mm
Izhaja enkrat
v mesca.
Za cerkev, šolo in dom.
Velja na leto 4 fl. po posti.
St. 2.
15. februuarja 1860.
IX. tečaj.
Druga postna nedelja.
(Svetilnica in vezi.}
., Judas, eden dvanajsterih je prišel, in ž njim velika množica služabnikov z laternami in s kolmi, popadli so Jezus., in zvezali" ; Jan. 18.
V v o d.
koz vrata Jeruzalemskega mesta gre strašna derhal proti oljski gori. Bakle in svetilnice razsvetljujejo temno noč; grozno je slišati, kako ropotajo meči, koli in sulice v ponočni tihoti. Katera derhal je to? Roparska derhal je Poncija Pilata, služabniki in hlapci farizejev in Jezusovih sovražnikov. Pred njimi stopa in jih vodi Judas Iškarijot, v njegovem sercu pa razsaja peklenski. Koga pa iščejo tako napravljeni in oborožani? Ali kterega razbojnika, ali morivca, ki je že veliko ljudi umoril ? ali kterega puntarja in nepokojneža, ki vkljubuje njihovim postavam, ljudstvo draži in podpihuje? ali grejo morebiti lovit celo trumo hudih roparjev ali razbojnikov? Oj nikar! ne iščejo morivca ali razbojnika; tih imajo že v svoji sredi; oni iščejo Jezusa Kristusa, njega, ki j3 vsak dan v tempeljnu in v shodnicah med njimi sedel, jih učil , med njimi hodil. Jezusa, ki nobeni duši ni žalega storil, iščejo v ponočni temi, ker ta je ura in čas hudobije, kedar ima hudobija nar večo oblast. Ob belem dnevu jih je bilo sram in strah kaj takega storiti. Temna noč $ si mislijo, bo našo in vsako hudobijo pokrivala. Z meči in sulicami iščejo Jezusa, kralja miru! S kolmi in gorjačami iščejo nar pohlevnejšega, ja pohlevnost samo! Z bakljami in svetilnicami si svetijo in iščejo Jezusa, luč sveta! Judas Iškarjot, kateri je bil od Jezusa izvoljen in poklican, da bi oznanoval pravo luč sveta, je postal hlapec temote in peklenskega, sveti pred njimi in Slov. Prijatel.	5
napeljuje gerdo derhal. Judas! v hiši velikega duhovna, te že čaka 30 srebernikov, tvoj kervavi denar; zaslužil si ga za svoje hudobno izdajstvo! S svojo svetilnico si ti svetil sovražnikom na oljsko goro v vert Getzemani, kjer tvoj učenik kleči in še za te moli; z eno svetilnico si jim kazal luč sveta, solnce gnade in resnice! Svetil si jim, da so ga popadli in zvezali. Pri tem hočemo danes postati in [premišljevati:
1.	Kaj nas uči Judaževa svetilnica, in
2.	Kaj nas učijo vervi, s kterimi so Jezusa zvezali. — Pripravite se!
Razlaga.
1. Še ni davno, kar se je veliko govorilo od neke nove vere. Neki čkcvek,, klenemu je bila neumnost imati, in kterega je prevzetnost odredila, se je bahal in pridigal po oštarijah to peklensko zmiš|jenje, to zlodjevo vero. Se ve, da so priletele vse tiste ptice, kterim je dobrega zernja obe-čal in jih s prilizljivim petjem vabil. Da je ravno to basanje bilo tako neumno in nespametno, vendar se je jih še našlo tako zaverženih ljudi, po imenu še kristjani, kateri so ga veseli poslušali in mu verovali, kakor preroku. Se ve,, da le samo takšni, v kterih je luč keršanske vere, le slabo berlela, kakor stenj ali nitnik pogašene sveče, ali kterim je že popolnoma vgašala. Že prej slabe vere, jim je potem sveta vera popolnoma vgasnila. Že je šla ta od hudiča izmišljena vera, kamor gre vse človeško -gnanje in početje, ktero ni od Boga, in začetnik ali oznanovavec te vere, pravi peklenski najemnik, že sedi, kjer je že davno zaslužil sedeti; ali ljuljka, ktero je zasejal, še kjer bodi poganja, še kjer bodi se slišijo be-cede, ki so bile od njegovih pomagačev zasejane. Ali pa tudi veste, kako so se napravili, da so svoje malovredno seme ložej zapravili? Le to so zmirej vpili in vganjali: „Mi smo sami dovolj modri", zmirej so vganjali in vpili, da hočejo ljudstvo podučiti in razsvetliti. Kteri se je dal s tim vpitjem omotiti, bilo je po njem, prišel je ob vero, ob sveto keršansko vero, luč nebeško. Prave, zveste, terdne kristjane, kterim ni sveta keršanska vera le samo na jeziku, temuč je tudi globoko v sercu zakoreninjena bila, so zasmehovali, ime-
novali so jih neumneže; sami sebe so pa radi klicali razsvetljene. Po vseh oštarijah, po mestih in tudi po deželi si slišal široke usta tih razsvitljencov. Ljubi poslušavci! kdo bi se ne spomnil, kedar na nje pomislimo, Judasa in Judaževe svetil-nice? Z laterno je svetil Judas Jezusovim sovražnikom, z Interno jim ga je pokazal in Jezusa izdal. Prav z Judaževo roparsko svetilnico so ti goljufni razsvetljenci razsvetljevali ljudi, so izdajali Jezusa, in Jezusovo sv. vero so zapeljanim siromakom tergali iz sere. O nesrečno razsvetljevanje! o strašna slepota! Kedar slepec slepca vodi, oba v jamo padeta, se je spolnilo in poterdilo mnogokrat. — Ja! pretečene leta so keršanski veri hude rane usekale, so po nekterih krajih keršansko vero celo celo oslabile. Bojo že spet zacelele in ti zapeljani bojo skerbljivi materi keršanski cerkvi spet v naročje prihiteli; ali vendar se solzi vsako keršansko serce , kedar vidi strašno sleparenje in slepoto. O nesrečna Judaževa svetilnica, koliko ljudi si ti že oslepila! Pa vendar kako bi mogla svetilnica zatemniti solnčno svitlobo? Jezus luč sveta se je veliki petek zakril; ali nedeljo jutro se je svitlejši in častnejši kot juterno solnce prikazal. Ravno tako je s keršansko vero: naj sovražniki še toliko upijejo in si prizadevajo, jo zatreti, v kratkem se spet še svitlejše zasveti.
O nesrečna Judaževa svetilnica, tvoja luč strašno oslepi! Marsikteri keršanski mladenč, kteri še očenaša in vere ne zna pridno moliti, zapusti včasih zgodej očetovsko hišo, gre en-malo po svetu, zajde v hudičevo šolo prevzetnosti in zapeljivosti. Trohico vere, ktero je od doma prinesel, kmalo zgubi in serce in glava je kmalo polna plevela. Verne se spet domu, s svojo modrostjo se šopiri, svoj plevel hoče povsod raztro-šati in vsakemu vsiliti. Zjutrej ali zvečer poklekniti in rožen-kranc moliti, je tej prazni, napuhnjeni glavi preveč! Pridigo in keršanski nauk poslušati, si misli, drugim prepustim. Cs ob nedeljah do cerkve pride in se enmalo zunaj poslanja, je s tim vsa njegova pobožnost opravljena. Ja, ti so razsvetljeni z Judaževo svetilnico, ktera le oslepi. Kako dolgo, mislite, da bo takšna svetilnica berlela? Le edina je luč, katera človeku razsvitljuje pot življenja; le kdor za to lučjo hodi,
mu tudi sveti v veselo ^eonost, — ta luč je Jezus Kristus, kterega so z bakljam; in sveMinicarai iskali; — ta luč je Jezusova sveta vera, !ri je isroctna sv. katoljški cerkvi: „Kdor za menoj hodi", o/avi Je^.us Kristus, „ne hodi v temoti, ampak on ima luč življenja". Kdor vam pa hoče drugo luč pokazati, kako^ Jazusa, ta je Judas, ki vas hoče s svojo roparsko svetilnico zapeljati .a ob vero pripraviti. Zatorej preišcite svoje serca in preglejte jih , ali se v njih ne najde kteri Judas. Za božji del ne poslušajte teh razsvetljevavcov in zapeljivcov, ampak terdno s? deržite Jezusa; on je luč, ktera razsvetljuje temoto življor;a.
Ko je Judež s kušljejem Jezusa izdal, so ga prijeli in zvezali. Vezi, s kterimi je i>il Jezus zvezen, hočemo premišljevati.
2. Neki sloveč kralj je bil v vojski s pušico hudo ranjen. Viši vojaški poveljniki ga obdajo in ga prosijo , naj bi se dal zvezati, da bi ložej in brez nevarnosti iz rane potegnili pušico; naj se le gane, že bi njemu utegnilo škodovati. Kralj pa jim odgovori: „Ne spodobi se, da bi bil kralj zvezan, kraljevska oblast mora biti vselej svobodna in neprisiljena". Sedaj pa poglejmo Jezusa na oljski gori. Um kralj se ni dal nar imenitnišim za njim zvezati le za malu časa. Jezusa pa , ki je kralj vseh kraljev in gospod vseh gospodov, vidimo na oljski gori obdanega od našuntanih, podkupljenih hlapcov, z vezmi zvezanega. Jezusa, ki ima sam oblast vezati in od-vezati, peljejo zvezanega, kakor razbojnika k velikim duhovnom in k Pilatu. Zakaj je prevzel te nesramne vezi? Zato ker se je z nami poprej zvezal z ljubeznijo. Iz ljubezni do nas je prevzel vso sramoto, se je dal zvezati sovražnikom s sramotnimi vezmi, da bi nas rešil veliko sramotljivih vezi, katere so nas vezale na pekel in greh. Ljubi keršanski posluša vci! kaj rečete k temu? Kralj, od kterega sem vam prej pravil, se ni dal zvezati samo toliko časa, da bi mu pušico iz rane potegnili. — Jezus je bil zvezan, od sovražnikov zavoljo naših grehov, mi pa kristjani od Jezusa rešeni in odvezani od nar sramotnejših vezi, se svojevoljno in sami spet zve?emo z nar sramotljivejšmi vezmi greha in pekla. Sveti Anton puščavnik je vidil v prikazni ves svet poln zank,
mrež in vezf. Kar je ta svetnik v prikazni vidil, ali ni ravno tako v resnici? Kamor pogledsš, vse polno mrež in zank, v ktere neskerbljive duše lehko zabiodijo. Sam peklenski jih nastavlja in v peklu so natvezafie. Vsaki človek se sam v nje podži, pa ne vidi, ne čuti, luii ne verjame pred, da ni od njih krog in krog obvit. Pač se hoče potem znebiti tih sramotnih vezi in se jih rešiti, pt teško, teško se komu izide, s silo jih mora pretergali. Sedaj se kteri vjame in otveže v zanjke pregrešnosti. Enttoliko Mesketeče rude, nekaj malo-vrednih cunj, nektere sladke priliznjene besede oslepijo mar-siktero, da zabrede v mrežo, ktero ima hudi zmirej razpeto, kakor pajek svojo pajčevino. Mreža se zategne in vjeta je za vselej. Pač se more spet vzdigniti in rešiti po zakramentu svete pokore, ali večidel pade spet nazaj in se zmiraj bolj ovija in zapleta. Glejte to so nar sramotnejše vezi, v ktere se nar več duš v mladosti veže, katere človeški rod dušijo in neumerjoče duše v pekel vlečejo. Ali gorje, gorje tistim, ki ti mreže in zanjke nastavljajo! kdor drugim zanjke stavlja, se bo v ravno tistih vjel. Spet drugi se zamota v zanjke lakomnosti, ktere krivičnika in lakomneža krog in krog zapre-dajo. Kteri hoče s krivičnim blagom obogateti, pade v zanjke hudičeve, uči sv. Duh. Vidite te so bile vezi, v ktere je bil Judež tako zamotan, da jih ni mogel rešiti. Te vezi so ob-vile Judaževo serce, so ga odtergale od Jezusa, te so ga obvijale, da se je obesil. O sramotne vezi , s kterimi se kristjani svojevoljno vežejo! Ali kakšne vezi še le čakajo nje tamkej v večnosti! O strašne vezi, ki jih bojo večno vezale, vezale v strašno terpljenje: „Zvezani na rokah in nogah", govori Kristus, „bojo verženi v unajno temoto".
Sklep.
Oh preserčni poslušavci moji! rešimo se tih sramotnih vezf z resnično pokoro . z resničnim poboljšanjem; in obvi-jajmo in vežimo se rajši z vezmi, ktere se edine kristjanu spodobijo; in te tri vezi so: vera, upanje, ljubezen! — Ti o Jezus , ki si se dal zavolj nas vezati, da nas si rešil peklenskih vezi, bodi hvaljen in češcen vekomaj; v tebe verujemo, — v tebo upamo, — tebe ljubimo! Amen.
Tretja postna nedelja.
(Petelin in bela obleka.)
»Kesmeno ti povem, pred da bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil."
Mark. 14, 30.
V vod.
Že pozno v noči so v hiši velikega duhovna k sodbi zbrani starašini ljudstva in veliki duhovni. Hudobnost, serditost, sovražnost, prekanjenost in krivičnost med njimi v sodbi sedijo in sodijo. Kdo je človek, ki pred to sodbo stoji , zvezan in zavarovan, kakor nar grozovitnejši razbojnik? Ta pa, ki pred njimi stoji, ni le človek, ampak Bog in človek! Jezus, nar nedolžniši, kar jih je bilo pod solncom , je pred sodbo; On, ki je Sin živega Boga! in grešni ljudje, njegovi sovražniki, ga sodijo! Kaj je pa zadolžil, da so se sodniki tako hitro in tako pozno v noči blizo polnoči zbrali? Ničesar ni zadolžil, ničesar drugega kot samo to, da so je zameril tim ljudem, ker je odkril njihovo hinavščino, njih pravo živo podobo jim in ljudstvu očitno pokazal. Zategadelj ga tako sovražijo; zato so tako prihiteli, da bi vkončali njega, ki se njim je zameril. Pa vender ne najdejo krivice nad Pravičnim; ne vejo ga česa obdolžiti! Hitro si njihova hudobija drugo zvijačo izmisli; krive priče podkupijo in najemejo, da bi zoper Jezusa krivo pričale; ali njih lažnjivost se skoraj očitno pokaže. — To se godi v hiši velikega duhovna, poglejmo sedaj, kaj se ravno tedaj godi na dvoru. Znotraj pred serditimi sovražniki in sodniki stoji Jezus nedolžen in brez strahu. Zunej med služabniki pa stoji njegov učenec, Peter, ves plašen in bojež-Ijiv; tisti učenec, ki se je malo pred nar terdnejšega in serčnejšega obrajtal, ki ni hotel verjeti, ko mu je Gospod rekel, da ga bo še to noč trikrat zatajil. Glejte, ravno sedaj je prišel čas , da se bo to dopolnilo! Dokler gospod in učenik v sramoti in terpljenju , pa vendar neprestrašen sovražnikom odgovarja, ga njegov učenec zataja ; priseže, se zaroti, da tega človeka ne pozna! Pa komaj ga tretjokrat zataji, petelin drugokrat zapoje; gospod ga milo pogleda. Tedaj sa
spomni Peter Gospodovih besed , vest se mu strašno prebudi, solze mu vdirajo po licu, naglo in ves pobit zapusti žalostni kraj, kjer je zatajil svojega Gospoda. Petelinovo petje je v Petru vest prebudilo! Danf hočem vam razložiti,
1.	kaj nas uči petelin, kije Petra opomnil zataje, in
2.	kaj nas uči bela obleka, ktfro so Jezusu v za-sramovanje oblekli. Poslušaje!
Razlaga.
1. Kaj bo nas učil petelin? bots rekli! Jaz pa pravim, veliko nas more učiti. Petelin je podoba naše vesti; petelinovo klicanje je glas naše vesti. Kar je pri hiši petelin , to je pri človeku njegova vest. Vsred noči se oglasf petelin, ravno tako se tudi oglaša v človeku vest, kedar se hoče podati in zakopati v temoto, v temno noč greha. Spet kliče in se oglasi petelin, kedar se svita in ima že dan napočiti; tako tudi v človeku kliče vest, da bi se daniti jelo tudi v njegovi duši. Pa tudi po dne slišiš petelina, kedar se bliža deževje ali hudourje; tako se ludi v človeku oglasi vest, kedar se bliža duši nevarnost. Vest je v človeku, katera zmirej kliče, človeka toži in posvaruje ali pa hvali. Srečen je, kdor posluša glas svoje vesti, ona je v začetku nar pravičniši sodnik. Srečen je, kdor, kakor Peter svoj greh objoka, kedar mu vest kaj hudega očita! Ko je Kajn zoper svojega brata Abelna jezo in nevošljivost nosil v sercu, ga je huda vest nadlegovala in mu očitala: „Zakaj si serdit, zakaj ti je upadlo lice"? Ali Kajn ni poslušal glasu svoje vesti, glasu božjega. Že je spravil svojega brata na polje, že je vzdignil gorjačo nad njegovo glavo, njegova nedolžna kri se je razlila po tleh; tedaj ga je obšla strašna groza; ustraši se pred seboj in pred ubitim bratom; huda vest ga peče z vso močjo in ga žene po svetu; ali kjerkoli hodi, huda vest hodi povsod ž njirn. Spet se mu oglasi glas božji , glas njegove vesti, in ga praša: „Kajn, kje je tvoj brat Abelj"? ali že jo hoče zadušiti, dela se, kakor da bi je ne slišal; odgovori: „Mar jaz pasem svojega b rataPa huda vest se ne da mu vpokojiti, le glasnejše še upije: „Kajn ! kaj si storil, kri tvojega brata vpije do nebes?" In huda vest ga je gnala po svetu brez mira in
pokoja. Tako se godi vsakemu, kdor glasil svoje vesti ne posluša. Ali najde se jih dovolj na svetu, kteri si hočejo svojo vest vpokojiti in s tim zadušiti, da pravijo: „Bodi Bogu hvala ; umoril in ubil nisem nobenega , goljfal in okradel tudi nisem nikogar , zatorej je moja vest dobra in jaz sem pravičen". Ali veste, kako je s tako vestjo ? V taki vesti je terda noč, v kteri petelin še ni zapel, ali pa se ie preslišal. Res je, da ni nikogar umoril, nobenega ni o^adel ? ali je pa v tem že vsa pravičnost, je to že zadosti, da je njegova vest mirna in pokojna? Ali je tudi bližnjega ljubil, njegovo čast in dobro ime varoval, ali je }}ji tudi čist na duši in na truplu , to jih ne skerbi! Keršanska pravica pa ne za-popada samo: »Varni se hudega, terouč tudi, stori dobro". Ali smemo cele leta preživeti, da bi ne pregledali in očistili svoje vesti, da bi se ne spomnili Bog-a v molitvi, da bi se ne marali za cerkev in njene postave? Poglejmo na dvorišče v hiši velikega duhovna. Tam zagledamo Petra, pervega aposteljna in učenika celega keršanstva. On sklepa z rokami, gorke solze mu lijejo po obrazu ; on joka , da bi se kamen omehčil. In zakaj take žaluje? Je morebiti koga umoril, ali pa koga okradel, ali pa kteregn v nesrečo pripravil ? Nikar! On je Jezusa . svojega učenika trikrat zatajil : petelin zakričf pervikrat, on ne sliši, zakričf drugikrat, Jezus ga milo pogleda, tedaj se je začelo daniti v njegovi vesti ; zato pretaka bridke solze. Vest mu še ni spala. In ti kristjan, ki z vsakim grehor Jezusa zatajiš, ti se še pravičnega ob-rajtati hočeš , da le tih strašnih grehov nobenega nisi storil! O da bi se tvoja vest prebudila , da bi tudi ti za Petrom šel in ž njim pokoro delal!
Oblegalo se je neke mesto, in neki imeniten in serčen stotnik je dobil povelje s svojimi vojšaki mesto napasti. Že je bil z vojšaki na mestu , kjer so jih za nasipom sovražniki čakali; sedaj ga nagloma napade takošna groza, da ne more več dalej. Z veliko sramoto se mora verniti. K smerti ga viši obsodijo. Preden mu zavežejo oči, še le besede svojim prijatljem reče : „Vi zasmehujete mojo boježljivost ali poslušajte le samo to. Ko sem, že stal na tistem nevarnem kraju , kjer sem le eno stopinjo več do večnosti imel, se spomnim enega
greha , kterega nisem spovedal. Tedaj me taka groza obide , da nobena sramota, nobena kazen me ni mogla tako prestrašiti. Sedaj sern se spovedal in zaupam v božje usmiljenje." Serčno in mirno je potem umeri. Glejte, ko je človek že pred vratmi večnosti.stal, se je še enkrat oglasila njegova vest, tako glasno in močno, da je ni mogel preslišali. O nespokorjeni grešnik, ali ne stojiš vsak dan pred vratmi večnosti? kaj te loči od večnosti? Pokne ti ena ž'la, spotakneš se na kamnu, pade kaj s strehe in tndi t' moraš v večnost, Naj bi te dans zbudil petelin, kak°r je zbutlil Petra, da bi ti s Petrom solze točil in s Petro™ pokoro delal!
2. Od velikega duhovna so Jezusa k Pilatu peljal. Pilat ga je pa poslal k Herocfežu, ker je Herodež že mnogo slišal od Jezusa , bi ga bil že davno rad vidil. On je pričakoval , da bo tudi pred njegovimi očmi čudeže delal. Prav delaš Herodež, da se Jezusa veseliš! Kaj bi ti moglo veče veselje napraviti, kot da Jezusa viditi moreš. On' je veselje angeljev in ljudi: „Mnogi preroki in kralji so želeli gledati, kar vi vidite, pa niso vidili." Luk. 10, To bo v večnosti naše veselje, da bomo Jezusa gledali. Ko «o modri iz jutrove dežele njegovo zvezdo vgledali, so se močno zveselili, in starec Simeon je izklical, zdaj rad umerjeni, ker so moje ocf Zveličarja vidile. Ali novej Herodež, če se Jezusa veseliš, zakaj ga zasramuješ? zakaj ga zaničuješ? Po Herodežovo ravnajo vsi, ki hlinijo prijaznost, veselje do svete vere, do cerkve, dokler v sercih vre serd in sovraštvo. Herodež se Jezusa veseli ne i* ljubezni ali spoštovanja, ampak le iz radovednosti , da bi vidil kak čudež. O koliko imamo takih He-rodežev; zunaj, z jezikom se nam sladkajo, prilizajo, ko bi jim pa v serce vidili , bi spoznali, da le sam sebe, nikar pa nas iščejo in ljubijo. Ko pa Jezus tega ni storil in tudi na vprašanje ni odgovoril , ga je Herodež zasramoval in vsi njegovi ljudje. V zasramovanje in v zaničevanje ga obleče v belo obleko , in v tej obleki ga pošlje Pilatu nazaj. Ker Jezus Herodeževi radovednosti ne ustreže, ga on in vsa njegova zaveržena derhal zaničuje. Divja truma ga obsuje, se mu posmehuje, ga s pestmi bije , z nogami peha , z vervmi tepe, s kamnjem pobija. Herodež in njegovi pajdaši in vojšaki se
kot etekli psi v nedolžno jagnje v Jezusa zaletajo. Jeausa, večno modrost, obnoreli ljudje zasmehujejo! Ne čudite se temil, se tudi naše dni še tako godi. Ljudi Herodeževe sorte še najdemo dosti. Prav abotni in neumni ljudje se prevzamejo in zaničujejo svete resnice keršauske vere, zasmehujejo pridne kristjane! Zadnjič vkaže Herodež Jezusu belo obleko obleči, da bi ga s tim nar hujše zasramoval, kajt: belo obleko so nosili kralji. Da pa Jezusu staro, ponošeno stergano obleko. Preljubi kristjani! tako se je dal ljubi Jezus zasramovati, da bi nam, ki smo pri kerstu čisto in v Jezusovi kervi oprano oblačilo nedolžnosti prejeli, da bi nam pokazal, kako se imamo vesti med zaverženim in pohujšanim svetom. Kajti t»di svet rad nedolžnost, poštenost, pravičnost zaničuje. Za-sramovan pride Jezus pred pervega sodnika nazaj. Strašno velika trama ljudi je stala pred sodno hišo, pred poslopjem Pilatovim. Dvakrat nam sveto evangelje Jezusa pokaže v beli obleki; pervokrat na gori Taborski, ko je bil vpričo svojih učencov poveličan: „Bela je bila njegova obleka, kakor sneg, in obličje se mu je svetilo, ko solnce. Mozes in Elija sta stala zraven njega." Drugokrat ga vidimo v beli obleki, ko so ga od Herodeža k Pilatu peljali. Samo ta razloček je bil, da je na gori Tabor imel obleko nebeške časti, pred Hero-dežem je pa stal v beli obleki zasramovane nedolžnosti. Jezusa so z belo obleko zasramovali. Današnje dni se pa mar-siktera sama zasramuje z lepo obleko, se sama obleče v sramotno obleko. Kolikokrat vidimo na kteri lepo obleko, dokler njena duša strašno vmazano obleko nosi. Obleka ne dela človeka , ampak njegove čednosti mu dajo vrednost, če ima ktera le malo bornejšo obleko kakor druge, hitro se daleč razglasi in jo zaničujejo, dasiravno ima morebiti čedniše oblečeno dušo. Le edina obleka človeka tudi pred Bogom lepša, s ktero pred sodnika brez strahu sme stopiti. In ta obleka je obleka nedolžnosti, ktero pri kerstu dobimo. Ako jo je kteri omadeževal , naj jo hitro opere v solzah in pokori. V lepi, z zlatom in rožami pretkani obleki, vsa mlada in lepa je hodila ob Kristusovem času neka zamožna in bogata gospa. Vse ji je zavidovalo, vse se njeni lepoti čudilo, ali nje dušna lepota ni bila enaka ! Zagleda v Betaniji veliko trumo ljudi, okoli
Jezusa stati, ki jih je učil. Tudi ona «e poda med nje iri pride med nar predneje poslušavce. Tedaj jo pogleda Jeiiis tako milo in spet tako rezno, da jo je presunilo, zemlja s6 ji pod nogami maja in trese, kakor blisk se ji zasveti v sereu; osramotena in presunjena teče nazaj, zapre se v svojo izbo in toči bridke solze. Ta gospa je bila Marija Magdalena. Jezus jo je pogledal in jo razsvetil; tedaj je spoznala, da njena zlata in draga obleka ni obleka čednosti, njeno belo oblačilo ni oblačilo nedolžnosti, njena lepotija ni prava lepota. Ona je tekla in je oprala svoje oblačilo v solzah. O da bi tudi ti, keršanska deklica, spoznala, da tudi Tebe ne lepšajo lepe oblačila, ako ne skerbiš za lepo , pražno oblačild nedolžnosti. Vsa Ivoja lepotija je prazna in mine hitrejše ko ti, ali le ena lepota ostane večno, in to je dušna lepota.
Sklep.
O usmiljeni Jezus! zasramovalo te je ljudstvo! ali v tebi so skriti zakladi modrosti in znanosti božje; daj mi gnado, da po tvojem svetem izgledu ne porajtam svetne časti in hvale, in da ne iščem druge časti in modrosti, kakor tvojo, moj po nedolžnem sasramovani in križani Jezus! in da ne iščem druge Iepotije, kot čistost in nedolžnost, v večnosti pa krono pravičnih. Amen.
v
Ceterta postna pridiga.
(Bičanje in rudeči plajš.) »Pilat je dal Jezusa bičati, vojšaki pa so mu rudeč plajš oblekli." Jan. 19, 1. 2.
V v o d.
Pilat je dal Jezusa bičati, s temi nam povfe eVangeljist strašno martro, ktero je Jezus moral prestati, kakor da bi ne imel vec besed za to glasno muko : kakor da bi se v njegovem sercu zagrozilo , to grozovitno lerpinčenje obširniše popisovati. Ali že v starem zakonu je prerok lo terpljenje pre*-rokoval: „Glejte, na herbtu mu bodo kovali in kervave brazde
orali". (Ps. 128.) Od pete do temena ni zdravega na njem, poln rcn in oteklin, ki niso obvezane, ne z oljem pomazane. Nima podobe , ne časti, ni imel lepote, da bi nam dopadel, mož bolečin je". Te besede je govoril prerok Izaija od Jezusa. In kakor je govoril, tako se je dopolnilo ! Vse, kar je grešni svet zadolžil, vse terpljenje, ktero so terdovratni grešniki zaslužili, vse se je naložilo Jezusu nar pravičnejšemu. „Res je, govori prerok Izaija , naše bolečine jc na-se vzel in naše nadloge nosil, ranjen je bil zavolj naših grehov, stert zavolj naših hudobij". Kakor nar hujši hudodelnik stoji Jezus k stebru privezan, in divji, razdraženi rimski vojšaki ga tepejo in bičajo neusmiljeno. O tistem času je bila ta nar groznejša kazen: jermeni z železnimi vozli na koncu in tenke šibice je bilo orodje, s kterim so bičevali. Ta grozna martra se je le nar hujšim hudobnikom naložila. Vidimo sedaj Jezusa terpeti kazen, ktero smo mi nepokorni hlapci zaslužili; zavolj naše prevzetnost: je bil ponižan kot červ. Tako raztepenemu oblečejo vojšaki ruaeči plajš, in ga s tira zasramujejo. V takšnem terpljenju, ko še človeku ni bil več podoben , pokaže Pilat ljudstvu Jezusa, hoče v njih usmiljenja obuditi, in reče: „Glejte človeka! glejte in povejte, ali je še človeku podoben!" O usmiljeni Jezus! ki si nar čistejši in nar svetejši. Tebe dans zagledamo med kervožejnimi in razkačenimi sovražniki; neusmiljeno švigajo biči in šibe, in na herbtu se ti vidijo po besedah preroka Izaija kervave brazde in bele kosti. Nezapopadljiva pravičnost božja je šibo večnih kazen od nas odvernila in vse Tebi naložila, dans se hočemo učiti:
1.	»Kaj nas uči bičanje,"
2.	„kaj nas uči rudeči plajš, s kterim si bil ogernjen"? Bodite pripravljeni!
Razlaga.
Stopimo v duhu y bišo Pilatovo! Oh kaj vidimo! Pogled tako žalosten , da svet lako žalostnega še ni vidil. Se vam ne zdi, da smo stopili v berlog divjih zveri? Kako divjajo serdito, silovito napadajo Jezusa, krotko jagnje! tergajo ž njega oblačila , da -nar svetejši že nag med hudobneži stoji. Cii kako hudo je morala nagota zaboleti Jezusovo nar čistejše
serce! O vi vsi, ki se rado prevzetno oblačite , ki se nečistih pogledov veselite, poglejte, kaj Jezus terpf zavoljo vaše prevzetnosti in poželjivosti. Ko so Jezusa slekli, so ja privezali k stebru, da bi svoji divjosti ložej ustregli. O kako abotno je to početje! Zastonj bi bil steber, zastonj vervi, kot slabe niti bi jih lahko pretergal nebeški Samson, če bi ga ne vezala druga vez. „Nobena druga vez bi ne mogla Sina božjega pri stebru obderžati, kakor vez ljubezni," uci Lavrenci Just. Poglejte kristjani! Jezus ?e da privezati, prikleniti k stebru, da bi nas rešil peklenskih Ketin, verig hudičevih , vezi pregrešnih ! Zderite , stergajte , verzite proč ketine, verige, vezi, ktere so vas doslej vezale, da ne bote vezani na rokah in nogah verženi v večno temoto.
Divja razkačena derhal Jezusa začne bičati. O ljubi Jezus! vidim, kako hudobneži razmesarjajo tvoj nedolžni život! Kdor bolj more, bije po Tebi, Ti pa poterpežljivo stojiš, stanovitneji, kol steber, h kteremu so Te privezali. Tako terpi Jezus strašne šibe, ki smo jih zaslužili mi!
Usmiljenje božje je po Jezusu od nas odvernilo šibe večnih kazen, pa vendar nam zmirej pošilja še časne šibe. „Ktere ljubim , govori Bog, tiste tepem." Zmiraj je vzdignjena šiba božja , kedar in kjer ljudje spijo : če bi pa ljudje bdeli, bi počivala šiba božja. V veliki hiši božji, po vesoljnem svetu, je ravno , kakor v majheni hišici ali družini. Kedar so otroci pridni, pohlevni in pokorni, se šiba mirno za tramom suši; kjer so pa neporedni, nepokorni in razujzdani, jo ve skerbljivi in modri oče o pravem času iz-za trama potegniti in otroke strahovati, svoje besede in nauke s šibo po-terdovati. Ali v veliki hiši božji, po širokem svetu, ah koliko je nepokornih, razujzdanih otrok! Zato je šiba zmirej po-vzdignjena; dolgo, dolgo sicer žuga, pa vendar le tudi mahne in udari: „Smert, lakota, pokončanje in povodnje so šibe, spletene za hudobneže", govori sv. Duh. Preljubeznivi! te so šibe, ktere so vite tudi za nas. Vse, karkoli voda in morje, burja in viharji strašnega napravijo\ bolezni, lakota, vojske, kuga, vse nadloge so v božjih rokah šibe, s kterimi nas tepe, biči , s v.terimi nas šiba in od hudobije odvrača.
Pa vendar Pog ne pošilja tega, kakor da bi bil neusmiljen , ampak le zato, ker je usmiljen in nas hoče od večnega pogubljenja odyerniti. Saj nas posvaruje in nam žuga dolgo dolgo, pred da vdari. 120 let je Bog po Noetu svaril ljudi pred vesoljnim potopom in jih opominjal, da bi se povernili iz hudobij. 120 let je delal in tesal Noe veliko barko pred njih očmi. Ljudje so se mu smejali in njegovo svarenje zaničevali, so veselovali, dokler jim ni voda že v gerlo tekle; tudi niso verjeli, pred da niso vidili odpertih studencov nebes in zemlje; ali prepozno je bilo za milost prositi! Ali se ne godi današnje dni ravno tako? Mislite, da nam Bog ne žuga? t|li jiiso besede sv. evangelja vekomaj resnične? ali ne zadevajo vseh ljudi, vseh časov in vseh krajev? Na oljski gori je Jezus sedel in s solznimi očmi gledal na Jeruzalem. Tam je govoril besede, resnične za vselej: „Prikazni se bojo godile na mescu, soncu in na zvezdah, velika stiska bo nad ljudmi zayolj šumenja morja in vod. Ljudstvo bo ustalo zoper ljudstvo , ljubezen bo omerznila". Kdor ima ušesa, naj posluša, pametnemu je dovolj rečeno. Glejte! to so šibe, ki jih Bog pošilja; ali koliko neštevilno več šib si sami ljudje napravljajo! Le poglejmo v kako majheno soseščino! koliko jeze, sovraštva, koliko nadlog in nepotrebnih britkost si ljudje sami sebi napravljajo! Imajo nekteri jezike hujše, ko kačji strup, ostrejše ko britva. Ali ni takšen jezik huda šiba za celo sosesko? šiba toliko hujša, ker nikdar ne odleže. Ta obrekuje, uni opravlja, tretji krivo sodi in podpihuje, in vsi ti so y resnici živa šiba za eelo soseščino. Marsikleri ima sesdito in nevošljivo serce; žolč se mu po žilah razlije, kedar vidi koga v veči sreči, kakor js on. Vidite, ti in še veliko veliko več je bičev ali šib, ki jih sami sebi spletamo ; zamolčim jih, vsak jih iz skušnje pozna. Pa vendar spet je le božja usmiljenost in pravičnost, katera nas tepe. Prejinimo šibe božje hvaležno, kot dar iz božjih rok; saj so vselej še veliko boljše kakor te, ki jih vsak človek sam sebi plete. Pes in vsaka žival si dobro zapomni, kjer je bila tepena; le samo človek ne pomni šibe, s ktero velikokrat sam sebe tepe. Beremo že v bukvah modrosti: „Vsakega človeka tepe ravno tista reč, v kteri se
pregreši", in kdor hudobijo doprinaša, si spleta bič iz tega, kar iz hudobije naslednje; kako tepe in nadleguje vest vsakega kristjana, kadarkoli zgubi gnado božjo! pa vendar si le vnovič napravlja te stiske; kolikokrat se zaroti igravec, kte-,rega so za vse opravili, da ne bo nikoli več igral, pa vendar le spet sede k nesrečni mizi, prisega je hitro pozabljena. Kolikokrat' obljubi pijanec, kedar se iz svojega na pol mentvaškega spanja zbudi, in se svojega zverinskega ravnanja 6pomni, da bode se jcderžal pijače; pa poda se spet priložnost, tudi ta obljuba je pozabljena. Kako joka in žaluje nesrečno zapeljano dekle, da ne bode več verjela zapeljive«! Sramote, prejokanih noči in terpljenja, ktero sii je sama na^ ;pravila , misli, da ne *bo nikoli pozabila; pa le spet teče jsa mpeljivcom, le spet mu verjame*, le spet posluša sladkarske hesede, in nesrečno pade v staro mlako, iz ktere se je komaj vzdignila. 4Jlejte, ali ne tepe vsakega njegova hudobija, pa vendar le tečejo nazaj, da bi vnovič bli tepeni! Zdrave so šibe božje za človeški rod, da bi jih le spoznali. Ali ni tudi te šiba božja, da krivično blago ne steče ? da gp ?asmeho>-vavcom in obrekovavcom s smehom in obrekovanjem vrača ? da nad nečistnike in razujzdane siromaštvo in bolehnost pride? Vsakdanja šiba za gizaave in prevzetne je, da lepota hitro mine in kmalo svojo nečimernost objokajo! Preljubi! vse to -so šibe ktere si sami napravljamo, velike šibe, uči sv. pismo, «o grešniku prihranjene, kdor pa v Boga zaupa, bo usmiljenja našel. Poglejmo pa zdaj na Jezusa, kri mu teče po celem -životu, od glave do tal ni zdravega na njem. Vidimo ga neusmiljeno pretepenega, da nima podobe, ne časti; zakaj božja usmiljenost je šibe večnih kazen od nas odvernila; Jezus si jih je naložil; nam pa Bog pošilja časnih šib.
2. Risa, kedar kri ovoha, zagleda ali če jo je že Ijzala, še bolj divja in kervožejna postane ; enako so sirovi vojaki še grozovitneje razdivjali, ko je kri že ves život Jezusov po-lijala. »Peljali so ga na dvorišče sodne hiše, sklicali vkup celo množico vojšakov; oblečejo mu škerlatni plajš"; Mark. 15. Kri se je bila po životu že zasedla, s kervjo napojena obleka se je prijemala skelečih ran, vendar se Jezus grozovitnežem ne smili. Silama stergajo obleko ž njega, in obvisijo mu
škerlatni plajš; hotli so ga kot kralja zasramovati. Rimski vojšaki so rudeče plajše nosili; vojaški plajš, ponošen in raz-tergan mora Jezns nositi, ki je kralj le miroželjen in nar po-hlevniši. Kralji tega sveta sc nosili sila drage, s škeriatom pobarvane plajše; Jezusov kraljevski plajš je bil barvan še z drajšo barvo, ž njegovo nar svetejšo ke /jo. Ubogi zasra-movani Jezus ima vendar le nar drajši p jš , kakoršnega se ni nosil noben zemeljskih oblastnikov! Veste, pa preljubi! kdo mi je prav za prav oblekel ta plajš? Mi grešniki, mi nehvaležni podložniki smo Jezusu, našemu kralju, ta plajš oblekli. On ga je prevzel, ker je vedel, da se le tedaj more njegovo kraljestvo ustanoviti, če svoje truplo grozovtnežem poda; ali tudi v siromašnem plajšu je vendar kralj vseh kraljev. Kdo je kriv, da Jezus razlergan plajš nosi ? Vi gizdavi prevzet-neži, ki se vedno lepšate, čez stan povzdigujete, v žido in žamet oblačite, dokler Jezus reven plajš nosi. Vi ste krivi, ki svojo židano obleko barvate s kervavimi žuljki siromakov. Dejte preč posvetni kinč, če hočete dobiti nebeškega. Kdo je kriv, da mora Jezus raztergan plajš nosili ? Mi smo krivi, ker smo stergali obleko božje gnade, oskrunili, ogerdili če-dnobelo obleko nedolžnosti.
Kaj nas rudeči plajš še uči? Bela je barva nedolžnosti, zato je bilo na gori Tabor Jezusovo oblačilo belo kakor sneg. Rudeca je kri, zato so vojšaki v starih časih rudeče plajše nosili. Rudepa je tudi barva cvetlic in veselja. Oglejmo se po vertih, Vidili bomo rože, cvetlice in zeliša vseh sort; nektere veselo gledamo, druge so temne in žalostne. Tako so na svetu mešani ljudje vseh sort. Tukaj živi mladeneč v nar boljših letih v zamožnosti in v sreči; on vse le veselo gleda in pravi po stari prislovici. „Najte, da se z rožami lepšamo, preden uvenejo. Drugod živi deklica, katera kot metulj skaklja od veselice do veselice, le po iišpu gleda in zbira, le to misli; zraven pa morebiti še v tisti hiši živi ubog starec ali siromašna ženka. Siromaštvo ga tlači in mu življenje greni, od britkosti mermra zoper božje ravnanje in toži: „Zakaj moram le jaz toliko terpeti, dokler uni v sreči in časti razuj-zdano, nesramno živi"? Najte, da nam brumni Job odgovori. Tudi on se pritoži in pravi: „Zakaj živijo hudobni v časti in
zamožnosti, zakaj so njih hiše mirne, in dobre volje preživijo svoje dni : „oni grejo, pravi na slednje, naglo v pekel". Slišite strašni odgovor, grozno razsodbo. Ti, ki tako živijo, za pekel zorijo! Zmiraj le v dobri volji živijo in pravijo: najte nam rožic tergati, preden zvenejo. Ali ah, rožice hitro, hitro uvenejo, toča jih potolče, voda poplakne, veter jih posuši, suhe, rjave brez duha in cvetja stojijo ; kterih podobe so one, lahko razsodite! Tavžent in tavžent prigodb vam poterjuje dan na dan mojih besed resnico. Bogati mož je umeri in je bil v pekel pokopan; tudi revni Lazar je umeri, angelji so ga v nebesa nesli. Tedaj ga je prosil zaverženi bogatin vsaj za eno kapljico vode; pa namesto hladivne vode je moral slišati odgovor: „Spomni se, da si dobro na svetu prijel, Lazar pa hudo , sedaj je on poveličan, ti pa zaveržen". Vi, ki v mladosti in v sreči živite, na Boga pa le malokdaj se spomnite, dobro si pomnite: Rožice hitro ocvetijo, vi zorite za strašen kraj. Zakaj strašno, strašno je pasti v roke pravičnega Boga. Poglejte na bridko martro , tam vam raste 5 rudečih rož, pet kervavih ran, te si vzemite in v serca vsadite. Kam hočete bežati pred božjim obličjem ? Greš proti nebu, ti o Bog si tam, zlezeš dolj pod zemljo, hočeš se zakriti v dnu morja , božja roka te tudi tamkej najde. Nemogoče je, Gospod! tvojim rokam ubežati.
Sklep.
O moj ljubi Jezus! gledam tvoj život ves raztepen in vojaški plajš krog na tvojih ramah. Mirno, poterpežljivo je prestal bolečine, je nosil in terpel zasramovanje; o da bi se tudi mi učili, iz ljubezni do njega bridkosti sveta, in tudi zasramovanje terpeti! Tudi v ubogi podobi, raztepen in s plajšem zasramovan si naš ljubi kralj , tudi v tej podobi te kot Boga častimo in molimo. Amen.
Slov. Prijatelj,
6
Pridiga za praznik sv. Jožefa.
(Romarska palica sv. Jožefa; gov. A. N.)
„In je poprijel svojo palico, ktero je navadno v roki imel." I. Kralj. 17, 40.
V vod.
Sveto pismo nam v pervih bukvah kraljev pripoveduje med drugim od slavnega kralja Davida, da, še mladeneč in pastir cede svojega očeta, se je spustil v imenu božjem z filičanskim velikanom Goljatom v dvoboj; preden pa se je zaletel v velikanskega filistejca , je pred vsem drugim poprijel svojo pastirsko palico, ktero je navadno v roki imel. — Tudi sv. Jožef, rednik Jezusa in varh Marije, je mnogokrat poprijel v božjem imenu svojo palico, in jo je navadno imel v roki, pa ne kakor David, pastirsko palico, ne kakor David, spustivši se v kak kervav dvoboj. Popotno, romarsko palico je sv. Jožef v imenu božjem poprijel, mnogokrat poprijel, in jo res navadno v roki imel. Ni spustil se v nobeden kervav boj; porabil je svojo palico le kakor svet popotnik in romar. Toraj keršanski podobarji navadno sv. Jožefa po-dobijo deržečega v desnici popotno, romarsko palico. Tudi nad našim velikim altarjem vidimo sv. Jožefa tako vpodob-ljenega. Ni to brez pobožnega, spodbudivnega uzroka. Sveta mati katoljška cerkev ne privoljuje zastonj, da podobarji svetega rednika Gospodovega tako predstavljajo. Preljubi, oj verjemite mi! Popotno palico nam kazaje, sv. Jožef kaj milo nas uči. Sosebno, kolikor se meni zdi, s to romarsko palico svojo, nam dvoje zlatih naukov naš sveti oče Jožef prijazno deli. In od teh dveh naukov hočem vam danes govoriti in pokazati: „Kaj nas uči sv. Jožef z romarsko palico v roki?"
Prosim vas, o kristjani! sprejemite pobožno ta očetovska nauka. Prosim pa tudi tebe, o sveti Jožef! bodi mi srednik pri Jezusu , naj tvoj, naj božji glas zdaj v moje serce pride, naj iz mojega serca in mojih ust ne le v ušesa, temveč tudi v serca vseh mojih poslušavcev mično privreje!
Razlaga.
1. Pervi zlati nauk, ki ga sv. Jožef s svojo romarsko palico nam deli, je po moji misli le ta: „L j u b i moji! Popotnik, romar sem bil jaz; popotniki, roma rji ste tudi vi na zemlji. Z Jezusom, z Marijo sem jaz na zemlji potoval; z Jezusom, z Marijo potovajto tudi vi!«
Da je res sv. Jožef bil popotnik, romar na zemlji, in smo tukaj popotniki, romarji tudi mi, je dognano. Saj vsakemu zemljanu velja beseda sv. Pavla: „Nimamo tukaj stanovitnega mesta, temveč prihodnjega (stanovitnega mesta) iščemo, (v dolgej večnosti)" Hebr. U, 13. Saj vsak dan in vsako noč se dosti zemljanov od zemlje poslovi, le mertvo truplo tu pusti, z dušo pa se v večnost preseli. Ojstri kosi nemile smerti tudi mi ne bomo ušli. Ob uri, ob trenutku, kedar bo Bog odkazal, bomo tudi mi odromali. »Vsakemu človeku je postavljeno, enkrat umreti; po tem bo sodba".
Naj bi pri sodbi srečno obstali, in od sodbe v sveti raj veseli prihiteli, nam sveti romar, naš oče Jožef svojo potniško palico kaže, ter vabivno kliče: „Z Jezusom, z Marijo sem potoval jaz na zemlji; z Jezusom, z Marijo poto-vajte tudi vi !" — Preljubi! ali zastopite vsi visoki pomen lega glasa ? Kaj pomenjajo besede: Z Jezusom, z Marijo je sv. Jožef na zemlji potoval ? Mnogi zmed vas mislijo: Te besede ničesar drugega ne pomenjajo, kot to, da je sveti Jožef bivaje na zemlji dostikrat kam hodil, pa Jezusa in Marijo o svojem potovanji očividno pri sebi imel, na pr. ko je v Egipt bežal, ko se je po smerti krutega Herodeža spet od angelja opomnjen v deželo Izrael vernil, ko je z 12 let starim Jezusom in Marijo velikonočne praznike obhajal. Da je sv. Jožef tako očividno večkrat z Jezusom in Marijo potoval, nam res samo sv. evangelje pripoveduje. — Pa ne v samem tem besednem , temveč tudi v duhovnem pomenu je sv. Jožef potoval z Jezusom in Marijo pod milim solncom. Njegova pravična, sveta duša je bila z Jezusom na tenko sklenjena, ker je stan posvečujoče gnade kakor drag nebeški zaklad v
sebi hrnnoval. Njegova sveta duša je Boga , je Jezusa nad vse ljubila, in se ni dala za nič odtrojedinega Boga, zlasti od božjega rejenca Jezusa ločiti. — Njegova pravična , sveta duša je bila na tenko z Marijo sklenjena, ker njo je za\oljo Boga, zavoljo njene previsoke vrednosti, zavoljo preobilnih božjih gnad , kterih je ona polna bila , silno spoštoval, silno ljubil. Tako, bratje! je duša sv. Jožefa z Jezusom in Marijo potovala , dokler je bila še v telesu zaderžana. V tem dušnem pomenu moramo tudi mi vsi z Jezusom in Marijo potovati.
O popotniki kerščanski! zapominjajte dobro : Z Jezusom v stanu posvečujoče gnade, — Jezusa, in trojedinega Boga nad vse ljubijoči moramo vsi zemljam potovati proti večnosti. Nikamor ne storimo kake stopnje brez Jezusa, brez stana posvečujoče gnade, v stanu smertnega greha ! Nikakor ne bodimo kedaj sovražniki božji, sovražniki Jezusa Kristusa! Čujmo, kako nam sam Jezus govor/: „Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, ako ne ostane v terti, tako tudi vi ne, ako v meni ne ostanete. Jaz sem terta, vi .ste mladike: kdor ostane v meni, in jaz v njem, on prinaša veliko sadu; zakaj brez mene ne morete nič storiti." Jan. 15, 4 — 5. Cujte, bratje! kaj sv. Pavi nas uči: „Ako bi vse svoje blago razdelil, da bi se ubogi nasitili , in ako bi svoje telo nar huje pekočim bolečinam udal, da bi gorele, pa bi ljubezni (božje, Jezusove) ne imel, nič bi meni to ne pomagalo". I. Kor. 13,3.
Ali hočete še več dokazov, da moramo vsi z Jezusom , v stanu posvečujoče gnade, Boga nad vse ljubijoči, proti večnosti potovati ? Ni že to dosti hudo, da brez Je -zusa v stanu smertnega greha nespokorno polovaje ničesar večnega, nebeškega plačila vrednega storili ne moremo ? —-Ako pa še ne spoznate zadosli, kako strašno je, brez Jezusa , v stanu smertnega greha proti večnosti potovali, čujte, kaj nas dalej o tem sveta vera uči! Čujle, kako sv. prerok Ecekija govori : „Ako se pravični od svoje pravičnosti od verne, in hudo (smerlen greh) stori, ali bo mar živel? (Nak.) Vsa njegova prejšna pravičnost se ne bo več v misel vzela: v svoji hudobiji, ktero je delal, v svojem (smerlnem) grehu, s kterim se je pregrešil, v tem
bo umeri". 18, 24. Ob, mertvi, na duši mertvi smo tedaj, ako smo brez Jezusa, ako smo v smertnem grehu. Kakor je telo brez duše mertvo, tako je naša duša brez Jezusa, v stanu smertnega greha po skrivnem pomena mertva. Ni le mertvo za večnost vse, kar nespokorjeni v stanu smertnega greha samo na sebi dobrega delamo, temveč tudi vsa naša prejšna pravičnost se ne bo više v misel jemala, vse dobre dela, ki smo njih prej z Jezusom, v stanu posvečujoče gnade si nabrali, vsahnejo, umerjejo v tistem hipu, kedar smerten greh v našo dušo šine. In kaj bo z nami, ako se ne spreobernemo, in zgrevamo, odkrito-serčno ne spovemo, svete odveze in duševnega življenja zopet ne zadobimo, dokler naš zemeljski tek še ni dokončan ? „V svoji hudobiji, ktero smo delali, v svojem (smertnem) grehu, s kterim smo se pregrešili, v kterem smo nespokorjeni ostali, in še clo popolnoma grevenge ne obudili , kedar se spovedati več nismo mogli, y tem bomo umerli", v tem bo naša duša, ktera ni hotla z Jezusom potovati, v tem bo morala pred Jezusa božjega sodnika priti, v tem bo morala Jezusovo strašno obsodbo sprejeti: „Poberi se od mene, prekleta duša, v večni ogenj!" In kamor je takšno po duhovno mertva duša po posebni sodbi prišla, tje — v pekel se bo tudi njeno truplo, v kterem je o zemeljskem potovanji nekdaj stanovala, po ustajenju in poslednji sodbi pogreznilo. — Pač resnično je, kar piše Tomaž Kempčan: „Brez Jezusa biti je strašen pekel. — Nar veči revež je, kdor živi brez Jezusa. — Dokler ti ne bo Jezus pred vsemi drugimi prijatel, boš neizrekljivo žalosten in zapuščen." (II. 8.)
Ako je tedaj kdo zmed nas zdaj brez Jezusa, v stanu smertnega greha, prosim, zarotim ga pri vsem, kar mu ima drago biti, naj ne poseda dalje na rahli pajčevini smertnega greha nad strašnim peklenskim brezdnom , naj ne odlaga, se resnično in stanovitno spreoberniti. Oclkladki so odkladki! — Saj so zdaj še dnevi zveličanja! Saj, dokler na zemlji še potova, se nar veči grešnik k Bogu spreoberniti , in svojo dušo prej mertvo v zakramentu sv. pokore , in ko bi tega ne mogel yeč prejeti, v popolnoma
grevengi oživiti zamore, dokler mu še Bog pomagajočo gnado da, in on ž njo dela. Tudi dobre dela, ktere je človek nekdaj v stanu posvečujoče gnade opravil, pa potlej s smertnim grehom pomoril, se bojo spet oživile, berž ko se njegova spreobernjena duša oživi, in on spet z Jezusom potovati začne. Vas pa, o preblage, preljube duše, ktere zdaj z Jezusom, v stanu posvečujoče gnade romate, silno priserčno prosim: Ne dajte so ločiti od Jezusa ! Ve ste zdaj žive; ne le neumerljive same na sebi, tudi žive ste v skrivnem, duhovnem pomenu. Žive so vaše dobre dela, ki si njih zdaj naberate; vredne so večnega nebeškega plačila. Dokler ste v takem preblagem stanu, se vsak čas lehko, če Bog veli, v večnost preselite. Jezus vam bo za gotovo usmiljen sodnik. „Z Jezusom biti, je sladek raj. — Kdor je ves z Jezusom, je nar veči bogatinec". (Tom. Kemp. II. 8.) — Sv. Jožef pa ni le z Jezusom, temveč tudi z Marija je popotoval na zemlji. Tudi mi nimamo le z Jezusom, temveč imamo tudi z Marijo potovati. Očividno scer ne moremo tega storiti; pa v duševnem pomenu, preljubi! le storimo to. — Res da potovaje z Jezusom že ob enem potovamo z Marijo; zakaj pravi prijatli Jezusovi so ob enem prijatli Marijini. Vendar stopimo v stopinje sv. Jožefa še v tem, da Marijo zavoljo Boga, zavoljo njene previsoke vrednosti, zavoljo preobilnih gnad, kterih je polna, zavoljo njene prevzvišene čednosti silno častimo, silno ljubimo. Tako potovaje kličimo neprejenljivo goreče v Jezusa in Marijo! Skoraj bomo prepričali se, da ž njima romati je sladek raj, nar veča bogatija. Sv. Jožefa si tudi pridružimo ob tem , in slušajmo, kako nas ta sveti oče dalje podučuje!
2. Drugi zlati nauk, ki ga sveti popotnik, naš oče Jožef, svojo romarsko palico kazaje, nam daje, je mislim le ta: »Preljubi soromarji! potovajte neutrudljivo, neprejenljivo dalje-za Jezusa in Marijo.
Sv. Jožef je to storil v vsakem pomenu, očividno in z namenom y njegovem sercu skritim. Mi pa scer ne moremo toliko očividnega za Jezusa in Marijo storiti; pa vendar smo v stanu, neutrudljivo, neprejenljivo delati za Jezusa in Marijo. Kako li? Tako, ljubi moji! da vse storimo iz svetega, čez-
natornega namena, iz čiste, svete ljubezni do Jezusa in Marije, njima v čast, poleg tega pa tudi vse po sveti volji božji. Nujmo! Bratje! delajmo potovaje po solzni dolini vse za Jezusa , Yse iz čiste ljubezni do njega in njemu v čast, ki z Očetom v edinosti sv. Duha kraljuje vekomaj! To je naša dolžnost. Sam Bog nam veleva po sv. aposteljnu Pavlu: „Vse, kar storite, bodi storjeno v ljubezni." I. Kor. 16, 14. »Ali jeste, ali pijete, ali kaj drugega delate, vse delajte k božji časti." I. Kor. 10, 31. Tega je Jezus nad vse vreden, ker je on sam storil neizrekljivo veliko in še dela neizrekljivo veliko iz neizmerne ljubezni do nas. Le prevdarite! Zakaj je Jezus, Bog od vekomaj, ob odločenem času človeško natoro k svoji božji natori privezal, zakaj se učlovečil? Iz ljubezni do nas. Zakaj se na zemlji toliko trudil, zakaj tako neizrekljivo veliko terpel, in clo na križu umeri? Iz ljubezni do nas. Zakaj je častitljivo od mertvih ustal, in se potem 40 dni večkrat svojim učencom prikazal? Iz ljubezni do nas. Zakaj je v nebesa šel in sedi' ob desnici Boga Očeta? Ne le zavolj samega sebe, oj, tudi iz ljubezni do nas. Zakaj nam je poslal od Očeta tolažnika sv. Duha! zakaj ulemelil svojo sveto cerkev na zemlji ? zakaj jej poslal sv. Duha, da se nikoli zmotiti ne more ? zakaj v njeno krilo založil svoje božje nauke in zakramente ? Iz ljubezni do nas. Zakaj vsak dan po rokah toliko mašnikov samega sebe daruje Očetu nebeškemu v nekervavi daritvi sv. maše ? Iz ljubezni do nas. Ni tedaj Jezus nad vse vreden, da vse storimo za njega, iz ljubezni do Njega in Njemu v čast? „Jaz sem prišel služit, nisem prišel, da bi mi drugi služili, govori' Kristus". Mat. 20, 28. »Sem tvoj prijatel, tvoja glava, tvoj brat, tvoja sestra, tvoja mati, tvoje vse, in drugega ne tirjam zunaj tega, naj bi bil tudi ti moj prijatel. . . . Ti si meni vse: brat, zraven dedič, prijatel, ud. Kaj še višega zahtevaš ? Zakaj suvaš tistega od sebe, ki te tako vroče ljubi ? Zakaj le samo za ta svet delaš ? Zakaj vlivaš vodo v sod brez dna ?" tako govori Jezus po sv. Krizostomu. Oj naj bi nas te prelepe besede ganile in naganjale, vse storiti za Jezusa, za njega, Očeta in sv. Duha! Saj je trojedini Bog že sam v sebi neskončno lep in dober, in vreden, da ga ljubimo, kolikor koli zamoremo, da vse za njega storimo.
Popotniki kerščanski! Popotvajmo , delaje, neprejenljivo, neutrudljivo delaje za Jezusa! To je za nas silno dobro, silno koristno. „SIuga tolikanj bogatega Gospoda obožati ne more", pravi sv. Krizostom. In po pravici sveti učenik to govori. Saj nas sv. vera uči, da vse , kar po božji volji, z Bogom in za Boga storimo, bodi si samo na sebi še tako majhno delo , je večnega, nebeškega plačila vredno, „je zlato delo." (Sv. Ambrož.) Kaj je, uprašam, kaj je samo na sebi manje, kot kaplica vode, ki jo žejnemu damo ? Saj nobenega vinarja nam ne stane. In čujte! Jezus zagotovlja: „Kdor vam kozarec vode piti da v mojem imenu, (iz ljubezni do mene), resnično vam povem, on svojega plačila zgubil ne bo." „Za-kaj Bog preskuša serce, in ne gleda, kako veliko (imenitno) delo kdo stori, ampak gleda, iz kterega namena ga stori". (Sv. Gregor.)
Oj, soromarji našega očeta, sv. Jožefa! „Vse za Jezusa, vse za trojedinega Boga! Vse iz ljubezni do njega!" Ta pri-slovica bodi naša! Njo imejmo v sercu zjutrej, ko ustanemo, zvečer, ko spat gremo, po dne , ko delamo , ko govorimo ali molčimo, še clo, ko kaj le mislimo ali poželimo. Ljubezen za ljubezen! Ako pa bomo vse iz ljubezni do Jezusa in z Jezusom storili, bo preljuba rožna devica mati Marija vse naše djanje in nehanje tako sprejemala, kakor da bi bili vse za njo storili. Saj je ta presveta mati z Jezusom ene misli, enega serca. Nič manje bo silno dobro , da mnogokrat tudi Marijo pri svojem djanju in nehanju v misel jemljemo, in njej svojih dobrih del darujemo. Ona je mati lepe ljubezni; ona bo za nas pri Jezusu prosila, in nam našo ljubezen obilno povračevala.
Sklep.
Nate kristjani vsi, dva zlata nauka, ki nam ju pravični romar, oče sv. Jožef milo deli, nam opomenljivo kazaje svojo romarsko palico. Popotovajmo v tej deželi preskušnje vsi z Jezusom in Marijo, in za Jezusa in Marijo. Sv. Jožef nam kaže pravo pot, in ti, oh sy. Jožef! rednik Jezusov in ženin Marijin nam na strani stoj. Vsak dober dar in vsako popolnoma darilo pa le od zgoraj pride ; zatoraj obernimo se vsi
zdaj k Jezusu, s sveto materjo katoljško cerkvijo gorljivo zdihovaje: »Prosimo te, o Gospod! dodeli nam po zasluženju zaročnika tvoje presvete matere pomoč, da nam bo, česar ne moremo po svoji slabosti doseči, po njegovi priprošnji dano, ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha Bog na vse veke. Amen.
Peta postna nedelja.
(Krona in scepter (žezlo), ternje in terst.)
„Spletli so ternjevo krono in mu jo na glavo postavili , in v desno so mu dali
terst". Mat. 27, 29.
V v oU.
' **
Truplo nar lepšega človeških sinov je z biči grozno raz-tepeno ; kri mu teče po celem životu, skoz globoke rane se vidijo bele kosti kot v kervavih brazdah, le glava še ni oskrunjena s kervjo. Tudi glave ne zabijo serditi sovražniki! „Spletli so ternjevo krono in mu jo na glavo postavili;" Mat. 27, 29. Drugo znamnje kraljevske časti, s kterim so zasra-movali Jezusa. Poglejte Jezusa! ternjevo krono na glavi nosi, ker je kralj nebeški, tudi kralj pohujšane zemlje; ojstro ternje ga globoko v glavo zabada zavolj teže naših grehov ; krog in krog glave se Jezusu bodeča krona ovija, ker je greh celi svet objel in pokazil. Zavoljo greha nepokorščine naših per-vih staršev je Bog tudi zemljo preklel in djal: „Ternje in osat boš rodila". Ker je Jezus na zemljo prišel, da bi kletev božjo izbrisal, kazen za njo terpel, mora ternjevo krono na glavi nositi. Glejte kralja kraljev! od temena do tal ni zdravega na njem; nar lepši človeških otrok nima podobe več, nima časti; kakor červ je, ki se v prahu vije, ni več podoben človeku. Zakaj se ni branil strašne krone? Da bi nam pokazal živo podobo pravega kralja pregrešne, pohujšane zemlje ; da bi se nam razodel našega kralja!
Kroni enak je bil scepter; „v desno so mu dali lerst". Tanki, šibki terst je bil Jezusov scepter, ker je kralj in vladar slabega nestanovitnega spremenljivega sveta; ker je
kralj nestanovitneh ljudi. O serditi sovražniki vaše sovražtvo je zadelo prave znamnja kraljevske časti Jezusove! — Ter-njevo namesto zlate krone, in slabi terst namesto zlatega žezla ste Jezusu dali, in s temi sramotljivimi znamnji Jezusa zasramovali; ali čujte! z revno krono in revnim žezlom kraljuje nad mogočnimi kralji: mogočne prestole stresa, da se v prah drobijo; Jezus zaničevani, ponižni, poterpežljivi ponižuje prevzetne vladarje.
Dvojno znamnje kraljevske časti Jezusove hočemo danes premišljevati: i. Ternjevo krono na glavi; 2. terst v desnici. Ternjevo krono so Jezusu na glavo postavili; kako-šne si pa mi včasih napravljamo? Nestanovitno, kakor terst pri vodi, je naše djanje! Poslušajte, kaj nas uči ternje in terst!
Razlaga.
Ko je sveto Katarino Siensko neki dan velika žalost obšla , se ji prikaže ženin nebeški. Dve kroni v rokah derži, zlato v desni, v levi pa ternjevo. Na voljo ji pusti, ktero si hoče izbrati. Pobožna devica že davno vajena, svojo voljo z voljo božjo na tenko sklepati, zaverže zlato in z obema rokama za ternjevo prime in si jo močno na glavo pritisne, da bi terpečemu ženinu bolj podobna bila; od tih mal jo je zmirej glava hudo bolela. To se je učila v šoli ljubezni po izgledu nebeškega ženina. Ko je Jezus nekdaj v puščavi tavžente ljudi nasitil, so ga hotli izklicati za kralja, on je pa bežal v puščavo. Zlate krone ni hotel, marveč bežal je pred njo; ternjeve krone se ni branil, ni bežal, prijel jo je za nas. — Med vsemi stvarmi na zemlji, nar imenitnejši je človek. Zato je kralj David pregledal in premišljeval vse stvari sveta, gledal in čudil se je nad ne-številnimi zvezdami, nad čudno lepim nebom, h koncu se pa sam v sebe oberne, se človeka spomni in* pravi: „Kaj je človek, da se ga ti o Bog spomniš, sin človekov, da ga obiščeš. Le malo manjšega memo angeljev si ga stva-ril, s častjo in velieastvom si ga obdal in postavil si ga čez vse slvari." (Ps. 8.) O kakšno visoko čast je dobil človek iz božjih rok. Ali kaj mu da to visoko čast? kaj
ga povzdiguje nad vse stvari božje na zemlji? Tudi to nam pove sv. pismo, kedar pravi: „Strah božji je krona vse modrosti, ki nam deli popolni mir in zveličanje". Edini in le sam človek ima med vsemi stvarmi proti nebu povzdignjeno glavo, le on sam ima um, pamet in zastopnost, in skoz to spozna Boga svojega stvarnika, pride do strahu božjega; v tem je nar viša čast. Ali ah človek, od Boga tako povišan in počasten, povzdignjen nad vse druge stvari, v kakšno sramoto se on sam poniža! Jezus Kristus je od nas odvzel ternje, ktero bi imel človek nositi, ali koliko drugega ternja si on sam napravlja. Spoznanje božje in strah božji, mu del£ nar višo čast, ali vendar za vse pred in več skerbi, kakor za to, kar je narpotrebniše.
Je veliko ljudi, kteri nad keršanskimi resnicami in dolžnostmi nimajo dopadenja, ki veliko raj ptuje slabosti gledajo in spoznavljajo, kakor svoje, ljubše druge vodijo, podučevajo in poboljšati želijo, kakor same sebe. Ti se obdajajo s ter-njem radovednosti in zbarkovanja. Stara resnica pravi: „Kdor veliko ve, tega rada glava boli", in v resnici, kteri veliko nepotrebnih reči ve, tudi veliko nepotrebnega misli in tako pozabi, kar je njemu nar več potrebno. Nar potrebniše je pa, da mi spoznamo Boga in same sebe. Spoznati Boga in sam sebe in strah božji, to je krona naše modrosti! Po ustajenju je Jezus stal pri Tiberiaškem morju. Peter in Janez sta pa bila ž njim. Jezus reče Petru: „Peter! pojdi z menoj. Peter se pa oberne in kaže na Janeza rekoč: „Kaj bo pa s tim"? Jezus mu odgovori: „Kaj ti je to mar? ti pojdi za menoj". Iz velike ljubezni do Janeza je Peter Gospoda to vprašal, pa vendar ga je Jezus tako zavernil. Koliko več bi ti zaslužili takšno zavernenje, kateri nikar iz keršanske ljubezni, ampak iz radovednosti za vse reči skerbijo. Kaj nas skerbijo in zadevajo druge nepotrebne reči. Naša dolžnost je za Jezusom hoditi, naša nar veča čast, da Boga spoznamo in samega sebe, kteri pa za druge reči skerbijo iz radovednosti, si sami spletajo krog glave ternje in osat. Nektere zeliša se povsod tam znajdejo, ker ljudje stanujejo. Med temi so koprive in nektere druge. Vse jih sovraži, nevedni otroci se posvarijo, da se jih zogibajo, in kar je mogoče se odpravijo od njih;
pa vendar ne delajo človeku druge škode, kot da samo kožo enmalo osmodijo. Ali druge koprive so, ktere človeka znotraj ožgejo, vsako dobro seme zadušijo in z močnim strupom duši smert napravijo. Tudi te se povsod tamkaj znajdejo, kjerkoli so ljudje in te kropive med ljudmi pogosto zasjane so nesramni ldafarski govori. „Vi kačji zarod", pravi Jezus, „takim ljudem, kako bi mogli kaj dobrega govoriti, ker ste sami hudobni"; iz serca govori človek, česar je serce polno, mu iz ust gre. Koprive so v glavi in v sercu. Gerde misli v glavi, nesramne želje v sercih, — nad nespodobnimi marnji edino veselje in dopadenje. Greš kamor bodi, greš v mesto ali po deželi, po morji ali po cesti, povsod slišiš nespodobne govore. Z nesramnimi govori si delajo kratek čas! Ja še v cerkvi, na sv. kraji se jih ne zderžijo. Sram naj bo kristjana, da v takih rečeh svoje veselje in kratek čas išče; človek, ki je za nebesa stvarjen, in nad vse druge stvari povzdignjen. Zato pa, kar mu nar večo in edino čast deli, spoznati Boga in bati se ga, mu ni mar. Vidite, Kristus je bil zavolj nas s ternjem kronan in ternje, ki je bilo za nas, pripravljeno, je od nas odvzel; ali ljudje si glave obvijajo, z radovednostjo, si glavo in serce polnijo, z bodečimi in žgečimi kropivami. O sveta glava in sveto obličje Jezusovo, kako si s ternjem prebodeno in ranjeno! O božja glava, nebeško obličje bodi s svojo ternjevo krono nam zmiraj pred očmi! kedar bo ternje hudega poželenja nas obdajalo, pokaži nam tedaj svoje obličje, in rešeni bomo.
2. „V desno so mu dali terst". Ob krajih pri jezerih, blatih in mlakužnih potokih raste pogostoma terstje tanko in šibko. Da le sapica zapihlja, se že maja terstje, šumlja in ziblje na vse strani, komor koli vetrič vleče. Kaj pomenja terst v Jezusovi desnici? Kraljevsko znamnje je!
Kot slabega revnega kraljica ga sirovi vojšaki hočejo zasramovati, kajti nima svojega kraljestva, nima vojšakov, nima zlata in srebra, kakor ga imajo drugi mogočni cesarji in kralji; takšnega kralja niso še vidili. Nehote in nevedama mu dajo edino pravo znamenje njegove kraljevske časti na zemlji; zakaj kralj je nestanovitnega sveta, lahko premenljivih ljudi. Ljubi Jezus terst na mesto zlatega scepterja nosi, da nam
kaže, kakšno je njegovo kraljestvo na svetu , kajti dostikrat smo slabi, nestanovitni, dostikrat nas lahek vetric zmoti, da zmajamo v dobrem in se nagnemo k hudemu, časen dobiček, sladka besedica , posvetna hvala ali pa boježljivost nas omoti, da zapustimo čednosti pot, in grehu v roke letimo.
Bil je o času, ko so rimski cesarji hudo preganjali zveste kristjan?, neki kmet po imenu Barlam. Neverniki ga zgrabijo in hočejo ga prisiliti, da bi malikom kadil in je molil. Nar grozneje martre izmislijo, da bi ga primorali, ali vse zastonj; Barlam stoji kot skala, terden in stanoviten v sveti veri. Zadnjič mučivcom pride na um, revežu kadila na roko nasuti in jo nad žerjavico stegniti, češ, da bo od prevelike bolečine zmaknil svojo roko in kadila v žerjavico potresel; rekli bi potem, da je malike častil. Čujte in čudite se! roka se že v žerjavki žari, vendar se ne gane ; mirno kot na perju na ognji leži , le trohice kadila v žareče oglje ne pade. Oh! sedaj zaduhti duh kadila in lahka meglica se iz ognja zvali; je znabiti marternik obupal, in kadila v žerjavico stresel ? Nikar, žerjavica je roko prežgala, plamen je presegel do kadila. Za njim pride še več drugih kristjanov na versto, da bi spričevali svojo vero; ti pa niso bili tako stanovitni. Brez pomislika sipajo kadila v plamen in si sami pri sebi mislijo: „Mi moramo tako delati, v molike ja vendar ne verujemo". Kakšen razloček med stanovitnim Barlamom in nestanovitnimi odpadniki! Kerščeni so bli vsi, vsi častito ime keršansko nosili, pa le uni je bil kristjan v duhu , v sercu, v resnici. Razločijo se, kakor se razločita dob in terst. Silen vihar doba ne zmika ; polomi se , pred da bi se zmajal. Terst se pa v tihi pohlevni sapici giba, trese, in zmaja! Ravno tako se razločujejo še sedaj pravi kristjani, in kristjani le po imenu.
„Kaj ste prišli gledat v puščavo", je Jezus rekel od Janeza: „ali morebiti terst, ki ga veter maja. To Janez ni; če hočete takšnih ljudi, ni treba jih v puščavi iskati; takšnih najdete povsod." Ja v resnici takšnih ljudi je povsod dovolj. Ja, ko bi le majheno preganjanje prišlo, ko bi imeli le nektere težave za keršansko vero preterpeti, kedar bi imeli svojo vero očitno spoznati, in keršanski cerkvi zvesti ostati; ko bi le majhen vihar žugal priti, bi se jelo že vse gibati, kar je
terstje ; vse bi se viharju uklanjalo in nevarnosti ubežalo. Pa še preganjanja, še viharja ni treba, da se terst mika, vsak lahek vetrič je že dovolj, zmajati te slabe kristjane. Resnica je, da ni vsakemu potreba preganjenja terpeti in v tem svojo serčnost in stanovitnost skazati, tudi v tihem življenju morejo svojo stanovitnost pokazati s tim, da resnici in pravici zvesti ostanejo in gnado božjo ohranijo. Vsak zamore svojo vero skazati. Reci in terdi stokrat, da imaš terdno vero, kedar pa po veri ne živiš, je tvoja vera slaba, kakor terst. Brez ljubezni je keršanska vera votla loč, ali terst, brez čistosti in poštenega ravnanja je tvoja vera loč katera v blatu tiči, brez terdnega prepričanja in ponižnega vdanja je tvoja vera, kakor tenka šibka loč, ki nima mirnega stanja; vsak prazen in umen govor bo jo premaknil. Le malokterim je dano, da v martrah svojo stanovitnost in terdno vero skazujejo. Večidel imamo mirno življenje, pa tudi v mirnem življenju moramo terdno vero skazovati. Dasiravno med ločjo rastejo, vendar ne smejo biti kakor loč. Se v veliko več drugih rečeh smo nestanovitnemu terstu ali loči podobni. Dans nam dopade to, jutre drugo; kar dans do nebes povzdigujemo, jutre v lužo tlačimo ; kar dans iščemo in želimo, jutre že zamečujemo, kteri pa v Boga zaupa in se njega derži, ostane vekomaj. Sv. Janez Damascen, nam sledeče podobe pove: Neki mož je imel troje prijallov, dva od tih je tako ljubil, da je bil zmiraj pripravljen , vse za nje storiti; do tretjega je pa le merzel bil. Potem pride pred sodbo, da bi se zavolj 1000 talentov zagovarjal. Hitro teče k pervemu prijatlu in sklepa roke in prosi, da bi mu pomagal. Ali prijatel mu odgovori: Jaz nisem tvoj prijatel, te tudi ne poznam , imam drugih prijatlov, in pri teh se moram dans znajti. Osramoten teče mož k drugemu prijatlu, sklepa in pravi: „Spomni se, koliko dobrega si od mene prejel". Pa prijatel mu odgovori: „Dans imam preveč opravil, ali do razpotja hočem te spremiti." Spet in vnovič v svojem upanju ogoljfan leze siromak ves omamljen in potvarjen k tretjemu prijatlu, prednj pade na kolena in reče : „Spoznam, da tvojega prijatelstva nisem vreden , vselej sem bil le merzel do tebe, ali glej v nar veči zadregi od unih zapuščen pridem k tebi, usmili se in pomagaj mi"! Pri-
jazno mu tretji prijatel reče: „Ja jaz sem ti resničen prijatel, sedaj kakor pred, in kar si dobrega storil, dans ti hočem obilno poverniti. Za le hočem prositi in ti pomagati". Kdo, mislite je pervi prijatel. Denar in premoženje; tega človek tako ljubi, da za njega zdravje in vse da; kedar pa ladjica življenja proti kraju gre, kaj mu more ta prijatel še dati ? Ničesar, kot mertvaško skrinjo in merlak. Drugi prijatel so žene, otroci, bližnja rodbina. Kaj mu ti pomagajo ? Spremijo ga do razpotja, kjer se pota časnosti in večnosti ločita. Kdo je pa tretji prijatel ? to je angelj varh , vselej pozabljen, ga vendar spremlja pred sodnika in ga še pred sodbo ne zapusti. Na kaj pa mi zaupamo ? na slabi terst, podpiramo se s palico ločnato !
Sklep.
O ljubi! s ternjem kronani Jezus, s terstom v desnici, k Tebi se obernemo in te prosimo, ti nas podpiraj, bodi nam ti pomočnik, poterdi našo vero in stori našo voljo stanovitno! Amen.
po božjem usmiljenji in božji milosti Kerški knezoškof, bogoslovja doktor, želi za sv. postni čas vsem vernim svoje škofije zveličanje in srečo od našega Gospoda Jezusa Kristusa!
Približal se je sveti postni čas. Zatoraj vam , ktere mi je Gospod izročil, po stari lepi navadi spregovorim prijazno besedo. Blizo so dnevi tihega premišljevanja in svete resnobe, in kličejo glasnejše in močnejše kakor kedaj, naj ne gremo nepripravljeni prihodnjim dnevom naproti. Spet se nad nami vlačijo černi oblaki; zakaj — da vse drugo kar nam proti, danes zamolčim, — le to povem , da vrata peklenske silno in močno bijejo na skalo, na kteri je postavljena cerkev naša.

Proti poglavarju naše svete cerkve se uzdiguje oče laži in zvijače in vsa njegova derhal , rekoč : »Udaril bom pastirja, in ovce črede moje se bojo razkropile", Mat. 26, 31. Zmi-ram bolj in bolj prederzno ustaja vojska gerde nevere zoper sveto vero , pa tudi zmiram bolj in bolj jasno verni spoznajo, da je spet nastopil čas, ko ne velja nobena polovičnost, ki je nekaj za to, nekaj za uno reč, da je spet nastopil čas, ki ne velja nobeno vagutanje, ki se giblje zdaj na to, zdaj na uno stran, da je spet nastopil čas, za kterega veljajo ojslre besede Janeza Kerstnika na potoku Jordanu: »Gospod derži vevnico v svoji roki in bo očistil svoje gumno. Svojo pšenico bo spravil v svojo žitnico , pleve bo sožgal z neugasljivim ognjem. Mat, 3, 12. Od teh nevarnost pa ne govorim, da bi plašne duše ostrašil, temuč da po svoji dolžnosti odgovorim na uprašanje: Kaj nam je početi, da nas prihodnje dogodbe ne prenapadejo nepripravljenih?
Da na to uprašanje ložej odgovorim, vam povem nektere prilike. Burja napade ladjo, ljudje na ladji pa ne marajo, kako se ladji godi, ne marajo , kaj korman počenja in kaj za-ukazuje. Ali bojo mar nevarnosti ušli? ali mar ne bojo žalosten konec vzeli, ker so bili tako nemarni in terdovratni ? — Čreda zapusti svojega pastirja, ovce se razšterkajo na vse strani in iščejo potrebne paše. Ako se pa priklati zverina, kdo jih bo branil? Ako se zgubijo, kdo jim bo pokazal pravi pot? Ako ne najdejo paše, kdo bo skerbel za nje? Ali bi ne bilo modrejše in boljše za nje, da bi bile ostale pod varstvom pastirja svojega? — Neki oče se gerdo zmirja, čast neke matere se neusmiljeno terga. Kaj porečete od sina, ki se za vso to gerdobo malo zmeni ali pa še pomaga očeta in mater zaničevati ? Kaj porečete od hčere, ktera ne čuti, da, kdor njene starše žali , tudi njej bolečine in sramoto na-pravlja? — Kaj porečete od družine, v kteri ni nobene ljubezni , nobene zastopnosti in edinosti? Ali bode mar srečna, ali more mar brez sramote obstati? —
Tudi mi se vozimo po nevarnem morji tega življenja; brez vsega zasluženja nas je usmiljeni Jezus poklical v pravo ladjico svojo; sam Bog je postavil naslednika svetega Petra za kormana, naj vozi to njegovo ladjico. Ovčice velike črede
smo mi; sam večni dobri pastir nam je izvolil pastirja in mu dal potrebne oblasti rekoč: „Pasi moje jagneta, pasi moje ovce", Jan. 21, 15. Otroci velike družine smo; sam Bog nam je poskerbel očeta, kteremu pravimo prav po otroško in ljubeznjivo: „Sveti Oče"! Premislimo toraj, kaj smo, in jasno bomo spoznali, kaj bi imeli biti. Otroci in ovčice ene, svete, katoljške in apostoljške cerkve smo, in kakor taki bi se imeli tudi skazovati. To gre kratko odgovoriti na upra-šanje, kaj imamo početi. Ali je mar treba, vam dolgo in široko dokazovati, da vam je čast in sreča, da sveto vero očitno kažete in se svete cerkve terdno deržite?
Plašuna imenujemo vojaka, ki se ob uri nevarnosti skrije, in imenujemo ga izdajavca, kedar zapusti svoje bandero in stopi v rajde sovražnika. Pa sercen vojak, povsod visoko hvaljen je tisti, ki ob uri nevarnosti sercno in pripravljen stoji na svojem mestu, ki se ne da ne podkupiti ne prestrašiti , temuč zvest ostane svoji dolžnosti, ki se ves kervav in ranjen serčno bojuje, da ne pade sovražniku v pest, temuč srečno pride do male črede svojih ljubih znancov. Slabost bi bila, ako vere, ktero si v sercu imeti domišljuješ, zavolj te ali une reči, kterih je sto in tavžent, ko vere svoje na znanje ne daješ; luč, — tudi luč svete vere — ugasne, ako jo terdo in čisto pokriješ in jo zadušiš! Navskriž. — beseda bi bila, ako po zunajnem se h kaki cerkvi prištevaš, po zno-trajnem v sercu pa malo maraš za njo in ne čutiš, kako se jej godi. Sramotna boječnost bi bila, ako svoje vere očitno ne kažeš, za svojo cerkev se ne poteguješ, kedar jo sovražniki stiskajo, ali kedar te zasramovanje in preganjanje čaka za to. Ja, izdajavska nezvestoba bi bila, ko bi ž njenimi sovražniki potegnili, ž njimi svojo mater zaničevali, jim na roko šli in pomagali, to mater preganjati, da le nam prizanesejo in nas pri miru puste.
Preljubi! Ničesar ni, kar bi nas bolj bolelo, kakor če nam kdo očita: Ti si slaboten, ti si navskriž govoriš, ti si plašen, ti si izdajavec. Pa tudi ničesar ni, kar bi nas bolj veselilo, kakor če nam kdo pravi: Pošten človek si, storil si svojo dolžnost, akoravno je bilo težavno, obnašal si se kot
Slov. Prijatel.	7
pravi mož in korenjak. Razsodite sami! Ali smemo mar ravno pri nar svetejši reči celega našega življenja mehčuni, plašuni in izdajavci biti? Ali mar nam ni nar veča čast, ako se ravno za svojo nar svetejšo reč serčno potegujemo?
So dežele, kjer se hitro na pervi pogled pozna, ktere vere je kdo. Tam si v čast štejejo, svojo vero ob vsaki priložnosti na znanje dajati. To se pa ne godi, da bi si kake hvale ali časti vjeli, — zakaj posvetna čast in slava se po tem potu ne pridobi. Godi se to zavoljo tega, ker je vera "po tistih deželah močna in živa: česar pa je polno serce, tudi iz ust vre. Ta svetla luč naj tudi nam sveti! Tudi mi svojo čast v tem iščimo, da očitno kažemo, kaj in komu verujemo, ktere yere da smo , ali iščemo svoje zveličanje v imenu Jezusovem ali ne, ali se cerkve, ktero je on postavil za steber in podlago vse resnice, deržimo ali ne, ali si po izgledu in po priprošnji svetnikov in svetnic božjih večno življenje iščemo ali ne. Polovičnjaki in veternjaki so za nič, niso ne merzli ne topli; zatoraj posebno današnje dni nihče ne mara za nje, povsod se jih ogibajo in jih odganjajo od sebe. Iščimo svojo čast v tem, naj ljudem kažemo, da nam je zastran naše nar s ve tej še reči popolnama jasno pred očmi, da vemo, pri čem da smo, in storimo, kar nam je sveta dolžnost. Po vesoljnem svetu slovijo spoznovavci in marterniki, veliko milijonov oznanuje njih čast in hvalo; ali je mar mogoče, ali je mar prav, da mi ne maramo za toliko čast? —
Pa ni le samo naša čast, da se terdno deržimo svete cerkve, in svojo vero serčno in očitno na znanje dajamo; tudi naša sreča je to. Kdo se zanaša na človeka, ki govori na obe strani? Ali bo mar prebrisani in modri zaupal človeku, ki po svojem obnašanju pravi: „Jaz sem katoljcan, pa malo maram za katoljško vero, kot katoljčan bi imel to in uno verovati, pa si narejam sam svojo vero; kot katoljčan bi imel to in uno storiti, to in uno opustiti, pa si dajem sam svoje zapovedi, da to in uno tudi ložej zanemarjeni"; ali bo mar, uprašam, prebrisani in modri zaupal takemu človeku? Lehko bo sodil takole: Kdor Bogu ni mož beseda, gotovo tudi ljudem ne bo; po svojem dobičku bo gledal, ne pa na besedo, ktero mi je dal. Zategadelj si
ljudje po svetu eden drugemu tako malo zaupajo, zategadelj so pri vseh tudi nar manjših rečeh tako previdni in prevdar-jajo na vse strani, in le lam, kjer je še prava pobožnost doma, in kjer se svela vera očitno kaže, le tam velja stari lepi pregovor: Mož-beseda. Kažimo toraj, da deržimo Bogu dano besedo, in tudi ljudje bojo imeli zaupanja do nas.
Zjedinjena moč veliko premore. Za to pa je treba, da vejo, kaj hočejo doseči, da so ene misli in da jih vodi modra roka. Večkrat smo že vidili in skusili, da mala peščica ljudi, ki so imeli svoj cilj in konec terdno pred očmi in se zvesto ravnali po tem, kar se jim je zaukazalo, da je ta peščica ljudi svojo voljo srečno dognala, svoje misli po sili tudi drugim natvezla in zaukazovala vsem drugim, kterih je bilo veliko več. Oni delajo zjedinjeno in zložno, zatoraj so tudi močni; uni pa, ki se radi imenujejo dobromisleči, so slabi, ker vleče vsak na svojo stran. Ko bi si vsi tisti, ki so prepričani, da svet potrebuje svete vere, da se ne spreoberne v kraj strahote in groze, ako bi vsi tisti, ki spoznajo , da je Jezusov nauk prava nebeška luč in večna resnica, ko bi si vsi ti terdno v roko segli, se zj edin i I i, to, kar v sercu nosijo, z djanjem in z besedo očitno na znanje dajali, se vsemu, kar laž in zvijača poskuša, možko nasproti stavili,— ali dro mislimo, da bi se mogla nevera in kriva vera, laž in izdaja nar svetejšega tako košaliti in tako razširjati po svetu? Nam ni treba, pravega cilja in konca še le iskati, kaže ga nam beseda: „To je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga , in Jezusa Kristusa, kterega si poslal". Jan. 13, 3. Nam ni treba, vodja še le izbirati, dan nam je od zgoraj in prejel je oblast, „v nebesih in na zemlji zavezovati in razreševati", Mat, 16, 19. Le pomislimo, da mi vsi le slišimo k eni celini, le imejmo se kot udje enega telesa, kot poklicani k enemu zveličanju, in ne sramujemo se naše vere in tistih, ki so z nami ravno tiste vere; in tudi mi bomo močni, in terdno bomo nasproti stali našim nasprotnikom: zjedinjena moč nam bo dajala moč.
Pa ne smemo tudi pozabiti velikega plačila, kterega je pravični sodnik obljubil vsem, ki njegovo vero očitno spoz-
nujejo in se svete cerkve terdno deržijo. On sam je rekel: ^Kdorkoli mene spozna pred ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me zataji pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih", Mat. 10, 32. Sveta zgodovina pripoveduje od pervih kristjanov: „BiIi so vsak dan v tempeljnu ... so hvalili Boga in bili prijetni vsemu ljudstvu". Dj. apost. 2, 46. in pravi potem dalej: „Z veliko močjo so aposteljni dajali pričevanje od ustajenja Jezusa Kristusa, Gospoda našega, in velika gnada je bila v vseh njih", Dj. apost. 4. 33. „Oni pa so šli veseli spred zbora, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena zasramovanje terpeti", Dj. apost. 5, 41. Ti so hodili in svetili pred veliko trumo svetih spoznovavcov in marternikov, ki se v nebesih večno veselijo, tukaj na zemlji pa visoko častijo. Ali mar samo občudujemo njih serčnost, ali pa smo volje jo tudi posnemati? Ali mar samo hvalimo njih plačilo, ali pa nas tudi mika, si ga privojskovati? Plašun se zasmehuje, mlačun in mehčun se na stran postavlja, serčni korenjak pa si pridobi svet, ja še več — svete nebesa; zakaj — kakor Jezus pravi — „nebeško kraljestvo silo terpi, in silni ga potegnejo na se", Mat. 11, 12. Zatoraj, preljubi! ali mar naj svetejša reč in naj više plačilo ni vredno, da svoje svete vere plašno ne skrivamo, ampak očitno kažemo, komu in kaj verujemo?
Kako bi pa imeli svojo vero kazali in svoj cerkveni duh skazovati? Morebiti tako, da sami od sebe pravimo, koliko, in kako dolgo, in za koga smo žebrali, kolikokrat smo se postili, ktere pobožne dela srno opravili, koliko dobrega bližnjemu slorili? To je farizejska pobožnost, in ta je — kakor Jezus sam uči — svoje plačilo že sprejela. Nikoli posiljeno, sam od sebe, pa vendar jasno in glasno govori pravi cerkveni duh. Jezusa križanega in njegove presvele matere podoba , ki jo ne nekako skrivši, teinuč očitno kakor naj pervo lepoto in naj veči kinč v svoji izbi obesiš, glej ta sama podoba priča, da se ne sramuješ Zveličarja svojega. Sveta jeza, s ktero maloprida bukve od sebe odganjaš, in skerbljiva gorečnost, s ktero dobre in hvalevredne razprostiraš, glej! to daje pričevanje tvoji veri. Po jedi kratka mo-
litvica, ki jo opraviš tudi tedaj, ko nihče za teb6 tega ne stori, glej! ta molitvica govori glasno za tvojo serčno vero. Cerkovna zapoved zastran svetega posta, ki jo zvesto spol-nuješ, akoravno se ti posmehujejo, sveta skerb, s ktero tirjaš, da se ta postna zapoved tudi od tvojih ljudi spolnuje, glej! priče so, da v tvojih persih bije verno serce. In kedar nedelje in praznike lepo posvečuješ in ne pripuščaš, da tvoji podložni kupčujejo in prodajajo, težke hlapčje dela opravljajo in grozne nespodobnosti vganjajo in tako tem svetim dnevom strašno nečast delajo, glej! ta tvoja gorečnost spričuje, da tvoja vera ni mertva, in da v tebi živi cerkovni duh. In kedar ti rad v cerkev dohajaš, in tudi svoje otroke tega vadiš, kedar v cerkvi goreče žebraš, in se pogostoma in pobožno sveti mizi približuješ, glej! vse to oznanuje , da je v tvojem sercu prava pobožnost doma. In kedar ti, kolikor ti tvoje moči in tvoje dolžnosti pripuščajo, rad svoje dari dona-šaš, naj se hiša božja lepo popravi, razširjanje sv. vere podpira, zapuščenim in sirotam pomaga, glej! s tim oznanuješ, da hočeš enkrat k Bogu priti in deležen postati kraljestva njegovega. In kedar sovražniki svete vere in cerkve Boga preklinjajo, gerde laži trosijo , in ljudi plitve glave motijo, ti pa brez strahu se za pravico poteguješ in njih lažnjive mreže in proglje podiraš, kolikor le znaš in moreš, glej! spolnil si svojo dolžnost do svete cerkve.
Naše dni pa neverniki bolj prederzno povzdigujejo svojo glavo, se poprimejo vsake reči in se ne ustrašijo nobene, da bi le svoje nauke prav široko raztrosili; naše dni so se krivoverci, akoravno se med sebo pikajo in vjedajo , zjedinili v sovražtvu zoper katoljško cerkev, jo černijo in vse njene naprave; naše dni se stiska in preganja cerkovni poglavar in v njem terpi vsa katoljška cerkev. Take strašne in grozovitne reči' se godijo naše dni! Ko se pa kej takega godi, pravemu katoljčanu ni dovolj, da le svoje vsakdanje dolžnosti spolnuje , da le znotraj v sercu sveto cerkev ljubi, da le malo zdihuje, kako terdi so časi in kako hudobni so ljudje. On vidi, da je nar svetejša reč v nevarnosti, jo pomaga oteti, naj velja kar rado; za njegovo cerkev mu ni pretežka nobena reč, in naj bi šlo za blago in pre-
m oženje in kri in življenje. Ako je domovina v nevarnosti, vojšak žlahtnega serca ne misli samo, kako oteti domačo hišo; za celo domovino daruje svoje življenje. In kakor dobri katoljcani bi o časih posebndi in velikih stisk in težav ne imeli posebno serčno in možko skazovati svoje vere? Le ne dajmo se motiti zavitemu sovražniku, ki nam šepeta: Tiho bodi, saj ti nisi v nevarnosti; tudi ne stegujem svoje roke nad celo cerkev, temuč le zoper tega ali unega človeka , le zoper to ali uno napravo. Pa ravno to je prava neumnost, da ljudje mislijo, da, ker oni nevarnosti očitno ne vidijo, tudi res> nobene nevarnosti ni, ali pa da mislijo, da, ker je le sama vera v nevarnosti, da je vse uno lepo pri miru in pokoju. Oh da bi ljudje le hotli spoznati, da se edinost v sveti veri in ljubezen do svete cerkve le zavoljo tega podkopuje, naj se po svetu vse prekucne in po koncu gre, in tako vse sorte hudobije brezskerbno doprinašajo. Zato-raj zamerkaj si dobro! Vsak kamen, ki se zavoljo tvoje merzlote in nemarnosti do svete cerkve iz preslavne in prevelike hiše cerkovne izškerblja, se bo za tebo zagnal, naj te pokonča in zdrobi. Merkaj dobro! Nebo in zemlja bota prešla, Jezusove besede pa ne bodo prešle; vrata peklenske njegove cerkve ne bodo premagale; da bo ona obstala, za to se ni treba bati. Pa za nas se nam je treba tresti, da, ako se odcepimo ali se terdno ne deržimo skale, na kteri je cerkev postavljena, da nas burja ne odnese, da nas morski valovi ne požro, da, ako svojega pastirja zapustimo, volk ne pride in nas ne razterga, da, ako svojo mater, sveto cerkev, zaničujemo, ali se je sramujemo, da ta sramota ne pride nad njeno glavo, temuč nad našo, da nas ne pokrije černa noč nevere, pregrehe in hudobije in da ne občutimo ojstre šibe, ktero smo si spletli s tem, da smo bili tako slabe vere. Preljubi! Opominjeval sem vas, pa vam nisem nič kaj novega povedal, tudi se nisem poslužil kake nove nenavadne obleke ; pa časi so resnobni in tirjajo ojstro , da se obnašamo možko in serčno. Zatoraj sem za potrebno spoznal, vam na serce položiti, kako sveta da je dolžnost, naj današnje dni svoj cerkovni duh jasno kažemo in svojo vero očitno na znanje dajemo.
Zategavoljo ne zamujajte — to je moja serčna in goreča prošnja — ne zamujajte nobene priložnosti, naj se resnic naše svete vere zmiram bolj naučite in jih spoznate. Bolj jih bote znali, serčnejše jih bote tudi na znanje dajali. Učite se in premišljujte, kako se je naši cerkvi godilo že celih osemnajst sto let, in čudili se bote in stermeli, kako modri so poti previdnosti božje. Vse je Bog tako ravnal, da so vse burje in nevarnosti le v to služile, da je sveta cerkev si več moči pridobila in se bolj razširila. Premišljujte, da je lepo in pošteno , možko hoditi za banderom, h kteremu ste pri svetem kerstu prisegli. Premišljujte, da bi bilo naj bolj sramotno, bandero ob uri nevarnosti zapustiti. Prepričani si bodite , da tako spoznanje sprejme svoje plačilo od Jezusa Kristusa, kte-rega ime s tem častimo in hvalimo. Ne poprašujtc dolgo: Kaj nam je toraj storiti ? Le to poglejte, da se pravi ker-šansko-katoljški duh v vašem sercu oživi in vdomači, in te vam bo pravil povsod , naj se dogodi kaj malega ali imenitnega , kaj vsakdanjega ali nenavadnega, povsod vam bo pravil, kaj vam je storiti. Svet naj spozna in Ye, kako da vam je resnica zastran nar svetejše reči vašega življenja, kako draga in ljuba da vam je prava vera, kako terdne in svete volje da ste braniti jo. Z besedami svetih aposteljnov Petra in Pavla tudi jaz vam kličem: „Bodite trezni in čujte, zakaj hudič, vaš zopernik, hodi okoli kakor rjoveč lev, in išče, koga bi požerl, ustavljajte se mu, terdni v veri" I. Petr. 5, 8; primite za božje orožje, da se zamorete braniti ob hudem dnevu, in v vseh rečeh popolni obstati", Efež. 6, 13. Ravno s tem aposteljnom bote pa tudi reči zamogli. „Ne bom osra-inoten. Vem namreč, komu sem veroval, in sem prepričan, da je mogoče, kar mi je izročeno, ohraniti do dne plačevanja." II. Tim. 1, 12.
Priča, akoravno le posamezna, priča, da v vašem sercu živf cerkovni duh, je to, da zvesto spolnujete cerkveno zapoved zastran svetega posta. Kaj ta postna postava po pismenki in po duhu od vas tirja, sem vam razložil lansko leto. Zdaj vam le koj še oklicujem postno postavo Kerške škofije, ktera ostane tudi letos, kakor je bila lani. Dušnim pastirjem pa naročujem,
naj vam to postavo po pismenki in po duhu večkrat pred oči postavljajo.
Mesa jesti je prepovedano:
1. Vsak petek celega leta; 2. na pepelnico in tri poslednje dni velikega tedna; 3. vsako sredo, (petek) in saboto štirih kvaternih tednov; 4. na bilo a) pred binkoštmi, b) pred sv. Petrom in Pavlom, c) pred veliko gospojnico, d) pred vsemi svetniki, e) pred devico Marijo v adventu, in f) na bilo pred božičem.
Po tem takem je vse sabote — razun sabote pred veliko nočjo in pred binkoštmi, in štirih kvaternih sabot, — dalej vse gorej ne imenovane dni svetega postnega časa, kakor tudi vse srede v adventu, od mesa jesti pripuščeno. Kakor vsakdo lehko vidi, se je cerkovna postna postava imenitno zlajšala. Da se pa za toliko milost vsaj nekaj stori, se imajo te dišpenzirane dni požebrati »tri očenaši, tri češčena Marija" in »apostoljška vera" v čast prebritkemu terpljenju Jezusa Kristusa. Serčno pa želim, da bi te molitvice cela družina vku-pej ob enem opravljala, nekaj zalo, da jih kdo opraviti ne pozabi, nekaj zato , da se zraven v misel jemlje , kaj cerkovna postava prav za prav tirja. Tudi se bolehnim ljudem, ki se v kopelnicah in drugih podobnih napravah nahajajo in ozdravljajo, — dalej ljudem, ki so na cesti, ali pa pri svojih predpostavljenih ali gospodarjih postnih jedi dobiti ne morejo, — vsem tem ljudem se dovoli naj pri mesu jedo; zato dopuščenje jim ni treba dalej prositi, le samo to se jim naroči, naj si po svoji vesti kako drugo težavno delo naložijo. Dalej dobijo duhovniki in spovedniki pravico dovoljevati, da kdo tudi gorej imenovane dni sme mesa jesti, vendar mora biti posebna sila. dalej naj se vselej gleda na starost, na zdravje in družinske okoljščine, in slednjič naj se modro in previdno priporoča, da si taki ljudje pri jedi, kakor si bodi, kaj pritergajo. .
Cerkev je volje, s postom dušo zdravo ohraniti, ne pa truplo bolno narediti. Zategadelj postava ne veže ljudi, ki so v resnici bolni in tudi te zapovedi spolnovati dolžni niso. Kdor pa, akoravno ni prav bolen, temuč le bolehen, mesenih jedi težko pogreši ali jih uživati mora, te naj ali sam ali po svojem duhovniku ali zdravniku pri škofijstvu prošnjo uloži, naj
se mu dovoli, postne dni vselej pri mastnem jesti. Take prošnje se bojo rade usliševale, kolikor to cerkvene postave dopuščajo in dokazi pričajo, da je kaj takega treba.
Dalej pa tudi ne smemo pozabiti, da so v letu nekteri dnevi, ob kterih po cerkovni postavi ni še dovolj, da se mesenih jedi zderžujemo, temuč da cerkovna postava zapoveduje, te dni le enkrat na dan se do celega nasitovati. Ta zapoved veže vse, le samo ljudi ne, ki so bolni, ki težko delajo, in ki niso še 21 let ali pa so več kot 60 let stari. Vsi drugi ljudje so dolžni, te dni le enkrat na dan se do celega nasitovati, akoravno smejo meso jesti.
Taki dni, ob kterih je zapovedano, pri jedi si kaj pritergovati, so:
a) Vsak dan štiridesetdanskega posta razun nedelj; b) vsaka sreda in sabota v adventu, in c) gorej imenovani dni kvaternih tednov in gorej imenovane bile.
Preljubi! Veliki apostelj Pavi piše: „Če jed pohujša mojega brata, ne jem mesa vekomaj, da svojega brata ne pohujšam", I. Kor. 8, 13. Ali se mar nam dozdeva malenkasta reč, kako jed uživati, in nas vseh mater pohujšati, njeno postavo zaničevati in sveto katoljško cerkev razžaljevati? Ni veliko in težavno, česar cerkovni duh od nas tirja; spolnujmo to, da si moči pridobimo, delati tudi kaj bolj težavnega, ako potreba in sila navstane; in ne pozabimo nikoli, kar nam je Jezus obljubil: »Ker si bil v malem zvest, te postavim črez veliko; pojdi v veselje svojega Gospoda", Mat. 25, 21.*)
V Celovcu 27. januarja 1860.
Valentin s/r. knezoškof.
*) Ta pastirski list naj se nedeljo kvinkvagezimo po vseh farah namesti pridige bere in tukaj imenovani postni dni naj se med letom vselej popred vernim s kanceljna oznanujejo.
Poducenje za zakonske žene. V vod.
Od tajistega časa, kar sta Adam in Eva veseli paradiž zgubila, tudi pravega, čistega, stanovitnega veselja na tem svetu nikjer ne najdemo. Ta zemlja je postala dolina solz in terpljenja, vsi ljudje morajo nositi težki jarm Adamovih otrok. Na tem svetu vsak stan svoje veselje, pa tudi vsak stan svoje težave ima. To resnico mi bote tudi ve keršanske žene! gotovo poterdile. Kako dolgo je že od tega časa, da ste ve v zakonski stan stopile? Kako dolgo je že od tega, da ste lepo ovenčane tam pred altarjem stale vsaka z svojim ženinom, kjer sta si ženin in nevesta v roke segla in vpričo živega Boga, vpričo božjega namestnika, vpričo drugih svatov, v sveti zakon se zavezala? Takrat ste še bile v rožnem cvetu svojega življenja, takrat še terpljenja in žalosti niste poznale, takrat ste si od zakonskega stanu še morebiti zlate gore obetale ! — Ko bi vas pa danes prašal, ali ste zares v zakonskem stanu tisto srečo, tisto sladko veselje našle, ki stfe si ga poprej obetale, ali zares zakonski stan tolike sladkosti ima, kakor si jih nekteri mislijo; kaj mi bote odgovorile? Kaj ne to mi bote odgovorile, ja naš zakonski stan pač sladkosti ima, da se Bogu usmili! Sladkost in veselje zakonskega stanii se mora pač drago plačati! Oh koliko žalosti, koliko skerbi, koliko terpljenja, koliko grenkih ur smo si že poskusile v tem času, kar se v zakonskem stanu nahajamo! Ja gotova resnica je to: vsak stan na tem svetu scer svoje veselje, pa tudi svoje posebne težave ima! In tako tudi vaš zakonski stan. Od kod pa neki pride to, da vsak stan, posebno tudi zakonski večidelj toliko terpljenja, toliko britkosti ima? Nekaj pride od Boga; zakaj vsakemu človeku je Bog na tem svetu nek poseben križ naložil, da bi ga voljno nosil, dokler je božja volja, da bi si tako nebesa zaslužil. Ali veliko križev morajo ljudje pa tudi nositi, ker so si jih sami naložili. In to se tudi v vašem zakonskem stanu rado godi. Kedar zakonski svojih dolžnost ne dopolnujejo, kedar v svojem zakonskem
stanu ne živijo tako, kakor bi po božji volji živeti imeli, takrat si oni sami sebi težke križe nakladajo, ki jih potem le z veliko težavo nositi morajo. Da se tudi vam , ljube keršanske žene! taka godila ne bo, vas hočem danes zastran dolžnosti stanu nekoliko podučiti, da bote te svoje posebne dolžnosti dobro spoznale, tajiste zanaprej prav zvesto spolnovale, vse dozdajne zamude pa tudi še popravile! Zatoraj vam danes govoriti hočem od tistih poglavitnih dolžnost, ki posebno vaš stan zadevajo. Govoril bom v imenu Jezusa, Marije in svetega Jožefa, v imenu te blažene, svete rodovine; ve pa zvesto in tanko poslušajte!
Razlaga.
Vsak stan ima svoje dolžnosti; tako imate tudi ve keršanske žene! vsaka svoje posebne dolžnosti. In kakor bote te svoje dolžnosti spolnovale, zvesto ali nezvesto, dobro ali slabo: tako bo tudi vaše življenje, srečno ali nesrečno za ta svet in tudi za celo večnost. Zategadelj je veliko na tem ležeče, da vsaka izmed vas svoje dolžnosti dobro spozna, potem si pa tudi stanovitno prizadeva , s pomočjo gnade božje tajiste prav zvesto spolnovati. Ravno iz tega cilja in konca vas tudi zdaj zastran vaših poglavitnih dolžnost nekoliko podučiti želim. Po navadi ima človek le eno imd, ve pa imate po troje imen. Mož vas kliče: žena! Otroci vas kličejo: mati! hlapci in dekle vas pa kličejo: gospodinja! Zatorej pa tudi trojne dolžnosti imate: a) kakor žene, b) kakor matere, in c) kakor hišne gospodinje.
Ktere dolžnosti imate kakor zakonske žene? — 1. Kakor zakonske žene ste dolžne, vsaka svojega moža spoštovati, pre-serčno ljubiti in njemu zvesta tovaršica biti celo življenje. To je vaša perva dolžnost. Mož je glava žene, kakor je Kristus glava svoje neveste, svete cerkve. Zatoraj morate tudi vsaka svojega moža prav spoštovati, kakor tudi cerkev Kristusa zmirom spoštuje. Tam pred božjim altarjem sta si enkrat tudi zakonsko ljubezen eden drugemu prisegla. Zatoraj moraš tudi ti, keršanska žena! svojega moža priserčno ljubiti; kakor tudi cerkev preserčno ljubi svojega ženina Jezusa. Kakor dišeči rožmarin zmirom lepo zeleni po letu in po zimi, tako mora
tudi vajna zakonska ljubezen zmirom zelena ostati; in akoravno se mož in žena s časom postarata, zakonska ljubezen se pa nigdar ne sme postarati; zmirom mora ravno tista ostati. To je potem prava ljubezen, ki celo življenje svetlo plamti; ja, katera tudi celo večnost živela in gorela bo. Iz take prave ljubezni izvira potem tista zakonska zvestoba, da mož in žena eden drugemu zvesta ostaneta; da eden drugemu lepo pomagata k časni sreči in k večnemu zeličanju; da pa tudi v zdravju in bolezni, sreči in nesreči, v veselju in žalosti eden drugemu zvesta ostaneta, eden drugega ne zapustita , dokler ju smert ne loči. Le dobro se sprašajte, ali se niste kaj že pregrešile zoper to pervo dolžnost, zoper zakonsko ljubezen in zvestobo! — Vaša vest vam vse razodela bo. —
Dolžne ste 2. vsaka svojemu možu pokorna biti v vseh pravičnih in pripuščenih rečeh. Mož je glava žene , kar on zapoveduje, mora dobra žena radovoljno storiti. To je božja volja tako. Že k pervi ženi Evi je Gospod Bog tako govoril, rekoč: „Ti boš pod oblastjo moža, in on bo nad teboj gospodoval", (Genes. 3, 16.) Pa tudi sveto pismo novega testamenta tako govori; rekoč: „Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu", (Kolos. 3, 18.) To je tedaj vaša druga dolžnost. Le zvesto jo dopolnujte. Bodite pokorne svojim možem v vseh pravičnih rečeh: rade in brez zoperstavljanja se tudi udajte svojim možem, kar zakonsko postelj zadeva. Bodite ve žene pa tudi sramožljive, otrok se ne branite — zato vas je Bog poklical v zakonski stan, vse naj se po božji volji godi. Pa tudi na zakonski postelji Boga pred očmi imejte, kateremu bodete enkrat morale rajtengo dajati od svojega stanii. — Zategadelj morate 3. prav boga-boječe, pobožne žene biti, da bote v svojem stanu po božji volji dobro in zvesto živele. V svetem pismu starega testamenta se tako bere: „Vsaka hudobija je mala proti ženski hudobiji; in vsaka hudobija se da prenesti, le ženska hudobija ne. Ni hujše glave, kakor je kačja glava; ni hujše jeze, kakor je ženska jeza. Boljše je, pri levu in med zverino prebivati, kakor pri hudobni ženi. Njen mož ječi in tiho zdihuje. — Pa srečen je mož, ki dobro ženko ima; še enkrat tako dolgo bo živel. Pridna žena ga razveseljuje; v miru
bo doživel leta svojega življenja. Ali je bogat, ali ubožen, je njegovo serce dobre volje, njegovo lice veselo", (Sir. 25, 19 — 26, 1—4.) Tako govori sam božji Duh. Ali ktere žene so tako hudobne , in ktere so pa tako dobre in ljubeznjive ? Na kratko vam povem: Tiste žene, ki se Boga ne bojijo, ki Bogu zvesto ne služijo, ki Boga iz svojega serca preženejo , tajiste žene so hudobne; in živi pekel ima tak mož že na svetu, kateri mora zraven tako hudobne žene prebivati. Dobre in ljubeznjive so pa tiste žene, katere se Boga bojijo, ki Bogu lepo služijo, ki pobožno serce imajo. Zategadelj vam je prave, resnične in prav globoke pobožnosti vsem potreba. Iz take sercne pobožnosti potem izvira ta ljuba poter-pežljivost, krotkost in podanje v božjo voljo, kar je vse potrebno k sreči zakonskega stanu. Oh da bi le, ljube, ker-šanske žene! v vašem stanu prav poterpežljive, krotke, v vseh okoljšinah svojega življenja v božjo voljo udane bile; oh kako lepo krono za večnost bi si spletle iz tega ojstrega ternja , po katerem na tem svetu večkrat hoditi morate ? Ce imate dobre može, Bogu se lepo zahvaljujte — dober mož je velik božji dar; če imate pa hudobne može, imate pa še lepšo priložnost za nebesa si veliko zasluženja pripravljati. Zoper hudobne može vam ženam danes dva pomočka priporočim: a) vam podam dobro mazilo, in b) dober nauk. — Veste, ljube žene! kaj morate storiti, da bote svoje hudobne može premagale, da jih bote poboljšale , da bote vender v lepem miru in v keršanski ljubezni skupej živele ? S pravo poter-pežljivostjo se morate prav dobro namazati vsak dan; potrpežljivost vse prenaša, vse poterpi; pa tudi vsak dan morate ponižno Boga prositi za to žlahtno mazilo keršanske poterpežljivosti. In dobri nauk pa , ki vam ga dam , je ta: Kedar se vam prav huda godi in se same ne morete več tolažiti, tukaj sem v cerkev , v to hišo božjo pritecite, tukaj pri Jezusu v zakramentu sv. Rešnega Telesa pričujočem iščite pomoči in tolažbe; pred Njim razlivajte svoje pobite serca, Njemu potožite svoje reve in nadloge, svoje križe in težave; in usmiljeni Jezus in pa Njegova mati Marija imata toliko sladke tolažbe tudi za vas! Tukaj bote zadobile gnado in pomoč, da bote svoje križe in nadloge zanaprej bolj lehko
^nosile, dokler vam jih Bog enkrat čisto in vse odložil bo! Zatoraj le prav Ijubeznjive, svojim možem zveste, pokorne, tihe in krotke bodite. Pa tudi v božjem strahu in prav pobožno živite ; to so vaše poglavitne dolžnosti, ki jih imate kakor keršanske žene! —
Zdaj vam pa povedal bom, ktere dolžnosti pa imate b) kakor keršanske matere. — Oh tukej še le imate prav velikih in svetih dolžnost! Žlahtno , drago blago je sam nebeški Oče vam izročil, da bi ga lepo , skerbno in zvesto varovale; ob svojem času ga bo nazaj tirjal iz vaših rok. In to žlahtno, drago, vam sporočeno blago so vaši nedolžni otročiči; oni so nar žlahtniše, nar dražje blago , katerega pri hiši imate. Pri svetem kerstu je sveti Duh vaše otroke posvetil za tempel, v kterem hoče zanaprej prebivati. Pri svetem kerstu so vaši otroci tudi božji otroci postali; postali so bratje in sestre Jezusa Kristusa; njih duša je bila tamkaj posvečena, v prelepo oblačilo nedolžnosti in gnade božje oblečena. Dušni pastir so vaše otroke v kerstne bukve zapisali; med tem so pa angeli božji imena vaših otrok tudi v bukve večnega življenja zapisali. In glejte! te svete, nedolžne dušice , te Ijubeznjive angeljčke v človeški podobi je potem Bog vaši skerbi izročil, da bi ve keršanske matere ! tajiste lepo varovale — dobro izrejale, jih nedolžne ohranile, da bi vaši otroci enkrat pošteni ljudje, dobri kristjani bili na tem svetu, po smerti pa število izvoljenih v nebesih množili. Glejte! kako imenitna je tedaj vaša dolžnost, otroke prav rediti in jim tako k časni in večni sreči pomagati! Zatoraj vam zdaj nekoliko razložiti hočem, kaj imate, ve keršanske matere storiti, da bote to svojo imenitno sveto dolžnost prav spol-novale. Dolžne ste keršanske matere skerbeti za truplo in za dušo svojih otrok. Ker pa le dobro, zdravo drevo, dober, zdrav sad rodi, morate tudi narpred za to skerbeti, da bote same zdrave na truplu, pa tudi zdrave na svoji duši. Potem bote tudi dobre , zdrave otroke na svet rodile. Pa že pred porodom se mora začeti vaša skerb za otroka, ki ga pod svojim sercom nosite. Varujte se matere! v nosečem stanu vsega, kar bi znalo vam in otroku škodovati. Varujte se takrat pretežkega dela, predolgih potov, varujte se nezmernosti v jedi
in pijači, posebno pa hude jeze in velike žalosti. Vse to bi vam in vašemu otroku zlo škodljivo bilo. Že takrat, keršan-ske matere! v pogostih molitvah in serčnih zdihljejih svojega otroka Bogu priporočujte, in ga ponižno prosite za srečen porod, za pomoč in tolažbo za tisto britko uro, ki je mnogokrat tako huda in nevarna? Kako lepa je tudi tista navada, da žene pred porodom k spovedi grejo in k božji mizi pristopijo! Ta lepa, keršanska navada naj bo tudi vam vsem serčno priporočena! — Po porodu pa morate skerbeti za telesno zdravje svojih otrok, posebno se tudi takrat, kedar otroka na persih imate, vseh hudih strast varujte, posebno jeze in sovražtva, da ne bojo otroci vaše jeze in hude nature že z maternim mlekom v se serkali. Malih otrok tudi k sebi v postelj ne jemljite. Koliko nesreče je že s tem se zgodilo ! Tudi snažnost, primeren živež in prava obleka mora malim otrokom k zdravju in dobri rasli pomagati. Kakor pa otroci že nekoliko odrastejo, jih morate tudi hitro dela vaditi; se ve da le kaj malega in lehkega, kar otroci lehko storijo. Tako bojo tudi enkrat pridni delavci, kedar odrastejo, če se bojo pa že od mladih nog vadili lenobo pasti in brez vsakega opravila okoli pohajati, bojo pa tudi celo življenje gerdi lenuhi ostali. „Lenoba pa je bogata mati vsake hudobije". Svoje mlade dekleta morate dela vaditi — posebno domačih ženskih opravil jih dobro učiti in zbrihtati, da vam bojo znale lepo pri delu pomagati, da bojo tudi same enkrat, ako jih Bog v zakon pokliče, pametne, delavne in modre gospodinje. Toliko skerb morate imeti za truplo, za telesno zrejenje svojih otrok. Ali še večo skerb morate imeti za njih neumerjočo dušo, katera je po božji podobi stvarjena. — Nedolžni otroci so žlahtne, mlade drevesca , ki v vertu svete katoljške cerkve tako ljubeznjivo rastejo. Mlade drevesca skerbnega verlnarja potrebujejo; tako pa tudi mali otroci. Matere, očetje, dušni pastirji in drugi učeniki, to so potrebni vertnarji nedolžnih otrok. Pa vender med vsemi temi je mati perva in nar boljša vertnarica, ki nad otrokom svojim nar večo oblast ima. In kakor bote, keršanske matere! svoje otroke od mladih nog na dobro ali na hudo stran nagnile, tako bojo otroci večidelj tudi celo svoje življenje ostali. — Že takrat, ko svoje otroke
na rokah varujete in pestujete, jim morate večkrat proti ne-hesom pokazati, tje, kjer ljubi Bog prebiva, kjer je Oče nebeški doma. Kakor pa otroci že nekoliko govoriti znajo, ga moraš, ti keršanska mati, že tudi nekaj učiti od Boga. Nar prej ga nauči lepo pokrižati se, potem pa počasi in pobožno moliti Očenaš, Ceščeno Marijo, apostoljsko vero. Vsako jutro, vsak večer svojega otroka pokrižaj in moli ž njim. Tako se bojo otroci moliti naučili in tudi navadili. Potem jih učite tistih pervih in poglavitnih resnic iz keršanskega nauka, katere vsak kristjan znati mora. To je izreja pameti vaših otrok, tako jim bistrite um in modrile glavico. Kedar so pa otroci že zadosti veliki, jih morate pridno v šolo in v cerkev pošiljati , da se tam naučijo, česar jih doma naučiti ne morete. V šoli in cerkvi se bojo otroci učili Boga spoznati in Njemu lepo služiti. Tam se bojo učili spoznati Jezusa in Njegove svete nauke, in tisto zveličansko stezo, po kteri se k Jezusu v nebesa pride. To je pač potrebno spoznanje za vsakega; zatoraj je pa tudi vaša sveta dolžnost, otroke doma učiti, potem jih pa tudi pridno v šolo in h keršanskemu nauku v cerkev pošiljati. — Posebno morate keršanske matere! tudi nedolžno serce svojih otrok prav obdelovali. Otročje serca so nepopisane bukve; kar bote v te bukve zapisali, dobrega ali hudega, to bo v njih ostalo. Otročje serce je vosku podobno, iz kterega se vsaka podoba lehko naredi; tako mehko, tako pripravno za dobro in za hudo je tudi otročje serce. Kar se v njega sadi, dobro ali hudo, to tudi iz njega priraste. Pa človeška natura je po poerbanem grehu popačena, in le k hudemu bolj kakor k dobremu nagnjena. Tudi pri malih otro-kih se to nagnenje k hudemu hitro prikazuje. Hudo nagnenje to je tista strupena zel, ki se tudi v otročjem sercu vkore-niniti hoče. Kakor pa skerben vertnar svoje drevesa tudi obrezuje, jih lepo trebi, kakor priden vertnar ne pusti, da bi strupene zeljša v njegovem vertu rastle, tako morate tudi ve keršanske matere! storiti. Ako vidite, da so vaši otroci k tej ali drugi hudi reči nagnjeni, da na to ali uno vižo svojo hudobnost kažejo, takrat ne smete vi temu hudemu nagnenju vaših otrok streči in jim vsega spolnovati, kar otroci imeti hočejo; ampak vi se morate temu hudemu nagnenju hitro v
začetku zoperstavljati; ve si morate prizadevati, to strupeno zel iz serca vaših otrok čisto izrovati in strebiti. Otroci so radi nagnjeni k svojeglavnosti. Ali otročja svojeglavnost se mora pregnati, njih lastna volja prelomiti, kakor hitro kaj takega imeti hočejo, kar ni prav. Oh kako se pregrešijo tiste matere, ki svojim otrokom vse privolijo, jim vse spol-nujejo , karkoli si nespametni otroci poželjujejo. Namesto da bi imeli otroci svoje matere ubogati, pa le nespametne matere svoje otroke ubogajo in jim vse storijo, karkoli otroci imeti hočejo. To je pač velik greh pri otroški reji. Iz takih razvajenih samoglavnih otrok nikdar kaj prida ne bo. Taki otroci bojo enkrat kervava šiba svojim nespametnim staršem, ne veselje, ampak žalost, ja velika žalost za njih stare dni. — Otroci so k nezmernosti v jedi nagnjeni. Zatoraj ne smete otrokom vselej toliko dajati, kolikor imeti hočejo. Ne bilo bi prav, bilo bi tudi neusmiljeno, ako bi otroke, posebno male otroke stradati pustili; otroci rastejo, zatoraj tudi jesti morajo. Pa boljše je otrokom po malem, pa večkrat dajati, kakor pa naenkrat toliko, da se že kakor otroci nezmernosti vadijo, in tako ne le samo na duši, ampak tudi na truplu, na zdravju škode terpijo. Matere! varujte svoje otroke tudi zberljivosti v jedi. Ako ene jedi nočejo, ne dajajte nobene druge več. Kedar bodo lačni, bodo že jedli vsako jed od kraja. Otrokom žganja ali vina dajati, Bog ne daj. Mleko pa voda, to je pijača otrokom in mladim ljudem. Otroci so tudi k nečimer-nosti in k prevzetnosti nagnjeni. Zatoraj otrok le preveč ne hvaliti, da se ne bojo prevzeli. Ne oblačite svojih otrok čez vaš stan, iz tega pride gerda lišparija. Ne hvalite svojega otroka zavolj lepega oblačila, tako bi ga še vi k nečimernosti, k prevzetnosti napeljevali. Pač vsako hudo nagnenje si prizadevajte pri svojih otrokrh v začetku zatreti, kolikor je nar več mogoče. — Pa ljube matere! vse to še zadosti ni. Iz verta je treba slabo zeljše izrovati, popipafi; potem se pa tudi mora z dobrim semenom obsevati ali obsajati z lepimi rožicami. Tako morate tudi pri vaših otrokih storiti. Morate iz njih serca vse hudo izganjati; morate pa tudi vertec otročjega serca z dobrim semenom obsevati; lepe, žlahtne rožice mostov. Prijatel.	8
rate tudi v njega zasjati. Posebno pa morate lepe čednosti: gorečo ljubezen do Boga, gorečo ljubezen do Jezusa in Marije , ponižnost, čistost in pokorščino, te žlahtne štiri rožice v njih mehko, še nedolžno serce zasaditi. Božji strah jim morate tudi globoko v serce vtisniti, da se bojo otroci bali kaj hudega storiti, govoriti ali misliti vpričo Boga, kateri je povsod, kateri vse vidi in vse ve. Božji strah naj vaše otroke spremlja povsod, tako se bojo tudi povsod lepo obnašali ! — Dolžni ste otroke lepo učiti, svariti, opominjati, od hudega jih odvračati; ako pa lepa beseda ne pomaga, mora pa šiba pripomoči. Otroci morajo imeti pravičen strah. V vsaki keršanski hiši mora v kotu božja martra viseti; blizo božje martre naj pa tudi šiba visi, katera nepokornim porednim otrokom brez usmiljenja naj poje, kedar jo zaslužijo. „Kdor se šibe ne posluži, tajisti svojega otroka sovraži; kdor ga pa za ljubo ima, tajistega pa tepe, kaderkoli si zasluži," tako že sam božji duh govori. Pa kaznovati ne smete ne preojstro, ne premehko, ampak kar je prav; kaznovati ne smete jeze se in preklinovaje, ampak iz prave, keršanske ljubezni, da bi se otroci zanaprej hudega bali in se poboljšali. Dokler je drevce mlado, se še da ušibniti; kadar je pa že visoko izrastlo , potem se pa ne da več pripogibati. Kako imeniten nauk za otroško rejo je v tih kratkih besedah zapopaden! Matere! ne pustite, da bi otroci obojnega spola v eni postelji skupej ležali. Vi morate vaše otroke vsake nevarnosti varovati ; vsako hudo priložnost morate od njih odvračevati. Posebno morate oči na svoje odraščene sine in hčere obračali. Ne pripuščajte vašim otrokom se potepati ali v kako slabo to-varšijo ali v kerčmo zahajati, kjer se nič prida ne vidi in /ne sliši; kjer bi vaši otroci, sini ali hčere le svoje poštenje, svojo nedolžnost zgubili, vam pa in celi hiši žalost in sramoto napravili. Ne terpite po nobeni viži, da bi vaši sinovi ali hčere kako grešno znanje imeli; grešno znanje le v greh zapelja; v srečen zakon pa malokdaj ali pa nikoli. Ce se pa vendar ktero iz med vaših otrok tako dalječ zgubi, oh! ne nehajle ga svariti, opominjati, prositi, solze pretakati, Bogu ga priporočati in za njegovo poboljšanje prositi, dokler ga na pravi pot nazaj ne pripeljate in poboljšate. Sveta Monika je
tako britke solze pretakala za svojim zgubljenim sinom Avguštinom ; tako dolgo in tako goreče je molila za njega, dokler je bila uslišana. Avguštin se je poboljšal in spokoril, velik svetnik je postal in tolik nčenik, da mu skoraj med vsemi učeniki v katoljški cerkvi para ni. — Pa veste, kaj je potreba , da bote svoje otroke prav dobre in pobožne zredile ? Ve jim morate same prav lepe zglede dajati, prav lepe izglede pobožnosti in čednega, keršanskega zaderžanja. Mati svete Terezije je večkrat po noči ustala , pri postelji pokleknila in Boga pobožno molila. Mlada Trezika je to vidila in je ravno tako storila. Pozneje je pa velika svetnica postala. Tako veliko premore lep izgled! Brez lepega izgleda pa tudi nar lepši nauk nič ne pomaga. Ker pa je človeško delo, človeško prizadevanje čisto prazno , ako Bog svojega žegna ne da, ve keršanske matere stanovitno Boga prosite, da bi On, ljubi Oče nebeški, vse vaše dela in skerbi, ki jih pri vaši otroški reji imate, obilno porosil s svojim nebeškim blagoslovom. Ja vsak dan molite tudi za vaše otročiče, vsak dan jih Bogu in Mariji priporočajte ; tako vam ljubi nebeški Oče tudi svojega blagoslova odtegnil ne bo! To so tedaj vaše svete dolžnosti, ki jih imate kakor keršanske matere.
Ve ste pa c) tudi hišne gospodinje; zatoraj vam bom še čisto na kratko povedal , ktere posebne dolžnosti imate kakor hišne gospodinje. Kakor gospodinje morate dobro go-spodiniti, morate delavne in pridne biti, morate vsako reč modro in dobro obračati, morate prihranljive, pa vendar ne preskope biti, morate svoje domače v pravem in lepem redu imeti. Morate nad vsemi domačimi , posebno nad hlapci in deklami čuti, da se lepo zaderžujejo, da se nič hudega pri hiši ne godi. Gospodinja mora povsod biti, povsod imeti svoje oči. Morate svoje domače lepo svariti, kedar je potreba; in k vsemu lepemu jih napeljevati. Morate svoje domače , tudi hlapce in dekle k božji službi, h keršanskemu nauku ravnati in pošiljati, ker jim je keršansko podučenje k zveličanju tako silno potrebno. Pa naročiti jim tudi morate, da bojo o pravem času zopet doma. Bodite ljubeznive vsem domačim ljudem, če ktero zboli, skerbno in radovoljno mu strezite,
kar že sploh keršanska ljubezen tirja. Bodite svojim domačim prave pobožnosti in vsake čednosti nar lepši izgled. Tako bote prave, dobre gospodinje, nad kterimi se tudi Bog veseli in dopadanje ima! Imate še stariše, lepo jih imejte, kakor je Bog zapovedal v šterti zapovedi, da bote srečne na tem m na unem svetu. —
Sklep.
Oj blagor vam, ljube keršanske žene , matere in gospodinje! ako bote te svoje imenitne dolžnosti zvesto in iz ljubezni do Boga z veseljem spolnovale. Srečno in veselo bote živele v svojem težavnem zakonskem stanu, pridne in poštene otroke bote imele, kateri bojo že tukaj vaše veselje, na starost vaša ^.podpora, po smerti pa vaša naj lepša krona v nebesih! Amen.
N o v i c a r.
* Iz Celovca. II. V kterem jeziku naj se podučuje v p o četnih ali ljudskih šolah? Človek bi ne bil si več v misel vzel, da nam bode še kedaj treba, zastran tega toliko jasnega vprašanja prič-kati in pravdati se. Pa časi se menjajo, in ž njimi se menjajo tudi ljudje! Da toraj to reč do čistega in jasnega doženemo , prevdar-jajmo najpred:
a] namen početnih šol. Čemu da so početne šole, so nam naj lepše pokazali slavni šolnik in pervi slovenski pisatelj, pre-milostlj. knez in škof lavantinski Anton Martin. V „Drobtincah" 1. 1853 str. 113 pišejo takole: „Dobra šola glavo razjasni in serce za dobro ogreje; in to je šole pervi, sveti namen. Učiti otroke-po keršansko modro živeti, si za časno srečo in zveličanje večno sker-beti, za to je šola. Pošteno djanje ima v šoli pervo — posvetno znanje posledno mesto. Dobro je, znati pisati in brati, pa stokrat bolje pošteno ravnati. Brez modre glave in pravičnega serca je tudi nemška beseda prazen mak. Slovenci! ne bodite abotne šalobarde, le na nemščino gnati, požlahtnenje serca pa zanemariti. Ovo bi bilo na robe delo. Šole so nam potrebne: to lehko vsak spozna, ali kdor le po nemški besedi šolo ceni, se močno goljfa. Gorje vam, ako svoje otroke samo zato v šolo pošiljate, naj bi se nemčije učili, za modro glavo in pošteno serce vam pa ni mar! Nezarobljeni, napuh-njeni otroci vas bodo po nemški kleli, vi starši bote pa po slovensko solze točili. — Potrebnejše je, Boga se bati in spoštovati starše, kakor nemškovati. Dobra je nemška beseda dobra, in kdor se nje lotiti
utegne, naj ne zamudi, pa edina pot k pravi sreči ni, kakor nekteri mislijo. Lepo Bogu služiti, očeta in mater lepo imeti, cesarju ali od Boga dani gosposki pokoren biti, svoje delo dobro znati, svoje dolžnosti, križe in težave (Adamov jarm) voljno nositi, veselo živeti in srečno umreti; ovi zlati nauki so človeku veliko potrebnejše ko nemščina; ona bodi pridnim šolarjem naveržek. Tako nas sam Jezus uči, rekoč: „„Iščite pred vsim božjega kraljestva in njegove pravice; vse drugo vam bo naverženo."" Ta zlata beseda tudi za naše šole velja." V „Drobtincah" 1. 1854 str. 118 pišejo ravno tudi oni: „ŠoIa je božji dar, dokler je keršanska in pa prav pridna, v koji se deca učijo Boga spoznati in mu lepo služiti, starše ubogati, gosposko spoštovati, ljubiti svojo domovino, dopolniti vestno svoje dolžnosti, in pa zadovoljno živeti. Ako pa starši le za nemško besedo svoje otroke v šolo pošiljajo . . . take šole so iz pekla doma; bolje da bi jih ne bilo!" Imeniten je toraj namen, pa tudi sveta dolžnost početnih šol: naj,vse učence svoje tako omikajo, da bojo pametni ljudje v svojih opravilih, umni in zvedeni za človeško družbo pa pobožni kristjani. Oh koliko težka butara, oh koliko težavno opravilo! Da bi le vsaj častiti gospodi duhovniki ne mislili, da so početne šole za to, naj se ubogi otročiči nekaj nemških besed naučijo! Početnih šol sveti namen je, kakor smo že I. 1852 pisali: Iz slovenskih otrok narejati modre zemljenčane, zveste deržavljane in pobožne kristjane. — Zdaj že vemo, čemu da so početne šole, tudi že vemo, v kterem jeziku bi se imelo podučevati v početnih šolah; pa poglejmo dalej, kaj pravijo od učnega jezika
b) cesarske postave. 24. maja 1. 1851 št. 358 je visoko c. k. ministerstvo za bogočastje in uk na svitlo dalo tale ukaz: „Dass zwar die Muttersprache durchaus als Grundlage des Unterrich-tes angenommen, dass sie auch in der Zeit der Ueberwindung der ersten Anfangsgrttnde beim ersten Leseunterrichte gebraucht, so wie bei jenem Gegenstande, der nicht minder auf das Herz und Gemiith, als auf den Verstand zu wirken hat, namlich bei dem Religionsunter-richte beibehalten; dass aber beim weiteren Fortschreiten des Unter-richtes allenfalls gleich bei Beginn der zweiten Klasse die zweite Landessprache als ein ordentlicher Gegenstand der Unterweisung anf-genommen, und durch Lesen, Sprechen und Schreiben in dem Masse fleissig geiibt werde, dass die Kinder eine Fertigkeit in ihrem Ge-brauche erlangen". — Dalej je ravno to ministerstvo 23. oktobra 1856 št. 13571 dalo tole postavo: „Das k. k. Ministerium hat die Bewil-ligung auszusprechen geruht, dass in jenen slovenischen Orten und Schulen, vvo einerseits die Verhaltnisse und die daraus hervorgelien-den Bedurfnisse und Wunsche der Bevolkerung dafiir sprechen und wo anderseits der Unterricht in der Muttersprache, womit unter allen Umstanden zu beginnen und die erste sichere Grundlage jedes weiteren Sprachunterrichtes zu legen
ist, hinreichend weit vorgeschritten und fest begrttn-det ist, darauf bedacht zu nehraen und fahige Lehrer zu ermun-tern seien, auch dem Unterricht in der deutschen Sprache ihre Auf-merksamkeit und ihren Eifer zuzuwenden." To so vendar jasne besede : Materni jezik mora biti v početnih šolah pri vseh predmetih, pa skoz in skoz učni jezik; toraj je za slovenske šole učni jezik — slovenski, za nemške pa nemški; zraven se pa uči drugi deželni jezik, toraj v slovenskih šolah nemški, na kar se bistro gleda in kar se ojstro tirja; kaj pa po nemških šolah? kako se pravi za Nemce drugi deželni jezik? kdo za to mara? kdo tega tirja? Odkritoserčno povemo, da mi nismo teh misel, da mi nočemo nikomur sile delati in mu naš slovenski jezik po sili vrinovati, — le postava tako zaukazuje. Naša misel je tale: Naj pravičnejše, pa tudi naj bolje in modrejše bi bilo za Slovence in Nemce, da bi se v početnicah učni jezik, nar manj ko je mogoče, mešal, da bi se ubogi otročiči s ptujim jezikom v početnicah ne silili in ne terpinčili, in da bi se zlate šolske ure skerbno obračale na une potrebne reči, kterih je naše dni sila veliko. Premišljujmo še tudi, kaj tirja zastran učnega jezika
c) sreča in blagor cerkve in deržave. Dajati Bogu, kar je božjega, in cesarju kar je cesarjevega, to je človeka sveti poklic in sveta dolžnost. Pa vendar naj pervo je, dajati Bogu, kar je božjega. Zakaj kdor Bogu božje daje, bo tudi dajal vsakemu svoje, pravo keršanstvo se ne da misliti brez pravice, ljubezni in pokorščine. Za tega voljo je pa tudi keršanski nauk nar imenitnejša reč po-četne šole, — je tako rekoč zlato solnce, okoli kterega se naj suka ves šolski nauk. Gorje nam, ako bi se naši otroci v šolah učili tiste modrosti, ki je pred Bogom norost, tiste modrosti, od ktere se bere: „Modri so, da delajo hudo, dobrega pa ne vedo storiti." Za keršansko vero in cerkev so priburili hudi, nevarni časi. Res da so preljubi Slovenci še terdne vere in pobožnega duha, vendar preberite pastirski list premilostl. knezoškofa našega in vidili bote, da so časi hudi in nevarni; sam večni Bog ve, kaj nas še čaka. Kdo pa bo terdno stal ob uri skušnjave in nevihte? Kdor je v sv. kerš. nauku dobro podučen. Zatoraj preskerbni visi pastir tudi serčno in goreče prosijo, naj se vsi verni marljivo in dobro učijo svetih resnic katoljške vere! Keršanski nauk pa obsega celi katekizem, zgodbe sv. pisma stare in nove zaveze, razlaganje sv. evangelja, cerkvene obrede ali ceremonije in cerkveno zgodovino. Koliko svetih in lepih reči, in vse te reči razlaga modri in vestni katehet slovenski mladini po slovensko. Vse te reči morajo otroci doma pridno ponavljati, da jih v glavi in v sercu ohranijo'. Pa prašamo — za božjo voljo, kako more slovenska reva slovenski nauk doma ponavljati, ako slovensko brati ne zna? Sirote vzamejo nemški katekizem v roko, in si neznane besede v glavo zabijajo tako dolgo, da jih v glavi ohranijo. Pa potem tudi znajo keršanski nauk, da se Bogu usmili! Komaj bo
14 dni, kar prideta ženin in nevesta pred nekega duhovnika v Celovcu, naj pokažeta, kako sta podučena v keršanskem nauku. Nevesta je'bila Slovenka, blizo Celovca v Č. doma, kjer je pa šola terdo nemška. Gospod popraša nevesto po slovenski, ona se pa odreže: „Oj tajč, hospud! oj tajč!" Gospod poprašajo po nemško in glej! šlo je, ko bi bil uro sprožil, vse je ropotalo. Jo pohvalijo in barajo dalej to in uno, kaj to pomenja,- pa glej! od vsega klopotanja ni zastopila besedice, ni mogla reči ne bev ne niev! — Katoljška cerkev! ti potrebuješ danešnje dni dobro in temeljito podučenih kristjanov; katoljška cerkev! tebi je gotovo bolj in več mar za neumer-jočo dušo svojih ovčic, kakor za nekaj praznih in piškovih nemških besed; katoljška cerkev! skerhna mati! spoznaj svojo srečo iti blagor, pa tudi svojo nalogo in dolžnost! —
Srečna in slavna je dalej tista dežela, kjer si znajo ljudje svoj kruh pošteno služiti, in kjer mirno in pokorno živijo. Pa koliko je človeku zdaj znati treba, da se le borno preživi! Človeški rod čudno rasti, zemlja pa je zmiram le tista, fabrike in mašine se stavijo, človeških rok je od dne do dne manj treba. Rokodelci, kinetovavci, kupčevavci, obertniki in umetniki vsi so na nogah, vse sila napred goni in tlači. Kako si hočeš pošteno kruh služiti, ako ne znaš in ne veš te in une reči, take reči, od ktere pred še sanjali niso. In Bog ve, kaj Še le bo! — Kdo bi ne želel, da bi vsi ljudje svojo domovino in občino, svojo deželo in deržavo ljubili, mirno in prijateljsko med seboj živeli, in se vedli kot mirni in pokorni podložni? Da se pa to godi, je treba, naj človek svojo deželo in deržavo pozna, naj ve, kako dobro je, da ljudje v družtvu prebivajo, naj ve, koliko dobrot od svoje občine, dežele in deržave sprejema, kako so cesarji in njegovi pomočniki že od starodavnih časov za našo deželo in deržavo lepo skerbeli in še skerbijo, koliko slavnih mož in serčnih korenjakov je za domovino in cesarja radovoljno svojo kri prelilo in jo še prelija. Treba je dalej, da pozna postave naše, da ve, kaj ima storiti, kako se škode ovarovati, in kako kot župan ali srenski svetovavec kako modro spregovoriti. Glejte! sto in sto reči je poštenemu in modremu deržavljanu treba naše dni! Res da se vseh teh reči otrok v početni šoli naučiti ne more; pa nekaj, veliko več kakor dosedaj, bi se vendarle moglo storiti. Človek bi se lahko naučil in navadil, da bi gladko in lepo bral, razbistril bi si um in pamet lehko toliko, da bi razumel, kaj bere pozdejše leta, in navzelo bi si mu serce lahko veselja, da bi rad in dobre volje koristne knjige prebiral. Tega pa ne doženeš nikoli, ako podučuješ mladino v ptujem jeziku. Kaj toraj tirja sreča in blagor cerkve in deržave? — Naj h koncu še pristavimo besede, ki jih je bil pisal č. g. Janez Hofbauer, izgledni učitelj v Doberli-vasi: „Jasno je kot rumeno solnčice, da se morajo naši otroci v slovenskem jeziku učiti, da bodemo od šol bolj popolnoma sad, ko dozdaj, priredili. Pojte , ljubi Slovenci! po celem svetu, pojte med
Nemce, Talijane, Vogre, Kinezarje, pojte kamor koli hočete, povsod bodete našli narodske učilnice, povsod se bote prepričali, da se v šoli v maternem jeziku uči. Zakaj da bi imela pri Slovencih in samo pri Slovencih druga biti? Zakaj da bi se imelo po naših šolah učiti v ptujem jeziku? Dosedaj so naše šole večidel le spake redile, izšolani človek ni bil ne krop ne voda. Čujte, kaj je nek gospod zvedel, ki je v našo deželo prišel. Gospod slovenskega kmeta prav lepo po slovensko pobara: „Kako kličete to vodo, ki memo teče?" Ošabni kmet, ki je nekaj let po šolah klopi' gladil, se odreže takole po nemško: „Der Wasser nix rufen, gerl kumt olan!" Sema ni znal ne slovensko ne nemško: Bolje je enega znati, ko za dva ne veljati. Prav lepo in zanimivo je, kar pravijo „Novice" v svojem 5. listu 1. 1860: „Razun keršanskega nauka je cilj in konec naših ljudskih šol, da se šolska mladost brati, pisati in enrnalo rajtati nauči'. Višjega namena za potrebe življenja nimajo. Namesto da bi se ko so se potem fantje naučili v domačem jeziku brati in pisati, malo po malo začeli taki nauki, ki jih pripravljajo za zapopadek za življenje potrebnih vednost, se pa začnejo obdelovati z nemškim jezikoslovjem, kterega se v teh šolah nikoli ne naučijo in zavoljo kteregn se zanemarja to, kar je kmetu in rokodelcu za njegovo življenje najbolj potreba in kar iz sirovega divjaka naredi umnega in za njegov stan dosti omikanega človeka. Vsaka reč je dobra le na pravem mestu; učenje drugih jezikov ne gre v ljudske in nedeljske šole po kmetih". Iz tega kar smo dozdaj rekli, posnamemo tele nauke;
1) Poglavitna in perva reč je, da se otroci v početnih šolah učijo tistih reči, kterih bojo potrebovali kot pošteni in zadovoljni zemljenčani, pokorni in zvesti deržavljani, pobožni in serčni kristjani.
23 To se pa le doseže tedaj, ako se učenci v početnih šolah podučujejo v maternem jeziku; za te šole naj toraj velja zlata resnica: „Kakor v cerkvi, tako v šoli!"
3) Da šolski predpostavljeni — duhovni in deželni — slovenskih šol ne sodijo in cenijo po tem, koliko znajo otroci nemških besed, ali kako nemški berejo, ali kako prestavljajo slovensko berilo na nemški jezik, ali kako nemški „diklando" pišejo, ali kako lepo in gosposko se priklanjajo; najpred in posebno naj gledajo na to, kako se je malih glavic in sere poprijel keršanski nauk, kako znajo zastop-no, lepo in glasno brati in razkladovati, kar so brali, kako znajo hitro in pravilno iz glave rajtati, kako slovensko pismice napisati itd. tega bo otrokom treba za večno in časno življenje. Učeniki, ki so to svojo sveto, pervo, poglavitno in težavno nalogo srečno in dobro dognali, ti so dobri, zvesti, hvale in plačila vredni učeniki. Ako je pa kak učenik še tako neutrudljiv in srečen, da nektere bolj odraš-čene in bolj prebrisane glavice še nekaj nemškega nauči, tega pa še posebno hvalite, priporočujte in obdarujte!
4)	Da bojo pa slovenski učeniki v stanu, te svoje težavne dolžnosti spolnovati, se morajo že kot šolski pripravniki v Celovcu slovenskega jezika prav dobro naučiti, in same dve uri na teden je veliko premalo : kaj bo slovenski siroti v šoli pomagalo vse, ako ne zna gladko in pravilno slovenski? —
5)	Ni dobro, tudi ni pravično, da se zastran početnih šol preveč poslušajo srenjski možje. Ti možjači se zastopijo na šolo kakor zajec na boben; — tudi vemo, kteri možje pridejo k tem šolskim ko-misijonam: fužinarji, župani, kerčmarji, tergovci, grajšaki, kterim ni veliko mar za vero in slovenski jezik; cel svet vč, da imajo nekteri ljudje svoje čudne muhe: Poznamo župana, ki je gosp. fajmoštru prepovedal keršanski nauk učiti in v šolo hoditi, — ni še 14 dni, kar so farmani neke fare kaplana pri fajmoštru pismeno tožili, da preveč keršanski nauk učijo in drugim rečem zlatega časa jemljejo: le prašajte take norce; — slednjič je gotova pa žalostna resnica, da je nekterih ljudi perva in goreča želja, naj bi vse šole čemi muri popil. — Tako naj se toraj uravnajo zastran učnega jezika početne šole, kakor tirja sreča cerkve in deržave, postava presvitlega cesarja in namen početnih šol!
* Iz Logovesi. Fr. W. — Cerkveni novičar v 12. listu „Slov. Prijatla" omeni velikonočno spraševanje; naj bodi tudi meni dopuščeno, zastran tega svoje misli izreči. — Velikonočno spraševanje pri nas po Kerški škofiji ni po vseh farah vpeljano. Najdejo se fare, v katerih je to spraševanje v navadi, v bližnjih, sosednih farah pa od njega nič ne vejo. Zdi se mi, da je nekdaj izšla od škofijstva zapoved, da so morali farmani pred svojim dušnim pastirjem o velikonočnem spraševanju skazati, kako so v keršanskem nauku podučeni. Mogoče, da so pri tem spraševanju prejemali lističe za velikonočno spoved, katere so morali potlej, ko so k spovedi šli, seboj prinesti v spri-čevanje, da znajo potrebni nauk. Če kdo spovednega lističa prinesel ni, ga je mogel spovednik od spovedi odverniti, dokler se potrebnega nauka ni naučil. Če je temu tako, si lehko moremo misliti, zakaj da je velikonočno spraševanje zdaj pri nas le v nekterih farah navadno, v drugih pa ne. Tudi modre in dobre postave se ja počasi zabijo, če se večkrat na novič ne okličejo; tako je mogoče tudi ona stara postava zastran velikonočnega spraševanja bila pozabljena, če je pridni in skerbni dušni pastir niso radovoljni spolnovali.
Zdaj pri nas v Kerški škofiji ni nobene posebne postave ali zapovedi , temuč je le stara navada, da farmani po nekterih farah k velikonočnemu spraševanju hodijo; zatoraj dušni pastirji niso sicer dolžni, se s tim spraševanjem pečati, vendar je pa dobro, da ga ne opustijo. Zakaj to spraševanje donaša mnogo koristi dušnemu pastirju samemu, še več pa farmanom.
Dušni pastir more po njem svoje farmane in njih dušne potrebe bolj spoznati. „Cognosco oves meas, et cognoscunt me meae", bi imel vsak dušen pastir od sebe in svojih farmanov reči; tega on pa reči ne more, dokler on svoje farmane le samo po zunajnem , po licu pozna; on jih mora tudi poznati po duši. Razun spovednice on pa ne najde nobene tako primerne priložnosti, dušne potrebe svojih farmanov spoznati, kakor ravno pri spraševanju o keršanskem nauku. To spraševanje je prav duhoven pogovor o tem, kako so se oni resnic sv. vere naučili. Po tem bo zvedel, kateri so dobro podučeni, kateri slabo, kateri so nevedni, in tako bo mogel vsakemu primerni nauk dajati.
Pa tudi za farmane je velikonočno spraševanje dobro in koristno. Se ve, da to spraševanje nima tako biti, kakor spraševanje v šoli pri šolskih skušbah; duhovni učenik le sprašuje, da izpraševaje uči. Spraševanje mora biti podobno prijaznemu in prijateljskemu pogovarjanju, nikogar on ne sme ojstro grajati zavolj njegove nevednosti, ali clo zmirjati in pred drugimi na sramoto postavljati, če se bo vedel duhovni učenik pri spraševanju modro obhoditi, bodo farmani velikonočno spraševanje tudi radi obiskovali, in marsiktero dobro zerno se bo pri njem v njih serca zasjalo. Pičla bo sicer setev za eno leto, pa če se velikonočno spraševanje vsako leto ponavlja, bo bogateje vsako leto: prejšni nauki, ki so bili v serce zasjani, bodo zernom podobni, ki še le poznej kali poženejo. Saj je od starih možakov in ženkic dostikrat slišati: „To so me tisti in tisti gospod — so že v večnosti, Bog njim daj dobro — učili, ko so k nam prišli, nas keršanskega nauka učit." Kaj to kaže? Ali ne, da farmani svojega dušnega pastirja radi poslušajo, kedar pride na njih dome, jih učit resnic sv. vere? Po tem toraj velikonočno spraševanje ni, kakor bi prazno slamo mlatili, marveč donaša koristi in dobrega počasi — v letih. Zategadelj bo tudi skerben dušen pastir rad hodil po vaših svoje fare, oznanovat farmanom besedo božjo. Enkrat v letu ta pot storiti, ni pretežko.
Treba je podučevati farmane, da vejo svoje dolžnosti prav do-polnovati; to podučevanje se pa naj lože in naj bolje v takem kraju opravi, kjer so sami tisti zbrani, katerim je podučevanje namenjeno. K velikonočnemu spraševanju pa more dušni pastir svoje farmane lehko po stanovih poklicati in more jim pri tej priložnosti lepo in na tanjko dolžnosti njih stanu razložiti. Tu jim more kajsi bodi povedati in na serce položiti, česar pri pridigi in keršanskem nauku v cerkvi za delj drugih poslušavcov omeniti ne sme. Jaz mislim, da se imajo farmani ravno pri velikonočnem spraševanju zastran dolžnosti svojega stanu naj bolj podučevati. Naj se oni pokličejo k spraševanju po stanovih in tudi po spolu razločeni, in naj se podučevajo, kako imajo svoje dolžnosti dopolnovati in kako grehov se varovati, ki so v nevarnosti jih storiti zoper svoj stan. Tako podučevanje zamore mar-
sikoga na pravi pot nazaj napeljati, ki se je bil v hudobno in pregrešno življenje podal. Pri takem podučevanju mora dušni pastir posebno staršem in predpostavljenim živo priporočevati, naj varujejo skerbno svoje otroke in podložne zapeljevanja, da jih k lepemu življenju in poštenemu zaderžanju pripravijo.
Velikonočno spraševanje zdi se mi pa tudi za tega delj dobro in koristno, ker more dušni pastir kratko pred velikonočno spovedjo svojim farmanom nauk, kako se imajo na prejemanje sv. zakramentov pripravljati, ob enem ponoviti. V sedajnem času je obšla ljudi neka merzlota, da za spoved veliko kej ne marajo, eni clo ob veliki noči k spovedi ne grejo; k taki nemarnosti dušni pastir ne sme molčati, marveč mora svoje farmane buditi in opominjati, da naj prejemajo radi in pobožno sv. zakramente. Pri velikonočnem spraševanju dobi on vse farmane pred se, tedaj ima on lepo priložnost jih podučiti, da se na velikonočno spoved prav pripravijo. Po tem bo on svoje farmane napravil, da bodo sv. zakramente radi in vredno prejemali.
Veliko dobrega v duhovskem pastirovanju se da tedaj po velikonočnem spraševanju doseči; za tega delj mislim bi bilo škoda, ko bi se ono, kjer je v navadi, spet opustilo. Te misli bodo z menoj gotovo vsi dušni pastirji, ki po lastni skušnji vejo, kako koristno da je omenjeno spraševanje. Tega tudi ne bodo opustili. Ko se pa z velikonočnim spraševanjem ročno tudi podučevanje za posamezne stanove skleniti more, bode nam duhovnikom, posebno tistih far, kjer je ono spraševanje navadno, „Slov. Prijatel" prav ustregel, če nam iz svoje torbice včasi kake čertice poda, kako se velikonočno spraševanje sploh, in kako posebno podučevanje za posamezne stanove osnovati ima, da se doseže dober cilj in namen. Radi bomo take spise prebirali , ki zadevajo duhovsko pastirovanje.
* Iz Belaka 20. januarja. M. E. — Včeraj so nas zapustili naš občeljubljeni šolski vodja in učitelj verozakona na ondašnji glavni in realni šoli, g. Anton Valentinič, ter so nastopili jim podeljeno faro Naborjet. Mi učitelji nismo mogli opustiti, jih tje spremiti. Prav milo se nam je storilo, ko smo v Žabnice pridši vidili, kako serčno, veselo in gostoljubno so jih sprejeli Žabniški gosp. dekan v svojem farovžu in tudi sosedni duhovniki, ki so jim nalašč naproti prišli. — Slovesno so bili novi g. fajmošter tudi v teržiču Naborjet sprejeti, kjer so se farmani zbrali, naj svojega novega duhovnega pastirja spodobno sprejemejo. — Prav težkega serca smo se ločili od njih, zakaj bili so nain učiteljem dober in odkritoserčen prijatel in svetovavec; šoli skerben vodja!, učencom in učenkam neutrudljiv in zveden učitelj in pravi duhoven oče. Hvala komur hvala gre ! Učili so verozakon v sedmerih razredih, verh tega so tudi, če je bilo treba, enega ali drugega učenika namestovali. Skerbeli so, da se je vsako leto pri premožniših mestjanih kaj denarja zbralo, da so ubogim učencom in učenkam bukve, papir in tudi obleko in obuvalo razdeliti mogli. Na-
pravili so leta 1857 po prostovoljnih doneskih lotrijo v prid glavne šole, in so ž njo 700 gld. pridobili; obresti tote istine se obračajo za razne šolske potrebe. Skazali so se tudi verlega Slovenca, ker so sedem let na glavni in realni šoli slovenščino učili, dasiravno so ko vodja in učitelj verozakona preobilno dela imeli. — Bog nam daj več takih izverstnih mož, vnetih za šolsko mladino in za blagor našega naroda!
Iz G orice. Naš milostivi nadškof razpošljejo tudi letos o priložnosti, ko se sveti postni čas bliža, slovenski pastirski list, v kterem opominjajo vse duhovstvo in vse verne svoje škofije, naj pred in pred vsirn drugim skerbeti za zveličanje svoje duše, ker je to edina skerb pravega kristjana, to edino potrebno za vsakega človeka. Proti koncu lista beremo te le besede „Naša dežela je uboga dežela, nekaj let sem jo Bog še posebno tepe, ker terta skoraj več ne rodi'. Slabe letine pritiskajo ena za drugo. Lansko leto je k tim nesrečam se še vojska pridružila, in še zdaj čutimo v živo njene žalostne nasledke. Kaj bo pa v prihodnje, sam Bog ve , mi vsaj si ne moremo nič veselega obljubovati. Vse te nesreče bi nam imele biti opominjevanje božje, s kterim nas budi k pokori in k po-boljšanju našega življenja; ali, koliko jih je, da bi si to očitno opominjevanje božje k sercu vzeli? Saj vidimo, da plesi še zmirom ne prejenjajo. V marsikteri hiši nimajo kaj jesti, ne s čim se pošteno oblačiti, pa navadni ples ne sme manjkati, akoravno ta nesrečni ples pogostokrat cele družine in posamezne ljudi časno in večno nesrečne stori. Kolikrat se posebno na kmetih pri plesu skregajo, ste-pejo, nevarno ali tudi smertno ranijo? Kdo pa zamore našteti, v koliko grehov padajo plesavci in plesavke. Oh, koliko mladih ljudi, posebno pa deklet, morajo obstati, da je ples uzrok, da so zgubile nedolžnost!" — Pač potrebne besede, posebno o tem času, ko skoraj vse nori in nič kaj ne gleda na žalostne znamnja sadajnega časa! Da bi te gorke besede skerbnega verhovnega pastirja vsaj kako serce nespametne mladosti zadele.
Te dni smo neki časnik, ki je pod naslovom „Volksfreund" dobro znan, pregledovali in tu pa tam kaj prebirali, kar smo tudi to v njem dobili, da goreči katoličani za našega svetega Očeta Papeža milodare skladajo, Njim v sadajnih težavah in zadregah nekoliko pripomoči. Iz vseh skoraj škofij cesarstva pošiljajo, kdo več kdo manj, kakor vsakter premore, le iz naše ljube Gorice ni bilo še žive duše, da bi kaj dala. Zato nas je tim bolj veselilo v poslednjih listih tega časnika brati, da je Goriško bogoslovsko semenišče v ta namen 66. gld. a. v. zložilo. Tako je prav! Bog daj, da bi ta zgled mnogim serce ganil — Od novega leta sem, kakor slišimo, se v ravno omenjenem semenišču ilirski jezik uči. Eden bogoslovcov vadi namreč v ilirskem liste posebno, kteri se imajo po željah svojih škofov tega jezika naučiti, zato da bodo mogli enkrat kot dušni pastirji več
dobrega delati. — Druzega novega ne vem, kaj bi vam pisal. Knjižice , od ktere je „Slov. Prijat." zadnjič govoril, da ima beli svet Ufledati in povedati, kako se je naš gluhonemi Jud spreobernil h keršanski veri, še zmirom ne dobimo. — „Slov. Prijatel" se je letos koj v začetku, kakor slišimo, mnogim še bolj prikupil, zato, ker do-naša pridige ali ogovore tudi za praznike Matere božje, kterih v slovenskem še pogrešamo. — Poslednjič moram še omeniti slavnega Goričana, gosp. Korelna Katineli (Catinelli), ki je gotovo skoraj vsem bravcom Vašega „Prijatla" vsaj po imenu znan. Njegovo domoljubje ne najde lahko sebi enakega. Uže večkrat, ko so bolnišnic iskali za vojake, je on svojo prostorno hišo „Pod turnom" ali kakor tukej sploh pravijo, „v Šentroku," v ta namen brez vsega plačila ponudil in vojakom prepustil, kar se je tudi ravno preteklo leta 1858 zgodilo. In več enakih bi znal od tega sadaj uže zlo postaranega možaka povedati. Pa pustimo za sadaj te reči, gotovo je, da je on mož, s kterim se sme naša Gorica ponašati. Ta gospod tedaj je ravno te dni dognal imenitno delo, pod naslovom: „Sopra la questi-one italiana. Studj di Carlo Catinelli. Gorizia dalla tipografia Pater-nolli. 1858." to je, stvar Talijanska, pretresena od K. Katineli-ta. V Gorici, natisnil Paternoli. Delo obsega 491 strani v veliki osmerki, in ravno te dni, kakor sem rekel, smo dobili poslednji zvezek. Koliko važnost ima to njegovo delo, se zamore vsakdo prepričati iz lanskega službenega „Wiener-Zeitung", kjer je bilo večkrat govorjenje od njega in scer z veliko pohvalo; pa tudi se zamore viditi iz tega, ker še preden je bilo delo dokončano, je bila že pričeta njegova prestava v jezik francozki in angležki. Ali je tudi kdo na nemški prevod tega dela mislil ali ne, to meni znano ni.
* Ptuj 1. jan. — Veselo novo leto I Bog te sprejmi preljubi „Slovenski Prijatel"! — Glej, kolikokrat pri železni cesti stojim, in gledam, kako hlapon memo Ptuja proti iziiodnim krajem sopiha, si mislim: Oj, da bi bli tudi Korošci že svojo železnico dodelali, tako bi naš dragi »Slovenski Prijatel" hitrej, in znabiti bolj po gostem k nam dohajal. Škoda, da nimate nekterih Židov med svojimi akcio-neri, kateri obilno tistega mazila premorejo, da vsako delo urno gre od rok. — Pa s časom se bo vse doveršilo, in tako bo gotovo večkrat kak dober prijatel iz Koroškega nas obiskal in iraenitnosti našega kraja ogledoval, — Stari Ptuj, sedaj ravno malo mesto, ki šteje sedaj kakih 3000 duš, ima v svojem obzidju vendar za vsako slovensko serce veliko imenitnih reči Naj veče vrednosti v Ptuji je farna cerkev sv. Jurja, naše ljudstvo jo naravno »veliko cerkev" imenuje, ker je res ena naj večih v našem okrožji, meri od prednjega altarja do praga velikih vrat 28 sežnjev, in na široko od kapele sv. Frančiška Ksv. do kapele sv. Disma 18 sežnjev; ta fara je bila nekdaj beržčas ena naj večih po Slovenskem, ker se je 12 drugih far iz njenega okrožja napravilo: Slovenska fara v Ptuji, D. M. v Vurbergu, sv.
Martin in sv. Barbara pri Vurbergi, sv. Rupert, sv. Urban, sv. Bol-fenk, sv. Andrej in sv. Lovrenc v si. Goricah, D. M. na Polenšaki, sv. Margeta in sv. Marko pri Ptuji. V vseh tih farah sedaj blizo 30,000 ljudi stanuje.
Leta 1846 se je tukaj več dni obhajala tisučletna cerkvena obletnica s popolnoma odpustki. Cerkev, ktera sedaj stoji, ni tisuč> let stara. Sedajna je berž ko ne ob koncu 12. stoletja, ali v začetku 13. iz podertin stare leta 846 na tem mestu posvečene cerkve, ali celo iz nova sozidana; ako je pred postavljena, se je tako prenaredila, da se una pervotna podoba več ne pozna. Zidana je v gotiškem slogu, razun 4 kapel, ki so delo zlo poznejših časov, ima trojno ladjo, srednja je , kakor starinoznanci terdijo , naj stariša , stranski ladji in kor so kakih sto let mlajši. Kor je posebno lepo delo srednjega veka, škoda, da nemarno za tako lep kor priličnih orgelj. Duhovnišče ali presbiterij je ravno tako dolgo in visoko kakor srednja ladja; kinčale so ga nekdaj 4 krasne gotičke okna ; žalibog, da je slikar Peter Schiffer leta 1816 prednji 2 dal zazidati, naslikal je novo podobo sv. Jurja, in allar alla fresco in celi presbiterij. Slikarija ravno ni slaba, pak vendar neprilična, ker so vse slike malane v laškem, ne pa v gotiškem slogu, kakor bi se spodobilo. Prednji altar od leta 1816 je iz različnega krasnega marmorja sosfavljen, tudi v rimskem slogu, stal je 6000 gld. srb. — Občudovanja vredni so ko-rarski sedeži v presbiteriju, na vsaki strani jih je 20; napravljeni so bli 1446 iz terde hrastovine. Če ravno črez 400 let stari še tako terdno stojijo, kakor da bi jih bil mizar dodelal še le pred 20 leti. Vsak sedež ima svojo streho, naslonilo in svoje stranske steni. Človek se ne more nagledati prelepega rezlanega dela. 160 sten je z ravno tolikimi različnimi podobami nakinčanih. Gotiška ornamentika je res občudovanja vredna ! — Kjer duhovnišče neha , stoji na desni strani lesen altar „sv. Viktorina", ptujskega škofa in mučenca, še le 1. 1859 je prišel k tej časti, da ima v naši cerkvi svoj altar. Enak altar „sv. Jožefa" je tudi na levi strani. Paralel z presbiterjem se znajdete na desni strani kapeli sv. križa, na levi žalostne matere božje, altarja sta lepa iz domačega marmorja, in kamnata podoba žalostne D. Marije je eden nar boljših umotvorov naše cerl.ve. Ravno enako delo sta altarja v dveh si nasproti stoječih kapelah sv. Frančiška Ks. in sv. Disma. Vsi drugi altarji so manjše važnosti; šteje se jih še čez 6 razun tistega krilastega prenesljivega altarja, ki v kerstni kapeli stoji, in je imenitno gotiško delo srednjega veka; jednakega altarja še nisem dozdaj nikdar vidil; pa podobe na njem se ne dajo določiti, ktere svetnike nam pred oči stavijo. Prižnica, tlak in žagrad so vse poprek lepe izverstne dela, da malo takih. In tako naša farna cerkev gotovo vsako verno serce razveseljuje, duha povzdiguje k sv. nebesom, in kakor hiša božja popolnoma služi svojemu namenu.
V Ptuji že 16 sto let luč prave vere gori in vsa stara cerkvena zgodovina na Štirskem se veže z zgodovino našega mesta; zatoraj je gotovo važno poznati pastirje, kteri so tukaj nekdaj verne ovčice pasli. Da je o času rimskega vladarstva v Ptuji bil škofji prestol, je poprek znano, tudi imena nekterih vladikov poznamo : postavim: Sv. Victorina mučenca, Apriana, Marka. — Atila, šiba božja, je v sredi petega stoletja mesto razrušil, in nigdar potlej ni več doseglo po-prejšne imenitnosti. Hudi požari so poznej tudi mesto večkrat vpe-pelili, in tako so stare listnine se vse zgubile, naše kerstne bukve so komaj 200 let stare. V Ptuji so nekdaj imeli sedež škofi, mesto je bilo bogato in mogočno; potem so nastopili arhidiakoni nadvladiiia solnograškega, kteri so različne imenitne službe posvetne in duhovne opravljali, poznej okrožni dekani, ktere je samo Sekovska škofija imela, in slednjič dekani, in med njimi se bere veliko nemških imen !*)
* Iz Tersta. V mescu prosenca t. 1. so bili v Armenski cerkvi (ta cerkev je Mehitaristov) trije Kafri od vis. čast. opata in superiora c. k. marine Jožefa Toth vpričo velike in imenitne množice z veliko slovesnostjo kerščeni; te Kafre so avstrijanski morski popotniki okoli sveta seboj na barki Navara v Terst pripeljali, in so od morskega kaplana de Marokini Eduarda bili v keršanskih katoljških resnicah v kaferskem jeziku podučeni in za sv. kerst pripravljeni. Kerstni botri so bili: Nadvojvoda Ferd. Maksimilijan, namestovan od kneza Hartig, drugemu fantu je bil boter Buorbungnion, viši častnik pri austr. Marini, tretjemu G. Willersdorf. — 30. dan pretečenega mesca je bil tudi nek jud, sin Mandolina Levi, mešetarja in Enrike rojene Vita, v stolni cerkvi sv. Justa Mart. v Terstu od visoko čast. korarja in fajmoštra stolne cerkve Vincenca Battalia, slovesno kerščen, ime mu je bilo dano Janez, star je 24 let. — V občni bolnišnici v Terstu strežejo bolnikom tudi tako imenovane „iniloserčne sestre". Srednje dni pret. m. prosenca so imele duhovne vaje. Vodili so jih vis. čast. g. Dr. Jožef Schneider, stolni kanonik in šolski nadzornik, ki jih premišljevanje kar močno veseli, in kar pobožnost in šolo zadeva , nikdar utrudeni niso. — 23. dne p. m. pa so štiri novinke storile obljubo čistosti, prostovoljnega ubožtva, popolne pokorščine in pripravnosti streči tudi revnim bolnikom. V cerkvi sv. Antona v novem mestu bi bil vidil, kako so stopile k altarju pred prečastitljevega škofa g. Jerneja, bi bil slišal kako so mu svoje serčne želje razodele; kako so jih premilostljivi škof opominjevali, naj dobro premislijo, preden se zaobljubijo ali zavežejo; kako so njih družtveno mater po-prašali, če so vredne, da jih družtvo za svoje spozna. Poklicali so
*) Znal bi se kdo čuditi, kako je to, da se skoro same nemške imena med ptujskimi župniki berejo? Žalibog! da so nam globoko v slovensko zemljo pastirje pošiljali, kteri niso umeli slovenskega jezika. Zategadelj so o časiH luterskih zmotnjav vitanski teržani (Weitenstein) tožili, da njih župnik slovenski ne umi. Dr, Robio Geschichte des Protestantismus in Steiermark. Graz 1859,
na to sv. duha s sercnim in milim petjem: „Veni creator Spiritus", bile so novinke pri sv. maši, ki so jo brali sami presvitli škof; pri sv. maši so se obhajale in po sveti maši so jim škof obesili vsaki posebej vidno znaminje njih ženina ali zaročnika, Jezusa Kristusa, namreč sv. križec okoli vrata in podali v roke koronico ali sv. rožen-kranc; potem so jih kar lepo nagovorili in jim pravili od njih serč-nega veselja, od sladkosti in svetosti njih stanu pa tudi od težav, kijih čakajo; da jih poterdijo v poterpežljivosti, so jim pred oči stavili njih nebeškega ženina, ki se je po poti kalvarije ali terpljenja vernil v svojo večno čast in slavo v nebesih, in h koncu so zapeli zahvalno pesem: „Te Deum". Ti rečem, obred, po kterem se mi-loserčne sestre zavežejo z obljubo čistosti, uboštva, pokorščine in bolnim streči, je prav lep in pripraven, da človeku serce gani.
Duhovske zadeve.
*	Kerška škofija: Premilostlj. knezoškof so podelili proštijo Strassburg stolnemu školastu preč. gosp. Petru Pichle-r. Podkernoški prost visokoč. gosp. Simon Pečnik je izvoljen za dekana Tinjske dehantije, č. g. Andrej Tavčar za administratorja Kapelske dehantije. Čast. gg. so dobili fare: Tomaž Hafner faro Kotmaroves, Val. Fermann faro Prevare, And. Dušuik kuracijo št. Pavi pri Žili. Za provizorje pridejo čč. gg.: Alojz Ledvinko v št. Eupreht pri Celovcu, Ant. Ujic v Kamen, Jan. Milar v št. Tomaž in Jožef Dulnik v Kaplo pri Dravi. Prestavljeni so sledeči čč. gg.: Val. K a v p 1 za stolnega kaplana v Celovec, Jan. Sumper za mestnega kaplana v Belak, Jož. Cinkovic v Hodišče, Val. Lesjak mlajši na Peravo in T o m. Mraz, prej v Lavantinski škofiji, za kaplana v št. Martin pri Belaku. — Umerli so: Jan. Hafner dekan v Kapli, Jož. Tazol fajmošter na Kamnu, in Jan. Lancinger beneficiat v Špitalu. E. I. P.!
*	Ljubljanska škofija: C. g. And. Skrabec je dobil Topliško faro, č. g. Jan. Zelier pa duhovnijo Podlipo. Č. g. Jož. Meglič pride za kaplana v Sostro; gg. Jan. Gašperlin in Peter Sliber se podasta v pokoj. Umeri je č. g. Mih. Wolf, dekan na Kočevskem. E. I. P.:
*	Lavantinska škofija: C. g. Ant. Misia je dobil faro št. Janjž v Sagathalu Sekovske škofije; — č. g. Meglič Franc pride za provizorja v Euše, č. g. Jančar Franc za providir. kaplana k sv. Miklavžu pri Ljutomeru. Sledeči čč. gg. kaplani so prestavljeni: Baumkircher Mih. v Monsberg, Po-gelšek Matevž v Vojnik, Goličnik Melh. v Žreče, Kolarič Jožef v Koprivnico, Simonič Skend. Jan. v Svetinje pri Mihalovci, Curin Juri k sv. Miklavžu pri Ljutomeru; Mraz Tom. stopi v Kerško škofijo.
*	Teržaška škofija: Č. g. Stef. Koren je dobil faro Kerbune; č. g. Pašič Franc pride za ekspozita v Strado, č. g. Svetlin Pet. za eksposita v Novigrad, č. g. Zor man Jož. za kooperatorja k novemu sv. Antonu v Terstu. Umeri je č. g. Erlach Blaž, kaplan pri novem sv. Antonu. E. I. P.
*	Goriška nadškofija: Prestavljeni so sledeči čč. gg.: Karol Kulot se je odpovedal Slovrenske fare — ad st. Laurentii Nebulae v Berdih, in je postal vikar v St. Lovrencu pod Mošo, in za administratorja imenovane fare je izvoljen Jernej Ipavc, g. Janez Likar za provizorja v Lokvo, g. Štefan Kaffol za revizorja cerkvenih rajting v Gorici, g. Jožef Konc za kaplana v Biliani v Berdih, g. Ant. M ar k o li 11 i za kaplana v Vermeliani Ronške fare, Umerla sta gg. Jož. Tausani beneficiat v Karminu, in Jož. S a b 1 a d o v s k y, penzioniran kurat. E. I. P.!
Odgovorni zdaj. in vredn. Andr. Einspieler. — Natisnil Janez Leon v Celovcu.