Mračne zgodbe
i w	■	■ ■
T mm Jm&S: mm^^^mmm J? m-»	H m W
VEŠČA
A
V	času Jugoslavije kakršnakoli fantastika, posebej mračna, ni bila najbolj dobrodošla. Živeli smo pač v režimu, kije ponujal svojo vizijo prihodnosti, In ta je bila svetla in rožnata. Vsaj v teoriji.
V	praksi seje že čez nekaj desetletij spremenila v drugačne grozljivke od tistih, o katerih bomo govorili tukaj.
Komunistična ideologija in njej pripadajoča estetika sta torej glavna razloga, da v nekdanji Jugoslaviji ni bilo veliko ZF-filmov In grozljivk. Prevladala sta racionalistični in prosvetni diskurz in v kinematografih po vsej državi je dominirala zamorjena estetika realizma s socialnimi dramami, komedijami in z NOB pravljicami. Resnici na ljubo pa grozljivka pri nobenem slovanskem narodu ni običajno Izrazno sredstvo...
Dejan Zečevič, režiser grozljivke T.T. Sindrom (2002), mi je v intervjuju na vprašanje, zakaj je izbral prav slasher verzijo grozljivke, ne pa kakega nadnaravnega motiva, recimo zgodbe o duhovih, odgovoril: »Glede na balkansko men taliteto je pri takih filmih potrebno biti zelo vešč, da jih gledalci sprejmejo. (...) Mi smo že pri tujih filmih občutljivi na kakršnekoli nadnaravnosti, kaj šele pri domačih. Smo pač navajeni, da je najboljše, če igralec sočno preklinja, in to vleče v kino, tako da mora avtor, ki želi plasirati prikazni ali duhove, to storiti zelo vešče in z veliko denarja, da ga naše občinstvo sprejme.«' Mislim, da to povzema vse razloge za maloštevilne grozljivke v našem prostoru. Balkanska nagnjenost k skepsi in ironiji pač ni rodovitna podlaga za razcvet tega žanra.
Specifična kulturna klima v Jugoslaviji je za rabo horrorja v filmih zahtevala še posebej dober razlog oziroma opravičilo. Filmarjr so morali, da bi jih sploh vzeli resno, najti alibi za snemanje grozljivk, kar so počeli pod krinko »knjižnih priredb«, »satire«, »drame«, celo »trilerja«... vsega, da le ni šlo za prezirana »grozo in strah«. V tistih maloštevilnih primerih, kjer najdemo motive grozljivk, pa je opaziti, da so jih avtorji uporabljali zelo svobodno, za pripovedovanje vse kaj drugega kot eksploatacijskih zgodb. Kljub oviram - kulturnim, političnim, psihološkim, tržnim - pa je groza, ki ji je uspelo nastati v tem prostoru, presenetljivo učinkovita, v žanrskem in umetniškem smislu.
Opozoriti kaže še na eno specifiko, ki velja tako za Jugoslavijo kot za nacionalne kinematografije, nastale po njenem razpadu: grozljivke in mračno-fantastični filmi nastajajo izključno v Srbiji in na Hrvaškem. Druge republike oz. države so k tej žanrski zgodbi pristavile le skromni delež, pretežno s koprodukcijami ali z lokalnimi amaterskimi filmi. Zato se ta pregled osredotoča le na hrvaško in srbsko produkcijo.
SRBSKE VAMPIRKE, PREKLETSTVA, OKUŽBE, DAVITELJI IN ČAROVNICE
Prva grozljivka v tem prostoru je nedvomno TV-film Vešča (Leptlrica, 1973), posnet po zgodbi Čez devetdeset /erMilovana Glišiča in v režiji Oordeta Kadijeviča, avtorja številnih opaznih filmov in TV-nadaljevank.
Glavni junak je Strahinja (Petar Božovič), reven kmečki fant, zaljubljen v Radojko (Mirjana Nikolič), lepo hči čemernega gospodarja Živana (Slobodan Perovič). Da bi si jo zaslužil za ženo, mora Strahinja noč preživeti v zapuščenem mlinu, ki naj bi bil preklet; vampir namreč pije kri mlinarjem, zato že tako obubožana vas strada. Strahinja noč preživi skrit na podstrešju, vampir pa pobegne, ko Strahinja razkrinka njegovo identiteto. Vaščani vseeno uspejo najti vampirjev grob, krsto prebodejo z glogovimi vejami, iz mrtvečevih ust pa poleti vešča... In Strahinja bo pravo grozo spoznal šele na poročno noč.
Kadijevič vnese v priredbo toliko svobode, da je rezultat povsem avtorski izdelek, ki z literarno predlogo nima več veliko skupnega. Spretno se poslužuje humorja in s tem razoroži gledalce ter jih kasneje toliko učinkoviteje šokira. Uvodna scena mlinarjevega umora nakazuje odličen smisel za detajle: izbuljeno oko vampirja, vidno skozi špranjo med deskami mlina, njegovi dlakavi prsti, ki se s kremplji potapljajo v belo moko, komaj opazna zabubljena žuželka, bližnji posnetek podganjih zob, razlita kri, ki se meša z moko ... Vsa ta ikonografija izhaja povsem iz srbske tradicije in ničesar ne dolguje zahodnim vampirjem tipa Bela Lugosi ali
1	Dejan Zečevič, Horor- esencija filmskog izraza v:
Dejan Ognjanovič, U brdima, horori; Srpski film strave, NKC, Niš, 2007, str. 166.
Christopher Lee. Grozljive scene so zrežirane atmosferi primerno in z arhetipsko močjo ter so se kot take zasidrale v spomin generacijam domačih gledalcev. Nesrečni dogodek z gledalcem, ki je na premieri Vešče v Skopju leta 1973 doživel srčni infarkt, pa dokazuje, kako nepripravljeno je bilo domače občinstvo na grozo, ki je naenkrat, kot iz niča in brez predhodnih izkušenj, vstopila v kinematografijo tedanje Jugoslavije.
Istega leta so na TV Beograd v ciklu »Domišljijske in skrivnostne zgodbe« prikazali še dva Kadijevičeva filma. Za oba je značilen preplet mračne poetične fantastike in grozljivke. Oba filma sta zreli in kakovostni deli, ki bi bili v ponos tudi vtem žanru bistveno bogatejši kinematografiji. Prvi je film Štičenik (1973), mračna, poetična in metafizično intonirana pripoved (posneta po zgodbi Filipa Davida) o mladeniču, ki beži pred skrivnostnim, verjetno nadnaravnim preganjalcem. Skrije se v baročno umobolnico, a niti njeno obzidje ga ne more rešiti pred usodo. Ekspresivna črnobela fotografija in izjemna arhitektura z opustošeno, v meglice zavito pokrajino v ozadju ustvarjata edinstveno slovansko gotsko atmosfero. Podobno bi lahko rekli tudi za film Devičanska sv¡rka{1973), posnet po zgodbi hrvaškega pisatelja Ivana Raosa. Dogaja se v plemiški graščini, kjer fatalna graščakinja, takratna filmska diva Olivera Katarina (s spektakularnim izrezom) ugonobi mladeniča, ki se je zatekel na njeno posest - kot že vse tiste pred njim, katerih trupla visijo na njenem podstrešju, od koder je slišati grozljivo glasbo.
Srbski filmarji v času Jugoslavije očitno niso imeli pomislekov prirejati zgodbe hrvaških pisateljev - obratnega primera pa, zanimivo, ni. Film San doktora Mišica (1973, Branko Pleša) je prav tako adaptacija klasične zgodbe hrvaškega pisca Ksaverja Sandorja Dalskega, zelo filmsko posnet TV-film z LjuboTadičem v glavni vlogi. Filmu uspe pričarati tesnobno gotsko vzdušje: sence, nevihtne noči, strašljiva pokopališča v meglicah in pusta jesenska pokrajina okrog zdravnikovega posestva ustvarjajo občutek usodnosti, ki se širi okrog zadrtega racionalista, ki ne verjame v nadnaravno, vse dokler ga njegove nekrofilske sanje ne soočijo z nepojmljivim.
Branko Pleša se h grozljivki vrne leta 1 975 s TV-filmom Prokletinja, po zgodbi Američana Ambrosa Bierca. V ospredju je mračna, zakleta, intelektualno spretna in izrazito metafizična zgodba o jalovih poskusih skupine raziskovalcev, ki iščejo racionalne vzroke za nenavadno smrt, ki jo je očitno povzročil nevidni in človeškemu umu nedoumljiv stvor. Gre za dosledno, a vseeno avtorsko adaptacijo, ki se dogaja v zloveščem močvirju in je bistveno kvalitetnejša od filmske verzije, ki jo je po isti zgodbi za televizijo priredilTobe Hooper (The Damned Thing, 2006). Film Kičma (1975, Vlatko Gilič) sicer ni tipična grozljivka, a
njegovo opresivno vzdušje urbane odtujenosti in zaplet z vrsto skrivnostnih samomorov v stolpnici velemesta, kjer se nikoli ne zdani, so dovolj mračni in začinjeni z dobršno mero čudaškosti in fantastike, da jo lahko uvrstimo v ta žanr. K temu prispeva tudi odkritje glavnega junaka {Dragan Nikolič), da se iz bližnjega krematorija vije čudna rumenkasta meglica in da z njo breme mrtvih (dobesedno in metaforično) lega na žive in jih ubija. Film si lahko razlagamo kot prispodobo mračnih perspektiv življenja v »komunizmu« ali pa kot univerzalno eksistencialno pripoved o človeštvu in neminljivosti smrti.
Film Variola vera (1982, Goran Markovič) združuje elemente filma katastrofe (podžanr o okužbah) in telesne grozljivke. Posnet je po resničnih dogodkih iz leta 1972, ko je nek kosovski Albanec po vrnitvi z romanja na Bližnjem vzhodu v Beogradu povzročil manjšo epidemijo. Markovič rekonstruira dogodke, povezane s karanteno, a se pri tem ne zadovolji z dokumentarizmom, temveč gre korak dlje in bolezen predstavi kot metaforo za nezdravi družbeni sistem. Pri tem »korak dlje« so ključni ravno elementi grozljivke in filma katastrofe, ki omogočajo koherentno dramaturgijo in osredotočenost na vzdušje. Nepozabni so prizori s črnimi kozami posutih obrazov okuženih na eni strani in v skafandre oblečenih raziskovalcev, ki lahko edini vstopijo v karanteno, na drugi. Primerno zlovešče zveni glasba Zorana Simjanoviča, Rade Serbedžija in Bogdan Diklič pa sta ustvarila odlični vlogi.
Davitelj proti davitelju (Davltelj protiv davitelja, 1984) je »komedija groze in strahu«, v kateri se prepoznavni črni humor Slobodana Sijana pomeša z žanrskimi obsesijami koscenarista Nebojše Pajkiča. Beograd je po zaslugi prvega serijskega morilca - davitelja - končno postal metropola, ojdipsko pošast pa igra nepozabni Taško Načič. Njegovo vodilo se glasi, »kdor ne mara nageljnov, si ne zasluži živeti«. S tem izgovorom davi mlade lepotice, ki nočejo sprejeti njegovih cvetnih darov. Za petami mu je nespretni srbski »inšpektor Clouseau« (Nikola Simič), razmere na sceni pa dodatno zapleta nevrotični roker, ki v svojem novem hitu opeva ravno davitelja... Davitelj je prvi srbski film, ki vstopa v samozavestni odnos zžanrsko tradicijo (zahodnega, ameriškega modela) in s smešenjem in parodijo ne komentira le podžanra o serijskih morilcih, temveč mu služita tudi za odslikavanje
c
-m


DAVITELJ PROTI DAVITELJU
novega zgodovinskega trenutka tedanje Jugoslavije. Štiri leta po Titovi smrti namreč prikazuje povsem prenovljeno kulturno sceno novovalovskega Beograda in končno dočakanih vplivov »dekadentnega« Zahoda.
Že videno (Več videno/Deja vu, 1987, Goran Markovič) je žanrsko najčistejša grozljivka, kije do tedaj nastala v Srbiji (in Jugoslaviji), kar dokazuje tudi dejstvo, daje bila v uradni selekciji Festivalov fantastičnega filma na Portugalskem (Fantasporto) in v francoskem Avoriazu. Film je bil dobro ocenjen tudi v drugi izdaji prestižne The Overlook Film Encyclopedia.- Horror (ur. Phil Hardy, 1986/93), Britanski filmski inštitut pa gaje uvrstil med sto najboljših evropskih grozljivk. Dejansko gre za psihološki triler, ki s stopnjevanjem suspenza kulminira v brutalno slasher grozljivko. Opazni so tudi elementi družbeno-kritične drame, a film je v žanrskem smislu veliko čistejši od Variolevere. Lastnosti grozljivke izkorišča veliko bolj konsistentno, tesno pa so povezane tudi z režiserjevim glavnim motivom: načinom, kako se preteklost (osebna in družbena) odraža v sedanjosti oziroma kako se Zlo prenaša z ene generacije na drugo - od barbarskega izbrisa srbskega meščanstva po 2. svetovni vojni ter zatiranja svoboščin iz leta 1968 v Jugoslaviji v začetku 70-ih let pa vse do (takrat) aktualnih trenutkov države pred razpadom konec 80-ih. Film prikazuje cikel zla, ki se stalno ponavlja kot »že videno«.
Tik pred razpadom Jugoslavije, leta 1990, je nastal še film Sveto mesto, s katerim se Kadijevič vrača h grozljivki v najčistejši obliki. Podlaga za film je bila Gogoljeva zgodba Vij, ki služi režiserju za izhodišče še enega elaborata o prepletenosti Erosa in Tanatosa. Gogoljev glavni junak je razigran študent teologije, ki po nesreči povzroči smrt nekega dekleta, potem pa mora tri noči zaporedoma moliti za odrešitev njene duše. Dekle je bilo očitno čarovnica, ki zdaj vsako noč vstaja iz groba in muči študenta, ki seje skril v prostor pod cerkvenimi tlemi, kjer se dogajajo vedno bolj skrajni pojavi ... Kadijevič zgodbo ključno nadgradi s predzgodovino dekleta-čarovnlce Katarine (Branka Pujič) in njenega očeta (Aleksandar Berček), Ljudje jo imajo za svetnico, čeprav je že v prologu jasno, da je povezana s »temnimi silami«. S tem napoveduje temo zla, skrito za likom »nedolžnosti«. Kadijevič v Svetem mestu uvede odkrito ekscesne elemente erotike in grozljivke, ki so bližji anglosaksonski gotiki kot pretežno benevolentnim slovanskim žanrskim poskusom. V njegovi viziji je višek Zla lociran globoko v človeški naravi in le čaka na to, da pride na plan, pri tem pa niso izključene niti nadnaravne sile.
Sveto mesto je v primerjavi z Veščo bolje razdelan in žanrsko bolj zavesten poskus ustvarjanja avtentične srbske gotike. Film se lahko pohvali z višjim proračunom, bogatejšo scenografijo, močnejšimi liki in izrazitejšimi prizori horrorja kotsmojih spremljali pri pionirski Vešči. Z lahkoto se lahko kosa z gotskimi klasiki Maria Bave iz 60-ih. Na žalost Sveto mesto ni bilo distribuirano v kinematografih, temveč je premiera doživelo pred (srbskim) televizijskim občinstvom, tik pred izbruhom državljanske vonje, zaradi vseh tuzemskih grozot pa je ostala njegova metafizična groza neopažena in nepoznana.
HRVAŠKI PODGANJI LJUDJE, NORI ZNANSTVENIKI, ZLOČINI, PREGANJAVICE IN KRVOSESI
Kot smo že zapisali, je bil hrvaški horror debi, vsaj kronološko gledano, film Sari doktora Mišica (1 973). Prvi avtohtoni dolgometražni film iz žanra mračne fantastike in grozljivke pa je bil Izbavitelj (1976, Krsto Papič). Kot pri srbskih kolegih so se tudi tukaj začetniki žanra po ideje obračali h književnosti-v Papičevem primeru k pripovedki Lovec na podgane Aleksandra Grina. Očitno je v tem času le sklicevanje na znane klasike (Gogolj, Grin, Birs, Oalski, Glišič ...) omogočalo ustvarjanje v sicer prezrtem žanru. Izbavitelj je vizualno pretanjen, baročno mračen film, umeščen v nedoločljiva čas in prostor, prežet s socialnimi nemiri in z lakoto. Glavni junak (Ivica Vidovič) v navidez zapuščeni kafkovski graščini odkrije orgiastične zabave podganjih ljudi, ki se hranijo na račun človeške lakote in nesreče ... Na sledi filma Invasion oftheBodySnatchers (1956, Don Siegel) uspe Papiču žanr izrabiti za družbeno kritiko oziroma splošno satiro, ki pa si ne drzne do konca razkriti svoje očitne tarče -komunističnega vodstva, ki živi na račun delavcev. Film je sicer bolj bajka kot eksplicitna satira, občasno tudi precej naiven tako pri dialogih kot pri žanrskih scenah. A maske podganjih ljudi so bile dovolj učinkovite, da so si generacije gledalcev prizore iz filma zapomnile kot ene izmed najgrozljivejših iz domače produkcije. Izbavitelj je v osnovi podoben srednjeevropskim fantastičnim filmom, posebej poljskim in češkim, renomirani režiser in znana literarna predloga pa sta mu omogočila uspešno pot po festivalih.
Ritam zločina (¡981) je režiral ZoranTadič po romanu Pavla Pavličiča Dobri duh Zagreba. Film je v odnosu do predmestja elegično obarvan, a z distanco, ki tudi v tem okolju zaznava mračne sence. Ta mračni triler prevzame oba protagonista iz Izbavitelja in ju postavi v podobni vlogi: Ivica Vidovič je spet dobrohoten, nekoliko naiven junak, ki postopoma razkriva mračno realnost, Fabijan Sovagovič pa tudi tu nekonvencionalni znanstvenik, ki raziskuje nepriznane pojave. Tako postavi teorijo oziroma zakonitost, po kateri se dogajajo zločini, in trdi, da jih lahko napove z matematično natančnostjo. S tem se tudi v tem filmu, podobno kot v Kičml ali Štičeniku, pojavlja motiv usode, ki ji ne moremo ubežati. Ritam zločina v svojem zapletu napeljuje na fantastiko, čeprav pri tem ni ekspliciten. Ne gre za klasično grozljivko, pa vendar je brezizhodno ozračje na meji tesnobne more in tega vtisa se še dolgo po ogledu ni mogoče znebiti. Produkcijsko je sicer precej siromašen, a v vsem drugem gre za svetovno pomemben mystery-thriller.
Isto letnico nastanka ima tudi edini jugoslovanski ZF-film Gosti iz galaksije Dušana Vukotiča, koprodukcija s Češkoslovaško, v kateri so tujci zagotovili koscenarista, Miloša Macoureka (Arabela, 1979) in posebne učinke. Med slednjimi najbolj izstopa zunajzemeljska pošast (podobna Alienu), ki jo je ustvaril mojster animacije Jan Švankmajer. Zaplet pa je precej benigen,
/"A ' MšM	fl^j«	HŽ^L 11
rl mlv^ tk^m I	■j	
		
		
		
		mB&žššim
infantilen in pravljičen. Značilno za Macoureka je osrednji konflikt prodor fantazije v banalno stvarnost, suspenz pa izhaja iz nesoglasij med svetom domišljije in vsakdanjostjo. Natančneje, pri Gostih iz galaksije gre za besedne igre in kaos, ki nastane, ko ZF-kreacije Žarka Potočnjaka oživijo na hrvaškem otoku: otrochzunajzemljančki, njihova robotska dojilja in igračka, ki bo nekoč zrasla v živahno pošast. Bizarno je le, da uspe avtorjem v to veselo in naivno zgodbico vnesti še nekaj golote in celo splatterz odtrganimi glavami. Zabava za vso družino!
V tem kontekstu moramo omeniti še Treči ključ (1983) Zorana Tadiča (ponovno po Pavličičevem scenariju), komorni, pretirano teatralni urbani triler-misterij o mladoporočenem paru, ki se mu selitev v novo stanovanje postopoma razkriva kot mora. V nabiralnik od neznano kje prihajajo kuverte z
izdatnimi zneski denarja in zdi se jima, da v stanovanje v njuni odsotnosti prihaja neznanec, čeprav nič ne zmanjka. Ta pretirana dnevno-politična parabola (iz časov post-titoistične (de)stabilizacije) je vse preveč literarna in premalo filmična. V antiklimaktičnem razpletu nejasna metafora popolnoma izniči že tako šibko zgodbo.
Žanru se bolj približajo Krvopijci (1989) Dejana Sorka, a tudi v tem filmu je očitno nelagodje do žanra in njegovo pootročenje. Film, v katerem spremljamo ostarelega hrvaškega vampirja, ki išče pomoč pri psihoanalitiku (Danil Lazovič), je bil staromoden in zastarel že ob nastanku. Skozi zagrebško meglo se očitno klati še en vampir, neduhovito komedijantske situacije pa dosežejo vrhunec, ko Lazoviču na pomoč priskočita karikirana Zagorca, ki naracijo speljeta v smer »smejurine«, štosi pa izhajajo iz trka ruralnega in urbanega. Vizualizacija brez navdiha, premočni stroji za meglo in reflektorji ...Vseje bolj podobno kičastemu videospotu 80-ih kot profiliranemu režijskemu prijemu, enako passe pa je tudi glasba Kornelije Kovača. Brezupna retrofusnota strogo lokalnega dometa.
Tokrat nismo dlakocepili z razmejevanjem filmov, ki so v času Jugoslavije nastali v koprodukcijah. Tako je Vešča srbski film, čeprav je deloma posnet na ozemlju današnje BiH. Enako velja za omenjena Markovičeva filma, posneta v koprodukciji Art Filma (Beograd) in Croatia Filma (Zagreb), saj sta tako tematsko kot produkcijsko in avtorsko vezana na Srbijo - tako kot je Gosti iz galaksije hrvaški in ne češki film. Obstaja pa še nekaj bolj problematičnih primerov za zapuščinsko razpravo.
Kam recimo uvrstiti film Čovjek koga treba ubiti (Veljko Bulajič, 1979)? Literarna predloga za film je Njegoševa drama Lažni car Ščepan Mali. Po tematiki, prostoru in času dogajanja je brez dvoma črnogorski. A produkcijsko je skupni izdelek hrvaških Jadran filma in Croatia Filma ter Filmskega Študija iz Podgorice, s črnogorskim režiserjem in z nekaj srbskimi igralci v glavnih vlogah (Tanja Boškovič, Dušica Žegarac...) ter večinoma srbsko ekipo (direktor fotografije Branko Ivatovič in posebej avtor nepozabne peklenske scenografije, Veljko Despotovič).2 Situacija je značilna za jugoslovanski talilni lonec, za katerega se je v tistem času še zdelo, da bi lahko uspel. »Talilna« pa je tudi tema filma, ki govori o (ne)enakopravnosti malih pod udarom velikih, v zgodbi o Satanovem odposlancu, ki pride med Črnogorce, da bi jih zapeljal v gospodarjev plan prevzema oblasti, a se speča z »navadnimi ljudmi«, kar bo Satanu drago plačal. Bulajič v filmu Čovjek koga treba ubiti peklenske sile zla uporabi kot politično alegorijo, podobno kot Aleksandar Petrovič v Mojstru in Margareti (1972), a rezultat je veliko močnejši izdelek. Bulajičev film je prava kurioziteta, saj v ozkih okvirjih tedanje socrealistične kinematografije prinaša zahodno stilizacijo in dramaturgijo, pa tudi številne doslej vtem prostoru še nevidene eksploatacijske in žanrske elemente. Vfilmu izstopajo
2	Ter Slovencem Jožetom Privškom, zaslužnim za
filmsko glasbo (op. prev.).
do potankosti razdelani prizori Pekla, vredni samega Gustava Doreja: preklete duše, gole priklenjene nad ognjem, obdane s kačami, hudičevi pomočniki pa jih neprestano bičajo, nabadajo in posiljujejo. Navdahnjena scenografija naredi največ, kar lahko iz srednje velikega proračuna, in prinaša eno izmed najbolj izrazitih vizij Pekla v zgodovini gibljivih slik. Solidne hudičeve maske je izdelal Colin Arthur, znan po svojem sodelovanju v filmih Konan barbar {Conan the Barbarian, 1982, John Milius) in Spopad titanov (Clash of theTitans, 1981, Desmond Daviš), za nas pa je bolj relevanten zaradi vizualnih učinkov maske, s katerimi je oživel ustaške pokole v filmu Okupacija v26 slikah (Okupacija u 26 slika, 1978, Lordan Zafranovič). Vizualno bogat in netipičen, na trenutke narativno neosredotočen in tonsko neenoten je film Čovjek koga treba ubiti vseeno bizarno slepo črevo v kinematografiji, ki ni vedela, kaj početi z njim.
S tem zaključujemo prvi del zgodbe o jugoslovanskih grozljivkah, v nadaljevanju pa več o grozi in fantastiki v novonastalih državah nekdanje Jugoslavije.