Poštnina plačama v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo afolftki Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 I Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 1 Poduredništvo : Za inozemstvo : Mesečno L 190 I Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Poštno ček. račun: štev. 24 1 241 n m L m Leto VIII. - Štev. 8 Gorica - 23. februarja 1956 - Trst Izhaja vsak četrtek NOVI PROTESTI Številnim protestom političnih skupin na Tržaškem in Goriškem zaradi krivičnega zakonskega osnutka za slovenske šole, so se pridružili protesti slovenskih katoliških kulturnih in verskih organizacij na Trža-škem. Omenjene organizacije protestirajo proti osnutku zakona, ki zahteva: 1. posebno prošnjo za vpis v slovenske šole, 2. posebno komisijo, ki naj o teh prošnjah odloča, 3. da so slovenske šole dostopne le Slovencem, ki so italijanski državljani. Te gornje zahteve, pravi protest, so v očitnem nasprotju z osnovnimi človečanskimi svoboščinami, nasprotne Ustavi italijanske republike in duhu Posebne spomenice londonskega sporazuma. Katoliške kulturne in verske organizacije pozivajo zato predsednika republike, predsednika vlade, prosvetnega ministra, tržaškega škofa in generalnega vladnega komisarja, da v smislu pomirjenja med obema narodnostnima skupinama, ki tu prebivata, zastavijo ves svoj vpliv, da se iz tega zakonskega osnutka črtajo vse on*-, določbe, ki bi kakorkoli ovirale svoboden in nemoten razvoj slovenskega šolstva. NAŠI PROTESTI NISO OSAMLJENI »Katoliški glasa je že zadnjič omenil pisanje katoliškega tednika »Vita Nuova«, ki je glasilo ital. katol. v Trstu in se zavzema za naša razburjenja radi krivičnega zakonskega osnutka za slovenske šole. Tudi izjave Diega de Castra govore pogosto v naš prid, ko daje nasvete odgovornim politikom in upraviteljem tega področja. Danes pa moramo omeniti pisanje rimskega socialnodemokratičnega dnevnika »LA GIUSTIZIA«, ki je objavil 8. febr. članek z naslovom: Recipročnost za šole. Članek se glasi: »Politični predstavniki manjšine in pozornejši krajevni politični opazovalci preučujejo pravno ureditev slovenskih šol. Predloženi načrt je vzbudil živahno reakcijo med vsemi slovenskimi skupinami, ki vidijo v njih slabo spoštovanje demokratičnih načel. Tudi mi moramo odkloniti vodila tega načrta, ker mislimo, da je treba zajamčiti svobodno izbiro šole. Le če ne bomo ustvarjali birokratskih vajeti med slovensko manjšino ih slovensko šolo, bomo lahko vlili Slovencem zaupanje v Italijo, kajti sicer se bodo. četudi neopravičeno, čutili žrtve diskriminacijske politike. Zakonski osnutek dejansko podreja vpis v vse slovenske šole predložitvi prošnje, o kateri bo odločala posebna mešana komisija in ne dovoljuje, da bi se vpisali v slovenske šole otroci apolidov, (ki so slovenski begunci in še niso dobili italijanskega državljanstva) ali tujcev, ki bivajo v Italiji (z rednim dovoljenjem italijanskih oblasti). Apolidi so po večini katoliškega prepričanja, tujcev pa je smešno malo in zdi se nam malo logično, da, ker so slovenske šole že tu, ne bi dovolili njihovim otrokom, da bi jih obiskovali, ker Spomenica o soglasju ne predvideva ustanovitve zasebnih slovenskih šol v Trstu, in zasebnih italijanskih šol v Istri. Zdi se pa nam, da vprašanje pravne ureditve slovenskih šol v Italiji, ne more biti ločeno od pravne ureditve italijanskih šol v Istri in da mora zato neposredno zanimati naše zunanje ministrstvo. V tem primeru torej pride v poštev recipročnost in mi zahtevamo, da se spoštuje. Pripravljeni podpreti upravičene razloge manjšine pa moramo po drugi strani doseči prenehanje sistemov, ki jih izvajajo po nekaterih krajih po Istri, kjer zelo mnogim italijanskim otrokom ne dovoljujejo obiskovanja italijanskih šol. Bila pa bi zelo slaba politika, če bi se podali na pot omejevanj' in diskriminacij, ko pa bi prav v okviru Spomenice o soglasju ter novih odnošajev, ki se razvijajo med državama ob Jadranu, morali odpraviti vzroke, ki globoko vznemirjajo . življenje na obeh straneh. Zato ponavljamo: VPRA- ŠANJ SLOVENSKE ŠOLE V ITALIJI IN VPRAŠANJ ITALIJANSKE ŠOLE V JUGOSLAVIJI SE JE TREBA LOTITI SKUPNO V .DUHU RECIPROČNOSTI IN NA POLITIČNI RAVNI.a Tako piše »L« Giustizia«, glasilo socialdemokratske stranke. kateri pripada tudi prosvetni minister Paolo Rossi. NEKDO PA NE PROTESTIRA Ko zasledujemo številne proteste prqti krivičnemu šolskemu zakonskemu osnutku, moramo zabeležiti tudi žalostno vlogo, ki jo igra v tem oziru Jugoslavija. V časopisju onstran Fernetičev ne beremo protestov, ki bi jih podvzela Jugoslavija. Beremo le vesti v ljubljanskem časopisju, ki beleži naša lokalna prizadevanja in naše proteste. Jugoslavija pa, ki je sklenila sporazum v Londonu in ga podpisala, se za našo usodo ne meni. Sicer pa. kaj hoče vpiti in opozarjati Svet, ko pa skoraj 40 tisoč beguncev iz Istre dovolj glasno obtožuje, kake razmere vladajo v Istri, od-ko Leto VIII - 1956 - Štev. 8 NAS TEDEN V CERKVI 26. 2. nedelja, 2. postno: sv. Valburga, d. 27. 2. ponedeljek: sv. Andrej, šk. 28. 2. torek: sv. Gabrijel od M. B.. sp. 29. 2. srejda: Stol sn, Petra v Antiohiji, sv. Roman, o. 1. 3. četrtek: sv. Albin (Zorko), šk. 2. 3. petek, prvi: sv. Neža Praška, d. 3. 3. sobota, prva: sv. Kunigunda, ces. SV. GABRIJEL OD MATERE BOŽJE. Ni še sto let od njegove smrti (27. 2. 1862). Rojen je bil v Asiziju, mestu sv. Frančiška. Bil je vesele naravekot sv. Frančišek. Kot mladenič je živel verno, vendar so ga vlekle naše svetne zabave. Dva dogodka sta spremenila smer njegovega življenja, namreč bolezen in pa procesija v S poletu v čast Materi božji. Ko je zagledal podobo M. B., je Marijin pogled segel v njegovo srce. Začutil je silen ogenj do Boga, obenem mu je v hipu postalo jasno, da ga Bog kliče v samostan. Vstopil je k pasijo-nistom, ki širijo posebno pobožnost do Kristusovega trpljenja in Žalostne M. B. — V nekaj letih vzornega redovnega življenja je dozorel v svetnika. Umrl je 24-leten. Pazimo, da nas svetne zabave ne odtrgajo od praktičnega verskega življenja in od Boga. Kdor Marijo zvesto časti, se ne pogubi. IZ SV. EVANGELIJA isti čas je vzel Jezus s seboj C m.J Petra, Jakoba in njegove- ga brata Janeza, jih peljal posebej na visoko goro in se pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce, in njegova oblačila so postala bela kakor sneg. In glej. prikazala sta se mu Mojzes in Elija ih sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu : »Gospod, dobro je, da smo tukaj: ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.a — ho je še govoril, glej, jih je obsenčil svetel oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte.k — Ko so učenci to slišali, so padli na svoj obraz in se silno buli. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil ter jim rpkel: »Vstanite in ne bojte se.« — Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pravite tega, kar ste videli, dokler Sin človekov od mrtvih ne vstane.« * Nebeško lepi prizor, ki so ga zrli Jezusovi ljubljenci na gori Tabor, ni le sijajen čudež, ki neizpodbitno govori o Zveličar jevi nadnaravni moči, ampak morda tudi namig, podoba in prikazen tistega stanja, ki ga bodo imeli blaženi v nebesih: pravični se bodo, kot pravi sveto pismo, svetili kakor sonee. To pomeni, da se bodo spremenili: Veliki četrtek v novih obredih Obredi velikega četrtka so v novem obredniku tako razporejeni, da se jih bo udeležilo kar največ vernikov, saj se večinoma vršijo zvečer. Omenimo le najvažnejše. 1. Po škofijskih cerkvah bo na veliki četrtek dopoldne samo škofova sv. maša — maša sv. krizme — med katero škof posveti sv. olje, t. j. sv. krizmo. sv. olje za maziljenje bolnikov in olje za sv. krst. Ker so duhovniki dopoldne prosti se bodo lahko udeležili te sv. maše in sodelovali pri posvečenju sv. olj. kot to predpisuje Cerkev. Iz stolnice ponesejo potem sv. olja v du-liovnije, da se z njimi delijo sv. zakramenti. 2. Po duhovnijah pa Im glavna pobožnost zvečer z večerno sv. mašo, ki ne sme začeti pred 5. uro in ne po 8. uri. To je sv. maša v spomin zadnje Gospodove večerje in Cerkev želi, da bi kar največ vernikov iz rok svojega dušnega pastirja prejelo sv. obhajilo. Ta sveta maša ob času, ko je Gospod postavil zakramenta sv. R. T. in sv. maš-niškega posvečenja, morajo verniki obhajati v sv. veselju povezani s svojimi duhovniki v božjo družino. 3. Pri zadnji večerji je Kristus umil apostolom noge in prav tako so umivali noge dozdaj škofje v stolnicah 12 moškim (strežnikom, starčkom ali bogoslovcem). Novi obred daje možnost, da vsak dušni pastir napravi to v svoji duhov ni ji in s tem spomni svoje vernike na veliko zapoved ljubezni, ki jo je Iezus tako slovesno proglasil prat■ pri zadnji večerji. Zato je ta obred vključen v sv. mašo samo. 4. Po sv. maši nese mašnik sv. R. T. na posebno lepo okrašen stranski oltar, da verniki lahko častijo Jezusa skritega pod podobo kruha pozno v noč in mu zndošču-jejo za neštevilne žalitve hudobnega sveta. duše pravičnih bodo brez madeža, popolne in brezhibne v svetosti in naravi ter potrjene v dobrem in v milosti, tako da bo v tistem dovršenem nadnaravnem stanju vsak greh in vsakršna nepopolnost izključena in kratkomalo nemogoča; imele bodo popolno (božjemu podobno, a ne enako) spoznanje Boga. njegovega bistva, moči, treh božjih oseb; opremljene bodo s tako zvano lučjo slave (luč slave je najvišja spoznavna moč, ki jo more ustvarjeno bitje doseči in sploh želeti in ki jo imajo samo blaženi v nebeškem kraljestvu) in z njo bodo gledale in oh-.čudovale vse neizmerne tajne neskončnega Stvarnika, spoznale njegovo brezmejno dobroto in skozi vso večnost uživale neminljive ter nenadkriljive sladkosti neskončne božje ljubezni. Srca blaženih bodo doživela tisto veliko srečo, po kateri vsi ljudje hrepenijo, pa je na svetu ni mogoče doseči. Ima samo en dom: nebesa. Njihova telesa bodo poveličana, t. j. poduhovljena (skrivnost, ki je danes ne razumemo! ), izredno polepšana in spopolnjena; ne bodo več okušala ne bolezni ne trpljenja in ne smrti; visoko bodo povzdignjena nad zemeljske slabosti, vsa lepa in čista se bodo bleščala kot sonce. Drug nad drugim bomo zamaknjeni strmeli in eden v drugega kar zagle.-dani. tako imenitno in bogato bomo ozaljšani. Poleg tega vedno v prijetni prijateljski družbi, polni svetega soglasja, brez najmanjšega trenja in prepirov, brez vsakega sovraštva, mržnje, jeze in zavisti, vsi prežeti z duhom ljubezni in dobrote. In še izobilje vsestranskih duhovnih dobrin in naslad, v središču in nad vsem pa brezprimerno neskončni Bog, vir in počelo in delivec tiste večne ■ blaženosti. Vse to presega celo najbolj goro-stasne sanje, a je v resnici še mnogo lepše. Žal, da vsi ljudje ne bodo uživali te mikavne skrivnosti, ker ne bodo videli nebes. Bog ne daj, da bi kdo izmed nas ostal izven! Pogoj za poveličano stanje nebeške slave in blaženosti so besede presv. nebeškega Očeta in sicer zadnji dve: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ostanimo zvesti Jezusovemu nauku in po njem živimo! Razlastitev cerkvene imovine in zavest krivde Iz življenja Cerkve SALEZIJANSKI MISIJONARJ1 Salezijanska družba ima veliko misijonskih poklicev. V preteklem letu je odšlo iz glavne hisc v Torinu 12» duhovnikov in 50 salezijank v misijone in sicer v Indijo. Avstralijo. Brazilijo in Osrednji A-meriko. Pred 80 leti je sv. don Moško poslal prve člane svoje družbe v misijone, danes pa oskrbujejo salezijanci 28 milijonov duš v misijonskih pokrajinah. GRADISA STANOVANJ Pod varstvom svetega Boštjana je pomožni škof glavnega brazilskega mesti Rio de Janeiro začel graditi velike bloke stanovanj, ki bodo namenjeni predvsem revnim ljudem. \ novih stavbah bo i-00 stanovanj. Zgradili bodo tudi cerkev, šolo, tržnico in vse druge prostore, ki so potrebni za miren razvoj življenja. SAMOMORI V ZAHODNI NEMČIJI Med vzroki smrti je samomor v Zahodni Nemčiji na 12. mestu. Vsak dan umrje približno 20 ljudi zaradi samomora. Protestantski tisk razčlenjuje te podatke z vidika veroizpovedi: od 100 samomorilcev jih je 75 protestantov. 20 brez vere in 5 katoličanov. BOŽJI MLINI . . . Poljsko sodišče je obsodilo na pet let ječe bivšega ravnatelja ministrstva za javno varnost Rosanskega. Obtožili so ga, da je zlorabljal oblast in da je bil kriv grdega ravnanja z ujetniki. Pripominjamo, da je Rosanski sodeloval pri aretaciji poljskega kardinala 'Vt' yszinskega. MISAL V JAPONŠČINI Salezijanska tiskarna v I. okiju je natisnila prvi misal za vsak dan v japonskem jeziku. V molitveniku so svete mase za vsak dan in kratki življenjepisi svetnikov. Delo je bilo ugodno sprejeto, saj so Japonci v enem tednu pokupili 1000 knjig. DELO RIMSKIH KONGREGACIJ V PRETEKI,EM LETU Konzistorijalna kongregacija je ustanovila 21 novih cerkvenih pokrajin, 152 novih škofov ali škofijskih upraviteljev. Kongregacija za širjenje vere ima v upravi 682 cerkvenih pokrajin, ki obsegajo 82 nadškofij, 6 opatij. 191 apostolskih prefektur in 129 apostolskih vikarijatov. Nad 23 milijonov katoličanov spada pod to kongregacijo. Ima na razpolago 3 milijone kate-h isto v, 24 tisoč duhovnikov, nad 60 tisoč misijonskih sester, skoraj I tisoč bogoslovcev in nad 10.000 gojencev v malih semeniščih. ANGLEŠKI KATOLIČANI ZA SVOJE ŠOLE Leta 1941 je bilo dovoljeno angleškim katoličanom .da imajo svoje šole. Za vzdrževanje in razvoj svojih šol morajo katoličani veliko prispevati. Doslej so skupno darovali 1.500 milijonov lir. OB 25-LETNICI VAŽNE OKROŽNICE Dne 31. decembra je preteklo 25 let odkar je Pij XI. izdal okrožnico »Časti connubii«, ki razpravlja o zakonu in zakonskem življenju. Pij XI. je zbral v tej okrožnici ves nauk o zakonski zvezi in zakonskem življenju in ga pojasnil za nove ’ razmere. Potrebna je bila razjasnitev marsikaterega vprašanja, zlasti, ker je v Italiji nastal nov položaj s konkordatom, v Nemčiji je nastopal rasizem, drugod po svetu pa je bilo tudi marsikaj nejasnega. Pij XI. se je zavedal, da je vprašanje zakona eno izmed najbolj zapletenih, pa tudi najbolj aktualnih v človeškem življenju. V vsaki hiši je aktualen, v vsakem narodu in državi, saj je družina celica človeške družbe. Zato je s krepko roko napisal okrožnico in pojasnil nauk Cerkve o zakonu. KINO ZA OTROKE Španska mladinska Katoliška akcija je organizirala prvi kino samo za otroke. Obiskujejo ga otroci od 6. do 11. leta. Odrasli so izključeni. Nekaj članic Kat. akcije razlaga potek in vsebino filma. Po predvajanju sledi razgovor, ko otroci povedo svoje vtise. Ta pobuda je med katoliškimi vzgojitelji zbudila veliko zanimanje. Mali francoski junak Vsa Francija je v preteklem januarju ganjena prisluhnila (pretresljivi zgodbi malega Ivančka Claudejp. Je to najmlajši sin osemčlanske družine. Mati je vdova, zato so živeli v precejšnjem pomanjkanju. Desetletni Ivanček se je pripravljal na prvo sv. obhajilo. Rad bi bil tudi on lep, kakor o-stali otroci, a vedel je, da mu mama ne bo mogla kupiti nove obleke. Zato je ob urah, ko je ‘bil šole prost, hodil k nekemu kmetu in mu pomagal pri mlatilnici. S prisluženim denarjem si je mislil kupiti novo obleko. Dvigal je težke snope in jih metal v žrelo stroja. Delo je bilo pretežko za njegove moči, ko je omagal, si je pomagal z nogami in tako (porival v stroj snop za snopom. A to je bilo zanj usodno. Stroj ga je nenadoma zagrabil za nogo, ki je obtičala v neusmiljenih železnih kleščah. Strašne bolečine mu niso vzele zavesti. Njegova edina skrb je bila. da bi mama, ki ni nič vedela o njegovem pošolskem delu, ne zvedela sedaj še za njegovo nesrečo. Več kot pol ure so se delavci trudili. da so rešili zmečkano nogo iz že-lezja. Z vso naglico so ga prepeljali v bolnico v Reims, kjer so mu morali odrezati nogo pod kolenom. A kmalu nato so mu jo morali še višje odrezati, ker je zastrupljen je šlo dalje. Ko se je zbudil iz narkoze in zagledal poleg sebe jokajočo mamo. ji je rekel: »Mama, moram ti p»»- Kat. Cerkev ima kot pravno popolna in mednarodno priznana družba pravico, da daje značaj pravnih oseb raznim cerkvenim ustanovam, kot so cerkve, nadarbine, semenišča, samostani itd., ki tako postanejo subjekti javnih pravic in dolžnosti. Če hočejo ta pravna telesa vršiti naloge, za katere so ustanovljena, morajo imeti primerna sredstva, zlasti potrebno premoženje. Ker se je često dogodilo, da so se javne ustanove in tudi posamezniki na krivičen način polastili, cerkvenega premoženja, je Cerkev že pred stoletji zagrozila ugrabiteljem in krivičnim posedovalcem cerkvene imovine težke duhovne kazni, zlasti vnaprej izrečeno, apostolski stolici preprosto pridržano izobčenje. Cerkveni zakonik v kan. 2346 pravi: »Kdor bi se drznil kakršno koli premično ali nepremično cerkveno imovino, stvari ali pravice, sam ali po kom drugem obrniti v lastno rabo in ugrabiti ali ovirati. da ne bi njenih sadov ali dohodkov prejemali tisti, ki jim po pravu gredo, naj bo toliko časa v izobčenju, dokler ne bo same imovine v celoti povrnil, ovire odpravil in potem dosegel odvezo od ap. stolice; kleriku pa. ki stori to kaznivo dejanje ali vanj privoli, naj se vrh tega odvzamejo kakršne koli nadarbine in naj postane nesposoben kake druge dobiti, in po preudarku svojega ordinarija naj se suspendira od izvrševanja svojih redov, četudi je dal polno zadoščenje in dosegel odvezo.« TAM. KJER SO Sl PRILASTILI CERKVENO IMOVINO Znano je, da so komunistične oblasti v sosednji Jugoslaviji ob priliki »agrarne reformen kratkomalo zaplenile. cerkvam, samostanom, semeniščem in drugim verskim ustanovam dober del premoženja ■ in ga podržavile. Pa tudi razni privatniki, n. pr. bivši cerkveni koloni in kmetje, ki so imeli v najemu cerkveno zemljo, so si na bolj ali manj »zakonit način« to zemljo prilastili. Vsi ti so pač zapadli izobčenju. Krivična prilastitev cerkvenega premoženja ni prinesla blagoslova, pač pa nemirno vest in strah pred neizbežnimi posledicami izobčenja. Mnogi krivični posedovalci cerkvene imovine. posebno ko so prišli na smrtno posteljo, so začeli iskati način, kako bi stvar v vesti uredili. Pa tudi nekateri duhovniki so zašli v mučne dvome in dušne težave: ob času podržavijen ja so morali dajati oblastnikom poročila o cerkvenem premoženju, katastalne podatke itd., zaradi česar so začeli dvomiti, da niso tudi sami zakrivili »privolitev« v razlastitev, o kateri govori kanon, in tako zapadli težkim cerkvenim kaznim. Pa da se omejimo na Solkansko apostolsko administraturo, ugotavljamo, da so bili slični primeri predloženi krajevnemu ordinariju. Apostolski administrator msgr. Toroš je tedaj naročil, naj duhovniki proučijo na predpisanih dekanijskih konferencah ta pastoralni problem in mu nato poročajo, da se bo nato lahko obrnil na p risto j ne o blast i. KRIVO TOLMAČENJE Šlo je torej za strogo duhovno zadevo: za pomirjen je vesti vernikov in duhovnikov, za odvezo od izobčenju, za spravo za-slih s Cerkvijo. Toda civilne oblasti so tedaj dvignile krik, da duhovniki spletkarijo proti državnim zakonom, da hujskajo ljudstvo proti agrarni reformi, da skušajo ustvariti psihozo verskega preganjanja. Izvršili so stroge preiskave v raznih dekanijskih župniščih, zaplenili zapisnike dekanijskih konferenc in zadevne elaborate, zaslišali razne duhovnike in samega ap. administratorja. Vse kaže, da smo pred novimi procesi... Zavest krivde, ki v zvezi z razlastitvijo cerkvene imovine tlači prenekatero dušo v Jugoslaviji, vpije po spravi s Cerkvijo, po sporazumu s sv. stolico. Te pekoče vesti in tega neznosnega dušnega nemira ne bodo državne oblasti nikoli prevpile z u- strahovanji niti ne potlačile s procesi tn ječami. Slovenski človek se predobro spominja Napoleona ,ki je ob novici, da ga je papež izobčil, brezbrižno vzkliknil: »Briga me! Bodo morda radi izobčenja mojim vojakom padle puške iz rok?a A le malo časa pozneje so premraženim francoskim vojakom v Rusiji puške zares padale iz rok: Napoleonu pa je padla z glave — cesarska krona! IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI SMRT DUHOVNIKOV I)ne 18. febr. je umrl č. g. Albin Kranjc, župnik v Ročah pri Tolminu. Pokojni g. je bil doma na Ponikvah, ‘tar 40 let, služboval najprej kot kaplan v Idriji, nato v Ročah. Mnogo je pretrpel med preteklo vojno, zlasti živčno, ko so ga imeli Nemci že zvezanega in je bil na tem. da ga ustrele. Posledice je nosil do konca in do tako zgodnje smrti. Napadla ga je pljučnica, bil je prepeljan v vipavsko bolnico, kjer je podlegel, ker mu srce ni vzdržalo. Pogreb je bil v rojstni vasi Ponikve 21. t. 111. ob udeležbi krog 25 duhovnikov. * \ Dne 21. t. m. je umrl zlatomašnik gospod Valentin Batič, na Slapu pri Vipavi, kjer je živel upokojen, a vendar še krepko vršil svojo službo skoraj do konca. Pogreb je bil v četrtek 23. februarja. Bog naj jima povrne za vse dobro, ki sta ga storila in jima da večni počitek od zemeljskih trudov. OSEMDESETLETNICA Preteklo nedeljo 19. februarja je praznovala v Rimu osemdesetletnico č. m. Terezija Hanželič, vrhovna predsednica kongregacije šolskih sester, ki je imela prej sedež v Mariboru, zdaj pa ga ima v Rimu. Č. m. je vodila kongregacijo v najhujših časih druge svetovne vojne in rdeče revolucije v Sloveniji. Doživela je razbitje generalne hiše v Mariboru in neštetih postojank v Sloveniji. Zato je pa zdaj pod njenim vodstvom zrastlo mnogo novih postojank po širnem svetu, da ostane kongregacija pri življenju in tako pomaga neštetim našim rojakom razkropljenim po svetu. Ob osemdesetletnici se- č. m. in po njej vsem šolskim sestram zahvaljujemo za vso požrtvovalnost pri delu za blagor duš, njej pa ob tem jubileju želimo tudi v bodoče zdravja in moči ter blagoslova božjega v obilni meri. OBNOVLJENA CERKEV Na Ponikvah obnavljajo od bomb porušeno cerkev po načrtu slavnega arhitekta Plečnika. Cerkev je že pod streho in je, razen starega še stoječega, dograjen tudi drugi manjši turenček, ki tvori podaljšek polžastega stopnišča, ki pelje na kor. Stavba bo posebnost in bo po dovršitvi gotovo Vzbujala pozornost in zanimanje, kakor pač vse Plečnikove zgradbe. DOHODKI PRETEKLEGA LETA V GORIŠKEM OKRAJU Dohodke, ki so jih ustvarili delovni ljudje v novogoriškem okraju v preteklem letu. cenijo na 10 milijard. Industrija je k tem dohodkom prispevala 5 milijard in 500 milijonov lir, kmetijstvo 2 milijardi 130 milijonov in ostale gospodarske panoge 2 milijardi 510 milijonov lir. vedati novico, ki le bo zelo užalostila. Tvoj mali Ivančc.k ima sedaj samo eno nogo. Drugo so mu morali to noč odrezati.« Ivanček si je s svojim delom prislužil komaj 1.300 frankov, obleka ipa je stala 9.000 frankov. Toda kar če« noč se je žalostna zgodba raznesla po vsej Franciji in mali Ivanček od vsepovsod prejema sedaj denarna pisma z izrazi sočutja francoskih otrok. Darovi so že dos gli milijon frankov; poleg denarnih darov je dobil tudi enajst belih oblek za prvo sv. obhajilo. Neka mati mu je poslala trak za na rokav, drag spomin na svojega sinčka, ki ji je pred kratkim umri. Resnična zgodba francoskega dečka lahko marsikaj pove* razvajenim otrokom sedanjega časa. Grške volitve V nedeljo 19. februarja so bile po vsej Grčiji državnozborske volitve. Nasproti sta si stala dva bloka:. Narodna radikalna zveza dosedanjega ministrskega predsednika Ivaraman-lisa ter nekaka ljudska fronta z nazivom demokratska zveza, v kateri so bili združeni vsi opozicionalci od skrajne desnice preko liberalcev do komunistov. Volilni boj se je vrtel okrog slabili gospodarskih in socialnih razmer1 v deželi, dalje okrog Cipra in v senci nevtralnosti. Opozicija je očitala vladi, da ni dovolj ostro zahtevala priključitve Cipra zaradi svoje atlantske politike. Dalje je zahtevala, naj bi se Grčija v bodoče odločila za nevtralnost, češ da Tito in Nasser s svojo nevtrifl-110, v bistvu protizahodno politiko, izhajata bolje kot tiste države, ki zvesto podpirajo Zahod. Tako je Karamaulisova stranka zgubila precej glasov zaradi angleške politike. Leto VIII - 1956 - Štev. 8 KATOLIŠKI GLAS Stran 3 Titovski komunisti trdijo: Vlada se je odločila da nam zgradi kulturni dom Nedeljski »Prim. dnevnik«. (19. febr.) je objavil novico, da je titovska imobiliarna delniška družba »DOM« prejela 175 milijonov lir kot prvi obrok za zgradnjo kulturnega doma v ul. Petronio st. 4. 1' zvezi s tem je dal predsednik odbora za zgraditev Kulturnega doma istemu listu kratko pojasnilo. V tem poudarja, da bo lastnik stavbe omenjena družba »DOM«. Po njegovem mnenju bo ta družba tudi izključni upravitelj tega poslopja. Lastnik bo glede uprave omejen v toliko, da bo moral dajati slovenskim kulturnim organizacijam v Trstu možnost do souporabe. Znano je, da so se nekomunistične slovenske organizacije potegovale zato, da se razdeli odškodnina za uničeni »Narodni dom« v hotelu »Balkan« med vse slovenske kulturne organizacije, ne pa da se da samo titovcem. Zakaj titovci so pri administrativnih volitvah spravili v tržaški občinski svet komaj enega svetovalca kljub orjaškim finančnim sredstvom in moralni zaslombi sosednje države. Zato titovci ne morejo predstavljati celokupne »jugoslovanske kulturne skupnosti« v Trstu. o kateri govori londonski memorandum. Ako pa ne bi vlada pristala na razdelitev tega denarja, se je predlagalo učinkovito jamstvo, da bodo v tem kulturnem domu zagotovljene koristi netitovskih kulturnih organizacij. Vse to je naletelo na gluha ušesa, kot poudarja g. dr. Dekleva v svojih izjavah v nedeljskem »Prim. dnevniku«. Ne da bi vlada prej poskrbela, da se vse kulturne organizacije med seboj domenijo o lastništvu, upravi in uporabi, so kar izročili denar, ako je verjeti izjavam titovcev, češ, sedaj pa se kar Slovenci sami med seboj kregajte in uredite zadevo. Nekomunisti bi morali sedaj priti k titovcem. kakor berači, da si morda ondi od časa do časa izprosijo prostor. Neki rimski dnevnik (Tempo 9. febr. 1956.) je nedavno očital slovenskim duhovnikom v Trstu, da porivajo ljudstvo v objem titovcem. Toda resnica je drugačna. Vlada sama hoče zgraditi titovcem v Trstu samem kulturni dom in potem reči slovenskim katoliškim ljudem: Se- daj pa si tudi vi ondi izprosile gostoljubno streho! Morda se pa mi motimo7 Potem imajo odgovorni činitelji hvaležno priložnost. da končno izjavijo: »Vse to ni res! Titovci lažejo. Mi jim ne bomo dali denarja. In če ga bomo dali. ga bomo dali tako. da bo prej preskrbljeno, da bo skupno lastništvo, skupna uprava in da bo odstranjena nevarnost, da bi se v teh skupnih prostorih katoličani navzeli komunizma! « Slovenske katoliške organizacije bodo glede tega gotovo zavzele jasno stališče. Katoličani še ne moremo ponižati do beračev, ki bi hodili k titovcem prosit miloščine. Gotovo bi predstavljalo to, o čemer poroča nedeljski »Prim. dnevnik«, mogočen doprinos k slovenski kulturi, ako ne bi dali vsega v roke komunistom. Pri komunistih pa ni mogoče govoriti o resnični kulturi. Pravi komunist je materialist, ki veruje v tako človeško družbo, kakršno predstavlja kako dobro organizirano mravljišče. Resnična kultura pa je vedno nekaj duhovnega. Pri komunizmu tudi končno vedno pride na dan kozmopolitizem, to je brezdomstvo, ki mu je rodna gruda in materin jezik zadnja skrb. Zato je za komuniste nesmisel govoriti o slovenski kulturi. Zato bi pomenil slovenski kulturni dom v Trstu za Slovence le toliko, kolikor bi imeli pri njem besede nekomunisti. V »Kat. glasu« smo pogosto čitali o »Slovenskem kat. domu« v Gorici. Tega so si ondi postavili katoličani sami s pomočjo ameriških rojakov. Razvoj dogodkov kaže tudi tržaškim katoličanom slično pot. Če nas zapustijo ljudje, ki kljub svojim programom ne iščejo vedno božje stvari, nas Bog gotovo ne bo zapustil. P. Š. „Slov. duhovniki v boju proti Italijanom" ■ (l sacerdoti sloveni in lotta con gli italiani) Kaj so si morali misliti rimski bralci lista »IL TEMPO«, ko so zagledali 9. februarja na prvi strani naslov z mastnimi črkami: I sacerdoti sloveni in lotta con gli italiani? Naslovu sledi daljši dopis o razmerah n« Tržaškem. Napisal ga je Ettore Della Giovanna, dopisnik rimskega dnevnika »II Tempo«. Najprej pripoveduje o nekem prepiru, ki naj bi se odigral v zakristiji na Opčinah dne 4. oktobra preteklega leta med italijanskim in slovenskim duhovnikom, ki sta tamkaj v službi. Prepir naj bi nastal ob vprašanju barve mašnih paramentov. Italijanski duhovnik naj bi trdil, da mora biti sveta maša v plašču bele barve, ker je tako ukazal škof insgr. Santin. Slovenski duhovnik pa naj bi trdil, da naj se opravi sveta masa v plašču zelene barve.* Pretpir naj bi se končal s pretepom (con pugni e ealei). Vse to naj bi povedal rimskemu dopisniku profesor Romano, tajnik demokrščanske stranke v Trstu. Nadalje naj hi se profesor pritoževal bilo nobenega razloga. Katoliški duhovniki po vsem svetu so morali na god sv. Frančiška, ki je bil lansko leto na torek, opraviti sv. mašo v plašču bele barve — zato je nesmiselno govoriti o kakšnem uporu proti tržaškemu škofu. Smešna je trditev, da bi slovenski duhovniki grozili italijanskim in to celo z batinami. Gotovo, kot čutijo italijanski duhovniki s svojimi ljudmi, med katerimi delujejo, tako čutijo tudi slovenski duhovniki s svojimi ljudmi, a to še ne pomeni da so zagrizeno nacionalistični. Odkar je rimski dnevnik prinesel gornji dopis, je minilo že 14 dni in čudimo se, da prof. Romano še vedno molči. Zdi se, da s tem potrjuje, da je vse res, kar je objavil rimski list o slovenski duhovščini na Tržaškem. Gospoda prof. Romano spoštujemo .in ga imamo za poštenega in krščanskega človeka, zato se nam zdi njegov molk nedopusten. Sodimo, da bi bila njegova dolžnost, da bi pojasnil, ali je res dal taka poročila dopisniku rimskega lista ali ne. In če jih je zares dal, naj dokaže, kdaj je bil pretep v openski zakristiji in kdaj so slovenski duhovniki grozili italijanskim? Povedal naj bi imena. Slovenski duhovniki na Tržaškem ne bi hoteli ostali oblateni pred italijansko javnostjo. Če gospod profesor Romano ne bo dal nobenega odgovora, potem bomo vedeli, da služijo take izjave za pripravo na bližnji volilni boj, ki ga je treba usmeriti proti peščici Slovencev, ki »ogrožajo« 50 milijonov Italijanov. Toda spoštovani gospod naj ve, da uporabljanje nemoralnih sredstev, kot je blatenje in obrekovanje slovenskih duhovnikov, tudi v volilnem boju za vernega človeka ni dopustno. Ciničen nas rimskemu dopisniku nad zagrizenostjo slovenske duhovščine, ki naj bi bila goreče nacionalistična (ferocemente nazionalista) in naklonjena Jugoslaviji. Večkrat naj bi grozili italijanskim duhovnikom, da jih bodo pretepli (i preti sloveni minacciano di picehiare quelli italiani). — Potem govori dopisnik o titovski propagandi, ki naj bi ustvarjala v Trstu nerazpoloženje do Italije. Obtožbe so težke. Ustavili se hotno pri vprašanju boja slovenskih duhovnikov proti Italijanom. Pojdimo k virom. Vprašali smo gospoda dekana na Opčinah. če je bil zares kdaj v njegovi zakristiji pretep med duhovniki. Odločno je zanikal, da bi se kdaj kaj podobnega zgodilo v njegovi zakristiji. Isto je potrdil e. g. Mario Cividin, ki je dušni pastir italijansko govorečih vernikov na Opčinah. Lista »II Piccolo« in »Vita Nuova« sta prinesla njegovo izjavo o neresničnosti poročila v »Tempu«. Novica o pretepu je torej izmišljena. Potem za kak prepir tudi ni Pred tednom dni so pod varstvom policije v Sesljanu preložili z vlaka na avtobus trinajst fantov beguncev, ki so jih odbrali v begunskem taborišču v 5 idmu, da jih izroče na meji pri Fernetičih jugoslovanskim oblastem. Kdo so bili ti begunci, nam ni znano. Ni važno. Vemo le, da so bili iz Jugoslavije. Med prestopom z vlaka na avtobus je skušal eden izmed teh nesrečnih žrtev pobegniti. Zaradi divjaškega nastopa policije se je žrtvi beg ponesrečil. Policisti so se na tako divjaški način iznesli nad ubogim beguncem, da so se zgražali vsi potniki, ki so videli ta mučen prizor. Tako postopanje je primerno le za tatove in morilce. Nesrečnež je že tu okusil, kaj ga čaka na'oni strani Fernetičev. Ko se dan za dnem nadaljuje ta tajna kupčija in trgovanje z ljudmi, ki so za težko ceno pobegnili, ne moremo razumeti postopanja vedno nasmejanega zunanjega ministra Martina. Njegov nasmeh nam postaja sumljiv in v brk takim scenam na- ■ ravnost ciničen. Ali ima morda diplomatski kovček londonskega sporazuma dvojno dno? Eno dno za listine, ki so za javnost, in v drugem skrivnem pa so tajni sporazumi o izročanju beguncev? Neprestano izročanje, ki se vrši tajno, in pa način, kako so. se policisti zverinsko znesli nad beguncem, ki je v zadnjem trenutku še enkrat hotel izbrati svobodo v državi, ki se s svobodo ponaša, nas silijo, da ponovno dvignemo glas,1 protestiramo in javno ožigosamo tako postopanje. Dovolj kupčevanja za ceno človeških žrtev! To je rabeljski sporazum, to so rabljevi pomagači. Begunce, ki so postavili na kocko svoje življenje, da so si izbrali svobodo proti Zapadu. sedaj ta Zapad vrača. In to država, kjer usmerja državno politiko demokristjanska vlada, država, ki se ponaša z visoko civilizacijo, krščansko kulturo in demokratično tradicijo! Če ti begunci niso zaželjeni v Italiji, ki ima dovolj lastnih problemov, naj Italija črta iz svoje ustave člen o pravici političnega azila, ali pa naj poskrbi, da ti begunci morejo dalje v svet in tja, kjer bodo mednarodne organizacije, ki imajo skrb za begunce, zanje res poskrbele. 5 Italiji pa deluje nešteto organizacij, ki skr-be za begunce, pa izgleda. da so postale le dobra plačana mesta za italijansko u-radništvo, ki z izročanjem beguncev kaže svojo skrb zanje. Pri tem tako črnem madežu italijanske demokracije je edina svetla točka dejstvo, da se najdejo v vedno večjem številu ljudje, ki tudi javno protestirajo zoper svojo vlado in njeno ravnanje. Tako je ob pri- ložnosti zadnjega incidenta v Sesljanu zelo ostro obsodil vračanje beguncev tržaški »Piccolo« in na seji tržaškega mestnega sveta je to zelo energično storil tudi občinski odbornik advokat llarrabaglia. Njegov protest so sprejeli tudi ostali odborniki. Če Tržačani čutijo sramoto postopanja svoje vlade, kako da tega ne čutita minister Martino in ministrski predsednik Segni ? »Modrostne kapljice1' Višja šola za mednarodne iznajdbe v Frankfurtu je pozvala ljudskošolskega učitelja Hansa Kruseja, naj nemudoma opusti svojo medicinsko-vzgojno metodo, edinstveno v zgodovini šolske vzgoje, ki je temeljila na »modrostnih kapljicah«, ki jih je imenovani učitelj dajal manj nadarjenim otrokom. Po izjavah učitelja Kruseja se je njegova moderna metoda popolnoma obnesla in iz zaostalih učencev je napravil najboljše v razredu. Zdravniki so začeli bojkotirati njegovo metodo takrat, ko je učitelj Kruse izdal knjigo o rezultatih svoje nove metode. Učitelj Kruse je zavrnil opozorilo frankfurtskih zdravnikov, češ da je treba modernim otrokom pomagati. Sam je prišel do tega prepričanja, ko je opazoval statistiko, ki jasno znači. da so v zadnjih 25 letih dijaki izgubili 12 od sto svojih umskih zmožnosti in 26 od sto spomina. Zdravniški pregledi pa so dokazali, da 30 od sto vseh šolo-obveznih otrok trpi na živcih. Učitelja Kruseja je ta statistika globoko pretresla in začel je iskati sredstev, ki naj bi pomagala učeči se mladini. Začel je najprej pri živalih, posebno na psih, ki jih je poiskal med najbolj divjimi »brezdomci«. Po njegovih izjavah so že po nekaj tednih postali ti zanemarjeni in divji psi. ubogljivi in poslušni z zelo razvitim razumevanjem. Po tej srečno prestani preizkušnji je začel z otroki. Izbral je 1-1 najbolj zaostalih otrok in jim trikrat na dan skozi 10 tednov dajal svoje moderno zdravilo, tako imenovano NVeisheitstropfen (modrostne kapljice). Učinek ni izostal. Postali so najboljši učenci razreda. Učitelj Kruse je o svojem novem zdravilu zatrdil, da ojači zmožnost koncentracije in spomina. .katoliški glas" v vsako slovensko družino I Autovie Carsiche Po naših vaseh okrog Trsta prevažajo avtobusi znanega podjetja Autovie Carsi-ehe. Koliko je teh avtobusov? Menda ne zna niti sam gospodar! Gotovo čez dvajset! Ne spotikamo se nad zanimivim dejstvom, da se je inventar čudno hitro pomnožil, spotikamo se nad tem, da je sedaj gospodar zopet dvignil cone za tedenske listke naših delavcev. Pravimo zopet, ker si namreč g. Ferjančič-Feriani večkrat dovoli ta luksus in sicer posrečeno zase izbere navadno čas najhujšega mraza, ko ljudje avtobuse najbolj potrebujejo. Značilno je tudi to, da se povišanje ne zgodi naenkrat na vseh številnih progah, ampak vedno samo na eni. Sedaj se je to zgodilo na progi Trst-Boljunee-Dolina-Mačkovlje. Ko se Breg umiri, pride na vr>to Kras! Ni ga človeka na Tržaškem, ki bi bil zadovoljen s tem podjetjem. Zato pa ne mine niti eno leto, da ne bi brali prav o tem podjetju v vseh naših časopisih stalnih pritožb. Pozimi v številne avtobuse »slovenskega« podjetja »Autovie Carsiche« naletava sneg. poleti dež. stalno pa na vse pretege piha, ker se niti ena vrata prav ne zapirajo. Gospodar se na vse javne in privatne pritožbe požvižga, malo posmeje, tudi kaj obljubi, podobno kakor oni drugi pri kamnolomu v Bol juncu! Pretekli teden bi se bila skoraj zgodila v Mačkovljah zelo težka nesreča. Na avtobusu so iz neznanega vzroka popustile zavore in cesta je bila zelo nagnjena, od Mačko vel j proti križpotu. Na vozu je bilo okrog 20 potnikov. Na veliko srečo ni šofer zgubil prisotnosti duha in je vozilo ustavil ob cestnem zidu. Avtobus se je pokvaril in tudi šofer se je moral zateči po prvo pomoč v bolnico, potniki pa so ostali zdravi, seveda so doživeli veliko strahu. Kaj pa oblasti? boste rekli vi srečni iz drugih krajev. »Bog je visoko, car jc da-leko«, pravijo v lepem pregovoru v Srbiji, ubogo ljudstvo pa trpi. Trst sicer ni daleč, toda na prometnem uradu so vrata za nase upravičene pritožbe zaprta. Gospodje s prometnega urada se vozijo v lepih avtomobilih in poznajo »Autovie« samo od zunaj in te so na zunaj tudi lepe ‘kakor Potemkinove vasi! Potnikom iz Brega svetujemo samo veliko več sloge in razumevanja za skupne koristi. Edino po tej poti bi se dalo kaj doseči. ZSSR in Jugoslavija Na kongresu * sovjetske komunistične partije v Moskvi so pohvalili Jugoslavijo. Ko so prebrali Titovo pismo, so vsi udeleženci vstali in • ploskali. V Beogradu trdijo, da so sovjetski komunisti spremenili svoje dosedanje stališče, ko so rekli, da je. mogbče doseči komunizem po raznih poteh, in nele po eni sami. kol so trdili doslej. S tem so priznali, da je imel prav Tito, ki so ga vrgli iz Kominfornia. Zato upajo, da bo normalizaciji odnošajev med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo kot državama kmalu sledila tudi normalizacija med sovjetsko in jugoslovansko komunistično partijo. To bi pomenilo, da bi se jugoslovanski komunisti vrnili v materin brlog. In kakor se je svetopisemski izgubljeni sin vrnil v veliko veselje svojega očeta, tako bi se Tito in njegovi vrnili v veliko veselje svetovnega komunizma. Nihče seveda ne vpraša, kaj bi,bilo z ubo« gim ljudstvom v Jugoslaviji, ki se je po prelomu s kominformom vsaj za največjo silo oddahnilo, čeprav mora še vedno okušati tolikšne trdote komunistične diktature. Napredek Radia Trst A Pri nas so v hiši postavili anteno za televizijo. Prav tiste dni pa sem zvečer, bilo jo nekoliko pozno, nastavil svoj sprejemnik ou Radio Trst A. Pa ti zazveni glas jasno in inočno, da sem se začudil: Jeli to res Trst A? Hčerka, ki je stala zraven, je vzkliknila: »Vidiš. očka. kako dobro funkcionira televizijska antena; škoda. da je niso postavili že prej. Kako jasno bomo sedaj slisali slovenske oddaje iz Trsta.« Čudno se mi je zdelo, kako naj bi televizijska antena vplivala na jakost radia Trst A. Toda dejstvo je bilo dejstvo; ker mu tisti hip nisem vedel boljšega vzroka, sem molčal. In hčerka je bila zadovoljna, da je zopet enkrat ona imela prav. Toda njeno zmagoslavje je trajalo le malo dni, zakaj pretekli teden je tržaška postaja sama pojasnila opanko: povečali so jakost postaje; od 2 kw so dvignili jakost na 10 kw. »Evo ti. Majda, tvojo televizijsko anteno!« Majda pa se ni dala ugnati: »Če bi televizije ne bilo, bi se ti gotovo še naprej moral jeziti na Francoze in Nemce, ki bi. kakor do sedaj, še naprej motili slovenske večerne oddaje iz Trsta.« Za Majdo vem. da bo ohranila svoje »prepričanje«, zase sem pa vesel, da smo sedaj s tržaško slovensko postajo toliko pridobili. Ne samo čez dan, tudi zvečer nam bo služila in jo bomo jasno slišali. Res, ne bo več treba izgubljati potrpljenja in tresti ubogi aparat, ki ni imel krivde, če v zmešnjavi glasov ni mogel vedno razbrati pravega. Tržaške slovenske oddaje se sedaj jasno in razločno slišijo v Gorici in upam, da tudi drugod po Primorski. To je za nas vse veliko zadoščenje, saj so vendar ravno večerne ure najbolj primerne za poslušanje radijskih oddaj. Zato smo zadovoljni in hvaležni vodstvu italijanske radijske družbe (RAI), ki je uvidelo potrebo‘ter ojačilo tudi postajo Trst A ter obeta, da bo sprejemanje še bolj izboljšalo z zvezno in ojačevalno postajo na Vrhu sv. Mihaela. \ endar bi imeli do vodstva tržaškega radia še kako željo. Tudi v imenu drugih poslušalcev jih naštejem po vrsti: 1. Dnevna poročila so sedaj zelo neprimerno postavljena. Kdo naj n. pr. posluša obe jutranji oddaji ob 7.15 in ob 8.15? Ob Tli navaden zemljan, zlasti sedaj pozimi. vstaja. Zato gotovo ne bo med vstajanjem poslušal prvih jutranjih. poročil. Ob 8h, včasih še prej mora na delo. bodisi da gre v šolo ali v urad ali kam drugam. Na vsak način se silno redko zgodi, da ima čas poslušati poročila ob. 8.15. Zato so po mojem mnenju oboja jutranja poročila skoro brez poslušalcev. Veliko primernejše je bilo pred časom, ko so bila druga jutranja poročila ob 7.15. Človek je navadno tedaj sedel pri kavi ali se bril in je tako zelo lahko poslušal prve dnevne vesti. Ne vem, zakaj so jih preložili. Isto velja za otpoldanska poročila ob 13.15. Za one, ki pridejo z dela opoldne, so prekasna; za one, ki pridejo iz šole, so prezgodnja. Torej ob neprimernem času. Mnenja sem namreč, da so ravno dnevna poročila tista, kar ljudje najbolj poslušajo in bi zato morala biti za ljudi ob najbolj primerni uri. Sedanje ure so celo zvečer zelo neprimerne, ker ne upoštevajo na- čina življenja slovenskega poslušalca, k! je največkrat kmet. delavec ali meščan. 2. Druga želja zadeva nedeljski opoldanski program. Ravno od 12, do ene. ko so ljudje običajno pri kosilu in najrajši na-vijejo radijske sprejemnike, so tržaške radijske oddaje najbolj puste. Otroške pravljice morda zanimajo tudi odrasle, mene sicer ne. toda to, kar sledi pravljicam, je običajno tako prazna muzika, da je škoda za čas in stroške. Tudi glede tega so bile zadnje spremembe lansko leto zelo ponesrečene. 3. Končno še želja glede verske ure ob 11.30. Preteklo nedeljo sem jo slučajno poslušal, ker navadno zaradi zaposlitve tisto uro nisem prost. Slišal sem. da je napovedovalec opozoril, da je poteklo letos v februarju tretje leto, kar deluje terska ura na radiu Trst A. -• Glede te ure je tukajšnje mnenje, da mora ostati, ker je tako silno potrebna. Cerkev je vendar danes v svetu tako odločilno dejstvd, da njenega življenja in delovanja nihče ne more prezreti. Ne samo prijatelji, tudi nasprotniki Cerkve žele, da so obveščeni o njenem življenju in delu. Zato hi celo rekel, da se o Cerkvi na tržaškem radiu premalo govori in da bi morali imeti tedensko še eno večerno uro določeno v ta namen. Z veseljem pozdravljamo premišljevanja ob petkih v postu, le to si želimo, da bi ta večerna oddaja ostala tudi za naprej in ne ob tako pozni uri. Seveda bi to ne smelo biti v breme tržaških duhovnikov, o katerih je znano, da že ves čas le za božji Ion skrbe za versko uro. Vodstvo tržaškega radia naj bi imelo svoje poročevalce za versko uro tako, kot jih ima za ostale oddaje, seveda pod kontrolo cerkvene avtoritete. Potem hi take verske ure lahko postale še bolj aktualne in skrbno pripravljene. Uverjeni smo, da bi se iz tega rodilo veliko dobrega, saj je znano, kako žejni so ponekod duhovne besede, ko jih dan na dan pitajo le z marksističnim materializmom, da ga imajo čez glavo. Vodstvo radia Trst A naj oprosti, če sem obenem s čestitkami za novi napredek povedal tudi nekaj svojih želja. »Katoliški glas« kot glasilo katoliških Slovencev mora povedati tudi, kaj si ti žele. Goriški poslušalec Stran 4 KATOLIŠKI GLAS Leto VIII - 1956 - Štev. 8 Sv.Ivan Tudi pri nas se uresničuje star pregovor, da še nobene zime ni pojedel volk. Letošnja nam je dolgo prizanašala, zato pa nam je februar prinesel mraz in led, kakor že dolgo ne. Ena izmed posledic je tudi ta, da kar naprej klenka mrtvaški zvon. Največ jih umrje v glavni bolnici, ki ima nekatere oddelke prenatrpane. Pretekli teden je ondi samo na en dan umrlo 48 meščanov. Med temi, ki so nas letos zapustili, je tudi 80-letna Ivana Zajee. roj. Klun, ki smo jo pokopali 14. februarja. Pokojnica je zgubila moža ž.e v prvi svetovni vojni. Od tedaj je bilo njeno življenje samo delo in trpljenje. Podnevi je delala doma, ponoči pa je čistila tramvajske vozove, da je mogla preživljati svojo številno deco, od katere so še vsi živi. Umrla je lepo spravljena z Bogom in z veliko vdanostjo v božjo voljo. Preostalim v znani Zajčevi družini iskreno sožalje, pokojnici pa večni počitek! Bazovica Na pustni torek ponoči ob 23: »polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je«. Opozarjal je, da bo kmalu konec pustnega veselja in da bo začel resni čas. Slovenski človek je bil vajen, kot lepo pravi S. Gregorčič, da »plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo«; ko je začel postni čas s Pepelnico. Na žalost so se časi zelo spremenili. Za zabavo ni nikoli mraz, je vedno čas, nič ne škoduje zdravju, iz žepa gre labko brez vsake mere. Vse drugače pa je, ko gre za šolo, cerkev, kulturo: zebe, ni časa, se bojim za zdravje, se mi ne da. nimam denarja. Polnočnega zvona niso slišali in tako so se mnogi — tudi zelo mladi vračali domov šele v jutranjih urah. Pa da bi bilo vsaj tako konec. Ne! Od sobote do srede je komaj 4 dni. Zato je bilo treba zaokrožiti število vsaj do 6. Govorimo pogostoma o brezposelnosti. pogostoma pišemo prošnje na vse strani, da bi mladino in očete zaposlili, toda velikokrat se močno lažemo in bi bilo za nekatere boljše, če bi prošnje v koš vrgli. Bog ve, če še kaj premislimo, da je v vinu in ponočevanju telesna in dušna — poguba? Na žalost ne moremo zaključiti z našim pesnikom: »pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan«. Veselje, da in mnogo veselja, a v veselju je treba mere in pameti. Jutri je se en dan in morda trdi dan, zate, za otroke, za ženo, za ubogo žalostno mater. Te dni je sestra smrt imela pri nas kot drugod še precej dela: v večnost je povabila tri stare osebe in mlado ženo. Zadnja je bila ravno mlada vdova Marija Grgič-Tehova iz Bazovice. Dolge mesece je neizrečeno hudo trpela v bolnišnici, kjer je tudi njeno trpljenje minilo. Sinu Oskarju, ki je lansko leto odšel v Avstralijo, hčerki Zmagi, žalostni materi* Heleni, zvesti naročnici »Kat. glasu«, in vsem sorodnikom naše iskreno sožalje, pokojnici pa večno plačilo za njeno dolgo trpljenje. Trebče Prejšnji teden jc umrl oče našega župnika g. L. Rozmana. Pokojni je dočakal visoko starost 91 let. Umrl je v rojstni vasi v Šmihelu pri Šempetru na Krasu. Bil je priden delavee-upokojeni cestar, ki je z delom in trudom vzgojil 6 pridnih otrok. Globoka vernost in velika ljubezen do družine sta bili dve najlepši odliki pokojnika. Z gospodom župnikom in njegovo sestro sočustvuje vsa vas. Obema naše sožalje. Navodila g. nadškofa za osemdesetletnico sv. očeta 1. Dne 2. marca, na prvi petek in obletnico rojstnega dne sv. očeta naj bi vsi duhovniki opravili sv. mašo za sv. očeta, verniki pa naj v obilnem številu darujejo zanj sv, obhajilo. 2. V nedeljo 11. marca, ko bo sv, oče v vatikanski baziliki obhajal obletnico kronanja, naj bo po vseh duhovnijah zunanja slovesnost osemdesetletnice. Pri vseh svetih mašah naj se pridiga o papeštvu in popoldne naj bo ura češčenja z zahvalno pesmijo. Verniki naj veliko molijo za sv. očeta. 3. G. nadškof želi, naj bi ta dan zbrali v vsej nadškofiji svoto denarja, da bi jo poslal sv. očetu kot izraz hvaležnosti za vso pomoč, ki jo je nam v teh 17 letih sv. oče naklonil. 5. Po možnosti naj se priredi vsaj po večjih središčih tudi akademija v čast sv. očetu. županovega poročila je razvidno, da bodo znašali predvideni dohodki v letu 1956 — 411.780.000 lir, stroški pa 109,780.000 lir. tako da bo preostanka dva milijona lir. Predvidevajo, da bo imela dohodke le mestna elektrarna in sicer za 24 milijonov, medtem ko bo plinarna imela 8 milijonov izgube in mestni vodovod 14 milijonov izgube. Županstvo namerava zamenjati sedanjo razsvetljavo na Korzu s fluorescenčnimi svetilkami, kar bo stalo 1 milijon in 900 tisoč lir. Zimska pomoč V goriški pokrajini so dosedaj nabrali 4.639.000 lir za zimsko pomoč brezposelnim in onemoglim. Za zimsko pomoč jc darovalo tudi didaktično ravnateljstvo slovenskih osnovnih šol v ulici Croce 13.400 lir, učenci iste šole pa 11.182 lir. Nabirka se nadaljuje. Seja mestnega občinskega sveta šolsko knjižnico Dne 16. februarja je imel mestni občinski svet svojo redno sejo. Glavna točka sporeda je bil proračun za leto 1956, ki ga je preeital podžupan Poterzlo. Iz pod- si vse ljubitelje naše mladine, naj priskočijo na pomoč, da si šola ustvari tako potrebno knjižnico. Števerjan Občinska podporna ustanova (ECA) je pretekli teden razdelila med revnejše družine zimsko podporo v znesku 100.000 lir. Vsaka revna družina je dobila za 4000 lir živil. Ožji občinski svet je odobril nakup 100 m3 grušča za popravo občinske poti na Prevalu. Goriška prefektura je odobrila naši občini prispevek 450.000 lir za zaposlitev brezposelnih, in to namesto vsakoletnega delovnega centra (Cantiere di Lavoro). Občina namerava to vsoto uporabiti za popravo poti od Grojne do števerjanske cerkve. * V soboto 18. t. m. sta kljub hudi zimi stopila pred oltar zlatoporočenca Rudolf Tomažič s svojimi 74. leti in Marija Lenardič z 78. leti, da se zahvalita Bogu za posebno milost. Oba sta dobra in verna kristjana. Rudolf je že okrog 20 let stever-janski grobar. Zlatoporočencema voščimo še ohilo božjega blagoslova in tolažbe v težkih starih letih! Jazbine Tako je bilo mraz. da nas niti pustne šeme niso posebno zanimale. Skoraj ni bilo mogoče drugega delati kot na gorkem modrovati. Kjer je hiša, seveda, zgrajena tudi za hud mraz! Malo jih je. Naše revne mlake ' in potoki, vse je zamrznilo. Po globokih vodnjakih je še nekaj vode, a burja nam vanje zanaša, kar hoče. Če bi imeli elektriko, bi si upali z motorno črpalko dvigniti vodo izpod Kresovnika na Počivalo v zbiralnik in odtod pb Dolgem bregu in še kam naprej. Zakaj naši občinski očetje v Števerjanu ne mislijo, da nam na ta način preskrbe vodo? Gotovo je v hribu več kot eden studenec, in električni tok imajo: električne črpalke bi rešile problem vode. Celo na veterni po- gon bi šlo tam gori. V Jazbinah je tudi vetra premalo. Drugače bi si bili že kdaj s to gonilno silo pomagali. Poleg vetra in vode se z »v« začnejo tudi volitve, ki se bodo letos vršile, kot pravijo. Na to besedo se rima beseda snubitve. In res je že neki časopis porabil predpustni čas (presneti!) tudi za to: Zopet so nas začeli snubiti, kot pred štirimi leti... Toda, osel gre le enkrat na leu, in samo lahkomiselni mladi modrijani še plešejo po njem. Modrejši bolj mislijo na morebitni udor... Pravilno je oni časopis uganil: Za nobeno zadevo ni tako malo zanimanja kot za volitve. Vzrok je pri nas enostaven: Nihče pristojnih ni v štirih letih poskrbel, da bi se bila odpravila glavna ovira napredka v mali občini; da bi se skrčili upravni stroški. Namesto 2,200.000 lir, naj bi se izdalo za upravo občine polovica, pa bi imeli vse potrebno! Nič ne pomaga ponovno menjavanje osebe za župana, ker noben župan ne more čudežev delati. Če bomo sploh iz Jazbin šli volit — navdušenja za to reč ni nobenega! — bomo volili le tistega, ki nam zagotovi, da se uradništvo na občini skrči na župana, tajnika in občinskega slugo ali obhodnika. ki je labko tudi pismonoša. Ob priložnosti povemo še kaj drugega, kar nas teži. zija in Tineta, ki službujeta na Tirolskem. Družini izrekamo iskreno sožalje, pokojnemu pa večni mir, ki si ga je po tolikem trpljenju zaslužil. Bil je namreč invalid iz prve svetovne vojne, katere posledica je bila njegova dolga bolezen. Te dni je dr. Avgust Sfiligoj daroval knjižnici naše višje gimnazije in liceja popolno zbirko Cankarjevih del. Ko se vodstvo šole darovalcu iskreno zahvaljuje, pro- Iz Beneške Slovenije Podrli so čemursko cementarno Kljub protestom delavstva je družba »Italcementi« podrla cementarno v Čemur-ju in ves še uporaben material odpeljala v Čedad. Delavci, ki so desetletja delali v tej tovarni in z zaslužkom preživljali sebe in družino, so zgrabili za krampe in lopate in podrli svojo tovarno. Mnogim delo kar ni šlo od rok, saj so vedeli, da jili čaka sedaj težka doba brezposelnosti, ki se lahko ipodaljša v leta in leta. V cementarni je bilo zadnje čase zaposlenih kakih 70 delavcev ,tako da je sedaj 70 družin ob vsakdanji kruh. Nekateri so se že odločili, da pojdejo na delo v Nemčijo in druge države. A tudi izselitev postaja vedno težja. ker so zadnje čase zdravniške kontrole zelo poostrili. Čemurski župan je poslal videmskemu prefektu protestno pismo zaradi podrtja cementarne. K tej žalostni novici moramo dodati še najnovejšo nič manj žalostno. Minister za poljedelstvo Colombo je. sporočil furlanskemu poslancu Ceecheriniju. da se Nadi-ška dolina ne smatra za pasivno področje in zato ne bo deležna pomoči, ki je bila odobrena za ostala gorata področja v videmski pokrajini.. Gre tu za fond dveh milijard lir, ki so jih italijanske oblasti določile za Beneško Slovenijo. Kako, da je nenadoma prišla ta sprememba? Ljudje v Beneški Sloveniji so vajeni trpljenja, a novi udarci so jih kljub temu zelo potrl\, da z veliko zaskrbljenostjo gledajo v bodočnost. DAROVI ZA MARIJ ANIŠČE: Namesto cvetja na grob Furlančičeve none 1000 lir. Poslušajte versko uro na radiu Trst A vsako nedeljo ob 11,30! OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 73o davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici OBVESTILA PRIHODNJI TEDEN V GORICI: v sredo 29. 2. ne bo mesečne pobožnosti za žene: v četrtek od 5. do 6. ure ura češče-nja .pri Sv. Antonu za duh. poklice. V petek 2. 3., zjutraj ob 6h sv. maša pred Izpostavljenim v stolnici; ob 7h pri Sv. Ivanu. Zvečer ob 8h postna pridiga pri Sv. Ignaciju. — V soboto 3. 3., ob 6h sveta maša s premišljevanjem v stolnici, ob 7h pri Sv'. Ivanu. — V nedeljo 4. 3., ob 9h skupno mesečno sv. obhajilo za može in fante pri Sv. Ignaciju. MAR. DRUŽBA V GORICI: Izreden shod bo v nedeljo 26. t. m. ob 4.30 v dvorani. POSTNE PRIDIGE V TRSTU so vsako nedeljo pri sv. Jakobu ob 4. uri popoldne. Ima jih p. Fidelis, kapucin iz Gorice. POSTNA PREMIŠLJEVANJA so na tržaškem radiu v slovenskem jeziku vsak petek ob 10. uri zvečer. KINODVORANA BAZOVICA predvaja v nedeljo ganljivi film: »Ne žalujte zaradi mene« (Non siate tristi per me). OPOZORILO JUGOSLOVANSKIM BEGUNCEM. Določeni krog oseb nas je obvestil, da imajo jugoslovanski državljani, begunci, možnost prejema odškodnine za škodo, ki so jim jo med vojno povzročile nemške okupacijske sile. V ta namen pa je potrebna natančna prijava škode z opisom okolnosti ter z navedbo višine utrpele škode po tedanji ceni. V prijavi je treba navesti še osebne podatke oškodovanca, njegovo takratno in sedanje bivališče ter kraj in datum nastale škode. Po možnosti navesti tudi povzročitelja škode in priložiti morebitne do-kazilne listine. Begunci iz ozemlja Julijske Krajine, katero je bilo odstopljeno Jugoslaviji, ki niso optirali za ohranitev italijanskega državljanstva odnosno, ki jim .je opcija bila zavrnjena, naj tudi. če hočejo, prijavijo škodo, ki so jo utrpeli od strani nemških okupacijskih sil. Prijavo je sestaviti v slovenščini, tli pa tudi v nemščini. Prijave sprejema brezplačno pisarna dr. Avgusta Sfiligoja v Gorici, ul. Garibaldi 9. kjer prizadeti lahko dobijo pojasnila. IZ ARGENTINE smo prejeli knjigo »Ljudje« Narteja Velikonje, ki jo je izdala Slov. kulturna akcija. Dobi se v upravi našega lista ter v slov. knjigarnah v Gorici in Trstu. Žabnice Tudi pri nas je letos hud mraz, čeravno je v primeri s preteklimi zimami le malo snega. — V Četrtek smo pokopali Valentina Kravina. očeta znanih učiteljev Han- Darilne pošiljke v Jugoslavijo in druge države razpošilja CITRUS • •--- llil PO RT - E X P O R T TRST Via Torrebianca 27 - Telefon 2-44-67 Jo«. Spillmann: 8 Xed in ■■ ■ » "■ ■■■ ,»msssw Straži, stoječi pred vhodom, je povedal svoje ime. Peljali so ga po karoenitih stopnicah v obokano dvorano, kjer je vitez Trafford v družbi nekoliko častnikov sedel za velikanskimi vrči vina. »Ha, vi ste torej Sir Rihard Worthing-ton iz Blainseo Hall, kakor so mi moji sluge naznanili,« ga je že od daleč izza mize pozdravljal šerif, dvignivši svoj od vina zabuhli obraz vanj. »Prihajate, kajne, prosit za svojega sina. ki smo ga srečno zasledili. Čisto naravno — zakaj če imamo njega, nam pridejo v roke tudi vaši mehovi, polni zlata. Saj da ste vašemu farju pomagali in ga skrivali, je vsakomur očilo.« »Motite se. vitez Trafford,« je odgovoril Sir Rihard. »Moj sin je bil odšel zoper mojo voljo na ono stran, na Nizozemsko, kjer je postal duhoven. Krt se je vrnil, sem ga razdedinil. Zato nisem prišel prosit zanj, saj ga ne poznam več za sina, ampak da ga, poslušen ukazom Njegovega Veličanstva kraljice Elizabete, ovadim in izročim rokam pravice. Ravnam kot zvest podanik naše države.« »Kaj?« je z zategnjenim glasom vprašal šerif in se nuprej nagnil, kakor da ne bi verjel svojim lastnim ušesom, medtem ko so ostali častniki začudeno strmeli v starca, ki se je, ves tresoč se od razburjenja, z desnico opiral na hrastovo mizo, njegov plašni pogled pa se je bal srečati se ? pogledi navzočih. »Kaj? Svojega lastnega sina hočete izdati —- pravici izročiti?« »Mar ni moja dolžnost, da se pokoravam zakonom?« je jecljal nesrečnež, dobro čuteč, s kakšnim prezirom zro nanj častniki. »Mar bi vi ravnali drugače?« »Jaz?« je odgovoril višji šerif, mo, na srečo nimam sina, ki bi bil papeški far.« Nesel je vrč k ustom, da bi pil, ali naenkrat ga je. kakor bi se mu nekaj gnusilo, z vso silo postavil nazaj na mizo ter dejal hladno: »Da, res je — ravnali ste po zakonu Njenega Veličanstva. — Povejte nam torej kratko in točno, kje in kako • ga najlaže zgrabimo.« Nenaravni oče je povedal, kar je vedel, na koncu pa je pristavil prošnjo, naj njegovega vnučka vzamejo materi ter privedejo k njemu v Blainseo Hall. da ne bodo dečku izkvarili in ga vzgojili za ne- poboljšljivega papeževca. Serif se mu je kratko zahvalil za podatke o sinu, glede vnuka pa mu obljubil, da bo zadevo priporočil pri najbližjem sodišču v mestu Preston, — in potem so gospodu Siru Rihardu dejali, da lahko gre. Častniki so mrko gledali za njim, in ko so se zaprla vrata za njim, je udaril višji šerif s pestjo ob mizo. da so vrči odskočili, ter je. rekel: »Naj me vzame zlodej, če ne bi rajši tega-le starega Judeža spravil na vislice kakor pa njegovega sina, čeprav te mašne farje smrtno sovražim! — Zdaj je pravzaprav še'manj gotovo, ali ga dobimo v pest. Zakaj vse skupaj utegne biti le starčeva zvijača, da bi si obvaroval svojo mošnjo, nas pa speljal na napčno sled. Prav nič čudno se mi ne bi zdelo, če morda doženemo, da je bil starec najprej zato v Sankey House, da je sina na nevarnost opozoril, in da je šele potem prišel semkaj v Warrington — poizvedujte o tem! No in vi. Bill, kakšnega mnenja ste vi?« »Moje mnenje,« je dejal »Bill«, nagovorjeni podšerif, »je to, da moram iti še nocoj. to noč na delo. Podnevi far ni mogel oditi iz Sankey House. ker sem bil Ogleduhe razpostavil v gotovi razdalji kroginkrog poslopja; o mraku je moral biti še v mišnici, bi rekel jaz. Če ga pa vseeno ne dobimo, bi tudi jaz mislil, kakor vi, lord: stari lisjak ga je opozoril, no, in potem, kakor gotovo sem podšerif, bo starec čutil.« »Vsekakor se polastite dečka; od njega ne bo težko izvedeti za skrivališče lar-ja in še marsikaj drugega. Dam vam dvajset mož. sami si jih izberite! Proti trem zjutraj glejte, da boste na mestu; tedaj bo mesec že zašel, in ker morska plima do pol štirih požene rečico Mersev visoko v bregove, je ne bo mogel nikjer prebresti, ne bo mogel uteči. Dva zlatnika dobi tisti, ki bo farja zgrabil.« Tako so biriči delali načrt. V Sankey House pa je tačas nedolžni deček sladko spal in sanjal prelepe sanje. Zdelo sc mu je. da je v prostrani katoliški cerkvi, in da se pravkar vrši slovesna služba božja z vsem sijajem, prav, kakor mu jc to opisoval njegov striček: duhovniki v zlatili plaščih so stali okrog oltarja, celi oblaki kadila so sc dvigali pod strop in orgle so bučale preko pobožnih množic tam v ladji cerkve. Tudi on bi bil rad stal tam med strežniki v svetišču: ipa bilo mu je, ko da je zvezan in da ne more do ol- tarja, dokler nista slednjič prišla mamica in striček, ga prijela za roko in peljala k oltarju. Lady Worthington pa ni imela tako lahkih sanj. Dolgo ni mogla zatisniti oči; slišala je, kako je mrzla burja tulila o-krog oglov hiše in bila ob svinčena okna. Gospa je molila in mislila na svojega otroka, pa tudi na nesrečnega tasta. Šele pozno po polnoči so se ji sklopile veke in jo je premagal spanec s težkimi, nemirnimi sanjami. 3. NOČNI NAPAD LTre v zvonikih mesteca JVarrington so bile dve, ko je podšerif s svojo četo prav tiho korakal skozi zapadna mestna vrata. Goste snežinke so se biričem zaletavale v obraz; mesec je zašel in bila je temna noč. »Bes te plentaj, šerif, kam pa naj gremo v tej egiptovski temi in v tem pasjem vremenu?« je godrnjal eden izmed hlapcev. »Tiho! Kdor mi nocoj izpregovori le besedico, dokler jaz ne dam znamenja, bo čepel štiriindvajset ur v temnici,« je zabičal vodnik. »Vreme je kakor nalašč; če bo le še pol ure tako sneg neslo, nam noben zajček ne uteče, ne da bi takoj našli sled.« (Nadaljevanje)