TRI ČEŠKE KNJIGE

Lani 5. maja je obhajal sedemdesetletnico rojstva Frank WoUman, slovstveni j teoretik in zgodovinar, profesor slovanskih literatur in vodja katedre rusistike in ' literarne vede na univerzi v Brnu. V njegovo počastitev je bmska filozofska fakul- ". teta izdala impozanten zbornik razprav z raznih področij slovanske vede (skoraj ; 700 strani v foliu). Prav je, da se vsaj zdaj sponmimo svojega prijatelja in velikega j češkega slavista, ki smo mu dolžni zahvalo za njegovo delo in naklonjenost tudi • slovenski slavisti. Kot učenec prof. Polivke je v prvih znanstvenih delih raziskoval ¦ ljudsko književnost, ki jo je tudi pozneje vedno vključeval v posamezne slovanske ¦ literature. Iz folkloristike si je utrl pot v primerjalno obravnavanje slovanskih ; slovstev sploh. Ker je spočetka sam ustvarjal drame, si je kmalu odprl vrata v študij ¦ slovanske dramatike in gledališča. Njegova knjiga Slovinske drama je nepogrešljiv i del slovenske literamozgodovinske znanosti, osnova za vsako nadaljnje razglab- . Ijanje o naši dramatiki in gledališču. Enaki sta knjigi o srbskohrvatski in bolgarski ^ drami in sintetično delo o dramatiki slovanskega juga. Wollman je doslej med , slavisti izoblikoval najbolj svojske teoretične metodološke osnove za slovansko kom- i parativistiko. Zanj pojavi v slovanskih literaturah niso samo paralelni pojavi. Slo- j vanske literature mu predstavljajo enoto in kot enota gredo v okvir svetovne knji- ] ževnosti. Naj je tudi ta enota notranje diferencirana, izspričuje vendar sorodnost razvoja in sorodnost vsebin in take posebnosti, ki so lastne samo njim. Svoj pogled na slovanske literature je podal v knjigi Slovstvo Slovanov, teoretično pa v vrsti ^ razprav, knjig, polemik in študij. Primerjalna veda ljudske in umetne literature ¦ ima v njem pomembnega teoretika in metodologa. Pri delu je vsepovsod zelo, da ne rečem predvsem upošteval gradivo z južnoslovanskega področja. Dalje moremo šteti Wollmana tudi med člankarje, ki so s srcem gradili mostove med Cehi in Slovenci. Človek znanstvene bistrine združuje v sebi inspiracijo in intuitivnost umetnika. '
V zborniku, izdanem v njegovo čast, je 55 razprav in člankov. Razdeljeni so : v tri oddelke, ki predstavljajo troje Wollmanovih delovnih področij (slovanske lite- i rature, slovanska folklora, slovanska dramatika). Od Slovencev sodelujeta v zbor- ' niku dr. M. Boršnik z razpravo Petr Bezruč med Slovenci (povzetek v prvi letošnji j štev. Obzorij) in dr. Vladimir Murko (v češčini) s spomini na potovanje z očetom za ' sledovi srbskohrvatske epske pesmi. Daleč največ sodelavcev je Cehov, tako da Nečehi : predstavljajo le izjemo. Prispevki so različne vrednosti, nekateri prav skromni. Toda veliko število domačih sodelavcev priča, kako češka slavistika teži za tem, da omogoči , znanstveni rEizvoj čim večjemu številu mladih ljudi. Mladim ljudem pa daje naloge, , ki segajo tudi čez meje čeških dežel. Iz slovenske literarne preteklosti si je vzel temo ¦ J. Skalička, ki obravnava stike med Levstikom in Legom, Viktor Kudelka pa raz- j
1 Franku WoUmanovi k sedmdesätinäm, .sbornik praci. Praha 1958, str. 692. — Jifi Levy: Ceskć j theorie pfekladu, Praha 1957. str. 948. — Vybor z češke literaturv od počdtku po dobu Husovu, f Praha 1957, 852. ¦
214 I
iskuje Kollärov delež pri naši romantiki. Delno se slovenskega območja dotika M. B. Chleboräd v članku, kjer razbira češke potopise o Jugoslaviji med zadnjima vojskama. Prispevki se skoraj brez izjeme dotikajo področij več slovanskih literatur in opozarjajo na veliko potrebo, da razmaknemo meje našega literamozgodovinskega zanimanja in se ogledamo tudi po »sosedih«.
Druga knjiga, ki nas opozarja na doslej pri nas pozabljeno področje, je knjiga o čeških teorijah prevajanja. Slovenci imamo že več sintetičnih zgodovin našega slovstva, nimamo pa ne podrobne ne sistematične monografije prevajalstva. Levyjeva knjiga prinaša v ponatisu teoretične izjave češke strokovne literature o tej problematiki, zapiske prevajalcev o svojem delu, sodbe kritikov raznih časov o raznih prevedenih delih iz raznih narodov, jezikov in kultur, tehtajoče presojanje prevajalske teorije in prakse od srednjega veka do konca druge svetovne vojske. Videti je, kako je do posamezne svetovne veličine zavzel svoje stališče vsak češki literarni rod, slediti je, kako so prenosi tujih misli in tujih oblik ustvarjali svojevrstne odmeve v različnih literarnih stilnih obdobjih itd. Tako se zrcali v izjavah, člankih in ocenah ob prevodih kakor v prevodih samih odnos domače literarne smeri do prevedenega dela in prevajanega pisatelja. Svojski je odmev, ki ga izzove tuja ritmika, melodika in metrika v slovanskem jeziku. Odkriva se nam odnos med izvirnikom in bralcem prevoda, saj se je tu med njiju vrinila tretja oseba, prevajalec, ki ga pri literarnem delu, če ga beremo v izvirniku, sicer nimamo. Prevedeno delo je delo dveh, včasih' sodobnikov, največkrat pa ljudi, ki sta si po koreninah, jeziku in času zelo oddaljena, da, tudi povsem tuja, zrasla iz povsem različnih duhovnih področij, kulturnih okoliščin, zemljepisnih širin in časovnih obdobij. Taka pisanost in prepletenost raznovrstnih činiteljev proži nadvse zanimiva vprašanja. Ce pomislimo, da je prevajalstvo številčno najmočnejša sestavina našega, mislim slovenskega slovstva, potem moramo ob tem čutiti pomen, ki bi ga morali posvečati temu velikemu odseku naše ustvarjalnosti ali poustvarjalnosti. Razbrati bi bilo treba (a ne samo filološko) najpomembnejše naše prevode, pretehtati metodo, teorijo in prakso naših prevajalcev skozi stoletja, popisati usodo tujih del, kajpada predvsem velikih klasičnih pisateljev, pesnikov in dramatikov, v slovenskem kulturnem krogu, oceniti odmeve posameznih knjig ali celotnega opusa kakega pisatelja v pisanju naših ustvarjalcev itd. Ze samo odgovor na vprašanje, kaj smo iz tujega prevzemali in kdaj, lahko bistveno osvetli naše kulturno, posebej slovstveno stanje nekega časa. Ali je bilo naše prevajanje sistematično ali sporadično in zakaj, ali so bili nagibi za osvajanje tujih del idejni, oblikovni, literarno stilni, estetski, snobistični, trgovski, dnevno nepreračunljivi ali smotrni, kakšen je bil vpliv na estetiko domačega ustvarjanja, ali so prevodi prinašali ¦ bogatenje ali so nasprotno povzročali hromitev naše ustvarjalnosti, kdaj smo osvajali tuje vrednote v soutripanju s časom in kdaj smo, »krivi dokaj zamud«, zaostajali: taka in številna druga vprašanja se nam bude, ko prebiramo bogato znanstveno knjigo prof. Levyja. Avtor namreč ni samo zbral dokumente o čeških prevajalskih teorijah od 1459 do 1944, temveč je ob tem napisal tudi celih 274 strani obsegajočo monografično študijo o tem predmetu, sintetično delo o razvoju prevajalskih metod in teorij v češki literaturi. Knjigi je razen ob odbranih člankih, ki so z znanstveno vestnostjo komentirani, dodana še posebna bibliografija splošnejših študij, razprav in monografij o prevajalstvu v vseh glavnih evroipskih jezikih, s posebnim poudarkom na češki, ki je seveda nadrobnejša. Pisatelj oziroma sestavljavec obravnavane knjige je profesor angleške in ameriške literature na univerzi v Olomucu, tudi sam prevajalec (Stendhala, moderne angleške poezije) in poznavalec vrste jezikov. Pred to obravnavano knjigo z monografijo o čeških teorijah prevajanja je objavil še številne manjše študije in razprave o vprašanjih prevodne teorije in prakse.
Knjigo »Izbor iz češke literature od začetkov do Husovega časa« je izdala praška akademija znanosti in predstavlja »prvi zvezek obsežnega dela, ki ima za nalogo pokazati in dokumentirati razvoj in bogastvo češkega slovstva od njegovih začetkov do prerodne dobe in hkrati s tem njegov nedvomni pomen v evropskem merilu« (824). Sedanja knjiga začenja pri staroslovenski književnosti Konstantina in Metodija in končuje na pragu velikih sprememb, ki sta jih prinesla Hus in njegova doba. Od slovenskega povsem različno politično življenje čeških pokrajin je seveda omogočilo tu povsem različno, drugačno kulturno delo in ustvarjalnost. Razvito plemstvo, izobražena duhovščina, bogati samostani, samostojno državno življenje s številnimi vzponi in upadi, razvito šolstvo, celo z univerzo proti koncu tega obdobja, ti in podobni činitelji so kajpada budili živo literarno dejavnost. V zgodovino češke književnosti šteje knjiga tudi staroslovensko in latinsko književnost
215 ,
svojega sedanjega nacionalnega področja, češ da je bistveno to, komu je bila knjiga namenjena, ne pa v kakšnem jeziku je bila napisana. Na uvodnem mestu je najprej razprava, ki podaja opis, označitev in vrednotenje v tem zvezku priobčene literature. Po osnovnem pouku o starem češkem jeziku slede odlomki. Gradivo te obširne knjige v lepem tisku na boljšem papirju, kakor se sicer uporablja zdaj za literarna dela, je razdeljeno v tri velike oddelke. Prvo obdobje šteje knjiga do konca 13. stoletja. Češka ustvarjalnost se izživlja v staroslovenskem in latinskem jeziku. Drugo obdobje sega do štiridesetih let 14. stoletja. Tedaj se že ukorenini in razmahne književnost v češkem jeziku, v vezani in nevezani besedi. V duhu tedanje literarne ustvarjalnosti prevzema evropske motive in evropska dela pretaplja s svojim duhom in dopolnjuje iz svojega življenja. Tuje dobiva v že izbrušeni češki pesniški govorici domačo podobo. Srednjeveška viteška literatura dobiva izrazito domače, tipično češke poteze. Tretji oddelek obsega odlomke do leta 1400. Plemiška kultura se povzpne v evropski vrh, saj je to čas, ko je vladal Karel IV., ko je postala Praga glavno mesto velike evropske države z bohotnimi kulturnimi stiki, ko se je v Pragi utrdila univerza itd. V literaturi so se najnaprednejše misli uveljavile v drami in satiri, ki razkrivata poglede mestnega in vaškega človeka na naraščajoče razpoke v fev-dalskem svetu. Proti koncu obdobja se je oblikovala močna češka proza, beletristična in poučna, najpomembnejša zaradi pobud nadaljnjemu razvoju češke književnosti. »Izbor...« skuša ustreči znanstvenim in popularizacijskim potrebam. Ta namen knjiga v celoti doseza. Pred vsakim odlomkom, ki ga prinaša knjiga, stoji njegova kratka, pa tudi daljša literarnozgodovinska karakteristika in ocena. Besedilo odlomkov je podano v izvirni jezikovni podobi (le odlomki, napisani izvirno v latinščini, so priobčeni v prevodu). Za tekstom sledi jezikovna in stvarna razlaga. Za večjimi časovno in vsebinsko enotnimi poglavji stoji bibliografija izdaj in najvažnejših znanstvenih razprav o priobčenih odlomkih. Vsa znanstvena kritičnost pa nikakor ne ustvarja strokovnjaškega dolgočasja. Knjigo spremljajo celostranske reprodukcije izvirnih izbranih umetniških slik, inicialk, ilustracij in rokopisov. Podane so na brezlesnem papirju v črnem in barvnem tisku. Ne morem si kaj, da si ne bi kaj podobnega želel tudi za slovensko staro književnost. Ne bi bila odveč knjiga, v kateri bi lahko srečal brižinske spomenike, stiske in žičke pisce, Herbersteina, Piccolo-minija, Siferida, naše eksulante, mestne zaprisege, gorne bukve, zasebna pisma itd.
Ta zapisek o treh čeških knjigah seveda ne more in noče biti kaj več ko informacija. A tudi taka informacija izpolnjuje svojo nalogo, če spodbuja k premišljevanju in primerjanju. Viktor Smolej