Bistriški samostan 1. 1724.
Tab. I.
Verske in gospodarske razmere bistriškega samostana v reformacijski dobi.
Po arhivalnih virih spisal dr. Josip Gruden.
Novoversko gibanje šestnajstega stoletja je prizadelo najhujše rane — redovništvu. Dočim se je katoliški kult vzlic na|)oroni protestantov na zunaj le malo izpremenil, dočim je svetno duhovstvo sicer v praktičnem življenju sprejelo od lutrovcev marsikatera načela in navodila, pa vendar v veliki večini ostalo zvesto cerkvi in njenim naukom, je zadel redovništvo popolen poraz. Komaj najdemo v drugi polovici 16. stoletja na Slovenskem še kak samostan, razen nekaterih ženskih konventov, kjer se je vzdržalo redovno življenje. Večinoma srečujemo prazna samostanska poslopja, zapuščene cerkve, ki jim je bil le kak posamezen redovni brat samoten čuvar. Samostanska posestva pa so prešla v upravo deželnega kneza, ako se niso ž njimi okoristili bližnji plemiči. Tako podobo razdejanja in propada nam kažejo vsi redovi tedanje dobe, ne izvzemši onega, ki je veljal za najstrožji red katoliške cerkve in ki je ponosno poudarjal, da ni bil nikdar potreben reforme, namreč re d k a r I u z i j a n s k i.
Izmed štirih slovenskih karluzijauskih samostanov („carthusiac Slavoniae") sta le dva prebolela težko krizo, namreč Bistra in Ziče, dočim sta Pletcrje iu .lurjevo propadla vsled lastne onemoglosti, njih zemljišča pa postala last novega jezuitskega reda, ki se je prav takrat z mladeniškim ognjem spustil v boj z liiteranstvom. A tudi prva dva sla morala štiri desetletja bojevati hud boj za obstanek, ki je skoraj docela zatrl redovno življenje iu jih v gospodarskem ozirn privede! na rob propada.
Nastopno hočem podati zgodovino Bistre v reformacijski dobi, ker je tipična za usodo sličnih cerkvenih ustanov tedanjega časa, a vendar doslej še premalo znana '.
1 o bistriškem s;.....istanu sta doslej največ napisala Hlclnger (Archiv für die
Landesgeschichte des Herzogtums Kniin II, str. 120 sl.) in MHkowiez (Die Klöster in Ki.mi. str. 112 sl.).   A prvi je reformacijsko iloho popolnoma prezrl, pišoč: „Von
Glavni vir za sledeče podatke so uradni akti neke komisije, ki je na ukaz tržaškega škofa Nikolaja Coret I. 1590. napravila natančen zapisnik o upravi in dohodkih bistriškega samostana. Povod tej cenitvi je bila nameravana ustanovitev nove škofije v Gorici, ki se ji je imela pridružiti tudi Bistra. Glavna poročevalca sta bila Sebastian Samujen, stolni dekan v Ljubljani in Primož Jobst, bivši prior v Bistri. Akte hrani poleg mnogih drugih listin, ki se tičejo goriške škofije, Vatikanski arhiv v Rimu2.  Iz njih posnamemo sledeče:
V začetku 16. stoletja je štela bistriška kartuzija navadno sedem do osem redovnikov; vsaj štirje so vedno tamkaj bivali3. V samostanu je bila tudi šola s približno dvanajstimi učenci, ki jo je vodil poseben učitelj. Za pastirovanje je bil nastavljen nek svetni duhovnik kol kapelan, ki je o prazniških dneh imel propovedi za ljudstvo in zalo dobival od samostana stalno plačo. Gospodarstvo je nadziral ekonom. Samostan je imel sodno oblast na svojem zemljišču, tri milje na dolgost in dve na širokost. Hudodelci, ki so zaslužili smrtno kazen, so se izročali ljubljanskemu magistratu.  Prizivna sodna oblast je bil deželni glavar.
Doba propadanja se je pričela pod priorjem Petrom (1539—1552). Poročilo pravi o njem, da je dal obsežne samostanske soline pri Kopru v Istri za 100 let v dedni zakup iu si je izgovoril na leto le 7 tovorov soli za domačo rabo4. Vendar je pripisovati te gospodarske nezgode večinoma le tedanjim nemirnim časom, ki so nakladali cerkvam iu samostanom huda vojna bremena in visoke davke. — Usodnejša je bila za samostan vlada njegovega naslednika priorja Gregorja (1552?—15(54). Pod njim se je že pojavil vpliv luteranstva. Gregor je bil sam v zvezi z ljubljanskimi protestanti in je podpiral Trubarjevo književno podjetje \ Akti ga slikajo kot zapravljivega upravitelja. Vinograde, ki jih je imel samostan v „Pasji vasi" („in villa canum") pri Kopru je skoraj popolnoma uničil in velik kos zemljišča v bližini Bistre je dal nekemu Janezu Hoch v dedni  zakup  za  prav  neznatno  ceno.   Ker ni  plačeval  davkov in
nun au (od I. 148.').) ist durch mehr als hundert Jahre kein Prior bekannt; die Zell der religiösen Bewegungen in Krain Hess auch bei dem Stifte Frcudeiithal Vieles in Vergessenheit kommen" (o. c., str. 128). Dnini jo le mimogrede omenja (o. c, str. I.T2).
■ V. A. (Borghesc Ser. I, cod. .'iT). C. Processus super fructibus mouastciii saucti Joamiis Baptistac oitliuis ( 'artliusiaiiorum in Pran/.).
1 Bistriški samostan torej ni imel mnogo redovnikov. Če upoštevamo, da je šele celjski grof Friderik leta 142(i. v Bistri dal na svoje stroške napravili tri nove Celice, je morala prvotna redovna naselbina /a časa ustanovitve I. 1260. šteti komaj štiri dO pel redovnikov. V Valvasorjevi dobi je imela Bistra 16 karlu/ijanov. iV.ilv. XI, 143) poleg mnogih bratovdaikov („fiatres eouversi").
' I/, drugih izjav je spoznali, da je dobival samostan na leto  11 starjev soli.
' I.. 1 ."><>()., 24. februarja piše Klombner Trubarju: „Der Prior von Iran/ hal auch hilft' pewilligl". i Kosti enčič, llrk. Beiträge, str. 3).
naklad so deželni stanovi zasegli eno zemljišče in dva podložna kmeta ter vse skupaj prodali. Okoli leta 15G4. je prior Gregor prestopil k luteranom in menda bil odstavljen od svoje službe6. Ob taki vladi se ni čuditi, da je tudi redovno življenje popolnoma propadlo. Starejši menihi so izmrli, naraščaja ni bilo več. Samostanska šola je prenehala. Več desetletij je bival zdaj v Bistri poleg prijorja le še en redovnik ali kapelam Celo meniške celice, zapuščene od stanovalcev, so razpadle7.
Zato naslednji priorji niso bili toliko redovni predstojniki, kolikor marveč upravitelji, ki jih je red pošiljal v Bistro, da so skrbeli za božjo službo v samostanski cerkvi in obvarovali samostansko imetje večje škode. To nalogo je prav dobro izvršil prior Andrej Vajvodič (15(>4 —1581) rodom Hrvat („de Verovetica"). Poročila hvalijo njegovo modro upravo in skrb za samostan. Ko je umrl, je zapustil svojemu nasledniku 1500 goldinarjev v gotovini. Drugega v tedanjih žalostnih razmerah za svoj red ni mogel storiti8.
Višek je dosegla kriza za vlade Vajvodičevega naslednika priorja Primoža Jobs t a. Jobst je bil izmed zadnjih kartuzijanov na Slovenskem, ki so zvesti ostali svojim obljubam in redovnemu življenju. Triindvajset let star, je postal že upravitelj v Žicah na Štajerskem (1579-82). Po smrti priorja Andreja je prevzel vlado bistriškega samostana. Njegovi nasprotniki so sicer o njem izjavili, da ni na dobrem glasu, vendar mu ne gre odrekali zasluge, da se je v hudih časih vztrajno boril za korist svojega reda in da mu je otel zlasti važno postojanko v Bistri'. — Tri leta je opravljal Primož Jobst svojo službo, ko naenkrat poči glas, da hoče nadvojvoda Karel ustanoviti v Gorici škofijo in isti vtelesiti tudi bistriški samostan, čigar dohodki so bili namenjeni novemu škofu. Ta
6 V aktih jo označen navadno z imenom „prior apostata" ali „Gregoriiis aposlala". Katalogi priorjev in bistriški nekrolog ga nič ne omenjajo.
7 I.. 155)0. je izjavil Sebastian Saniujeu: .....Superrioribus temporibus nt
edoctus sit liabitasse in eo uionaslerio plures monachos sub regula viventes, sed a muliis .iiiis iinieiiin priorein cum uno conventuali vel aliquo capellano".
H V nckiologu bistriškega s;.....istana je citati sledečo beležko:  „Die quarto
inensis liuius (Maii) obiil rev. d. d. Andreas Vaivoditscli de Verovetica prior vallis ioeosae alias IVaenz, qiii fiileliter rexil liane domum per 1(> anos, cuius aninia et oinuiiun fidelium rcquicscanl iu s. pave. amen ano 1581. fr. Primus". (Mitllieiluiigen des Mtisealvereines für Krain II. 58). — Trditev Milkowiczeva (o. e., str. 132), da je moral prior Andrej zaradi poliliškili poslov zanemarjati upravo samostanskega premoženja, ni resnična.
" Sebastian Sanuijen je izjavil pred notarjem Ivanom M. Spatba: „. . . priores monachos fuisse fainae inlegrae sed proxiimun (se nanaša na Primoža) male audlvlne, de Incontinentia praesertlm". — Vendar je treba upoštevati ostro na-sprotstvo med obema upraviteljema. Tudi bi v tem slučaju ne bila umevna gorečnost Prlmožcva za obnovo redovnega življenja v Bistri.
načrt ni bil nov; pojavil se je izza I. 1500. večkrat. Cesar Ferdinand I., nadvojvoda Karol in Ferdinand II. so vztrajno delovali za njegovo izvršitev, a našli tudi mogočne nasprotnike v oglejskih patrijarhih in Benečanih. Okoli I. 1585. je zadeva postala posebno pereča. Tedanji graški nuncij Caligari se je toplo zavzel za nameravano ustanovo, prav tako ljubljanski škof Janez Tavčar, ki jo je imenoval „opus sanetum et necessarium". Caligari je v ta namen I. 158(5. potoval celo v Gorico, da se osebno prepriča, so li dani vsi potrebni pogoji za ustanovitev nove škofije 10.
Glavne dohodke za dotacijo je imel dati bistriški samostan. In škof Tavčar je dobil nalog, naj poroča o stanju samostanskih posestev in njega dohodkih. Dne ll. aprila 158(5 se je Tavčar, na poti v Gorico, s svojim spremstvom ustavil v Bistri, da izvrši ukaz. Toda prior Jobst ga ni hotel niti sprejeti, temveč je zahteval od njega, naj mu dokaže, da je pooblaščen za cenitev od redovnih predstojnikov. Ker škof ni imel takih listin, je moral oditi, ne da bi kaj opravil. Celo navadne gostoljubnosti mu kartuzijani niso izkazali. Škodoželjno je nekdo v nekrologu zabeležil opazko: „Weil er aber vom Orden nichts zuzeig gehabt, ist er mit den seinen hungerig und durstig unverrichter Sach vom Kloster verreist auf Görz zue"11.
Primoža Jobsta je zaradi te upornosti zadela občutljiva kazen. Nuncij je izposloval v Rimu od papeža Siksta V. odlok, s katerim se je bistriški samostan začasno prepustil upravi avstrijske vlade. Nadvojvoda Karol pa je priorju Jobstu odvzel upravo in njega samega izgnal iz dežele. Dve leti je moral zdaj živeti v prognaustvu. Bival je deloma v Pleterjah, deloma pa v /.ičah, kjer je imel za koristi svojega reda prestati enake boje kakor v Bistri. Šele I. 1588. mu je nadvojvoda na prošnjo kartuzijanskih komisarjev patra Klavdija in Petra dovolil, da se sme vrniti v Bistro, in mu poveril skrb za božjo službo v cerkvi.
Uprava samostanskega premoženja pa I. 158(5. ni prišla v prave roke. Kakor drugod: v Pleterjah, Velesovem, Mekinjah so se znali luterani tudi tu vriniti v samostansko gospodarstvo. Upravitelj Bistre je postal Janez I lofmann, posestnik in oštir na Vrhniki, protestant po mišljenju in hud nasprotnik katoličanov. Graški nuncij se je nad tem ukrepom uadvojvodovim bridko pritoževal iu zahteval, naj se uprava izroči kakemu katoličanu, duhovniku     Dve leti je I lofmann samovoljno gospo-
111 Relchenberger, Nuntlaturberichte aus Deutschland. II. Abteilung I. Hälfte. Oermanlco Malaspina und Flllpo Sega (Olovannl Andrea Caligari in Qraz), str. 448. " Mitthell. II. 48. " Relchenberger o. c, str. ■Ki7.
daril s samostanskim premoženjem, ne da bi predložil potrebnih računov. Poročila o njegovi upravi so vsa zelo neugodna. En del nabranega denarja in pridelkov je na povelje nadvojvoda Karola izročil kranjskemu vicedomu. Porabili so se za delavce v idrijskih rudokopih („in ustim minerariorum")13. Leta 1588. mu je nadvojvoda upravo odvzel in jo poveril ljubljanskemu stolnemu dekanu Scbastianu Samujen14. Ta je skrbel vsaj za božjo službo v samostanski cerkvi. Od preostalih dohodkov je dal po lastni izpovedi 500 goldinarjev ljubljanskemu škofu, 500 pa deželnemu vicedomu.
Medtem so tekla pogajanja za ustanovitev goriške škofije dalje iu so bila že blizu izvršitve. Celo oseba, ki je imela dobiti novo stolico je bila že izbrana, namreč grof Ivan della Torrc. L. 1590. se je vršil napo-minani popis samostanskih dohodkov, da se je mogla določiti letna svota, ki bi se lahko porabila za dotacijo nove stolice. Dne 22. jan. je dekan Samujen v škofijski palači v Trstu podal svoje poročilo, 23. febr. pa se je vršil komisijski ogled v Bistri in je bil zaslišan Primož Jobst, „prior in spiritualibus". Zapisnik o gospodarskih razmerah in dohodkih je za srednjeveško samostansko gospodarstvo dovolj značilen, da ga vsaj po vsebini tukaj podam.
Dohodki so bili dvoje vrste: v gotovini in naturalijah. — Na dači (census) in najemnini (locatio) je dobival samostan 1288 goldinarjev na leto. Iz tega je ravideti, da se je le majhen del posestev doma obdeloval in je bilo največ zemljišč danih v zakup. Temu se ni čuditi, ker nam je znano, da so Turki ob svojih pogostih napadih mnogo podložnih kmetov odpeljali v sužnost ali pa pobili in je vsled lega že proti koncu 15. stoletja primanjkovalo delavnih moči15. Dohodke v pridelkih je dajala deloma desetina (deeimael in letna dara (census anuus), deloma domače gospodarstvo. Pšenice je bilo dobiti iz letne dače 80 starjev (staria provincialia); iz desetine, mlinjine (pristojbina /a mletje Žita i samostanskih mlinih) in z domačih njiv pa 150 starjev. Prodajala se je lahko po 2 gold. 20 krajcarjev star. — Rži se je dobilo 60 starjev na leto, ječmena 28, prosa 60 starjev. Vse te žilne vrste so se lahko prodajale po 1 gold. 20 krajcarjev. Turšice je bilo 170 starjev (po 1 gold.); ovsa 2(10, drugega žila iz mlinjine 30 starjev. Od teh pridelkov se je lahko prodalo ISO starjev pšenice, 50 turšice in 30 prosa; drugo je šlo za domačo rabo. Vino je dobival samostan deloma za dačo iz Solkana na Goriškem 130 vrčev »umas«) in iz Pasje vasi v Istri (12   vrčev),   deloma   ga   prideloval   v   lastnih   vinogradih   na Vipavskem
" Dne 20. aprila 1589. poroča kranjski vicedom Nikolaj Honhoino nadvojvodu Kamin, da mu je izročil dekan Samujen (.).').'t gold. (.Rheinisch") 24 krajcarjev v gotovini in pa skupiček za žito in vino v znesku 500 gold., skupaj 1433 goldinarjev 24 kr. Za ta denar je kupil 1100 ljubljanskih starjev žita, večinoma pšenice in jo poslal v Idrijo (Vicedomski arhiv v Nudollinumu I, b. 24).
M I liciugcr In Mllkowlcz napačno pišeta Samejc.
" Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju, str. 01.
(50 vrčev). Vino prve vrste, ki je označeno za lahko in kiselnato, se je prodajalo po 1 gold. 30 kr.; drugo, ki je bilo sladko, po 2 gold. 40 kr. Doma se je porabilo za družino 24 vrčev lahkega in 10 vrčev sladkega vina. — Od olja (6 vrčev) in soli (14 starjev) ni bilo pričakovati nikakih dohodkov, ker je letni pridelek komaj zadostoval za domačo rabo. — Za les iz gozda se je dobilo približno 100 goldinarjev na leto, vrhutega še 500 voz drv, ki so se lahko prodala za 30 gold., če se niso požgala doma in do 1400 desak vrednih približno 10 goldinarjev. — Živine se je priredilo na leto: šest do sedem jagnjet ali kozličev, dva do tri voličke in prešičev, kolikor jih je bilo treba za družino; štirje so se na leto tudi lahko prodali približno za 24 goldinarjev. — Za želod, pašnike in seno se je dobilo 25 goldinarjev, za pšeno (3 starje) 3 gold., za lan 6 gold. — Zadavek (ara) pri oddajanju zemljišč v zakup in drugih izpremembah je vrgel na leto 100 goldinarjev. Ribištvo je imel samostan v Ljubljanici, od izvirka pa do mestnih vrat, pa ni donašalo nikakega dobička in je služilo le domači rabi. — Stroški so bili sledeči: davki in deželne naklade 438 gold. 32 kr.; plača kaplanu, ekonomu in drugim uslužbencem 200 gold., mizarjem in kovačem za popravila 40 gold.; obdelovanje vinogradov, dovažanjc vina in užitnina 200 gold.; advokatu (procuratori causarum) 12 gold.; za popravo strehe in poslopij 100 gold.; za meso in postne jedi 60 gl. Skupni stroški: 1050 goldinarjev. — Cisti dohodek iz samostanskih zemljišč in pridelkov se je po tej cenitvi določil na gotovih 1200 goldinarjev.
Vendar je bila ta svota premajhna za nameravano dotacijo, in nadvojvoda Karol je umrl, preden je mogel izvršiti načrt (1. julija 1590). Za mladoletnega Ferdinanda je prevzel začasno vlado nadvojvoda Ernst, ki pa ni hotel izvršiti nikake važnejše stvari v škodo svojega naslednika. S tem je bila ustanovitev nove škofije odložena. Ernst je Bistro vrnil karluzijanom s pogojem, da jo morajo izročiti, ako bi se zopet otl njih zahtevala, v prejšnji namen1". Primož .lobst je bil zopet postavljen za priorja in upravitelja samostanu (1592—1597). Z vso vnemo se je lotil tlela, da obnovi nekdanje redovno življenje. Sezidal je novo, obsežno poslopje za sprejem tujcev. Red pa je izpraznil Pleterje in .lurjevo, tamošnja posestva deloma prodal, deloma dal v zakup, redovnike pa poklical v Bistro. S leni se je zvišalo število karluzijauov na pet patrov, •lasno se vidi, da je red z vso silo branil svojo ogroženo postojanko.
Toda prišla je nova kriza. I.. 1594. je postalo vprašanje o ustanovitvi jezuitskega kolegija v Ljubljani pereče. Tudi to zadevo je z vso vnemo pospeševal škof Tavčar". Bistra pa naj bi se po njegovem predlogu porabila za dotacijo novega kolegija.
Prvič omenja la načrt v nekem pismu na kardinala Cintija / dne 15. aprila 1594 ,s. V njeni poudarja, da so dohodki ljubljanske škofije
Knezoskofljski arhiv v l.jubjatii, fasc. IV, it 8, 9, 10, II. 17 Spomenica na papeža V. A. (Borghcsc III. <W 1), fol. !>.'i).   Korespondenca v zadevi vlelešenja bistriškega samostana: Kn-sk. arhiv I.e.
■• V. A. (Borgheae lil. 88b, fol. 136).
premajhni, da bi mogel sam prevzeti denarno breme za ustanovitev kolegija in piše dalje doslovno: „Zato sem se lotil iskat drugih sredstev in ono, ki sem ga našel se mi zdi zelo pripravno. Prejšnja leta so se za vlade nadvojvoda Karola blagega spomina vršila pogajanja za ustanovitev dveh škofij, ene na Koroškem, druge na Goriškem. Predlog je zelo ugajal papežu Sikstu V. in so se za dotacijo goriške škofije določili dohodki kartuzijanskega samostana Bistra („Franz"), ki je bil že dolgo časa zapuščen in je le še kak posamezen redovnik tamkaj prebival. Zato so se tudi takrat cenili dohodki od tržaškega škofa in določili na 1200 goldinarjev. Uprava samostanskega premoženja pa je bila od nadvojvoda Karola izročena skozi tri leta posebnemu upravitelju. Izvršitev tega načrta se je vsled smrti nadvojvodove odložila. Medtem pa sta se vsled papeževe odredbe dva kartuzijanska samostana", ki sta bila določena za vzdrževanje alumnov v Gradcu, kartuzijanom vrnila in hkrati na njih prošnjo tudi Bistra, s pogojem, da jo brez obotavljanja zopet izroče, ako bi se zahtevala za ustanovitev škofije. Ta samostan leži v moji škofiji, je le štiri milje od Ljubljane oddaljen, na kraju, kjer reka zelo mirno teče in nudi navzgor in navzdol zelo ugodno plovbo. Dohodki tega samostana nikakor ne zadostujejo za ustanovitev škofije in če bode prišlo do ustanovitve, ne bo manjkalo drugih dohodkov in pripravnejših krajev. Za ustanovitev ljubljanskega kolegija pa so zelo primerni. Zato prosim, naj Nj. Svetost potrdi to, ker je prevzv. nadvojvoda Maksimilian s svojimi svetovalci določil .... da se namreč dohodki imenovanega samostana za vedno odkažejo ljubljanskemu kolegiju. Ako bode (kar vsi upamo) Nj. Svetost to storila, ne bode izvršila le Bogu dopadljivega dela, ampak si bode s to veliko dobroto za vedno storila hvaležne naše dežele . . . ."
Toda kartuzijani so zvedeli o škofovih načrtih in se v Rimu z vso silo potegnili za ohranitev Bistre. Našli so tudi močno zaslombo pri španskem kralju in njegovem poslaništvu. V nekem pismu z dne 17. septembra 155)4 poroča papežev tajnik Minucci škofu Tavčarju, da so kartuzijani prekrižali načrte glede Bistre, češ, da so samostan že obnovili, da morajo za Žiče in Jurjevo itak plačevati jezuitom v Gradcu visoko letno peuzijo. Ako se jim vzame še Bistra ne bodo imeli nobenega samostana na Slovenskem več. Za njihove koristi se poteguje pater Quintana, podpira ga španski poslanik. — Tavčar je nato 10. novembra iznova predložil obširno spomenico in zavrnil ugovore karluzijanov. Naposled poudarja, da se ne stori nobena krivica, če se samostansko premoženje porabi za druge cerkvene namene. „Papez hoče, da mora biti v vsakem samostanu najmanj   12 redovnikov, a če bi jih  bilo v
" Žiče iu Jurjevo.
Bistri tudi sto, ne bi storili toliko dobrega, kolikor trideset jezuitov, ki bi izpovedovali, pridigovali in zavračali heretike .... Kartuzijani niso ljudje, ki bi ustrezali namenom svojih nstanovnikov, se manj pa kaj koristili v sedanjih potrebah". — Tudi nadvojvoda Ferdinand se je prihodnje leto v nekem pismu na papeža Klemena VIII. zavzel za Tavčarjev predlog (dto. 24. aprila 1595).
Uspeh tega ponovnega posredovanja je bil ta, da se je red pričel pogajati. V imenu nadvojvoda je graški nuncij Porcia vodil pogajanja s kartuzijanskim komisarjem, patrom Quintanom. Naposled se je poravnava sklenila tako, da kartuzijani prepuste ljubljanskemu kolegiju Pleterje z vsemi zemljišči in premoženjem. Dne 29. decembra 1595. se je stiski opat Lovrenc v spremstvu dveh jezuitov, pp. Nikolaja Koprivca in Lovrenca Norvega podal v Pleterje in jim izročil posestva.   Bistra je bila rešena.
Primož Jobst, ki je v teh usodnih časih vladal samostan, je imel zadoščenje, da njegovo delo ni bilo zaman. Doživel po dolgi, žalostni dobi luteranstva, da so se zopet naselili njegovi redovni bratje v zapuščenih prostorih bistriške kartuzijc in da je ondi vzklilo novo življenje. Umrl je leta 1601.
Njegov naslednik Avguštin Brentius (1597 —1621) je cerkev in samostan popolnoma prezidal in mu dal ono obliko, kakršno je imel do najnovejšega časa20. Po pravici ga imenuje bistriški nekrolog „ob-novitelja vsega samostana" („reaedificator totius huius domus"). Napeto razmerje, ki je vladalo med ljubljanskim ordinariatom in kartuzijani za škofa Tavčarja in priorja Jobsta, je v toliko vplivalo tudi na njegovega naslednika, da je 1. 1 (>().'!. dal posvetiti nove oltarje tržaškemu škofu Ursinu de Berlins, ne pa Tomažu I Irenu, pod čigar oblast je spadala Bistra. Tudi Hrenove odredbe glede jubileja 1. 1605. kartuzijani niso hoteli sprejeti21. Pričela se je precej ostra in dolga pravda za juris-dikcijo, ki je bila pa naperjena bolj proti škofu Ursinu, kakor pa proti bistriškim redovnikom. S poslednjimi se je škof Hren zlepa poravnal. Da jim izkaže svojo naklonjenost iu poravna nekoliko nasprotstvo svojega prednika, je Hren podaril samostanu 1. 160!). 600 goldinarjev z določbo, naj se za ta denar napravi v Bistri udobnejša in lepša celica, ki bi jo rabil sam in njegovi  nasledniki, kedar bi se mudil v Bistri22.
O urejenih razmerah, ki so zdaj vladale v samostanu, priča poročilo graškega nuncija Salvago, ki je .'10. oktobra I. 1(507. obiskal Bistro iu poslal v Rim sledeče poročilo (datum Vrhnika, .'51. oktobra 1(50 7 2J):
20 Naša slika (Tab. 1) kaže bistriški samostan, kakršen je bil pod priorjem Jakobom Klopperjeni I. 1721.  Izvirna slika je v dež. muzeju. 31 Izvestja V, str. 110. " Valvasor XI. str. 14.'). » V. A. (Uorgb. II, 197—198).
„Vceraj sem obiskal samostan Bistro (il monastero di Franz) kartuzijanskega reda. Vzpodbujal sem se zelo, tako nad redovnim življenjem menihov, kakor nad skrbnostjo in pridnostjo priorja. Nič drugega mi ni preostalo, kakor da sem pohvalil njihovo ravnanje in jih vzpodbujal, naj ostanejo stanovitni in še bolj napredujejo v kreposti. Prijor me je prosil, naj zaradi pomanjkanja duhovnikov v samostanu posredujem pri Vaši presvetlosti, da dobi od papeža dovoljenje, naj se dijakon Gregorij Fritz, ki je zdaj nastopil 24. leto posveti v mašnika, čeprav še nima potrebne starosti. Dobrohotnost priorjeva zasluži skrb Vaše prevzvišcnosti in potreba samostana mora tudi zbuditi Vašo naklonjenost.   Zelo želim, da bi  moja prošnja ne bila zaman . . ."
Po viharjih, ki sta jih povzročila luteranstvo in protireformacija, je za samostan zopet nastopila doba mirnega razvoja.
Kranjski  sotrudnik  knjige:   „Die Illyrischen Provinzen und ihre Einwohner. Wien. In der Camesinaschen Buchhandlung. 1812".
Dr. Kr. Kidrič.
Kdor bi pisni za matični zbornik „Francozi na Slovenskem" statistično-etnografski opis Slovencev Napoleonove Ilirije, najde razven v delih B. 11 a c q u e t a (Abbildung und Beschreibung der Südwest- und (istlichen Wenden, Illyrer und Slaven, Leipzig 1802—5), ,1. Rohr er a (Versuch über die slawischen Bewohner der österreichischen Monarchie) itd. marsikak migljaj tudi v prvi in zadnji nemški knjigi, ki opisuje pod zgoraj navedenim naslovom novo državo ob Adriji kot priznano celoto.
Anonimni pisatelj se ozira sicer bolj na bivšo avstrijsko nego obstoječo francosko upravo, a pozornost zaslužijo etnografski podatki iu slovanska krajevna imena, ki spremljajo hihitam nemške iu italijanske oblike. Na Kranjskem je označen skoro vsak kraj tudi s slovenskim imenom. Ta navada se je bila izza Valvasorja v nemških geografskih knjigah nekako udomačila. Ig. de Luc a je sestavil celo obsežen zaznamek slovenskih krajevnih imen, češ, „v mnogih spisih in tudi na nekterih zemljevidih se navajajo kraji v kranjskem narečju" (Geogr. Handbuch II, Wien 1790, stran 182 —(i). Slovenska imena v „Die lllyrischeii Provinzen" imajo večinoma pravilno knjižno obliko, (udi trdovratnega  „Terglova"  nadomešča knjižni „Triglav",  poleg nemškega
„Stein" stojita dialektični „Kamlik" in knjižni „Kamnik". Pri sestavljenkah iz pridevnika in samostalnika prevladuje tendenca, da se pišeta obe besedi z veliko začetnico: Bochinfka Sava, Krainska Gora, Koroschka Bela, Novo Mesto itd., tako tudi: Pod Koren, Na Dougim, Pod Jelovim Berdam itd.; vendar tudi: Pred jamo, Pod petschio, Schkofja loka, Knefhji pot = Grafenweg 1 itd.
Za pisavo imen iu še par drugih stvari pa ni odgovoren avtor sam, ki pojasnuje v predgovoru: „Ker je radi dosedanje osamelosti teh pokrajin tukaj troje in še več pravopisov v navadi, je blagovolil nek Kranjec, ki to stvar razume, obenem z drugimi priličnimi popravki tudi slovanska krajevna imena in še več drugega za izgovor v nemškem pravopisu prirediti". Kdo bi mogel biti ta Kranjec in kje razven v imenih se še poznajo njegove korekture?
Par mest je značilnih: „V avstrijskem državnem jeziku se zovejo llirci vsi staroverci, kakor: Srbi, Slavonci, Dalmatinci, Istrani, Banačani, izvzemši Rumunce (Walachen)" (str. 72). Skoro iste besede je rabil I. 1810. Kopitar (Barth. Kopitars Kleinere Schriften, 22). — „Tako-zvan ilirski jezik je poleg slovenskega (nebst der windischen) najbližji staroslovanskeniu (altslavisch)" (str. 72). Tako je ugibal o domovini starobolgarskega jezika takrat le Kopitar, ki je s slovenizmom že sicer zelo koketiral, a ga še ni bil proglasil za dogmo (prim.: Grammatik, d. slav. Spr. in Kr., St. und Kar., 7; Kl. Schriften .32—lili, (i.'i). — Knjiga uči, da je „zverizil" po „zelo verjetnem mnenju Dobrovskega" med I. 10(54 — 1222 kak prijatelj slovanskega obreda cirilico v glagolico (str. 142—143). Tudi Kopitar je še imenoval leta 1810. to mnenje Dobrovskega „verjetuo" (Kl. Schriften (5(5). — Med „Windische" šteje knjiga tudi provincialne Hrvate ( Kajkavce), češ, „prava hrvaščina je doma pravzaprav le južno od Kulpe; provincialna hrvaščina se je zvala
1 Na enačbo knez grof, ki jo je zagovarjal lani I. Košlial (IMI\ XIX. •ISj, je opozoril že nad slo let poprej prof. I. A. S u pp an t se Ii i tsc h, ki je pisal I. lKIKi.: „Kues bedeutet im Slaviseben einen lausten oder regierenden Grafen; eine Benennung, die sieb unter dem Volke iu Krain ziemlich verloren bal, Indeß sie sich In v andern Zueigen des großen slaviseben Stammes noch erhielt So sind z. B. die polnischen und russischen Kluse allgemein bekannt Aber die Krainer kannten einstens diese Winde auch, und zwar au den Grafen von Cilli, die den größten Theil des Landes besaßen. So heißt noch heut zu läge das Gut Grafen weg (auf der Straße der Graten von Cilli nach Krain) Kiieshipol; die Grafenwiese hey Radmannsdorf, einer ehemals Cillyschen Herrschaft, Kneshnik; das Dorf Grafenbrun n in lnnerkrain, Kneshäk. laue liegend von mehreren Dorfschaften unter der Herrschaft Adelsberg, die einst auch diesen Grafen zugehört, Knesbia" (l.aibaeher Wochenblatt III, štev. .'{.i-.'M; prim. tudi nepodpisanega pisatelja [urednika t!lepičaV| reprodukcijo Suppanlscliilseheve razlage v Ulyr. Blatt šlev. .') z dne Iti. jau. 1840, str. 14, opomba).
prej »Windisch« in je tudi" (str. 71). To je pa zopet nazor, ki ga je branil že od 1. 1808. vedno izraziteje Kopitar (Grammatik XX, 432; Kl. Schriften 35, 61, 70, 125, 129; Dobrovskemu 6./11., 7./1V., 20. do 24./XI. 1809, l./I. 1810; Istočniki dlja istorii slav. filologii I, 33, 50—51, 62, 74). — Za poznamenovanje Slovencev kot species se rabi v knjigi le izraz „Winde-Windisch". Ta termin je bil takrat tako domač, da je speljal celo dva učena, severna Slovana, da ga je izkušal uvesti eden v poljščino, drugi v češčino: S. Linde je poznal „windyjski (je.zyk) z krairiskim (Slownik jezyka polskiego I [Warszawa 18071, str. XIII), F. L. Celakovsky pa je poročal 20. decembra 1819 iz Linea prijatelju VI. Kamarytu, da se uči od koroškega Slovenca „trochu . . . po vindicku marlovat" ter mu poslal v spomin na „vindicku Umenku" (-= muzo) slovensko narodno pesem (Korespondence a zäpisky Frant. Celakovskeho. Vydal František Bily 1 [Sbirka pramenu ku poznani, literarniho života v Cechach na Moravč a v Slezsku. Skup. II., č. 10., V Praze 1907|, str. 26). Terminus „Slovene- slovcnisch" se je bil začel sicer tik pred korekturo knjige „Die Illyrischen Provinzen" že uvajati, in ga je rabil prilično že ravno Kopitar (prim.: Kl. Schriften, 24, 28, 33, 35, 36, 40, 45, 61, 70), ki ga v svoji „Grammatiki" še ni poznal, toda „Windischer" in „Kramer" sta še prevladovala cela desetletja tudi pri nemški govorečih ali pišočih Slovencih. Značilno za „Die Illyrischen Provinzen" pa je opozarjanje, da se imenujejo „Winden" „sedaj pravzaprav le Slovani na Koroškem in Spodnjem Štajerskem" (str. 71): to razliko med rabo termina „Slovenec" in „Kranjec", „Windischer" in „Krainer" je poudarjal namreč zopet ravno Kopitar (Grammatik VI; Istočniki I, 10).
Domnevo, da je Kopitar oni „strokovn jaški Kranjec", ki je uredil v knjigi pravopis slovanskih krajevnih imen in vrinil tuintam še tudi kak svoj stavek, vsiljujočo se radi reprodukcije mnogih Kopitarjevih misli, pa izpremeni v gotovost Kopitarjevo pismo Zoisu z dne 15. novembra 1811. V dostavku tega pisma prosi namreč Kopitar slik za opremo te knjige in pravi: „Heubner natisne do konca januarja 1812 lep oktav - zvezek: »Illyrieii und seine Einwohner«, ki ga je nek šlezijski učenjak duhovito skompiliral; avtor želi zalo 1 do 6 bakrorezov iz Hacqueta ali od kod drugod.
Ker so pa I lacquctove risbe ponesrečene, želim dobiti jaz [in tudi I Ieubuer] s posredovanjem in po direkciji V. M. novo napravljene natančne risbe prebivalcev, n. pr. 1 Gorenjca z ženo, otrokom, čbel-njakom, 1 Istrijanca, 1 Hrvata, 1 Moljaka i. t. d. po podatkih V. M.; 1 Ieubner bi rad plačal za risbo dukal v zlatu iu še več, čeravno bi rad izdal ceno knjigo".
Slog Šlezijca je moški; slovanska nomina propria popravljam jaz:
torej če pridejo risbe, potem kaj posebnega — drugače rajši nič. Qu'en dites-vous?" (Iz Jagič- Prijateljevega gradiva za IV. tom „Istocnikov").
Kaj je odgovoril Kopitarju Zois, ni znano, izšla pa je knjiga — brez slik. V Ljubljani bi bili seveda radi tudi zvedeli ime Slezijca-avtorja, in vidi se, da se je obrnil s tem vprašanjem na Kopitarja dr. J. Zupan: Zupanu odgovarja namreč Kopitar dne 21. aprila 1813, da „je avtor Prov. Uly r. Wo 11 e r s d o r f" (Istočniki II, 255; prim. tudi Bohatta H. in Holzmann M., Deutsches Anonymen - Lexikon, Weimar 1905, III, 314). Ta Šlezijec Wolters d orf more biti le statistik, kartograf in — protestantski nabožni pisatelj E. G. Woltersdorf, profesor v Vratislavi, ki je izdal istega 1. 1812. na Dunaju pri isti tvrdki H en b n er-C a me si n a tudi svoj „Repertorium der Land- und Seckarten".
Zdi se, da je dal inieijativo za Kopitarjevo sotrudništvo pri knjigi založnik Heubner in ne avtor. Heubner je bil šele ravnokar prišel z Lipsije, kupil Camesinajevo knjigarno in stopil s Kopitarjem skoro v prijateljske oduošaje (prim. Kopitar — Dobrovskemu na veliki četrtek 1812, Istočniki I, 250).
Kopitar je pokazal svoj interes na dobrem glasu knjige, pri kateri je sodeloval sam, tudi v „Wiener Allgemeine Zeitung", kjer je bil sourednik (Petrovskij N. M., Pervye gody dčjateljnosti V. Kopitarja, Kasan j 1900, 243). V štev. 49. z dne 18. junija 1813 omenjenega lista je ocenil neki L. L. knjigo precej pikro in naglašal zlasti, da bi na Dunaju izišla knjiga ne smela imeti o vojaški upravi „toliko krivih nazorov iu napačnih podatkov", čemur pa je uredništvo pripomnilo: „Saj se lahko kako delo na Dunaju tiska, pa v S miru i napiše . . . Upamo, da bodemo mogli prinesti o tem delu, ki pričakuje le iz Avstrije natančnih popravkov po vseh panogah, še vedno bolj popravljajočo oceno" (str. 774).
Nove ocene pa ni bilo in kriva je nekoliko morda tudi politika. Vera v obstoj nove države se je že rahljala, iu uredništvu se morda ni zdelo več umestno, poročati o popisu „Ilirskih provinc" v času, ko se je že računalo kot s faktom z njih razpadom. Na Kranjskem se je širilo začetkom leta 1813. celo ..prerokovanje", da zasedejo Avstrijci 15. februarja istega leta zopet Ilirijo. Grof I lohenwart je poročal dne 10. januarja 1813 o tem, obenem z drugimi podrobnostmi, cesarju, iu cesar je poslal dne H), januarja I loheuwartovo pismo policijskemu prezidentu v. I lagern, „da si ga ogleda in ga uporabi, potem pa z morebitnimi opazkami iu spomini vrne". 1 lagern je v prezidialuem predlpgu  na cesarja  dne 21. januarja sicer naglasi!,  da  „diši  to, kar
omenja grof Hohenwart na koncu o povedki, ki stavi zopetno zasedanje Ilirije na 15. dan prihodnjega meseca, o poizvedovanju, ki ima izvor menda v njegovi lastni radovednosti in ki naj daje mero in smer njegovemu lastnemu obnašanju" (akt štev. ^\ ex 1813 v arh ivu dim. notranj. ministrstva), toda par mesecev po 15. februarju 1813 se je »prerokovanje" uresničilo.
Doneski k življenjepisu dr. Jakoba
Zupana.
(Doba od 1. 1785-1817.)
Spisal dr. Rudolf Mole. I.
Najbolj obsežen življenjepis dr. J. Zupana, onega navdušenega slovenskega romantika iu enega izmed najbolj plodovitih pesnikov „Cbelice", nam je spisal Fr. Wiesthaler v »Ljubljanskem Zvonu" 1. 1885. Upotrcbil je vse mogoče vire, ki so mu bili na razpolago, v glavnem se je pa naslanjal na Mar novo delo (Jezičnik 1877). Toda niti Marn, niti Wiesthaler nista izčrpala onega obilnega gradiva, ki je bil položen v Kopitarjevih pismih na Zupana. A ravno ta pisma nam kažejo, s čim se je pečal Zupan, predno je bil imenovan za profesorja bogoslovja v Ljubljani. Poleg teh pisem 1 so mi tudi dobro služili podatki v pismih, ki jih je pisal Kopitar Dobrov-skemu, oziroma Dobrovski Kopitarju2. Jako važne podatke pa sem dobil v neobjavljenih pismih, ki jih je pisal Kopitar baronu Z. Zoisu; tupatam je dodan tudi koncept, oziroma pismo Zoisovo3. Marsikaj zanimivega iz te dobe se nahaja tudi v neobjavljenih pismih, ki jih je pisal Zupan mlademu kudežu, sinu Jožefa kudeža, graščaka v Ribnici'1.
1 Neue Briefe von Dobrovski, Kopitar und anderen Süd- und Westslaveu. Herausgegeben von V. Jagič. Berlin 1897. V poštev pridejo str. 182 — 270. (Citiral sein to delo pod II).
2 Briefwechsel zwischen Dobrovsky und Kopitar (1808-1828). Herausgegeben von V. Jagič.  Berlin 188.r>. (Citiral sein pod I).
^ Dobil sem jih od g. dr. Iv. Prijatelja, ki je oskrboval prepis Cojzove ostaliue, ki jo namerava izdati dvorni svetnik gosp. prof. dr. V. pl. Jagič. Obema gospodoma izrekam tem potom najvdauejšo zalivalo!
4 Pisma se nahajajo v tukajšnji lic. knjižnici; nanje me je opozoril kustos g. I.. 1'intar, za kar mu bodi izrečena uajvdauejša zahvala!
Ta razprava ima namen, izpopolniti ono, česar ni dohiti niti pri Marnu, niti pri Wieslhalerju.
Jakob Zupan (pravilno Župan5) se je rodil kot kmetski sin dne 4. julija 1785. v Prevojah pod Brdom v kamniškem okraju na Kranjskem. O njegovi mladosti nam ni znano mnogo. Saj niti ne vemo, kje je pričel svoje študije. Wiesthaler domneva, da je Zupan mogoče študiral kje na Hrvaškem, ter misli na Varaždin, ker se je bil Zupanu posebno priljubil srbsko4irvaški jezik. (L. Z. 1885, str. 32). Vendar se mi zdi, da ima ta domneva malo podlage; ravnotako bi lahko mislil na Karlovec, kjer je študiralo tudi mnogo Slovencev. Letna poročila in listine ljubljanske gimnazije imenujejo njegovo ime samo 1. 1802, ko je bil slušatelj matematike in fizike v takratnem drugem letniku liceja (Wiesthaler ibd.).
V obeh predmetih je imel v obeh tečajih „izvrstno" in red v nravnosti se je glasil »popolnoma povoljno" („ganz gemäß"). Užival je tudi Thalbergovo ustanovo. Dne 22. avgusta leta 1802. je prosil za sprejem v teologijo (Wiesthaler ibd.). Po dovršenih teoloških študijah v Ljubljani so ga poslali na vseučilišče na Dunaj, ker je bil še premlad za posvečenje v mašnika.
Na Dunaju, kamor je prišel I. 1806.6, je stanoval pri piaristih ter se je posebno priljubil tamošnjemu rektorju Langu, ki je šel mlademu navdušenemu Kranjcu zelo na roko. Sploh je bil Lang jako izobražen mož, ki se je zelo zanimal za ljubljanske šole in kranjske razmere. Tako piše Kopitar Zoisu: „Supau lässt den Vodnik bitten, im nächsten Schreiben, sey's an mich oder ihn, einige Neuigkeiten von den Laibacher-schulcn, um die ihn sein Dir. Lang immer fragt, beizugeben". (Pismo z dne 3. marca 1800).
Kako zelo se je zanimal Lang za Zupana, nam svedoči sledeče: „Prof. Supan ist ein so enthusiastischer Patriot, dass sein Convict-director, der ihn sehr liebt, nur Daten zum Lobe Krains aufsucht oder ihn abfragt, wenn er ihn aus seiner Melancholie, der er ehevor sehr  soll   unterworfen  gewesen   seyu,  aufrichten will".
Za bivanje v konviktu je zanimiva sledeča anekdota. Med drugimi sta stanovala v konviktu z Zupanom   tudi   neki Hruby, ki je postal
5 Lastnoročni podpis se glasi Supan. V korespondenci Kopitarja iu Dobrovskega se nahajajo oblike Sliupan (I, .18), potem ',i;viiail'l, (I, 8.')), Supau (1, 135). V pismu na Dobrovskega z dne '21. aprila 1810 piše Kopitar: „Der junge Dr. Theologie Suppaii (so verhunzen die Deutsehen unsere Župane) war durch das unverhoffte Geschenk .Ihres Slawin« überrascht (I, 135). Cfr. tudi I, 180: Jacob Supau ( /k'yililll'h).
* Cfr. moj članek: „Hin Beitrag zu Biographie Jakob Supaus". Carniola 1009, str. 1(13, 1()4.
pozneje zdravnik (II, 212), in Madžar Buzcy, ki ga imenuje Kopitar „smerdliva maxarska voffert" (II, 191).
Hruby je prišel nekega dne h Kopitarju in mu je povedal, da je Buzcy Zupana zatožil rektorju Langu, da se nekdaj ni udeležil večerne molitve. Ravnatelj, ki je bil sicer pameten mož, se je smejal tej denun-ciaciji in je le obžaloval, da je že bil napisal izpričevalo (II, 191 — 192). Zupana, ki se je mogoče čutil prizadetega, je ta vest zelo vznemirila. Gotovo je napisal Kopitarju obupno pismo, ker ga mora Kopitar v prihodnjem pismu tolažiti, da sloni cela stvar na nerazpozumljenju (II, 192—193). Buzcy ni zatožil Zupana, temveč Hrubyja in druge. Nespo-razumljenje tiči v tem, da je napisal Kopitar v pismu „jih", kar lahko pomeni Zupana, kakor druge. Lang se ni kesal, da je bil dal izpričevalo Zupanu, temveč Hrubyju in drugim. Vse je bilo torej le kloštersko blebetanje (II, 193). Iz pisma z dne 18. julija 1810 pa sledi, da je šlo res za neko denuncijacijo; povzročil je pa ni Buzcy, temveč nekdo drugi (II, 194). Zupan pa se le ni mogel potolažiti; mislil je vedno, da se je zameril Langu. Zato mu je moral Kopitar naposled zatrditi, da se ni Lang nikdar pritožil čez njega (II, 198).
V konviktu so živeli tudi drugi Slovani, ki jih je Zupan seznanjal z našimi razmerami in literarnimi proizvodi. Iz nekega pisma, ki ga je pisal Kopitar Zoisu, izvemo, da je zahteval Zupan, naj Vodnik pošlje dvanajst izvodov „Pesmi za pokušino", da jih razdeli med svoje prijatelje. (Pismo z dne 3. februarja 1809). Razdelil jih je potem med Galičaue (Poljake in Rusine?).  (Pismo 3. marca 1809).
Na Dunaju je občeval z rojaki, ki so bili slučajno takrat na Dunaju. V korespondenci čitamo sledeča imena: Jenko, Pervajne, Zupančič (bodoči profesor v Celju), Dolinar7, znani Jurist; največ pa je občeval s Kopitarjem.
Zupan je poslušal znamenitega Jahna v hebrejščini (I, 31). Da se je resno pečal s hebrejščino in imel lepe uspehe, nam kaže dejstvo, da sc je Jahn pozneje vedno rad spominjal svojega učenca in mu tudi dopisovalrt.
Velikega pomena za Zupana je bilo znanje s Kopitarjem. Ce sta se moža poznala že iz Ljubljane, ne vemo. Vsekakor sta se Zupan in
7 liilcresantno je sledeče mesto i/ Kopitarjevega pisma, dne .'i. febr. 1S09 »Vodnikovo Hlstorio je neki tudi Dolinar v'roke dobil, ut Judicium ferret: je neki djal, de je preže j, si stylum h a bere I, aber so sey es nicht zu drucken! Ich habe die vorigen guten, und diese letzte schlimme Nachricht ab eodem auclore Supau".
H l'rim. .lagič, II, 1!)K: Jahn le salutat. Jalmii responsuin liabes stalim. — Jahn beri vidi per duas horas, rescribet. Interim agit per nie gratias te amat ut ego (II, 260).
Kopitar spoznala kmalu; Kopitar je namreč prišel začetkom novembra na Dunaj in že 5. decembra 1808. omenja v svojih pismih Zupana. Gre za neko poizvedbo in tu se glasi: „wie mir Supan sagt".
Bistro Kopitarjevo oko je kmalu spoznalo zmožnosti mlajšega rojaka; postala sta dobra prijatelja. Kako je sodil Kopitar o Zupanu, nam pove pismo z dne 23. decembra 1808: „E. G. haben mir die Fata der krainischen Literatur unter Marcus, Japel, Linhart etc. in früheren Jahren oft erzählt, mit Beisatz, daß ich einst vielleicht selbst in diesen Weingarten sollte zu arbeiten kommen. Wer weiss, ob E. G. nicht auch wegen des Lexicons zum Prophet werden! Auf jeden Fall aber bekommt Krain einen braven Arbeiter, auch pro lingua, an dem Neffen des Dechants Supan, der noch dieses Jahr als Prof. Theologiae ins Vaterland zurückkommt. Er ist ganz der Mann, eine neue bessere Übersetzung der Bibel zu besorgen".
Kopitar ga je izkušal na vsak način pridobiti za delovanje na polju slovenskega jezika. Zato je celo žrtvoval marsikatero uro le na ljubo svojemu prijatelju. Zupanu, ki je bil dober Orientalist, ni bilo po volji, da bi bil ostal Kopitar nevešč hebrejščini, zato je prihajal vsak dan med 5. in (i. uro zvečer h Kopitarju, „um mich — Kopitar Zoisu dne 23. jan. 1809 — soviel ich erlragen kann, zu iniziren, was ich mir denn wohl gefallen lasse, auch um ihn selbst noch mehr für die Slavität zu gewinnen"". Vidi sc, da sc je Kopitar le svojemu prijatelju na ljubo učil hebrejščine, zakaj dne 29. aprila 1809 piše sledeče: „aber nun klopft wieder Supan: er stiehlt mir manches Stündchen: aber die wenigstens für den SlavismilS und die neue Bibelausgabe nicht verlohren seyn?".
Kopitar ni mogel zamolčati staremu mojstru Dobrovskemu svojega veselja, da je dobil tako marljivega slavista. Hvali ga kakor Cojzu, a izraža (udi nado, da se mu bode posrečilo kot „Neffe der Principum in Cousistorio, Theolog und Professor" pridobiti „eine kraiuische Lehrkanzel an Theologie".
Se preden je Zupan odpotoval v domovino, ga je izkušal Kopitar priporočiti svojemu velikemu mecenu. Že 23. dec. 1808 piše Zoisu : „Ich mache ihm Hoffnung, daß er bei F. G. freye Entree haben werde, worauf er sich sehr freut".
Vest, da hoče Zupan prevajati sveto pismo, je Zoisa zelo razveselila. Dne 14. jan. 1800 piše Kopitarju: „Wir erwarten mit Selmsucht den Prof. Suppan! Er wird seinen Landsleuten sehr willkommen seyn, wenn er sich darauf verlegen wird, die Bibelübersetzung zu rektifizieren. Man  hört oft  Klagen  über ungleiche Orthographie und über die ger-
" Zoisu ui bilo všeč lo novo delovanje Kopitarjevo. Zalo piši' v konceptu : „Supan Hebräisch      nur wenige Stunden?".
manisierenderi Phrasen. Sie wünschen auch ein größeres Format und frischere Lettern, hol shive zharke, wie sie es nannten !"
Vendar Kopitar ni mogel zamolčati, da se boji, da bi utegnil Zupan izgubiti veselje in navdušenje za delo med barbarskimi janzenisti; zato prosi, naj se Zois zavzame zanj. V pismu z dne 1. februarja 1809 pravi sledeče: „E. G. müssen ihn (Supan) aber wohl auch ein wenig in Protection nehmen: sonst würde sein heiliger Enthusiasmus unter barbarischen Jansenisten in Gefahr seyn zu verrauchen". Ta Kopitarjeva bojazen je bila tembolj upravičena, ker je bil Zupan pod vplivom svojega strica, dekana in kanonika Zupana, ki je bil znan kot janzenist. Kanonik Zupan je tudi večkrat dopisoval svojemu stričniku, ki je jako rad čital njegova pisma. V tem oziru primerjaj Kopitarjevo pismo z dne 12. marca 1809: „Die Visite des Ch. Supan hat seinen Neffen ungemein gefreut. Letzterer bekommt von Monsignore selbst eigenhändige Briefe, was ihm natürlich nicht wenig schmeichelt". — Na priporočilo Kopitarjevo je odgovoril Zois kratko: „Dem Prof. Supan werde mich anbiethen! nisi Jauscnistac abhorrent". (7., 12. februarja 1809).
Dne 5. februarja 1809. je bil Zupan posvečen v mašnika; novo mašo je daroval najbrže 13. febr. 1809. Kmalu potem je mislil odpotovati v domovino10. Ostal pa je vendar še do septembra na Dunaju, ker si je hotel še prej pridobiti doktorat, ki ga je dosegel 9. septembra 1809 11.
Dne 12. sept. 1809. je Zupan zapustil Dunaj. Po petmesečnem občevanju si je Kopitar lahko ustvaril precej jasno sliko o svojem rojaku. Spoznal je njegove zmožnosti, posebno jezikovne, a videl je tudi marsikak madež na njegovem značaju. Bal se je, da mu utegne ravno njegovo častihlepje škodovati; v tem se tudi ni motil, kakor nam je pokazala prihodnost. A Zoisova bližina bi po Kopitarjevem mnenju gotovo ugodno uplivala na nadarjenega mladega Slovenca ter ga bodrila k resnemu znanstvenemu delu12.
V Ljubljani je nastopil svojo prvo službo kot kaplan pri Sv. Petru.
O kakem delu ne slišimo sedaj nič; najbrže mu je nova služba dala mnogo dela. Tudi pri Zoisu se ni oglasil takoj, zakaj v pismu z dne 3. decembra 1809 vpraša Kopitar Zoisa: „War Supan noch nicht bei E. G.? Mir hal er auch noch nicht geschrieben". Vendar mislim, da se je kmalu oglasil ter bil sprejet v krog tedanjih literatov, ki se je shajal pri Zoisu.
10 Prim. Kopitarjevo pismo Zoisu, dne     februarja 1809: „. . . . weil er den 13*cn d. primiziren und dann nach wenigen Wochen nach l.aibach abgehen wird". " O izpitih prim. moj že citirani članek. '•' Prim. moj članek.
Kopitarju ni bilo prav, da je Zupan samo kaplan v Ljubljani ter je menil, da ga bodo nastavili (pismo 10. marca 1810) za notarja, kar mu pa zopet ni bilo po volji, ker ni hotel, da bi bil Zupan „Geschäftsmann", ampak ga je hotel videti v krogu učenjakov (II, 188). Vendar mu je Zupan zanikal, da bi ga mislili postaviti za notarja. Zato mu je Kopitar 6. junija 1810. odgovoril sledeče: „Von ihrem Notariat ist, wie ich ja sagte, blos ein meiniger Traum der Schöpfer; was kann ich dafür, wenn erhitzte Klosterköpfe wie Hruby, Träume für Facta nehmen? was nicht ist, kann werden".
Dne 18. februarja 1811. piše Primic Zupanu: „Sa boshji zhaf, naj oftanejo na Kranjfkim = post nubila Phoebus; njih evangelion od biblie me je mozhno rasveselil" (II, 305).
Iz tega sklepam, da se je bil mogoče Zupan odločil zapustiti Ljubljano in je mogoče javil Primicu svoj sklep. Morda je ta vest v zvezi z notico, ki jo čitamo v pismu Kopitarja na Zoisa: „S+pan schreibt mir, Sivrich13 habe ihm den Anwurf gemacht, si ipse epi sc opus h'eret Illyrici, an pro v i car i o generali vellet ipsi esse. Talia eblaterat, se ridiculisans ct alios! Ceterum puer egregius, si laborare vellet" (6. junija 1810).
V Ljubljani je ostal do junija I. 1811., ko je bil prestavljen kot kaplan v Šmarije pod Ljubljano.
K tej novi službi mu je Kopitar čestital dne 5. junija 1811: „De mutato loco gratulor si tibi gratum, sed hoc Optimum quod noti procul ab urbe" (II, 233).
Posebno veselje pa je imel s to premestitvijo Primic. Gotovo je imelo to veselje nekoliko egoizma v sebi; zakaj Primic je bil doma iz Zaloga pri Šmarijah in je tudi v počitnicah zahajal tja. Zato mu piše, da ga veseli, da je prišel za kaplana v njegovo rojstno župnijo, kjer ho imel priliko spoznavati dolenjsko narečje (II, 272). Prosil ga je obenem tudi, naj potolaži njegovo mater, če bi jo videl, ker je bila kar obupana, da ni postal njen sin duhovnik (II, 273). Zupan je bil v resnici zelo zavzet za Primčeve sorodnike; saj mu piše Primic sledeče: „de ti je moja rodovina tako pri serzi me prav niozhno veseli, iuo se ti sa to prav lepo sahvalim" (II, 201). V istem pismu ga prosi, naj gre njegovemu bratu pri študijah na roko; to prošnjo mu je položil že v prejšnjem pismu na srce (II, 280).
Zupan bi bil moral priti v Ribnico, toda ker mu ni ugajal značaj tamošnjega župnika in ker je bil bliže Ljubljane, se je rajši zadovoljil s Šmarijami. (Zupan    - Rudežu, 5. januarja 1812).
" Slvrič je bil učitelj pri Mannoiitu v Ljubljani, potem kanonik pri sv. Iliero-uiinu v Rimu.
Iz Šmarij je Zupan prihajal vsako drugo sredo peš v Ljubljano. Ker so pa bili ob sredah ravno semanjski dnevi, se je lahko poslužil tudi vozne prilike. (Zupan — Rudežu, 14. februarja 1812).
Dasi mu je Kopitar čestital k mestu v Šmarijah, se vendar ni mogel popolnoma sprijazniti z novo službo mlajšega prijatelja. Hotel je, da bi bil ostal v Zoisovi bližini, ker je predobro znal in vedel, da mora Zupan vedno imeti poleg sebe človeka, ki ga priganja k delu. Saj bi se že dobila kaka fara v Ljubljani za doktorja; zdaj je bil tudi z notar-jatom zadovoljen; to bi neslo gotove dohodke; v mestu bi imel več časa, imel bi prijatelje, ki bi bili njega vredni; tam bi mu bile knjige na razpolago. Naj se torej posvetuje z baronom o tej stvari in naj jo izpelje! (II, 252). Vedel je prav dobro, kaj premnogokrat počenjajo kaplani na kmetih, ker jim manjka primerne inteligentne družbe. Mogoče je malo pretirano, a v mnogih slučajih jako primerno sledeče Kopitarjevo mnenje: „Sag was du willst: ich weiss auch was Kapläne zu thun haben: Kartenspielen, Zeitunglesen, ausrichten, essen, saufen, ut cunni ne meminerim, qui te ita exterruit ut ne nominetur quidem! Ergo nee mihi succense si quid verius dixi, nec in socordia persevera". (Pismo z dne 1. avgusta 1812, II, 245).
Te odkritosrčne in zbadljive besede so Zupana dirnile kaj neprijetno. Gotovo je precej ostro odgovoril zbadljivemu Gorenjcu, ki se mu je 29. avgusta 1812 opravičil, češ, da se ne bo več šalil (II, 240).
Dne 17. oktobra 1812 toži Kopitar: „0 quin tu rare marcescis? nonne in urbe posses esse, et circa baronem ? ut et ipsum juvares et ab ipso juvaveris!" (II, 247).
In 25. aprila 1813 mu piše zopet: „de Koplanarstvo videbis ut te expedias!" (II, 254). Dne 13. oktobra 1813 ga vpraša: „Salutem te theologiae professorem?"
Toda usoda je hotela, da je moral Zupan še dolgo časa opravljati službo kaplana na kmetih. Šele leta 1817. je postal profesor teologije, „Professor publicus palaeobiblicus", v Ljubljani.
II.
S čim se je pečal Zupan od onega časa, ko je zapustil Dunaj in bil imenovan za teološkega profesorja v Ljubljani?
Omenili smo že, da sta govorila Kopitar iu Zupan že na Dunaju o novem prevodu Sv. pisma; videli smo tudi, s kakim veseljem je pozdravil Zois to Kopitarjevo vest. Zelja po novi, oziroma popravljeni izdaji slovenskega Sv. pisma je bila splošna. Za tako delo je bil Zupan kot ustvarjen, zakaj bil je dober Orientalist in Grk.  To je Kopitar dobro
8*
vedel. Zato je tudi izkušal pregovoriti svojega prijatelja, da bi se lotil tega hvaležnega posla. Kopitar se je za to delo tembolj zanimal, ker je upal, da bo izšel prevod v novem pravopisu.
Ko je zapustil Zupan Dunaj, je izkušal Kopitar ob vsaki priliki osvežiti sklepe, ki sta govorila o njih, ter ga je priganjal k vztrajnemu delu. To pa je znal prav dobro. Le pomislimo, kako je dregal svojega starega mojstra v Pragi, da mu je bil mnogokrat že skrajno neljub. Že v prvem pismu ga izpodbuja s sledečimi besedami: „Werden Sie, spes nostra! denn gar nichts thun pro bono pulcherrimae dialecti linguae pulcherrimae (d. i. NB. der herrlichste Dialekt der herlichsten aller lebenden Originalsprachen!) Sammeln Sie doch adagia, proverbia und — in quo certe tu vel maxime proficies — Proselyten für unser Studium! Hat Sie Vodnik nicht auch angefeuert zum Mitwirken? Wenn Sie z. B. eine Kopie von Vodnik's Krainischer alfabetischeu Wörtersammlung nähmen, dann krainischc Bücher lesen (Dalmatini Bibliam, Castelez,) und noch mehr die Bauern anhörten, und nonduni notata adnotirten! Nonne praeclarae iude symbolae lexico accederent confici-endo? Haben wir einmahl ein soviel möglich vollständiges Lexicon, dann würden alle Slavisten nur aus unserem Dialekt räsoniren, beweisen etc!" — (II, 182, 183).
Torej narodno blago naj bi nabiral, pridobival naj bi novih učencev, skrbel za slovar!
Dobrovski je bil zelo vesel, zvedevši ugodne vesli o Zupanu (prim. gori). Zato je pridejal pismu na Kopitarja dne 1. januarja 1810 (I, 82) dva izvoda Slaviua z naročilom: „eins dem krainisehen Geistlichen, von dem Sie einst Erwähnung machten, in meinem oder ihrem Namen zu verehren. Und dieser kr. Geistliche ist mein Hr. Supan, von dem ich meist alle meine sanguinische I Ioffnungen dem Meister berichte. Hrgo noli nie confundere", piše Kopitar Zupanu dne 2.1. januarja 1810. — Tako mu pošlje Kopitar ta izvod kot baptisma Slavismi (I, 182), temu sledi tudi Pravopis, „ut sit illi confirmalio" (I, 182).
Ker je dobil toliko zakramentov (I, 182), misli Kopitar, bode imel veselje do dela. Toda Zupan je bil precej molčeč, da ga je moral Kopitar vprašali (25. januarja 1810): „Am Lude werde ich glauben müssen, mich ohne Wissen und Willen bei Ihnen vermessen zu haben, da sie sieb so zurückziehen. Wissen Sie, dass mich nichts so verdrießt als zudringlich zu scheinen, auch nur zu scheinen? Ne bodite tako Shiipansko shlimän!" (II, 184).
Iii 10. marca 1810. vpraša zopet: „I kaj pa oni delajo, dulcissinie ainicoruin ? Quid de novis bibliis? Quid de provcrbiis?" (II, 188).
V enem prihodnjih pisem si ni bil Zupan popolnoma na jasnem, kaj naj počne, in je najbrže pisal Kopitarju o tem; zakaj 31. marca 1810. mu odgovori takole: „Mit was Sie anfangen sollen? Quidquid fueris adgressus, benne perficies: ergo tantum fac ineipias, seien es nun pro-verbia oder nova bibl. versio".
Zupan se je medtem vendar odločil ter stopil v kolo prevajalcev Sv. pisma.
Glavna prevajalca sta bila Zupan in Ravnikar, kot pomočniki in sodniki veljajo Zupanov stric, kanonik Zupan, potem Debevc in Balant, Skrinjar in drugi (I, 195); v vsem je bilo 11 delavcev (II, 281). Novo Sv. pismo naj bi obsegalo samo četrtinko starega prevoda itd. Posebno važno pa je bilo, da so hoteli izdati pismo s pomožnimi črkami lat. abecede po vzorcu Dobrovskega. Zois je bil tudi pripravljen podpirati vso stvar z denarjem (I, 214).
Kako se je Kopitar zanimal za novi prevod, nam kaže vsa korespondenca z Zupanom. Vedno stoji Zupanu ob strani z navodili in predlogi. (Prim. tozadevna mesta II, 208, II, 224, II, 223 in drugod).
Kopitarju se je zdelo, da gre prevod prepočasi odrok; vzrok je tičal po njegovem mnenju v tem, da delajo prevajalci pri sestankih. Zato svetuje Zupanu, da bi bilo dobro, če bi samo Ravnikar in on prevajala ter vsak teden čitala svoje prevode drugim (II, 218).
Zupan se je tudi najbrže odločil za to, zakaj že 9. maja 1811. ga vpraša Kopitar: „Tu quantum profecisti in versione bibliorum?"
Delo je toliko napredovalo, da je pisal Kopitar dne 27. oktobra 1811. Dobrovskemu sledeče: „Supan und Raunicher arbeiten brav an der Übers, der hehr. Bibel (nolunt enim versionem vertere. Absol-verunt vero vix priores duos Mosis: episcopus et ordinatus adquiescunt)".
Medtem se je bil Zupan že preselil v Šmarije in se ni več toliko brigal za prevod. Tudi spoznamo iz Kopitarjevih pisem, ki jih je pošiljal Dobrovskemu, da se je njegovo mnenje o Zupanu precej izpremenilo. Poprej je bilo poleg Zupanovega imena Ravnikarjevo in Zupan je veljal za glavo vsega deki.
Prevajalo se je dalje. Kako, ne moremo reči. Vsekako lahko sklepamo, da je Zupan še vedno delal ter prinašal svoje izdelke v Ljubljano ob svojih običajnih poselili. Iz pisma dne 22. februarja 1812 izvemo (udi, da so že mislili dati posamezne dele v tisk, kar se pa ni zdelo Kopitarju primerno; zahteval je, naj bi se vse delo dalo v tisk (II, 247).
Dne 2. avgusta 1812. je Kopitar že lahko sporočil Dobrovskemu, da so kranjski prevajalci pod vodstvom M. Ravnikarja že skoro izvršili knjigo Pentatevch ; zakaj Ravnikar se je bil zelo zavzel za stvar (1, 277). V novembru 1812. je že bil preveden (I, 297).
Zadnjo vest o tem prevodu srečamo v pismih Kopitarja na Zupana dne 13. oktobra 1813, kjer svetuje, naj bi se izdala biblija kolikor mogoče ekonomično.
Kakor se zdi, je ostalo le pri tem. Zupan se morda ni več pečal s prestavo, posvetil se je s tem večjo vnemo nabiranju narodnega blaga. Kako je bilo sploh s prevodom, ne vem; skoro gotovo se je material uporabil pri prihodnji Wolfovi izdaji Sv. pisma.
Le obžalovati moramo, da Zupan ni izvedel započetega dela. Upravičeno lahko trdimo, da bi bil postal njegov prevod izboren.
Tembolj pa moramo z veseljem konštatirati dejstvo, da se je Zupan bavil v tem času z nabiranjem narodnega blaga. Sad tega dela je položen večinoma v onih 500 pregovorih, ki jih je prinesel pozneje „Illyrisches Blatt". Oni, ki je nagovoril Zupana, naj nabira pregovore, reke itd., je bil zopet Kopitar. Kopitar je zasledoval pri tem poseben namen. Dobro vemo, da je Vodnik nabiral gradivo za svojj; slovar, da je to delo vedno bolj odlašal in da ga ni nikoli izvršil. Spomnimo se tudi, kako je Kopitar Vodnika vedno dražil radi njegove počasnosti, češ, da bode sam prej izdal slovar. Zato je tudi pozval razne ljudi, da so začeli nabirati besedni zaklad, da bi enkrat izpeljal delo do konca. Tako vemo, da je Primic ekscerpiral Trubarja (II, 182); Jarnik in med drugimi Zupan sta nabirala izreke.
Že 11. oktobra 1809. piše Kopitar Zoisu: „Ich denke den Juristen Primic in Gratz aufzufordern, ein Lexicon zu machen, und den Supan, krainische Sprichwörter auf dem Lande zu sammeln: wenn Vodnik mit dem Lexicon nicht eilt, so wird ihm wietler wer zuvorkommen". Tak poziv je tudi Zupan v resnici dobil že 4 dni pozneje. (Prim. že citirano pismo II, 182—183).
Zupan se je poprijel stvari. Iz pisem izvemo, da se hoče Zupan zahvaliti Dobrovskemu za Slavina na ta način, da mu pošlje „Collectio krainiseher Sprichwörter" (I, 185). Tako čitamo skoro v vsakem Kopitarjevem pismu, kako povprašuje po adagia, proverbia itd. (Prim. I, 195). V nekem drugem pismu se govori o starih pripovedkah, šegah, navadah, narodnih pesmih. Obenem Kopitar poziva, naj se delo tako razdeli, da naj nabira vsak v svoji župniji (II, 210). Delalo se je> pridno; kajti Kopitar piše 20. decembra 1811 veselo: „ergo Proverbia, graviter undi-quoque congeruntur, et deseriptiones partiales slavorum?" (II, 228).
V pismu dne 5. januarja 1812. je poslal Zupan Rudežu „bero krajnfkih pregovorov"",  ki je mladega moža tako razveselila, da jo je
14 „Zum Beweise der Aufrichtigkeit dessen, und zur ferneren Bereicherung, mul gegenseitiger Mittheilung folget bcyllcgcn.l meine bisherige Beta krajnfkih pregovorov, womit ich das Vergnügen" itd.
prepisal; v prihodnjem pismu mu je moral Zupan zatrditi, da mu jih je poslal kot darilo (14. febr. 1812). Podobno zbirko je poslal Zupan Kopitarju v avgustu istega leta; Kopitar se je zahvalil zanjo 29. avgusta 1812 (II, 246). Prihodnje leto je dobil Kopitar zopet novo zbirko (17. febr. 1813).
V dobi desetih let prejšnjega stoletja igrajo v naših literarnih krogih zelo veliko vlogo „Brizinski spomeniki", ki so se ravno takrat našli. Posebno veselje je imel baron Cojz, ki je dobil fragmente (oziroma fragment) po Kopitarju. Koj je napotil Zupana in Kopitarja, naj se lotita komentiranja brizinskih spomenikov, in sicer separatno15.
Dne 27. novembra 1812 je poročal Kopitar Dobrovskemu sledeče: „Vodnik et Supan commentantur quisque pro fe tua folia carantanica, mihi communicaturi, et ego publicaturus sum, nisi tu ipse, ante anteni nolim dcelamari, ne 7ini.v7rmiynovsi elegantuli mihi praeripiant. ego certe splendide et digne edam, si et vos me adjuveritis, quoad textum; nam quoad peccuniam, bibliopola libens faciet, sed quod mihi statim, id nunc et Vodniko et Supano subolet, ne sit se rb i cum potius ob ch sonuni! Tu nos consolare?".
Dne 5. decembra 1812. pravi Kopitar Dobrovskemu: „Vodnik et Supan wollen das meiste, auch von der Homilie (wobei B. Z. das deto auch für ded genommen hat) entziffert haben" (I, 303).
Kopitar, ki je mislil izdali z Dobrovskim nove spomenike, je težko pričakoval dela kranjskih komentatorjev. Dne 2. febr. 1813: „— expecto Vodniki et Supani commentarios, ut recens accedam" (I, 321). Dne 13. februarja 1813. piše Zupanu: „Nunc nonnisi vestras Symbolas cxspcclo ad incipienduni comnientariiim super Carantanicis. Nisi brevi niiseritis, oleum perdetis et operam (nec nominati in nobis)" (II, 251).
Komentar prvega fragmenta, ki ga je komentiral Vodnik, je dobil Kopitar v aprilu I. 1813. na Dunaj. Kopitar se mu zahvaljuje 24. aprila 1813. sledeče: „Gratias summas de inisso praeclaro conimentario. Non te poenitebit. Nil nune deest nisi adhuc /luipanianus, post liunc augetum stalim me accingam ad edendum (ne verbum mihi comedas)" 1A. Ta komentar, ki je natisnjen v Jagiču II, 344—353, je poslal Kopitar Dobrovskemu dne 14. junija 1813. v Prago. Da ni to delo nič posebnega, a da kaže zanimanje za stvar, o tem je že pisal Vidic (I. c, 429). Ali je Zupan poslal tudi svoj komentar na Dunaj, ne vem ; najbrže pa je Vodnikov komentar skupno delo Vodnikovo in Zupanovo.  V Kopitar-
15 Prim. .lagičevo notico i/ nekega Zoisovega pisma z dne 7. novembra 1812. Areb. f. slaw. Phllolg. XXIII, 429.
14 l'r. Vidic, Valentin Vodnik, der erste sloveuisclie Dichter. Archiv XXIII, str. 429.
jevih pismih sploh ne čitamo nič več o kakem komentarju, ki bi ga bil poslal Zupan na Dunaj.
V Kopitarjevih pismih čitamo tudi, da se je Zupan med tem časom pečal s prevodom T. Kempčanove „Hoje za Kristusom". Za ta prevod se je zelo zanimal tudi Kopitar ter mu pošiljal tudi druge slovanske prevode. (Prim. II, str. 263, 264). — Toda tudi tega dela ni Zupan dovršil.
V pismu Zupana Rudežu dne 10. marca 1813. čitamo sledeče: „Raunikers neurevidirtes, verbessertes, vermehrtes Gebetbuch, das .Ihr Hr. Onkel, der Vikargcneral17 zuerst ins Krainische übersetzte, hat in Kürze die Presse, und ist allerdings werth, von Slavisten studiert zu werden. Wird das einmahl gedruckt, so kommt mein Schriftchen zum Drucke, und sobald es fertig ist, sollen Sie gleich eines erhalten". To delo je izšlo kmalu potem. Kopitar je hotel delo naznaniti; zato je pisal Zupanu, naj mu kaj napiše o delu, in je zahteval posebno še, naj naglasa zgodovino dela, naj ne pozabi zaslug kranjske duhovščine. Naj mu le da navodila, recenziral bo že sam (II, 256). Toda Zupan se je dal prositi, zakaj niti v oktobru (II, 25!)) ni še imel naprošenih podatkov, da jih je moral urgirati.
Ali je Zupan sploh napisal one podatke, ne vem. Najbrže je ostalo le pri dobri volji, kakor je bilo tudi z onim delom 18, o katerem je pisal Rudežu.  Vsekakor ne čujemo nič o tem.
Že v pomladi l. 1811. poziva Kopitar Zupana, naj prevede Ko-menskega, kar bi njemu prineslo denarja, ljudem pa korist (II, 222). Tega dela se je Zupan tudi lotil, kakor lahko posnamemo iz Primičevega lista, kjer ga vpraša, če je že prevedel Komenskcga (II, 251); prevoda pa ni nikdar izvršil.
V pismu dne 27. marca 1816 ga poziva Kopitar, naj prevede „Dies irae", ker je slovenski prevod zelo slab.
Za Dobrovskega je izvršil Zupan v tem času sicer le neko mehanično delo, namreč katalog vseh slovanskih knjig, ki so se nahajale v Zoisovi knjižnici. A imelo je to delo za Dobrovskega velik pomen, saj je bila Zoisova knjižnica, kar se tiče slovanske, posebno jugoslovanske literature ena izmed največjih. A preden ga je dobil, je bilo treba jako mnogo pisanja. Dobrovskega je delo zelo razveselilo. V leni oziru piše Kopitar Zoisu dne 13. aprila 1811:  „Dohr, schreibt
17 To je knjiga „Sveta maša" itd. Natančnejši naslov: It. Shnonič, Slovenska bibliografija, str. 305.
" Prim. tudi Primičevo pismo, dne II. februarja 1813: „So sbe tvoje bukvi/.e natifnjene? poshll ml jih fkorajl" (II, 291),
mir in Betreff des Katalogs der Slavicorimi: »für den Kat. der Slavicorum danke ich H. B. Z. und H. Zupan verbindlichst. Est aliquid prodire tenus« —".
O kakem gotovem Zupanovem delu v tej dobi ne slišimo ničesar. Kje tiči vzrok? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Tembolj se moramo čuditi, ko vidimo, da je bil v tridesetih letih eden izmed naj-marljivejših delavcev na leposlovnem in znanstvenem polju. Se bolj čudno se nam zdi, da ne slišimo nikjer, da bi se bil pečal s pesniko-vanjcm. In vendar vemo, da je bil najplodovitejši pesnik »Kranjske Čbelice"! Ali so se mogoče uresničile one Kopitarjeve slutnje, da ga utegnejo dobiti janzcnisti v roke ? Nemogoče ravno to ni. Da se je mnogo brigal z razpečavanjem molitvenikov, nam kažejo pisma, ki jih je pisal Rudežu. Dne 28. junija 1812. mu pošilja Brunnerjev molitvenik. Rudež se je razveselil daru; zato sledi v prihodnjem pismu pravcata pridiga (14. okt. 1812). Dne 10. marca govori zopet o molitvenikih ter pravi med drugim: „Wie ich .Ihnen offenmüthig bekennt habe, daß mich nichts so glücklich macht, als gute Schriften unter den Menschen zu verbreiten, so macht mich das doppelt selig, wenn das nämliche unter Freunden geschieht —".
Mogoče mu tudi ni ugajalo vedno Kopitarjevo dreganje. Vsekakor so to važna vprašanja, ki bi bila vredna, da bi se pojasnila.
Rimska Emona vstaja!
Poroča o dr. W. Schmidovih izkopavanjih na Mitju 1 Milan  I'a j k.
Že dolgo je znano, da se je na Mirju ohranil mestni zid rimske Emone: Pri Jakopičevi hiši zavije smer zidu proti severu, tvori podlago vrtnemu zidu za starinsko krakovsko kapelo, je videti v pročelju sosednje hiše „Frtice" ( fortezza, trdnjava), potem prekorači Emonsko cesto in se prikazuje zopet na vrtu hiše nemškega reda, drži pod razrušenimi srednjeveškimi zidovi  knežjega dvorca do sedanjega
1 Dr. Walter Sclnnicl, Ausgrabungen in limona — I.albacber Zeitung, 21./IX., 28./IX., 11./X., 27./X., 17./XI., 29 /XII. 1909. - Fundberichl aus I-niona - I.albacber Zeltung, 9./IV., 13./V., 14./V. 1910. •- (leid und Geldeswert im Altertum. Einige Bemerkungen /u dem Funde römischer Goldmünzen auf dem Deutschen Grunde in 1-aibacb      I.albacber Zeitung, 8./I1I., 9./III. 1910.
deželnega dvorca in zavije hi proti zahodu. Pri začetku Gradišča med hišo barona Wurzbacha in vnanjo nunsko šolo so bila severna mestna vrata. Dalje zasledujemo zid v nunskem vrtnem zidu, nato zavije proti jugu in se prikazuje v zidu hiše in vrta gospe Paichclove na oglu Rimske in Tržaške ceste2.
Sistematično ni bil rimski zid na AAirju še nikoli preiskan; prvi se je lotil tega dela meseca septembra preteklega leta dr. Walter Schmid po naročilu nemškega viteškega reda, lastnika Mirja. Povod k temu preiskovanju je dala gradnja državne obrtne šole, ki bo stala na Mirju, na svetu, ki ga je prodal nemški viteški red ljubljanski mestni občini.
Rimsko mestno obzidje je široko v zgornjem delu 2-40 m, spodaj 3*06 m in je zgrajeno iz skrbno obsekanega lomljenega kamnja; ob mestni strani obzidja se vleče 5 m širok nasip iz ilovice, ki je obzidje še bolj zavaroval.
V zidovju so odkrili 225 m široka mala vrata in blizu njih stanovanje kirurgovo. Našli so namreč na tem kraju razne zdravniške pripomočke, kakor: igle, lepo ohranjeno srebrno žličico, krasno pati-nirano pinceto in posodico iz brona; poleg tega še razne keramične izdelke — tudi v barbotinski tehniki — fibule, med njimi bronasta kolenčasta, najlepša med vsemi, kar so jih našli v Emoni iu kos skodelice iz zelenožoltega mozaičnega stekla. Ostanki požganega oglja kažejo, da so hišo pri osvojitvi Emone sovražniki z ognjem uničili.
Poleg omenjenih vrat so odkopali velik stolp, ki sega mogočno iz rimskega obzidja; zgrajen je iz obsekanega in lomljenega kamnja in nekoliko pobeljen. Njegova sedanja višina znaša 4-50 m, zgoraj je širok 5-88 m, spodaj (v85 m. Masiven je in brez kamric; najbrž so tu imeli postavljene metalne stroje za obrambo mesta. Ta stolp je a rli eol ogič n a znamenitost; sklenili so ga ohraniti kot najstarejšo stavbo ljubljanskega mesta.
Od stolpa do južnovzhoduega ogla Emone je ravno tretjina južnega obzidja. Pričakovati je bilo, da se nahajajo tudi v drugi tretjini zidu enaka vrata, in res: tukaj so našli ostanke dveh stolpov, med njimi pa vrata. Torej je imela Emona v južnem obzidju dvoje vrat. Vzhodnim teh dveh vrat so odgovarjala na severni strani Emone že zgoraj omenjena vrata med Wtirzbachovo hišo in nunsko vnanjo šolo.
Pri kopanju temelja za obrtno šolo so našli 70 cm pod sedanjo površino mozaik, ki je bil tlak (i//; dolge kvadralične sobe. Mozaikov
3 NiiCrt rimske Iviuone glej v „Miltlieilungeu lies Iiistor. Vereins fiir Krain" lS(i| in Argo IV, 1895, Taf. IV.
rob obstoji iz širokega črnega in ozkega belega pramena, v sredini je bel kvadrat, ki ga obdaja pisana bordura z geometričnimi liki, mean-drova črta preprega borduro; kote kvadrata krase biki. To je najlepši mozaik, ki so ga kdaj odkrili v Emoni. Razni okraski, zaponke, lasne igle, žlice, bronasti obročki, fibule in steklene posode, ki so jih našli na istem mestu, so dokaz, da je tu stanoval bogat mož. Značilno je, da je bilo pod mozaikom mnogo ožgane prsti in ostankov starejših stenskih dekoracij. To ni edini slučaj te vrste: V podaljšani Gorupovi ulici so našli črn mozaični tlak, pod katerim leže istotako ostanki nekdanjih bivališč, nedaleč od tega kraja nad 2 m dolg in približno 50 cm visok ostanek stene; pod tlakom te stavbe pa ostanke starejše zgradbe. Torej iz teh treh slučajev je razvidno, da so na požganih razvalinah postavili nove hiše. Dekoracijski slog starejšega poslopja je preprostejši, novejša stena pa kaže ž i ve j še, nemirnejše barve. Potemtakem imamo ločiti v zgodovini Emone dve dobi; med obema je bilo mesto zažgano. In res pripoveduje Herodian3, da je šel leta 238. uzurpator Maks i m in Praški pred Emono, ki je bila zvesto udana senatovemu cesarju. Tedaj so emonski meščan je prostovoljno zažgali mesto, da bi Maksiminu otežkočili prodiranje proti Italiji. Starejši slog obsega torej 1. in 2. stoletje, mlajši pa 3. 4. in 5.
Blizu mestnega obzidja so odkopali veliko hišo, ki je 49'8() m dolga, 3-110 m široka. V središču hiše je dvorišče, obdano od peristil-nega portika z devetimi kamenitimi slopi v dolgost in) petimi v širokost. Na teh sloni streha. Stene so bele in rdeče, nazidki pa poslikani s trstjem. Na severni strani hiše je osem»enako velikih (35 m X 4'3 m) izb, v severovzhodnem kotu hise'pa hipokavst (kurilna*priprava); pod tlakom je 33 cm globok kurilen prostor (praefurnium), ki ga vežejo s hišnim tlakom stebriči iz peščeuca; ta prostor, ki je pokrit z žgano opeko, so kurili s smrekovim ogljem, čigar ostanki so se ohranili. V južnovzhodnein kotu hiše je kuhinja z ostanki malega ognjišča. V tem delu hiše so našli tudi orožje, med drugim štiri krajše meče z nožnico in enega daljšega. V hiši je bilo precej okrasa: bronast kipec merjasca, masiven bronast ročaj z levjo glavo, lasna igla iz slonove kosti z izrezljano žensko figuro, srebrna toaletna žlička in več z emajloin vloženih fibul. Einousko keramiko osvetljujejo mnoge posode in črepinje; da bi bile posode bolj trpežne, so pomešali glino s kremenčevim peskom. Posode iz terresigilate pa kažejo v obliki, kakor v tehniki že propadanje stare umetnosti.  Poznamo lastnika te hiše.   V sacellu je bil namreč
3 Glej Klim, Archiv f. d. Landeageschlchte d. Her/.. Krain 1852, str. 104—165.
postavljen majhen votivni kamen z napisom: „Nemesi Augustae sacrum Primitivianus v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito)". (Vzvišeni Nemezi posvečeno. Primitivian je izpolnil svojo obljubo z veseljem). To je prvi oltar na Kranjskem, ki je posvečen Nemezi, boginji osvete.
Tretja emonska hiša se je našla nekako pred prostorom, kjer bo stala prihodnja hiša Gorupova ulica 5. Zaogljeneli ostanki lesa, raztopljene svinčene cevi in ožgana zrna kažejo, da je hiša pogorela. Med razvalinami nahajamo zaogljcnelo žito, najbrž je bila tu žitnica rimske hiše. Med okraski so našli tečajne (Scharnierfibel) in križne fibule, bronast pas z robnimi srebrnimi vložki, toaletne koščene igle, ki so na enem koncu ploščnate, na drugem hranijo v žlebiču mazilo, 2 bronasta zvončka, ki so jih otrokom dajali okrog vratu.
Pri kanalizacijskih delih za novo obrtno šolo so v podaljšani Gorupovi ulici našli cesto ob v nanj i strani rimskega obzidja ter dvoje mestnih jarkov. Cesta leži 1 "70 m pod sedanjo površino in je približno 10 m široka; posuta je s 30 cm debelo gramozno plastjo. Med cesto in mestnim obzidjem sta dva jarka; notranji je 13 m širok, zunanji 7-88 m. Od vzhodnih vrat drži naravnost proti severnim vratom ob Wurzbachovi hiši. To je bila glavna emonska cesta; šla je dalje j>o Selenburgovi ulici proti Savi in preko Domžal na Trojane. Široka je približno 10 m; 30 — 40 cm globoko je posuta z gramozom.
Rimske kanale, pokrite z rimskim betonom, so našli ob kirurgov! hiši in vzporedno z obzidjem (148 m visok, 90 cm širok); podobne dimenzije (L40 /// visok, 80 cm širok) ima kanal, ki so ga odkrili pri kopanju temelja nemškega gledališča v Gradišču. Vzporedno s kanalom teče rimski vodovod (1*50 m visok in 75 cm širok) s čisto, še danes pitno vodo. Rimljani so en vodovod napeljali izpod Rožnika, drugega s studenca Slatek (prim. besedo „slatina!") pri Kamnigorici za Dravljami; od ondod je šel skozi Šiško in mimo Cekiuovega gradu.
Razen Primitiviana se nahajajo na novo izkopanih napisnih kamnih še lile cmonski meščanje: Gallius Lxsoratus (ime so našli 1. 1000. tudi v Carnuntu), Caius A (ton ins C a r p o p h o r u s, Sex tu s Vilmini ius A vit us (neka Vibuunia se je našla na rimskem kamnu v Ljubljani že pred leti), L. Harbins (gens Barbia je imela zastopnike v Lavriaku in v Virunu), Valerius Aelianiis, zastavonoša XIII. legije. Ta legija je bivala I. 69. v Poetoviju, koncem 1. stoletja v Viudoboni. Llijanov napisni kamen je posvečen bogu Jupitru Dolihenu, torej sirskemu sol učnemu bogu. Trinajsta legija je bila dvakrat v Drientu in lam je najbrž Llijan spoznal sirskega boga. Pa tudi krščanstvo je že bilo razširjeno v rimski limoni.  Na Mirju so našli svetilko,
okrašeno s Kristusovim tnonogramom; tudi prstan s predrtim križem so izkopali.
Ob glavni emonski cesti so našli 7-60 m dolg in 5-60 širok prostor, ki je bil odprt proti cesti. V kotu tega prostora so odkrili mnogo ostankov živega srebra. Tu ne more biti prirodno najdišče živega srebra, ker se ta rudnina nikoli ne nahaja v aluvialnem gramozu. Stvar je treba tako razlagati, da je bila tukaj delavnica zlatarja, ki mu je služilo živo srebro za pozlačenje srebrnih posod. Da so Rimljani amalgamirali z živim srebrom, vemo iz Plinija. Na tem kraju so našli letos 21. februarja lonec s 50 zlatniki in srebrnimi palicami (Silberbarren). Zlatniki (aurei) so tako dobro ohranjeni, da najbrž sploh niso bili v prometu. Najstarejši je iz časa cesarja Maksimiana I lerkulija, Dioklecijanovega sovladarja; na eni strani vidimo cesarjev bradati lik, na drugi njemu najljubšega boga Herkula (odtod njegovo imel), ki davi leva. Ta zlatnik tehta 574 gr. Ostali zlatniki se porazde-Ijujejo na Konstantina Velikega (306—337, 0 kosov), Konstantina II. (335—340, 1 kos), Konstansa I. (335—350, 20 kosov) in Konstancija H. (335—361, 10 kosov). Na zadnji strani teh zlatnikov vidimo navadno boginjo zmage. Najlepši so novci Konstausa I., posebno oni zlatnik, na katerem je upodobljen kot princeps iuvcnlutis v popolni opravi z žezlom v levici, v desnici držeč bojni znak (signum). Zlatniki tehtajo po 4-72 do4T7£r. Najtežji — razen zgoraj imenovanega Maksimianovega — je spominski zlatnik Konstansa I. z napisom „Gaudium populi Romani"; tehta 5'55 gr. Četrtina zlatnikov ni navedena v Cohenovem obširnem zaznamku novcev. Srebrne palice so dolge po 15 do 16 cm, široke 2-2 do 2-8 cm. Njih teža iznaša 187 do 300 gr. Niso obdelane in ne nosijo nobene državne znamke. Torej niso služile javnemu prometu, temveč so bile zasebna last. Najbrž, so bile z zlatniki vred zaklad kakega takratnega zlatarja, ki ga je v časih nevarnosti zakopal v zemljo. Pred letom 361. se to ni zgodilo, ker so vmes novci Konstancija II. Blizu zlatarjeve hiše so izkopali še različne dragocene predmete, ki dokazujejo, da so imeli v m a I e m p rovi n c i a I n e m mestu dosti z m i sla za umetnost, posebno da niso ljubili toliko vnaujega sijaja kakor udobnost notranjih prostorov; saj to je višek umetniške izobrazbe, da iščemo estetične užitke predvsem tam, kjer jih lehko sami in vsak dan uživamo, namreč v lastni hiši. Tu vidimo žlice, fino izdelane in posrebrcne okove, okrasek v obliki bajeslovne ptice grifa, lasne igle, bronast ročaj žare in veliko število raznovrstnih fibul. Dosedanja izkopavanja na Mir ju dokazujejo nepobitno, da Emona ni bila vojaški tabor (ca str um), temveč rimska kolonija z vojaškim   a   I udi z civilnim prebivalstvom,  z obrtnim in
trgovskim življenjem ter z vso udobnostjo rimskih provinc i a 1 n i h mest.
Nemški viteški red, predvsem njega veliki mojster nadvojvoda Evgen, ki namerava ustanoviti na Mirju poseben „Museum Emouense", kaže veliko zanimanje za izkopavanje na Mirju. Sedaj nadaljuje dr. W. Schmid svoje uspešno započeto delo; in pod njegovim izkušenim vodstvom bo vedno bolj vstajala starodavna predhodnica bele Ljubljane.
Das Schloßarchiv in Auersperg.
Von Fr. Komata r. Fortsetzung.
475 1463 Jänner 10 (an mantag nach der heyling dreyer künigtag) Laibach.
Caspar Melcz des hochgeborn graf Ulreichs graven zc Schawmberg etc. seines gnedigen hern verweser in Krain beurkundet, daß Johannes Dietwiser burger ze Laibach austat Lieuharten des Greifen heut vor gericht sein Vierden und endhaften tag hat furtragen den hof Sneperg mit seiner zugehorung in Laser pharr gelegen, darauf Jacob Sneperger gesessen ist, darauf der bemelt Lienhart Greif mit gerichtsboten geweist von der behabnus wegen, so er hincz dem benanten Jacoben Sneperger in dem landesrechten erlangt hat nach laut des behabbriefs von gericht darumb ausgangen. Da gegen die behabnus des Lienhart Greif auf jenen Hof niemand lünsprachc erhob, sprechen die Landleute den Hof dem Kläger. — Besiegelt mit dem Siegel des Ausstellers.
Orig. Perg.     Testamentslibell Fol. 1031).     Anhangendes Siegel.
47(i 1463 Februar 28 (am Montag nach dem Sonntag lnvocavit in der Fasten) Neustadt.
Kaiser Friedrich III. verleiht dem Getreuen Engelhard Auerspergcr und dessen Vettern Hans, Wilhelm und Georg von Auersperg wegen der geleisteten Dienste und des Beistandes gegen seinen Bruder Herzog Albrecht während der Belagerung von Wien die Erlaubnis, auf ihrem Burgstall Schönberg ein Schloß und Feste zu bauen und zu der Wehr zu richten, was sie und ihre Erben mitsamt dem Burgfried innehaben können. Besiegelt war die Urkunde mit dem Siegel des Ausstellers.
Wißgrill, Schauplatz I, 241 eil. Riehler, Die krainischen Auerspergc im Archiv für Geschichte, Staatenkunde, Literatur und Kunst, XII. Jahrg. IS2I, Iti'J eil. Riehler, Die /•'. V A. 706 eil. Rudies, Herbard VI 11, 2X eil. üimitz, Geschichte Krains 1, 277 cit.
477 1463 Mai 12 (an phfincztag sand Pangracientag).
Mert von Frangipann graf ze Vegel, ze Modrusch und ze Czcng etc. beurkundet, daß er dem edeln seinem sunder lieben und getreuen Engelharten von Awrspergkch und dessen Erben sein geslos Lippowicz für 4000 guidein verschrieben hat. Der Aussteller erstattete von dieser Schuld dem Engelharten von Awrspergkch schon 1000 guidein zurück, für die restlichen 3000 guidein verschreibt er ihm und dessen Erben seine herschaft und gesloss zum Samobar mit allen Zugehörungen in aller forme und mas, wie dies auf dem Lippowicz geschehen ist. Der Auersperger darf alle Ämter und Mauten in der Herrschaft besetzen, die Hälfte der Renten und Nutzungen für sich als Burghut eintreiben, die andere Hälfte dagegen wird in einen billigen Anschlag angeschlagen. Bringt dieser Anschlag mehr als 140 guldein, welche der Auersperger jährlich zu hofsold erhält, bekommt den Überrest der Aussteller; beträgt jedoch der Anschlag weniger als 140 guidein, muß der Aussteller dem Auersperger die fehlende Summe auszahlen. Weiters dürfen der Aussteller und seine Erben die Herrschaft bei den Lebzeiten Engelhards von Auersperg nicht einlösen, sondern erst nach seinem Tode, dann aber alljährlich 14 Tage vor oder nach sand Jorigentag. Die Kosten für etwa notwendige Baureparaturen beim Schloße werden dem Auersperger vom Aussteller ersetzt. Wenn der Aussteller im Bedarfsfalle in seinen landen, herschaften und gepieten eine Steuer anschlägt, wird er auch in der Herrschaft Samobor eine zeitlich und zimlich sleur mit Wissen der Auersperger anschlagen unter Voraussetzung, daß die gueter dannoch pey stift und die leut pey dienst peleiben niugen und das niemand überschätzt werde. Besiegelt mit den Siegeln: 1. des Ausstellers der 2. die edeln und den vesten ritter licrn Niklas von Sicherwergk und .'1. Andre den I lochenworter haubtman in der Medling und oberisten drugkseezen in Krain und an der Marich um die Besiegelung bat.
Orig. Pcrg. Drei anhangende Siegel. Indorsal: Die verschreibung umi) den Smuohnr von graf Meilen von lYangipaiu etc. heni Hngelliarleii von Awrsperg iinil) III«1 gülden verschrieben. 15. Jalirh.
Richter, Die F. v. A. 7(Hi cit.
478 1463 Mai 15 (an sonntag sand Sophfiatag).
Mert von Erangipan graf ze Vegl, ze Modrusch und zu Czcng etc. beurkundet, daß auf seine Bitte der edel vest sein sunder lieber und getreuer Engelhart von Awrspergk das Schloß Lippowicz, darauf er von ihm unib ain sinn gells mit seinem brief versorigt ist gewesen, abgetreten, weil er ihm einen Teil dieses Geldes rückerstattete und den Rest auf Samobor verschrieb. Engelhart von Awrspergk übernahm für den Aussteller eine Bürgschaft und erhielt dafür nach laut des gescheit-
briefs das Sdüoß Lippowicz. Nun verspricht der Aussteller, den Engelharten von Awrspergkch von dieser Bürgschaft zu lösen, und die Auersperger sollen solhes alles haben auf seiner herschaft und gesloss Samobar zusambt der verschreibung, so seu vor von ihm darauf haben und darezue auf anderm seinem guet. — Siegler =   n° 477.
Orig. Perg. — Testamentslibell Fol. 114a. — Drei anhangende Siegel, 1. und 3. beschädigt.
Richter, Die F. v. A. 706 cit.
479 1463.
Ein Gerichts Behabnus- und Schernibbrüf, so Erasem Lasser auf Jacoben Schneberger Hof zu Schneberg erlangt und soliche seine Behabnus Engelharden von Auersperg ubergeben hat.
Testamentslibell Fol. 116 b.
480 1464 Jänner 23 (an mantag nach sand Angnesentag).
Dorothe Bartholme des Olaner seliug tochter und Casparn des Lamberger elichen gemahel vergleicht sidi bezüglidi des Erbes, das Jörg Glancr ihr brueder seliger hinterlassen hat, unter Beiziehung der beiderseitigen Freunde mit dem edlen und vesten Engelharten von Awcrsperg obristen kamrer in Krain und an der Marich, der dann mit kaufe und brieflicher kuntschaft von dein ieczgemelten ihrem brueder seliug darumb lautund an solh erb und guet komen ist und innehat, folgendermaßen: Also das ich mich meins tails für mich und all mein erben solhs obemelteu erbs und guts mit allen den briefen, so darüber lauten, auch aller vordruug erbspruch und gerechtikait wie oder in welhermassc auch in welhem lande und gebiet, die der berurt Jorg (ilaner mein brueder seliger hiuder sein gelassen, gen dem bemelten Engelharten und auch dem strengen und vesten herru Hannsen von Awcrsperg obristen marchschalh in Krain und an der March und iren erben eutschlagen und verzigcti und darüber kuntschaft geben hab, damit sy im furbaser bey dem berurlen kauf brieflicher kuntschaft und gerechtikait auch dem benanten erb uiiil guet beleiben, auch all Brief und kuntschaft, so dem berurten meinem brueder seliug lauten, wo die dann in behaltuits und verbanden sein, zu solher ircr gerechtikait lieben meins tails au mein und meiner erben yrrung und hindernus und da entkegen all sprueii und vordruug, wie oder von wem die von des bemelten Jorgen ülauer und seius berurten erbs und guts wegen herfurkomen und geübt wurden, als die desselben Jorgen (ilaner meins brueders seliug erb und guet auch all sein erblich gerechtikait innehaben oder noch einbringen und genyessen selbs gen meniklich verantwurteu und verlretten stillen, als oft das zu schulden ktinibt angeverd. Als ich dieselben von Awcrsperg und ir erben in dem berichtsbrief in gelcicher
laut von in ausgangen gen uns angenomen haben auch angeverd. Ob auch beschech, das durch gots schikung der benant Jörg Glaner mein brueder seliger im leben wer und ze lande kome und solh sein erb und guet leiblich ervadern würde, so soll solh berurt bericht ainem tail und dem andern mit allem dem, so dazwischen ausgangen und gehandlet ist worden an schad sein und ...1 und kuntschaft und was ain tail von dem andern der Sachen halben emphangen und innehiet . . .1 und geantwurt werden. Auch ob von unser beder tail freunden und gueten leuten oder yemands zwischen der Sachen und solhem egemelten erb und guet und icht wer gewesen, dasselb soll mitsambt den oberurten dingen gancz geaint und gericht sein auch angeverde. — Besiegelt mit den Siegeln der edlen und vesten: 1. Casparn des Lamberger der Ausstellerin Gemahls, 2. Casparn des Melczen verweser in Krain und .'1. Erasem des Stayner phleger zu Gortschach der Ausstellerin Schweiger. Orig. Perg.      Anhangendes Siegel, 1. beschädigt, 2. und 3. fehlt.
481 1464 Mai 25 (an freitag nach dem heyling Phingsttag).
Anna Jacoben des Sawer des Jungern eliche hausfrau gibt dem edlen und vesten Larenczeu Krumbach ihrem vater 132 Pfund guter Wien. Pfen., welche ihr von ihrem früheren hauswirt Jacoben dem Glogowiczer auch dem Jungern seling vom Heiratsgute gebühren und welche ihr Vater einfordern muß. Nach Eintreiben dieser Summe muß der Vater ihrem Gemahl Jacoben Sawer 50 Pfund guter Wien. Pfen. zu Heiratsgut geben und 82 Pfund guter Wien. Pfen. nach eigenem Gutdünken verwenden und sie und ihren sun den Baithesarn Glogowiczer nach seinem willen und treuen darine bedenken und halden. — Siegler: die Ausstellerin bat die edlen und vesten 1. Engelharten von Awcrsperg obristen marchschalh in Krain und an der Windischen March und 2. Merten Snyczenpemer; ihr Gemahl Jacob Sawer, mit dessen Einwilligung die obige Versdireibung und Übergabe geschah, bat 3. seinen Vetter den edlen und vesten Niklasen Sawer um die Besiegelung.
Orig. Perg. Testamentslibell Fol. 109a. Drei anhangende Siegel, alle beschädigt.
482 1464   August   7  (geben zu  der Neustat  am  erchtag vor saut I.arentzentag unsers kaisertiimbs im l.'l. jare).
Kaiser Eriedridi III. befiehlt allen Hauptlcuten, seinen Getreuen Englharten Auersperger, welchem er seinen see in der Zicrkhnitz mitsambt der vischwaid daselbs verschriben hat, bei der Fisdierei nidit zu belästigen. - Am unteren Rande stand: Commissio domini imperatoris.
Kopie, Pap. des 16. Jahrh.
1 Wegen der Nüsse unleserliches Wbrl
483 1465 August 10 (an sand Larenczentag des heiligen martrer). Andre Lamberger phleger in der Reyfnicz verkauft einen Lehens-
zehent der Aquileier Kirche zu Grossen pergk auf 6 Huben — Perecz sitzt auf 2, Mathia Alsicz auf 1, Herandt sun auf 2, Esell auf 1 Hube — in Oblacker pharr gelegen dem edlen und vesten Engelharten Awr-sperger und seinen Erben um eine Summe gelts. — Besiegelt mit den Siegeln: 1. des Ausstellers, der 2. den ersanien und gaistleichen herrn Clementen pharrer in der Reyfnitz um die Besiegelung bat.
Orig. Perg.      Testamentslibell Fol. 115a. — Zwei anhangende Siegel.
Dimitz, Regesten 5 n" 20 Regest.
484 1465.
Ein khayserlicher Bevelch an den Verweser in Crain, kliein Recht Herrn Sigmunden von Sebriach wider Englharden von Auersperg vor ihm ergehen zu lassen. Testamentslibell Fol. 112 b.
485 1466 Mai 4 (an sttntag sand Florianstag).
Jacob von Raunach und Haidenraich Oberburger beurkunden, daß sie dem erbern Johaimesen Meyresar 300 gute gülden Unger und ducaten gerecht gold und wag an ainer laiding, die sie mit ihm anstatt des wolgeporn hern hcrn Wolfgangen von Walsse gesdüoßen, wofür sich die Aussteller zu rechten selbgeschollen gcsatzt haben, schulden, rückzahlbar am nächsten sand Jorgentag. — Besiegelt war die Urkunde mit den Siegeln: 1. und 2. der Aussteller, welche .'5. den edlen und strengen ritter hern Merthen von Raimach um die Besiegelung baten.
Kopie, Pap. des 15. Jahrh.
480 1466 Juni 1 (an suntag nach den hcyligen phingstag) Neustadt.
Wollgaug von Ballsee her zu Thybein und am Charsl obrister marschalk in Osteraich obrister druksas iu Stayr etc. trifft mit dem erbern Johanuesen Meyresar hinsichtlich aller an ihn zu erstattenden Schuldforderungen eine Einigung, welche auf seine Bitte seine Getreuen die edlen und der vest ritter her Jacob von Raunach und Haidenraich Oberburger zustande brachten, so daß Meyresar vollkommen entrieht und benuegig gemacht wurde. Besiegelt war die Urkunde mit den Siegeln: 1. des Ausstellers, welcher 2. den edlen seinen lieben getreuen I laidenraich Oberburger       die Besiegelung bat.
Kopie, Pap. des 15. Jahrh.
487 1467 Jänner 26 (an mantag nach sand Viuczcncztag) Sittich.
Albrecht Melcz verordnet, daß der Schuldbrief n<> 485 dem Abte Ulrich und dem Konvent von Sittich übergeben werde, wofür das
Kloster 2 g Pfen. für das ewige Licht in sand Cantziati stiften soll, weil dort Johannes Meysser begraben ligt. Kopie, Pap. des 15. Jahrh.
488 1467 Juli 22 (an sand Marie Magdalenetag).
Güterteilung in der Auerspergischen Familie.
Ich Wilhalm von Awerspergk obrister marschalkh in Krain und an der March und ich Jörg auch von Awerspergk sein bruder anstat unser selbs und unser swester, dafür wir uns wissentlich mit dem brief annemen, ich Pangracz von Awerspergk obrister kamrer in Krain und an der March und ich Larencz auch von Awerspergk sein bruder anstat unser selbs, desgleichs unsers bruders des Volkharten und unser swestern, dafür wir uns auch wissentlich mit dem brief annemen, bekennen all veraintlich für uns und all unser erben und tun kund mit dem brief allermcnigklich, den er furkumbt, die in sehent, horent oder lesent, als von alles des erbs und guts wegen, so unser vatter Volkart und Engelhart auch gebruder von Awrsperg saug hinder inn haben gelassen, es sey aigen, lehen, geistlich oder weltlich vogtey oder kirchenlehcn, gekaufts, vcrsaczts, verdients, aufligundes oder varundes gut, parschaft oder geltschuld, verbriefts oder unverbriefts, ein yedes, wie das genant oder wo das gelegen sey, nichts ausgenomen, sunder alles hie innc beslossen, das wir solich vermelt erb und gut, als die nächsten natürlichen erben recht, redlich und unwidcrrucflich, auch gancz ledigklich getailt und solich taylung auf zwen taill auf uns cegenant Wilhalmen und Jorgen gebruder von Awerspergk und unser eegenante swestern, dafür wir uns wissentlich mit dem brief angenomen haben, ain taill und aber auf uns obbestimbt Pangracz und Larencz auch gebruder von Awcrsperg mitsambt unsern berurten geswistretten, dafür wir uns auch wissentlich mit dem brief angenomen haben auch ain taill und was im auf yedem solieben taill seins tails verfolgt ist mit namen ausgeezaigt und geseezt haben, taillen, ausezaigen und seezen auch wissentlich und in kraft des briefs als hernach geschriben stet, daran uns all und ein yeden in sunderhait woll benugt hat:
Item von erst so ist uns obgenant Wilhalm und Jorgen gebrudern von Awcrsperg und unser beuant swester, dafür wir uns wissentlich angenomen haben, an solhem angerurten erb und gut zu geleichem erbtayll verfolgt und gefallen das gesloss Schonbergk mit pau, akhern und wysmatten, mayrhoff, stogk, staiu, fyschwaid, wasser und rain, auch der gross varsl daselbs, auch all andre holcz. und holczrecht und was dann zu dem obbemelten gesloss und forsten gebort oder gehören soll oder nioebl nichts ausgenomen sunder alles hie inne beslossen. Item und auch der wähl zu (ieschies und der wald zu Kremenicz und
9*
der wald zu Pades und wer in den obgenanten walden kainerlay suchung will haben, der soll das mit unsern willen tun und gen Schon-bergk darumb stellen. Item uns ist auch nachgefolgt die lehenschaft der pfarrkirchen Rossegk an der Topplicz mit den paden und vogtey, rabat und alle herrlikhait und genyes daselbs nichts ausgenomen, so einem lehensherren rechtlih oder billeich gebort oder von alter herkomen ist. Item so ist uns auch nachgefolgt die lehenschafft der capplaney an der übergurgk, item auch alle vogtey so unser vorfarder gehabt vnd nu an uns komen ist auf allen den guttern, was von unsern vorfardern von den von Schonbergk gen Sitich auf das gotshaus und ander ennde gestifft und geben ist worden, desgeleichs auch all andre vogtey, sy sein erblich oder von dem leib, wie und die in dem register der erbschafft oder brieflichen kuntschafften ausgeezaichent und geschriben sten, was solicher vogtey nyderhalb sand Canczianer und Guttenfelder pfarren gen Schonbergk werezs gelegen weren aber nichts ausgenomen. Item und die erbvogtey auf den hernach geschriben guttern: von erst zu Stokchendorff auf 11 hüben; i.2 zu Darnach auf 5 hüben; i. zu Saleis von .'1 hüben; i. zu Lokwicz von 2 hüben; i. zu Artmansdorf von 1 hüben; i. zu Lyppowicz von 1 hüben; i. zu Dobraw von 1 hüben; i. zu Klain Dulacb von 1 hüben; i. und auch alle vogtey, die sy von irem leib zu dem geslos Schonbergk gefogt haben.
Item auch soll ich Wilhalm von Awerspergk als der eltist des namen yeez und aber nachmalcns nach mir albeg der eltist manserb unsers namen von Awrsperg alle unsre erblichen leben und manschaft leichen und handien als sich gepurt. Item so ist uns erblich gefallen und verfolgt: 0 hüben zu Yebowicz; i. 2 hüben zu Rutschewicz, ilarauf Janes und Michel siezent; i. S hüben zu Arlakchen; i. 2 hüben zu I lynderpergk, darauf Tscherne und Janko sizenl; i. Gabrouigk (> hüben ; i. zu Polau .'1 hüben, darauf Juri Nouagk, Miklau und Jurse Mosyna siezent; i. 1 ode buhen zu sand Margreten, die hat der Miklaw inne ; i. zu Praprotsch .'5 hüben, darauf Miklau, Matko und Pcrkocz siezent ; i. 2 klaine wysen daselbs, die hat der Matko inne; i. ein muH daselbs, die hat der Miklau inn; i. ein hofstat zu Sewsenberg, die der Pisch-uawer inne hat; i. aber ein hofstat daselbs und ein hoff, da der Czewn-dorffer aufsiezt; i. zu Plyschiuecz f> hüben, auf 2 siezt Pauli, auf den andern 2 Juri, auf der fünften Juri Nouagk; i. zu Woltendorf 2 buhen, 1 muH und ain fischwaid, das alles der Mathia Mulner inn hat; i. zum Hoff ein muH, die der Marko inn hat; i. zu Garmuschad ein ode buhen; i. zu Treuen in dem markeht 10 hofstet, darauf gesessen sein Marin Genicz, Jacob Dobricha, Andrey Kuppar, Anka Johannicza, Juri Perle,
-' Das oll voi'kommende item wird durch die Kürzung i. wiedergegeben.
Paul Schuster, Nesa Staindorferin, Marin Parfues, Peter Parfues und Marin Kurpacz; i. zu Hofstetten 6 hüben; item aber ein ode hüben daselbs, die ist der kirchen und wan sy beseczt ist, so dient sy erbvogtey auch nach laut des register; i. ein traidezehent zu Grossendulach; i. zu der Leyten 14 hüben; i. zu Saleys ein hüben, darauf Crise siezt; i. zu Douernigk ein hüben, darauf Primos Skuryanicz siezt; i. zum Logk ein hüben, darauf Lukas siezt; i. zum Jordankall 2 hüben, darauf Janes und Tscherne sizent; i. zu Wolfsgruben ein hüben, die der Juri inn hat; i. ein zehennt zu Morawtsch; i. zu Gunbitschcz ein hüben, darauf Jurko siezt; i. zu der Stauden 10 hüben, darauf gesessen sind Juri Suppan, Matko, Matheus, Janes, Gemen, Symon, Zore, Michel, Marin und die zehente die ist od und die hat der Matheus inn; i. zu Kletsch 4 buhen, darauf siezent Martin Wolff, Janes, Voltschiczs und aber Janes Wlko; i. zu sand Michel ein hüben, darauf Gemen Suppan siezt; i. zu Dewtschendorf 4 hüben, darauf Jarnc Suppan, Marin, Zore und Michel siezent; i. zu der Gruben ein hüben, da Steffan auf siezt und daselbs auch ein muH, die der Lienhart inne hat; i. zu Wodigensdorf .'1 hüben, darauf Thumecz, Marin und Primos Chotschewer siezent; i. zu Stransk-dorff ein hüben, darauf Tscherne siezt; i. zu Ambtmansdorf 16 hüben; i. zu der Hülben ein buhen, darauf siezt Juri Kuntschicz; i. zu Varbouicz ein hüben, darauf Marin Esell siezt; i. zu Heydouicz ein hüben, darauf Pauli siezt; i. zu Pirkhleytten 2 hüben, darauf siezent Jacob und Gorsche ; i. zu Oberndorff 2 hüben, darauf siezent Juri und aber Juri des Kursner sun ; i. zu Schobowicz ain hüben, darauf Gregor Golob siezt; i. zu Triebesdorf ein hüben, darauf Marin Wände siezt; i. zu Sagoricz 8 hüben.
Item zu Sewsenbcrg das gemeur des geslos und 12 hofstet daselbs, die inne haben: Valle Pleischakger, Vle, Jcrne, Symon Schuster, Gemen Mulner, Nesa, Puehsenstainer, Turpinka, Sylbersagk, Wolfgang, Juri, Gouedu; i. das feyllpad daselbs; i. ein akher an der Gruben, der hat der Mulncr inn; i. 2 wysen daselbs; i. zu Swcrcz Kl hüben; i. zu Na-rall II hüben; i. zu Kyenach 1 hüben, darauf Gemen, Marin, Mathia und Gregor siezent; i. zu Grossen Lieplach 10 hüben; i. zu Klain Lieplach fi buhen, darauf siezent Jacob Suppan, Marin, aber Jacob, die zwo sind od; i. zu Pribsdorf 8 hüben; i. zu Kall 1 hüben, darauf Steffan, Juri, Marin, und Thomas siezent; i. zu Sehewnicz 10 buhen und ein muH und ein wysen; i. zu Sagoricz f> hüben, die Marinecz, Pauli und Primos inne haben; i. zu Dobraw ein hüben, darauf Marin siezt; i. zu Swarczenpach ein hüben, darauf Gregor siezt; i. zu Rarbach 0'/, buhen; i. zu Praprotschach 2 hüben, darauf Martin Kolenicz und lense siezent; i. zu Pawmgarten ein buhen; i. zu Aich 7 hüben; i. zum Feld 2 buhen, darauf Philipp und Marin siezent; i. zu Prainpach
6 hiiben; item die akher an der freyung zu Nassenfues, hat der Mathe Pernegk inn und ein gartten daselbs, den hat der Lausche inn ; i. zu Martensdorf ein hüben, da Juri auf siezt; i. zu Ober Loknicz 9 1/2 hüben ; i. zu Nyder Loknicz ein hüben, darauf Martin Suppan siezt und ein muH daselbs, die hat Michel Yebucz inn; i. 2 wysen auch daselbs; i. zu Neyrdorf 5 hüben; i. zu Stermecz 5 hüben und ein muH; i. zu Gostinecz ein hüben, darauf Martin Zlade siezt; i. zu Czikaua ein ode hüben; i. zu Pawmgarten ein hüben, ain muH und ein wisen, das alles der Mikecz Zlade inne hat; i. zu Edersperg 5 hüben; i. zu Lukouigk 3 hüben, die der Martin und Juri Kosar innhaben; i. zu der Lynden ein hüben und ein muH, hat der Martin inn; i. under Rewttenberg ein hüben, darauf Janes Smid gesessen ist; i. zu Pawmgarten 2 hüben, hat der Gregor inn; i. zu Pawlsdorf 2 hüben, darauf Peter und Jacob siezent; i. zu Truschin 3 hüben; darauf Janse, Juri und aber Jense siezent; i. an der Strassen 2 hüben, darauf Matheus und Jense siezent; i. zu Schonpuchell 1 1/2 hüben, die hat Juri Webar inn; i. zu Slawnsperg 7 hüben, darauf Gregor, Miklau, Jansekh, Janes, Herman, Tscherne und Jacob Turnian siezen; i. zu Vepriach 3 hüben, darauf Zorecz Suppan, Pernhart und Pernitsch siezent; i. zu Kressenpergk 6 buhen; i. zu Altendorf 6 buhen, darauf Jakell, Martin Lyposch, Peter, Jursc sun, aber Peter Kapun und Janes siezent; i. zu Swur 3 buhen, darauf Tscherne, Jacob und Martin siezen; i. ein klaine wisen daselbs; i. zu Polau 2 hüben, darauf Gregor und Paul siezent; i. zu Sagrad 41/2 buhen, darauf Andre, Tscherne, Mramor, Pride, Trocha siezent; i. zu Bresouicz 8 buhen; i. zu Oberch 3 hüben; i. zu Tschelach ein hüben; i. zu Vresuigk ein buhen, darauf Andrey siezt; i. ein garten zu Trag, den hat der Martin inn; i. ein muH zu Draschkuuecz, die hat der Gregor inn ; i. zu Gschies 3 hüben, darauf Juri, Vrban und Tscherne siezent; i. zu Forst a hüben, darauf Tscherne, Stulccz, Koczyan, Marin Tscherne I lelias sun Marin Vestschicz und I lelias siezent; i. auch daselbs haben die I lelias 2 hüben und dienen dauon 14 emper most; i. zu sand Margrcttcn ein haus.
Item ein zchent in sannd Ruprechts pfarr iu der hernach geschriben dorffern alle zehentliehe rechten, garbeu und jungat und peynstogk, aber hiers und harr haben wir nicht zu ncinen: Item zu Neydegk hie dyssolb der Neyrin auf 8 hüben; i. zu Roy auf einer hüben; i. zu Rorbach auf 12 hüben; i. zu der Wart auf 5 buhen; i. zu barm auf f> hüben; i. zu Aich auf 7 buhen; i. zu Pawmgarten auf einer hüben; i. zu Nyder Krewssenpacb auf 7 hüben; i. zu Oberkrews-senpach auf 3 Indien; i. Prylog auf einer hüben; i. zu Snegkendorf auf 7 hüben; i. zu Rawnigk auf 5'/, hüben; i. zu üreylaw auf 6 hüben; i. zu sand  Ruprecht auf 9 hüben; i. am  Perg auf   11   hüben;  i. am
Rain auf einer hüben; i. zu Kremen von dem hoff; i. zu Prieles auf 7 hüben; i. zu Feystricz auf 13 hüben; i. zu Sagoricz auf 5 hüben; i. zu Ober Drachselpach auf 7 hüben ; i. zu Nyder Drachselpach auf 8 hüben ; i. zu Ober Mladotitsch auf 8 hüben; i. zu Nyder Mladotitsch auf 8 hüben; i. zu Pyauicz auf 6 hüben; i. zum Feld auf 10 hüben; i. zu Wildenczcrnigk auf 3 1/2 hüben; i. zu Schernpuchcll auf 4 hüben; i. zu Rindertall auf 3 hüben; i. zu klain Vichna auf 10 hüben; i. zu Pirgk auf 5 hüben ; i. zu Stainpach auf 9 hüben; i. zu Kaiuder auf 5 hüben ; i. zu Gomil auf 3 hüben; i. am Wydem auf 3 hüben; i. zu Werndorf auf 0 hüben ; i. zu dem Hoff auf 3 hüben; i. zu Kerstetten auf 8 '/2 hüben; i. zu Turen auf einer hüben; i. zu Gabriach auf 2 hüben; i. zu Skrylnigk auf 0 buhen; i. zu Brundorf auf 5 hüben ; i. zu Pruklein auf 0 buhen; i. am Pach auf 2 hüben; i. im Mayrhoff auf einer hüben; i. zu Grossen Vichna auf 0 hüben; i. zum Forst auf 7 hüben und auf einen hoff; i. zu Premstoll auf einer hüben; i. zu Cholben auf 4 hüben; i. zu Gabriach auf 4 hüben ; i. zu Dobouicz auf 2 hüben; i. zu Le-skowicz auf 7 '/, buhen; i. zu der Rupp auf 1 1/2 hüben; i. zu Osredegk auf (i buhen; i. zu Vodicz auf 3 buhen; i. zu Kladye auf 5 hüben; i. zu (irecz auf 3 hüben; i. zu Oberfranskh auf 3 hüben ; i. zu Vnder-frausk auf 3 buhen ; i. zu Grosscnkall auf 8 hüben; i. zu Pirgk uuder Kall auf 2 hüben; i. zu Tschresneuicz auf 4 buhen; i. zu der Nunnen awen auf 1 buhen ; i. zu des Mathia awcn auf 4 hüben ; i. zu Posartsch auf ö buhen ; i. zu Sriednikg auf 3 hüben ; i. zu Ober Swinsko auf 6 hüben; i. zu Nyder Swinsko auf 0 hüben; i. in dem Fgk auf einer buhen; i. zu grossen Czernigk auf 71/2 hüben; i. zu klain Czernigk auf I buhen; i. zu Strasperg auf 4 hüben; i. zu Gschies auf (i hüben ; i. zu Rosenberg auf 3 1/2 buhen; i. zu Vnder Chrast auf 2 hüben; i. zu Ober Chrast auf 5 hüben; i. zu Slapp auf 3 hüben; i. zu Pcrntall auf 3 buhen; i. zu Sylewicz auf 2 buhen; i. zu Vederin auf 3 hüben; i. zu Bischofrawen auf 2 1/2 hüben; i. zu Kolben auf 4 hüben; i. zu Kestendorf auf 8 buhen ; i. zu Frlach auf 4 hüben; i. zu Stcrmicz auf 3 hüben ; i. zu Ilabern auf 4 hüben; i. zu Ober Hirsenfeld auf 5 hüben; i. zu Nyder I lirsenfeld auf !) buhen; i. zu Kall ob dem Tail auf 4 hüben; i. zum lall auf (i hüben; i. zu Berynegk auf 7 hüben; i. zu Suchodoll auf 3 buhen; i. zu Slaiiyn auf 4 hüben; i. zu Selecz auf 0 hüben; i. zu Saxen Rawn auf 5 hüben; i. am Perg auf 1 hüben; i. zu Preyuall auf I hüben; i. zu Obtschiu auf einer hüben; i. zu Salog auf 4 hüben ; i. zu Oberpuch auf I hüben; i. zu Nyderpuch auf 7 hüben; i. zu Rosenberg auf einer hüben; i. zu Kosyagk auf I hüben; i. zu Sunowicz auf I Indien; i. am Kalcz auf 1 hüben, in dem obgenant zeheut haben wir von dem dryttail 2 taill zu neinen.
Item den zehent in Trefner pfarr zu Oberponikhell auf 9 hüben ; i. bey sand Margreten auf 2 hüben; i. zu der Stauden auf 4 hüben; i. zu Dewtschendorf auf 2 hüben; i. zu Weinpuchell auf 4 hüben; i. zu Vnder Perntall auf (5 hüben; i. zu Ober Perntall auf 7 hüben; i. zu Praprotschach auf 4 hüben; i. im markcht zu Treuen auf 31 heusern ; i. zu Prampach auf 6 hüben.
Item den zehent in Ober Nassenfuesser pharr; i. am Wydem bey dem pharrhoff auf 3 hüben; i. zu Welesperg auf 1 hüben; i. zu Ster-micz auf 7 buhen; i. zu Gschies auf 3 hüben; i. zu Paulsdorf auf 11 hüben.
Item den zehent in Guttenwerder phfarr; i. zu Grossen Polau auf IG hüben; i. zu Klainpolan auf G hüben und auf 2 mullen daselbs; i. zu Altendorf auf 8 hüben; i. zu Krcsseuperg auf G buhen.
Item den zehent in sand Margreten phfarr; i. zu sand Margreten auf 11 hüben; item zu Oberdorf auf 14 hüben; i. zu Kcstenholcz auf G hüben; i. zu Gritsch auf G hüben ; i. zu Geschics ein Weingarten ; i. zu Lyppenstain ain Weingarten.
Item den zehent in der Durrenkrain und in Obergurkher pfarr als vill uns des von Glanern herkomen und angeerbt ist.
Item den zehent in Douernigker pharr zu Ambtmansdorf auf IG hüben.
Item den zehent in Honigstainer pfarr zu Verchpetsch auf 9 hüben; i. aber ein zehent in Honigstainer pharr; i. zu Ober Kamenicz; i. zu Posen; i. zu Prietschin; i. Tschesdorf; i. zu Grubla; i. zu der Pagkh ; i. zu Kosor Kall.
Item ain wald zu Lyppowicz; i. ein wald ob Landespreis gen Langenpuch und all die wald, die uns erblich daselbs mit allen iren diusten und nuczen angeerbt und angefallen sein, ausgenomen den forst, der zu der buhen Cziselpach gebort und die andern gutter, die unsern vettern Pangraczcn und Larenczen von Awrsperg iu taill gefallen sein daselbs, iimh die sullen all ir wannung in den vorbestimbten wählen und holczern haben mit allerlay als von alter herkomen ist.
Item auch ist uns nachgefolgt und auf unsern taill gefallen die hernach geschriben gutter in der Alettliug gelegen:
Item zu I lorrenpogen 9 hüben, darauf gesessen sein Mathe, Jacob, Smole, Janes, Tscherne, Mayczin, Juri, Peter, Juri; i. zu Tuschen-tall 3 hüben, darauf Thomas, Juri und Flauitsch gesessen sein.
Item der Weingarten Staripaull halber; i. zu Aich .r> hüben, darauf Anthon, Juri, Larencz, Iban, Blas gesessen sein; i. zu Lachina (i hüben, darauf Gregor, Thouiau, Pauli, Martin, Juri, Oswalt gesessen sein ; i. zu Wardaricz f> hüben, darauf siezent Smole Suppan, Tscherne, Kusche
Kumer, Helias Pfeiffer, Kusche Zagortschicz: i. zu Lokwicz 3 hüben, darauf siezent Gardin, Juri und Miklaus; i. zu Wuschendorf 4 hüben, darauf siezent Mixe, Martin Sabell, Peter ... 3 Mathe Meich; i. im Winkell 1 hüben, da der Marin Trebusch auf siezt; i. zu sand Larenczen 5 hüben, darauf siezent Andre Suppan, Kusche, Gregor Chotschewer, Laure und Rade; i. zwen garten daselbs; i. zu Nareycz 3 hüben, darauf Vrban und Gregor siezent und dy dritte ist od; i. zu Polcz 3 od hüben; i. allen den zehent auf allen guttern, sovill ir in der Mettling ligen und von Horenpogen hergeschriben Stent; i. zu Michelsdorf 4 hüben, darauf siezen Marin ambtman, Thomas, Gerde und Juri; i. zu Petersdorf 1 hüben, die Michel inne hat; i. zu Brestowicz 3 V2 hüben, auf zwain siezent Martin und sein sun, anderhalbe ist od; i. am Perg 2 hüben, darauf Tcherne und Marin siezent; i. zu Vnder Chrast 2 hüben, die Janse und Zaye inne haben; i. zu Koroschendorf under Maichaw 2 buhen, darauf Jurse und Paul siezent; i. zum Forst bey Honigstain l buhen; i. in allen vveinezehenten und pergkrechten, wo und iu welicher pfarr die gelegen und uns nach laut unser kuutschafft erblich augefallen sein, geleich halbs ember weys zu tayllen; i. so ist uns auch unser mutterlicher saez von dem von Pernegk ledikleichen gefallen.
Da entgegen ist uns obgenanten Pangraczeu und Larenczen gebrudern von Awcrsperg mitsambt unsern eegemelten bruder und swester, dafür wir uns wissentlich mit dem brief angenomen haben, zu geleichem erbtaill verfolgt und gefallen: von erst mit namen das geslos Awcrsperg mit dem mayrhoff und pucheil und mit dem forst und akchern und wysmatten, auch in der Salein und Raschicz, und auch ungeverlich mit aller seiner zugehorung, mit gericht, stokh und galgen und fischwaid nichts ausgenomen als von alter ye darezue gebort hat oder geboren soll.
Item iu des Rabarambt; i. Rah ein buhen, darauf Jurse siezt; i. under dem Klain Ossclnigk ein hüben, darauf Cancz.ian siezt; i. am Klain Ossclnigk (i hüben, darauf siezent Juri Suppan, Fnko, Pynko, Martin Koposchcz, Jurse und Prasnigk; i. am Pugled l hüben, darauf Juri siezt; i. zu Kneya 2 hüben und I muH, darauf Mathia und Juri Stopar siezent; i. au der Raschicz 13 buhen, darauf siezent Fmricb, Primos, aber Finrich, Marin Mulner, Kukinagker, Crise Schuster, Jacob Sinid, Steffan, Gorsche, Hanns Sinid, Marin Glienitz, Marin Sluga, Hanse Mulner; i. am Kukmagk 1 buhen und ein ode mulstat, darauf Juri siezt; i. iu der Stauden 1 hüben, 1 akher und 1 flekh daselbs, die vor an die Raschicz gehört haben, darauf (ircgor siezt; i. zu der Od 2 hüben, darauf I layncz Sinid und Pauli siezent; i. am Pirichabin
1 Ein unleserliches Wort, am Buge befindlich.
1 hüben, darauf Gregor siezt; i. an der Strassen 1 hüben, darauf Michel Gardomilecz siezt; i. under der Wolagk 1 hüben und 1 wismat, die der Martin inne hat; i. an der Woltschicz 4 hüben, darauf Juri Opalekh, Steffan Smid, Machne, Peter siezent; i. zu Gritsch 1 hüben, darauf Gregor siezt; i. an der Karkobin 1 hüben, darauf Gregor siezt; i. zu Galisch 2 hüben, auf der einer siezt Primos, auf der andern Gregor; i. zu Plesch 1 hüben, darauf der Krump Marin siezt; item under dem Stermicz 3 buhen, darauf siezent Andre Mochor, Juri, Radislaw; i. ob dem Stermicz 3 hüben, darauf siezent Marko, Peter Mochor und Primos; i. im Gerewt 0 hüben, darauf siezent Gera witib, Steffan, Paul Perecz, Janes, Michel, Yaswicz; i. under dem Stahl 1 hüben, darauff Caspar siezt; i. im Deydingk 1 hüben, darauf Steffan siezt; i. am Wann 1 hüben, darauf Gregor siezt; i. zu Grcwt 1 hüben, darauf Marin Kursner siezt; i. am Purgkhait 1 hüben, darauf Janes siezt; i. zu Mystomira 2 hüben, auf der ein siezt Steffan, auf der ander Martin; i. am Furt 1 hüben, darauf Jure siezt; i. zu Gradisch 1 hüben, darauf Martin siezt; i. im Tail 1 hüben, darauf Marin siezt; i. zu Purgkstall 1 hüben, darauf Marin Webar siezt; i. under dem Perg
2 buhen, darauf siezent Michel und Janes Rogell; i. an der Sag 1 hüben, darauf Peter siezt; i. zu Puedlog 6 hüben, darauf siezent Jacob, Crise, Lienhart, Marin Lypouicz, Lienhart Lischnakh und Janes; i. im üsre-degk 2 hüben, darauf Martin und Gregor Schuster siezent; i. am Lass
3 hüben, darauf siezent Martin, Vle, Janes; i am Jawbornigk 1 hüben, darauf siezt Lienhart; i. am Gross Ossclnigk 7 hüben, darauf Gregor, Janes, Martin Suppan, Thomas, Pernhart, Gemen, Mathia siezent; i. im Pluetigen stain 6 buhen, darauf siezent Jacob, Laiire, Martin, Gregor, Jurse, Juri Matschek; i. zu der Aysch 1 hüben, darauf siezt Janes Narcd und alle zehentliehe recht auf den obgeschribnen guttern; i. auch die matit an der Raschicz mitsanibt der pheunig gult und vogtey der dorffer ungeferlich mit aller ir zugehorung.
Auch schullen wir und unser erben für und für ewigklicb von dem genant geslos Awcrsperg die kirchen zu sand Canczian leichen und die vogtey auf iren guttern haben.
Item das atnbt Salein; i. in Tschrietcs 2 hüben, darauf siezent Miklau und Matko; i. zu Minderpuch 2 hüben, darauf siezt Mathia; i. zu Klain Lieplach 1 hüben, darauf Miklaus siezt; i. am Grades I hüben und etlich akher daselbs, darauf Janes siezt; i. am Obern Grades 3 hüben, auf den zwain siezent Laute und Martin, die dritte ist od; i. am Grossen Lotschnigk (i hüben, darauf siezent Gorsche, Kinetisch, Paul Drohisch, Martin, Marin, Jurse Ruprecht; i. sand Johanns perg dorob gelegen niilsanibt dem holcz auch dem wald
Medwedicz; i. zu Verbitsch 3 hüben, darauf Gorsche, Marin und Gregor siezent; i. under dem Weyer 1 hüben und 1  muH und 1 wysen.
Item zu Rogatecz 3 hüben, darauf siezent Mathia, Juri Suppan und Martin; i. zu Herczogtumb 1 hüben, darauf Vlreich Phister siezt; i. zu Smiryoch 1 hüben, darauf Gregor Kokoll siezt; i. zu Drenigk 2 hüben, darauf Mathia und Crise siezent; i. zu Perg 5 hüben, darauf siezent Mosicz, Jure, des Habelc sun, Putrich, Marin; i. zu Purgkstall G hüben, darauf siezen Matko Luknian, Marin, Kokoll, Jarne, Fricze, Peter; i. zu Pyauitschpuchell 3 hüben, darauf siezent Geran, Thomas, Mathecz; i. zu der Kremenicz 3 hüben, darauf siezent Janes, Matko, Gemen; i. zum Prun 3 hüben und 1 muH, darauf siezen Crise Fischer, Mike Poczurall, Pangracz Hofner und auf der muH der Vingk; i. im Winkell 1 hüben, darauf Pischekh siezt; i. under dem Waldlein 2 hüben, darauf siezen Martin und Jurse; i. im Selnigk 2 buhen, darauf siezen Thomas und Matheus; i. zu Nuspawm und zu der Durr 5 hüben, darauf siezent Peter, Martin, Marin Muglicz, Martin Czimerman, Jacob Fuchs; i. in der Salein 5 hüben und 4 muH, darauf siezent Marin, Ambtman, Juri, Cristan, Peter, Martin, Phister, Thomas und Andre; i. im Lapuschnigk 1 hüben, darauf Michel siezt; i. zu Rogatecz 3 hüben, darauf siezent Peter, Lucas und Marlin; i. zu Pollan 1 buhen, darauf Mathe siezt; i. zu Weysagk (i hüben, darauf siezen Mochor, Juri, Lucas, Crise, Matko und Gregor; i. zu Sapotogk 5 hüben, darauf siezent Martin Hofner, Juri, Mike, Marin und Gregor; i. under dem gslos Awrspcrg 2 hüben und ein muH, darauf Jorg Taller und Caspar siezen; i. zum Luppoglaw 7 ganezer hüben, darauf gesessen sind Peter, Marin, Peter Leben, Andre, Marin, Crise, Laure, Primos, Matheus, Gregor, Janse Thumecz und Matheus Sneyder; i. und auf den obgeschribnen guttern alle zehentliche rechten; i. und das wysmat gegen Pyauitsehpuhell gelegen, auch das das vor-czeitten des Krumbach gewesen ist und ungeferlich was des ist.
Item auch alles das holczrecbt, das man von alter gen Awrspcrg gedient hat.
Item das ambt zu Oblagk; i. das darf zu Michel Oblagk, darin 15 hüben sein, darauf siezent Gregor Suppan, Caspar, Canczian, Michel, Lienhart, Steffan, Janes Gerschicz, Marko, Miklau, Gregor, Ferlan, Paul, Juri, Gemen und Thomas; i. 1 ode hüben zum Pirpawm; i. zu Kalten Prun 1 hüben, darauf siezt Oswalt; i. zu Grossenperg 8 hüben, darauf siezen Primos, Vrban, Gemen, Perecz, Primos, Michel und zwo sind od; i. zu Radobligk I hüben, darauf siezent Andre, Peter, aber Andre und ein ist od.
Item im Nadlitsehegk (>(> Indien mit aller irer zugehorung daselbs und alle zehentliche rechten auf den obgeschribnen guttern ze nemen.
Item das ambt in der Mettling; i. zu der Lakhen 8 hüben, darauf siezent Lucas, Michel, Tscherne, Juri, Schüller, Marin Smole und Michel Wolf und Pauli; i. zu Petersdorf 6 hüben, darauf siezen Andre, Tscherne, Malchin, Paul und Iban; i. von einem Weingarten zehent daselbs; i. von drein Weingarten daselbs den zehent halben taill zu nemen; i. ein Weingarten zu Syenitsch, der genant ist Staripaull, halber; i. in einen perg in Tschernomler pfarr den weinzehent halben taill; i. zu der Lynden 8 hüben, darauf siezen Wyde, Tscherne, Marin, Kusche, Marko-gmas, Kusche, Preltschicz, Miklau und Peter Pyntter; i. zu Dresnigk 2 hüben, darauf Martin und Iban siezent; i. zu der Lokwicz 2 buhen, darauf siezent Mike Suppan und Martin Wukermau; i. ein weinzehent in dem perg Pleschiueez gegen dem dorf Lokuicz über gelegen halben taill zu nemen; i. zu Wuschendorf 4 buhen, darauf siezen Michel, Mathia, Jacob Peyuicz und Martin Chotschewcr; i. im Winkhel 1 hüben, darauf siezt Jacob; i. von 2 Weingarten daselbs den zehent halben taill zu nemen; i. zu sand Larenczen 5 hüben, darauf siezent Juri Mulner, Laure Stakor, Juri Tunitschicz, Martin Kusche, Kopriuecz und Crise, die fünft ist od; i. 2 garten daselbs und ein fischwaid und ein mul auch daselbs bey sand Larenczen; i. zu Rutschendorf 1 hüben, darauf siezt Michel des Zlade sun; i. zu Nareycz 2 hüben, darauf Crise und Maley siezent.
Item des Dieprants gut; i. zu Stopelsdorf 4 hüben; darauf siezent Marlin Scbestagk, Steffan, Mike, Michel; i. ein ode hüben auch daselbs; i. zu Sterfitsch 1 hüben, die ist auch od; i. zu Kotsche bey Tscher-nomell 5 hüben, darauf siezent Symon, Martin, Miklatts, Lienhart und Juri Hofner; i. zu Tscheruomell 1 hofstat; i. bei Syenitseh 2 1/2 buhen, darauf siezt Herman Pheiffer; i. zu Gritsch im Tal 2 buhen, darauf siezen Vrbau und Tscherne; i. zu sand Veyt 2 hüben, darauf siezen Wile und Gregor; i. zu Koroschendorf under Maichaw 3 hüben, darauf siezent Vrbau, Peter und Marin des Paul sun; i. zu J'ewfl'entall bey Honigstain I buhen, darauf siezt Tscherne; i. auf den obgeschribnen guttern alle zehentliche rechten zu nemen.
Item das ambt bei Nassenfues; i. am Pttklegk I hüben, darauf siezt Jacob; i. zu Trobell ö hüben und l muH, darauf siezen Jause, Drachseil, Andre, Matko, Peterli und Oswalt; i. zu Cziselpach 1 hüben und der l'arsl dabey, darauf Primos siezt; i. zu Langeupuch 3 hüben, darauf siezent Jure und Matheus Poskokh; i. zum Perglein I hüben, darauf Janes siezt; i. zu Wyttendorf .1 hüben, darauf siezenl Nichts, (Jemen, Malheus und Jame; i. zu Radendorf f> buhen, darauf sie/eul Jure, Jacob, Jurko und Mike; i. zu Czeruuecz 3 hüben, darauf siezen (Vise Wobner, Marin und Jurse; i. und I wysen auch daselbs. Die obgenanteu  gutter  I.angciipuch,   Perglein,  Wiltcndorf,   Radeudorf und
Czeruuecz sullen und mugen alle ire suchung in dem wald zu Langen-puch haben mit prennholcz, czimerholcz, pretter und alles das als von alter herkomen ist und als sew vor getan haben nichts ausgenomen desgleichs wad und oss und sullen davon nymant diennen. 1. zu Pirgk 4 hüben, darauf siezen Iban, Thomas, Gregor und Jense; i zu Ausseczen tail 1 hüben, darauf Juri siezt; i. zu Eybesdorf 4 hüben und 1 muH, darauf siezent Martin Suppan, Jause, Matko und Michel Zenitsch; i. zu Honigstain (5 hüben, darauf siezent Marinicz, Jure, Gregor und Michel; i. zu Magensdorf 6 hüben, darauf siezen Michel Suppan, Gorsche, Peter Robar, Janes Radicz, Jense Cziselpach und Jane; i. die grosse wysen zu Swur und Klingenfels; i. ein Weingarten im AAilczperg; i. ein Weingarten im Weynigk; i. zu Radell auf dem ganezen dorf das holczrecht.
Item der zehent in über Nassenfuesser pharr; i. zu Ober Loknicz auf 7 buhen den drittaill zu nemen; i. zu Cziselpach auf (i buhen zehent drittail zu nemen; i. zu Malnig auf 3 buhen zehent zway tail zu nemen; i. am Puklegk auf 1 buhen zehent zway tail zu nemen; i. in dem mayr-hoff zu Ober Nassenfues zehent traid zway tail zu nemen.
Item der zehent iu Guttenwerder pharr von erst zu Sagrad auf 11 hüben zway tail zehent traid zu nemen; i. zu Klynouigk auf (i hüben zehent traid den drittail zu nemen; i. zu Schuczen auf 7 hüben zehent traid zway tail zu nemen; i. auf des Schütter hoff den zehent traid zway lail zu nemen; i. zu Nyderdorf auf 13 hüben zehent traid zway tail zu nemen; i. auf des Preloger hoff zehent traid zway tail zu nemen; i. zu Geschies von 1 hüben zehent traid zway tail zu nemen; i. auf zwain niullen zehent traid zway lail zu nemen; i. zu Oberndorf auf 1(> hüben zehent traid zway tail zu nemen; i. zum Tail auf i) hüben zehent traid zway tail zu nemen; i. zu Raddel auf 12 hüben zehent traid zway tail zu nemen.
Item iu allen weiuzehenten und pergkrechten wo und in welicber pfarr dy gelegen und uns erblich angefallen sein nach laut und kuntschaft geleich halbs einher weys zu taillen. Auch sullen und wellen wir obgenant Pangracz und Larencz von Awcrsperg und unser erben und nachkuuien zu unser gestillt gen Sitich alle |ar raichen und geben 13 pfunt phennig für uns und unsern vettern zu ewigen czeitten. Auch so ist uns Paugraczcn und Larenczen und unsern geswistretten das gc-slos Samobor mit aller seiner herrlikait und zugehoruiig nach inhaltung unser kuntschaft, die wir darum!) haben auf unsern tail, nachgefolgt.
Darauf geloben wir all obgenant Wilhalm, Jorg, Pangracz und Larencz von Awcrsperg anstat unser selbs auch unser swestern und bruder dafür wir uns wissentlich mit dem brief augeiioinen haben und für all unser erben iu klafft des gegenwurtigen  briefs wir all  und ein
yeder besunderlich an solhen obbestimbten geslossern, stugken, leuten und guttern auch dem taill, so einen yeden besunderlich oben an dem brief ausgeczaigt und benennet und in solher erbschaft nachgefolgt und desgeleichs aber einen yeden mit namen in seinem vermelten taill ge-seczt und bestimbt ist ein ganczes benugen zu haben und ein taill den andern auch ir erben bey irem zugetailten erb und guttern, was sy der inne haben und in solher taylung auf sew gefallen und oben an dem brief geschriben sein ungeirret und unbekhumert beleiben zu lassen, sy auch darinne und darumb yecz und hinfur zu ewigen czeitten aller Zuspruch und vardrung zu vertragen. Auch ob beschech das ein tail oder der ander umb stugk und gutter die an dem kegenwurtigen brief in seinem taill geseczt und zu taill ausgezaigt und bestimbt sein von yemants mit dem rechten angesucht und bekhumert wurde umb was ursach oder wie sich das begab. Geloben wir aber für uns und all unser erben dieselben stugk und gutter mitsambt demselben taill der mit recht darumb bekhumert wer auf unser selbs czerung und darlegen zu verantwurten und mit dem rechten zu vertre-tten und mit demselben taill in der ursach und den zusteen und mit zu handien als unser selbst Sachen ungeferlieh sunder vorbehalten ob auswendig der obbegriffen taylhmg ychts erfaren wurde, es sey parrschaft geltschuld anligundes oder varundes gut auch nichts ausgenomen, das soll noch zu unser aller banden und taylung sten angeferd. Auch ob einer oder welher under uns seiner obberürten stugk und gutter ains oder mer verkauften oder iu andern wegen au werden und verkumern wolde, der soll den andern taill am ersten damit bc-notteu und im die nach billeichen und einen lancllcuffigcti kau ff oder saez widerfaren lassen, doch ob derselb taill die in derselben weys und also vertretteil will, wolde er aber die also nicht haben nach iu der weis vertretten so soll und mag derselb taill mit seinen stugken und guttern furbasser nach allem seinem willen handien und die nach seinen frumen kereu an des andern taill irrung und widersprechen auch angeferd, ausgenomen die zwa geslos Awcrsperg und Schouberg mit iren zugehorungen, die sullen dem namen von Awrspcrg frey und unver-kliumert beleyben yedes auf dem taill, auf den das dann gefallen ist. Auch soll tut ein yeder taill die verlchentcn gutter, auf weihen taill die zu taill gefallen sein, mit den leben selbs austragen und die furbasser zu leben einphaheti. War auch das under uns obbemelten taillen ein taill an leibes erben das sun gehaisseu sein abgieng, das got laug nicht euwelle, so stillen die bemelten geslos ein yedes mit seiner ztigehorung auf den andern taill ledigklich gefallen. Wurden aber tochter vorhanden, so soll ein yede derselbn tochter von dem erb und gut mil (>()() guldein
ausgesteuert und verhayrat werden. Wer aber das einer under uns oder welher an solheu obbemelten geslossen mitsambt den stugken und guttern und der taylung so vor aigenlich begriffen und im seins tails nachgefolgt ist nicht ein ganczes benugen haben und dem andern taill umb sein taill, so im nach laut des kegenwurtigen tailbriefs hat nachgefolgt vermählet schaden zuzeeziehen, wie sich das begab auch ein tail den andern nicht schermen noch auf sein selbs darlegen gen ma-uigklich verantwurten wolde, auch solhem allem als oben an dem brief geschriben stet nicht genczlich und treulich nach giengen und welher taill dawider tett der hat gegen dem andern taill an dem solichs ze prochen wurde vor an seine rechten verloren. Was auch derselb taill des schaden nem kain schaden ausgenomen denselben schaden allen mitsambt dem haubtgut ist nu der der solich taylung über für und dawider tet mit allem dem erb und gut so er yeez hat oder noch hinfur gewinnet wie das genant oder wo das gelegen ist nichts ausgenomen schuldig und mit dem gegenwurtigen brief verbunden abzulegen und widerzukeren auch getreulich und ungeferlich. Mit urkund des briefs der besigelt ist mit unsern obgenanten Wilhalms und Pangraczens von Awcrsperg bayder aigner anhangunden insigeln, die wir für uns selbs und für unser geswistret dafür wir uns dann wissentlich annemen angehangen haben und zu merer geezeugnus der warhait haben wir obbestimbt Wilhalm und Jorg gebruder von Awrsperg anstat unser selbs und unser swester dafür wir uns wissentlich annemen und des gleichs ich Pangrecz und Larencz auch gebruder von Awcrsperg auch anstat unser selbs und unsers bruders und swester dafür wir uns auch wissentlich annemen mit fleys gebetten den hochwirdigen in got vatter und herrn herrn Sigmunden bischoven zu Laybach und die edlen herrn herrn Anndren freyherm zu Kreyg unsern lieben ohem und herrn Jorgen und herrn Casparn gebruder von Tschernomell, das sew ire insigell an disen gegenwurtigen tailbrief gehangen haben in und allen iren nachkumen und erben an schaden, darunder wir uns offlgenaut Wilhalm, Jorg, Pangrecz und Larencz von Awcrsperg für uns und die eegeuanten unsern bruder und unser swestern dafür wir uns wissentlich mit dem brief annemen und für all unser erben ver-piutten alles das war und stat ze haldcn und zu volfueren das oben an dem brief geschriben stet. Der geben ist an sannd Marie Magdalene tag nach Kristi gepurd 1 -4(57.
Zwei gleichlautende Orig. Perg.       Testamentslibell fol. IOC), a. Sechs anhangende Siegel, beschädigt.
Richter, Die /•'. v. A. 70S eil.     Radics, llerbard VIII, 34 cit.
Schluß folgt.
Verzeichnis
der bisher in Krain beobachteten Großschmetterlinge.
Von J. II a f n e r.
Portsetzung.
Bombycia Stph.
350. viminalis F. Radmannsdorf, c. 1. 18. August 189(1, larva in toliis Salicis (M.); Mojstrana, Lichtfang, mehrfach (Winz.).
Miana Stph.
351. strigilis Cl. l.aibach, an Zäunen; fliegt auch zum Licht und Köder (sehr häufig), Ende Mai, Juni; Feistritztal bei Stein, 5. Juli (Hafn.), Radmannsdorf (M.i; Mojstrana, Lichtfang, Ende Juni, Juli (Galv. et teste Schwing.); Ratschach in Unterkrain und Kumberg (M. 11.); Feistenberg, von Eichen geklopft und am Köder, häufig (Hafn.); Wippach und Kolk (Hafn., Mn., Preiss.i.
a) ab. latruneula Hb. Ebenso häufig, unter der Stammform.
b) ab. aethiops Hw. Selten unter der Stammform.
352. bicoloria Vill. Laibach, an einem Zaun ein abgeflogenes Stück gefunden, 22. August (Hafn.); Senožeče, ein aberratives Stück, 3. August (M. IL); Wippach, Ende Juli, August, Köderlang, nicht häufig (Hafn.).
Bryophila Tr.
353. raptricula IIb. Laibach, Lichtfang, an Zäunen und an Baum-Stämmen, selten, Ende Juli, August.
a) ab. dcccptricula Hb. Ebenso.
354. ravula IIb. v. ereptricula Tr. In der Umgebung von l.aibach, F.nde Juni, Juli. Ratschach in I 'nterkrain, 1. und 20. Juni, Juli (M. H); Rudolfswert, Raupe (Hafn.).
Die in der ersten Maihälfte erwachsene Raupe ist an Straßenrain Steinen in Anzahl zu linden. Sie hält sich tagsüber in kleinen Vertiefungen auf, über welche sie einen Deckel gesponnen hat.
355. algac F. mit ab. mendaciila IIb. und Übergängen, Raischach in Unterkrain (M, IL, Feistenberg (Hafn.), Wippach (Hafn.), Juli, August, am Koder, nicht selten.
356. mural is Forst. Landstraß, 27. Juli (M. 11.1; Möttling (Cvetko); Wippach, an Mauern und Steinen, nicht häufig, 22. Juli, II. August, 3. September (Hafn.).
357. perla F. l.aibach, Lichtfang, 28. Juli, 3. August (Hafn.), Lengenfeld, an Felsen (< lab .); Senožeče, Koderfang, im August mehrere Stücke (M. H)
Diloba R.
358. cacruleoccphala L. Laibaeh, im Oktober am Licht häufig. Die Raupe öfter auch an Eberesche gefunden. Die Art dürfte nirgends fehlen; wurde auch in Gebirge beobachtet: Črna Prst, 25. Juni, Raupe (Flschm., Schwing.).
Valeria Stph.
359. oleagina F. Laibach, Lichtfang, ein J, 16. April 1909 (Spl.); Koderfang, 18. April (Dob.); ebenda, Lichtfang, 26. März 1910 (Hafn.).
Celaena stph.
360. matura llufn. Feistenberg, Köderfang, in der ersten Augusthälfte, nicht selten (Hafn.); Adelsberg, Köderfang, 19. August (Preiss.); Senožeče (M. H.); Wippach, 20. August (Hafn..).
Hadena Schrk.
361. porphyrea Esp. Laibach, Köderfang, September, nicht selten (Hafn., Spl.); Altlaek bei liischotlack, F.nde August (Tavč.); Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, zahlreich (Gab.i; Ratschach und Landstraß, September, Köderfang (M. 11.); St. Rarthlmä, ein defektes Stück an einem Baumstamm gefunden, 15. Oktober (Hafn.).
362. funerea Hein. Laibach, Tivoliwald, ein frisches £ am Fuße einer Eiche gefunden, 12. Juni 1901 (Hafn.).
363. sol i er i B. Senožeče, Köderfang, 3. September (M. 11.); Wippach, nicht selten am Köder, August, Anfang September (Hafn., Preiss., Wagn.).
364. adusta F.sp. Voßluitte, Lichtfang, 8. Juli (Schwing.); Stein (Doli.).
365. zeta Tr.   Mojstrana, Lichtfang, 28. Juli (Galv.).
a) v. pernix HG.   Mojstrovka,   1. Juli, an Felsen sitzend (Schwing.).
366. maillardi 1IG. VolMiütte, Lichtfang, S.Juli, Mojstrana, Lichtfang, Mojstrovka, an Felsen, Juli (Schwing.).
367. gemmea Tr. Weißenfels (M.); Senožeče, Köderfang, 3t). Juli (M. Iii.
368. rubrirena Tr.   Mojstrana, Lichtfang, ein i (Winz.).
369. monoglypha llufn. l.aibach, nicht seilen, an Baumstämmen und am Köder. Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang (Schwing., Galv.t; Yoßhüttc, Lichtlang, 12. Juli (Schwing.); Ratschach in Unterkrain (M. 11.); Feistenberg, häulig am Köder (Hafn.). Juni August.
370. lithoxylea F. Laibach, an Zäunen, nicht häufig Juni, Juli; Stein (Doli.); Radmannsdorf, 12. Juli (M.); Mojstrana, Lichtfang, 6. Juli (Rgr. Kautz); Ratschach in Unterkrain, 20.—28. Juli (M. IL); Landstraß, 25. Juli (M, IL); feistenberg, am Köder, sehr häulig, Juni, Juli; Wippach, 26. Juli (Preiss.).
371. su bi ust ris Esp. Mojstrana, Lichtfang, F.nde Juni (Flschm., Schwing. I.
372. r u r e a F. Nur:
a) v. alopeeurus Esp. Mojstrana, Liehtlang, F.nde Juli (teste Schwing).
373. hepatica IIb. Stein (Doli.); Kronau, 21. Juni (Ing. Kautz); Feistenberg, Köderfang, 28. Juni, -L Juh illaln.i
374. scolopacina Esp. Laibach, ein Stück (M. H.); Stein (Doli, vid. Rbl.); Ratschach in Unterkrain (M. H.); Juli, selten.
375. basilinea F. Stein? (Doli.). Die Provenienz des Stückes nicht sicher.
376. secalis L. Laibach, nicht selten, Ende Juni bis August; Ratschach in Unterkrain, 27., 30. Juli und 25. August, Landstraß, 22. August (M. H.); Feistenberg, sehr häufig, von Mitte Juni bis August (Hafn.); Senožeče,
13. September, defekt (M. H.); Wippach, 20. August, Köderfang (Hafn.). Auch im Gebirge: Triglavgletscher (2400 m) ein lichtes Stück, 26. August (Ing. Schwing.). — Ab. secalina Hb. wohl überall unter der Stammform.
a) ab. nie titan s Esp. Feistenberg, Köderfang, 25. Juni, 3. Juli (Hafn.).
b) ab. leueostigma Esp. Laibach, 28. Juni, 1. Juli (Hafn.); Faistenberg, 28. Juni (Hafn.).
Aporophyla Gn.
377. lutulenta Rkh. Stein (Doli. det. Rbl.); Ratschach in Unterkrain, Köderfang, einige Stücke, Oktober (M. H.).
378. nigra IIw.   Berge-Rebel, Schmetterlingsbuch, IX. Aufl., p. 204.
Ammoconia Ld.
379. caeeimacula F. Laibach, nicht häufig, Ende September, Oktober, Köderfang (Hafn.);  Stein (Doli.);  Radmannsdorf, 21. September,
14. Oktober (M.); Mojstrana, Liehtlang, zwei helle Stücke (Winz.); Ratsch ach und Landstraß in Unterkrain, häufig, 20.- 30. September und Anfang Oktober (M. H.); Feistenberg, 4. Oktober und Rudolfswert, 14. Oktober, Köderfang (Hafn.).
Polia 0. Tr.
380. s c r p e n t i n a Tr.   Stand. Reb. Cat. p. 1 79.
381. polymita L. Radmannsdorf (M.); Mojstrana, 21. August, auf einem /wetschkenbaum (Ing. Schwing.), ebenda, Liehifang (Winz.).
382. flavicincta F. Rudolfswert, 14. und L5. Oktober, vier Stücke an Steinen gefunden (Hafn.); ebenda, noch Anfang November (Buč.); Ratsehach in Unterkrain, 8. Okiober (M. II.); Wippach, am Nanosabhangc bei der Burgruine, am 8. Oktober ein J1 an einem Felsblock gefunden (Hafn.); ebenda, Faule Mai zwei erwachsene Raupen; die Faller schlüpften im Oktober (Hafn.). Die meisten Stücke zeigen sehr wenig, einige gar keine gelbe Beschuppung.
383. x an t h o m ist a Hb. Nur:
a) v. nigrocineta Tr.   Mojstrana, Liehtlang, zahlreich (Galv.).
384. eaneseens Dup.   Adelsberg, 29. September 1904 (Galv.).
385. chi L. l.aibach, Tivoliwald, an Baum-, vorzugsweise Kiefernstämmen, F.nde August (31. VIII.) bis F.nde September, nicht häufig. Stein, häufig (Doli.); Egg ob Podpeč (M. Hi, Lees (M.); Veldes, 8. September (Hafn.); Weißenfels, 29. September (M.); Ratschach in Unterkrain (M. IIa Wippach (Hafn.). — Durch die Zucht bereits finde Juli erhallen.
Brachionycha Hb.
386. nubcculosa Esp.  Mojstrana, 15. April, Liehtlang- (Winz.).
387. sphinx Hufn. Laibach, an einem Baumstamm, 7. November 1903 (Hain.); ebenda, 11. November 1908, nach dem Schneefall, Lichtfang (Hafn.); Stein, nicht selten (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, zwei gelbliche J $ (Winz. — Galv.); Ratschach in Unterkrain, November (M. H.). — Große Exemplare.
Miselia O.
388. oxyacanthae L. Laibach, nicht häufig (Hafn., Spl.); Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, drei Exemplare (Galv.). In Unterkrain häufig: Ratschach und Landstraß (M. H.), Feistenberg und Rudolfswert (Hafn.). Im Oktober am Köder.
Chariptera Gn.
389. viri d a n a Walch. Feistenberg, Ende Juni, Anfang Juli, Köderfang, 16 frische Exemplare (Hafn.); Landstraß, e larva 20. Juni (M. H.); Wippach, Köderfang, ein Stück, 27. Juni (Preiss.).
Dichonia Hb.
390. aprilin a L. Laibach, Tivoli wald und Golovec, manches Jahr nicht selten, an Eichenstämmen, Ende September, Oktober. Raupe Mitte Mai erwachsen; bei läge an Eichenstämmen in Rindenspalten zu finden. — Mojstrana, ein o* (Winz.); Radmannsdorf, 7. Oktober (M.); Landstraß, 15. September (M. 11.).
391. con ver gen s F. Laibach, am Stamme einer Eiche im Tivoliwalde, 1. Oktober und c larva 14. Oktober (Hafn.); ebenda e I. 24. August (Spl.); Landstraß, 20. September (M. II.).
Thecophora Ld.
392. fovea Tr. Ende Mai 1907 bei Gradišče ob Wippach eine Raupe vom Eichengebüsch geklopft. 1 )er Falter, ein 9 , schlüpfte am 25. Oktober (Hafn.). — Außerdem Stand. Reb. Cat. p. 182.
Dryobota Ed.
393. protea Bkh. l.aibach, ein o* an einem Zaun gefunden, 9. Oktober 1908 (Hafn.); Mojstrana, Lichtfang, Herbst, ein lebhaft gezeichnetes<?(Winz.); Landstraß, e larva 7. September (M. IL).
Dipterygia Stph.
394. sc ab r i u s e u 1 a L. Köder. Raischach und Landstraß (M. III, Feistenberg, häufig (Hafn.). Ende Juni August; Wippach, Köderfang, 13. August (Hafn.).
Hyppa Dup.
395. reetilinea F.sp. Woch. Feistritz, 14. Juli (Penth.); Mojstrana, Liehtlang und an Felsen (Schwing.).
Rhizogramma Ld.
396. detersa Esp. St. Katharina, an Kiefernstämmen, 30. Juni, 5. Juli (Hafn.); Steinbüchel, 28. August (M.); Mojstrana (Galv.); Ratschach in Unterkrain, Juli (M. H.); Feistenberg, Köderfang, Juli (Hafn.); Loitsch, ein £ an einem Zaun, 2. Juli (Hafn.); Senožeče (M. H.); Ende Juni bei Wippach an Mauern einige gefunden (Mn.).
Chloantha Gn.
397. polyodon Cl. Wahrscheinlich in zwei Generationen. Laibach, 1. Juni, abgeflogen (Hafn.); Mojstrana, Lichtfang, 1 <$ (Winz.); Stein (Doli.); Landstraß, 18. Juli, 10., 15., 22. August (M. H.); Feistenberg, Köderlang, 21. Juli (Hafn.).
398. h y perici F. mit ab. dilutior Wagn. Im Juni bei Wippach einige an alten Mauern gefunden (Mn.); ebenda im August (Wagn.). Gradišče ob Wippach, Köderfang, 10. August, defekt (Hafn.).
Callopistria Hb.
399. p u r pu r e o f a s c i a t a l'illcr. Raibach, Tivoli wald und Golovec, nicht häufig; sitzt gern an Farnkräutern. Feistenberg, von Kastanien geklopft und auch am Köder gefangen. (Hafn.).   Von Mitte Juni bis Anfang August.
400. lat r ei II ei Dup. An den Abhängen des Nanos bei Wippach an Felsen; fliegt auch zum Köder, Juni, Anfang Juli und wieder Ende August, September. Niehl selten.
Polyphaenis B.
401. seric ata F.sp. Ralschach in Unterkrain, 23. Juli, 1. August iM. 11.); Feistenberg, Koderfang, 17. und 18. Juli tllafn.l; Rudolfswert, Köderfang, 24. Juli (buč.).
Trachea Hb.
402. atriplicis L. Wohl liberal; stellenweise häufig; am Licht und am Köder,  jedoch auch an Zäunen zu linden.   Mai bis September, in zwei
Generationen,
Euplexia stph.
403. lucipara I.. Jedenfalls in zwei Generationen, jedoch nicht häufig, l.aibach, Köderfang, 13. Juni (Hafn.); Stein (Doli.); Radmannsdorf, 12. Juni (M.l; Mojstrana, Liehtlang, 13. Juli (Schwing.); Ralschach in Unterkrain, 27. Juli und im .August, Landstraß 10. und 15. August (M. IL); Feistenberg, Köderläng, 2.8. Juni (Hafn.); Mötlling (( vetkol; Wippach, F.nde Mai einige aus Gesträuch gescheucht (Mn.); ebenda, Köderfang, 20. August (Hafn.).
Phlogophora Tr.
404   se i t a IIb    Stand. Reb. < at. p,  185.
Brotolomia Ld.
405. meticulosa L. Überall gemein. April, Mai und August bis Oktober.
Mania Tr.
4UG. maura 1..   l.aibach, Köderfang, Juli bis  Anfang September; Stein häufig (Doli.);   Alllack  bei  Bischoflack   (Tavč.);   Mojstrana,   17. Juli (Galv.); Ratschach in Unterkrain (M. H.); Landstraß, sehr häufig, Ende Juni - August (M. II.); Feistenberg, Köderfang, vier Stücke, Juli (Hafn.); Wippach, Köderfang, August, nicht selten (Hafn.).
Naenia stph.
407. typica 1.. Überall, ziemlich selten. Laibach; Stein (Doli.); Ralschach in Unterkrain (M. 11.); Feistenberg, Köderfang, 3. und 4. Juli (Hafn.).
Jaspidea B.
4U8. cclsia E. Ratschach in Unterkrain, vom 22. September bis 1 (i. < )ktobcr 1902 fünf Stücke am Köder gefangen (M. H.).
Hydroecia Gn.
409. nie t i laus Bkh, Laibach, Köderfang, 6. September (Hafn.), 8. September (Spl.); Stein (Doli.); Ratschach in Unterkrain, 5. September iM   Iii; Rudolfsweit, auf einer Blüte gefunden, 5. September iHafn.).
110. petasitis Dbld.   Stein:- ein ? (Doli. vid. Rbl.).
Gortyna Hb.
111. ochracea IIb. Stein, nicht selten (Doli.).
Nonagria 0.
412. eannae < >. Stein, aus im Schilf gefundenen Raupen mehrere Stücke gezogen (Doli. det. Rbl.).
Calamia Hb.
4 Fi. In loa IIb Raibach, Liehtlang ein ? , 21. September 1909 (Winkl.).
Leucania Hb
III pallens F. l.aibach, Köderlang (M. II.); Feistenberg, Koderfang, lo. August (Hafn.); Landstraß, Köderfang, 4., Ii), und 22. August iM. 11.i; Wippaeh, Koderfang, 20. August (Hafn.').
a) ab. ectypa Hb.   Wippaeh, Koderfang, 20. August (Hafn.).
415. seirpi Dup. Wippaeh, Lichtlang, 8. Juni (Preiss.); ebenda im August am Koder nicht selten, zu ab. daclyglidis IIS. gehörig (Hafn.).
416. putrescens Hb. Wippaeh, Koderfang, August, nicht selten (Hafn.).
417. com m a L. Črna Prst, este Terasse, 1200 m, im Sonnenschein sehwärmend, 28. Juni (Hafn.); Mojstrana, Lichtfang (Schwing.); Gorjanci, im Sonnenschein auf Blumen schwärmend, 25. Juni (Hafn.).
418. andereggii B. Übergang zu v. cinis Frr. Mojstrana, ein 9 am 18. Juli 1909 (Rgr. Kautz).
419. L album L. Laibach, ein Stück an einem Baumstamme, 30. Juni (Hafn.); ein Stück e 1. 28. September (Spl.); Ratschach in Unterkrain und Senožeče, ziemlich häufig am Köder, August, September (M. H.); Wippach, Mai und Juni an alten Mauern frisch ausgekrochen gefunden, wo die Puppen zwischen den Fugen der Steine sich fanden (Mn.); ebenda Köderfang, August (Hafn.).
420. vi teli i na Hb. Laibach, Köderfang im September, nicht selten; Stein (Doli,); Ratschach in Unterkrain, 25. September (M. H.); Gradišče ob Wippach, Ende Mai ein schlechtes Exemplar an einem Felsen gefunden (Mn.); Wippach, Köderfang, 20. August und 3. September, mehrere Stücke (Hafn.).
421. c vi den s Hb. Mojstrana, 28. Juli, Lichtfang, ein sehr großes Stück (40 mm Exp.) mit breitem dunklen Mittelschatten (Gab.).
422. albipuncta F. Laibach, Ende Mai (selten) und Juli, August (häutiger); Stein (Doli.); Ralschach und Landstraß in Unterkrain, Ende Juli und August (M. II.); Feistenberg, am Köder im August sehr häufig (Hafn.); Adelsberg, Koderfang, 19. August (Preiss.); Wippach, ziemlich häufig, August (Hafn.).
423. lythargyria Esp. Stein (Doli.); Ralschach und Landstraß (M. II.); Faistenberg, in der zweiten Julihälfte einzeln, im August häufig am Köder (Hafn.); Adclsbcrg, Köderfang, 19. August (Preiss.); Wippaeh, am Köder im August nicht selten, rotbraune und grubraune Stücke (Hafn.).
424. turca L. Feistenberg, in der ersten Augusthälfte sehr häufig am Köder (Hafn.); Landstraß, 15. Mai und F.nde Juli, August (M. H.).
Grammesia stph.
425. trigrammica llufn. l.aibach, geradezu gemein, am Köder, Faule Mai, Juni; Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, F.nde Juni, Mojstrovka, Lichtfang, 12. Juli (Schwing); Kronau, Liehtlang, 30. Juni (Ing. Kautz); Ratschach und Landstraß in Unterkrain (M. H); Feistenberg (Hafn); Wippach, vor Mitte Mai, mehrere Stücke aus Ahornhecken gescheucht (Hain.).
a) ab. bilinea IIb. Unter der Stammform nicht häufig: l.aibach (Högl., Spl.); Stein (Doli.); Woch. Feistritz, aus Fichten gescheucht, 11. und 25. Juni (Hafn.); Ralschach in Unterkrain, 10. Juni (M. II.); Feistenberg, Kodeifang, 25. Juni, defekt (Hafn.); Wippaeh, Köderlang, 1. Juni, abgeflogen (Preiss.).
Caradrina o.
426. exigua IIb. l.aibach, Liehtlang, 24. August und 2. Seplcinhei 1901 (Haiti.); Wippaeh, nicht seilen am Koder im August, Anfang September (Hafn.);
427. quadripunclata F. Übcral häufig vom Mai bis September, vereinzelt noch im Oktober, an Baumstämmen und in Gebüschen; fliegt gern zum Licht und zum Köder.
428. selini B. Mojstrana, Lichtfang, Juni, ein scharf gezeichnetes Stück (Winz., det. Galv.); Ratschach in Unterkrain, ein Stück, 17. Juli (M. H.).
429. kadenii Frr.  Staud. Rbl. Cat. p. 197.
43Ü. gilva Donz. Mojstrana, 15. Juli, Lichtfang, ein ganz frisches Exemplar (Schwing.); ebenda, Lichtfang, 27. Juni, ganz rein und Mitte Juli verflogen, je ein Stück (teste Schwing.).
431. respersa Hb. Mojstrana, 13. Juli, Lichtfang (Schwing.); Wippach. Lichtfang, 19. und 23. Juni (Preiss.).
432. m orpheus Hufn. Črna Prst (zirka 1200 ni) aus Gebüsch aufgescheucht, 29. Juni, bei 1400 ;//, 20. Juni im .Sonnenschein fliegend (Hafn.); Kumberg, 24. Juli (M. H. vid. Rbl.); Gradišče ob Wippach, Köderfang, 10. August, stark geflogen, jedoch wahrscheinlich hieher gehörig (Hafn. vid. Rbl.).
433. aisin es Brahm. Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang (Gab.); Woch. Feistritz, 5. Juli (Penth.); Feistenberg, Koderfang, 28. Juni (Hafn.); Landstraß, Köderfang, 5. August (M. H.).
434. taraxaei IIb. Laibach, Köderfang, Ende Juli, Anfang August, nicht selten. Mojstrana und übergörjach, Lichtfang, Ende Juli (teste Schwing.); Ratschach [und Landstraß in Unterkrain, Köderfang, Juli, August (M. H.); Faistenberg, Finde Juli, August, häufig am Köder und auch in der Dämmerung auf Gartenblumen (Hafn.).
435. ambigua F. Ratschach und Landstraß in Ibiterkrain, nicht selten am Köder, August (M. II.); Feistenberg, Finde Juli, zwei abgeflogene Stücke (Hafn.); Wippach, 9. Juni, aus Epheu gescheucht (Preiss.); ebenda, Köderfang, August, September, häufig (Hafn.).
436. pulmonaris Esp. Licht- und Köderfang, Feistenberg, 25., 2.S. Juni und 3. Juli (Hafn.).
Hydrilla B.
437. gl u t cos a Tr. Wippaeh, im August, nicht selten am Köder; dunkle und hellbraune Stücke (Hafn.).
Acosmetia Stph.
438. ealiginosa Hb. An Waldrändern im Grase, ziemlich selten. Laibach, 3. Juni, Rudolfswert, 11. Juni, Feistenberg, Ende Juni (Hafn.).
Rusina stph.
439. u m brat i ea Goczc. Köderfang, l.aibach, 1 Stück (M. H.); Stein, häufig (Doli.); (»bergörjach, Liehtlang, F.nde Juli (teste Schwing.); Mojstrana, ebenso; Ralschach in Unterkrain (M. IL); Feistenberg, häufig (Hafn.); von Ende Juni bis Anfang August. Ein partiell albinistisches Stück wurde bei Katsehach gelangen (M. IL).
Amphipyra O.
440. t r a g o p o g i n i s L. Laibach, ein zerfetztes 9, 8. November (Hafn.). Die Zucht ab ovo ergab die Falter gegen .Mitte Juni. Voßhütte, Lichtfang, 12. Juli, (Schwing.); Stein (Doli.); Ratsehach in Unterkrain, 25. August und Landstraß, 17. Juli, Köderfang (M. II.); Feistenberg, Köderfang, 10. und 20. Juli (Hafn.); Wippaeh, anfangs Mai einige verflogene Stücke an einer Mauer gefunden (Mn.)
441. tetra F. Auf dem Nanos ob Wippach, in der Rindenspalte einer alten Pappel drei Stücke gefunden, 30. Juli 1905 (Hafn.); ebenda an Felsen (Wagn.).
442. livida F. Laibach, Köderfang, Ende Juli (M. H.); ebenda, Lichtfang, Ende September, abgeflogen (Hafn.); Altlack bei Bischof lack, Koderfang, 12. August (Tavč.); Ratschach und Landstraß in Unterkrain, Köderfang, August, September (M. H.); Feistenberg, Köderfang, 2. und 4. August (Hafn.).
443. per flu a F. Laibach, Köderfang, (Kavč.); Altlack bei Bisehoflack, Köderfang, 26. August (Tavč.); Mojstrana, Liehtfang, 2t. August iRgr. Kautz.).
444. pyramidea L. Ficht- und Köderfang, Laibach, nicht häufig; Stein (Doli.); Altlack bei Bischoflack, August (Tavč.); Radmannsdorf, 22. Juli (M.); Ratschach und Landstraß, sehr häufig (M. H.); Feistenberg, ebenfalls häufig (Hafn.); Rudolfswert (Buč.); Möttling (Cvet.) von Anfang Juli bis nach Mitte Oktober.
Taeniocampa Gn.
445. gothica L. Laibach, häufig am Köder, Ende März, April; Radmannsdorf, 8. und 9. April (M.); Lengenfcld (Galv.); Mojstrana, Liehtlang, März (Winz.); Landstraß (M. H.); Wippaeh, anfangs Mai einige an Wein-gärlenmauern getroffen (Mn.).
446. miniosa F. l.aibach, nicht häufig, April (Hafn.); St. Katharina, ein Raupennest auf einer Eiche gefunden, 24. Mai (M. H.); Stein (Doli.); Landstraß IM. 11.); Wippaeh, 29. März, Liehtlang (Preiss.).
447. pulverulenta Esp. Raibach, Licht- und Koderfang, März, April nicht selten; Landstraß, Raupen auf Eichen gefunden; die Falter schlüpften im März, April (M. IE1; Senožeče, Köderfang, April iM. ll.i.
448. stabilis View, l.aibach, an Baumstämmen, auch am Ficht und .im Köder, Ahn/, April, nichl selten Eandslraß, e larva AI IL, Senožeče, Koderfang (M. II).
449. incerta llufn. Laibach, ziemlich häufig, Ende März, April, am Koder, auch an Baumstämmen; Mojstrana, I.ichtfang, März (Winz.); Landstraß (M. H.); Senožeče (M. H.).
ai ab. fuscata IIw. Ebenfals nicht selten.
b) ab. pallida Lampa. l.aibach, 1 J an einem Baumstamm, 29. März 1904 (Hafn. vid. Bohatsch).
450. o p i m a IIb. l.aibach, Eicht- und Köderfang, nicht häutig, im April (Hafn. Spl. Winkl.); Landstraß (M. II.).
451. gracilis F. l.aibach, Ende März, April, am Köder, nicht selten; Ralschach in Unterkrain und Senožeče (M. IL).
452. munda Esp. l.aibach, nicht selten im März, April am Köder, Landstraß (M. H.).
a) ab immaculata Stgr. Laibach, Köderfang, mehrfach; Landstraß (M. H.).
Panolis Hb.
453. griseovariegata Goeze. Laibach, im April einige Stücke von Fichten und Führen geklopft (Hafn.); abends an Weidenkätzchen gefangen (Dob.); Mojstrana, Lichtfang, Ende April (Winz.).
Mesogona B.
454. oxalina IIb.   Laibach, Lichtfang, ein o", 2. September 1899 (Hafn.); Mojstrana, Lichtfang, Ende Juni, ein auffallend hcll-rötlich-graues (Winz); Stein, nicht selten, noch im Oktober erbeutet (Doli.); Ratschach in Unterkrain, G.Juli (M. II).
455. acetoselac F. Laibach, Köderfang, 5. September und ein Stück am Zweige einer Lohre gefunden, 19. September (Hafn.).
Dicycla Gn.
456. o o L. Wippach und Gradišče ob Wippach, Köderfang in der zweiten Junihälfte (Preiss.). Darunter auch
a) ab. r e n a g o H\v.
Calymnia Hb.
457. pyraiin a View. Ratsehach und Landstraß, im Juli iM. II.); feistenberg, 29. Juni, 17. Juli, Licht- und Köderfang (Hafn.).
45S. affinis I.. feistenberg, Köderlang. IX.Juli (Hain.).
4 59. trapezi na I.. l.aibach, die Raupe nicht selten im Mai auf Richen; die Kalter Ende Juni, Juli. Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, Anfang August (teste Schwing.); Ratschach und I.andstraß, Juni, Juli (M. IL); Kumberg, 24. Juli (M. H.); Kcistcnberg, häufig, Juli, Anfang August (Hafn.). Ein am 23. Juli 1X99 auf dem l.jubnik bei Bisehoflack erbeutetes Stück (Hafn.) dürfte zu ab rufa Tutt gehören.
Dyshorista l.d.
Ind. fissipunela llw. Stein, an einer Mauer, 5. Juli (Hafn.); ebenda (Doli.); I.andstraß, IX. Juni (M. II.); auf dem Laibacher Moor bei Presser, ein Stück am Stamme einer Weide, 10. Juli (Hafn.); Wippaeh, Köderläng, IX. Juni (Preiss. i.
Plastenis B.
401. retusa I.. Mojstrana, 4. Juli, Raupe, lmago entwickelt, 12. August (Schwing); ebendaher, I.ichtfang (Winz); Ralschach und I.andstraß in Unterkrain, Koderfang, nicht selten, 3. Juli - X. August (M. II.); Wippaeh, I X. Juni, 4. Juh, abgeflogen (Preiss.).
462. subtusa F. Feistenberg, Köderfang, 13. Juli (Hafn.); Wippach, aus einem Gebüsch gescheucht, abgeflogen, 15. Juli (Hafn.).
Orthosia O.
463. lota Cl. l.aibach, häufig am Köder, Ende September, Oktober (nur die dunkelgraue Form). Stein (Doli.); Egg ob Podpeč (M. H.); Mojstrana, I.ichtfang, ein dunkles ? (Winz.); Ratschach in Unterkrain (M. H.).
464. macilenta Hb. Mojstrana, Lichtfang, Ilerbst (Winz.); Ratschach in Unterkrain in der ersten Oktoberhälfte (M. H.); Feistenberg, Köderfang, 4. Oktober Hafn.).
465. circellaris Hufn. l.aibach, Ende September, Oktober, am Köder. Stein (Doli.); Ratschach, Landstraß (M. H.) und Feistenberg (Hafn.) häufig; Senožeče (M. H.).
466. fiel vola L. Laibach, im Oktober, nicht häufig. Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, Herbst (Winz.); Ratschach in Unterkrain, häufig (M. H.).
467. nitida E. Laibach, Köderfang, 6. September (Hafn.); Ratschach und Landstraß, im September; nicht häufig (M. H.); Feistenberg, Köderfang, 6. September (Hafn.).
468. Ii tur a L. Laibach, ziemlich häufig am Köder, September, Oktober. Stein (Doli.); Radmannsdorf, 31. August (M.); Ralschach und Landstraß, Ende August bis Oktober (M. IL).
Xanthia 0.
469. citrago L. Laibach, ein Stück von einer Eiche geklopft, tö. September (Hafn.); Altlack bei Bischoflack, Ende August. Köderfang (Tavč.); Landstraß in Unterkrain, e larva, Ende August, September (M. H.).
470. sulphurago F. Altlack bei Bischoflack, Köderfang, Ende August, ein J1 (Tavč.).
471. aurago E. l.aibach, Köderfang (l)ob.); Altlack bei Bischoflack, Ende August (Tavč.); Mojstrana, Lichtfang, Ilerbst (Winz.); Ratschach in Unterkrain, Koderfang, 22. September (M. II.); ebenda, 4. Okiober (Hafn).
a) ab. fucata Esp. Mojstrana, die vorherrschende Form (Galv.).
472. lutea Ström. Ratsehach und Landstraß in Unterkrain, September, Oktober, Köderfang (M. IL).
473. fulvago L. Laibach, 29. August und Köderlang, 1. Oktober (Hafn.); Stein (Doli.); Altlack bei Bischoflack, Ende August (Tavč.); Mojstrana, I.ichtfang, 26. August (Rgr. Kautz); Landstraß, Koderfang 7. Sept. (M. 11.).
Hoporina Blanch.
474. eroeeago F. l.aibach, am Fuße einer Eiche ein Stück, 31). September (Hafn.); ebenda e 1. (Spl.); ebenda, Köderfang, Ende März (nach der Überwinterung, Dob., Tavč.); Ratschach in Unterkrain, 27. März (M. H.); Senožeče (M. 11.1; am Fuße des Nanos bei Wippaeh, anfangs Mai von Eichen abgeklopft (Mn.)
Orrhodia Hb.
475. erythrocephala F. mit ab. impunctata Spul, und ab. gl ab r a Hb. Laibach; fliegt im Oktober spärlich, nach der Überwinterung im März, April oft massenhaft zum Köder; Ratschach in Unterkrain, Köderfang.  2. November (M. H.); Rudolfswert, Köderfang,  14. Oktober (Hafn.).
476. vau punetatum Esp. Laibach, einige Stücke nach der Überwinterung im März am Köder erbeutet (Dob., Winkl.). Senožeče, Köderfang, Oktober (M. H.); Gradišče ob Wippaeh, Köderfang, 29. März (Preiss.).
477. vaccinii L.   Überall gemein, Köder, September bis April.
a) ab. spadicea Hb. Laibach, einige am Köder erbeutet (Dob.); Feistenberg, Köderfang; 4. Oktober (Hafn.).
b) ab. mixta Stgr.   Überall und ebenso häufig wie die Stammform.
478. ligula F.sp. Ratschach in Unterkrain, Köderfang, 6. Juli (M. H. vid. Bohatsch).
479. rubiginea F. Laibach (Hafn., M. IL); Radmannsdorf 22. Sept. (M.); Ratschach in Unterkrain, häufig (M. IL); Faistenberg, ebenso (Hafn.). Am Köder, von Mitte September an; überwintert (Spl.). Auch ab. tigerina Esp. und ab. u n i c o 1 o r Tutt. darunter.
480. torrida Ld.   Staud. Rbl. Cat. p. 210.
Scopelosoma Curt
481. satcllitia L. Laibach; Stein (Doli.); Radmannsdorf, 17. Sept. (M.); Ratschach und I.andstraß (M. IL); Feistenberg und Rudolfswerl (Hafn.). Von Milte September bis April. Fliegt im Ilerbst nur vereinzelt, nach der Überwinterung jedoch massenhaft zum Köder.
a) ab. brunnea l.ampa. Unter der Stammform nicht selten.
Xylina Tr.
482. semibrunca Hw. Ralschach in Unterkrain, Köderfang, 1. Oktober (M. IL).
48.'!. soeia Rott. Raibach, im September und nach der Überwinterung im April, an Zäunen; auch am Köder gefangen (Hafn.); Stein (Doli.); Ralschach und I.andstraß i liier bereits 20. August, M. H.).
484. Iii reif era llufn. Herbst bis April. Nach der Überwinterung häufiger anzutreffen. Laibach, Ende März, Anfang April, ziemlich häufig am Roder; auch an Zäunen und an Baumstämmen (Bul., Hafn., M. IL); Stein (Doli.); Radmannsdorf, 5. April (M.); Mojstrana, 21. April, I.ichtfang (Winz.); Ralschach in Unterkrain, 16. Oktober iM. IL); Feistenberg, Köderfang, 4. Okiober (Hafn.).
485. ingrica HS.   Mojstrana, Lichtfang, Herbst, ein frisches o* (Winz.).
486. ornilopus Rott. An Zäunen, Baumstämmen, namentlich an Kielern, fliegt auch zum Köder. Raibach, häutig. Stein (Doli.); Radmannsdorf, It). April (M.); Ratschach und Landstraß in Unterkrain (M. IL); Rudolfswert (Hafn.); September bis April. Wippaeh, anfangs Mai von liehen abgeklopft (Mn.).
Calocampa stph.
487. vet ust a Hb. Laibach; Stein (Doli.); Ratschach in Unterkrain (M. IL); Wippach (Mn.). Vom Herbst bis zum Frühjahr, an Zäunen, nach der Überwinterung' auch am Köder.
488. exoleta L. Herbst bis April. Laibach, nach der Überwinterung oft massenhaft am Köder; Raupen auf jungen Weiden gefunden (Hafn., M. H.); Lancovo bei Radmannsdorf, im September (Ab); Ratschach in Unterkrain und Landstraß (M. iL); Wippaeh, Raupe auf Chcnopodium nicht selten, Juni (Mn.).
489. solidaginis Hb. Mojstrana, Lichtfang, zwei o* o" (Winz.-Galv.).
Xylomiges Gn.
490. conspicillaris L. und
a) ab intermedia Tutt
b) ab. m e 1 a 1 e u c a View. Laibach, an Zäunen und bei Straßenlaternen von Mitte April bis Mitte Mai nicht gerade selten; Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, 21. April (Winz.-Galv.); Ralschach in Unterkrain (M. IL); Möttling (Cvet.).
Lithocampa Gn.
491. ram os a Esp. Mojstrana, 13. Juli, I.ichtfang, abgeflogen (Schwing.); Rimberg, ein sehr schönes Stück, 24. Juli (M. IL).
Chalophasia stph.
492. platyptcra Esp. Im Juni bei Oberfeld ob Wippach einige auf Marrubium gefangen (Mn.).
493. 1 u n n 1 a llufn. Raibach, am 11. .August 1909 ein abgeflogenes Stück am Stamme einer Ulme angetroffen; ebenda 22. Mai ein Gespinst an einem Stein gefunden, der Falter schlüpfte am 2. Juni (Hafn.); ebenda, 15. Juni und bei Landstraß am 8. Juli gefangen (M. IL); Ende Juni bei Gradišče und Slap ob Wippaeh einige an Mauern gefunden (Mn.i.
CuCLlllia Sehrk.
494. prenanthis B. l.aibach (F. Schmidt, Yerh. zool. bot. Vcr. 1854, p. III); ebenda an einein Baumstämme ein Irisches gefunden, 10. Mai  1901 (Hain.); I.andstraß, aus Raupen in Mehrzahl erzogen (M. iL).
495. verb a sc i E. Im |uni auf dein Nanos die Raupen häutig gesellen (Mn.).
490. s c r o p h u I a r i a e (apicux. Raibach, Raupen in Anzahl gefunden; sie waren vielfach angestochen iM. IL, Spl.); Lancovo bei Radmanusdoi I IM); Wocheiner See, 26. Juni (Flschm., Schwing.); Mojstrana, liehtlang, Anfang Juli (teste Schwing.); I.andstraß (M. IL); Feistenberg (llafn.l. Die Falter schlüpfen im Mai, Juni.
497. lychnitis Rbr. Feistenberg, e larva, F.nde Mai, Anlang Juni (Hafn. det. Wagn.«
498. blattariae Esp. Raibach (F. Schmidt, Verb, zool. bot. Ver. 1854, p. III). Wippaeh (Strecklüß).
499. tanaceti Schiff. Landstraß (M. H.); Feistenberg, drei Raupen im Juli 1900 auf Vcrmut gefunden; ein Falter schlüpfte bereits am 18. August 1900; eine Puppe überwinterte und lieferte den Falter am 29. Juni 1901; die dritte Puppe ging ein.
500. umbratica L. Überall an Zäunen; auch in der Dämmerung auf Blumen  schwärmend.   Ende Mai, Juni und wieder Ende Juli, August.
501. lucifuga Hb. Laibach, an Zäunen nicht selten, im Mai; auch in der zweiten Julihälfte frische Stücke angetroffen; Großkahlenberg, 5. Mai (Hafn.); Mojstrana, Anfang Juli (Ing. Schwing.) und Ende Juli, Lichtfang (teste Schwing.); ebenda, kleine Stücke (Galv.); Luegg bei Rudolfswert, 13. Mai, ein frisches ? auf einem Blatte gefunden (Hafn.); ebenda am 8. Juni eine fast erwachsene Raupe auf Hicracium angetroffen, die Puppe überwinterte (Hafn.).
502. lactucae Esp. Lancovo bei Radmannsdorf, 25. Mai (M.); Treffen (Cvet.); Feistenberg, c 1. 5. Juni (Hafn.'l; I.andstraß (M. H.).
503. chamomillae Schiff. Laibach, an Zäunen und an Baumstämmen in der zweiten Aprilhälfte und anfangs Mai, nicht häufig (Hafn.); Treffen (Cvet.).
504. absin t h i i L. Laibach, ein Stück an einem Zaun gefunden, Juli 1896 (Hafn.); ebenda (Högl.).
Eutelia IIb.
505. adulatrix IIb. Im Mai bei Wippaeh und Gradišče, teils auf Pflanzen frisch gefunden (Mn.); bei Gradišče ob Wippaeh am 4. August 1907 ein Stück aus einer Hecke gescheucht, ein Stück am Rüder gefangen (Hafn.).
Anarta Hb.
506. myrtilli L. Raibach, Tivoliwald, ein d" am 19. August 1899 abends auf Ilaidekraul sitzend gefunden (Hafn.); Kronau, 30. Juni, ein o" der Stammform zwischen Föhren (liegend erbeutet (Ing. Kautzl.
507. cordigera Thubg. (ina Prst, Gipfel, 26. Juni (Flschm.); Krma. 28. Juni (Flschm., Schwing.). Mojstrovka, 1.—13. Juli. An letzterer Lokalität wurden die Schmetterlinge aus den Legföhren, auf deren Asten sie jedenfalls bei Nacht sitzen, morgens aufgescheucht. Später sassen sie auf den Blüten von Erica und Rhododendron, sind aber äußerst flüchtig und daher schwer zu erbeuten. Auch sehen sie in der Ruhe als im Fluge einer dort vorkommenden Bienenspezies ähnlich, wodurch man oft getäuscht wird (Schwing.).
508. m c 1 a u o p a Thnbg.
a) v. rupestralis Hb. Triglav, 2400 ;;/, 25. Juli (Spitz).
509. nigrila 1'.. Triglav, am 1. Juli 190S auf Felsen sitzend, ein prächtiges Irisch geschlüpftes </, ausgezeichnet durch überaus schalle schneeweiße Zeichnung im Saumfelde der Vordeiilügel (Ing. Kautz).
Heliaca lis.
510. tenebrala Sc. Überall auf Wiesen, an Waldrändern und aul WaldblOßen, Ende April bis Anfang Juni. Seheint jedoch im oberen Savetale zu fehlen.
Heliothis O.
511. ononis F. Laibach, St. Katharina (Hafn.); Radmannsdorf (M.); Feistenberg (Hafn.). Auf Wiesen und grasreichen Berglelinen, in Sonnenschein schwärmend. Ziemlich selten, Mai und Ende Juli, August.
512. dipsacea L. Auf Wiesen und an grasreichen Abhängen im Sonnenschein schwärmend. Mai, Juni und Ende Juli, August, Laibach, nicht häufig; Stein (Doli.); St. Katharina, häufig (Hafn.); Radmannsdorf (M.); Mojstrana, Lichtfang, Ende Juni, Juli (teste Schwing, und Winz); Landstraß (M. H.); Rudolfswert (Hafn.); an den Abhängen des Nanos und des Kolk, häufig.
513. scutosa Schiff. Ober Poganitz bei Rudolfswert auf einer Wiese am Waldrande ein £ gefangen, 11. Juni 1900 (Hafn.).
514. peltigera Schiff. Im Juni bei Gradišče ob Wippaeh auf Skabiosen (Mn.); ebenda, ein abgeflogenes Stück, am 22. Juni 1907 (Hafn.); ebenda, 5. Juli 1907 und auf der Policawiese bei Wippach am 15. August 1905 je ein Stück gefangen (Preiss.).
515. arm iger a Hb. Laibach, Köderfang, Ende August, September (Hafn.); im Juni hinter Oberfeld ob Wippach auf den grasreichen Hutweiden einige gefangen, aber alle ziemlich abgeflogen (Mn.); Wippach, Köderfang, August (Hafn.).
Pyrrhia Hb.
516. umbra llufn. Laibach, Lichtfang, ein Stück im August (Hafn.); Radmannsdorf, 12. August (M.); Mojstrana, Lichtfang, Juli (teste Schwing.); Ratschach in Unterkrain, 14. Juni, 27. Juli, 4. August, I.andstraß, X. August (M. II); Feistenberg, in der Dämmerung auf Blumen schwärmend, auch am Köder nicht selten, Juli, August (Hafn,); Senožeče (M. II.); Wippaeh, häufig am Köder, August, Anfang September (Hafn.).
Acontia Ed.
517. lucida llufn. Im Juni bei Wippaeh und bei St. Veit ob Wippaeh auf Berglehnen auf wilden Malven geflogen, die meisten waren hell in der Färbung (Mn.); Gradišče ob Wippaeh, 23. Juni 1907 ein Stück im Grase gefunden (Preiss.)
518. lue tu osa Esp. An trockenen Abhängen, im Sonnenschein schwärmend; setzt sich gerne auf Blumen und im Gras. Laibach, Ende Mai (M. II.); ebenda, 12. August (Spl.); Ratschach in Unterkrain, August (M. 11.); I.andstraß, 25. April, 24. Mai, 8. August (M. II.); Feistenberg, 17. Juni, 21. Juli I.ichtfang, 10. August Köderfang (Hafn.); an den Nanos abhängen bei Wippach ziemlich häufig im Mai, Juni und wieder im August.
Eublemma Hb.
519. suava IIb. An den Nanosabhängen bei ()berfeld, bei der Burgruine und bei Gradišče cd) Wippaeh, in der zweiten Junihällte bis gegen Mitte Juli.   Das Tier  fliegt aufgescheucht  aus  dem Grase und setzt
sich in einer Entfernung von etwa vier bis sechs Metern wieder ins Gras. Wenn der .Schatten des Sammlers auf den Falter fällt, fliegt er gleich wieder fort. Die aufgescheuchten selteneren 9 9 verkriechen sich ins Gras und sind oft schwer zu finden. Die Flugzeit dauert von zirka halbelt vormittags bis zum Abend. Die o" o" fliegen auch gerne zum Licht (Hafn., Mn., Preiss.).
520. jueunda Hb. Dr. Rothe, Verz. p. 28. (?)
Thalpochares f.d.
521. velox Hb. Gradišče ob Wippach, Lichtfang, 7. August 1905 (Preiss.).
522. dardouini B. Wippach, Lichtfang, 11. Juni 1909 (Hafn.); Burgruine, Köderfang, 1. August 1905 (Preiss.).
523. polygramma Dup. Bei Oberfeld, bei der Burgruine und bei Gradišče ob Wippaeh, Lieht- und Köderfang, auch auf .Steingeröll gefunden, 10. und 18. Juni, 4., 10., und 25. Juli und 4. August (Hafn., Preiss., Wagn.).
524. communimacula Hb. Gradišče ob Wippach, Lichtfang, ein (?, 4. August 1907 (Hafn.).
525. pur p urina Hb. Mitte Juni auf dem südlichen Abhänge des Nanos ober Gradišče einige gefangen (Mn.); ebenda und bei der Burgruine aus dem Grase aufgescheucht und ein Stück am Köder gefangen, 15. August 1907 (Hafn.).
526. ostrina Hb. Mitte Juni an der Straße von Oberfeld nach Zoll auf einer Hutweide geflogen (Mn.)
527. parva IIb. Ende Juni bei Obcrfeld ob Wippach einige auf Hutweiden gefangen (Mn.).
528. viridula IIb. Im Juni zwei Stücke am südliehen Nanosabhange ober Gradišče gefangen (Mn.).
529. clychrysi Rbr. Dr. Rothe, Verz. p. 29 (?)
Erastria O.
530. uneula Gl. Auf feuchten Wiesen, selten. Laibach, 19. Juni (Hafn); Wiesen bei Podutek, 12. Mai, zum 'Feil schon abgeflogen (M. II.); Landstraß, 4. Juni und 14.,  15. August (M. II.);  Prcserje, 10. Juli (Hafn.).
531. pussilla View. Auf Waldblößen, Wiesen und in Hecken; fliegt auch zum Röder. Raibach, 24., 31. Mai, 25. Juni, 11. August (Hafn.); Stein (Doli.); Mojstrana, Juni (Flschm.); Obergörjach, Liehtlang, Ende Juli (teste Schwing.); Žirovnica, 27. Juli ((lab.); Ratschach in Unterkrain, 1. Juli, 2. August (M. II.); I.andstraß, 8. und 15. August (M. II.); Feistenberg, Köderfang, 27. Juli (Hafn.); Prečna bei Rudolfswert, 13. Mai (Buč.).
532. deeeptoria Sc. In Wäldern um Idria (Scopoli). Die Art fehlt sonst überall in Krain.
533. las ei an a R. (iberall gemein. Ende Mai bis gegen Mitte Juli, Wahrscheinlich nur eine Generation. Bei Wippach wurde Ende, Juli, August eine zweite Brut beobachtet, welche stark zu ab. guenčei F'allou hinneigt. Ein typisches Stück dieser Form wurde von Fritz. Preissecker am 29. Juli 1905 am Riehl gelängen.
Rivula Gn.
534. sericealis Sc. In Hecken; fliegt auch zum Licht und zum Köder. Ende Mai bis September. Stellenweise nicht selten. Laibach (Hafn., Scop.); Stein (Doli.); Radmannsdorf (M.); Mojstrana, Lichtfang, Ende Juni, Obcrgörjach, Lichtfang, Ende Juli (teste Schwing.); Landstraß, 20. Juni, 20. August, 10. September (M. IL); Feistenberg, 28. Juli, 2. und 10. August (Hafn.); Wippaeh, Köderfang, 13., 20. August, 3. September (Hafn.); ebenda, 18. Juni (Preiss.).
Prothymnia Hb.
535. vir i dar i a Cl. In lichten Waldungen, auf Waldblößen, an Waldrändern, auf Berglehnen, im Grase; überall ziemlich häufig. April, Mai und Juli, August. Im Gebirge wahrscheinlich in nur einer Generation (Ende Juni, Juli).
a) ab. modesta Carad. Unter der Stammform nicht selten, im Gebirge Oberkrains fast ausschließlich in dieser Form (Rbl.).
Emmelia Hb.
536. trabealis Se. Auf Wiesen und grasreichen Lehnen, stellenweise häufig. Mai, Juni und wieder Ende Juli, August. Laibach, am Bahndamm bei Udmat, nicht selten (Spl.), auch am Licht (Hafn.); Stein (Doli.); Bischoflack (Hafn.); Wocheiner Feistritz, Liehtlang (Preiss.); Obcrgörjach, I.ichtfang (Schwing.); Ralschach in Unterkrain und I.andstraß (M. IL); Feistenberg und Rudolfswert (Hafn.); Wippachlal, häufig (Hafn.).
Metoponia Gn.
537. koekeritziana IIb. Dr. Rothe, Verz., p. 29.; Berge-Rebel, Schmetterlingsbuch, IX. Aufl., p. 274.
53S. vespertalis Hb. Stand. Reb. Rai., p. 233. Im Küstenlande, nahe an der krainischen Grenze, hinter l.okavec am Abhänge des Caven wurden von Mann zwei Stücke dieser Art im |uni gelängen.
Scolioptery Scoliopteryx Genn.
539. libatrix R. Überall ziemlich häufig; September, Oktober und nach den Überwinterung bis Juni
Calpe Tr.
540 capucina Esp. l.aibach (Schmidt, Verh. zool. bol. Ver. 1X54, p. 11 Fi; Neuming in der Woehein, am 9. Juni 1909 eine erwachsene Raupe gefunden; der Falter, ein großes <$ (Expans. 49V2 >"»<) schlüpfte am 4. Juli (Hafn.). Ratschach in Unterkrain, Koderfang, 21. und 23. Juli, drei Stücke (M. iL).
Telesilla HS.
541. amethystina Hb. Landstraß, Köderfang, 2., 29. Juli, 10. August (M. H.), Feistenberg, Köderfang, 3. Juli, defekt (Hafn.), Wippaeh, ziemlich häufig am Köder, 13. und 20. August (Hafn.).
Abrostola O.
542. triplasia L. Laibach, Lichtfang, 14. August (Hafn.); Stein (Doli.); Radmannsdorf, 27. Juni (M.); Mojstrana, Lichtfang, 5. Juli (Schwing.); Wippach, im Juni, einzeln um Gräben auf Nesseln (Mn.); ebenda, 11. Juni, 4. Juli (Preiss.), Köderfang, 20. August (Hafn.).
543. asclepiadis Schiff. Mojstrana, Lichtfang (Galv.); Ratschach in Unterkrain und Senožeče, Köderfang (M. H.).
544. tripartita Hufn. Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, Ende Juni, Voßhütte, Lichtfang, 9. Juli (Schwing.); Ratschach in Unterkrain, 24. Juni, Senožeče, 13. Augnst (M. H.).
Plusia o.
545. c a u r e u m Kusch. Stein ? (Doli.). — Die Provenienz des Stückes nicht sicher.
546. deaurata Esp. Laibach (Schmidt, Verh. zool. bot. Ver. 1854, p. 111).
547. moneta F. Stein (Doli.); Wocheiner See, Raupe erwachsen Ende Juni auf Aconitum (Flschm., Schwing.); Mojstrana, Lichtfang, 20. August iRgr. Kautz).
548. variabilis Piller. Črna Prst, 1400 nt, einzelne Raupen am 20. Juni schon erwachsen (Hafn., Spl.); 13. Juli erwachsene Raupen in Anzahl und auch schon einen frischen F'alter gefunden (M. H.); Mojstrovka, Raupe bei 1700 ;//, e 1. 30. Juli (Schwing.); Triglav, circa 1800 m (Penth.).
549. modcsta Hb. Mojstrana, 22. Juli 1908, Nachtfang (Ing. Kautz).
550. chrysitis L. Laibach, 30. Mai, e 1. 1. Juni, Lichtfang 19. August, Dobrova 24. Mai (Hafn.); Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, Ende Juni (teste Schwing.); Ratschach in Unterkrain (M. H.); Landstraß, 9. Juni (M. H.); Feistenberg (Hafn.); im Juni bei Maria-Au nächst Wippach auf Wiesen nicht selten (Mn.); Wippach, Koderfang, August (Hafn.).
551. chryson Esp. Feistenberg, 25. Juli ein sehr grosses o" (Expans. 48 ;//;;/) aus einer Hecke gescheucht (Hafn.)
552. bractea F. Mojstrana, Lichtfang, 15. Juli (Schwing.).
553. festuoae L. Laibach, in der Dämmerung auf Blumen schwärmend, 29. und 30. Juli (Spl.); Mojstrana, 24. Juli, Nachtfang (Ing. Kautz).
554. v argentcum Esp. Mojstrana, 27. August, Nachtfang, stark geflogen (Ing. Kautz); außerdem Staud. Reb. Cat. p. 237.
555. gutta Gn. Raibach (M. H.); ebenda, Lichtfang 1. Oktober (Hafn); ebenda Anfang Oktober in Gesellschaft von gamma im Sonnensehein auf Blumen schwärmend, mehrfach angetroffen (l)ob.); Stein (Doli.); Ratschach in Unterkrain, 23. Juli, 1. Oktober (M. H.l; Wippach, aus einer Hecke gescheucht, 23. Juni (Hafn.).
556. ehaleytes Esp. Staud. Reb. Cat., p. 238.
557. pulchrina H\v. Laibach, Golovec, ein frisches Stück am Zweige eines Weidenstrauches gefunden, 31. Mai 1898 (Hafn.); Stein (Doli.); Mojstrana, Lichtfang, Ende Juli (teste Schwing, et Galv.).
558. jota L. Im Juni auf dem Nanos in einem Gebüsch ein Paar in copula gefunden (Mn).
559. gamma L. Überall, vom Frühjahr bis November, besonders häufig vom August bis Oktober, fliegt auch gern zum Köder. Überwintert.
560. ni Hb. Bei Haidenschaft ein Stück auf einer Wiese im Juni auf Kleeblüten gefangen (Mn.).
561. i n t e r r o g a t i o n i s L. Radmannsdorf, 3. August (M.); Mojstrana, Lichtfang, Schwing., Galv.); Steiner Alpen (Ing. Schwing.)
562. ain Hochenw. Kankertal, aus einem Gebüsch gescheucht, 21. Juli 1897 (Hafn.); Kankersattel (Doli.); Mojstrana, Lichtfang (Schwing., Galv.).
Euclidia O.
563. m i Cl. Auf Wiesen, im Grase; von Mitte Mai bis Mitte Juni. Eine zweite Generation wurde nicht beobachtet. Laibach, ziemlich selten; Abhänge des St. Katharinaberges, ziemlich häufig; Nanos ob Präwald, 1200 m, 19. Juni (Preiss.); Wippach, auf den Wiesen hinter der Burgruine, nicht selten.
564. glyphica L. Auf Wiesen, überall gemein, vom letzten Aprildrittel bis gegen Ende August. Die beiden Generationen beinahe ohne Intervall.
Leucanitis Gn.
565. stol i da F. Staud. Reb. Cat. p. 244.
Grammodes Gn.
566. algira L. Laibach. I.ichtfang, Juli 1899, ein abgeflogenes Stück (Hafn.); in der Umgebung von Wippach, insbesondere an den Abhängen des Nanos, in Hecken ziemlieh häufig; auch am Köder in Anzahl beobachtet. Ende Mai bis September.
567. geometrica E. Ende Juni ein ganz abgeflogenes Exemplar bei Haidenschaft auf einer 1 Iutweide angetroffen (Mn.); Wippaeh, mehrere Stücke im August am Köder gefangen (Hafn., Preiss., Wagn.).
Pseudophia Gn.
568. Iu naris Schiff, l.aibach, in der zweiten Maihälfte und Anfang Juni manches Jahr ziemlich häufig am Köder (Spl., Winkl,); Stein (Doli.); Preska, ein Stück aus einer Hecke gescheucht, 20. Mai 1896 (Hafn.); Feistenberg (Hafn.); Wippaeh, Licht- und Koderfang, je ein abgeflogenes Stück am 1. und am 19. Juni (Preiss.); im Juni au! dem Nanos aus Buchen gesträuch gescheucht (Mn.).
Anophia Gn.
569. leucomelas L. Wippach, aus Raupen gezogen; die Falter schlüpften im Juni (Mn.). Ebenda, Köderfang im August und Anfang September, in Anzahl (Hafn., Preiss.).
Aedia Hb.
570. funesta Esp. Laibach, Lichtfang, 6. Juni (Spl.); Ratschach in Unterkrain, Köderfang, 20. Juni, 26. Juli (M. H.); Feistenberg, ein frisches Stück an einem Zaun gefunden, 20. Juni; sodann mehrfach am Köder beobachtet; das Tier ist sehr scheu und am Köder nicht leicht zu fangen (Hafn.).
Catephia O.
571 alchymista Schiff. Laibach, an Zäunen, 31. Mai, 7. und 14. Juni (Hafn.); Aßling, 6. Juni (M.).
CatOCala Sehr.
572. fraxini L. Laibach, am Stamme einer Föhre ein £ angetroffen, 13. September 1899 (Hafn.); ebenda, an Telegraphenpfählen zwei Stücke gefunden (Bul.); ebenda, einige Stücke am Köder gefangen (Dob.); Lukowitz (M. H.); Stein, nicht selten (Doli.); Altlack bei Bischoflack, Köderfang, mehrfach, August (Tavč.); Wocheiner Eeistritz, ein defektes Stück am 9. Septembcr 1887 gefangen (Hafn.); Mojstrana, Lichtfang (Winz.); Feistenberg (Hafn.).
573. electa Akh. Die häufigste Catocala; Juli bis September; an Zäunen, Baumstämmen und am Köder, Laibach; Stein (Doli.); Altlack bei Bischoflack (Tavč.); Ratschach und Landstraß (M. H.); Feistenberg (Hafn.); Rudolfswert (Buč.); Wippach. Ein Stück mit rötlichem Hinterleib (jedoch nicht so stark wie bei pacta L.) wurde bei Laibach gefangen (Kavč.).
574. elocata Esp. Laibach, Köderfang, 6. September (Hafn.); Altlack bei Bischoflack, August (Tavč.); Ratschach in Unterkrain (M. H.); Feistenberg, an Mauern, häufig, auch am Köder beobachtet, August (Hafn.); Wippach, nicht selten, Ende Juli bis September; Nanos, Raupen an Rappelstämmen und Puppen am Fuße der Pappeln unter der Rinde und unter Steinen gefunden, 30. Juli (Hafn.).
575. puerpera Giorna. Wippaeh, Köderfang, Ende Juli bis Mitte August (Preiss., Wagn.). Bei Budanje ob Wippaeh am 4. Juli eine erwachsene Raupe auf Pappelgebüsch gefunden, welche am 4. August ein großes, schön gezeichnetes 9 ergab (Hafn.).
576. nupta R. Laibach, nur zwei Stücke am Köder gefangen, Ende August (Hafn., M. H.); F'eistritztal bei Stein zwei Stücke an Felsen gefunden, Mitte Juli (Spl.); Altlack bei Bischoflack (Tavč.); Wocheincr Feistritz, zwei Stücke an Mauern, 18. August 1895 (Hafn.); Mojstrana, Lichtfang (Winz.); Wippaeh, Ende Juni ein Stück an einer Mauer (Mn.); ebenda, 11. August ein defektes Stück am einem Baumstämme gefunden (Hain.).
577. dilecta Hb. l.aibach, Stadtwald, Köderfang (Högl.); Senožeče, Koderfang, (M. II.) Wippach, Köderlang, 31. Juli (Preiss).
Slovstvo.
De&elič Velimir dr., Slovenci sa sjedinjenje s Hrvatskom god. 1848.
Vjestnik kr. hrvatsko -slavonsko-dalniatinskega arkiva. God. XII., sveska 1. i 2., Zagreb 1910.
V vseučiliški knjižnici zagrebški se nahaja sveženj spisov iz 1. 1848. iz knjižnice dr. Lj. Gaja, nabiralnih pol za podpise prošenj slovenskih krajev ob Savi, ki žele biti združeni s Hrvatsko. Prošnjam se vidi, da so jim podpise zbirali preprosti ljudje, ki niso bili bas izurjeni stilisti. Te prošnje ali »pooblastila« so pisana večinoma nemški! Povod jim je pred vsem gospodarskega značaja. V Jelačiča so imeli ti Slovenci popolno zaupanje; bansko njegovo dostojanstvo jim je tako imponiralo, da ga v eni izjavi imenujejo »kralja v Zagrebu« 1.
Tako na pr. prosi 5 vasi v krškem (ena v kostanjeviškem) okraju2: »Wir unterthänigste arme Leute von Land Krain von Bezirk Gurkfeld und von Pfare Zirkle wir bitten, wenn es möglich ist, weil wir schon Nächsten sind, sollen wir noch Brüder werden, dasz wäre das Land Krain mit Kroatischen geschloszen . . .« (76 podpisov).
Druga taka izjava je iz župe Leskovca in Ccrkclj v krškem okraju (100 podpisov)3; najvdaneje prosijo: »den Herrn König von Agram, das Sie uns beyhilflich seyn möchten, indem wir keine Rewöller seyn, nur dasz unsere Gaben gemildert werden, und unter Kröwatzien wollen wir einverstanden seyn, wie bey ihnen die Regierung wird, so möchten wir auch haben . . .« (Podpis občine Malo Mraševo v cerkljanski občini, 4. junija).
In zopet izjavlja 276 posestnikov iz okraja Kostanjevica — Sv. Križ: ». . . wollen lieber unter den Schutz des Herrn Ban in Agram sich unterziehen, wenn wir von Sr. Majestät unsers Kaisers Ferdinand unter Agram übergeben worden sind«. (Sv. Križ, 6. junija 1848).
Zopet drugi iz nekaterih vasi cerkljanske in krške občine v krškem okraju zahtevajo: ». . . daß wir unter Ihre Regierung, wie es in Kroatien ist, seyn möchten«.
Slično se jih izjavlja 105 iz sv.-kriške občine. Mnogoštevilni so podpisi iz sevniškega okraja. Podpisani se zavezujejo, da nočejo privoliti v nobeno nemško zvezo, »ampak k slovenskemu svezu, to je: s Kranjci in Hrvati želimo in hočemo biti vkup« (16.! podpisov), a na to nemški: »Wir Gemeindeinsaßen  aus dem  Bezirke Rann,  Zillierkreis  in  Steiermark  . . .
1 Kako je Jelačlčevo banstvo vplivalo na Slovence, nam priča dogodila, ki jo po „Südslav. Ztg." pripoveduje »Ljubljanski Časnik" (dne 17. septembra 1K50): Kmetje Iz Dolenjske in Štajerske so prišli k banu in so ga vprašali, ali naj volijo občinske predstojnike (takrat nova uredba) ali ne, češ, nu bana zaupamo, du bo povedal pravico, ker so Hrvati sami prosili, da bi jim poslal glavar, in ker je ban prijatelj cesarjev. Ban jih je sprejel ljubeznivo in jih poučil, a kmetje so se vrnili veseli, ker so slišali, kako koristen je občinski red.
- Imena nekaterih vasi pač Deželic ni pravilno Oltal.
J ObCina Tekuvec V
wir sind Slaven, Nachbarn mit Krain und Kroatien, Brüder die einerlei Muttersprache reden, vereint leben, wünschen künftighin immer zum slavischen Bunde oder dessen Nation, wie wir jemals waren, beibehalten zu werden . . .«
V celem je peticioniralo iz krškega okraja 12 vasi, iz kostanjeviškega 33 vasi; v sevniškem okraju samem se je nabralo preko  1000 podpisov.
Podpisana je občina M. Mraševo (M. Mrascha), in sicer: Mathias Jurezhigh (Jurečič), češ, »Bestätigung dessen Überbringer«. Izjavo sv.-kriško je podpisal Mihael Stefanič in v potrdilo se zopet sklicuje na »Überbringer dieses«. Istotako želi izjava iz Pristave itd., »das weitere von Überbringer dieses sich durch mündliches Reden und Bitten zu überzeugen«. Enako iz Bušeče Vasi itd. Na eni sevniški izjavi so pa naravnost imenovani pooblaščenci: Anton Dvošek (r), Anton Mirt, Martin Kriegel.
Kdo da je gibal ves ta posavski pokret, nam doslej ni znano; zdi se mi, da se je stvar započela v preprostejših slojih, ki so 1. 1848. šli pred vsem za socialnimi svrhami. S to mislijo se ujema, kar nam poroča celjski kaplan Orožen Ignacij meseca maja I. 1848.; takrat so v Celju pričakovali neko hrvatsko deputacijo, vsaj vest o njej se je bila raznesla. Orožen je mogel verjeti to vest — »so viel ist gewiß — je pisal Muršcu 24. maja4 daß die Bauern aus den Bezirken Rann, Reichenburg,
Richtenwald und einigen an der Grenze gelegenen Bezirken mittelst Deputationen in Dobova mit den Kroaten über Vereinigung beyder Teile und über Aufhebung der Zollinie unterhandeln«.
V direktni zvezi z Deželičnim odkritjem pa je to, kar razpravljam v »Bleiweisovem Zborniku« na str. 282. v 3. opombi pod tekstom5. Zasledil sem v nekaterih novinah poročilo o mnogoštevilni »kranjski« (slovenski) deputaciji, ki je G. junija hrvatskemu saboru izročila peticijo o zvezi s Hrvatsko z več tisoč podpisi. Ta »kranjska« deputacija mi je bila dosle zagonetka; razgonetnila nam jo je, evo, Deželičeva objava. Ta slovcnsko-hrvatski pokret je mogel dati povod poloficielni brošuri, ki so jo koncem maja 1848 uradni okrožni posli širili med narodom, brošuri »Kranj Kranjcam« (spisal »Odkritosrčni Kranjc«); ta brošura je — zlasti z gospodarskega stališča v nebo povzdigovala zvezo z Nemci in odvračala od Hrvatov (»Bleiweisov Zbornik* 310—311). Sploh je želja po zvezi s Hrvatsko tem bolj stopala v ospredje, čim bolj so Nemci tudi slovenske dežele silili v Frankfurt (ib., str. 305). S tem se povsem strinja dejstvo, da Dcželičeve izjave istotako odbijajo zvezo s Frankfurtom, kakor si žele zveze s Hrvatsko.
Ta politična misel pa svedoči, da so podpisanci vendar bili informirani o čisto političnih vprašanjih burnega 1. 1848.  Naj omenim tole:
Takoj začetkom aprila meseca 1848. se je iz Celovca širila spomenica s slovenskimi zahtevami; med temi je bila tudi točka o zvezi s Hrvati, a ta točka je pač kol prcradikalna nekje na poli  po Slovenskem
(najbrž pod vplivom mož, kakor sta bila Bleiweis, Miklošič) izginila iz •olieijclnih« slovenskih zahtev. Kljub temu jo okrožnica s to vsebino sredi maja krožila med narodom ter imela takrat več tisoč podpisov6.
4 Korespondenca dr. .los. Muršca v „Zborniku" Matice Slov. 1904, 1905. » Prim. tudi ibid., str. 307. " Rleiweisov Zbornik, 2H<).
Ta Majerjeva okrožnica je bila namenjena gotovo avstrijski vladi, a je mogla dati povod, da so se drugi s sličnimi prošnjami obrnili do drugega faktorja, ki je tu prišel v poštev, do banske vlade v Zagrebu. Sicer pa je Jelačičev nastop moral sam indirektno zbuditi vso pozornost slovenskega Posavja, ki po svoji naravni legi nagiblje v Zagreb, zlasti vest o saboru, ki se je sestal baš prve dni meseca junija.
Da so se te slovenske peticije našle baš v Gajevi ostalini, to si razlagam s tem, ker je Jelačič leta 1848. Gaju odkazal diplomatična ali »inostrana djela«7. Pri Gaju so pa obtičale najbrž zato, ker je Gaja baš začetkom junija doletela znana Miloševa afera in ga potisnila v ozadje; a pozneje je vojna absorbirala vse zanimanje.
Značilno je, da so o tem kmetskem pokretu čisto molčale Blei-weisove »Novice«; Bleiweisu se je kakor Slomšku kaj takega zdelo preradi-kalno. — Dodatno k tem peticijam priobčuje Deželic še pismo, ki ga je pisal 1. 1848. Fr. Muršič »od Mure v slovenjih Goricah* Gaju.
Znano je, kako vrlo se je 1. 1848. pri volitvah držal ptujski okraj. Predno so šli ljutomerski kmetje k volitvam v Ptuj, jim je Fr. Muršič v Cezanjevcih govoril8 in ta svoj govor poslal Gaju, češ, naj sodi, »je li je krivo ili pravo*. Nagovarja jih kot »brate Slavensko Ilirske kervi« ter govori o vprašanju, ki so ga baje »ravnitelji« mariborskega okrožja v pismih razposlali vsem večjim »varošem« slovenskim, ki ga pa okrajna oblastva niso narodu priobčili — v Ljutomeru so o tem zvedeli od graščinskih komisij v Ormožu, Veliki Nedelji in Lukavcu — o vprašanju: »Kaj mi Slovenci mislimo ? jeli očemo z drugcmi slovenskimi narodi, to je, z Ilirci Horvackemi deržati, ali z Nemci«. In to vprašanje je hotel v Cezanjevcih Muršič s kmeti pretresti. Nekdaj silni »Ilirci« so se razdelili in stopili pred razne krone (Hrvati pod ogrsko, »mi i Kranjci i Korošci« smo se združili z Nemci), le »Ruski Slavenci, kojem skoro niti broja ne znamo«, imajo svojega cara. (Citira Danico 1835), izdajica je, kdor trdi, da je »Slovencev le mala šaka«. Nam je držati z našimi brati, »čcmo učeni Slovensko Ilirski materinski jezik na novo kao naši susedi, brati Horvati itd. i Kranjci podiči«.
In ti tako »ilirski« ogovorjeni kmetje so se pokazali pri volitvah kot najodločnejši Slovenci. O Muršiču samem glej »Korespondenco dr. Jos. Muršca«, str. 268, odn. 126—129.
Za ilustracijo razmer naj priobčim tu še dopis, ki so ga prinesle Miloš Popovičcve bclgrajskc »Srbske Novine« v »Dodatku k št. 70 od 30. julija 1848«:
* Iz Zagreba, 11. Maja. Pisma, koja nam iz gornji strana naše domovine dolaze, sva sc slažu u tomc, da je narod slovenskih krepko prionuo za narodnost svoju i da neče da zna za svezu nčmačku (deutscher Bund). Istina je, da su u onim stranama raspisani izbori za taj nemačkij parlament i da seljak slovenskij dolazi na mesta izbora. No kad lamo, on zajedno izjavlja, da neče da bira poslanika, preteči svakome slabotne svome bratu, koji bi se mašio u laj posao, da če mu živ u ruku odsčči. U Seoniee (Lichtenwald) na Slajeru došli su seljaei da izberu poslanika te izabravši ga kazaše   mu,   da   ako ncizradi   lamo   u  Frankfurt!!,   da  se  s vi
7 Gradja za povijest knj. hrv. VI, str. ,347.
8 Ne v Ptuju, kakor piše Deželic. Cezanjcvci je vas med itrauckom (gradom) in Ljutomerom ob Muri.
Slovenci slože s Hrvatskom i S lav oni j o m, nek ijm se ne vrati živ kuči. Pa kad na tone prista, bogme zlo, i jedva ti se živ kur-talisa, izjavivši svečano, da on neče tamo da ide. I na tome stvar ostane. Iz nekoji mesta slovenski (istina) otišli su poslanici u Frankfurt; no tu izbor ne bijaše čist posao. Tako se n. pr. u Optaju (! Pettau) na malom Stajeru obavi izbor sasvim nezakonitim koncem. Bilo je tu 146 izbornika i varošana i seljaka, koji se skupiše na dan izbora svi giavom. No 116 izmedju nji, sami knezovi seoski i gdekoji varošanin, izjaviše, da oni neče da šilju poslanike u tudje zemlje i Bog ti znao za čie babe dušu; no ostali 30 (po-najviše gladni beamtera, boječi se izgubiti kao tudjinci belij svoj slovenskij hleb) izaberu, ni pet ni devet, čoveka, koji medjutim, kao Slovenac i uvi-divši krivnju posla, ne otide. Ima opet drugi mesta, gdč se cčo narod us-protivio izboru, no beamteri, držeči se onoga: »tres faciunt collegium«, iza-braše izmedju sebe i poslaše u Frankfurt poslanika. No narod je protestaciju svoju izložio protiv takovog samovoljstva. Mrzota ti je, brate moj, slušati sve istinite pripovčsti, kako su beamteri gatali i zanovetali, da narod zaslepe i sklone na izbor. Tu bi ti jedan kazao, da sve nove slobode, koje ijm je car podelio, ne imaju sile, dok njiovima poslanicima ne izvade dopuštenja i potvrdjenja u Frankfurtu. Drugij bi opet kazivao, da če pasti pod batine hrvatske i pod robiju madjarsku i Bog ti ga zna pod što ne sve, ako ne izberu za Frankfurt. Eto vam krasnij karakter zaslupnika velike i tobože j edine Germanije kod nas na Stajeru, Kranjskoj i Koruškoj. Na čast ti ij, tanka i plavokosa Teutonie! i blagodaričemo ti svi Slovenci od Dobrača pa do Sutle, od Mure pa do sinjeg mora, ako ij ukloniš iz krila našeg, pa primiš u blagoslovena i jedino spasujuča naručja svoja!
Dr. Fr. lldič.
Dr. Frana Xawer Zahnbrecher, Die Kolonisationstätigkeit des Hochstifts Freising in den Ostalpenländern. (Beitrüge zur Geschichte, Topographie und Statistik des Erzbistunis München und Preising von Deutinger und Specht; X. Band, neue Folge IV. Band. München 1907, Lindauer. S. S. 50—139).
Na podlagi listin, tradicijskih knjig in urbarjev nam opisuje pisatelj razvoj freisinškega posestva v vzhodnih Alpah, njega naselitev, obdelovanje in upravo. Nadrobno nam pripoveduje 0 mnogih obmejnih bojih med Bavari in Slovenci, ki so se v 2. polovici 6. stoletja, po odhodu Langobardov v Italijo, začeli naseljevati po zapuščenih krajih ter so se po dolinah in ob rekah pomikali vedno bolj proti zapadu. Bavarski vojvoda Tassilo II. je pa skušal tu na vzhodu utrditi svoje stališče in se tako okrepiti napram pro-dirajočim Frankom; kot pionirji v slovenskih deželah pa naj bi bili misio-narji. In kot pozneje na Pomorjanskcm zgodilo se je enako tudi tu: kamor je prišel blagovestnik s križem v roki, tam je zasadil kmalu tudi vojščak svoj meč. Na meji je ustanovil Tassilo II. I. 769. benediktinski samostan Innichen, »da bi se pripeljali neverni Slovenci na pravo pot*, s čimer so freisinški škofje prevzeli prevažno nalogo. Innichen so bila vrata do Koroške, Kranjske in Štajerske. Ob reki Dravi so prodirali škofje vedno bolj proti vzhodu in jugu ter si pridobivali nove zemlje za kolonizacijo, tako, da so se že pred letom 822. naselili ob Vrbskem jezeru. Od tod kot
iz središča so naselili najprej bližnjo okolico, potem so pa obrnili svoje oči na Kranjsko, Štajersko in Avstrijsko.
Leta 973. podari cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu vse ozemlje, ki tvori porečje selške Sore, katero posestvo je Henrik II. (1002 in 1011) zopet nekoliko razširil. Iz središča Škofje Loke so prodirali (kakor nekoč iz Innichena) kolonizatorji proti jugovzhodu, na ljubljansko polje in na zapad v selško ter poljansko dolino. Tudi na Dolenjskem so imeli škofje svoja posestva okrog Mokronoga, Škocjana, Šmarjete in Bele cerkve, ki pa so bila šestkrat manjša od škofjeloških.
Na Štajerskem so dobili škofje prva posestva v dar šele leta 1007. (Oberwelz, Lind in Katsch v murski dolini), na Sp. Avstrijskem pa v istem stoletju obširna zemljišča ob Donavi in reki Ibbs. — Začetkom 12. stoletja neha doba darov, zato so pa tem pogosteje kupne in menjalne pogodbe, ker so škofje tako s tujimi posestvi lastna zaokrožili, kar je bilo v gospodarskem oziru posebne važnosti.
Kar se tiče takrat slovenskih dežel so bile jako pičlo obljudene, zato so jih škofje začeli naseljevati z Nemci. Na lepo in rodovitno ravan med Kranjem in Loko so privedli svoje bavarske rojake (officium Bavarorum) in zasnovali okrog slov. Zabnice več nemških vasi. Ob desnem bregu polj. Sore so škofje naselili Korošce (officium Karentanorum). Se dandanes spominjajo osebna, vodna in krajevna imena tod na nemško naselitev. V samotne in gozdnate kraje sedanje Sorice je škof Emihon 1. 1283. naselil nemške Tirolce iz pustriške doline.
Zahnbrecher se je lotil tudi raziskavanja krajevnih imen; vendar je v tem delu svoje razprave popolnoma nesamostojen in se naslanja večinoma na rezultate avstrijskih raziskovalcev (Krones, Kämmcl, Redlich). Mestoma razpravlja o vsem tem preveč teoretično. Redke slovenske naselbine na Avstrijskem, Zgor. Koroškem in Štajerskem so utonile v nemškem morju, prebivalci so bili zasužnjeni, narodno plemstvo pa se je strnilo z nemškim veleposestvom. Slovenske naselbine je absorbirala nemška, od državne oblasti podpirana premoč; le imena vodä, gora in krajev spominjajo še sedaj na slovensko prošlost.
Naseljevali so se pa Slovenci družabno, v vaseh, — medtem ko so Nemcu, posebno po goratih krajih, ljubša selišča (Einzelhofsystem). Obdelovali so polje in vinograd ter se pečali z živinorejo, — posebno z drobnico; vrhutega so cvetele tudi raznovrstne panoge obrti, trgovslva in rudarstva. Tudi ta stran razprave je preveč teoretično opremljena; enako se ponavljajo v J? 4 stvari, ki jih dobiš v vsaki pravnozgodovinski učni knjigi, vse preveč splošnega značaja, kar bo laiku bolj ugajalo kot strokovnjaku. Tu nam pripoveduje pisatelj o roboti in o davščinah, o sodstvu, upravi in urad-ništvu. Napačna je trditev, kot da bi bavarska in slovenska buba označevali narodnost imetnika, — tu moramo marveč misliti na gotovo kvantitativno, dosedaj še ne določeno razliko posestva. Splošno se podložnim kmetom škofov ni slabo godilo, saj pravi srednjeveška prisloviea, »da ni slabo bivati pod krivo ( škofovsko) palico«. Škof Abraham (okoli 980) je posvečal posebno pozornost svojim kolonijam (najstarejši slovenski, takozvani freisinški spomeniki!).
Te kolonije freisinških škofov so bile v gospodarskem, narodnem in verskem oziru posebno za Slovence dalekosežnega pomena: bile so nosi-teljice kolonizacije, germanizacije in krščanstva ter so tudi v pravnem oziru pritisnile podložnim deželam bavarski pečat.
Dr. J. Mal.
Karl Kovač, Ein Zehentverseichnis aus der Diözese Aquileja vom y. I2QÖ. (Mitteilungen des Inst, für österr. Geschichtsforschung, Bd. XXX, 4, 1909. S. S. 607—637).
Za spoznavanje kurialnega finančnega gospodarstva, kakor tudi za topografijo in gospodarske razmere celih pokrajin važni viri so zlasti desetinski zapiski (libri receptorum decimae). En tak zapisek pobiranja desetine v oglejskem patriarhatu se je ohranil v fasc. 131, Cameralia, vatikanskega arhiva, ki je obenem najstarejši dosedaj znani desetinski register in zaznamek farä in beneficiatov naših pokrajin.
V omenjeni razpravi so odtisnjeni zapiski prejemkov papeževih sub-kolektorjev Pagana della Torre in Jakoba Videmskega, ki sta pod generalnim kolektorjem Jernejem Quirini pobirala v oglejskem patriarhatu desetino, ki jo je 1. 1295. razpisal Bonifacij VIII. »pro negotio regni Siciliae«. — V furlanskem delu se naštevajo probende po njih odvisnosti ali pripadnosti skupaj, vendar pisatelj posameznih krajev tu ni identificiral, na Spod. Koroškem, Spod. Štajerskem in Kranjskem pa moremo iz razporedbe in razvrstitve far in beneficijev popolnoma dobro spoznati kolektorjevo pot. Tu naletimo na nekatera krajepisno znamenita imena in druga, ki se ne dajo z gotovostjo določiti; »Thotundorf« bo morda Tutendorf, »Zremsenik« pa niso Kresnice, marveč Čemšenik nad Zagorjem, enako St. Vitus ultra Eaybacum St. Vid nad Ljubljano (ne pri Zatičfti). Zanimivo je dejstvo, da se med farami dolenjske marke našteva tudi »Sichcrberch«, sedaj provi-zorično Hrvatski priklopljen kranjski Šumberk. Dr. Jos. Mal.
Dr. Ljudevit Pivko, Zgodovina Slovencev. 1. snopič. (Poljudno znanstvena knjižnica. Izdaja Slovenska Šolska Matica v Ljubljani).
Izza Trdinove dobe je to prvi poizkus sistematične slovenske zgodovine. Pisatelj jo je namenil učiteljstvu, da se more samo poučiti o domači zgodovini in z njo buditi domoljubje pri mladini.
Težavno je spraviti našo zgodovino v organično celoto in jo porazdeliti v posamezne dobe, težavno zaradi tega, ker so imeli posamezni deli slovenskega ozemlja razne gospodarje in se je narodno življenje po takih krajih samostojno razvijalo. Ta ležkoča se pojavlja tudi v Pivkovi knjigi. Slovensko zgodovino je razdelil pisatelj v šest dob: prva doba do leta 568. (slovenski vek); druga doba od I. 56S. do 1. 800 (pogansko slovenski vek); tretja od I. 800 do 1. 1276. (vek ponemčevanja in propadanja v tlačanstvo); četrta od I. 1276. do 1. 1550. (vek najhujših narodnih stisk); peta od 1. 1550. do 1. 1800 (vek verskih bojev ali novi vek); šesta doba od I. 1800 do naših dni (vek narodnega preporoda ali naš vek). — Na prvi pogled se vidi, da je razdelitev izvzemši prvih dveh dob, popolnoma svojevoljna. Včasih so vnanji razlogi (pričetek habsburške oblasti, francosko gospodstvo) včasih notranji (pričetek novoslovenske književnosti (r), narodni preporod) povod delitve.  Zakaj naj bi bil čas od I. 1276. do 1550. »vek najhujših narodnih
stisk« ? Nič večje in nič manjše narodne stiske nahajamo preje in pozneje. In verski boji niso trajali do 1. 1800. Že okoli 1. 1618 je bil boj s prote-stanstvom popolnoma končan.
Izmed šesterih dob so v prvem zvezku (108 str.) obdelane tri. Že iz tega se da sklepati, da pisatelj ni segel globoko. Komaj glavni obrisi so površno začrtani. Prav zato pa je zlasti tretja doba zelo medla. Knjigi manjka živahno opisanih zgodovinskih oseb in konkretnih dogodkov, ki napravijo še le zgodovino zanimivo in vplivajo na mladinsko srce. — Kulturna zgodovina zgodnjega srednjega veka se nič ne omenja. Vse kar zvemo o dobi med 1. 843—1276 je nekaj imen koroških vojvodov in mejnih grofov. Vsaj češki kralj Otokar (katerega pisatelj vedno imenuje »Premisel II.) bi bil vreden večje pozornosti. Površnost v posameznih poglavjih včasih prav neprijetno dirne. Kaj naj rečemo ako se mladostna doba sv. Cirila in Metoda odpravi s sledečima stavkoma: »Brata Konstantin in Metod sta bila rodom iz Soluna ob Egejskem morju, kjer sta se naučila že v mladosti slovanskega jezika. Rada sta sprejela ponudbo moravskega kneza Rastislava in šla 1. 863 na Moravsko«. Tudi krivih sodeb in trditev je v knjigi polno. — V interesu slovenskega učiteljstva in mladine je želeti, da bi bili prihodnji zvezki temeljitejši. Dr. Jos. Gruden.
Janko Barle, Slika sv. Kiimernisse u kapeli v Veliko j Mlaki. (Pre-štampano iz „Prosvjete", Zagreb 1909. Naklada pi.ščeva 28 str.).
Mala knjižica je zanimiv donesek k razvoju srednjeveških legend. Slika sv. Kiimernisse, ki je tu opisana, izpričuje da je nekdaj tudi po Slovenskem in Hrvaškem bila razširjena ona ljudska zmota, ki je iz oblečenega Kristusa na križu napravila legendarno devico Kiimernisso ali Wilgc-fortis in o njej zasnovala raznovrstne pripovedke. Dr. Jos. Gruden.
Dr. Walter Schmitt, limona oder Atjuilina? (Laibacher Zeit., 5./IV., 6./IV., 7./IV., 8./IV. 1910).
Alf. Müllner stellte in seinem Werke »Emona« (Laibach 1879) die Hypothese auf: »Die römische und vorrömische (tauriskische) Emona lag nicht an der Stelle von Laibach, sondern um Sonnegg, dort wo das Dorf Brunndorf sieh befindet, während an der Stelle von l.aibach sieh aus dem ursprünglichen Militärlager eine Handelstadt mit eigenem Namen und selbständiger Bevölkerung entwickelte, welche in späterer Zeit den Rang der alten Stadl Emona ablief und Bedeutung behielt, als Emona lange in der Geschichte untergegangen war.« Diese Behauptung wurde durch anderweitige Korsehungen zu Kalle gebracht, doch hat man in letzter Zeit wieder mit einer Warscheinlichkeit derselben gerechnet. Dr. W. Schmid weist die U n h al t bark e i t der Müllnersehen Ilypotcse nach. Im Folgenden die Ilaupizüge seiner Beweisführung:
Müllner beruft sieh auf einen in Raibach gefundenen Weihaltar, der das Gedächtnis des T. Vellius Onesimus (oder Oncsiphorus, Oncsidorus) feiert, der Mitglied eines sechsgliedrigen Ralskollegiums und des Priesterkollegiums der Augustalen in Emona sowie Mitglied eines lünfgliedrigen Kollegiums in Aquilcja und Parenzo war: • ... In memoriam 'l'(iti) Velli(ii Ones(imi) llllll villi) et Aug(ustalis) Emon(ae), Ulli vir(i) Aq(uileiae) Paren(tii).« In der Nähe fand man  eine zweite Inschrift, in der die gleichen Würden
genannt werden: »Hill vir(i) Aqui(leiae) Aug(ustalis) Parent(ii)«. Die Erklärung der Abkürzung Aq und Aqui für »Aquileja« ist ganz naheliegend und findet sich auf unzähligen Münzen als Bezeichnung der Prägestätte. Jedoch Müllner ergänzt Aquil zu Aquilinae und konstruiert so die Hypothese, daß Aquilina der Name einer römischen Siedlung an der Stelle des heutigen Laibach sei. Zur Bekräftigung seiner Behauptung beruft er sich auf die Kirchengeschichte des Sozomenus, der einen Fluß Aquilis erwähnt, in den die Argonauten ihr Schiff gebracht hätten, nachdem sie es von Emona weg beiläufig 400 Stadien mit Walzen am Lande fortgezogen hatten. Aquilis hält Müllner für den Laibachfluß, die Stadt an demselben habe Aquilina castra oder kurz »Aquilina« geheißen. Allein nach Sozomenus mündet der Aquilis in den Eridanus (Po). Weiter erwähnt Müllncr die Angabe des Zosimus, wonach Alarich auf dem Zuge von Emona nach Norikum im Jahre 408 den Fluß Aquilis und das apenninische Gebirge überschreiten mußte. Diese Stelle erklärt Dr. Schmid in der Weise, daß Alarich von Emona in die oberitalienische Ebene zog, dann den Fluß Aquilis und das apenninische Gebirge, worunter Zosimus hier und an anderen Stelle die Alpen meint, in einem Passe (Predil? Plöcken?) überschritt, um nach Norikum zu gelangen. Wenn der Geograph Stephanus Byzantinus eine Stadt in Ulyrien »Akylina polis lllyrike« nennt, so ist damit nicht gesagt, daß dies Laibach sei.
Das Hauptbeweismittel Müllners ist die Peutingersche Tafel. In derselben werden für Emona folgende Entfernungen angegeben : 12 Meilen1 von Nauportus, 9 Meilen zur Station Saus Fluvius und 18 Meilen zur Station A c e r v o. Müllner legt das Hauptgewicht auf die neun Meilen (— 13'32 km) zur Station am Saveflusse, die er bei Črnuče sucht, wo 1901 die Überreste einer römischen Brücke zum Vorschein gekommen sind. Für Laibach stimmen die 13*32 knt allerdings nicht, aber auch nicht für Brunndorf. Von Tauzhcrhof bei Črnuče auf der Straße nach Laibach und weiter über Lavrica und Babna Gorica bis Kremenica sind zusammen 17'8 km; von Kremenica nach Brunndorf kommen noch 2 dazu, die Entfernung 13.32 km wäre bei Babna Gorica mitten im Moore zu suchen. Die Station Saus fluvius dürfte nach Dr. Schmids Vermutung nicht am Flußübergange, sondern nördlich in der Richtung gegen Mannsburg zu suchen sein. ■— Anders steht es hingegen mit den Entfernungen Emonas von Nauportus und Acervo, die Müllner aus dem Spiele läßt. Die Entfernung vom (Iberlaibaeher Bahnhofe bis zum Eingange in die Rimska cesta in Laibach beträgt 11 76 km. Dies stimmt überein mit der Entfernung der Peutingcrsehen Tafel von Emona nach der bürgerlichen Niederlassung Nauportus, die auf der Hochfläche Hruševiea ober dem Oberlaibacher Bahnhofe zu suchen ist, nämlich: 12 Meilen (— 17'8 km). Bei Log trifft man einen Meilenstein mit der Ziffer VIII (d. h. 8 Meilen — 11'84 km von Emonal; unweit von ihm steht der Kilometerstein 12'8 km um Raibach gerechnet), wobei 1 km abzuziehen ist, da die heutige Kilometerzählung in der Nähe des Raibacher Hauptpostgebäudes beginnt, während die römische Straße 1 km weit von dort in Emona einmündete. Im Zusammenhange damit verzeichnet das Itinerarium Hierosolymitanum zwischen Eog und Kamen Potok die mutatio ad Nonum (d. i. den Pferdcwechscl beim neunten Meilensteini
1 Römische Meile = 1480 m
Damit stimmt auch, daß man in Brezovica einen römischen Meilenstein in der Entfernung von 4 römischen Meilen (von Emona) fand. Acervo ist wahrscheinlich in Draga oder Hudo bei Weichseiburg zu suchen. In Stranska Vas bei Hudo fand man einen Meilenstein mit der Angabe 44 Meilen von Neviodunum (Drnovo bei Gurkfeld). Acervo ist nach der Peutingerschen Tafel von Neviodunum 46 Meilen (also 2 Meilen weiter als der Meilenstein in Stranska Vas), von Emona 18 Meilen entfernt. Emona ist also vom Meilenstein in Stranska Vas 20 Meilen (= 29'6 km) entfernt. Und wirklich beträgt die Entfernung zwischen der Laibacher Deutschordenskirehe, wo das Osttor der römischen Stadt Emona war, längs der Unterkrainer Straße bis Stranska Vas 30 km, was bis auf 400 »i übereinstimmt. Die Entfernung dagegen zwischen Stranska Vas und Kremenica bei Brunndorf, in deren Richtung Müllner alte Straßenspuren für eine Römerstraße sucht, beträgt nur 23'8 km.
Übrigens sprechen auch praktische Erwägungen dagegen, daß die römische Hauptstraße aus Italien von Nauportus nach Brunndorf und von da über das Moor bei Lavrica nach Laibach geführt hätte, statt den festen Boden am Westrande des Moores zu benützen. — So widerlegt Dr. Schmid Müllners Hypothese, daß die Römerstadt Emona in Brunndorf zu suchen sei. Brunndorf war zur Römerzeit nur ein »Weiler, der zu Augustus Zeiten im Jahre 14 von den im Sommerlager bei Nauportus meuternden Soldaten geplündert wurde (Tacitus Annal. 1, 20: direptis p roxi m is vi eis ipsoque Nauporto) und in dem sieh wegen seiner Abgeschiedenheil von der Heeresstraße noch eine größere Anzahl von Inschriften erhalten hat«.
Der Meilenstein von Stranska Vas bei Hudo bezeugt, daß dort das Territorium von Neviodunum begann; »hier war man schon in Pannonicn, während Emona bekanntlieh noch zu Italien gehölte. Die (benzen zwischen beiden Provinzen werden die Höhen doli Vrh, Veliki Laz, (latinski Boršti, Kovačevec und Bersin gebildet haben (heute ungefähr die Grenze zwischen der Bezirkshauptmannschaft Laibach Umgebung und der Bezirkshauptmannschaft I.itlai Gerichtsbezirk Weichselburg). Und es dürfte nicht bloßer Zufall gewesen sein, sondern dem Gesetze der geschichtlichen Kontinuität entsprechen, daß im 9. Jahrhundert die Kleina marcha, (arniola, neben Obcr-ki ain auch Raibach und seine Moorumgebung umfaßte, während sich jenseits der östlichen Grenzberge die Windische Mark ausbreitete«.      M. Pajk,
Dr. Boris Zamik: Vergleichende Studien über den Bau der Niere von Echidna und der Reptilienniere. (Habilitationsschrift. Mit 10 Tafeln und II Figuren im Text. Jena, Verlag von Gustav Fischer, 1910).
Pisatelj je po srečnem slučaju prišel \ last enega eksemplarja redkega avstralskega kljunatega ježka (Echidna aculeata Cuv.) in seje lotil hvalevrednega dela, da mu preišče ustroj o bi sli.
V dveh ozirih sinemo imenovati njegovo delo Jako uspešno. Na eni strani je ugotovil pisatelj v vsem grobem anatomskem ustroju tako veliko sorodstvo ježkov ih obisti z obistmi višjih sesalcev, da jih lahko naziv Ijemo ■ tipično   sesalske .   t »bencin   pa   so  njegova   raziskovanja  iznova potrdila
upravičenost, da stavljamo kljunaše v sistemu v neposrednjo bližino onih
primitivnih   bitij,  iz  kterih  se je razrastlo deblo p lačen t al i j. Premnogi
primitivni znaki, ki jih je našel v ustroju obisti nam pričajo o tem in nam deloma tudi kažejo, kako si imamo predstavljati postanek diferencijacij v višjih redovih sesalcev; taki prvotni znaki so n. pr. enotnost obisti, nepopolni razvoj in maloštevilnost dolgih pentelj, brezskladnost obistne sredice.
Na drugi strani pa se je pisatelju posrečilo v finejšem ustroju ježkovih obisti odkriti nektere znake, ki tako jasno spominjajo na razmere pri plazilcih, da si jih težko razlagamo drugače kot s pomočjo filogenetskega sorodstva, dasi se tudi sedaj še ni posrečilo nedvoumno homologizirati vseh onih sesalskih in plazilskih obistnih delov, kolikor jih sploh smemo smatrati skupnim.
Omenjam naj pred vsem najdbo neogenskega pasa na periferiji ježkovih obisti. V tem pasu namreč pri ježku tudi po končanem embrio-nalnem razvoju še vedno poganjajo nove obistne cevke, v skorji obisti ostane torej celo v starosti plast embrijo nalnega staničja, iz kterega neprestano rasto nedorastle »pritlikave obistne cevke«.
To pa je znak, ki ga izgube vsi višji sesalci že ob porodu ali par dni po njem, pri plazilcih pa ostane neogenska embrionalna plast ohranjena tudi v poznejšem življenju. Ako vrhutega vpoštevamo, da je pisatelj našel pri ehidni obistna telesca komaj malo bolj široka kot je glavni del cevke, ki pri višjih sesalcih zaostaja v relativni debelosti trikrat do štirikrat, tedaj nas tudi ta značaj mnogo bolj spominja plazilskih odnošajev kakor pa sesalskih.
Ko pisatelj končno hoče primerjati gotove dele sesalskih in plazilskih obisti, najde z ehidno najbolj sorodne znake pri gekonih, enem najbolj primitivnih redov razreda plazilcev, in sklepa, da se predniki sesalcev in plazilcev strnejo samo ob korenini, ki je pognala iz skupnih prednikov.
Omenimo naj, da v prilog tej hipotezi govori tudi paleontologija, ki je v permičnih in triadnih teromorfih odkrila kolektiven tipus, ki spaja v sebi lastnosti nekterih redov plazilcev, a se obenem približujejo sesalcem.
Razprava je oprendjena z mnogimi lepimi slikami, ki jih je prav skrbno izvršil pisatelj sam. Dr, Pavel Groielj.
Beck G. v., Vegetationsstudien in den Ostalpen. II. Die illyrischc und mitteleuropäische alpine Flora im oberen Savetale Krains.
Sitzungsberichte der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften iu Wien, mathein.- naturw. Klasse, Bd. CXVll, Abt. I., 1908, pag. 97—155. 8°. 1 rastlinski zemljevid.
V navedeni razpravi je priobčil pisatelj, ki se zelo zanima za Kranjsko cvetano, obilo zanimivega gradiva. V končnem pregledu je zbral vse važnejše točke in jih je pregledno razvrstil. Dasiravno se ne more vsem popolnoma pritrditi in so mnoge še zelo hipotetične, jih vendar priobčujem, ker bodo gotovo zanimale domače rasllinoslovce in jih bodo izpodbudile k razmotrivanju lega ali onega vprašanja.
Zaključni pregled je razdeljen na sledeče odstavke: »1.   Ilirske rastline so  se priselile  iz zaprtega  ilirskega  ozemlja v zgornjo  kranjsko  savsko  dolino najbrže  med Gorjanci in  kranjskim Snežnikom na Dolenjsko in odtod v zgornjo savsko dolino. Iz Dolenjskega so
se bržčas razširile večinoma v toplejši dobi tudi na Štajersko in dalje proti severu.
2. Cvetana Šmarne gore pri Ljubljani ima 25'6°/0 ilirskih rastlin, ki so pa po savski dolini navzgor vedno redkejše in rastejo zlasti na prisojnem apnenčevem skalovju in diluvialnih gramoznih plasteh. Na savskem bregovju med Javornikom in bleškim mostom pri Lescah jih je le še 13'2 °/0.
3. V tej meri kakor pada stopoma število ilirskih rastlin v zgornji savski dolini, se množi predalpsko in alpsko rastlinstvo; ilirske rastline izginejo v predalpski vegetaciji približno pri nadmorski višini 800—1000 m.
4. Hmeljasti gaber (ostrya earpinifolia Scop.) in mali jesen (fraxinus ornus L.) rasteta poslednjič na levem pobočju Save-Dolinke pri Kranjski gori v nadmorski višini 750—800 m.
5. Na južnem robu Karavank je ozek, komaj 350 m. širok pas ilirskih rastlin, katerega zgornja meja leži pri 900—800 m. nadmorske višine. Taisti se zožuje od Žirovnice po dolini navzgor, se konečno raztrga na manjše dele in izgine pri Kranjski gori, kjer doseže savsko podolje naznačeno nadmorsko višino.
6. Na severnem pobočju Triglavskega pogorja dobimo ilirske rastline v večji množini le zahodno od Mojstrane pri vhodu v Vrata.
7. Na bleškem gradu zavzemajo ilirske rastline samo še 17'4°/0 vse cvetane.
8. Nasprotno napravljajo na levem bohinjskem pobočju nad Nomenom in Bistrico sredi predalpske vegetacije nekak otok kraške lesne formacije, v kateri je še 23 °/o ilirskih rastlin.
9. Omenjeno najdišče kaže v višini 480 -800 m. sredi predalpskega pasa ravno tako ugoden razvoj ilirske cvetane, kakor na Šmarni gori v višini 310—675 m. sredi gorske vegetacije.
10. Posamezne ilirske rastline segajo še do Savice.
11. Osamljena najdišča ilirske cvetane od Radovljice po dolini navzgor so ostanki prodiranja ilirske cvetane v kserotermični postglaeialni periodi med (isehnitz in Daunstadijem. Tudi tukaj rastejo ilirske rastline v družbi srednje-evropske alpske vegetacije in ne kažejo nikake zmožnosti razširjevanja.
12. Vegetacija pogorskega pasa zgornje savske doline ima izdatno število predalpskih in alpskih rastlin. Na Šmarni gori jih je 43 vrst, to je 208 °/0 vse cvetane.
13. V savski soteski med Medvodami in Smlednikom raste 31, med bleškim mostom in Javornikom 71 predalpskih in alpskih rastlin; na poslednjem najdišču 40'5 °/0 vse cvetane. Naselile so se v hladnejši periodi postglacialne dobe, pod Radovljico gotovo že v würmski ledeni dobi.
14. Kserolermično dobo med (isehnitz in Daunstadijem so prestale na mestu ravnotako kakor srednje cvropsko-alpsko rastlinstvo na strmih bregovih Soče v gorki goriški kotlini.
15. Izpodrivanje alpske cvetane iz savskega podolja tudi še sedaj ni zavzelo velikega obsega, kljub temu, da se je umaknila ločnica večnega snega \ Julijskih alpah do višine 2600 m.
16. Vsled vsako leto ponavljajočega se naplavljanja semen se je naselilo na savskem produ od Mojstrane navzdol 23 predalpskih in alpskih rastlin. Mnoge izmed njih so bile zanesem' daleč navzdol, tako da dobimo še pri Črnučah in jezici na Ljubljanskem polju na savskem produ 11 vrst.
17. Spodnja višinska meja predalpskega pasa, označena po mnogo-goštevilnih predalpskih rastlinah, pelje sedaj okrog Blegaša pri Železnikih in Jelovice nad Kropo proti Boh. Beli, zatem okrog vzhodnega in severnega Triglavskega predgorja v dolino Save-Dolinke, kjer se združi s karavanško tovrstno mejo med Gozdom in Kranjsko goro.
18. Apnenčevo skalovje v zgornji savski dolini je poraščeno pod 1000 m. nadmorske višine od Kranjske gore do Most z številnimi alpskimi rastlinami, posebno pa pri Koroški Beli in Žirovnici.
19. Tudi pritlikovo borovje (pinus mughus) je tipično razvito pri vhodu v Pišenco poleg Kranjske gore v višini 800—839 m., v savskem podolju med Kranjsko goro in Logom, na severnozahodnem vznožju Jere-bikovca pri Mojstrani in pri Koroški Beli. Pritlikovi borovci rastejo po dolini navzdol do Dovjega.
Kljub svoje zanimivosti nas delo vendar ne more docela zadovoljiti, ker so posamezna važna vprašanja prepovršno obdelana. Sicer se ozira pisatelj na poznane kranjske botanike (Paulin, Drganc, Krašan, Deschmann, Fleischmann, Graf, Scopoli, Voss), toda za stavljeno nalogo to ne zadostuje, ampak je potrebno popolnoma natančno poznanje krajevnih rastlinskih razmer in to se ne more pridobiti na parkratnem potovanju skozi deželo. Bati se je, da so se že nekoliko preveč udomačila na škodo znanstva pre-iskavanja in izvajanja na podlagi takozvanih »flüchtige und unzureichende Durchforschungen.«
Tako se n. pr. trdi o cvetlici »satureja montana L.«, ki raste na enem samem kraju na Dolenjskem in potem šele v Bohinjski dolini, da se je priselila tjekaj preko Dolenjskega. Zakaj neki bi je ne pripeljala v bohinjsko dolino bližnja pot čez Črno prst, kjer se nahaja po Paulinu zelo pogosto na drugi strani. Ravno isto velja še za druge rastline, ki se nahajajo le poredkoma na dolenjskem ozemlju, v večjem številu pa v bohinjski dolini in na Črni prsti. Zaradi tega je v Beckovi razpravi še mnogo vprašanj, ki čakajo končne rešitve.
Besedilo motijo nekatere netočnosti pri zemljepisnih imenih, tako n. pr.: Bovca-Wald (napaka, ki izvira najbrže iz specialnega avstrijskega zemljevida) pravilno Jelovica, Jeretikouz pravilno Jerebikovec i. dr.
Dr. Gv. Sajov i c.
Mali zapiski.
Ivan Šašelj, Bisernice ia belokranjskega narodnega zaklada.
V Adlešičah nabral I. Š., župnik, I. Založilo »Katoliško tiskovno društvo« v Ljubljani. Tisk 1. Krajec nasl. (sie! Tiskal 1. Krajca naslednik), v Rudol-rovem.1906. m. 8°. 329 str., II. 1909. 2G4 str. in 7 podob.
Čeprav je izšel prvi zvezek že predveč nego tremi leti, sem vendar mnenja, da se knjiga sedaj, ko je izšel tudi drugi zvezek, oceni celotno še enkrat, in da se po moči popolni tolmač knjigi, katerega je potrebna za razumevanje. Zatorej mislim, da je koristen trud, ki sem ga vložil v to delo, da razbistrim nekatere nejasne strani in odpravim očitne pogreške ter pospešim umevanje pesni samih in rabo slovarčka.
Iz pesni zbranih v teh dveh zvezkih je jasno, da imamo razlikovati dve glavni plasti narodnega pesništva in pripovedovanja v Beli Krajini. Prva plast je hrvaška ali morebiti bolje rečeno štokavska, druga je kaj-kavska (ali slovenska). Pa tudi prva plast ni jednotna; najstarejše pesmi so ijekavske, t. j. jezik je južni. Take oblike so: vjerna, lijepa, mjesec, pjevati, bijela itd. Druga oblika je ikavska, t. j. jezik jezapadni: divojko, lipo, misec itd. Tretja oblika je ckavska, t. j. vztočni jezik: lepa, devojka, pevati itd. Tudi že rabi prihodnjik s pomožnim glagolom bum, nm. hoču, ču. — Sicer pa v eni in isti pesmi najdeš oblike iz vseh treh narečij. N. pr. 31 1 Lepa Kata. 3112 X. leto. 313 pa pjesme ne pjevale. — 24 5 Vsu krščansku vjeru razpoznala. 24 6 Eto tebi lipo premaliče. 14 10 U planinah snegi prekopnijo. — Temu se ne bodemo čudili. — Uskoki so pribežali iz Bosne, kjer so govorili ijekavščino, pred Turki v Hrvatsko deželo in en del je bil nameščen v Senju. Ker je prebivalstvo Scnja čakavsko in ikavsko, priučili so se s časom tudi ikavščine. Ko so potem I. 1612. morali Uskoki zapustiti Senj, jih je vlada naselila deloma v Žumberku. Tu so stanovali v bližini hrvaških kajkavcev; nekaj pa se jih je naselilo na Kranjskem v Metliškem okraju, kjer so s časom pozabili svoj materinski jezik in jim rabi samo še v narodnih pesnih. Oni del Uskokov, ki je ostal pravoslaven ali je pristopil v unijatstvo, je ohranil svoj štokavski jezik in svoje prvotne običaje do dandanašnjega dne. Oni del pa, ki se je pokatoličanil, je prišel pod civilno oblast avstrijsko in v teku stoletij so šola, ured in cerkev temeljito izpre-menili jezik prvotnih štokavcev. - Dejstvo, da so mnogo časa bivali v Senju in njega okolici in da je ob morju vladala v mestih italijanščina, nam pojasnjuje tudi to, da so z morja seboj prinesli mnogo italijanskih besedi, kterih so se priučili v občevanju z meščani in na morju z Italijani (Benečani), s kterimi so vodili vedne boje. Pa tudi to je mogoče, da so prihajali k njim zidarji in drugi rokodelci z Reke ter so zanesli k njim nektere italijanske besede; nekaj pa so jih tudi vojaki prinesli iz Italije, dokler je še Avstrija gospodovala v Benečiji in Lombardiji.
Druga plast je že povsem slovenska; jezik in vsebina se znatno razlikujeta. Prvotna plast se odlikuje po pristni narodni naivnosti ter je jasni odsev prirodne narodne duše. Vsi umni tvori so izliv narodne duše brez tuje primesi, ktero so pozneje šola, cerkev in urad med nje zanesli. V slovenski dobi so predmeti narodne poezije navadno pobožne, asketske vsebine; vse se nanaša na onkrajno življenje ter je osladno po svojem moralizovanju.
Prva knjiga ima tele odstavke: I. Pregovori in reki. II. Pesni, A) pripovedne. B) lirične (lirske). C) a) koledniee in božičnice, b) kresnice, c) zdravice, d) posmrtnice. Č) pobožne. D) vojaške. K) različne pesmi. III. Vraže, prazne vere, narodni običaji. IV. Bajeslovne stvari. V. Pripovedke in pravljice. VI. Slovarček in slednjič še tolmač neznanih besed, ki se nahajajo \  narodnih pesmih (pesnih).
Druga knjiga ima tole vsebino: 1. Pregovori in reki. II. Pesmi, A) pripovedne. B) lirične. () Pobožne in moralne. D) a) vojaške, b) otroške, e) beraške. E) Šaljive in zabavljice. 111. Vraže, praznovere (prazne vere) in narodni običaji.   IV. Pripovedke in pravljice. V. Slovarček.
Vže preje sem omenil, da se ne smemo čuditi, ako nahajamo vse \prek oblike vseh treh narečij, ijekavskega, ikavskega in ekavskega. Vendar
po mojem mnenju ni krivo tej mešanici samo bivanje Uskokov v različnih krajih, nego najbrže tudi nespretnost zapisovalcev. Kdor hoče natančno beležiti narodne pesmi, mora jezik temeljito poznati in ne sme ljudi nikdar opozarjati na to, da hoče zbrano blago objaviti, ker se potem navlašč pačijo in hočejo pokazati, da so izobraženi, narodno blago pa se čuje najboljše iz ust nepismenih ljudi. Zato je tudi drugi zvezek veliko slabši nego prvi, ker so domačini sami zapisovali pesni in pri tem po svoje popravljali.
Sicer pa se bodemo prepričali pri pretresu posameznih pesni, da so stari jezik že mnogo predrugačili. Pevci sami ne razumejo več mnogih besedi, pa tudi ne smisla in vsebine posameznih granesov. Ortografija je čisto slovenska; oni ne razlikujejo več „č in č", pišejo „cerka" m. „cerka", „ču" m. „ču", „hoču", čud m. „čud", „placa" m. „placa", „sreca" m. „sreca", „črna" m. „crna" itd. Po kajkavskem vteku izpuščajo „v" pred 1-om, n. pr. „latek" m. „vlatek", pred s-om in z-jem n. pr. „zel" m. „vzel", „se" m. „vse", „seh" m. „vseh". Tudi mnogo nemščine se je navleklo v jezik; seveda je temu kriva posebno vojaščina, kjer se slovenščina grdo mrcvari. Vtek slovenščine, ali recimo gorenjščine pa se kaže v tem, da zamenjujejo prvotni „u" z „o", n. pr. „k onemo mojemo kmetico; Jezos; poškico; jonak" itd.
V predgovoru (pristopu) opisuje pisatelj „Belo Krajino". (Tako piše prav v prvem zvezku; v drugem že piše „Belokranjci" m. „Beli kranjci", na „Crnokranjskem" m. na „Crnem Kranjskem".
Pregovori se odlikujejo po jedrnatosti. Pripovedne pesni so do malega vse iz prve plasti. Kakor smo že omenili, je jezik v nekaterih pesnih še zelo podoben pravi stokavščini, v drugih manj, v novejših pa povsem slovenski. Zatorej pa tudi ne želimo z gospodom izdajateljem, da bi se Žumberčani zopet vrniti pod Kranjsko upravo, kjer bi svoj lepi čisti jezik tako pokvarili, kakor je slovenski jezik potujčen. Čim se začenjajo pesni o svetnikih in o Mariji, pojema pesniška svežost in jezik je povsem slovenski, seveda pokvarjen z nemškimi tujkami, rekli in nemško skladnjo. Med lirskimi pesnimi so starejše biseri; slovenske so že medlejše. Koledniee, kresnice, posmrtnice, pobožne ter moralne pesni, kakor tudi vojaške in različne so vse iz novejše dobe in  po jeziku in po vsebini  manj vredne.
Prav zanimive so vraže, prazne vere in narodni običaji. Bajeslovno blago, pripovedke in pravljice so očividno iz prve plasti.
Da so bili Beli Kranjci nekdaj pristni štokavei, to vidimo iz njihovega besedišča, kjer je vse polno besedi, ki so bile prvotno samo pri štokavcih v rabi.
Tako so tudi premnoge turške besede v njih jeziku; pa tudi spomini o „Gomirski djevojki" [gojmerski. Gomirje je neki pravoslavni samostan v Hrvatski], o „( arigradu", o „Moravi" [reki sestavljeni iz Bolgarske in Srbske Moravč, ki se z Ibrom vred izliva izpod Smederevega v Dunajj, o Petrovaraždinu |m. Petrovaradinu, mestu in trdnjavi v Slavoniji, nasproti Novemu Sadu ob desnem bregu l)unaja|; imena „Omer" in „Omerica", ki se nahajata samo v srbskih narodnih pesnih.
Kakor smo rekli, je drugi zvezek spisan od ljudi, ki so preveč v šolo hodili, da bi zapisavali čisti narodni jezik, nego so ga popravljali; pa so zopet premalo izobraženi, da bi vedeli ceniti natančno beleženje narodnega blaga.  Zatorej ponuja  ta zvezek  manj   zaupanja  v vernost zabeleženih na-
rodnih umotvorov, nego prvi. Težko se da določiti, kaj spada v štokavsko in kaj v slovensko dobo, ker se kažejo med obema skrajnostima mnogi prehodi. Tako so v L zv. 1—12, 17, 18 a in b, 37—44, 46, 53, 67—69, 127, 130 <*, 134 štokavske, 54, 62 — 64, 66 že bolj kajkavske, ostale pesni in povesti so slovenske. V drugem delu 1—12, 17«, 39, 42 a b, 43, 46, 48, 60, 72, 74 ab, 127, 134, so prvotno štokavske; vse druge so kajkavske ali slovenske.
Oglejmo si po vrsti vse kose in kjer je treba, pristavimo tolmač neznanih besed ali pa poskusimo zaslediti pravilno obliko teksta. — Strani so označene z veliko številko, vrstice od zgoraj so označene z malimi številkami zgoraj, vrstice od spodaj z malimi številkami spodaj, s. = srbski, stsl. = starislovenski, n. = nemški, t. = turški, it.--= italijanski. 38 hora (ura) po-menja čas, in sicer pravi čas. g. xnigöi, tempus. 34 kaj, nima nič skupnega z našo vprašalno čestico „kaj", nego stoji m. ko, kä (kao) -I- i = kakor tudi. 53 d r až i c a -1 a ž i c a. Kdor draži, vedoma neresnico govori. 34dra-žica ni lažica = was sich liebt, das neckt sich. 73 oglavnik ni uzda, nego povodec, Halfterstrick. 8 10,13 ako pravijo ljudje res „kok o skica", potem je to vtek slovenščine; pravi štokavec bi dejal „kokoščica". 10 10 kakoš, tiskovna pomota m. kokoš. 10n a r a č a j o = pišejo oporoke. Ta oblika glagola je analožna tvorba po primeru „nosili, prinašati". Sicer nosni „o" = poročati ne sme menjati svoje oblike. Tudi ogrski Slovenci govore „poracati" m. poročati. H5 „tor" je ograja za živino, kjer ta svoje odpadke tere, (toriti = srati); bor je it. .beseda „boro" —- denar, nastala je iz nemške „bar", bares Geld.—Nima živine in ne denarja. 15 12 vz -s. uz stsl. vlvz.t = pri, poleg. 2112 „tamo zbere m o m c c in junake", — „momce" je analožna oblika po nominativu „momci" — („momak"), pravilno „momke". 22 n „dos ve t i se" je napravljeno po narodni etimologije prema besedi s\či consilium. Prava štokavska beseda je „dosjcti sc" i stsl. seliti se, spominjati se). 23 3 štilaj -■= postavi, stelle auf (iz vojaščine). 24 5 kinčcn, je kontaminacija srbskega pret trpncga deležnika: kičen (kititi) in beseda ,,k i n č" magj. kines. 2412 k a k o = kakor. 31« go rak == grenak, gorjup. 3210 štihek, ubod (Stich). 35" poji poiti, pojti, poči. 38 2 „Mjcsec kala izza Carigrada, za njim kala ta daniea zveza". G. izdajatelj tolmači, da se pravi kalati kopati se. Čudno bi bilo kopanje v kalu. Smisel teh besedi je: mesec zapada in za njim zapada daniea (ob vzhodu sobica), it. calare, zvišine spuščati v nižino, zapadati, nižati se, giniti. — 38, sec'te sedite, s. sedjile. Čim se izpusti „i" se izpremcni „dj" v „č". 39ft srdaštva pravilna oblika je srdašee, srdašea srčeee. 39r snila snijela -znesla. 43 13 vada - svada, prepir. 62 13 „svela mali božja", stih zahteva „bo/.ija", „skura ročka" (it. scuro, oscuro, temen; I. obseurus). 632 „Telo prošlo na solnčni prah" („na prah" se ne odhaja in mera zahteva „v" =Telo prošlo V solnčni prah. 65 10 na grobu zrastla. Mera zahteva „na grob".— V Črni gori rabi tožilnik na vprašanje kjer „na tron sjcdi"-—„na tronu sjedi". 68' (i a v an. V samostanu Trnoši v Jadru je bil z desne strani pri vratih naslikan gol starce, kterega so opasale kače ter ga koljejo in mu pijejo sise Kakoi roditelji navadno različne podobe po cerkvah in samo slanih tolmačijo deci, tako je meni moj oče pravil, da se oni starec /ovc „Bogati Gavan" in da je bil poleg vsega svojega bogatstva tako trd in nemilostiv, pa ga je Bog obsodil.   Vuk Rječnik.   - Pregovor: „Ako nijesatn
Gavan, nijesam ni siromak". 7213 proti gradu milo rozijuje. Tako je tiskan ta stih tudi pri Štreklju I, 629. Kaj pomenja „rozijuje" . . Zastonj iščeš take besede v besednjakih. Najbrže se pevec ni več zavedal prave besede, ali pa je zapisovalec krivo slišal. Menda je pač „proziruje" = gleda. 863 l a j e n = ohlajen, s. ladjan. 92' Boj med Savo in Dravo., m. „Moravo". — 947 „ja imam jen prstenek zlati". Mera zahteva obliko „imadem". — 966 brdila množ. sr. je oni kraj na statvah, kjer stoji brdo = Weberblatt. 96 5 č u n e k = čolnič, cev = Weberspule. 95 2 sur = siv 2 t. beseda „soro". 1012 oče = hoče. 1022 jer š e n i c a = jara pšenica. 105 3 Iz Petro-varaždina. Petrovaraždina ni; pomotoma namesto „Petrovaradina". 115«« kita = strök (pušeljc). 116 h 1 j u h t = luft = zrak, vzduh. 1254 už m. uz (vz). 1266 otje = hoče. 126 7 obrše = obršje (ob-vršije), gornji del vinograda. 135 5 k r a h t = Kraft = moč. 137g bank davati pri igri „Bank halten". 137 6 kec=kljun, adut (ä tout). 1365 kaput suknja (eapoto), d r p a t i (drapati, dreti). 145 210 t a 1 a t i = deliti. 145 2 Š e r i n g e r — Zerinjkar. 151 13 jemljedo (znadu, imadu, peljadu itd. m. imaju, znaju, jemlju). 15113 omegli, megla se ji dela pred očmi = medli. 153« Tretjo pa samo svojo, m. „sam svojo". 1663 tam = tjakaj. 1788 regulaš = vojak redovite vojske. 177 4 „zak"==zakaj, zač; vujna=-ujna. 1783 k o pi c e = ženske nogavice. 1852 solika = babje pšeno (pr. slana). 1863 bodljaj (b o d 1 j ak = Weißdorn), mac i k a = mačica (vrbina). krčelj, hypericum. k u č a = strok, snop, kita. 187 7 zlog = (Fuge), sklep, spali, stih). 1903 11 staunil, str(p)niti se = zgostiti se, o kruhu, ako ni vzšel ter ni rahel. 19012 zub == m. zob, i, oves. 192., izraslo (m.) izrasla. 19310 rastavica, pomanj sevalna beseda za „razstavck", več po koncu postavljenih snopov. 1933 čedo = hočejo (čedu), čirka (čerka, hčerka). 191 5 runka (na str. 192. runjka; ta poslednja oblika je pravilna, r u n j a v — kosmat). 200 8 t u rš i c a = turščica. 2156 d e b el k a = debeljača, turščica. 2195 m a-1 e n i e a — malin, mlin. 2204 s t o ž i n a — velik stog. 2364 v enega na m „ne sme".
II. 38 z a g v o z d c n a (pravilno s. zagvoždjena, sl. zagvožjena, od zagvoz-diti. 5H ni l»ra m. tvora. II12 sezava in 1 1 18 z a z a v a (klero je pristno r).
- Pesen, Ive parilnik* je v mnogih stvareh zagonetna. 129 „Lenila se jabuka zelena, ne od vetra, ne od sunca žarka" itd. Očividno je prva beseda kriva, ker nima nobenega pomena, jabolka se ne more leniti od vetra. Najbrže stoji mesto „lclija s e" = ziblje se. 125 4 za Ivana n e p a r i -onjega, zak' je Ive v e I p a r i o n j i c a. - - Ako je pravilen naslov pesni „parilnik", tedaj je po krivici zašel, j v neparionjega in velparionjica. m. neparionoga in vclparionica. Pa tudi „neparioni" i „velparionica" nista pristna; ker enkrat ne more biti Ive neparilnik v drugič pa velparilnik**. 122berinel    Wehrmut. rak i ja (arabska beseda i.     žganje. 1310 du gl je
- duljc. 2. stopnja od dugo dolgo. 1 41 s v i k n u t i, oviknuti, prf. glagol, navaditi se. 164 za njo majka guste glase šalje. — Očevidna napaka. Kaj so gosti glasovi? — Treba, da sloji „puste" glasove   glas o nesreči.
* V luv. när. pesnih M. II. 2. odio. ženske pjesme 1. zvezka romance in balade |e na strani 248. naslov Isti pesni. „Vojno pijanlea" (   soprog pijanec).
** Beseda |e vsak način pokvarjena. V Imenovani pesni sloveta ta dva granesa takole: „Sto je Mani za Ivana dala, jo je Ivan turška pijanlea".
166 stari svekre (vok. m. nom.), kaj (kä i), milani (miljeni), čačko (otec). 167 kaj m i lan a = kä i miljena. 166 o m e r k a m. Omerka, lastno ime, kakor Omer. 205 Ko == kao, kakor. 245 ju nuj = i u onoj. 2410 kapenak (pogl. 1. 482 kapenik. — plašč), t. b. 265 landrovec = vandrovec. 337 pri ar a ti (vb. frequentativum) od glagola „orati". 361 kol-č e c e = voziček, zibka. 364 oster mešter kujem, je neumevno. oster meč der kujem, „de" je t. beseda in pomenja „daj"; „r"=stsl. „že". prim. kako-r, ka-r. 3610 zrelce m. žrelce. der = ded, dej! žrelo = studenec, „nijeno" nima smisla. Pesen 18. b. kaže pravo: „pod zeleno zdence". 413štuke zvoniti = ob smrti se zvoni v več odmorih (štuk), 5 stücke läuten. 473 s e k s a r (stara šestica == 20"5 vinarjev). 53 d a m u h = domov. 63 1 o -bi ca = ljubica. 65g unem = u onem. 678 šajka — ladja t. beseda. 672 p o f al j e n o = z napakami obloženo. 688 kopin m. köpina. 683 nešto = neče = ne hočejo. 705 vam = ven, izven, razven. — 814 čačka po-trkeče, povsem neumevno zveriženo iz čačka protrkat če = priteče (Srbin rabi cesto prihodnjik nam. nezloženega dovršnega glagola, reči če = reče). 815 prazen pitek d o m i g e č e = donijet (donesti) če. 835 bum-b u r = bumbul (perz. beseda bülbül) = slavec, mera zahteva „ljube" ne „ljubijo" in bumbera mlada, kakor je v 839. „838 Ko ga un' prevaža—koga un' = (v njem) prevaža. 83s vučakovskem grado = u čakavskom gradu. 859 d i 1 a = deska = mrtvaški oder. 925 ruh a — obleka, ruho (prim. rjuha). 938 bil' ga, bil' ga podila, m. pokadila. 944 snoči mi je št a ta došla, it. staffeta — človek ki dirja na konju, da prinese hitro poročilo, ali p o r o č i 1 o samo. 956 Pred pesnijo: Boj se ostaviti čačko, majkol manjka številka 71. 988 slavon — slavuj, slavulj = slavec. 989 oran et i, prav: uraniti. 986 5 Al na delo joli, joli vadi; j 011 vadi trava diteljina!! Povsem neumevno. „al' na delo ali na livado, na livadi trava deteljina. — 98 j o (m. je) ljubiti, pa j c ostaviti: (srbski tožilnik ž. sp. ni ju, nego je), kakor je pravilno na drugem mestu napisano. 1 103 2 Ki se lepo zadrže in Marijo počaste. Tukaj je jasen vtek pokvarjene slovenščine, ki stavlja dovršnike, kjer bi morali rabiti nedovršniki (ki se lepo vedejo, in Marijo čas te). 113 t i še a — tic'ca — tičica. 11343 zahteva mera mesto „deklice" in „device", „dekle, deve". 1144 se tri neso teško tovorijo  (vse, tovor).   1 171 ***  če zjutraj zmiraj gori grem.
- „zmiraj" je na tem mestu popolnoma neumevno, menda m. zarana (zgodaj, rano). 1223 udov— vdov. 1222 pofalil = pohvalil. 1227 opcet ofcet Hochzeit. 1268 tuš (n. Tusch, dumpfer Schall, eine festliehe Be-grüssung mit 'Trompeten- u. Paukensehall, bes. beim (iesundheitstrinken). 1261" lše - i še. I318y)0 Vas objamem, poljubim lice; vam podam roko m. vas objemam, ljubim lice, dajem roko. 132,„ potent letlera patente - odprto pismo, 134" Petrino m. Petrinjo. 1378 roži n k r a u t m. roženkraut. 141s čedo čedu. 1 272 Stih zahteva v poslednji vrstici pesnice „bedaceka" m. bedaka.
149|,2 mimo šeče o Marija m. mimo šečejo Marija, in mu milo govoril a m. govorijo. (Vtek slovenščine, ki o spoštovanja vrednih osebah v množini govori.) 153'' podam (m. podajam). 156|n hvaljen bodi večni Bog, Oče, Sin in sveti Duh. Rima zahteva „Buh" m. Bog. 158g tretica tratica. 1601 k op I e r e C Kuppler, p o s r e d n i k. I58skeljuh kelih.  1638 vičana      navajena, naučena (navičan).   1637 gli' glih
jednako. 167, h a 11 m a n — Hauptmann. 1684 p r e f u n t a š = Provianlbrod, komis. 16811 šil bot — Schildwache. 169567 otameš = otmeš. 1705 lušni (lušten, lustig). I708 štuki = kanoni, prim. n. Stück, it. pezzo, fr. piece). 1792 stočiti = točiti — drechseln; crvotočan, od črva izjeden. 1872 Korana, reka, ki teče v Savo. Ob Korani leži Karlovec. 1877 „A" — divojke pisane kopice. 1884 murna s. moma, (prim n. Muhme). 1896 i pomumi = i po murni (momi). 1897 unda = i onda = in potem. 1918 šopoče = ropoče). sopotati, soptati = röcheln, (sopsti, sapa). 1934 nad ras ti ti (drzen), naščuvati. 1938 i še = i še. 1979 žbanj = posoda. 19811 t lan o = tnalo. 2025 brlati = prljati = mazati. 2035 Mikota (m. Mika), (sl. vtek!). 2048 7 Ona imade dva traka, dva traka oba zlata m. Ona ima do dva traka, do dva traka, oba zlata. 2043 2 Odnesel ji je dva traka, dva traka, oba zlata, i dva pera pavonova m. Odnese joj do dva traka, do dva traka, oba zlata, do dva pera paunova. 2(jr>5 4 donescl ji je dva traka, dva traka oba zlata i dva pera pavonova m. donese joj do dva traka, do dva traka, oba zlata, do dva pera paunova. ■— 2052 a joj meni ika mene! o joj mene i ka (kao) mene = i kakor. 1093 čezskozi (skvozi). 2095 Mihate hajduk (Mihate, vok. m. nominativa „Midhat", turško ime). 2U95,10 Midhate = m. Midhatu (samo namesto imenovalnika stoji zvalnik, nikdar namesto drugega katerega sklona). 209, s i g d a — vsegdar. 209, za metati, prav. za metanje. 2112 tam vidi... vojake mrtve ležati (m. ležeče). 2113 k ab a n i c a = gaban (plašč)! 2128 in ju (ji) pravi. 2195 kmalo (u) potem je prisegel k vojakom (za vojaka). 2193 to da (zaradi) tega so bili njegovi stariši jako žalostni. 222,0 legišlre in prebirje = registre in brevirje. 2296 p r 11 i č e k = prt. 235' maniški = meniški. 2357 rum are — numare. vrtanec — okrogel kruh. 2392 h i I j a d a = tisoča (jai'äv %ih<idoij). 2401 blago = živina. 2454 k r i ž e m t e   = križnic ti. 2473 s e n j e = senjem, sejem. 2499 s p e k m. spet.
Kakor sem že v tem pregledu pri nekaterih prilikah omenil, je jezik precej pokvarjen. 2204, 2212 „odnesena" m. „odnesena". 2224 „privezi" = m. „privezi". 2239 stricovih — m. „stricevih". 22310 ,j a j č k e" = m. jajčeca. 22317 da tretje jajce ne ubije m. „da tretjega jajca ne ubije". 2244 solncc pekoče me je „ocrnelo" m. očrnilo. 224, ciganka (se je zopet) naredila „bolnä" m. bolno. 2247 dokler tega dreva ne poseka in ga (ne) vrže v ogenj. 2252 Kaj bomo s toliko m. tolikimi prašiči. 2282 in ni več ozdravila m. ozdravela. Svojemu možu je rekla, da, ako se bo še ženil po njeni smrti, ne sme zeti druge — m. Svojemu možu je rekla, ako se bo še ženil . . ., da ne sme itd. 2287 dokler mi tretjo obleko m. tretje obleke ne prinesete. 231,, začudeno! ; m. čudeč se, začudivši se. 249, 21. Na božjem blagoslovu je vse ležeče: (ist alles gelegen) = Vse je do božjega blagoslova. 2499 in prašajo „da če jim je suho" = m. jeli jim je suho.  249 Kaj mislile, če bo kmalu dež m. bo li kmalu dež.
Slovarček.
(izdaj., a. n. s. aždaja,  aždaha.   perz.   ažder,  edž.der, ažderha, aždaha,
bnba-tu&lja*.  bacati iz Imdrati. gr. (ixtiunr (hodili),  bačina, Mak, batdvljc.
* Turki pravijo stenici ta/ta-blti, stenska uš. prim. n. Wandhius. Bolgari imajo isto besedo iu tudi „tavla-ha". Iz tega „ba" je nastala „baba". Kako pa je Iz „ta^ta" nastala „tusllja", tega se ne vetu tolmačili.
(sl. bet). Kij, bat; koruzni strok; noga puške (Maiskolben, Gewehrkolben). gnjat. (prim. n. „schlegel" od schlagen) stegno, badnik, dan pred božičem od glagola bhditi, ker takrat vso noč čujejo. badljati. it. ben. bagolar = premikati se sem ter tja; plapolati; obotavljati se, neresno delati, balati. metati = gr. ßülhi\ pometati, fr. balayer. balay = metla. Morebiti jim je ostala ta beseda iz francoske dobe. batijati, banjkati se: kopati se v banji. n. wanne iz 1. vannus, f. die Futterschwinge, bartuda, batuda. ital. battuta, ben. batuda; zbita, potlakana tla = pravzaprav „razbit kamen", bena. t. beseda, bedak, (bed, perz. beseda, zločest.) — bersa 1. brisa, ae. vinske tropine, beteg. magj. beseda, bijeneija. bitje z latinsko končnico, kakor še mnogo drugih, ki so jih Hrvatje napravili po primeru latinskih, ker jim je še v prvi polovici prejšnjega stoletja rabila v javnem življenju latinščina, blajsati — plajhati. blazčc (m. blažče. demin. od blago = živinče.) blitva, (gr. ßUtnv. 1. blitum). bobovača = bobovnik. bok. stran, bokač, kdor po strani gleda, škili, bolet. it. bolletta, bulletta (1. bulla: bula, prišč; vodni mehurček; pečat; pečatano pismo, za potrjilo javnih listin, bombak = bombaž, gr. ß6(tßv^\ rx«», sviloprejka. brašnja = brašno. brazdjak. ogre. ker živi v brazdah., brazik = trak (brazda) proga, plaz. briberin. s. breberina. anemone nemoiosa, veternica. brecati. kolcati se. n. brechen, (bruhati), bruhniti, brekonja kričač. s. breka, vikanje. brinda. s. brundati (mrmrati), brklja s. kolec, vejat les v zemljo zabit. brnkice - brnjice (brneti) = bučiti, bučati. bugariti. hrvat. s. glasiti se, eviliti, popevati. (posebno žalostno), bujica. t. beseda, buj, böjük — velik. Imta. it. buttare pomenja tudi brstiti o cvetju. Tudi prišč se razvija kakor cvet. candrali. n. zettern z vtaknjenim n-om. campati. it. zampare, udarjati z nogo. capa. ben. zampa, zapa : živalska noga. capo. prim. it. ehiappa, ben. capa primi, vgrizni. cerik. cerov log = 1. ccrrus. n. Zerreiche, cavrati. s. čavrljati (m. čavrati). cansati. n. zansen. riniati. it. cimare, striči, puliti, vrhove dlake in las odpravljati, cokelj = coklja. it. zoccolo - - tenka opeka, s katero se pokrivajo strehe; obutalo brez pete; obutalo leseno; podlaga za kipe, stebre, posode itd. cofa. n. Zotte. cvrzugati. s. cvrzukati. čambuk onomatopoetska beseda, ramra. s. čamiti = zdeti, capra. it. ehiappa ben. capa Hinterbacke s parazitskim r-om. čapsati. it. ehiappare. ben. čapar s pritaknenim s-om. Čavkati. kakor čavka (kavka) gobezdljati. čavljenjak. čavelj, it. chiaviglia ben. čaviglia. čeden. s. eedan t. ta-dan. celina, kar je na kraju ali vrhu. čemer. s. čemer. t. beseda komer, sreda života, pas (drugo je čemer, strup, čemerika). čcprlj. gl. prlj. čerapc. s. čarapa, čorap, čerapa. t. čorab. čin. žila (pr. činkav); navidezna, ne resnična žila. riniti se (stvn. scinan. nvm. scheinen, se - č, stvn. „sc" se izpreminja v slovenščini v „č", na pr. scouwan čuvati), čmar. s. danka. čoban. pastir, perz. beseda čoban,  čuban,  šiiban.  prim. žban,  čorati,  čorav. s. čorav. t. beseda k'or
slep. (k' č). črn-čnn (črmen rdeč) rdečica, zapala, oteklina, rabati se — šobiti se. čud s. čud, stsl. študs-nrav. čuka, cukec ----- s. čuka, čukac
tuka, tukac pura, puran, čururen (čuvali, varovati, hraniti), (lakaj s. dakako. ded, osat, s. ded in dede, Kratzdistel, degmant. ääduanToe, jekleni, pozlačeni vrh strelovoda, divan, perz. beseda, dvor, svet, zbor, govor (s. zbo rili govorili i. dibna. žila (v kamenul. it. dismagaro s pravega pola spraviti, menjati, razlikovati, kvariti, dojiniti. pr. /initi. dvigovanje. Kar dob guje ženin svojim tovarišem, kadar stopi v zakon.) dok, dokler Ido-k'h+le+ze). dosprimiti s. dospremiti (prem -    directus, spremili       dirigere). dosvetiti
se. — s. dosjetiti se (ljudska etimologija od svet), dovarkati. n. dovaljkati. draciti (drač = kar dere ali vleče), drajsan (vino ki dere čreva). drapan (dra-pati = dreti), drgetati, pri vožnjih se človek na slabih potih trese, tako da drgeče. drlast. s. dfljav. krmežljiv (dfljo, dfljavac). drljav. (dreti se), drmati. s. dfmati = tresti, quassare. drokoti — m. drokati.  drokniti = dregniti.
- drum. gr. 9q6uoš = pöt. dudan, slabo vino. s. düdati, leno hoditi, menda vino, ki ne teče rado skozi grlo. duhan. magj. dohäny. dupljak. it. dop-piero-ere. dupljati = lat. duplicare. durati. it. durare trajati, duriti. s. drmiti strmo gledati, durati, durkati, durkniti, durniti. s. turiti (t n in d menjata) dusati, dusniti = durati-durniti. enolečič — jednolečič. fajtati = fatati, hvatati. fatljati. it. fattachiare, čarati, urekati. fela. magj. beseda, (fel polovica) finiti. it. finire. flaža. morebiti svn. vlansch. Zipfel, frudati s. vrundati, plesti na veliko vreteno, gobezdljati. /učiti, drseti, n. pfitzen (pfützen) reißen, herausbrechen, herausplatzen, fučkati, fučketati, fuličkati. hr. fučkati. funduš 1. fundus. furla, furlati. it. burla, burlare, šaliti se, norčevati se. gacati = hacati. n. hatschen. glisnica (glistnica, = gliste.) srvn. gellste. Geleiste. globus. 1. globus, gnjaviti, s. pritiskati, gneviti, gnčsti. gnjača (idcm). godina. dež. prim lčto od liti, lijem, grana. s. grana, veja in kar je podobno veji, rokav reke; gornji del noge = Rist. nart. gfčina (gfdčina) — velikan s. grdan = govori se „o čemu veliku i strašnu". grden, s. grdan.
(Se nadaljuje) Prof. R. Pendek.
Spomin na Anastaaija Grüna. Deželni muzej kranjski je dobil opravo sobe, v kateri je delal naš nemški deželan in pesnik, grof Aleksander Auersperg. Oprava je kulturno zanimiva sama zase. Kaže nam opravo graščaka sredi 19. veka in nam tolmači navade in potrebe tedanje dobe, ki so bile seveda tudi njegove. Zbrane so vse zanimive stvari, od rojstva do groba. Razen oprave je prišla v muzej tudi Grünova knjižnica, iz katere je sam črpal svojo vedo. Med to literaturo je več vrlo zanimivih publikacij, ki imajo tudi ali znanstveno ali bibliografično vrednost. Pripovedujejo nam, s katerimi duhovi je Grün občeval. V prvi vrsti so bili to rimski klasiki, ki so zastopani jako častno v izvrstnih komentiranih francoskih in laških izdajah, osobito iz IS. veka. Grških pisateljev je manj. Nemški prevodi so zastopani, a precej slabo. V drugi vrsti so juridične in upravne knjige, ki jih je rabil kol politik. Kulturno - zgodovinskega slovstva je pa presenetljivo malo. Več knjig orientalskega slovstva je najbrže po osebnih zvezah prišlo v knjižnico; IIammer-Purgstall je pošiljal Griinu svoje izdaje kot dar. Brezdvomno je bil pri teh spisih nemški prevod glavna stvar za grofa-pesnika. Njegove vsakdanje navade komentira 32 pij), večjidcl od »morske pene« in pa drugo orodje in razne priprave.
Posebno /biiko tvori 42 adres in diplom, ki ]ili je dobil Giim ob svoji sedemdesetletnici. Portreti njegovih staršev, starega očeta in Stare malere, potem nekaj litograliranih portretov nemških pesnikov in več oljnatih slik njegove žene, večjidcl cvetice, zaokrožujejo sobno opravo. M.
Bratovščina krščanskega nauka v Trstu in na Hrvatskem.
V razpravi »Početki štajersko slovenske književnosti v IS. stoletju«, ki sem jo 1. 1906. priobčil v mariborskem •Časopisu za zgodovino in narodopisje«, sem poročal o širitvi  bratovščine  krščanskega nauka po Štajerskem sredi
18. stoletja. O isti bratovščini na Kranjskem sem pisal v »Izvestjih Muz. društva za Kranjsko*.
Tu naj dodam dvoje beležk, ki se tičeta Trsta in Hrvatske1: Dones ta 2J. Dan tega Mefsza Aprila v Leitu 1775- Je Anton Pertot. V shtivilu nashih v' Chriftufsu Lubefnivih Bratou Inu Sefter te zhaftitlive Bratoushine S. Kerltianskiga Nauka Crainskiga v' Terfti gori ufet (ufeta) inu skufi to je usih Duhouskih Gnad, inu Odpuftkou, katiri fo te S. Bra-toufchine od Rimskih papeshou gnadlivu, inu miloftou dodeleni, vreden poftou (vredna" postala) Sraven tega fe uffakaterimu na fnaine da, de ta Zcgclz po fmerti fe more temu zhaltitlivimu Duliouskimu Uzheniku, ali gospudi Rectorju od te S. Bratoushine nafai poflat, de se bode potlei od ufih Bratou, inu Sefter v' kupei ta molitou fa negovo Dusho opravila, inu te fvete Mashe brale, kadire se tudi fa shive bero. Patrona te Svete Bratoushine je Mati Boshja od Objeskaina, fatega volo fe tifti Dan fgudei dershi ena pcita Masha, inu Prcdiga, v' Nedelo pak katira pade potem S. Gudi Prczcffya po Meiftu grede, h te je uffak Brat, inu fcltra provablen prit, inu bode poffebnc Odpuftke fadubou, kir bode te otroke hkerftian-skimu Nauku klizou, inu perpclou, inu ftemi G. Boga proffou fa pogmircine te S. Bratoushine katira fa drugi zil, inu konz ne gori poftaulena, koker de bi ta zhlovek fadosti podouzhen v' skriunuftach te S. kath: Rimske Vvre bul brumnu shivu, inu Soye Dushi fvelizhaine dolfegou, katiru nam uffim doffezhi dodeli Buh ozha, Buh Syn, Buli S. Duh. Danu v' Terfti koker Sgorci.
Podpisani so: Valentinus Ubedu (?), ("ur: inu ('ongreg: Prosel (JI, Georgis Urbas, P: Josephus Kozian.
Na zadnji strani lista: dedit 4. leb. 7G7. Dedit 16. Rebruarii 1777. Dedit 10. Maij 778. Dedit 27 Junij 779. Dedit 4. Junia 17S0. Dedit Rjuho 1781, Ded 9 7bra (= septembra) 1782. — List ima s tinto pisano številko 253.
Ta listina je zanimiva iz sledečih vzrokov: 1. Menda je to doslej edina priča, da se je bratovščina kršč. nauka širila tudi preko Kranjske v Priniorje. 2. V Trstu se imenuje: »Bratovščina krščanskega nauka kranjskega*; to je pač jezikovno nazivljc, ki naj loči slovensko bratov ščino od italijanske, in je zanimivo radi tega, ker kaže, da se je izraz »kranjski« za ime našega jezika v prvi polovici 18. stoletja širil tudi v Primorju. 3. Ta listina nam kaže vnanjc postopanje pri sprejemanju članov, opombe »dedit itd.« pa tudi, da so bratov ščmarji očividno vsako leto morah nekoliko prispevati za bratov ščinske namene. 4. Z 1. 1782 je vse prenehalo, ker je cesar Jožef II. ukinil bratovščine.
V znanih »Historiah« krapinskega župnika Štefana Pucka (Zagreb, 1735), ki so se pred 25 leti kot knjiga strahu in groze čitale tudi po Slov. Štajerskem, nahajam na str. 246 sl. tole:
»Osobujno velika proščenja ima Bratov čina Navuka kerščanskega vu vsake tare Biskupie Zagrebečke podignjena, i naj pervo: kada se koji ah koja poda i zapiše v u rečenu bratovčinu, kalerigodei d.m če/ leto tu vučini, onda stalno proščenje dobi, ako se spove i pričesti. Drugo č vsi brati i sestre na dan svelka ovc bratovčine zadobe obilno proščenje, ako se onda spovedu i pričeste. ... 7. Koji doma vuče deeu ali druge nevmetelne Boga
1 Kar je tu ležeče tiskano, je v izvirniku (tiskovini) s črnilom pripisano.
Želve v ljubljanski okolici.
Tab
Slika 2.
moliti ali drugi navuk kerščanski, za vsakikrat dobe sto dni proščenja. 8. Koji okolu idu po hišah ali vulicah, nagovarjajue decu i druge nevmetelne, da bi na navuk krščanski išli, i nje peljaju na navuk, za to za vsaki put dobe sedem let proščenja . . .«
To je vsekakor rano, 1. 1735. Bratovščina je bila sicer mnogo starejša, a na Dunaju je bila uvedena šele 1. 1732. in se je glavni pokret te bratovščine z Dunaja proti jugu obrnil šele okoli 1. 1755.
Dr. Fr. IUšič.
Bober v Emoni. — De fibro Emonae reperto. Pri lanskem izkopavanju stare Emone na ljubljanskem Mirju so našli v stranskem kanalu velike Primitivianove hiše med drugimi kostmi bobrovo desno spodnjo čeljust z močnim glodačem, nekaj vretenc in nožnih kosti. To so najnovejši in najmlajši ostanki bobra na Kranjskem, ki je bil nekdaj v Evropi zelo razširjen, toda strastno preganjanje ga je tu skoraj docela zatrlo.
Najstarejše bobrove sledove so zasledili v velikem številu po vsej Evropi in Severni Ameriki v miocenskih plasteh. V mostičarski dobi (pri nas 4. in 3. tisočletje pred Kristom) so se bobri nenavadno močno zaplo-dili in razširili. Takrat so stavili svoja kopičasta bivališča tudi ob vodah na Kranjskem. To dokazujejo mnogoštevilne izkopninc. Ko so izkopavali na južnem obronku Ljubljanskega barja ob okrajni eesti na lg I. 1875. stavbe na koleh, so našli med mnogovrstnimi kostmi 6% bobrovih, ki so prvikrat pričale o nekdanjem bivanju bobrov v naši deželi (navedeno število odstotkov navaja Ed. Freih. v. Sacken v razpravi »Der Pfahlbau im Laibacher Moore«, Mitteilg. d. k. k. /.entralkommission, Jahrg. II., 1876, pag. 24 34). Deželni muzej hrani iz omenjenega najdišča zelo mnogo bobrovih ostankov; več slo nožnih kosti, nad slo lobanj in spodnjih čeljusti, mnogo posameznih zob-glodačev in 5 hrbtnih vretenc. Zanimive so zlasti lobanje, ki so večinoma močno razvile in dobro ohranjene. Nenavadno velika je lobanja inv. štev. 2452, ki meri v dolžini 14'6 eni.
Med drugimi izkopaninami so dobili tudi veliko past, ki je služila mostičarjem baje pri lovu na bobre. Pozneje so našli na Barju še več enakih pasli, ki jim pravijo Barjani »čolnički«. Vendar le pasti niso mogle služiti za lov na bobre, ker imajo premajhne lovne odprtine. Sicer tudi ne spadajo med neolitične predmete, ker so obdelane z železnim orodjem ižago in obličem ali podobnim nožem). O tem je že razpravljal prof. Alf. Müllner (Argo, Jahrg. III, 1894, «Die räthselhaften lallen vom Laibachcr Moore«, pag. 153, 165 in 237), ki poleg drugih raznioti ivanj poudarja zlasti dejstvo, da se pasti niso našle v plasti poznoneolitskih najdenm, ampak mnogo više nad njo. Bolj temeljito je proučil omenjene pasti konservator berlinskega etnografskega muzeja, hal. Krause, v svojem obširnem delu »Vorgeschichtliche Pischereigeräte und neuere Vcrgleiehstücke« (tvrdka Bornträger, Berlin 191)4), ki je prišel do zaključka, da so najbrže služile za lov  na divje race, nikakor pa ne za bobre ali vidre.
Leta 1907. m 1908. so našli  v mostičarskem  najdišču pri Notranjih Goricah, ki je vsled   starinskih   lončenih   posod  m   kamenitega orodja sta rejše od ižanskega,   med izkopanimi kostmi   2"/(, bobrovih (dr.  \V. Schund >.\ri heologisi her Kiindbericht aus Krain«, Jahrbuch für Altertumskunde 1909).
Iz poznejših dob nimamo nikakih ostankov ah poročil o bobru na Kranjskem,  da.i je bil v   tem času še   mnogoštevilno  zaplojen   po Evropi.
Sicer manj poznan v južno-evropskih deželah, je bival v klasičnem veku v velikem številu v podonavskih deželah, po sedanjem nemškem ozemlju, v Britaniji itd.
Zaznamovali so ga z različnimi imeni. Grki so ga nazivali xäättOQ, /MTc.i, oadfntnv, ffnrvnior, Rimljani pa fiber in castor. Aristoteles (h. a. VIII, 5) navaja za vsako grško ime posebno žival, toda novejši preiskovalci (Sundevall) so dognali, da značijo vsa štiri grška imena le bobra. Besedi oadiQiop in amvQiov sta barbarskega izvora; henez označuje bobrovino, xftCTtog pa pomeni lesnega cepilca. Latinsko ime fiber, splošno in srednje-latinsko biber, beber, bever, slovensko bober, nemško Biber, keltsko bebros, je sorodna beseda z viverra (belični dehor\ - arabsko wahr — in pomenja sprva majhno žival z mehkodlakim kožuhom. Večina raziskovalcev je pa mnenja, da je prvotni pomeni te besede »rjav«.
V Italiji je živel bober za časa Rimljanov v malem številu po več krajih. Strabo omenja njegova bivališča na obrežju ob Padovem ustju, v okolici Rlaeeneije nas spominja nanj ime Bebriaeum, v Laciju potok Fibrenus, — Varro ga pozna od bregov raznih rek v Laciju (»Ut Aegvpti in flumine quadrupes, sie in Latio . . . fiber«, Varro, De lingua latina lib. V, cap. 12, § 79) in tudi Plautu iz Umbrije je dober znanec (Arist VIII, 5). Kljub temu, da so bili bobri v rimski dobi po Italiji še precej pogosti, je malo verjetno domnevanje, da bi dobil ICmoncc 1'rimitivian bobra iz Italije. Prometna sredstva so bila v onih časih prepočasna in za enak prevoz nepripravna.
Mnogo verjetneje je, da izvirajo bobrovi ostanki, izkopani v emon-skih razvalinah, od zaostalega potomca nekdanjih mostičarskih bobrov, ki seveda niso naenkrat poginili, ampak so jih le sčasoma zatrli. Zatorej ni izključeno, da so dočakale poedine bobrove družbe še rimskega gospodarstva nad kranjsko deželo. Ljubljansko barje, ki še sedaj slovi po mnogohčnem živalskem življenju, je bilo tedaj zavetišče mnogovrstnih živali in obenem skoraj gotovo tudi priljubljeno lovišče emonskih lovcev. Tu je najbrže tudi Primitiv ian iz Kmone ulovil svojega bobra.
Kmonskc bobrove kosti nam izpričujejo bivanje bobrov na Kranjskem še v starem veku, kar je gotovo zelo zanimivo za zgodovino kranjskega živalstva. Pr. (iv. Sajovic.
Želve v ljubljanski okolici. Testtuiines, quae prope La-bacum inventae sunt V začetku marca je odkopal posestnik Fl. Lisjak v Stopanji vasi pri Ljubljani na njivi, ki leži na desnem bregu stare struge Ljubljanice, grobišče, polno zagonetnih .lobanj-, o katerih so ljudje razno ugibali. Zanimivo najdišče si je ogledal tudi muzejski ravnatelj prof dr. J. Mantuani; toda, ker je bilo le napol odkrito in vse razdrobljeno, kar je bilo izkopanega, ni bilo mogoče na mestu dognali, ah so v skrivnostnih poluoblastih grudah človeške glave ah ne. Pogrešal je v prvi vrsti čeljusti. Zato je vzel eno izmed dozdevnih lobanj, zavito v obilno prsteno odejo, s seboj in je odredil znanstveno edino pravilno postopanje        da naj
grobišče popolnoma odkrijejo,   i/pero m fotografirajo.
Slika  odkopanega najdišča je  bila  zelo zanimiva.   Namesto človeških lobanj so se namreč prikazali  koščeni  oklepi  želv   Jaz sem si ogledal na Lisjakov) njivi odkrite /elvme ostanke 15. marca v družbi muzejskega pre paratorja g. Dobovška.
V dolžini 81 nt so bile 9 — 23 cm globoko v zemljo zarite želve. Večinoma so ležale posamezno, le na treh mestih so bila večja skupna ležišča; v največjem sem naštel 36 želv [tab. II., slika 1.]. Izkopal in pregledal sem jih 33. Vse so ležale na trebušni strani, le par jih je bilo obrnjenih narobe. Ohranjeni sta bili pri vsaki želvi hrbtna in trebušna črepinja; med njima so bili posamezni koščeni ostanki glave, hrbtenice in repa ter vse nožne kosti v isti legi, kakor jih ima želva, kadar jih potegne pod oklep. Iz tega sklepam, da so morale poginiti želve na mestu, kjer so se našle. Najbrže jih je zasačila huda zima v preplitvem prezimovališču (želve prespe zimo zarite v zemljo; glavo, rep in noge skrijejo pri tem pod oklep). Najdeni ostanki so bili močno prepereli. Pod roko so se kar drobili in zaradi tega ni bilo mogoče izkopati in dvigniti celih živali. To se je posrečilo le v enem slučaju [tab. II., slika 2.]. Od roženih ploščic, ki pokrivajo želvin koščeni oklep, nismo dobili niti najmanjših drobcev.
Na I.isjakovi njivi sta se našli dve vrsti želv; sklednica ali močvirna želva (Sumpf oder Tcichschildkrötc, emys orbicularis I..) z nizko hrbtno in dvodelno trebušno črepinjo ter navadna kornjača (griechische Landschildkröte, testudo gracca L.) z visoko hrbtno in enodelno trebušno črepinjo [tab. II., slika 2.]
Nekdaj je bilo živalstvo Kranjske veliko mnogoličnejše kakor dandanes. (Ibljudenje in obdelovanje zemlje sta pregnala oziroma zatrla marsikatero živalsko vrsto v naših pokrajinah. Tudi sklednica je bila razširjena svoj čas po Kranjskem ob stoječih in počasi tekočih vodah. O tem nam priča prvi Valvazor, ki piše: »Der Schildkröten werden hiesiges Orts genug aulgesammelt und verspeist. Seynd unsren gemeinen Leuten eigen-dlich unter dem Namen .Skledenza1 bekandt«. (Valvasor »Die Ehre des Herzogthums Krain«, 16X9, III, 453). Pri posameznih graščinah so imeli celo posebne ribnike, ki so v njih gojili želve. (Valvasor, ravnotam XI, 574). Zatem se poroča o želvah na Kranjskem šele I 1838. v muzejskem letnem poročilu i Lande s Museum in I lerzogthumc Krain, II. Jahresbericht, 1838, 16). To poročilo navaja sklednico, ki jo je ujel J. Scrniz v ribniku pri Prilozju ter jo živo poslal muzeju. Poročilu je pristavljena opazka: ». . . . da dieß das erste Exemplar ist, das als freilebend im Lande beobachtet wurde, den Beweis hergestellt, daß auch diese Thierart in Krain einheimisch sey«. Želve, za časa Valvasorja it. j. okoli I. 1689.1 na Kranjskem še pogostne, so bile torej v četrtem desetletju devetnajstega stoletja že zelo redke.
L. 1842. je izšel Preyerjev zaznamek delnega kranjskega živalstva (H. Freyer,  »Fauna  der  in   Krain bekannten Säugetiere,  Vögel,  Reptilien und Fische«), ki določa za Kranjsko sklednico in kornjačo.  Kot najdišči navaja za prvo vrsto Krupo in Prilozje pri Gradcu na belokranjskem, za drugo pa t'."zd ( aviee ob Kolpi. Te podatke je posnel po Frcycrju tudi Fr. Erjavec >  svojih  »Domačih in tujih živalih v  podobah«   1873, V, 9 in 16. bolj kri lično je pieiskal lieverjeve podatke Deschmann (Mittheilungen des Museal Vereins für Kram,  1860, 223:   »Leber das Vorkommen der Schlammschild kröte, Emysliitaii.il.  (sedaj E. orbicularis L., opomba pisateljeva) in Krain«. Ko mu je bil namreč prinesel   I.  1805. dr. Ahačič jim.   živo  sklednico, ki jo je   bil ujel na   Ljubljanskem   barju,   se je  obrnil za pojasnila  na razne strani. Slan  krakovski ribiči  so mu povedali,  da je bilo nekdaj  na barju
dovolj sklednic; profesor Konschegg mu je pisal, da je dobil nekako pred sedmimi leti (torej 1. 1858.) živo sklednico od ravnotam; iz Metlike je došlo obširno poročilo o želvah, ki so živele posamezno v 1. 1820—1830. v ribniku pri gospodarskem poslopju grada Gradac, vendar so bile po mnenju pisca umetno zaplojene. Tako je prišel Deschmann na podlagi dobljenega gradiva do zaključka, da se je nahajala na Kranjskem samo sklednica. Isto navaja tudi dunajski herpetolog Fr. Werner v knjigi: »Die Reptilien und Amphibien Oesterreich-Ungarns und der Occupationslander«, 1897, 7 in 17. Zadnja živa sklednica je bila ujeta pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju 1. 1890. Hrani jo deželni muzej (inventar o plazilcih in ribah štev. 62).
Iz navedenega lahko sklepamo, da je sklednica edina kranjska vrsta želv, ki je živela v preteklih stoletjih v veliki množini po naši deželi, a je pričela pozneje izmirati, tako da so se našli v devetnajstem stoletju le še posamezni eksemplarji. Kornjača pa, kolikor so jo baje pri nas opazovali, izvira iz ribnikov, v katerih so jo gojili graščaki.
Končno preostane še zanimivo vprašanje, kako so zašle želve na prostor, kjer se nahaja sedaj Lisjakova njiva. Pri sklednicah je možnih dvoje domnevanj. Mogoče je, da so se priselile tja po Ljubljanici z Barja. Ker jim je mesto ugajalo, so ostale, dokler jih ni dohitela smrt. Lahko je pa tudi, da so jih redili obenem s kornjačami in mogoče še drugimi želvami v ribniku pri Kodclovcm gradu, kakor je bil običaj pri drugih graščinah. (O tem poročajo v že navedenih delih: Valvasor, Freyer, Deschmann, Rrjaveci. Ribnik na Kodclovcm posestvu je označen še na Schmidburgov cm zemlje vidu mesta Ljubljane iz I. 1829. na levem bregu Ljubljanice. Ker se je iztekal vanjo, je bila želvam pot do nje odprta. Zato ni izključeno, da so zapustile ribnik in se naselile na omenjenem kraju, ki jim je bolj prijal. Vsaj o kornjačah, ki jih ne moremo prištevati kranjski fauni, je možno le to domnevanje. Ih. (,';■. Sajovic.
Društvo aa  raaiskavanjc podzemskih jam   na Kranjskem
Kranjska, ki obsega v zemljepisnem in prirodopisnem oziru zelo zanimivo ozemlje, slovi že od nekdaj po svojih podzemskih jamah, v katerih čaka še dovolj znanstvenega dela strokovnjake raznih strok. V to svrho sc je ustanovilo po iniciativi dež. predsednika, barona T. Schwarza društvo, ki naj neguje sistematično raziskav.inje in proučavanjc podzemskih jam Pri posvetovalni seji 24. febr. t. I. se je izvolil pripravljalni odbor, ki se mu je poverila sestava pravil za novo društvo. Ko je ta dovršil svojo nalogo, je sklical 12. majnika ustanovni občni zbor .Društva za raziskavanje pod zemskih jam na Kranjskem-. Zborovanje je vodil ob navzočnosti številnih zastopnike-' iz znanstvenih krogov dež. predsednik sam, ki je označil v nagovoru veliki znanstveni m praklično-gospodarski pomen ustanavljajočega se društva. Po pravilih, ki so se soglasno sprejela, pristopi lahko društvu vsak državljan, ki se zaveže podpirali na katerikoli način društvene težnje, (lani so pravi, dopisujoči in častni. Med pravimi člani plačajo na leto redni o K, podporni 12 K in dosmrtni enkratni znesek 200 K, ki se lahko vplača v 5 obrokih. Društvo vodi odbor osmih članov, v katerega so bih iz voljeni: predsednik baron T. Schwarz, dež. predsednik, podpredsednika: prof. dr. J. Mantuani, muzejski ravnatelj m \V. Schollmaycr 1 .iehtenberg, gozdni m domenski ravnatelj, tajnika   gunn. učitelj dr, J. Bischoff ni giinn.
učitelj dr. J. Cerk; blagajnik ing. I. Türk, vodja kern, preizkuševališča; odbornika: prof. Fr. Orožen in stavbeni svetnik Iv. Sbrizaj; preglednika (izven odbora) prof. A. Peterlin in finančni tajnik dr. J. Ponebšek. Poleg tega pripadajo odboru odposlanci dež. vlade, dež. odbora, dež. muzeja in muzejskega društva ter vsi načelniki znanstvenih sekcij, ki se bodo ustanovile v področju jamskega društva. — Dr. P. Grošelj nasvetuje osnutek posameznih odsekov, kar je pa toliko časa nemogoče, dokler ni izdelan poslovnik. Nameravani so sledeči odseki: 1. speleološki, 2. hidrografski, 3. geografično-geološki, 4. fizikalno-kemijsko-mineraloški, 5. botanično-zoološko-biološki, 6. fotografski. — Za znanstveno glasilo se določi »Carniola«, organ »Mu-zejskega društva za Kranjsko«. — Doslej šteje društvo 56 pravih članov, med njimi so 3 dosmrtni. — Ustanovitev jamskega društva je nedvomno važen korak do novega kulturnega dela v naši deželi.
Am 12. Mai 1910 wurde in l.aibach die Gesellschaft für Höhlenforschung gegründet, welche die allseitige wissenschaftliche Erforschung der Höhlen Krams und der Nachbarländer zum Zwecke hat. Als Mitglied kann jeder Staatsbürger beitreten. Die Leitung liegt in den Händen eines aehtgliedrigen Ausschusses, als dessen Präsident Freiherr von Schwarz, Landespräsident von Krain, gewählt wurde. Als wissenschaftliches Vereinsorgan wurde die »Carniola«, Publikation des >Musealvereins«, bestimmt.
II s'est farme le 12 mai o Ljubljana Laibach, ä 1' iniciation de Monsieur le President de la province, Theodor baron de Schwarz unc nou-vellc assoeiation, ayant pour titre Socii'tc1 d' exploration des grottes et dont le but est l'etude universelle scientifique des grottes de la Car-niole, ainsi que de son terrain geographique. Chacun peut devenir, sans ('■gard ä la profession ou au sexe, membre de cette societe, dont la direction sc trouve dans les mains d' un comite, conipose de Luit personnes et sous la presidence du baron de Schwarz. I.'organe de la „Societe d'exploration de grottes" est la »Carniola«. M.
Nakupljene umetnine. Deželni odbor se je udeležil nakupovanja umetnin pri zadnjih dveh razstavah. Iz 11. (Meduličeve) razstave je nabavil za deželno galerijo: HukovaC: »Roman«. — Vidovič: »Amica quies« in Rašica: dva motiva iz Begunj. — Iz III. razstave i slovenskih umetnikov) so pa prišle tele slike v deželni muzej: I. Grohar: »Na sedlu«. R. J a-kopič: »Svež sneg«. — M. Jama: »Breze«. 1'". Klemenčič: »Študija-. — S. Magolič: »Iz mestnega loga«. II. Šantel: »Deček«. —■ P. Z iti 11 e k : »Gozdna tišina«. — »Ribiška koča«. »Coklar-. »Iz Jesenic«. Dodal je ta umetnik še »Dvorišče«. — Letošnje leto je torej muzeju dalo prilastek  15 modernih umotvorov.
Razen teh je ravnateljstvo kupilo za uinctmško-krajcpisno zbirko veliko sliko, predočujočo Bistriški samostan, kakor je stal 1. 1724. Slika je umetniško boljša, nego so navadno lake podobe. Največjo skrb je polagal umetnik na samostansko poslopje in na cerkev. Naslikal je to častiljivo stavbo vrlo zanimivo, tako da se dajo na prvi pogled razločiti stari deli od novih. Manj s<> ga zanimala gospodarska poslopja, kakor se zdi, ali pa jim tehnično ni bil kos. i ibenein s to sliko je pridobil muzej kot darilo še štiri svetniške podobe, slikane od našega rojaka Bizjaka v  Kranju 1S56. M.
i »h 'n 'ii 'i! »ii m »i! 'ii 'ji 'il 'il 'n 'il 'ii 'h »ii 'n »n »h- 'ji- 'jI 'Ji 'Ji 'JL'JC'j
Društveni vestnik.
Nova člana »Muzejskega društva za Kranjsko« od i. maja t. 1.
Dr. Vladimir Ilerle, C. kr. prof. v Kranju in Dr. Pavel Kozina, c. kr. prof. V Ljubljani.
Poročilo o društvenem delovanju za leto IQOQ. Dne 11. febr. 1910. seje vršil v Rudolfinu občni zbor »Muzejskega društva za Kranjsko«. Občni zbor otvori predsednik dež. šol. nadzornik Fr. Leveč. Pozdravi vse navzočne člane društva, zahvaljujoč se jim za obilno udeležbo. To kaže, da se člani društva čedalje bolj in bolj zanimajo za društvo, kažejo pa vedno večje in večje zanimanje tudi različna druga znamenja, ki so se pojavila v okrilju društva. Prej izredno slabo gmotno društveno stanje se sicer tudi letos ni bistveno izpremenilo ali vsaj upati je, da se napravi tudi tukaj preobrat in da društvo tudi glede finančnih razmer pride v redno stanje. Društvo prej brez doma in lastne hiše je sedaj dobilo v deželnem muzeju svojo sobo in s tem svoj dom. Deželni odbor se je velikodušno spomnil društva in mu je poleg navadne letne podpore dovolil še 1200 K izredne podpore, (iosp. predsednik zahvaljuje slavni deželni odbor za naklonjenost, ki jo je izkazal društvu, zahvaljuje pa tudi g. dež. odbornika prof. Jarca, ki je izposloval pri deželnem odboru omenjene podpore. Izreče iskreno zahvalo tudi novemu ravnatelju dež. muzeja g. dr. M a n t u a n i j u , ki je društvu že pripravil prijeten dom v muzeju. Končno se zahvaljuje slavni učni upravi, ki letos ni samo povišala letno podporo, ampak je društvu naklonila še 300 kron izredne podpore. Opozarja občni zbor, da so je društveni odbor že posvetoval o tem, da se izpremene društvene publikacije in da bo odbor stavil občnemu zboru tozadevne predloge.
Društveni tajnik dr. Cerk poda sliko o društvenem delovanju prete-čenega leta. 29. januarja 1909. se je vršil v deželnem muzeju občni zbor, dobro obiskan zaradi tega, ker so bile med drugimi točkami dnevnega reda tudi volitve novega odbora. Izvoljen je bil naslednji odbor: /. vzklikom je občni zbor izvolil predsednikom dosedanjega predsednika dež. šolskega nadzornika F r. I. e v e a. V odbor so bili izvoljeni naslednji gospodje: dr. J. (i ruden, Viktor S t e s k a, Milan Pajk, Luka Pintat, dr. (ividon Sajovie, dr. Valter Sehmid, dr. Jakob Ž m a v c in dr. Jos. Cerk
Odbor se je konstituiral sledeče: podpredsednikom se je izvolil ravnatelj knezoškof. pisarne Viktor Steska, tajnikom dr. Cerk, blagajnikom prof. Milan Pajk, urednikom .('arniole- kustos dr. V. Sehmid, urednikom •Izvestij« prof. dr. Jos. Gruden. Delovanje društva se da zaznati v dveh smereh. Ena skrb je izdavanje društvenih glasil. V tem oziru društvo upa, da je v polni meri izpolnilo svojo dolžnost. Obojno letošnje glasilo je tako, da je nanj ponosen lahko vsak drušlvenik. -Izvestja« obsegajo letos 200 strani z več celostranskimi slikami. •Carniola- obsega 179 strani, ima I tabele in 58 slik v tekstu. Izdavanje takih publikacij pa veliko si.me; tako so stala »Izveslja« 1968 K 55 h, .Carniola- pa 224H R II h. Društvena statistika izkazuje prav lepo naraščanje članov, ki jih je bilo letos 205. Ima še enega častnega in enega dopisujočega člana Posebnih naročnikov so imela -lzveslja-   RS,  .Carniola-  p,i 4.
Nemila smrt je tudi letos društvu pobrala marsikterega člana. V Toplicah je umrl duhovni svetnik Ivan Podboj, preminul je dolgoleten član dr. Ivan Hribar, v Idriji je društvo izgubilo rudn. svetnika Karla Svobodo, v Ljubljani je umrl predsednik »Društva za krščansko umetnost« prelat Jožef Smrek ar, dolgoletni član in večletni društveni odbornik. Spomni se še društvenega sluge F. Kobala, ki je mnogo storil za društvo. Občni zbor vstane v znak sožalja iz sedežev. Vis. ministrstvo za bogočastje in nauk je zvišalo podporo na 800 K, zahvaliti se je društvenemu predsedniku, ki je podporo izposloval že v zadnjem trenotku. Podporo 300 K, ki jih je društvo dobilo za izkopanje na Mirju je društvo porabilo za publikacije, zakaj na Mirju je pričel izkopavati Dr. Sehmid. Slav. dež. odbor kranjski je naklonil društvu 1200 K izredne in 800 letne podpore. Tudi na druge strani se je obrnilo društvo za podporo, a žal brezuspešno. Doseglo se je letos vsaj toliko, da se bodo v prihodnje podpore redno izplačevale.
Notranje delovanje društva se je kazalo v odborovih sejah. Društveni odbor je imel preteklo leto 3 seje. Vsebina teh sej je orisana že prej. Društvo tudi letos še ni doseglo tega, kar je želelo, zediniti vse znanstvenike ne samo Kranjske ampak vse Slovenije, pospeševati znanstveno delovanje, podpirati medsebojno spoznavanje, vendar pa se nadja, da se to zgodi v bodoče. Skrbel bode društveni odbor, da se uredi čitalnica, publikacije bodo potem lahko dostopne, prizadeval si bo, da z urejeno knjižnico in predavanji zanese med svoje člani' svežega duha in da se poživi znanstveno delovanje sploh.
Društveni blagajnik prof. Pajk poroča o gmotnem društvenem stanju.
Do h od k i.
Prenos i/ Uta 1908 ....................K 22135
Članarina iu naročnina................... 1650*—
Obresti poštne hranilnice za leto 1908............... 3*35
Podpora mitičnega ministrstva za leto 1909............, 800- —
I/redna podpora           „          -n      „........... 300" —
Podpora deželnega odbora za leto 1909.............. 800
Izredna podpora.....................„ 1201)'
Odškodnina dež  odbora za objavljanje letnega poročila v „Carnioll"   .   „ 250-
Za stare letniki' In posainc/nc številke.............„ '.Mi 7K
Skupaj   ...   K 532148
Izdatki.
Zaostale uradniške nagrade za leto 1908............K 160'
Zaostale pisateljske nagrade /a ,,1/veslja" /a leto 1908 ......... 89'
Zaostale pisateljske nagrade za „Carnlolo" /:\ leto 1908 ........ 253 —
Preostanek tiska .l/.vestij" 1908................ 515 —
Tisk iu vezava „t'ariilolc" 1908 ................. 1905*55
Vezav« „l/vesll|" 1908 ............,.....                             „ 15
Skupaj   ...   K 296755
„Izvestja" 1909:
Uredniška nagrada..................K 20X) —
Plsatel|ske nagrade.................... 484-
Slike.......................„ »>9-(i2
Tisk......................... 1102-
Vezava.......................„ 46'—
200 -482 — 184 88 1381*26
Ostali izdatki leta 1909:
Muzejski sluga......
Tiskovine, ekspedieija in drugo
58-.-200-73
Izdatki . . . Dohodki  . .
Primanjkljaj
K 737604 „ 5321-48
K 2054-50
Opominja, da za malo letnino društvo zelo mnogo nudi svojim članom, zato pa društveni primankljaj.
Namesto odstopivšega kustosa dr. \V. Sehmida, se izvoli v odbor sedanji muzejski ravnatelj dr. M an tu an i. Tedaj pa se oglasi k besedi dr. Beno S ab o t y. Poudarja, da mu čut hvaležnosti navdaja besede ki jih govori, slika velike zasluge ki jih je imel odstopivši urednik »Carniole*, za to in pa za društvo sploh, povdarjajoč kako dobra in delavna moč na znanstvenem polju je dr. Sehmid. Pri nas doma se večkrat ne pripoznajo zasluge različnim možem, tujina je te zasluge dr. Sehmidu že priznala. Dr. Sehmid je pravzaprav zbudil zanimanje za važen del zgodovini- za arheologijo, njegova izkopavanja na Mirju postajajo vedno zanimivejša. Predlaga, naj tudi domače društvo pripozna njegove zasluge za domovino in društvo in naj ga voli dopisujočim članom. ()bčni zbor je z živahno pohvalo vzel Sabotyjeve besede na znanje in sprejel njegov predlog.
Nato povzame besedo dr. (ividon Sajovic. /. ozirom na sklep zadnje odborove seje predlaga, da se za enkrat opusti dvojno glasilo, slo vensko in nemško ter naj se strne v enotno poliglotsko. Poda za svoj predlog polno dobro podprtih m dobro izbranih razlogov. Gmotno Stanje govori za enotno glasilo, to bo veliko manj stalo in lahko nudilo za isto ceno dt uštvenikom veliko več. Govori za enotno glasilo narodno-kulturni moment. Ni na Kranjskem polovico Nemcev in polovico Slovencev, kakor bi kdo lahko sodil po društvenih publikacijah, pečat dvojezičnosti naj se odstrani in princip, vsak jezik je enakopraven, obveljaj. Pri poliglotskem glasilu bo uničena tudi ost politične občutljivosti. Po dolgi debati in raz ličnih pomislekih obvelja naposled odborov predlog občni zbor sklene izdajo enotnega pohglotskega glasila, prepusti pa odboru, da ukrene vse potrebno. — Dr. Sajovic se občnemu zboru zahvali, kazoč da bode novo glasilo zbiralo več znanstvenikov nego doslej m da bo to najboljša pol do velikega našega smotra        do bodoče slovenske visoke šole.
G. predsednik zaključuje občni zbor zahvaljujoč se še enkrat za obilni posel in živahno /aniinanje, ki ga je kazal občni zbor
Dr, Jos. (trk, tč. tajnik.
Izdaja in /alaga „Muze|sko društvo za Kranjsko" Tink I  lll.iunkovili nuni. v l.|ul)ljnnl.