-+*   172   «—
*
Na morskem dnu.
Napisal Lad. O.
Morje — tako veliko,  prostrano in globoko — kdo bi si mislil, da ti pridemo do dna?   Cloveku je vse mogoče,  saj pravijo, da je močnejši od slona,  drznejši od  leva. Njegova pamet je, ki mu daje moč in pogum.
Na viharnem morju se dogodi časih nesreča, da vržejo valovi ladjo, vso naloženo z blagom in bogastvora, ob skrito kleč, kjer se razbije ter potem potopi. Ljudje se časih rešijo, časih pa se potope z ladjo vred. A škoda je potopljenega bo-gastva. Potapljači se spuste v niorje, odkoder potem dvigajo na dan potopljeno blago. Seveda morajo imeti potapljači posebno, nepremočljivo obleko iz kavčuka. Z zu-nanjim svetom so zvezani po ceveh, ki prihaja po njih zrak, ker bi sicer nihče ne mogel v tako globočino. Z električno lučjo si potapljač razsvet-ljuje prečudni podmorski svet. Ob njem se giblje vse polno najrazličnejših morskih rib in drugih živali; obdaja ga nebroj čudovitih morskih rastlin. S fotografskim aparatom lahko spretni potapljač povzame sliko podmor-skega sveta.
Kakor pa je ta svet
čudovit in zanimiv, vendar mislimo, dapotapljačzasope vse bolj veselo in svo-bodno, ko ga potegnejo iz globočin tja gor na kopno zemljo, na zlato solnce!