Naša emigracija še kaj Č R IV D A IV ZA ZDA pomeni? ! tito v washingtonu Marsikdaj je čuti mnenje, kot da smo tisti, ki smo se nekdaj uprli komunistični tiraniji, s tem, da smo zapustili Slovenijo, svojo nalogQ končali. Naše bivanje v tujini naj bi po tem mnenju za našo domovino nič več ne pomenilo. Vendar je resnica povsem druga. Bistvena značilnost za nas je, da smo ideološka emigracija. Kot taki smo tudi znani v tujem svetu. Že s tem, da smo zunaj domovine zato, ker se ne strinjamo z miselnostjo tam vladajočih, smo velik trn v peti tem zadnjim: svobodni svet zaradi našega bivanja zunaj Slovenije ne verjame v tako poudarja-no „demokracijo“, ki bi naj danes v Jugoslaviji vladala. Tega se sedanja jugoslovanska vlada dobro zaveda, zato vabi in vabi domov. Že s tem, da smo zunaj Slovenije, smo stalen tih opomin jugoslovanski vladi, da si le ne upa storiti vsega, kar bi storila, ko bi nas ne bilo. Razen tega smo edini, ki moremo svetu ponavljati resnico o komunistični tiraniji doma. Saj ni treba storiti prav nič drugega, lot samo ponavljati resnico. Verjetno nima danes naša domovina nobenega ■učinkovitejšega naravnega sredstva za boj zai zopetno svobodo, kot je to prav naša emigracija. Iz te resnice pa sledi, da smo dolžni iz ljubezni do Slovenije to naše bivanje graditi in utrjevati, da bo tako vedno bolj učinkovito za pridobitev svobode doma. Katere so glavne smeri utrjevanja? Idejno-etična. Z drugo besedo: poglabljati v nas krščanstvo. Sprejemati vedno močneje božjo resnico in jo uvajati v življenje. INe pasti iz marksističnega materializma v kapitalističnega. Ohranjati vrednotno lestvico in podrejati vse nižje višjemu, priznavajoč duha nad snovjo. Etnična. To je: ohranjati našo narodnost. Uporabljati vsa sredstva, da narodne vrednote ohranimo, dokler je to sploh možno. Brez tega ohranjanja naša emigracija za Slovenijo ne bi nič pomenila. Zato ohranjati našo živo besedo, govorjeno in peto, pisano po časopisih in knjigah, poživljati šolo in gledališče, podpirati naše organizacije in prireditve, ne nazadnje dajati možnost, da se naša mladina med seboj spoznava za kasnejše ustvarjanje slovenskih družin. Demokratska. Za svojo domovino branimo svobodo kot osnovo njenega življenja. Zato ne moremo sprejeti režima, ki je sicer zgradil nove ceste, ki pa je zatrl svobodo v vseh njenih oblikah. In to resnico, da ni nobenega sledu o demokraciji v sedanji Jugoslaviji, je treba svetu oznanjati. Zbirati podatke o položaju doma in jih oddajati v svet. Kulturna. Globoko, resno znanstveno in umetniško delo. Oboje ima samo v sebi vrednost in oboje daje našemu bivanju klenost in trdnost. Razvijati talente in dajati možnost med nami vsem, ki zaresno delajo na tem področju, da res nekaj store. Gospodarska. Tudi ta smer je važna, ker vse druge v veliki meri odvise od nje. Ne gre toliko za obogatitev posameznikov. Gre za trdno gospodarsko podlago skupnosti. Ali če obogate posamezniki, da so pripravljeni za skupnost tudi dosti žrtvovati. Tako pomanjkanje denarja ne more biti vzrok našega pretesnega in prerevnega razvoja. Pred kratkim je bilo v nekem pismu od doma zapisano, da dobri ljudje pri- Po obisku v Meksiku, kjer je prebil svoje bivanje brez večjih neprilik, se je Tito s svojim številnim policijskim in vohunskim spremstvom podal na obisk v ZDA. Na severnoameriška tla je stopil v Los Angelesu v Kaliforniji, kjer je bil sprejet pri kalifornijskem guvernerju. Na trgu pred guvernersko palačo ga je pričakala množica jugoslovanskih protikomunističnih emigrantov in drugih ameriških državljanov ter protestirala proti sprejemanju tega komunističnega diktatorja v ZDA. Manifestanti so nosili napise: „Tito morilec“, „Tito bandit“, „Ven s krvnikom jugoslovanskih narodov“, nekateri pa vislice z nagačeno lutko, ki je predstavljala visečega Tita. Tito se na ulicah seveda ni prikazal ter je še isti dan odletel v Washington. Tam 8'a je z vsemi častmi sprejel predsednik Kennedy. Iz topov so oddali 21 strelov ter ga v limuzinah pripeljali z Jovanko v Belo hišo. Na vrtu Bele hiše so mu priredili 15-minutno vojaško ceremonijo, nakar je sedel s Kennedyjem na kratek razgovor. Iz programa so izpustili samo običajno vojaško parado, kakor jo pripravijo vsakemu demokratskemu predsedniku, ki pride na obisk. Toda parade niso odpovedali iz morebitnega nasprotja proti Titu, temveč, ker se je Tito bal za življenje, če bi bil dalj časa izpostavljen na tribuni. Kennedy je Titu dejal, da je „zelo važno, da se države, ki jih loči ocean in različna politična filozofije, trudijo spoznati način življenja, ki ga imajo, da st! tako zmanjša nevarnost vojne. Zelo me veseli, da vam lahko izrečem dobrodošlico,“ je dejal Kennedy. „Sem prepričan, da vas bodo sprejeli z navdušenjem in prijateljsko na vašem potovanju po ZDA.“ Tito se mu je zahvalil za „prijateljski sprejem“ in dejal, da upa, da bo „lahko videl nekatera velika dela ameriškega delovnega ljudstva. Jugoslovanska vlada si je vedno želela vzdrževati prisrčne odnose z ZDA.“ Dodal je, da Jugoslavija odslej naprej ne potrebuje več ameriške direktne vojaške in gospodarske pomoči in da ga veseli, da je istega mnenja tudi predsednik ZDA, in zaključil, da upa, da bosta ZDA in 'Jugoslavija, „ki sta bili zaveznici v dveh 1 svetovnih vojnah, mogli skupno delo-| vati za utrditev miru na svetu“. Po razgovorih sta izdala skupno izjavo, v kateri trdita, da se strinjata, da je protiatomski sporazum prvi korak za zmanjšanje mednarodne napetosti, kateremu pa mora slediti še večji razvoj , odnosov med obema državama na vseh področjih človeškega udejstvovanja. Proti Titovemu obisku v ZDA so jugoslovanske in druge emigrantske organizacije skupno s protikomunističnimi. ameriškimi organizacijami izvedli veliko propagando po časopisju, v radiu in televiziji. S številnimi pismi ameriškim kongresnikom so opozarjale na nevarnosti Titovega kom. rovarjenja v svobodnem svetu v korist Moskvi in svetovnemu komunizmu. Proti Titu so se dvignili številni glasovi v ameriškem kongresu, med katerimi je bil najbolj razjarjen glas kongresnika Augusta E. Johansena, ki je med drugim izjavil: „Gostoljubnost Bele hiše je neverjetno zamotana. Bela hiša je zaprla vra. ta vietnamski Madame ,Ngo Dinh Nhu, toda komunistični predsednik Tito je bil vpisan v listo gostov Bele hiše. Za ZDA je današnji četrtek (17. oktobra, ko je Tito prišel v ZDA) črn dah ter gostoljublje Titu predstavlja sramotno dejanje, Titova vojska je sestrelila pet ameriških letalcev, ki so leteli z neoboroženim prevoznim letalom in skoro smo morali Titu izdati vojaški ultimat, da nam je izročil njihova trupla. Gospo Nhu obsojajo, da se jezi na ameriške vojake v Vietnamu, Tito pa jih je pobil. Gospa Nhu javno pobija komunizem, isti komunizem, proti kateremu se mi borimo v južnem Vietnamu. Tito pa je lansko leto javno izjavil, da sodeluje z Moskvo pri graditvi nove socialistične in komunistične družbe ter je označil kapitalizem kot svojega naravnega sovražnika. Ne razumem postopanja Bele hiše.“ Frank Lausche, senator za Ohio, pa je dejal: „Ogorčen sem, da Bela hiša gosti in sprejema tega človeka.“ Senator Goldwater, možni bodoči republikanski predsedniški kandidat, pa je izjavil, da „v veliko žalost slehernega Ame-rikanca, sprejemamo v goste tega tirana“. V kongresu je nastopil proti Titovemu obisku tudi republikanski kongresnik Wyman, ki je dejal, da je „danes dan sramote za slehernega Ameri-kanca. Danes predsednik ZDA uradno pozdravlja Tita.“ Medtem, ko je bil Tito v Beli hiši, so protikomunisti priredili po Pensilvanij-ski avenidi protestno demonstracijo z napisi, da je Tito morilec in diktator. 1 Naslednji dan je Tito zbolel za gripo, ki ga je položila v posteljo. Bolezen je prebil v Williamsburgu, nakar je odletel v New York, kjer je imel na programu za torek govor v Glavni skupščini ZN. Z newyorskega letališča se je v najstrožjem policijskem spremstvu odpeljal na stanovanji' v"35. nadstropju hotela Waldorf Astoria. Med potjo je doživel demonstracije, na katerih so vpili proti njemu in njegovemu krvavemu režimu ter nosili napise: „Tito morilec“, „Titov obisk je naša narodna sramota“ in „Tito, moskovski trojanski konj“. Minulo nedeljo pa je doživel doslej največji strah, odkar se je podal iz Beograda na propagandno potovanje po ameriškem kontinentu. Pred vhodom v hotel Waldorf Astoria se je pet proti-titoveev (kakor pravi poročilo iz New Yorka) spustilo v pretep s tremi Titovimi policisti. Eden teh je potegnil iz žepa nož, nakar je intervenirala new-yorška policija in vse tri Titove policiste priprla v hotelir ter jih zaslišala. Pol ure pozneje pa se je dvema proti-titovcema posrečilo neopazno priti v 35. nadstropje hotela, kjer stanuje Tito, toda tam ju je zasačila Titova policija. V zmešnjavi, ki je nastala, je ameriška policija oba izročila policiji ameriškega zunanjega ministrstva na zaslišanje. Titu se je po šestih letih poskušanja končno posrečilo, da so ga sprejeli v Beli hiši v Washingtonu. Leta 1957 je imel Eisenhower namen sprejeti Tita v Beli hiši, pa je bil odpor javnega mnenja tako silen, da mu je obisk odpovedal. Tito je nato bil v ZDA leta 1960 in sicer samo v Glavni skupščini ZN. Eisenhower ga je tam pozdravil, toda ga ni povabil v Washington. Govornik Titovega spremstva je izjavil, da je Tito kljub neprilikam, ki jih doživlja v ZDA, dobil to, kar je hotel: ameriško priznanje njegove neodvisnosti od Moskve. Spopadi med Alžirom in Marokom čakujejo dneva, ko se bo emigracija vrnila domov in prekvasila tamkajšnje materialistično življenje. Ne vemo če in kedaj se bo to pričakovanje izpolnilo. Bo pa mogla biti — in tudi bi morala biti — naša emigracija, prav poglablja-na in utrjevana, učinkovito sredstvo za zopetno pridobitev svobode doma. Papež Pavel VI. je na misijonsko nedeljo imenoval 14 novih misijonskih škofov. Po narodnosti so Južnokorejci, Japonci, Indijci, Afrikanci, Belgijci, Španci, Italijani in Severni Amerikanci. Inozemski časnikarji poročajo iz Beograda, da bo Milovan Djilas verjetno kmalu izpuščen na svobodo. Kot znano, ga je dal Tito lani obsoditi na večletno zaporno kazen zaradi objave knjige Razgovori s Stalinom“, češ, da je izdal državne tajnosti. Med Alžirom in Marokom se je v preteklem tednu razvila prava vojna. Maroko je navalil proti alžirski meji v vroči Sahari 35.000 svojih vojakov, ki se jim je pridružilo še nad 20.000 beduinov. Maroko je zajela splošna vojna mrzlica, zlasti, ko se je izvedelo, da so alžirske čete pomorile skoro celotno prebivalstvo saharske obmejne vasice Fi-guig. Maroška vojska je takoj po moritvi izvedla močan napad ter vasico zavzela. Vzdolž meje so na alžirski in na maroški strani zatemnili vse vasi in mesta. Tako Maroko kakor Alžir sta objavila mobilizacijo. Vojski obeh držav sta oboroženi z zavezniškim in sovjetskim orožjem. Ben Bella, alžirski levičarski diktator, je pred dnevi poslal v Maroko odposlanstvo, da bi z maroškim kraljem Huseinom doseglo premirje, toda skupina se je vrnila brez uspeha. Ben Bella se nahaja v toliko slabšem položaju, ker mu doma grozi nevarnost tudi s strani uporniških Berberov iz pokrajine Kabilije, kjer so, kakor znano, pred tedni začeli upor proti njegovi diktaturi. Razmere v Alžiru so vsak dan slabše, tako v gospodarskem kakor v političnem oziru. Začelo je primanjkovati živil, cene so silovito porasle, prebivalstvo pa se je začelo že tudi upirati proti nadaljnemu podržavljanju francoske posesti. Alžirski kmetje, ki so dobili v lastnino podržavljena francoska posestva, teh ne morejo obdelo- Erhard: .. neznosna realnost“ V nastopnem govoru kot novi predsednik Zahodne Nemčije je Erhard pozval zaveznike in Moskvo, naj čim prej začno zopet skupno razpravljanje o nemškem problemu, dokler ne bodo podpisali končne mirovne pogodbe z združeno Nemčijo. Ta poziv se nanaša na obnovo konferenc, ki so jih ZDA, Anglija, Francija in ZSSR redno imele nekaj let po drugi svetovni vojni. Erhard je nato poudaril, da Zahodna Nemčija trdno stoji v NATO, toda opozoril, da ne bo pristal na noben ukrep, „ki bi dopustil ali utrdil nenaravno delitev naše dežele. Pravijo nam, da je deljena Nemčija realnost, ki jo je treba sprejeti kot tako. Seveda je realnost,“ je dejal Erhard, „toda je neznosna.“ Vsak nov sporazum glede Berlina mora sloneti na pravici zahodnih zavez- II TEDNA V Venezueli so komunistični teroristi znova izvedli več bombnih napadov. Med drugim na neko severnoameriško podjetje. Med tem so oddelki vojske in policije v planinskem predelu države Falcon izsledili veliko gverilsko taborišče in ga napadli. Med komunističnimi uporniki in oddelki vojske ter policije je trajala prava bitka polne tri ure. Med njo je bilo več gverilcev ubitih. Istočasno iz Venezuele tudi poročajo, da je dr. Betancourtova vlada prišla na sled pripravam za izvedbo desničarske revolucije proti sedanji levičarsko usmerjeni vladi ter, da so izvršili številne aretacije v državah Merida, Tachira in Trujillo. Kubanski komunistični diktator Castro je v septembru mesecu dal postreliti novih 27 borcev za svobodo. V Severni Ameriki je na obisku bolivijski predsednik dr. Paz Estenssoro. Ameriški predsednik Kennedy bo verjetno obiskal v kratkem več južnoameriških držav. V načrtu ima obisk tudi nekaterih držav v Afriki in na Daljnem vzhodu, zlasti Japonske, Avstralije in Nove Zelandije. V Angliji imajo novo vlado. Za Mac-millanovega naslednika je bilo v konservativni stranki več kandidatov. Macmillan se je odločil za lorda Aleksandra Home, ki je bil v njegovi vladi zunanji minister. Kraljica je Macmillanov predlog upoštevala in imenovala lorda Home nikov, da ostanejo v razdeljenem mestu, mora spoštovati voljo Berlinčanov in zagotoviti svoboden dohod v Berlin. Kakor doslej Adenauer, tako je tudi Erhard zavrnil sovjetski predlog o demilitariziranem „svobodnem mestu“. Nad polovico svojega nastopnega go vora je Erhard posvetil zunanjepolitičnim vprašanjem. Najvažnejše točke govora so: 1. Njegova vlada ne bo priznala nobenega ukrepa, ki bi priznal ali povečal važnost vzhodnonemškega režima, bo pa poskušala izboljšati zlasti gospodarsko izmenjavo z drugimi „po komunistih vladanimi narodi Vzhodne Evrope“. 2. Nad Skupnim evropskim trgom naj vlada neke vrste demokratski parlament ter naj bo vanj sključena tudi Anglija. V TEDEN za predsednika vlade. Najnevarnejši tekmec lordu Home za predsedniško mesto Rihard Butler je v novi britanski vladi zunanji minister. Sestavo britanske vlade so ostro napadli laboristi in liberalci. Novega britanskega min. predsednika čakajo težke naloge ne samo v vladi, ampak tudi v konservativni stranki, kjer je disciplina močno popustila. Stranko bo treba notranje konsolidirati zlasti zaradi volitev prihodnje leto, na katere se laboristi že sedaj temeljito pripravljajo, ker bi radi na njih porazili konservativce in od njih prevzeli vlado. V Zahodni Nemčiji sp bili socialisti edini, ki niso imeli pohvalne besede za bivšega kanclerja dr. Adenauerja ob njegovem odhodu s položaja predsednika vlade dne 15. oktobra. Niso mu mogli niti sedaj odpustiti, da v vseh štirinajstih letih svojega vladanja ni hotel z njimi deliti oblasti v koalicijski vladi, ampak je vedno raje sestavljal vlade s svobodnimi liberalci. Za novega predsednika je bil izvoljen, kot je bilo že v naprej določeno, Ludvik Erhard, ki je v vladi pridržal skoro vse ministre iz Adenauerjeve vlade. V novo zahodno-nernško vlado je vstopil tudi predsednik stranke svobodnih demokratov Erich Mepde. PORAVNAJTE NAROČNINO SVOBODNE SLOVENIJE Isb življenja in dogajanja v Argentini Spopolnitev nove vlade Po imenovanju ministrov in državnih tajnikov za posamezne resore, so bili za iste imenovani tudi podtajniki. Prav tako so bili imenovani predsedniki drž. denarnih zavodov. Zadnje dni so bila še tri važna imenovanja za spopolnitev vlade. V predsedstvu vlade je bil imenovan za državnega tajnika za tisk dr. Emilio Parodi, za čuvarja državne zakladnice dr. Amilcar Mercader in za predsednika Državne petrolejske družbe — YPF — dr. Facundo Suarez. Vprašanje petroleja v ospredju Imenovanje .predsednika Državne petrolejske družbe dr. Facunda Suareza je obnovilo vprašanje petrolejskih pogodb, ki jih je sklenil prejšnji predsednik dr. Artur Frondizi z raznimi ameriškimi petrolejskimi družbami. Sedanji predsednik dr. Illia je že v predvolilni kampanji ponavljal zahtevo svoje stranke, da je treba te pogodbe razveljaviti. Pri teh trditvah je ostal tudi po izvolitvi za predsednika ter je vnovič naglasil, da stoji na stališču, da mora imeti država v svoji upravi železnice, vati, ker nimajo orodja, še manj traktorjev. Tu je poljedelstvo, kakor v vseh skrajno levičarskih ali komunističnih državah, tudi v Alžiru sedaj že skoro na tleh. Med prebivalstvom, ki se ponekod pridružuje uporniškim Berberom, pa je na j več ji preplah povzročil članek v dnevniku alžirske KP, objavljen pod naslovom: „Zakaj ne bi mi, v Alžiru, postali prva afriška Kuba!“ proizvajanje električne energije in država mora voditi tudi petrolejsko politiko. Razveljavitev potrolejskih pogodb je predsednik napovedal tudi v svoji prvi poslanici pred državnim kongresom in imenovanje dr. Facunda Suare- za za predsednika Državne petrolejske družbe samo bliža dan, ko se bo to zgodilo. Dr. Suarez ima namreč najširša pooblastila in povsem proste roke za popolno preosnovo Državne petrolejske družbe, da bi ta ustanova lahko vršila svojo nalogo kot edina družba in ustanova v državi, ki bo imela v rokah vso petrolejsko proizvodnjo in prodajo petroleja. Da bo lahko vršila to nalogo, bo od države dobila potrebna sredstva. Dr. Suarez ima naročilo, da mora v roku 90 dni vladi predložiti načrt za preosnovo Državne petrolejske družbe, da bo lahko prevzela naloge, katere ji mislita zaupati vlada in vladna ljudska radikalna ptranka. Vlada namerava petrolejske pogodbe razveljaviti tako, kakor so bile sklenjene: z dekretom, nato pa vso zadevo -predložiti v nadaljnjo razpravo državnemu kongresu, ki se bo v kratkem sestal na izredno zasedanje. Vlada išče podporo v kongresu Vladna ljudska radikalna stranka sama v parlamentu nima zadostno število poslancev, da bi lahko sama izvajala vladni program. Zato bo za sprejetje zakonov navezana na podporo drugih političnih skupin. V tem pogledu je notranji minister dr. Juan Palmero že imel razgovore s predstavniki Federacije sredinskih strank, s krščanskimi demokrati in demokratskimi socialisti prof. Ghioldija. Predstavniki vseh treh političnih skupin so po razgovoru z notr. ministrom izjavili, da so v načelu za sodelovanje z ljudskimi radikali. Končne odgovore pa bodo dali šele potem, ko bodo o tem razmotrivali člani vodstev strank. Zborovanje peronistov Pod Peronovim režimom je bil 17. oktober „dan zvestobe“. Tedaj so bile (Nadaljevanje na 2. strani) Sfcran 2 Il A Buenos Aires, 25. oktobra 1963 Dozoreva Pred desetimi meseci je začelo. Januarja letošnjega leta je namreč uredništvo Zbornika-Svobodne Slovenije razposlalo prve dopise sodelavcem po širnem svetu. Korespondenca je vedno bolj naraščala. Prihajati so začeli odgovori. Nekateri sodelavci so prosili za podaljšanje rokov, do katerih naj bi poslali svoje članke in spise, pošiljali pa so tudi v odgovorih koristne nasvete in lepe pobude. Redno pa se je ponavljala želja, da naj uredništvo vztraja kljub težavam, ker so Zborniki Svobodne Slovenije postali za nas izseljence nekaj nepogrešljivega. Ne pretiravamo, če trdimo, da je uredništvo razposlalo najmanj 300 pisem sodelavcem po svetu v teh desetih mesecih. Niso pa všteti številni razgovori in posveti s sodelavci v Buenos Julija meseca so prišli prvi rokopisi in od tedaj dalje so prihajali stalno skoro vsak teden. Rastlo in naraščalo je število lepih člankov, spisov, razprav, pričevanj, pregledov. Domovina, Koroška, Slovensko Primorje in vse države, kjer prebivajo slovenski izseljenci, so zastopane, število sodelavcev je bilo vsako leto že veliko. Letos prekaša vse dosedanje. Saj bomo srečali v novem Zborniku v besedi, slikah ali kipih naše umetnike, politike, znanstvenike, publiciste, pisatelje, pesnike, javne delavce in organizatorje. Zastopane so vse generacije. Najstarejši pisec članka gre proti 80 letom, od najmlajših, ki so napisali svoje poglede na življenje, pa je tisti, ki ima 23 let. Svetovnonazorsko so zastopani vsi miselni krogi demokratskih slovenskih izseljencev. Duhovniki in laiki. Več kot polovica Zbornika je že do-tiskanega, vse ostalo delo pa gre h kon. cu. Urednikom stoji ob strani mladi slovenski slikar, ki skrbi za lepo opremo. Člankov in spisov je uredništvo prejelo toliko, da kljub temu, da bo obseg Zbor- /fečetek nedeljske dopoldanske slovesnosti je bil napovedan za 10. uro. Za svoj praznik je bil 'Naš dom primerno okrašen. V ozadju dvorišča je bil postavljen oder s tridelnim visoldm ozadjem. Na njegovi desni strani je bila pripeta velika slika slovenskega fanta v narodni noši, na levi je bila slika brhkega slovenskega dekleta tudi v narodni noši, na sredi pa verz iz slovenske tretjemajske himne „Narod v tujini, srca v domovini“. Na skrajni levici je bila pripeta letnica 1956, na desni strani pa letnica 1963. Na levi strani so z galerije vihrale slovenske zastave, z'a odrom se je pa veter poigraval z argentinsko in slovensko zastavo, ki sta bili dvignjeni na visok drog. Spominsko proslavo je ob napovedani uri začel kulturni referent Našega doma Ivan Oven s pozdravom predstavnikov slovenskih domov na področju Vel. Bs. Airesa, društev in organizacij slov. političnih emigrantov in njihovega tiska. Za njim je povzel besedo predsednik upravnega odbora zadruge Naš dom, Franc Benko. V svojem govoru je na-glašal, da „7 let življenja posameznika ali organizacije lahko pomeni veliko; malo, v nekaterih primerih pa celo nič. nika največji od vseh dosedanjih, le ne, Za Naš dom lahko rečemo, da pomeni bo moglo objaviti vseh. 1 veliko.“ V nadaljnjih izvajanjih je ome- O vsebini in ostalih posebnostih njal blagoslovitev doma 20. oktobra VELIČASTNO SLOVENSKO NARODNO SLAVJE V velikem slovenskem naselju v mestu San Justo in njegovi okolici na področju Vel. Buenos Airesa je bilo v nedeljo dne 20. oktobra lepo celodnevno slovensko slavje. Dopoldne je bila proslava sedme obletnice blagoslovitve Našega doma, popoldne pa proslavitev 45-letnice rojstva slovenske narodne svobode vse slovenske demokratske izseljenske skupnosti v Buenos Airesu. Obe prireditvi bi bili morali biti že v nede- ljo 13, oktobra, pa sta morali biti zaradi izredno slabega vremena preloženi na prejšnjo nedeljo. V nedeljo dne: 13. t. m. je bila od vsega napovedanega programa samo jutranja sv. maša za žive in mrtve člane Našega doma. Pri maši sta stregla slovenska fanta v narodnih nošah in včs čas je bila med sveto daritvijo pred oltarjem tudi slovenska zastava Proslava 7. obletnice obstoja Našega domu Predsednik društva Zedinjena Slovenija, prof. Lojze Horvat je najprej izrekel čestitke Našemu domu k njegovemu jubileju in zahvalo za doaedaj opravljeno delo na narodnostno-kultur-hem-prosvetnem ih telesno vzgojnem področju. iZatem je'pa govoril o nalogah slovenske ideološke emigracije, njenih društev, organizacij in domov ter vse pozival: „V medsebojnem spoštovanju podpirajmo naša središča, kjer izžareva slovenstvo. Polni zaupanja v bodočnost, poživljajmo naše duhove in pustimo ob strani vse predsodke in zmote, ki so se v dosedanjem delu pojavili. Služiti skupnim interesom naj nas druži in povezuje!“ Janez Brula, predsednik Slomškovega doma iz Ramos Mejie, je v zgoščenem in lepem voščilu Slomškovega doma bratskemu domu v San Justu poudarjal, da Naš dom že 7 let neumorno deluje, da ohranja slovenstvo. Bil je med prvimi slovenskimi domovi in vzpodbuda vsem poznejšim domovom za njihovo ustanovitev. Svoj pozdrav je zaključil s pozivom „Le pogumno naprej do cilja!“ Predsednik Slovenskega doma v San Martinu, Leopold Novak je v pozdravnem govoru tudi omenjal vlogo, ki jo je dosedaj odigral Naš dom v izseljenski skupnosti. Tudi on je poudarjal, da je bil vzpodbuda za nastanek še ostalih slovenskih domov, ki danes delujejo na področju Vel. Bs. Airesa. Ivan Korošec je govoril v imenu Slovenskega doma v Berazateguiju. Svojim čestitkam je priključil prošnjo, naj hj bil Naš dom še naprej močan svetilnik našega slovenstva. Naslednjo točko sta imeli Kristina in Silva Durič, znani pod imenom Duet sester Duričevih. Ob spremljavi kitare sta z nežnim občutjem zapeli pesmi Doli v kraju, Gor’ čez izaro, Tam kjer beli so snežniki in Kdor ima srce. Navdušeno odobravanje je bilo dokaz, da so odpete pesmi vsem segle do srca. Slovenski pevski zbor v San Justu, ki ga vodi Štefan Drenšek, je zatem zaključil dopoldanski spored. Odpel je tri pesmi Vinka Vodopivca, Zvezda mila je migljala, Venturinijevo Pokojno travico in narodno Tam na vrtni gredi. Za goste in odbornike zadruge je bil nato prirejen prigrizek ob kozarcu vina, med katerim je predsednik upravnega odbora Našega doma, Franc Benko, napil vsem ter se jim zahvalil za pomoč, ki so jo doslej nudili Našemu domu. Prosil jih je, naj mu ostanejo naklonjeni še v bodoče. Posamezne točke dopoldanske prireditve je napovedoval ter jih povezoval v zaokroženo celoto kulturni referent Našega doma, Ivan Oven. Zbornika-Koledarja Svobodne 'Slovenije za leto 1964 pa v prihodnjih številkah. 1956. Bil je to skromen dom, in še zdaleč ni mogel zadostovati skupnim potrebam. Pravi, da se tedaj niso ustrašili dela, ki ga bo treba še opraviti, kajti dobro so se zavedali, „da kamor stopi Slovenec s svojo pridnostjo in ži-lavostjo, spreminja železo v zlato“. Zahvaljuje se vsem odbornikom in vsem članom, ki so nudili odboru „moralno in materialno podporo“. Zatem je poudarjal: „Naš dom naj nam bo dokaz, kaj vse se lahko napravi v slogi, medsebojnem razumevanju ter zaupanju. Nismo vsi enakih misli, smo ljudje različnih značajev in nazorov, toda, ko prestopimo prag Našega doma, vidimo drug v drugem brata, brata Slovenca.“ Govoreč o načrtih za spopolnitev doma, ki je v prvi vrsti namenjen slovenski mladini, nanjo naslavlja prošnjo ! in zahtevo, „da se v tem domu ohranja Al6EHTINA (Nadaljevanje s 1. strani) spominske proslave obletnice, ko je Peron prišel na oblast. Po nastopu nove vlade je neoperonistična Stranka Union popular na zvezni policiji zaprosila za dovoljenje za zborovanje na trgu Once. Zborovanje je bilo dovoljeno in je bilo v četrtek dne 17. oktobra. Pokazalo je, da je sicer peronistov še vedno precej, toda še daleč ne več toliko, kot jih je bilo. Vidi se, da politično skupino razjedajo notranji . spori in trenja. To je bilo opaziti zlasti po tem, da je vodja najmočnejšega sindikata kovinarjev Vandor bil med občinstvom in ne na odru, kjer je bilo sedanje peronistično f slovenska beseda, pesem in zdrav slo vodstvo z go. Delio Degliuomini in vo-. venski duh. Ne sramujte se naroda, iz d jem tekstilnega sindikata Andrejem j katerega izhajate. Smo po številu maj-Framinijem na čelu. Med govorom Fra- j h„i, ali veliki po duhu in borbenosti, minija se je zgodilo celo to, da mu je . Tisti pa> ki imate zmožnosti in žutite eden od navzočih iz nasprotne skupine: v sebi lepoto slovenske besede, in ki na vso^ moč zavpil: „Molči gobezdalo“. j p0znate našo bogato kulturno preteklost, Pa mož ni prav nič reagiral. , ne stojte ob strani, pridružite "Se in po- Govorniki so na zborovanju seveda j sredujte nesebično našo bogato kultur-napadali vse vlade, ki so bile po osvo- ! no dediščino naši mladini in nam.“ -S bodilni revoluciji in tudi sedanjo ter so I pozivom staršem, naj pošiljajo otroke v od nje zahtevali, da mora razpisati nove - Nai donlj tistim pa, ki stoje ob strani, naj se-pridružijo ostalim v konstruktiv- Mogočna proslava slovenskega narodnega praznika volitve. Zahtevali so od oblasti tudi j vrnitev trupla pok. Eve Peron. Po zborovanju je prišlo do pouličnih izgredov in pretepov. Nastopiti je morala policija, ko so demonstranti zažgali nekaj avtomobilov in razbili več nem delu, je zaključil svoja izvajanja. Zbrani rojaki so jih sprejeli z odobravanjem. Sledila je recitacija Ovnove pesnitve „Ljubezen do matere Slovenije“. Z ob- trgovin. Padlo je tudi več strelov ter čutjem jo je podal Rudi Bras, kar je je bilo tako pri policiji, kakor pri demonstrantih več ranjenih. Policija je glavne napadalce prijela. BRZOJAVKA PAVLA VI. SLOVENCEM V ARGENTINI Sveti oče Pavel VI. je na brzojavko, ki mu je bila poslana iz cirilmetodijske proslave v Bs. As. po drž. tajniku, kardinalu Cicognaniju takole odgovoril: „Sv. oče, srčno hvaležen slovenskim izseljencem v Argentini za vdano brzojavko, prosi božje pomoči njihovim osebam in družinam ter jim očetovsko vrača z apostolskim blagoslovom.“ pričalo ploskanje zbranega občinstva. Sledile so pozdravne besede domačinov in gostov. Prvi je spregovoril slovenski dušni pastir v San Justu, g. Janko Mernik. Svoja izvajanja je navezal na spomin na blagoslovitev doma pred sedmimi leti in znova poudaril n j ¿go ve naloge: mora biti dom za slovensko mladino, njej in odraslim nuditi pošteno zabavo, vse njegovo delo mora biti tako, da bo branik proti komunizmu in z zadržanjem ter delom svojim članom mora dobro vzgojno vplivati tudi na okolje, v katerem deluje. ZBORNIK SVOB. SLOVENIJE ZA LETO 1964 je v tisku. Bo to obširna in vsebinsko pestra ter bogata knjiga. Doslej znanim in priznanim sodelavcem Zbornika so se pridružili še novi pisatelji in avtorji. Saj sodelujejo pri njem izseljenci iz vseh kontinentov in iz najrazličnejših držav. CENA V PREDNAROČILU JE 470 PESOV. Ta znesek je možno plačati v več obrokih. Prvi obrok morejo plačati naročniki že sedaj pri vsakoletnih zastopnikih Zbornika Svobodne Slovenije, v Slovenski hiši in v vseh Domovih. Zadnji obrok pa ho vsak naročnik plačal ob prevzemu Zbornika, t. j. v prvi polovici meseca decembra. Začetek popoldanske prireditve, t. j. proslave 45-letnice slovenskega narodnega praznika 29. oktobra, je bil napovedan za tretjo uro. Že kmalu po drugi uri so začeli prihajati rojaki iz vseh slovenskih naselij na področje Vel. Buenos Airesa. Prihajali so, da s svojo navzočnostjo poveličajo slavje rojstva slovenske svobode. Bili so tajnik NO za Slovenijo 'Miloš Stare z gospo Franjo, člana NO Rudolf Smersu in Rudolf Žitnik, član NO dr. Celestin Jelenc pa je organizatorjem spcirboil, da želi prireditvi najlepši uspeh. Bili so dalje direk-Anton Orehar s slov. dušnim pastirjem v San Justu, Jankom Mernikom in An-tor slov. dušnih pastirjev v Argentini, tonom Smoličem, predsednik društva Zedinjena Slovenija, prof. Lojze Horvat, biv. celjski čupan dr. Alojzij Voršič z gospo, predsednik Slov. kat. akad. starešinstva Božidar Fink, urednik Svobodne Slovenije Joško Krošelj z gospo, predsednik Društva Slovenskih protikomunističnih borcev Stane Bitenc z gospo, zatem predstavniki Slov. domov s področja Vel. Bs. As.: Našega doma v S. Justu predsednik Fr. Benko z vsemi člani upravnega odbora, Slomškovega doma iz Ramos Mejie Janez Brula z gospo, Franc Vester, Marijan Šušteršič in Jernej Tomazin, Slovenske pristave iz Morona Mirko Kopač ter Ivan Klemenčič, Slov. doma iz San Martina Leopold Novak in Stanko Marinček z gospema, Slov. doma iz Berazateguija Ivan Korošec z gospo, iz Slovenske vasi v La-nusu Ivan Lužovec. Dalje: predsednik SFZ Franc Tomazin in predsednik Slov. kat. akad. društva Tine Debeljak ml. Med doraščajočo mladino in obiskovalci slovenskih tečajev smo videli može, ki so doma bodisi kot župani, bodisi kot prosvetni delavci po izobraževalnih in prosvetnih društvih dvigali kulturno raven slovenskega naroda ter v letih trpljenja še pod Avstrijo tudi sami pomagali nositi pezo vseh prizadevanj za dosego slovenske svobode. Ne moremo vseh naštevati. Omenimo jih samo nekaj, ki so predstavljali tiste, ki so še obiskovali dr. Krekove in Koroščeve shode ter pobirali podpise za Majniško deklaracijo. Tako je bil med temi Avgust Malovrh z Viča pri Ljubljani, 80-letnik' Jože Modic, biv. župan v To-mišlju, Franc Bergant iz Moravč in Martin Kavčič iz Logatca. Prišli so, da se ta dan v spominu še enkrat povrnejo v tisto junaško dobo' slovenskega naroda, ko se je dvignil kot en mož, nastopil odločno proti tujcu tlačitelju in zahteval zase pravico, ki mu po božjih in svetnih postavah gre. Skratka: zbrana je bila Slovenija v malem, kajti na proslavi so bili zastopani vsi družbeni sloji slovenske politične emigracije. Za popoldansko prireditev so na ozadje odra pod verza „Narod v tujini — srca v domovini“ pripeli veliko sliko dr. Antona Korošca, nosilca veličast- nega slovenskega osvobodilnega boja pod Avstrijo, pod njo pa tri rdeče nageljne. Prav tako je bila na levi strani zamenjana letnica 1956 — blagoslovitev Našega doma — z letnico 1918, ko se je slovenski narod pridružil svobodnim narodom sveta. Že pred začetkom proslave je vladalo slovesno vzdušje, da je človek v resnici občutil veličastno prazničnost. Tako, kakor je bilo na takih narodno-državnih prireditvah doma. V to slovesno, globoko praznično razpoloženje so ob napovedani uri udarili akordi argentinske narodne himne. Vsi so jo poslušali stoje in dvig argentinske zastave na visok drog pozdravili s ploskanjem. Prav tako slovensko himno in dviganje slovenske zastave. Besedo je povzel napovedovalec in povezovalec posameznih točk slavnostnega sporeda Rudi Bras. Povedal je namen prireditve in poudarjal „naj nam bosta obe himni in zastavi, ki plapolata nad nami, simbol zlate svobode, v kateri naj kmalu zopet zadiha tudi naš ljubljeni slovenski narod“. Ker Slovenci v domovini pod komunistično diktaturo 29. oktobra, ki je „odločno obrnil list naše narodne zgodovine“ ne morejo proslaviti, to store slovenski izseljenci, ki žive sicer daleč od domovine, toda v svobodi. Po uvodnih besedah napovedovalčevih so začeli prihajati na oder otroci slovenskega šolskega tečaja France Balantič v San Justu. Njihovo razvrščanje v velik polkrog na odru so rojaki pozdravljali z odobravanjem. Pod vodstvom svoje učiteljice gdč. Angelce Klanškove so se nežni glasovi zlivali v lepe melodije pesmi, ki jih je imel ta veliki otroški zbor na sporedu. Zapeli so z vsem otroškim občutjem naslednje pesmi Oj zato je v Sloveniji lepo, Kdor ima srce, Bog in Slovenija in O, preljubi moj dom. Otroškemu zboru so se nato ob toplem ploskanju občinstva'pridružili še najmlajši pevčki ter so ljubko zapeli pesem Naj čuje nas presvetli Bog. Pesmi, ki so jih zapeli slovenski otroci iz San Justa in želi zanje navdušeno odobravanje ter ploskanje, so bile lep uvod v izvajanje ostalega slavnostnega programa. Sledila je recitacija mogočne pesnitve Slovan na dan, ki je bila v domovini dostikrat na sporedu takih slavnostnih prireditev, kot je bila nedeljska. Z vso učinkovitostjo in udarnostjo jo je odlično podal kulturni referent Našega doma Ivan Oven. Veličastnost in učinkovitost podajanja so stopnjevale še fanfare, ki so spremljale vso recitacijo ki je napravila na vse močan vtis, o čemer je pričalo dolgotrajno ploskanje. Ko se je navdušenje poleglo, je prišel na oder slavnostni govornik Miloš Stare, tajnik NO za Slovenijo. Najprej se je zahvalil upravnemu odboru Na- V SAN JUSTU šega doma v San Justu, da je prevzel letos organizacijo in izvedbo proslave našega narodnega praznika. Posebej se je zahvalil vsem sodelujočim, ki so s pripravami in izvedbo sporeda pokazali, s kolikim navdušenjem in ljubeznijo so se potrudili, da ta proslava poteka tako lepo in dostojanstveno. Zatem je začel govor. V prvem njegovem delu je najprej pobijal mišljenje tistih, ki trdijo, da Slovenci nimamo svoje zgodovine. Po primerjavi naše preteklosti z zgodovino velikih narodov, je ugotovil, da imamo kljub svoji malošte-vilnosti čudovito lepo zgodovino, polno borb in zmag. Povedal je, da smo imeli tudi Slovenci svoje plemstvo in vojskovodje. Daši eni in drugi niso taki kot pri velikih narodih, so kljub temu s polnim uspehom vodili borbo za obstanek in svobodo slovenskega naroda. Opisal je dalje razmere leta 1918 ter jih primerjal z razmerami med Slovenci danes v domovini, na Koroškem, Primorskem in v izseljenstvu. Živo je prikazal veličastno razpoloženje svobodnih Slovencev leta 1918, ko so se skupno s Hrvati in Srbi otresli tujčevega jarma in v neodvisni ter suvereni državi pod dr. Koroščevim predsedstvom zaživeli novo življenje in z njim začeli novo obdobje v svoji zgodovini. Pozval je vse navzoče rojake, naj verujejo in delajo za veliki dan, za novi 29. oktober, ki bo gotovo prišel (Posamezne odstavke govora bomo prinesli v prihodnji številki Svobodne Slovenije). Občinstvo je govornikova izvajanja napeto poslušalo in se mu med govorom pridružilo z navdušenim ploskanjem, ko je ugotovil, da je slovenski narod leta 1918 povedal vsemu svetu, da se smatra enakovreden vsem drugim narodom. Tudi po govoru je bil govornik deležen splošnega odobravanja in čestitk. Naslednjo točko je imel oktet, ki ga sestavljajo Silvo Lipušček, Joža Markež, Ivan Rode, Bogdan Kosančič, Rudi Bras, Anton Andrejak, Stane Bitenc in Tine Javoršek. Peli so tako, kot ti pevci znajo zapeti. S pesmimi Pisemce, Kje je moj mili dom in Slovenec sem so dvignili vihar navdušenja med občinstvom. „Mati Slovenija v letu 1918“ je bil simboličen prizor, za katerega je napisal besedilo Ivan Oven. V vlogi matere Slovenije je nastopila ga. Marica Zakrajšek, vlogo dr. Korošca v letu 1918 je prikazal Miha Gaser, posamezne slovenske pokrajine Koroško, štajersko, Gorenjsko, Belokrajino in Primorsko — so pa predstavljale gospodične Lučka Radoš, Tinka Urbančič, Lenka Bras, Alenka Jenko in Barbka Maček. Vsi so nastopali v narodnih nošah ter so dra-matski prizor podali živahno in napeto, da so vsi lahko dobili verno sliko težkega časa, v katerem je moral živeti slovenski narod pred osvoboditvijo, in njegovo zmagoslavje pod dr. Koroščevim vodstvom 1. 1918. Zbrani rojaki so vse nastopajoče nagradili z dolgotrajnim odobravanjem. Proslavo 45-letnice slovenskega narodnega praznika je učinkovito zaključilo slovenska mladina iz San Justa. Fantje in dekleta so na prostranem dvorišču nastopili z belokranjskimi plesi. Mlade plesalce je spremljal s harmoniko Rudi Bras. Podajanje belokranjskih narod, plesov je bilo tako lepo, naravno in neprisiljeno, da si imel občutek, da si sredi naroda v prelepi zasanjani Belo-krajini med tamošnjo mladino, ki s svojim kolom daje duška in izraza zdravju in hotenju svoje mladosti. Nastopajoči so med občinstvom vzbudili vihar odobravanja. Vsi so jim bili hvaležni za to prelepo točko sporeda, ki jo je pripravila gdč. Betka Mačkova. Po zadnji točki je znova stopil na oder napovedovalec Rudi Bras ter izrekel besedo zahvale za izvedbo tako veličastne proslave svobode: Tajniku NO za Slovenijo za zamisel, odboru Našega doma v San Justu za izvedbo, vsem ostalim pa za udeležbo in pozornost. „Bog daj, da bi nam vsem iz današnje proslave ostal živ spomin, da naša domovina Slovenija, računajoč na našo pomoč, še vedno čaka novega 29. oktobra, ko bo njej in z njo tudi nam spet zasijala tista neskaljena narodna svoboda, ki nam po neskončni božji Modrosti pripada od ustvarjenja sveta.“ Po sporedu, ki je bil določen za proslavo slovenskega narodnega praznika, je bila v vseh prostorih Našega doma družabna prireditev, med katero je igral orkester Donau Melody. V večernih urah so se rojaki vračali zadovoljni na svoje domove. Saj je bila kar splošna ugotovitev, da je nedeljska proslava 45-letnice slovenskega narodnega praznika tako po zamisli, kakor sporedu in njegovi izvedbi bila ena najlepših, kar smo jih doslej imeli. Buenos Aires, 25. oktobra 1963 »VO80DIA BLfTXflI/A t/ ilovice iit Proti koncu avgusta so bile po Zahodni Evropi velike vremenske motnje, ki so zajele tudi Slovenijo. Povsod so imeli veliko padavin, ponekod so bile z njimi združene tudi poplave. Tako v Logatcu in okolici, kjer je bila zlasti prizadeta vas Žibrše. Močno je narasla tudi Sora ter povzročila poplave v Žireh in Poljanski dolini. Pod vodo so bila polja, travniki in ponekod tudi ceste. Cesto Vrhnika—Horjul je na enem mestu zasul plaz zemlje, cesti Bevke— Blatna Brezovica in Podselo—Zaplane—Rovte sta bili pod vodo. Dne 22. avgusta t. 1. so se tudi vrhovi in grebeni Julijskih in Kamniških Alp zablesteli v beli snežni odeji, ki je ponekod segala do 1500 metrov nadmorske višine. Na Kredarici je zapadlo 6 cm snega. Sneg je pobelil tudi cesto čez Vršič. Poleg snega je planince v gorah presenetil tudi mraz. Na Jezerskem so imeli 4 stopinje, na Krvavcu 1, na Vršiču 0, na Kredarici pa 7 stopinj pod ničlo. Leta 1962 je v Sloveniji sneg prvič pobelil gore v septembru, leta 1961 pa prav tako že v avgustu kot letošnje leto. Celjski moški komorni zbor je pod vodstvom dirigenta Egona Kuneja dosegel prvo mesto na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v Arezzu v Italiji. Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije je priredilo od 23. od 30. avgusta v Ljubljani razstavo pod naslovom „Sodobna pisarniška oprema“. Letošnji IX. mednarodni sejem vin, žganih pijač in sadnih sokov je bil v Ljubljani od 81. avgusta do 7. septembra. Mednarodna ocenjevalna komisija je dobila v oceno 1090 vzorcev žganih pijač iz naslednjih držav: Alžir, Anglija, Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Če-ho-Slovaška, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Jugoslavija, Južna Afrika, Madžarska ,Malta, Vzhodna in Zahodna Nemčija, Nova Zelandija, Romunija, Švica in Turčija. Vinskih vzorcev je bilo 936. Komisija je podelila 854 medalj in sicer 312 zlatih, 462 srebrnih in 80 bronastih. Za ocenjevanje je poslalo vzorce 186 podjetij, od teh je bilo 55 domačih in 131 inozemskih. Za žgane pijače je bilo podeljenih 146 medalj — 72 zlatih, 73 srebrnih ter ena bronasta. Inštitut za geografijo je prevzel izdelavo nacionalnega atlasa Slovenije. Do sedaj je že. pripravil poglavje o prebivalstvu in negospodarskih dejavnostih. Atlas bo obsegal vrsto kart s področja regionalne in družbene geografije. Služil naj bi kot osnova za regionalni plan Slovenije, njenih posameznih delov in urbanističnih načrtov posameznih krajev. V izvajanju letošnjega letnega kulturnega programa v Poreču so pred razvalinami Marsovega templja v tem mestu uprizorili z velikim uspehom So-foklejevo tragedijo „Kralj Edip“. V letošnjem poletju sta se mudila v Sloveniji v mednarodnem kulturnem svetu znana slovenska rojaka Erna Mohar, primadona gledališča v Gelsenkir- chenu pri Essenu in njen mož Boris Pilato. V mednarodnem gledališkem svetu sta se zlasti uveljavila z modernimi priredbami klasičnega baleta. Boris Pilato pa zlasti s priredbami Baranoviče-vih, Tajčevičevih in Lhotkovih del. Umrli so. V Ljubljani: Nikola An-dirin, Ivan Miklič, učitelj praktičnega pouka na strojni fakulteti, Jelina Krasnik roj. Vesel, predmetna učiteljica, Dragan Sladonja, jurist, Emilija Jaras, upok., Andrija Jovanovič, komercialni svetnik, Ivan Bračko, vlakovodja v p., Feliks Struna, transportni delavec v pločevinami Litostroj, Metka Wernig, Mihaela Kres roj. Valant, Janez Križ, strojni ključavničar, Terezija Pernuš roj. Šinjuk in Marijan Drčar, šolski upravitelj v Gornjem Gradu, Frane Gros v Krošelj in Nelida Ester de Irigoyen. Tržiču, Anton Lakner, kmet. delovodja v Kočevski Reki, Jože činžar, čelastre-lec v Hrastniku, Ela Cimperšek roj. Hafner v Trbovljah, Marija Raznožnik v Mokronogu, Emilija Škerlavaj roj. Hrovatin v Trstu, Franjo Geč, kapetan v Mariboru, Ivana Perenič roj. Debevec v Kočevju, Franjo Blanko v Bizoviku, Marija Mueller v Črnomlju, Elizabeta Gorjup roj. Drnovšek v Trbovljah, ing. Alojz Zorc, dipl. rud. inženir v Idriji, Pavla Švara roj. Vončina v Medvodah, Peter Rihtarič, veterinar v p. v Šoštanju, Marinka Slokar roj. Knez v Kopru, Ignac Naglič v Žireh, Miroslav Rem-škar, polkovnik oklopnih enot JLA v Brezovici, Marija Velikanje v Celju, Andrej Selan, čevljarski mojster v Notranjih goricah, Karolina Hrovat roj. Ko-pušar v Kranju, Karel Cerk, upok. v Trbovljah in Janez Zupančič v Besnici. ; Msgr. Matija škerbec umrl \Iz Severne Amerike je v petek zjutraj 'prišlo kratko brzojavno sporočilo, da je prejšnji dan, t. j. v četrtek, dne 17. okt obramb šestih popoldne umrl v Clevelandu v 77 letu starosti biv. kranjski dekan msgr. Matija škerbec. Z njim je legla v grob markantna osebnost slovenske politične emigracije in eden zadnjih najvidnejših predstavnikov šušter-šičeve politične linije v Slovenski ljud- ski '“'“5 Slovenci po sveto BUENOS AIRES Prošnja in opozorilo! Vse slovenske obrtnike, trgovce, industrialce in ostale podjetnike opozarjamo, da je zadnji rok za oddajo oglasov za objavo v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1964, v ponedeljek, 28. oktobra 1963. Uspela mladinska prireditev Sobotna kulturna prireditev slovenske mladine pod geslom „Mladina ohranja izročila“ je privabila v Slovensko dvorano v Buenos Airesu veliko rojakov. ,Vsi so z velikim zadovoljstvom sledili lepim točkam, ki jih je izvajala mladina iz vseh večjih slovenskih naselij na področju Vel. Buenos Airesa. Poročilo o nad vse uspeli prireditvi bomo prinesli v prihodnji številki. Molitve za rajne Slovence V petek, 1. novembra, na praznik Vseh svetnikov: Slovenska kapela: ob 18,30. Chacarita: ob 16 sv. maša v cerkvi sv. Neže, ul. Avalos; ob 17 molitve v jugoslovanski grobnici. Morón: v cerkvi pri „Tintorería Morón“ ob 18. Ritmos Mejía: ob 16 v župni cerkvi. San Justo: molitve na pokopališču v San Justu ob 16; v Villegas pa ob 17. San Martin: molitve na pokopališču ob 16i Slovenska vas: kotho oznanjeno. ^'jf****' t J/ Osebne novice U„_Ndv slovenski zdravnik. Dne 23. septembra t. 1. je promoviral na medicinski fakulteti univerze v La Plati za doktorja vsega zdravilstva g. Alojzij šter. Novi doktor je sin znanega strokovnjaka in gojitelja kanarčkov g. štera iz La Píate. Med študiranjem je bil več let zaposlen v raznih tovarnah in je že pred letom dni srečno zaključil svoje študije, nakar je bil takoj nastavljen za zdravnika v'nemški bolnici v Buenos Airesu, .čestitamo in želimo veliko uspehov v^zdravniškem poklicu. Družinska sreča. V družini g. Marka Martelanca in ge. Vande roj. Majcen se je 3. oktobra rodil sinček, ki je pri krstu dobil ime Martin. Čestitamo! Poroke. V soboto, 19. oktobra 1963 so se poročili naslednji pari: Stanislav Slak in gdč. Malka Ris. Priči: ženinu Franc Modic, nevesti brat Fran Ris. Poročil ju je g. p. Ciril Petelin; Jernej Priči: ženinu njegova mati Hedvika Krošelj roj Ločniškar, nevesti njen svak Oscar Lescano; Matevž Vodnik in gdč Ivica Bečan. Poročil ju je g. Janez Kalan. ! j Novoporočencem želimo vso srečo in obilo božjega blagoslova. , RAMOS MEJIA Misijonska nedelja Preteklo nedeljo, misijonski praznik, so rojaki iz Ramos Mejía in okolice proslavili z misijonsko molitveno uro, ki jo je vodil g. Lenček, z govorom g. dr. Žaklja. Kar lepo število misijonskih prijateljev se je zbralo pri pobožnosti. Po cerkvenem opravilu je bila v dvorani kolegija Santo Domingo misijonska igra Gospodova ura. Gostoval je lanu-ški misijonski krožek in pod vodstvom g. Štancerja pripravil rojakom lep duhovni užitek. Navdušeno ploskanje je bilo dokaz hvaležnosti gledalcev. Ta drama, prevod iz italijanščine, je bila prvikrat igrana pred letom v Slovenski vasi. Vsi igralci so se potrudili in pokazali, da ima Lanús obetajoč igralski naraščaj. CARAPACHAY Po pozni zimi je le prišla pomlad, zato so jo člani Slovenskega doma pozdravili z 2. pomladanskim piknikom, ki je bil združen z materinsko proslavo, v nedeljo, 20. t. m. Dopoldne so se pomariii v tekmi balinarji iz San Martina z domačimi. Po napetih igrah so ostali zmagovalci domači, čeprav onim iz San Martina ne moremo odrekati balinarskega znanja. Ker pa so krogle le okrogle, se tudi sreča rada obrne. Kmalu po tretji uri so se začele zbirati v dvorani naše matere in drugi gostje, šolski tečaj J. Jurčiča je pod vodstvom neutrudnega vodje S. Pirca in učiteljice ge. Pleškove pripravil lep program v čast slovenskim materam. Nastopili so prav vsi otroci, posamič, v manjših in večjih skupinah, vsi lepo pripravljeni in so lepo deklamirali in peli. Po končani materinski proslavi se je v domu in na dvorišču razvila prav prijetna prosta zabava. Obisk je bil prav pičel, zlasti smo pogrešali sosednjih obiskovalcev. Upamo, da jih bo prihodnjič več. Rajni msgr. škerbec se je rodil 5. novembra 1886 v Podcerkvi v župniji Stari trg pri Rakeku. Po končani gimnaziji je vstopil v bogoslovje. Zaradi vpoklica na odsluženje vojaškega roka, je moral bogoslovne študije prekiniti. Vojake je služil pri 27. ljubljanskem domobranskem pešpolku. Po položenem izpitu za rezervnega oficirja je zapustil vojaški stan kot kadet narednik ter se v jeseni leta 1909 vrnil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 15. junija 1912. Kot kaplan je deloval v škocija nu pri Novem mestu, leta 1916 postal stolni vikar v Ljubljani, istočasno je poučeval verouk na vadnici pri učiteljišču in na Dvorazredni slov. trgovski šoli. Dne 1. septembra 1922 je bil imenovan za župnika v Tržiču, 1. decembra 1928 je postal župnik v Kranju in po smrti dekana Dolinarja je bil leta 1936 ime novan za dekana kranjske dekanije. Leta 1941 je postal monsignor. Pod režimom kralja Aleksandra so ga tedanji oblastniki zaradi znanih šen- čurskih dogodkov zaprli in postavili pred sodišče za zaščito države v Beogradu, ki ga je obsodilo ter je zaporno kazen prestal v Sremski Mitroviči, kjer je bil tedaj zaprt tudi dr. Vladko Maček. Aretaciji leta 1941 se je izognil na ta način, ker je bil nanjo pravočasno opozorjen in je pred nacisti odšel v Ljubljano, begunska leta je preživel v Avstriji, odkoder je -emigriral v ZDA. Živel in deloval je do svoje smrti v Clevelandu. Vse ške.rbčevo delo nosi pečat tiste slovenske duhovniške generacije, ki je razvijala svojo delavnost tako v dušnem pastirstvu kot v javnem življenju v smislu modernih papeških socialnih okrožnic. Za svojega vzornika je imel dr. Evgena Lampeta, pa tudi pri dr. Kreku je našel marsikaj dobrega, kar je s pri- VsaU teden ena MOLITEV Simon Jenko Ti, ki si ustvaril nas ko Ustja, trave, pol sveta podaril sinom majke Slave, čuj nas večni Bog! Tvoji smo sinovi, dela blagoslovi naših slabih rok, usmili se sirot! Oče z nami bodi, kaži pravo pot, ki do sreče vodi! Ti nam daj kreposti, da, kar sklene um, v dejanju naš pogum izkaže brez slabosti. dom uporabljal v svojem karitativnem in socialnem delovanju.^) Delo, ki ga je med slovenskim ljud-stvbm opravil msgr. škerbec pred vojno v domovini, je ogromno in ga nikakor* ni mogoče vsega zajeti v ta skromni prostor. Že med službovanjem v Ljubljani je služkinjam ustanovil njihovo organizacijo, v Tržiču priklical v življenje Usnjarsko in čevljarsko zadrugo Runo, istotam je za Vincencijevo konferenco kupil hišo, da je ista lahko ustanovila v njej Rokodelski dom, postavil kapelo v dekliškem domu, poklical v Tržič šolske sestre iz Maribora, da so prevzele njegovo vodstvo. Ustanovil je dalje dnevno zavetišče in sirotišče ¡na Skali. V Kranju povečal Marijanišče, v katerem je bil konvikt za dijakinje, sirotišnica, dnevno zavetišče in kmetska gospodinjska šola. Ustanovil dalje Dijaški konvikt, postavil Delavski dom z ljudsko kuhinjo, povečal Ljudski dom in ustanovil trg. podjetje Kovina, na zadružni podlagi pa tekstilno podjetje; dosegel prav tako zgraditev mostu čez Kokro, ustanovil tudi list Gorenjec ter župnijski list Kranjski zvon. Med vojno ga je v Ljubljani škof dr. Rozman imenoval za ravnatelja Škofijske karitativne pisarne, ki je podpirala okoli 10.000 beguncev ter imela svoje podružnice v Novem mestu, Grosupljem in Rakeku. V begunstvu je bil vodja Socialnega odbora. Na njegovo pobudo je papeška misija pod vodstvom msgra. dr. Jagodica ustanovila Karitativno pisarno. V okviru te akcije je vodil Osrednji socialni odbor msgr. Škerbec. j Po naselitvi v ZDA je neumorno de-deloval naprej in zlasti pobijal komunistično propagando z opisom resničnega dogajanja med komunistično revolucijo na Slovenskem. Izdal je več tozadevnih brošur (4 brošure pod naslovom Rdeča zver pijana krvi in knjigo Krivda rdeče fronte); ki so dragocen vir podatkov za slehernega, ki hoče dobiti pravo sliko položaja slovenskega naroda med II. svet. vojno in kom. revolucijo. Razen tega je že prej v domovini popisal znane šenčurske dogodke, na Koroškem objavil snopič Spominov in reminiscenc v izseljenstvu pa 2 knjigi svojih pogledov na slovensko predvojno politično dogajanje. Delaven je bil do zadnjega časa. Naj počiva v miru in pri Bogu uživa plačilo za vsa dobra dela, ki jih je polno njegovo življenje. Proslava tar Jaške 20-ieiaiee v Meiaetozi Spominska proslava turjaške 20-letnice Slovenci v Mendozi smo se oddolžili spominu 20-letnice turjaške tragedije na zadnjo nedeljo v septembru. Po dopoldanski skupni sv. maši je č. g. Horn opravil obredne molitve za rajne žrtve ob petju slovesne „libere“, ki jo je odpel naš zbor. Za sklep so pevci še zapeli pretresljivo in v srce segajočo Gallusovo skladbo „Glejte, kako umira pravični“. Popoldne pa je Društvo pripravilo v Domu spominsko proslavo z izbranim programom. K poglobljenemu doživljanju posameznih točk prvega dela je mnogo pripomogla glasba, ki je spremljala pokrajinske slike ter recitacije. Vse to smo prenašali z našim novim pravkar nabavljenim ojačevalcem, ki nam ga je napravil g. Milač in z vso potrebno zvočno napravo, ki smo si jo zadnje čase nabavili. Ob prvih zvokih tožne glasbe se je na platnu prikazala slika Slovenije na podlagi slovenske trobojnice, čez oboje pa je padala senca velikega križa. Iz zvočnika so odjeknili resnobni spominski citati na naše herojske žrtve. Ob mehko zveneči pesmi „Gozdič je že zelen“ smo poslušali zadnje, poslovilne besede junakov, ki so iz Kočevja odhajali v mučeniško smrt. Med zvoke ilustrativno izbrane slovenske orkestralne glasbe je vstala Jakopičeva pesnitev „Turjaškim junakom“, ki jo je jasno in doživeto podal Andrej Bajuk. Sledila je spominska meditacija g. Rudija Hirscheggerja. Na odru, ki je predstavljal jaso sredi kočevskih gozdov, je ob rušnati gomili, z občuteno besedo podal svoje osebne spomine iz tedanjih pretresljivih dogodkov. Govor g. R. Hirscheggerja 9. september 1943. — Na moji svatbeni večerji smo bili zbrani. Najini starši, župnik Kete, kaplana Lamovšek Matija in Tone Vukšinič ter 14 fantov, mojih najboljših prijateljev iz šolskih let. Skupaj smo rasli, se medsebojno podpirali, skupaj smo. bili v žalosti in veselju, skupaj prepevali in nastopali in — skupaj smo se borili. Ti fantje niso poznali hudobije; polni so bili idealizma in vedno pripravljeni na žrtve za vse dobro. Bili so zbrani z menoj pri svatovski 'mizi ob veselem razpoloženju. Bila je ura 9 zvečer, ko je nekdo prinesel radijsko sporočilo: italijanska vojska je položila orožje, Nemci zasedajo ljubljansko pokrajino. Za trenutek je naše veselje prekinila tišina, nakar se je poveljnik Milko Pirih oprostil; fantje so odšli na postojanko in razšli smo se ostali. Poslednjič smo si segli v roke. Opolnoči je poveljnik prejel nalog,^ da odpre strogo zaupno zapečateno po- ’ velje štaba, ki je odrejalo za ta primer takojšnji odhod vsega moštva s postojanke na zbiralno mesto Turjak. Ob enih ponoči je četa odšla. Sam sem bil odrejen za zvezo na terenu med štabom in prvim zbiralnim mestom Turjakom. Nepopisna teža je legla na naša srca, dasi nismo slutili, da bo tragedija tako strašna.