------    232    ------
Za kratek čas pa tudi v poduk.
„Brencelj", v svojem zadnjem (13.) listu prav bogato obložen s pikavno tvarino  in  drobnih  120 kraje.
za pol leta prav med brati vreden, izvrstno šiba ,»velike posestnike" kranjske pod naslovom „usmiljeni Samaritani", ki dr. Kljuna, ki je zavržen pri volitvah na ulicah obležal, na osla bašejo in v deželni zbor tirajo; tudi Kočevarje ilustrira kratko a dobro v njihovi največi „kočevski slavi s prekljami". Poln resnice pa je tudi sledeči pogovor: Jože. Kako je neki, Tone, da so šli pri malem šundru v Kamniku precej žandarji tje in so bili pri-pravljni cel6 vojaki, v Novo vas, na Ptuje, v Celje in Kočevje, pa jih ni nihče poslal? Ni to prav čudno?
Jaka. Ti si čuden! Saj veš, da^so vojaki in žandarji navajeni le nemške komande. Ce jih Slovenci na pomoč kličejo, ne razumejo jezika, in le kedar nem-škutar v sili kriči, tek6 na pomoč. V Kočevji, Novi vasi, Celji in na Ptujem pa so bili Slovenci v zadregi in nemčurji niso potrebovali vojaške pomoči, da bi jih vkrotili.