«^i^sv-Leposloven in znanstven listf
Štev. i o.
V Ljubljani i. oktobra 1889.
Leto IX.
Konvulziven trenutek.
h, Bože moj, li svet se h koncu sklanja, Poslednji sodbe dan se nam naznanja? Vse meša se, vrti se vse in maja, V orjaškem plesu vse besni in raja.
Postala zemlja razburjeno morje, Ocčan valovit je vse obzorje, Plamtečc zvezde padajo iz neba, In večno srimo se nebd koleba!
Oh, istina li to al' grozna sanja? . . . Kdaj prebudim iz strašnega se spanja? Naj li umrem, naj li živim? Oh, bčda, Oh, sodni dan, oh, groznega pogleda! . . .
Oh, grozne ti nespameti, oh, smeha! Mirtfj, saj burna igra ta preneha. Denčs takd, a jutri bo drugače: Usode izpremembne smo igrače.
Vse v dremanji bo jutri pozaspalo, Ozračje kakor mrtvec mirovalo; Ni bilka v travi se ne bo zibala: Pa to li zopet sanja bo in šala!
Življenje čudno! dfenes ognjevite Ob glavi strčle švigajo srdite, A jutri mirno bodo vkrog plesale In me brezskrbno sitne muhe klale!
Pozör, pozör, ti bčdna duša moja! Miril s posmehom pričakuj in boja: Življenje, smrt, pekčl, nebö že da\'no Pred m dno vse jednako je in ravno!
Zamejski.
Grajski pisär.
Zgodovinska podoba.
Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
kr&KJB nekaki nezavesti je prijahal grajski pisar tisti večer pred RV^fejl v i soške hleve.
ČggsaaSl V dvorci so gorele že luči po vseh zgorenjih prostorih in v vsem poslopji je vladala živahnost, prav kakor v časih, ko je škof prišel na jesenski lov ter s svojim obilnim spremstvom tu nočeval. Oddal je hlapcu konja in molčč odšel proti veži.
Na stopnicah sta sedela oborožena grajska hlapca in jeden je ravno izpregovoril: »To bode dolgočasno, stražiti to žensko I Da bi le kaj pijače bilo!«
»Saj ga poznaš, tega pasjega oskrbnika,« odgovoril je drugi, »vse bi rad sam pognal in požrl. Na Laško se bodem vpisal, tam bode kaka vojska in tam se dobro živi!«
Jošt Tolmajnar je stopil v vežo. Na velikem in prostornem ognjišči je gorel ogenj v mogočnih plamenih ter švigal okrog trebušnega kotla, ki je na težki verigi visel od stropa. Mina, kuharica iz Loškega grada, vrtila je s potnim obrazom pišče, da se je pravilno peklo nad žrjavico, in deklam je ukazovala, da so prestavljale lonce, donašale vode in drva ccpile. Uglcdavši našega pisdrja je Mina takoj oblastno zavpila nanj: »Pod to streho pa res ni nič! Ni jajec, ni masti in še moke ni! Moj Bog, kaj bi počeli, če bi prišla Njega pre-svetlost, premilostivi škof in bi hotel tu nočiti in jesti! V zčmljo bi se morali pogrezniti, če bi ne hoteli mu skuhati samega fižola, kakor ga kuhate svojim svinjam! Nisem vedela, da takd slabo gospodarite, gospod Jošt! Da nismo zasačili pod streho grahaste koklje, ki jo sedaj tu vrtim na ražnji, ne vem, kaj bi bila jedla premilostiva grofica Suzana!«
»Kdo je znal, da pridete!« odgovoril je Jošt zamolklo. »Vitez Hohenburg mi ni pisal, ne poročil. Kje naj vzamem mcsd in kje drugih potrebščin? Na Visokem je rčvščina, mati Mina! Tudi mi je vitez Hohenburg, predobri naš gospod, pravil, da ste vse suhd pripeljali.«
»Kaj« — in mati Mina je tu za naše čase precej robato zaklela — »käj Vi mislite, da nam v Loki na gradu vsega ostaja? Kmetom recite, pa Vam navlečejo skupaj, mi pa moramo vse kupovati in drago plačevati! Glej, da lonca ne prcvčzneš, burklja poljanska!« Te zadnje besede so veljale dekli, ki se je pri ognjišči ncrddno sukala. »Ze vem, da bodem pa le jaz morala vse prebiti zavoljo te luteranske grofice!«
Se bi se bila jezila kuharica Mina, ali prav takrat je prihitela po stopnicah s prvega nadstropja nizdolu mlada gosposka ženska. Bila jc to, takd je mislil Jošt Tolmajnar, nekaka hišina pri grofici Suzani. V tistem času pa se je zeld ošabno nosila in silno osdrno je vprašala: »Ali boste že vender kaj semarile« ?
»Kaj hočemo pripraviti, kadar nimamo ničesar v roke vzeti!« odgovorila je kuharica Mina ravno takd osdrno.
»Tiho!« In tu je debelo kuharico takd ostro pogledala, da se jc tej takoj vsaka beseda zaprla. Potem pa jc ugledala Jo.šta Tolmajnarja.
»Kdo ste Vi?c
Ubogemu pisarju jc šinila kri čez belo lice, ko jc čutil pogled mladega dekleta.
»Jošt Tolmajnar, grajski pisar tu na Visokem!« odgovoril je ponižno.
»Grofica Suzana je že povpraševala po Vas, ali nikjer Vas ni bilo!«
»Gospod vitez Hohenburg je imel z mano opraviti, in Mati božja vč, da bi drugače bil že prej domd!«
»Gospod vitez Hohenburg!« zasmijala se je pikro hišina, »pognali bi ga bili, da bi bil tekel tja do Rima! Matere božje mi pa ne častite, ker grofica Suzana tega neče! Mi smo spoznavalci svetega evangelija! Sedaj pa stopajte za mano, mladi Vi krivovcrec. Ha!«
Sfrfetala je po stopnicah navzgor. Jošt Tolmajnar je korakal za njd in hipoma ga je naudala čudna srčnost. Čutil je, da ima vender s samimi luteranci opraviti in toliko je včdel, da ne bode pustil, da bi ga zaničevale te tujke in spoznavalke krivega preroka!
Stopila sta v tisto sobo, ki je bila pripravljena za prevzvišenega škofa samega, če je hotel noččvati na Visokem. Ali danes pa so bile ta krasni prostor zasedle te ženske in postelja, ki je služila do sedaj blagoslovljenemu nasledniku apostolov, imela jc danes objeti grešno
teld mlade luteranke! Pisärju je hotela zastati kri v srci. Ozrl se je po stenah, kjer je viselo nekaj v žclezje zavitih podob brižinskih škofov, in videlo se mu je, kakor bi ga ironično opazovali ti stari obrazi izmed starih, okajenih okvirov. Z globokim poklonom je obtičal pri vratih. Mlada njegova spremljevalka pa je veselo vzkliknila: »Tu je naš strah, Suzana! Glej ga, sovražnika svetega evangelija! Ta nama ima z oboroženo roko zapirati pot do nebes! Ha, hal«
Jost Tolmajnar je dvignil oko. Ondu v visokem stolu je sedela bogato napravljena ženska. Kaj takd krasnega naš pisär do tistega dnč še ni bil ugledal. Okrog rožnatega obraza so se ji vsipali na ramo rmeni, nemški lasje v toliki obilici, da se je bilo čuditi, ker nje glavica ni opešala pod tem lepim bremčnom! Obleka se ji je tesno oprijemala telesa, tako, da so se povsod kazale bohotne oblike njegove. Grofica Suzana jc imela tedaj komaj dvajset let in jc cvetela v pomladi lepote svoje! Tistikrat pa je bila razjarjena, in z belo roko je časih udarila po mizi pred sabo.
Pisär j a niti pogledala ni. »Lepa ječa bode to, Agata,« izprego-vorila je rezko, »in jaz samd ne umejem, kakd je grof Herbert pripustil, da so me služabniki babilonskega mašnika semkaj privedli! Toda močno se motijo menčči, da nas bodo s takimi silami odtrgali od svetega evangelija!«
»Nikdar nc!« pritrdila jc dna žarovito. Postavila se je tik pisarja ter dejala: »Nikdar ne, mi ostanemo spoznavalci svetega evangelija, akotudi se Njega presvetlost v Frcisingcnu radi tega razpoči!«
»Krivoverci so od nekdaj z veliko trdovratnostjo zagovarjali krive svoje nauke.« odgovoril je Jošt Tolmajnar tiho ali odločno. In še je dostavil: »Krivoverec se predrugači šele tedaj, ko ga satan trga s svojo pestjd!«
»Kdo je krivoverec?« vprašala je grofica Suzana razburjeno in se dvignila s stola.
Pisar se je globoko poklonil: »Z vso spo.štljivostjo, katera mi jc naložena v dolžnost, trdim, da je vsakdo krivoverec, ki lazi za tistim menihom, odpadnikom od prave, svete vere!«
»Ti lažeš, hlapec umazani!« odgovorila je grofica razljučena. »Vi vsi ste krivoverci, ko vender molite les in kamen, kar je vse mrtvd! Da včš, prase babilonsko!«
Jošt se je zopet globoko priklonil. »Kakor ukazujete, milost Vaša, ali vender ni takd. Da mi je smčti z Vami govoriti, kakor mi ni, izpregovoril bi pač drugače!«
»Kakd bi govorili potem?« vprašala je Agata.
»Potem bi Vas privezal tam spodaj k orehu na dvorišči in dvema hlapcema bi ukazal, da bi Vas tepla do krvi, dokler bi na kolenih ne klicali na pomoč božje naše Porodnice, ki kraljuje nad nami v nebesih! Takö bi delal jaz tedaj!«
»Čemu se prepiramo ž njim?« rekla je grofica Suzana. »Mi se ne bojimo niti njega, niti njegovih hlapcev! Čula sem. da oznanjuje v tem pogorji čestitljivi magister Jurij sveto evangelije. Glej, da mi ga privedeš tu sem, ker nečem ostati brez tolažbe svoje vere!«
»Z vso spoštljivostjo do Vas,« izpregovoril je pisar in se zopet globoko poklonil, »omenjam, da se resnično klati ta predikant po hribih tod okoli. Pa če ga zalezem, bodisi na Visokem ali v zelenem gozdu, izročim ga svojim hlapcem, da ga vlečejo v Loko. In če se zlčpa ne uda, tedaj bije zadnja ura grešnemu njegovemu Življenju, kakor gotovo nam je sveta Devica porodila Odrešenika sveta!«
»Ali jaz hočem, da pride predikant Jurij semkaj!« In grofici Suzani so sc kar iskre vtrinjalc iz očij.
»Kakor ukazujete, milost Vaša, ali jaz ga vržem v železje, ker mi je takö zapovedano. Tudi mi je vitez Hohenburg govoril drugače!«
»Kaj ti je govoril ta Hohenburg?«
»Da imate vsako nedeljo in praznik obiska vati službo božjo, da se imate tam spodobno vesti, in da ne bodete v pohujšanje srčnji, katero itak na vseh straneh zapeljujejo odpadniki!«
»V cerkev k papistom?!« odgovorila je zaničljivo Suzana. .Če me hlapci s silo vlečejo tja, drugače ne, ljubi prijatelj moj!«
»Gospod s Hohenburga je takö zapovedal. In če bode treba hlapcev, imamo jih tudi!«
»Oj, ta kača!« jezila se je Agata. Grofica je pa vstala in se postavila tik Jošta Tolmajnarja. Pomirila se je in na pisarjev bledi obraz je uprla okö. Kakor zabodena riba je zatrepetal Jošt in mraz mu je obvzemal vse telö. Ko se je ozrl proti nji, srečal se je z nje bliščečim pogledom. Bilo mu je, kakor da se razprostira pred njim neskončna livada, kjer je cvetela vijolica pri vijolici. In zdelo se mu je tudi, kakor bi ga objemala vonjava bohotne jutrove dežele. Ubogi Tolmajnar, kakö hitro te bode zapustila vsa razsodnost! Takim oččm nasproti je nemogoče vsako bojevanje! In to jc gotovo opazila tudi grofica Suzana.
»Revež!« rekla jc mehko. »Kolika škoda, da tičiš takö globoko v zmotah in da preganjaš, kakor Savel nekdaj, spoznavalce prave vere. Poglej, Agata, poglej I«
Pristopila je tudi Agata.
»Poglej,« govorila je ona dalje, »ta nesrečnež nas mori in davi, ali vender nosi na čelu znamenje svetega evangelija! Tukaj na čelu je poteza, o kateri nam je pravil gospod Melanhton, da diči tudi čelo našemu zapovedniku v Vitenbergu!«
»Znamenje svetega evangelija!« vzkliknila je Agata, »res, tu se mu žari na čelu. Bog si ga je izbral in gotovo bode še mučenik za resnice evangelija božjega!«
»Da! Evo znamenja, ki je nosijo samd izvoljenci!« In grofica Suzana je volne svoje prste pisarju položila na čelo, in počasi in mehko potegnila po progi, o kateri do tedaj ubogi naš pisär še ničesar ni včdel. Zapuščale so nesrečneža zadnje moči! V meglo se mu je vse zavilo, in pomešali so se temni obrazi na steni z zlatimi lasmi, ki so obkrožali dekletov obraz. Iz te megle pa sta mu svetili dve zvezdi, bli-ščeči in žareči, goreči dekletovi očesi! Ze ga je pograbilo valovje življenja ter ga zasukalo v peneči svoj vrtinec, iz katerega ni rešitve!
»In sedaj pojdite v imeni Jezusovem,« izpregovorila je grofica sladko, »in nikar ne pozabite, da nosite pečat izvoljencev!«
»Lahko noč, gospod Tolmajnar!« dejala je tudi Agata, »in ne pozabite, da ste poklicani med mučenike svetega evangelija!«
Jošt Tolmajnar se je z veliko nerodnostjo priklonil in odtaval iz sobe. Zunaj na hodniku je obstal, a za njim je prišla tudi megla, katera ga jc žc v sobi objemala. Storil si jc znamenje svetega križa, toda megla se ni hotela razpršiti in še vedno je čutil na čelu, kakor bi ga žgalo razbeljeno železo, tam, kamor mu je bila položila grofica Suzana bele svoje prste. Lezel je po stopnicah nizdolu, ali megla se je vlekla ž njim. V nji se mu jc za trenutke pokazala podoba Franice z Dobja. vender takoj se je zopet pričela izgubljati, in končno se jc popolnoma raztopila. Namesto nje pa je stopil na povišje ostro obrisan obraz nemške grofice in nje oči so mu pošiljale najslajše pozdrave. Da bi se odtegnil tej zapeljivi izkušnjavi, planil je kakor besen iz veže mimo ognjišča, kjer je še vedno zapovedovala mati Mina. Na zelenem travniku pa se je vrgel v hladno travo in ječč si tiščal razbeljeno glavo v mehko zemljo.
A ondukaj v dvorci pa je tedaj tekala drobna Agata po sobi in od smeha je tleskala z rokami kličč: »Tepec! Tepec!«
In grofica Suzana je pristavila:
»Ta naju bode kratkočasil v tej pustinji! Če bi se ne bojevala za sveto evangelije, takoj bi vse storila, kar zahteva Njega škofovska visokost. Niti jeden dan bi ne ostala tukaj! Toda za sveto evangelije rada trpim!«
»Ali si videla, Suzana, kakö je zvijal gorjanski obraz, ko si mu s prstom pometala po čelu? Oj, ta tepec! Ta tepec!«
Obe sta se smijali; a Jošt Tolmajnar je šc vedno vzdihoval v rosni travi, in brez uspeha poskušal umiriti razdivjane valove trpečega svojega srca.	(Dalje prihodnjič.)
V provinciji na Ruskem.
Spisal dr. M. Murko.
V.
Od Kazani do Samare.
ovolžje, če je hočemo prav spoznati, moramo še delj po njegovi velikanski reki. Največje prirodne lepote, z amerikansko hitrostjo rastoča mesta kakor Samara in Saratov, mnoge zanimivosti nas čakajo ob nje teku proti jugu. Kdor hoče prepotovati več nego pol Evrope v kratkem času, pelja se še lahko v Astrahan. odtod po Kaspijskem morji na Kavkaz, potem na bregove Črnega morja. Jaz sem takrat že bil zadovoljen z vožnjo od Kazani do Sa-ratova t. j. na črti, jednaki razdalji med Berolinom in Dunajem, za kar potrebujete na parohodu nizdolu okoli dva dobra dneva.
Vzel sem si 21. dnč julija pred poludnčm listek do Samare na jednem iz najlepših Samoletskih parohodov, »Lermontovu«, ki se je 1. 1887. s »Puškinom« vred pojavil kakor dovršenost najnovejšega pa-rohoda. Letos je začel plavati šc dovršenejši, tudi krščen z imenom jednega včlikih ruskih pesnikov, »Nckrasov«. V vsakem njih salonov visč portreti teh veleumov. Povem vam nekoliko o »Puškinu«, od katerega se »Lcrmontov« dosti ne razlikuje. Namenjen bolj za pasažirje ima več nego 1000 mest v štirih razredih in nalaga tovore lc do 7 tisoč pudov. V dolgost meri 36 sežnjev, v širino brez kožuhov 4 sežnje; sil ima okoli 200 nominalnih in razvija do 600 indikatornih. Izdelani so vsi Samoletski parohodi v zavodih Coquerilla v Belgiji, zloženi in dodelani v T veri, kjer ima društvo svoje delavnice.
Že za prvo postajo pod Kazanjo ugledate nekaj velikanskega. Bregovi Volge se ravnajo bolj in bolj, razprostira se vam širno obzorje in zdajci ugledate na levem bregu največji volški pritok. Kamo.
Nje velikost si morete prav predstaviti, ako vam povem, da se navadno trdi, da pravo za pravo Kama naprej preobladuje in da je odtod ime Volga krivo. Daleč lehko natančno razločujete metalično-modro Kamo od zelenkasto-peščene Volge. Zanimivo je tukaj potovati spomladi, ko obe reki valita neizmerne valove in izstopata iz svojih bregov, takd da voda pokriva skoro vso ravnino, katero vidite.
Tukaj je bilo nekdaj bolgarsko carstvo. Ne bodem vam mnogo pripovedoval o njegovi stolici, nje minaretih in razvalinah, za katere se je začelo že zanimati omenjeno kazansko arheološko društvo. Mene, ki nisem arheolog in Še menj orijentalist, ne zvabijo s parohoda v pustinjo za 22 vrst daleč. Prijetneje je biti med raznimi živimi ljudmi, razgovarjati se o tem in dnem, zmerom znova čuditi se mogočni reki, ki vas nosi in vam odkriva vedno nove podobe, ker na pravem bregu se vrstijo precej visoki zeleni hribje, prerezani z dolinami, in okoli postaje Tet j uši imate celd »malenkuju Svejcariju«.
Skoro za poslednjo t. j. čez tri ure smo že v Simbirsku, gubern-skem mestu, ki šteje 40.000 duš in je bil nekdaj v slavi kakor »po-mčščičij gorod« t. j. mesto graščdkov, ki so pa v novejšem času že bolj ali menj vsi odgospodarili, ker jim pečena piščeta ne letajo več v usta kakor do 1. 1861. PomoČkom primerno živeti, učiti se in delati, to je pretežko in — nedostojno. Vsi galvanizatorski poskusi, oživiti to plemstvo — na Ruskem je namreč zdaj doba »dvorjan« in »popovičev« — so in bodo brezuspešni. Oglejmo si pa to gnezdo, akoravno sopotniki in potovoditelj pravijo, da je Simbirsk »skučnyj (dolgočasen) gorod«. Parohod stoji čez jedno uro in skoro se dogovorimo z izvoščikom, da nam v tem času pokaže vse mesto, ki je daleč na hribu, takd da ga nič ne vidite. Požene res vrlo z upanjem, da še dobi »na čaj«. Precčj dolgo se peljate ob povolški cesti med nepopisno ubogimi predmestnimi kočami, za katerimi se razprostira nekaj sadnega drevja in potem delj kvišku prave šume, kjer bi lehko bili najlepši sadonosniki in vrti. Ko se obrnemo kvišku, ugledamo skoro lepe kamenite hiše, cerkve, monastyrjc in kakor najimpozantnejše poslopje zopet »kadetskij korpus«. V javnem, zelo lepem vrtu najdemo 1. 1844. postavljeni spomenik zgodovinarju Karamzinu, ki se je tukaj porodil, kakor Še drugi imenitni ruski pisatelji Jazykov, Gon-čarov i. t. d. Kakor pri Državinovcm spomeniku v Kazani, ravno tako se tudi tukaj prepričamo, da je pscvdoklasicizem s svojimi nagimi figurami tukaj še menj na mestu, nego na zapadu. Hočete še videti jako žalostni del mesta. Dne 29. junija je namreč pri silnem vetru nastal požar, ki je uničil nad 300 hiš in mnogo drugih staveb. Tukaj gasiti
ni bilo mogoče. Da so vse lesene stavbe zgorele in da ne vidite od njih najmanjšega sledu, temu se ne čudite, ali tudi pri kamenitih še nisem videl takih podob kakor tukaj. Na tem velikem pogorišči, čez katero teče potok po veliki jami, nisem mogel zapaziti ni travice, ni najmanjšega zelenja. In izvoščik mi je začel objasnjevati: »To ni bil požar, to je bil gnčv božji; Bog se je razjezil in poslal ogenj kakor na Sodomo in Gomoro v takem Času, ko ni bilo mogoče braniti, ker tu so živeli »grabežniki«, namreč mnogi kupci, »traktirščiki«, (traktir se zove bolj prosta ruska gostilnica), med njimi mnogi najnižje vrste.« Odtod poletimo še mimo po zunanjosti prav lepega in precej novega sobora z grškimi kolonami »na venec«, odkoder imamo res prekrasen razgled, in lehko prerokujemo, da bode tu še kdaj tudi prekrasen buljvar; začetki so že vidni in sčasoma vse pride, tudi na Ruskem. S prepričanjem, da »barin (gospod) na Volge« ni takö malo zanimiv, kakor ga slikajo, vrnemo se kar najhitreje in še si zapomnimo, da so se na celd lepih ulicah krave pasle in da ima neka modistka svojo firmo »Damskic narjady« na plotu ali natančneje povedano, na ograji od desdk.
S parohoda še potem dolgo gledamo nazaj na Simbirsk, ki ima jako lepo lčžo in jc na vzhodu in jugu daleč viden. Po pravem bregu nas spremljajo še delj zeleni hribje, večajo se celd in tudi levi breg se povzdiguje, takd da imamo nekaj čisto novega: gorsko zelenje nas objema na obeh straneh.
Nahajamo se v slavnih Zegulevskih (e=jb) gorah, ali prosto v Zeguljah. Nizdolu parohodi plavajo mimo njih navadno pozno v noči, ali kakor mnogi potniki tudi jaz nisem hotel iti počivat, ampak dočakal sem na palubi celd jutranje zarje, ki jc tukaj še precej rana, ker nahajamo sc blizu na geografski širini Draždan. Po noči imajo taki zeleni hribi tudi nekaj posebnega, kar iz nas vsakdo pozna, ki je v poznih urah potoval ččznje in mimo naših raznih gor. Nazaj pa sem se nekoliko dnij pozneje po dnevi vozil in takd se ne smem pritoževati o usodi. Lehko potrdim, da so ti hribi res vredni večje slave od te, katero uživajo že zdaj. Jaz sicer nc morem v holmih, ki se vzdigujejo 400—600 m, videti »gigantov« kakor mnogi Rusi, ali pomislite, da je prebivališče ogromne mase ruskega naroda jedno-obrazna ravnina, tukaj pa imate povsod okoli sebe lc hribe in dolinice in kar je glavno, odete s temnim zelenim plaščem, katerega jim delajo goste šume in tudi pošteni lesi z listnatim in iglastim drevjem. Vedno vam kažejo nove podobice in zamičete se v prirodo, kakeršne že dolgo niste videli. Ne moti vas v zamišljenosti vaši nikako živ-
ljenje, ker povsod kraljuje največja tišina. Malih naselbin vidite po dolgem potu le štiri, pet, po opisanji Monastyrskega celd le tri ali štiri na devetdeset vrstni daljavi. Ti lesovi še mirno spijo, mnogih se človeška roka še ni doteknila in morebiti jim bode usoda še dolgo mila, kar zavisi le od jednega moža, ki je prccl kratkim ves ta kraj kupil, od grofa Orlova-Davydova.
Ali ni še mnogo časa minilo, ko je za posestnika ladje in njegove brodarje bilo strašno plavati mimo teh idiličnih krajev. Tu so gospodarili še v 40 letih našega stoletja hudi razbojniki, zmes iz raznih ndrodnostij, ki prebivajo ob Volgi, govorili so celd svoj posebni razbojniški jezik. »Sedeli so na kakem visokem »kurganu« (gomili) in ugle-davši ladjo so se spustili nizdolu, v grmovje, odvezali svoje ladje in čakali. Ko se je ladja približala, zakričali so: »Sanynj na kičkul« Te besede so imele magičen nasledek: »burlaki«, ki so vlekli »ljamko« (vože, seveda na vrhu po Volgi), legli so na zemljo; delavci na ladji so bežali na palubo in legli na nosovem delu z nosom (kička je tatarska beseda za nos) nizdolu. Nastopila je smrtna tišina: gospodar ladje je hitro vročil peneze vodolivu (starejšemu delavcu), naj jih predd razbojnikom, sam pa je v svoji kajiti delal poklone do zemlje pred ikono, osvetljeno s svetilko. Razbojniki so bili skoro na ladji in so vzeli, kar jim je bilo všeč. Delavci so ležali brez gibanja; če se je kdo genil, tega so pri tej priči ubili. Protivljenje je imelo za seboj iztrebljenje vseh ljudij na ladji, od gospodarja do zadnjega delavca, pogubljenje vsega blagd in potopljenje same ladje« (S. Monastyrskij, ta odlomek o Žcguljah sem čital v S. Meča berilu za mladino »Rossija«).
Marsikatera ladja je pala njim v plen in marsikateri kupec in njegovi ljudje, če so se branili, našli so tu prerano smrt. Mnogokrat so se razbojnikom pridružili sami burlaki, če so se sprli z gospodarjem ali njegovim prikaščikom. Zavoljo tega je navadno gospodar, približujč se Zeguljam, napajal svoje služabnike z »vddko« in goreče molil, naj ga Bog prenese srečno mimo tega kraja. Če se je zapazilo grabljenje druge ladje, tedaj se gospodar ni vmešaval, bilo mu je še celd prav, ker v tem jc vsaj on srečno prošcl. Vlada je vzdržavala posebno »rečno komando«, ki je imela svoje ladje in sdma — plenila, kakor mi je objasnil neki kapitan. »Bog vysök, a car dalek,« imelo jc še takrat popolno veljavo. Po kapitanovem mnenji se jc plenjenje končalo šele z uničenjem omenjene komande. Vender je treba omeniti, da je 1. 1847. bilo razbojnikom vzetih 9 ladij. Glavno so pa izdelale nove velike ladje, ker parohodov že ni bilo mogoče napadati. In takd so ostali dandanes le mnogi spomini o Stcnjki Razinu in
drugih imenitnih razbojnikih. Štiri vrste od sela Zeguli vidite rečico, zove se Usa, ki je nekdaj služila le razbojnikom, dandanes pa ponuja prav prijetne kopelji.
Sploh ima ves volški kraj mnogo jednako romantičnih spominov ; kjer koli slišimo tudi pripovedovati, kakö je tam razsajal Pugaččv, ki jc s svojim strašnim puntom napravil Katarini II. toliko skrbi' 1. 1773. —74. Pod njim jc kozaštvo zbralo zadnjikrat svoje sile proti »Moskvi«, kakor je še zmerom imenovalo rusko državo, in zdajci so se mu pridružili ruski tlačanje in razni inorodci ob Volgi: Baškiri, Kalmyki, Mordvini, Čuvaši, Čeremisi. Skoro vse srednje in nižje Povolžje do Urala je bilo v njegovih rokah. Še celö v Kazani Bibikov, katerega je poslala cesarica v težko dobo k demoralizovanemu vojaku, ni našel gubernatorja in drugih oblastev.
V Samari se ustavimo tri dni, da se seznanimo z »novo stolico Povolžja« in nje »kurortom«. Res povsod vidite, da ste v novem mestu, ki se je pozdignilo za zadnjih 30—35 let. Žitna trgovina Povolžja sc jc namreč v poslednje čase sesredotočila v Samari. Letos se je dokončala železnica do Ufe, ki bode sčasoma peljala v Sibirijo, in takö še važnost Samare vse bolj rase. V zadnjem Času se je semtertja stavilo po 200 — 300 novih hiš v jednem letu in mesto že šteje čez 80.000 prebivalcev.
Da se pa nahajate v mestu bodočnosti, tudi povsod čutite. Znamenitega ali cclö monumentalnega še tukaj ničesar ne najdete. Delajo pa se priprave za spomenik carju-osvoboditelju Aleksandru II., dokončuje se mestno gledališče v »ruskem« stilu, t. j. zunanjost kaže občo vzhodno ornamentiko na precčj zmedenih pritiklinah, in že od 1. 1869. stavi se veliki na 2500 ljudij preračunjani katedralni sobor sv. Aleksandra Nevskega z masivno in tudi prijetno bizantinsko arhitekturo. Žc od daleč po Volgi so vidne na solnci jarko blesteče kupole. Njegovo mesto je nekoliko vzvišeno na včlikem trgu in daleč okrog opasuje na novo nasajen vrt. Vender nekoliko se vam zdi čudno, da se taka cerkev takö dolgo ne začeli; žrtvovalo se jc zanjo le 46.000 rubljev; od 1. 1871. stavi jo »duma« na svoj račun in mora po takem dodati, kar nedostaje do naznačenih zdnjo 160.000 rubljev. Nekoliko se v tej slabi oduševljenosti izraža že novotrgovski duh, nekoliko pa obča slabost, da vsak, kdor kaj žrtvuje, hoče imeti svojo cerkvico, zaradi česar jih imate na Ruskem povsod takö mnogo, ali malo takih, ki bi se s čimer koli odlikovale ali vsaj po svoji velikosti imponirale. Še več pa je bržkone krivo pomanjkanje vsakega javnega življenja in zanimanja sploh.
Dnč 22. julija je »tezoimenstvo (god) Gosudarynji Imperatricy«, tedaj »carskij den« in priliko imam videti razobcšanje zastav in ilu-minaeijo v provinciji. Treba je znati, da imajo na Ruskem osem takih praznikov: rojstveni dan in god imperatorja, imperatorice in naslednika, dan vstopljenja na prestol in »koronacije«. Vse te dni in še pri drugih prilikah se mora lojalnost pokazati; da ljudje tega ne pozabijo, jim ali bolje rečeno dvornikom očetovska policija že »pove«. Ne smete se tedaj čuditi, ako se vam olepšanje mesta in posebno razsvetljava zdi kakor satira na to, kar bi morala biti. Vsak dvornik ima Že nekoliko malih »flagov«, ki so po nekolikokratni rabi jako žalostni; dopuščajo se le rdeče-modro bela trikolora in lehko si mislite, kakd trpijo te barve od dežja in sploh od vremena, posebno po zimi na severu kakor v Petrogradu. Osvetljujejo pa se mesta takd, da se po ulicah pred hišami zažiga neka vražja mast, ki razprostira strašen smrad, ali pa »kerosin« (petrolej), v katerega neredko mečejo šaljivci stare čevlje in jednake predmete. Na visokem severu po zimi tudi ni lehko mogoča razsvetljava, kakor je pri nas navadna. Čudite se pa temu poleti in Še delj na jugu. Posebno v »slobodki« (predmestji) si velika in mala deca, ki se v celih kopicah zbira, dela zabavo pri zažiganji petroleja. Le Židje ravnateljstva Samaroufimskc železnice so si razstavili s šikom v vsako okno vseh nadstropij sveče in dobri provincijali hodijo začudeni gledat tega kontrasta. Nd-rodna zabava na večer obstoji v tem, da občinstvo posluša na večjem gostilničinem vrtu za vhod vojaško godbo in »pesennike«; v ruski armadi je namreč precčj mesta dano närodnemu elementu, v nji imate igralce na »svistuljko« in pevce, iz katerih jeden ali več naprej poje, drugi pa pripevajo pri sprcmljevanji z bobenčki in drugimi nezložnimi instrumenti.
Samara je tudi »kurort«. Na severovzhodu je bliže in delj več »kumysolečebnych zavedenij«. Nekdaj so ruski knezi nosili k Tatarom v njih »Ordo« tribut, intrigirali drug proti drugemu in dobivali »jarlyk« (listino) na kneženje; dandanes pa Rusi semkaj potujejo in plačujejo Tatarom tribut za njih — kumys, ker v pripravljanji kobiljega mleka so nekdanji strašilci vzhodne in celd srednje Evrope še zmerom nedosežni. Da je kumys lehko prebaven in krepči teld, je znano in pred kakimi 20 leti je doktor Postnikov (na Ruskem se pod doktorjem razumeva le zdravnik, ali vseučilišča dajejo tudi za vse predmete jako visok akademiški grad tega imena) osnoval 6 vrst od Samare »Pervoe kumysolečebnoe zavedenie«. — Popeljal in celd preselil sem se tja tudi jaz, ker sem tam našel petrogradske znance. Čez Dvorjanske
ulice, ki so glavne ulice in imajo prav lepe hiše z mnogimi nemškimi firmami — temu sc žc ne smete čuditi — pripeljate se skoro mimo še negotovega gledališča in sobora na večje ulice ali bolje rečeno cesto. Ugledate velike kopice peska. »Kaj to pomeni?« vprašate iz-voščika: »Tu je pesek pripravljen, da ž njim — ulicc posipljcjo, če je blato, tlakanje naših ulic s kamenom neče nič napredovati, duma vedno odlaga.« Originalen pomoček za poboljšanje ulic! Takrat imamo strašno vročino, v senci po 28 °R., tedaj nimamo prilike videti tega slavnega blata, zato pa čutim, kaj je prah, posebno če ga vetrec gane. Jaz sem se nekolikrat po tem poti vozil in sträsno kihal, ali moram priznati, da sem se mu skoro privadil: ljubi Bog za vse skrbi in takö dobite v takih mestih skoro poseben nos. Ne čudite se tedaj tudi zdravniku iz Samare, ki vam potem pripoveduje: »Samara — sicer nc jedina — jc kakor črnil niča s pesečnico, ali črnoblatna, ali pa s peskom posuta.«
Sicer pa sem po tem v Moskvi čital še o origalnejšem pomočku za poboljšanje ulic. V Astrahani, res že blizu Azije, so zdravniki po povodu raznih jesenskih epedemij na svojih posvetovanjih kakor jeden glavnih vzrokov določili navažanje z — gnojem ne samö v predmestjih, ampak tudi na večjih ulicah samega mesta. Nc zastonj sc po takem gnoj zove ruski »navoz«. Samö ne mislite, da se gnoj navaža na polja, to še ogromni večini Rusov ni potrebno. Visoko-roden aristokrat, ki ima posestva v črnozemni Voroneški guberniji, pripovedoval mi je, da kmetje njemu plačujejo po kopejki za pravo, da smejo svoj gnoj na njegova polja navažati in šc to pravico je moral v zadnjem času podražiti na dve kopejki. V stepih se z gnojem navadno kuri.
Nemalo »Slobodko« (predmestje) karakterizujeta dva visoka droga, na katerih zapazite lepo namalani kravi, ta je namreč firma njenega »pastucha« (pastirja). Za njö pa najdete zopet nekaj, kar vam impo-nira. Tukaj je zemska bölnica; prostora je kakor povsod mnogo in na velikem vrtu so razstavljene barake; s čistim zrakom so tukaj lehko preskrbeni in bolnike tudi lehko oddeljujejo.
Delj pa imate pred seboj pravo za pravo že step; prah je črnkast, rase tukaj pelin in semtertja že čisto stepna trava »kovylj« ali Še teh ne mnogo, ker ves veliki prostor od Postnikovega zavoda je križema izvožen. Prave ceste tukaj ni in za dnč je tudi ne potrebujete, takrat izvoščik zmerom izbira najlepši pot. Za zemljo se pa tukaj nikdo posebno ne briga, saj je je toliko, da se ozimina vsako osmo leto na jednem polji seje; jedno leto se tam nahajajo melone,
kumare i. t. d., šest let si pa njive popolnoma odpočivajo. Kaj je gnoj, ljudem sevčda ni treba znati. Ali križ je s tem brezcestjem v temi. ker ste vedno v nevarnosti, da se ne zvrnete, kar se lehko zgodi zavoljo raznih jam in jamic, ali navadno izvoščiki jako previdno in po malem vozijo.
Središče Postnikovcga zavoda je »kursalon«. Tukaj »kumys-niki« dobivajo svoj nektar v precejšnjih buteljkah in izpijejo jih na dan po 4—8. Kumysu se je treba privaditi. Jaz že moram priznati, da bi v srednje veke tudi ne mogel lehko izpolniti prijemnega cere-monijala pri tatarskem dvoru in bi se mi morebiti takd godilo, kakor nekemu ruskemu knezu, ki je zaradi tega, da se je branil kumys piti, moral storiti bridko smrt. V kursalonu se tudi obeduje in večerja in celd gledališke igre in koncerti so v njem mogoči. Tudi jeden časnik, »Moskovski j a Vedomosti«, kateri si lastnik zavedenja naročuje, pade vam semtertja v roke.
Gostov je okoli 150, med njimi sevčda vsaj nekaj čisto zdravih, ki spremljajo svoje sorodnike ali znance. — Ne vem, čutijo li poslednji takd kakor jaz pomanjkanje vina in piva v kurortu; sicer pa, saj je Selterska voda zdrava in pri čaji, ki jc že popolnoma närodno rusko pitje, spominjate se za obedom s smehom sibirskih ruskih poslov 17. veka, ki nam poročajo, da so pri mongolskih plemenih dobivali »sokvčrvnoe (grdo) pitjfc«, t. j. čaj. Stanujejo pa gostje večinoma raztreseni po lesenih dačah, ki se med hostnim drevjem ali že celd v lesi skrivajo. To je zopet ugodnost, da ste lehko precej zise in imate čisti zrak in blizke izprehode po izvrstni senci. Poglejmo pa bliže nekatere dače. Na jednem mestu so v četveroogelniku štiri in gostje — Rusi so veliki ironizatorji — krstili so jih »ptiČnikc«. Vsak ptičnik ima štiri »kvartire«. Iz vsakega teh domdv je napeljana vrv k leseni visoki sohi, ki je postavljena v sredi med njimi, pokveka, da hujše ne bi mogli izbrati. Na vrhu je zvonec, s katerim morate takd dolgo zvoniti, da prisluga pride iz svojega brloga v lesu in jo pokličete, ali pa da vidi, katera vrv se giblje in zvč, h kateremu domu ima iti. Jaz sem dobil stanovanje z dvema sobama tik poleg kursalona. Zunanje duri sem zapiral z visečo ključdnico, kakeršno sem videl še v mladosti domä na kmetih, zovc se pri nas »ždbica«, če se ne motim. Notranje duri sem zaklepal z leseno vrtuljko. Okno nima kril, odpirati morate celd. Na stranišče sem hodil okrog kursalona okoli 60 korakov v les; naši kmetje na Štajerskem nimajo slabših. Za svojo služabnico sem imel v nasprotno stran še delj. Kaj ne» zanimiv »kurort«? Ali kaj hočete!
Nisem vam še povedal, da namesto vina in piva lehko pijete čaj v prijetni družbi in pozabite ves svet in njegov komfort. Mislite, da sem se jezil, ko sem bil prvikrat sam v svojih sobah ali pa hodil prvo jutro po služabnico, naj mi pride po čevlje in obleko, katero sem sevčda zopet sezul in slekel? Ne, jaz sem že takd obrusel, da sem se takd dobrohotno in od vsega srca zasmijal kakor že dolgo ne, in odkrilo se mi je razumevanje Gogoljcvih slik starih dobrih časov, zopet se mi je razjasnjeval zmisel ruskega realizma in njegova originalnost. Nemci in Francozi pišejo že debele komentare o njem zase in za Slovane, katerim, kakor sem že nekoč omenil, zadošču-jejo že slovanska čustva in nekaj fraz , ali kaj vse to pomaga. Ruskih veleumov ne morete prav razumeti, če niste videli Rusije. Lehko si pa tudi precčj objasnite blodnje »slavjanofilov«, ki so videli in šc vidijo v tej prvobitnosti celo vrlino. »Gnila Evropa« ali »gnili zapad« je namreč »mir gorodov« (svet mest). Rossija »mir dereven« (vasij). Resnično, ako se pomisli, da so mnogoštevilna in včlika ruska mesta res vasi, ali ravno Samara in še bolj Saratov so jasen dokaz, da »dc-revenščina« (kmetavstvo) ne bode večna; da ona ni »slavjanska* spe cijalnost, dokazujejo zapadni in južni Slovani, ali ti so že »Nemci«.
Takšen je »kurort« poleg včlikega novega mesta, ki vidno napreduje. Take in šc hujše nedostatke nahajate takisto v drugih, sevčda tudi v Krimu in na Kavkazu, kjer vas še Zidjc in drugi orijcntalci obirajo; tožbe o kurortih so v ruskih listih vsako leto na dnevnem redu. Razumete tudi, zakaj je Rusov zmerom takd mnogo v »cvropejskih« kurortih in da še tudi kmalu ne izginejo, naj bode kurz še takö nizek kakor je bil na pr. letos po zimi, ko ste pri prehodu čez mejo namesto rublja imeli samö polovico v žepu. To je vražji »fokus« (to tujko upotrebljujejo Rusi v pomenu naše »špas«), če se vam kaj takega zgodi s tisočaki, ali vender še so mi Rusi pripovedovali, da se v Nizzi lehko za manjše cene živi nego v Krimu, ki ga sevčda po komfortu niti ni smeti primerjati. Sicer pa pride tudi semkaj kakor v druge kraje kak »Nemec« (pravi ali v obče tujec, ker za prosti ruski närod so vsi tujci Nemci), prinese tudi semkaj »Evropo« in napolni se mu žep za njegovo »kulturtregerstvo.« Ze zdaj imate bliže mesta »dačo Anajeva« z vrtom, kakeršni so za granico, in z velikimi in visokimi stavbami, prav prijetnimi po zunanjosti, ali — lesenimi, za visoke cene sevčda, ker drugače bi hoteli vsi ljudje pri njem biti, kakor mi je opazil izvoščik. On mi je tudi rekel, da je posestnik Francoz, petrogradski profesor pa mi je razjasnil, da jc —
Armenec ali sploh kak »vostočnyj čelovek«. Po takem so že Kav-kazci predprijemljivejši nego Rusi.
Še tretje večje »kumysolečebnoe zavedenie« sem si ogledal, »vo jennoe« namreč. Še 6 ali 7 vrst za Postnikovim se pripeljate čez polja in travnike v večji les, ki je proti Volgi odkrit in tu se nahaja vojaško lečišče na zemlji, katero je država že pred leti dala na 99 let v najem in si po takem mora kos od najemnika v najem jemati. Tudi rusko! Semkaj pošiljajo iz kazanskega vojnega okroga na 6 tednov po 15 čdstnikov, za katere so dače postavljene, in 75 »nižih činov«, ki živijo po šatorih, le za težke bolnike je tudi večja lesena hiša. Tukaj lehko samotarite. Ali gospoda častniki se pridno zbirajo na čaj nekolikokrat v dan pod predsedateljstvom žene »staršega doktora«, ki je tukaj prava kraljica, ali venderle o tem misli, kakd priti iz Samarc stalno v stolico. Razumevna želja polobruscle Nemke in daj Bog srečo njenemu žc Čisto obruselemu Nemcu! »Mlajših« dveh doktorjev nisem videl, ali mislim, da se zoveta takd po pravici. To ravno ne mora biti, saj veste, da se tudi pri nas nahajajo semtertja »mladi gospod« starejši od »starega«. Spomnil sem se namreč naših župnikov in kapelanov in zopet z radostjo opazil, kakd je večkrat pri vseh različnostih tudi duh slovanskih jezikov jednak. Častniki so bili izvrstni šaljivci, takd oblastno se sploh na Ruskem nikjer ne nosijo kakor pri nas. Posebno dobro umčvajo spletati anekdote o drugih kumisnih zavodih. O vrvi pri omenjenih ptičnikih so mi pripovedovali, da se jc nekoč utrgala in nova (po varijanti drugega samd dostavljena) stala je dva rublja, kar jc znašalo za vsako dačo 50 ko-pejek. Čdstnikom se je tudi prišteval slušatelj petrogradske vojno-medicinske akademije, Srb iz kraljevine, s katerim sva bila znanca na Dunaji. Pri pogrebu starega Karadjordjeviča je demonstriral za to dinastijo in izgubil zaradi tega državno štipendijo. Prišel je kakor mnogi drugi v Rusijo — razočarovat se. Vender on še ni takd tragikomičen kakor njegovi južnodalmatinski rojaki, štipendisti kneza črnogorskega; on še vsaj samd sanja o dunajskih kavarnah, za katere so Srbi in sploh južni Slovani »kao rodjeni«, ali Dalmatinci so že hoteli iz Pe-trograda pobegniti v — Italijo. Jug in sever ni vse jedno, visoke gorč se ne pozabijo lehko na petrogradskih »bolotah«, na »svobodo« in druge idejale, s katerimi Slovani semkaj prihajajo, najdejo satiro. In takd, prejšnja skrajnost porodi novo! Neumni in žalostni sta obe jednako.
Takd se tudi tukaj v samoti lehko resno pogovorjate in zabavate in neradi se poslovite od dobrih in prijetnih ljudij, katere ste
bržkone videli prvikrat in zadnjikrat. Ali noč je že in morava domdv z mlado Petrogradčanko, katero sem semkaj spremljal k znanki. Kako svetla in tajnostna noč! Za vami šumi mogočna Volga, za njo se vidijo obrisi hribov, ki se vam zdč vse večji, ako gledate v nje, pred vami neskončna ravnina z dozrevajočim žitom (žetev se začenja konci julija po st. st.) in temnim zelenjem že bolj stepnih trav, katerim ne preti nevarnost, da bi jih kdo pokosil; razne cvetlice med njimi razširjajo prijeten duh, druge zapazite po njih velikosti, tretje po njih cvetu, ali jaz, nepoboljšljivi filolog, ne morem imeti čistega veselja ž njimi, hočem jim znati imena, katera pa jako omikana gospodičina takd malo zna, kakor nje strijc, profesor ruske književnosti, ki mi jih pri predpoludnevnem izprehodu tudi ni mogel povedati, ker se jc učil žc v novih gimnazijah, v katerih botanika in take znanosti niso samd nepotrebne, ampak ccld kvarne. Daleč okrog ni hiše, povsod vlada tišina, slišite le znano vam godbo kobilic in njih bratov in sester, za katere so prirodoslovci pri nas generalizirali nc-lcpo besedo »mrčesi«. Posebno se vam tukaj prikupuje nebö; jaz nisem sentimentalen, ne tožim »bledi luni« nikakih svojih »nadlog«, kakor mnogi domišljavi vaši sušični »pesniki« mlajše garde, ali tukaj je število migljajočih zvezd še večje nego pri nas, ker nič ne obmejuje obzorja in šele daleč, daleč se združuje nebd z zemljo; ta razgled vam vzbuja bolj kakor navadno misli o neskončnosti in večnosti in pozabite ccld na dolžnost razgovora; vender izvožčik ne najde vselej pravega pota in ne more se izogniti na tej takozvani »dorogi« (cesti) jam in jamic, katere skupaj z ozkimi drožkami skrbijo za to, da večkrat soglasno z zakoni mehanike trčite ob — mlado žensko bitje.
(Dalje prih.)
M a d r i g a 1 i.
V	zasmčh vam torej žalna moja žrtev,
V	zasmčh so strte moje vam naddje, Sožalje vaše mi le pogled mrtev?
Da bridko sem se z dčklico razdmžil, Sred zato ljubezni ne umdje, Zatd sem, bratje, vaš prezir zaslužil? Da moči mi sreč je vam odkriti, Zasmčh bi .ogrenčl vam, vzvrela jčza, Če plemenita böl v srce vam sčza: Kakd ljubezni slast sem mogel piti. Ko domu v rast se trudi bratska zveza?
4
Ko vdne cvetje ji samotno v vrtu? Pomldd ti naj dehti, naj sahne jesen In zima brije, srce ti mladd je, Iz vedrih prsij krčpko vrčje pdsen. Neznosne so, pastirec, tebi boli, Ki v vrtci jih cvetovi osameli Rojčvajo ljubdčim srcem doli — Zatd le sviraj, sviraj na svireli!
Ranko.
0 borzi in borzni trgovini.
V »Slovenskem klubu« na Dunaji govoril prof. Fr. Suklje.
olikokrat sem, izprehajajoč se po dunajskem Schottenringu, želel si, stopiti jedenkrat v tisto ošabno borzno poslopje, videti jo pri delu, borzijansko gospodo, gledat rod izraelski in krščene njegove tovariše, kakö se gracijozno vrte okoli novodobnega malika, obožavanega zlatega teleta! Napočil je dan, da se mi je izpolnila ta želja. Izvolili so me v odsek za borzni davek. Težaven odsek, težaven predmet! Zldsti za moža, kateri se nikoli ni bavil z jednakimi rečmi, nikoli ni špekuliral nI na padanje državnih popirjev, niti na njih vzdigo. Brskal sem po biblijotekah, prebiral sem knjige, vso strokovno literaturo sem si ogledal, v kolikor mi je bila na razpolaganje, toda malo sem našel, še menj sem — razumel. Spoznal sem, da mi treba avtopsije, da se mi pojem o borznem gibanji ne bode prej rodil, predno tega gibanja sam ne vidim na svoje oči. V takem položaji se po stari navadi dolgo ne premišljam. Obvestil sem ravnatelja onega kreditnega zavoda, kateremu je izročen »borzni arrangement«, g. K. od »Giro- und Casscnvereina«, da si pridem ogledat takozvani »Arrangcmentburcau«, zajedno pa sem naznanil borzni kamori, da nameravam obiskati dunajsko borzo. Objavil sem jim tudi dan in uro pohoda svojega.
O uredbi vele važnega »Arrangementbureaua«, brez katerega večja borza dandanes niti več poslovati ne more, izpregovorim kesneje. Sedaj nekoliko o svojem obisku na dunajski borzi.
Ob napovedanem času sta me čakala v uradnih prostornostih
predsednik borzne kamore, g. D.....a in generalni tajnik njegov.
Po daljšem razgovoru, kateremu je seveda jedini predmet bil borzni davek, vpraša me borzni predsednik, naj me li on sam spremi v borzno dvorano, ali si izberem tajnika za spremljevalca. Sam pristavi, da bi morda drugo bolj kazalo, ker spremstvo njegovo bi provzročilo preveč pozornosti. Sprejel sem tedaj drugega gospoda za telesno svojo stražo, in prestopila sva temni hodnik, kateri loči pisarno od borzne dvorane. Svetlega hodnika itak menda ne poznajo pri novodobnih monumentalnih zgradbah dunajskih, toda take temine, kakor v koridorih dunajske borze, nisem še našel. Navzlic plinovi razsvetljavi sem kar taval za svojim spremljevalcem, dokler se mi ne odprö önc duri, katere držč v dvorano. Se jeden korak, in prag prestopivši sem gledal čudoviti prizor borznega gibanja! •
Predno ga opišem, še nekoliko besedic o zunanjem prostoru. Dvorana imponira po svojih velikanskih dimenzijah. Nje visočina je ista kakor dna vsega poslopja. Velika je takd. da so se obiskovalci, katerih je bilo gotovo nad iooo prisotnih, kar izgubili v kolosalncm zbirališči. Neprijeten je kameniti tlak; ko sem se pri drugem svojem obisku več nego dve uri mudil v dvorani — ob zimskem času jc bilo — sem ga že prav zoperno občutil v nogah, dasi je kurjava še dokaj dobra. Lišpa ni nobenega, notranje oprave skoraj tudi nobene. Par lesenih klopij ob stranskih stenah in v pokrajnih ladjah, po mogočnih stebrih ločenih od glavne dvorane, potem nekoliko pisalnikov od ko-sitarjevine izdelanih ter takd narejenih, da štirje pisalci lehko zajedno pišejo pri istem pisalniku, ne da bi kateri izmed njih drugemu mogel zvedavo pokukati v njegovo pisanje, še jedna vrsta pisalnih miz, katere se oddajajo najemnikom proti posebni najemnini — to je vsel Pardon, tam v kotu stoji še zanemarjen buffet z melanholično prodajalko. Pozabil sem ga skoraj, saj se tudi nihče izmed borzijancev mnogo ne zmeni za užitke njegove. Vsaj žive duše nisem videl, da bi käj dala skupiti zevajoči točajki. In da smo povse natančni v svojem popisu, omenjeno bodi, da na vzhodni strani dvorane, pri dnih steklenih durih, katere ločijo borzo za državne popirje od zapuščene borze za blagd (»Warenbörse«), visi črna deska, na kateri borzna ka-mora baš ta dan objavlja, da je med borzne obiskovalce vzprejet g. Deutelbaum Aron ter da se je to zgodilo na priporočilo gg. Ignacija Fischla in Regenstreifa Samuela.
Sredi borzne dvorane je velik, podolgast, ograjen prostor, nekoliko vzvišen nad svojo okolico. To je takozvani »Schranken«. Po njegovi sredini korakajo gori in doli borzni uradni mešetarji (senzali, die Börsenmäkler), sedaj hitreje, sedaj počasneje. Oni nc kričč, to se ne bi strinjalo z njih dostojanstvom, z navadnim glasom stavljajo svoje ponudbe, prodajajo ali kupujejo. Okoli ograje, toda še na vzvišenem stališči slonč ali sedč borzni veljaki, oziroma njih zastopniki. Vsakemu izmed njih se je nakazal poseben prostorček, in — to jc posebna potrata — celd majhen trinogat stolček brez naslonila, čevljarskemu podoben, se jim je dovolil. Zastonj sevčda ne, tak prostor »am Schranken« stane sam na sebi 130 gld. na leto, ne gledč na druge njegove davčne posledicc. Sedaj je oddanih kakih 100 jednacih prostorov, vidijo se mnoge praznine, dokaz, da se število bogatih obiskovalcev krči zadnja leta sem. Tudi tu je poslovanje mirno, celd — skoraj bi dejali — plašno. Če kdo izmed te skupine kako naročilo da senzalu, skrbno bode pazil, da ga nihče izmed sosedov ne sliši.
Cel6 objel bode meŠetarja, k sebi doli potisnil, v uho mu zacepetal. Prav ima, ne bi bilo varno, da kdo drugi kaj zvč o njegovi nameri. Recimo, da je mešetarju dal nalog, prodati 100 »Francozov«, t. j. delnic državne železnične družbe (Staatsbahngesellschaft), ter da je to naročilo po naključji komu na uho zazvenelo. Potem se kaj lahko pripeti, da si dotičnik misli: »Ti prodajaš? Prodajmo mi še ceneje« — in kupčija je — izprijena!
Mir torej pri »Schranken-u«, temveč divjega razgrajanja, uprav huronskcga krika okoli njega! Pač ne zmeraj, časih je tudi tii prilično tiho, toda, če kaka novica pride, če došla brzojavka situvacijo izpremeni, potem se dvigne ropot, proti kateremu je živinski semenj na Kranjskem navzlic nadležnim svojim mešetarjem prava idila miru in sprave! Kajti pri »Schranken u« je zbirališče borzne aristokracije, to pa, kar se zbira okrog njega, kar se tu gnetc v divjem kolobaru, kar se tu usti in repenči, to so plebejske plasti, to je borzni demos. Med njimi nahajaš pač tudi pooblaščence večjih borznih firm, kateri po danem ukazu gospodarjev svojih efekte kupujejo ali prodajajo, veliko večino pa v tej skupini je uvrstiti v takozvano »kuliso«.
Vprašanje nastane, kaj jc »coulissier«, kaj znači v borznem narečji pojem »coulisse«? Sal ing v razširjeni svoji knjigi »die Börsenpapiere« opredelja ta pojem, oziroma ta izraz na nastopni način: »Die Gesammtheit derjenigen, welche an einer Börse Speditionsgeschäfte machen, oder doch wenigstens die schlechten Elemente der Börse, pflegt man als Coulisse zu bezeichnen.« (I. 79.) Mi se ne moremo strinjati s to definicijo, katera se nam vsaj za razmere na dunajski borzi vidi mnogo preširoka. Vsak borzni obiskovalec na Dunaji, izvzemši uradne senzale, je špekulant; špekulacija je sploh s trgovino v javnih efektih takö ozko spojena, da je niti ločiti ni moči. Špekulantom je prištevati tudi prve firme v »Schrankcn-u«. Z druge strani pa se skoraj preveč česti izkaže stanu borznih »coulissicrov«, če jih uvrstimo med špekulante, kajti resnica je, da te vrste ljudje nič drugega niso, nego navadni borzni igralci.
Stopimo med nje, odlična družba sicer ni, toda lepše zbirke se-mitskih obrazov ne dobiš zlepa. Velika različnost gledč zunanje oprave. Semtrtja kak pristen zastopnik tiste sumnjive talmi-clegancc, toda večina v zamazanih suknjah, pošvedranih čevljih, dvojbeni srajci, torej nikakor ne za kak salon. Ne bodemo rekli, da ni ta ali öni med njimi še dokaj premožen, toda največ jih je pravih nemaničev, in dvakrat bi se premislil, predno jednemu izmed njih jeden goldinar posodiš na 24 ur, vsaj če si količkaj vajen varčno postopati s svojim
denarjem. Prvi pogled ti tedaj kaže, da nimaš pred seboj ne resnih trgovcev, niti resnih špekulantov, to ni drugega nego jata postopačev, katero ima najhujša strast človeška, hazardna igra, v svojih krempljih.
Kmalu zapaziš, da se kulisa deli na več skupin, jako različnih po številu svojih členov. Na Dunaji imenujejo borzijanci take skupine »Krätzel.« Čisto umevno, da igralce ne mikajo tisti popirji, kateri so večinoma v trdnih rokah ter se v svojem kurzu malo izpre-minjajo. V takih popirjih n. pr. v zemljiških obveznicah itd. ni nobenega prometa, ž njimi tedaj kulisa nima nobenega posla. Čim večje so kurzne fluktuacije v kakem efektu, tem strastneje se ga poprime igralec. »Vodilni efekt« na dunajski borzi je bila dosedaj delnica kreditnega zavoda, »Creditactien«, in takozvani »Creditkrätzcl« je bil tedaj takd mnogoštevilen kakor vsa druga kulisa skupaj. Saj je kreditna akcija pravi uzor mednärodnega igralnega popirja! To se je zasukalo stoprav z marcijem t. 1., odkar so namreč na dunajski borzi pri nekaterih efektih predrugačili likvidacijske rdke. V tesni zvezi ž njo jc bila ogrska zlata renta, zlasti takrat, ko se je snovala ogrska konverzija, pri kateri je bil v prvi vrsti tudi udeležen kreditni zavod. Poleg teh dveh efektov jc nekoliko več prometa v jednotni popirni renti (»Mairente«), v delnicah južne železnice (»Lombarden«) in državne železničinc družbe (»Franzosen«). »Klbcthal«, t. j. dclnica severozapadne železnice, sedaj nima mnogobrojne kulise, tudi za »Lan-derbank« itd. se igralci ne zmenijo veliko, vsaj redno nc, nastopijo pač dobe, ko se tudi okoli takega vrednostnega popirja vslcd te ali dne izpremembe zbirajo goste tolpe špekulantov in igralcev. Kaj jed-nakega se je zapazilo pri »Alpine Montangesellschaft«, katera sedaj po dolgem prisiljenem samotarjenji kar očarava vročekrvne borzijance.
Pojdimo tedaj v „Creditkrätzcl«! Danes še ni prave igre, kulisa je zaspana, nobene kupčije ni — toda to se lehko izpremeni tekom jedne minute. Cmerikavo postavajo borzijanci, bližaš sc temu ali dnemu, komaj te pogleda, iz gole navade te nagovori: »Ein Geschäft, ich geb' 40—45!« Kaj to pomeni? Uveti za trgovino z efekti, devizami in valutami, veljavni na dunajski borzi, odločujejo namreč v § 15.: »Ein Börseschluss in Effecten beträgt bei den in Percenten gehandelten 5000 fl. Nominale, und bei den nach Stücken gehandelten 25 Stück.« Kupčije za manjše zneske na dunajski borzi niso dovoljene. Poleg tega pa si moraš zabeležiti, da borzijanec, računjajoč na to. da je vsakemu obiskovalcu dobro znan dnevni kurz dotičnega po-
pitja, zamolči goldinarje in naglaša le krajcarje. V našem slučaji označuje tedaj ponudba, glaseča se prav preprosto na »40—45«, tole: »kupujem 25 komadov kreditnih delnic po kurzni ceni 310 gld. 40 kr., in prodajam jih po 310 gld. 45 kr.«. V istini, lapidarna kratkost bor-zijanskega zloga, proti nji je celd mojster Tacit pravi gostobesednež. Zmaješ z glavo, čuvši ponudbo, pravo za pravo je to gola potrata, prcfrigani coulissier ti jc že na nosu poznal, da s teboj ne bode nobene barantije.
Ali za Boga, kaj je to, ali so ljudje zdajci znoreli, ali si zašel med same besnike? Glej ga, tam jeden vihti zmečkan popir, zmen-drana brzojavka je iz Berolina, tam je kurz poskočil, hajd za njim! On kriči, ne, kar tuli in rjove: »60—65 !« In ista besnost se sedaj polasti vse tolpe. Vse roke so kvišku, jeden prevpija drugega, pehajo se in sujejo, v gneči si in vesel bodi, če ne dobiš katere med rebra, vedno hujše je tuljenje, vedno više se dviga kurz, sedaj že vpijejo: »90—95«, »95—11!« V tem trenutji skoči jeden bližnjih igralcev na soseda, »Habs genommen!« Vsak ima svojo knjižico v roki, kar na prsih jeden drugemu si v zapisek zaznamenujeta, jeden da jc kupil po 311 gld., drugi, da je prodal za to ccno. Kupec hoče sedaj še »haussi-rati« — toda na borzi jc vedno plimovanje, oseha je že tu, kurzi baš takd rapidno padajo, kakor so prej kvišku poskočili, kar je naš kulisovec kupil po 311 gld., prodati mora po 310 85 gld., izgubil je tedaj pri vsakem komadu 15 kr., ali pri celem sklepu (»Schluss-u«) svoje 375 gld.
Kajti na jedno stvar nc smete pozabiti: kulisovec je zgolj igralec, pravo za pravo niti špekulant ni! Vodilna misel pri vsaki špekulaciji je in ostane navzlic ogromni raznoterosti nje oblik: »Kupuj za tako ccno, da bodeš prodal z dobičkom.« Toda ravno v tem odločilnem vprašanji, kar se tiče razsodbe o primerni ceni, so si borzni špekulantje redno navskriž ter se dosledno ločijo v dve glavni stranki. Kdo izmed vas ni še slišal govoriti o teh strankah, o »hausse« in »baissc«rl Privrženec prve stranke, »haussier«, jc tega mnenja, da dejanska kurzna cena kakega efekta še ni primerna njegovi pravi naravni ali narejeni vrednosti, in torej kupuje na kesnejši rok, računjajoč na to, da med tem časom popirja kurz poskoči. Razloček med istim kurzom, po katerem je kupil, in med kurzom dnega dnč, o katerem se mu izroči kupljeni efekt, to jc njegov dobiček. »Baissier« nasprotno umujc. Njemu se vidi, da bode popir padel in torej prodaja dotični efekt zopet na kesnejši rok, nadejč sc, da dotistihmal se bode kurz Še bolj znižal ter da mu bode prilika, po znižanem kurzu v roko dobiti dne komade, katere je kot prodajalec dolžan, na dogovorjen
dan izročiti kupcu. On je torej prodal stvar, katere dejansko niti imel ni, katero si bode stoprav kes ne je moral kupiti —dobiček njegov obstoji' sedaj v tem, da je dogovorjeno skupilo višje, nego to, kar je on dejansko za efekt bil potrosil. To preprosto razmerje je podstava vsi borzni špekulaciji, tudi najzamotanejši slučaji se dado izvajati iz tega fundamentalnega razločka.
Takd torej špekulacija — toda kulisa s tem nikakor ni označena. »Coulissier« ne pripada nobeni teh strank, marveč strogo vodilo njegovo je, da takoj proda, kakor hitro je kupil, in obratno. Kadar zapusti borzno dvorano, mora imeti v svoji knjižici zazna m en ova no isto število kupljenih, isto število prodanih efektov. Principa se pri tem ne drži nobenega, niti politične novosti in gospodarstvene vesti, katere imajo vender mero-daven vpliv na borzno lice, direktno nanj ne vplivajo. Po nekoliko je ogromna večina teh ljudij preneizobražena, da bi znali presojati pomen kakega političnega telegrama, po nekoliko tudi ne utegnejo premišljati. Vse se vrši z burno hitrostjo, zlasti kadar je borza živahna — in stoprav zvečer zvč naš kulisovcc po navadi, če je srečo imel pri denašnji igri ali smolo. Takrat namreč si ogleda zaznamke o svojih nakupih in prodajah, knjižura njegova mu kaže, »za toliko sem kupil ta ,Schluss«, za toliko sem ga zopet oddal«, potem primerja jedno in drugo stran, adira in subtrahira, in končna bilanca mu šele pokaže, pri čem je. Če je količkaj kupčije bilo tisti dan, mora pristen kulisovec vsaj svojih ioo borznih sklepov zabeleženih imeti v svojem zapisku. Prometa je torej napravil najmenj več nego za Va milijona, ali z dobičkom je večinoma ničevo, danes kak petak, morda ccld desetak zaslužka, jutri le par šestič ali celd dejanska izguba. In za to se je toliko potil in trudil, tulil je in divjal, suval in se suvati dal, morebiti celd zaušnice delil in prejemal — kajti o burnih borznih dobah se i to pripeti med borzijansko gospodo — pač hudo rokodelstvo in ne presnažno!
Da brzojav silno vpliva na špekulacijo in na ves borzni promet, tega mi ni treba posebno naglašati. Vsakih 5 minut pride gotovo kak nov telegram, od njegove vsebine in od interpretacije njegove je za-visno za tisti hip borzno licc. Ali kakd se izročajo brzojavke dotični m adresatom, katerim so namenjene? V dvorani sami nisem bil nikoli ugledal sluge brzojavnega urada, in vender so ljudje neprenehoma prejemali take brzojavke. Kmalu mi je bila rešena ta zastavica. Slučajno sem se izprehajal v pokrajni ladji, proti nekemu stranskemu vhodu. Tam vidim po lesenih klopčh posedati nekoliko majhnih, za
mazanih in kodrastih, krivonogih Židkov; posebne čepice na glavi so kazale, da to niso navadni borzni obiskovalci. »Kaj počnd ti strežaji le-tu« — dejal sem bil ravno sam v sebi — kar se duri odpro in pri vhodu se prikaže brzojavnega urada sluga v znani svoji opravi. V istem hipu, kakor bi bilo vanje treščilo, so Židki po konci, kar obsujejo slugo, kateri baš začenja imena adresatov čitati, in z nervozno strastjo mu brzojavke pulijo iz rok, potem pa hajd! v divjem teku v dvorano, vsak k svojemu gospodarju. Sedaj sem znal, da to so borzni »g a lop i ni«, in priznati sem moral, da čast delajo svojemu naslovu. To je v istini pravi »galop«, kakor jata lovskih psov se za-podč v gnečo, vsi spehani se prerijejo do svojega šefa, kateri urno telegram razpečati, potem namigne posameznim agentom svojim in pooblaščencem (borzno narečje ima za neko kategorijo takih ljudij poseben izraz »remissiers«), na uho jim nekaj zašepeče, le ti se brzo izgubč po dvorani. Največje hitrosti tu treba, dragocena je vsaka minuta, pri slcharni borzni transakciji, najbolj seveda pri dni trgovini, katero izraža terminus technicus »arbitraža«.
Predmet denašnjemu berilu mi po svoji prirodi zabranjuje vsako sistematiko; preobširen bi nastal, bržkone zajedno dolgočasen, ako bi hotel tu razkladati ves kompleks dnih trgovinskih strok, s katerimi se borza kot veliko denarno tržišče bavi. Le mimogredč mi je tedaj dovoljeno kako razjasnilo, in ker sem sc tu baš zadel ob tuji izraz »Arbitrage, Arbitragcgeschaft«, hočem povedati, kaj pravo za pravo pomenja ta tujka. Glejte, dasiravno jc sedaj ves izobraženi svet pre-prežen z železnicami in z brzojavnim omrežjem, in navzlic temu, da so vse borze med seboj tudi v neki notranji zvezi, pripeti se vender čestokrat, da je ta ali dni mednarodni efekt različno notiran po raznih borzah. V še večji meri se to godi pri meničnem kurzu, kajti pri inozemskih menicah, takozvanih »devizah«, so merodajni vedno medsebojni gospodarstveni odnošaji dotičnih držav, zlasti razmerje medsebojnega importa in eksporta. Pa tudi pri popirjih se pripeti, da je kurzna ccna, recimo pri kreditni delnici v Berolinu, danes n. pr. višja nego na Dunaji. Razloček ni velik, ali vender ga je nekoliko, in arbitražer si stavi sedaj ndlog, izkoristiti to razliko, odstraniti to nejednakost, omogočiti zopet kurzno ravnotežje, česar sevčda drugače nc more storiti, nego da v našem slučaji kreditne delnice hitro na Dunaji pokupi ter v istem trenutji v Berolinu prodä. Po navadi se pri taki trgovini v dotičnem inozemskem mestu izbere kompanjona, vsa kupčija se vrši »ä conto metä«. ad hoc zdiužena trgovina se imenujeta »metista«, in dobiček, kakor tudi izguba se delita med njima.
Umevno, da brez brzojavne žice izhajati ne moreta, vsa njih korespondenca gre po telegrafu. Nikjer tudi ni treba take silne hitrosti kakor tu. Recimo tedaj, berolinski metist je brzojavil svojemu dunajskemn družniku jedino besedo: »Kaufen!« Galopin priteče, da mu jezik iz ust visi, komaj je šef odprl brzojavko, morajo njegovi agentje že v tem zmislu barantati po borzni dvorani, brez vsakega pomisleka, brez vsakega odlašanja, ter takö, da jih takoj ne pogodiš, kajti kurzi se izpreminjajo vsako minuto, in zlasti če se zvč, da kdo v večji meri kupuje, poskočijo kurzi zdajci za toliko kvišku, da je arbitražna trgovina hipoma postala nemogoča. In ker se mnogo borznih firm bavi z arbitražo, razvidno je, da morajo njih galopini v istini biti »urnih krač«.
Kje za Boga pa se skupila izplačujejo in skupne pogodbe zvr-šujejo? Nikoli in nikjer na borzi! Celö pri takozvani »direktni« kupčiji, katera se skoraj zmeraj vrši kot »Cassageschäft«, t. j. proti gotovemu denarju, celö tam sc izroča dotični efekt ter sprejme skupilo dan kesnejc med 9—II1 2 uro prcdpoludne v prejemnikovem obrtnem lokalu, oziroma v njegovem stanovanji. Borzna pravila velevajo izrecno: »Im Börsensaalc dürfen Borsewerthe weder bezogen, noch geliefert werden.« Toda velika večina borznih kupčij sploh ni direktna, temveč izpolnjujejo se potem posebne naprave, takozvanega »Arran-gementbureau-a«.
Kajti dvojne stvari sploh ni nikoli prezirati, namreč, da se borzne kupčije po ogromni svoji množici vslcd svojega spekulacijskega značaja sklenejo na ke sne j še termine ter da pravo efektivno kupčijo daleč nadkriljujc öna, katera se po svojem bistvu, dasi ne po svoji obliki suče le okoli diference. Stranke, zavezane po kupčijskem aktu, se največkrat nič ne brigajo za efekt, prodajalec ga niti nima in ga nikoli ne misli izročiti dejansko, in kupcu se tudi še ne sanja ne o tem, da bi efekt v istini si preskrbel: obema gre navadno le za diferenco, vprašanje je vedno le to, kdo bode diferenco moral plačati, radi tega se take vrste kupčije čestokrat primerjajo stavam. Večino borznih kupčij jc uvrstiti v to kategorijo. Med pristnim prodajalcem, kateri v istini želi prodati kak vrednostni popir, in med pristnim kupcem njegovim je morda 15—20 oseb, katere baran-tajo z istimi komadi, in pristni kupec redno niti ne zvč za svojega pristnega prodajalca. Kakö okorna bi nastala vsa borzna trgovina, če bi v takö zamotani verigi prvi član, t. j. pravi kupec vedno moral neposredno v dotiko stopati z zadnjim članom, pristnim prodajalcem, ter iz njegovih rok proti zgovorjenemu plačilu prejeti dotično blagö. Tu uspešno posreduje borzni »arrangement«.
Njegovo nalogo boste najlože razumeli, če vam popišem manipulacijo njegovo. Dosihmal se je na dunajski borzi »aranžiralo« ali »likvidiralo« po dvakrat na teden. V to svrho so stranke primorane, da izročč na določeni dan (»Aufgabstag«) do 5. ure popöludne pri »Giro-u Cassenverein« posebne blankete (»Arrangementbögen«), v katerih so označene vse storjene dotične kupčije, — isto tako nakup kakor prodaja z dogovorjenimi cenami vred ter z imenom drugega kompa-ciscenta. Dan kesneje se v »arrangcmentbureauu« primerjajo oddane pole. Kolikor se število kupljenih ali prodanih efektov ujema, tam ne treba nobene dejanske izročitve, tam se kupčije kompenzujejo, in to kurzno diferenco je plačati. Le tam, kjer se število ne strinja, kjer pretehtujejo kupljeni ali prodani efekti, tam in v isti meri treba dejansko ali kupljene efekte prevzeti ali prodane odšteti. Aranžementni zavod izračunja ter objavlja v vsakem slučaji, koliko diference jc poravnati pri vsaki kupčiji (»Meldungen«) in še isti dan popoludne med 2. in 5. uro naznanja adreso önih, kateri so primorani, efekte prevzeti (»Hände«). Cc kdo difcrcnce plačati ne more, proglase ga insolventnim, in imč njegovo nabijejo na posebno črno desko, visečo v pokrajni ladji borzne dvorane. Preje so imeli navado, da je taki propalici zapel borzni zvon, in na borzi so dejali: »Heute ist der X. Y. ausgeläutet worden.«
Leta 1873. žalostnega spomina ominozni ta zvonec od pričetka majnika počenši do mcscca oktobra pač ni imel pokoja — sedaj so opustili to navado, katera je bila kaj pripravna, da živce razdraži borznim obiskovalcem. — Če se pri arangementu pokaže, da je kdo dolžan nakupiti, oziroma prevzeti gotovo število borznih efektov, on pa tega ne stori, potem se na njegov račun in njegov trošek dotični popiiji nakupijo, eventualno prodado. Vse te operacije izvršiti je »Giro-und Cassenvereinu», kateri je med krizo od 1. 1873. prevzel ves arrangement dunajske borze.
Pač še jedna pot je, po kateri je mogoče, odložiti dejansko izročitev, oziroma dejansko prevzetje efektov. Saj borznemu špekulantu čestokrat še ne kaže, končno dognati pričete operacije, čestokrat mu je pošel tudi »nervus rerum«, kateri nikjer toliko potreben ni, kakor ravno na borzi. Toda prevzeti mora o svojem terminu, če je »haussier«, izročiti mora, če je »baissier«! Kaj mu je storiti? Poišče si kapitalista, kako banko ali kakega zasebnika ter pri njem v prvem slučaji zastavi ravnokar prevzete efekte. Borzno narečje je iznašlo za tako zastavo prav humorističen izraz; borzijanci namreč pravijo, da je popirje dal »na hrano« (»in Kost geben«). Sevčda se zastava ne izvrši zastonj, temveč plačati je posebne obresti, katere se v tem
slučaji imenujejo »report«. Drugače pri »baissier-u«, kateri prodanih efektov nima na razpolaganje ali jih pa za sedaj odrajtati ne more. Ta potrebuje dotičnih efektov, tedaj si jih bode kje drugod iskal na pdsodo, in tudi za to bode moral plačati odškodnino tistemu, kateri jih je posodil. Taka odškodnina se zove »d ep ort« in v teh oblikah kot »report« in »deport» razvija se velevažna borzna p rolo n-gacija.
Žal, da se danes ne morem spuščati v pretres ostalih borznih kupčij, da vam ne morem razjasniti kupčije s premijami, stelaže, in kar je jednakih modifikacij špekulacijske trgovine. Dovolj za danes! Le jednemu vprašanju hočem še odgovoriti, katero se ti nehotč vsiljuje, kakor hitro si nekoliko vsaj pogledal v čudni borzni svet. Vprašanje namreč, ali se borzna trgovina sploh zagovarjati da z narodnogospodarskega stališča ? Znameniti veljaki so to vprašanje odločno zanikali, drugi zopet so mu pritrjevali. Samostojna razsodba jc težavna, tembolj, ker borzni prijatelji časih borzo zagovarjajo z argumenti, o katerih niče vosti se je kaj lehko prepričati. Emil Struck n. pr. je priobčil v Schmoll ij c vi h »Staats- und socialwissenschaftliche Forschungen« obširno razpravo z naslovom »Die Effectenbörse«, kjer se jako živahno poteza za svojega klijenta, hudo obrekovano borzo. V svojem zagovoru naglaša posebno, da je kapitalist v obče neizkušen, da si pomagati ne more, da ni v stanu presojati bonitete kakega efekta ter razmotrivati bodočo rentabiliteto njegovo. »Kdo« — povprašuje naš pisatelj — »misli zanj, kdo mu bodi vodnik in kažipot? Nihče drugi nego prijateljsko mu naklonjeni borzni veščaki!« To se pač v teoriji dokaj dobro glasi, ali odurna praksa jc kapitalista na svojo škodo že mnogokrat čisto drugače izučila ter ga je tudi za jeden čas izpametovala. Gorjč kapitalistu izven borze, če se je prclchkomiselno udal lokavemu zapeljivcu, borznemu špekulantu! Potem nastanejo tiste grozovite gospodarstvene katastrofe, kakor smo jedno sami doživeli pred 15 leti, 1. 1873. Moj tovariš v državnem zboru, Jos. Neu wi rt h, posvetil jc špckulacijski krizi 1. 1873. ves II. zvezek svojega zanimivega dela »Bank und Valuta in Oesterreich-Ungarn«; sestavil je po-polen kalendarij onega pogubonosnega polletja, in opisal je z vso natančnostjo tisto odurno korupcijo dunajske borze — mož je poznal svoje borzijance! Koliko hvaležnega gradiva je nakopičenega v Ncu-wirthovi znameniti knjigi! Da vam le nekoliko vzgledov povem o posledicah one lehkovernosti, če se namreč množica preslepiti da zvitemu borznemu špekulantu, oglejte si n. pr. svoje dni jako poznati borzni komptoir nekega P lach t a. Ko je napočil »krach», Placht
pride v konkurz, v konkurzni masi pa je bilo 2,761.795 gld. pasiv, temu nasproti pa gotovine — 234 gld.!! Vseh aktiv skupaj je bilo 18.950 in še teh ni bilo mdči v denar spraviti!
Z druge strani' pa vender priznavam, da je borza v sedanjih naših razmerah — potrebno zlo! Denar je blagd kakor vsako drugo, veliko tržišče mu je neizogibna potreba. Zlasti zadolžene naše države so navezane na tak denarni trg. Da njega ni, morale bi svoje obveznice čestokrat izpečavati po jako neugodnem kurzu, in fluktuacije v cenah bile bi še mnogo izdatnejše nego dandanes. V istem položaji se nahajajo delniška društva, tudi ona se ne morejo odreči borzni pomoči. Sedanjega gospodarstvenega reda, naslanjajočega se v prvi vrsti na kredit in kapital, predstavljati si vsaj jaz niti ne morem brez borznega prometa. Saj je istina, nikjer ni toliko izrodka, toliko izprijenosti in moralične nesnage, kakor baš pri špekulacijski trgovini na borzi. Toda ona posreduje med iskalci in ponudniki, in v tej svoji funkciji vsaj v denašnjih razmerah ni nadomestna. Drugo vprašanje je pač, ali se tc razmere ne utegnejo izpremeniti tekom Človeškega razvoja? Da se to zgodi, da se odpravi sedanji gospodarstveni in družbeni red, potem gotovo ž njim tudi poneha borza in borzna trgovina.
Na grobu nädej.
Ldmlad si mi bila, Ki v srca čudežni Vrtec si sadila
Rožic v kito vijem, Ki jih v srca sredi Izvabili s sijem
Orli, gnezdu vzeti, llrepend povsodi Po domačem sveti, Po svobodnem rodi:
Za teboj kopniva Mi ljubav, mladenka, Tvojega odseva Cdrobna rojenka . . .
Rožice ljubezni:
Tvoji so pogledi .
V srci je pognalo Popje polrazvito, Prcjmi, dčkle zalo, Prcjmi prvo kito!
Kahor v (gred zemljo Z mladim cvetjem kiti,
Moje te objemljo Misli v noči skriti.
S-
6.
Dneva sem in leta Znamenje izgubil, Ko sem v popji cveta Dčklico zaljubil.
Pa da dan in leto Bčgu časa rdp je, Srce hrani sveto Mi spomin na pdpje!
Oj, ljubezen moja, Kakor rože v brsti, Pila žarke soja V lepih dnij si vrsti:
Vera v boljše čase Dviga oratarja, Khdar razdivjžl se Silna moč viharja:
Ndrne dvoibe tigra Kanila je ndval, Ta konča se igra, Ko bom v grobu spaval..
Deklici privila Oh, si se ljubeče, Tiho ii odkrila Srce koperneče . . ,

L-j-
„Rošlin in Vrjanko."
Povest. Spisal Janko Kersnik.
XIV.
ladi Lukič jc bil korakajoč preko Vodčtovcga dvora zapazil lep dvouprčžert voz, porinjen ob hišni steni pod širok na-puščak. »Aha, kakov židovski agent,« mislil si je sam v sebi ter ne meneč se dlje za to prikazen, Šel na vrt, kjer je srečal prav ob vratih Manico, nesdčo dva vrčka piva v rokah.
»Joj, Mänica. tu sem vender že!« vzkliknil je mladi mož. Vsa v zadregi, rdeča v lice, ni vedela, kaj bi dejala. Tudi roke mu ni mogla dati, kajti v vsaki je nesla vrček.
»Tu ste, tu ste! No — le čakajte, gospod Pavel! Takd dolgo Vas ni bilo!«
Hotela jc mimo njega, a vender ni storila koraka naprej. »Mänica — me imaš li Še kaj rada?« šepnil je Pavel veselo, ljubeznivo in prijel na lahko dčklico za obrazek.
»Ali me imate — Vi?« vprašala jc na pol šegdvo, na pol resno.
»Vi?« ponovil jc Pavel.
»Kakd pa naj rečem?« šalila se jc dčklica.
»No — ti!« zavrnil je Pavel.
V tem je ona stekla v hišo.
Kmalu je bila zopet pri njem ob mizi pod košatima orehoma. »Kdo je pa nocoj pri vas?« vprašal je Pavel nagloma, spomi-njajoč se one kočije pod napuščakom. Vrtil in sukal je v tem novo cigaretko ter ni zapazil Mäntöine zadrege.
»Dva gospoda iz Kräjine!« dejala je in drgnila konec namiznega prta.
»Iz Suhe — Kräjine?« smehljal se je Pavel.
»Oh — da ste takd poredni!«
Ozrla pa se ni vänj.
»I — zakaj — poreden?«
»I — zatdl«
»Kaj li nista iz Suhe Kräjine?« »I — scvčda!«
»Torej vender! Mänica — rcci, govori, ali me imaš še kaj rada»5«
Prijel jo je ob tem za roko in potegnil k sebi. Ozrla se je naglo na desno in levo, a nikogar ni bilo za ograjo, nikogar v obližji.
»Poljubi me!« dejal je Pavel.
»Ne vem, Če smčm!« rekla je dčklica.
»Nihče ne vidi! Očeta ni, mdmice tudi ne — nikogar — torej —!«
»Kaj pa — Zorka?« vprašala je ona, toda videti je bilo, da je tudi to ime, ta misel le pdjčevini jednaka meja med njenimi in Pavlovimi ustni.
»Manicä-d!« zazvenel je glasan klic očetov tam izpred hišnih vrat. Vode je sedel v kamri z onima gospodoma iz Krajine ter sedaj klical dčklico in po svoji navadi polagal zategnjen naglas na zadnji zlog hčerinega imena.
Sprva ni odgovorila.
»Manicä-ä!« glasilo se je zopet tamkaj izpred veže.
»Lc jeden — samö jeden poljub!« šepetal je Pavel.
Pa deklica jc že hitela z vrta.
Namesto nje je prišel Vode in prisčdel k mlademu Lukiču.
Povpraševal je o njegovem potovanji, govoril o lčtini, o minuli suši, o otavi, katera obilo obeta, in o vinstvu, ki se bode toliko obneslo. Tudi Vodetova žena je prišla na vrt in razgovarjali so se prijazno, dasi bi bil Pavel oba in šc kaj druzega po vrhu zamenil za Mdnico Tc pa ni bilo blizu, tako, da je napösled mladi Lukič vender vprašal po nji.
»Dva gospoda sta notri, he, he!« smijal se jc Vode in užigal konec svoje smodke. Videlo se je, da bi rad šc nekaj zinil, a da mu vender ni šlo raz jezik.
»Ej, beži, bčži! Prismodijc so to!« mrmrala jc mama.
Pavlu pa se je vzbujala radovčdnost.
»Kake prismodije?« vprašal je naravnost mater.
»Ej, za Manico je prišel vprašat jeden — in drugi pa ž njim za meščtarjal Kaj pa bode ž njo — premlada je in, in —«
»No, kaj pa še?« vprašal je Vode ženo, ki je poncho vala v govoru.
»Premajhna je zdnj, če že hočeš!« dejala je mati silno nejevoljna.
»Bode pa vzrasla!« šalil se je krčmar.
»Prismodije!« godrnjala je Vodčška in šla z vrta.
Pavel je ves čas prav osupel molčal; prav mu ni bilo, kar je čul, dasi mu ni sezalo globoko v srce; ali Mänice, ki ga takö rada vidi, te bi bilo vender škoda!
»Kdo pa je ta ženin?« vprašal je sedaj Vodčta.
,Tam iz Strug sta oba gospoda. Ženin je trgovec — čakajte, kakd se pač piše — no, sedaj se pa še ne spominjam več!*
In Vode se je res trudil in mučil, da bi se spomnil imena hčerinega snubača.
»Pa kaj bodete storili?« vprašal je Pavel.
»Ne vem; bodemo pač pogledali!«
»In Mdnica ?«
Zadnje vprašanje je stavil Lukič po kratkem pomisleku, in skoro bolj tiho.
»Saj veste, kake so ženske, če jim možd pokaže!« smijal se je krčmar.
Vstal je in po svoji navadi veselo zvižgaje odšel v hišo.
Mdnica se je kmalu vrnila k mladeniču. Bilo je že temno na vrtu.
»Ali ga bodeš vzela, Manica?« vprašal je Pavel in potegnil dčklico k sebi.
»Kaj hočem? Ali ga nc smem?« dejala je pol v jdku, pol v smčhu.
»Jaz ti ne morem braniti, ako sama hočeš!« šepetal je Pavel.
»Sama hočem?« ponovila je ona in nekaj očitajočega je zvenelo iz teh dveh besedij. Odstopila jc za korak.
»Pojdi semkaj! Me li nc ljubiš? Dej — poljubi me!«
»Hočem li vedno tukaj ostati?« vprašala je ona namesto odgovora.
A on je stal že poleg nje in ji poljubljal solze raz lice. Počasi se mu je izvila iz rdk. Nekaj je bilo med njima, nekaj nevpraŠanega, pa vender nekaj povse jasnega, česar pa se nobeden njiju ni upal lotiti. Ona ne, ker je bila nje ljubezen resnična — on ne, ker mu je bila ta ljubezen le za kratek čas. To vprašanje je bilo: »Ali me bodeš ti hotel vzeti?« Ona se jc istega sramovala, on se ga je pa bal.
Ko je Pavel odhajal, stala je dna kočija še vedno pod napu-ščakom, iz Vodčtove krčme včn pa je poleg drugih tujih glasov zvenel tudi hripavi govor dohtarja Štupe.
XV.
Ko je druzega dopdludne jahal Pavel mimo krčme, namenjen k Podgorskim na Grič, pozdravljal je Mdnico, stoječo na pragu, toda ustavil se ni. Tudi deklica se ni ozrla za njim, nego se vrnila naglo v hišo.
Pavlov vzprejem na Griči pa je bil povse čuden in nenavaden. Podgorska dekleta so ga obsipala — razven Klare — z vso ljubeznivostjo, mladi Markee ga jc hotel samd zase — gospa Podgorska je
bila taka, kakor vedno, in polkovnica nasprotno hladna in mrzla, kakor slana, ki je pala bila to septembrovo jutro. Zorke ni bilo videti sprva in Klara, katera se je vedla, kakor bi ji tudi nekaj ne bilo prav, dejala je, da dno glava boli.
Dopöludne so hodili mladi ljudje okoli in se zabavali z raznimi igrami; tudi guvernanta je bila še vedno tu, in le ta je v hipu, ko nihče drug ni mogel čuti, povprašala Pavla, kje se mudi doktor Božan.
>To je ženin moje matere!« zavrnil je Pavel resno, in ona se je ugriznila v ustni.
Pavel je zastonj gledal, od katere strani pride Zorka. Ni je bilo, in le Klara, ki je največ hodila ž njim, menila je, da jo mora glava hudo boleti. Dasi je bil mladi Lukič v skrbčh zaradi nje, vender si ni mogel käj za to, da je bolj in bolj občudujč gledal Klaro. Do vprašanja: katera je lepša — Klara ali Zorka? — ni prišel, ampak to deviško, mladostno obličje in ta prirodna zdrava najivnost, ki sta mu sevali naproti, to mu je bilo zopet nekaj novega. Zorka, v mestu vzgojena, mestno izobražena — tu pa nekaj, kar se mn je zdelo do mače, sorodno, in takö pristno, kakor prvi sneg.
A proti poludnevi je vender prišla Zorka, in sedaj Pavel ni videl, ni iskal več Klare. Pozdravila sta se veselo, burno, a mladeniču se je vender takoj videlo, da öno nekaj teži, ali pa je bolna. To zadnje je sama trdila.
Po opoludänskem obedu pa je Pavla zdajci pozvala polkovnica I-Iah nova.
»Le nekoliko besed, gospod pl. Lukič!« dejala je in njega je obšel čut, kakor tedaj, ko mu jc bila velela, naj govori z očetom. Tudi to se mu je čudno zdalo, da nihče, nihče izmed vse družbe do sedaj ni omenjal materine zaroke, izvzemši öno skoro nesramno vprašanje guvernante.
Sla sta v malo stransko sobo poleg obcdnice.
(Dalje prihodnjič.)
Bajni gostje.
SL
knjigo strmi ti oči, Obraz o<l veselja se r<lf — Dej, kakšno krasoto odkriva Beseda in slika ti živa?
Povedal bi stežka dovolj, Kdo göstov ti prija najbolj, Če dni v skrlatu in svili, Če družba v zakrpanem krili.
Zdaj, deček, pač nisi več sam: Prišli so v preposti tvoj hram Mogočni cesarji in kralji In dvorniki v svileni halji.
Kar gostov ti gleda okd, Vse ljubiš jednako srčud, In ako bi koga ne bilo, Hudd bi se tebi storilo.
Prišlč so mladenke krasni, Mladenke in žlahtne gospi — Vso družbo sijajno, oblastno, Pozdravi, dostojno in častno!
Kakd se iskri ti oči, Kakd ti obrazek žari — Karkoli jih vidiš tu v hrami, Vsi Žijejo tudi med nami!
A kadar po družbi zreš tej, Pri vratih še duo poglej: Uboštvo ponižno tam čaka -Po/.dravi srČnd siromaka!
Teh gostov iz blaženih let Ne zabi, ko stopiš med svet, Spoštuj jih v skrlatu in svili, A tudi v zakrpanem krili!
A. Funtek.

Smrt.
Stara nrfrodna pesem iz Idrije.*)
^)rcuka smrt na duri kljuka, Ostro k6so ima sebdj, Ino kliče: »Kje si Luka? Vstaui göri, pojd' z mendj!«
Luka pravi: »Kdo lak' kljuka? Kdor kžtj hoče, naj grč sem!« Ino malo ven pokuka; — Vstraši se, da ne vč, kam.
»Gor', ta stari gorenjski Jaka Te žc kliče tol'kokrat, 0«> na tebe težko čaka Ino pojde s trfbo rad«.
»Jaz še nimam časa umreti, Kozol'c moram prej pokrit', Stare krone prej prešteti, In še drugo v d'narje st'rit'«.
Smrt kar koso zdaj zavzdigne In ga vreže tje za vrat; Luka komaj enkrat 'zdihne In opravi vse na enkrat.
*) Prim. Korytko »Slov. pesmi kr. nar.« IV. zv. str. 105. »Plfem od fmerti«.
Ured.
L u č i.
Spisal Anton Funtek.
VII.
oslovi 1 sc je nocoj od rojstvene hiše, od roditeljev, bratov in sestra; zdaj sedi sam v podstrešni sobici, katera mu je bila piipravljena vselej, kadar so se zaprli prostori mestnih učilnic, kjer se bistri duh in pripravlja za bodoče življenje. Še mu trepeče v srci mili glas materin, ki je jokaje objela ljubljenca svojega; zdi se mu, da še oklepa rokd osivelega očeta, ki je s tresočim glasom poživljal nanj blagoslov nebeški; šc vidi solzne obraze manjših bratov in sestra, in z neznosno silo mu lega na prsi tisto nepopisno čustvo, da je domä in vender ne več domä! Poslednja noč! Jasna mesečina sije skozi okno, slabotno brli svetilka na mizi. Takd hudd mu je pri srci, toli zatohel zrak se prostira po sobi, da mu zapira sapo; zadušiti ga hoče. Zdajci odprč okno in gleda v noč. Kakd lepd se razgrinja tod dni veseli svet, katerega je vsekdar ljubil takd, na katerega je tolikrat mislil v mestu ! Tudi od tega sveta se je treba posloviti nocoj. Glej, ondu se širi zeleni gozd prav takd, kakor se je širil tedaj, ko jc prvič zapustil rojstveno hišo; dni pisani travniki so taki, kakor so bili nekdaj, daljne, sinje gorč stojč takd, kakor pri prvem slovesi. Ali te gorč so mu nekdaj mejile svet; mislil ni, da se za njimi razgrinja tujina, kamor stopi jutri. Poslednjo noč na domu ožive spomini; zdi se mu, da prihaja v tesno sobico davna zlata mladost, da ga pozdravi šc jedenkrat in se poslovi od njega; zdi se mu, kakor bi moral seči v rdko samemu sebi in se posloviti sam s seboj 1 . . . Nazaj in naprej mu gleda duševno okd — takd ni gledal še nikoli! Znan mu je veseli deček, katerega vidi na domačem svetu, znan tudi resni mladenič, kateri ustvarja življenje svoje na tujih tleh. Lepe slike se vrstč tu in tod; zahvaljati mora Bogä, da mu je dal takd neizkaljeno in srečno mladost, prositi Ga mora, da bi čuval mladeniča v daljini in blagoslavljal naporno delo njegovo. Boječe ne stopa v daljino, resni lepi sklepi ga spremljajo na pot. Obsežno mu je duševno obzorje, ali širje mora biti, to je dolžan samemu sebi. Zategadelj bode delal v tujini z neutrudno marnostjo; če sam v sebi ne bode imel opore, na koga pač se hoče naslanjati? Telesno ne bode trpel, to vč; oče ne bode pozabil sina svojega, dušni napor pa ni trpljenje. Nikoli mu ni bil, kajti z naporom mu je rasla moč. Ako se mu je
tudi zresnilo oko, nič ne dč, z otroško dušo in otroško-veselim obrazom ne more stopiti v svet. Käko pač si misli bodočnosti Zdajci šele stoji na polu poti; drag mu je dom, ali dražji mu je poziv, ki mu veli v tujino. Cesto se bode oziral v domači svet in srkal novih močij iz spominov na mladost in domovino. Kadar pa se vrne, dojde častno, dojde, da stopi v dejansko življenje. Ali zvesto v srci hoče vedno nositi plemenite nazore, katere mu je vcepila mladost; srce in dušo hoče posvetiti domovini in rodu svojemu. Ta misel mu lajša slovd in lajšala mu bode tudi težko pot skozi življenje; ko odide jutri, pa ve, da bode marsikatero srce prosilo zänj; sam ne bode na tujem. Sladka je t d zavest; ali gorjč njemu, ki odhaja z mislijo, da se ga nihče ne bode spominjal, da ga ne spoznä nihče, ko se vrne . . .
Nocoj še oživite, spomini na minulost; odpri se, daljna bodočnost, da se lože loči užaljeno srce!
VIII.
Prijazna sobica; predalniki polni knjig; miza posuta s popirji; nad njo podobe, kipi učenih mož. Pri mizi mlad bledoličen mož visokega čela, duhovitega obraza. Iz peči žehti dobrodejna toplota po sobi; prijetno razširja svetilka luč po mirnem domovanji. Zunaj mete; z ulic sc čuje smučanje sanij; sicer mir. Jednakomerno tika nihalo na stenski uri; pozno jc v noč, skoro utihne življenje po mestu. Mladi učenjak-samotar čita, lista v debelih knjigah, izpisuje posamične odstavke, išče in novič spopolnjuje rokopis. Resno in vender živo mu zrd oči; lica se rdč; z vsemi silami bistrega svojega duhd se uglablja v veliko delo, katero bode, ako Bog da, njemu na čast, znanstvu v prospeh . . .
Dan za dnevom dela takd; pozno v noč še gori svetilka v uče-njakovi sobi. Dan za dnevom mu hitčva pero po popirji, da zapisuje misli, katere rodi izobraženi um, postavljajoč mogočno poslopje duševno. Znancev ni iskal nikoli, vender vse mesto ga poznä; udano ga pozdravljajo, koderkoli se prikazuje; marsikatero okd se ozira spoštljivo po njem. Daleč izven mestnega ozidja je poznano njegovo imč; učenjaki prve vrste sodijo častno o njem. Njegov glas veljd v znanstvenih stvareh; brez ugovora se pokarjajo izrekom njegovim, katere izraža čudovito bistro in duhovito. Ali tudi rezka, uničujoča je njegova sodba, kadar treba ščititi znanstvo proti oholemu nazadnjaštvu, katero se zaletava kakor ponočna včšča v svetlo luč resnice. Plaho sc umiče tedaj mračna svojat jasnemu duhu njegovemu, in sence zbežč kamor posije solnce njegovega znanja . . .
Sam ob sebi se jc popčl na vzvišeno stopinjo; nikoder ni iskal priporočil visokih pokroviteljev, priporočalo ga je delo samo. Res mu dohajajo trenutja, ko se z višine svoje ozira nazaj — komu bi ne dohajala, akotudi stoji skromno v nižini? Pred očmi mu vstaja vse dno trdo duševno delo, katero ubija človeka bolj od telesnih naporov; za sabo zre jedinščino, katera jc hotela uničiti visoke načrte njegove . . . Malokomu je bilo jasno življenje dijaško, malokdo ni še čutil, kakd pretresa mraz, sileč v nekurjeno sobo, kakd mori glad, ki se oglaša navzlic krepki volji, katera ga hoče zmagovati šiloma; malokdo ne vč, kakd bridko je zaslužen skromni denar, za katerega mora mladi mož prodajati moči in klanjati glavo pred preščrnim duševnim uboštvoml Če takšen siromak, uklenjen v neznosne spone bridke potrebe, na-pdsled opeša na poti življenja, če se izneveri pozivu svojemu in nastopi pogubno pot — komu ga jc smeti soditi strogo? Nadarjenost sama ni moč in sreča ji ni sojena vselej 1 V teh letih se čisti značaj mladeničev, kakor se čisti kovina v ognji; ta leta ustvarjajo kip njegov, postavljajoč ga na krepko stojalo prvih izkušinj, katerih ne more razmakniti, razsuti nobena poznejša doba, ki pohlepno gloje ob njih. . .
Takov dovršen kip je mladi mož v skromni sobici, kip takd trden, kakor da jc izklesan od kamena. Misli, katere se mu porajajo za visokim čelom, izkusile so že marsikateri odpor, ali oslabele niso; kadar brani načela svoja, ne gleda nI na levo ni na desno; trdno prepričanje, katerega se nc loči, sije mu tedaj iz očij, oživlja besede, da padajo pogubonosno na protivnika in pobijajo v prah, kar se odevljc z bliščečim plaščkom učenosti, krijoč duševno goloto . . . Toda mehko mu je tudi srce! Z ljubeznijo se oklepa sorodnih src, dvigujč jih k vsi ogromni visokosti, katero jc v neštetih vekih nanosil človeški duh, da si postavi veličasten oltar, kjer se klanja večnolepim vzorom človeškim; odpira se prijazno vsakomur, kdor prihaja z odkritim srce.n. Tedaj je človek s človekom, in čudovito umejc spajati svoje misli s preprostimi nazori, tajno jih blažeč in povzdigujč v višje solnčne kroge . . .
Ali v tem ravno se pojavlja visoki duh, da ni prikovan na vzvišeno stališče; tudi nizdolu se spušča in jemlje pod svoje okrilje preprostega duha, kateremu še niso dorasle peruti, da bi se ž njimi dvignil k luči- resnice! —
IX.
V ponočnem viharji se vijd drevesa, dež lijc cur oma, svetli bliski švigajo semtertja. Glej, kdo stopa ondu po gozdni stezi? V
temen plašč je zavit popotni mož: klobuk ima nizko potisnjen na čelo, noga mu peša, časih postaja, kakor bi ne mogel dalje, potem stopa hropč. Navkreber se zavija pot, smrečje se jasni, zdajci se prikaže na višini belo prostorno poslopje, svetle luči gorč v njem, potnik obstane. Ali ga je toliko utrudila ponočna hoja, da se mora nasloniti ob visoko smreko poleg steze, da mora s tresočimi rokami objeti njeno deblo? Samö za hip je bil dvignil glavo, ko so se prikazale luči pred njim , zdaj stoji sklonjen ob drevesi, posegne z roko proti srcu in vzdihne poluglasno. Vihar odnese ta vzdih, morda tudi sam ne vč, da je vzdihnil. Kaj pomišlja tod, ko se takö vabeče dviga öno visoko poslopje pred njim; nihče ne bode toli neusmiljen, da ne bi dal zavetja utrujenemu telesu v taki noči. Samö nekoliko korakov in v zavetji je; jutri vstane okrepčan in pojde dalje . . . Ali ni želel takö iskreno, da že ugleda to samotno hišo — semkaj se je namenil, kaj pomišlja torej ? . . . Ne, delj ne — neviden ris jc začrtan med njim in grajskim poslopjem; prekoračiti ga ne sme. Tudi neče ga prekoračiti. Čc pomišlja prav, zarisal je sam to usodno črto, in ako bi tudi zdajci jokal na njö, solze je ne izbrišejo. On sam jc nekdaj bival tu; grad je bil njegov, zemlja njegova daleč v okrožji; zdaj nima ničesar. Samö pekočo vest nosi s seboj in neugasen spomin na vso tisto krasoto, katero je takö lehkomisclno vrgel iz rök . . . Divja jeza se mu dviga v srci, razsrjen je sam nase; vsaka teh lučij, ki sve tijo iz gradu, žge mu neusmiljeno v dušo. Da bi se kar podrlo to ponosno zidanje, lože bi mu bilo. Če hodi sam ob prosjaški palici, zakaj bi ne hodili drugi ? Zakaj bi se drugi veselili na domu, ki je bil njegov ? Njegov in davnega slovečega rodu ? Tuj usiljenec prebiva v njem, biva na toplem, v zavetji, ali on, on . . . Da je živel drugače, ne bi se potikal sedaj po tujem svetu, sam sebi ne bi bil potisnil prosjaške palice v roko! Pobegniti bi hotel pred ljutimi svojimi mislimi, bčgal bi pred samim seboj . . .
Povest, kakeršna se ponavlja često. Lehkoživ sin, kateremu je smrt očetova podala veliko imetje, ali tudi veliko odgovornost; veseli tovariši v včlikem mestu; nekročene strasti; razkošno življenje, razsipanje, oslabela dušna moč, konec. NI vinarja ni mogel oteti iz posipa! Kar nosi na sebi, to je njegovo; kadar se obrabi, nc vč, kdo mu kupi obleko novo. Delati se ni učil in tudi ni hotel. Mehke roke bi se ne bile mogle privaditi trdemu delu, ali. napösled se bodo morale privaditi. Samo slavno imč ne velja svetu ničesar; tudi se ne ponaša ž njim. Ko so ugasnila v duši vsa čustva, ugasnilo ni čustvo do časti. Lepa vrsta podob pradedov njegovih visi v dvorani, ako jih
ni posnel z zidu preprosti bogatin, kateri se hoče šopiriti s svojino umrših plemenitnikov —' on, poslednji potomec svojega rodu, neče jih žaliti v grobu; zatö prikriva svoje imč, da ne bode oskrunjen njih spomin. Ali ko je bil še na višku bogastva svojega, tedaj se je ponašal ž njim; staro imč mu je odpiralo kakor čaroben ključ domovja najboljših, najslavnejših rodbin. Te rodbine ga ne poznajo sedaj; navzlic staremu imenu bi ga ne vzprejele, ker je prosjak. Napösled tudi njih ponos počiva na zlati podstavi; kadar se zgrezne podstava, pade slava tudi. Ni, da bi iskal dokazov drugod — sam sebi je zadosten dokaz, ali hudo je, da mora zastavljati samega sebe v dokaz, kakö nično je vse življenje, kakö trhlo tudi gori na višinah I . . .
Gotovo, delati bodo morale te bele mehke rokel Razsipale so sicer vse, kar so imele, ali ostale so čiste! Ko se je zmajalo in podiralo vse, onečastile se niso. Cesto bi bilo treba potegniti samö jedenkrat s peresom in na skromen list popirja zapisati ime kateregakoli imovitega znanca, in nov vir bogastva bi bil privrčl. S tem bogastvom bi bil pobegnil in se zdavna že smejal daleč v zavetji, predno bi se bilo dokazalo sleparstvo in bi zaščitniki pravice segali po ubež-nem zločinci. Sleparil ni, toda pobegnil je. Ponižno kakor najubož-nejši siromak je ostavil tovariše svoje in bežal domöv, hodil pčš po prašni cesti. V hudi noči mu je bil dozorel sklep: za morjem se prostira daljen svet; pridne roke imajo baje dosti dela na njem. Tam hoče delat«, skrit, nepoznan, delati, kakor bi se bil porodil v siromaŠki koči; tukaj nima moči. Tukaj bi ne mogel ubežati ljutim spominom svojim! Prodal je skromno imetje in odšel brez slovesa. Kam, to mu je bilo jedno; ali najprej domöv. Jedenkrat mora še videti rojstveno hišo, mora jo videti, in pred njo se hoče posloviti od vsega! V viharni noči je dospel k nji, skrivajc se radovednim očem, kakor plaha zver; zdaj stoji' ob drevesi in srce mu utriplje od bridkosti poslednjega slovesa. Premnogo jc zaupal svoji moči; mislil ni, da more take bolečine vzbujati slovö! Sploh čuti, da je bila blazna misel, ki ga je privedla k izgubljenemu domovju, ali begal je semkaj, kakor da hoče v domačo zemljo pokopati spomine svoje, kakor da hoče še jedenkrat poklekniti na domačo prst in vstati drugačen človek, tujec samemu sebi. Ali zagrebel ni spominov in pokleknil ni. Toli moči' nima, in naposled ni bil nikoli takö rahločuten. Nezmisel, da bi se dvignil olajšan, ako poklekne semkaj na mokra tla, ako bi molil iz pobožne duše in obečal boljše življenje! Moliti ne zna in obetanje — to je tudi nepotrebno. Kdor je izgubil vse, temu ni treba tega; če hočeš živeti, živi brez obetov, če nečeš, pomagaj si, kakor veš in znaš . . .
In napdsled: premnogo vredno ni tako zaklinjanje, ki izkipi srcu v največji sili, zdi se mu, da bi njemu samemu ne bilo vezalno in veljavno. Evo ti življenja, evo smrti — čemu bi se zaklinjal, ko mu potreba neizprosno odkazuje poti, po katerih mu jc hoditi odslej ?
Kakd bo hodil, tega ne vč. Ali da bodo samotne, to mu je znano; da se bode trnje zabadalo v rahle noge, to drugače biti ne more. Trpel bode, dokler se da, potem leže v grob. Kje, nI tega ne vč, bodisi kjerkoli! Dobrotne roke so povsodi, ki ga zagrebd,. to tolažbo ima; kdo je, tega ne bode nihče vprašal tedaj. Tudi to jc dobro, najboljše! Dovolj! Gori v gradu gäsnejo luči; dež lije, bliska se . . .
Nazaj na težki viharni pot! . . . Jeden pogled še — dosti, dovršeno je! Ali bridka solza se potoči po lici, kes se razvnemlje v srci . . .
Do kdaj, kdo vč!
za leto 1888. Uredil dr. Lovro Požar. Založila in na svetlo dala »Matica Slovenska«. V Ljubljani Natisnila »Narodna tiskarna«. 1S88. 8°. 298 str.
Takö sldve druga *) knjiga, katero je podala ,Matica Slovenska* članom svojim za leto 188S. Urejena in sestavljena po načelu: ,Kdor mnogo prinaša, vsakemu nekaj prinese*, ugodila bode gotovo, če ne vsem, vsaj večini matičnjakov, pripadajočih raznim slojem človeške družbe. Kajti iz mnogovrstne nje vsebine bode zajemal s pridom ukaželjni nezvčdenec in izkušeni učenjak (zemljeslovec, statistik, književni, kulturni in svetovni po-vestničar).
Z veseljem pozdravljamo najprej znameniti napredek, ki se nam pojavlja v tem letopisu, ako ga primerjamo s prejšnjimi; to je namreč doslednost pisave v formalnem oziru, katero je izkušal doseči g. urednik ravnajoč se po sklepu književnega odseka. Pri knjigi je sodelovalo osem piscev, in vender je pisava — kar se ne dä dovolj prehvaliti — skozi in skozi ista, izvzemši g. Navratila spis, v katerem je ostala na
') Prvo, od prof. J. A piha spisano: »Slovenci in 1848. leto«, ocenil je prof. Jos. Starfc v letošujega »Zvona« i. številki (str. 51. 55)
Književna poročila.
XIII.
Letopis Matice Slovenske
pisateljevo izrecno željo njemu svojska pisava neizpremenjena. Če le kdo, poklicana je gotovo ,Matica. Slovenska*, prvi naš literarni zavod, da privede pisatelje, ki blodijo sedaj v pravopisnem oziru kakor Odyssej po širnem morji, na jed no pot, katere ne bi smela potem prezirati niti šola, niti resnična ali le domnevana jezikoslovna izobraženost posameznih piscev. Koliko nepriličnostij bi se odvrnilo v šoli, ako bi mogli učitelji kazati na kak u zoren, t. j. od kake avtoritete proglašen pravopis, kakor je to pri nemškem pouku. Sedaj pa moti raznolična pisava učenca in vsakega jezikoslovno neizobraženega pisca ter ga ovira v toli potrebni doslednosti in jednakomernosti. Želeti je torej, da se drži odslej ,Matica* v vseh svojih knjigah pravopisnih načel, o katerih se je bil zjedinil književni odsek, pisatelji pa naj se vsi brez izjeme poprimejo tega od , Matice * priporoča-nega pravopisa, da pridemo ,post tot discrimina* vender že jedenkrat do jednotne pisave.
Letopis sestaja iz naslednjih spisov, o katerih vsakem hočemo izpre-govoriti nekoliko l>esed.
/. Božidar Raid. Spisal dr. K. Glaser.
Iz 13 stranij obsezajočih životopisnih črtic posnemamo zlasti, kakö se je izobraževal Raič dijak, kako moško je postopal — učitelj na mariborskem gimnaziji, kakö plodunosno je deloval — duhovnik, vsegdar vestno izpolnjujč stanovske dolžnosti svoje. Za tem razpravlja g. pisatelj pokojnikovo mnogostransko pisateljsko delovanje, ocenjujč na 16 straneh Raiča učenjaka (jezikoslovca, närodnega buditelja, svetovnega, kulturnoznanskega in književnega povestničarja, pedagoga in životopisca). Stran 30.—42. opisujejo nam Raiča närodnega prvoboritelja (politika in govornika). Zadnje štiri strani so odmenjene Raiču-človeku in gostoljubu ter zadnjim j dnem njegovega življenja (bolezni, smrti, pogrebu).
Ta skozi in skozi iskreno pisani životopis je nekoliko preosnoval in mestoma popolnil letopisu urednik, g. dr. L Požar. Pisatelj in urednik sta poznala B. Raiča, kakor malokdo: saj jima je bil blag učitelj, darežljiv dobrotnik in očetovski prijatelj. Zatd pa je spis tudi povse zanesljiv in za-jedno zaslužnemu rodoljubu dostojen spomenik, s katerim sta se počastila omenjena gospoda samä, položivša ž njim blagočasten venec dandanes toli redke hvaležnosti na gomilo prerano umršega poštenjaka, o katerem veljajo besede: >Vixit civium saluti, non diu, sed totus.*
Spisu nimamo očitati nikakošnih niti jezikoslovnih, niti stvarnih nedo-statkov izvzemši nezmisel v stavku, stoječem na str. 15. spodaj: V drugem tečaji >Zore* 1. 1853. razpravlja .... ,Uvod	kjer po-
skuša .... skovati vzajemni jez. K . . . . kakor je pozneje (t. j. 1848!) M. Majar spisal svojo znano Slovnico . . . .*
2. Kaj človeštvo prideljuje in uživa. Spisal dr. J. Vobijak. Na 54 straneh nadaljuje g. pisatelj svojo v Letopisu 1. 1887. pričeto, kolikor poučno, toliko zanimljivo razpravo. Tvarino je razredil prav primerno v nastopne dele: I. Živalske prirodnine (1. Pozemske živali. 2. Vodne živali). II. Rudninske prirodnine. (1. Kovine in rude. 2. Soli. 3. Vnetice. 4. Kameni in prsti). III. Svetovno gospodarstvo. — Spis, osnovan na podlagi tujih in domačih virov, zadovoljil bode brez dvojbe ne samö matičnjake, ampak sploh vsakega Slovenca, ker je g. pisatelj povsodi v poštev jemal tudi d o-m a č e razmere, uporabivši najnovejše statistične podatke. Spisom tc vrste podajejo že obilne številke, katerim se ni moči izogniti, neko omrzno su-hoparnost, katero zmore kvečjemu strokovnjaška radovednost; navadni bralec pa se je hitro naveliča in dene knjigo iz rok, prebravši komaj par odstavkov. A naš pisatelj, ki zbog pripovednega talenta svojega po pravici sluje med Slovenci, umeje semtertam pusto tvarino takö mično razpravljati, da ti zanimanje raste od vrste do vrste. Takih in takö pisanih razprav, ki so zlasti prostemu närodu prepotrebna dušn3 hrana, doslej Slovenci nimamo v izobilji. Stvarno torej je rešil g. pisatelj svojo nalogo prav hvalno. V jezikoslovnem oziru udarja v oči sosebno obilica tujk. Ne prištevamo se sicer tesnosrčnim tpuristom' ; vender se nam hoče dozdevati, da bi se bil g. pisatelj lahko izognil marsikateri, zlasti ne blagoglasni, v slovenščini težko ali sploh nc pregibni tujki ter jo nadomestil s pošteno domačinko. Take besede so n. pr.: špeh, konsum, etablissement, produkujem, tekstilen, i. dr. — Nemčizna jc izraz »bogat na ribah« (str. 69.); tudi sklad tega pridevnika z genetivom in »najbogatejša teh rud sta Špansko in Amerika* (str. 76.), zdi se nam smel in neupravičen. Nemški: ,reich sein an etwas* dä se prav primerno sloveniti z , obilo vati s čim*, ali pa s pomočjo pridevnikov na: at, na t, vit. ppz. reich an Fischen, ribat, ribnat, ribovit. * Na str, 66. (spodaj) beremo: ,rojakom odprl neusahljiv/ vir blagostanja* m. ,neusahlj i v*; na str. 68.: od hobotnic se pripoveduje6 m. o hobotnicah*; na str. 69.: ^za pl ode n j e* m. „zaplojenje* ; na str. 71.: ljudi pobirajo (želve)* m. Jjudje*; ,pri čem* m. ,pri čemer« (ibid.) Uganka sklonu nam je sklon v naslovu ,Soli* na str 79. Po sintaktičnem skladu dotičnega stavka pričakuje se rodilnik jed nine (zavisen od predloga: do), a pisatelj je mislil najbrž na imenovalnik množine, ki ga zahteva naslednje naštevanje raznovrstnih sol i j. Na str. 83. treba v stavku: ,Za Kranjsko izkaže poročilo trgovinske zbornice* nadomestiti do-vršilni glagol z nedovršilnim, ali pa ga staviti v pretekli čas, na str. 84. pa : jjo ni mogel prodati* z: je ni m. pr.*
j. Ivan Franjin Gundulič. K tristoletnici rojstva pesnikovega. Spisal Anton Trstenjak.
Z drugimi slovanskimi društvi si je štela tudi »Matica slovenska* v sveto dolžnost, postaviti tristoletnico tega znamenitega Dubrovčana, ki se odlikuje na polji srbsko-hrvaške književnosti kot lirski, epski in dramatski pesnik. V ta namen nam je podal g. Trstenjak, dober poznavalec jugoslovanskega slovstva, v napominani, 31 stranij obsezajoČi razpravi Gunduličev životopis in oceno raznovrstnih del njegovih. Najprej nam slika v kratkih potezah zgodovino dubrovniške republike, zlasti pa dobo, v kateri se je Gundulič porodil, navaja »činitelje«, ki so provzročili tolik povzdig dubrovniškega slovstva ter nas seznanja nekoliko s tedanjim literarnim gibanjem. Za kratkimi životopisnimi črticami (mnogo nam o G. ni znano) našteva in ocenja njegova dela najobširneje sevčda slavno, v 20 spevih zloženo epopejo »Osman*, v kateri dokazuje, da je pesnik v nji predočil idejo osvobojenja vesoljnega Slovanstva, vlivši vänjo vse slovansko mišljenje döbe svoje. Potem nam pripoveduje vsebino Osmana, kateremu nedostajeta dva speva (14. in 15.), na vešča, kdo je epopejo popolnil (Dubrovčan Pijerko Sorkočevič in Ivan Mažuranič), omenja razne hipoteze kritikov, ki so izkušali razložiti ncdostatek dveh spevov, in našteva vse izdaje tega največjega dela Gunduličevega. Koncem vsega spisa poudarja g. pisatelj zasluge, ki si jih je pridobil G. sploh, posebno paše s to epopejo, češ: Osman je: a) prva pesem, spevana s stališča nä rodne g a, slovanskega; b) pisana je za närod (»dočim so predniki, nekako obiteljski pisatelji,* pisali le za društva ali književne prijatelje svoje, razširil je Gundulič krog pisateljskega delovanja); c) G. uvel je štokavščino in ugladih stih ter takd postal uzor poznejšim pesnikom.
Ta navdušeno in navdušujč pisana, a vender vsega pretiravanja prosta razprava bode gotovo dobro došla vsem prijateljem književnosti jugoslovanske. Jezik je pravilen, gladek, eleganten, zlog skozi in skozi slovan«k. Opazili smo le nekoliko neznatnih nedostatkov; takö n. pr. na str. 106. »te mesta* m. »/£* ; na str. 121. in 122.: »prositi za pomoč, — za mir* m. prositi »pomoči, — miru*; na str. 105. (spodaj) utegne zveza: »Adon zKoraljka od Šira« neveščemu bralcu vzbuditi ndpačno mnenje, da je to le je d na drama, pa sta dve (isto velja o zvezi: »Dijana i Armida). Zmota je tem loža, ker veže g. pisatelj, naštevajoč 11 Gunduličevih dram, zadnji dve (Proserpina ugrabljena, Dubrovka) s slovenskim vez-nikom >*>/«, dočim so prej omenjene zvezane s srbsko hrvaškim »/«; le tisti čitatelj, ki drame šteje, vedel bode, da ta »i* ni del naslova Gun-duličevi drami, ampak beseda g. pisatelja (Trstenjaka).
Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim. Spisal J. Navratil.
V tem 57 stranij broječem spisu nadaljuje trudoljubivi in vestni g. pisatelj svojo v letopisu 1. 1885. pričeto, v letopisu 1. 1887. nadaljevano
razpravo, dovršeno po obliki, zanimljivo in velevažno po vsebini. V čvrstem, krepkem jeziku in po duhu ndrodne govorice posnetem zlogu, v kojem se more z g. Navratilom meriti le malokateri pisec slovenski, navaja in razlaga nam g. pisatelj-učenjak slovenske närodne vraže (= običajna dejanja) in prazne vere, ki se tičejo: i. Jurjevega dnč (23. ali 24. aprila), 2. binkošti, 3. vnebohoda ali Križevega, 4. Telčsnega dnč ali Tčlovega, 5. sv. Antona (17. prosinca), 6. sv. Vincencija (22. pros.), 7. spreobrnjenja sv. Pavla (25. pros.), 8. svečnice, 9. sv. Blaža (3. februvarja). Pojasnjujč nam pomen in izvor dotičnih običajev in praznih ver, primerja jih vselej, kjer je kaj nalik (analogij), z drugimi slovanskimi, pa tudi neslovanskimi (zlasti nemškimi). Vestno in marljivo je porabil ne samö obilne tiskane vire, ampak pogostoma se sklicuje tudi na žive priče (svoje »dobrovoljne sotrudnike*). Posebne vrednosti so opazke pod črto, ki nam mimo drugega razlagajo zlasti besede po njih etimologiji, pa tudi navajajo vire, iz kojih se more vodo-željni čitatclj natančneje poučiti o podrobnostih razpravljanc tvarine. — Ta neprecenljiv donesek h kulturni zgodovini slovanski je letopisu prava dika; ž njim je znatno uglajena pot bodočim raziskovalcem na polji närodnega žitja in bitja.
Jožef Lamberg, drugi avstrijski posla?tec na turškem dvoru (148p—1554)' Spisal Ivan Steklasa.
Očrtavši v kratkih potezah najprej zgodovino te prastare in veleza-služne plemenitaške rodovine kranjske navaja g. pisatelj vse odlične člane njene, ki so si priborili nesmrtnost, posvetivši vse sile svoje blaginji ožje in širje domovine. Po 11 virih (razpravi na čelo postavljenih) popisuje nam dalje slavnega državnika Jož. I^mberga dvakratno, v mnogem oziru zanimljivo poslanstvo do turškega sultana Solimana I. (1. 1530. in 1531.— 1532.) Petnajst stranij obsezajoči spis, znamenit donesek h kranjski in sploh slovenski zgodovini, je zbog svoje tvarine za letopis posebno pripraven; vrhu tega se odlikuje po temeljitosti, ki diči vsa dela tega zaslužnega shi-storijografa Matičinega*. V jezikoslovnem oziru opozorili bi ga le na to malenkost, da je ^ugovor* — ,ugovar jati* (str. 191., 193-, 196.) pač v hrvaščini to, kar nemški: >Verabredung* — , verabreden*, 9übereinkommen*, slovenski >ugovor* — »ugovarjati* pa znači: >Einrede* ali ,Einwendung* — Einwendungen machen« ali seinwenden«; hrvaški »ugovor« »ugovarjati« je Slovencu »dogovor« — »dogovarjati (dogovoriti) se«.
6. Kakšnih odiu?šajcv nahajamo tui slovenskem Stajerji gledd zemlje in njenih prebivalcev. Spisal M. Cilenšek.
Na 19 straneh j)ojasnjuje nam g. pisatelj geološke odnošaje na slovenskem Stajerji. Poleg tvarine, ki bode zanimala zlasti strokovnjaka,
vzbuja ta vkljub snovni suhoparnosti svoji mikavno in tudi neveščaku umevno sestavljeni spis našo pozörnost i zavoljo tega, ker pomnožuje število dokazov, da se dd v toli zaničevani in toliko časa zanemarjam slovenščini povoljno razpravljati vsaka še takö učenjaška stroka, ako je le pisec jeziku vešč in zmožen, ustvariti potrebno terminologijo. — Spisu bi se vrednost ne bila zmanjšala, marveč le povekšala, da je navel g. pisatelj — kakor je to obično pri učenjaških razpravah — takoj pod naslovom ali pa pod črto vire, ki so mu v porabo služili (prim. Steklasovo delo!); takö bi bilo možno ločiti izvirno od neizvirnega, t. j. pisateljev trud in plod od dela njegovih prednikov na tem polji.
»Od obronkov, ki gledajo na jug, kjer ni nobenega nadaljevanja«, g. pisec »s i g ur no* ne pričakuje ničesar (str. 208.) Čemu laška tujka, ako zadoščuje domačinka »gotovo«? Za pojem »fehlen«, »mangeln« služi mu na str. 205. glagol ,nedostajati«, na str. 216. pa »manjkati« (laški mancare). Čemu oboje - dobro in slabo? Na mesto »gledč« z rodil-nikom priporočamo pravilnejši »gledč na« (s tožilnikom). Zveza: »kako kislo je Laško (trg) vino« je slovniški nedopustna; pravilno bi bilo: »kako kislo je Laško (== iz Laškega trga) vino«. Izraz »v okom priti« (str. 217.) je (najbrž) po laščini posnet; nadomestiti se dd. z glagoli »preprečiti4, »zabraniti«, »odvrniti« in dr. V stavku: »Odkar je pa zemljeslovje (geologija) . . . svoje zakone razvita ter . . . rešila« (str. 205.) — ujemaj se dopovedek s podmetom, ki ni v oklepu; kar je v oklepih, jc vselej le podrejenega ali pojasnjevalnega pomena in ne vpliva na celoten sklad stavkov.
7. Bibliografija slovenska. Sloi'ensko knjigarstvo od i.januvarja i88y. leta do i.januvarja 1888. leta. Sestavil Ivan Tomšič (15. str.)
Nadaljujč to v letopisu 1869. leta pričeto, za literarno zgodovino našo prevažno početje, navešča nam bibliografija, da je v društvenem letu 18S7. izhajalo na Slovenskem 28 raznovrstnih časnikov,1) vrhu tega pa v dežel prišlo: troje društvenih »letnih poročil« poleg treh društvenih letopisov, dvoje državoznanskih del (»Obravnave dež. zbora kranjskega od 24. XI. 1887 — 23. I. 1888« in »Zakoni in ukazi za vojvodino Kranjsko, 4. zvezek«), dalje 9 društvenih knjig (med njimi le jeden prevod), 30 drugih (jezikoslovnih, zemljepisnih, zgodovinskih in leposlovnih) knjig (med zadnjimi 5 prevodov), 17 šolskih knjig (med katerimi je izvzemši katekizme le jeden prevod), 10 letnih poročil raznih närodnih šol, 13 molitvenih in poučnih knjig (med njimi najmenj 6 prevodov), 8 del različnega obsega
*) Za malobrojni ndrod slovenski gotovo preveliko Število, ki je brez dvojbe le kakovosti na kvaro; v slovstvu ne odločuj »quantum«, ampak »quäle«.
(pratike, koledarji in dr.). Vsega skupaj torej 28 časnikov, 95 knjig in knjižic pa 13 muzikalij.1)
Knjigo sklepa:
8. Letopis Matice Slovenske. Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar (60 str.)
Sestavek razpada v nastopne dele:
I.	Poročilo o delovanji Matice Slovenske v dobi od 1. nov. 1887 do 30. sept. 1888, ki kaže, da je imela Matica v tem društvenem letu i občni zbor in 3 odborove seje (poleg več odsekovih sej).
II.	Računsko poročilo, iz katerega |>osnemamo s posebnim zadovoljstvom, da je imela Matica Slov. koncem 1. 1887. skupnega premoženja 52196-80 gld., ki se je torej prim, letop. 1887. v tem letu pomnožilo za 2II4'53 gkl. vkljub temu, da se je dolg glavnici zmanjšal za 906 56 gld.
III.	Poročilo o društveni knjižnici nadaljevanje književnega poročila, pričetega v letopisu za 1885. 1.
IV.	O p r a v n i š t v o Matice Slovenske: n opravnikov ; odbor, sestavljen iz 27 ljubljanskih in 13 zunanjih obornikov; 2 odseka: gospodarski (broječ 5 udov) in književni (br. 9 udov).
V.	Imenik udov »Matice Slovenske« leta 1888. našteva nam: a) 8 častnih društvenikov, b) 312 ustanovnikov in 1390 letnikov, ki se po škofijah delč tako-le:
Ljubljanska	šteje 140 ustanovnikov, 710 letnikov,
Lavantinska	„ 86 „	261 „
Goriška	„ 14 „	118 „
Tržaško-Koperska „ 14	„	124 „
Krška	„4 »	61 „
Sekovska	„8 „	27,,
Razne druge štejejo 32 „	106 „
Vseh društvenikov skupaj je torej štela Matica v preteklem letu 1710; to število ni baš neznatno, vender v nikakem pravem razmerji k
*) »Bibliografiji slovenski« za 1 1887. (sestavil Ivan Tomšič v letopisu Mat. Slov. za 1. i8S8.) treba dostaviti:
1.	Sv. Notburga pomočnica v vsakoverstnih potrebah z pripovedko o zvonu v Blejskem jezeru. V Ljubljani 1887. Založil Anton Turk, knjigovez. Tisk Blasnikorih nasled. Str 26 v mali 8. Obseg knjižici je: Sv. Notburga (životopis), litanije sv. device Notburge iu iz »Glasnika slov « 1. 1858, št. 8. ponatisnena J. Radonievičcva (baron Schweglova) »Pripovedka o zvonu v Blejskem jezeru«.
2.	Marija pomagaj na Brezjah iu čudne dogodbe na tem kraji. 1887. Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. Založil S. Gabrielčič na Brezjah. Str. 24 v 8. — Spredaj je podoba Marijina, potem so opisane »čudne« dogodbe, katere završujeta dve molitvi na čast Materi božji.	—n.
številu razumnikov, sploh rodoljubov slovenskih, kojih mnoge strmče pogrešamo v tem imeniku. Ako naj Matica Slov. uspeva, treba ji pred vsem obilne gmotne podpore, s katero si duševne prav lahko pridobi. Upamo, da ta naš opomin ne ostane »glas vpijočega v puščavi«!
Fr. Livadič.
XIV. Prihajat.
Povest. Spisal Fr. Dolinar. V Ljubljani i88*l Založila »Matica Slovenska«. Tiskala
R. Miličeva tiskarna.*)
To je tretji zvezek »zabavne knjižnice* »Matice Slovenske*. Povest nam slika na 104 straneh dogodke iz kmetskega življenja s täko živahnostjo in prcpričevalnostjo, da je le žal, ker ne pride v roke širšemu občinstvu slovenskemu. Saj je iz kmetskega življenja zajeta — tudi kmetskemu ljudstvu namenjena, svareč ga pred raznimi krščenimi in nekrščenimi sleparji.
—	Mlad prekanjen trgovec Stržen, prišel je — ne zna se odkod — v samotno srečno vas ter v kratkem času s prav židovskim ravnanjem razdrl najlepše prijateljske razmere mirnih sosedov, pokvaril mladino in razdvojil ženitbeno vez dveh naj premožnejši h in najpostenejših rodbin. Še več, spravil je jednemu izmed teh, Čedinu, jedinega sinu v vojake in vojsko, drugega trdnega posestnika, krčmarja in župana Mejača, v kratkem ob županstvo in kmalu v grob; poprej častito ženo izpridil mu v brezumno pijanko, sinu njegovega skvaril, da se je v obupnosti sam zapisal v vojake, zajedno pa vedno snubil pridno in zalo domačo hčer Minico. Predno je pa ta pred kratkim takö imovita hiša še do čista uničena, ustreli se Stržen sam, obu-pavši o žalostnem svojem gospodarstvu. Mlada vojaka se povrneta iz vojske
—	in pisatelj izlčči srečno globoke rane, katere je bil občini zadal nesrečni — prihajač.
Pisatelj pripoveduje skozi in skozi preprosto, toda ipak živahno, mestoma uprav duhovito, prav mojster je pa v dijalogu, t. j. v pravem domačem dijalogu. Častitati se mu mora, živečemu vedno v tujini, na takö iz-bornem jeziku. Osebe njegove povesti ne govorč le v domačem jeziku nego i v duhu domačem. Prvo poglavje bi bilo vsaki drami na čast, s kratkim tem pogovorom v Mejačevi krčmi je označil vse glavne osebe svoje povesti. Kakor jezik närodov, takö pozna pisatelj na tanko tudi närod sam. Zatd je v obče dobro pogodil ne le kmetske značaje, nego je tudi tisto polovičarsko gospodo, kakor jc Stržen in sestra mu Roza, dobro označil. Menj
*) Pozno ocenjujemo knjige »Matice Slovenske«, a prej nismo imeli prostora,
Ured.
posrečil se je Tine, psihološki nčstvor pa se mi zdi mati Mejaška. Več kakor neverjetno je, da bi priletna vedno častita žena v teh razmerah v takč kratkem času takö pobesnela, in to kar zavoljo ,kramarja* Stržena. Kakö zna jezo držati, kaže proti Čedinu, staremu najboljšemu sosedu, ki ji pravo za pravo ničesar žalega storil ni, a Strženu, ki je nje hiši nakopal toliko zlžt — in to i säma priznava, odpušča vse kar na prvo besedo In kar počne potem vse — to ni žensko in ni utemeljeno. Z divjanjem matere Mejaške pogl. XII. pisatelj preseda, tu bi bil lehko povest pretrgal ter pogledal morebiti nekoliko za mladima vojakoma, ali pa povedal kaj iz prejšnjega življenja Strženovega, ali konči pojasnil njegove sedanje razmere. S tem bi bil utemeljil njegov — sicer še nepričakovan pogin. Takisto bi bil pisatelj Stržena tudi lahko drugače pogubil, kajti značaji, kakeršen je naš prihajač, navadno ne končavajo sami svojega življenja .
_ __Dr. L. P.
XV.
Frana Erjavca izbrani spisi.
Uredil Fr. Leveč Prvi del: Pripovedni spisi. V Ljubljani. Založila »Matica Slovenska«.
Tiskala »Katoliška tiskarna«. 1888.
Prerano umrši Erjavec spada v döbo preporoda slovenskega slovstva, sploh: slovenskega ndrodnega življenja, v öno döbo, ko je bilo dela ,za deset rok*, delavcev pa malo. Onda je vsak pravi rodoljub prijel zdaj za to. zdaj za drugo närodno delo, kakor je baš nanesla potreba; bil je danes politik, jutri znanstvenik, po jutri že pesnik itd. Umevno, da so dosegli pravo velikost možje, ki so ostali le pri jednem delu. Med izrednimi önimi pisatelji pa, ki so se zanimali za vsestranski razvoj näroda svojega ter v različnih strokah ustvarili dovršena dela, stoji Erjavec. Poleg tega. da se je do zadnjega dnč* še zanimal za politični naš napredek, poleg tega, da je vse življenje zbiral in zbral uprav bisere slovenskega govora, ki bi vsakemu jezikoslovcu delali čast; poleg tega, da je dal ogromnemu stvarstvu tudi v slovenščini — on jedinec — točen domač izraz in bil v prirodopisji na gläsu učenjak; povspel se je kot vrsten drug Levstikov, Jurčičev, Stritarjev tudi v zbor pripovednih naših klasikov. In o teh pripovednih spisih Erjavčevih, obsezajočih 250 stranij lične ^Zabavne knjižnice* naj izpregovorim nekaj besed.
vsemi odličnostimi izborne svoje pisave združeval je Erjavec neki posebno ljubezniv humor*, pravi prof. Leveč.*) Res, Erjavec je prirodo-znanec in je i v pripovesti povse verni sin prirode. V neko posebno slast *) »Lj. Zvon«, 1887. str 423.
mu grč pripovedovanje, ali, ker je takö prirodno, beremo je tudi s toliko slastjo. Iz njegove pripovesti odseva ves njegov ljubeznivi, čisti značaj. Erjavec riše ljudi, kakeršni so; ne spušča se prenizko, ne leta pa tudi ne previsoko. Ne kaže nam svojih oseb v dni idejalni in — naravnoč rečeno
—	neresnični višini, kakor le prepogosto tuji, a tudi nekoji domači pisatelji. Junaki njegovih povestij so prav vsi naši domači slovenski ljudje, in kar je neka posebnost — zgolj — dobri ljudje. Ona tožnost, ki prevčva n. pr. povest »Na strijčevem ddmu* ali »Zamorjeni cvet* je vedno še pri-rodni neprisiljeni čut, ki je svojstvo človeško: sploh pa je Erjavec v najlepšem pomenu besede realist, kakor si jih moramo Slovenci le želeti. V splošnih teh svojstvih in po vsebini posameznih svojih povestij je Erjavec vrstnik najboljšim pipovednim našim pisateljem, v jeziku pa je storil celd korak naprej. Na vsaki sträni njegovih povestij se nam kaže nabiratelj bogate »Potne torbe*, na vsaki sträni jezikoznanska — ne suhoparnost — nego izvrstnost. — Oglejmo si pa še posamič njegove povesti.
1.	Včliki petek. Žalost v prirodi, žalost v srci mlade Anke, goz-därjeve hčerke, dasi pričakuje ljubimca si Janeza čez dolgo leto spet nazaj. Sova uka, včliki petek jc in že noč, gozdilr pa vender nabija puško, da pojde na ponočnega tatu. Po zmoti zadene s smrtnim zrnom Janeza ter se od silne žalosti zgrudi i sam mrtev poleg njega. Druga velika noč je bila lepa, vesela, toda za cerkvijo se vrstč trije grobovi: usoda lanskega včli-kega petka.
2.	Na strijčevem domu. Mlad dijak prihaja pisatelj na počitke k strijcu, kjer mu je bila bratranka Marijca vedno najljubša družica. O božiči pa, ko se povest začenja, ne najde nobenega veselega obraza: Marijca tiha in klaverna, strijc zamišljen in malobeseden, nikomur se po stari navadi niti — lupinčati ne ljubi! Stara Mina mu razodene skrivnost: sosed Ka-mendr je zaprosil Marijco za rejenca si Pavla, ki se že dolgo ljubita ; strijca je to razkačilo, kajti Pavel je, dasi najpridnejši in najlepši mladenič, venderle
—	ciganski otrok, saj tudi takö čudovito igra na gosli, kakor znajo samö ciganje. O veliki noči je Marijca proti svoji volji zaročena premožnemu vdovcu Antonu. Na včliki ponedeljek baš o zarokih, ko uboga Marijca jedva solze zadržuje, oglasč se gosli v glasovih sprva takö milih, potem pa takö groznih, kakor jih še nihče prej ni slišal. Nevesta joka, Antonu se mrači lice, strijc besni: s tem se je Pavel poslovil, od tega trenutka je izginil. O duhovem se veseli mladi dijak videti spet milo svojo bratranko, Antonovo ženo, toda pride le na nje — pogreb. Pavla je bila vrgla Sava na suho, Marijca je bila pohitela na njegov grob, pa jo je zmešano vso zadela silna nevihta. Anton jo najde v nezavesti, iz katere se nič več ne prebudi. — Ta povest se zdi meni najnežnejša izmed vseh; nedosežna nje milina, ne-
dolžna tista naivnost, s kojo nam pisatelj opisuje n. pr. ljubezen svojo do bratranke, ali domače božične običaje, prijetno vabi tudi najresnobnejšega bralca spomin nazaj v blažena leta mladosti. Delujoče glavne osebe ne kažejo se nam sicer samč v nikakih dijalogih, vender pa jih je pisatelj z njemu svojskim pripovedovanjem označil še dovolj jasno in tragično dejanje mikavno pa prirodno zapletel in razrešil.
3.	Črtice iz življenja in delovanja učenjaka Schnak-schnepperleina. Junak teh ,črtic* je baje po zunanjosti in po notranjosti bivši in starejšim Ljubljančanom še v spominu živeči prirodoznanec Schmidt. Mož živi le za mikroskopično majhne hroste, često le za teh drobnih živalic še drobnejša bčderca, s tem pa ravno — za blaginjo vesoljnega človeštva, kakor sam rad zatrjuje. Že mnogokako novo , species* je zasledil, ki nosi njegovo ime, le križca, ali vsaj diplome kake učene akademije si še želi. Že si je tudi tega gotov, kar se drobni kranjski hrostek »Adelops*
—	jedini svojega rodii — vozeč se naravnoč v dunajsko akademijo, z vlakom vred ponesreči. Huje kakor Ahil nad svojim Patroklom plaka učenjak na izgubi svojega »Adelopka*. Na nepopisno srečo njegovo se je našla i pak še jedna taka živdlca. — V teh ^ črticah* je pokazal Erjavec vso svojo satirično žilo. Le prirodoslovec in porojen humorist je sposoben napisati svojim sostrokovnjakom tako satiro, ki je vzbudila, kakor se pripoveduje, o svojem času pravo senzacijo. Sicer veljajo tudi tu besede ,Un peu de malice suffit pour lire d'autrui, il faut une certainc dose philosophic pour rire de soi-meme,* vender se mi ne zdi ta satira napčrjena toliko proti znanosti sami, kakor proti tisti domišljavosti nekaterih jednostransko naobraženih učenjakov, ki mislijo, da se suče blaginja vsega svetä res okoli neznatnih njihovih uspehov, ali pa kopernč po križcih in častnih diplomahe Originalni sluga Boštijan je prav srečen kontrast gospodarja svojega.
4.	Avguštin Ocčpek. Po prijetnem uvodu slika nam pisatelj tisto vrsto naših posili-študentov, ki ,nimajo glave*, zatö so pa često v življenji tudi z malim zadovoljni. V malem pa natančni in zvesti pridejo do višje stopinje, kakor je tudi Avguštin po desetletni službi prišel od jedne na dve stari dvajsetici dnine!
5.	Zamorjeni cvet. Mlada gospd sameva nesrečna v lepem grädu ter misli — pač prepozno — na moža, ki ga je res kdaj ljubila, ki pa sedaj hodi po daljni Ameriki ob veličastnem Mississippiji. Čez dolgo let se je vrnil Valentin na zapuščeni svoj grad na Dolenjskem in sklenil sam zäse živeti. Vender ne uživa dolgo miru, ki si ga je v tujini jedva pridobil; kmalu pride za njim mlad gost, mali Rihard, in čez nekaj tednov, prinesö nenadoma mlado ženo nezavestno v grad, ki — le Valentinu znana
—	kmalu umre. Da bi se iznebil neprijetnih spominov, obišče starega pri-
40
jatelja Burjo in mu povč povest svojega življenja: kakö mu je v Gradci, kjer se je šolal, rodni brat • odpeljal nevesto Marijo, kakö je iskal potem miru v Ameriki, kak6 je nekdanja njegova Marija neznana tujka umrla pod njegovo streho. Prijatelj ta je dobrodejen kontrast proti Valentinu, držeč se gesla: »Ostani domd in ne išči sreče drugod med tujimi ljudmi*, je najsrečnejši človek. Tudi Valentin na novo oživf, zahaja k ljudem, a ljudje k njemu. Kum njegov, stari Potokar, ima krasno vnukinjo Regino, Valentin je vsak dan njiju göst. Zaprosi jo za svojo ženo, ali ona je že nevesta mestnega barona, kateremu je kmalu — nesrečna žena. Valentin odpotuje spet v Ameriko, iskat si tolažbe. — Skozi in skozi elegična razzvem ta posebna skladba tudi v istem tonu, dä, v istih akordih, kakor se je začela. Skozi in skozi je povest mična, zanimanje naše rase od vrste do vrste: in vender zaostaja v kompoziciji, v tehniki, v značajih delujočih oseb, v motivaciji dejanja za drugimi povestmi Erjavčevimi. Tu imamo po pravem dve pred seboj celö nezavisni povesti. Prva ima biti važnejša, okolnosti so tu ozbil-nejše: prva ljubezen, brat razdere bratu srečo življenja in to v trenutka, ko obema umira oče. To je res »zamorjeni cvet*. Drugi del bi se celoti še vender prilegal, ako bi se bil za Valentina — kakor bi bil vsakdo pričakoval — ugodno izlekel. Toda pisatelj je »zamoril* Valentinu tudi drugi cvet, pa tega ni dovolj utemeljil. Ravnanje Potokarjevo v njegovem značaji ni utemeljeno, še menj pa v razmerji njegovem do rodbine Valentinove. Značaj Reginin je nejasen, ali pa preneodločen: Ako ljubi Valentina, zakaj se brez najmanjše besedice udä za neljubljenega barona; ako ga pa ne ljubi, zakaj vzdihuje pozneje — zaman — po njem? Valentin, ki naj bi bil glavni junak, vzbuja v nas pač sočutje, nikakor pa nc navdušenja; dober je sicer človek, toda brez odločnosti. Vsem tem nedostatkom stoji nasproti to, da je Erjavec v to povest vplel »žalostno zgodovino prve svoje nesrečne ljubezni« (Gl. »Lj. Zvon*, 1887, 423.), zadostiti pa zajedno resničnim dogodkom in umetnijskim zahtevam je težko.
6.	Izgubljen mož je resnična slika ljudij, kakor jih pozna tudi naš närod. To so veliki »talenti*, ki se najlože ,izgubč*, ali po svoji, ali pa po krivdi drugih ter se pravi „originali* potikajo po sveti do rane nesrečne smrti. Tak nesrečen mož je ta jako učeni Erjavčev »profesor pesništva*.
7.	Hudo bršzdno ali Gozdärjev rejenec je posebno znan naši mladini, vsaj grč med njo iz rok v roke. Za mladino je najboljša knjiga jedva dobra, takö trdč detovodi, a ta povest je prav biser naših šolskih knjižnic. Nauk njen izraža stari gozdär z besedami: »Bog, Ti si pravičen! Na otrocih kaznuješ, kar so pregrešili roditelji*.
8.	Ni vse zlatö, kar se sveti Cerin je zapravil s popivanjem in igranjem dokaj premoženja ter je blizu propada. Vender še ni izgubljen,
Zaman je že večkrat sklenil poboljšati se, napösled pa se vzbudi v njem ponos. Še več, slučajno ujame nekega večera na uho molitev žene in nedolžnih svojih otrok »da bi lk>g privedel očeta na pravi pot*. Drugo jutro je že ves drug človek. Na njivi zadene pa ob rudo, svetlo kakor čisto zlatd, ki se prav bogato siplje izpod rovnice. »Bogastvo se mi spet povrne*, misli si in grč v bližnja laška mesta »zlate* rude prodajat, ali nobeden zlatar je ne mara. Potrt se vrne v Gorico. Po neprijetnem toda srečnem slučaji sestane se z učenim profesorjem, nekdanjem sošolcem, ki mu jasno dokaže, da je ruda njegova »železni kršeč*, pa da »ni vse zlatd, kar se sveti4. Ruda tedaj Čerina ni obogatila, pač pa so ga osrečili resni ukori in modri nauki profesorjevi. Kmalu si je spet opomogel, a še v pozni starosti je srečen pripovedoval rad svojo povest. — Prav, da je ta krasna povest, ki je res pravo zlatd, v tolikih tisočih med našim narodom. Sicer nima umetnost namena koristiti, a kadar pisatelj namen zabave in pouka v takö dovršeni povesti doseže, tedaj je storil dvojno dolžnost. Posebno na tej povesti vidimo tudi, kakö nas zna Erjavec i v preprosti povesti, kojo izpolnjujeta le dve važnejši osebi, do konca zanimati. A v profesorji, kdo ne spozna v prvem hipu — blagega Erjavca samega?
9. II u zarji na Polici. V zakotni vasi Polici še nikdar niso imeli vojakov, kamoli konjikov nastanjenih. Kolika tedaj skrb, pa tudi radovednost, ko se razglasi, da imajo priti huzarji! Le grajski dve gospodičini Julija in Berta se jih veselita, izbrali sta si že v domišljiji vsaka svoj idejal v uniformi: Julija starejšega ritmajstra, bogatega ogrskega grofa, Berta le-l>ega mladega lajtnanta. Huzarji pridejo; kmetje se kmalu osvedočijo, da niso takö strašni, kakor so si mislili, Julija da niso vsi ritmajstri grofi, a Berta, da niso vsi lajtnanti lepi. Vojaki so se kmalu ljudem priljubili, zlasti izvirni cigan trobdr Miško in fini Sloväk vahtmajster, in v gradu si je osvojil polagoma ritmajster Mokošinvi z izrednimi svojstvi in moškim značajem vsa srca, posebno pa še srce lepe Berte. Jedina — a prav smešna — nezgoda zadene mlado možaželjno Levko in cigana Miška, ki se za prevroče posvetne želje do dobra pokorita: Levka pusti lepi svoji Anici mladega vaht-majstra, in Miško obupa nad nevidnostjo. Jedva se zavesta Mokosinyi in Berta svoje sreče, že dojde huzarjem povelje ostaviti Polico. Ritmajster tedaj snubi Berto, ali zaman; »ožji zvezi protivi se nepremagljiva zapreka* — vera, kajti Mokošinyi je protestant. A graščaka Možino potrö v kratkem udarci nesreče ter ga .sklonijo, da se napösled uda svoji Berti rekoč: »Kar je Bog sklenil, ne more biti slabo*. Kmalu odvede Mokosinyi svojo nevesto na Ogrsko, kamor se v kratkem tudi srečni Možina preseli. — V tej povesti je združil Erjavec vse vrline svojega pripovedovanja, pri tem pa se mu ni vrinila niti najmanjša hiba; povest je kakor ulita in kaže pisatelja
na vrhunci pripovedne umetnosti. V precčj širokem okviru je osnoval pisatelj povest; zanima nas sprva vsa vas, na čelu ji župan, potem vojaki in kmetje, vedno bolj prihaja na ospredje mladi Sloväk vahtmajster, dokler ne ostane vse drugo v ozadji in se vse zanimanje bralčevo osredotoči okoli Mo-košinyja in grajske Berte. Različne slike nam kaže pisatelj, vender z no-bedno nas ne utrudi, kajti v pravem trenutku zna jedno dejanje pretrgati, pa zaplesti drugo; takö preseza s posebno tehniko ta povest ne le vse druge Erjavčeve nego i mnoge sicer dobre povesti slovenske. Z isto spretnostjo riše pa tudi značaje kmetske, vojaške in značaje grajske gospöde. Omenim naj le še, da je že pred leti knjigarna Jovanovič v Pančevu izdala to povest tudi v srbskem prevodu. (Närodna Biblioteka. Sveska 2.) —
S temi in drugimi spisi je Erjavec že zdavna ljubljenec slovenskega svojega naröda, ali treba jih je bilo zbrati v jedno delo, da pridejo v celoti med ljudi. Tak pisatelj, kakor je Erjavec, pač zasluži, da se spisi njegovi v posebni knjigi nahajajo v vsaki pošteni slovenski rodbini. Zatd je izpolnila ,Matica Slovenska« s to knjigo i napram pokojnemu pisatelju i napram članom svojim dostojno svojo dolžnost, uredniku g. prof. Levcu pa itle zasluga, da nam je te povesti oskrbel v primerni obliki.
Dr. L. P
XVI.
Die slavisehen, magyarischen und rumunisehen Elemente im türkischen Sprachschatze. Von dr. Franz Miklosich, wirklichem M i Iglic de der kais. Akademie der Wissenschaften. Wien 188g. Tempsky. Leks. 8°, 26 str. (v zborniku: Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philosophisch - historische Classe. Band CXVIIJ.
V. Abhandlung.)
Osmanska turščina je najbogatejša s perskimi in arabskimi tujkami; menj že je v nji takih, ki so vzete iz grščine, in še menj tistih, ki so vzprejete iz zapadnih romanskih jezikov, posebno iz italijanščine. Poleg teh pa se v turščini nahajajo tudi iz slovanščine, ogrščine in rumunščine izposojene besede. Te poslednje poiskati in razložiti, ta trud je prevzel naš neumorni Miklošič v zgoraj omenjeni razpravi. I)a je po svojem globokem in širokem znanji on za to najsposobnejši, pokazal je učenemu svetu s celo vrsto enakih razprav, naposled pa sosebno s svojim korenitim in bogatim delom: »Die türkischen Kiemente in den süd osteuropäischen Sprachen,« h kateremu jc lani izšla prva polovica »dodatka«.
V zgoraj omenjeni razpravi se ozira Miklošič pred vsem na slovstveno osmansko turščino; severno-turških narečij in pa takih besed, ki rabijo samo
temu ali onemu turškemu narečju, ni jemal v poštev. Potemtakem ni najti v razpravi tistih mnogoštevilnih ruskih besed, ki so prešle v tatarŠčino. Kakor vsi Miklošičevi spisi se odlikuje tudi to delce po svoji jasni krat-kosti; povsod nahajamo zanimivih podatkov in novih razlag. Prostor nam ne dopušča, da bi sem postavili nekatera posebno zanimiva in srečna razjasnila, n. pr. pri besedah : bajt/tak, bati, baš te ne, bora, bugdan, čdtd, d šiva, kaleska, kode, 'pandnl, pečd, ruhd, tue a k i. t. d. Da se marsikaj ne dä še do dobra razložiti in ostane še temno, to pripoznava v uvodu Miklošič sam.
'i ako se mi ne zdi nemogoče, da je poljski babka Heller (str. 2.) samo po nžlrodni etimologiji narejeno iz pataka. Ta beseda je znana že srednji latinščini. Du Gange, Glossarium mediae et inf. latinitatis V. 133 piše: Pataeo vulgo patagon, moneta Flandrensis argentea, in cujus altera parte efficta Crux S. Andrae cum corona in ejus medio et hac inscrip-tione . . . Nummus argenteus Hispan. unciae ponderis. Poleg pataeo poznä srednja latinščina tudi druge oblike: pataeus, idem quod patarus, minu-tioris monetae genus apud Provinciales, Delphinates, aliosque, pretii duorum denariorum . . . pataquus eadem notione in patagus idem quod pataeus. Tudi italijanščina poznä to besedo in iz tega jezika je pač prešla v tur-ščino v obliki pataka. Prim. Boerio, Dizionario del dialetto veneziano 481: pataea in patacbn cosi chiamavasi da noi volgarmente una moneta di rame Austriaca, del valore rapprescntativo di soldi dieci veneti. Furlanščina rabi patacbn za novec štirih krajcarjev avstrijske veljave, katerega po nekod imenujejo četrtak ali štirdk; iz furlanščine je beseda zašla tudi v primorske Slovence.
Pri besedi čapan dvoječ misli Miklošič na nslov. capa. Pristaviti bi se dalo r. Čdtpam (na vzhodu) azjanvji, krestbjanskij verehnij kaftan*i>; dapa-nouir, zovuti» i sermjažnyj, i sinij, chalatonvi», ili si» borami, i daže polu-kaftanhe, (v uralskih kozakih) rodi» poddevki, steganka (Dali», Tolkovyj slovarii IV. 599). Glede mčne d* s 6>cm pa bi se še dalo primeriti ruski: cäpats — čapats, caplja — čaplja, capela — čaj>ela, capun'i» — čapurn». Vedno še ostane stvar na vagalici.
Zanimiva je turška beseda za srbski Dubrovnik (str. 7.), iz katerega so Turki najprej naredili dobrovdddnik' in iz tega napravili po narodni etimologiji dobrdvdncdik', misleč na Benetke, katere imenujejo včnčdik'. — Pri besedi isklavun Slovčn dalo bi se misliti, da so Italijani posredovali: Schiavone, benečanski Schiavon Illirico (Boerio, o. c. 625). Neka italijanska narečja ohranijo glasovno skupino skt ter se v tem strinjajo s fur-lanščino, prim, seta/; znano je tudi nagnenje italijanskih narečij, da pred začetni s z naslednjim soglasnikom radi pritikajo i. — Pri ustulni beligrad (str. 22.) jc pač najprej misliti na posredovanje Srbov: Stolni Beograd.
V »dodatku« (24—26) podaja Miklošič nekoliko opomenj o glaso-slovnih izpremembah, ki se • vrše na l>csedah, vzprejetih v turščino iz slovan-ščine, rumunščine in ogrŠčine. Na str. 25. piše: »In fanela Flanell ist der zweite Consonant ausgefallen.« Mogoče se mi zdi, da so Turki to besedo vzprejeli že v tej obliki in to iz italijanščine; prim, benečanski fatiela albagio, pan no lano grossolano; fanela fina, flanella o frenella, pannina bianca leggera, tcssuta di lana fina ; flanella d' Inghiltera (Boerio, o. c. 260). Tudi furlanščina jo poznä v obliki brez lx\ fanele flanella, frenella; panno lano di tessitura poco serrata. Se ne fanno j>er lo piü camiciuole; camieiuola (Pirona, Vocabulario friul. 153). V pomenu ,camiciuola' so besedo vzprejeli od Furlanov tudi goriški Slovenci: fančla Kamisol.
Da je to delce vredno najboljšega priporočila strokovnjakom, pač ni treba pri Miklošiči še posebe poudarjati.
Na Dunaji, dnč 16. septembra 1889.
Dr. K. Šlrekelj.
XVII.
Janežičeva slovenska slovnica.
Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdajn.
Cena i gld. 30 kr. V Celovcu 18X9. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja
v Celovcu.
(Dalje.)
Pri priponki -ič (p. 123. sq.) bi se lahko v kaki opombici omenilo, da Srbi in Hrvati pišejo -ič. Marsikateri bi rad vedel, kako se razločujeta č in č. *) Točko c), v kateri razlaga Janežič l>esede berič, dedič, mlatič, poganjič, ribič, je Sket izpustil, ako prav slutim, zategadelj, ker te besede nimajo priponke -ič, ampak -č, kakor uči Miklošič (I. c. p. 329.).
Pri priponki -išče (p. 126.) omenja pisatelj sicer v opombi, da se naj ne piše -iše; a dobro bi bilo dostaviti, da je le -išče pravilno, ker je nastalo iz -iske.
V Janežičevem pravilu o priponki -ilo (-alo, -elo, -lo) (JanežiČeva slov. p. 12 2. Sketova p. 127.) je pisatelj le nebistvene stvari izpremenil; in vender seje ravnati po Miklošiči (1. c. p. 96. squ.), ki pozna le priponko -lo\ torej: hladi-lo, kaza-lo, ome-lo, ne hlad-ilo, kaz-alo, om-elo.
Pisatelj navaja po Janežiči priponki -ba (p. 124.) in oba (p 158.). Miklošič pozna le priponko -ba, ki je prvotna (primär) in drugotno (se-
') V Oblak, ocenjujč Sketovo knjigo v listku „Slov. Nar.", pogreša tudi opombo na 14. strani Jancžičeve slovnice, kjer pouvemo, da živi tudi med Slovenci glas č.
cundär); prvotna v besedah bramba, pogodba, služba itd. '); drugotna n. pr. v besedah grdoba, zvestoba, gnjiloba -), lenoba itd.
Umestno se mi zdi, da bi se pri tej priponki v kaki opombici razložila beseda slov6 v zvezah slovö dati, vzeti, jemati.3)
Tudi priponki -ost in ota v § 215. glasita se po Miklošiči (o. c. p. 162. in 169.) le -st (sti.) in -ta. Prva ne zrašča le s pridevniki, ampak tudi s samostalniki; n. pr.: bolest. Omeniti bi se moralo, da se nahaja zraven končnice -ost tudi -ast; n. pr.: božjast, lomast, svojast (Miki. o. c. p. 170.). Priponka -ta je prvotna; n. pr.: vrsta, četa, krasta, nevesta, peta itd. ali drugotna in zrašča a) s samostavniki: grehota, robota, sramota, strahota, togota; b) s pridevniki: gluhota, dobrota, dragota, lepota itd. (Miklošič o. c. p. 164.). —
Obrazila -oča (p. 128.) bi jaz ne navajal posebej, ampak le pri pri ponki -ta omenil, da se zraven -ta nahaja tudi -tja; torej čisto-ta ali čisto-ča (iz čisto tja), (Primeri -ak, -jak; -an, -jan, -ava, -java). —
Pri priponki -stvo (p. 129.) bi se moralo opozoriti na pravilo, po katerem se izpreminjajo, oziroma razložiti, kako se izpreminjajo soglasniki pred to priponko; n. pr. kako nastane človeštvo iz človek -stvo; uboštvo iz ubog-stvo, društvo iz drug-stvo, kovaštvo iz kovač-stvo, moštvo iz mož -stvo, viteštvo iz vitez-stvo, nemštvo iz nemc-stvo; bogastvo iz bogat-stvo, a gospodstvo. Le tako se more glasoslovjc utrditi. —
Priponka -äd (§ 216.) glasi se tudi -jad. (Mik. o. c. p. 209.). Priponke -ija bi jaz z ozirom na 2. opombo p. 125. tukaj več ne omenjal ali vsaj le opozoril na öno opombo. —
Priponki -je (p. 129.) mora se dostaviti »prvotno -ijc«, kakor jc to storil pisatelj p. 126.; tako si učenec lahko tolmači, zakaj se piše cvetje, ne cveče, listje ne lišče, šibje ne šiblje; trsje ne tršje itd. —
V obraževanji tujih svojskih imen (§§ 217. in 218.) nisem zapazil bistvenih izprememb; le bolje in pregledneje je razvrščena tvarina v novi izdaji. V Janežičevi slovnici (§ 262. 2. a) nahaja se med primeri tudi Minos (Minöis) = Minoj. Sket je ta primer izpustil, ker se ne ujema popolnoma z dotičnim pravilom. Bolje bi bil storil, da je omenil v opombi, kako se sloveni Minos. Tudi pogrešam navodilo, kako nam je sloveniti grška imena na -ö; n. pr. Sappho.
!) Tu omenja Miklošič: „falsch ist iznajdba "
a) Tako piše Miklošič (o. c. p. 216); Sket piše gniloba; kaj je pravilneje? •') Miklošič (o. c. p. 216.) uči: „slovö iu redensarten wie slovo dati, vzeti, jemati, steht fiir slobd, das die ungr. Slovenen sprechen, von sloba, das wieder für svoba steht: das thema ist su in svoj: svoba, sloba bedeutet daher libertas: so ist das wort zu deuten trotz s slovesom cum venia, meg."
V § 218. 4. dostavil je pisatelj: »Vendar Brundisium = Brundizij«. Umestno bi bilo, da je v opombi dostavil, da slovenimo tudi obča imena (appellativa) s končnico -um (ov), izpreminjaje ta zlog v -ij: na pr. gymnasium = gimnazij, museum = muzej, conservatorium = konservatorij, poly-technicum = politehnik; da pa pišemo tudi gimnazija, politehnika, kakor Latium = Lacija, Regium = Regija. —
Pri priponki -ji, -ja, -je (p. 132.) bi se moralo razložiti, zakaj se piše gadji a goveji, kozji a knežji, pesji ne pešji, kako nastane detečji itd. — Omeniti bi se moralo, da nam je razločevati med priponkama -ji (-ja, -je) in -iji (-ija, -ije). — Res je, da trdi sam Miklošič: »Die Scheidung zwischen den bildungen durch iji» von den durch ji> ist schwierig; *), a vender je treba to razliko omeniti, da učenec ve, zakaj se v jednem slučaji soglasniki izpreminjajo, v drugem pa ne.
Pohvalno mi je omeniti, da so pri priponki -ski (p. 133. in 134.) glasovna pravila jako dobro razložena. —
Pri priponki -ast (§ 221.) se mora razložiti, zakaj se izpreminja c v č; n. pr. srce — srčast, jajce — jajčast; istotako je treba pri priponki -av omeniti, zakaj se piše krasta — krastav, a rast — raščav. 2)
Pri priponki -en, na, -no (p. 135) pogrešam pravilo, da se izpreminjajo goltniki in sikavec c pred to priponko v dotične šumnike: dolg — dolžen, sok — sočen, greh — grešen, srce — srčen, ter da se nom. sing, mase. tudi glasi srč4n, dolzän, strašdn itd., kar se opira na pravilo, da se je ojačil stsl. I (1») deloma tudi v a. 3)
Pri priponki -iv, -iva, -ivo (p. 135.) navajajo se tudi primeri s priponkama -njiv in -Ijiv: laž — lažnjiv, milost — milostljiv, prah — prašljiv, škoda — škodljiv, ne da bi se te priponki posebej imenovali. — Tudi bi bilo dobro razložiti, zakaj se naj piše ljubezniv, ne ljubeznjiv, ker se rabita dandanes obe obliki. —
Pri priponki -nji, -nja, -nje (p. 135.) pogrešam zopet glasovno pravilo; tudi pri priponki -čn, -čna, -čno (p. 136.) se ne vč, zakaj se piše kost koščen «), a prst — prsten.
Pri priponki -en, -na, -no (p. 137.) naj bi se pri točki c) v opombi opozorilo na razliko med trpnim deležnikom in pridevnikom na -en: uččn, -čna, eno in učen, -čna, -čno, dosčžen, -ena, -eno in dosčžen, -žna, -žno, podložčn, -ena, -čno in podlčžen, -žna, -žno itd. —
Po vzgledu nemške VVillomitzerjeve slovnice je dodal pisatelj tudi poglavje o besedah tujega izvira. To je knjigi izvestno na korist. Želel bi, da J) Miklošič o. c. p. 62.
•) Miklošič o* c. p. 220 uči: „Manchmal tritt jaw für avt> ein.'* s) Glej mojo opazko p. 373. *, Miklošič (o. c. p. 128.) piše: kosten.
bi bil pisatelj omenil razliko meti tujkami (Fremdwörter), izposojenkami (Lehnwörter) in besedami, ki so skupnega indoevropskega porekla, ter da bi bil dodal naj glav nejŠa glasovna pravila, po kojih so dobile tujke domačo obliko. —
Rad priznavam, da je pisatelj s tem poglavjem zamašil vrzel v slovnici slovenski; a še večjo zaslugo bi si bil pridobil, da je dodal tudi poglavje o najdebelejših germanizmih, ki se žal še dandanes šopirijo po listih in knjigah slovenskih. Omogočil bi bil, da se vender že lotimo dela, na koje je pozival Slovence že Koseski z znanimi besedami:
„Jezik očistiti peg, opiliti gladko mu rujo,
Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj." l) —
(Konec prihodnjič)
LISTEK.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odsiej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o vašnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali.
— Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku I. zvezek: Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreskih in prestopkih z dne 27. maja 1852., št. 117. drž. zakonika z dodanim tiskovnim zakonom z dud 27 decembra 1862., št. 6. drž zak. ex 1863 iu drugimi novejšimi zakoni kazensko-pravnega obsega. Izdalo društvo »Pravnik«. Natisnila in založila »Narodna Tiskarna« v Ljubljani 1889 , 8, 426 str. Cena v platno vezanemu zvezku 3 gld. (j>o |>ošti 15 kr. več) — Ta prvi zvezek zgoraj navedene zbirke je spretno uredil g. dr. Jakob Kavčič, c. kr. državnega pravdnika namestnik v Ljubljani, ki pravi med drugim v uvodu: »Pri uredovanji tega zvezka sem se ravnal po splošnem načrtu nameravane zbirke, kateremu pa gledč kazenskega zakona naslednje pristavljam : Ker imamo »uradno« priročno izdajo »kazenske postave« v slovenskem prevodu in ker ne gre v jezikovnem O/iru prenarejati uradnega teksta, ostal je jezik uradne izdaje iz 1 1853. bistveno in do malega neizpremenjen, posebno v svojem zlogu; le oči vidno zastarele slovnične oblike sem nadomestil s sedaj v slovenski pisavi sploh priznanimi novejšimi oblikami. Dalje sem nekatere izraze, katerih v sedanji pisavi pač nikdo več ne rabi, n. pr.; tiskopis, zapopad, zapopadek, vredovavec, vredovavstvo, kaznovavnica, prikladnost, nad-gled, obračanje (Anwendung), rodivci, izrejnik, poklicavec, poklicancc itd. zamenil z izrazi. tiskovina, vsebina, pojem, urednik, uredništvo — uredovanje, kaznilnica, sposobnost, nadzor — nadzorovanje, uporaba, roditelji, vzgojitelj, pozivalec, pozvanec itd. in upam, da se nad tem ne bode mogel nikdo spodtikati, ker ostane uradno besedilo bistveno isto.
J) Spominjam se, da je g. Anton Trstenjak pri neki priliki obljubil, objaviti zbirko v tujem duhu skovanih besed in izrazov. Naj blagovoli to storiti; izvestno bode s takim brusom (antibnrbarus) mnogo koristil stvdii.
Dosledno pa sem nadomestil izraza: »postava«, »postaven« z izrazi: »zakon«, »zakonit« ; zuam. da se nekateri ustavljajo splošni rabi teh izrazov, a pomisliti je, da pijemo in govorimo že od nekdaj za »Gesetzblatt« »zakonik«, ne pa »postavnik«, ali »postavni list«, da je torej le dosledno, če se poprimemo tudi za »Gesetz« in »gesetzlich« izbornih izrazov: zakon, zakonit.
Izraze pa, kateri so še sedaj v rabi in o katerih se ne more reči, da so očito nepravilni, sem pustil, kakor jih jima uradni tekst; vender sem sklenil, sem pa tje posameznim paragrafom v oklepu pristaviti terminologižno opombo, v kateri se nahajajo izrazi, ki so po mojem mnenji pravilnejši in boljši ter pomenu izvirnega nemškega teksta prikladnejši; upam, da tudi to ne bode nikogar motilo; če se kdo ne strinja s temi izrazi, naj prezira dotiČne opombe.«
—	Rodbinska sreča Roman. Ruski spisal grof L N. Tolstoj, poslovenil P. M. Podravski; založil in izdal J Giontini, natisnil Šeber v Postojini 1889, 8, 173 stranij. Cena?
—	George Stephenson, oče železnic. Po W. Massliebu Vladiboj Šareč. Tisk, založba in naprodaj pri J. Blazniku 1889, 8, 266 str. Cena 40, oziroma 45 kr.
—	Duhovna lekarna za vse, ki hočejo večno živeti. Poučna knjižica, katero je izdal dr. Ernest Müller, škof linški. Poslovenil Fr Zbainik, župnik Založila in natisnila »Katoliška tiskarna« v Ljubljani 1889, 8, 110 str. Cena 20 kr.
—	Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda, III. zvezek. Izdalo in založilo vodstvo. Tiskala »Katoliška tiskarna« v Ljubljani 1889, 8, 40 str.
—	Pravljice in pripovedke za mladino. Zbral Dominicus. Založil J. Giontini. Natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani 1889. 8, 141 str. Cena?
—	Knez Črni Juri (Kara Petrovič), osvoboditelj Srbiie. Zgodovinska povest. Iz nemškega preložil Ivan Urbanec. Založil J. Giontini, natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani, 1889, 8, 68 str. Cena?
—	Izdajalec domovine. Povest. Spisal V. Kredba. Poslovenil in za slovenske ljudstvo priredil II. Podkrajšek. Založil J. Giontini, natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani 1889, 80 str. Cena?
—	Učenke v petih delih sveta. Spisala Elizabeta Bcrthet, prcvcl Anton Sušnih, III. zvezek. Založil J. Giontini. natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani 1889, 8, 91 str. Cena?
—	Doma in na tujem. Povest iz preteklega stoletja. Spisal * * Založil J-Giontini. natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani 1889, 8, 58 str. Cena ?
—	Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski spis. Uredil Vojteh Ribnikar. Izdalo »Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja logaškega«, natisnil R. Seber v Postojini 1889, 8, 108 str. Cena ličuo vezanemu izvodu 65 kr , po pošti 70 kr.
—	Slovenska čitanka za prvi razred ljudskih šol. I. zvezek. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci 1889, 8, 184 str. Cena 80 kr.
—	Domače in tuje živali v podobah. Slovenski mladini v pouk in kratek čas popisal Fr. Erjavec, c. kr. profesor. L zvezek. Cetveronoge živali. Drugi natisek. Na svetlo dala »Družba sv. Mohorja v Celovci 1889, 8, 284 str. Cena 80 kr.
—	Slovnica italijanskega jezika. Spisal Jožef Kriz matt, c kr. gimnazijski profesor v Pazinu Založila in na svetlo dala »Matica Slovenska«. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani 1889, 8, 282 str Cena I gld.
—	N.i rod ne pesni koroških Slovencev. Zbral in na svetlo dal /, Seheinigg, c kr. gimn, profesor v Celovci. Tiskala in založila Ig. pl Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani 1889, m 8, 4O6 str. Cena? Te kritično urejene zbirke, ki obseza 1041 daljših in krajših ndrodnih pesmij koroških Slovencev, mora od vsega srca vesel biti vsak prijatelj narodnega pesništva, kakor tudi vsak razumnik, ki v narodnih pesmih zasleduje jezikoslovne zanimivosti in opazuje ljudsko dušo v nje žalosti in veselji. Slovenci, pokažite se zahvalni gospodu izdavatelju in povrnite mu včliki trud njegov s tem, da si omislite to prekrasno knjigo!
—	Ilustrovan ndrodni koledar za navadno leto 1890. Leto II. Uredil, izda! in založil Dragotin Hribar. Tiskala »Narodna tiskarna« v Ljubljani, 1889, 4, 97 str. Cena 45 kr , po pošti 50 kr. Ta lična knjiga obseza najprej kalendarij, ki se od drugih navadnih odlikuje s tem, da je pomnožen z mnogimi slovanskimi krstnimi imeni in imenitnimi dogodki iz avstrijske, kranjske in slovanske zgodovine ; potem našteva deželne patrone v naši državi, objavlja dvorni koledar z rodopisom vladajoče dinastije avstrijske in vse sedanje vladarje evropske, kakor tudi vsa najimenitnejša deželna, cerkvena in državna oblastva v vojvodini kranjski itd. Zabavni del obseza životopise: Josip Juraj Strossmajer, Matej Cigale, An'on Martin Slomšek, Dragotin Rudež, popis božje poti na Döbrovi. Jelinekovo kozaško sliko: V noči Rusalk, in razgled po svetu: Sokolova petin-dvajsetletnica, Vodnikova slavnost v Ljubljani, Slovenska zmaga v Včlikovci, smrt ce-sarjeviča Rudolfa, Taaffcjcva desetletnica, dogodki v Srbiji, razstava v Parizu, izpremembe v ministerstvu, Boulanger, orijentska železnica, smešuice Knjigo dičijo še podobe škofa Strossmajerja, Mateja Cigalcta, Valentina Vodnika, knezoškofa Slomška, Dragotina Ru-deža, dobrovske farne cerkve in Eifflovcga stolpa v Parizu. Ličnemu in zel d spretno sestavljenemu priročnemu koledarju želimo veliko kupcev, zlasti ker mu je cena res nizka.
Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis s pridejanim zemljevidom. Postojina, R. Scbcr 1889, Cena? Zelö lepo nalogo so si postavili naši učitelji, opisati namreč vse šolske okraje na Kranjskem v zgodovinskem, zemljepisnem in narodopisnem oziru. Taka namera je zelö hvalevredna in zasluži naše popolno priznanje, ker do sedaj je kranjska dežela v krajepisnem in antropološkem oziru še vse premalo poznana In ravno učitelji v tem pogledu lahko največ storč, ker so v vedni dotiki z deželo in z narodom, ker imajo vsak dan priliko oboje opazovati, v tem ko se drugim učenjakom le redkokdaj in le slučajno taka prilika ponudi, takö da so njih opazke mnogokrat jednostranske ali vsaj nepopolne. Z veseljem pozdravljamo torej dva do sedaj izdnna zvezka, t j. Kočevsko okrajno glavarstvo (spisala St. Tomšič in Fr. Ivane, Ljubljana 1887J in v naslovu te ocene navedeno delo
Ali kakor se veselimo takih literarnih pojav, skali se nam vender že precej to veselje, ako navedeni knjigi skozi in skozi prečitamo. Res je, da gg. učitelji niso hoteli podati »učeno pisanih knjig, niti suhoparno naštetih zgodovinskih in statističnih podatkov, nego poučno berilo.*. Mi se s tem popolnoma ujemamo in tudi več ne zahtevamo, ali, kar se nam podaje, podhj se nam točno, pregledno in v zanimivi (tudi lepi) obliki. V obeh knjigah pogrešamo nečesa, kar bi nikakor ne bilo smelo izostati, pogrešamo namreč opisa narodnih šeg, ki nam vidoma gmejo pred očmi, zatem narodnih nošenj (če jih je še käj) ter narodnih pripovedek (resnih!) in pesmij. Saj vsakdo vč, kakö vsi nsirodje ravno sedaj folkloristiko goje, in mi Slovenci tudi ne smemo v tem oziru ostati za njimi. Zatö pa še ni zadosti, ako se le nekaj tujih besed iz ntfrodove govorice zabeleži (želeti bi bilo, da se take besede tudi raztolmačijo. ker ne more vsakdo vedeti n pr. kaj pomeni »drvišati«), nego potreba je nsirod globlje opazovati in zateči ga pri svojem naj-skrivnejšem mišljenji in čutenji ter videti, kakö on to svoje mišljenje in čutenje v
poetično obliko izliva. Dobro je tudi, da je v knjigi mnogo krajevnih imen (potokov, gričev in travnikov) naštetih, ali ne bilo bi odveč, ko bi se jim tudi nemške oblike pristavile, da bi se videlo, kakö so tujci popačili naša lepa imena.
Razven te splošne želje naj pristavim še nekaj posebnih opazek, nc kot grajo gg. spisateljein, nego kot pouk, česa naj se v prihodnje ogibljcjo.
Najpoprej želim nekoliko drugačne razdelitve in razvrstitve predmeta, t. j , da bi se postavila »Statistični pregled-, ter razdelitev glavarstva v okraje in občine po površini in prebivalcih na prvo mesto, in ne na najzadnje. Tudi se nam razvrstitev po »šolskih občinah« ne zdi nič kaj primerna, ker se take občine lahko od danes do jutri izpremenč in ker bi se potem lože s knjigo okoristili tudi nešolniki, n pr. uradniki, notarji, trgovci in obrtniki. Saj je vender redka prikazen, da bi bila jedna politična občina razdeljena med več šolskih občin, nasproti pa se lahko povč: v tej in tej poli-tiški občini imamo toliko in toliko šolskih.
Zatem priporočamo prcglcdovalcu knjige, naj izbriše vsa nepotrebna opetovanja jedne in iste stvari. Takd čitamo o potoku »Jamščici« ravno tisto na str. 12I., kot na str. 120.(!); o Kobcnceljnu na str. 126. isto kot na str 122.; o Gradišči isto na str. 134. in 157.; o Vrtovci na str. 177. in na str. 205. zopet. Koliko visok je Nanos, čitamo pa šc cel6 šestkrat, na str. 131., 133., 146., 175.. 181. iu ua str. 182. že zopet! To je vender preveč!
Največ opazek pa imam gledč zgodovinskih podatkov. Dandanes vender Že ne gre več, lokalno zgodovino samd in jedino le iz Valvasorja zajemati. Natisnene imamo že vse najstarejše listine (Schumi, Urkunden und Regestenbuch) in iz Dimičevih zgodovin poznamo že toliko zgodovinskih podrobnostij, da ne moremo biti vsaj za glavne kraje več v zadregi, napisati njih posebne zgode in nezgode. Pri tem pa seveda ne sme dotičnikova fantazija takö oživeti, kakor se je to dogodilo pri zgodovini Planine (vipavske) na str 200. in 201., kjer je toliko nezmiseljnostij in izmišljenostij natisnjenih:
Prav je, če se splošni zgodovinski pregled vsega okraja naprej postavi, kakor n. pr. v »Kočevskem okrajnem glavarstvu« na str. 13., (kar se na str. 70. zopet po-navlja\ pri tem pa se mora povedati, kam je dotiČno glavarstvo najpoprej spadalo in kedaj je bilo s sosednim Kranjskim združeno. Takö pogrešamo v vsem »Postojinskem glavarstvu« ja«me zavednosti, da so njegori predeli v srednjem veku pripadali Krasu, takoimenovani Ca rs i/i, katero je 1. 1028. podelil nemški cesar Konrad II akvilejskemu patrijarhu Poponu. Ta »Carsia« je bila takrat poleg Furlauije in Istre posebna patrijar-hova provincija, ol>scgala je razven pravega Krasa še Vipavo, Postojino, Loi in Cerknico, ter se je prostirala po pivški in košanski dolini tjadoli do Reke in Afoščenic. Patrijarhi so potem porazdelili Carsijo na manjše fevde ter jih darovali svojim vazalom, n. pr. vso reško dolino in volovsko okrajno glavarstvo Devincem. Premski grad (str. 86.) 11. pr. je bil s Senožečami vred ') jedno najvažnejših devinskih posestev -') in o njem ne molči ravno zgodovina. Ni mogoče, da bi bil I. 1313. »Egtes iz Raven« posestnik te graščine, ker je bil še 1 1374. Hugo »Herr von Duino und Prem« (Ravnaharji so mogli biti le devinski gradniki na Premu *) in po zamrtji Devincev 1. 1399 je prišel tudi Prem z drugimi njih posestvi v oblast grofov Walsec. Grof Rcimbcrt Walsec zapiše 1. 1472. Devin, Senožeče in Prem ter vsa svoja posestva na Krasi cesarju Frideriku III. Ta in
') 1463: Actum in burgo Sanoscchie, comitatus Duini et super Carsiis posito: Archcografo Triestino V. pg. 225.
s) Pichlcr, »II C'astello di Duino«, pg. 196.
8) CzÖrnig, Görz-Gradisca pg. 380, Anmerkung 1. —
njegovi nasledniki so darovali Prem različnim plemičem, /lasti Ravnaharjem, od katerih ga je priženil okoli I. löio. Ivan Sforza grof Porcia (Portia et Brugnera) kot »fevd« in šele njegov sin Ivan Ferdinand ga je kupil 1. 1627. za 63.257 gld. kot alodijalno lastnino. — Ali ni tisti grb nad graščinskimi vrati morda devinski, ali pa walseejski, prej ko hallerski?
In kakd se opisuje zgodovina glavarskega središča, Postojine same? Vse, kar se ru pripoveduje o Katalanih in o mestu Porreston so le Kandlcrjeve sanjarije in izmišljotine. Tudi Zahnova hipoteza (Friaulische Studien pg. 333), da se je Postojina kdaj Arizpcrg imenovala, je popolnoma neosnovana, ker Aris, Ariis je nastalo iz »Arigis« in to zopet iz »Arichis = Heinrich« (primeri cerkvico sv. Arha = Henrika na Pohorji). Zgodovinski grad Ariis, Arisperg, stal je v spodnji Furlaniji ob reki Stelli (južno od Flambra), kjer je še sedaj vas tega imena. Dr. Gregorutti v Trstu 1 izvaja ime Postojina od »via po-stuma«, ki je držala skozi staro Venecijo, ali mož ni mogel dokazati, da bi se bila ta rimska cesta naši Postojini kdaj le zdaleč približala. Temu nasproti vemo, da so Benečani v svojih latinskih spisih še v srednjem veku (1. I344. in 1367.) Postojino le v slovenski obliki »Postoina« imenovali. *) In še 1. 1459. čitamo, da je bil: Georg Cer-nemel »Capitaneus Postoine et Vicecapitaneus in Ducatu Ca-niohae s)
Da je na Soviči stal rimski kastei, ali bolje »predrimsko gradišče«, to je kaj verjetno. Izvestno je tudi postojinska graščina zcld stara, vender se ne more reči, da je bila okoli X. stoletja sezidana. Kakor smo zgorej videli, prišla je tudi Postojina 1. 10*8. pod svetovno oblast akvilejskega patrijarha. Zahn je tega mnenja *), da je akvilejska cerkev vse, kar je imela na Notranjskem, dobila od meranskih grofov, ki so bili od 1. 1173. dalje mejni grofje istrski, zlasti da je patrijarh Berthold Meranski (1218 — 1251.) pridobil svoji cerkvi Vipavo, Postojino in Predjamo, katero poslednjo so pa patri-jarhi v XIV. stoletji zopet izgubili. Mejni grof Henrik Meranski je bil 1. 1226. zastavil Vipavo in Postojino beneški rodovini Grimaui, ali patrijarh Bertold je rešil ta posestva in jih obdržal za svojo cerkev. — Leta 1511, zapiše cesar Maksimilijan Postojino in Senožeče »sambt allen vnd jeden derselben Renten« slavnemu hrvaškemu junaku Krstu Frankopanu za njegove velike zasluge v prvi beneški vojni. Nadvojvoda Ferdinand ponovi dnč 1. avgusta 1. 1526. ta zapis, obeča mu še 1000 gld. na leto iz tržaške mitnine in naredi ga svojim generalnim kapitanom Ljubljane, Trsta, Istre, Gorice, Gradiške in Marana (v gradskih lagunah). Za to pa je obečal Krsto Ferdinandu, da mu bode zvesto služil in se zanj boril. Ali te obljube 011 ni izpolnil, nego prešel je po bitki na Mo-hačkem polji na stran Ivana Zapoljskega.
Nerazumno je, zakaj se v naši knjigi poprej pripoveduje, kaj se je zgodilo 1. I8Ö3. z graščinskim zemljiščem, potem pa šele, da je 1. 1689. grad do tal pogorel. Še večji pa je kronologični nered pri vipavski zgodovini. Tam (str. 153 in 154) čitamo poprej, kaj se je zgodilo 1. »518. in še celö I642 , potem pa šele, kaj 1. 1459., in sicer vse v isti družini grofov Lanthieri; poprej so navedene izpremembe te družine iz 1. 1717., potem še le iz leta 1656.; poprej se omenja Anton Lanthieri od 1701. —1721., potem pa šele Gašpar Lanthieri 1 1539. Ali se ne pravi to zgodovino na glavo postavljati?
Pa tudi še drugih pomanjkljivostij in napak ima vipavska zgodovina prav zadosti Takd 11. pr. ne zvemo pred polovico XIV. stoletja skoro ničesar o Vipavi, tudi ne, da je
*) ArcheografYo Triestino, vol. X. str. 384. in naslednje.
'■'J De Franceschi, L'Istria pg. 17S in 195.
3)	Archeografo Triestino, IV. 276.
4)	Friaulische Studien I. pg 298.
bilo patrijarhovo posestvo, ki je tamošnje sodstvo navadno Devincem prepuščal Ime Vipava se čita prvikrat (kolikor je do sedaj znano) 1. 1154., ko je grofica Jadviga Arco-Bogen darovala 5 kmetov pri Vipavi (v Ložu?) vetrinjskemu samostanu. Med pričami se čita tudi neki »Wlwinus de Wippach«. *) Takd iz omenjene zgodovine ničesar ne zvemo o prizadevanji in bojih goriških grofov, da bi Vipavo patrijarhom oteli Molči se tudi popolnoma o nastojanji avstrijskih vojvod, Vipavo za sd predobiti (1351 —1365). Pa-trijarh Nikolaj je bil 1 1351 prisiljen podeliti »gorenji in dolenji grad v Vipavi« vojvodi Albrehtu II. in njegovim sinovom.
Celd neverjetno je, kakd se more v knjigo taka pomota vriniti, kakor citat str. 159. »de rebus Mo««, namesto: »Rent m moseovitiearum commentario*. Strašanski so tudi tiskarski pogreski (ali kaj) na str. 261.: Copiwe (Copiae), Vic**rius (Vicarins), Sed« (Sediš), kapitulirati (kapit/riirati, str 204), ali pa Petttzzi mesto Pcbizxi (Kočevsko gl. str. 55.). Sploh je str. 201. menda najnesrečnejša v celi knjigi, sicer polna fantazije, pa tudi polna pre-greŠkov proti logiki, zgodovini (n. pr. »Benečani Vipavski!«) in slovnici (»Turci zmorejo«, namesto premagajo). Tudi je nerazumno, kako je mogoče, da je kdaj »goriški notar sodil« (str. 202). Cerkev vrhpoljska pač ni v «otiikem zlogu sezidana (sir. 147). Sploh je v ol>eh knjigah mnogo bodečih slovniških napak (zamenjuje se n. pr. vedno ipak in itak). Ali ima dolenjski »Rog« (Hornwald res roge, da ga spisatelji imenujejo »Rogato gorovje« (Koč. gl. str. 7)??	S. R.
Nekaj iz ostaline Prešernove. V svesti si, da nam je vse sveto, kar nas spominja na ljubljenca našega, dosldj največjega pesnika Prešdrna, pisal je č. g. Gregor Ein spieler, dežčlni poslanec in župnik v PodkloŠtiu, naborjetskemu župniku, Č. g Lobeju, ker je bil zvčdel, da hrani ta gospod neko posodo za kavo, ki je bila nekdaj svojina našega pesnika. Na to pismo jc dobil č. g. Einspieler nastopni odgovor:
»Lieber Freund !
Endlich komme ich dazu, Deinen Wunsch wegen «les Dichter Preschcrn'schcn Service zu erfüllen.
Die Schwester des Dichters lebte als Iläuscrin mehrere Jahre bei ihrem Bruder Juri Preschern, pensionirtem l'farrer in Wolfsbach bei Malborgeth. Sie erzählte mir, ihr Bruder, der Dichter Preschern, habe von der Stadt Krainburg ein Service einst erhalten.
Nach dem Tode des sehr prosaischen Pfarrers Juri erwarb ich mir, was noch zu haben war, und sende es Dir mit Vergnügen.
Pfarrer Preschen» starb im October 18O8, ich war als Nachbar bei der Beerdigung ....
Filipp Lobe, Pfarrer.«
Jako zanimivo bi bilo včdeti, ali je mesto Kranj res podarilo k&j takega Pre-šdrnu, in o kateri priliki se je to zgodilo. Č g. Einspieler hrani od te posode dva vrčka, jednega za kavo, drugega za mleko, in jedno cukrenico Ako se dokaže, da je bilo to res nekdaj svojina Pre>črnova, hranile naj bi se navedene reči v ljubljanskem muzeji, kateremu jih č. g. Einspieler rad prepušča.
Rodoljubi v Kranji naj torej blagovolijo o tej stvdri pozvedovati ter objaviti, kar bodo zvčdeli.	Jos Lendovlek.
Orgeljski odmevi. Zbirka prediger in poiger za orgije ali harmonij Za uporabo v cerkvi, šoli in na domu Zložil in visokorodnemu gospodu Antonu Klodiču, vit. Sabla-doskemu, c. kr dež šolskemu nadzorniku, i. t. d udano poklonil Danilo Fajgelj Op. 40 Cena 1 gld. Založil Fran Govekar, nadučitelj. V Ljubljani natisnili Blaznikovi naslcd-
') Zahn, o. c pg. 80. —
niki. 1889. - Tako je naslov l.čno avtografovanemu, 70 stranij včlike osmerke broječemu zvezku prediger in poiger za orgije, katere je sestavil neumorno delavni naš skladatelj Res krasno delo po vsebini, kakor zunaujosti je razvrščeno v štiri dele. V prvem delu nahajamo 40 kratkih prediger v avtentičnih, starocerkveuih tonih, kakor v doričnem, fri-gičnem, lidičnem in miksolidičnem tonu. Čuditi se moremo, kakd je gospod skladatelj umel dati predigram te vrste toliko jasen in melodičen kolorit — V drugem delu se nahajajo predigre v vseh dur-tonovskih načinih. V tretjem pa predigre v vseh moll-to-novskih načinih. Četrti del zavzema pa poigre - postludije za polne orgije s pedalom. Pazno spremljamo raznovrstne skladbe g. Fajgeljna, in priznati moramo resnico besedij velicega glasbenika in skladatelja (g. A. F.), ki se je tako-le izrazil: »Alle Compositionen von Fajgclj bekunden eine tiefe musikalische Bildung, sowohl in der Harmonie, als auch in der Compositionslehre; nicht minder einen guten, echt künstlerisch geläuterten Geschmack, welche denselben besonders in der Kirchenmusik glücklich leitet.« Ako je res, da so orgije kralj glasbenih instrumentov, čuditi se je, kako malo se pri nas glasba za orgije neguje. Ne mogli bi omeniti niti jednega dela te vrste, ako bi jih ne bil g. F. žc šest spisal. Vsi so našli pri glasbenih strokovnjakih pohvalo in občno priznanje. Znani glasbeni profesor je o jeduem teh del pisal nastopno: »Alle Stücke in diesem Ilefte sind recht brauchbar; einige darunter aber sind von ergreifender Schönheit und weisen eine Leichtigkeit der thematischen Durchführung auf, die man nur beim Grossmeistcr Bach zu linden gewohnt ist«. — Po tako veljavnih izjavah smeli bi skoro trditi, da je Fajgelj prvi slovenski kontrapunktist in da ume za orgije pisati bolje, nego naši navadni skladatelji. Zatorej radi priznavamo, da se mu je delo 40. še bolje posrečilo, osobito zatd, ker se je skladatelj trudil združevati umetnost in lepoto z lahkoto. O predigrah v starocerkvcnih tonih smo se žc izjavili; omeniti nam je še izvrstno izvedenih postlu-dijev. Vsi, brez izjeme imajo veličasten značaj; v nekaterih pa akordske vrste kar jubi-lirajo, a vse brez posvetnosti in sentimentalnosti
Vse igre so lahko izvršive in velike vrednosti za študije mnogovrstnih glasbenih oblik, tehnične in tematične izpeljave, kar vse je svojstvo Fajgeljuu, ki jc zajedno tudi velik organist v praksi.
Zatorej naj si nobeden glasbenik ne pozabi in prilike ne zamudi, omisliti si velc-važno to glasbeno delo, katero je v čast gospodu skladatelju, kakor g. založniku. Izvrstnosti in mnogovrstnosti jc toliko (180 komadov), da bode zbirko vsak zadovoljno položil iz rok. Dobiva se zvezek za en gld. pri založniku gospodu Fran Govckarji. nadučitelji v Šiški, in pri Blaznikovih naslednikih v Ljubljani.
Ruska književnost. „Istoričeskij vestnik" meseca majnika donaša L Pavlenkovega statistični pregled o knjigah in časopisih, natisnjenih na Ruskem leta 1888. Tiskali so vsega tega leta na Ruskem (izven Fiuladije) 7427 spisov in to v 20,103.372 iztiskih. Med temi je ruskih 5318 spisov v 17,395.050 eksemplarih, 2109 spisov v 5,708222 eksemplarih pa neruskih. Med zadnjimi je poljskih 716 spisov (1,888.03! eks.), hebrejskih 343 (1,004.692 eks.), nemških 311 (514.149 eks.), lotUkih 217 (707.050 eksemp.), estniških 178 (794 S50 eks.) in še nekaj v druzih jezikih. — Med ruskimi je 629 slovarjev in iskalnikov o raznih strokah (3,877.^92 eks.), 521 učnih knjig (3,691.838 eks ), 720 bogoslovnih (3,334.182 eks.), 838 leposlovnih (1,953.818 eks.), 445 medicinskih (446.985 eks.), 256 zgodovinskih (288 023 eks.), pravnih 176 (248.706 eks), kmetijskih 173 (214.819 eks.), vojaških 159 (211.944 eks), liieramo-zgodovinskil) 155 (178.623 eks.), za deco 150 ,545.662 eks.), zemljepisnih 144(141.062 eks), närodnih 142 (821.800 eks.), pobtično-gospodarstvenih 115 (65,341 eks.), tehnologiških 101 (84.088 eks.), pri-rodoznanskih 93 (109 240 eks.), o vzgoji 60 (64.818 eks.), o zgodovini umetnosti 52 (43.417
eks), modroslovnih 46(62.960 eks.), matematičnih 45 (32.150 cks.), o računovodstvi» 43 (37-4,7 cks), političnih in socijalnih 33 (31 070 eks), raznih brošur pa 142 {144.035 eks). Med slovarje in iskalnike jc vštetih 155 ruskih koledarjev (1,537649 eks.), neruskih koledarjev je pa izšlo 205 (1,323.640 cks.). — Zanimiva je tudi statistika, koliko spisov je prišlo na svetlo po raznih mestih. V Peterburgu je izšlo 2484 spisov, v Moskvi '547, v Varšavi 912, v Odesi 274, v Rigi 264. v Kazani 228, v Kijevu 216, v Tifiisu 207, v Vilni 174, v Derptu (Dorpat) 173, v Ilarkovem iO|, v Revalu 97, v Mitavi 90 itd. — Perijodičnih spisov je bilo 067 in sicer 493 ruskih, 76 poljskih, 49 nemških, 13 estniških, 8 lotiških, 7 francoskih itd. — V Peterburgu izhaja 193 časnikov, v Varšavi 75, v Moskvi 70, v Rigi 23, v Kijevu 20 itd. — Po vsi evropski in azijski Rusiji spada po jeden dnevnik na 484.590 duš; po posameznih mestih pa v Revalu jeden dnevnik na 8550 duš, v Rigi na 13490, v Tiflisu na 14.860, v Peterburgu na 28970, v Moskvi na 75.350 duš. — Vse to nam kaže, kako lepo napreduje slovstvo rusko in, da, hvala Bogu, Rusi še nimajo primeroma toliko časnikov kakor — Slovenci. Da jim to nikakor ni v Škodo, kaže jasno napredek njih nečasnikarskega slovstva.
Razne književne novice. Grofa Lva Tolstojega roman „Kosaki1 je ponemčil z dovoljenjem pisateljevim L. A Hauff. Založil jih je Janke v Berolinu Spis sicer ni roman v navadnem pomenu l>escde, komaj je novela. Vender pa slika pisatelj svojega junaka Olenina prav po prirodi. Oleninu se gnusi sedanje društveno življenje. Zat<5 se umakne v Kavkaz. Krasna priroda ga navdušuje; ker pa junak svojega svetožalja ni pustil na planjavah ruskih, ampak je je prinesel s sel»oj tudi na gore, zato ga navadno prosto ljudstvo, med katerim si išče tolažbe, ne umeje in tudi krasna kosačka deva, v katero se zaljubi Olenin, ne. Torej osedla konja in jaše dalje po svetu — Vender hvali to delo tudi nemška kritika. —
Istega ruskega pisatelja spis ,,0 življenji" ponemčil je S. Behr na Lipskcm. Dunckcr in Humblot. —
Silvester Golgockij, pisatelj „tilosoticnega slovarja ', profesor Sv. Vladimirskcga vseučilišča Kijevskega je umrl dnč n.jul t 1. Porodil sc je 1 1813. v Kamenecu-Podoiskcm. Spisal je mnogo, slovel je kot pedagog in učenjak. —
Mara Cop Marlet je izdala v Budapešti knjigo: „Siidslavische Flauen auf Höhen und Tiefen der Balkanländer". Uvod je napisal Jos baron Helfe«. Prof. Jurij Vastagh je dodal šest slik. Tisek in slike so krasne. Med slikami pa nahajamo tudi „ciganko", ki gotovo ne spada med slovanske ženske Vse kar piše pisateljica, povedano jc že bolje, tudi v nemščini. Med drugimi podatki o starožitnosti slovanski pravi tudi, da so se ločili stari Slovani okoli leta 1500. Grešila je torej za tisoč let. Knjiga se sodi torej sama.
Pri S Fischerji v Berolinu je prišla na svetlo nemška prestava dveh pripovestij poljske pisateljice E. Orzcsko: „Sunson junak" in ,,solnčni žarek".
12. zvezek časopisa: »Deutsche allgemeine Criminalzeitung« prinaša prevode iz češčine: »Die schwarzen Kürassiere« BeneŠa Tfebizskega, »Der Hinhof«. »Das Duell», »Miltiades Psuros« Svatopluka (Jecha, »Ein verirrtes LicbeslieJ« L. Stroupežnickega, »Die Mutter«, Jiraseka, »Schlechte Menschen« J. Liera in balado Jar. Verchlickega »Des Zigeuners Geige«.
Nikolaja Aleksejeviča Nek raso vega dela je ponemčil II.J.Köcher. Na svetlo so prišla pod naslovom: Nicolai Alexejcwitsch Nekrassows sämtliche Werke. I. in II. zv. v Lipskem pri W. Friedrichu. Prestava je metrična in dobra, škoda le, da je pisal prevo-ditelj uvode nc da bi nam bil naslikal literaren životopis pesnikov, a dela pesnikova sama že kažejo, kakd plitvo sodijo <Sni. ki ga mečejo med nihiliste.
Grofa Lva Tolstojega »Polikuško« ponemČila je i£ ruskega Ida Brendel. Založil jo je D. Brünslow v Neubrandenburgu Pesnik nam kaže tu, koliko srca ima tudi še prosto revno ljudstvo
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr.— Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Ali gospod Vrban se ni dal preplašiti. »Glejte ga, ta je, ki vam prinaša kugo in lakoto v dolino, in sedaj je prišel še v našo sveto cerkev, in več hoče biti, kakor je mašnik katoliški. Ali naj tukaj ostane ? Ali jc pobegniti meni, ki sem jih izmed vas toliko krstil in jih vzprejel v cerkev božjo?«
Takoj je bila družba v plamenu. »Iz cerkve ž njim! Izpred božjega obličja s tem nestvorom! Ubijmo ga!«
Predikant se ni genil s svojega mesta ter je izprcgovoril odločno : »Vi ste slepi, prišel sem vam resnico oznanjat, a vi me hočete kamenjati, kakor so kamenjali prvega mučenika, sv. Štefana!«
»Kaj bodeš ti nam govoril?« oglasil se je Luka s Podgozda, in koščeno roko mu je položil na ramo. Kolikor mi imeti hočemo res-nice, dobimo je pri gospodu Vrbanu. A ni res tako, možje?«
»Res je, res je!« Posebno ženstvo je prav živahno kričalo. Predikant se ni zbal te razburjenosti. Bil je šc tako predrzen, da je stopil proti oltarju, prav kakor bi hotel z njega vreči svete posode.
»Boga samega hoče napasti!« kričal jc kapelan Vrban, »pomagajte!« In kakor besen jc planil s svoje lcce. Ni mu bilo treba hiteti. Žc je razljučena množica obsula predikanta in šiloma ga je vlekla iz svetišča.
»Predvčerajšnjem si nočil pri meni,« vpil je pogorski kmet, »a drugo jutro mi jc izvrgla krava mrtvo tele! To si mi naredil ti!«
To rekši je vsekal predikanta s pestjo po obrazu, da je bil takoj ves krvav.
»In pri nas je bil tudi,« kričala jc suha ženica, »Spelica moja je bila prav hudö bolna in drugo jutro, komaj je ta črniih odšel, prčcej je umrla. Drugače bi pa bila ozdravela, le ga, možje božji!«
Zopet se je dvignilo nekaj pestij, ki so vse padale po predikantu.
»Okrog hiše moje jc tudi lazil,« oglasil se je Luka s Podgozda, »in še tisto noč mi jc sapa podrla staro hruško na streho, da mi je vse polomila. Uddrimo ga, da ga potem vrag več ne prinese v naše kraje!«
Takö so ga tepčči iztirali iz svetišča. Grofica Suzana s svojim spremstvom se jc odmeknila takoj, ko je nastal prvi vrišč. Dasi je bil spoznovalec svetega evangelija v veliki nevarnosti, vender je hitro sedla na konja in krenila po hribu nizdolu.
Pozabila je še celö na oborožene svoje hlapce, takö se ji je mudilo.
V tem so bili predikanta pritirali pred staro lipo, ki je razprostirala vejevje skoraj nad cerkvenim vhodom. Vpili so in kričali nanj, in najsurovejši so ga neprestano tepli. Jurij Knafelj pa jc bil pravi