UŽITKARJI

MOHORJEVA

— 1

KNJIŽNICA

NATISNILA MOHORJEVA TISKARNA V CELJU

(FRAN MILAVEC, CELJE)

UZITKARJI

KMEČKA ŽALOIGRA V TREH DEJANJIH

SPISAL

ALOJZIJ REMEC

DRUGI NATIS

1934

ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU

Doooljenje za uprizoritev te igre daje pisatelj
dr. Alojzij Remec, odvetnilc v Ptuju.

55819

OSOO VK> 2^

FZ *<?

Vse pravice pridržane. — Za odre rokopis.

OSEBE:

UŽITKAR Anton Podbregar, starec krog 60  let.
UŽITKARICA Mana, njegova žena.

SNAHA Francka, vdova po njunem sinu Tonetu.
TONČEK, njen osemletni sin, užitkarjev vnuk.
SOSED France Smrekar, kmet užitkarjevih let.
PETER, njegov sin, Franckin ženin.

MEŠETAR Janez Srakoper.

SODNIK.

Star KANCELIST.

Mlada GOSPODIČNA.

Troje KMEČKIH ŽENSK.

Prvo in tretje dejanje se vrši o slovenski vasi na
užitkarjevem domu, drugo na sodniji v malem
trgu. Prvo dejanje v adventu, tretje kmalu za
drugim v predpustu.

PRVO DEJANJE.

Kmečka izba. Na desni o kotu oelika peč s
klopjo okrog. Na levi med doema oknoma miza
s klopjo ob steni in dvoje stolic. Na levi o
ozadju vrata iz veže. Med temi vrati in pečjo
omara. Na desni vrata v ospredju o užitkarjevo
čumnato. V kotu sekira, žaga in drugo orodje.

Mrzel zimski dan v adventu, predpoldne.

1. prizor.

UŽITKAR in  UŽITKARICA (sedita ob peči).
UŽITKAR: Lačen sem.

UŽITKARICA (kašlja):  Zebe me, da me slabost
obhaja od mraza. Ljubi Bog nama pomagaj!
UŽITKAR (vstane, gre k omari in potrese vrata,
ki so zaklenjena):  Kruh nama je zaklenila,
izgovorjeni kruh, in šla v vas k tistemu svo¬
jemu. O, da je ni sram! (Išče med orodjem
v kotu.)

UŽITKARICA: Potrpi! Jaz imam jabolka v
skrinji. Z njimi se odteščava. (Vstane in hoče
na desno.)

8

UŽITKAR (je izbral izmed orodja sekiro):  Ni¬
kamor ne hodi! Kaj boš z  jabolki, ki so za
mlade zobe!

UŽITKARICA (sede zopet k peči),  UŽITKAR (pa
gre k omari in s sekiro odtrga vrata).

UŽITKARICA (medtem, ko užitkar lomi vrata):
Za Kriščevo voljo, ne bodi tak! Potrpi!

UŽITKAR: Dovolj sem trpel tri leta. Zdaj ne
bom več! (Vzame iz omare štruco belega
kruha in krožnik mesa.)  Glej, bel kruh peče
zase! Midva ga že mesec dni nisva videla.
Na moji zemlji je zrastla pšenica, v mojem
mlinu se je zmlela moka, ki je bil iz nje za-
mesen ta kruh, jaz sem zgradil hišo in peč,
kjer se je spekel. In bi ga ne smel jesti?
(Gre k mizi, sede, si odlomi kos kruha in ga
hlastno je.)

UŽITKARICA: Zadnje dni me je strah pred
teboj. Kaj bo z nama? Moj Bog, moj Bog!

UŽITKAR: Ne jadikuj! jej in brani svojo pra¬
vico, če ti jo ljudje hočejo ukrasti! (Odlomi
kos kruha in ga nese užitkarici.)  Na, jej še ti!

UŽITKARICA: Ne morem, slabo mi je...  Stara
sva že. Kmalu umrjeva, morda prej, kakor
misliva. Zato ne smeva biti taka.

UŽITKAR (se vrne k mizi in sede):  Zakaj ne?
Ali se nama ne godi krivica? Krvava krivica,
pravim.

9

UŽITKARICA: Potrpiva! Saj Bog ve za naju.

UŽITKAR: Že. Ampak kar sam od sebe, če se
ne bova ganila, nama ne nasuje polne sklede.

UŽITKARICA (umolkne, ihti in šepetajo moli).

2. prizor.

Užitkar je z neukrotljivo srditostjo in si reže
meso s krožnika. Čez nekaj trenutkov pride
skozi vrata v ozadju snaha, ki se pogovarja
s Tončkom, seže v žep po ključ in stopi k
omari. Užitkar ji kaže hrbet.

SNAHA (Tončku):  Belega kruhka dobiš, ker si
bil tako priden doma. (Obstane pred omaro
in tleskne z rokami, opazivši, da so vrata od¬
trgana.)  Joj, kdo je odtrgal vrata!

UŽITKAR: Lakota, (jej

SNAHA (užitkarju):  Vi ste to štorih? Da vas
ni sram!

UŽITKAR: Tebe naj bo sram, ki nama kruh za¬
klepaš! Ali naj hodim in te posebej prosim
za vsak grižljaj? Še jesti nama ne privoščiš,
odkar si začela noreti za sosedovim. Kam je
rajni Tone gledal, da je tebe vzel!

SNAHA: Pustite Toneta, Bog mu daj dobro!
Vem, kaj bi radi: da bi bila vaša dekla, ka¬
kor sem bila prva leta, ko je bil on še živ in
ste imeli potuho in dobivali priboljšek za

10

priboljškom in ste jedli maslen kruh, jaz pa
ovsenjak. Zdaj sem jaz gospodinja, Tone je
vse zapustil meni, vama pa pritiče kot in
užitek in drugega nič.

UŽITKAR: Užitek imam v hiši pri odprtem
kruhu! Tako stoji v pismu: pri odprtem
kruhu! In če mi ga ti zaklepaš, si gii smem
jaz s silo odpreti. Ni ga človeka na zemlji, ki
bi mi mogel vzeti to pravico.

UŽITKARICA: Za pet ran božjih, ne ujedajta
se! Pomislita, da bi morala biti kakor oče
in hči!

UŽITKAR (užitkarici):  Molči! Če bi bil Tone
živ, bi govoril kakor jaz.

UŽITKARICA (ostane):  Jezus, Jezus, kaj bo iz
tega! Da se ne sramujeta pred otrokom!
(Tončku:)  Pojdi z menoj, Tonček, jabolk
ti dam! (Prime lončka za roko in hoče z
njim na desno.)

SNAHA (potegne Tončka k sebi):  Nikamor ne
boš hodil. Tudi kruha ne dobiš, ko ti ga je
oče pojedel.

UŽITKAR (plane pokonci):  Kaj, ti boš hujskala
otroka zoper mene?

SNAHA: Moj je, ne pa vaš!

TONČEK (snahi):  Ne jezite se, mama, oče so
lačni!

11

SNAHA (Tončku):  Ali mi boš tiho!

UŽITKAR (snahi s povzdignjenim glasom):
Vidiš, tvoj sin te uči pravice, ki je ti ne po¬
znaš. Tvoj otrok ve, kaj je prav, ti ne!

SNAHA: Le kričite! Ne bojim se vas. (Zanič¬
ljivo:)  Še danes vas prodamo! Pojdi, Tonček!
(Odide naglo s Tončkom,)

3. prizor.

UŽITKAR (strmi za snaho, in ko izgine, se se¬
sede na stol):  Kaj je rekla? Prodamo?

UŽITKARICA (sede k peči):  Saj veš: sosed se
žene za našo domačijo. Ko pride Francka k
njegovi hiši, prepiše zemljo na sina, ona pa
proda naš grunt staremu ...

UŽITKAR (po dolgem premolku):  Prodali naju
bodo ... S hišo, z gruntom... prodali kakor
žival, kakor par starih, slepih konj, ki sta
vozila in orala dolga leta in stojita zdaj za
milost pri praznih jaslih. Joj! (Zajoče od
gneva.)

UŽITKARICA: Potolaži se, večno ne bo tako.

4. prizor.

Skozi vrata v ozadju vstopijo sosed, njegov sin
Peter in mešetar.

SOSED (uiitkarju):  Hoj, sosed, dober dan!

12

UŽIT KAR (dvigne glavo in si potegne z roka¬
vom preko oči.)

SOSED, PETER in  MEŠETAR (gredo k mizi).

MEŠETAR (užitkarju):  Ognite se, oče, da se¬
demo in se dogovorimo!

UŽITKAR: Vam se ne ognem. To je moj stol,
moja hiša, moj grunt!

MEŠETAR (užitkarju):  Ne ustite se! Vi ste užit-
kar. Če vi ne vstanete, bomo pa mi seli!

SOSED in  MEŠETAR (sedeta k mizi).

SNAHA (pokliče od zunaj):  Peter, ven pojdi!
Dam za vino.

PETER (odide).,

MEŠETAR (sosedu):  Lepa domačija! Kar uda¬
rita, če ti da za dvesto tisoč.

SOSED: Še pol tega ni vredno. Užitkarja sta
na hiši.

MEŠETAR: Kaj, če sta! Saj ste stari sosedje, se
boste razumeli.

SOSED (ironično):  Res, soseda! In kakšna! De¬
vet pravd sva imela v življenju. Vse mejnike
sva obhodila s komisijami. Če je on stopil na
moje, sem ga jaz izročil dohtarjem, če jaz
na njegovo, sva se stepla, in ko je bila pravda
za tepež pri kraju, sva se udarila za pot.
(Užitkarju:)  Kolikokrat si bil zaprt, ker si
me udaril?

13

UŽITKAR (sosedu):  Povej, kolikokrat si bil ti!
Ali si mi katero dolžan ostal? Sam vrag te
mi je dal za soseda.

MEŠETAR (ju miri):  Pobotajta se! Pod eno
streho bosta, če danes sklenemo kupčijo.

UŽITKAR: Nikoli! Rajši zažgem!

SOSED: Oho, sosed! Če bo gorelo, bomo vedeli,
kdo je podtaknil.

MEŠETAR (sosedu):  To so besede. Pes, ki laja,
ne ugrizne!

UŽITKAR (mesetarju):  Ti boš mene zmerjal,
duša mešetarska? Pri konjih mešetari in ba¬
rantaj, ne kadar ljudi prodajajo!

MEŠETAR (malomarno):  To so besede, ki letijo
pri enem ušesu noter, pri drugem ven. Še
prijatelja postaneta, ko bosta skupaj. Kaj bi
tiste pravde! Zdaj bo ena zemlja, en grunt,
en gospodar. (Sosedu:)  Ali ni bilo škoda vsega,
kar si zapravdal? Bi ga bil pustil, naj ti rije
v tvoje, bi danes kupil več sveta.

SOSED: Ni samo to! Tudi za ženske sva se, ko
sva bila mlada. Ona tamle pri peči bi bila
moja, če bi mi je sosed ne bil od jedel.

UŽITKARICA: Oh, moj Bog, zdaj še to!

UŽITKAR (sosedu):  Moja žena je. Kaj ji boš
očital?

14

SOSED (se zasmeje):  Nič. Samo to, da me ni
hotela, ko je bila še brhka in mlada in bi bil
jaz dal vse zanjo. Pa sem ji bil prereven.

5. prizor.

PETER (pride iz ozadja s polno steklenico vina,
jo postavi na mizo, poišče o omari kozarce in
jih dene pred ose, tudi pred užitkar ja).

UŽITKAR (vstane, ko zagleda kozarec pred seboj,
in gre sest k peči):  Ne bom sedel pri mizi,
kjer se ljudje prodajajo in kupujejo.

PETER (sede k mizi).

SOSED (mešetarju):  Zdaj vidiš, kakšno nadlogo
kupim. Še sto tisoč bi človek ne dal, ko mu
lahko vsak dan zgori.

MEŠETAR (Petru):  Francka bo morala popu¬
stiti. Nisem vedel, da je užitkar tak! Sto in
petdeset tisoč je vredno, več ne.

PETER (sosedu):  Oče, jaz bi se ne mešal v to
kupčijo. (Maje z glavo.)  Ko pride Francka k
nam, naj ostane njen grunt, kakor je! Saj
vas ne bova podila iz hiša. Kot boste imeli in
užitek kakor drugi.

SOSED (Petru):  Če tako govoriš, bi skoraj rekel,
da nisi moj sin. Nič ne znaš barantati. Fran¬
cka naj pride! (Pokliče v ozadje:)  Francka!

15

6. prizor.

SNAHA (pride iz ozadja):  Kaj je?

SOSED (Francki):  Peter ne zna. Kot mi ponuja
in pravi, naj ta grunt ostane tvoj. Povem ti,
Francka, da iz tega ne bo nič. Če se Hočeta
vzeti, mi moraš ti svoj grunt prodati, drugače
pojde vajina poroka po vodi.

PETER (Francki neodločno):  Jaz te ne silim, da
moraš prodati mojemu očetu. Kaj misliš, če
bi se jaz priženil na tvojo domačijo?

SNAHA (sede k Petru):  Ali se ti blede, Peter?
jaz nočem užitkarjev v hiši, ne enih, ne dru¬
gih! (Pokaže k peči.)  Glej jih, že devet let
sem pod to nadlogo — zdaj si želim proč, proč
iz te hiše, kjer hočejo biti užitkarji gospodarji
in s sekirami vrata odklepajo. Zato prodam
in konec besedi!

SOSED (Francki):  ln jaz kupim! Vidiš, Francka,
ti znaš, Peter pa ne.

UŽITKAR (snahi):  Če ti da milijon zlatih kron,
ne prodajaj, Francka! To je moja zemlja,
moja hiša, moji žulji. Ti mi nisi v žlahti, a si
bila žena mojega sina, imaš otroka, ki je moj
vnuk, moja kri. Če prodaš, pride volk v hišo
in bo grizel do smrti mene in ženo in bo tvo¬
jemu sinu zemljo požrl.

SNAHA ( užitkarju):  Ne vtikajte se vmes! Grunt
je moj in naredim z njim, kar hočem.

16

UŽITKARICA (snahi):  Francka, kakor se Boga
prosi, te prosim, ne prodajaj, dokler sva vidva
živa! Saj ne bova dolgo! Ko umrjeva, stori,
kar hočeš!

SNAHA (užitkarjema):  Užitek in kot vama
ostane, naj kupi Peter ali Pavel. Kdor da dve¬
sto tisoč, dobi grunt in vaju.

MEŠETAR (snahi):  Nekaj boš popustila.

SOSED (se odloči, snahi):  Sto in sedemdeset tisoč
dam, Francka. In prepiše se, ko se s Petrom
vzameta.

UŽITKAR (sosedu):  Nikoli ne boš prišel na moj
grunt, če ga tudi z zlatom odtehtaš.

SOSED (užitkarju):  Ti molči! Ti ne prodajaš in
ne kupuješ!

UŽITKAR (sosedu):  Dokler bom živ, se te bom
branil kakor gada. Čemu siliš na grunt, ki ni
tvoj? Ali nimaš kota v lastni hiši?

SOSED: Petru dam domačijo in se mu umak¬
nem iz hiše. Nisem tak kakor ti, ki si še mlad
dal gospodarstvo iz rok. Tudi jaz bom užit-
kar, a za kot si kupim cel grunt in ne bom
taka užitkarska nadloga kakor ti.

UŽITKAR (sosedu):  Gad si, do smrti bi me rad
pičil, a me ne boš, ne boš ...

MEŠETAR (sosedu):  Še deset tisoč primakni, da
bo na obe strani prav.

17

SNAHA (Petru):  Kaj praviš, Peter, ali naj uda¬
rim?

PETER (snahi):  Kakor hočeš ...

UŽITKAR (vstane, snahi):  Ne prodajaj zemlje,
ki ni tvoja!

SNAH A (užitkarju):  Čigava pa je?

UŽITKAR (pokliče skozi vrata v ozadju):  Ton¬
ček!

TONČEK (se pokaže na vratih in ostane tam).

UŽITKAR (kaže na vnuka):  Tegale je zemlja po
božji in človeški pravici! (Snahi:)  Ko pride v
leta, te bo klel, da si mu dom prodala. Tako
te bo klel, da še v grobu tvoje kosti ne bodo
imele miru.

UŽITKARICA (snahi):  Res je, Francka! Če se
ti midva ne smiliva, naj se ti otrok! Kaj bo,
sirota, brez domačije?

SNAHA: Ne delam mu krivice. Doto bo imel in
jaz sem gospodinja. Da bi mi omare sekali in
otroku kruh izpred ust jedli, ne pustim. (So¬
sedu:)  Prodam!

UŽITKAR: O, ti kača!

SNAHA (sosedu):  Sto in sedemdeset tisoč in
Tončku tisoč za darilo! Ko se poročim, se
prepiše.

MEŠETAR: Udarita! (Naliva vino v kozarce.)

(Jžitkarji

IB

SOSED (udari snahi o roko):  Velja! (Petru in
mešetarju:)  Vidva sta priči. Jutri pojdemo
delat pismo in po poroki sedem na grunt.

SOSED, MEŠETAR in SNAHA (trčijo in pijejo).

SOSED (Petru):  Kaj se tako žalostno držiš? Pij!

PETER: Ta kupčija me ne veseli...

SOSED (Petru):  Vesel bodi, fant, da boš dobil
tako ženo!

SNAHA (objame z roko Petra okrog oratu):  O,
Peter, neumni Peter! Sama bova na gruntu,
ali slišiš, sama! Tako sem vesela, da se rešim
te puščobe in pojdem iz te hiše, ki je devet
let moj pekel! (Sosedu:)  Že danes lahko za¬
čnete gospodariti!

UŽITKAR (opije):  Ni res, še sem jaz tukaj!
Pogodba ne velja. Tuj grunt ste prodali in
kupili! (Kaže na Tončka.)  Tegale ni nihče
vprašal, kaj on misli. Zato kupčija ne velja!
(Hiti k vratom, izmed katerih Tonček izgine.)

UŽITKAR (vpije skozi vrata):  Hoj, ljudje božji,
na pomoč! Tukaj se tuj grunt in krščeni
ljudje prodajajo!

(Vsi vstanejo o razburjenju od mize, sosed
gre in potegne užitkarja od orat.)

SOSED (užitkarju):  Ali boš tiho, nadloga! Svojo
sramoto kričiš v svet! (Pahne užitkarja o kot
proti peči, kjer sloni sekira.)

19

UŽITKAR (zgrabi sekiro):  Ven! Proč z mojega,
razbojniki, neverniki!

SOSED (se postavi pred užitkarja):  Kaj boš ti?
Zdaj sem jaz tukaj gospodar in tebi pritiče
kot in drugega nič. (Pokaže na peč.)  Na peč!

UŽITKAR (dvigne sekiro):  Ven, razbojnik, volk!

SNAHA (zavrešči in zbeži skozi vrata v ozadju,
užitkarica stopi od peči in hoče med užitkarja
in soseda. Mešetar jo odmakne in s Petrom
vleče soseda nazaj).

PETER (prigovarjaje sosedu):  Oče, pustite ga!
Ves je zbegan!

SOSED (besno Petru in mešetar ju):  Pustita me!
(Se otrese obeh, plane proti užitkarju, zgrabi
za sekiro in mu jo izvije iz rok. Jo grozeče
povešeno vihti.)  Boš ti svojega gospodarja
napadal? Na peč!

MEŠETAR (Petru):  Pojdiva!

PETER (sosedu):  Pojdimo, oče!

MEŠETAR in  PETER (odideta počasi proti
ozadju).

UŽITKAR (sosedu):  Ne bojim se te! Še imam
pomoč zoper razbojnike in roparje.

UŽITKAR (odhiti na desno, odpre vrata v čum¬
nato in vstopi. Ko je za vrati, zažene sosed
sekiro skozi vrata za njim. Tisti hip užitkar

2 *

20

zavpije, sosed odide naglo za Petrom in me -
šetarjem skozi vrata o ozadju).

UŽITKAR (prisepa od desne in se prijema za
mečo):  Joj, joj, v nogo me je zadel! (Šepa do
odprtih vrat v ozadju in vpije skoznje.)  Raz¬
bojnik, volk! Do krvi si me! Tožil te bom!

UŽITKARICA (se je sesedla k peči in ihti v
dlani).

DRU G O DEJANJ E.

Razpravna dvorana na sodniji z vhodom od
leve. V ozadju dvoje oken, pred njima klop. V
kotu poševno na desni miza in dve stolici. Na
mizi križ, dve sveči, knjige in spisi. Na desni v
ospredju klopica.

Zimski dan predpoldne,
i.  prizor.

SODNIK (sedi za mizo v sodnem talarju. Na
njegovi levi piše star, na pol slep kancelist kot
zapisnikar. Pred sodnikom stoji sosed kot ob¬
dolženec. Na klopi na desni sedi užitkar s
klobukom v rokah in se naslanja sključen na
palico. Pred sodnikom stojita vštric soseda,
Peter in snaha).

SODNIK (Petru):  Poštenjak ste, da nočete pri¬
čati za očeta in ne proti njemu. S tem ste mi
olajšali presojo stvari. Sedite!

PETER (sede na klop v ozadju).

SODNIK (narekuje kancelistu, ki piše):  Priča
Peter Smrekar se v smislu zakona odreče pri¬
čevanju. (Nagovori snaho:)  Sedaj povejte vi,

22

kar veste! Prisegli ste in morate govoriti samo
resnico!

SNAHA: Ko je oče pograbil za sekiro, sem zbe¬
žala skozi duri in nisem ničesar več videla.

Uži l KAR (proti sodniku):  Ni res! Na vratih je
stala in se smejala.

SODNIK (zavpije nad užitkarjem):  Tiho! Kadar
vas bom vprašal, govorite!

UŽITKAR: Vse se je zaklelo proti meni, gospod
sodnik. (Pokaže s palico na snaho.)  Ta — prva.
Ljudi prodaja.

SODNIK (zavpije se huje):  Tiho, pravim! (Kan¬
ce listu: )  Pišite! (Narekuje:)  Videla sem, vejica,
da je moj tast zagrabil za sekiro. Pika.
KANCELIST (piše).

SODNIK (snahi):  Kaj je hotel oče s sekiro!'

SNAHA: Kaj drugega, kakor koga ubiti! Kar
nad tri je šel!

SODNIK (osorno):  Kaj bo hodil starec nad tri
može!

UŽITKAR: Nad roparje zmeraj, gospod sodnik,
če jih je tudi sto!

SODNIK (nad užitkarjem):  Tiho! Če boste mo¬
tili razpravo, vas bom zaprl. (Narekuje kan-
celistu:)  Hotel je s sekiro nad obtoženca, ve¬
jica, njegovega sina in...  (Vpraša snaho:)
Kdo je bil tretji?

23

SNAHA: Mešetar Janez Srakoper.

SODNIK (narekuje):  In Janeza Srakoperja, ve¬
jica, ki je pri prodaji posestva posredoval.
Pika. Vsled tega sem zbežala iz izbe in nisem
videla, vejica, da bi bil obtoženec vrgel se¬
kiro proti mojemu tastu. Pika.

KANCELIST (mecl narekovanjem piše).

SODNIK (snahi):  Sedite!

SNAHA (sede k Petru in se ves čas razprave z
njim tiho, ljubeznivo pomenkuje).

SODNIK (kancelistu):  Naj pride Janez Srakoper!

KANCELIST (vstane, gre na levo, odpre vrata in
pokliče):  Janez Srakoper!

SODNIK (sosedu medtem):  Ali naj priseže?

SOSED: Radi mene, kakor hočete, gospod sodnik!

UŽITKAR (sodniku):  Priseže naj! Na duši naj
mu bo, če ne bo resnice govoril!

SODNIK (užitkarju):  Oče, molčite! Sicer vas
bom res moral kaznovati, ker motite razpravo!

2. prizor.

MEŠETAR (pride od leve s kučmo na glavi in
se malomarno postavi pred sodnika. Kancelist
prižge sveči).

SODNIK (ozlovoljen mešetar ju):  Odkrijte se,
saj niste na sejmu!

24

MEŠETAR (nekako obotavljaje se sname kučmo
z glave).

SODNIK (mešetarju):  Prisegli boste. Radi krive
prisege še niste bili kaznovani?

MEŠETAR: Nikoli.

SODNIK: Ali ste z obtožencem kaj v sorodu?
MEŠETAR: Nič.

SODNIK: Prisegli boste, da boste govorili samo
resnico, ničesar dodali in ničesar zamolčali.
S prisego se Bog na pomoč kliče. Kriva pri¬
sega je pred Bogom smrten greh in se tudi po
naši postavi kaznuje z večletno težko ječo.
Dvignite tri prste kvišku in govorite za mano!

MEŠETAR (dvigne tri prste desnice).

SODNIK: Vstanite!

(Vsi vstanejo.)

SODNIK: Prisegam pri Bogu vsemogočnem in
vsevedočem...

MEŠETAR (govori za sodnikom):  Prisegam pri
Bogu vsemogočnem in vsevedočem ...

SODNIK: ... čisto prisego . . .

MEŠETAR: ... čisto prisego . . .

SODNIK: ... da bom na vse, kar me bo sodnija
vprašala...

MEŠETAR: ... da bom na vse, kar me'bo sod¬
nija vprašala...

25

SODNIK: .. . govoril samo čisto in golo res¬
nico ...

MEŠETAR: ... govoril samo čisto in golo res¬
nico ...

SODNIK: ... tako gotovo, kakor mi Bog po¬
magaj!

MEŠETAR ... tako gotovo, kakor mi Bog po¬
magaj!

SODNIK (ugasne sveči, osi sedejo razen soseda
in mešetarja, ki vrti kučmo med prsti).

SODNIK (narekuje):  Priča Janez Srakoper, po¬
sestnik in mešetar, katoliške vere, oženjen, se
po postavi zapriseže in izpove ...
KANCELIST (piše).

SODNIK (mešetarju):  Poslušajte! France Smre¬
kar je tožen, da je užitkarja Antona Pod¬
bregarja telesno lahko poškodoval. To je bilo
tisti dan, ko je njegova snaha prodala svoje
posestvo obtožencu. Vi ste posredovali pri tej
kupčiji. Povejte, kaj ste videli!

MEŠETAR: Kaj sem videl? ... Nič...  Ko smo
se za grunt pogodili, je začel stari vpiti, da
ne pusti prodati, da smo roparji, tatje in raz¬
bojniki. Nato je zagrabil za sekiro in šel nad
nas. Smrekar pa mu je izvil sekiro iz rok in
jo vrgel v kot.

UŽITKAR (plane pokonci):  Ni res. (Mešetarju:)
Lažeš. (Sodniku:)  Vame jo je vrgel.

26

SODNIK (z nenadno jezo nad užitkarjem):  Ven
iz dvorane!

UŽITKAR: Mešetar je po krivem prisegel...

SODNIK (kancelistu):  Spravite ga ven! (Užit-
karju:)  Če bi ne bili tako stari, bi vas zaprl/

UŽITKAR: To je moja pravica, gospod, moja
sveta pravica!

KANCELIST (je vstal, šel k užitkarju in mu po¬
ložil roko na ramo, s pomirjevalnim glasom):
Ne jezite se, oče! Stopite ven! Ko vas gospod
sodnik pokliče, boste povedali, kar veste.

UŽITKAR (se odpravlja proti izhodu na levi):
Saj grem, da ne bom priča, če božja roka
udari vmes ...

SODNIK (ki mu je žal nenadne jeze, tolažeče):
Ne govorite tako, oče! Tu se ne godi nikomur
krivica! Sami si jo delate ... Kakršne priče,
taka pravica!

UŽITKAR: Vsi bi me radi pokopali... (Odpre
vrata na levi in izstopi.)

SODNIK (mešetarju rezko):  Prisegli ste! Ali res
niste videli, da bi bil Smrekar vrgel sekiro
proti Podbregarju? Pazite, kaj govorite!

MEŠETAR: Jaz in Peter sva bila pri vratih, da
stopiva ven, ko je stari zakričal, da bo stre¬
ljal, in res stopil v čumnato, ko mu je bil
Smrekar izvil sekiro iz rok.

27

SODNIK: Kam je potem Smrekar del sekiro?

MEŠETAR: V kot jo je vrgel.

SODNIK (ostro):  Kako to veste? Prej ste rekli,
da ste bili pri vratih!

MEŠETAR (drzno):  Ko sva bila s Petrom na
pragu, sva slišala, da je zaropotala sekira po
tleh. Jaz mislim, da jo je vrgel v kot.

SOSED: K peči sem jo vrgel, gospod sodnik.

SODNIK (vzroji nad sosedom):  Tiho! Na višjo
sodnijo vas bom dal z vsemi pričami in s
sosedom povrhu! Vragovi ste, ne ljudje!

SOSED (se opravičuje):  Jaz sem vrgel sekiro v
kot. Lahko prisežem. Sosed si je izmislil, da
sem ga zadel pod koleno. V nesrečo bi me rad
spravil.

SODNIK: Molčite! Vi ste pa njega že pokopali. .
(Kancelistu:)  Pišite! (Narekuje z nejevoljnim
glasom, prepričan, da je mešetar lagal.)  Iz¬
pove kakor prva priča z dostavkom, vejica,
da je obtoženec vrgel sekiro v kot, vejica, a
ne v Antona Podbregarja. Pika.

KANCELIST (piše).

SODNIK (mešetarju):  Ali ni Podbregar prišel
iz izbe za vami in vpil, da je ranjen?

MEŠETAR: Vpil je za nami, da...  Vse nam je
rekel, samo ljudje ne.

SODNIK (nejevoljno):  Vse to pričevanje ni

vredno piškavega oreha ...

28

MEŠETAR (drzno, izzivajoče):  Prisegel sem in
ne morem drugače govoriti. (Sede na klop k
snahi in Petru.)

SODNIK (kancelistu):  Pokličite Podbregarja!
KANCELIST (gre k levim vratom in pokliče):
Anton Podbregar!

3. prizor.

UŽITKAR (pride od leve in obstane ob vratih.

Kancelist se vrne na svoj prostor).

SODNIK (užitkarju):  Stopite bliže!

UŽITKAR (stopi pred sodnika).

SODNIK (užitkarju):  Kje je vaša žena?
UŽITKAR: Bolna je. Umrla bo ...

SODNIK: Zaradi nje razprave ne bomo prelagali.
Ona bi itak ne mogla ničesar povedati. Kje
je bila, ko je obtoženec vrgel sekiro iz rok?
UŽITKAR: Sredi izbe je stala.

SOSED: Ni res. Na peči je jokala, ker si šel s
sekiro nad nas!

UŽITKAR (sosedu):  Lažeš! Sredi izbe je stala.
SODNIK: Tiho! (Sosedu:)  Ne vtikajte se vmes!
(Užitkarju z uradnim glasom:)  Zaslišal vas
bom kot pričo!

SOSED: Priseže naj!

SODNIK (zavpije nad sosedom):  Ali boste mol¬
čali ali ne? Jaz že sam vem, kaj mi je storiti!
(Užitkarju:)  Ali živite s sosedom v sovraštvu?

29

UŽITKAR: Od mladih nog, gospod sodnik.

Vedno mi je škodoval, kjer je mogel...

SOSED (uiitkarju):  Ti pa meni!

SODNIK (sosedu odločno):  Še eno besedo in vas
za teden dni zaprem! Še pred sodnijo ne mo¬
reta pozabiti svoje jeze! Ali sta človeka ali
ne? Oba sta v letih, vsak hip vaju Bog lahko
pokliče predse; čas bi bil, da se spravita.
Sedaj imata priliko. Glejta, kako naj vama
sodnija pravično razsodi, če sama nočeta
drug drugemu odpustiti? Pozabita, kar je
med vama, in pobotajta se!

SOSED: jaz ne pozabim ničesar! On me je pre¬
ganjal vse življenje. Vse žandarje, biriče in
sodnike je klical na pomoč, če sem le z me¬
zincem ganil proti njemu. On me je ovadil,
on je kriv, da me danes zopet sodite kakor
ubijavca.

SODNIK: Pozabita! Odpustita si! Podajta si
roke, jaz končam razpravo, vidva pa idita v
božjem imenu domov!

UŽITKAR: Kam domov, ko doma nimam? (Po¬
kaže soseda.)  On mi ga je ukradel. Cel grunt
mi je ukradel samo zato, da me spravi s sveta.
Moja žena že umira zavoljo njegove hudo¬
bije. In takemu naj odpustim? Saj sam noče,
da bi se spravila!

30

SODNIK (sosedu):  Kaj mu silite v hišo? Dajte
grunt snahi nazaj. Sami veste, da je domačija
prav za prav otrokova!

SOSED: Kar sem kupil, sem kupil. Nič ne bom
razdiral.

SODNIK (sosedu in užiikarju):  Poslušajta me!
Še enkrat vaju vprašam: ali se spravita ali ne?

SOSED in  UŽITKAR (molčita).

SODNIK (sosedu):  Smrekar, govorite!

SOSED: Ne.

SODNIK (užitkarju):  In vi, Podbregar?

UŽITKAR: Če on ne, jaz tudi ne.

SODNIK: Oba bosta obžalovala, da me nista
poslušala, a bo prepozno ... (Užitkarju z
uradnim glasom:)  Zaslišal vas bom brez pri¬
sege. Vidim, da je vajino sovraštvo tako ve¬
liko, da vama je zatemnilo voljo in pamet.
(Narekuje kancelistu:)  Anton Podbregar, užit-
kar, nezaprisežen, izpove: dvopičje.

K AN CELI ST (piše).

SODNIK (užitkarju):  Povejte torej, kako je bilo!

UŽITKAR (sodniku):  Ko so si udarili v roke za
moj grunt in sem jaz rekel, da kupčija ne
more veljati, me je sosed začel goniti na
peč...

SODNIK (prekine užitkarja):  Vse to smo že
slišali. Povejte samo to, ali vas je sosed zadel
s sekiro namenoma ali ne!

31

UŽITKAR: V mečo pod kolenom me je zadel, ko
je vrgel sekiro vame.

SODNIK: Ali jo je vrgel naravnost v vas?

UŽITKAR: Naravnost vame.

SODNIK (sosedu):  Kaj pravite vi na to?

SOSED (sodniku):  Jaz sem vrgel sekiro v kot.
To prisežem.

UŽITKAR (sosedu):  Lažeš! Ubiti si me hotel.

SODNIK (užitkarju):  Ali ste videli, da je vrgel
sekiro namenoma proti vam?

UŽITKAR: Kako bom videl, ko sem bil v izbo
obrnjen? Od zadaj me je zadela.

SODNIK: Morda je odletela od zida v kotu,
kamor jo je bil sosed zagnal?

UŽITKAR: Kako bo odletela iz kota, če jo je
tako gotovo zagnal za mano, kakor je Bog v
nebesih!

SODNIK (užitkarju):  Sami pravite, da ga niste
gledali. Torej se lahko motite. (Sosedu prigo-
oarjaje:)  Če ste res vrgli sekiro za njim, pri¬
znajte rajši, kakor da tajite!

SOSED: Jaz sem sekiro zagnal v kot. Jaz ga
nisem hotel zadeti. Saj bi ga bil lahko pobil
prej, ko sem imel sekiro v rokah in je on stal
komaj pol koraka od mene. Jaz sem nedolžen.

SODNIK (nejevoljen):  Tn vendar ga je sekira
zadela.

32

SOSED: Če je odletela od zida, radi mene lahko,
jaz nisem kriv. A ne verjamem, da bi ga bila
zadela.

UŽITKAR: Teden dni me je bolelo. Vsa noga je
bila otekla.

SOSED: Seveda! Še tisti dan si letel k orožni¬
kom, ki pa niso mogli na nogi ničesar najti.

SODNIK: Ne prepirajta se pred mano! Bog vaju
bo sodil oba, jaz ne. (Užitkarju uradno:)  Ko¬
liko zahtevate za bolečine?

UŽITKAR: Dvesto kron.

SODNIK (kancelistu):  Pišite! (Narekuje:)  Po¬
trjujem vse, vejica, kakor stoji v obtožbi.
Pika. Ali je obtoženec zagnal sekiro narav¬
nost vame ali ne, vejica, ne morem povedati,
vejica, ker sem bil obrnjen v izbo in obto¬
ženca tisti trenotek nisem videl, vejica, ker
je stal za mano. Pika.

KANCELIST (sodniku boječe):  Gospod sodnik,
užitkar je skoraj prisegel, da je obtoženec
vrgel sekiro vanj.

SODNIK (kancelistu začudeno):  Gospod kance-
list! Razpravo vodim jaz! Saj ste sami slišali,
da ga tisti hip ni gledal. Take opazke bi ne
bil pričakoval od vas ...

KANCELIST: Oprostite mi, gospod sodnik! Že
štirideset let pišem in še nikoli nisem črhnil

besedice. Misli! sem, da ste kaj preslišali, zato
sem to dejal. . .

SODNIK (ožame zapisnik izpred kance lista in
ga bere):  Kakšen je ta zapisnik. Vse je mokro.
Kako to?

KANCEL1 ST: Iz oči mi je kanilo, gospod sod¬
nik . . . Star sem ...

SODNIK: Še včeraj ste tako lepo pisali. I ti pa
vaše pisave skoraj ni spoznati.

KANCELIST: Roka se mi trese. To je zadnja
razprava, ki pri njej pišem, gospod sodnik.

SODNIK (položi zapisnik zopet pred zapisni¬
karja):  Zahvalite Boga, da greste v pokoj!
Naše življenje ni prijetno. Zdaj si boste od¬
počili. Pišite dalje! (Narekuje:)  Pridružujem
se postopanju kot zasebni udeleženec in za¬
htevam za bolečine dve sto kron. Pika. Konec
razprave.

KANCELIST (piše).

SODNIK (ostane, da razglasi sodbo. Vsi se doig-
nejo).

SODNIK (z uradnim glasom, kakor bi se mu
mudilo):  V imenu Njegovega Veličanstva

kralja! Obtoženec France Smrekar se oprosti
od obtožbe. Po pričevanju zaslišanih prič se
sodišče ni moglo uveriti, da bi bil obtoženec
res zakrivil kako kaznivo dejanje s tem, da
je vrgel sekiro za zasebnim udeležencem. Ta

Užitkarji

34

sam pravi, da obtoženca tisti hip ni videl. Ob¬
toženec se zagovarja, da je sekiro zagnal v
kot, in je to potrdil pod prisego tudi priča
Srakoper. Zasebni udeleženec se s svojim za¬
htevkom zavrača na pot civilne pravde. (So¬
sedu:)  Prosti ste. Idite domov in se spravite.
Zbogom!

SOSED, PETER, SNAHA in  MEŠETAR (odidejo
proti desni).

SOSED (spotoma užit kar ju zmagoslavno):  Nič
mi nisi mogel. Zdaj pojdem jaz tebe tožit.

4. prizor.

UŽITKAR (stoji nepremično na svojem mestu,
sklonjen, oprt na palico, sodnik zbira spise
po mizi, kancelist sname naočnike, gleda skozi
nje proti oknu in jih briše z robcem. Čez ne¬
koliko hipov vstopi od leve mlada gospo¬
dična v klobuku).

GOSPODIČNA (sodniku):  Klanjam se, gospod
sodnik!

SODNIK (gospodični):  O, naša nova gospodična!
(Poda gospodični roko.)  Dobrodošli! Pričako¬
vali smo vas že zjutraj, da bi bili že pisali pri
tej razpravi.

GOSPODIČNA: Vlak sem zamudila, gospod
sodnik.

35

SODNIK (kancelistu):  Gospod kancelist, to je
vaša naslednica.

KANCELIST (gre h gospodični in ji poda roko) :
Vem, vem ... Tako je ... Slabo vidim, res,
počasi pišem in s peresom pisanih stvari ne
cenijo več.

GOSPODIČNA: Dokler se vsemu ne privadim,
tudi jaz ne bom mogla hitro pisati.

KANCELIST: Vse vam bom pokazal, gospo¬
dična.

SODNIK (gospodični):  Pojdite z menoj v pi¬
sarno. Mnogo nujnega dela je!

GOSPODIČNA: Prosim, gospod sodnik!

SODNIK (se odpravi z gospodično proti levi,
ugleda užitkarja in obstane).

SODNIK (užitkarju):  Kaj pa še čakate, oče?
Pravda je končana.

UŽITKAR (sodniku):  Ni končana, gospod sod¬
nik! Moj sosed je kupil grunt po krivici...

SODNIK: O tem se danes ne pravdamo.

UŽITKAR: Samo za svet, za pravico vas prosim,
gospod! (Vleče pismo iz žepa.)  Tista kupčija
je goljufija, tatvina, rop pred Bogom in ljud¬
mi. (Razgrne pismo.)  Tu notri je tako pisano,
da imam z ženo užitek pri hiši ob odprtem
kruhu in pri skupni mizi. In priboljšek vsako
leto pet mernikov pšenice, deset funtov mesa,
pet funtov masla in ... in ...

3 *

36

SODNIK (prekine užitkarja):  Saj vam užitek
ostane, če grunt desetkrat menja gospodarja.

UŽ1TKAR: Kakšen užitek mi bo dajal sosed, ki
me sovraži od mladih let! Še neslanega kropa
mi ne bo privoščil.

SODNIK: To je vajina stvar. Zakaj ste šli med
užitkarje, ko bi lahko še gospodarili ?  Tri dni
po smrti se izroča, ljubi moj prijatelj. Kdor
prej da vajeti iz rok, se mu godi tako kakor
vam.

Užil KAR: Ni samo to...  jaz sem sinu izročil,
ne snahi in ne sosedu. In sin, ki je umrl, ima
sina. Osem let je star. Zanj mora biti pravica
in mu ne smejo drugi grunta ukrasti. Zan j
govorim, ki ga je lastna mati izdala, ne zase.

SODNIK: Vaš sin je umrl in posestvo zapustil
svoji ženi. Žena lahko naredi s posestvom, kar
hoče ... Tako je postava.

UŽITKAR: A pravica ni. Jaz samo pravice iščem.
Sodnija mi jo mora dati. Če ne meni, vsaj
mojemu vnuku.

SODNIK (užitkarju):  Pomenite se z gospodom
kancelistom! Jaz nimam časa. (Kancelistu:)
Dopovejte mu, kako in kaj, če morete. (Go¬
spodični:)  Idiva!

SODNIK in  GOSPODIČNA (odideta na leno).

5C

5 .  prizor.

UŽITKAR (kancelistu):  fu je pismo, v gruntnih
bukvah je črno na belem! Kako da bi prišel
v hišo in na grunt tuj človek, moj smrtni so¬
vražnik? (Sili pismo kancelistu.)  Tu je pismo,
gospod, preberite ga!

KANCELIST: Shranite pismo! Že štirideset let
poznam vas in vaše življenje. Tako je, kakor
je gospod sodnik rekel. Ni je sodnije, ki bi
vam mogla pomagati.

UŽITKAR (zgane pismo in ga spraoi v žep. kes
mrk.)  Ne verjamem vam, ne. Sodnika se bo¬
jite. K dohtarjem pojdem v mesto, ti mi bodo
pravdo dobili.

KANCELIST (položi užitkarju roko na rame):
Ne lažem, oče. Prestar sem in predobro vem.
kako je z vami. Ni ga advokata, ki bi vam
mogel pomagati. Vdajte se v božjo voljo!

UŽITKAR: To ni božja volja, še človeška ni, to
si je vrag izmislil. Tukaj je sodnija, tukaj
imate postave, tukaj delate pravico, sodite in
zapišite: grunt se ne sme prodajati, če gospo¬
dar noče. In ljudje tudi ne.

KANCELIST: Nobena sodnija ne bo tako sodila.

UŽITKAR: Potem na svetu ni pravice.

KANCELIST: Ali ste šele danes prišli do tega
spoznanja?

38

UŽITKAR: Zdajle, ko vas slišim tako govoriti.

Za vse druge je pravica, za užitkarje je ni.
KANCELIST: Potolažite se! Niste edini, ki trpite
krivico, dasi je vaša pravica jasna kakor
sonce. Glejte mene! Štirideset let sem pisal v
mrazu in vročini, v temnih sobah, v zapra¬
šenih aktih in knjigah, členke imam trde na
prstih, v kosteh me trga, skoraj slep sem. In
vendar bi še rad služil, da bi bil povišan samo
za eno stopnjo, da bi svojim hčeram mogel
kaj primakniti za stara leta, da bi bolni ženi
dal kak priboljšek. A ni mi dano. Gospodična
pride na moje mesto in jaz moram v pokoj.
Tudi jaz sem od danes naprej užitkar, državni
užitkar, ljubi moj, in tudi moj užitkarski
kruh bo trd. A kaj hočem? Potrpeti... po¬
trpeti ...

UŽITKAR: Vam je lahko! Vedno ste imeli druge
nad seboj, zato ste vajeni potrpeti. A jaz sem
bil sam svoj gospodar, nihče mi ni ukazoval,
grunt je bil moj in božji. In zdaj da bi mi
najhujši sovražnik gospodaril v hiši? Nikoli!
Če tu na sodniji ni pravice, si jo bom sam!
naredil.

KANCELIST: Nesreča bo za vas!

UŽITKAR: Za druge tudi! Sosed ne bo nikoli
prestopil praga v mojo hišo.

39

KANCELIST: Ena sama pot je: dajte užitek ce¬
niti, sosed naj vam ga plača in idite drugam!

UŽITKAR: Iz svoje hiše se ne ganem, naj me
tudi sodnija goni iz nje.

KANCELIST (prime užitkarja pod pazduho).
Pojdiva gledat v zemljiško knjigo! Mene po¬
slušajte, ne ho vam žal. Užitkar ne bo užit¬
karja sleparil.

UŽITKAR (počasi s kancelistom na desno):  Do¬
mov pojdem in ne bom več iskal pravice po
sodnijah. Ko bo sosed sina ženil in bo hotel v
mojo hišo, boste slišali, kako ga jaz pozdra¬
vim, ko stopi na prag! ...

VRETJE DEJANJE.

Užit kar jeva čumnata. V ozadju dvoje zaprtih
okenc s križi in pogledom na zasnežen ort, ograjo
in pot. Med okenci velika skrinja. Na sredi miza
in par stolic. Na desni postelja in mizica zraven
nje. Edina vrata so na levi, bolj v ozadju.

Predpoldan v predpustu. Sneži.

1. prizor.

Na postelji leži pravkar umrla užitkarica. Krog
nje stoje tri ženske, ena z gorečo svečo ob
glavi, druga drži umrli ogledalce pred ustni¬
cami, tretja se sklanja k umrli. Užitkar sedi
globoko sključen na skrinji, naslanja komolce
na kolena in tišči obraz v dlani.

PRVA ŽENSKA (tiho, skrivnostno):  Kako dolgo
umira!-

DRUGA ŽENSKA (se vzravna in pogleda ogle¬
dalce):  Izdahnila je že, na ogledalcu ni me¬
glice. (Spravi ogledalo.)

VRETJA ŽENSKA: Bog ji daj večni mir in po¬
koj! Molimo zanjo!

41

PR VA ŽENSKA (postavi svečo na mizico, vse tri
se prekrižajo in tiho molijo. Ena sklepa umrli
roke na prsih).

DRUGA ŽENSKA (gre k užitkarju in ga strese
za ramo):  I one, žene nimaš več.

UŽITKAR (vstane, gre počasi k umrli in se
skloni nadnjo. Po dolgem molku, kakor da
govori samemu sebi):  Mrtva! ... Žalost in po¬
manjkanje sta jo umorili... (Se obrne od
umrle.)  Utrnite ji zadnjo solzo, zaprite ji oči,
da me ne bo gledala tako daleč z onega sveta,
kamor ne morem za njo . . . ( Gre k oknu in se
nasloni nanje ter zre ven.)

ŽENSKE (zatisnejo umrli oči).

PRVA ŽENSKA: In mlada se danes moži! Ne
ve, da ji je tašča ta hip umrla.

DRUGA ŽENSKA: Povedati bi ji bilo treba. Naj
poroko prelože!

TRETJA ŽENSKA: Jaz grem, da ji povem. Naj
spravi zidano ruto in poročno krilo, ko ima
mrliča v hiši!

2. prizor :

Tretja ženska odide proti levi z naglico in za¬
dene med vrati na soseda.

SOSED (ustavi žensko):  Kam, kam vihraš? Sko¬
raj si me podrla! (Vstopi.)  Kaj hočeš?

TRETJA ŽENSKA: Mana je umrla.

42

SOSED (presenečen):  Umrla? Ne verjamem...
Saj so pravili, da ji ni hudega! (Stopi k po¬
stelji, kjer leži umrla, in jo ne kaj hipov gleda.)
Res — izdahnila je ... (Skomizgne z rameni.)
Kaj hočemo! ... Vse nas čaka ...

TRETJA ŽENSKA: Francki grem povedat, da se
ne bo opravljala za poroko.

SOSED (ženski):  Stoj! Nikamor ne boš hodila.
Svatje so pripravljeni, konji napreženi, godci
čakajo, nevesta se oblači, da se odpelje v
cerkev. In da hi odlašali? Ne, ko pridemo iz
cerkve, ji že povemo.

DRUGA ŽENSKA (sosedu):  Ali nimaš nič srca?

Stara na parah, mlada k poroki?

SOSED (ženski):  Kaj te to briga? Jaz že vem,
kaj delam. (Užitkarju:)  Sosed!

UŽITKAR (se vzdrami iz svoje žalosti in obrne
od okna):  Kdo me kliče? (Ko spozna soseda,
ga vpraša kakor človeka, ki ga ne pozna.)  Ti?
Kaj hočeš?

SOSED (užitkarju):  Pri sosedih si prosil za ženo
vina, mleka, kruha ...

UŽITKAR: Zdaj ji ni treba ničesar več.

SOSED: Ko bi bil vedel, kako je, bi bil jaz dal...
Mislil sem, da iz gole sitnosti to delaš, da me
osramotiš pred ljudmi. Moj užitkar si, zato
moram jaz zate skrbeti.

43

UŽITKAR: Pojdi in pusti me! Ničesar te ne pra-
šam. Grunt še ni tvoj.

SOSED: Vse je že moje. Francka in Peter gresta
to uro pred oltar. (Potegne mošnjo iz žepa in
jo odvezuje.)  Da ne porečeš, da sem tvoji
ženi zadnjo uro krivico storil! (Šteje denarna
mizo.)  Tisto vino ti plačam, ki bi ga ji bil
moral jaz dati, jed in postrežbo v bolezni,
kakor stoji v pismu ...

UŽITKAR (z rastočim gnevom):  Kaj — sramotit
si me prišel ob tej uri? Glej tja! (Pokaže na
umrlo.)  Radi tebe je umrla. Ven, morivec!

SOSED: Ne vpij! Saj bočem dobro tebi in ženi.
Plačati hočem, kar sem ti dolžan!

UŽITKAR: Ven! Ti nisi moj gospodar! Tvoje
besede so past, ali vanjo me ne boš ujel. Ne
boš ne! Jaz te ne poznam!

SOSED (zaničljivo):  Če nočeš miru, meni tudi
prav. Čez pol ure, ko prideta Francka in Pe¬
ter kot mož in žena iz cerkve, si moj užitkar.
(Se odpravi proti levi.)

UŽITKAR: Nikoli ne prideš v to hišo. Na svoje
Judeževe groše, nočem jih! (Vrže denar za
sosedom, ki odide naglo skozi vrata na levi.)

3. prizor.

PRVA ŽENSKA (tolaži užitkarja):  Ne jezi se!
Smrekar je trd človek.

44

DRUGA ŽENSKA: Bog mu ne bo dal sreče.

TRETJA ŽENSKA: Potrpite, vsaki krivici je pi¬
sana kazen.

LŽJTKAR: Pustite me! J ako vre vse v meni, da
ne vem, ali živim ali umiram! (Gre k mrtvi
ženi, se skloni nadnjo, jo objame in kliče.)
Pomagaj mi. Mana, samo znamenje mi daj.
da veš zame in za ta pekoči ogenj v meni! V
tej hiši, ki si ji bila gospodinja, ni bilo zate
v zadnji uri koščka kruha, požirka vina. Dru¬
god sem moral beračiti zate! Ali čutiš to kri¬
vico? (Prisluškuje.)  Samo besedico, samo
skriven pogled iz očesa, da bom vedel, da mi
stojiš ob strani. (Prisluškuje še nekaj hipov,
nato se vzravna, žalostno:)  Molčiš... V živ¬
ljenju si molila in trpela, ko sem jaz klel in
divjal, zdaj molčiš ... molčiš ... Zdaj sem
sam in gorje, ko udari moja roka, ki bi jo
mogla zadržati samo ti! (Omahne od umrle in
se zgrudi na skrinjo.)

Zunaj se zasliši cingljanje kraguljčkov prihaja¬
jočih sani, govor svatov, smeh družic, vriska¬
nje fantov. Vse tri ženske gredo radovedne
k oknu.

PRVA ŽENSKA: Svatje prihajajo z ženinom po
nevesto!

DRUGA ŽENSKA (gre k vratom, jih nekoliko
odpre in gleda skozi špranjo):  Nevesta je že

-I- >

v izbi. Kako je lepa, vsa v Židi in žametu!
Lepša kakor tedaj, ko je šla prvič k poroki!

Obe ostali ženski stopita k vratom.

TRETJA ŽENSKA: Kako se smeji! Nič ne ve.
da je žalost tako blizu nje! Kako bi ji le po¬
vedala, da ji je tašča umrla?

PRVA ŽENSKA: Nikar. Glej, stari Smrekar pazi
na naša vrata in gleda sem z grozečimi očmi!

DRUGA ŽENSKA: Ženin Peter pa ni videti ve¬
sel. Glejta, glavo poveša, kakor da ga je sram.

TRETJA ŽENSKA: Sedaj se nevesta odpravlja!
Kako joka njen fantek ob njej, siromaček!
(Med rahlim šumom veselih svatov se začuje
Tončkov jok in osorni glas sosedov, ki ga
miri.)  Že gredo! Stopimo ven!

4. p r i z o r.

Vse tri ženske se odpravijo ven in za pr o vrata
za sabo. Sliši se šum odhajajočih.

UŽITKAR (dvigne glavo in govori ženi, kakor
da je živa):  Mana, tako sva ostala sama.
sama, sama ... Ona gre k poroki; kose vrnejo,
bo vsega konec ... In bova sama tu v temi.
v mrazu, v žalosti, ti mrtva, jaz tugujoč ob
tebi! O Bog, kako me tepeš! (Zajoče tiho.)

46

5. prizor.

Vrata na levi se nenadoma odpro, sosed pripelje
s trdo roko Tončka, ki se mu skuša ihteč iz¬
viti. Užitkar se zdrzne in gleda kakor oka-
menel sosedovo početje.

SOSED (porine Tončka proti užitkarju):  Tukaj
bodi, ihta paglavska! Prav tako si kakor tvoj
ded! Skupaj se cmerita!

6. prizor.

SOSED (naglo izstopi na levo, zaloputne vrata
za sabo in jih zaklene).

TONČEK (skuša ihteč odpreti vrata, a ne more)-.
Mame ne pustim, ne pustim! (Kliče.)  Mama,
mama! (Posluša pri vratih nekaj hipov, a ko
ne dobi odgovora, gre k užitkarju in mu toži.)
Oče, boli me, tako me je tiščal za roko! In
udaril me je po licu, ko sem v izbi klical za
mamo. Niso me pustili ven!

UŽITKAR (v njem je dozorela maščevalna misel,
ki jo je doslej moril v sebi, do odločnega skle¬
pa; z mračnim, presunljivim glasom izpre-
govori):  Nikoli več se te ne dotakne! Mene je
ugonobil, tebe ne bo! (Gre k skrinji.)

Zunaj poči pištola v slavo ženitovanja, godec
zaigra.

47

TONČEK (skoči k oknu, ga odpre in zre ven).
Pomagajte, oče! Ne pustite, da mamo odpe¬
ljejo! Glejte, zdaj stopa na sani!

UŽ1TKAR (odpre skrinjo, vzame iz nje puško,
gre k oknu, kjer je Tonček, nasloni cev na
križ in napne petelina).

TONČEK (v strahu):  Kaj boste s puško, oče?

UŽITKAR: Branil bom tvojo in svojo pravico...
(Meri ven.)  Vidiš, zdaj gre volk! Nevesti, tvoji
materi napiva! ... Zadnjič! ... Nikoli ...

UŽITKAR (sproži, zunaj krik svatov, godba
mahoma utihne).

TONČEK (omahne od okna in zajoče):  Oče, kaj
ste storili!

UŽITKAR (vrže puško od sebe, da zaropoče po
tleh):  Fant, volka sem te rešil... (Se opoteče
k mrtvi ženi in se zgrudi ob postelji.)  Mana,
zdaj lahko umrjem ...

UUblbb

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000503683

I


25, Vlil. 1946

VKr^i.* ,