njegov kupec. Pomembni kupci teh strojev so tudi begunjski Elan (tisk na smučke), šentjernejski Eltas (folijske tipkovnice) in drugi.
Druga linija Inovih strojev so tisti, ki tiskajo na steklo, gre za sitotisk na ravno stekleno podlago. Tiskati je treba tako, da se barva na steklu po tisku čim prej posuši in potem čim dlje tudi obstane. Te rešitve so v Inu našli in pridobili stalne odjemalce, največja sta Reflex iz Gornje Radgone in Kristal Maribor iz Selnice ob Dravi ^ Preko italijanske firme IMSA so v tej tržni niši našli pot tudi do kupcev na vzhodu, od Romunije do Kazahstana; njihov kupec je tudi Ariada, največja ruska tovarna hladilnikov za delikatese in drugih hladilnih sistemov (ruski LTH). Pa ne tako oddaljeni Formator (»sigurnostna stakla«) na Reki.
Močan Inov adut je v tem, da partnerjem zniža stroške s pomočjo avtomatizacije. Tako se izognejo visokim stroškom delovne sile, slabi kakovosti izdelkov in reklamacijam, znižajo ceno proizvodov in povečajo konkurenčnost. Včasih želenega izdelka ročno sploh ni mogoče izdelati, ker se zahteva velika natančnost. Avtomatizacija pomaga, ko se uvaja nov produkt ali proizvodni proces. Videl sem velik stroj, ki ga končujejo za podjetje Danfoss Trata v Ljubljani. Z njim bodo testirali velike ventile za vodovodne sisteme. Partner dobi testno napravo, ki (bolj kot človek) zanesljivo odkrije morebitne napake v delovanju ventilov, in se tako izogne stroškom poznejših reklamacij in popravil. Njihovi partnerji na področju avtomatizacije so poleg Danfossa še Domel iz Železnikov, Iskra Mehanizmi iz Lipnice, Tomplast iz Mirne ^ Največji pa je koncern Kolektor Group iz sosednje Idrije; njegova naročila so bila v prejšnjih letih tolikšna, da so bistveno pripomogla k rasti Ina.
Ino Žiri, delo v proizvodnji / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Ino Žiri, delo v pisarni / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Inov najnovejši razvojni dosežek je linija za valjčni nanos barve na steklo (doslej je šlo predvsem za sitotisk na steklo). Njihova vizija pa je postati eden od štirih vodilnih slovenskih partnerjev na področju strojne opreme za avtomatizacijo proizvodnje in hkrati utrditi že doseženo prvo mesto na področju strojne opreme za sitotisk. Tu vidijo velike možnosti tudi na trgih nekdanje Jugoslavije in v vzhodni Evropi.
In za konec tisto, kar pokaže pogled v Inovo osebno izkaznico. Tudi Ino so ljudje. Lastniki podjetja so Anton Mur (roj. 1945, ustanovitelj, zdaj že upokojenec, a še vedno dejaven v prodaji), Borut (roj. 1967, inženir strojništva, tehnični direktor, zaposlen od 1991) in Blaž (roj. 1976, u. d. i. elektrotehnike, direktor, zaposlen od 2004). V podjetju je 12 redno zaposlenih, skupaj s pogodbeniki, kooperanti in študenti jih sodeluje čez dvajset (oktober 2009). Med sodelavci so strokovnjaki s področja strojništva, strojegradnje, elektrotehnike, informatike, sitotiska in organizacije proizvodnje. Vzdušje v kolektivu je dobro. Med njihovimi dobavitelji najdemo poleg znanih imen (Alcu Domžale, Domel, Festo ^) tudi nekatera žirovska podjetja, med njimi M Sora, Kladivar, Metalika; Roman Žust je pomemben partner za varjene konstrukcije in strojne obdelave; pločevinaste elemente jim izdeluje Pavel Peklaj iz Škofje Loke, ožičenje strojev zagotavlja Elektro Primožič s Trebije ^ Celotni prihodek v letu 2008 je znašal dobrih 1,7 milijona evrov (nova hala je veljala 1,2 milijona), letošnja realizacija bo kljub krizi višja od lanske. Kriza se pozna, naročil je manj, zanje se je treba bolj potruditi, in če je dovolj dela za tri mesece naprej, so kar zadovoljni. V upanju, da to pisanje poveča žirovsko radovednost za Ino, pa še tale namig: leta 2011, ob 20-letnici podjetja, bi kazalo prirediti dan odprtih vrat in rojakom na kraju samem pokazati, kaj so dosegli. Gotovo jih ne bi bilo malo, ki bi prišli pogledat, kaj so oče in brata Mur pridelali na svoji parceli na Rakovniku (plačali so jo po 43 evrov za kvadratni meter, a razmeroma visoki hektarski donos jo bo že poplačal). Za zdaj si lahko njihovo dejavnost ogledate tudi na lepo urejeni spletni strani htpp://www.ino-ziri.si/. Podjetju Ino in sodelavcem želimo še veliko inovativnih rešitev!
Ino, upravna stavba nove tovarne na Industrijski 14 v Žireh / Foto: Polona Mlakar Baldasin
v
Muzej Ziri
(v nastajanju)
Petra Leben Seljak
r—w	1	•	v	• 1	1 • v
Zgodovina naše muzejske hiše
ekaj dni pred slovenskim kulturnim praznikom (6. februarja 2009) smo v Žireh slovesno odprli prenovljeno stavbo Stare šole, ki je v lasti Občine Žiri. V njej imata prostore Muzejsko društvo Žiri in Krajevna knjižnica Žiri, namenjena pa je tudi kulturnim prireditvam. O tem, kako je bila rešena vsaj ena, in za zdaj tudi edina, stara stavba v Žireh, piše v ŽO 34 (Naglič 2004, Poljanšek, Koman 2004). Žal pripadajoča ji Štalarjeva hiša ni doživela tako srečnega konca, podrli
Stara šola in Štalarjeva hiša konec 80. let / Foto: Beta Poljanšek Koman
so jo namreč 1998, tik preden je bila razglašena za kulturni spomenik. Vidimo jo lahko le še v predlaganem projektu njene prenove (Poljanšek 1989), delnem opisu zunanjščine (Mlinar 1989) in na fotografijah (Primožič 1997, 1998).
V uvodnem govoru ob odprtju je Miha Naglič, predsednik Muzejskega društva Žiri, opozoril, da poimenovanje Stara šola ni najbolj ustrezno (čeprav je tako trdno zasidrano, da ga v tem prispevku uporabljam tudi sama). Šola je bila namreč v tej stavbi šele od leta 1864. Starejša zgodovina stavbe ni bila znana, se je pa govorilo, da naj bi bila to pristava oz. lovski dvorec freisinških škofov. Na Nagličevo pobudo zato tukaj objavljam nekaj podatkov, do katerih sem prišla med raziskovanjem zgodovine hiš na Žirovskem.
Lovski dvorec freisinških škofov ali kmečki dvorec?
Ali je lovski dvorec freisinških škofov v Žireh v resnici obstajal, na osnovi dostopnih virov nisem mogla ugotoviti. Sama mislim, da dvorca, v smislu lovskega dvorca oz. mogočne žirovske pristave, ni bilo. Se pa zdi, da je leta 1500 v starih Žireh obstajala ena huba brez stalnega zakupnika1, ki jo je loško gospostvo dajalo v brezplačno uživanje vsakokratnemu županu v zameno za opravljanje njegovih dolžnosti2. Smiselno bi bilo, da je k njej spadala tudi stavba, v kateri so nastanili predstavnike loškega gospostva, ki so Žiri obiskali trikrat na leto ob t. i. pojezdah3.
Leta 1630 županova pravica do brezplačnega uživanja ene hube ni bila več v veljavi, ampak jo je nadomestilo plačilo4. Zato so tokrat navedena imena gospodarjev vseh osmih gruntov5, in ne le sedmih kot leta 1500. Izvemo pa tudi za hišo, ki je v preteklosti najbrž služila namestitvi škofovih predstavnikov. Stala je sredi Žirov, na njeno namembnost pa kaže njeno ime, škofija. Vendar pa ni šlo za noben dvorec, ampak za podrtijo. Hiša je bila leta 1630 v tako slabem stanju, da njenemu lastniku, kajžarju Jakobu Jančiču, ni bilo treba plačevati nobenih dajatev.6 Če drži ljudsko izročilo, potem je ta škofija stala med Staro šolo in Špicarjem, na mestu Kopšetove hiše (Stanonik 2005, str. 128).
Seveda pa vsem pripovedkam ne gre verjeti brez pridržka. Kljub temu da navadno vsebujejo zrno resnice, so neredko precej olepšane. Ena izmed teh je tudi ta, ki kompleks Stare šole in Štalarja zaradi njegove mogočnosti razglaša za lovski dvorec freisinških škofov (Stanonik 2005, str. 128). Stavbi sta bili namreč zgrajeni »šele« po letu 1630, konec 17. stoletja. Arhitekturno sodita v barok in po besedah poznavalcev kažeta vzporednice s Kalanovim dvorcem na Visokem pri Poljanah in s starim župniščem v Škofji Loki. Obstaja celo možnost, da je vse tri stavbe načrtoval isti arhitekt, Matija Maček iz Žabje vasi (roj. ok. 1657, u. ok. 1737). Tega kmečkega dvora torej niso zgradili freisinški škofje ali loško gospostvo, ampak premožni žirovski gruntarji. Leta 1786 so bili njegovi lastniki Gantarji. Žal za zdaj še ne vemo, kdaj točno so Gantarji postali gospodarji tega in tudi sosednjega grunta (Žiri 4 in 24), se je pa to zgodilo med 1630 in 1786. Če so bili gospodarji že leta 1670 ali 1680, potem so dvorec zgradili oni. Če so postali lastniki šele po letu 1700, pa so ga zgradili že njihovi neznani predhodniki. Na gruntu bi v času gradnje dvorca lahko gospodarili Marolti ali Bogataji7, morda pa tudi Kalani z Visokega8.
v
Gruntarske rodbine v Žireh
Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kdo je zgradil Staro šolo, moramo najprej ugotoviti, koliko gruntov je bilo v Žireh in kdo so bili njihovi gospodarji. Žirovska kotlina je postala last freisinških škofov okrog leta 1030 (Blaznik 1973, str. 14). Zemljo so le-ti, oz. njihov oskrbnik v Škofji Loki, razdelili na gospodarske enote, imenovane hube, in jo dali v zakup najemnikom. V Žireh z Osojnico je bilo leta 1291 osem hub. Naselji sta omenjeni ločeno, Osojnica pod imenom Zuchodole, zaradi česar Blaznik (1963, str. 146) meni, da gre za Suhi Dol v poljanski župi. Vendar to ne drži, Suhi dol je Osojnica. Na to kaže tako mesto vpisa v urbarju (naselja so popisana v geografskem vrstnem redu, Suhi dol pa je omenjen med Breznico in Žirmi), kot tudi ustaljeno število gruntov v Žireh. Leta 1291 je bilo šest gruntov v Žireh in dva v Osojnici, skupaj torej osem. Leta 1500 in 1630 Osojnica ni več omenjena, grunta pa sta priključena naselju Žiri. Do 1754 je število kmetij padlo na sedem (Blaznik 1973, str. 419). En grunt je razpadel, njegova zemljišča pa so bila deloma priključena obstoječim gruntom9, deloma pa so iz njega nastali tretjinski grunti. Zdi se, da je propadel eden od dveh gruntov v Osojnici, najbrž Demšarjev10. Leta 1825 je bilo v Žireh namreč še vedno šest gruntov, v Osojnici pa le še eden.
Najmogočnejši gruntarji so bili Nagliči. Ti so že leta 1500 imeli v lasti dva grunta. Eden je bil precej velik ali pa je imel še kakšne druge prihodke, saj je Mihael Naglič plačeval največ dajatev. Drugi je bil glede na višino dajatev nekoliko manjši, vendar pa je bil njegov gospodar Štefan Naglič tudi žirovski župan in je kot tak imel pravico do brezplačnega uživanja gosposke hube. Iz ene od teh dveh družin je najbrž izšel Peter Naglič, žirovski župan med 1578 in 1584 (Podobnik 2004, str. 71-72). Priimek je bil na Žirovskem namreč redek, saj 1501 najdemo le še Krištofa Nagliča, gruntarja na Gorenjem Vrsniku (Blaznik 1963, str. 297). Leta 1630 (Kos 1982) so imeli Nagliči v lasti en grunt na Dobračevi, v Žireh pa kar polovico obstoječih gruntov, se pravi štiri11. Leta 1786 je v urbarju farne cerkve sv. Martina vpisan samo še en Naglič, Matevž iz Žirov št. 22, v katastru 1825 pa najdemo njegovega naslednika in žirovskega župana Jurija Nagliča. Bil je enojni gruntar, vendar je bila kmetija zelo velika, štela je kar 69 zemljiških parcel (ostali grunti med 31 in 53). Glavna hiša s hlevom, vrtom in dvoriščem (stavbna parcela 32) je imela hišno št. 22, h gruntu pa sta sodila tudi mlin in kovačija v Ušnem koncu (p. 24 in 28, Žiri 10 in 11). Nagliči so torej med 1630 in 1786 tri grunte izgubili (ali pa dva, grunt je bil leta 1825 namreč tako velik, da bi lahko nastal z združitvijo dveh). Možno je, da so jih prodali, lahko pa bi se zaradi dedovanja po ženski liniji spremenil le priimek. En grunt je verjetno že kmalu prešel v last sosedov Bogatajev, drugega pa so pridobili Gantarji.
Druga vplivna gruntarska rodbina so bili Bogataji. Priimek Bogataj se je verjetno razvil iz priimka Kramer, saj oba označujeta podobno lastnost: kupčevalca oz. bogatega človeka. Leta 1500 najdemo tri Bogataje v javorski župi in štiri Kramerje na Sorškem polju (Blaznik 1963). Na Žirovsko so torej prišli po letu 1500, leta 1630 pa že dobimo priimek pri dveh gruntih. Eden je bil v hlevnovrški župi (Janez Bogataj v Izgorjih), drugi pa v žirovski, in sicer v Žireh. Pri tem sta izpričana še oba priimka, gospodar se je imenoval Andrej Kramer ali Bogataj. Tako kot Naglič je imel tudi Bogataj gostilno, vendar je bil oproščen plačevanja krčmarine. Andrej je imel sina ali pa brata Martina Bogataja, ki je bil leta 1630 žirovski župan in je na očetovem posestvu postavil svojo hišo (Kos 1982). Vpisan je kot kajžar in novinar, vendar
je kasneje moral kupiti ali pa priženiti tudi grunt, verjetno enega od Nagličevih. Leta 1786 sta bila to namreč dva grunta, pri Petronu v Žireh 6 je gospodaril Štefan Bogataj, pri Šemončku v Žireh 5 pa Simon Bogataj. Podobno kot Nagliči so bili tudi Bogataji močna in premožna rodbina, ki je opravljala župansko funkcijo za Nagliči, in sicer nepretrgano sto let, od 1630 do 1729 (Podobnik 2004, str. 71). Glede na to bi bili lahko v tem času lastniki še enega grunta in graditelji dvorca.
Gruntarska rodbina so bili tudi Demšarji, ki pa v času graditve Stare šole niso več imeli vidne vloge v Žireh. Njihov grunt, čigar lastniki so bili od 1560 do 1679, je najverjetneje razpadel.12
Zadnja gruntarska rodbina so bili pa Gantarji. Čeprav priimek med gruntarji leta 1500 ni izpričan, pa bi se tako lahko pisali na gruntu v Žireh, kjer je bila lastnica Jakobova hči Helena. Tako mislim zaradi tega, ker je priimek v Žireh takrat že obstajal. Gunttar se je pisal tovornik iz Žirov (Blaznik 1963, str. 344), tovorniki pa so bili praviloma gruntarji, saj so navadno samo oni imeli konje. Drugod v loškem gospostvu priimka leta 1500 še ni zaslediti, leta 1630 pa najdemo Gantarje še vedno v Žireh: Primož Gantar je imel v lasti grunt nekoliko nad Žirmi (verjetno v Osojnici, današnji Vovšar), poleg njega pa je obstajal še Andrej Gantar, rovtar in mlinar na območju Javorjevega Dola s Koprivnikom in Jarčjo Dolino (Kos 1982). Do 1786 je priimek z grunta v Osojnici izginil, nadomestil ga je Erznožnik. Namesto tega pa dobimo Gantarje na dveh gruntih v Žireh št. 4 in 24 ter na gruntih Dobračeva 4 in Brekovice 2, ki po priimku gospodarjev še danes nosita hišno ime Gantar. Lahko bi pa takrat živeli že tudi na tistem delu žirovske fare, ki je kasneje prešlo pod samostojne fare Zavratec, Ledine in Vrh. Za to področje namreč nimam urbarjev podružničnih cerkva, je pa priimek izpričan okrog 1825 v seznamu posestnikov pri petih celih gruntih (Dole 1 in 17, Zavratec 8 in 9, Vrh 3). Podobno kot Bogataji in Nagliči so bili torej tudi Gantarji močna in premožna gruntarska rodbina. Med 1630 in 1786 so postali lastniki dveh gruntov v Žireh, ki so jih bodisi kupili ali pa priženili. So najbolj verjetni kandidati za gradnjo današnje muzejske stavbe, saj sta jim 1786 pripadala tako Stara šola s Štalarjem kot tudi Kopšetova hiša.
Žiri 4: Škofija?, Kopše
To je bil eden od velikih žirovskih gruntov. Leta 1825 je bil po velikosti drugi za Nagličevim, imel je 53 zemljiških parcel. Kmetija je bila mogočna, saj ji je pripadala hiša z dvoriščem in vrtom (stavbna parcela 59), gospodarsko poslopje (s. p. 56), dva samostojna hleva (s. p. 53 in 55) in kovačija (p. 54). Vse stavbe so stale sredi vasi, Na studencu. Danes obstajata le še parceli 53 in 56. Hiše in njene stavbne parcele ni več, stala pa je med Staro šolo in Špicarjem, zadaj za kapelico. Tej lokaciji ustrezata tako hišna številka kot tudi številka stavbne parcele, hiša oz. kmetija pa je vrisana tudi na obeh katastrskih načrtih leta 1825 in 1869 in na vojaškem zemljevidu okrog 1770.
Po pripovedovanju naj bi na tem mestu stala bivša škofija, kajža, omenjena leta 1630 (Stanonik 2005, str. 128). Zato bi bil tukaj lahko tisti neimenovani osmi grunt iz leta 1500, ki ga je loško gospostvo dajalo v uživanje vsakokratnemu županu. Na njem je morda gospodaril Mihael Jančič, žirovski župan v letih 1560-1563 (Podobnik 2004, str. 71). Leta 1630 bi tukaj stoječa hiša lahko pripadala njegovemu morebitnemu potomcu Jakobu Jančiču, medtem ko je grunt najbrž užival cerkveni
podložnik, vidmar Matija Naglič. Da bi lahko šlo za cerkveno posest, kaže tudi mesto vpisa v urbarju leta 1786.13 V njem je omenjen samo en gospodar, Andrej Gantar, brez naslednikov. Vpisan je tudi v katastru leta 1825 in v seznamu posestnikov ok. 1830 kot lastnik enega grunta. Kmetija je pred letom 1839 najbrž propadla oz. zamenjala lastnike. Lahko pa, da so grunt obdržali in prodali samo hišo. Glavna hiša na parceli 59 je v parcelnem protokolu katastra namreč prečrtana, zadnji popravki pa so bili vanj vneseni leta 1839. Spremenil se je tudi priimek lastnikov. Leta 1897 je v hiši živela gospa Kopšetova, vdova nekdanjega zdravnika, padarja in kirurga v Žireh (Stanonik 2005, str. 128). To je bila najbrž Marjana Kopše, v seznamu hišnih gospodarjev je leta 1900 vpisana njena hči Katarina Kopše, po domače Kopšula. Marjana je bila lastnica gostilne, v kateri je bila 1901 uprizorjena prva amaterska gledališka igra v Žireh, Lurška pastirica (Jan 2004, str. 100).
Kopšeti bi lahko postali lastniki hiše že med 1825 in 1839, saj je bil priimek takrat že prisoten v Žireh. Nanj naletimo že 1786, ko je v urbarju farne cerkve sv. Martina pod zaporedno oz. urbarialno številko 15 vpisana Helena Kasp. Hišna številka ni omenjena, piše pa, da je bila iz Žirov in je imela v zakupu vrt v Ušnem koncu (Sayrach, gartel Douschkonz, Osoiniz). Za njo pa je pod urbarialno številko 16 vpisan Andrej Gantar iz Žirov št. 4.
Žiri 24: Stara šola, Ljudska šola
Tudi ta grunt je vrisan na vojaškem zemljevidu okrog 1770. Leta 1786 je bil lastnik Štefan Gantar, za njim pa je v urbarju naveden Janez Gantar. Ta je še omenjen v seznamu posestnikov okrog leta 1830 kot lastnik celega grunta na hišni številki 24, čeprav ga v katastru leta 1825 več ne najdemo. Okrog 1825 je grunt domnevno propadel oz. bil delno prodan. Del zemljišč je podedovala Janezova vdova, ki se je preselila v hlev (glej Žiri 46). Hišo št. 24 na stavbni parceli 43 pa je kupil Jurij Peternel (roj. 23. 4. 1789), Kovačev iz Jarčje Doline 4. V Žiri se je verjetno priselil 28. 10. 1811, ko se je oženil s 16-letno Jero Bogataj iz Žirov. Leta 1825 je že stanoval na tem naslovu, poleg hiše pa je imel v lasti še osem zemljiških parcel in stavbno parcelo št. 57, na kateri je stalo gospodarsko poslopje z dvoriščem in vrtom. Preselil se je tja (Žiri 25, Kovač na studencu), stavba Stare šole pa je prešla v druge roke. V urbarju je namreč za Peternelom vpisan še Janez Miklavčič, ki je bil lastnik ok. 1850. Leta 1864 je stavbo odkupila občina in jo namenila šoli, pred tem je pouk namreč potekal v mežniji, Žiri 29. Kasneje so ji prizidali eno nadstropje in jo preuredili v stanovanjsko zgradbo, danes pa jo spet lahko vidimo v prvotni podobi.
Ziri 46: Štalar
To je zadnja hiša, vpisana v katastru, več jih leta 1825 ni obstajalo. Stavba leta 1770 še ni imela svoje hišne številke, ker je šlo za hlev Gantarjevega grunta, Žiri 24. Gantarji so med 1811 in 1825 svojo hišo prodali kovaču Peternelu, obdržali pa so hlev na stavbni parceli 42. Ta je dobil svojo hišno številko 46, nanj pa je prešla tudi polovica grunta (leta 1825 je pri hiši vpisanih samo 18 zemljiških parcel). Lastnica je bila vdova Marija Gantar. To je bila Marija Berčič, vdova po gospodarju Janezu
Prenovljeni Muzej Žiri (Stara šola, Tabor 2), jeseni 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Gantarju. Hišo je podedovala njena hči Neža Gantar (1809-1844), njen mož Jernej Selak (1819-1846) pa se je priženil z Dobračeve 11, od Čelešnika. Bil je 10 let mlajši od žene, preživel jo je za dve leti, oba pa sta umrla mlada, stara le 35 in 27 let. V sedmih letih zakona so se jima rodili štirje otroci. Jernej (1841-1842) in Neža (1843-1845), ki sta dobila imeni po starših, nista dolgo živela. Anton (1840-1910) se je priženil k Homcu v Staro vas 10, doma pa je ostal Matevž Selak (1838-1920), ki se je oženil z Marijo Novak (1842-1918) iz Srnjaka 1. Imela sta 12 otrok, vendar je preživelo le pet hčera. Dedovala je Elizabeta Selak (1872-1904), njen mož Štefan Mahovne (1870) je vpisan kot gospodar leta 1900, v času poroke pa je stanoval v Žireh 23, Pri Klemenu.
Opombe
1	V Žireh z Osojnico je bilo že leta 1291 osem hub (Blaznik 1963, str. 146). Za leto 1501 pa obstajata dva različna podatka: Blaznik omenja nekje sedem hub (Blaznik 1988, str. 119), drugje pa osem (Blaznik 1973, str. 418). Poimensko je navedenih samo sedem gospodarjev. Največ, in sicer 1 libro davka, sta plačevala Mihael Naglič in Janez Trepal. Sledi jima Jakobova hči Helena s 106 šilingi oz. soldi. Po 82 šilingov so plačevali Klemen Strlič, Lenart Petrič in Štefan Naglič, 72 šilingov pa Štefan Fut (Blaznik 1963, str. 297). Zakupnik osme hube ni naveden, kar bi lahko pomenilo, da je bila oproščena plačila dajatev.
2	Na čelu župe je bil župan, ki je bil iz vrst podložnikov. Skrbel je za redno odvajanje dajatev in opravljanje tlaške obveznosti, ob pojezdah pa je moral poskrbeti tudi za prehrano vodilnega graščinskega nameščenca in njegovega spremstva. Za plačilo je užival hubo, ki je bila oproščena tlake in dajatev (Blaznik 1973, str. 48, 65). Leta 1501 jo je verjetno užival Štefan Naglič, ki je imel v Žireh tudi svojo kmetijo, od katere je plačeval običajne dajatve na podložnika, to je 80 šilingov. Da je bil župan, kaže pripis ob njegovem imenu - officialis (Blaznik 1963, str. 297).
3	Pojezde so bile v žirovski župi trikrat na leto, ob sv. Juriju, sv. Mihaelu in na svečnico. Takrat je župan dajal pojasnila o položaju podložnikov na svojem ozemlju (Blaznik 1973, str. 48, 65).
4	Kos (1982) te pravice namreč ne omenja več, je pa župan lahko zadržal zase nekaj denarja iz županovega računa, in sicer četrtino, kar leta 1501 še ni bilo v navadi. V žirovski župi je bila običajna dajatev na podložnika 80 goldinarjev, župan jih je torej lahko obdržal 20.
5	Matija Naglič je omenjen posebej, na začetku. Zdi se, da je bil zakupnik tiste hube, ki so jo v preteklosti dajali v užitek županu, in je imel zato poseben položaj. Piše namreč takole: »V tej vasi je z Vidmarjem, Matija Naglič imenovanim, ki je v urbarju zaznamovan kot cerkveni podložnik, osem kmetov in 25 kajžarjev.« Preostalih sedem kmetov je vpisanih kasneje: Martin Naglič je imel v lasti dve hubi, hišni mlin in krčmo, po eno hubo pa so imeli Luka Naglič, Luka Demšar, Matevž Marolt, Andrej Kramar ali Bogataj in Primož Guntar, čigar kmetija je ležala nekoliko nad vasjo (v Osojnici). Kmetje so imeli vsak svoje senožeti, skupne pašnike v smeri proti Breznici, Goropekam in okoli Žirov, les pa so imeli zelo slab, in to v Osojnici.
6	Jakob Jančič je vpisan v razdelku starih rovtarjev in kajžarjev, in sicer v naselju Javorjev Dol pod zaporedno številko 20. Zakaj je spadal v to naselje, ni jasno, ker je imel kajžo v Žireh: »Njegova hiša, ki je na sredi vasi Žirov, je nekaka podrtija, kakoršno imenujejo v slovenskem jeziku škofijo (»so man auf Crainerish Scoffia nennent«).« Čudno je tudi to, da za kajžo ni plačeval nobenih dajatev. Morda zaradi tega, ker ni bila nič vredna. Lahko pa, da je pripadala kakšnemu gruntu, ki je zanjo plačeval tudi dajatve. V istem razdelku kot Jakob je pod zaporedno številko 14 vpisana tudi Lenka Jančič, Ivan Jančič je bil gruntar v Stari vasi, Lenart Jančič pa nelokaliziran novinar. Drugih Jančičev leta 1630 ni bilo (Kos 1982). Lahko da so bili pred tem lastniki enega od gruntov v Žireh. Nejko Podobnik (2004, str. 71) namreč omenja Mihaela Jančiča, žirovskega župana v letih 1560-1563.
7	Leta 1630 je imel en grunt s krčmo v lasti Matevž Marolt, kupil ga je malo pred tem (Kos 1982, str. 143). Nič ne piše, od koga, morda pa od Jančičev. Na drugih sedmih gruntih dobimo značilne žirovske priimke Naglič, Bogataj, Demšar in Gantar. Priimek Marolt pa ni žirovski: leta 1500 in 1630 ga ni nikjer drugje v žirovski in hlevnovrški županiji, 1786 pa v nobenem od urbarjev. Morda je sem zašel iz Škofje Loke, Blaznik (1963, str. 336) namreč leta 1500 omenja Marolta, kmeta v Stari Loki. Marolti v Žireh verjetno niso ostali prav dolgo, ampak je njihov grunt prešel v druge roke. Lahko direktno v Gantarjeve, lahko pa bi ga imeli pred njimi v lasti tudi Bogataji. Ti so bili v tistem času zelo premožna in vplivna rodbina, neprekinjeno so županovali vse od 1630 do 1729.
8	Možnost je majhna in zanjo nimam nobenih otipljivih dokazov. Na misel mi je prišla le zato, ker Kalanov dvorec na Visokem kaže arhitekturne vzporednice z žirovskim in bi bil lahko delo istega arhitekta. Kalani bi lahko kupili grunt tudi v Žireh, ker so opravljali funkcijo žirovskega župana. Vendar pa je Jurij Kalan županoval najmanj 50 let po zgraditvi dvorca, leta 1737 in 1770-1777 (Podobnik 2004) oziroma 1767 in 1776 (Kos 1983, str. 203-204).
9	Dva sta bila namreč nekoliko večja od ostalih, eden je meril 1 1/3, drug pa 1 Če lahko sklepamo po kasnejšem stanju, sta bila to Nagličev (Žiri 22) in Gantarjev grunt (Žiri 4). Po podatkih iz urbarja, seznama posestnikov in katastra, je bilo v Žireh med 1786 in 1850 naslednjih sedem gruntov:
Žiri 4: Andrej Gantar; 1 grunt, 53 zemljiških parcel.
Žiri 5: Simon Bogataj; 1 grunt, 35 zemljiških parcel.
Žiri 6: Štefan Bogataj, Janez Kavčič; 1 grunt, 45 zemljiških parcel.
Žiri 7: Maruša Jereb, Andrej Jereb; 1 grunt, 31 zemljiških parcel.
Žiri 22: Matevž Naglič, Jurij Naglič; 1 grunt, 69 zemljiških parcel.
Žiri 24: Štefan Gantar, Janez Gantar, Jurij Peternel, Janez Miklavčič; 1 grunt, ki pa mu leta 1825 pripada le še 18 zemljiških parcel na hišni št. 46.
Osojnica 2: Janez Erznožnik, Štefan Gantar, Martin Gantar; 1 grunt, 31 zemljiških parcel.
10	Demšarji so se podobno kot Bogataji priselili v Žiri s Poljanskega. Izvirajo iz Gorenje Žetine, na grunt v Žireh so prišli že leta 1560 in na njem gospodarili do 1679 (Blaznik 1988, str. 125). Leta 1630 je bil gospodar Luka Demšar, ki je grunt podedoval po očetu Matiji, grunt pa je bil zelo zadolžen (Kos 1982). Najbrž je bil zato čez 50 let prodan, bolj verjetno pa je razpadel, saj je med 1630 in 1754 število gruntov v Žireh padlo od osem na sedem. Na njegov račun sta se bržkone okrepila Nagličev in Gantarjev grunt, del zemljišč pa bi lahko še vedno ostal Demšarjem. Priimek pa se je v Žireh namreč obdržal, leta 1786 najdemo Demšarje še pri petih kajžah oz. tretjinskih gruntih: Žiri št. 3 (Špicar), 15 (Rovt), 18 (Blažičk), 25 (hiša za Špicarjem, kasnejši Kovač na studencu) in 33 (na Taboru, kasnejši Urban oz. Matevž). Glede na lokacijo teh hiš bi bila zemljišča lahko v Osojnici, hiša grunta pa pri Špicarju, Žiri 3.
11	Največjega je imel Martin Naglič, domnevni naslednik Mihaela Nagliča iz leta 1500. V hiši je imel gostilno, bil pa je tudi lastnik mlina. Kmetija je bila velika, vendar zanemarjena in zadolžena. Kljub temu pa je bilpremožen, saj je kupil še en grunt v Žireh. Bil je torej dvojni gruntar. Na manjši kmetiji, ki je bila leta 1500 v lasti Štefana Nagliča,
je gospodaril Luka Naglič. Zanj piše, da je imel podedovano kmetijo že 40 let, imel pa je tudi pravico do pobiranja desetine pri ostalih žirovskih gruntarjih, z izjemo Martina Nagliča. Na četrtem gruntu pa je živel Matija Naglič, označen kot vidmar. Imel je poseben položaj, saj ni plačeval dajatev loškemu gospostvu, ampak je bil cerkveni podložnik. Morda je živel na gruntu, ki je bil leta 1500 brez najemnika in dan v uživanje vsakokratnemu županu.
12	Glej opombo 10.
13	Lastniki hiš so v urbarju farne cerkve sv. Martina razdeljeni na dva dela. V prvem delu je 23 hiš, sledijo jim štiri podružnične cerkve na Ledinici, Dobračevi, v Krnicah in na Vrsniku, v drugem delu pa so spet hiše. Če primerjamo ta seznam s seznamom posestnikov iz let 1825-1830, ugotovimo, da so posestniki vpisani v drugem delu urbarja, medtem ko so v prvem delu desetinske kajže. Od tega pravila odstopata le dve hiši, grunta Žiri 4 in Žiri 22, ki sta vpisana v prvem delu med cerkvenimi podložniki namesto v drugem. To kaže, da sta imela poseben položaj, ni pa razvidno zakaj - ali sta dajatve plačevala na račun gruntov ali pa na račun svojih kajž. Andrej Gantar (ki je imel kovačijo) je plačeval le 0,173 goldinarja, Matevž Naglič (ki je imel kovačijo in mlin) pa precej več, 7481 goldinarja.
Viri in literatura
Urbarji (1786-1851) farne cerkve sv. Martina v Žireh in podružničnih cerkva sv. Kancijana na Breznici, sv. Lenarta na Dobračevi, sv. Ane na Ledinici, sv. Janeza Krstnika na Goropekah, sv. Tomaža na Vrsniku. Nadškofijski arhiv, Ljubljana.
Seznam škofjeloških podložnikov v okraju Idrija, 19. stoletje (nastal med letoma 1825 in 1830). Nadškofijski arhiv, Ljubljana.
Dokumenti franciscejskega katastra (1825), katastrska občina Žiri: Abecedni seznam lastnikov in Protokol stavbnih parcel. Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana.
Katastrski načrt franciscejskega (1825) in reambulančnega katastra (1869), katastrska občina Žiri. Stara podatkovna zbirka: pregled map zemljiških katastrov 19. stoletja (digitalizirano arhivsko gradivo), htpp://www.arhiv.gov.si/.
Seznam posestnikov na Idrijskem okrog leta 1900. Alfonz Zajec, Žiri.
Blaznik Pavle, 1963. Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek 4, Ljubljana, SAZU.
Blaznik Pavle, 1973. Škofja Loka in loško gospostvo. Muzejsko društvo, Škofja Loka.
Blaznik Pavle, 1988. Kolonizacija Poljanske doline (fotoponatis). ŽO 14, 67-128.
Jan Rado, 2004. O začetku in začetnikih ljubiteljskih dejavnosti v Žireh. ŽO 34, 93-114.
Kos Franc, 1982. Loško gospostvo leta 1630 (fotoponatis). ŽO 4, 133-149.
Kos Franc, 1983. Žiri v srednjem veku (Doneski). Ponatis. ŽO 5/6, 199-205.
Mlakar Anton (ur.), 2005. Tabor v Žireh. Žiri.
Mlinar Branko, 1989. Nekaj drobcev. ŽO 15, 149.
Naglič Miha, 2004. Iz preteklosti v prihodnost žirovskega muzeja. ŽO 34, 77-84.
Podobnik Nejko, 2004. Žirovski župani v zgodovini. ŽO 34, 65-76.
Poljanšek Beta, 1989. Štalarjeva hiša - konec ali začetek? ŽO 15, 146-48.
Poljanšek Beta in Jaka Koman, 2004. Razstava o prenovi muzeja. ŽO 34, 85-92.
Primožič Tadeja, 1997. Muzejsko društvo v Žireh - včeraj, danes ^ in tudi jutri? ŽO 25/26, 61-67. Primožič Tadeja, 1998. Smrt Štalarjeve hiše. ŽO 27, 146-149.
Rajšp Vincenc in Majda Ficko, 1997. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763- 1787: Karte, 3. zvezek. ZRC-SAZU in Arhiv RS, Ljubljana.
Stanonik Marija, 2005. Nekoč je bilo jezero: Folklorne pripovedi iz Poljanske doline in njenega pogorja. LR, Doneski 10.
Pripis urednika: Dolgo smo lahko le ugibali, kakšna je bila starejša zgodovina naše muzejske hiše. Po ustnem izročilu naj bi bila »Žirovska pristava«, »lovski dvorec freisinških škofov« ipd. Tem domnevam je podlegal tudi pisec tega pripisa. Na zboru članov Muzejskega društva Žiri (28. marca 2009) pa nam je naša sodelavka dr. Petra Leben Seljak z znanstvenim pristopom, ki temelji predvsem na zanesljivih pisnih virih, razkrila, da so stavbo najverjetneje zgradili ambiciozni kmečki posestniki iz rodu Gantarjev, ki so se v svojem podvigu zgledovali po Kalanih na Visokem. Bila je torej »kmečki dvorec«. Pristava loškega gradu pa je bila hiša, ki se ji je nekoč reklo »Škofija« (zdaj Na Studencu 1, pri Kogeju, še prej pri Kopšetu) in je bila leta 1630 »podrtija« (še od uničujočega potresa 1511?). Zgodovina se včasih odkriva le počasi; zdaj smo se v zanesljivosti pomaknili iz leta 1864 (ko je stavbo kupila tedanja žirovska občina in jo namenila šoli) v leto 1770 (ko je vrisana na jožefinskem vojaškem zemljevidu) oziroma v leto 1786, ko je kot njen lastnik v urbarju vpisan Štefan Gantar. Zgodovina te hiše je seveda še starejša. Jo bomo kdaj do kraja razkrili?
Samo Bevk
Kakšen naj bo žirovski muzej
S
poštovani gospod župan, dragi Žirovci, spoštovani gostje!
Najprej prav prisrčen pozdrav in obenem zahvala organizatorjem za povabilo na današnjo slovesnost ter priložnost za kratek slavnostni nagovor.
Pred nami je 8. februar, slovenski kulturni praznik, tu na Žirovskem ga letos lahko praznujete z velikim veseljem in zadovoljstvom, saj svojemu namenu predajate zgledno in temeljito prenovljeno Staro šolo, v kateri bosta odslej delovala krajevna knjižnica in žirovski muzej. Sam sem kot muzealec in politik, ki se skoraj ves čas svoje poklicne poti ukvarjam s problematiko kulturne dediščine, še posebej vesel vsake tovrstne pridobitve. Posebej zaradi tega, ker vem, koliko truda in časa ter prepričevanja vseh vpletenih je bilo potrebno za uresničitev tako zahtevnega projekta. Zato vsem skupaj iskreno čestitam.
Pred petimi leti je državni zbor sprejel Nacionalni program za kulturo, prvi tovrstni dokument v samostojni Sloveniji. V uvodu smo zapisali, da je imela kultura v življenju slovenske narodne skupnosti pomembno vlogo, saj je prav prek nekaterih poglavitnih dejavnikov slovenskega kulturnega razvoja prišlo do vzpostavitve politične zavesti o pravicah narodne skupnosti, najprej do lastnega jezika in ob
Poslanec in muzealec Samo Bevk med govorom ob odprtju prenovljenega Muzeja Žiri, 6. februar 2009 Foto: Polona Mlakar Baldasin
tem do vseh drugih svoboščin, nazadnje tudi do državne samostojnosti. Kultura je postala pomembno gibalo slovenskega zgodovinskega razvoja, ob tem pa tudi prostor svobodnega izražanja ustvarjalne raznolikosti.
V	programu smo prav tako izpostavili pomen besedne umetnosti, knjižničarstva in kulturne dediščine. V okviru knjižničarstva smo kot prioriteto izpostavili povečanje dostopnosti knjižničnih storitev, na področju varstva kulturne dediščine pa ohranjanje in razvoj kulturne raznolikosti Slovenije ter prav tako kot za področje knjižničarstva povečanje njene dostopnosti. Otvoritev prenovljene Stare šole pomeni prav to, pomeni večjo dostopnost do knjige in kulturne dediščine, kar vse bo bistveno obogatilo kulturno ponudbo in podobo občine Žiri in širšega prostora.
V	današnjem Gorenjskem glasu sem prebral zelo poučen in zanimiv prispevek publicista, kulturnega delavca in mojega prijatelja Mihe Nagliča, v katerem je opisal predzgodovino nekdanje pristave loškega gradu ter prizadevanja za njeno obnovo in razmišljanje o bodoči vsebinski zasnovi Stare šole. Nadvse spodbudno je, da že ta mesec v njej začne z delom krajevna knjižnica. Tu so stvari bolj ali manj dorečene, saj gre za izpostavo škofjeloške Knjižnice Ivana Tavčarja. Ob tem bi samo poudaril, da morate storiti vse, da ne bi prišlo do podobnih problemov, kot smo jih na področju delovanja in financiranja knjižnice morali reševati med idrijsko in cerkljansko občino.
Vsekakor pa bo po mojem mnenju treba doreči oziroma določiti status muzeja. S prenovljeno muzejsko stavbo je na Žirovskem narejen velik korak naprej. Temu mora slediti umestitev Žirovskega muzeja v slovensko muzejsko mrežo ter ustrezna strokovna zasedenost. Ljubiteljska dejavnost Muzejskega društva je lahko po mojem mnenju samo dodatna in dragocena pomoč pri delovanju muzeja.
Zakon o kulturni dediščini natančno določa, kakšne zahteve mora izpolnjevati muzej, da se lahko vpiše v razvid muzejev. Predvsem mora izpolnjevati osnovne prostorske, finančne in kadrovske zahteve za hranjenje dediščine in njeno varstvo.
Po mojem mnenju je manj verjetno, da bi muzej postal samostojna kulturna ustanova. Boljša rešitev bi bila institucionalna povezava z enim od sosednjih muzejev. Najbolj naravna bi bila povezava z Loškim muzejem iz Škofje Loke, ena izmed opcij pa tudi navezava na Mestni muzej Idrija.
O vsebinski zasnovi muzeja, kot že rečeno, v Gorenjskem glasu piše kolega Miha Naglič. Temu razmišljanju, s katerim se v celoti strinjam, bi dodal samo nekaj svojih idej (premislekov). V prvi vrsti je predstavitev mesta Žiri in celotne doline, s poudarkom na predstavitvi bogate čevljarske obrtne in industrijske tradicije. Nadgraditi pa je treba zbirko »Pozdravljeni, ljubitelji utrdb!«, in sicer po zgledu Kobariškega muzeja in fundacije »Poti miru v Posočju«. Žirovski muzej bi lahko bil matični muzej za celotno »rapalsko mejo« in krepko segel čez svoje ozke občinske meje. Saj se tu nahaja nekaj največjih objektov t. i. Rupnikove linije.
Zelo pomembna je tudi atraktivna muzejska postavitev, ki bo zanimiva za obiskovalce. Sloni naj na muzejskih predmetih, dobri zgodbi, uporabi sodobnih tehnologij, predvsem pa mora biti muzej odprt za obiskovalce. Poleg samih zbirk bi poudaril tudi sodobno muzejsko trgovino, ki jo v večjih muzejih dopolnjuje tudi muzejska kavarna ali celo restavracija. Povedal bi rad še eno osebno izkušnjo; med večletno prenovo idrijskega gradu ni bil muzej niti eno turistično sezono zaprt za obiskovalce, ko pa smo postavili najpomembnejšo zbirko, smo ga odprli 365 dni v

Poslanec Samo Bevk in župan Bojan Starman sta prerezala trak in nas povabila v prenovljeno stavbo muzeja Foto: Polona Mlakar Baldasin
letu. Muzej na idrijskem gradu lahko danes obiščete tako za silvestrovo kot tudi na prvi dan v letu.
Muzej lahko s svojo pestro dejavnostjo obogati lokalno kulturno sceno in hkrati pripomore k večji prepoznavnosti celotnega žirovskega območja ter postane nosilec turistične dejavnosti tega prostora in atraktivna postaja na poti med Idrijo in Škofjo Loko.
Ob današnji otvoritvi prenovljene Stare šole, kjer bosta svoje prostore dobila krajevna knjižnica in žirovski muzej, vsem zaslužnim še enkrat čestitam za ta dosežek ter čestitam ob 8. februarju, prazniku slovenske kulture. Hvala lepa.
Uredniški pripis: Ko smo v petek, 6. februarja 2009, ob 18. uri odprli prenovljeno stavbo Stare šole, nam je spregovoril tudi Samo Bevk, poslanec v Državnem zboru RS, nekdanji direktor Mestnega muzeja v Idriji in idrijski župan. Že večkrat nam je pomagal z nasveti in pri iskanju finančnih sredstev v projektu prenove našega muzeja. Njegov govor objavljamo predvsem zato, ker je v njem izpostavil nekaj dragocenih napotkov v iskanju odgovora na vprašanje, kakšen naj bo žirovski muzej v prihodnje.
Ledinica
med letoma 1291
in 1900
Petra Leben Seljak
Pogled na Ledinico / Foto: Stane Kosmač
as Ledinica je že bila predstavljena v ŽO, ko je domačin Janko Mrovlje (1992) opisal njene naravne danosti ter življenje v prejšnjem stoletju. Jaz pa tokrat dodajam manjkajoče obdobje pred letom 1900 in tako nadaljujem dosedanje raziskave o preteklosti Žirov.
Rast in razvoj vasi
Ime vasi izvira iz besede »ledina«, ki pomeni svet, nastal s trebljenjem (Planina 1981). Gre za pomanjševalnico, saj Ledinica obsega precej manjše območje kot npr. Ledine nad Žirmi. Vas je nastala pred letom 1291, ko je prvič omenjena v urbarjih loškega gospostva z imenom Ledinitz in je že štela tri hube. Huba, predhodnica današnjega grunta, je bila poljedelski gospodarski obrat tolikšnega obsega, da je omogočala vzdrževanje povprečne kmečke družine. Kmetje so hubo dobili v zakup od zemljiškega gospoda, v zameno pa so morali plačevati dajatve, ki so se delile na dve skupini. Obveznosti prve skupine je pobiral neposredno zemljiški gospod, obveznosti druge skupine (t. i. županov račun) pa župan, ki je moral večino oddati naprej zemljiškemu gospodu. Običajna dajatev v županov račun je v žirovski župi leta 1501 znašala 80 šilingov ter petelina in mero (helm) ovsa na podložnika. Takrat so bile v vasi še vedno tri hube. Največjo je imel v zakupu Iuri Sternadt, ki je plačeval v županov račun 80 šilingov in je imel tudi obveznost tovorjenja. Paul Solnitzer je dajal 72 šilingov, lannes Testenn 52, vsi trije pa poleg denarja tudi pogačo. V vasi je bila cerkev, posvečena sv. Ožbaltu (Blaznik 1963). Leta 1630 je imela cerkev drugega zavetnika, sv. Ano, v vasi pa je bila poleg treh celih hub še ena kajža, morda tudi že dve. Največji gruntar je bil Martin Ščinkovec: v županov račun je plačeval dva goldinarja, drugega davka je imel sedem goldinarjev, 34 krajcarjev in 1 p., namesto desetine pa je dajal pet starov žita. Malo manjši grunt je imel Mihael Kalčič: v županov račun je dajal en goldinar in 12 krajcarjev, njegov davek je znašal sedem goldinarjev in 16 krajcarjev, namesto desetine pa je plačeval sedem goldinarjev. Najmanjša kmetija pa je bila v lasti Mihaela Seljaka, ki je v županov račun prispeval 54 krajcarjev, imel šest goldinarjev, 45 krajcarjev in 2 p. davka, namesto desetine pa je dajal tri stare in pol žita. Vsak gospodar je imel svoje senožeti, pašniki so bili skupni, glede lesa, ki so ga imeli v Suhem Potoku, so se pa večkrat med seboj prepirali (Kos 1983). Po Kosu so bile v vasi takrat štiri hiše, tri hube in ena kajža. Enako stanje omenja tudi Blaznik (1973, str. 418), ki pa na drugem mestu (Blaznik 1988, str. 119) navaja še en tretjinski grunt, se pravi pet hiš. To pomeni, da je poleg treh gruntov takrat že obstajal tudi Ratačan, peta hiša pa bi bila lahko mežnija ali pa Gričar. Napačen pa je njegov podatek za leto 1754 (Blaznik 1973, str. 419), saj je povsem nemogoče, da bi bilo takrat v vasi poleg treh celih gruntov še šest tretjinskih hub in 11 desetinskih kajž.1 Leta 1770 je bilo v vasi namreč še vedno le šest hiš. Na vojaškem zemljevidu vidimo, da so štiri stale v strnjeni vasi, ena je bila pri cerkvi, ena pa visoko nad vasjo, na robu »brezniške planote« (Rajšp, Ficko 1997, sekcija 179). Takrat so hišam tudi prvič dodelili hišne številke, menda kar po vrstnem redu, kakor so hiše stale. Da je bilo res tako, se je že potrdilo pri naseljih Jarčja Dolina in Dobračeva (Leben Seljak 2007, 2008), za Ledinico pa drži le deloma. Številke so začeli dodeljevati v središču vasi, št. 1 je dobil Šinkovec, št. 2 pa Krogar. Nato so popisovalci iz neznanega vzroka šli navkreber do cerkve, kjer je št. 3 dobila mežnija, nakar so se vrnili nazaj v vas: hišno številko 4 je dobila hiša za Krogarjem (današnji Kokelj), št. 5 pa Ratačan, čigar hiša je takrat stala za Šinkovcem. Zadnja hišna št. 6 je pripadla oddaljenemu Gričarju, čigar kajža je stala visoko nad vasjo. Leta 1780 je imela vas 43 prebivalcev, 1817 pa 41 (Blaznik 1963, str. 419).
Prve natančne podatke o lokaciji hiš in velikosti posestev dobimo leta 1825, ko je bil vzpostavljen franciscejski kataster. Vas leži v katastrski občini Ledinica, hiše
na Ledinici so dobile stavbne parcele (v nadaljevanju p.) št. 1-9, tiste v Jarčji Dolini pa parcelne številke 10-43. Stavbne parcele so začeli dodeljevati pri cerkvi (p. 1) in mežniji (p. 2), se spustili v strnjeno vas do današnjega Koklja (p. 3), Krogarja (p. 4), Šinkovca (p. 5) in Ratačana (p. 6 in 7), nato pa nadaljevali po Mrzliški grapi, kjer je stala Kokljeva bajta (p. 8), do Gričarja (p. 9). Hišne številke so imele samo hiše (obe bajti, Ratačanova in Kokljeva, sta bili brez njih oz. sta imeli enako hišno številko kot hiši), samostojne hleve pa le trije prvotni grunti (Šinkovec, Krogar in Kokelj). Leta 1834 je Ratačan zgradil novo hišo zunaj vasi, na koncu Mrzliške grape (p. 10/a). Nanjo je prešla tudi hišna številka 5, njihova stara hiša pa je dobila novo hišno številko 7. Do leta 1869 sta se podrli obe bajti, dve hiši pa sta bili zgrajeni na novo, in sicer ob Sori (št. 8, Muhovec) in v Dovcarski grapi (št. 9, današnji Žnidar). Med 1882 in 1900 so bile zgrajene še tri hiše: št. 10, 11 in 12. Leta 1945 je vas štela 14 hiš, 1992 pa že 26 (Mrovlje 1992, str. 68).
Hišna imena
O njih podrobneje razpravljam pri opisu hiš, tule pa bi le na kratko povzela bistvene ugotovitve. Hišna imena prvotnih štirih oz. petih hiš so stara, z izjemo Koklja. Šinkovec je iz časa med 1500 in 1630 in je vezan na priimek gospodarjev. Krogar je ledinsko ime, izvira iz besede »krog«, tako namreč imenujemo manjše vzpetine kupolaste oblike. Če se nanaša na lokacijo zemljišč tega grunta, je hišno ime nastalo v istem času kot Šinkovec ali celo pred tem. Če pa se je na Ledinico zaneslo od drugod z novimi gospodarji, se je to zgodilo najpozneje ok. leta 1800. Kako se je prvotno reklo tretjemu gruntu, ni znano. Zamenjal je precej gospodarjev, obe hišni imeni, Eržen in nato Kokelj, sta razmeroma mladi in vezani na priimka lastnikov konec 19. stoletja. Stari pa sta hišni imeni obeh kajž, od katerih je vsaj ena že obstajala pred letom 1630. Verjetno je starejši Ratačan, ker ima ugodnejšo lokacijo kot Gričar. Ime označuje dejavnost, tj. orača, kar je smiselno: ta prvi kajžar na Ledinici je moral v nasprotju z že obstoječimi tremi gruntarji svojo posest šele izkrčiti. Ime se je leta 1843 z gospodarji preneslo na njihovo novo hišo, stara pa je dobila hišno ime po njihovem priimku oz. po namembnosti. Hišno ime druge kajže je pri hiši verjetno tudi že od njenega nastanka: Gričar namreč označuje lokacijo hiše, ki stoji nad vasjo.
Hišna imena preostalih petih hiš so mlajša, saj so bile hiše zgrajene šele med 1850 in 1900. Njihovo prvotno ime se je nanašalo na lokacijo (v Bagovicah, v Dovcah oz. v Resiji, Dovce, ?, na Pepelu), nato pa se je - razen pri zadnji - spremenilo in označuje njihove prebivalce.
Cestne povezave
Prvi zemljevid, na katerem so vrisane tudi ceste, je vojaški zemljevid iz let 17631787, enake ali vsaj zelo podobne poti pa so vrisane tudi še na obeh katastrskih načrtih iz let 1825 in 1869. Včasih sta na Ledinico vodili dve poti, iz starih Žirov in z Dobračeve. Z vozom se je dalo priti le iz Žirov, ki enako kot Ledinica ležijo na levem bregu Sore. Preostale vasi v Žirovski kotlini se namreč nahajajo na desnem bregu (pri
tem mislim na ravninski del: Nova vas, Stara vas, Dobračeva in Selo), takrat pa je obstajal samo en most čez Soro, reko je prečkal med Staro vasjo in Žirmi, pri današnji farni cerkvi. Iz starih Žirov je pot vodila od današnjega Lengarja v Zadnjico, nato pa po levem bregu Sore, pod pobočjem Žirka. Danes jo uporabljamo le še kot sprehajalno pot. Druga pot se je začela pri Županu na Dobračevi in je v ravni črti (danes je zelo ovinkasta) prečkala travnike do reke Sore, kjer je zdaj betonski most. Ta je bil zgrajen šele leta 1981 (Stanonik 1987, str. 18). Njegov predhodnik je bil lesen in pokrit z dvokapno streho, zgrajen pa menda v začetku 20. stoletja. Zagotovo šele po letu 1869, ker še ni vrisan na nobenem katastrskem načrtu. Je pa možno, da je bila tam brv, ki jo kot slaboten most omenja Lenček leta 1858 (Stanonik 1987, str. 18). To bi bilo logično, saj so cerkev na Ledinici verjetno dokaj pogosto obiskovali njeni podružnični župljani z druge strani Sore. Prebivalci Sela, Zabrežnika in Žirovskega Vrha bi imeli do cerkve zelo dolgo pot, če bi morali iti prek Stare vasi in Žirov. Vsakokrat (predvsem pozimi) pa najbrž tudi niso kar bredli čez Soro, čeprav se je dala prečkati prek dveh plitvin: pri Muhovcu, kjer je zdaj postavljena brv, in pa na Selu, kjer je bila včasih Kodrnova brv (Mrovlje 1992).
Ledinica pa seveda ni bila povezana le z Žirovsko kotlino. Dve poti sta vodili tudi na Mrzli Vrh in Koprivnik ter od tam naprej prek Ledin v Idrijo ali pa skozi Javorjev Dol na Sovodenj in naprej v Cerkno. Pot na Mrzli Vrh je tekla iz središča vasi po Mrzliški grapi, na koncu grape se je od nje odcepila pot do Prvičana v Jarčji Dolini 1 (ta leta 1770 še ni bil vezan na Jarčjo Dolino, ampak le na Ledinico - morda je bila hiša Ratačanova, pri obeh so se namreč pisali Kržišnik). Druga pot pa se je iz vasi povzpela do cerkve in šla po levem bregu Sore do današnjega Modrijanovca, kjer sta bila takrat mlin in žaga, tam pa se je razcepila. En krak je vodil po desnem bregu Jareščice v Jarčjo Dolino, mimo Kovača in Mavsarja do Svetleta in naprej na Mrzli Vrh. Drugi krak pa je prečkal Jareščico in mimo Krištana vodil na Koprivnik.
Cerkev sv. Ane in Maršotna jama
Prvič je cerkev omenjena leta 1501, ko je bila posvečena sv. Ožbaltu. Proščenja so bila dvakrat na leto, spomladi na nedeljo po sv. Rešnjem telesu (60. dan po veliki noči), jeseni pa na nedeljo po vseh svetih oz. po 1. novembru (Blaznik 1963). Ožbalt (Oswald) je bil škotski kralj, rojen leta 605. Da je postal priljubljen tudi pri nas, imajo zasluge škotski menihi, ki so širili krščanstvo po evropskih deželah. Častili so ga predvsem na Koroškem, severno od Drave, od tam pa se je razširil tudi v Slovenijo, kjer mu je danes posvečenih 20 cerkva. Goduje 5. avgusta, med drugim je zavetnik koscev in živine, priporočali pa so se mu tudi za letino, vreme in proti kugi (htpp://svetniki.org).
Leta 1630 je imela cerkev drugega zavetnika, in sicer tako kot še danes sv. Ano (Kos 1982). Sv. Ana je zavetnica mater brez otrok in rudarjev, goduje pa 26. julija. Do začetka 14. stoletja je bila popularna predvsem na vzhodu (Carigrad), na zahodu in s tem tudi pri nas pa je njena priljubljenost postala opazna šele po letu 1584 (Nebeški zavetniki 1996, str. 42).
V drugi polovici 17. stoletja so cerkev skoraj v celoti podrli in na novo pozidali v takšni obliki, kot jo poznamo danes. Sredi 18. stoletja je bila obnovljena: 1758 so ob prezbiteriju dozidali zakristijo, 1771 pa zvoniku naredili novo baročno kapo. Iz tega
časa so tudi oltarji, delo Franca Lederwascha. Veliki je posvečen sedanji zavetnici sv. Ani, stranska pa prejšnjemu zavetniku sv. Ožbaltu ter Jobu in Janezu Nepomuku. V bočnih kapelah sta še oltarja sv. Križa in sv. Florijana. Notranjost je bila sredi 19. stoletja obnovljena, oltarje je obnovil Štefan Šubic (Cankar 2001, 28-33).
Ljudje menijo, da je bila cerkev znana romarska pot, vendar pa (kolikor sem uspela ugotoviti) to temelji le na dejstvu, da je v cerkvi kipec sv. Heme. Je pa podružnica na Ledinici pokrivala daleč največje območje od žirovskih cerkva. V začetku sicer ne, saj je leta 1630 spadalo pod vsako cerkev približno enako število hub, največ 10. Kmalu zatem pa se je podružnica močno povečala, delno na račun ozemlja, poseljenega v času rovtarske kolonizacije (Koprivnik, del Žirovskega Vrha), delno pa na račun rasti nekaterih pripadajočih ji vasi (Stara vas, Nova vas). Leta 1786 je pokrivala celotna naselja Ledinica, Jarčja Dolina, Selo, Zabrežnik, Stara vas in Nova vas, večji del Koprivnika, tretjino Žirovskega Vrha ter po eno hišo na Mrzlem Vrhu in v Javorjevem Dolu. V urbarju podružnične cerkve na Ledinici je v letih 1786-1852 vpisanih 112 plačnikov dajatev. Druge podružnice so jih imele precej manj: Dobračeva 42, Goropeke 40, Vrsnik 23, Breznica 16 in celo farna cerkev le ok. 60. Za podružnice v Zavratcu, na Hlevnem Vrhu, Vrhu in v Ledinah, ki so se osamosvojile, pa za zdaj nimam podatka.
Cerkev stoji na dominantni točki na skalnem pomolu nad vasjo in reko Soro. Hišne številke nima, ima pa svojo stavbno parcelo št. 1, ki je leta 1825 merila 512 m2 (143,13 klafter2). V abecednem seznamu katastra je cerkev vpisana pod črko L kot last občine (Ledinze Comune), v parcelnem protokolu pa je vpisan napačen zavetnik sv. Anton (Ledinze Comune, Chiesa sotto ^ di S. Ant.). Leta 1869 je bila stavbna parcela nekoliko večja kot leta 1825, ker so ji priključili še travnato površino okrog cerkve (cerkev s pašnikom, 173 klafter2 oz. 619 m2). To kaže, da je bilo obzidje okrog cerkve zgrajeno šele med 1825 in 1869, najbrž med obnovo notranjosti cerkve ok. 1865.
Pa naj tukaj omenim še Jerneja Selaka (roj. 17. 8. 1791, u. 3. 9. 1866), Svetletovega iz Jarčje Doline 10. Bil je gruntarski sin, po poklicu pravnik. Večji del življenja je deloval v Trstu, kjer je tudi umrl. Otrok ni imel in je vse svoje premoženje zapustil cerkvi sv. Ane pod pogojem, da s tem denarjem na Ledinici zgradijo kaplanijo in plačujejo duhovnika, ki bo v njej poučeval okoliške otroke. Žal iz tega ni bilo nič, ker Ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju zamisli ni bilo naklonjeno, sredstva pa so na koncu porabili za gradnjo nove farne cerkve v Žireh. Do takrat se je nabralo že dobrih 120.000 kron, kar je ustrezalo ceni 240 krav (Naglič 1998, str. 144-146), to pa bi danes pomenilo najmanj 240.000 evrov.
V zvezi s cerkvijo obstaja še ena zanimivost, in sicer Maršotna jama. Nahaja se pod cerkvijo, vhod vanjo je zdaj zasut, bi jo bilo pa zanimivo raziskati in vključiti v turistično ponudbo. Skozi jamo se je menda včasih prišlo v cerkev, in sicer pod oltarjem, kar je morda imelo pomen v turških časih (Stanonik 2005a, str. 69). V njej so baje bili tudi človeška ali živalska trupla oz. druge gnijoče stvari, zaradi česar naj bi se sproščali plini. O tem je pričal slab zadah v cerkvi in zanimiv pojav junija 1914, ko je izpod hribčka švignil visok bledo moder plamen, ki je cele četrt minute popolnoma jasno razsvetljeval cerkev. Morda se je kaj podobnega zgodilo že prej in povzročilo nastanek legend o zakladu v jami, ki ga čuva velik zelen pes (Stanonik 2005a, str. 68-69). O Maršoti, po kateri je jama dobila ime, pa pišem pri Krogarjevi domačiji.
Cerkev sv. Ane / Foto: Stane Kosmač
Zgodovina posameznih hiš
Pri opisu posameznih hiš so najprej v kronološkem vrstnem redu navedeni podatki, ki sem jih našla v urbarju podružnične cerkve sv. Ane na Ledinici 1786-1852, v franciscejskem katastru 1825-1839 (številke parcel, ki v kasnejšem katastru leta 1869 niso več obstajale, sem prečrtala), seznamu loških podložnikov na Idrijskem (ok. 1830), reambulančnem katastru (1869-1882), statusu animarum (SA, 1882) in v seznamu posestnikov na Idrijskem (ok. 1900). Sledi opis tistih prebivalcev hiš, za katere sem podatke dobila v matičnih knjigah, ter nekaj misli o izvoru hišnega imena. Nekatere podatke pa mi je posredoval tudi Alojz Demšar, ki je kot prispevek k 1. Ratačanijadi zbral podatke o svojih prednikih (Demšar 2009).
Ledinica 1: Šinkovec
Urbar 1786-1852: Anton Schinkoviz, Lucas, Martin Wogathay.
Kataster 1825: Lucca Vagatay. Stavbna parcela 5 (hiša, dvorišče in hlev; 142,10 klafter2 = 509 m2), 65 zemljiških parcel (št. 8, 190, 193, 197, 209, 210, 220, 221, 231, 233, 236, 237, 241, 242, 245, 249, 250, 261, 262, 269, 270, 345, 346, 349, 353, 354, 357, 3r99, 360, 364, 365, 369, 376, 378, 385, 387, 3^, 390, 391, 422, 423, 424, 425, 426, 427, 428, 430, 431, 432, 43^, 436, 4^, 438, 439, 451, 452, 457).
Seznam posestnikov ok. 1830: Mathaus Wog., 1.
Kataster 1869: Janes Bogataj /Šinkovc/, hübner. Stavbna parcela 5 (enako velika kot leta 1825, na njej še vedno stojijo hiša, dvorišče in gospodarsko poslopje). 39 zemljiških parcel: 13 njiv (221, 233, 237, 241, 354, 364, 376, 387, 391, 425, 427, 431, 436), štirje travniški sadovnjaki (360, 365/1, 385, 426), šest travnikov (242, 250, 357, 390, 423, 457), trije pašniki (190, 261, 346), sedem pašnikov z
drvarjenjem (197/1, 209, 245, 269, 345, 353, 378) in šest listnatih gozdov (249, 270, 272/1, 422, 451, 452). Površina zemljišč 61 oralov in 92 klafter2 (36 ha), donos 88 goldinarjev in 33 krajcarjev.
Status animarum 1882: Janez Bogataj (Šinkovec), zemljak.
Seznam posestnikov ok. 1900: Janez Bogataj, Šinkovc.
Gre za enega od prvotnih treh gruntov in to največjega, njegov obseg se tekom časa ni bistveno spreminjal.2 Tudi lokacija hiše je bila verjetno vseskozi enaka. Danes je to najstarejša hiša v Žireh, ki ni doživela predelav in jo zato še vedno lahko vidimo v prvotni podobi. Sta pa dve možnosti, kdaj je bila zgrajena - 1688 ali 1788. Na fasadi je še vidna letnica, ki jo na prvi pogled beremo kot 1688 (Potokar 2002, str. 196). Vendar pa bi v primeru, da je bila hiša takrat že zidana, to moralo biti zabeleženo v opisu naselja za leta 1763-1787. V opisnem delu vojaškega zemljevida so namreč zidane oz. trdne stavbe posebej zabeležene. Zidane so bile vse cerkve, od hiš pa le ena na Dobračevi, ena v Stari vasi in nekaj v Žireh (Rajšp, Trpin 1997, str. 65). To pomeni, da zidanih hiš na Ledinici takrat še ni bilo in da je bila tudi Šinkovčeva zgrajena pozneje. Drugi način, kako lahko beremo letnico zgraditve, je namreč 1788. Verjetno je ta bolj prava, še posebej, ker je takrat na gruntu prišlo tudi do menjave lastništva. Janko Mrovlje (1992), ki navaja še letnico gradnje 1768, pravi, da naj bi bila v hiši pred zgraditvijo cerkve kapela z zvonom. To ne more držati, saj je bila hiša zgrajena pozneje kot cerkev.
Grunt ni zamenjal veliko gospodarjev, na njem so se v dobrih 400 letih izmenjali le trije priimki. Leta 1501 je bil zakupnik Jurij Strnad. »Ptičji« priimek so imeli tudi naslednji lastniki, po katerih je hiša dobila hišno ime Šinkovec. Njihov rod najbrž izhaja iz Goropek, kjer se je tako pisal kmet Klemen Schinkabitz že leta 1501, drugje na Žirovskem pa priimka takrat še ni bilo. Na Ledinico so prišli pred letom 1630, ko je bil gospodar tega grunta že Martin Ščinkovec. Sto let zatem je bil gospodar najbrž Boštjan Šinkovec, poročen z Elizabeto, 26. 5. 1738 je bila pri sv. Ani rojena njuna hči Katarina. Leta 1786 je v urbarju še vpisan Anton Šinkovec, dve leti zatem je tu umrla 30-letna Katarina Šinkovec (roj. ok. 1758, u. 28. 1. 1788), zadnjič pa se priimek pojavi ob smrti 80-letne Mice Šinkovec (roj. ok. 1726, u. 15. 3. 1806).
Med 1786 in 1792, v času, ko je bila bržkone zgrajena tudi zdaj stoječa hiša, je kmetija zamenjala gospodarje, Šinkovce so nasledili Bogataji.3 Leta 1792 je tu že živel Urban Bogataj (roj. ok. 1771), ki se je takrat oženil z Jero Lemovec iz Žirov. Gospodar na kmetiji pa je postal njegov domnevni brat Luka Bogataj (roj. ok. 1774, u. 8. 9. 1839). Poročil se je z Mico Strel, ki bi bila lahko rojena na sosednjih dveh gruntih ali pa pri bližnjem Krištanu v Jarčji Dolini 5.4 Imela sta najmanj devet otrok. Prvi se je rodil Valentin (roj. ok. 1798, por. 14. 7. 1819 z Jero Eržen z Gorenjega Brda v fari Poljane), sledili so mu Luka (roj. 9. 10. 1800), Jera (roj. ok. 1803, por. 30. 6. 1823 z Martinom iz Zavratca), Mica (roj. 27. 6. 1805, por. 24. 5. 1830 z Andrejem Nagodetom), Martin (roj. 1807, naslednik), Mina (roj. 18. 2. 1810, por. Selak, gre za gospodinjo k Svetletu v Jarčjo Dolino 10), še ena Mina (roj. 3. 3. 1812), Helena (roj. 4. 5. 1816, por. 18. 11. 1839 z Janezom Žakljem, Dole 5) in Matevž (roj. 8. 9. 1818, postane gospodar na Ledinici 4).
Kmetijo je nasledil Martin Bogataj (roj. 5. 11. 1807, por. 28. 1. 1839, u. 27. 9. 1883), ki je dočakal 75 let. Poročen je bil s Heleno Grošelj (roj. ok. 1819, hči Janeza Grošlja in Marije Ažbe), gruntarsko hčerjo iz Stare vasi 17. Imela sta najmanj pet otrok: Janeza (naslednik), Martina (u. 14. 9. 1843, star 1 leto in 10 mesecev),
Pri Šinkovcu, najstarejša zidana hiša v občini Žiri (1788), ohranjena v prvotni obliki / Foto: Stane Kosmač
Franca (u. 27. 9. 1843, star 6 mesecev), Katarino (roj. ok. 1845, por. 23. 11. 1863 s Pavlom Debelakom, Visoko 2) in Marijo (roj. ok. 1847, por. 4. 11. 1867 z Janezom Oblakom z Dobračeve 5, Jerebcovim).
Novi gospodar Janez Bogataj (roj. 21. 6. 1840, por. 23. 11. 1868, u. 22. 1. 1916) se je oženil z Margareto Sedej (roj. 8. 7. 1846, u. 26. 5. 1924), Kamškovo iz Nove vasi 23. Imela sta osem otrok, vendar so otroštvo preživeli le dve hčeri in sin. Hči Neža Bogataj (roj. 6. 1. 1868) se je poročila k družini Lazar v Izgorje, Reza (roj. 11. 10. 1884, por. 26. 6. 1905) je vzela Matevža Osredkarja iz Opal 5, kmetijo pa je nasledil sin Franc Bogataj (roj. 29. 11. 1872, por. 26. 5. 1902, u. 19. 7. 1918 v Tirolih). Z ženo Frančiško Kavčič (roj. 27. 10. 1880, u. 23. 3. 1959) iz Osojnice sta imela pet otrok: Franca (roj. 7. 12. 1903, u. 17. 6. 1904), Jakoba (roj. 20. 7. 1905, naslednik), Rudolfa (roj. 14. 4. 1907, u. 17. 9. 1944, padel je kot partizan v Koprivniku), Frančiško (roj. 7. 11. 1908, por. 1930 z Alojzijem Bogatajem iz Gorenje vasi) in Ljudmilo (roj. 19. 9. 1916, por. 22. 5. 1943 z Rudolfom Eniko z Mrzlega Vrha).
Janko Mrovlje piše, da je posestvo prevzel Jakob Bogataj, ki pa je ostal samski. Ker ni imel otrok, je kmetijo zapustil nečaku Jožetu Eniko, sinu sestre Ljudmile.
Ledinica 2: Krogar
Urbar 1786-1852: Thomas Erschen, Gregor Kautzitzh.
Kataster 1825: Gregorio Kausich. Stavbna parcela 4 (hiša, hlev in dvorišče; 220,80 klafter2 = 790 m2), 24 zemljiških parcel (1, 194, 214, 222, 225, 228, 229, 230, 238, 2^, 247, 256, 265, 266, 271, 347, 352, 366, 367, 368, 392, 429, 433, 434). Seznam posestnikov ok. 1828: G. Kauzhizh, 1.
Kataster 1869: Miklavž Mathäus Kavčič /Kroger/, hübner. Stavbna parcela 4 (enako velika kot leta 1825, le da je na njej poleg dvorišča, hiše in hleva zdaj omenjeno
še eno gospodarsko poslopje, najbrž kozolec). 17 zemljiških parcel, od tega šest njiv (222, 224, 238, 256, 367, 433), en travniški sadovnjak (429), dva travnika (230, 434), trije pašniki (176, 214, 265), en pašnik z drvarjenjem (368) ter štirje gozdovi (247, 266, 418, 419). Površina 38 oralov in 1421 klafter2 (slabih 23 ha), donos 58 goldinarjev in 42 krajcarjev. Do leta 1882 se je posestvo povečalo na 30 ha.5
Status animarum 1882: Anton Nikolaj Kavčič (Krogar), zemljak.
Seznam posestnikov ok. 1900: Jožef Dolinar, Krogar.
Ker je bil leta 1825 to najmanjši grunt v vasi, je bilo tako verjetno tudi pred tem. V tem primeru je bil leta 1501 njegov zakupnik Janez Testen, 1630 pa Miha Selak. Nato je prišlo do spremembe priimka v Eržen, morda že pred letom 1700, ker je pri sv. Ani zabeležena smrt 86-letnega Luka Eržena (roj. ok. 1655, u. 1741). Ta bi bil lahko prednik Lovra Eržena (roj. ok. 1743, u. 29. 6. 1772 na Ledinici 3, star 29 let) in njegovega domnevnega brata Tomaža Eržena (roj. ok. 1745), ki je tukaj gospodaril leta 1786. Tomaž je bil poročen s Špelo, imela sta najmanj sedem otrok, vendar jih je pet umrlo že v otroštvu, med 1772 in 1780. Preživel je sin Valentin (roj. ok. 1779, por. 24. 1. 1803 z Nežo iz Stare vasi), verjetno pa tudi hči Marija (roj. 22. 1. 1785). Valentin se je, kot kaže, odselil, Marija pa je podedovala grunt in ga po pripovedovanju prodala (Mrovlje 1992). Zdi se, da je bila ona tista Maršota, po kateri je jama pod ledinško cerkvijo dobila ime Maršotna jama.6 V času gospodarjenja Erženov so na tem naslovu zabeležene tudi smrti in rojstva drugih ljudi, najbrž njihovih poslov.7
Od kod je prišel naslednji gospodar Gregor Kavčič, mi ni znano, kot gospodar pa je omenjen leta 1825 in ok. 1830. Prenos zemljiških parcel od Krogarja na Mavsarja in nazaj kaže, da bi bil lahko Mavsarjev iz Jarčje Doline 2, kjer so se takrat tudi pisali Kavčič. Tudi tega ne vem, kdaj in s kom se je Gregor poročil. Vsekakor se je oženil pred letom 1804, rojen pa je moral biti pred letom 1784. Morda je bila Neža Kavčič (roj. ok. 1781, u. 27. 9. 1852), ki je umrla v tej hiši, njegova žena. Lahko pa bi bila tudi žena jurija Kavčiča, ki je tu živel v istem času kot Gregor (morda pa gre za istega človeka, imeni Gregor in Georg kaj lahko zamenjamo). V tej hiši je bilo rojenih pet Jurijevih otrok: Andrej (1804-1806), Anton (roj. 27. 11. 1807, u. 8. 3. 1866), n.n. (roj. 19. 11. 1809), Matevž (roj. 8. 9. 1811) in najmlajši Nikolaj oz. Miklavž, ki je prevzel kmetijo.
Miklavž Kavčič (roj. 5. 12. 1816, por. 13. 11. 1837, u. 1. 11. 1901) je že omenjen v katastru 1869 kot lastnik, vpisan pa je tudi še leta 1882. Doma je stanoval tudi njegov brat Anton, ki je verjetno ostal samski. Miklavž se je oženil z Nežo Kavčič (roj. 12. 12. 1817, u. 25. 4. 1878) iz Govejka. Verjetno je imel sina Matevža, ker je le-ta vpisan za njim v katastru med 1869 in 1882, posestvo pa naj bi prevzel leta 1878 na podlagi izročilne pogodbe (Mrovlje 1992, str. 74). Matevž Kavčič je bodisi umrl ali pa se je odselil, ker v SA ni omenjen. Tam je leta 1882 za gospodarjem Miklavžem vpisana samo njegova hči Helena Kavčič (roj. 10. 5. 1859, por. 6. 2. 1888), ki je podedovala kmetijo. Naglič (1998, str. 138) pravi, da je imela brata Janeza Kavčiča (roj. 27. 4. 1865, u. 1921 v Selcih). Bil je podobar in rezbar, pravili pa so mu Travnkar, ker je živel pri hčeri, ki se je primožila v hišo Na travnk. Helena se je poročila z Jožefom Dolinarjem (roj. 28. 3. 1861, u. 22. 11. 1908) iz Lučin, ki je bil podkovski in vozovni kovač. Nasledil ga je sin Janez Dolinar, ki se je oženil s Katarino Kokelj, po njegovi smrti pa so posestvo delili na več delov med njegove otroke (Mrovlje, 1992).
Pri Krogarju / Foto: Stane Kosmač
Od kdaj je pri hiši hišno ime Krogar in od kod je prišlo, lahko le domnevamo. Krogar se nedvomno nanaša na dejstvo, da je imela kmetija posest na hribu oz. na Krogu ali v njegovi bližini, medtem ko lahko drugo možnost, da je imela posest v krogu okrog hiše8, zanemarimo. Vprašanje je le, ali je ime vezano prav na ta grunt ali pa se je nanj zaneslo od drugod z novimi gospodarji, ki so bili po rodu Krogarji. Hišno ime Krogar je npr. značilno za kmetijo v Opalah (Opale 7, gospodarji so bili Jerebi in Bogataji, se pa občasno pojavlja tudi priimek Kavčič) in kmetijo v Plužnjah (od tam bi ga lahko zanesli Erženi, ta priimek je bil namreč v preteklosti značilen za župnijo Nova Oselica (Blaznik 1988)). Obe kmetiji imata najbrž staro hišno ime, ker se nahajata pod vzpetinama z imenom Krog. Ker se hišna imena gruntov le redko spreminjajo, pa bi to lahko veljalo tudi za Ledinico. V bližini se namreč nahajata kar dva Kroga, hišno ime pa se lahko nanaša tako na enega kot na drugega. Prvi Krog je na drugi strani Sore, nad Selom. Danes je tam kmetija Zakrožen, ki je bila leta 1825 v lasti grunta na Selu 2. Ta je naslednik ene od dveh prvotnih hub, na eni od njiju pa je leta 1630 izpričan isti priimek kot tu, Selak. Krogarji bi bili torej lahko že Selaki. Za drugi Krog mi je povedal Ratačanov Alojz Demšar, tako naj bi včasih pravili tudi vzpetini med Ledinico in Jarčjo Dolino. Hišno ime bi se torej lahko nanašalo tudi na lokacijo posestev te kmetije, če je imela gozdove na Krogu.
Ledinica 3: Mežnija
Urbar 1786-1852: ni vpisana.
Kataster 1825: Mesnaria di Ledinze. Stavbna parcela 2 (hiša; 30,08 klafter2 108 m2), 10 zemljiških parcel (3, 4, 5, 6, 7, 244, 213, 226, 384). Seznam posestnikov ok. 1830: Mesnaria.
Mežnija / Foto: Stane Kosmač
Kataster 1869: Mesnerei /Mežnarija/. Stavbna parcela 2 (enako stanje kot 1825) in tri zemljiške parcele: njiva (4), pašnik z grmovjem (213) in travnik s sadjem (384). V primerjavi z letom 1825 manjka sedem parcel, nobena izmed njih 1869 ne obstaja več. Površina zemljišč je torej ostala nespremenjena, 1869 so parcele merile 1 oral in 661 klafter2 (0,83 ha), kar je zagotavljalo 2 goldinarja in 38 krajcarjev donosa.
Status animarum 1882: Anton Majnik (Mežnija), mežnar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Mežnarija.
Hiša je že 1770 stala tam kot danes, na gričku nad cerkvijo sv. Ane. Najbrž je bila zgrajena takrat, ko so na novo pozidali cerkev, to je v drugi polovici 17. stoletja. Lahko pa, da je stala že prej in da gre za peto hišo iz leta 1630, ki jo kot kajžo omenja Blaznik. Med 1772 in 1784 je v njej živela družina Gladek oz. Gladik, ki sem jo odkrila v mrliških knjigah. To so bili Jernej Gladik (roj. ok. 1700, u. 17. 1. 1881, star 80 let), njegov sin Jernej (roj. ok. 1752, u. 24. 8. 1772, 19 let) in Lovro Gladik (roj. ok. 1739, u. 5. 9. 1784, 45 let). Lovro je bil poročen, saj je na tem naslovu med letoma 1771 in 1784 zabeležena smrt petih njegovih otrok.
Po Lovrovi smrti se je v hišo vselil Janez Gabrovšek (roj. ok. 1759), ki se je januarja 1785 oženil s 30-letno Marijo Možina iz Žirov, tu pa so se jima rodili najmanj trije otroci: Primož (roj. 7. 6. 1786), Marija (roj. 2. 6. 1787) in še ena Marija (roj. 13. 8. 1789). Z eno od obeh Marij se je ok. 1819 oženil Andrej Majnik (sin Blaža Majnika), naslednji mežnar pa je bil njun sin Anton Majnik (roj. 14. 1. 1832). Prvič se je poročil z Marijo Gantar (roj. 29. 4. 1831, por. 2. 3. 1851), drugič pa z Marjano Bogataj (roj. 17. 6. 1843, por. 3. 2. 1864) z Ledinice 4. Anton in Marjana sta bila stara starša Janka Majnika, ki je naredil kariero v Avstraliji (Stanonik 2000). Jankov oče Urban Majnik (roj. 18. 5. 1868, u. 17. 1. 1952) naj bi bil namreč rojen na Ledinici. Dvakrat je bil v Ameriki, kjer je zaslužil dovolj denarja, da si je kupil hišo v Stari vasi. Poročil se je z Marijo Krošelj (roj. 27. 1. 1875, u. 28. 9. 1955), sin Janko (roj. 15. 3. 1918, u. 12. 2. 2000) se jima je rodil v Stari vasi 46.
Janko Mrovlje omenja mežnarico Ano Filipič. Kako se je pisala pred poroko, ne vem, moža pa je morda spoznala v Jarčji Dolini, ker je v mladosti služila pri Mavsarju kot pestunja. Filipič so se namreč pisali v bližnjih Rupah (Jarčja Dolina 21) in v Koprivniku 43, pa tudi pri Bercetu na Mrzlem Vrhu 3. Njen mož je bil Jože Filipič, nezakonski sin podobarja in rezbarja Janeza Kavčiča - Travnkarja, rojenega pri Krogarju (Naglič 1998, str. 138). Ana Filipič je imela dva sinova, Vinka in Jožeta. Jože Filipič je bil znan amaterski fotograf, oženil se je pa z Loncmanovo Angelo Škulj z Mrzlega Vrha 6. V ŽO ga je predstavil Franc Temelj (1998).
Ledinica 4: Eržen, Kokelj
Urbar 1786-1852: Urban Streu, Sebastian, Matthaus Vogathay.
Kataster 1825: Sebastiano Streu. Stavbni parceli 3 (hiša, hlev in dvorišče; 205,96 klafter2 = 737 m2) in 8 (hiša z dvoriščem; 20,25 klafter2 = 72 m2), 52 zemljiških parcel (187, 191, 192, 223, 224, 227, 232, 240, 246, 248, 251, 252, 253, 254, 255, 257, 258, 259, 260, 263, 264, 267, 268, 348, 355, 356, 361, 362, 365 370, 371, 372, 373, 374, 379, 380, 381, 3^, 383, 441, 442, 443, 444, 445, 446, 448, 449, 450. 453, 458)
Seznam posestnikov ok. 1830: G. Albrecht.
Kataster 1869: Janes Eržen /Eržen/, hübner. Stavbna parcela 3 (površina je enaka kot 1825, le da zdaj stoji na njej še ena stavba, verjetno kozolec) in 35 zemljiških parcel: 10 njiv (192, 194/2, 234, 240, 255, 259, 356, 371, 441, 445), štirje travniški sadovnjaki (223, 365/2, 372, 383), trije travniki (252, 443, 458), 11 pašnikov (191, 197/2, 235, 253, 257, 260, 264, 268, 355, 373, 379) in sedem gozdov (246, 248, 263, 267, 446, 450, 453). Zemljišča so merila 54 oralov in 832 klafter2 (32,16 ha) in zagotavljala 77 goldinarjev in 65 krajcarjev donosa. Kmetija je bila nekoliko večja kot leta 1825, do 1882 pa se je zmanjšala za 1 ha.9
Status animarum 1882: Janez Eržen (Eržen), zemljak.
Seznam posestnikov ok. 1900: Janez Kokelj, Kokelj.
Če enako kot pri Krogarju sklepamo za nazaj po stanju iz leta 1825, je bil to srednji grunt na Ledinici. Leta 1501 je bil njegov zakupnik Pavel Solnicer, leta 1630 pa Mihael Kavčič. Leta 1786 najdemo tukaj gospodarja z imenom Urban Strel. Streli so torej prišli na Ledinico med 1630 in 1786, verjetno z Breznice10, Urbana pa je na gruntu nasledil domnevni sin Boštjan Strel (roj. ok. 1769, por. 12. 2. 1798, u. 8. 12. 1842). Poročen je bil z Magdaleno Kavčič (roj. ok. 1771, u. 17. 2. 1842), njegovih potomcev pa za zdaj v matičnih knjigah nisem našla. Morda jih ni imel, kar omenja tudi Janko Mrovlje (1992, str. 75). Po pripovedovanju Mrovljetove babice naj bi bilo takratnemu lastniku sicer ime Blaž, ne pa Boštjan, ujemajo pa se preostala dejstva: otrok ni imel, hišo je prodal Šinkovcu, sam pa se je umaknil v bajto pod gozdom v Ritovniku, ki je pogorela (bajta je imela leta 1825 stavbno parcelo 8, ki leta 1869 ni več obstajala), zato se je vrnil v vas kot preužitkar. Zdi se, da bi bil Boštjan lahko s Šinkovci celo v sorodu. Takratni Šinkovec je bil namreč Luka Bogataj, njegova žena Mica pa se je pred poroko pisala Strel in bi bila po letih lahko sestra Boštjana Strela. Do prodaje grunta je prišlo med 1825 in 1830: v katastru je še vpisan Boštjan Strel, v seznamu posestnikov pa za zdaj neznani G. Albreht. Ta v urbarju ni omenjen, za Boštjanom
Pri Koklju / Foto: Stane Kosmač
Strelom je tam vpisan Šinkovčev Matevž Bogataj (roj. 8. 9. 1818), najmlajši sin Luka Bogataja z Ledinice 1. Verjetno je postal gospodar 28. 1. 1839, ko se je pri 20. letih oženil z Marijo Kavčič (roj. ok. 1819, u. 18. 12. 1864). Nevesta je bila Posebnikova z Mrzlega Vrha 14, njen oče je bil Jožef Kavčič, mati pa Katarina Selak, Svetletova iz Jarčje Doline 10. Šest let po ženini smrti se je takrat 52-letni vdovec Matevž še enkrat poročil s 24-letno Jero Eržen (roj. ok. 1846, por. 1. 2. 1871, hči Gašperja Eržena in Helene Bekš), stanujočo na Dobračevi 37. Koliko otrok je imel Matevž, ne vem, znana sta mi le dva iz prvega zakona. Sin Janez Bogataj (roj. ok. 1840, por. 25. 11. 1867) se je poročil z Elizabeto Potočnik z Dobračeve 8, doma pa je ostala hči Marija Bogataj (roj. 16. 9. 1844, u. 14. 4. 1915). Prvič je bila poročena z Janezom Erženom (roj. 16. 5. 1805, por. 17. 2. 1868, u. 30. 4. 1884) iz Nove Oselice. Mrovlje pravi, da sta imela sedem otrok, sinovi Janez, Franc in Pavel so odšli v Ameriko in se niso vrnili. Ko je ovdovela, se je poročila z Janezom Kokljem iz Goropek. On je bil verjetno sin Jakoba Koklja (roj. 1. 5. 1832, por. 1853, u. 18. 9. 1894), ki se je v Goropeke 4 priselil iz Leskovice. Posestvo je nasledila Janezova hči Ivana Kokelj. Njen prvi mož je bil Franc Kosmač, Erjavčev z Mrzlega Vrha, drugi pa Tomaž Mrovlje, Šlosarjev iz Zabrežnika. Kmetijo je podedoval sin Jože Mrovlje, sedanji gospodar je njegov sin Mirko (Mrovlje 1992).
Prvotno hišno ime grunta ni znano. Mrovlje pravi, da se je v času gospodarjenja Strelov reklo Pri Blažu, saj naj bi se tako imenoval gospodar, ki je prodal kmetijo Šinkovcu. Vendar pa to verjetno ne drži, ker je bil takrat gospodar Boštjan Strel, pred njim pa Urban. Naslednje hišno ime Mali Šinkovec (Mrovlje 1992, str. 75) je hiša dobila šele leta 1839, ko je postal njen gospodar Matevž Bogataj, najmlajši sin Luka Bogataja - Šinkovca. Zadnji hišni imeni sta razmeroma mladi, Eržen iz leta 1868 in Kokelj od leta 1885 naprej, tako pa sta se pisala prvi in drugi mož Matevževe vnukinje in dedinje grunta.
Ledinica 5: Kržišnik, Ratačan
Urbar 1786-1852: Andre Kerschischnick, Miza Kollenz, Gregor Selak.
Kataster 1825: Andrea Streu. Stavbni parceli 6 (hiša; 18,20 klafter2 = 65 m2) in 7 (hiša z dvoriščem; 112,49 klafter2 = 404 m2), osem zemljiških parcel (234, 235, 454, 455, 456, 459, 460, 461). V dodatku leta 1839 je vpisana še stavbna parcela št. 10/a (64 klafter2 = 229 m2), nastala iz zemljiške parcele 348.
Seznam posestnikov ok. 1830: Maria Kollenz.
Kataster 1869: Marija Johann Selak /Ratac/, četrtinski hübner. Stavbna parcela 10/1 (hiša, 70 klafter2 = 250m2) in sedem zemljiških parcel: dve njivi (348/2, 461), travnik s sadnim drevjem (348/3), travnik (455), pašnik (348/1) in gozd (454, 459). Posestvo je merilo 15 oralov in 963 klafter2 (9,2 ha), donos pa je bil ocenjen na 24 goldinarjev in tri krajcarje. V primerjavi z letom 1825 je prišlo do nekaterih
sprememb.11
Status animarum 1882: Gregor Selak (Kržišnik, Ratačan), kajžar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Janez Seljak, Ratačen.
To je bila hiša, ki je prvič omenjena leta 1630 kot kajža (Kos 1982) oz. tretjinski grunt (Blaznik 1988). Hišni gospodar ni znan, ker je vpisan med nelokaliziranimi kajžarji brez naslova. Stala je sredi vasi, zadaj za Šinkovcem oz. zraven njega, le da na drugi strani poti, ki je vodila v Mrzliško grapo. Leta 1786 je bil njen gospodar Andrej Kržišnik. Domnevam, da je bil brat ali pa sin Lovra Kržišnika (roj. ok. 1704, u. 10. 10. 1799), poročenega s Heleno (roj. ok. 1709, u. 24. 1. 1784). Oba sta namreč umrla na Ledinici 5, verjetno pa sta se sem priselila. Alojz Demšar je namreč našel v rojstnih knjigah tri njune otroke, vsi trije pa so bili rojeni pri Sv. Treh kraljih (S. S. 3 Regnum): Franc Ksaver (roj. 27. 11. 1739), Uršula (roj. 8. 10. 1747) in Jurij (roj. 24. 4. 1750, por. s Heleno Strel, njun sin Anton je postal gospodar pri Krištanu, Jarčja Dolina 5). Imela sta tudi sina Boštjana Kržišnika, ki se je leta 1764 oženil z Marušo, hčerjo Luka Lukančiča, 24. 6. 1765 je bila pri sv. Lenartu rojena njuna hči Ana (mislim, da so živeli na Dobračevi 16, pri Krošlju). Iz te rodbine bi bila lahko tudi Neža Kržišnik (roj. ok. 1766, por. 12. 2. 1787 z Matevžem Kavčičem z Mrzlega Vrha), ki je v času poroke živela na Ledinici, nato pa Na previdki v Jarčji dolini 1.
Kaj se je zgodilo z gospodarjem Andrejem, ne vem. Vse namreč kaže, da je hišo podedovala Lovrova hči Urša Kržišnik (roj. 8. 10. 1747), ki se je poročila z Jurijem Strelom (roj. 7. 4. 1746 pri sv. Kancijanu, sin Andreja Strela in Helene). Na Ledinici 5 sta bila rojena njuna sinova Andrej (roj. 18. 11. 1780, por. ok. 1797, u. 26. 2. 1852) in Luka (roj. 8. 10. 1786), medtem ko se je hči Mica (roj. 16. 6. 1789) rodila na Selu 4. Doma je ostal najstarejši Andrej Strel, ki je bil gospodar leta 1825. Poročen je bil z Nežo Jurjavčič (roj. ok. 1772, u. 19. 5. 1848, stara 75 let). Imela sta hčeri Mino (roj. ok. 1814, glej Ledinica 8) in Marušo (roj. 1806, glej Ledinica 7), najbrž pa tudi Mico (roj. ok. 1800, naslednica). Gospodar Andrej je leta 183412 zgradil novo hišo v Mrzliški grapi, nanjo so prešle vse zemljiške parcele in tudi hišna številka 5. Za Andrejem je pri novi hiši kot naslednja lastnica v urbarju vpisana Mica Kolenc. Domnevam, da je bila Andrejeva hči, čeprav bi bila lahko tudi z Ledinice 4. Pred poroko se je pisala Strel, poročena je bila z Antonom Kolencem (roj. ok. 1801, u. 10. 5. 1863 na Ledinici 9, star 62 let), hišo pa je zapustila hčeri Mariji Kolenc (roj. 24. 5. 1827, por. 7. 2. 1848, u. 22. 11. 1885). V
Ratačan / Foto: Stane Kosmač
urbarju je vpisan njen mož Gregor Selak (roj. 7. 3. 1820, u. 26. 6. 1878). Gregor je bil Selakov iz Jarčje Doline 12, sin Miha Selaka in Jere Puc. Z Mico sta imela devet otrok: Marijo (omožena v Rovte), Katarino (omožena Mahorič), Janeza (naslednik), Andreja (roj. 29. 11. 1855, umrl za levkemijo), Marjano (roj. 9. 8. 1858, u. 6. 8. 1862), Nežo (roj. 22. 12. 1860, u. 1930, omožena gostja), Antona (roj. 25. 5. 1863, u. 24. 2. 1865), Marjano (roj. 27. 7. 1866, u. 30. 12. 1919) in Mino (roj. 9. 8. 1869).
Kmetijo je prevzel Janez Selak (roj. 16. 12. 1853, por. 25. 11. 1878, u. 18. 11. 1936), ki se je oženil s Terezijo Selak (roj. 10. 10. 1856, u. 31. 10. 1901). Nevesta je bila hči Andreja Selaka, Meteževega s Koprivnika 4 in Jere Kavčič, Pelehanove z Mrzlega Vrha 1, živeli pa so na Mrzlem Vrhu 15, v hiši, ki je takrat imela hišno ime Andručk, danes pa se ji reče Matic. Janez in Terezija sta imela dvanajst otrok: Terezijo (1879-1879), Janeza (1880-1880), Marijo (roj. 10. 9. 1882, por. 29. 4. 1935 z Janezom Kopačem iz Stare vasi 39), Franca (roj. 1. 2. 1884, por. 23. 5. 1910 z Marijo Kopač, živel pri Mačku na Dobračevi 30), Janeza (naslednik), Ivano (roj. 18. 5. 1887, u. 5. 5. 1972), Franco (roj. 10. 3.1889, por. 26. 6. 1919, u. 19. 4. 1974), Sofijo (18911893), Barbaro (roj. 29. 11. 1892, u. 3. 6. 1976), Jožefa (1895-1903), Marjano (roj. 23. 3. 1897, por. 29. 4. 1935 z Janezom Kopačem iz Stare vasi 39) in Alojzijo (roj. 3. 6. 1899, poročena z Ignacijem Semičem, Tomažikovim z Dobračeve).
Za naslednika je bil določen Janez Selak (roj. 3. 11. 1885, por. 20. 2. 1922, u. 28. 9. 1826), ki se je poročil z Marijo Benedik (roj. 20. 11. 1895), Špehovo iz Žirovskega Vrha. Umrl je štiri leta po poroki, ko ga je ob veliki povodnji zasul plaz (Potočnik 1981). Vdova Marija je kmetijo prodala Janezovi sestri Franci. Njen mož Anton Demšar (roj. 28. 12. 1890 v Žirovnici 1, u. 29. 3. 1960) je bil vdovec, prva žena je bila Ivana Loštrek iz Žirov 58. Tam so živeli do leta 1921, nato so se odselili v Mirno vas pri Trebelnem, se 1925 vrnili na Ledinico 11 in aprila 1927 kupili Ledinico 5 (Demšar 2009).
Hišno ime Kržišnik se nanaša na priimek prvih znanih gospodarjev te hiše. Izvira najpozneje iz leta 1750, prav tako staro ali celo starejše pa je tudi drugo hišno ime Ratačan (1869 je v katastru za Ledinico 5 vpisana starejša oblika Ratac). Povezano je z oranjem in označuje orača oz. kmeta, poljedelca (Stanonik 2005, str. 77). Vezano je na rodbino Kržišnik, saj je tako 1869 še vedno označen tudi Krištanov gospodar Gregor Kržišnik iz Jarčje Doline 5, čeprav sta bila Rataca pravzaprav njegov ded Jurij in praded Lovro Kržišnik. Zdi se, da bi se priimek lahko razvil iz prvotne oblike Križe oz. Križec. Tako so se leta 1630, ko Kržišnikov še ni bilo, pisali trije gospodarji v žirovski župi: Jernejev sin Andrej Križec je bil rovtar v Račevi, Jakobov sin Andrej Križec je bil kajžar, novinar Ivan Križe pa je svoje zemljišče kupil. Lokacija zadnjih dveh ni znana, lahko pa bi že živela tukaj ali pa v Koprivniku, ker je bil leta 1786 priimek Kržišnik omejen na to območje: na Ledinici sta živela Andrej (roj. pred 1766) in Lovro (roj. ok. 1704), v Jarčji Dolini 1 Jurij (roj. ok. 1730, u. 13. 1. 1780), v Koprivniku 13 pa Simon Kržišnik (roj. ok. 1720, u. 1. 8. 1780). Lahko pa bi Kržišniki takrat še živeli tudi na območju fare Vrh Sv. Treh Kraljev: urbarjev te podružnične cerkve nisem pregledovala, se pa zdi, da se je od tam na Ledinico priselil Lovro Kržišnik.
Ledinica 6: Gričar
Urbar 1786-1852: Helena Selenz, Georg Tzeferin, Lorenz Sellak, Johann Bogathay.
Kataster 1825: Gregorio Zafferin oz. Tafserin. Stavbna parcela 9 (hiša z dvoriščem; 49,19 klafter2 = 176 m2) in osem zemljiških parcel (412, 443-, 414, 415, 416, 417, 420, 421)
Seznam posestnikov ok. 1828: Lu. Sellak
Kataster 1869: Michael Andrej Kopač /Gričer/, četrtinski hübner. Stavbna parcela 9/2 (hiša, dvorišče in gospodarsko poslopje; 89 klafter2 = 318 m2) in sedem zemljiških parcel: njiva (416), trije travniki s sadnim drevjem (412, 415, 421), pašnik (414/1) in gozd (417, 420). Posest je merila 12 oralov in 792 klafter2 (7,36 ha), kmetija je imela 14 goldinarjev in 49 krajcarjev donosa, do leta 1882 pa se je še malenkost povečala13.
Status animarum 1882: Andrej Kopač (Gričar), kajžar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Andrej Kopač, Gričar.
Ta hiša stoji nad vasjo, na obronku »brezniške planote«. Po lokaciji je dobila tudi hišno ime Gričar, ki bi bilo lahko že precej staro. Hiša oz. kajža bi lahko stala že leta 1630, zagotovo pa leta 1770. O prvi lastnici Heleni Zelenc iz leta 1786 nimam podatkov, prav tako kot tudi ne o Neži Zelenc, ki je v urbarju omenjena januarja 1808. Je pa bil priimek v okolici prisoten že leta 1630, ko je na Selu prebival gruntar Jurij Zelenec, v Rupah nad Selom pa rovtar Boštjan Zelenec. Tu sta živela tudi Urban Kranjc (roj. ok. 1708, u. 14. 1. 1779, star 70 let) in Neža Kranjc (roj. pred 1770), ki se je poročila z Jožefom Čeferinom in mu v tej hiši rodila sina Martina (7. 10. 1784). V urbarju je za Heleno Zelenc vpisan Jurij Čeferin (17. 9. 1813 se je tu rodil njegov sin Matevž), v katastru leta 1825 pa Gregor Čeferin. Leta 1830 najdemo že druge gospodarje: seznam posestnikov takrat omenja Luka Selaka, v urbarju pa je za Čeferini vpisan Lovro Selak, ki ga nasledi Janez Bogataj.
Gričar / Foto: Stane Kosmač
Najpozneje leta 1844 je hiša spet dobila druge prebivalce, z Dobračeve 23 so se sem preselili Kopači. To so bili oče Janez Kopač (roj. ok. 1787, por. 8. 1. 1806 z Jero Burnik, u. 19. 5. 1845) ter njegovi sinovi Valentin (roj. ok. 1807, u. 20. 2. 1859), Matevž (roj. ok. 1821, u. 4. 5. 1844) in gospodar Miha Kopač (roj. 23. 9. 1826, u. 13. 3. 1883), ki je bil poročen z Mino Strel (roj. 10. 6. 1820, u. 14. 11. 1906). Miha je poleg hiše postavil še gospodarsko poslopje, njegov sin in naslednik Andrej pa je nekoliko povečal posestvo. Andrej Kopač (roj. 13. 11. 1850, u. 19. 3. 1939) se je 17. 6. 1872 oženil z Marjano Demšar (roj. 26. 9. 1850, u. 25. 9. 1904) iz Žirov, doma pa je živela tudi njegova samska sestra Marjana Kopač (roj. 14. 3. 1857, u. 21. 9. 1881). V SA piše, da se je Andrej po ženini smrti še enkrat poročil (2. 9. 1906) in se odselil, postal je novohišar v Žireh 43.14
Ledinica 7: Kržišnik, Na bajti, pri Mihatu v bajti
Kataster 1869: Matevž Matija Polanšek /Keržišnik/, kajžar. Stavbna parcela 7 (hiša z dvoriščem; 130 klafter2 = 465 m2). Zemljiških parcel nima.
Status animarum 1882: Matija Polenšek (Na bajti), bajtar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Andrej Poljanšek, pri Mihat v bajti.
Ta hiša je stala že leta 1825, zadaj za Šinkovcem, le da je takrat imela hišno številko 5. Bila je Ratačanova. Gospodar Andrej Strel je 1834 zgradil novo hišo v Mrzliški grapi, na katero je prešla tudi hišna številka 5, njihova stara hiša pa je dobila drugo hišno številko 7. Površina stavbne parcele 7 leta 1869 ustreza skupni površini stavbnih parcel 6 in 7 iz leta 1825: bajta na parceli 6, ki je prenehala obstajati, se je namreč podrla, njena površina je bila priključena stavbni parceli 7. Kot lastnik hiše, ki ni imela lastnih zemljiških parcel, je vpisan kajžar Matevž Polanšek. To je bil Muhovcov Matevž Polenšek (roj. ok. 1827, u. 15. 2. 1892), sin Janeza Polenška in Marije Gantar. Umrl je doma, v Jarčji Dolini 6, pri svojem mlajšem bratu Matiji. Semkaj se je namreč med 1869 in 1882 vselil njegov bratranec Matija, sin Matevževega strica Lovra Polenška in Mine Strel, ki sta živela na
Ledinici 8. Matija Polenšek (roj. 23. 2. 1845, por. 31. 5. 1869, u. 23. 1. 1905) je bil poročen z Marijo Žakelj (roj. 14. 11. 1845, u. 30. 1. 1917, hči Blaža Žaklja in Marije Jereb), Blažontarjevo iz Stare vasi 30. Poleg njiju je v hiši živela tudi gospodarjeva teta Maruša Strel (roj. 28. 1. 1806, u. 29. 12. 1882), ki pa je umrla na Ledinici 5. Okrog leta 1900 je bil hišni gospodar Andrej Poljanšek, domnevno Matijev sin. Hiši se je takrat reklo Pri Mihatu v bajti. O tem, od kod se je pritaknil Miha, ne vem ničesar, saj nobenemu prebivalcu ni bilo tako ime. Hišno ime iz leta 1882, Na bajti, pa pomeni, da gre za Ratačanovo bajto ali pa za njihovo staro hišo, ki je bila majhna in v slabem stanju. Zanjo je leta 1869 še izpričano hišno ime Kržišnik, tako so se namreč pisali gospodarji pri Ratačanu pred Streli.
Ledinica 8: Muhovec, V Bagovicah, Za vodo čez Soro
Kataster 1869: Anton Polanšek /Muhovc/, kajžar. Stavbna parcela 9/1 (hiša; 36 klafter2 = 129 m2) in tri zemljiške parcele št. 392 (njiva), 395 (pašnik) in 400 (travnik s sadnim drevjem).15 Zemlje je bilo za 4 orale in 1117 klafter2 (2,4 ha), donos je bil ocenjen na 10 goldinarjev in 99 krajcarjev.
Status animarum 1882: Anton Polenšek (v Bagovicah, za vodo čez Soro), novohišar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Neža Poljanšek, Muhovc.
Hiša je bila zgrajena med 1839 in 1854 ob Sori pod Gričarjem. Dobila je poddelilko Gričarjeve stavbne parcele in hišno številko 8. Verjetno jo je zgradil Lovro Polenšek (roj. 9. 8. 1809, por. 24. 5. 1841), Muhovcov iz Jarčje Doline 6. Bil je sin tamkajšnjega gospodarja Matije Polenška in Maruše Kopač iz Žirovskega Vrha, domačijo je nasledil njegov starejši brat Janez. Lovro je v času poroke živel na Dobračevi 3, medtem ko je bila nevesta Mina Strel Ratačanova z Ledinice 5. Hišo je najbrž zgradil kmalu po poroki, naslov pa sem prvič zasledila leta 1854, ko je tu
Pr' Muhovc / Foto: Stane Kosmač
umrla domnevna Lovrova hči Marija Polenšek (roj. ok. 1851, u. 18. 8. 1854, stara tri leta in pet mesecev). Poleg nje je imel Lovro še najmanj dva otroka, sinova Matija (glej Ledinica 7) in prvorojenca ter naslednika Antona. Anton Polenšek (roj. 31. 5. 1842, por. 17. 2. 1868) se je oženil z Nežo Brence (roj. 24. 12. 1840, hči Janeza Brenceta in Mine Trček), Blažičevo iz D. Vrsnika 8. Zdi se, da je moža preživela, v seznamu hišnih gospodarjev leta 1900 je namreč vpisana ona, Neža Poljanšek.
Najstarejše hišno ime Muhovc označuje poreklo gospodarja in graditelja hiše, v veljavi je še danes. Drugi dve hišni imeni, ki se nista prijeli, pa se nanašata na lokacijo hiše. Prvo, v Bagovicah, izhaja iz ledinskega imena. Na katastrskem načrtu k. o. Ledinica je območje, kjer je bila zgrajena hiša, označeno kot U Bazovizach (1825) oz. v Razovicah (1869). Drugo ime pa je najbrž dodal župnik za svojo informacijo, saj ima smisel le, če gledamo hišo z drugega brega Sore, iz Žirov.
v
Ledinica 9: V Dolcih, V Resiji, v Dovcah, Žnidar
Kataster 1869: Michael Liza Černologer, kajža. Stavbna parcela 13/2 (hiša; 24 klafter2 = 86 m2) in zemljiška parcela 194/1 (pašnik, 1519 klafter2 = 0,54 ha), ki zagotavlja donos 1 goldinarja in 22 krajcarjev. Pred letom 1882 je bila dodana še njiva na parceli 194/2.16
Status animarum 1882: Miha Črnalogar (v Dolcih, v Resiji). Seznam posestnikov ok. 1900: Liza Kaučič, v Dovcah. Tudi ta hiša je bila zgrajena med 1839 in 1869, verjetno šele po letu 1860. Stala je pod Kovkarjem, Jarčja Dolina 15, in je zato dobila poddelilko njegove stavbne parcele. Hišo sta najbrž zgradila Miha Črnalogar (roj. 1825 na Planini, fara Cerkno) in njegova žena Marjana Skvarča (roj. 1830). Njuna hči in naslednica Elizabeta oz. Liza Črnalogar (roj. 19. 11. 1860, por. 20. 9. 1885) je bila rojena še na Planini, njen mož Janez Kavčič (roj. 3. 4. 1860) pa je bil Polonkarjev iz Račeve 21. Janko Mrovlje (1992, str. 75) pravi, da je Janez dvakrat odšel v Ameriko in se
Pri Žnidarju / Foto: Stane Kosmač
obakrat tudi vrnil. Njegova sinova Janez in Štefan sta ostala v Ameriki, kamor sta odšla pred drugo svetovno vojno. Poleg teh dveh sinov pa sta Janez in Liza imela še najmanj tri otroke, in sicer sina Tomaža ter hčeri Terezijo in Franco. Doma je ostal Tomaž, njegov sin Zdravko je januarja 1944 umrl na Mrzlem vrhu, ko je stopil na mino (Zajec 1990). Terezija Kavčič (roj. 10. 10. 1886, por. 8. 2. 1909) se je poročila z Antonom Filipičem - Ruparskim in postala gospodinja na njegovem domu v Jarčji Dolini 21. Njena sestra Franca Kavčič (roj. 29. 9. 1889, por. 30. 5. 1911) pa je vzela Antonovega brata Matevža Filipiča (roj. 21. 9. 1888). Po poklicu je bil zidar in je zraven te hiše zgradil novo, ki je dobila številko Ledinica 13 in hišno ime Matevž.
Hišno ime v Dolcih oz. v Dovcah izvira iz ledinskega imena in se nanaša na lokacijo hiše. Dolec, v narečju »dovc«, je manjši kračji dol, množinska oblika dolci (Stanonik 2005, str. 60). Hiša namreč stoji v Dovcarski grapi, ki je na katastrskem načrtu označena z imenom U Rezich (1825) oz. v Reziču (1869) - od tod verjetno drugo hišno ime, V Resiji. Iz članka Janka Mrovljeta sklepam, da ima hiša danes hišno ime Žnidar, kar se nanaša na poklic enega od njenih gospodarjev.
Ledinica 10: Dolec, Dovce, pri Rezi
Status animarum 1882: Terezija Dolinar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Andr. Poljanšek (Dolec).
Kot povesta hišni imeni Dolec in Dovce, je tudi ta hiša stala v Dovcarski grapi. Danes so vidne le še njene ruševine na dnu grape, pod hišo Ledinica 9. Zgrajena je bila šele po letu 1869, ker v katastru še ni omenjena. Verjetno celo po letu 1882, ker je v SA vpisana naknadno, na posebnem listku skupaj s hišama št. 11 in 12. Morda jo je zgradil Andrej Poljanšek z Ledinice 8, ki je vpisan kot hišni gospodar leta 1900. V hiši je živela Terezija Dolinar (roj. 2. 10. 1880) in njeni otroci Vincencij (roj. 5. 4. 1905 v Spodnji Idriji), Ignac (roj. 28. 7. 1908 na Ledinici) in Amalija (roj.
з.	7. 1907), pri njih pa je stanovala tudi Kunigunda Špilar (roj. 1. 3. 1875, Köflach, Štajerska). Janko Mrovlje (1992, str. 67) pravi, da sta bili zadnji prebivalki hiše zdaj že pokojni Terezija Jesenko in njena hči Malka, hiši pa se je reklo pri Rezi. Verjetno se je Terezija Dolinar kasneje poročila z Urbanom Jesenko (roj. 18. 5. 1879,
и.	19. 10. 1914). Na spomeniku padlim v prvi svetovni vojni piše, da je bil z Ledinice 10, Dovce.
Ledinica 11: Vovšerca
Status animarum 1882: Neža Gantar.
Seznam posestnikov ok. 1900: Neža Gantar, Vovšerca.
Hiša je stala ob Sori poleg Muhovca, zgrajena pa je bila med 1882 in 1900. V njej je živela Neža Gantar (roj. Demšar, 20. 12. 1859, Žiri 40). Glede na to, da so ji pravili Vovšerca, sklepam, da je bil njen (že pokojni) mož po rodu Vovšarjev iz Osojnice 2: tam sta bila leta 1825 in 1869 gospodarja Štefan in Martin Gantar. Neža je bila rojena v Žireh št. 40 in je bila verjetno hči Matevža Demšarja ter v sorodu z Gričarji.17 Leta 1922 je hišo prodala nečaku Antonu, sinu brata Franca
Demšarja (Franc je bil iz Žirov, po poroki pa je živel v Žirovnici 1). Anton Demšar je z družino tu živel od 1825 do 1927, nato se je preselil na Ledinico 5. Hišo je prodal Mariji Kristan z Ledinice 12, nazadnje je v njej živela njena hči Kristina Kristan (roj. 22. 12. 1910). Hiša je bila po letu 1960 porušena, Kristinini dediči so na njenem mestu zgradili novo hišo, ki ima številko Ledinica 1 (Demšar 2009).
Ledinica 12: Na pepelu
Status animarum 1882: Marija Kristan
Seznam posestnikov ok. 1900: Marija Kristan.
Tudi ta hiša je bila zgrajena po letu 1882. Čeprav je po obnovi na njej napisana letnica 1904, pa je morala biti zgrajena prej, ker je že vpisana v seznamu iz leta 1900. Stoji nad vasjo, na previsu v Dovcarsko grapo, in ima hišno ime na Pepelu. Stanonikova (2005b, str. 76) meni, da je ime ledinskega izvora in da morda označuje ostanke kakšnega kurišča. Mogoče so tam nekdaj prižigali kresove, lega bi bila kar pravšnja, saj se dobro vidi iz Žirovske kotline. V statusu animarum piše, da je hišo zgradila Marija Kristan (roj. 27. 8. 1859, u. 30. 10. 1912) iz Jarčje Doline 21, Ruparska. Kolikor vem, ni bila poročena, imela pa je nezakonsko hčer Marijo Kristan (roj. 4. 7. 1888), ki je bila rojena še v Jarčji Dolini 21. Tudi ta je ostala samska, njena nezakonska hči Kristina Kristan (roj. 22. 12. 1910) pa je bila že rojena na Ledinici 12. Marija je leta 1927 kupila hišo Ledinica 11 in se tja odselila skupaj z otroki. Poleg hčere Kristine je imela še dva sinova, Hieronima in Pavla (Mrovlje). To hišo pa je kupil Valentin Grošelj, Skalarski Tine z Dobračeve 40 (Potočnik 2004). Verjetno zato, ker je bila njegova žena Katarina Eniko (roj. 19. 4. 1898, por. 14. 9. 1919) doma v bližini, na Kovku v Jarčji Dolini 15. Valentin je po 2. svetovni vojni ostal na Koroškem, danes se pri hiši pišejo Mole.
Na Pepl / Foto: Stane Kosmač
Opombe
1	Blaznik že sam pravi, da je prvi, terezijanski kataster iz leta 1754, ponekod neurejen. Morda gre za desetinske kajže v drugih naseljih, ki so sodila pod podružnično cerkev na Ledinici. Ta je namreč od vseh žirovskih cerkva pokrivala največje področje, v njenem urbarju 1786-1852 je vpisanih 112 plačnikov dajatev: pet na Ledinici, ostali pa v naseljih Stara vas, Nova vas, Selo, Zabrežnik, Žirovski Vrh, Jarčja Dolina, Mrzli Vrh, Javorjev Dol in Koprivnik.
2	Leta 1501 in 1630 je imela ta huba najvišje dajatve, leta 1825 pa največ zemljiških parcel. Med 1825 in 1869 sta bili dve parceli odtujeni (travnik na parceli št. 349 je postal last Ratačana z Ledinice 5, pašnik z drvarjenjem na parceli 179 pa je bil razdeljen na dva dela: parcela 179/1 je ostala Šinkovcu, 179/2 pa je pripadla Ledinici 4), ena pa na novo pridobljena (272/1 - listnati gozd; parcela 272 je bila 1825 v lasti Prvičana iz Jarčje Doline 1). Obseg grunta se do leta 1869, ko je meril 36 ha, torej ni bistveno spremenil, med 1869 in 1882 pa se je povečal na 38 ha. Pred letom 1879 je namreč grunt pridobil štiri nove parcele: tri od Franca Blažiča, Župana z Dobračeve 9 (2 -pašnik, 216 - travnik z drvarjenjem, 218 - njiva s pašnikom), eno pa od Matevža Nagliča, Arharja z Dobračeve 7 (219 - njiva). Leta 1882 pa je prišlo še do manjših sprememb pri petih gozdnatih parcelah: Šinkovčevi parceli 451 in 452 sta prešli na Ledinico 4, namesto njih pa je Šinkovec od tamkajšnjega gospodarja dobil parcele 446/2, 450/2 in 453.
3	Njihov rod prvotno najbrž izvira iz starih Žirov, Bogataj so se leta 1630 namreč pisali samo pri današnjem Petronu (Žiri 6) v žirovski župi in pa v Izgorjah v hlevnovrški župi. Tudi 1786 še vedno dobimo ta priimek pri Petronu, razširil pa se je tudi k sosedu (Žiri 5, Šemončk), na Breznico (št. 2, Šemončk), v Novo vas 16 (Bešter), na Ravne
(št. 1 - Oblak in št. 4 - Buhč), v Opale 8 (Mrovc) in na Mrzli Vrh 13 (Nagode). Iz ene od teh hiš bi lahko izhajali Šinkovčevi Bogataji, ker pa so morali biti dokaj premožni, je najbolj verjetna možnost Petron. Lahko pa bi seveda prišli tudi od kod drugod.
4	Priimek Strel se na Ledinici pojavi po letu 1630. Leta 1501 najdemo Strele v Koritih in v Stari vasi, 1630 v Koritih in na Breznici, 1786 pa pri Strelu na Breznici 1 (Miha Strel), pri Kržetu v Žirovskem Vrhu 29 (Štefan Strel) in
na Ledinici 4 (Urban Strel). So pa med 1765 in 1773 živeli tudi pri Krištanu v Jarčji Dolini 5, kar dokazuje vpis smrti treh otrok Gašperja Strela. Zdi se, da prek Strelov obstajajo sorodstvene vezi med Ledinico 4 in 5 ter Jarčjo Dolino 5. Na Ledinico pa so verjetno prišli po letu 1760, in to z Breznice: tam je bil leta 1746 rojen Jurij Strel, ki se je priženil k Ratačanu.
5	Leta 1869 je imel grunt še večino svojih parcel iz leta 1825. Izgubil je štiri (tri so postale last Mavsarja iz Jarčje Doline 2 (pašniki 271, 347, 352), ena pa last Antona Polenška z Ledinice 8 (392, njiva), štiri pa je pridobil na novo (pašnik na parceli 176 je bil pred tem last Mavsarja iz Jarčje Doline 2, njiva na parceli 224 je bila v lasti Ledinice 4, gozd na parcelah 418 in 419 pa je imel leta 1825 Hribčarjev z Dobračeve 2). Posestvo je 1869 merilo slabih 23 ha, do 1882 pa se je povečalo na 30 ha (51 oralov in 455 klafter2), ustrezno je na 65 goldinarjev in 24 krajcarjev narasel tudi donos. Kmetija je namreč v tem času od Mavsarja pridobila še štiri nove parcele (pašnike 271, 347, 352 ter gozd 272/2), od katerih so bile prve tri leta 1825 pravzaprav že njihove.
6	Mrovlje (1992) pravi, da je dobila ime po Krogarjevi Maršoti, ki je živela v 19. stoletju in je tu našla pribežališče, kadar so jo mučile duševne tegobe. V ljudski pripovedki izvemo, da je bila na Ledinici včasih kmetija, katere gospodar je zgodaj umrl in jo zapustil mladi vdovi s sinom Janezom in hčerjo Marijo, ki so jo klicali Maršota. Ta že v mladosti ni bila zdrava, kasneje pa je znorela in izginila. Brat Janez jo je celo noč iskal po gozdu in jo zjutraj našel v globoki jami, pod katero je rahlo šumela voda (Stanonik 2005a, str. 98). Nekaj bolj konkretnih namigov
o Maršoti pa nam da Ivan Potočnik (1989, str. 81), ki je to izvedel od Krogarjeve Lize. Krogarjeva Liza je bila v letih 1924-27, ko je Potočnik naredil zapiske, stara 70 let: se pravi, da je bila rojena ok. 1855. V tistem času je pri Krogarju gospodaril Miklavž Kavčič: Liza, uradno Elizabeta Kavčič, je bila najbrž njegova hči. Potočnik pravi, da je ostala samska, Helena Kavčič (roj. 1859), ki je podedovala Krogarjevo kmetijo, pa je bila najbrž njena sestra. Liza je Potočniku povedala naslednje: Pri Krogarju na Ledinici je bila nekoč neka ženska, ki so ji rekli »Maršota«. (Bila je lastnica Krogarjevih gruntov, pa jih je prodala.) Bila je vedno na peči, tako da jim je bila prav v nadlego in so se jo sčasoma tudi res naveličali ter jo spravili proč. Naselila se je potem v tej jami in skoro gotovo tukaj tudi umrla. In tako je luknja dobila ime »Maršotna jama«. ^ Ko je bila še otrok in so kot prej otroci ležali na zapečku, pa jih je kregal stric: »Vedno ste za pečjo kot rajnka Maršota.« Liza je bila otrok tam nekje leta 1860, Maršota, ki se jo je še spominjal njen stric, pa je verjetno živela ok. 1810. Tudi če je to o Maršotini smrti v jami le ljudsko pretiravanje, pa izvemo, da je prodala grunt Kavčičem in si izgovorila zapeček, novim lastnikom pa je bila v napoto. Pred Kavčiči so bili gospodarji Erženi, za katere se zdi, da so res imeli le dva potomca, kot pripovedujejo ljudje. Valentin se je po poroki najbrž odselil, grunt je verjetno podedovala Marija in ga ok. 1800 prodala Gregorju Kavčiču. Ko bom naslednjič pregledovala mrliške knjige, nameravam poiskati zapis o smrti Marije Eržen med letoma 1800 in 1855 (če bo kdo to storil pred menoj, lepo prosim, naj me o rezultatu obvesti). Upam le, da se ni poročila in spremenila priimka. Obdobje pa se verjetno da zožiti, ker Potočnik meni, da je umrla kmalu po letu 1805.
7	Leta 1776 je umrla 60-letna Špela Dolinarca, leta 1782 pa 80-letni Štefan Oblak. Rodili so se tudi štirje otroci: Pavel (roj. 25. 1. 1787) in Katarina (roj. 11. 4. 1788) sta bila otroka Štefana Gantarja in Marije, Tomaž (roj. 18. 12. 1787) je bil sin Antona Bogataja in Marjete Lazar, Marija (roj. 3. 3. 1789) pa hči Urbana Žakla (vulgo Urchar) in Marije Grošel.
8	Pomenilo naj bi, da je ta kmetija imela vso posest v krogu, podobno kot razlaga nastanek hišnega imena v Opalah Vincenc Demšar (Stanonik 2005, str. 57). Vendar pa to ni nobena posebnost, ki bi jo veljalo ovekovečiti v hišnem imenu. Taka razporeditev je namreč značilna za skoraj vse kmetije, ki so nastale s krčenjem gozdov med drugo, t. i. rovtarsko kolonizacijo v 16. stoletju. Že zaradi tega za Ledinico, ki je bila poseljena pred letom 1291, ne pride v poštev, saj imamo opravka s povsem drugačno parcelizacijo zemljišč. Pa tudi za Opale najbrž ne, še posebej, ker se tudi tam nahaja vzpetina Krog.
9	Med 1825 in 1869 se je grunt nekoliko povečal, ker je izgubil samo eno parcelo (travnik s sadjem na parceli 224 je prešel v last Ledinice 2), štiri pa pridobil: dve sta bili leta 1825 Ratačanovi (njiva 234 in pašnik 235), ena je bila Šinkovčeva (pašnik 197), ena pa Krogarjeva (pašnik 194). Med 1869 in 1882 pa se je malenkost zmanjšal, na 31,03 ha, donos pa je padel na 72 goldinarjev. V tem času je namreč kmetija izgubila eno njivo (p. 194/2 je bila prepisana na Ledinico 9) ter del gozda (p. 446/2, 450/2, 453 so postale Šinkovčeve) - morda je šlo za menjavo, ker je dve gozdni parceli (451, 452) od Šinkovca tudi pridobil.
10	Glej opombo 4.
11	Od prvotnih osmih zemljiških parcel iz leta 1825 sta do 1869 dve prenehali obstajati, štiri so ostale iste, dve pa sta prešli v last Ledinice 4 (njiva 234 in pašnik 235). Ena parcela pa je bila pridobljena na novo od Ledinice 4. Gre za pašnik p. št. 348, iz njega je že pred letom 1839 nastala stavbna parcela 10/1 ter njiva, sadovnjak in pašnik (tri zemljiške parcele s poddelilkami 348/1-3). Ratačan je namreč leta 1834 tam zgradil novo hišo. Med 1839 in 1869 se je ena od njegovih dveh prejšnjih hiš na stavbnih parcelah 6 in 7 podrla, parceli sta bili združeni v stavbno parcelo 7, na njej stoječa hiša pa je leta 1770 dobila novo hišno številko 7.
12	Po katastru je bila hiša zgrajena med 1825 in 1839. Alojz Demšar (2009, str. 6) pravi, da so leta 1950, ob prenovi hiše, v stropu nad pritličjem odkrili tram z vrezano letnico 1834.
13	Med 1825 in 1869 ni bilo velikih sprememb. Parcela 414 se je nekoliko zmanjšala, ker sta iz nje nastali parceli 414/1 (ta je ostala Gričarju, 2,08 ha) in 414/2 (30 a, vpisana na Valentina Grošlja, Hribčarja z Dobračeve 2). Nasprotno pa se je stavbna parcela 9 povečala, ker je bilo zraven hiše z dvoriščem zgrajeno še gospodarsko poslopje. Poleg tega je dobila novo številko oz. poddelilko 9/2, ker je bila ob Sori pod Gričarjem zgrajena nova hiša Ledinica 8, ki je dobila parcelno številko 9/1. Med 1869 in 1882 sta bili dodani zemljiški parceli 409/2 in 414/2. Parcela 409 je bila pašnik v lasti Franca Blažiča, Župana z Dobračeve 9: večji del je ostal njemu (409/1), manjši del v velikosti 41 arov pa je dobil oz. kupil Andrej Kopač. Pašnik 414/2, ki je bil 1825 že Gričarjev, pa je Andrej odkupil nazaj od Lovra Grošlja z Dobračeve 2.
14	Glej opombo 17.
15	Zemljiške parcele so leta 1825 pripadale Krogarju z Ledinice 2 (392), Luki Križaju iz Stare vasi 15 (395) in Hribčarju z Dobračeve 2 (400). Obseg kajže se med 1869 in 1882 ni spremenil, spremenile pa so se parcelne številke: 0,77 ha velika njiva na parceli 392 je bila razdeljena na tri njive (392, 398, 410/3), 1,83 ha velik travnik na parceli 395 pa na tri travnike (393, 395, 410/2).
16	Zemljiška parcela 194 je bila leta 1825 v lasti Ledinice 2, Krogarja. Pred letom 1869 je bila razdeljena na dve parceli, 194/1 je že pripadala Ledinici 9, 194/2 (njiva, 1 oral in 1349 klafter2) pa Ledinici 4. Do leta 1882 so kupili tudi to parcelo, s čimer je posest narasla na 1,07 ha, donos pa na 3 goldinarje in 81 krajcarjev.
17	Hiša Žiri 40 (stavbna parcela 68) je stala v Zadnjici in je imela hišno ime Eržen, tako so se namreč tam pisali do leta 1850. V njej je ok. leta 1880 stanoval Matevž Demšar (Mlakar 2005, str. 33), v seznamu gospodarjev ok. 1900 je vpisan Janez Kopač (roj. 17. 8. 1875), v seznamu obrtnikov leta 1930 pa Andrej Kopač (1850-1939), izdelovalec zabojčkov. Ta Andrej je bil Gričarjev, njegova prva žena je bila Marjana Demšar, po drugi poroki 1906 pa se je odselil v Žiri 43 (tako piše v SA). Tudi ta hiša je stala v Zadnjici (stavbna parcela 72), v njej pa je leta 1900 živela Agata Demšar. Ker je imela hišno ime Matevžk, je najbrž tudi tu v nekem obdobju stanoval Matevž Demšar. Hiši sta očitno povezani, na kar kažejo enaki priimki in selitve prebivalcev.
Viri
Status animarum župnije Žiri 1879, 1882. Župnijski urad Žiri.
Dokumenti župnije sv. Martina, Žiri. Nadškofijski arhiv, Ljubljana.
Rojstne knjige 1738-1896.
Poročne knjige 1738-1771, 1784-1876.
Mrliške knjige 1738-1902.
Urbar in inventar župne cerkve 1792-1802.
Urbar farne cerkve sv. Martina v Žireh 1786-1848.
Urbar podružnične cerkve na Dobračevi (s. Leonard) 1772, 1786-1851.
Urbar podružnične cerkve na Goropekah (s. Joannes) 1772, 1786-1852.
Urbar podružnične cerkve na Ledinici (s. Anna) 1786-1852.
Urbar podružnične cerkve na Vrsniku (s. Thoma) 1786-1848. Urbar podružnične cerkve na Breznici (s. Canciani) 1786. Seznam škofjeloških podložnikov v okraju Idrija, 19. stoletje.
Dokumenti franciscejskega katastra za Kranjsko, katastrska občina Ledinica (A89), okraj Idrija, Postojnska kresija: Abecedni seznam lastnikov 1825, Protokol stavbnih parcel 1825-1839. Arhiv Republike Slovenije.
Dokumenti reambulančnega katastra za Kranjsko, katastrska občina Ledinica (A89), okraj Idrija, Postojnska kresija: Abecedni seznam lastnikov, Parcelni protokol 1869, Dodatek k parcelnemu protokolu 1979, 1880, Izkaz o spremembah 1881, 1882. Arhiv Republike Slovenije.
Mape franciscejskega in reambulančnega katastra, katastrska občina Ledinica A89. Stara podatkovna zbirka: pregled map zemljiških katastrov 19. stoletja (digitalizirano arhivsko gradivo), htpp://www.arhiv.gov.si/
Seznam posestnikov na Idrijskem ok. leta 1900. Alfonz Zajec, Žiri.
Blaznik, Pavle, 1963. Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek 4. Ljubljana, SAZU.
Blaznik, Pavle, 1973. Škofja Loka in loško gospostvo. Muzejsko društvo, Škofja Loka.
Blaznik, Pavle, 1988. Kolonizacija Poljanske doline (fotoponatis). ŽO 14, 67-128.
Cankar, Mirko (ur.), 2001. Selo pri Žireh. Žiri.
Demšar, Alojz, 2009. Ratačani in Ratac. Rokopis, 36 ss.
Kos, Franc, 1982. Loško gospostvo leta 1630 (fotoponatis). ŽO 4, 133-149.
Leben Seljak, Petra, 2007. Zgodovina hiš v Jarčji Dolini. ŽO 37, 59-124.
Leben Seljak, Petra, 2008. Dobračeva med letoma 1772 in 1852. ŽO 38, 58-96.
Mlakar, Anton (ur.), 2005. Tabor v Žireh. Žiri.
Mrovlje, Janko, 1992. Vas Ledinica. ŽO 18, 67-82.
Naglič Miha, 1998. Kdo je kdo na Žirovskem, nekoč in danes. ŽO 28.
Nebeški zavetniki, 1996. DZS, Ljubljana.
Planina, France, 1981. Imena naselij v loški občini. LR 28, 207-226. Potočnik, Ivan, 1981. Požar in strašna povodenj (27. IX. 1926). ŽO 3, 45-50. Potočnik Ivan, 1989. Spomini na mojo mladost. ŽO 15, 67-98.
Potočnik, Ivan in Marija Gantar, 2004. Kronika Potočnikovih na Dobračevi. ŽO 34, 127-145. Potokar, Robert, 2002. Gorenjska: Arhitekturni vodnik. Saving d.o.o., Ljubljana.
Rajšp, Vincenc in Majda Ficko, 1997. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787: Karte, 3. zvezek. ZRC-SAZU in Arhiv RS, Ljubljana.
Rajšp Vincenc in Drago Trpin, 1997. Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 (1804): Opisi, 3. zvezek. ZRC SAZU in Arhiv RS, Ljubljana.
Stanonik, Marija, 1987. Promet na Žirovskem. Žiri.
Stanonik, Marija, 2005a. Nekoč je bilo jezero: Folklorne pripovedi iz Poljanske doline in njenega pogorja. LR, Doneski 10.
Stanonik, Marija, 2005b. Hišna imena v Žireh. Zora 37, Maribor.
Stanonik, Tončka, 2000. Umrl je naš Sivi brat. ŽO 30, 224-226.
Temelj, Franc, 1998. Ljubiteljski fotograf Jože Filipič. ŽO 27, 119-130.
Zajec, Alfonz, 1990. Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci. ŽO 17, 9-30.
Zajec, Alfonz, 1996. Dokument, ki je spomenik žirovske podjetnosti. ŽO 23/24, 52-124.
Naša krajevna imena
še o imenih krajev na žirovskem
Milka Bokal
Hribovska in manjša nižinska naselja
V	31. številki Žirovskega občasnika so bila razčlenjena imena voda na Žirovskem in kraji, ki se povezujejo
z njimi, v 36. številki pa so se jim pridružili opisi, ki zajemajo prve omembe krajev, zlasti v južnem delu, in še nekateri, ki se navezujejo nanje. Nadaljevanje je bilo obljubljeno; obljuba pa dela dolg in čas je, da ga človek poravna.
V	omenjenih sestavkih so bili zlasti z jezikovnega stališča opisani kraji Breznica pri Žireh, Gorenji in Dolenji Vrsnik, Govejk, Jarčja Dolina, Ledine, Ledinica, Osojnica, Račeva, Rovte, Sopot, Sovra, Razpotje, Tabor, Zabrežnik, Zavratec, Žiri in Žirovnica. Merilu iz prvega sestavka, ki izhaja
iz imen voda, in drugemu, ki izvira iz lege krajev, se v tokratnem članku pridruži družbenoupravno. Izhajamo iz imen, ki obsegajo občino Žiri in še niso bila obdelana. V občino Žiri sodi 18 naselij: Brekovice, Breznica pri Žireh, Goropeke, Izgorje, Jarčja Dolina, Koprivnik, Ledinica, Mrzli Vrh, Opale, Osojnica, Podklanec, Ravne pri Žireh, Račeva, Selo, Sovra, Zabrežnik, Žiri in Žirovski Vrh. V tokratno obdelavo tako po merilu izločanja že obdelanih krajev
pridejo na vrsto Brekovice, Goropeke, Izgorje, Koprivnik, Mrzli Vrh, Opale, Podklanec, Ravne pri Žireh, Selo in Žirovski Vrh. Kljub temu da merilo ne izhaja iz naravnih danosti, se je po naključju našlo skupaj več naselij, ki so precej »nemestna«, če s tem nakazujemo, da so Žiri in okolica z nekdanjo Novo vasjo, Staro vasjo in Dobračevo mestno jedro žirovske občine. Natančnejša oznaka za obdelavo namenjenih krajev bi bila hribovska naselja in kot taka naj imajo tudi prednost pred svojimi dolinskimi vrstniki, ki jih je v omenjeni skupini tudi manj.
Kot tehten vir za opis krajev v drugi polovici 18. stoletja bomo uporabili Jožefinski zemljevid iz let 1763-1787. Pod naslovom Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787 je izšel 1997. leta, izdala pa sta ga Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Arhiv Republike Slovenije; avtorja sta Vincenc Rajšp in Drago Trpin. Delo obsega zemljevide in besedilni del z opisi posameznih območij Slovenije. Kraje opredeljujejo ustaljene rubrike z opisi naslednjih značilnosti. Najprej je navedeno ime kraja, sledi razdelek Oddaljenost od sosednjih krajev, navedena je v urah ali
njenih delih, in rubrike z naslovi Trdne zgradbe, Vode, močvirja in barja, Poti, steze in ceste, Okoliški hribi in Gozdovi. Ker je to zemljevid za vojaške namene, je pač navedeno tisto, kar je bilo s stališča tedanjega vojaškega načrtovanja potrebno, za zanamce pa je ostalo kot tehten dokumentarni pisni vir za naše kraje. Rubrike so ob posameznih krajih izpolnjene toliko, kot jih je pač vsak posamezen kraj s svojimi naravnimi danostmi ponujal.
Za primerjavo starejših opisov krajev s sodobnimi bo služil Priročni slovenski krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 2005, ki je skrčena in dopolnjena izdaja Krajevnega leksikona Slovenije iz leta 1995. V njem so tipizirani opisi vseh slovenskih krajev.
Najbližje mestnim Žirem so Goropeke. V omenjenem Jožefinskem zemljevidu je zanje izpolnjena le rubrika Oddaljenost. Goropekam je kot sosednje naselje imenovana Stara vas, oddaljena je pol ure, drugi sosednji kraj pa je prav tako pol ure oddaljeni Log. Goropeke tedaj še niso imele nobene trdne zgradbe; zapisana je le cerkev sv. Janeza.
Za primerjavo naj bo naveden opis vasi Goropeke iz sodobnega vira: »Razložena vas z dvema gručama hiš, cerkvijo Janeza Krstnika in samotnimi kmetijami leži v Rovtarskem hribovju, na slemenu med rečicama Sovro in Račevo, jugovzhodno od Žirov. V položnejših legah so njive, v strmejših senožeti in gozd.«
Kot večina krajev na Žirovskem so tudi Goropeke bile v zgodovinskih virih prvič omenjene leta 1291 in nato v letu 1318. Zapisa se delno razlikujeta od današnjega: Ragopetsch. Vir je 4. zvezek urbarjev freisinške škofije, ki jih je objavil Pavle Blaznik leta 1963. Zapis Ragopetsch nam slušno ni tuj, le zlogi na začetku so se nekam
»čudno« pomešali. Tak zapis je neke vrste premet, ki ni tuj v vsakdanjem govorjenem jeziku. Še posebej opazen je v otroškem govoru. Mogoče zapisovalec imena tega kraja ni bil preveč vešč slovenščine in je ime zapisal tako, kot je bilo najbližje njegovemu slušnemu občutku.
Naslednji zapis, glasovno podoben današnjemu imenu, je iz leta 1500. Oblika Gorapetzi iz urbarja Loka, uradno je to Urbar za posest freisinške škofije okoli Škofje Loke, je podobna današnji.
Goropeke so množinski samostalnik ženskega spola. Oblika besede daje vtis za slovansko podlago. Razlaga izvora besede Goropeke ni zanesljivo dokazana. Znan slovenski raziskovalec izvirnih pomenov besed etimolog France Bezlaj predvideva »da bi slovansko gorsko ime in toponim Goropeke /bi/ govorilo za neko *gvor- »grča«; druga možnost, za nas bolj sprejemljiva, pa je izpeljava iz korena goreti.
Zaradi popolnosti prikaza krajev naj bo omenjeno tudi bližnje naselje Log. Ob zapisu tega kraja je v Jožefinskem zemljevidu izpolnjena le rubrika Oddaljenost; do Opal je bilo četrt ure, do drugega sosednjega kraja Martinj Vrha pa prav toliko.
Ob bližnjih Izgorjah je v Jožefinskem zemljevidu izpolnjeno več rubrik. Razberemo lahko, da so od Podklanca, omenjenega kot edini sosednji kraj, oddaljene četrt ure. Med vodami so omenjeni potoki, ki so »nepomembni, pač pa tečejo v globokih grapah«. Poti so »po slemenih /so/ še vedno prevozne, navkreber in navzdol pa so strme, kamnite in komaj uporabne za majhne in lahke vozove. Od Opal proti Brekovicam, Izgorjam in naprej proti Podklancu so le steze.« Tako je bilo
prometno stanje na tem območju pred malo manj kot 250 leti. Danes pa ta »/R/azložena vasica v Rovtarskem hribovju leži na prisojnem pobočju na desni strani rečice Sovre, nad Podklancem, južno od Žirov.« Kot vir preživljanja je v Priročnem krajevnem leksikonu Slovenije omenjena živinoreja.
Izgorje so prvič omenjene v zgodovinskih virih, kot v članku Krčevine poroča France Bezlaj (Slavistična revija VIII/1-2, 1955), leta 1291 kot Wizgor in nato kot Isgori leta 1500; vir zapisa pa je urbar Loka.
Izgorje prav tako dajejo vtis slovanske besede. Glede na besedotvorno vrsto je to ime sestavljenka. Predlog »iz« se povezuje s korenom gor. Pripona -je je pogosta v krajevnih imenih, npr. Smrečje, Volarje, Sneberje. Ob imenu Izgorje se ponuja privlačna primerjava s krajem Gorje na Gorenjskem. Domnevamo, da se tudi v tem imenu skriva glagol goreti oziroma 'izgoreti', kar Bezlaj navaja za naše Izgorje. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ) glagol zgoreti pomeni »prenehati goreti«. Dodajmo še pomensko soroden glagol zgoreti. Predpona iz- se je pogosto oklestila in dobila svoj pomen. Glagol zgoreti v prvem pomenu po SSKJ pomeni »izginiti, uničiti se v ognju, plamenu«. Stvarna podlaga temu je po vsej verjetnosti požigalništvo, ki je krojilo zgodovino tega kraja in s tem imena zanj. Povezava s kmetijo Izgorc pod Blegošem se opira na podobno lego. Zagotovo so tudi tu pridobili zemljo na enak način. Izgorc je lahko tudi stanovniško ime, ime prebivalca po kraju prebivanja. Pogosto so se prebivalci določenih krajev preselili drugam in s seboj ponesli še ime kraja. Sklepanje, ali je bil prvi naseljenec kmetije Izgorc iz Izgorij, bo ostalo pokopano v sivine preteklosti.
Opale so danes v virih omenjene kot skupno ime za več zaselkov: »Naselje v Rovtarskem hribovju, na slemenu med rečicama Sovro in Račevo, jugovzhodno od Žirov, sestavljajo zaselki Opale, Log, Martinj Vrh ter bližnje samotne kmetije. Njive in travniki so vrh slemena, senožeti in gozd pa po strminah. Polovica vaščanov dela v žirovskih tovarnah.«
Milko Kos je ime Opale našel zapisano v urbarju Loka v drugačni obliki, kot Goreniissgori (Gornje Izgorje), iz leta 1500.
Pomenska podlaga besede je slovanska. Etimologija besed se navezuje na glagol paliti. Bezlaj tako pravi: »Splošno slovenska so tudi imena iz osnove paliti /^/, tako imamo na vsem slovenskem ozemlju ledinska imena Pale, Pali, Na palah, Pali, Pale, Palovje /_/ Opale.« Paliti ima SSKJ označeno kot starinsko besedo in pomeni »žgati«.
Po vsem tem, kar je tu napisano o izvirnem pomenu imen za kraje Opale, Izgorje, Goropeke, jih ne povezuje samo bližina, ampak po vsej verjetnosti tudi pomen, povezan z ognjem. S požigalništvom so naši prednamci v srednjem veku pridobivali obdelovalno zemljo.
Na drugi strani Sore je naselje Ravne pri Žireh. Ravne so v zvezi in der Raunich zapisane leta 1291 in podobno 1318 (in dem Ravn). Iz leta 1500 najdemo obliko Ravnech.
Ravne in Brekovice so v Jožefinskem zemljevidu obdelane skupaj, in to le s podatki o oddaljenosti. Do Žirov je navedeno, da je dobre pol ure, do Opal dobre četrt ure in do Podklanca prav tako.
Tudi Ravne so pogosto krajevno ime v Sloveniji. Najbolj znane so na Koroškem; tako pa se imenujejo tudi naselja v Vipavski dolini, na
Notranjskem, v Posavskem hribovju, v Selški dolini, v Mirnski dolini na Dolenjskem, v Velenjski kotlini, pod Krvavcem, na Blokah in drugod. Etimologija se navezuje na pridevnik raven, ki po SSKJ v prvem pomenu pomeni »ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri«, torej je to svet, ki z vzpetinami ne izstopa od okolice.
Tudi Ravne so množinski samostalnik ženskega spola. Zakaj so ravno na Žirovskem številna krajevna imena množinski samostalniki, in to ženskega spola (Žiri, Goropeke, Opale, Izgorje, Ravne, Brekovice, Ledine), je zagonetno vprašanje za etimologe in zgodovinarje. K sami slovnični obliki je treba pritegniti tudi samostalnik raven -vni, ženski spol. V SSKJ je izraz označen kot starinski. V mešanju enega in drugega sklanjatvenega tipa se je prijelo obrazilo po a-jevski sklanjatvi (tipa lipa) in tako se je v imenovalniku množine uveljavilo obrazilo -e. V Priročnem krajevnem leksikonu Slovenije so žirovske Ravne opisane tako: »Gručasta vasica s hišami, razporejenimi v obliki srpa, stoji na apniški planotici v Rovtarskem hribovju nad izlivom potoka Žirovnice v Sovro, južno od Žirov. Njive so v vrtačah.« Pa še sociološki podatek: »Glavni vir dohodka sta živinoreja in gozdarstvo. Precej vaščanov dela v Žireh.«
V dolini pod Ravnami sta naselji Brekovice in Podklanec. Zgodovinar Milko Kos za Brekovice navaja prvo omembo 1265. leta, drugo z obliko Workhobicz pa v letu 1453, nato pa v letu 1500 kot Wrekobitzi. V opombi pod podatki izkušen poznavalec zgodovinskih zapisov naših krajev nejasen latinski zapis iz leta 1265 (super villam iudicis Pecconis que dicitur Wreqniz) pojasnjuje: »Pravilno čitanje 1265 je prejkone Wrequouiz.«
Naselje je bilo tako kot pri vseh drugih naseljih, pri katerih je v Jožefinskem zemljevidu omenjena le oddaljenost (do Žirov pol ure, do Opal in Podklanca pa dobre četrt ure), v 18. stoletju prejkone z vojaškega stališča nepomembno. Pač pa je današnji opis kraja natančen in prinaša zanimiv podatek iz preteklosti; poleg lege je namreč navedena še nekdanja gospodarska dejavnost: »Razloženo naselje v Rovtarskem hribovju leži v dolini rečice Sovre, južno od Žirov. Hiše so razvrščene ob cesti proti Logatcu med kmetijama Gantarjem in Jurečem, na pobočju zahodno nad dolino pa so še tri samotne kmetije. /^/ Nekdaj je tu obratovala manjša fužina.«
Za naselje Podklanec v zgodovinskih virih do leta 1500 ni zapisov. Pač pa je toliko bolj nazoren opis voda in poti v Jožefinskem zemljevidu. Izpolnjene so rubrike Vode, Poti in Gozdovi: »Potoka Žirovnica in Sovra imata kamnito dno, hiter tok, največ 1 čevelj v globino, 4 do 6 čevljev v širino, večinoma nižje bregove; nižje proti Žirem so travniki ob deževnem vremenu močvirnati in težje prehodni. Poti so tu bolj primerne za pešce in tovorne konje: deloma zaradi kamenja in lukenj (ki jih je na tem področju vse polno), deloma zaradi klancev, so le ponekod prevozne za lahke vozove. Gozdove sestavlja deloma visoko, deloma nizko drevje.« Današnji opis vasi pojasnjuje tudi razpoznaven pomen krajevnega imena, ki je po slovnični obliki sestavljenka s predlogom pod in osnovo klanec: »Razložena vas v Rovtarskem hribovju leži ob rečici Sovri, južno od Žirov, pod prvimi klanci ceste, ki se tu vzpenja proti Logatcu.« Samostalnik klanec po SSKJ pomeni »strmi del poti, ceste« in drugi pomen, ki prvega posploši; pomeni »nagnjen svet, strmina«.
Na drugem koncu sta hribovski naselji Koprivnik in Mrzli Vrh. Koprivnik je pogosto ime za hribovska naselja v Sloveniji. Na Gorenjskem je znan v Bohinju, tako pa je imenovana tudi vas na Dolenjskem blizu Krškega in na Kočevskem. Podobne oblike slovenskih krajevnih imen so še: Kopriva, Koprivna, Koprivnica. Jožefinski zemljevid ima Koprivnik omenjen v skupini treh izrazov: Plestenice, Koprivnik in Na Rupah. Hišno ime Pri Rupari je ostalo do današnjih časov. Za potoke je navedeno, da »niso nič posebnega, le da tečejo po globokih grapah«. Natančnejši pa je vpogled v takratne tukajšnje poti, ki so bile prejkone v slabem stanju: »Od spodnje Idrije pelje pot proti Kladniku; je pa zelo strma in ponekod kamnita in navkreber se da peljati le prazen voz. Z lahkim vozom se da priti v skrajni sili tudi do Koprivnika in od tam navzdol v dolino Poljanščice; sicer so poti le za pešce in tovorne konje.« Le kje je potekala v prvem delu omenjena pot?
Nekajkrat so v opisih krajev v Jožefinskem zemljevidu omenjene poti, ki so prehodne le s tovornimi konji. Tovorništvo, prenašanje, prevažanje blaga s tovorno živino je znano iz preteklosti v naših krajih tudi drugod po predalpskem svetu, na primer na Polhograjskem. Nedvomno je sled tega mogoče najti tudi v Martinu Krpanu, njegovi kobilici in tajnem prenašanju soli.
Današnji opis »žirovskega« Koprivnika pa je tak: »Široko razloženo naselje samotnih hribovskih kmetij, raztresenih po razrezanih severnih pobočjih hribov Marušnika (916 m) in Mrzlega vrha (862 m) na jugozahodu Škofjeloškega hribovja, leži na desni strani potoka Hobovščice, ki se pri Fužinah izliva v reko Poljansko Soro.«
Glede na izvor se ime opira na občno ime koprivnik, ki ga najdemo
v Pleteršniku. Nedvomno je v zvezi z rastlino kopriva; po SSKJ je to »rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek«. Za omembo v zgodovinskih virih ni podatkov.
Tudi Mrzli Vrh je našel svoje mesto v besedilnem delu Jožefinskega zemljevida. Izpolnjena je le rubrika Poti. Območje je bilo tedaj prometno dokaj zapuščeno. Opisovalec iz druge polovice 18. stoletja je poti označil tako: »Ta področja so nekoliko kamnita in polna jam, poti so primerne le za pešce in tovorne konje.«
Današnji opis Mrzlega Vrha je v literaturi razdeljen na dva dela, na del, ki je v občini Idrija, in del, ki sodi v občino Žiri. Opis zadnjega se konča z zgodovinskim podatkom. »Samotne kmetije na stiku Rovtarskega, Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja so razložene po vzhodnih pobočjih hriba Sivke (1008 m), na razvodju med rekama Idrijco in Poljansko Soro, zahodno od Žirov. V okolici so obsežne košenice. /^/ Tu je med svetovnima vojnama tekla državna meja z Italijo.« Podatek, da tu poteka razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem, bi bil v opisu tega območja zagotovo primeren.
Do leta 1500 v zgodovinskih virih ni zapisov za Mrzli Vrh.
Ime je pomensko popolnoma jasno in je po slovniški obliki pridevniška zveza. Pridevnik mrzel po SSKJ pomeni: »ki ima razmeroma nizko temperaturo«, v tem primeru se nanaša na podnebje, na ostre zime in ne preveč vroča poletja. Vrh pa je »vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi«. Pridevnik mrzel se v krajevnih imenih v Sloveniji povezuje še s samostalniki luža (Mrzla Luža), planina (Mrzla Planina), vas (Mrzlava vas), log (Mrzli Log) in polje (Mrzlo Polje).
Tudi Žirovski Vrh je bil upoštevan pri prikazu na vojaškem zemljevidu iz 18. stoletja. Območje se je zdelo popisovalcu dokaj široko, tako da je zraven krajevnega imena dodal pridevek »območje«. Ob tem je navedena le oddaljenost: do Gorenje Dobrave je pol ure, do Dobračeve ena ura in do Nove vasi prav tako ena ura. Tudi današnji opis kaže na razpotegnjenost tega dela: »Široko razloženo naselje samotnih kmetij in manjših zaselkov leži na jugozahodnem pobočju 10 km dolgega hrbta Žirovskega vrha, med dolinami potoka Brebovščice ter rečic Sovre in Račeve. Najvišja vzpetina je Goli vrh (962 m) v jugovzhodnem delu hrbta. Skromne njive in travniki so ob samotnih domačijah, po strmejših pobočjih prevladuje gozd.« Dodan je še sociološki podatek: »Ženske klekljajo.«
Ob izrazih Mrzli Vrh in Žirovski Vrh je treba omeniti še pravopisno pravilo. Kot imena za naselbini, za imena krajev se ta dva izraza pišeta z veliko začetnico pri obeh delih besedne zveze, torej »Žirovski« z veliko in »Vrh« z veliko, kot imeni za vzpetini nad Žirovsko kotlino pa je treba izraz vrh zapisati z malo začetnico: Žirovski vrh. Zapisovalec mora tako obvladati pomensko razpoznavanje besedila.
Nedaleč stran od Mrzlega Vrha leži vas Selo. V pisanih zgodovinskih virih je najdenih precej zapisov vasi Selo v zvezi s predlogom na. Prvi iz leta 1291 je v obliki Nazzeli, prav tak zapis je iz leta 1318. Leta 1453 je zapis v tedanji nemščini (inn dorff Naselbn), leta 1500 pa je Selo zapisano kot Naselly.
Jožefinski zemljevid za sosednje kraje Sela navaja Fužine, Dobračevo, Ledinico in Kladje. Sicer pa ima ob imenu tega kraja izpolnjeno le rubriko Oddaljenost. Od Fužin je Selo oddaljeno tri četrt ure hoda, od Dobračeve četrt ure, od
Ledinice dobre četrt ure in od Kladij tri četrt ure.
Ker je blizu Sela Ledinica, na obrobju katere teče reka Sora, naj bo tu naveden še opis voda iz Jožefinskega zemljevida, naveden pod imenom tega naselja. Opis voda se tu sklepa v nekakšen povzetek o vodah in poteh v Žireh: »Potoki imajo kamnito dno, hiter tok. Potok Sora pod Žirmi, potem ko sprejme vodo več pritokov, sega v globino 1 do 3 čevlje, v širino 10 do 20; ob povprečnem vodostaju se jo da prekoračiti po označeni poti, pri Žireh jo prečka most. Naprej navzgor ima Sovra v širino 6 do 12 korakov, v globino en čevelj. Podobno je tudi z Račevo, od sotočja Male in Velike Račeve navzgor pa postajata ti vedno manjši, prečkati se ju da tudi brez mostov. Osojnica je široka 6 korakov, globoka en čevelj in je po toku navzgor vedno manjša. Poti so /^/ med vasmi vedno prevozne; poti navkreber so strme in slabe gozdne poti, le za silo uporabne za lahke vozove.«
Selo je v sodobni literaturi prav tako opisano po tipu, najprej lega, nato ceste, na koncu pa nekaj socioloških podatkov: »Razloženo naselje z jedrom na vršaju potoka Zabrežnika leži na severnem območju Žirovske kotlinice, kjer reka Poljanska Sora prehaja z ravnega sveta v sotesko, in ob cesti iz Žirov v Gorenjo vas. Velika večina vaščanov dela v žirovskih tovarnah. Nekaj je obrtnikov in le malo pravih kmetov.« Neuradno je naselje Selo razdeljeno na dve Seli; sliši se o »zgornjem« in »spodnjem« Selu.
Etimološki slovar slovenskega jezika Franceta Bezlaja ob geslu selo zapiše, da je to prvotno pomenil prostor, kjer je stala hiša ali naselbina; drugi pomen te besede pa je vas, naselje. Besedna zveza na selih pomeni na deželi. Manjšalnica, beseda, ki izraža manjšalni pomen prvotne besede, od besede selo je selce. (Spomnimo se na Selca v Selški dolini.)
Izpeljanke, besede, ki se izpeljujejo iz prvotne besede, so seljak, to pomeni kmet, podeželski plemič, seljan prav tako pomeni kmet, vaščan. Pridevnik selski potemtakem pomeni podeželski, vaški, seljanski, seljaški pa kmečki. Ob zgoraj navedeni besedi seljak se spomnimo hišnega imena ene od kmetij nad Selom pri Žireh: Pri Selak'. Čeprav zanesljivih virov, ki bi dokazovali povezavo med Selom in tem hišnim imenom, ni mogoče odkriti, pa smiselnost zgornje domneve potrjuje to, da je taka besedna povezava kmetij in krajev v predalpskem svetu razmeroma pogosta; veliko jih je na Polhograjskem.
Besedo Selo je zapisal že Dalmatin v Registru svojega prevoda Biblije v letu 1584. Na besedo selo se navezujejo tudi glagoli seliti se in od tod preseliti, naseliti, vseliti se. Iz te besede se izpeljujejo druge, na primer naselje, zaselek, naselbina in tudi beseda selišče, ki je v Sloveniji znana kot ledinsko ime (ledinska imena so imena travnikov, njiv, steza, jam, tistih delov zemeljskega površja, ki jih zaradi majhnosti ponavadi ne najdemo vpisanih na zemljevidih). Iz glagola seliti se izvajajo besede selivka, ki pomeni ptico in osebo, ki se seli. Vse naštete besede skrivajo v sebi besedo selo ali kot temu rečemo v jezikoslovju, beseda selo je besedni koren velike besedne družine.
Beseda selo je zelo stara. France Bezlaj ugotavlja, da je v praslovanščini obstajala beseda *sedlo in da je »/I/z historičnih zapisov slovanskih toponimov (krajevnih imen, op. M. B.) možno domnevati sovpad praslovanskega *sedlo in selo«. Izraz *sedlo se je razvil iz podobne še starejše, v indoevropščini nastale besede. (Indoevropščina je teoretično vzpostavljen skupni prajezik, iz katerega se je razvila večina evropskih jezikov, približno 3000 ali več let pred našim štetjem.) Podobni koreni
so v gotščini, starovisokonemščini, nemščini. Vse niti besede selo tako vodijo v indoevropščino, kjer je koren *sed sedeti prvotno pomenil mesto za sedenje. Beseda je v slovanščini dobila nov pomen in to tak, ki je že blizu pomenu naših krajev z imenom Selo: mesto za naselitev. Predvidevajo, da se je to zgodilo tako, da se je v slovanskih jezikih prvotnemu pomenu besede dodal pomen *selo polje. Beseda se pojavlja že v starocerkvenoslovanščini (to je jezik bratov Cirila in Metoda) v pomenu kmetija, bivališče, znana je v srbščini in hrvaščini, makedonščini, bolgarščini.
v
Že v stari ruščini pomeni vas, v novejši ruščini pa vas s cerkvijo. Beseda selo živi tudi v ukrajinščini, beloruščini in poljščini. Izpeljanke iz te besede se pojavljajo tudi v češčini in v moravskem jeziku.
Naj bo na koncu navedena še razčlemba vasi Dobračeva, Stara vas in Nova vas, ki so neuradno delno še vedno v rabi.
Dobračeva je bila v zgodovinskih virih omenjena že leta 1291 kot Tobratsch, leta 1318 v zvezi: an der Cobratsch, nato 1453. leta Dobritsch (in dem dorf Dobritsch), 1485 Drobratsch, 1500. leta Dobratsch. Dobračeva je v Jožefinskem zemljevidu omenjena le kot kraj, z vojaškega stališča pomemben zaradi prehodov, zato je navedena le oddaljenost od sosednjih vasi. Do Ledinice so tedaj namerili četrt ure, do Stare in Nove vasi prav toliko in do Žirovskega Vrha eno uro. Francetu Bezlaju se je zdelo ime zanimivo in je raziskal izvor. Povezuje ga z gorskim imenom Dobrač. (Dobrač je gora na avstrijskem Koroškem, znana po tem, da je podor z njega 1348. leta pod seboj pokopal več vasi.) Ime Dobrač naj bi izviralo iz občnega imena in bi pomenilo gorski duh. Bezlaj pa se bolj
nagiba k temu, da je bila pomenska podlaga besede osebno ime Dobrak* ali Dobrač* in da je gorsko ime Dobrač in krajevno ime Dobračevo (on govori o Dobračevem in ne o Dobračevi) ostanek svojilnega pridevnika od tega lastnega imena.
Vasi Dobračeva v uradnih opisih slovenskih krajev ni več, le podatek »Dobračeva (k. o. Dobračeva, Žirovski Vrh) je bila leta 1982 priključena k Žirem (Škofja Loka)« je sled o njej.
Stara vas je bila omenjena kot večina krajev na Žirovskem leta 1291, zapisana je kot Ztariwazi. Naslednji zapis je iz leta 1318, vir je isti, to so urbarji freisinške škofije. Zapis Starlobossn iz leta 1453 je bil najden v Arhivu Slovenije v Fevdni knjigi Jamskih (Lueggerjev) iz let 1453-1480. Prevod Altendorff iz 1485. leta je bil najden v Dolnjeavstrijski fevdni knjigi na Dunaju. Zelo sodoben zapis je Starovassy iz leta 1500 v urbarjih freisinške škofije. V Jožefinskem zemljevidu so za Staro vas omenjene sosednje Žiri, do katerih je četrt ure, in Goropeke. O oddaljenosti teh ni podatka. V Priročnem krajevnem leksikonu Slovenije kot za Dobračevo opisa Stare vasi ni, le v razdelku Pregled sprememb imen ter upravne in drugačne ureditve slovenskih naselij med letoma 1945 in 1995 je podatek: »Stara vas (k. o.) je bila leta 1982 priključena k Žirem.«
Za Novo vas v zgodovinskih virih do leta 1500 ni najti zapisov. To je posreden dokaz, da je naselje mlajše, da ni brez pomena dobilo pridevek »nov«. Jožefinski zemljevid navede samo oddaljenost: pot v Goropeke je označena kot navkreber in se prehodi v dobre pol ure, v Žirovski Vrh pa eno uro. Tudi ime tega naselja je leta 1982 utonilo kot uradno ime vasi, zato viri navajajo: Nova
vas pri Žireh (k. o. Dobračeva, Žiri) je bila leta 1982 priključena k Žirem (Škofja Loka).
Kaj pravzaprav pomeni izraz vas? Po SSKJ je vas »navadno manjše naselje, katerega prebivalci se ukvarjajo večinoma s kmetijstvom«. Geografski pomen območja se je prenesel tudi na prebivalce same, na primer v zvezah: vsa vas govori o tem. Mišljeno je pač: vsi prebivalci vasi. Izraz vas prav tako širi pomene v sodobnem jeziku. Pomeni tudi novodobno manjše naselje z enakimi stavbami, kot je na primer olimpijska vas. To je naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger.
Beseda je bila tudi v preteklosti pogosto v rabi. Omenjena je že v Registru Dalmatinove Biblije iz leta 1584 v razdelku s kranjskimi besedami. Po zamotanih zakonih psiholingvistike je okamenela v frazah in rekih. Zanje je značilna pomenska sestavina druženja, sestajanja ljudi med seboj; iti v vas h komu v kmečkem okolju pomeni obiskati koga, iti na obisk h komu. V Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju iz leta 1894/95, ki velja za zelo popoln popis besedja slovenskega jezika ob koncu 19. stoletja, pa je zapisana še ena fraza, ki je bila do nedavnega še živa v žirovskem govoru. Pleteršnik jo ima zapisano kot: po vasi priti z nemško ustreznico zum Besuche kommen. Tako se je pred nekaj desetletji slišalo: »Pa pridte kej po vas«, »a boš pršu kej po vas« (glas a je bil v besedi vas zamolklo, nejasno izgovorjen). Pleteršnik ob besedah navaja vire izrazov. Za to frazo je pripisal: Polj., Idrija. V razdelku s kraticami ima oznako Polj. pojasnjeno kot: »Poljanska dolina na Gorenjskem.« V frazah se ohranja duh jezika, občutje dobe in splošno človeško doživljanje česa. Glede na to, da se je poleg tudi drugod poznanih samo na našem koncu uveljavila še fraza o vasi, ki nakazuje
obiskovanje, je mogoče sklepati, da so si naši predniki prizadevali za (pogoste) socialne stike.
Kot poroča France Bezlaj, je več imen v zvezi z vas s prvim delom, ki označuje lastno ime (iz t. i. antroponimov, npr. Jerova vas, Blažna ves, Sestrska vas iz imena Jera, Blaž, občnega imena sestra), kot pa zvez, ki označujejo geografsko poselitev, npr. Nova vas, Stara vas. V etimologiji obstaja celo trditev, da so v vasi prvotno živeli le naseljenci enega rodu. Po imenu skupnega prednika naj bi naselje dobilo ime.
S tem pregledom je končan pregled krajevnih imen na Žirovskem. Zanimivo je pa pogledati tudi k sosedom, tako da mogoče sledi pregled krajevnih imen iz žirovske okolice.
Viri zgodovinskih zapisov:
Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I. knjiga, A-M, Ljubljana 1975; II. knjiga, N-Ž, Ljubljana 1975.
Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), III. Spremna beseda, uporabljene kratice, seznam tujih oblik krajevnih imen.
Naši dokumenti
Seznam žirovskih posestnikov v okraju Idrija leta 1900
HŠ 1 Hišno ime |lme in priimek gospodarja			
Brekovce			
1	Krošelc	Marija	Erznožnik
2	Gantar	Anton	Gantar
3	Gantarjeva koča		
4	Novohišar	Janez	Majnik
5	je ni		
6	Škrbot	Gregor	Pečelin
7	Jurečeva bajta		
8	Jureč	Matija	Novak
9	Pesk	Tomaž	Vončina
10		Janez	Vehar
11	Jurečeva koča		
12	podrta		
13	Škrbotova bajta		
14	Pleskova bajta		
15	podrta		
16		Franc	Zajc
Breznica			
1	Strel	Jakob	Strel
2	mežnar	Ivan	Mohorič
3	Šemonc	Jože	Bogataj
4	Loštrak	Anton	Pagon
5	Grugca	Gregor	Bogataj
6	podrta		
7	Keber	Gregor	Primožič
8	Urhovc	Miha	Pagon
9	stara Grugčevka	Janez	Žakelj
10	Brezenčen	Jerni	Kaučič
11	podrta		
12	Bajtarčk	Janez	Kopač
13	pri šuštarji	Janez	Istenič
14	Jernaj	Janez	Demšar
15	jo ni		
16	v Koriškim brd	Martin	Jereb
17	pri Martin	Martin	Tušar
18	pri Jesenku	Martin	Jesenko
19	Jernaj	Janez	Demšar
20	Krivotoč	Marija	Kaučič
Dobračeva			
1	Nack	Urša	Ušeničnik
2	Hribčer	Lovre	Grošel
3	Tominc	Neža	Jež
4	Gantar	Martin	Eržen
5	Jerobc	Janez	Oblak
6	Tinčna	Franca	Kaučič
7	Matevž	Matevž	Kristan
8	Potočnik	Janez	Potočnik
9	Župan	Franc	Blažič
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
10	podrta		
11	Čelesnik	Martin	Seljak
12	Terpin	Franc	Trpin
13	Koler	Anton	Kaučič
14	pogorela		
15	Modrijan	Janez	Poljanšek
16	Krošl	Matevž	Erznožnik
17	Potočan	Janez	Bogataj
18	mežnija	Lovre	Možina
19	mlinar v Rakulk	Janez	Ovsenk
20	Ganza	Jakob	Burnik
21	Balantač	Marija	Žakelj
22	Majnik	Katarina	Oblak
23	Mačkova bajta	Miha	Jereb
24	Žnidarček	Anton	Erznožnik
25	Krošleva bajta	Matevž	Erznožnik
26	Trček	Janez	Kavčič
27	Taučar	Franc	Tavčar
28	Burnik	Janez	Kopač
29	jo ni		
30	Maček	Boštjan	Kopač
31	Martinc	Matija	Gantar
32	Šinkovc	Katarina	Bogataj
33	Klobučk	Blaž	Majnik
34	Pucar	Jakob	Blažič
35	Zet	Tomaž	Strlič
36	Poderta		
37	Šemanik	Janez	Kristan
38	poderta		
39	Na tratah	Marijana	Grošelj
40	Skalar	Martin	Grošelj
41	Kovač	Tomaž	More
42	Bedrihar	Anton	Kaučič
43	Šustar	Matija	Zajc
44	Ipauc	Neža	Jež
45	Krogarjeva	Apolonija	Kaučičl
46	Kosem	Jakob	Trček
47	Šuštar Andrej	Andrej	Mlinar
48		Marijana	Grošelj
49	Štrikar	Uršula	Blažič
50	na pretepalš	Jakob	Primožič
51	šlosar Rakulk	Franc	Baznik
52	v Berdu	Franc	Grošelj
53	Šuštar	Janez	Zajc
54	Škander	Franc	Gantar
55	Kolumbus	Jožef	Mrovle
56	Šubcov Lovre	Lovre	Šubic
57	Keber	Franc	Istenič
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
58	Škandrov Matevž	Franc	Grošelj
59	Fric	Jožef	Žakelj
60	Beštrov šuštar	Janez	Kopač
61	Gladek	Janez	Gladek
62	Česen	Matevž	Erznožnik
63	Tinčkova Marjeta	Marjeta	Justin
64	Na travniku	Miha	Govekar
65	Šemenik	Agata	Kristan
66		Marija	Primožič
67		Tomaž	Semič
68	Na Rudnik	Franc	Bogataj
69	Fric	Jože	Žakelj
70	Balantačev šuštar	Janez	Kopač
71		Uršula	Ušeničnik
Gorepeke			
1	Lipenk	Matevž	Otrin
2	Prebevčk	Janez	Bogataj
3	Balček	Andrej	Žakelj
4	Kokelj	Luka	Kokelj
5	Mežnarija		
6	pri Žakelj	Marija	Žakelj
7	Sedej	Blaž	Mlakar
8	Sedejeva bajta		
9	Šurk	Jožef	Kranjec
10	pri Martin	Janez	Peternel
11	Muhovc	Jakob	Poljanšek
12	Graščenk	Pavel	Bogataj
13	pri Primož	Helena	Pečelin
Govejek - Srnjak			
1	ta velksrnačan	Matevž	Novak
2	tamal sernačen	Janez	Vehar
3	Malega srnačena bajta		
4	Šinkovec	Andrej	Šinkovec
5	Slabe	Franz	Slabe
6	pri Jereb na cest	Franz	Jeb
7	Jerebova bajta, podrta		
8	Petračev grič	Janez	Terček
9	na plohovi ravni	Janez	Slabe
10	faletovčan	Jožef	Frölich
11	Klukar	Jakob	Bogataj
12	na Razpotju	Janez	Velikanje
13	Mekinovc	Janez	Novak
14	Suhar	Urban	Vehar
15	pri Pavlet	Matevž	Eržen
16	Velikega Sernačena bajta		
17	na Turnu	Matija	Gostiša
18	pri Alešu	Aleš	Bogataj
19	Brenck	Janez	Dolinar
20	na Plašurnc	Ivana	Pivk
21	Špičk	Jakob	Fortuna
22		Štefan	Novak
23		Pavel	Simončič
Hlevni vrh			
1	Treven	Janez	Kavčič
2	Mežnar	Martin	Trček
3	Žušt	Janez	Žušt
4	Žuštova bajta, poderta		
5	Bradeška	Anton	Bradeška
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
6	Bradeškeva bajta		
7	Žakelj	Anton	Mivšek
8	Žaklova bajta		
9	Trevna malin	Janez	Kavčič
10	Trevnova bajta		
11	Žuštova bajta, poderta		
12	Piler	Janez	Mlinar
13	Žustova bajta	Martin	Žušt
14		Janez	Guzelj
15	Žakljeva bajta v Brd		
16	Trevnova bajta		
17	Žuštova bajta, poderta		
18	Bradeškova bajta		
Hleviše			
1	Hlevišer	Janez	Žušt
2	pri Štefanu	Štefan	Guzelj
3	Gošar	Janez	Batelj
4	Mihač	Tomaž	Guzelj
5	Špehar	Anton	Leskovec
6	Mravlinc	Matevž	Mravlje
7	Gošarjeva bajta		
8	Rudof	Anton	Logar
9	Rudofov maln	Anton	Trček
10	Čakovc	Janez	Kopač
11	jo ni		
12	Gračen	Jak.	Malavašič
13	pri Pavlet	Miha	Istenič
14	pri Kovač	Janez	Mivšek
15	Hlevišerjeva bajta		
16	Pri Lojzet	Jožef	Novak
17	v bregu	Marija	Gantar
18	Hajan	Anton	Gantar
19	Krtar	Jurij	Erznožnik
20	podrta maja 1903	Anton	Otrin
21	v ta mali bajti	Helena	Zajc
22	Bukovc	Marija	Vehar
Izgorje			
1	Prek	Janez	Klemenčič
2	Prekova bajta		
3	Lazar	Matevž	Lazar
4	Bugataj	Franz	Kugovšek
5	Čeč	Jak.	Oblak
6	Blaževc	Matija	LOgar
7	Lazarjeva koča		
8	Lazarjeva bajta		
9	Bogatajeva bajta		
10	Blaževcova bajta, pogorela		
11	na Pleš	Matevž	Kugovšek
12	jo ni		
13	jo ni		
Jarčja dolina			
1	Previčen	Jožef	Eržen
2	Mavsar	Jan.	Peternel
3	pri Mihat na ravni	Miha	Pišler
4	Kovač	Lovre	Novak
5	Kristan	Jan.	Keršišnik
6	Muhovc	Valentin	Poljanšek
7	Picna	Matija	Reven
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
8	Mavsarjeva bajta		
9	Svetle	Janez	Seljak
10	Davčan	Jakob	Tolar
11	v Svetl. bajti	Luka	Seljak
12	pri Seljak	Franz	Seljak
13	na Frčad	Ivan	Kržišnik
14	More	Tomaž	Kristan
15	na Kovk	Matevž	Pečelin
16	Matijec	Matija	Peternel
17	pri Slabet	Franca	lemovc
18	Mavsarjeva bajta		
19	Kovačeva bajta		
20	v Peklu	Simon	Burnik
21	v Rupah	Jožef	Kristan
Javorjev dol			
1	Šinkovc	Franz	Kavčič
2	Arhar	Marija	Pirc
3	Dovčan	Franc	Pirc
4	Dovčanova bajta, poderta		
5	Podgan	Andrej	Kosmač
6	Balantinovc	Jan.	Žakelj
7	Likar	Blaž	Likar
8	pri Šuštarji	Janez	Bogataj
9	Jebčin	Andrej	Poljanec
10	Dovčanova bajta		
11	Balantinovcova bajta		
Korita			
1	Balant	Franc	Jereb
2	pri Podobnik	Ivan	Podobnik
3	Tratnik	Janez	Brence
4	Merlak	Janez	Seljak
5	Tratnikova bajta, pod.		
6	Balantova bajta, pod.		
7	Tratnikov	Janez	Mlinar
8	v Štali	Jakob	Mohorič
9	Žnidar	Janez	Mohorič
Krnice			
1	Laver	Franc	Bogataj
2	pri Možinet	Urban	Možina
3	Mežnarija		
4	Jereb	Janez	Jereb
5	Brence	Matija	Brence
6	Erjavec	Primož	Kosmač
7	na srednij Ledinah	Marija	Kosmač
8	Gostiša	Matevž	Dežela
9	na sp. Brdu	Jan.	Bekš
10	Krešičk	Jan.	Prek
11	Lipar	Lovre	Slabe
12	Jerebova bajta		
13	Žnidar	Franz	Gantar
Ledinca			
1	Šinkovc	Janez	Bogataj
2	Krogar	Jožef	Dolinar
3	Mežnarija		
4	Kokelj	Janez	Kokelj
5	Ratačen	Janez	Seljak
6	Gričar	Andrej	Kopač
7	pri Mihat v bajti	Andrej	Poljanšek
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
8	Muhovc	Neža	Poljanšek
9	v Dovcah	Liza	Kaučič
10	Dolec	Andr.	Poljanšek
11	Vovšerca	Neža	Gantar
12		Marija	Kristan
Ledine			
1	Fajdar	Janez	Žakelj
2	Vehar	Andrej	Žakelj
3	Treven	Janez	Vehar
4	Jureč	Janez	Bogataj
5	Kočar	Anton	Trpin
6	Kramar	Marijana	Jeglič
7	na Postat	Anton	Čadež
8	Mežnarija		
9	Trepal	Jožef	Čadež
10	Farovž		
11	Moderjanovc	Miha	Ferlan
12	Zajec	Marija	Brence
13	Mekinovc	Franc	Slabe
14	Fajdarjeva bajta		
15	Veharjeva bajta, poderta		
16	Veharjeva bajta		
17	Trevnova bajta		
18	Jurečeva bajta		
19	Trepalova bajta		
20	Trepalova bajta		
21	Fik	Marija	Kavčič
22	Brence	Janez	Brenc
23	Šuštar	Janez	Kolenc
24	pri Kržiškovc	Jera	Kavčič
25	Ljudska šola		
26	Laver	Neža	Bogataj
Lavrovec			
1	Mogan	Janez	Brence
2	Maselc	Jak.	Trček
3	Lauer	Marijana	Mrovle
4	Bajt	Janez	Košir
5	Matajc	Ant.	Krvina
6	Razuzov	JUrij	Arhar
7	Razuza	Jožef	Arhar
8	Vrbanc	Andr.	Nagode
9	Matijevc	Boštjan	Trček
10	Krajer	Matija	Gantar
11	Matijev. bajta	Anton	Arhar
12	Sovetova bajta	Marijana	Kavčič
13	Sova	Marijana	Kavčič
14	Česen	Franc	Erznožnik
15	Katre	Jožef	Tratnik
16	Kamničan	Ant.	Maloverh
17	Moganova bajta	Franc	Brence
18	Lavrova bajta	Franc	Modrijan
19	Bajtova bajta	Anton	Nagode
20	Matijevcova bajta	Jakob	Orel
21	Maslcova bajta	Anrr.	Istenič
22	Bajtova	Marijana	Vehar
23	Škratovčen	Janez	Raztresen
24	Blažk	Blaž	Plestenjak
25	pri Orlu	Janez	Orel
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
26		Anton 1 Arhar	
Novavas			
1	Bartelj	Valentin	Primožič
2	Malin	Franc	Bogataj
3	Pavlin	Anton	Kopač
4	Krajer	Gašpar	Mlinar
5	Krajer. bajta	Fr.	Mlinar
6	Prapočen	Jak.	Žekelj
7	Žunar	Pavel	Govekar
8	Corn	Andr.	Erznožnik
9	Curk	Jan.	Gladek
10	Slehernik	Luka	Govekar
11	Javornik	Mica	Pivk
12	Muhovc	Jan.	Kopač
13	Jurnca	Andr.	Gregorač
14	Bende	Jan.	Kavčič
15	Satlerca	Filip	Gantar
16	Bešter	Tomaž	Kopač
17	Žegon	Tomaž	Pečelin
18	Jakopičk	Tomaž	Albreht
19	je ni, pogorela		
20	Krek	Ignac	Oblak
21	Primcova bajta	Tomaž	Oblak
22	Primc	Tomaž	Oblak
23	Kamšk	Marijana	Sedej
24	pogorela		
25	Kamšk	Marijana	Sedej
26	Šuštar	Janez	Kopač
27	Matevšk	Matevž	Kopač
28	Klobučar	Fr.	Žakelj
29	Berck	Fr.	Primožič
30	Miklavževa	Marija	Otrin
31	Golc	Janez	Žunar
32	Ovsulc	Val.	More
33	Pavlinova bajta	Ant.	Kopač
34	Žegonova bajta	Tomaž	Pečelin
35	Teč	Jan.	Govekar
36	Jakopic	Jan.	Demšar
37	Melc	Jurij	Podobnik
38	Lužar	Urša	Kavčič
39	Žigonova bajta	Tomaž	Pečelin
40	Kovač	Matevž	Burnik
41	Beštrov Jak.	Marija	Kopač
42	Kovač	Franc	Jesenko
43	Hamčk	Jak.	Erznožnik
44	Lopatar	Jak.	Demšar
45	Trohov Šimon	Simon	Kavčič
46	Šuštar	Luka	Jesenko
47		Marija	Bogataj
48	Slikar	Franc	Fortuna
49	Jakopicova stara hiša		Trček
50	Jakopic	Janez	Demšar
51	Mickn Anže	Janez	Kavčič
Opale			
1	Kremžar	Luka	Reven
2	Kožuh	Andrej	Kokelj
3	Kožuhova bajta, poderta		
4	Laznar	Andr.	Cigale
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
5	Sedej	Jan.	Osredkar
6	Bartelj	Neža	Otrin
7	Krogar	Jan.	Mlakar
8	Mrovc	Jan.	Primožič
9	Mrovcova bajta		
10	Kenda	Fr.	Jurca
11	Kendova koča, poderta		
12	Sedejeva koča		
13	pri Šuštarji	Fr.	Dolinar
14	pri Jošku	Jak.	Jereb
15	Krogarjeva bajta	Jan.	Mlakar
Osojnica			
1	Bajt	Jožef	Mohorič
2	Vovšar	Štefan	Mahovne
3	Mlinar	Andrej	Pivk
4	Kovač	Urban	Kavčič
5	pri Jereb	Franca	Jereb
6	strojar	Fr.	Leskovc
7	poderta		
Pečnik			
1	Corn	Janez	Filipič
2	Mohorč	Matevž	Šinkovec
3	Lomata	Franc	Seljak
4	Žnidar	Jožef	Lapajne
5	Bašelj	Uršula	Bašelj
6	Mikuš	Jan.	Mikuš
7		Frančiška	Seljak
8	Cornova bajta		
9	v Dovcah	Gašp.	Dežela
10	jo ni		
11		Jožef	Jurjavčič
12		Franc	Jurjavčič
13	na Raspotju	Fr.	Čadež
14	Pivkov	Marija	Pivk
15	Reberčan	Jožef	Lapajne
16	jo ni		
Račeva			
1	Krajar	Pavelj	Jereb
2	Kovač	Jurij	Peternel
3	Anžonova bajta	Anton	Bogataj
4	Anžon	Anton	Bogataj
5	Abraht	Jan.	Trček
6	stari Abraht	Fr.	Trček
7	Deben. maln	Matevž	Bogataj
8	Debenc	Matevž	Bogataj
9	na tratah	Ant.	Guzelj
10	Noč	Jan.	Podobnik
11	pri Tonet	Anton	Jereb
12	Jakopč	Marija	Novak
13	Nack	Jan.	Jereb
14	Urbančk	Valent.	Kržišnik
15	Jernačevc	Jan.	Pavlin
16	Potokar	Matevž	Trček
17	Anžonova bajta	Ant.	Bogataj
18	Krže	Eva	Tušar
19	Anžonova bajta		
20	stari Snopk	Lucija	Mrovlje
21	Polonkarjev	Luka	Kavčič
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
22	Nočeva bajta	Marijana	Trček
23		Matevž	Trček
24	Abrahtova bajta	Jan.	Jurjavčič
25	Jurman	Matija	Trček
26	pri Andr. v kotu	Andr.	Trček
Ravne			
1	Oblak	Franc	Mlinar
2	Matečk	Ant.	Mlinar
3	Tomaž	Tom.	Pišlar
4	Buh	Ignac	Kavčič
5	Jernač	Jernej	Tratnik
6	pri Tomažu	Tom.	Guzelj
7	v Kovku	Fr.	Albreht
8	Preskar	Jan.	Rejec
9	Tomaževa bajta	Valent.	Pišlar
10	Jernačeva bajta		
11	poderta		
12	Matečkova bajta pri Tonet		
13		Ant.	Tratnik
14	v Raskovc, poderta		
15	poderta		
Selo			
1	Kendovc	Miha	Seljak
2	Zakrožen	Ant.	Mlinar
3	Kafurjeva bajta	Jak.	Ovsenk
4	pri Gašparji	Fr.	Kristan
5	poderta		
6	pri Markat	Val.	Seljak
7	pri Štefanu	Štefan	Gantar
8	Malin	Jak.	Poljanšek
9	Pavzar	Marijana	Oblak
10	Brezar	Jan.	Kržišnik
11	Brdar	Ant.	Brelih
12	Pintar, Kobilar	Andr.	Loncar
13	Kovač	Neža	Grošelj
14	Žvarlin	Jan.	Šorl
15	Kafur	Jak.	Ovsenk
16	Arhar	Marijana	Naglič
17	pri Jožet	Jožef	Oblak
18	pri Lovret	Lovre	Mlinar
19	Brežnikar	Jan.	Pivk
20	Klun	Jernej	Jereb
21	pri Jakob.	Jakob	Ušeničnik
22	Gašper	Gašper	Cankar
23	Ašernik	Jurij	Mrovlje
24	Kovač	Jak.	Poljanšek
25	Udovnik	Valent.	Seljak
26	hmetov Jakob	Jak.	Blažič
Sovra			
1	Boštar	Jakob	Ambrožič
2	Pivk	Fr.	Petrič
3	Abraht	Fr.	Seljak
4	Treven	Pavelj	Kugovšek
5	Trevnova koča		
6	Abrahtova koča	Fr.	Brelih
Stara vas			
1	Ančnik	Matevž	Novak
2	Pivk	Fr.	Lazar
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
3	Glažer	Andr.	Gantar
4	Lesičnik	Jan	Tušar
5	Svetle	Fr.	Ovsenk
6	Muštrovše	Ivan	Kavčič
7	Frančišk	Jan.	Mlinar
8	Minin Andrejc	Andr.	Tušar
9	Šuštar	Ant.	Gantar
10	Homc	Ant.	Seljak
11	Bahač	Frančiška	Demšar
12	Bartelčk	Fr.	Seljak
13	Liker	j.	Oblak
14	Matic	Matija	Gostiša
15	Strojar	Matija	Dolenc
16	Žnidar	Fr.	Bačnar
17	Žirovničan	Ant.	Grošelj
18	pri Mojškrin	Fr.	Mlinar
19	malin žaga	Gašper	Križaj
20	Mrovka	Marijana	Bogataj
21	Česen	Jak.	Demšar
22	Lomar	Jan,	Mlinar
23	Korošec	Fr.	Gröblicher
24	poderta		
25	Bajtarčk	Jak.	Mlinar
26	Pavletova bajta	Gašper	Gantar
27	Liznik	Jan.	Lazar
28	pri Jurji	JUrij	Otrin
29	Tinik	Ant.	Kopač
30	Blažontar	Gregor	Žakelj
31	Snopkur	Marijana	Gladek
32	Gospodc	Andr.	Blažič
33	Žunar	Jan.	Oblak
34	Kamškova Mina	Mina	Žakelj
35	Kovač	Jan.	Starman
36	Zagarčk	Jan.	Kopač
37	Tinčk	Marija	Šubic
38	Bahačev Jak.	Jak.	Demšar
39	Markant	Janez	Kopač
40	šuštar	Anton	Anzelm
41	Paradižer, Fretar	Fr.	Rettl
42	na Brdu	Fr.	Gladek
Zabrežnik			
1	Sivkar	Marijana	Kavčič
2	Gričar	Jan.	Jereb
3	Šubc	Gregor	Šubic
4	Šubcov malin	Jan.	Tolar
5	Zakrožen	Jak.	Fröhlich
6	Žvenkelj	Matej	Demšar
7	Zakrožka bajta	Jak.	Fröhlich
8	Šlosar	Fr.	Mrovle
9	Šubcova bajta	Gregor	Šubic
Žiri			
1	Farovž		
2	šuštar	Franc	Rink
3	Špicarca	Ivana	Kavčič
4		Katarina	Kopše
5	Šimončk	Ant.	Bogataj
6	Petron	Ivan	Kavčič
7	na Luži	Luka	Gantar
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
8	Brence	Jurij	Gregorač
9	firbar	Lovre	Gregorač
10	nagličev malin	Matevž	Naglič
11	šuštar	Jak.	Strlič
12	Debenc	Jak.	Vehar
13	Tutelj	Štefan	Poljanšek
14	Gričar	Jan.	Grošelj
15	poderta		
16	malin na Rovtu	Fr.	Strel
17	Kovač	Fr.	Peternel
18	Blažičk	Jak.	Demšar
19	pri Seljaku	Martin	Podobnik
20	Rupčar	Marija	Kolenc
21	k. k. kasarna		dediči P. Kavčič
22	Pri Naglič	Greg.	Naglič
23	pri Klemenu	Neža	Križaj
24	Ljudska šola		
25	Kovač na studenc	Fr.	Peternel
26	Jereb na Zadnic	Jan.	Gregorač
27	Postiljon	Janez	Gantar
28	Breženčan	Jožef	Kavčič
29	Mežnarija		
30	Boštar	Anton	Mrovlje
31	Toncova	Marija	Ažbič
32	Bajt	Jan.	Kavčič
33	Urbanov	Matevž	Žakelj
34	Mahar	Gašper	Bogataj
35	Vrsničan	Ant.	Erznožnik
36	Trček	Jan.	Goekar
37	Jernaj	Fr.	Demšar
38	Balant	Greg.	Puc
39	Preskar	Jurij	Kokelj
40	Eržen	Jan.	Kopač
41	žnidar	Fr.	Mlakar
42	Budnar		Homavec
43	Matevšk	Agata	Demšar
44	pri Katri	Jan.	Kavčič
45	špicarca	Marija	Fortuna
46	štalar	Štefan	Mahovne
47	pri Peku	Fr.	Zajec
48	pri dacarju	Boštjan	Naglič
49	na luži, poderta		
50		Marijana	Krašna
51	Blažičkova bajta	Jan.	Demšar
52	Maharjeva bajta	Gašpar	Bogataj
53	Tine	Marija	Oblak
54		Franc	Lenger
55	Bžn. Miha	Jožef	Kaučič
56	Kovač	Lovre	Burnik
57	Lustig	Gregor	Bačnar
58	Mihač	Neža	Loštrak
59	Kovač	Jan.	Peternel
60	Mlekarna		
61	Šemonc	Jan.	Bogataj
62		Andrej	Soletti
63	Pavliha	Pavel	Jereb
64		Marijama	Reven
65	pošta	Karolina	Sellak
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
66	Šuštar	Jernej	Mlinar
67	Nace	Ignacij	Šorl
68		Maks	Naglič
69	čevljar	Matevž	Pečelin
70	krojač	Gregor	Kopač
71	klavnica		
72		Ant.	Fortuna
73		Franc	Erznožnik
74	čevljar	Jakob	Strlič
75	sedlar	Anton	Kolenc
76	jo ni		
77	jo ni še		
Žirovski vrh			
1	Škerbina	Janez	Martinšek
2	Štrajt	Simon	Miklaučič
3	Mrovlje	Jernej	Zelenc
4	Jebebc	Jak.	Miklaučič
5	poderta		
6	Češmelj	Pavelj	Jurjavčič
7	Kremžar	Matevž	Reven
8	Loščer	Jan.	Jereb
9	Bukovc	Matevž	Eržen
10	Češen	Jan.	Bogataj
11	Šnitovc	Jurij	Platiša
12	Mrovlje	Jernej	Zelenc
13	Kralj	Anton	Oblak
14	Snopk	Jak.	Kaučič
15	Tominc	Jožef	Jereb
16	Šinkovc	Mart.	Mlinar
17	Škerjanc	Tom.	Jesenko
18	Stržinar	Fr.	Bogataj
19	Matajc	Gregor	Jereb
20	pri Šuštarji	Pavelj	Mlinar
21	Šala	Boštjan	Otrin
22	Žvižga	Fr.	Jereb
23	Šubc	Jožef	Jereb
24	Corn	Lovre	Kaučič
25	Čufar	JUrij	Bekš
26	Majškarč	Luka	Oblak
27	Golc	Pavel	Pivk
28	Picna	Ignac	Demšar
29	Krže	Greg.	Košir
30	Lomičar	Greg.	Jereb
31	Lipnik	Martin	Demšar
32	Melc	Marija	Stanonik
33	Mušter	Jan.	Potočnik
34	Baševc	Tom.	Erznožnik
35	Troha	Jan.	Kaučič
36	Baševc	Tom.	Demšar
37	Berck	Jan.	Oblak
38	Boštjanc	Jak.	Frlic
39	Kosm	Andr.	Kaučič
40	Polonkar	Marija	Vesiloha
41	Eržen	Šimon	Bogataj
42	Miklauč	Lovre	Albreht
43	Plastuh	And.	Gantar
44	Špeh	Jan.	Benedek
45	Merlak	Fr.	Justin
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
46	Žvižga	Martin	Šubic
47	Čeč	Neža	Tratnik
48	Petelin	Jan.	Mrovlje
49	Javornik	Janez	Pivk
50	poderta		
51	Karanta	Andr.	Vehar
52	poderta		
53	Šurk	Fr.	Albreht
54	Kucelj	Jak.	Mlinar
55	Kočar	Ant.	Erznožnik
56	Nack	Pavel	Jereb
57	Zahlevar	Valent.	Oblak
58	Kucelj	Andr.	Terček
59	poderta		
60	poderta		
61	Trohova bajta	Jan.	Kaučič
62	poderta		
63	Grogc	Matevž.	Mlinar
64	Rigelc	Jan.	Kopač
65	jo ni		
66	Mrovletova bajta	Jan.	Oblak
67	Stoparca	Marijana	Pivk
68	Čufarjeva bajta		
69	Andr. na griču	Andr.	Jurjavčič
70	Kremžerjeva bajta	Matevž	Reven
71		Gregor	Jereb
72	pri jeri	Jera	Nagode
73	v Traunčk	Ivan	Majnik
74	Čerteževc	Fr.	Plestenjak
75	Jerebcova bajta	Lovre	Pavlin
76	Mrkauh	Jan.	Erznožnik
77	Smolovintar	Marijana	Drmota
78	Trohov mlin	Jak.	Kaučič
79	Česnov	Fr.	Bogataj
80		Martin	Krvina
81		Maks	Vodnik
82		Lucija	Mrovlje
Žirovnica			
1	pri Demšarju	Franc	Demšar
2	mlin	Anton	Grošelj
3	bajta	Anton	Grošelj
4	hiša	Anton	Grošelj
5	mlinar	Lak.	Mlakar
6	Jurčk	Jurij	Vončina
7	Kralj	Jurij	Seljak
8	šuštar	Reza	Bogataj
9	pri Tomažu	Tom.	Seljak
10	Kovač	Lovre	Zajc
11	pri farjan	Florijan	Pivk
12	Ipauc	Franc	Reven
13		Jan.	Giacommelli
Vrh			
1	Brence	Jan.	Sedej
2	bajta	Jan.	Sedej
3	Berdnik	Anton	Žušt
4	bajta	Jan.	Nagode
5	hiša	Jan.	Nagode
6	Petrač	Matevž	Bogataj
HŠ	Hišno ime	Ime in priimek gospodarja	
7	bajta	Matevž	Bogataj
8	Jereb	Luka	LOgar
9	Petračeva bajta	Ant.	Sedej
10	Štumerčan	Matevž	Žušt
11	Berdnikova bajta	Ant.	Žušt
12	Mežnarija		
13	Farovž		
14	bajta	Lovre	Jereb
15	Petrič	Anton	Sedej
16	Jerebova bajta		
17	Petračeva bajta	Lovre	Jereb
18	stari Katre	Martin	Tratnik
19		Anton	Tratnik
Gorenji Vrsnik			
1	Hkauč	Marijana	Podobnik
2	Balant	Fr.	Kaučič
3	Hlipčeva bajta	Ivan	Kudišar
4	Balantenc	Greg.	Brence
5	Hlipč	Ant.	Brence
6	Kaštofelj	Greg.	Vehar
7		Jan.	Mlakar
8	bajta od št. 7	Jan.	Mlakar
9	novohišar	Matevž	Lazar
10	Plahovčan	Lovre	Lazar
11	Mežnarija		
12	birt	Andr.	Ovsenk
13	Kamenik	Greg.	Istenič
14	Hkavčeva bajta		
15		Matevž	Eržen
16	debelo brdo	Peter	Smuk
17	poderta		
18	poderta		
19	Plahovčenova bajta		
20	Balantova bajta		
21	Kržen	Peter	Dolinar
22	šuštar	Ignac	Vehar
Dolenji Versnik			
1	Kafur	Franc	Pivk
2	Jurjeva bajta		
3	Martinc	Jak.	Vehar
4	Štremfl	Jera	Štremfelj
5	Štefk	Jan.	Kaučič
6	Kočar	Matija	Lazar
7	Jur	Jurij	Mlinar
8	Blažič	Simon	Brence
9	Lazarjeva bajta	Marija	Vehar
10	Lazar	Franc	Lazar
11	benduh		
12	Štefkova bajta	Jak.	Lapajne
13	Štefkova bajta		
14	Makc	Jak.	Podobnik
15	Uševkar	Fr.	Petrič
16	pri Tonet	Terezija	Eržen
17	Zajec	Fr.	Zajec
18	pri Jožet	Jožef	Podobnik
19	Mlekarna in sirarna		
20		Jak.	Podobnik
21			
Petra Leben Seljak
Komentar k Seznamu žirovskih posestnikov v sodnem okraju Idrija leta 1900
T
, a seznam hišnih gospodarjev hrani Alfonz Zajec. Ne gre za original, ampak za prepis: imena je 30. maja 1962 s Seznama vseh posestnikov v okraju Idrija na roko prepisal Janez Oblak - Žunarjev. Za tukajšnjo objavo sem ga dobesedno vnesla v računalnik, vključno z malimi začetnicami in okrajšavami. Kje se nahaja originalni seznam, ni znano, pa tudi točna letnica nastanka ne, čeprav lahko domnevamo, da izvira iz leta 1899 ali 1900. Alfonz Zajec meni, da je nastal po letu 1898, pri čemer se opira na naslednje dejstvo: v Stari vasi 15 je kot lastnik naveden strojar Matija Dolenc, ki je hišo kupil leta 1898, prej se je reklo pri Klobučarju. Po drugi strani pa je seznam nastal pred poletjem 1901, ker sta bila še živa gospodarja v Koritih 2 (Ivan Podobnik, u. 7. 6. 1901) in na Dobračevi 33 (Blaž Majnik, u. 22. 10. 1901).
Da bi ugotovili, za kakšen seznam gre, moramo za začetek na kratko obnoviti žirovsko zgodovino (Blaznik 1963, 1973, 1988; Kos 1982). Ozemlje Žirovske kotline z obrobjem je bilo okrog 1030 priključeno škofjeloškemu gospostvu freisinških škofov, kjer je ostalo nadaljnjih 800 let. Škofje so področje postopoma kolonizirali s svojimi podložniki. Prva faza kolonizacije je bila končana do leta 1350, dvesto let zatem pa se je začela druga, t. i. rovtarska faza, ko je zajela dotlej neposeljena gozdnata pobočja Mrzlega vrha, Koprivnika in Žirovskega vrha. Območje upravne oblasti (žirovski in hlevnovrški urad oz. župa) se je povsem prekrivalo z območjem cerkvene oblasti (žirovska fara z župno cerkvijo sv. Martina v Žireh in 11 podružničnimi cerkvami: sv. Ožbolta oz. sv. Ane na Ledinici, sv. Lenarta na Dobračevi, sv. Janeza Krstnika na Goropekah, sv. Katarine na Hlevišah, sv. Nikolaja v Hlevnem Vrhu, sv. Treh kraljev na Vrhu, sv. Urha v Zavratcu, sv. Tomaža na Vrsniku, sv. Jakoba v Ledinah, sv. Ahaca v Krnicah in sv. Kancijana na Breznici).
Ker je bila žirovska fara zelo velika, so se nekatere podružnice sčasoma osamosvojile. Najprej, leta 1788, podružnična cerkev sv. Urha oz. sv. Ulrika v Zavratcu, ki je pokrivala naselja Črna, Dole, Izgorje, Podklanec, Potok, Ravne in Zavratec (Ferjančič 1981). Leta 1864 sta se v samostojno župnijo Ledine združili podružnični cerkvi v Ledinah in Krnicah z naselji Ledine, Pečnik, Govejk, Javorjev Dol in Krnice, vanjo pa so sodile tudi nekatere hiše iz Idrška, Mrzlega Vrha in Koprivnika (Benedik 1981). Župnija Vrh Svetih Treh Kraljev, ki se je osamosvojila najpozneje, leta 1875, pa je zajela nekdanje žirovske podružnice sv. Nikolaja v Hlevnem Vrhu, sv. Treh kraljev na Vrhu in sv. Katarine v Hlevišah. Cerkev v Hlevišah takrat ni več obstajala, podrla se je med letoma 1741 in 1786. Morda zaradi tega Blaznik napačno meni, da gre pri podružnici sv. Katarine za cerkev na Medvedjem Brdu.
Spremembe pa so doletele tudi upravno organizacijo. Ko so leta 1754 zaradi reform cesarice Marije Terezije uvedli prvi davčni kataster, sta bila žirovska in hlevnovrška župa vključeni v terezijanski kataster za Kranjsko, in sicer v ljubljansko okrožje. V času Napoleonove zasedbe je bilo območje Žirov leta 1812 odvzeto loškemu kantonu in priključeno idrijskemu. Ko pa so spet začeli veljati avstrijski predpisi in je bil leta 1825 vzpostavljen franciscejski kataster, je morda prav zaradi tega večina žirovskega ozemlja pripadla postojnskemu okrožju namesto ljubljanskemu. V ljubljanskem okrožju, pod okrajnim glavarstvom v Škofji Loki, je ostala samo katastrska občina Koprivnik z naseljema Mrzli Vrh in Koprivnik, vse preostale (katastrske občine Dobračeva, Dole, Ledinica, Ledine, Opale, Vrh, Vrsnik, Žiri in Žirovski Vrh) pa so prešle pod okrajno glavarstvo v Idriji in s tem v postojnsko okrožje.
Pa se vrnimo nazaj na naš seznam iz leta 1900. Le-ta vključuje naslov (naselje in hišno številko), ime in priimek gospodarja ter hišno ime (včasih namesto tega poklic gospodarja). Podoben seznam (naslov in ime gospodarja, hišnega imena pa ni) s skoraj enakim naslovom (Seznam škofjeloških podložnikov v okraju Idrija; hrani ga Nadškofijski arhiv v Ljubljani) je nastal že med letoma 1825 in 1833. Takrat je v njem vpisanih 37 naselij, leta 1900 pa le še 31: manjka šest naselij na skrajnem zahodnem robu (Dole, Črna, Potok, Podklanec, Idršek in Zavratec). Kaže, da leta 1900 niso več spadala pod žirovsko občino. Naselja v fari Ledine so namreč 1889 spadale pod žirovsko, dolsko in oseliško politično občino (Benedik 1981), tista v fari Zavratec v logaško (Ferjančič 1981), oba župnika pa sta svoj prispevek objavila v zborniku Logaško okrajno glavarstvo.
Oba seznama pa sta si enaka v tem, da ne vključujeta naselij Mrzli Vrh in Koprivnik. Kot sem že omenila, sta to edini naselji na Žirovskem, ki po katastru ne spadata v idrijski okraj, ampak v škofjeloškega. Tega, ali sta leta 1900 spadali v žirovsko občino ali pa v katero drugo, ne vem. Najbrž sta: žirovski nadučitelj (Božič 1981) tega sicer izrecno ne omenja, pravi pa, da obe naselji sodita v žirovsko šolsko občino. Vsekakor pa sta bili pred letom 1800 del žirovskega urada in vseskozi tudi del žirovske fare, sodili sta pod podružnično cerkev na Ledinici, deloma pa tudi pod podružnici na Breznici in v Ledinah.
Seznam torej ne predstavlja popisa vseh prebivalcev žirovske občine, ampak so vanj vključeni le tisti, ki so bili okrog 1900 posestniki oziroma davčni zavezanci in so sodili v idrijski sodni okraj.
Viri:
Benedik, Dragotin, 1981. Ledine (ponatis). ŽO 3, 83.
Blaznik, Pavle, 1963. Urbarji freisinške škofije, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zvezek 4. Ljubljana, SAZU.
Blaznik, Pavle, 1973. Škofja Loka in loško gospostvo. Muzejsko društvo, Škofja Loka.
Blaznik, Pavle, 1988. Kolonizacija Poljanske doline (fotoponatis). ŽO 14, 67-128.
Božič, Leopold, 1981. Žiri (ponatis). ŽO 3, 79-82.
Ferjančič, Jakob, 1981. Zavrac (ponatis). ŽO 3, 84-85.
Kos, Franc, 1982. Loško gospostvo leta 1630 (fotoponatis). ŽO 4, 133-149.
Likovna priloga
urh sobočan, vrnitev
Urh Sobočan, oblikovalec in ilustrator, v svojem luksemburškem studiu
Urh Sobočan se je rodil 25. februarja 1979 v Ljubljani, po očetu je žirovskega rodu. Leta 2005 je diplomiral pri profesorju Tomažu Kržišniku na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2005 do 2007 je obiskoval magisterij na londonskem Central Saint Martins College of Art and Design, ki ga je zaključil z odliko. Živi in dela v Luksemburgu.
Barbara Sterle Vurnik
v ^
Čipka kot matrica
Sobočan je eden tistih avtorjev, ki se pri svojem delu poslužujejo kreativne rabe sodobne tehnologije in se hkrati brez predsodkov spogledujejo s tradicijo. Ta njegova značilno postmoderna drža pa ne izhaja le iz formalno-likovnih vprašanj, ampak zlasti iz nujnosti ozaveščanja pomena izumirajočih vrednot in korenin, ki so temelj razumevanja današnjega sveta. Osebno intimne in hkrati kolektivne teme, kot sta zlasti dom in družina, ki so nekoč v preteklosti imele v družbi večji pomen, zato Sobočan presprašuje prek prav tako izumirajoče veščine malega ročnega dela, to je klekljane čipke, katere družbeni in formalni kontekst že sama po sebi asociirata na preteklost, tradicijo, dediščino.
Sobočan je že zgodaj prepoznal v podobi, materialu, načinu izdelave čipke močno simbolno in formalno vrednost ne le lastne, ampak tudi slovenske kulturne identitete. »Izdelovanja« nekoliko drugačne čipke se je lotil s pomočjo sodelovanja njegove babice, ki s svojim delom, izdelki, pristnimi izkušnjami in pripovedovanjem zgodb iz preteklosti predstavlja jedro, izvir Sobočanovega ustvarjalnega sveta. Sobočan prevaja babičin klekljarski rokopis kot matrico v računalniški jezik. V običajno dekorativno formo vplete zgodbo in funkciji čipke doda narativni element, s tem jo z dekorativne povzdigne na simbolno raven, postane svojevrstna ilustracija intimne avtorjeve izpovedi. V virtualnem računalniškem okolju išče obstoječim vzorcem in vsebini nove možne oblikovne variante. Te podobe nato običajno prevede babica s svojimi rokami, potrpežljivim delom ter zavidljivim in virtuoznim klekljarskim znanjem »nazaj« v čipkasto materialno tkanje, spleteno iz tisočerih niti. Končni izdelek pa ni vselej le klasična čipka, učinkuje tudi na ravni risbe, računalniške grafike, fotografije, lahko preraste v določen objekt, v katerega jo Sobočan aplicira, včasih jo izreže »le« iz papirja. Kakor koli, sleherno Sobočanovo delo seveda temelji na predhodni risbi; tako kot navsezadnje tudi sama čipka. Tu se torej prepleteta avtorjev in babičin rokopis v kolektivno vizualno izjavo, ki govori o domačnosti, udobju, toplini, varnosti, a tudi o drugih manj prijetnih resnicah, ki te vrednote vse bolj ogrožajo. Sobočan je dregnil v kar nekaj stereotipov; ženski pripadajoče delo so npr. prevzele moške roke, ročno delo je
soočil s praksami računalniškega medija, dekor je spremenil v ne le osebno, ampak tudi družbeno angažiran »statement«. Njegove čipke niso (več) le všečne, dekorativne, pripovedujejo zgodbe, ki so lahko tudi dramatične izjave realnega stanja v svetu (vojna, nasilje, umiranje), ki ogrožajo lepoto narave, življenja. Nasprotja potencira še črno-bel kolorit in nepričakovana urbana ikonografija, ki se brez predaha prepleta z navidez idiličnimi motivi cvetlic, dreves, vzorcev. Imažerija, ki spominja na popartistične slike Hamiltona, deloma pa na Heartfieldove in Rodčenkove avantgardistične fotomontaže, v sebi združuje podobe sodobnih mest, posledice vojnih katastrof, boja za preživetje. Po eni strani gre za navdušenje nad novim svetom, po drugi za kritiko družbe. Dramatičnost nasprotij stopnjuje še nepričakovano soočenje s takimi vsebinami prav skozi fragilno čipko, ki je običajno poosebljala romantiko, subtilnost, nežnost. Tako postaja v igri nasprotij Sobočanova čipka na nek način kontroverzna. Drobna, minuciozna risba kot temelj predloge za čipko in nit kot temeljni material čipke, opozarjata na vso absurdnost tega sveta, hkrati pa ostajata v polju intimnega, kjer poteza črte v risbi prehaja v potezo niti s kleklji in obratno.
Sobočan ni prvi sodobni vizualni ustvarjalec, ki je prepoznal smisel in kvaliteto malega ročnega dela. Ko so npr. lansko leto v Koroški galeriji likovnih umetnosti pripravili mednarodno razstavo Nit, so se tam sodobni vizualni umetniki pokazali kot t. i. »tekstilni umetniki« in se dobesedno poklonili delom, kot so šivanje, vezenje, klekljanje (čipko pri nas tematizira npr. zlasti M. Kavčič, med tujimi npr. J. Morton). In pokazalo se je, kako močno mesto v vizualni umetnosti pravzaprav ima takšna praksa. Sobočan seveda v svojo čipko vnaša zanimivo lastno rešitev, ki izhaja iz neponovljivega dialoga med njim, babico, risbo, nitjo in računalnikom. Čipka ima davno poreklo na Vzhodu, poleg znanih starodavnih kitajskih čipk (še posebej papirnih) so zelo znane tudi ruske čipke. K nam, v Idrijo, zibel slovenske čipke, pa je ta obrt prišla nekje v 16. stoletju, od tam pa nato še v Žiri (od koder izvira tudi Sobočanova babica, kar priča, da ni naključje, da je tradicija čipke preživela prav v Sobočanovi družini), kjer je bila tudi znana slovenska čipkarska šola. Sprva namenjena za cerkveno opremo in oblačila premožnejših ljudi na gradovih, se je čipka kasneje razmahnila na mnoge »običajnejše« tekstilne izdelke. Prav z ustvarjalci, kakršen je tudi Sobočan, pa je danes to delo dobilo novo vrednost. Čipka je postala avtonomno izrazno sredstvo in prestopila v lastno življenje tekstur, senc, medprostorov, v svet zgodb, mitov, pravljic, kjer se odslikava tudi svet z vsemi svojimi napakami. Sobočanove čipke so sodobne, igrive in hkrati družbenokritične izjave. So slikovite podobe, ki so klasično čipko reaktualizirale in vnesle v njen svet svežino današnjega časa.
Pripis urednika: Avtorica tega zapisa sicer omenja babico Urha Sobočana, a brez imena. To je gospa Iva Sobočan, ki jo Žirovci dobro poznamo, nekdaj kot eno najbolj uspešnih poslovodij prodajaln Alpine v Ljubljani, zdaj pa kot eno najboljših klekljaric v Žireh. Njen prispevek v delih vnuka Urha je tolikšen, da si zasluži polno imenovanje.

Basna (basen o Bosni), čipka Urha in Ive Sobočan
Pota, čipka Urha in Ive Sobočan
Boj, čipka Urha in Ive Sobočan
Skušnjava, čipka Urha in Ive Sobočan
Rojstvo, čipka Urha in Ive Sobočan
Ples v gozdu, čipka Urha in Ive Sobočan
Vojna I, čipka Urha in Ive Sobočan
Vojna II, čipka Urha in Ive Sobočan
Iz vojniih časov
Alfonz Zajec Naša zgodba
Naj se najprej predstavim. Alfonz mi je ime, Zajec je moj priimek. Rojen sem v Žireh 1. 1. 1932 in živim v Žireh, bolj določno na Dobračevi. Sem šesti po vrsti od osmih otrok. Pri Dekli se reče po domače pri hiši. Tu v Žireh ima vsaka starejša hiša domače ime, nove ne več.
Lastnica te hiše je služila kot dekla pri mogočni hiši na Dobračevi dolgo dobo, 20 let. Imeli so gostilno, trgovino in pekarijo. Tu se je izučila peke in trgovine. Po gospodarjevi smrti je začelo iti navzdol, zato se je odselila in nedaleč od rojstne hiše naredila majhno hišico in se leta 1905 vanjo vselila. V Idriji je izposlovala dovoljenje za peko domačega kruha in ga prodajala vaščanom. Zraven je prodajala še moko, sladkor, kavo, drobne stvari. Za državo je bilo to kmalu preveč, zato je zaprosila še za dovoljenje trgovine. Tudi tega je dobila. Kmalu zatem je vzela k sebi svojo 70-letno mater. Sprevidela je tudi, da bo morala dobiti kakšno mlajšo moč za obrtno delo in pomoč v starosti. Njen brat je imel takrat že številčno družino in dogovorila sta se, da vzame k sebi 11-letno nečakinjo Marijo. (Bila je to moja mama, roj. 18. 12. 1898.) Dokler je hodila v osnovno šolo, je bila nečakinja v preizkusni dobi, zato je njena spričevala še vedno podpisoval oče. Ko pa je končala osnovno šolanje, je vse dolžnosti prevzela nase. Takoj jo je vpisala kot vajenko za pekarijo in trgovino s triletno dobo. Vpisala jo je takoj tudi v Marijino družbo. Leta l912 je prišel v Žiri organist in skladatelj Anton Jobst. Zbral je takoj pevce, da so začeli z vajami zbora. Mama je bila zraven. Teta ji je omogočila vse tečaje, računskega, knjigovodskega itd., ki so jih organizirali v tistih letih. Teta je bila zelo gospodarna in pobožna. Bila je velika dobrotnica župne cerkve, ki so jo ravno v tistem času gradili. Trije samski ljudje, ona in dva brata Kavčič iz Koprivnika, so se dogovorili in kupili največji zvon za novo župno
Oče Ivan Zajec kot avstrijski vojak, 1916
cerkev, ki tehta blizu 3000 kg. Leta l917, ko je država pobirala zvonove za vojsko, so izprosili pri komisiji, da je pustila veliki zvon farne cerkve, ker je bil ravno nov, zato pa so v vsej fari vzeli 19 zvonov. Štiriletna vojna se je končala. Nastala je nova država. Privajati se je bilo treba na nov denar, nove zakone in nove dajatve.
Oče, Ivan po imenu, je bil rojen 27. 2. 1898 v družini, v kateri je bilo deset otrok. Oče je bil drugi po vrsti in prvi fant. Imeli so kmetijo, vendar je bil glavni zaslužek od obrti, čevljarstva. Imeli so vedno po več pomočnikov in vedno tudi vajence. Prvi vajenci so bili seveda domači sinovi. Ivan, kot prvi sin, je bil določen za naslednika. Tudi njemu so omogočili vse tečaje, ki so bili organizirali tiste čase v Žireh. Kot čevljarski vajenec je obiskoval obrtno šolo. Šolo so skupaj obiskovali vsi vajenci različnih strok. Še kot vajenec se je vključil v Katoliško prosvetno društvo, ustanovljeno leta 1908 v domači vasi na Dobračevi pri Žireh. Vzgoja v družini je bila na krščanski osnovi. Vsi otroci so imeli posluh za petje. Oče se je vključil v cerkveni zbor prav takrat kot mama. Svetovna vojna se je začela prej, kot je prišel do poklica. Končni izpit za čevljarja je tako lahko opravil šele po končani vojni, ki jo je srečno preživel, čeprav je kazalo že na najhujše. Boril se je na soški fronti in bil potem ujet pri reki Piavi. Domov je prišel šele spomladi leta 1919. Težave so se nadaljevale doma. Nova država Jugoslavija ni priznala avstrijske vojaščine, zato je bil že prvi teden po prihodu domov vpoklican na »odsluženje vojaškega roka«. Poslan je bil v Hercegovino - Trebinje. Iz ohranjenih pisem izvemo, da mu je bilo že tako hudo, da bi bil kar skočil dol v valove, ker je bil že do grla sit vojaške suknje. Kaj tudi ne, saj se je nabralo za polne štiri leta pa še za kateri dan. Vsaka povodenj se uteče, pa so se tudi te vrste težave, ki so se zgrnile nad mamo in očeta v vojnem in še povojnem času.
Razmere so se umirile in bilo je treba misliti, kako naj življenje teče naprej. Ustvariti si je bilo treba družino. Pregovor pravi: Išči nevesto v okolju, do koder se petelin sliši. Deklna Mici, kot so jo klicali, je bila le dobrih 300 metrov zračne linije oddaljena od Matička. Tako se je reklo pri hiši, kjer je bil doma oče. Poznan je bil kot Anže Matičkov. Ljubezen, ki se je začela plesti že v šolskih klopeh in se je pletla naprej v vajenski šoli, pri petju na koru in bodrila s pismi na fronto, se je nadaljevala z vojaščino v novi državi, ki je kazalo, da je ne bo nikoli konca.
Prišel pa je na dan nov problem. Kdo bo kam šel? Oče naj bi prevzel doma domačijo in obrtno čevljarstvo, mama pa trgovino s pekarijo in teto - dobrotnice s staro materjo ne more zapustiti. Saj jo je teta prav zaradi tega vzela za svojo, da jo je izšolala za utečena poklica, in ji tudi zapušča vse imetje. Vso modrost, ki sta jo takrat premogla, in vse retorično znanje sta uporabila, da se je izoblikoval sklep: Anže se bo priženil k Dekli. Bo pa hodil nazaj domov čevljarit. Dostikrat se v takih okoliščinah obrne drugače, tudi tukaj ni bilo izjeme, čeprav je bilo mišljeno vse lepo in prav.
Poroka je bila zadnji teden v novembru, v sredo, 28. navadnega leta 1923. Še je manjkalo nekaj dni do prve obletnice poroke, ko se je 16. novembra 1924 rodil prvi sin Polde. Po šestih mesecih je v 90. letu starosti umrla stara mati. Kmalu zatem je zbolela teta, legla v posteljo in ni več vstala. Po skoraj točno enem letu za materjo je 31. maja 1926 umrla dobrotnica Marija Oblak v 64. letu starosti. Pred koncem leta, 29. 12. 1925, se je rodil drugi sin Tone. Oče je ostal doma, ni več hodil čevljarit v rojstno hišo, ker je moral prevzeti trgovino. Za pomoč pri peki kruha in vse drugo pa je prišla k nam mamina sestra. Teta Franca smo jo klicali. Bila nam je druga
I*
L


mama, s to razliko, da smo vsi otroci starše vikali, teto Franco pa tikali. Bila je brez poklica. Samo klekljarica. Imela pa je neprekosljivo znanje za vzgojo otrok in pripovedovanje pravljic. Ga ne poznam, ki bi ji bil še danes kos. O njej še kasneje. Usodni dogodki so se tako hitro vrstili, da kar pritegnem pregovoru: Kdor se poroči, se v križe položi. Že l2. februarja 1927 se je rodil tretji sin. Tako se je po eni strani hiša praznila, po drugi pa polnila.
S smrtjo gospodarice so prenehali veljati vsi dokumenti za obrt pekarije in trgovine. Vse prošnje na novo. Utečena trgovina je klicala po povečanju. Obstoječi hiši so dozidali novo trgovino in nad njo nekaj sob za mladež, saj se je 25. 5. 1928 rodila prva hči Marta, 26. 8. 1930 druga hči Irena, 1. 1. 1932 jaz kot četrti sin in 22. 6. 1933 tretja hči Vida.
Leta 1936 so na staro hišo nadzidali nadstropje, da je hiša dobila novo podobo kot enonadstropna 20-metrska hiša. Da je bil zaseden tudi ta del, se je 18.10. 1939 rodila še četrta hči Metka. Tako nas je bilo ravno pol: štirje fantje in štiri dekleta. Danes sem od fantov ostal sam.
Oče, ki je bil z dušo in srcem pri Prosvetnem društvu, nekaj časa je bil tudi njegov predsednik, je učil igre, pripovedoval
mladim, kako je bilo na fronti, kako težko so umirali ranjeni vojaki, kaj je vojska. K predavanjem so poklicali ljudi, ki so bili vešči raztolmačiti misli dr. Aleša Ušeničnika o socialnem vprašanju. Predvsem pa, da se je treba izobraževati. Le znanje vodi k osebnemu uspehu in skupnemu zadovoljstvu. Že od leta 1935 pa je bil ključar farne cerkve. Tudi tu ni bilo malo dela.
Leta so hitro tekla in Polde je že dorasel, da je šel naprej v šole v Škofove zavode v Šentvid. Drugo leto je šel za njim Tone. Viktor je bil bolj tehnični tip, zato je šel na meščansko šolo v Škofjo Loko, obrtno-industrijska smer. Kmalu za njim je šla Marta v meščansko šolo k uršulinkam na grad v Škofjo Loko. Tako kot nas je bilo po spolu pol-pol, smo bili sedaj tudi ločeni na pol. Polovica jih je bila na šolanju zunaj kraja, polovica pa nas je bila doma. Takrat ni bilo avtomobilov kot danes. Domov so prihajali samo ob praznikih, za veliko noč in za božič, in doma so ostali ob počitnicah. Takrat pa je bilo govorjenja, dokazovanja, oponašanja profesorjev. Kar predstavljal sem si jih, kako hodijo, kako sprašujejo in kako so strogi.
Strogi so res morali biti, kajti Polde je pogrnil pri francoščini in bi moral ponavljati razred. Oče mu je bil pripravljen pomagati na ta način, da razred ponavlja, če pa ne sprejme ponujenega predloga, se bo pa učil doma trgovskega
Spomin na poroko Ivana in Marije, v sredo, 28. novembra 1923
poklica. Sprejel je slednji predlog. Dobil je črno haljo, podpisal vajensko pogodbo in bil ves dan v trgovini. Oče pa je imel zraven lokala pisarno in ga je lahko nadziral. Obrt je bila napisana na mamo, a je oče uspešno vodil vse račune, dobavnice in poročila, ki jih je bilo treba dostikrat pošiljati na pristojne urade. Trgovino z mešanim blagom je razširil na železnino, od najmanjšega vijaka do okovja za sobno opremo in hiše.
Težko smo sprejeli dejstvo, posebno otroci, da se je od nas poslovila teta Franca. Na angelsko nedeljo 1938 se je poročila in odšla le kilometer stran od nas. Tako smo jo lahko pogosto obiskovali.
Ekonomska kriza je že minila in dela je bilo povsod na pretek. Okrog nas so pospešeno gradili tako imenovano Rupnikovo linijo, to je bunkerje. Bilo je v vasi več vojaščine in več se je prodalo. Pa tudi domačini so dobili delo pri tem poslu. Vse se je pripravljalo na obrambo države.
Napad na Poljsko 1. septembra 1939 je ljudi razgibal. Kaj bo sedaj? Ljudje so dvigovali denar pri hranilnicah in ta ga ni hotela več izplačevati. Kar na cesti so se prodajale hranilne knjižice za polovično vrednost. Vsi so hiteli denar zamenjavati za material. Tudi država je jasneje sporočala ljudem, naj se pripravijo na vojsko. Kdor more, naj si zgradi zaklonišče, ker bodo Italijani zagotovo udarili s te strani na nas. V hišo so začeli prihajati stalni gostje. Očetova brata Maks (1904) in Mirko (1909) ter sosed Balantač (1899). Vsak večer do osmih so se zbrali v hiši. Ta ura je bila za nas otroke določena za v posteljo. Radi bi bili slišali, kaj se toliko pomenkujejo, a so nas prav kmalu spravili spat. Vsi so tako kadili, da se je gosti dim kar spuščal s stropa, tako da smo zavoljo tega potem radi zapustili prostor.
Oče in sosed sta se odločila, da bosta zgradila zahtevano zaklonišče. Sosedu ni nagajala podtalnica, zato je šel v tla, da se zaklonišče sploh ni opazilo. Pri nas pa je bila podtalnica že po 40 cm globine, zato je bilo treba načrt prilagoditi tako, da je zaklonišče izgledalo kot majhna hišica. Razlika je bila le v tem, da je bilo vse narejeno iz betona, tudi dvokapna streha. Povedano je bilo, da bomba, pa naj pade od koder koli, tudi iz letala, nikoli ne bo padla pravokotno na streho, zato se bo vselej odbila od strehe. Le lesena vrata v zaklonišče so obili s pločevino z zunanje in notranje strani. Zaklonišče je bilo končano leta 1940 in zidarji so imeli smisel, da so na zidu iz betona oblikovali letalo, na njegovem krilu pa vrezali letnico. Samo čez zimo smo bili še v miru. Na pomlad se je začela priprava na vojno. Še danes ne vem, zakaj je moral oče na orožniško postajo, ki je bila takrat pri Lustiku. Ali je bil rezervni orožnik ali kaj? Tam je bil in ni prišel nič domov. Kadar sem šel iz šole, sem se ustavil pri hiši in oprezoval, ali se bo pokazal od kod. Res sva se večkrat videla in malo pogovorila.
Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, smo nesli butare k žegnu. Mostovi so bili že zastraženi. Poiskali smo druge poti, da smo prišli do cerkve. Vse je bilo na nogah. Občinski razglas je veleval, da se moramo vsi prebivalci Žirov umakniti proti Ljubljani. Pričakovali so napad z italijanske strani. Mi smo pa bili tik ob meji. Oče je odločil, da ne bomo šli nikamor. Naročil je samo, naj bi se ob napadu vsi zatekli v zaklonišče. Nekaj orodja naj bo že tam. Če bi se slučajno hiša zrušila, bi zasula vhod zaklonišča. Okno, ki je na nasprotni strani, bi bilo pa potem možno z orodjem izčistiti, da bi prišli na plano. Nič od predvidenega se ni zgodilo. Italijani so res zasedli Žiri. Res je nekajkrat počilo, vendar lahko rečem, da je bilo to pokanje bolj Italijanom za pogum. Jugoslovanske vojske ni bilo nikoder več. Bunkerji, grajeni za
obrambo, so bili brez pomena. Tudi oče je prišel domov. Še preden je bil mesec april mimo, smo dobili Nemce. Italijani so se jim brez boja umaknili nazaj na mejno črto.
Vsi tisti, ki so bežali tja do Dobrove, so se že vrnili. Nemci pa so vzeli oblast v svoje roke. V začetku maja je bil pri šoli popis vseh ljudi. Za tri rodove nazaj je bilo treba vedeti izvor. Kako so popisovali, na kakšne kartončke so pisali, kako sortirali in že določali, kaj bo z določenimi ljudmi, ne morem nič povedati. Vem, da smo dolgo stali zadaj za šolo in da je bilo lepo sončno vreme. V začetku junija smo dobili že prve karte za hrano. Konec junija so menjavali dinarje za nemške marke.
V začetku julija pa so nepričakovano začeli izseljevati cele družine. Izselili so maminega brata z družino. Nihče ni vedel, po kakšnih merilih. Doma smo pustili vse in bežali v gozd, misleč, če nas ne bo takrat doma, bomo pa ostali. Pa ni bilo tako. Tistega, ki so nameravali izseliti, se ni mogel tako skriti, da bi ga ne dobili. Kasneje je vsaka hiša dobila tako imenovano Hauslisto, ki jo je bilo treba pritrditi na notranjo stran vhodnih vrat. Na listi je bila točno zapisana vsa družina z rojstnimi podatki in poklicem. Tako pri selitvi nisi mogel zatajiti nobenega člana družine.
Na vojne razmere in okupacijo Nemcev so se ljudje počasi privajali in jih prenašali, kakor so pač mogli. Preskrba z živežem je bila najtežja. Ostale stvari lahko počakajo. Vsaj prvo leto se ni toliko poznalo.
Ostali smo brez župnika, ker so ga izselili med prvimi. Ker je bil oče ključar farne cerkve, je prevzel vodstvo farnega občestva. Z mežnarjem Janezom Filipičem sta bila vojna kamerada in skupaj sta reševala nastali položaj. Mežnar je prevzel vse molitve pri pogrebih tako natančno, kot bi bil duhovnik, lepo po obredniku. Ljudje so se zbirali vsako nedeljo ob urah, ko so bile prej maše, in molili rožni venec in litanije. Tudi v pušico so pobirali, kot je bila včasih navada. Včasih je naprej molil oče, ali pa uredil tako, da je molila spoštovanja vredna članica Marijine družbe Frančiška Kavčič, bolj poznana z domačim imenom - Franca Trahova. Potem je prišel v Škofjo Loko nemški pater Rudolf Besel. Določili so mu vse župnije škofjeloške dekanije za
Pekarija in trgovina z mešanim blagom, pred njo družina z vaškimi otroki, 1935
oskrbovanje. On osebno (ali njegova desna roka - neka nuna) je pisal očetu, kdaj duhovnik pride v Žiri in kaj mora vse pripraviti za prihod. Kadar je prišel, je imel najprej mašo in potem je šel še na pokopališče z mežnarjem, da je blagoslovil tiste grobove, katere je mežnar le z molitvami pospremil v poslednji dom.
Tako je bilo več dela zunaj doma kot s trgovino, saj je bilo malo stvari za prodajo. Veliko pa je bilo tiste čase steklenine: razni servisi za vino, likerje, za kompote, krožniki vseh vrst, vaze, pepelniki _ Kot bi ne bilo vojne!
Preko meje so iz zasedenih vasi po italijanskih vojakih začele prihajati vesti o pobojih civilnih prebivalcev. Umorili so jih domačini. Kar težko so ljudje verjeli vestem. Niso se pa mogli prepričati. Potem se je pa zgodil umor tik ob meji v Podklancu. Bilo je to v maju l942. 19-letno dekle naj bi sodelovala z Italijani. Umrla je na prsih imela listek OF.
V OF so pa bili terenci, gošarji, banditi. Beseda partizan ni bila tako pogosta.
Pri nas na nemški strani je bilo zaradi tega še kar mirno. Prišlo pa je leto l943. Odločilne dogodke je prinesel že januar. Tisti, ki so bili rojeni leta 1924, so dobili poziv za nemško vojsko. Vedelo se je že, da Nemci ne bodo zmagali. V Rusiji je bil odpor premočan. Kaj sedaj? Mnogi so se ognili pozivu tako, da so šli v gozd. Odločitev je bila lažja za tiste, ki niso imeli velike družine. Tvegali so, da jih bodo z družino lahko tudi izselili. Pri nas je bilo osem otrok v starosti od treh do 18 let. Vsi smo do tedaj bili doma. Polde je bil že kot pomočnik v trgovini, Tone ni mogel več študirati v Ljubljani in je prišel domov. Viktor se je učil čevljarskega poklica, ker je bila šola v Škofji Loki ukinjena, Marta je bila doma, ker je bila šola pri uršulinkah prav tako ukinjena. Irena, Vida in jaz smo obiskovali nemško osnovno šolo v Žireh. Oče je Poldetu pustil osebno odločitev. Prej sta vse možnosti preštudirala, potem pa je dejal: »Premisli in odloči se sam.« 14. 1. 1943 je Polde šel v nemško vojsko.
Kot bi to ne bilo dovolj, je oče dobil v začetku februarja poziv, da se mora javiti v Šentvidu v Škofovih zavodih. Bil je v prvi skupini l80 ljudi. Iz Žirov sta bila samo oče in njegov bojni tovariš iz prve svetovne vojne Franc Žakelj - Balant po domače. To skupino so poklicali z namenom, da jo bodo v enem mesecu usposobili, potem preoblekli v nemške žandarje in jo namestili po žandarmerijskih postajah po celi Gorenjski. Oče je takoj dal prošnjo na poveljstvo, češ da ni doma nobenega primerne starosti, ki bi skrbel za tako številčno družino. Tudi Tone je namreč dobil poziv za nemško vojsko, v katero se mora javiti 18. februarja. Oče se je iz Šentvida s Tonetom poslovil s pismom, v katerem mu želi samo srečo. Veliko sreče. 26. februarja je na svojem domu umrl 73-letni oče (ded) Matija. Oče je smel priti domov na pogreb. Moral se je takoj vrniti v Ljubljano. Na naše veliko začudenje pa se je iz Ljubljane vrnil domov. Ugodno rešena prošnja ga je čakala v pisarni ob vrnitvi s pogreba. Kljub žalostnim dogodkom je vendarle posijal žarek upanja.
To je ljudem dalo misliti. Kar se je na italijanski strani dogajalo pred enim letom, se je sedaj preselilo tudi na nemško zasedeno ozemlje. 3. 2. 1943 so dobrih 300 metrov od naše hiše, ob glavni cesti, v sobi, kjer je klekljala, ustrelili Frančiško Bogataj. Bila je v 47. letu. Kaj bi mogla zagrešiti ženska, ki je sedela v svoji sobi in klekljala, da bi se preživela! Dalj od presenečenja niso prišli.
19. maja pa so v Račevi prišli k Polonkarju na skromno domačijo, kjer so zverinsko pobili dve materi z nezakonskima sinovoma. Najmlajši je imel 16 let. Še
danes vidim dero, na kateri so bile položene štiri krste, in ljudi v črnem, ko gredo za vozom. Pot na pokopališče vodi mimo naše hiše. Nisem slutil, da bodo ljudje istih nazorov z istim načinom umorili očeta.
Že pred vpoklicem v Šentvid je oče od duhovnika Besla dobil nalogo, naj popiše, organizira in pripravi birmance za birmo, ki naj bi bila v torek po veliki noči. Birmovalec bo prišel iz Celovca, škof dr. Andrej Rohracher. Časa je bilo malo, zato je bilo hiteti. Dobil je za vsako vas osebo, ki je poučevala in pripravljala birmance na zakrament. Brat Tone je učil na Selu. Učilnica je bila kar v mizarski delavnici pri Štrajtu. Na veliko noč je oče doma povedal, da gre vse lepo po načrtu in da bo birma v torek, 27. aprila. »Vi trije, Irena, Alfonz in Vida, sedaj ne boste šli k birmi, pač pa po vojni, ko bo prišel birmat slovenski škof.« Če je oče tako odločil, nobeno moledovanje ne bi pomagalo, zato smo to sprejeli kot dejstvo, ki se ne da spremeniti. Nismo šli. Pika.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je želel, da se ves narod posveti Marijinemu srcu. V italijanski Ljubljanski pokrajini se je to zgodilo vse isti dan. Gorenjska pa ni imela duhovnikov, zato je bila posvetitev takrat, ko je duhovnik lahko prišel. V Žireh se je to zgodilo na binkoštno nedeljo, 13. junija.
Nova naloga je za očeta prišla že v začetku avgusta, da se pripravi otroke na prvo sveto obhajilo. Priprave so zakasnile, ker je bila prav tedaj velika hajka Nemcev na partizane. Z vseh strani so obkolili Žirovski vrh. Padlo je veliko partizanov, veliko je bilo ujetih. Uspel pa jim je tudi preboj iz obroča na Selu in tako se jih je veliko rešilo. Zjutraj sem videl tri mlade partizane ležati ob cesti. Smrt je zanje prišla prezgodaj.
Prvo sveto obhajilo je bilo kljub temu v ponedeljek, 30. avgusta. Marsikdo se tega še spominja, saj je bilo prvoobhajancev blizu sto.
Sobota, 23. oktobra l943, je bil dan, ko so Nemci zapustili kraj. Prišli so kamioni. Pobrali so po čevljarskih delavnicah stroje, material, gotove izdelke. Žandarmerija je pospravila svoje stvari in mi smo bili osvobojeni. Nihče nas ni več varoval. Vsakdo je lahko prišel v Žiri. Ga ni bilo, ki bi mu to lahko preprečil, ali vsaj poskušal preprečiti. Tako so lahko prišli nazaj pogledat Nemci, domobranci iz bližnjih
• ..-„•1 • —	„• 1 J„-' —	Mali Alfonz s teto Franco in Mico Žnidarčkovo na poti k maši. Za
vasi, četniki, partiZani, slednji prav	^jimmi se vidijo tri dekleta: IMici I5alŽkov.aa ter ^ilka i^ Mamca ILi petova,
gotovo tudi ponoči.	spremlja jih Barteljčkov Janez.
Oblast je bila njihova.
Že drugega novembra je prišel komandant mesta po cerkveni denar, ki ga je hranil oče. Izročil je 3.457,81 Reichsmark in nekaj kilogramov tuje valute. Ta denar se je sprejel »kot začasno posojilo občine Žiri za nujne potrebe občine do ureditev razmer in uprave te občine.«
Kmalu z nočjo so se pojavljali partizani. Dva, trije. Z očetom so šli v pisarno tja v trgovino. Trgovine že takrat, ko je šel v Šentvid, ni bilo več. Tja so se dobesedno zaprli in razpravljali. Kdaj tudi tako glasno, da se je slišalo zgoraj skozi strop. Drugič spet tako po tihem, kot da jih tam notri ni več. Nekoč smo se srečali v veži. Bili so povsem civilno oblečeni. Nisem opazil, da bi imeli kako orožje. Morda so imeli pištole. Le enega sem spoznal, saj je bil blizu nas doma, od velikega kmeta sin. Kaj so govorili, o tem oče z nami otroki ni govoril. Bil je le doma. Šel ni nikamor. Delo si je našel kar doma. Izpraznil je ta veliki lokal, vse, kar je še ostalo, je strpal v skladišče. Skopal je ven beton, da bo dal na podlago rajši ladijski pod. Toplo bo bolj. Stric Mirko in več drugih je šlo k partizanom. Kmalu so sprevideli, kam so prišli. Ko je bila sredi novembra hajka, so se partizani razbežali. Tako je tudi stric prišel domov in ni več šel nazaj.
Večerne debate pri nas so se obnovile in tekle še bolj zagreto. To se je vedelo že po cigaretnem dimu. Groza!
Prišel je usodni dan, ponedeljek, 29. novembra l943. Takoj zjutraj po zajtrku je oče Ireni in meni ukazal: »Napravita se in pojdita k teti v Rovte. Morebiti pridemo za vama.« Šla sva kar po cesti. Bilo je varneje, ker ni bilo na cesti nastavljenih min. Ne spomnim se, da bi bil kaj utrujen, saj je do tam le nekaj čez 10 km.
Od tu naprej morem povedati samo to, kar so mi povedali tisti, ki so bili ves čas zraven. Premlevali smo to neštetokrat, zato upam, da ne bo nobene pomote.
Mami je oče popoldne naročil: »Ti pa pojdi zvečer s ta malo k sosedu spat.« Res je šla k sosedu Pagonu. Ali je kaj slutil, ali so mu že prej grozili? Brez vzroka ni tako odločil. Ko se je približala noč in prava ura, sta prišla strica Mirko in Maks. Poleg očeta so bili še Viktor, Marta in Vida. Tudi sosed je že prišel skoraj do hiše. Kasneje mi je pripovedoval, da mu je nekaj reklo in se je vrnil domov.
Kmalu so porukali na vrata partizani, bilo je tam okrog osmih. Dobiti so hoteli nekaj tobaka. Vrata so bila že pojačana s tramičkom, uprtim v betonske stopnice, ki so nasproti vrat in vodijo v prvo nadstropje. Velel jim je počakati in šel v prvo nadstropje, odprl okno točno nad vhodnimi vrati in vrgel zahtevano na trotoar. Odšli so in prišli ponovno še enkrat. To pot so hoteli maslo. Tudi tega je nekod dobil in jim ga dal tako kot prvič tobak. Prišli so tretjič. Ura je bila okrog desete. Takrat je ukazal: »Gremo vsi v zaklonišče.« Straža, ki je bila tudi na dvorišču, je takoj sporočila glavnini, da so vsi v zaklonišču. Zahtevali so, da vrata odpre. Odvrnil je, da so zadnja vrata odprta in hiša vsa na razpolago. Lahko vzamejo, kar hočejo, sam pa vrat zaklonišča ne bo odprl. Partizanom ni bilo mar za material v hiši, hoteli so priti do njega. Vsi v zaklonišču pa so zbrani in molili nekatere molitve. Zunaj so partizani s 15-kilogramskim drogom hoteli vrata na vsak način tako poškodovati, da bi se ta morala odpreti. Pa ne samo vrata, načeli so že betonski okvir. Hrup, ki so ga slišali v notranjost, je bil tako silen, da je oče šel do vrat in še enkrat ponovil, da je v hiši vse na razpolago, njih pa naj puste pri miru. Takrat pa je počilo. Domačin, 32-letni kmet iz Žirovskega Vrha, je po sluhu, ki je prihajal iz notranjosti, ocenil, kje oče stoji, in je ustrelil skozi zaprta vrata. Ocenil je pravilno. Krogla ga je zadela v
spodnji del obraza in ga razmesarila tako, da je po nekaj sekundah, morda minutah, dveh umrl Vidi na rokah, ki jih je držala pod njegovo glavo. Kri ji je tekla po roki in se zbirala v dlani ter odtekala na tla.
Vse v zaklonišču je pretreslo. Jokali so na glas. Pretreslo pa ni morilcev. Ponovno so klicali in zahtevali, naj vrata odpro. Brata sta se posvetovala. Kaj naj naredita? Čakata, da bodo vrata sami z vlomom odprli? Ali odpreta in se tako predata v smrt ali na milost partizanom? Sklenila sta drugače. Skozi okno, ki je na nasprotni strani, lahko eden pobegne, drugi pa istočasno odpre vrata. Partizani bodo vsi prihiteli k vratom. Tisti, ki bo šel skozi okno, ima večjo možnost, da preživi. Stric Mirko je bil oče petih otrok. Najmlajša Julija je imela komaj devet mesecev. Poročeni stric Maks je brez otrok. Stricu Mirku je dal možnost. Ko sta bila pripravljena, je stric Maks stopil k vratom in jih odprl. Najprej so skočili ven v soj baterij Vida, Marta, Viktor. Samo leteli so. Proč, samo proč, daleč proč. Marta se je zapodila v noč, kamor koli, samo proč od hiše nesreče. Tudi če je sin očetovega bratranca, ki je bil komaj mesec dni partizan, klical na vso moč: »Tri tisoč dam, samo živo mi dobite!« Bila sta celo sošolca.
Desetletni Vidi se je zdelo, da je najbolj varna na ganku, ker tam ni luči in še na dvorišče lahko gleda in opazuje, kaj se dogaja spodaj. Viktor je šel pod streho hiše, ki je tudi brez luči, in se skril nekje za dimnik. Njega še iskali niso.
Ko je stric Maks prišel skozi vrata, ga je obkrožilo 12 partizanov. Kje je Mirko? je bilo prvo vprašanje. Kaj je odgovoril, ne vem.
Stric Mirko je, kot je bilo dogovorjeno, skočil skozi okno na drugi strani vrat. Tam je stražil partizan. Takoj zraven zaklonišča teče žična ograja. Partizanu je po tihem zaklical: »Ne streljaj!« Pognal se je preko ograje in ob ograji tekel proti Stari vasi. Takrat šele se je oglasila puška stražarja. Streljal je v zrak. V tej noči se je stražar zaobljubil, da bo ob prvi priliki pobegnil. Obljubo je držal.
Stric Mirko je nadaljeval pot nekaj časa po strugi Rakulščice in srečno prišel do strica Ivana Zajca, priznanega čevljarskega mojstra. Pri njem je počakal na pogreb, ki je bil potem v sredo, 1. decembra.
Strica Maksa so odpeljali kakih tristo metrov od hiše v sobo, kjer je bila komanda. Vstopili so. Poveljnik pa ni bil zadovoljen s potekom dogodkov. Kakšne namene in kakšne načrte je
še imel, ne morem vedeti. Kar nekaj	Zadnja fotografija z očetom. Vida, Viktor in Marta so bili priča
variant bi mogel izpeljati, a vsako bi	umoru, mama in Metka sta bili tisto noč pri sosedu Pagonu.
lahko tudi izpodbijal. Še tisto noč so se pri tej hiši poslovili. Glavnina je odšla na kmetijo k Mrlaku v Žirovski Vrh, drugi del s stricem pa proti kmetiji v Zabrežnik. Končno je pristal v Cerknem, kjer je delal v čevljarski delavnici.
Umor človeka, ki ni bil nikamor vključen, in hkrati očeta z osmimi otroki, je pretresel vse prebivalce Žirov. Tudi tisti, ki so podpirali partizane, tega niso mogli razumeti. Tisti pa, ki so se doma skrivali, misleč, da bo kmalu konec vojne, in tisti, ki se niso mogli odločiti, na katero stran bi stopili, so odšli iz Žirov v Kranj. Če streljajo take ljudi, ne moremo biti z njimi. Ob novici, ki se je brž razširila, so pripravili nahrbtnike. Izbirali so najbližje in po predvidevanjih najbolj varne poti in odšli v Kranj pod nemško zaščito. Tam jih je čakalo delo. Vsi stroji in material, ki so ga oktobra ob umika peljali iz Žirov, so bili takoj na razpolago. Na razpolago so jim bili že takrat, a niso hoteli zapustiti Žirov, sedaj je bila odločitev lahka.
Partizanska komanda je takoj proučila posledice, ki so nastale z umorom. Po terencih in somišljenikih so raznesli vest, da je bila to nesreča. Kako bi mogli umoriti človeka, ki ni bil nikjer. Če bi imel kaj nad sabo, bi šel ob umiku Nemcev z njimi. Imenovali so celo človeka, ki je streljal. Bil naj bi Poljak (Tadeusz Sadowski). Slovenskega jezika ni poznal dobro in ni vedel, kaj so drugi tovariši govorili, in je kar ustrelil v vrata. Ker to ni bilo najbolj prepričljivo, so povedali, da je bila zraven mlada partizanka, Marija ji je bilo ime, ki ni znala ravnati z orožjem. Ob tem pregovarjanju pa je kar ustrelila v vrata. To verzijo so tako vztrajno ponavljali, da je bila skoraj verjetna. Ni bila pa resnična. Streljal je domačin, kmet iz Žirovskega Vrha. V šestdesetih letih sem se z nekdanjo partizanko Marijo sestal in povedala mi je dogodek tako natančno, kot bi se bilo zgodilo v kratkem. Pošteno je povedala, kdo je ustrelil: »Ker je bil domačin, je prosil, naj bi prevzel krivdo nekdo drug. Prevzela sem jo jaz.«
Pogreb je bil v sredo. Snega ni bilo, je pa zeblo. Očetov stric Ivan, k njemu se je zatekel stric Mirko, je že prejšnji dan sporočil v Rovte, kaj se je zgodilo. Teta Anastazija Cvetko je odločila, da gremo drugi dan skupaj na pogreb. Ker je pred štirimi meseci izgubila sina v prav tako čudnih okoliščinah, je naprosila domobrance v Rovtah, da jo spremljajo. Z njimi je lahko prišel tudi kurat France Kunstelj, da je opravil pogrebne molitve, ker v Žireh ni bilo duhovnika.
Iz Rovt smo krenili dopoldne, z zapravljivčkom. Ne spominjam se, da bi bili domobranci zraven voza. Videl sem jih šele na pokopališču. V Sopovtu je zeblo tako, da sem rajši šel zraven voza peš. S tem sem se malo ogrel. Kako je bilo priti v hišo, ne morem opisati. Videl sem le črno pokrito krsto in nobenih rož. Verjetno jih res ni bilo. Vsa organizacija je bila na l6-letnem Viktorju in še dvema sosedoma. Vsaj to mi je bilo prihranjeno, kar sem doživljal ob prejšnjih pogrebih: kako je odmevalo, ko so z žeblji zabijali pokrov na krsto. To ne gre iz spomina. Danes so vijaki neslišni.
Spomin se zbudi spet na pokopališču. Jama, krsta že v njej. Njegova 69-letna mati omedli, se zgrudi tik ob jami. Stricu Mirku ob tem popustijo živci. Naglo stopi do bratranca Vinka, ki je podpiral partizansko gibanje, ter mu očita krivdo za bratovo smrt. Samo trenutek je še manjkal do fizičnega obračuna. Trezni ljudje so ju ločili. Bratranec Vinko pa je do svoje smrti (l975) občasno prihajal k nam v hišo in vselej omenil ta dogodek. Preden se je poslovil, ni pozabil reči: »Verjemite mi, jaz nisem kriv njegove smrti.«
Po pogrebu smo se zbrali domači doma. Kazalo je, da nobeden ne bo več ostal v hiši. Viktor se je že prej odločil, da ne bo več doma, zato je imel že pripravljeno, kar bo vzel s seboj.
15-letna Marta si je nekaj stvari na hitro pripravila, se kar poslovila in šla čez prag hiše, v katero se nikoli več ni vrnila in se ne želi vrniti nikoli več. Za njo je šla tudi Vida. Vsi, ki so bili prisotni pri umoru, so odšli. Ostali smo doma tisti, ki nismo videli ne slišali poteka obkolitve in umora. Mama je do soseda slišala streljanje in slutnja ji ni dala več spati. Zjutraj, ko so ji povedali, je bil sum samo še potrjen. Midva z Ireno, ki sva bila samo dva dni v Rovtah, sva ostala doma, in štiriletna Metka, ki se še ni dobro zavedala nastalega položaja.
Kako je bilo doma, si lahko vsak sam predstavlja. Mama je otopela in onemela. Kakor smo mogli in kakor smo se znašli sami, tako smo živeli. Za težje delo ni bil sposoben nihče. Partizani so s svojim nadaljnjim početjem dokazali, da govorijo eno, delajo drugo. Gotovo vsak teden so prišli zvečer. Ukazali nam otrokom, da smo šli na peč, mama zraven peči. En partizan je dal na mizo v kotu mitraljez ali temu podobnega. Usmeril ga je proti peči. Brez govorjenja je sedel za mizo. Mi pa smo samo poslušali, kje hodijo partizani, sedaj so v tej sobi, kaj tukaj jemljejo, kam so sedaj šli, da jih ni slišati. Ko so opravili, so odšli. Takrat smo šli gledat, kaj manjka. Manjkale so rjuhe, brisače, odeje. Drugič so se zapodili v skladišče. Nismo mogli ugotoviti, kaj manjka. Dosti kasneje, ko smo hodili že v šolo, smo šli na izlet v Cerkno na ogled bolnice Franje. Kot bi prišel domov. Same znane stvari od kromane zajemalke do rjuh, ki so še imele izvezen monogram na vogalu. (Teh sedaj ni več, ker je bilo enkrat pokradeno). Večino stavbnega okovja je bilo odnesenega tja od nas.
Tik pred vojno obnovljena Deklova hiša, mimo katere gre pogrebni sprevod, v njem je presenetljivo veliko mož. Desno se vidi del Prosvetnega doma na Dobračevi.
Ker se je neupravičena kraja kar nadaljevala in nadaljevala, je mama prosila sestro Katino in njenega moža, ki je bil njihov somišljenik, naj prideta vsaj spat k nam vsak večer. Odstopila jima je svojo zakonsko spalnico. Odločila sta se in prihajala. Prav kmalu sta doživela butanje na vrata. On jih je šel odpret. Stavki, ki so si jih izmenjali, so bili kratki, odrezavi. V minuti, dveh je bilo vse končano in urejeno. Vsaj noči so bile sedaj mirne.
Ne morem točno določiti datuma, do kdaj je bilo tako. Kdaj se je to končalo. Povem lahko, zakaj se je končalo. Povedal sem že, da se je teta Franca od nas odselila leta 1938, ker se je poročila na Selo. Tam sta z možem kupila veliko hišo, v kateri je bil tudi lokal. Nekaj časa je trgovino imela sama, saj je imela obrt, ki jo je z učno dobo pridobila pri nas. Ob umoru mojega očeta je njen mož šel k domobrancem. Nekaj časa je bil v Rovtah. Tja ga je šla nekoč obiskat. Hiša je bila ob cesti, mimo katere ni mogel noben človek, ne da bi bili o tem obveščeni terenci. Posledica je bila, da so partizani v tetino stanovanje vdrli in ga izpraznili. Dobesedno izpraznili. Ni imela kam glavo položiti, ne kaj skuhati. Ni bilo ne hrane ne posode. Zaradi spodobnosti ne navajam posebej, kaj so odnesli, ker partizani tega ne rabijo. Odnesli so celo papir za zavijanje, ki se je rabil v trgovini. Tega prav gotovo partizani niso rabili. Vsa obupana je prišla k nam in mama jo je prosila, naj kar tu z nami ostane. Tako se je po sili razmer po šestih letih vrnila spet k nam in z nami živela še več kot 50 let. Naša druga mama je umrla v 97. letu starosti leta l998.
Da je šla teta takrat na obisk k možu v Rovte, je izvedel tudi mož tete Katine, ki sta hodila k nam spat. Kaj vse so mu še povedali, ne vem. To vem, da je ves razburjen ukazal teti Katini pospraviti stvari, saj bosta odslej spet spala doma. Menim pa, da tega niso takoj zaznali drugi, ker je bilo ponoči več miru. Pa tudi za vzeti je bilo že manj vsega.
Viktor, ki je šel po pogrebu s teto v Rovte, se je sredi decembra pridružil domobrancem v Rovtah. Polde je bil kot nemški vojak v Bosni, ko je izvedel za očetovo smrt. Odločil se je takoj, pobegnil in prišel v Slovenijo. Pridružil se je domobrancem v Idriji. Tone je izvedel novico tik pred odhodom na rusko fronto. V takih slučajih mu je pripadal dopust. Veljala pa je zapora za Gorenjsko. Na dopust je odšel na Tirolsko k stricu Francu, ki je bil poslan kot čevljar v Kartič. Da se je lahko srečal z mamo, je šla mama tja v spremstvu Irene. Po koncu dopusta je bil poslan na rusko fronto. Vida je prišla po enem letu iz Rovt nazaj domov.
Lepše pomladi si ne moremo zamisliti, kot je bila pomlad v letu l945. Na modrem nebesu so se dala prešteti letala, ki so iz Italije nosila smrt v Nemčijo. Po sto letal in več. Že v marcu so kmetje sadili krompir. Tukaj ga ne bodo več mogli ukrasti. In nepričakovano novica, da se domobranci umikajo na Koroško za nekaj dni, teden ali dva. Pripeljala se je s kolesom Irenina sošolka Ančka in dejala: »Jaz grem. Kaj pa ti?« Z mamo sta se spogledali, kaj naj naredi. Potem je odločila Irena sama. »Grem še jaz.« Vzela je tetino kolo in sta se odpeljali. Ni še imela 15 let. V Gorenji vasi so srečali Viktorja. Dobili sta se z Marto, ki je prišla s tetino družino iz Rovt. Skupaj sta potem potovali na Koroško, v Italijo in od tam v Argentino. Po 40 letih je Irena prišla na obisk domov, Marta nikoli.
Viktor je šel skupaj z gorenjevaškimi domobranci na Koroško. Od tam bil v ponedeljek, 28. maja, vrnjen. Že v sredo umorjen in zakopan v Lovrenški grapi pri Škofji Loki.
Polde je šel iz Idrije proti Italiji, bil nekaj časa v taborišču v Italiji in po čudežni poti pristal v bogoslovju, nadaljeval šolanje in postal duhovnik.
Tone je bil v Rusiji ujet. Ruskega ujetništva se je rešil s tem, da se je javil v Jugoslovansko armado, prestal sremsko fronto, v Zagrebu dočakal konec svetovne morije.
Še otroci: Vida, Metka in jaz ter dve vdovi, mama in teta, smo doživljali novo kalvarijo doma v novi socialistični domovini.
Vse so nam zaplenili. Mama je imela dosmrtno pravico do ene sobe, kuhinje in drvarnice, otroci pa stanovanje do polnoletnosti najmlajše. Zaplemba je temeljila na dejstvu, da je bil oče izdajalec. Mati pa je dala dva sinova v nemško vojsko. Ta dokument se še do danes ni dobil nikjer. Tudi to je dejstvo, da še do danes niso vrnili vsega in da se še vedno najdejo ljudje, ki vedo, da je bilo krivično zaplenjeno, pa vendar bi radi videli, da ne bi dali nazaj upravičencem.
Kako smo živeli v svobodi in gradili novo družbo doraščajoči otroci, ki smo bili zaznamovani kot sovražniki države, ne bom govoril. Najboljša primerjava tega stanja je tale, ki je bila nekoč objavljena v časniku:
Zgodilo se je v Ameriki v neki šoli. Učitelj je dal učencem nalogo: »Kakšno kazen naj bi dobil Hitler, ob vsem tem, kar vemo, da je storil, če bi bil še živ?« Presenečen je bil, da so otroci tako hitro napisali odgovore. Pobral je liste in preletel odgovore. Obesila bi ga kar polovica razreda, nekateri bi ga ustrelili. Nekateri bi ga poslali živega pod zemljo - v rudnik. Le pri enem odgovoru se je ustavil in se zamislil. Napisala ga je črnka. Ona bi ga pobarvala v črno. Ta kazen se ji je zdela najhujša.
Mi nismo bili črni. Vsi smo bele kože. Bili pa smo tako zaznamovani, kot bi bili črni. Pa še zdaj je tako. Osamosvojitev države je samo na papirju. Kaj morem - tako se počutim.
Pripis urednika: Naša zgodba Alfonza Zajca je bila najprej delno objavljena na Radiu Ognjišče, v celoti pa v mesečniku Ampak (leto 2007, letnik 8, številka 12, strani 23-27). Kljub temu sem se odločil, da jo objavim tudi v Žirovskem občasniku: ker gre za enkratno osebno pričevanje našega stalnega in zaslužnega sodelavca, revije Ampak pa večina naših bralcev ne bere.
Maksim Sedej (1909-1974),
ob stoletnici rojstva
Milček Komelj Plemenitost intime
Dr. Milček Komelj med govorom, v katerem je predstavil opus dr. Lojzeta Gostiše, Muzej Žiri, 12. februar 2009 Foto: Polona Mlakar Baldasin
Maksim Sedej, rojen natanko pred stotimi leti na Dobračevi pri Žireh, je v svojem vselej nežnem in spokojno odmaknjenem slikarstvu izsanjal idealen svet življenjske ubranosti, intimne harmonije med ljudmi in naravo, ter ga prežaril z lirično poezijo, ki jo je presadil vase z renesančnih slik. S kopreno osrečujoče barvite zazrtosti v zvenenje arkadijske lepote in melanholično ubranim hrepenenjem je plemenitil utesnjeno vsakdanjost in blažil bolečino.
Njegovo slikarstvo upodablja svet vsakdanjih ljudi, zazrtih v sanje o življenjski ubranosti, zaupajočih v človeško svetlobo in milino. Ob vsej izhodiščni realnosti in sodobnosti je zatopljeno v idealna obzorja, ki jih Sedeju kot slikarju še najbolj
Maksim Sedej, Dobračeva, slikarjeva rojstna vas, 1927 Fotoreprodukcija: Polona Mlakar Baldasin
Maksim Sedej, Portret mladega moškega, najbrž avtorja samega Fotoreprodukcija: Polona Mlakar Baldasin
uteleša italijanska, posebno beneška, giorgionejevska umetnost, s pikniki in koncerti v naravi, kakršne so pred njim prerajali tudi francoski umetniki, ki so bili Sedeju in drugim članom Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov v desetletju pred 2. svetovno vojno generacijski vzor.
Sedej je v zadržana in prefinjeno ubrana barvna skladja svojih vselej harmonično uravnoteženih in konstrukcijsko pretehtanih figuralnih kompozicij zajel plemenitost in intimnost, in je vsemu, kar je tako naslikal, nadel pridih ljubeznive slovesnosti, prisrčne zbranosti in nedeljske prazničnosti, zavetnosti in zasanjane tišine. Zaradi teh posebnosti, predvsem pa zaradi družinske motivike -tihe, malone svetniško zadržane in obzirno spokojne ubranosti med družinskimi člani v stanovanjskih interjerjih ali na sprehodih v parku, pa tudi v kavarnah in podeželskih gostilnah -, je upravičeno obveljal za osrednjega slovenskega slikarskega intimista vse do današnjih dni.
K takemu dojemanju ga je povsem naravno usmerila njegova ljubezniva in človekoljubna osebna narava, ki je vse, tudi najbolj običajno vsakdanjost, zmogla ugledati v arkadijski plemenitosti in dojeti človeška razmerja samo v medsebojni ljubezni, zaupanju ter spoštovanju, medosebnem, družinskem in obče humanem. Zato je vse dogajanje na Sedejevih slikah vsaj v svoji idealni uresničitvi povzdignjeno v humanističen človečanski obred, v sozvenevanje vsega bivajočega, v poveličanje lepote življenja, ki se nam tolikokrat izmika ali postaja celo vse bolj razčlovečena. Umetnik je bil nepoboljšljiv idealist, ki je zaupal v harmonijo in vsepovsod iskal le plemenitost, četudi se je zavedal, in je tudi sam izkusil, kot pripovedujeta v svojih občutenih zapisih o njem tudi njegova ustvarjalna sinova, slikar Maksim Sedej mlajši in umetnostni zgodovinar Ivan Sedej, da so ljudje in vzgibi, ki nam krojijo zgodovinsko usodo, največkrat vse prej kot plemeniti; zato je tudi v njegovo poetično ubranost vse bolj vdirala melanholična trpkost, ki jo je zaslutiti že s predvojnih slik počivajočih cirkusantov, polnih otožnosti in simbolike o umetnikih, ki razveseljujejo ljudi, četudi so sami navzven ubogi in otožni.
Tak, največkrat statično spokojen in ljubezniv svet, ki je v vsej svoji realni otipljivosti videti skorajda pravljično izsanjan, je v svojem hrepenečem pričakovanju idealnega pogosto prežet tudi z zamišljenostjo, samoto in melanholijo, ki je vse bolj
napolnjevala slikarjevo srce, in s tem tudi vse njegove cirkuške artiste med počitkom ali samotne žene z vrči in hrepeneče odmaknjene družine na obali. Zlasti po 2. svetovni vojni je umetnik to občutje zgostil tudi v simbolično obarvane podobe, v katerih se poetično razkriva človeška utesnjenost kot alienacijska življenjska stiska, pri tem pa se je tudi formalno, ne le motivno navezal tudi na svet harlekinov, krhko kubično izkristaliziranih v duhu melanholičnega mladostnega Picassa.
Z vsem tem, posebej pa z velikim smislom za intimo, je Maksim Sedej kljub značilno lirični naravnanosti večine sočasnega slovenskega slikarstva, pogosto označevanega kot poetični barvni realizem, pri nas v marsičem edinstven. Njegov osebni slog je izrazito individualen, prvinsko oseben, čeravno je prepojen z lepotno tipizacijo vsega konkretnega in torej nekako posplošen, podobno kot umetnost visoke renesanse. (V svoji nežnosti, če bi ga že želeli primerjati z značilnostmi umetnikovih vrstnikov, pa se je Sedejevemu zgledu zaradi poetične narave in načina poduhovljenosti na svoji realistični figuralni stopnji še najbolj približal Stane Kregar.)
Maksim Sedej je že v družbi Neodvisnih in pozneje posebej slovel tudi po izjemni izobraženosti in ljubezni do slikarstva preteklih dob, s katerim se je vselej z veseljem in na samem pogovarjal, tako na študijskih potovanjih kot prek knjižnih reprodukcij, in ga je do kraja vsrkal tudi v svojo lastno osebnostno identiteto. Potem ko je postal leta 1950 profesor na ljubljanski likovni akademiji, pa je izstopal tudi kot akademijski pedagog, ki ni bil nikoli nasilno avtoritativen, ampak vselej razumevajoč in do vseh spoštljiv. Prav tak nadvse obziren in nenasilen osebnostni značaj sije tudi iz njegove svetle umetnosti, ki nerazločljivo združuje realni in idealni svet v prizorišče lepote, v kateri naj bi bili ljudje, zazrti v njeno ubrano zvenenje, čim bolj notranje lepi, srečni in sproščeni, in v skladu z njim je nosila tudi njegovemu spominu posvečena jubilejna razstava v ljubljanski galeriji ISIS naslov Plemenitost intime.
Harmonijo je umetnik mnogo bolj kot trpljenje dojemal tudi v prizorih s kmečkim delom na polju, ne le v arkadijskih scenah značilnih giorgionejevskih piknikov; prizore iz vsakdanjega življenja pa je dojemal tudi v luči življenjske sakralnosti, medtem ko je sakralne motive presajal v življenjsko vsakdanjost, prežeto s poezijo, tako da njegove lepe matere z lepimi otroki označuje za Marije samo posvečen nimb; spet drugod pa ugledamo za profanimi figurami na obali, posplošujoči s samotnimi ljudmi obljudeno mater Zemljo, poleg običajne rjuhe, razpete po vejah, tudi draperijske zaslone, porojene iz spomina na beneške renesančne oltarne slike, in dojemamo tudi v statiki njegovih figur arhaično zadržanost, kakršno poznamo z renesančnih slik. Taka prežetost sakralnega doživljanja in ljubezni do vsakdanjega življenja je pri Sedeju docela organska in definira njegov ustvarjalni svet kot izjemno slikarsko in človeško dragocen že ves čas od začetkov umetnikovega razstavljanja, saj so Sedeja že pred vojno razpoznali za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev, nekateri celo za najvidnejšo osebnost (leta 1940 je bil kot edini Slovenec uvrščen tudi na beneški bienale); njegov opus pa že odtlej pomeni nepremakljivo klasično poglavje slovenskega modernega slikarstva, četudi je najbrž prav zaradi težnje po harmoniji ter morda preopazne, vendar premišljene povojne navezave na Picassa ostajal spričo bolj tesnobno krčevitih in dramatično intenzivnih sodobnikov Stupice in Preglja ter tudi v tujini uveljavljenega intimnega Zorana Mušiča, ki je v okrožju Kluba
neodvisnih od vseh ustvarjalcev najbolj spoštoval ravno pretanjenega prijatelja Sedeja, običajno vse preveč v ozadju.
Taka intimna življenjska ubranost sije iz Sedejevih del kot ideal, kot pogled ustvarjalnih sanj, skozi katere je umetnik gledal tudi najbolj vsakdanje prizore iz družinskega stanovanja, ljudi za mizo, v nemem pogovoru ali pri vsakdanjih opravilih, gospodinjskih delih ali med branjem in učenjem, in bolj ko so njegovi upodobljenci izsanjani in zasanjani, bolj so umetniško prepričljivi in Sedejevi, ker so najbolj njegovi, presijani z njegovo dušo, kajti osebni stil njegovih del, njihovo sprva tonsko zadržano in pozneje intenzivnejšo barvo in uglajeno ter lirično povzemajočo risbo, najbolj oživlja hkrati plemenito, domačno ter ljubeznivo ubrano, nežno zamaknjeno čustveno zvenenje. Nič manj Sedejeva, četudi oprta na picassovska izhodišča, pa niso umetnikova povojna dela, katerih krhkost se preraja v melanholijo in zateka v fasetnost kubičnih analitičnih razčlenitev, s katerimi umetnik svoje razpotegnjeno pretanjene figure tipizira v krhkost melanholičnih konstrukcij ter s svojim koloritom in otožno liriko motivov vse bolj oznanja tožbo, bolečino neutešnega hrepenenja, in celo smrt, simbolizirano s podobo mrtvega klovna ter tudi vizijo umetnikovega lastnega pogreba, na kateri prepoznamo Sedeja mrtvega v krsti in hkrati živega ob njej, kot bi se počutil pokopan že zaživa.
Ta, ponekod celo že nekoliko magično-groteskni pol njegove povojne umetnosti je izraz življenjske deziluzije, prav tako prepričljiv v svoji pristnosti kot renesančno ubrana predvojna dela. Skozi Sedejevo ustvarjalno celoto, segajočo od začetka tridesetih let preteklega stoletja do njegove prezgodnje smrti v letu 1974, pa se razgrinja osebna in hkrati splošna zgodba o plemenitem človeku, ki se mu sanje
Maksim Sedej, Mladi umetnik slika domačo vas, 1931 Fotoreprodukcija: Polona Mlakar Baldasin
Maksim Sedej, Mati z otrokom, 1930 Fotoreprodukcija: Polona Mlakar Baldasin
o harmoniji, v kakršno je projiciral vsakdanjo življenjsko skromnost, postopoma razblinjajo in se iz nekdanjih podob nežne življenjske bujnosti dobesedno razkrajajo, vendar še vedno zazrte v lepoto, brez katere Sedej ni mogel živeti ne v sreči ne v obupu in ki jo simbolizirajo, tako kot tolikokrat v umetnosti, tudi v literaturi, plemeniti cirkuški konji in elegantni ritmi lepih plesalk, valujočih na lahkotnih in gibkih konjskih hrbtih.
Sedejeva najznačilnejša dela so polna nežne življenjske sreče in radožive bujnosti. Njegovim pražnje oblečenim ljudem, zapetim damam s pentljami in klobuki, se pridružujejo razgaljene kopalke, izsanjane iz slikarskih pastoral; za vsem tem pa ob hrepenenju po zlati dobi bolj ali manj opazno tli tudi otožna bolečina, nekakšna vdanost, in, kot že rečeno, na koncu preži celo smrt. A je prezgodaj umrli umetnik v življenju - a tudi po njem - gotovo ostal ustvarjalni zmagovalec, živ v svoji vse bolj donkihotski viziji, ki presega vse omejujoče in se dviga k idealu, pred katerim je videti Sedej z malone sakralno obarvanim odnosom do sveta in človeka umetniški idealist, ki lahko svet harmonizira le (oziroma vsaj) v svojih odrešujoče ubranih in vselej poetičnih in nadvse nežnih slikah. Čas, v katerem je ustvarjal, ni bil nikoli idealen, arkadijski, ampak poln predvojnega tesnobnega ozračja in povojnih omejitev in zatiranj zunanje in notranje svobode. Zato je več kot razumljiva tudi njegova socialna angažiranost, razvidna predvsem v njegovem grafičnem delu, seveda v lirični in vse prej kot plakatno deklarativni obliki, pa tudi z neidiličnim časom le na videz protislovna podoba harmonije in srečnega intimizma, ki je videti kot zavesten umik od sveta trpke realnosti v pastoralne sanje; enako razumljivo pa je videti tudi povojno razočaranje, morda povezano tudi z osebno ustvarjalno stisko.
Sedejeve najizrazitejše podobe so izraz sanj o lepoti in življenjski sproščenosti, pa tudi žalosti nad iluzornostjo takih sanj, ki izhajajo iz umetnikovega klovnovskega položaja. Njegove intimistične družinske podobe so kot posvetne oltarne slike, ki oznanjajo posvečenost človeškega življenja in pravico do človeške sreče, ta posvečenost pa je stopljena z zemsko realnostjo, polno svežine, prazničnosti, sonca, zelenja, vode in neba. Njegove krhke, pa tudi bujnejše figure, ki se nastavljajo soncu in jim vdihuje zdravje življenjska harmonija z naravo in soljudmi, so vselej nekam zazrte, tudi med najbolj vsakdanjimi opravili, ter pogosto zatopljene v tih ali kramljajoč počitek, ki ni navadna lagodnost ali brezdelna lenoba, marveč zbrana zatopljenost v plemenito ubranost človeka, povezanega z zatišno naravo in naklonjenim sočlovekom ter zazrtega tudi samega vase, v lastno čustveno melodijo. Z vsem tem pa na Sedejevih spokojnih slikah oznanjajo osmišljanje življenja, ki ni napor in vsepovsodno trpljenje, kot so oznanjali ekspresionisti, niti ne eruptivna strast ali človeška drama, marveč zasanjana tiha sreča, prežeta z ljubeznijo in nedotakljivo odmaknjenostjo, ki s poudarjeno elegičnostjo in vse bolj raztrgano slikovitostjo postopoma nakazuje, kako humanost izginja iz sveta in kako je človek tudi vse bolj nerazumljen, izgubljen ter sam, ujet v kletko, iz katere se želi izviti v neznano svobodo kot pobegla ptica, kot hrepeneča duša.
Sedejeva umetnost je v ustvarjalnih sanjah, ki bežijo od realnosti, a so z njo tudi vse bolj nerazdružljivo povezane, polna intimne poezije, slikarske krhkosti, razvidne tudi iz tančine samih barvnih nanosov, ter prvinske lirike, povzdignjene v tiho slovesnost in daleč od sentimentalne razčustvovanosti; zato so njegove slike v svoji negibnosti in zamaknjenosti v predstavo o življenju kot plemenitem
doživljanju intimne izbranosti prava umetnikova Visoka pesem, poezija življenja, ki se zaveda blaženosti človekovega bivanja med razkošjem narave in kulture, in je v svojem bistvu tudi eksistencialna, duhovna, in ne le preprosto idilična, kaj šele plehko hedonistična. V take predstave o življenju zre zamišljeni umetnik s čisto, že prav otroško zaupljivo, a tudi skrajno občutljivo in tudi vse bolj ranjeno dušo, kot večen nedolžen otrok in kot rojen gospod, ki se je zaziral v podobo meščanske urejenosti, kakršno na njegovih slikah izpričujejo interieri, pa tudi oblačila, pokrivala in pričeske, le kot v časovni ideal svojega realističnega izhodišča, v svojem ustvarjalnem bistvu pa je bil vseskozi nadčasoven. Tudi v najbolj žanrsko sedanjost je gledal skozi zarjo vzvišeno počlovečene umetnostne preteklosti, ki jo je oživil in zlil s svojim hrepenečim časom, prepričan, da je le v lepoti zajeta večnost, ki presega pomanjkljivosti in nepravičnosti sveta, in da je rešitev le v njej, pa četudi, kot je spoznal nazadnje, le kot iluzija minljive in minule, a v spomin in pričakovanje zapisane cirkuške predstave. Ob tem spoznanju ga je navdajala žalost kot lepota klovnove žalostinke, sinje otožne ubranosti, elegičnih ritmov in naslikanih glasbil, ki zvenijo z njegovo večno zamaknjenostjo tako v sreči kot v bolečini.
Za konec naj le še dodam oziroma poudarim, da gre galeriji ISIS, se pravi njenima lastnikoma, ljubiteljema umetnosti gospe in gospodu Taljat, vsa zahvala kulturne javnosti, da smo se lahko velikega umetnika ob 100-letnici njegovega rojstva spomnili tudi s priložnostno, vendar zaradi skrbno izbranih značilnih in tudi reprezentativnih del iz vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij v bistvu retrospektivno zasnovano in estetsko izbrano jubilejno razstavo. Le zaradi enovitosti in prostorske omejenosti je bila predstavitev osredotočena izrecno na umetnikovo oljno slikarstvo, ne pa tudi na prav tako izvrstno Sedejevo grafiko in manj skrito risbo, ki nam je z nadvse mehko, a kristalno zvenečo črto venomer dostopna iz umetnikovih očarljivo ilustriranih knjig, v katerih je znal Sedej prisluhniti tudi orientalsko poetični in krhki pravljičnosti in dvigniti svojo pesniško resničnost tudi v nadzemske sfere zračno valujoče domišljije, vse tja do letečih preprog in krilatih jezdecev iz Tisoč in ene noči.
Pripis urednika: Objavljamo besedilo govora, ki ga je imel dr. Milček Komelj ob odprtju razstave izbranih slik našega rojaka Maksima Sedeja 26. maja 2009 - prav na večer njegovega stotega rojstnega dneva, v galeriji Isis na Slovenski cesti 17 v Ljubljani. Odprta je bila do 24. junija in se izkazala za edino večje dejanje, s katerim smo v državi počastili spomin na enega največjih slovenskih slikarjev 20. stoletja.
Štiri slike Maksima Sedeja, ki so objavljene v tem članku, so last gospoda Milana Seljaka iz Sovre pri Žireh. Gre za slikarjeva zgodnja in širši javnosti doslej neznana dela.
Zirovska elita
biografika med nacionalnim in lokalnim
Tončka Stanonik
Kaj je žirovskega v biografskem leksikonu OSEBNOSTI, 2008
Poskus izdelave pregleda, iz katerega bi se izluščilo duhovno in materialno bogastvo kakega zgodovinsko-geografskega oz. upravnega območja, je ob tokratni izbrani temi - biografiki, že drugi v Žirovskem občasniku (ŽO). Povod za prvo tako analizo je bila predstavitev Enciklopedije Slovenije, ki je v svojem zadnjem zvezku (2002) prinesla tudi več člankov (gesel) s korenom žir*. Da pa se je takšna analiza lahko opravila za vseh 16 zvezkov, je bil odločilen računalniško podprt sistem, ki tako iskanje omogoča.
Vsebina tokratnega prispevka, zbrana na podoben način, se omejuje na biografiko, a je bil tu izziv toliko večji, ker je dana možnost primerjav dveh tipov biografskega priročnika, nacionalnega (Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008) in regionalno-lokalnega (Kdo je kdo na Žirovskem, nekoč in danes /v nadaljevanju KjkŽ/ Mihe Nagliča, Žiri 1998).
Najprej pa nekaj podatkov iz zgodovine biografike na Slovenskem iz uvodnega poglavja k tej publikaciji. V njem sem opozorila, da segajo prizadevanja, da se na enem mestu zberejo življenjepisi in dela za Slovence pomembnih ljudi, v 17. in 18. stoletje; Valvasor je v dodatku k 6. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689) v kronološko urejenem poglavju predstavil 56 »kranjskih« avtorjev. V delu Janeza Gregorja Dolničarja Bibliotheca Labacensis publica (rokopis 1715, delna objava 1900) so po strokah razvrščeni opisi 190 avtorjev; Jožef Kalasanc Erberg je v razpravi Versuch eines Entwurfes zu einer Literatur-Geschichte für Crain (rokopis 1825, objava 1975) mdr. zbral veliko podatkov o nemških in slovenskih piscih s Kranjskega. Tudi latinsko pisana bibliografija Bibliotheca Carnioliae Marka Pohlina (Dunaj 1803, Ljubljana 1864) daje kratke podatke o piscih iz Kranjske in o tistih, ki so o Kranjski pisali. Najpomembnejše tovrstno delo pa smo Slovenci dobili s Slovenskim biografskim leksikonom (1925-91; v nadaljevanju SBL), ki v
štirih knjigah (15 zvezkov in Osebno kazalo) predstavi okoli 5000 oseb in s svojo znanstveno zasnovo, izčrpnostjo in zanesljivostjo biobibliografskih dejstev še vedno velja za temeljni vir raznovrstnih nadaljnjih raziskav. Podobno je bil zasnovan Primorski slovenski biografski leksikon (1974-94), ki se je posvetil življenjepisom za Primorsko pomembnih ljudi in vsebuje opise okoli 4500 oseb. Biografska gesla so bila sestavni del tudi splošnih leksikonov, tak je med drugim Poučni slovar (192933) Jože Glonarja, veliko biografskega gradiva (okoli 8000 gesel) je vsebovano v 16 zvezkih Enciklopedije Slovenije (1987-2002), kratke biografije pomembnih Slovenk in Slovencev pa sta vključila tudi Svetovni biografski leksikon Luca Menašeja (1994) in splošni svetovni Slovenski veliki leksikon (2003-05). Zlasti od 2. polovice 20. stoletja naprej so nastajali biografski priročniki tudi znotraj posameznih strok, bodisi kot avtorska dela ali v okviru znanstvenoraziskovalnih ustanov. Razvoj biografske priročniške literature se ni širil zgolj v smeri splošno-tematsko, temveč tudi od priročnikov nacionalnega pomena k regionalnemu, lokalnemu. Poseben tip biografske literature so priročniki kdo je kdo (who is who; D. Bajt, Slovenski kdo je kdo, Ljubljana 1999), ki predstavljajo samo živeče osebnosti. Vse več je tudi elektronskih oblik leksikonov. Na koncu 2. dela leksikona Osebnosti je v poglavju Glavna literatura in viri obsežen kronološko urejen seznam uporabljene strokovne literature, virov in digitalnega gradiva (več kot 140 enot), od koder smo zajemali gradivo za pisanje člankov, med njimi je tudi za ta prispevek zanimiv biografski priročnik Mihe Nagliča Kdo je kdo na Žirovskem, nekoč in danes (Žiri 1998).
Iz leksikona Osebnosti naj povzamem še poglavitne kriterije pri razvrščanju posameznikov v ta priročnik in s tem opozorim na nujnost premišljenega presejanja in izbiranja, kadar se lotimo takega dela, ne glede na to, ali gre za splošne ali tematske leksikone, nacionalne, regionalne ali lokalne. Vedno ostaja prva in največja strokovna zavezanost prav odbiranju gradiva in utemeljitvi za uvrstitev. Pri našem delu smo se torej osredotočili na: zastopanost v dosedanji enciklopedijski in leksikonski literaturi; upoštevali doseženo akademsko izobrazbo (redni, izredni profesorji; znanstveni sodelavci, svetniki); nagrade in priznanja za umetniške, inovativne, znanstvene, gospodarske, športne dosežke, priznanja za medijsko prepoznavnost; članstvo v domačih in tujih umetniških in znanstvenih akademijah, častno članstvo domačih in tujih univerz; narodno (kulturno, gospodarsko, politično, društveno, pedagoško-izobraževalno) delovanje v zamejstvu, izseljenstvu, zdomstvu; bili posebej pozorni na Neslovence slovenskega rodu s svojimi dosežki v novih domovinah; slovenske znanstvenike na tujih univerzah in raziskovalnih ustanovah; Neslovence, ki preučujejo slovensko kulturo in jo posredujejo v svojem okolju; Neslovence (umetniki, znanstveniki, gospodarstveniki, športniki), ki so krajše ali daljše obdobje živeli in ustvarjali v Sloveniji ter tu dosegli pomembne rezultate.
Pri sestavljanju leksikona Osebnosti smo si prizadevali, da bi njegova končna podoba odsevala tudi v čim popolnejšem zajetju vseh regionalnih območij, pa tudi območij, ki segajo prek meja matične Slovenije (Beneška Slovenija, Koroška, Porabje; zdomstvo, izseljenstvo). Zlasti za slednje smo poskušali poiskati sodelavce, nismo pa imeli sistematično izdelane mreže informatorjev, svetovalcev, strokovnjakov, ki bi preverjali pokritost po posameznih regionalnih območjih. Tu smo se naslanjali predvsem na že zbrano gradivo v ES in drugih priročnikih, ki se omejuje na posamezna geografsko-upravna območja (Gradivo za dolenjski biografski leksikon,
2004; Biografski leksikon občine Prevalje, 2005). Končni izkupiček nekajletnega dela je bil tak: več kot 13.800 gesel, 1652 fotografij in portretov, okoli 1400 strani.
Z vprašanjem, kako se nam je posrečilo to uresničiti na ravni žirovskega, zapuščamo splošno problematiko in prehajamo na posebno. A tudi pri odbiranju iztočnic (v biografskem leksikonu so to priimki, izjemoma tudi psevdonimi ali druge oblike zapisov imena), da bi se približali odgovoru, kaj je žirovskega v leksikonu Osebnosti, je bilo treba postaviti kriterije oziroma omejitve, kaj se še lahko uvrsti v ta sklop in se med okoli 14.000 iztočnicami še da poiskati. Iz tega vidika sem nabrano »žirovsko« gradivo razdelila v štiri skupine.
V prvo sem uvrstila osebnosti, ki imajo ob datumu ali smrti naveden kraj Žiri oziroma so v Žireh v najširšem pomenu besede doma. Uvrščanje po kraju rojstva za generacije, rojene po 2. svetovni vojni, je namreč izgubilo svoj pomen, ker »prihajajo na svet« v porodnišnicah (Ljubljana, Kranj, Postojna), torej je za te namene pomembnejši podatek, kje je kdo doma, od kod izhaja, kot pa to, kje se je rodil. Tako je v tej skupini 44 ustvarjalcev, ki so se v Žireh rodili, tu ostali in ustvarjali; nekateri so se v Žireh zaradi spleta okoliščin samo rodili in pozneje niso bili povezani s krajev niti po svojih delih oziroma delovanju (Jernej Jereb, Josip Mazi); v kraj so prišli od drugod in so tu vse svoje življenje delovali (Anton Jobst). Ker je večina uvrščencev iz te skupine že predstavljena v publikaciji Kdo je kdo na Žirovskem, nekoč in danes (KjkŽ), ki jih z »žirovskega vidika« prikazuje mnogo natančneje kot leksikon Osebnosti, sem pri tej skupini povzela samo skrajšane podatke iz zaglavja (kraj, leto rojstva, smrti) in oznako delovanja, z nekaj več podatki pa opremila tiste, ki jih v Nagličevem pregledu še ni (podčrtano), in pojasnila, zakaj so se znašli na tem seznamu, če to ni razvidno iz podatkov v zaglavju.
1.	Demšar, Alojz (Ledinica, 1955), kemik.
2.	Demšar, Franci (Ledinica, 1960), fizik, politik.
3.	Dolenc, Marjan (Žiri, 1930 - Ljubljana, 1981), ekonomist.
4.	Gantar, Anton (Ljubljana, 1948), kemijski tehnolog.
5.	Giacomelli, Oto (Žiri, 1942), smučarski skakalec, novinar.
6.	Gostiša, Lojze (Žiri, 1923), umetnostni zgodovinar.
7.	Hladnik, Polde (Žiri, 1919 - Koper, 1997), higienik, organizator zdravstva.
8.	Hribar, Spomenka (Beograd, 1941), filozofinja, sociologinja, publicistka.
9.	Jan, Rado (Žiri, 1925 - Golnik, 2008), publicist, dramaturg, prevajalec.
10.	Jereb, Jernej (Vrh Svetih Treh Kraljev, 1838 - Vrbovsko, Hrvaška, 1929), podobar, slikar.
11.	Jobst, Anton (Brdo, Egg, Avstrija, 1894 - Žiri, 1981), skladatelj.
12.	Kogovšek, Jože (Izgorje, 1942), veterinar. Diplomiral in doktoriral je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Redni profesor na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
13.	Kopač, Franjo (Žiri, Nova vas, 1885 - Split, Hrvaška, 1941), slikar.
14.	Kopač, Vlasto (Žiri, Nova vas, 1913 - Ljubljana, 2006), arhitekt, grafik, alpinist.
15.	Košir, Tomaž (Žiri, 1951), gospodarstvenik.
16.	Krvina, Zdravko (Žiri, 1937), politik.
17.	Kržišnik, Tomaž (Žiri, 1943), slikar, oblikovalec, scenograf.
18.	Majnik, Janko (tudi John de Majnik) (Žiri, Stara vas, 1918 - Cooma, Avstralija, 2000), častnik, narodni delavec.
19.	Mazi, Josip (Žiri, 1872 - Ljubljana, 1936), matematik.
20.	Miklavčič, Milena (Žiri, Stara vas, 1952), pisateljica, publicistka.
21.	Mlakar, Andrej (Ljubljana, 1952), režiser, scenarist.
22.	Mlinar, Anton (Žiri, 1952), teolog.
23.	Mlinar, Zdravko (Žiri, 1933), sociolog.
24.	Naglič, Martin (Žiri, 1748 - Ljubljana, 1795), jezikoslovec, pesnik.
25.	Naglič, Miha (Žiri, 1952), kulturni delavec.
26.	Peternelj, Jože (Mausar) (Jarčja Dolina, 1927), pisatelj, slikar samouk.
27.	Peternelj, Konrad (Slovenec) (Žiri, 1936 - Žiri, 2000), slikar.
28.	Pivk, Petra (Kranj, 1982), balinarka, mikrobiologinja. Diplomirala je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Balinati je začela pri Balinarskem športnem društvu Žiri. Od 2001 je članica slovenske reprezentance; v svoji športni disciplini je dosegla več najvišjih mednarodnih uvrstitev.
29.	Poljanšek, Alojz (Selo, Žiri, 1901 - Ljubljana, 1966), gradbenik.
30.	Poljanšek, Rado (Žiri, 1914 - Ljubljana, 2002), ginekolog.
31.	Premrl, Dušan (Žiri, 1937 - Ljubljana, 2008), slikar.
32.	Reisp, Branko (Žiri, 1928 - Ljubljana, 2009), zgodovinar, bibliotekar.
33.	Sedej, Janez (Žiri, Dobračeva, 1910 - Žiri, Dobračeva, 1985), slikar.
34.	Sedej, Maksim (Žiri, Dobračeva, 1909 - Ljubljana, 1974), slikar, grafik, ilustrator.
35.	Stanonik, Marija (Žiri, Dobračeva, 1947), etnologinja.
36.	Stanonik, Tončka (Ljubljana, 1949), pisateljica, urednica.
37.	Strel, Boris (Žiri, Dobračeva, 1959), alpski smučar. Nastopal je za smučarski klub Alpetur iz Škofje Loke, za jugoslovansko reprezentanco je v slalomu in veleslalomu dosegal pomembne uvrstitve (evropski mladinski prvak); s 3. mestom na svetovnem prvenstvu (SP) 1982 je postal prvi slovenski smučar, ki je v SP dobil medaljo, za svojo uvrstitev prejel Bloudkovo nagrado.
38.	Suhodolčan, Leopold (Žiri, 1928 - Golnik, 1980), pisatelj.
39.	Tratnik, Bojan (Žiri, 1919), arhitekt.
40.	Vehar, Uroš (Kranj, 1976), balinar.
41.	Vrtovec, Bojan (Žiri, 1921 - Ljubljana, 1997), ginekolog, porodničar.
42.	Žakelj, Viktor (Žiri, 1943), politik, ekonomist.
43.	Žakelj, Vladimir (Žiri, 1914 - Ljubljana, 1993), kirurg.
44.	Žust, Janko (Litija, Gradec, 1935), veterinar. Diplomiral je na Veterinarski fakulteti v Zagrebu, doktoriral na Veterinarski visoki šoli v Hannovru. Redni profesor na Veterinarski fakulteti v Ljubljani. - Med tukajšnjimi izbranci ni po pomoti, saj
je doma na Vrhu pri Svetih Treh Kraljih (mati Ana Žust), tam je dobil prvo šolsko znanje, že 1946 pa se je preselil k teti v Ljubljano in tu nadaljeval šolanje.
V drugi skupini so osebnosti, ki po svojih prednikih izhajajo iz Žirov. Tudi tu sem nekaj več podatkov namenila (in jih komentirala) tistim, ki niso bili predstavljeni v KjkŽ.
1. Klemenčič Pelhan, Neža (Stara vas, Altendorf, Feldkirchen, Avstrija, 1917 -Ljubljana, 2002), pedagoginja, strokovnjakinja za klekljano čipko. - Na »žirovski« seznam sem jo uvrstila, ker po mami izhaja iz Žirov, predvsem pa zato, ker je bila njena teta Leopoldina Pelhan, prva izšolana učiteljica klekljanja v Žireh, tista, ki je v zgodnjem otroštvu imela velik vpliv na njeno poznejšo izbiro poklica (T. Stanonik, Okrušek k zgodovini čipkarstva na Žirovskem, Čipkarski bilten, št. 1, 14-15, 18, 1999).
2.	Ponomarenko, Špela (Koper, 1981), kajakašica, od 1998 članica slovenske reprezentance. Žirovka je po starem očetu. Tekmuje v kajaku na mirnih vodah na 200 m in 500 m z najvišjimi mednarodnimi uvrstitvami v tekmovanju za svetovni pokal.
3.	Primožič, Jože (Tošo) (Ljubljana, 1900 - Maribor, 1985), telovadec, slikar, scenograf.
4.	Puc, Dinko (Ljubljana, 1879 - Dachau, 1945), odvetnik, politik.
5.	Sedej, Ivan (Ljubljana, 1934 - Ljubljana, 1997), umetnostni zgodovinar.
6.	Sedej, Maksim (Ljubljana, 1935), slikar. V leksikonu Osebnosti je v strnjenem članku začrtana umetniška pot slikarja, ustanovitelja in prvega urednika revije Likovne besede, avtorja knjige Štirje obrazi duše (2000) in pesniške zbirke Vesolje v skrinji (2007). - V vlogi pesnika se je ta mlajši sin akademskega slikarja Maksima in brat
v žirovskih kulturnih krogih znanega umetnostnega zgodovinarja in etnologa Ivana predstavil tudi svojim rojakom (Drevesa, ki pohajkujejo po Barju, ŽO, št. 37, 2008).
V tretji skupini so osebnosti iz starejših obdobij, ki bi po kraju rojstva zdaj pripadale drugim občinam, vendar so »žirovske« v naši zavesti in se kot take pojavljajo v žirovski literaturi, mdr. tudi v KjkŽ.
1.	Kavčič, Jakob (Gorenji Vrsnik, 1851 - Ljubljana, 1923), pravnik.
2.	Mlinar, Ivan (Idršek, 1869 - Ljubljana, 1946), politik, časnikar.
3.	Zakelj, Anton (Rodoljub Ledinski) (Ledine, 1816 - Veliki Trn, 1868), duhovnik, pesnik.
Četrto, spet obsežnejšo skupino sestavljajo ustvarjalci, ki so daljši ali krajši čas poklicno delovali na Žirovskem, med drugim kot duhovniki, zdravniki, učitelji, gospodarstveniki, raziskovalci, oziroma je kraj ali širša okolica povezana s kakim njihovim kulturnim spomenikom ali znanstvenim preučevanjem. Gotovo je takih osebnosti v leksikonu Osebnosti še več, a jih je brez vnaprejšnjega poznavanja povezanosti z žirovsko problematiko težko poiskati. Ker je v tej skupini v primerjavi s KjkŽ največ novih imen, jih predstavljam z nekaj več podatki iz leksikona Osebnosti, iz katerih je prepoznana njihova povezanost s krajem ali širšim območjem.
1.	Belec, Ivan (Radomlje, 1856 - Veliki Trn, 1889), duhovnik, narodni in socialni pisec. Iz SBL in KjkŽ se poučimo, da je bil dobro poldrugo leto (1882-83) kaplan v Žireh.
2.	Bajželj, Uroš (Ljubljana, 1931), rudarski strokovnjak. _ Razvijal je med drugim nove odkopne metode, raziskoval uporabo odpadnih snovi v rudarstvu, vodil mednarodne in domače raziskovalne projekte in bil eden od vodilnih projektantov Rudnika urana Žirovski vrh.
3.	Braniselj, Franc (Cerknica, 1917 - 2009), gospodarstvenik. _ 1956-63 je bil direktor Gorenjske predilnice, nato do 1977 Loških tovarn hladilnikov v Škofji Loki, 1977-81 je bil direktor Rudnika urana Žirovski vrh, 1969-75 tudi zvezni poslanec.
4.	Grabrijan, Turij (Adlešiči, 1800 - Vipava, 1882), duhovnik, narodni delavec, pisatelj. Natančno je predstavljen v SBL. Kot duhovnik je deloval na Brezovici pri Ljubljani, v Škofji Loki, Žireh (kaplan od septembra 1830 do avgusta 1831), na Primorskem v Šturjah, od 1838 pa v Vipavi, kjer je bil več 40 let dekan. Pisal je izvirno prigodno poezijo, pozneje tudi prevajal. V kranjskem deželnem zboru, kjer je bil 1867-74 poslanec vipavskega in idrijskega okraja, se je vneto potegoval za
slovenski učni jezik v osnovnih šolah. Za svoje duhovno, kulturno, gospodarsko delovanje je prejel več odlikovanj (častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, 1858; viteški križec, 1857).
5.	Tankovič Potočnik, Sašo (Ljubljana, 1961), ilustrator, animator, publicist, grafični oblikovalec. Ukvarja se z ilustracijo, risanjem stripov, s karikaturo, ustvarjanjem risank, arhitekturnih perspektiv in ilustriranih krajinskih zemljevidov (med drugimi Žiri, 1999) ter z utrdboslovjem (Rupnikova linija in Alpski zid, 2004; Utrjena Ljubljana/The Ring of Wire, 2006; Utrdbe na Slovenskem/Slovenian Fortifications, 2008).
6.	Keržič, Stane (Cesta, Dobrepolje, 1918 - Ljubljana, 1969), kipar. _ Ustvarjal je portretno in spomeniško plastiko v marmorju, bronu, glini in mavcu. Spomenike, posvečene NOB, je sprva oblikoval realistično (Borka, Rakek, 1953; Bombašica, Kočevje, 1953), kasneje jih je povezoval z arhitekturnimi zasnovami (Žiri, 1964).
7.	Krek, Frančišek (Selca, 1858 - Vranja Peč, 1921), duhovnik, mladinski pisatelj. Od konca 70. letih 19. stoletja je v revijalnem tisku objavljal otroške pesmi (Vrtec), ki jih odlikujeta smisel za ritmiko ter živahen in nežen pesniški izraz. Komentar: Dolg, da bi v ŽO zbrali pesmi, ki jih je pisal v žirovskem obdobju, kot je predlagal sestavljavec KjkŽ Miha Naglič, še čaka, da ga izpolnimo; ob 150-letnici njegovega rojstva smo to zamudili.
8.	Milavec, Ivan (Logatec, 1874 - Ljubljana, 1915), orglar. _ Izdelal je 37 orgel; v Sloveniji so njegove najbolj znane v ljubljanski stolnici, med večjimi tudi na Bledu, v Žireh, Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu (Ljubljana). Delal je tudi na Hrvaškem in v Avstriji.
9.	Osole, Franc (Celje, 1920 - Ljubljana, 2000), naravoslovec, arheolog.....
Odkril in raziskal je številna starokamenodobna najdišča (Ovčja jama in Zakajeni spodmol blizu Prestranka, Županov spodmol blizu Sajevč, Matjaževe kamre pri Sopotu blizu Žirov, Babja jama blizu Doba, Lukenjska jama v Prečni).
10.	Papler, Slavko (Bohinjska Bela, 1919 - Ljubljana, 1981), montanist. _ Raziskoval je na področju izkoriščanja nahajališč barvnih kovin, posebno svinca in cinka. Bistveno je pospešil sistematične raziskave mineralnih surovin v Sloveniji, zlasti se je posvečal raziskavam uranove rude v Žirovskem Vrhu nad Gorenjo vasjo.
11.	Perko, Pavel (Poljane nad Škofjo Loko, 1877 - Muljava, 1970), duhovnik, pisatelj. Natančno je predstavljen tudi v KjkŽ, v naši kulturni zavesti je prepoznan po svojih polemičnih razpravah v sočasnem revijalnem tisku, nekatere so ponatisnjene v ŽO (1983, št. 5/6, 77-120); objavil je dve knjigi kratke proze (Z naših gora, 1924; Novele in črtice, 1961) in v njih zapustil tudi sledi iz žirovskega obdobja, zlasti svojo Klekljarico.
12.	Placer, Ladislav (Divača, 1938), geolog. ^ Z metričnimi metodami ugotavljanja smeri, velikosti in vzrokov tektonskih premikov, ki jih je uporabil prvi na Slovenskem, je prispeval k razlagi nastanka idrijskega rudišča z okolico ter drugih delov jugozahodne Slovenije, ležišča urana v Žirovskem vrhu in Posavskih gub.
13.	Smole, Janko (Ljubljana, 1921), finančnik, politik. Predstavljen je v KjkŽ.
14.	Stergaršek, Andrej (Maribor, 1946), kemijski tehnolog. ^ Mdr. je bistveno prispeval k razvoju popolnoma zaprtega kroga vode pri predelavi uranove rude v Rudniku urana Žirovski vrh. Od 2000 sodeluje z družbo Esotech; vodi razvojno skupino za ekologijo, tehnologije in komunikacijske tehnologije. Priznana ima dva patenta.
15.	Škapin, Mihaela (Drina) (Veliko Polje, 1922 - Žirovski Vrh, 1943), partizanka, pesnica. ^ Od jeseni 1941 je sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju. Ob ustanovitvi Vojkove brigade septembra 1943 je postala namestnica političnega komisarja 2. bataljona in kmalu nato padla. - S pesmimi, ki jih je pisala že pred vojno, je predstavljena tudi v ŽO (Narodnoosvobodilno pesništvo na Žirovskem 1941-45; 1985, št. 9/10, 49).
16.	Volčiak, Viktor (Virmaše, 1913 - Ljubljana, 1987), internist. _ 1939 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Zagrebu, 1952 tam končal specializacijo. Bil je zdravnik v Medvodah in od 1941 v Žireh.
17.	Vrhunec, Oton (Blaž Ostrovrhar) (Selca, 1915 - Topolje, 1945) pesnik. _ Od začetka 1943 je v NOVS poveljeval več enotam (nazadnje bil poveljnik Škofjeloškega odreda); izkazal se je v bojih z nemško vojsko na Žirovskem vrhu; ko je aprila 1945 padel v domobransko zasedo, se je sam ustrelil.
Iz tega pregleda je razvidno, da smo za zdaj v leksikonu Osebnosti prepoznali 70 z Žirmi povezanih osebnosti ali polovico uvrščencev iz KjkŽ (137), v primerjavi z ES pa je razmerje še spodbudnejše (70 : 25). Pri preštevanju iztočnic se je izkazalo, da se razmerje med živečimi in neživečimi nagiblje k slednjemu (31 : 39), kar je razumljivo, saj se je za uvrstitev lažje odločati pri ljudeh, ki imajo ustvarjalni opus že sklenjen, kot pri tistih, ki si tega šele ustvarjajo in se še ne ve, v katero smer se bodo razvijali in kako strmo vzpenjali. Poskušala sem narediti tudi natančne primerjave za posamezna področja, a je na tako majhnem vzorcu težko prikazati realno sliko -tudi zato, ker so geselske definicije oz. kazalniki (kaj kdo je, npr. publicist, politik, gospodarstvenik, narodni delavec) poenotene in posplošene, posameznik je označen samo z eno ali dvema dejavnostma, le izjemoma z več, čeprav v resnici deluje na mnogih področjih. To sodi v leksikonski slog, in kadar gre za več tisoč iztočnic, je ta postopek potreben. Ne glede na to pa je ob tukaj predstavljenih osebnostih takoj opaziti, da med izbranimi področji (kultura, umetnost, družboslovje, naravoslovje, znanost, tehnika, šport) prevladuje umetnost, znotraj te pa likovna umetnost (slikarji, grafiki, oblikovalci, arhitekti); temu sledi gospodarstvo v najširšem pomenu besede, naravoslovje (kemija, fizika, matematika).
In še za tiste, ki iščejo kaj posebnega: najmlajša uvrščenka z »žirovskega seznama« je Petra Pivk (roj. 1982), z najstarejšo letnico rojstva pa jezikoslovec in pesnik Martin Naglič (roj. 1748), Žirovec, ki je šel najdlje po svetu, je tukaj Janko Majnik (Avstralija). Spregledati tudi ni mogoče leta 1952, ki je »prineslo na svet« kar štiri žirovske ustvarjalce, uvrščene med osebnosti slovenskega biografskega leksikona (Milena Miklavčič, Anton Mlinar, Andrej Mlakar, Miha Naglič). In kako je na Žirovskem z žensko kvoto? Bolj slabo, a gre na boljše: v Nagličevem KjkŽ so ženske zastopane le s 7, 29 odstotka, v žirovskem delu Osebnosti z 11, 42 odstotka, najbolj pa se je izkazal Žakljev seznam, ki je med 61 za Žiri pomembnimi osebnostmi, ki ustvarjajo ta čas, prepoznal kar 13 žensk, to je 21, 66 odstotka.
Pri sestavljanju leksikona Osebnosti nam je bilo poznavanje Nagličevega leksikona Kdo je kdo na Žirovskem, nekoč in danes v veliko oporo in zagotovilo, da bo to geografsko območje dobro pokrito. Z mislijo na izpopolnjevanje biografike
It
bodisi na nacionalni ali regionalni ravni bi kot vir opravil pomembno delo tudi »Žakljev seznam«. In še naprej: pri pregledovanju vsebine ŽO sem se odkrito čudila, koliko gradiva za morebitni izpopolnjeni »žirovski biografski leksikon« se skriva v številnih intervjujih, portretih, razpravah, navsezadnje tudi v preglednih kazalih tega zbornika. Še bolj izpopolnjeno podobo bi dali seznami kulturnih, društvenih in drugih prireditev. Vse z namenom, da bi bilo takih, ki bi si zaslužili svojo predstavitev, pa tega doslej niso bili deležni, čim manj. Tudi na to sem mislila, ko sem pisala ta članek.
V'
Viktor Žakelj
l-M-l 1	V	V
Tudi to so Žiri in Žirovci
Znameniti Žirovci (z leve): Bojan Starman, dr. Spomenka Hribar, dr. Lojze Gostiša, akademik dr. Zdravko Mlinar Foto: Polona Mlakar Baldasin
Nocojšnji večer je nekaj posebnega. Česa podobnega, če parafraziram Trubarja, se tu v našem mladem mestu še ni zgodilo. In kaj je to?
Prvo: podelili bomo priznanje Občine Žiri našemu rojaku g. dr. Lojzetu Gostiši, katerega dela, še posebej iz zadnjih nekaj let, sodijo v sam vrh naše kulturne produkcije, ki nas, primerjalno gledano, enačijo s številčnejšimi evropskimi narodi. Sem sodi gotovo njegovo organizacijsko in uredniško delo pri faksimilirani izdaji Iconothece Valvasoriane, s katero polihistor Janez Vajkard Valvasor po nekaj stoletjih, po obsegu s svojim drugim največjim delom, spet stopa med svoje sonarodnjake.
In drugo: na to srečanje sem povabil Žirovke in Žirovce, ki ste primus inter pares v Žireh, vas torej, ki ste v jedru gospodarskega, političnega, kulturnega in športnega življenja našega mesta, ter tiste naše rojakinje in rojake različnih generacij, ki ste se v svojem poklicnem delu ali v prostočasnih dejavnostih uveljavili v širšem prostoru, zunaj Žirov, v belem svetu, če hočete, ter seveda nekaj izbranih gostov.
Naj vas na kratko predstavim:
Dr. Lojze Gostiša, umetnostni zgodovinar, si vsekakor zasluži našo pozornost in občinsko priznanje. Njegov opus je velik. Plečnik, Mihelič, Valvasor - so samo ključne postaje na njegovi ustvarjalni poti. Po govorici in čutenju je še vedno »Žerovc«, je nežna, plaha ptica, do svoje pokojne ljubeče mame pa ohranja cankarjanski odnos.
Nadaljujmo z našimi kulturniki, čas je pravi in tudi prav je tako:
Miha Naglič, izobraženec, ki je prvi in doslej edini vse svoje talente, čas, dejansko vse svoje poklicno delo namenil našemu mestu in njegovim prebivalcem, po njegovem rečeno, južnemu delu Gorenjske. Je ustanovitelj, urednik in ključni pisec Žirovskega občasnika, ki gotovo sodi v sam vrh tovrstne slovenske literature. Povezal je pretežni del pišočih Žirovk in Žirovcev ter, kot bi rekel on, prijateljev Žirov. Po njegovi zaslugi Žiri niso več »na koncu sveta«, ljudje jih poznajo kot vitalen, kulturen kraj. To zahtevno delo opravlja že skoraj 30 let.
Metka Debeljak, naša »ministrica za kulturo«. Njej gre v veliki meri zasluga, da naša amaterska kulturna dejavnost živi. Kot svetnica občine je živa vest upravljavcem občine, opozarja jih, da je kulturna dejavnost občine »zakonsko dete« našega mesta, in ne nekaj nebodigatreba ali, v najboljšem primeru, pastorek.
Marijan Zakelj, ravnatelj naše osnovne šole, ki vztrajno opozarja oblasti, da je šola potrebna temeljite obnove, telovadnica tako ali tako poka po vseh šivih, pomanjkanje športnih površin - vztrajno ponavlja - pa je prava sramota.
Mag. Tomaž Kržišnik, akademski slikar, profesor, grafik, oblikovalec, že leta prisoten v rodnem kraju in širši slovenski likovni srenji. Od Alpininega znaka dalje se tu, doma, v Žireh, ve, kdo in kaj je; mnogim je bil učitelj in svetovalec. Je neutruden v svojem poslanstvu.
Pavle Sedej, slikar, sin doma in v svetu uveljavljenega krajinarja. Ta čas najvitalnejši ud slikarske dinastije Sedejev.
Zdravko Krvina, politik, poslovnež, lastnik Galerije Krvina, ki je že nekaj let osrednje kulturno središče Poljanske doline.
Mladi umetniki, glasbeniki, slikarji, oblikovalci:
Mag. David Beovič, skladatelj in teolog. Poznavalci pravijo, da se v njegovi glasbi čuti mediteranski melos. Razumljivo, kri ni voda, geni dedka in babice - ni kaj.
Dr. Lojze Gostiša (levo) in Viktor Žakelj v Muzeju Žiri, 12. februar 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Jošt Kosmač, čelist. Dobitnik več domačih in tujih priznanj. Ime, ki si ga kaže zapomniti. Njegov čas šele prihaja.
Mag. Barbara Kastelec, naglo uveljavljajoča se mlada slikarka. Njena umetnost ne izgublja stika z zunanjim, tudi predmetnim svetom. Da bi zanesljivo odgovorili, kaj bo čez leta njen prepoznavni slog, bo treba še malo počakati.
Tjaša Demšar Iris, doma in v tujini šolana in živeča umetnica. Kaže, da gre za tipično svetovljanko; njene slike bo moč najti povsod - v Žireh, Benetkah, Parizu ^
Urh Sobočan, zelo usposobljen, nadarjen oblikovalec. V kaj se bo usmeril, še ni mogoče zanesljivo reči. Ta čas med drugim pri svojem oblikovanju uporablja babičine čipke. Razveseljivo.
Rok Sobočan, Urhov brat, sabljač.
Gregor Žakelj, večkrat nagrajeni oblikovalec spletnih strani in marketinških sporočil. Z bratom Boštjanom sodita med boljše slovenske informatike s tega področja.
Žirovski poslovneži:
Aleš Dolenc, bister, izobražen in že izkušen poslovnež. Direktor M Sora Žiri, ki že nekaj časa sodi med vitalnejše večje poslovne sisteme v Žireh.
Mag. Milan Kopač, dolgoletni uspešni direktor oz. predsednik uprave Kladivarja, ki je že dve leti del specializirane francoske multinacionalke.
Lado Mrak, lastnik in direktor trgovske in proizvodne družbe Ika, ki je v zadnjih letih močno prisotna tudi pri gradnji poslovnih in stanovanjskih objektov v Žireh.
Silvo Žakelj, lastnik in direktor proizvodno-trgovskega podjetja Pohištvo Žakelj, ki uspešno trži lastno in tujih proizvajalcev pohištvo.
Toni Erznožnik, lastnik podjetja Lesko, inovativen izdelovalec stavbnega pohištva, ki velik del svojega programa trži na zahtevnem ruskem trgu.
Beno Kavčič, ustanovitelj podjetja Mixi Foto Video, ki sodi med hitreje razvijajoča se žirovska podjetja. Je ljubiteljski preučevalec Rupnikove linije.
Franci Jurca, kmet. Z očetom Edom, mamo in ženo gospodari na daleč okoli najbolj modernizirani in urejeni kmetiji pri Jureču v Brekovicah.
Tone Mur, ustanovitelj podjetja INO, ki izdeluje stroje. Povezuje več posameznikov in obrtnikov iz Žirov in okolice, veščih tega zahtevnega posla.
Vinko Podobnik, ustanovitelj uspešnega podjetja Vista in ljubiteljski slikar.
Jani Oblak, lastnik in direktor uspešnega Mesarstva Oblak, ki ima izjemno razširjeno mrežo odjemalcev.
Maks Plesec, podjetni lastnik in direktor zglednega industrijskega podjetja Mapro, ki ga je med prvimi postavil v industrijski coni.
Profesorji, raziskovalci, visoki uradniki, vidnejši javni in kulturni delavci:
Prof. dr. Marija Stanonik, etnografinja, slovenistka. Napisala je več del, ki se nanašajo na Žiri in Žirovce. Je častna občanka naše občine. Na rojstni kraj in ljudi je srčno navezana.
Tončka Stanonik, slovenistka, urednica leksikonov, prevajalka, piše za mlade.
Jože Peternelj, po domače Mausar, doma in v svetu uveljavljen slikar. Napisal je kar nekaj knjig, ki so jih bralci lepo sprejeli.
Alfonz Zajec, po duši domoznanec; zbira vse, kar zadeva Žiri in Žirovce.
Mag. Miran Naglič, razgledan agronom, visok državni uradnik.
Prof. dr. Tone Gantar, profesor, kemik, poslovnež. Še vedno sodi v svetovnem merilu med najboljše košarkarje svoje generacije.
Prof. dr. Tone Mlinar, teolog, profesor na Primorski univerzi. Ukvarja se z etiko. Sodi med priznane strokovnjake s tega področja.
Akademik prof. dr. Zdravko Mlinar, po osnovni izobrazbi pravnik. Kot vidni slovenski sociolog preučuje življenjsko okolje vasi in mest v realni globalni informacijski družbi. Je zelo navezan na svoj rojstni kraj.
Prof. dr. Alojz Demšar, ugledni kemik, profesor na Univerzi v Ljubljani
Dr. Franci Demšar, fizik, politik, diplomat, ta čas visok državni uradnik.
Tomaž Košir, nadarjen ekonomist; bil je direktor Alpine in predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, zdaj je že nekaj let direktor v NLB.
Izidor Rejc, ekonomist, poslovnež, politik, rad kaj nariše in napiše. Je živo povezan z Žirmi.
Oto Giacomelli, ekonomist, smučarski skakalec, trener, športni novinar.
Dr. Spomenka Hribar, sociologinja, publicistka, preučevala je delovanje in ustvarjanje Edvarda Kocbeka, spravno problematiko, pogosto živo in zagreto posega v aktualno politiko.
Dr. Boris Sobočan, elektrotehnik - informatik. Z bratom mag. Mirom, prav tako elektrotehnikom, sodita med uspešnejše slovenske informatike.
Dr. Petra Leben Seljak, antropologinja - zasebna raziskovalka. V prostem času se ukvarja tudi s posameznimi vidiki žirovske preteklosti.
Dušan Sedej, zdravnik in slikar - v slednjem nadaljuje rodovno tradicijo.
Dr. Malči Žakelj, visoka državna uradnica. Praktično in teoretično se ukvarja z učno-vzgojnimi vsebinami v osnovnem in srednjem šolstvu.
Ivo Mohorič, zdravnik, šolan tudi v alternativni medicini. Velja za zdravnika, ki vešče združuje znanja v po nepotrebnem »razdvojeni medicini«.
Dr. Maja Bogataj Jančič, nadarjena pravnica. Šolala se je v Ljubljani, na Harvardu in v Torinu. Sodi med najboljše pravnike s področja intelektualne lastnine pri nas. Povezana je z domačimi in tujimi ustanovami in posamezniki, ki se ukvarjajo s to problematiko.
Mag. Goran Klemenčič, pravnik. Šolal se je v Ljubljani in na Harvardu. Je izredni poznavalec problematike človekovih pravic in policije. Bil je svetovalec mnogim vladam po svetu. Ta čas je profesor in državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve.
Dr. Katja Cankar, biologinja; sodi med najbolj nadarjene slovenske mlade raziskovalke.
Naši športniki:
Adolf Križnar, eden boljših tekačev maratoncev in kolesarjev v svoji starostni kategoriji, tako doma kot v svetu. Je neke vrste biološki fenomen.
Marjan Maček, v svoji mladosti eden najboljših slovenskih in jugoslovanskih judoistov. Po njegovi zaslugi in zgledu se je ta šport razvil tudi v Žireh.
Primož Kopač, ekonomist, kot smučarski skakalec udeleženec zimskih olimpijskih iger 1992 v Albertvillu v Franciji.
Sašo Jereb, državni reprezentant, ta čas eden najboljših slovenskih judoistov. Na velikih tekmovanjih, bi rekli, večno drugi. Zelo dober judoist je bil tudi njegov oče Milan, pa njunih poteh pa že hodi mlajši brat Andraž.
Cene Šubic, podiplomski študent, eden ta čas najboljših slovenskih srednjeprogašev. On si dobesedno v potu svojega obraza služi svoj vsakdanji kruh.
Peter Lamovec, marljiv študent, že nekaj let eden najboljših slovenskih gorskih tekačev.
Uroš Vehar, bil je najboljši slovenski balinar v času, ko je tudi pri nas balinanje postalo tekmovalni šport.
Petra Pivk, biologinja, balinarka, državna reprezentantka, uspešna na domačih in mednarodnih tekmovanjih.
Rok Sobočan, brat Urha, izkazal se je kot sabljač.
Boris Strel, smučar veleslalomist, ki ga po tekmovalnih dosežkih na največjih tekmovanjih do danes še nihče med slovenskimi smučarji ni presegel.
Darij Erznožnik, ni bil tekmovalec, kot učitelj telesne vzgoje na osnovni šoli pa je najzaslužnejši za razmah športa in zdravega načina življenja v Žireh.
S tem pa seznam Žirovk in Žirovcev, ki so dosegli pomembne uspehe v gospodarstvu, znanosti, politiki ali športu, pa so tako ali drugače povezani z Žirmi - nekateri so imeli celo izjemen vpliv na gospodarski in družbeni razvoj Žirov - še zdaleč ni izčrpan. Naj navedem le nekatere, ki si to seveda zaslužijo, a to pot jih navajam predvsem z namenom, da bi usmeril bralčevo razmišljanje:
Mag. Martin Kopač, ekonomist, dva mandata uspešen direktor oz. predsednik uprave Alpine, neuspešen pri njenem nakupu (mnogi bi danes dejali - žal).
Dr. Gašper Gantar, že uveljavljen strojnik.
Dr. Adriana Rejc Buhovac, docentka na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Špela Ponomarenko, veslačica na mirnih vodah, udeleženka zadnjih olimpijskih iger v Pekingu.
Veljko Jan, v mladih letih eden najboljših srednjeprogašev, zdaj uspešen odvetnik.
Drago Šubic, ekonomist, podjetnik.
Andrej Mlakar, filmski režiser.
Tu je še več uspešnih športnikov, ki pa so (žal) že v mladinskih letih sklenili svojo tekmovalno pot, in tu je cela vrsta izobražencev vseh profilov - vsaj o nekaterih bomo zagotovo še slišali.
Se pa moramo ob tej priložnosti spomniti še vsaj dveh naših, žal pokojnih, prijateljev, ki sta simbolni figuri medvojnega in povojnega, dinamičnega, heroičnega in obenem tragičnega časa, časa vseobsežnih ekonomskih, socialnih in obče družbenih sprememb: Rada Jana, slovenista, publicista, javnega delavca, ter Ivana Cankarja, fizika, ki je svojo življenjsko pot nadaljeval kot računalničar v korporaciji IBM. Ohranimo ju v prijaznem spominu!
Nocoj smo prisluhnili tudi trem mladim, naglo uveljavljajočim se violinistom, dvojčicama Kaji in Ani ter bratu Luku Sešku, vnukinjam in vnuku Rada in Vladke Jan.
Nocojšnjega slavljenca, dr. Lojzeta Gostišo, in seveda vse Žirovke in Žirovce so počastili s svojo prisotnostjo tudi:
akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, profesor, pisatelj, dramatik, raziskovalec, opisovalec gorskega sveta, gojitelj vrtnic, mož, ki je vodil in vodi Valvasorjevo fundacijo, v okviru katere so nastajali Gostiševi projekti;
akademik prof. dr. Boštjan Zekš, fizik, eden najbolj nadarjenih naravoslovcev svoje generacije. V času, ko je nastajala Iconotheca Valvasoriana, predsednik SAZU, ta čas minister v Vladi Boruta Pahorja;
prof. dr. Milček Komelj, umetnostni zgodovinar, ki je nocoj z izbranimi besedami predstavil Gostišev opus;
Bogdan Osolnik, pravnik, novinar, publicist, diplomat in politik. S tem žlahtnim izobražencem naš Lojze prijateljuje še iz časov, ko sta bila tovariša pri partizanih;
Marijan Tršar, profesor, slikar in publicist, piše pesmi in prozo, živ pričevalec človekovega ponižanja iz taborišča smrti;
dr. Anica Cevc, dolgoletna ravnateljica Narodne galerije, raziskovalka našega baročnega slikarstva, odločna, čuteča in uspešna gospa;
Tone Majzelj, ustanovitelj in dolgoletni direktor Mobitela. V času njegovega vodenja je to podjetje obilo podpiralo različne kulturne in socialne projekte.
Svet, Slovenija, naše Žiri tonejo v gospodarsko krizo, katere dna za zdaj še ni videti. Finančna kriza je le uvertura v velike vrednostne, gospodarske, socialne in obče družbene strukturne spremembe. Kdaj in kaj se bo iz tega na koncu izvilo, ne ve nihče. Rečemo lahko le, da se bo moralo človeštvo, če bo hotelo preživeti, prilagoditi realnim danostim, se odpovedati pogoltnosti, kar pa ne bo lahko.
To je realnost. K temu samouničujočemu plesu človeštva smo Žirovke in Žirovci prispevali le toliko in nič več kot drugi zemljani razvitega sveta. Bomo pa imeli v
tem tranzicijskem času nekaj več težav, kot bi bilo treba, tudi zaradi napak državne in lokalne politike. O tem sem že pisal, tudi lokalcem nastavljal ogledalo. Mnogim podoba ni bila povšeči, pa so metali kamenje v ogledalo. Oproščal sem jim, ker sem vedel, da ne vedo, kaj delajo. Bil sem miren, vedel sem, da račun pride - Angleži bi rekli, da ni brezplačnega kosila - in prišel je. Lahko bi cinično rekel: dragi rojaki, kar ste sejali, žanjete. A ne tako, prosim. Za kapitalizem velja, da dobičke privatizira, izgube pa socializira. Če smiselno sledimo tej modrosti, bi rekli: koristi od te krize bodo imeli le redki, pogubne posledice pa bodo najbolj prizadele tiste med nami, ki so za nastale težave najmanj krivi.
Kako ravnati v prihajajočih kriznih razmerah, je lahko poučen primer prav obnova te naše Stare šole, Lojze bi rekel žirovskega Cankarjevega doma.
Pustimo davno zgodovino. Spomnimo se nekaj desetletij nazaj. Nekateri so že vžigali buldožerje, da bi to »žirovsko sramoto« zravnali z zemljo. Edina, res edina, ki je v njej tedaj videla arhitekturno vrednoto, je bila tedanja študentka arhitekture Beta Poljanšek. To spoznanje je prelila v svojo diplomsko nalogo.
Pokojni Ernest Mlakar, po rojstvu sosed Stare šole, je ob znanem potresu, ki je dodobra načel tudi ta objekt, na pristojne naslovil vlogo za finančno pomoč. Bil je uspešen in obnova je stekla. Občina Žiri je kandidirala za državno pomoč in jo dobila.
Uslužbenki občine Olga Vončina in Ida Filipič sta našli pot do evropskih sredstev. Z vlogo je bila občina uspešna.
Toda, pozor: največ sredstev za obnovo je namenila vendarle občina. Marsikatero pikro na ta račun je slišal župan Bojan Starman, pa svetniki (če seveda niso bili med kritiki tega projekta), predvsem pa inž. Ida Filipič, ki je bila od samega začetka na čelu te obnove. Vešče je vodila in koordinirala številne, ki so pri tem projektu sodelovali, od arhitektov, gradbenikov, nadzornika, številnih obrtnikov, ki so se, poudarimo, s projektom poistovetili in je zato takšen, kot je, naš ponos, nujen zgodovinski oprimek, ki so ga Žiri krvavo potrebovale.
In nauk iz tega: »Uzdaj se use i u svoje kljuse,« bi rekli Bosanci.
Žirovci nikoli nismo in ne bomo od nikogar ničesar dobili. Nasloniti - tudi to pot - se bomo morali na lastne moči. Zato pa je pomembno, da z viri, ki so nam in nam bodo na voljo, gospodarno ravnamo.
Že danes, predvsem pa v času, ki je pred nami, postaja dominanten proizvodni tvorec znanje in še enkrat znanje. Pridne roke niso več dovolj.
Zato pozivam vas, vplivne krajevne posameznike, da se nehate deliti na podlagi herojstev in zmot preteklosti, se nehate grdo gledati le zato, ker si niste edini glede t. i. poslednjih vprašanj, spoznajte, da je delo slehernega med nami koristno -samo, da ga ima. Ste kdaj pomislili, koliko med nami jih je sposobnih od prvega do zadnjega v mesecu preživeti z veliko manj kot 500 evri? Tudi to je naš spoštovanja vreden kapital - to so delovni ljudje, naši sosedje, prijatelji.
Žiri, prigarani spomenik povojnega industrializma, so pred leti po volji države postale mesto. Zdaj so torej mesto, ki to še ni, polno krajanov, a še brez meščanov. Storimo vse, da čim prej dobijo moderno poindustrijsko gospodarsko strukturo, potrebno prometno in družbeno infrastrukturo, da dobimo mestno središče, da ^ da bi naši ljudje končno mogli sproščeno zaživeti in uživati urejenost enega od najmlajših slovenskih mest. Graditev pokriznih Žirov pa je velika priložnost, da se odpremo do Nežirovcev, do tujcev, da postanemo odprto mesto, da bomo zanimivi za turiste in končno tudi za tuja vlaganja.
Vi, domačini, ki sem vas posebej poimenoval, vi, ki ste naši biseri, rojeni v tej stisnjeni kotlini, na tromeji slovenskih pokrajin - Gorenjske, Notranjske, Primorske - lahko spremenite to naše zapečkarstvo; vsaka vaša misel, vsako vaše dejanje bo dragocen kamen v mozaiku teh novih poindustrijskih Žirov, odprtega mesta, ponosnega na svojo preteklost.
Zakaj to premišljanje sklepam s to prošnjo? Odgovor je en sam: sem iz tega kraja, ne pa od tega sveta. Na kraj gledam z distanco, hladno, razumarsko, a ta pogled je gnan z neko emocijo, s prizadetostjo. Ni mi vseeno, kaj se, predvsem pa, kaj se ne dogaja, pa bi bilo prav, da bi se. Naša žirovska barka je že nekaj let v brezvetrju, zdaj pa se bliža še neurje, morda pravi vihar.
Vemo, kaj nam je storiti? Bomo to zmogli? Bi to lahko naredili skupaj? Smem upati?
Pripis urednika: To besedilo je avtor povzel po svojem imenitnem nagovoru, ki ga je imel v galeriji Muzeja Žiri, v četrtek, 12. februarja 2009, ob 19. uri, ko je župan Bojan Starman dr. Lojzetu Gostiši podelil priznanje Občine Žiri. Gre za Žakljev osebni pogled na fenomen »žirovske elite«, ki ga ne objavljam zato, da bi to elito poveličeval, temveč predvsem zaradi možnosti, ki jo v sklepu izpostavi avtor sam: da bi ta izbrana družba tudi v prihodnje dejavno sodelovala v razvoju mesta in občine Žiri. Za morebitne »napake« v izboru odgovarja selektor sam. Ko sem ga opozoril, da v njegovi selekciji ni nekaterih vidnih osebnosti v kraju (kot sta prva moža Alpine in Etikete, pa gospod župnik in še kdo), mi je pojasnil, da je upošteval le Žirovce po rodu in tiste, ki so to postali po stalni naselitvi v naši občini _
Milček Komelj
Dr. Lojze Gostiša, zaslužni žirovski rojak
Dr. Lojze Gostiša je med slovesnostjo v Muzeju Žiri le-temu podaril kompletno Valvasorjevo grafično zbirko Iconotheca Valvasoriana, 12. februar 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Žirovski rojak dr. Lojze Gostiša je v naši kulturni sodobnosti prav posebna, markantna in skrivnostna postava. Njegova pričujočnost je marsikje zaznavna že ves čas po 2. svetovni vojni, s svojo večstransko dejavnostjo pa je najbolj opazno opozoril nase, četudi iz ozadja (ker mu gre vedno za stvar, ki se ji posveča, in ne zanj samega), po zadnjem desetletju 20. stoletja, ko sta po njegovi iniciativi in zaslugi prišli s faksimilirano izdajo v širšo kulturno zavest Spominska knjiga družbe sv. Dizme in Valvasorjeva likovna in zbirateljska dejavnost, razvidna v monumentalni faksimilirani izdaji njegove izjemne grafične zbirke.
Že kmalu po 2. svetovni vojni, leta 1951, je izšel razkošen umetnostni zbornik Likovni svet, ki ga je uredil Lojze Gostiša. Tako po vsebini kot po rafinirani oblikovni uresničitvi je ta, tedaj edinstvena knjiga pojem, ki kaže na izjemne dosežke tudi v skromnih povojnih časih, ker sta stala v ozadju izbran likovni okus in volja po širših horizontih; vse to pa je premogel prav Lojze Gostiša, ki je lahko dal zborniku tak pečat, a si je očitno tudi pridobil družbeno zaupanje, da ga je lahko uresničil. Prav on je namreč spodbudil slovenskega Parižana Vena Pilona, da je v njej poročal o najnovejšem pariškem slikarstvu, ki je bilo pravo nasprotje socialističnega realizma; reproduciral je modernistično Picassovo Guernico in pridobil tudi druga besedila, na primer Edvarda Ravnikarja in Izidorja Cankarja.
S profesorjema Cankarjem in Steletom je tudi osebno sodeloval. Za drugo izdajo Cankarjevega Uvoda v umevanje likovne umetnosti oziroma Sistematike stila, ki jo je uredil, je priskrbel zasnutek njegovega zarisa o sistematiki arhitekture, pozneje pa je uredil in objavil tudi Cankarjev londonski medvojni dnevnik, ki je pomemben vir za umevanje tedanje zapletene zgodovine. Osebno povezan je bil tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom, ki ga je vozil na Brione, kjer je vodil akcije pri nastajanju tamkajšnjega znamenitega paviljona. Precej pozneje, ko je bil Plečnik po 2. svetovni vojni v ljubljanski Narodni galeriji leta 1968 v Sloveniji in Jugoslaviji prvič zares dostojno predstavljen, pa je za to spet poskrbel prav dr. Gostiša, kot pobudnik in uresničevalec tako odlične predstavitve ter urednik izvrstnega kataloga z izjemnimi zahtevnimi reprodukcijami. Razstava je pomenila uvod v poznejšo Plečnikovo svetovno afirmacijo oziroma rehabilitacijo, pri kateri je kot soavtor razstav v Parizu, Ljubljani, Madridu, Münchnu in na Dunaju sodeloval tudi Gostiša, pri tem pa je obveljal za vzor zglednega dosežka tudi Gostišev katalog.
Najbolj dolgotrajno pa je bilo Gostiševo sodelovanje s slikarjem Francetom Miheličem. V zvezi z njim se je današnji slavljenec izkazal kot pravi Eckermann, saj je dokumentiral vrsto mojstrovih izjav in pogledov, predvsem pa identificiral stvarna ozadja njegovih umetnin. To delo je doseglo svoj vrh v njegovih že močno zrelih letih, ko je Gostiša o slikarju izdal monumentalno trilogijo, v kateri se je usmeril na genezo njegove ustvarjalnosti. Zato je v prvem zvezku posebej izčrpno označil njegovo zgodnje formiranje, drugega je osredotočil na čas 2. svetovne vojne, ko se je v dramatičnem času stopnjeval njegov smisel za fantastiko, povezano z gozdom, v tretjem zvezku pa je začrtal umetnikov fantastični razmah in slikarjevo delo umestil v evropski kontekst, v katerem Mihelič izstopa kot samostojna in zelo izrazita osebnost. Toda s tem Gostiša še ni obmiroval, marveč ga je prav Mihelič kot njegova osrednja fascinacija prav obsedel, in zato se je ob vsej hlastni dejavnosti, ki mu poprej ni dopuščala sedenja za pisalno mizo, odločil, da iz Miheliča tudi doktorira. V disertaciji, ki je izšla v reducirani obliki pod naslovom Stvarnost fantastike, se je, oprt na dotedanje delo, usmeril na prikaz izoblikovanja Miheličeve fantastike. Pri tem pa je posebej, prav strukturalno, označil tudi njegove likovne prijeme oziroma likovno konstitutivne elemente, kot so risba, oblika, prostorskost, kompozicija, barva, ton itd., še posebej pa iz rastlinskih, organskih elementov izhajajoča površinska likovna struktura, ki jo je tudi posebej terminološko sistematiziral. Na to posebej opozarjam, ker Mihelič že po vsej svoji naravi pisce usmerja v vsebinsko, literarno usmerjeno interpretacijo, Gostiša pa se je prav pri njem izrecno, že skorajda kljubovalno usmeril izrecno v likovno strukturo, torej v likovno konstitucijo njegove ustvarjalnosti, iz katere vsebinski učinek šele izhaja, se pravi v formo.
To poudarjam, ker taka usmeritev izpričuje piščev izrecno likovni pogled, ob čemer je treba pristaviti, da premore dr. Gostiša tudi izrazit oseben likovni smisel oziroma izbran okus, ki ga je izpričal tudi pri številnih postavitvah razstav in oblikovanju knjižnih izdaj. Za njegovo usmeritev v formo je bil, kot sam pripoveduje, odločilen Izidor Cankar, ki je prav tako izhajal iz forme, četudi predvsem morfološke, saj ga je njegova poetika sprva povsem prevzela. Iz Gostiševega konkretnega raziskovalnega prijema, razvidnega iz njegovih del ter terminologije, ki predpostavlja izsledke likovne teorije, kakršna v naši umetnostni zgodovini zaradi akademske tradicije ni opazneje zastopana, pa je razvidno, da je bil kot njegov življenjski mentor za njegov razvoj najbolj zaslužen zlasti Gostišev srčni
prijatelj slikar in pisec Marijan Tršar, ki ga je učil konkretnega likovnega dojemanja in še posebej razčlenjevanja likovnih prvin. Iz dediščine obeh vzornikov pa izhaja tudi Gostišev tolikokrat izpovedani credo, da umetnostna zgodovina zanj pomeni likovno gledanje in ne samo zgodovinsko evidentiranje, kar pri nas nikakor ni samoumevno.
Ob sodelovanju z Miheličem sem se tesneje osebno spoznal z Gostišem tudi sam in sem lahko potlej tudi od blizu spremljal, s kakšno zavzetostjo in premišljenostjo, težeč za enovitim estetskim učinkom, ne le historično dokumentarnostjo, je Gostiša postavljal zbirko Miheličevega grafičnega kabineta in Miheličevo škofjeloško stalno zbirko ter z osebnim prizadevanjem dosegel umetnikovo reprezentativno predstavitev v Zagrebu ter Moskvi, vselej pospremljeno s posebnimi katalogi, ki jih je Gostiša tudi sam napisal, ne le uredil. V tem življenjskem razmahu pa si je zadal še naloge, ki bi se manj zagnanemu opazovalcu zdele povsem neuresničljive oziroma že kar utopične. Bil je nosilec pri projektu faksimilirane izdaje naše najpomembnejše baročne knjige slikarskih miniatur, t. i. Dizmove kronike oziroma Spominske knjige plemiške družbe sv. Dizme, združbe za umetnost zavzetih duhovnih aristokratov, ki pomeni uvod v epohalni razmah likovnega baroka, saj so bili njeni člani tudi člani Academie operosorum, ki veljajo za predhodnike današnjih akademikov. Pri tem pa mu ni šlo le za faksimile, marveč je izdajo pospremil s študijskimi zvezki in k razlagi pritegnil najbolj kompetentne avtorje, tako da je že s tem izjemno veliko storil za poznavanje našega baroka. Docela prevzel pa ga je tudi sam Valvasor, saj se je lotil tudi faksimiliranega izdajanja gradiva iz njegove zapuščine, ki je danes ohranjena v Zagrebu, tako seznama njegove knjižnice (Bibliotheca Valvasoriana) kot Velike grbovne knjige in faksimila skic za njegovo topografijo Kranjske. Kot krona te dejavnosti pa je pravkar ugledala luč sveta t. i. Iconotheca Valvasoriana, faksimilirana izdaja 17 ohranjenih zvezkov z grafikami iz Valvasorjeve zbirke, segajočimi od druge polovice 15. do 17. stoletja, opremljena z dokumentarnimi podatki in študijskimi komentarji, izmed katerih je 16. zvezek z lesorezi, tudi Dürerjevimi in Cranachovimi, urednik Gostiša delno tudi sam komentiral.
Vse to delo je dr. Lojze Gostiša izdal pod zvenečim pokroviteljstvom Slovenske akademije znanosti in umetnosti oziroma njene posebne Valvasorjeve fundacije, ki jo vodi akademik prof. dr. Matjaž Kmecl. Pobudnik in duša te dejavnosti, vodja projekta in urednik, pa tudi nadzornik ali oskrbnik, če lahko tako rečem, pri vsem tem tudi tehnično nadvse zahtevnem delu pa je bil izrecno Gostiša, ki ga je za to očitno usposobila vsa njegova dosedanja uredniška in oblikovalska dejavnost, saj je dejavni mož videti prav toliko kot kje drugje, na nenehnih poteh in v svojih pisarnah, doma tudi v tiskarnah. K vsemu temu pa je gotovo prispeval tudi njegov odločni in optimistični ter navdušujoč človeški karakter, s katerim se mu je posrečilo pridobiti ali ohraniti tudi potrebne zveze oziroma mecene ter vse sodelujoče tako ali drugače vztrajno spodbujati k želenemu cilju. Prav Gostiša je bil tudi navzven le likovni, v resnici pa za celotno realizacijo odločilni urednik reprezentativne umetnostne zbirke Ars Slovenie in nepogrešljiv še marsikje; a je bil vedno, vse do zadnjega desetletja, videti tako v ozadju, da se je celo njegovim prijateljskim kolegom, ko so to nenadoma opazili, zdelo že nezaslišano, in zato je toliko bolj prav in vredno vsega spoštovanja, da ste se ga danes spomnili s počastitvijo tudi njegovi rojaki, na katere je Gostiša, tako kot na tukajšnje kraje, nadvse navezan.
Seveda z vsem naštetim še zdaleč nisem navedel vsega, kar je Gostiša ustvaril oziroma kjer je imel vmes svojo poznavalsko roko, ki je vselej zagotavljala uspeh in tudi lepo formo, kajti rečeno mi je bilo, naj napišem o njem le poldrugo stran zgolj podatkov. Opozorim naj vsaj še na njegov neuničljivi smisel za rojevanje pobudniških idej in na izjemno zmožnost za njihovo uresničitev, ki ni nič manj pomembna od same pobudnosti, oboje, združeno v eni osebnosti, pa je gotovo posebna redkost. Ker se je Gostiša na primer že dolgo zavedal, da slovenska grafika kljub pomenu ljubljanskega grafičnega bienala, ki ga je sredi petdesetih let preteklega stoletja ustanovil Božidar Jakac, ni ustrezno zastopana v nobeni javni zbirki, je izrabil priložnost in je za SAZU v zelo kratkem času zbral zgledno ponazoritveno zbirko povojnih grafik, Zakladi slovenske grafike, ki je bila predstavljena na ljubljanskem gradu in v Makedonski akademiji znanosti in umetnosti; desetletja pred tem pa je v Slovenj Gradcu zasnoval tudi zelo pomembno razstavo o slovenskem lesorezu od najstarejših časov do sodobnih dni in pripravil tudi katalog zanjo. Zbral in uredil je tudi kompleten katalog slikarskih del Bineta Roglja, prepričan, da je ta znani karikaturist preveč pozabljen kot slikar, in o njem napisal monografijo. Kot poznavalec in ljubitelj likovne teorije pa ureja tudi tovrstna besedila iz svetovne zakladnice, med katera je v zbirko Likovna misel doslej uvrstil tako besedila Kandinskega kot Kleeja.
Rezultat njegovega prav posebnega smisla za snovanje in urejanje likovnih zbirk je tudi tematsko razčlenjena slikarska zbirka in zbirka sodobne slovenske grafike tovarne zdravil Krka, locirana v Ljubljani in Novem mestu, ki je tako izrazita, da je bila predstavljena tudi v ljubljanski Narodni galeriji, ali pridobitev in ureditev stalne slikarske zbirke v Domu sindikatov. Med sodobnimi ustvarjalci, za katere se je vselej zanimal in jih tudi občutljivo presojal, pa je Gostiša posebej znan tudi kot iniciator oziroma posrednik pri naročilih oziroma nastajanju javnih, spomeniških umetnin. Poleg tega je doslej pripravil tudi kakih 70 občasnih, ne le Miheličevih razstav in tudi še marsikaj komentiral oziroma napisal, med drugim v umišljenem dialogu, objavljenem v Žirovskem občasniku, tudi svoj pogled na žirovskega rojaka, slikarja Maksima Sedeja, ki je s svojim komentiranjem umetnostnih reprodukcij Gostiševo likovno dojemljivost prvi usmeril tudi v umevanje modernejših likovnih prijemov. Pri tem je Gostiša izkazal tudi pripovedovalsko naravnan pisateljski smisel, ki pa ga sam že kar nerad priznava, kot bi bil v zadregi, ker se je toliko let bolj posvečal uresničevanju založniških projektov kakor samemu pisanju. Vendar v svojih besedilih poleg strokovne zanesljivosti vsekakor izpričuje tudi izrazit smisel za precizne in pretehtane, a tudi slikovite formulacije, četudi najraje zgoščene na bistveno in zato ponekod tudi monumentalno pregnantne.
Gostišev opus je, skratka, bogat in večstranski, prav tak pa je tudi njegov kulturni horizont. Najbolj ustvarjalno, v že kar epohalnih izdajah naših temeljnih likovnih in kulturnozgodovinskih monumentov, ki jih štejemo tudi za tiskarske podvige, pa se je njegov avtor, kot že rečeno, razodel prav v novejšem času, ko je postal dr. Lojze Gostiša pojem tudi v širših umetnostnih in kulturnih krogih, ne le pri prijateljskih vrstnikih. Njegovi dosežki so za slovenski narod izjemno pomembni, ne nazadnje tudi za potrjevanje naše samozavesti, saj so njegove dragocene faksimilirane izdaje kot pričevanje o starodavnosti naše kulture in njene slovenske evropskosti pripotovale tudi že v svetovne prestolnice, po Valvasorjevi sledi celo v londonsko kraljevsko akademijo; obenem pa bodo, upam, v javnih knjižnicah poslej dostopne
tudi najširšim krogom kulturnega občinstva, za kar si Gostiša še posebej prizadeva. Za vse te dosežke, za izpričane izjemne uspehe in za vse vneto in neutrudno dosedanje prizadevanje dr. Lojzetu Gostiši iskreno čestitam in se z njim veselim priznanja za izkazano mu več kot zasluženo pozornost.
Urednikov pripis: Objavljamo besedilo govora, v katerem je dr. Milček Komelj predstavil opus dr. Lojzeta Gostiše - na slovesnosti v prenovljenem muzeju 12. februarja 2009, ko je župan Bojan Starman zaslužnemu rojaku podelil priznanje Občine Žiri. Za priznanje ga je predlagal Viktor Žakelj, ki je po podelitvi tudi sam nastopil z govorom, v katerem je povzdignil najbolj ustvarjalne Žirovce. Dr. Gostiša je tri mesece pozneje prejel tudi najvišje priznanje stanu, ki mu pripada: 18. maja mu je Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo na slovesnosti v Narodni galeriji v Ljubljani podelilo nagrado Izidorja Cankarja, »za raziskovalno in organizacijsko delo na umetnostnozgodovinskem področju«. Tega se veselimo tudi v krogu stalnih sodelavcev Žirovskega občasnika, ki mu nagrajenec pripada s srcem in po delih!
Fotoreportaža
SELITEV KNJIŽNICE V ŽIREH
Polona Mlakar Baldasin Fotografije
Miha Naglič
Dolga vrsta, sklenjena iz knjig in ljudi
Če bi mene vprašali, kateri je bil dogodek leta 2009 v Žireh, bi odgovoril brez oklevanja: selitev Krajevne knjižnice Žiri iz Zadružnega doma v prenovljeni muzej (Staro šolo). Zgodilo se je v soboto, 28. marca, z začetkom ob 10. uri dopoldne. Saj je bila še cela vrsta drugih dogodkov, a ta je bil posebej svetel, nabit predvsem s pozitivno energijo - v nasprotju s tistimi, ki vsebujejo tudi veliko negativnih energij, značilnih za žirovske blokade, ignoranco in »nagajanja«. Primer te druge vrste zgodb je priprava na gradnjo doma za starejše občane in z njo povezano protestno zborovanje 18. julija.
Da je do selitve knjižnice sploh lahko prišlo, je bilo treba najprej dokončati prenovo Stare šole in jo ponovno odpreti. To se je zgodilo v petek, 6. februarja, ob 18. uri. Vrata v prenovljeno domovanje žirovskega muzeja in knjižnice sta odprla župan Bojan Starman ter poslanec in ugledni slovenski muzealec Samo Bevk. Ta je pred tem tudi govoril, za njim sva nekaj povedala še Metka Debeljak in podpisani.
Selitev knjižnice se je zgodila na poseben način: kot dolga vrsta, sklenjena iz knjig in ljudi. Dolga je bila okrog 700 metrov, ljudi je bilo nekaj manj, a če bi jih bilo veliko manj, bi vrste ne mogli skleniti. Preselili smo več kot tisoč knjig (da bi vse, ni bil naš namen), prve so iz rok v roke potovale Bele stezice (fotomonografija o žirovski čipki), za njo so se zvrstili tudi vsi zvezki Žirovskega občasnika, zadnji je šel na pot Krajevni leksikon Slovenije. Toliko v besedah, drugo naj povedo fotografije, ki jih je ob obeh dogodkih, ob odprtju muzeja in selitvi knjižnice, posnela Polona Mlakar Baldasin.
Avtorji tega zvezka
SAMO BEVK, zgodovinar in muzealec, poslanec v Državnem zboru RS, doma v Idriji
MILKA BOKAL, profesorica slovenščine, raziskovalka leksikologinja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani, doma z Dobračeve, živi v Srednji vasi pri Polhovem Gradcu
DR. LOJZE GOSTIŠA, umetnostni zgodovinar, živi v Malem Lipoglavu, doma iz Žirov
DR. SPOMENKA HRIBAR, filozofinja in sociologinja, pobudnica narodne sprave med Slovenci, živi v Tomišlju, po materi Žirovka
DR. MILČEK KOMELJ, umetnostni zgodovinar in likovni kritik, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
STANE KOSMAČ, akademski slikar, učitelj na Osnovni šoli Žiri, živi v Žireh
DR. PETRA LEBEN SELJAK, antropologinja, ima status zasebne raziskovalke, doma iz Škofje Loke, živi v Žireh
POLONA MLAKAR BALDASIN, samostojna poklicna fotografinja, živi v Žireh
MIHA NAGLIČ, publicist in kulturni delavec, živi v Žirovnici, južno od Žirov
URH SOBOČAN, oblikovalec, rojen 1979 v Ljubljani, po očetu žirovskega rodu, diplomiral 2005 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Tomažu Kržišniku, magistriral 2007 v Londonu, živi in dela v Luksemburgu
TONČKA STANONIK, profesorica slovenščine, doma iz Žirov, živi v Ljubljani
BARBARA STERLE VURNIK, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, kustodinja Loškega muzeja v Škofji Loki
ALFONZ ZAJEC, upokojenec, žirovski kronist in domoznanec, prvi predsednik in častni član Muzejskega društva Žiri, živi v Žireh
MAG. VIKTOR ŽAKELJ, politik, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, živi v Ljubljani in Žireh
Kazalo
uvodnik
5 Spomenka Hribar: Izpoved 13 Miha Naglič: Enaintrideseti zvezek
INTERVJU: JANEZ Zakelj, ZiROVSKI ROJAK V AMERIKI
17 Tončka Stanonik: Ziri in Slovenija - prva domovina in prva po srcu
INTERVJU: LOJZE GOSTIŠA, OB NAGRADI IZIDORJA CANKARJA 29 Miha Naglič: Za umetnost bi dal vse
PODJETNI ZIROVCI: INO, PODJETJE ZA INOVATIVNE REŠITVE 36 Miha Naglič: Podvig družine Mur
muzej ZIRI (V NASTAJANJU) 41 Petra Leben Seljak: Zgodovina naše muzejske hiše 49 Samo Bevk: Kakšen naj bo žirovski muzej
LEDINICA
52 Petra Leben Seljak: Ledinica med letoma 1291 in 1900
NAŠA KRAJEVNA IMENA
76 Milka Bokal: Še o imenih krajev na Zirovskem
NAŠI dokumenti 85 Seznam žirovskih posestnikov v okraju Idrija leta 1900
92 Petra Leben Seljak: Komentar k Seznamu žirovskih posestnikov v sodnem okraju Idrija leta 1900
LIKOVNA PRILOGA
94	Urh Sobočan: Vrnitev
95	Barbara Sterle Vurnik: Čipka kot matrica
IZ VOJNIH ČASOV 105 Alfonz Zajec: Naša zgodba
MAKSIM SEDEJ (1909-1974), OB STOLETNICI ROJSTVA 118 Milček Komelj: Plemenitost intime
ZIROVSKA ELITA: BIOGRAFIKA MED NACIONALNIM IN LOKALNIM 124 Tončka Stanonik: Kaj je žirovskega v biografskem leksikonu OSEBNOSTI, 2008 131 Viktor Zakelj: Tudi to so Ziri in Zirovci 139 Milček Komelj: Dr. Lojze Gostiša, zaslužni žirovski rojak
FOTOREPORTAZA: selitev knjižnice v ZIREH
144 Polona Mlakar Baldasin: Fotografije
144 Miha Naglič: Dolga vrsta, sklenjena iz knjig in ljudi
ŽIROVSKI OBČASNIK (1980-)
Zbornik za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik XXX (2009), zvezek 31, številka 39 Ustanovitelja
DPD Svoboda Žiri (Literarna sekcija) in Muzejsko društvo Žiri
Zbornik izhaja občasno, najmanj enkrat letno, ob stalni denarni podpori Občine Žiri in nekaterih podjetij.
Glavni in stalni pokrovitelji
Občina Žiri, Etiketa tiskarna d.d., Kladivar Žiri d.d., M Sora d.d., Žiri, vse v Žireh. Natis tega zvezka je podprl tudi JSKD - Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Predsednik uredniškega sveta: akademik dr. Zdravko Mlinar
Uredniški odbor: Stane Kosmač, Miha Naglič, Nace Naglič, Tončka Stanonik, Franc Temelj
Glavni in odgovorni urednik: Miha Naglič
Oblikovalec: Stane Kosmač
Lektorica: Tončka Stanonik
Stalni sodelavci - uredniški svet
Milka Bokal, Metka Debeljak, Tone Eniko, dr. Pavel Gantar, dr. Lojze Gostiša, dr. Spomenka Hribar, Joži Kacin, Vladimir Kavčič, dr. Franc Križnar, mag. Tomaž Kržišnik, dr. Petra Leben Seljak, Petra Likar, mag. Matjaž Mazzini, Milena Miklavčič, Andrej Mlakar, Anton Mlakar, Barbara Mlakar, Polona Mlakar Baldasin, dr. Anton Mlinar, mag. Branko Mlinar, dr. Zdravko Mlinar, Peter Naglič, Jože Peternelj, Nejko Podobnik, Beta Poljanšek Koman, dr. Tadeja Primožič, Janez Ramoveš, Izidor Rejc, Ivan Reven, dr. Marija Stanonik, Tomaž Štefe, Olga Vončina, Alfonz Zajec, Anton Žakelj, mag. Viktor Žakelj
Nekdanji sodelavci
Karel Bernik (1912-93), Marijan Dolenc (1930-81), Rado Jan (1925-2008), Franc Kopač (1953-2008), Vlasto Kopač (1913-2006), Janko Majnik (1918-2000), Matevž Pečelin (1948-2008), Konrad Peternelj (1936-2000), Slobodan Poljanšek (1944-2003), dr. Ivan Sedej (1934-97), Vladimir Simončič - Vlastja (1911-2000), Anton Žakelj (1907-2006)
Naslov uredništva
Žirovski občasnik, SI - 4226 Žiri, p.p. 51 E-pošta: miha.naglic@siol.net
Naslov pooblaščenega izdajatelja in založnika
Pegaz International d.o.o. Ljubljana, Aljaževa ulica 10, 1000 Ljubljana E-pošta: pegaz.int@siol.net
Cena tega kompleta: 20 EUR
Naklada: 500 izvodov
Elektronski prelom: Pegaz CDT d.o.o., Ljubljana Tisk: Tiskarna Littera Picta d.o.o., Ljubljana
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Rokopisov ne vračamo. Redakcija tega zvezka sklenjena oktobra 2009.
ISSN 0351-5966
Žirovski občasnik je več kot časnik - je cela knjiga!
25. JUNIJ - PRAZNIK OBČINE ŽiRI
Župan Bojan Starman izroča priznanje Občine Žiri rojaku Lojzetu Gostiši, zadaj Viktor Žakelj, predlagatelj priznanja, Muzej Žiri, 12. februar 2009 / Foto: Polona Mlakar Baldasin
Nagrajenci Občine Žiri za leto 2009: Moški pevski zbor Alpina pod vodstvom Andreja Žaklja, DPD Svoboda Žiri (priznanje prevzel Branko Pečelin) in Prostovoljno gasilsko društvo Žiri (ob 120-letnici), z njimi župan Bojan Starman, na slovesnosti v Muzeju Žiri, 23. junij 2009 / Foto: Brigita Zemljarič
$ ^ ^
OBČINA ZIRI
v
Loška cesta 1, 4226 Ziri Tel. 04 50 50 700, fax: 04 51 05 444, e-pošta: obcina.ziri@obcina.ziri.si, spletna stran: www.ziri.si
Osnovni podatki o občini:
površina 49 km2, skupno število prebivalcev 5032, moški 2462, ženske 2570, 18 naselij, 45 ulic, 1100 hišnih številk, okoli 1500 gospodinjstev
Občinski praznik 25. junij
Zupan
BOJAN STARMAN
Občinski svetniki
Anton Beovič, Metka Debeljak, Peter Dolenc, Urška Eniko, Silva Frelih, Branko Jesenovec, Martin Kopač, Vesna Kranjc, Stanislav Mlakar, Franci Mlinar, Marko Mrlak, Vladimir Oblak, Germana Pivk, Marijan Žakelj, Viktor Žakelj
POCLAIN HYDRAULICS
POCLAIN HYDRAULICS GROUP
RAZVOJ, PROIZVODNJA IN TRŽENJE SESTAVIN, SISTEMOV IN STORITEV S PODROČJA FLUIDNE TEHNIKE
ISO 9001 ISO 14001 OHSAS 10001 BUREAU VERITAS Cirtification
EBüiLTE?

— . ^

T



-

m

PROGRAM ZASTOPSTEV
Parker
sun hydraulics

- f^
www.kladivar.com
KLADIVAR Žiri, tovarna elementov za fluldno tehniko, d.d.
Industrijsi(a ulica 2, SI - 4226 Žiri, Slovenija
T: 04 51 59 100 / F: 04 51 59 122 / E: info@ldadivar.com
LJUBEZEN NA PRV N STO TISOČ PRVI POG
LED
Lesena okna so bila od nekdaj odlična izbira. Les diha, varčuje z energijo, prostoru daje plemenit videz in nas v trajanju lahko celo nadživi. Vsako okno M SORA gre skozi zapleten in skrbno nadzorovan proces sestavljanja, ki vam zagotavlja, da bo vaše okno vir prijetnega in zdravega bivanja, vaš prostor bo z njim pridobil na optimalni osvetljenosti in energetski učinkovitosti.
M SORA OBLJUBE:
•	vaše okno bo plemenit izdelek
•	vaše okno bo najbolj naravno
•	vaše okno bo tehnološko dovršeno
•	v vašem oknu ne bo skritih slabosti
NATURA
NATURA 3
UDOBJE
UDOBJE 3
PASIV
POLAR E
I

NATURA NATURA 3 UDOBJE UDOBJE 3 UDOBJE +
PASIV PASIV XPS PASIV IZO POLAR E
toplotna izolacija okna Uw -(W/m2K)
dvosl. steklo Ug=1,0
Ug=0,7 troslojno ,, ,, steklo Ug=0'6 Ug=0,5
- 1,26 -- / -
- / -
— 1,1 -— 1,0 -- 0,92 -
-	1,27 -—/■
—	/■ — /■

,1 (ž,alu) -- /-
■ 0,94 -
- 0,8^ — 0,93 (ž,tgi) ■
-/ -
-/-
-/ -
- 0,94 -
- /	-
-/-
- 0,88	-
. 0,80	-
-/-
-/■
-	0,79 -
-	0,72 -
-/-
-/-
- ^ 0,92 (ž,alu) ■
- 0,77 - 0,75 ■
. 0,69 - 0,70 .
-/
-/
-	0,75
-	0,69
PRODAJNI SALON LJUBLJANA
Letališka cesta 32b, Ljubljana 01 54 41 310 salon@m-sora,si
PRODAJNI SALON ŽIRI
Industrijska 13, Ziri 04 50 50 230 prodaja@m-sora,si
Za več informacij obiščite www.m-sora.si, prodajni salon M Sore ali pokličite na telefonsko številko 04 50 50 230.
M SORA
Okno je več kot pogled
POLAR
/
/
OBMOČNA OBRTNA ZBORNICA ŠKOFJA LOKA
Območna obrtna zbornica Škofja Loka
Telefon: 04 / 50-60-200, Faks: 04 / 50-60-202 E-pošta: slavica.kalan@ozs.si
DEJAVNOSTI OBMOČNE OBRTNE ZBORNICE ŠKOFJA LOKA
Zbornica že 30 let zastopa interese svojih članov in zanje izvaja naslednje naloge in opravila:
•	Oblikuje pobude, pripombe in zahteve za izboljšanje pogojev razvoja obrti in podjeümtva;
•	Organizira izobraževanja in s sofinanctanjem spodbuja različne oblike izobraževanj in usposabljanj svojih članov;
•	Informira člane o novostih na zakonodajnem področju in o drugih aktualnih zadevah za podjetništvo in v ta namen izdaja mesečna obvestila ter interno glasilo Loška obrt;
•	Skrbi za promocijo članov, organizira skupne predstavitve proizvodov in storitev na sejmih ter sofinancira stroške individualnega razstavljanja na specializiranih sejmih doma in v tujini;
•	Opravlja splošno strokovno svetovanje in nudi strokovno pomoč članom;
•	Zastopa interese delodajalcev in sodeluje z združenji delodajalcev;
•	Izvaja javna pooblastila (obrtni register, vstopna točka e-VEM, pokäcno izobraževanje);
•	V okviru zbornice aktivno deluje 14 sekcij;
•	Aktivno sodeluje z občinami in drugimi organizacijami;
•	Skrbi za druženje članov in v ta namen organizira kulturne, športne in druge praeditve;
•	Opravlja druge naloge, ki so v interesu članov in opredeljene v statutu ter letnem programu dela.
p^AznimmTmAH
sistemi za vizualno
komunikacijo
založba
umetniška grafika muzejske replike arhivske replike protokolarna in poslovna darila
Se tudi vam zdi, da najmlajši prehitro rastejo? Kot bi mignil, bo treba razmišljati o poklicu in poiskati nove odgovore. Koliko časa bodo iskali službo? Kaj bo, ko na vrata potrka ljubezen? Kaj ko štorklja prinese novo dete? Danes lahko le ugibamo, kam jih bodo popeljale njihove sanje, želje in življenje. Kot starši pa vemo in čutimo eno - želimo jim le najboljše. Ko bodo dopolnili 26 letali pa že kakšno leto prej, jim bo še kako prav prišlo nekaj dodatne finančne varnosti. Da uresničijo svoje talente. Da postanejo res to, kar si želijo. Da potujejo. Da gredo na študij v tujino. Kot poročno darilo in življenjska popotnica. Da se bodo lažje odločali in zaživeli na svojem. Da bomo ponosni nanje. Da bo vse v redu.
Zato smo zasnovali investicijsko zavarovanje FLEKS ZA MLADE, ki vam bo s svojo prilagodljivostjo pomagalo, da se boste lažje pripravili in poskrbeli za njihovo prihodnost.
Gre za prvo pravo prilagodljivo zavarovanje za otroke, ki predstavlja dobro popotnico za vse življenje.
Privarčevana sredstva lahko na primer vašemu najmlajšemu namenite kot mesečno rento, enkratno izplačilo ali kombinirate oboje. Ob tem, da ste sami zavarovani življenjsko, vaš otrok pa nezgodno. Vse v skladu z vašimi skupnimi željami, načrti in zmožnostmi.
Za predstavitev zavarovanja na domu naročite zavarovalnega zastopnika oz. svetovalca prek spletne strani www.triglav.si/nagradnaigra in se potegujte za 3 privlačne nagrade.
FLEKS ZA MLADE
triglav
MODRA ŠTEVILKA
ZAVAROVALNICA TRIGLAV, D.D.
What's new
in hydraulics?
I high torque motors I valves I pumps
I electronic control
oclain-hydraulics.com
POi^jNHjmRMICS
DKIVINO INNOVATION
MARMOR HOTAVUf GROUP MARMOR HOTAVLltd..
T + 386 4 507 00 31/40/43 F + 386 4 518 16 41 E trgovina@iii-h.si
www.marmor-hotavlje.si


s
v
i • 1
Ii ' ■'V,

ISSN 0351-5966
9 770351 596002