Marjana Mrak in Francka Slivnik ANTON DERMOTA DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA IN FILMSKEGA MUZEJA Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) daje Republiški komite za kulturo mnenje, da šteje publikacija ANTON DERMOTA med proizvode, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. Izdajo publikacije ANTON DERMOTA je sofinancirala Kulturna skupnost Slovenije. Marjana Mrak Francka Slivnik ANTON DERMOTA Ljubljana 1988 Štiri desetletja v operni hiši? Ali ni to kot legenda? Letalski promet je skrajšal razdalje med opernimi hišami, skrajšal je tudi kariere potujočih opernih zvezd. V Državni operi so številni tenorji prišli in odšli. Dermota je ostal in to z nezmanjšanim glasovnim sijajem... Dermota — ena od zadnjih osebnosti medtem že legendarnega dunajskega opernega ansambla... P. L Čajkovski: Jevgenij Onjegin Dunaj, 1961 Lenski: Anton Dermota Uvod Danes je aktualno govoriti o tretji slovenski univerzi, katere nosilci živijo in delajo v tujini, zlasti v razvitem svetu. Eden tistih Slovencev, ki so odšli na tuje, tam razvili svoje izjemne darove, doživeli svetovni uspeh in slavo, a nikoli niso pozabili svojih korenin, živi na Dunaju: to je Anton Dermota. Na Dunaj je šel na študijsko izpopolnjevanje pred dobrega pol stoletja, potem ko je v Ljubljani končal orglarsko šolo, zaključil solopetje na konservatoriju pri Wandi pl. Wistinghausen in v operni šoli, ki jo je vodil dr. Danilo Švara. Za štipendijo, ki jo je dodeljevalo Dramatično društvo v Ljubljani, je zaprosil kot zborist ljubljanske Opere, kjer je že pel prve manjše vloge. Kritika je v njih prepoznala obetavnega začetnika. V Ljubljani je tudi sodeloval na prvih koncertih in že tudi nastopil na radiu. V svet ga je, tedaj štiriindvajsetletnega mladeniča (rojen je v Kropi, 1910), ponesla sla po znanju. Verjetno ni razmišljal o tem, da bi ostal v tujini, vedel je le to, da mu Dunaj kot eno od svetovnih glasbenih središč lahko odpre nova obzorja. Študij je začel na Akademie fur Musik und darstellende Kunst, kjer je tri desetletja kasneje, še preden je sklenil svojo umetniško kariero, tudi sam postal redni profesor. Učil se je pri Marie Rado-Danielli, redno hodil na koncerte in v opero, analiziral različne interpretacije in si s tem poglabljal in širil znanje. Tu je srečal svojo kasnejšo ženo Hildo Berger-Weyerwald, tedaj študentko klavirja, in preden je minilo leto od Dermotovega prihoda na Dunaj, sta tudi že nastopila skupaj z Dermotovimi rojaki. Po dveh letih bivanja na Dunaju je Dermota začel intenzivno iskati angažma. Pot mu je pomagal utirati uspeh na mednarodnem pevskem tekmovanju, ki je 1936 potekalo na Dunaju pod pokroviteljstvom avstrijske vlade. Od vsega začetka mu je veliko pomagala tudi Hilda Berger-Weyerwald, ki je zelo zgodaj vso svojo energijo, znanje in ambicijo usmerila v njegov razvoj. Leta 1936 se je začela njegova strma pot v vrhunsko, svetovno umetniško kariero. Angažirali so ga v dunajski Državni operi, kjer je prebil štiri desetletja kot prvi tenor. Se preden je postal član dunajske Državne opere, so ga povabili k sodelovanju na salzburški festival in poslej je bil dve desetletji njihov redni gost. V velikih vlogah se je sprva preizkusil v manjših gledališčih (Ljubljana, Bratislava), in si po uspehih utrl pot do večjih vlog v dunajski Državni operi. Marljivo si je pridobival tudi izkušnje na koncertnem odru in tako postal nosilec vodilnih tenorskih vlog ter dobrodošel gost v znanih svetovnih središčih: v Evropi (Bratislavi, Pragi, Bordeauxu, Nici, Parizu, Rimu, Neaplju, Milanu, Firencah, Trstu, Amsterdamu, Helsinkih, Antwerpnu, Bruslju, Lisboni, Barceloni, Londonu, Bayreuthu, Berlinu, Miinchnu, Bregenzu, v slavnih opernih hišah in na izvrstnih koncertnih odrih in festivalih) in Južni Ameriki (Buenos Aires), pot pa ga je zanesla tudi v Severno Ameriko (Palo Alto) in v Avstralijo (Sydney, Perth, Melbourne, Adelaide). Dermota se ni le rad vračal v domovino (nastopal je v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Dubrovniku, Mariboru, Celju, na Ohridu, v Radencih), opravil je tudi pomembno poslanstvo širjenja slovenske in jugoslovanske glasbene kulture, tako da je v svoje koncertne programe uvrščal naše umetne in ljudske pesmi in jih izvajal z vso profesionalno zavzetostjo tudi zunaj domovine. V Dermotovi diskografiji zasledimo več posnetkov te glasbe. Vselej se je rad pridružil tudi proslavam, posvečenim jugoslovansko-avstrijskemu dobrososedstvu in tako bogatil kulturno sodelovanje med državama. Njegov delež pri tem je bil tolikšen, da mu je, četudi je večino svoje ustvarjalnosti poklonil tujini, Jugoslavija leta 1974 podelila Red jugoslovanske zastave z zlatim vencem. Na Dermoto so na Dunaju zelo ponosni, saj gre za umetnika, čigar znamenitost presega avstrijske meje. Predvsem pa je treba poudariti, da Dermota nikoli ni pozabil svojega porekla, in tega se je zavedala tudi tuja kritika, ko je ocenjevala njegove umetniške dosežke. Slovenska in jugoslovanska kritika je Dermotov umetniški razvoj v tujini pozorneje spremljala v obdobju med obema vojnama kot po drugi svetovni vojni, vselej pa je njegovim gostovanjem v domovini namenila veliko pozornosti. Slovenski skladatelji (Lucijan Marija Škerjanc, Janko Ravnik, Anton Lajovic, Slavko Osterc, Uroš Krek) so se veselili delovnih in prijateljskih stikov z njim in si želeli, da bi občutljivi umetnik njihova dela uvrstil v svoj program. Se več, nekaj del so priredili zanj in mu jih posvetili — Dermota jih z ljubeznijo hrani v svoji dragoceni zbirki rokopisov. Kako znan in priljubljen je Dermota pri širokem slovenskem občinstvu, dokazujejo tako oddaje Radia Ljubljana, kakor tudi prizadevanja TV Ljubljana, da bi skupaj z avstrijsko televizijo posnela o njem oddajo, pa tudi slovenska izdaja Dermotove avtobiografije TISOČ IN EN VEČER (Mohorjeva družba, 1986). Izvirnik je v nemščini doživel že tri izdaje (prvo pred 10 leti) in vse so domala razprodane. Izdaja Mohorjeve družbe je bila prilagojena najširšemu krogu bralcev in je tako opustila poglavja z domnevno prezahtevno strokovno vsebino, diskografijo in seznam vlog, zato se je Slovenski gledališki in filmski muzej odločil, da ustvarjalca predstavi tudi s tega vidika. Umetnik je sam v svoji avtobiografiji že zarisal nekatere dogodke, ki so se mu živo vtisnili v spomin in so se mu zdeli primerni za širši krog bralstva. Osvetlil je dogodke iz zasebnega življenja, ki so usmerjali njegovo delo, orisal mladost, življenje, skromne razmere in okolje, ki pa je bilo polno topline, ljubezni in občutka pripadnosti ter mu je že v otroških letih ostrilo čut za doživljanje lepote in ga usmerilo na pot umetnosti. Popisal je. srečanja, znanstva in prijateljstva z znamenitimi osebnostmi, ki so mu z umetniško in človeško veličino odpirali vrata v svet umetnosti, ob tem pa na posreden način neizogibno razkril tudi svoj doživljajski svet. Njegovi spomini so pripoved srečnega človeka, ki mu po koncu umetniške kariere dogodki zgodnjega otroštva, mladosti in zorenja, najbolj dejavna leta, pa tudi leta postopnega umika iz opernih in koncertnih dvoran ter učilnic (ne pa tudi iz javnega življenja) ostajajo živi v vsej mavrični pisanosti, in zdi se, da povsem brez grenkobe. V pripovedi je človeški, kritičen in samokritičen, čustva nadzira trezen razum. Imel je veliko dosežkov, zato mu ni nerodno spregovoriti o spodrsljajih. Imel je veliko občudovalcev, pa tudi sam je izmlada spoštoval tiste, od katerih se je veliko lahko naučil in z njimi ustvarjalno sodeloval. Iz Dermotove avtobiografije je moč razbrati življenjsko modrost, ki je bila temelj vse njegove velike in dolge ustvarjalne dobe. Morda velja posebej opozoriti na ubranost zakoncev Dermota, ki sta prav tako človeško in < umetniško neločljiva kakor naš znani baletni par Mlakar. Hilda Berger-Weyerwald je bila 11 v mladosti obetavna pianistka, solistka, pa se je vsa posvetila umetniški karieri svojega moža. Vsa leta je bila njegova korepetitorka, spremljevalka na turnejah in skupaj sta se tudi zapisala pedagoškemu poklicu na dunajski Visoki šoli za glasbeno in gledališko umetnost. (* Danes živi belolasi par v Hagenberggase 39, v vili, ki razkriva velikega poznavalca in zbiralca likovnih umetnin, stilnega pohištva, rokopisov znamenitih osebnosti, in v njegovi bogati knjižnici je najti tudi največje redkosti. Dermota ni le ljubitelj umetnosti, ki ji je služil, ampak tudi častilec dosežkov drugih področij človeške ustvarjalnosti. Orgle in klavir v hiši služijo danes le še spominom in pouku vnukov, ki pri dedku in babici poleg ljubezni in naklonjenosti dobivajo prve lekcije o skrivnostih glasbene in likovne umetnosti. Njim posvečata prosti čas, kadar ju ne zmotijo prijatelji, številni učenci in častilci. Občudovalcev ima Dermota veliko, tudi v Sloveniji. Njim je namenjena razstava Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, ki jo spremlja tematska številka revije Dokumenti in videokaseta, ki jo je SGFM posnel leta 1986. Publikacija SGFM je zavestno opustila tisto plat Dermotove življenjske poti, ki jo je umetnik bralcem sam predstavil veliko bolj doživeto in prepričljivo, zato skuša biti zgolj zaris umetniške poti. Seveda pa tudi ta naloga ni enostavna, saj je komajda mogoče obseči tisoče nastopov umetnika, ki je bil štiri desetletja prvak enega od svetovnih središč operne glasbe — dunajske Državne opere, popotnika, ki je nosil svojo umetnost domala po vseh celinah in ki jo danes v času medijev še vedno lahko — in jo tudi v resnici — reproducirajo na vseh koncih civiliziranega sveta. Tudi ni moč obseči njegovega pedagoškega dela, ki se mu je vse bolj posvečal po letu 1965 tako kot redni profesor Visoke šole za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju kakor na številnih specialističnih, mojstrskih tečajih po Evropi in v Ameriki. Kdo ve, v koliko žirijah na mednarodnih pevskih tekmovanjih je sodeloval z vrhunskimi umetniki in pedagogi, ki z veščo roko izbirajo cvet pevstva in mu z vso odgovornostjo utirajo pot v svetovna središča resne glasbe. Kako torej zarisati podobo tako dejavnega človeka? Kdor piše monografijo o poustvarjalnem umetniku, mora izbrati značilne dogodke, značilne zapise, vzpone in padce, jih vpeti v čas in prostor in jih povezati v pripoved. Koliko je lahko podoba umetnika objektivna? Interpretacija umetnine je subjektivna — večji poustvarjalni umetnik vtisne močnejši osebni pečat umetnini, ki jo poustvarja. Subjektivno je doživljanje poslušalca, tudi podoživljanje kritika. Subjektivno je podoživljanje spominov na umetnikove stvaritve in subjektivna je tudi rekonstrukcija umetniške poti na podlagi ohranjenega dokumentarnega gradiva. Z leti se spreminja zorni kot posameznika, stroke, generacij, posebnosti doživljajo različne poudarke. Okus se menja, slog interpretacij se spreminja na vseh področjih ustvarjalne in poustvarjalne umetnosti. Gotovo pa je, da kljub relativnosti časa vendarle obstajajo neka skoraj absolutna merila, po katerih vrhunski dosežki, velike umetnine v naglo spreminjajočem se svetu ostajajo trajna vrednota, ki plemeniti nove in nove rodove. In Anton Dermota ima srečo, da je ustvarjal v času, ko mediji dopuščajo ohranjanje njegovih stvaritev. Že število ohranjenih posnetkov na gramofonskih ploščah je osupljivo, solistična imena, orkestri in dirigenti, s katerimi je skupaj nastopal in snemal, jasno pričajo, da je sodil v svetovno elito svojega časa. Seveda pa je njegovo umetnost zato lahko preveriti iz prvega vira. Tako lahko ljubitelji operne in koncertne umetnosti, pesmi, uživajo ob poslušanju njegovih interpretacij iz časov pred drugo svetovno vojno in po njej, solisti in strokovnjaki pa lahko tudi analizirajo posebnosti njegovega oblikovalnega postopka, ocenjujejo njegov razvoj in značilnosti glasbene ustvarjalnosti nekega obdobja, katerega reprezentativni umetnik je Dermota prav gotovo bil. . Dermoti je stroka zato posvečala veliko pozornost. Odmevi v časopisih so bili izredno številni, visoko strokovna peresa so pisala izčrpne, temeljite analize. Priznanja je dobival v središču operne umetnosti, vabili so ga po vsem svetu in njegova zvezda dolgo ni izgubila sijaja. Ob tolikih superlativnih kritikah je težko ostati kritičen in ni vselej lahko izluščiti tistih značilnosti in pomembnih misli, ki vendarle zarisujejo nek razvoj, umetniško rast in kontinuiteto. Tenko je treba prisluhniti utripu časa in ocene prekvasiti z lastno mislijo. Ob skrbni izbiri informacij se je zarisala podoba izjemno nadarjenega pevca z lepim glasom, ki je s sistematičnim delom bliskovito napredoval tudi v tujem okolju. Bistrina, predanost, za solista nenavadno velika sposobnost vključevanja v skupinsko delo, vse to mu je prineslo naklonjenost velikih soustvarjalcev, ki so odločilno vplivali za njegovo umetniško pot. Veliki dirigenti so ga vabili k sodelovanju pri ustvarjanju pomembnih glasbenih prireditev širom po svetu tudi še po tem, ko so že zapustili Dunaj. Razvidno je, da mu je pretehtana izbira repertoarja, pravilna specializacija, omogočila veliko in dolgo kariero. Pisani viri dokazujejo, da je Dermotova umetniška interpretacija dolga leta osrečevala občinstvo in navdihovala ustvarjalce in kritiko, ki mu je že zgodaj priznala izjemen glas, muzikalnost, inteligenco, poglobljeno doživljanje, domala popolnost. Monografija o Antonu Dermoti poskuša kljub pastem, ki jih nastavljajo številne superlativne kritike, zarisati razvoj umetnika, ki ni ušel splošnim življenjskim zakonitostim, pač pa jih je razumno upošteval. Kot operni pevec je vsakem obdobju svojega polnega življenja gradil svojo kariero v skladu s svojim glasovnim in osebnostnim razvojem. Interpretacija likov se je dograjevala, zorela, se spreminjala, bogatila z novimi izkušnjami. Rastel je ob velikih umetnikih in ko je njegov čas začel minevati, je postopno sprejemal nove obveznosti, nove vloge in nove naloge — sčasoma se je odločil, da bo svoje bogate izkušnje posredoval mlajšim rodovom. Pripoved o Dermoti zarisuje tudi značilnosti njegove koncertne dejavnosti. Popisuje njegove prve programe pesmi in arij, sledi postopni spremembi strukture in zasledi dokončno, značilno podobo koncertnega repertoarja zrelega umetnika. Slogovno zaokroženim večerom so se v zrelih letih pridružile duhovno poglobljene interpretacije večjih vokalno inštrumentalnih partitur. Podoba Dermote je do neke mere objektivizirana z opisom značilnosti izvajanih del, vlog, njegovih soustvarjalcev in širšega okolja, v katerem je Dermota zorel in bogatil zakladnico človeške kulture. Priloga — seznami nastopov, gostovanj, in odlikovanj ter diskografija naj dopolnijo podobo ustvarjalca slovenskega rodu, umetnika, kakršnih tudi veliki narodi nimajo veliko. Francka Slivnik 14 Marjana Mrak UMETNIŠKA POT ANTONA DERMOTE 1. V LJUBLJANI 1. septembra 1930 je Anton Dermota1 postal član zbora ljubljanske Opere. To je bilo v njenem srečnem obdobju, v času dirigenta in ravnatelja Mirka Poliča, kije imel posluh tako za železni repertoar kot za manj znana dela, pa tudi za priljubljena dela vedrejše muze, za opero in opereto ter znal poiskati in pritegniti odlične sodelavce: dirigente, režiserje, pevske soliste in druge gledališke osebnosti. Naklonjen je bil domačim2 in tujim opernim novostim in »ljubljanska Opera je tako pod njegovim vodstvom postala od vseh jugoslovanskih odrov najbolj ažurna... in je bila tudi med najnaprednejšimi v srednji Evropi.«3 V takem umetniškem ozračju je Dermota, takrat dvajsetletni mladenič, neizmerno željan glasbene, zlasti solopevske izobrazbe, razvijal svoj naravni umetniški dar. Izpopolnjeval ga je kot študent ljubljanskega konservatorijac Četudi je bil angažiran le kot zborist, se je neverjetno kmalu dvignil iz anonimnosti. Že v prvi sezoni so mu dodelili tudi solistične vloge,4 sprva majhne, kasneje pa vse pogosteje tudi večje. V začetku je njegovo ime omenjeno le na plakatu, domnevno prvič gaje opazila kritika v vlogi župnika Tupiča v Hatzejevi operi ADEL IN MARA. Njegov nastop so ocenjevali v osrednjih slovenskih časopisih. V sestavku NOVA JUGOSLOVANSKA OPERA V LJUBLJANI IN POPOLN USPEH DOMAČE LJUDSKE OPERE ADEL IN MARA je kritik ocenjeval, da se je Dermota »prav dobro uveljavil z župnikom«.5 Kritik Jutra se je začudil »prijetni metaličnosti njegovega glasu, lepemu pevskemu znanju« in se spraševal »zakaj tega pevca ne izrabljajo izdatneje?«6 V Slovencu so ugotavljali, da mu je »Odrski ambient še tuj... pevsko pa prija«.7 Neverjetno, kako zgodaj so postali pozorni na Dermotovo pevsko znanje in na prijetno barvo njegovega glasu. Na teh kvalitetah, ki ju je izmojstril šele mnogo let pozneje, je gradil svojo bogato kariero. Opera ADEL IN MARA, je bila z zgodbo o ljubezni in o verski zamaknjenosti, postavljeni v Split v čas beneške republike, popoln uspeh za interpreta naslovnih vlog, Zlato Gjungjenac in Josipa Gostiča. Prav tako pa za Mirka Poliča, dirigenta predstave in ravnatelja Opere. Ljubljansko občinstvo je Hatzejevo glasbeno dramo, napisano v duhu cvetočega verizma, dobro sprejelo. Polič ni skrbel le za repertoar. Tudi sodobna režija je bilo njegovo vodilo, pri čemer je < q imel Bratko Kreft posebno zanimivo vlogo. Njegove režije opernih del so bile tako 1 / 18 nenavadne, da jih je na povabilo časopisnih urednikov pojasnjeval v dnevnem časopisju. Zlasti njegova režija Bizetove CARMEN je bila za tiste čase novost, kajti »medtem ko je naša drama v hitrih skokih po svetovni vojni sledila kakor v režiji tako v igralski in inscenacijski umetnosti zahtevam modernega teatra, je ostala opera z majhnimi izjemami v tradicionalni okosteneli obliki«. Dermota je v tem času nastopil v Kreftovi režiji kar trikrat: v CARMEN, TRAVIATI in STOJI, STOJI LJUBLJANCA. Pri režiji CARMEN je Kreft izhajal »iz osnovne teze«, ki mu jo je dal »Bizet sam, ko je rekel: več realizma«.8 O tej uprizoritvi seje govorilo in pisalo kot o največji senzaciji, o »strmem dvigu v sodobnost«.9 Thierry-Kavčnikova je bila zapeljiva Carmen, Dermota pa je nastopil v epizodni vlogi Natakarja in kritika ga ni opazila. Pomembnejše pri tem nastopu je bilo, da si gaje zapomnil režiser. Kmalu zatem mu je dodelil v Verdijevi TRAVIATI vlogo Gastona, enega od oboževalcev Violette, ki jo je v tej uprizoritvi upodabljala očarljiva Zlata Gjungjenac. Kritik je ocenjeval, da sta režiser Bratko Kreft in dirigent Niko Štritof TRAVIATO mojstrsko oblikovala, in bil prepričan, da bo predstava »dolgo navduševala in privlačevala« in jo bodo »radi hodili poslušat«.10 Alfreda, vlogo s katero je kasneje Dermota debutiral v Bratislavi, je v Ljubljani takrat pel Josip Gostič. Svojevrsten dogodek je bila uprizoritev muzikalne satire Matije Bravničarja STOJI, STOJI LJUBLJANCA. Premiera je bila le mesec dni za TRAVIATO. Režiserje bil skupaj z Nikolajem Pirnatom tudi libretist. Skladatelju, ki je že ustvaril močno izpovedni in dramaturško dognani deli POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI in HLAPCA JERNEJA in si z njima pridobil ugled, omenjeno delo, napisano v obliki narodnih pesmi in plesov, ni bilo v čast. Nič boljša ni bila zgodba o naših talentih, ki si iščejo ameriškega mecena. Kritika je delo in uprizoritev odklonila,11 zgražali pa so se zlasti nad prizorom na Frančiškanskem trgu in nad predstavitvijo pesnika Prešerna. Predstava ni bila velik umetniški dogodek, velja pa jo omeniti zato, ker je Anton Dermota interpretiral vlogo Franceta Prešerna. Operetna dela so bila v Ljubljani priljubljena in so vsakič napolnila gledališko dvorano in tudi blagajno. Prevladovala je klasična opereta, a začuda malo je bilo del Johanna Straussa. V repertoarju je moč zaslediti tudi že izvirne slovenske operete kot npr. Gregor-čevo ERIKO in Šantlov BLEJSKI ZVON. Kvaliteta izvedbe operete ni prav nič zaostajala za operno. Kogejevi, Janku, Primožiču, Gjungjenačevi ni bilo nerodno sukati se po operetnih deskah. Zvezda operete pa je bila Štefka Poličeva. Prvo večjo vlogoje tudi Dermota oblikoval v eni »najbolj privlačnih operet sodobnih gledališč«,12 v TIČARJU avstrijskega skladatelja Karla Zellerja. Po mnenju kritika seje ravnatelj in dirigent Mirko Polič dela lotil z »vzgledno vnemo« in skupaj z režiserjem Petrom Golpvinom »ustvaril predstavo, ki polno zadovoljuje«. V značilni, s tirolskimi motivi obarvani zgodbi iz 18. stoletja sije Dermota kot Grof Stanislav prislužil v kritki cel stolpec. Kritik gaje takole opisal: »... začetnik, ki se uveljavlja pri vseh predstavah, glasovno je prijeten, v nastopanju dovolj svoboden, dasi včasih v igri še trd; obeta razvoj, ko se iznebi treme in mestoma distonacije. Vobče bi dajal lahko v ton več dinamike, da bo vedno tudi prebojen.« Kaj bi si mogel začetnik, član opernega zbora, želeti lepšega! Besede so bile vzpodbudne. Tedaj je bil v ljubljanski Operi četrto sezono, iztekel pa se mu je tudi študij solopetja na ljubljanskem konservatoriju pri profesorici Wandi pl. Wistinghausen in v operni šoli, ki jo je vodil dr. Danilo Švara. Obogaten je bil z izkušnjami velikih gledaliških umetnikov, četudi jih je sprejemal le z ozadja opernega odra. Naj omenimo le Neffatovo glasbeno vodstvo in Gavellovo režijo Charpentierjeve LUIZE; koreografijo in režijo Margarete Froman Konjpvičeve KOŠTANE; veličastno interpretacijo Hlapca Jerneja Roberta Primožiča pod Švarovim in Delakovim vodstvom; pozneje za Dermoto tako pomembno opero MANON Julesa Masseneta z Zlato Gjungjenac, Josipom Gostičem in Julijem Betettom pod dirigentskim vodstvom Nika Štritofa in v režiji Cirila Debevca; bleščeče nastope Zinke Kunc, poznejše prve dame Metropolitana, ki je v tem času v Ljubljani predstavila Turandot, Matildo v Rossinijevem VILJEMU TELLU in Libušo v Smetanovi istoimenski operi. Vlogo Cekalinskega je pel v Čajkovskega PIKOVI DAMI skupaj z Marjanom Rusom in kritika je obema priznala, da sta bila »kot zlobna šaljivca prav dobra«.13 Tudi prvi stik z glasbo velikega nemškega glasbenega reformatorja Richarda Wagnerja je doživel v Ljubljani. Bil je Gralov vitez v PARSIFALU. Nastopil je skupaj s kasnejšim dunajskim kolegom Marjanom Rusom, kije kot Klingsor po mnenju kritike takrat podal »največjo, naj učinkovitejšo vlogo ... izrednih glasovnih in pevskih kvalitet«.14 Mozartova dela v tem času v ljubljanski Operi niso bila pogosto na repertoarju, tu je Dermota lahko videl edinole COSI FAN TUTTE. Takrat se Dermota še ni mogel zavedati, da bo prav v glasbi salzburškega mojstra nedosežen in da bo prav v COSI FAN TUTTE sooblikoval znameniti mozartovski slog. Kasnejšo Dermotovo vlogo Ferranda je v Ljubljani pel Josip Gostič pod Poličevim režijskim in dirigentskim vodstvom. Razumljivo, da seje Dermota v tem času najbolj posvetil opernemu gledališču. Dotaknil pa se je tudi že dveh drugih glasbenih zvrsti, ki sta se kmalu začeli prepletati z njegovo operno poustvarjalnostjo in dopolnili umetnikovo podobo. To sta oratorij in pesem, i n Ravnatelj Polič ga je povabil k izvedbam velikih vokalno-inštrumentalnih partitur. 17 Ničkolikokrat do poznih let je bil solist v Haydnovem STVARJENJU, Beethovnovi DEVETI in FAUSTOVEM POGUBLJENJU Hectorja Berlioza, ki jih je tedaj izvajal kot član opernega zbora združenega z zborom Glasbene matice. Na radiu je pel ob orkestrski in klavirski spremljavi, med drugim Schubertovo pesem OB MORJU. Z nastopom v opereti Oskarja Nedbala POLJSKA KRI seje poslavljal od Ljubljane in Fran Govekarje ocenjeval, da seje »Drmota v tercetu kvartopircev prav dobro držal«.15 Leta 1934 je dobil štipendijo iz sklada Dramatičnega društva, Filharmonije in banovine ter odšel na Dunaj k profesorici Marie Rado-Danielli, kamor so pred njim odšli že Anita Mezetova, Josip Gostič, Mira Gnus in za njim Štefanija Fratnikova in drugi. 2. ZAČETKI NA DUNAJU IN V SALZBURGU Pevska šola Marie Rado-Danielli je morala biti resnično izjemna, saj si Dermota poslej ni iskal nobenega drugega pedagoga. Gotovo seje italijanska šola »lepega petja« najbolj prilegala mehki barvi Dermotovega glasu in tudi sam jo je znal pozneje, ko je bil sam sebi pedagog, izvrstno negovati. Že v prvem študijskem letuje stopil pred dunajsko občinstvo.16 S kolegico in rojakinjo Miro Gnus sta ob spremljavi Antona Trosta, takrat profesorja na Horakovem konservatoriju in v zasebni pianistični šoli na Dunaju, predstavila spored arij in pesmi iz svetovne literature in dela jugoslovanskih skladateljev. Hilda Berger-Weyerwald, pozneje njegova sopotnica v življenju in umetnosti (saj gaje spremljala na vseh koncertih kot pianistka), je z izborom iz SEDMIH BALKANSKIH PLESOV Marka Tajčeviča »tehnično briljantno in zelo muzikalno«17 uvedla jugoslovanski del koncerta. »S prijetnim glasom, ki bi ga bilo vredno izpopolnjevati,«18 je Mira Gnus zapela Lajovčev samospev KAJ BI LE GLEDAL, ki je bil najbrž tokrat prvič predstavljen dunajskemu občinstvu, in Baranpvičevega OJ RUMENA RUŽO LELIJO. Dermota pa je v Konjovičevem POD PENDŽERI, Ravni-kovi ČEJ SO TISTE STAZICE in Pavčičevem POTRKANEM PLESU presenetil zaradi vznemirljivih umetniških zmožnosti. Ocenjevalec je ugotavljal, da »njegov lep, izvrstno izšolani glas kaže pri nas tako redko belkantistično linijo«.19 Prav to je bilo za Dermoto zelo pomembno, saj je v nemško govorečem okolju, kjer je prevladovala nemška pevska šola, trša od italijanske, takoj opozoril nase in stopil v ospredje. Gotovo je zato tudi dobil vlogo Alfreda v Verdijevi TRAVIATI v Bratislavi. To je po odhodu iz Ljubljane Dermotov prvi operni nastop. Pelje slovenskem jeziku, saj je vlogo tako študiral že v ljubljanski operni šoli. Bratislavska kritika je bila nad njim navdušena: »... spoznali smo mladega slovenskega tenorista Antona Dermoto. Toplota in mehkoba kantilene dokazujeta pevčevo veliko muzikalnost in solidno tehnično znanje. Na tem bo lahko gradil svojo kariero. Bil je odličen debut.«20 Teden dni zatem je pel tudi Alfreda v Ljubljani in tako nastopil prvič na ljubljanskem odru v glavni vlogi. Operna režija Bratka Krefta mu je bila dobro znana, prav tako Stritofovo dirigentsko vodstvo, saj je od takrat, ko je smel Zlato Gjungjenac občudovati le od daleč, minilo komaj leto in pol. V domačem okolju in v vlogi Alfreda, kije zaradi lažje glasovne lege primerna za začetne nastope, seje dobro znašel. Hitro seje znal prilagoditi. Ta sposobnost mu je neverjetno kmalu odprla marsikatera vrata. Ljubljanski časopisi so poročali o uspešnem nastopu, o polnem doživljanju vloge, dobri pevski šoli. Pozorni pa moramo biti na besede »... tenor... z dovršeno tehniko dihanja«.21 O dolgem, mirnem, premišljenem in ekonomično izrabljenem dihu bo namreč pozneje še veliko napisanega. Zanimiva je kritika, ki pravi: »Ta glas nima višinske kovinaste probojnosti, temveč se razliva tudi v svoji največji jakosti z neko vzdržno toplino.«22 Dermota je sicer razvijal in krepil glas do dramatičnih poudarkov, a gaje vodil zelo razumsko. Tudi če je pel vlogo, napisano za dramatski tenor, ni prešel meja svojih glasovnih lastnosti, tako daje lahko s svežim glasom nastopal še v poznih letih. Po predstavitvi v ljubljanski Operi je nastopil tudi v Filharmonični dvorani.23 Programska zasnova koncertnega sporeda kaže še začetniške poteze. Polovico koncerta je namenil pesmim, polovico opernim arijam. S klasikom dunajske pesmi,24 Franzem Schubertom je poiskal prve dotike, pa tudi repertoar slovenskega samospeva je znatno razširil. Lajovčevi AH, TAKO MI JE PREŠLA MLADOST in O, DA, DEKLIČ ter Ravnikovi VASOVALEC in V RAZKOŠNI SREČI zahtevajo velik glasovni obseg in umetniško zrelost interpretacije. Za popolno umetniško podobo pa je bilo še prezgodaj. Pokazalo seje, »da ga čaka pri nadaljnjem študiju še važna naloga: izdelava nizke lege«.25 Tudi sicer so bili kritiki enotnega mnenja, da mu je vsaj zaenkrat operna umetnost še bližja, niso pa prezrli »muzikalnosti, inteligence, smisla za lepoto, stroge avtokritike«.26 Zapelje tudi dve ariji, ki ju je kmalu zatem zapel na odru dunajske Državne^opere, arijo Lenskega iz JEVGENIJA ONJEGINA in arijo Tamina iz ČAROBNE PIŠČALI. Na koncertu Slovenskega krožka na Dunaju, na katerem so nastopili sopranistka Anita Meze, takrat članica beograjske Opere, mezzosopranistka Leni Lapajne, sopranistka i Mira Gnus, violončelist in skladatelj Bogo Leskovic in profesor Anton Trost, je imel Dermota sklepno besedo. Poleg samospevov in slovenskih narodnih27 je zapel arijo Franja iz Foersterjevega GORENJSKEGA SLAVČKA. Vloge ni nikdar v celoti predstavil, le arijo je v šestdesetih letih posnel za arhiv radia Ljubljana. Koncertni list ga ob nastopu Slovenskega krožka omenja kot člana Mestnega gledališča v Gradcu. Poleti 1936 se je namreč udeležil mednarodnega pevskega tekmovanja, ki gaje razpisala dunajska Koncertna hiša pod pokroviteljstvom avstrijske vlade. Z osvojenim bronastim odličjem je že lahko upal na angažma v dunajski Državni operi in zato je lahko razveljavil že sklenjeno pogodbo z Gradcem. Koncertna hiša pa mu je v prihodnji sezoni ponudila nastopa z velikim simfoničnim orkestrom. Slej ko prej bi ga pot pripeljala tudi v Salzburg, da pa je nastopil na tem festivalu v mestu Mozartove glasbe še pred nastopom v dunajski Državni operi, je bilo golo naključje. Manjša vloga v Wagnerjevih MOJSTRIH PEVCIH mu je prinesla dragocena umetniška spoznanja ob srečanju z dirigentom Arturom Toscaninijem. Na povabilo Bruna Walterja pa je prevzel tudi epizodno, a pevsko kar zahtevno vlogo Mornarja v TRISTANU IN IZOLDI. Kakšnih posebnih odmevov v časopisih o njegovih nastopih ni bilo in jih najbrž tudi ni pričakoval, bolj je bilo zanj pomembno, daje bil v vrtincu umetniških kreacij, ki v zavesti glasbenega sveta veljajo za vrhunske in neponovljive, in da mu je generalni direktor dunajske Državne opere obljubil za božično darilo Lenskega v JEVGENIJU ONJE-GINU. S pripombo seveda, da »mu mora Dermota za to dati obljubo, da mu ne bo prekmalu pobegnil z Dunaja«.28 Slovenski časopisi so zasledovali Dermotove prve salzburške nastope in mu obetali veliko kariero. Omeniti velja njegovo srečanje z izletniki športnega kluba Planina, ki so se vračali iz Berlina in Hamburga, se spotoma ustavili v Salzburgu in jim je »naš fant zapel prelepo in občuteno slovensko umetno in narodno pesem, da so mnogim stopila solze ganotja v oči«.29 Pri klavirju gaje spremljal prof. Matija Tomc. Ljubljanska kritika je sledila tudi njegovemu razvoju v dunajski Državni operi in omenila, daje na Dunaju močno napredoval, kar je razumljivo če je človek »postavljen v okvir take umetniške kulture, kot je lastna dunajskemu opernemu gledališču.«30 3. BODITE POZORNI NA TA GLAS 22 Razumljivo je, da je Dermota svojo prvo sezono v dunajski Državni operi začel z manjšimi vlogami. Glas je bilo potrebno še razvijati, prav tako osebnost. Na dan angaž maja31 je pel Prvega oboroženca v ČAROBNI PIŠČALI. Septembra je dobil še štiri manjše vloge. Ob vlogi Krmarja v VEČNEM MORNARJU mu je kritik nasvetoval, »naj glas v miru dozoreva« .32 Ob Ruizu v TRUBADURJU je imel priložnost spoznati v glavni vlogi sijajni tenor gosta Helgeja Roswaengeja, ki je bil takrat član berlinske Opere in interpret Mozartove glasbe na salzburškem festivalu. Nič manj ni bilo pomembno srečanje s slovitim poljskim tenoristom in zvezdnikom glasbenih filmov, Janom Kiepuro. Dermota je spet pel Mornarja v TRISTANU IN IZOLDI, tako kot poleti v Salzburgu z Brunom Walterjem. Walter se je za Dermoto v tej sezoni še prav posebno zavzel. V tem času je odigrala v njegovem življenju pomembno vlogo tudi opera FIDELIO. Dobil je vlogo Prvega ujetnika, do dramatsko močnejšega Florestana, ki gaje pel na vrhuncu kariere, pa sta morali preteči še skoraj dve desetletji. Na »božično darilo« in vlogo Lenskega je moral počakati še nekaj mesecev. Zato pa njegov Alfred, ki ga je pel v Bratislavi in Ljubljani, ni ostal skrit umetniškemu vodstvu dunajske Državne opere in tako je to vlogo lahko leta 1937 predstavil tudi na tem odru. Kakšni so občutki začetnika, ki ima za partnerja svetovno znana umetnika, si najbrž ni lahko predstavljati. Zdaj vznesenost in neznansko srečo, zdaj strah pred odgovornostjo. Češkoslovaška sopranistka Jarmila Novotna je bila Violetta, tedaj tik pred svojim velikim ciljem, pred angažmajem v Metropolitanski operi v New Yorku. V svojih študentskih letih v Ljubljani jo je Dermota občudoval na filmskem platnu elitnega kina Matica v vlogi Marinke v PRODANI NEVESTI. Zdaj je stal z njo na odru dunajske Opere. Za dirigentskim pultom je bil njegov dolgoletni, pravi gledališki dirigent Hans Knappertsbusch, odločujoča glasbena osebnost dunajske Opere in Filharmonikov. Kljub temu daje stal na odru ob velikih umetnikih, je kritika nanj posebej opozorila: »Glas mladega, zelo mladega pevca je kvaliteten. Nima sicer še polne izrazne moči, toda — na ta glas bodite pozorni!«33 O njegovem »debutu, ki obeta kar največ,«34 je poročal dopisnik zagrebškega časopisa in občutki zmagoslavja so prevzeli njegove rojake, ki so bili ta večer v dvorani: »Ko je stopil na oder eleganten in poln mladostne prešernosti... in zapel prvo arijo, je bilo vsem jasno: uspel bo. Ko je slednjič po tretjem dejanju prišel pred zastor, je bil pozdravljen s tako burnim aplavzom, da ni bilo nobenega dvoma več, da si je odprl pot do najvišjih možnosti«.35 Skoraj o vseh Dermotovih opernih in koncertnih nastopih na Dunaju v sezoni 1936/37 so poročali tudi slovenski časopisi in skrbno spremljali vsak njegov uspeh. Tudi sam se ni izneveril in kmalu je spet gostoval v Ljubljani. Bila so to izjemno dobrodošla gostovanja, kajti »naše gledališče je prišlo v tenorsko stisko«.36 Preizkusil seje v novi vlogi Rudolfa v a a LA BOHÈME, ki jo je pozneje cesto pel. Pel je tudi Pinkertona »z razgibanim notranjim L j utripom«. Kritiki so govorili o obetavnem začetniku. »Seveda je bilo še vse v pričetku razvoja ... a ob umetniško poglobljenih režijah se bo izluščilo jedro, kar Dermota tudi sam ve in čemur bo nedvomno sledil z vso prirojeno vztrajnostjo.«37 Dogodki so se začeli razvijati sanjsko lepo. Na izredno zahtevno, v visoki glasovni legi napisano vlogo Evangelista v Bachovem PASIJONU PO MATEJU pred dobrim mesecem še pomisliti ni upal. Zdaj jo je pel v družbi uglednih pevcev pod Knappertsbuschem, sicer še mladeniško negotovo in poln iskanja, a sije prav zaradi čisto oblikovanih visokih tonov prislužil prvo kritikovo misel. Pot v velike vokalno-inštrumentalne partiture pa sije dokončno odprl z nastopom na svetovni razstavi v Parizu spomladi leta 1937, kjer je Avstrija pokazala poleg gospodarskih, tehničnih in športnih tudi najboljše dosežke s kulturnega področja: dunajsko Filharmonijo in zbor dunajske Državne opere pod vodstvom Bruna Walterja. Za tenorske parte v nesmrtnih umetninah avstrijskih skladateljev, Mozartovem REKVIEMU in Brucknerjevem TE DEUMU je Bruno Walter povabil Dermoto. Njuno umetniško sodelovanje seje z vsakim koncetnim in opernim nastopom poglabljalo. Svojo interpretacijo Lenskega v JEVGENIJU ONJEGINU pod njegovo taktirko popisuje Dermota v avtobiografski knjigi. Walter seje zanj — tudi po merilih tistega časa, kot pravi Dermota — nenavadno lepo zavzel. Skupaj sta študirala vlogo, zanj je marsikaj transponiral in popravil v nemškem prevodu. Popravke je prilagodil Dermo-tovemu barvitemu glasu, ki pa je bil v spodnji legi še vedno nekoliko šibak. V tem času ježe bilo sprejeto splošno mnenje, da »mladi, komaj odkriti tenorist že postaja velik up«.38 Muzikalno in vsebinsko zahtevno arijo Lenskega, mladostne prenagljenosti in bližajoče smrti zavedajočega se Puškinovega pesnika, je natančno izoblikoval in dal^čutiti »da bo pod dirigentovim in režiserjevim vodstvom dobro napredoval«.39 In tudi je. Že čez pol leta je pel Lenskega na znameniti predstavi, s katero seje Lotte Lehmann (sicer Berlinčanka, a za Dunajčane »najbolj dunajska pevka med vsemi«, interpretinja Straussovih junakinj ob prvih izvedbah teh oper), poslavljala od avstrijske prestolnice in odhajala na Novo celino. Predstavo je zaznamovala njena veličastna interpretacija Tatjane, saj je kritik zapisal, da so ob njej »iz herbarijske arome glasbe Čajkovskega vzcvetele sveže, žive cvetke«.40 Isti kritik je opazil Dermotov bliskoviti prodor v vrh opernega ansambla, mehkobo in vitkost njegovega glasu in čisto artikulacijo. Kljub temu je ocenjevalec podvomil, ali ni usmeritev v lirično dramatične vloge za tega pevca morda napačna. Dermoto je ta misel zbegala, celo prizadela, saj sije prav take vloge zastavil za daljni cilj. Obiskal je kritika — njun pogovor opisuje v avtobiografiji — ter mu razložil svoje načrte. Umetniška pot Dermote je dokazala, da je bil kritikov dvom neutemeljen. Vsekakor je bila prva sezona zanj vzpodbujajoča in če k omenjenemu prištejemo še Alfreda v Innsbrucku, Alfreda in Pinkertona v Pragi, Rudolfa v Bratislavi, pa tenorska parta v Bachovi MAŠI V h-MOLU in Schumannovih PRIZORIH IZ GOETHEJEVEGA FAUSTA, tudi zelo plodna. Časopisi so že napovedovali njegovo novo prvo veliko Mozartovo vlogo, Belmonteja v operi BEG IZ SERAJA. Poletje v Salzburgu je bilo podobno prejšnjemu. Pel je manjše vloge v MOJSTRIH PEVCIH in ČAROBNI PIŠČALI pod Toscaninijem in v TRISTANU IN IZOLDI pod Brunom Walterjem. Debut v veliki vlogi na tem festivalu je pripravljal za prihodnje leto. Na Dunaju se je v začetku sezone 1937/38 prvič srečal s KAVALIRJEM Z ROŽO bavarskega skladatelja Richarda Straussa. Strauss je fascinantna umetniška osebnost iz prevratnih časov, ko se je k&k Dvorna opera preoblikovala v dunajsko Državno opero,41 in hkrati tisti operni skladatelj, ki mu je s pesnikom Hugom von Hpfmannsthalom uspelo utemeljiti »svetovno gledališče« na Dunaju. KAVALIR Z ROŽO je bila ena zadnjih predstav Lotte Lehmann. Umetnica se je v svoji znameniti vlogi Maršalice slovesno poslavljala od Dunaja. Dermota je bil v tej predstavi edini novinec. Njegovi vitki visoki toni so bili za vlogo Pevca posebno primerni, glasba in osebnost Richarda Straussa pa sta ga poslej pogosto spremljala tako na opernem kot na koncertnem odru. 4. TUDI NA DUNAJU SO BILI SOLISTIČNI KONCERTI REDKOST Anton Dermota je izjemni interpret Mozartove glasbe. Svoje prve vloge v Mozartovih operah pa je kar po vrsti dobil tako, daje moral vskočiti v že utečene predstave brez vaje z orkestrom. To velja tako za Don Ottavia42 v DON JUANU, za Belmonteja v BEGU IZ SERAJA in Tamina v ČAROBNI PIŠČALI. Edino Ferranda v COSI FAN TUTE je pripravil z vsemi potrebnimi vajami za novo uprizoritev opere. O vskokih so poročila v časopisih precej skopa. Kdo ve katera repriza opere BEG IZ SERAJA marca 193843 pa je vendarle vzbudila pozornost zaradi treh mladih interpretov. Dermota je namreč kot Belmonte kljub majhni indisponiranosti pokazal prave vrednote svojega glasu. »Postal je voluminoznejši in toplejši.«44 »Ugajala je simpatična odrska pojava in stilistično obvladovanje vloge.«45 Še isti mesec je pel Belmonteja na Tednu Mozartove glasbe v Bordeauxu z ansamblom dunajske opere. Njegovi pevski kolegi so bili že znana imena. Francozom je bil všeč njegov »kovinski glas«.46 Vse kaže, da o tenoristih niso imeli najboljšega mnenja, sicer jih ne bi tako presenetila Dermotova plemenita zadržanost. Zaradi njegove interpretacije so »pozabili, daje tenorist« in pristavili, da »prav ničesar ne manjka njegovemu talentu«.47 Ponovno preizkušnjo v svetu umetnosti salzburškega mojstra je prestal kot Tamino pod taktirko umetniškega direktorja dunajske Državne opere Hansa Knappertsbuscha. Bilo je maja. Do začetka poletnih slovesnosti v Salzburgu je bilo torej še nekaj časa, tako da se jim je lahko dodobra posvetil. Niti manjše vloge v tekoči sezoni niti glavna v pevsko zelo hvaležni Bizetovi redko izvajani operi DJAMILEH mu niso jemale preveč moči in tudi na solističnih koncertih ni bilo nič novega. DON JUAN na salzburških slavnostnih igrah 1938 je bil pod vodstvom Karla Böhma (nekdanjega umetniškega direktorja dresdenske Opere, ki je bil pozneje na Dunaju koncertni in v tem času tudi operni dirigent) veličastna drama med resničnostjo in gledališčem. Klasicistično pregledna Böhmova taktirka je imela le tu pa tam romantični nadih in je predstavljala novost s svežimi življenjskimi potezami v Mozartovi glasbi. V naslovni vlogi je bil Don Juan par excellence italijanski basist Ezio Pinza, šarmanten, v vsakem gibu in tonu tako naraven, kot da drugače sploh ne more biti. In Anton Dermota kot Don Ottavio49 je bil »poln obetavnosti« na pragu velikih salzburških kreacij. »Umetnik je nenavadno hitro napredoval in pokazal pevsko in igralsko najlepšo stvaritev.«50 V uprizoritvi DON JUANA, posebnosti Salzburga poleti 1938, je »...z arijo in visoko pevsko kulturo izzval viharne aplavze«.51 Prav ariji iz Mozartove opere DON JUAN ocenjuje Dermota še danes kot vrhunec svojih interpretacij. Četudi se sliši neverjeto, je vendarle res, da se mu je na tem festivalu poglobilo poznavanje Mozartovega antipoda, Wagnerja. Mozartovi in Wagnerjevi liki se glasovno večinoma izključujejo. Dermota je to po razumni presoji ob pravem času spoznal. Prav v tem času pa je ob mojstru pevcu Balthasarju Zornu, Krmarju v VEČNEM MORNARJU in Mornarju v TRISTANU, zlasti pa v Waltherju v TANNHÄUSERJU dokazal, da zmore tudi lirsko dramatske vloge. Za uprizoritev TANNHÄUSERJA v Salzburgu je umetniško vodstvo pritegnilo mlade pevce: za naslovno vlogo Seta Svanholma (prav na teh salzburških igrah seje uveljavil kot wagnerijanski pevec, zlasti pa pozneje v Bayreuthu); Antona Dermoto za vlogo, v kateri je bil zaradi »mehkega liričnega glasu«52 izvrsten Walther von der Vogelweide; za vlogo Wolframa Madžara Alexandra Šveda, zelo znanega verdijanca in wagnerijanca; ter za vlogo Elizabete Dunajčanko Hilde Konetzni, mlajšo sestro znane dramatske sopranistke Anny Konetzni. Novosti v odrski tehniki ter razširjeni in poglobljeni oder pa so dali možnost za čarobno vizualizacijo germanske mitološke zgodbe. Sodelovanje na salzburškem festivalu leta 1938 je Dermota sklenil z drobnima, a značil nima nastopoma. V dvorani Mozarteuma seje na programsko in izvajalsko heterogenem koncertu predstavil z Verdijevo in Puccinijevo arijo in z »mojstrsko interpretacijo«53 PODOKNICE Richarda Straussa. Straussova PODOKNICA je z leti postala priljubljena točka njegovih solističnih koncertov, omenjeni akademijski večer, na katerem so nastopili komorni pevci skupaj z učenci poletne šole Mozarteuma, pa je bil uvodni akord v njegovo dolgoletno koncertno dejavnost v Salzburgu. Zadnji avgustovski večer so se po uprizoritvi Beethovnovega FIDELIA zaprla vrata festivalne dvorane v Salzburgu do prihodnjega leta. Danski tenorist Helge Roswaenge je pretresljivo z lepim in sijočim glasom, »tu pa tam sicer s prenapetimi visokimi toni«54 kreiral Florestana. Dermota je pel epizodno vlogo Prvega ujetnika, a je bil opažen, ker je »dal od sebe vse najboljše«.55 Miniti pa je moralo še desetletje in pol, daje Dermota v tej edini Beethovnovi operni mojstrovini zasedel Roswaengejevo mesto. Sezono 1938/39 je Dermota začel z Mozartom, Verdijem in kar dvema novima Wagner-jevima vlogama. Bilje med tistimi mladimi interpreti, ki jih je umetniški direktor dunajske Državne opere in dirigent Hans Knappertsbusch kot velik poznavalec Wagnerjeve glasbe pritegnil iz raznih evropskih opernih hiš, da bi posvežil mizansceno v glasbeni drami RENSKO ZLATO. Melanija Bugarinovič (dolgoletna prvakinja beograjske Opere, v tem času članica dunajske Državne opere in pozneje iskana umetnica na bayreuthskem festivalu) je v tercetu renskih hčera intonančno čisto in zvokovno zastrto pela vlogo izza tenčičastega zastora, kjer so svetlobni žarki zarisavali zlati rečni zaklad. Dermota je imel v vlogi boga Froha priložnost pokazati sijočo visoko glasovno lego. Kot nalašč zanj napisana vloga. Že vnaprej pa so časopisi napovedovali prvi njegov nastop v vlogi Davida v MOJSTRIH PEVCIH, Dermotovi priljubljeni operi, saj ga je vloga mirnberškega mojstra pevca in kositrarja Balthasarja Žorna pod znamenito taktirko Artura Toscaninija uvedla v Wagnerjevo glasbo in na salzburški festival. V dunajski uprizoritvi MOJSTROV PEVCEV so nastopila nova mlada imena in med njimi »je imel Dermota velik uspeh. Umetniško zorenje in razvojna pot igralske rutine sta bila takoj na očeh.«56 Ob izkušenem Alfredu Jergerju, kije v svoji tridesetletni karieri v dunajski Državni operi že interpretiral v MOJSTRIH PEVCIH vlogo pisarja Sixtusa Beckmesserja in tokrat vlogo čevljarja Hansa Sachsa, seje Dermota počutil varno in je z »lepo živahnostjo igral in pel Sachsovega vajenca Davida«.57 Kritiku je ugajala Dermotova zadržanost, saj je umetnik tudi mladostno razgibane in komične vloge interpretiral uglajeno, brez vsakega pretiravanja, prenapetosti ali celo grobosti. Od zadnje dunajske uprizoritve Straussove SALOME je minilo šest let, kajti težko je bilo dobiti interpretinjo izjemno zahtevne naslovne vloge. Leta 1938 so pripravili slikovito, z raznimi tehničnimi in svetlobnimi efekti opremljeno uprizoritev svetopisemske zgodbe po drami Oscarja Wilda. Dirigentsko palico so zaupali velikemu poznavalcu Straussovih partitur, Hansu Knappertsbuschu, vlogo Salome Elsi Schulz, preroka Joha-naana Paulu Schbfflerju, Dermotovemu dolgoletnemu odrskemu kolegu. Za Dermoto je bilo sodelovanje pri tej uprizoritvi vznemirljivo in kritiko je pretresla zlasti njegova interpretacija »prizora smrti nesrečnega Salominega občudovalca Narabota«.58 Velike operne hiše, kakršna je dunajska, si včasih dovolijo repertoarne posebnosti. Taka posebnost je opera KRALJEVA OTROKA, manj znano delo nemškega skladatelja iz obdobja romantike Engelberta Humperdincka. Usoda je skladateljev razvoj postavila v senco, pa tudi pod vplive njegovega vzornika Richarda Wagnerja. Z opero JANKO IN METKA je še nekako uspel, ob prelomu stoletja napisana opera KRALJEVA OTROKA pa je še vedno neuprizorjena čakala v opernih arhivih. Prvo uprizoritev v dunajski Državni operi so zato radovedno pričakovali in umetniško vodstvo je izvedbo zaupalo prvovrstnim umetnikom. To pravljico za odrasle je glasbeno dramatično vodil Knap-pertsbusch in za Dermoto je bila to nova priložnost. Kritika je bila »hvaležna umetniškima stvaritvama«59 Antona Dermote in Esther Rethy. Kljub lepemu sprejemu pri občinstvu pa se opera KRALJEVA OTROKA ni dolgo obdržala. Po nekaj ponovitvah v tekoči in prihodnji sezoni sojo umaknili z repertoarja. Podobna usoda je doletela že skoraj pozabljeno komično opero EREMITOV ZVONČEK francoskega romantičnega skladatelja Louisa Maillarta. Šaljiva zgodba o puščavnikovem zvončku, ki zazveni že ob najmanjših pregrešnih mislih, je le redkokje uspela razvneti skladateljevo muzikalno in gledališko domišljijo. Dirigent Hans Knappertsbusch je tudi tisto muziko, ki je spo-minjala^na »zvoke iz stare ure«, skrbno interpretiral. Za Dermoto je bil EREMITOV ZVONČEK izkušnja več v sproščenem odrskem gibu in lahkotnem pevskem podajanju. V petih, šestih, tudi devetih predstavah je pel vsak mesec in repertoarje bil kaj pisan: od operete NETOPIR Johanna Straussa in manj znanih del, prek TRAVIATE, FALS-TAFFA in GLUMAČEV, do del Mozarta, Wagnerja in Richarda Straussa. Operno sezono 1938/39 pa je sklenil na slavnostni predstavi Straussove nedavno napisane opere DAN MIRU, ki obravnava dogodke tridesetletne vojne. Opero so uprizorili v počastitev skladateljeve 75-letnice. Svojemu nekdanjemu direktorju Richardu Straussu se je dunajska Državna opera oddolžila s številnimi izvedbami njegovih del. Avstrijska prestolih q niča je bila do njega zelo velikodušna, dala mu je na voljo vilo blizu dvorca Belvedere, zato Zo pa ima rokopisni oddelek dunajske Nacionalne biblioteke v svojem arhivu rokopis KAVALIRJA Z ROŽO. Izvedba opere DAN MIRU je bila veličastna. Petsto pevcev raznih dunajskih društev se je združilo na opernem odru. Iz Munchna so poklicali ustvarjalce tamkajšnje krstne izvedbe opere DAN MIRU: režiserja Rudolfa Hartmanna, dirigenta Clemensa Kraussa in solistični zvezdi, sopranistko Viorico Ursuleac in basista Hansa Hotterja. Dermotov lirični glas se je lepo prilegal cvetočim arioznim odlomkom. Uspeh je bil triumfalen, žal pa je bila opera DAN MIRU predvajana na pragu čisto drugačnega časa. Gotovo je bil leta 1939 za Dermoto posebno pomemben samostojen koncertni večer, čeprav še vedno ne tisti klasični večer pesmi iz obdobja zrelega umetnika. To je čas, ko so na Dunaju »veliki solistični koncerti, kakršni so bili nekoč v navadi, postali redkost«.60 Mladi talenti so si morali sami utirati pota na koncertni oder. Tudi to je bil razlog, da so dunajski časopisi zelo pozorno spremljali njegov nastop. Pisali so o glasu, »ki ga je oblikoval v italijanski pevski šoli, o izenačenih glasovnih registrih, čisti intonaciji, o mojstrskem obvladovanju Handlove in Gluckove arije«.61 Spoznaval je tudi pesem,62 glasbeno obliko, ki sojo mojstri dunajske klasike glasbeno in literarno oplemenitili in je v obdobju romantike postala na nemških in avstrijskih tleh samostojna umetniška zvrst. To je področje visoke pevske kulture in prav s Schubertovimi pesmimi je Dermota na koncertnih odrih prebil led. »Neprimerljivo zlitje razigranosti in melanholije v pesmi HUDOBNA BARVA je izpovedovalo močno notranje doživljanje.«63 Za to Schubertovo pesem je do svojih poznih let prejemal nedeljena priznanja. Že tedaj je pretehtal svoje glasovne in interpretacijske lastnosti in tudi pozneje tveganja v svoji umetniški karieri ni poznal. In še nekaj. Hilda Berger-Weyerwald je poslej postala njegova stalna spremljevalka pri klavirju. Mlada umetnikova soproga je bila »idealna, tenkočutna, nenavadno muzikalna sooblikovalka glasbenih umetnin«.64 5. LIRIČNI PRIZORI LENSKEGA Že junija 1939, torej dva meseca pred začetkom salzburškega festivala je v tamkajšnjem časopisu izšla obsežna predstavitev Antona Dermote v sestavku pod naslovom UMETNIK NAŠIH SLAVNOSTNIH IGER, kjer je posebej poudarjena njegova interpretacija Don Ottavia. Čeprav je bil najmlajši med sodelujočimi, je obetal zrelo stvaritev in bil v krog salzburških umetnikov sprejet s spoštovanjem. Avtor članka65 je opisal Dermotovo 29 življenjsko pot od rodne Krope, študijskih postankov v Ljubljani in na Dunaju do prvih manjših in velikih vlog v dunajski Državni operi, omenil sodelovanje v oratorijih in Beethovnovi DEVETI, ki mu je odprla pot v mednarodne koncertne dvorane. Za Dermoto je bil vrhunec tega salzburškega festivala res Don Ottavio. Dramaturško šibko in pasivno vlogo je »moško in energično oblikoval. Notranjo prizadetost je bilo čutiti v izvrstno zapetih arijah«. Kritik ni mogel skriti svojega navdušenja: »Bravissimo za mladega umetnika, ki je uspel v enem letu tako dozoreti, da si je v kraljevski eliti te predstave zagotovil mesto v prvi vrsti.«66 Enega od kritikov je Dermotova interpretacija zapeljala tako daleč, da gaje štel kar med italijanske interprete.67 Ob legendarnem Don Juanu Ezia Pinze in nič manj slavnem Leporellu Virgilia Lazzarisa je bilo to mesto res ugledno. Zbledela so celo razpravljanja okrog Mozartovega DON JUANA, ki ga od krstne izvedbe leta 1787 v Pragi uprizarjajo zdaj bolj kot drammo giocoso, zdaj kot opero serio. Bilo je tako, kot je interpretiral Ezio Pinza, kot je dirigiral Clemens Krauss in kot je napisal Mozart. Buffonično linijo je spremljal tragični podton, ki je vodil h katastrofalnemu koncu. Na slavnostnih igrah 1939 je Dermota sodeloval tudi v Straussovi operi KAVALIR Z ROŽO, ki je bila odličen uvodni akord v prireditev. V predstavah, kakršne svet lahko doživi le v Salzburgu zaradi idealne zasedbe vlog, zaradi orkestra Dunajskih filharmonikov, ki mu ni enakega, in umetniške osebnosti Karla Bdhma (tako so pisali), je Dermota pel vlogo Pevca s svetlim kantabilnim tonom. Imenovali so ga »vzhajajoča zvezda«, zlasti po izvedbi Beethovnove DEVETE pod Knappertsbuschem pa je bilo njegovo ime zapisano že kar med najbolj znanimi umetniki festivala. Gramofonska družba Telefunken je že poslala na tržišče prve Dermotove posnetke arij iz italijanskega in francoskega repertoarja, ob sklepu festivala pa je še v alternaciji z danskim tenoristom Helgejem Roswaen-gejem interpretiral Belmonteja v Mozartovi operi BEG IZ SERAJA. Vlogo torej, ki jo je takoj zatem, v sezoni 1939/40, pel v dunajski Državni operi. Novo sezono je na Dunaju začel v Rossinijevem SEVILJSKEM BRIVCU. Že premiera je bila večer presenečenj. »Da, senzacionalni večerje bil to.«68 Kar trije jugoslovanski pevci, ki so bili pred kratkim angažirani v dunajski Državni operi, so bili v ospredju in so v režiserjevi zamisli commedie delParte razgibali predstavo. Anton Dermota je blestel kot Almaviva. Bas Marjana Rusa, našega rojaka iz Kranja, člana ljubljanske, zagrebške in dunajske Opere, je bil »poln topline in lahkotnosti, ki jo pri basistih tako redko srečamo«.69 In Stanoje Jankovič, dolgoletni prvak beograjske in nekaj časa dunajske Opere je »baritonske arije zapel z okusom in kulturo«.70 Občinstvo in kritikaso bili nad takšnim jU Almavivom, Don Basiliom in Figarom navdušeni in SEVILJSKI BRIVEC se je dolgo obdržal na repertoarju, Dermota pa je za vlogo Almavive dobil povabila iz Prage in Miinchna. Tudi Puccinijeva LA BOHEME je zasijala v novi luči prav zaradi mladih pevcev. Omenjenim trem se je pridružilo še novo jugoslovansko ime, sopranistka Danica Ilič, Beograjčanka, deset let članica dunajske Opere in pozneje nepozabna Desdemona v Metropolitanski operi. Za subretno vlogo Musette je imela sicer pretežak glas, ki je v kvartetu liričnih glasov preveč izstopal, zlasti še, ker je Dermota subtilno in mladeniško oblikoval Rudolfa in ker so »pesnikov lik risala njegova glasovna senčenja«.71 Stanoje Jankovič je z glasom in pojavo posvežil predstavo in tudi Marjan Rus seje z znano arijo o plašču, enim od melodičnih biserov opere o boemih, priljubil občinstvu. Dermotovo gostovanje v vlogi Rudolfa v praškem opernem gledališču je bilo natančno analizirano v kritiki. Splošnim ugotovitvam o glasovnem in igralskem napredku je sledila podrobna razlaga o vodenju glasu in popolni izrabi resonančnih prostorov, o tehniki petja, ki ohranja glas poln in svež. »Petje na dih pomeni konservirati glas.«72 Dobri pevski tehniki je seveda treba dodati premišljeno izbiro vlog in splošni življenjski utrip, ki se mora ujemati z umetniškim poklicem. Od tod Dermotova kreativna pot do nenavadno poznih let. Predstave opere BEG IZ SERAJA maja in junija leta 1940 so bile že priprava na bližajoče slazburško poletje, nova postavitev JEVGENIJA ONJEGINA pa je sklenila takočo sezono, ki je bila za Dermoto seštevek epizodnih in glavnih vlog od Mozarta do Wagnerja in Straussa, od komedije do tragedije, od pravljice^do resničnosti. Opera JEVGENIJ ONJEGIN, uprizorjena ob 100. obletnici rojstva Čajkovskega, je bila za Dunajčane še vedno »odkrivanje in spoznavanje ruske glasbe«. Ugotavljali so, da »Čajkovskega pogosto izvajajo na Dunaju, a v repertoarju še vedno ne najde pravega mesta«. Nedvomno je temu dodal svoje sam skladatelj. JEVGENIJA ONJEGINA je podnaslovil »lirični prizori« in znano je, da je domala preziral gledališke efekte. Kljub vsemu je bila opera lepo sprejeta: »Z dramo in gledališčem res nima veliko skupnega, je pa toliko dobre glasbe v njej.«74 Tatjana Marie Reining je bila zamaknjen, z usodno ljubeznijo zaznamovan lik in Lenski Antona Dermote razdvojen človek, ki ga lastna nemoč požene v smrt. Uspelo mu je ustvariti največ, kar se je v tem gledališkem kontekstu dalo, namreč z lika Lenskega je za vselej zbrisal sentimentalnost in sladkobnost. Nekaj dni pred dunajsko premiero JEVGENIJA ONJEGINA je v vlogi Lenskega gostoval v Bavarski operi v Munchnu v novi postavitvi Rudolfa Hartmanna in pod mojstrsko taktirko Clemensa Kraussa. »Njegov čuteči, topli, z okusom vodeni glas ter a i presunljiva, kljub dramatičnosti popolnoma naravna igra, sta dali drugemu dejanju ji pretresljivo veličino.«75 Zaradi takih nastopov se ga je miinchenska Opera še večkrat spomnila. V tem času Dermota ni zanemaril koncertne dejavnosti. Ob solističnem nastopu v Mozartovi dvorani v Konzerthausu so kritiki opazili, da je vključil tudi sodobna dela. Prav tako je obogatil sodelovanje na področju velikih vokalno-inštrumentalnih partitur. Haydnovo STVARJENJE, Schmidtov oratorij KNJIGA S SEDMIMI PEČATI, Beethovnova DEVETA in Bachov PASIJON PO MATEJU so že stalni del njegovega repertoarja z vedno odličnejšimi pevskimi kolegi in na vedno slovesnejših predstavitvah. 6. V MOZARTOVSKEM SLOGU DON JUAN je nasledil DON GIOVANNIJA. Ne le zato, ker je izvirni italijanski jezik nadomestil nemški prevod, temveč je bilo ozadje širše-politično. V vodstvo dunajske Državne opere so iz Hamburga v juliju 1940 poslali Heinricha Strohma. Odprlo se je obdobje novih dirigentskih in solističnih imen, režiserjev in scenografov. Za otvoritev sezone je novi direktor izbral DON JUANA, delo, s katerim so tudi 25. maja 1869 odprli to operno hišo na Ringu. Programski izbiri ni bilo kaj očitati, prav tako tudi ne izvedbi. Pripravili so dve različni, a enakovredni premieri. Dva dirigenta sta operi DON JUAN vtisnila osebni pečat: Hans Knappertsbusch je s simfonično širino podčrtaval tragično noto, pod taktirko Rudolfa Moralta pa je bil DON JUAN iskriva komedija. Tudi zasedbe vlog so bile dvojne, le Don Ottavio je bil en sam umetnik, Anton Dermota, »kajti trenutno ni tenorista, ki bi v alternaciji prevzel to vlogo«.76 Za slovesen uvod v novo obdobje dunajske Državne opere je bilo treba pač izbrati najboljše. Tudi voluminozni glas Marjana Rusa v vlogi Komturja je vzbudil pozornost in oktober je minil v znamenju nove uprizoritve DON JUANA. Na gostovanju v Amsterdamu so se okviru Dunajskega slavnostnega tedna predstavili z DON JUANOM, odlomki iz operet pod Knappertsbuschevo taktirko so bili visoko umetniško doživetje, prav tako SEVILJSKI BRIVEC z Dermoto, Jankovičem, Leo Piltti (zelo cenjeno koloraturno sopranistko, ki je po debutu v Helsinkih in evropskih gledališčih prišla tik pred vojno v dunajsko Državno opero) in Marjanom Rusom. V znamenito dvorano Concertgebouw v Amsterdamu so prinesli nekaj svežega duha iz avstrijske prestolnice. Amsterdam je tako spoznal del raznovrstnega repertoarja dunajske Državne opere. Dunajska Državna opera je bila to sezono neverjetno naklonjena slovanskim delom. JEVGENIJ ONJEGIN seje obdržal iz prejšnje sezone, druga za drugo pa sta bili premieri PRODANE NEVESTE in KNEZA IGORJA. PRODANO NEVESTO so v avstrijski prestolnici že poznali. Zdaj je bila v novi preobleki. Dunajčane je še vedno zabavala in zlasti novi Kecal Alfred Jerger (Brnčan, eden od naslednikov Julija Betetta v tej vlogi na Dunaju) je izoblikoval mešetarsko komično, kar groteskno figuro. Interpretaciji Marie Reining in Antona Dermote v vlogah Marinke in Janka sta uspeli ganiti poslušalce. Ob bleščeči igri Filharmonikov pod Moraltovim vodstvom sta odkrivala poslušalcem doslej še neopaženo melodično bogastvo in kompozicijsko znanje Bedficha Smetane. »Anton Dermota je z okusom oblikoval pevske loke. Ni pretiraval v igri, znal jo je prilagoditi pevskemu podajanju.«77 Nova glasbena obzorja so se občinstvu odprla ob prvi uprizoritvi KNEZA IGORJA v dunajski Operi. Občudovali so lirične strani Borodinove partiture, ki jih je skladatelj znal tako občuteno vtkati v mračno starorusko epsko pripoved. Ikonsko rezkošje kostumov in scene, veličastni zborovski prizori, pretresljiva igra Paula Schbfflerja v naslovni vlogi in vsem »dobro poznano Dermotovo lirično petje, poudarjeno s toni junaškega tenorja«78, je izzvalo velik sprejem. V vlogi Vladimirja v KNEZU IGORJU in zlasti v vlogi Janka v PRODANI NEVESTI je Dermota dovolil svojemu glasu nekaj dramatičnih poudarkov. To sezono je Dermota v miinchenski Operi postal »že naš priljubljeni gost z Dunaja«. Indisponiranega Kraljeviča v KRALJEVIH OTROCIH — s to vlogo se je Miinchenča-nom pred dvema letoma manj uspešno predstavil — so mu oprostili. Vtis so popravili Tamino, Alfred in Lenski. Zdaj je stal na odru Bavarske opere kot Levkipos v Straussovi najnovejši pastirski operi DAFNE. Za munchensko prvo izvedbo, ki nikakor ni hotela zaostajati za dresdensko krstno predstavitvijo, so imeli na voljo poznavalce Straussove glasbeno scenske ustvarjalnosti. Še danes omenjajo njihov delež kot vzor glasbeno-gledališkega mojstrstva. DAFNE je glasba o naravi, o bitju, ki se z naravo pooseblja, o strahu pred brutalnostjo Dionizovega praznika. Za režiserja Rudolfa Hartmanna je bilo obvladovanje loka od klasične lepote grške pokrajine prek razuzdane dionizičnosti do osamljenosti čiste narave velik izziv. Prav tako za koreografa Pina Mlakarja, kije razpel svoje zamisli do mistične zamaknjenosti. Glasba Richarda Straussa je pod taktirko Clemensa Kraussa izzvenela v pojočem lovorjevem drevesu, v Dafnejini metamorfozi. Nesojenega Dafnejinega snubca Levkipa je interpretiral Dermota »s čudovitim, vsebinsko bogatim tenorjem«.79 V manjši vlogi je nastopila Durda Milinkovič, takrat na začetku mimchenskega angažmaja, ki ga je dobila po uspešnih nastopih v Zagrebu in Zurichu. Spet je nastopil v oratorijih in na solističnih koncertih. Med drugim se je predstavil z večerom pesmi in arij v veliki dvorani Musikvereina. Lohengrinovo pripoved o Gralu je interpretiral energično, glasovno intenzivno, četudi je bilo hkrati opaziti mehkobo njegovega glasu, s kakršno je pel Tamina. Zdržljivost je stvar narave, šole in razuma. Če je neke januarske nedelje leta 1941 nastopil kar štirikrat: dopoldne v DEVETI s Furtwänglerjem, popoldne na priložnostnem koncertu v Musikvereinu, nato pel arije v radijskem prenosu in zvečer Rudolfa v LA BOHÈME, potem je že imel dobršno mero moči. Predstave DON JUANA so se poleti preselile iz dunajske Državne opere v Salzburg. Kritikom in najbrž tudi poslušalcem so se misli vračale k Eziu Pinzi, demonskemu Don Juanu iz prejšnjih let, čeprav je bil Paul Schöffler eleganten in rutiniran pevec-igralec. Dermota je vlogo Don Ottavia prikazal v izrazno bogatejši luči, kot je bilo doslej v Salzburgu v navadi in Knappertsbusch je bil vojaško natančen, dramatičen in impulziven. Ta interpretacija DON JUANA je imela v naslednji dunajski sezoni, ko so se spomnili Mozartove 150-letnice smrti, pomembno mesto. Richard Strauss, ki je bil med ustanovitelji salzburških slavnostnih iger in ga zato počastijo vsako leto z uprizoritvijo ene njegovih oper, pa je s svojim (pisali so kar o »salzburškem«) KAVALIRJEM Z ROŽO spet vznemiril Mozartovo mesto z nostalgično, naravno in samoumevno podobo dunajskega rokokoja Marije Terezije. Triumfalno so uspeli vsi: Knappertsbusch, Anny Konetzni kot Maršalica in Anton Dermota, ki je občuteno zapel kantilenske speve. V začetku sezone 1941/42 je pel Fentona v novi uprizoritvi FALSTAFFA, ki so ga zaupali gostujočim umetnikom iz Münchna z nezmotljivim občutkom za oder in glasbo: dirigentu Clemensu Kraussu, režiserju Rudolfu Hartmannu in Georgu Hannu, veličastnemu shakespearskemu plemiču. Njegovi duhoviti igralski in plemeniti pevski kreaciji so se pridružili Dermota, Bugarinovičeva in Rus. Potem so se začele slovesnosti, ki so bile praznik za vse ljubitelje, občudovalce in strokovnjake Mozartove glasbe. V tednu dni je bilo več koncertov in sedem opernih predstav, ki so se iztekle 5. decembra, ob 150-letnici smrti Wolfganga Amadeusa Mozarta. Ni naključje, da so za otvoritveno predstavo izbrali BEG IZ SERAJA. To Mozartovo zgodnje delo je zaradi krstne izvedbe v dunajskem Dvornem gledališču zgodovinsko povezano z Dunajem. Pomeni odmik od italijanske operne tradicije, kije pod Salierijem živela na cesarskem dvoru, in utemeljitev nemške nacionalne glasbene smeri. V Böhmovi interpretaciji je dobilo delo pripovedni značaj izvirne nemške spevoigre, ki nakazuje razvojno pot k nemški romantiki Carla Marie von Webra. Beseda, ton, slika in zvok so se zlili v popolnost. Prozne dele spevoigre so pevci prav tako dobro obvladali, kot igralec Curd Jürgens iz Burgtheatra, ki je interpretiral Selim pašo. Zasedba vlog je bila res bleščeča. Ob nastopu Erne Berger, prvakinje berlinske Opere, se je porodila ena sama želja: da bi jo vedno znova poslušali v vlogi Konstanze. »Najtežjega med težkimi kolora-turnimi spevi je obvladovala z značilnim nemškim izrazom, ki ga je položila tudi v okraševalne tonske figure. In kot šarmantni Belmonte se je predstavil Anton Dermota, resen umetnik, ki vedno stremi k najvišjemu, pevec, ki razmišlja muzikalno, kije v tehniki petja že popolnoma dozorel. Pridobil si je obsežno znanje v mozartovskem slogu.«80 Dva meseca pozneje je kot Belmonte gostoval v dresdenski Operi na predstavi, ki sojo tamkaj vzeli za vzor. Kritiki so povsod poudarjali Dermotov sloves, ki si gaje pridobil v Salzburgu in na Dunaju in občudovali njegovo »elegantno viteško pojavo« in lirično petje, da si »lepšega ob Konstanzi Erne Berger ne bi mogli želeti«.81 Še nekaj gostovanj je imel v letu 1942, med drugim v Wroclawu. V glavnem mestu Šlezije so bili Dnevi dunajske kulture. Dunajska Državna opera je predstavila eno svojih uspešnih novosti, opero RODELIND A Georga Friedricha Händla. Po mnenju tedanjih poročevalcev je bila to njegova prva opera, ki je smela na odrske deske avstrijske prestolnice. Ta uprizoritev jo je z dramatičnimi poudarki uspela iztrgati iz muzealnega objema. Iz baročnih gobelinov so jo prenesli na oder in poiskali niti, ki povezujejo preteklost s sedanjostjo. Režiser predstave je bil Oskar Fritz Schuh (Munchenčan, kije na Dunaj prišel iz Hamburga), umetnik, ki si je pozneje pridobil ugled z uprizoritvami Mozartovih oper. Dermota je pevsko in igralsko pretresljivo zarisal portret langobardskega trinoga in Rodelindinega snubca Grimwalda. Svoj repertoar je do konca sezone dopolnil še s tremi vlogami iz italijanske operne literature. To je bil čas, ko je bilo umetniško vodstvo še naklonjeno domačim pevcem v italijanskih operah. Dobro desetletje pozneje, v »Karajanovem obdobju«, pa so v Verdijevih in Puccinijevih delih blestele na Dunaju zvezde milanske Scale. Že pred prihodom Karajana na Dunaj pa so Dermotove vloge v italijanskem repertoarju postajale vse redkejše. Vloga Vojvode v RIGOLETTU je gotovo ena najbolj priljubljenih in vabljivih, pa tudi zahtevnih partij za lirični tenor z izredno eksponirano visoko, čeprav ne najvišjo glasovno lego. Dermota jo je oblikoval z mladeniško močjo liričnega glasu z nekaj dramatičnimi poudarki. V vlogi, ki je bila za »marsikaterega njegovih znanih pevskih kolegov usodna, je spojil pevsko znanje z umetniškim okusom«.82 Monteroneja je mogočno interpretiral Marjan Rus, Alda Noni (Tržačanka, kije iz ljubljanske in zagrebške Opere prav tedaj prišla na Dunaj) pa je s pretresljivo milino in pevsko izbrušenostjo očarala občinstvo v vlogi nesrečne Rigolettove hčerke Gilde. Drugi dve vlogi pevsko nista bili tako naporni. Kot Florindo v Wolf-Ferrarijevih ZVEDAVIH ŽENSKAH je v Schuhovem režijskem konceptu duhovito zaigral v komediji o življenju Benetk Goldonijevega časa. Kot Ernesto v DON PASQUALU, cvetočem bufonesknem delu italijanske zgodnje romantike, je bil v ljubezni in intrigi enakovreden partner Norine Alde Noni. Zgodovinsko pomembneje za Dermoto leto 1942 zaradi magnetofonskih posnetkov Straussovih pesmi, narejenih v študijih avstrijskega radia. Pri klavirju ga je spremljal skladatelj sam. Posnetki so izšli na dveh velikih ploščah. Dermota se tega snemanja83 spominja s spoštovanjem do skladatelja in tudi s samozavestjo, kajti Strauss je v interpretu svojih pesmi čutil soustvarjalca, umetnika, ki daje skladateljevi in pesnikovi misli poglobljeno podobo. Marsikdaj je avtor to novo podobo tudi resnično potreboval. Zlasti to velja za pesmi z romantičnim, ljudskim nadihom, kijih veliki pevci na novo odkrivajo in »tako dvigujejo na umetniško raven« .84 Od obsežnega Straussovega pesemskega opusa si jih je le dobra petina pridobila stalno mesto na koncertnem odru. Do mojstrovin nemške literarne preteklosti je bil Strauss zadržan, raje si je poiskal besedila manj znanih sodobnikov, ki niso bila literarno izpiljena in jih je z glasbo lahko dopolnil. Dermota je za svoje recitale izbiral oboje in tudi na omenjenem snemanju je bil program zelo pisan: od Straussovih zgodnjih pesmi, prek pesmi s socialno tematiko do slogovno in izpovedno zaokroženih pesmi, ki ne morejo skriti vzora Schumannovih in Schubertovih pesemskih mojstrovin. Lahko rečemo, daje Dermota na tem snemanju predstavil izbor iz celotnega Straussovega pesemskega opusa, saj so po letu 1942 nastale le ŠTIRI POSLEDNJE PESMI. Ko je Dermota to sezono spomladi prvič gostoval kot koncertni pevec v Linzu (tam je poslej nastopal pogosto), je bil občinstvu prav zaradi radijskih posnetkov že znan. Na koncert »prvega liričnega tenorista dunajske Opere« so polnoštevilno prišli v dvorano trgovske zadružne hiše. Kritike je navdušil s celotnim sporedom pesmi in opernih arij, pozornost pa vzbuja arija Don Joseja iz opere CARMEN, kije na opernem odru ni nikdar pel. Svoj repertoar je namreč sklenil pred to dramatsko vlogo. Čeprav so bili tudi na Dunaju njegovi koncerti programsko še vedno heterogeni, so bili visoko cenjeni. »Slišati Antona Dermoto v koncertni dvorani je posebno doživetje. Človek ne ve, kaj bi pri tem umetniku bolj občudoval: kulturo in izrazno moč gibčnega in polnega glasu, ki iz najnežnejšega piana brez naporov vzvalovi v crescendu, ali vzorno izgovorjavo, ali zrelost interpretacije! Dermota je med redkimi vsestransko nadarjenimi umetniki, ki združuje dramatične impulze opernega pevca z občutkom za pesemsko poustvarjanje.«85 Februarja leta 1943 je v Mozartovi dvorani v Konzerthausu prvič nastopil s koncertno zaokroženim programom pesmi Schumanna, Wolfa, Straussa in Josepha Mraxa, avstrijskega skladatelja in učitelja slovenskih študentov kompozicije na Dunaju. Kot pišejo časopisi, aplavzov ni bilo konca. Vse štiri Straussove pesmi je moral ponavljati. Zlasti jih je ogrela CECILIJA, kjer »njegov negovani toplo obarvani glas tudi v visokih tonih nikdar ni bil grob«.86 Hilda Berger-Weyerwald gaje, kot vedno, spremljala pri klavirju. Z interpretacijami Chopina in Liszta je pokazala tudi svoje solistične ambicije. Te pa je kmalu zatem opustila. V tem času je treba poudariti še dve novi vlogi: Mattea v Straussovi ARABELLI in Lyonela v Flotowa MARTI. Bil pa je tudi pred svojim zgodovinskim uspehom, pred Ferrandom znamenitega dunajskega mozartovskega sloga. ARRABELA je bila na Dunaju nazadnje uprizorjena pred petimi leti. Dunajčani so to Straussovo lirično komedijo o pustnem času v avstro-ogrski prestolnici sredi preteklega stoletja zdaj želeli na novo predstaviti, kar pa ni bila prav nič lahka naloga. V ARABELLI se namreč zrcali dunajska klasična opereta, občutljivost dunajskega sentimenta, radoživost plesa, splet nravi, humorja in temperamenta. Pevci morajo biti zato hkrati tudi izvrstni igralci. Maria Reining, rojena Dunajčanka, v naslovni vlogi, Anton Dermota, Alda Noni in Alfred Jerger, kije vlogo Mandryka, Arabellinega bogatega snubca, kreiral celo na dresdenski krstni predstavi opere, so prikazali sijajno in mehkobno podobo Dunaja. Manj iskrivosti in svežine duha je v operi MARTA nemškega romantičnega skladatelja Friedricha von Flotowa in daje »stara igra v novem oblačilu« le lahko brez sramu stopila na oder, dolguje zahvalo duhoviti igri in lepemu petju obeh protagonistov Alde Noni in Antona Dermote. Opera ni izzvenela le kot izpolnjevanje obveznosti do skladatelja, kije MARTO ustvaril prav na Dunaju pred skoraj sto leti. Novi generalni intendant dunajske Državne opere je postal leta 1943 Straussov prijatelj Karl Bohm. Ob Bohmovem prihodu na Dunaj je nanj Strauss naslovil znamenito pismo o repertoarni podobi sodobnega gledališča, tako imenovanega »opernega muzeja« pomembnih del glasbene preteklosti in sedanjosti. Bohm je kot velik interpret Mozartove glasbe začel svojo prvo sezono z uprizoritvijo opere COSI FAN TUTTE z »biserom vseh veseloiger«. V redutni dvorani Hofburga (s stebri, ki prostor razmejujejo, a pogleda ne zadržujejo) sta scenograf Caspar Neher in režiser Oscar Fritz Schuh geometrijsko natančno začrtala marionetno igro figur, ki jih vodita magična moč glasbe in ljubezni. V njuni oblasti so si ljudje enaki, kot lutke jih lahko prestavljaš, zamenjuješ, obračaš. Mozart, ki sicer zna biti tako realno zemeljski in tudi drzno neposreden, je v COSI FAN J I TUTTE odvzel osebam identiteto. Ničesar, kar se zgodi, četudi so obljube o večni zvestobi prelomljene, saj »takšne so pač vse«, ne smemo šteti za nemoralno. To naj velja za vsak čas in vsak prostor. Časovno in prostorsko neomejenost so oblikovalci predstave izpovedovali z lahkotno lebdečo interpretacijo. Bohmova taktirka je bila »diskretno brezsnovna«87 in solistični ansambel seje glasovno in v igri enkratno ujel. Vloga Ferranda, Dorabellinega zaročenca in zapeljivca njene sestre Fiordiligi, je bila sicer zadnja od štirih Mozartovih vlog, ki jih je pel Dermota, 'a edina, kije z njo rastelv ansamblu od začetnih vaj. Uigranost vseh šestih solistov je pod dirigentom Bohmom rodila dunajski mozartovski slog, ki ima danes zgodovinski pomen. V tem mladem ansamblu so bili: Irmgard Seefried (Karajanova varovanka na začetku svoje kariere v aachenski operni hiši), kije kot Fiordiligi debutirala, Martha Rohs, Alda Noni, Anton Dermota, Erich Kunz in Paul Schoffler. Opera COSI FAN TUTTE seje zelo dolgo obdržala na repertoarju dunajske Državne opere, bila ena osrednjih kreacij v Salzburgu in na gostovanjih dunajske Opere v tujini. Z leti seje zasedba vlog v ženskem delu ansambla spreminjala. Dermotovo petje, posebno arija Ferranda, so omenjali časopisi kot »vzor lepo izpeljane kantilene«.88 Tudi mnenje o nastopu v Straussovem CAPRICCIU ne bi moglo biti lepše: »Vlogo glasbenika Flamanda, ki gaje Strauss tako bogato obdaril z melodijami, so zaupali pevcu s plemenito obarvanim glasom, ki se prilega omamni Straussovi melodiki, Antonu Dermoti.«89 Z opero CAPRICCIO, ali bolje s »konverzacijsko igro« (tako sta libretist, znani dirigent Clemens Krauss, in skladatelj Richard Strauss podnaslovila to novo delo) je Karl Bohm uspešno nadaljeval repertoarno politiko svoje prve sezone v dunajski Državni operi. Zamisli o »opernem muzeju«, o novitetah in tradiciji, je Strauss potrdil prav v CAPRICCIU. Delo je vsebinsko naslonil na znani libreto PRIMA LE PAROLE, DOPO LA MUSIČA Mozartovega sodobnika Abbeja de Castija. Strauss v CAPRICCIU duhovito razmišlja (z reminiscencami na znameniti spor med gluckisti in piccinisti) o vprašanju, ali je v operi pomembnejše besedilo ali glasba. To vprašanje je v operni zgodovini sprožilo številna gledališkoteoretična razglabljanja, polemike in reforme opere. De Castijev alegoričen, s časom nastanka tesno povezan libreto, je Strauss posodobil. Gledališka načela je personificiral. O tem, ali ima prednost glasba ali poezija, se prerekata glasbenik Flamand in pesnik Olivier, ko dvorita Grofici. V gostem kompozicijskem stavku, polifono zgrajenih odlomkih v prizoru prerekanja, suhem parlandu pesnika Oliviera in širokih melodičnih lokih glasbenika Flamanda sc je Strauss z bujno fantazijo poklonil glasbeni muzi. Dermota je častno posredoval ta skladateljev poklon. »Njegovo umetniško snubljenje q n Grofice je bilo eno samo blagoglasje.«90 V manjši, a ne neopazni vlogi je nastopil Tomislav JO Neralič. Štirje Dermotovi koncertni večeri so bili v letu 1944 slogovno in vsebinsko že docela zaokroženi. Med Schubertovimi, Schumannovimi, Griegovimi, Brahmsovimi in Straussovimi pogosto izvajanimi pesmimi so tudi manj znane. Posebnost pa je koncert slovenskih ljudskih pesmi in samospevov Huga Wolfa, avstrijskega skladatelja, rojenega v Slovenj Gradcu. Kritike in poslušalce je očaralo melodično bogastvo slovenskih ljudskih pesmi. »Dermota je bil prepričljiv intepret glasbe svoje domovine. Te pesmi, če jih kdo zna prednašati tako prisrčno in s tolikimi odtenki, govorijo o presenetljivi spretnosti in čustvenem bogastvu. V njih spoznamo dragocen zaklad ljudske umetnosti.«91 Omeniti je treba še tenorske sole v Beethovnovi DEVETI, Schubertovi VELIKI MAŠI in Verdijevem REKVIEMU. REKVIEM so izvajali na odru dunajske Državne opere,ki je po prepovedi opernih predstav od poletja 1944 sameval. Dunajska Opera je bila čudovito okolje za izvedbo Verdijeve monumentalne koncertne kantate v sedmih stavkih, napisane za soliste, zbor in orkester. Prvo dunajsko predstavitev REKVIEMA je pred 69 leti vodil prav tu maestro sam. In, ali ni bila ta posvetna umetnina, prežeta z najplemenitejšimi čustvi do sočloveka, v tem okolju še prepričljivejša? Dermota je z »južnjaško toplino«92 poustvaril tenorski part. 7. INTERMEZZO V THEATRU AN DER WIEN 12. marca 1945 se je zgradba dunajske Državne opere spremenila v gorečo baklo. Požgana in uničena je bila do tal. Zatočišče in novi dom je vodstvo Opere našlo v opuščenem Theatru an der Wien, gledališču ob rečici Wien, kije bilo desetletje ropotarnica in skladišče. Pogled na oder brez vsakršnih luči in drugih rekvizitov ni bil ohrabrujoč. S spretno in iznajdljivo roko pa so gledališče v zelo kratkem času uredili. Spodbujala jih je tudi misel na velika umetniška imena, povezana z zgodovino tega gledališča. Papagenova skulptura nad vhodnimi vrati opominja, daje bil Theater an der Wien tisto gledališče na obrobju Dunaja v začetku prejšnjega stoletja, kjer je Emanuel Schikaneder za preproste ljudi uprizoril ČAROBNO PIŠČAL. Spominska plošča na levi strani Papagenovih vrat pa nosi Beethovnovo ime. Skladatelj je v tej zgradbi nekaj let živel in leta 1805 krstil FIDELIA kljub Napoleonovi vojski, kije že vkorakala na Dunaj. S FIDELIOM so oktobra 1945 slovesno odprli preurejeno gledališče. S tem seje začela sezona 1945/46 in hkrati desetletni intermezzo dunajske Državne opere v Theatru an der Wien. Dermota je pel Jaquina. Vloga jetniškega čuvarja v španski trdnjavi, kjer je zaprt Florestan, je bila zanj nezahtevna. Kdo ve, ali je že tedaj slutil, da bo po končanem intermezzu, natančno čez deset let pel Florestana na slovesni otvoritvi prenovljene dunajske Državne opere? Morda se s to mislijo niti ni utegnil ukvarjati. Pred seboj je imel Hoffmanna. Premiera HOFFMANNOVIH PRIPOVEDK, kije bila le dva tedna za FIDELIOM, je dokazala, da je dunajska Opera prešla obdobje prilagajanja in improvizacij v novih prostorih in da seje kljub raznovrstnim težavam pokazala v dostojni in njej primerni luči. Režiser Oskar Fritz Schuh je podčrtal fantastičnost, družbeno satiro in parodijo HOFFMANNOVIH PRIPOVEDK in ovrgel mnenje, daje Offenbach le operetni skladatelj, kije napisal tudi operno delo. Dirigent Josef Krips je Dunajčanom znane melodije Hoffman-novih pripovedk podal vzneseno, Dermota pa je kot Hoffmann oblikoval eno svojih kreacij, ob kateri so »onemele reminiscence na prejšnje sijajne interprete te vloge«.93 Odlikovale so ga zaokrožene fraze in mehkoba podajanja, saj je bil glas« spet v vseh legah liričen«.94 V manjši vlogi je nastopil Tomislav Neralič. Med Dermotovimi dunajskimi koncetnimi nastopi v tem času sta za nas dva posebno zanimiva. Pod naslovom VEČER SLOVANSKIH SAMOSPEVOV je pisal kritik o »pristnem šopku glasbene lirike, ki sta ga ponudila Danica Ilič in Anton Dermota« in »o samosvoji, od tujih vplivov nedotaknjeni kulturni dobrini južnoslovanskih narodov«.95 Nadaljeval je: »Ta pesemska oblika se razlikuje od nemške umetne pesmi. Je ljudsko občutena in vendar prepojena z osebnim, širokim slovanskim temperamentom. Žareč življenjski utrip veje iz samospevov Eugena Suchona in ruskih mojstrov, medtem ko oba Slovenca, Anton Lajovic in Anton Ravnik, izpovedujeta notranje tone osamljenega.« Posameznih samospevov kritik ni omenjal, bržkone pa sta bili Lajovčevi MESEC V IZBI in PESEM STARCA ter Ravnikov VASOVALEC in priredbe narodnih. Dermota je ta dela nemreč pogosto izvajal. Se obširneje pa je bila jugoslovanska glasbena kultura predstavljena na slavnostnem koncertu v veliki dvorani Musikvereina na predvečer dneva republike Jugoslavije, 28. novembra 1946. Večer je uvedel nagovor ministra dr. Heinla, ki je poudaril pomen novoustanovljenega združenja za kulturne in znanstvene stike med Avstrijo in Jugoslavijo. Za dirigentskim pultom je Dunajske simfonike vodil »nadarjeni Bogo Leskovic«96 in dunajskemu občinstvu je predstavil najprej svoje »široko izpovedno delo« — simfonično pesnitev DOMOVINA, nato »iz skrjabinovskih globin izhajajoči« Škerjančev klavirski j o koncert z izvrstnim solistom Antonom Trostom. Na tem koncertu je Dermota interpreti-4u ral samospeve Hrističa, Pavčiča, Lajovica in Ravnika. Pri klavirju gaje spremljala Hilda Berger-Weyerwald. Večerje sklenila »virtuozna plesna impresij a« Gotovčevo KOLO, ki so jo mojstrsko izvajali Dunajski simfoniki pod vodstvom »visoke umetniške zavzetosti Boga Leskovica«.97 Del koncerta je prenašal avstrijski radio. Koncertna dejavnost Antona Dermote je bila leta 1946 dotlej najbolj razgibana. Zlasti so pomembne njegove interpretacije v Haydnovem STVARJENJU, v Bachovem PASIJONU PO MATEJU pod vodstvom Herberta von Karajana, kjer je pel Evangelista in tenorski part, v Mahlerjevi PESMI O ZEMLJI ter Beethovnovi DEVETI in MISSI SOLEMNIS. Kar zgodaj seje lotil zajetne pesemske umetnine, Wolfove ITALIJANSKE PESMARICE na besedila skladateljevega sodobnika Paula Heyseja, nemškega pesnika, pisatelja in prevajalca. Gre za cikel, ki ni pomemben le za opus Huga Wolfa, temveč^nasploh pomeni poslednjo razvojno stopnjo samospeva, popolni spoj poezije in glasbe. Čeprav je vsaka pesem svet zaseje cikel vendarle prepojen z latentno dramatično noto, izraženo z izzivi in kljubovanji, vprašanji in odgovori. Anton Dermota in Irmgard Seefried sta pesemski monolog smiselno razdelila v dvogovor in cikel izvajala izmenjaje. To sta naredila izvirno, z okusom in slogovno dosledno. Interpretacija cikla ITALIJANSKA PESMARICA v obliki dialoga je bila njun izvirni domislek. Povsem na novo sta oživila že pozabljeno umetnost. Kritika je opazila, da sta »si umetnika zastavila visok cilj in da sta na pravi poti«, in izrazila upanje, da bo »prek starih dunajskih koncertnih deska zavela prenovljena in pomlajena umetniška navada«.98 Ključ do vrednotenja Dermotovega koncertnega poustavarjanja je torej tudi v teh besedah. Koje imel 1946 solistični nastop, je bil to »vrhunec koncertne sezone«. Po mnenju kritike Schubetove pesmi NOČ IN SANJE, Brahmsove POPOTOVALA SVA in Wolfove NENASITNE LJUBEZNI »skoraj ni mogoče lepše zapeti«.99 Ob deseti obletnici delovanja pri dunajski Državni operi je Dermota leta 1946 dobil častni naziv »komorni pevec«,100 ki so ga od časov Dvorne opere dalje prejemali najuglednejši pevci. Povojni čas je spet oživil poletne glasbene festivale v Salzburgu. Leta 1946 je Dermota kot Pevec v KAVALIRJU Z ROŽO in Don Ottavio v DON JUANU ponovil kreaciji iz prejšnjih let. »Zmagoslavje mozartovskega sloga«101 pa je bila predstava DON JUAN v Theatru an der Wien v počastitev praznovanja 950-letnice Avstrije. Oba DON JUANA, salzburškega in dunajskega, so izvajali v izvirnem, italijanskem jeziku. Režiser Oskar Fritz Schuh seje v gledališki hiši ob rečici Wien laže izpovedoval, intimni odrski prostor mu je bolj ustrezal A j kot razsežna dvorana v Salzburgu. Razlika je bila tudi v zasedbi vlog. V Salzburgu je bila T’ 1 angažirana mednarodna pevska elita, na Dunaju pa domači pevci: Paul Schoffler, Erich Kunz, Anton Dermota, Irmgard Seefried, Hilde Konetzni. Kritika je dajala prednost dunajski uprizoritvi. Anton Dermota je interpretiral Don Ottavia v obeh postavitvah. Bil je »vzor slogovnega in kultiviranega petja, natančnosti, ki jo vedno bolj zaostruje, poduhovljenosti vokalne glasbe«.102 V dneh praznovanja okrogle obletnice Avstrije so uprizorili tudi spevoigro BEG IZ SERAJA, delo, ki je bilo napisano za tedanje novoustanovljeno nemško nacionalno gledališče na Dunaju. BEG IZ SERAJA je zato »avstrijski« v polnem pomenu besede in je mejnik v zgodovini nemške glasbenoscenske ustvarjalnosti. V Schuhovi režiji pod taktirko Rudolfa Moralta je vlogo Konstanze bravurozno interpretirala Elisabeth Schwarzkopf, »Anton Dermota pa je znane arije podal plemenito«.103 V tem času se je v dunajski Državni operi vse pogosteje postavljalo vprašanje, ali izvajati opere v izvirnem jeziku ali v prevodu. Ob predstavi RIGOLETTA je kritik zapisal: »Ali ni zdaj prišel pravi trenutek, da bi stopili na nova pota in izvajali romantične opere in Mozarta v izvirniku? Vzemimo za primer Ameriko, pri kateri se zgleduje tudi salzburški festival!«104 Razčlenil je muzikalno in jezikovno stran RIGOLETTA in ugotovil, da nemški prevod zavira glasbeni potek. »Poizkus, da bi dirigent obdržal italijanske tempe, je pokazal, kako naša govorica deluje naravnost sekajoče. Izvrstno razpoloženi Anton Dermota v vlogi Vojvode je moral srednjo glasovno lego žrtvovati originalnemu tempu, imel pa je sijoče visoke tone.«105 V dunajski Državni operi in drugih velikih opernih hišah ter na festivalih so slejkoprej dali prednost uprizarjanju v izvirniku. Toda na gostovanju dunajske Državne opere, na prazniku rož v Nici in v pariškem gledališču na Elizejskih poljanah marca 1947 so se še držali nemškega prevoda. V pariškem pismu kritik z obžalovanjem ugotavlja, da so DON JUANA in COSI FAN TUTTE, »kjer je bila glasba napisana na italijansko besedilo, zapeli v nemščini«. Ta izjava je imela širše, načelno ozadje. »Prav tako bi obžaloval, če bi ju slišali v francoščini, vendar bi nam bilo vsaj v tolažbo, da bi operama laže sledili.«106 Kljub tem pomislekom je ansambel dunajske Državne opere napravil lep vtis. Govorili so celo o trimfalnem uspehu, posebej je kritik opozoril na »lepi tenor Antona Dermote (Jugoslovana)..., ki mu je poetična arija Ferranda v prvem dejanju opere COSI FAN TUTTE prinesla velik ugled, prav tako pa Don Ottavio v DON JUANU«. Pol leta zatem so se Dunajčani predstavili Britancem. Z DON JUANOM so odprli sezono 1947/48 v Covent Gardnu. S tem se je v znamenito londonsko operno hišo po besedah ocenjevalca »povrnil predvojni sijaj«.107 Menda že dolgo niso slišali česa tako lepega. V celovitem dvogovoru med vokalnim in inštrumentalnim delom pod vodstvom Josefa Kripsa se je nemška verzija besedila »kar dobro obnesla«. Kritično so pretehtali posamezne kreacije, ugotovili popolno ravnotežje med odrskim in glasbenim podajanjem. Opazili so Dermotovo čudovito oblikovanje fraz, kije imelo vrhunec v ariji DALLA SUA PACE. Na tritedenskem gostovanju je dunajski ansambel predstavil Britancem Mozartovo, Beethovnovo in Straussovo glasbo. Dermota je s Ferrandom v COSI FAN TUTTE, z Jaquinom v FIDELIU (takrat ob Florestanu njegovega starejšega pevskega kolega, Juliusa Patzaka) in Narabotom v SALOMI sklenil svoje edino gostovanje v londonski operni hiši Covent Garden. Na Dunaju je to sezono ponovno pel Alfreda, svojo prvo glavno vlogo izpred desetih let. V novi postavitvi TRAVIATE je bil čudoviti tercet protagonistov: mlada in uglajena Elisabeth Schwarzkopf, z izvrstnimi koloraturami; Dermota, ki so ga imenovali »steber našega ansambla«;108 in Giuseppe Taddei, tedaj na začetku mednarodne pevske kariere, »pravi Dumasov pere noble in belkanto pevec v najčistejšem pomenu besede«. Predstava je delovala popolnoma italijansko, med drugim tudi zato, ker so jo izvajali v izvirnem jeziku. To leto je Dermota pel še dve stari vlogi v novi preobleki: Vladimira v KNEZU IGORJU in Krmarja v VEČNEM MORNARJU. »Ladja VEČNEGA MORNARJA ni priplula v pristan Theatra an der Wien ob najbolj ugodnem vremenu, tudi kapitan — morda pa je določal smer še kdo? — ni manevriral najbolj posrečeno«. S Sento Hilde Konetzni in Holandcem Hansa Hotterja kritiki niso bili zadovoljni. Sceno in Schuhovo režijo so primerjali s prejšnjimi uprizoritvami, ki so bile preprostejše in učinkovitejše. Visoko so ocenjevali le neprekosljivo dirigentsko tehniko Hansa Knappertsbuscha s komaj zaznavnimi, a sugestivnimi gibi, njegov smisel za tempe in fraze ter izvajanje Antona Dermote. Njuna ubranost je dajala večeru umetniško vrednost. »Že zaradi Dermotove interpretacije pesmi o vetru z juga je bilo vredno priti na predstavo«,109 so pisali. »Prikupil seje le Anton Dermota kot Krmar s sijajem svojega tenorja, ki ga Knappertsbusch nikoli ni skalil.«110 Pred odhodom v poletni Salzburg je Dermota nastopil v Ljubljani. Pravzaprav je bilo to gostovanje treh slovenskih umetnikov, »ki že dalj časa uspešno delujejo v tujini: Dermote, Rusa in Leskovca«.111 Porodila se je želja, da bi »vse tri goste, ki so pedagoško in umetniško vzrasli iz našega glasbenega okolja in se oplodili z dosežki njegove kulture, v kakršnikoli že umetniški obliki pritegnili k aktivnemu sodelovanju«. Prepričani so bili, da bi s tem »slovenska glasbena reprodukcija pomembno pridobila«. Marjan Rus v sicer odlični, a »preneznatni vlogi Don Basilia ni mogel v celoti izraziti vseh svojih pevskih in igralskih zmogljivosti«. Dermota seje v Ljubljani predstavil na solističnem koncertu in v vlogi Alfreda. Solistični nastop je oblikoval po vzoru svojih prvih koncertov. Izmenjavale so se operne arije in samospevi. Ariji Tamina iz ČAROBNE PIŠČALI ter Gluckovi in Pergolesijevi ariji so sledili samospevi slovenskih skladateljev. Ravnikovega VASOVALCA in Lajovčevo PESEM STARCA je pred tem že pel na Dunaju, Škerjančevo VEČERNO IMPRESIJO, Šivičev samospev MORDA in Kozinovo NASO BARAKO ZAMELO JE pa je pripravil prav za ta večer. Samospevom Rimskega-Korsakova, Greča-ninova in Rahmaninova so spet sledile operne arije iz LJUBEZENSKEGA NAPOJA, MANON in JEVGENIJA ONJEGINA, z arijo Franja iz GORENJSKEGA SLAVČKA pa je muzikalno učinkovito in vsebinsko simbolično sklenil večer. Tako kot vedno je ob oblikovanju programa večera upošteval svoje glasovne zmožnosti, umetniško zrelost in okolje, kateremu je ta program posredoval. Ljubljana takrat verjetno še ni bila zrela za slogovno zaokrožen večer pesmi, saj je celo kritika bolje sprejela arije: »Če primerjamo celoten spored, je bil Dermota v doživetju izrazno in tehnično še posebno močan v zadnjem delu, v delu opernih arij.«112 Pri klavirju je bil Anton Trost. V ljubljanski operni hiši pa je pel Alfreda ob^Zlati Gjungjenac in Vekoslavu Janku in predstava TRAVIATE je imela lep odmev. Čutil se je vpliv novega dirigenta Boga Leskovica, ki je usmeril pozornost v dinamične in izrazne detajle. Predstavo je vodil »z vidnimi razlikami od naših običajnih predstav, v preciznosti, dinamiki in tempih jo je vodil živo in suvereno«.113 Po obisku v Sloveniji, ki ga je Dermota izkoristil tudi za kratek oddih, je odšel v Salzburg. Tam ga je marsikaj spominjalo na Ljubljano. Ne samo prvi vtis, ki ga dobi popotnik ob pogledu na grad in trdnjavo Hohensalzburg, pa na od Ljubljanice sicer precej širši Salzach in na staro mestno središče, ki se gnete okrog grajskega hriba. Tudi stoletna zgodovina in kultura sta mesti povezali. Čutil je ta spoj in srečen je bil v Salzburgu. Predvsem pa, to je bilo Mozartovo mesto in njegovi umetnosti je služil. Leta 1947 je pel Ferranda v COSI FAN TUTTE. »Kako se Mozarta poje in igra, se ves svet lahko nauči pri naši salzburški uprizoritvi,«114 so pisali časopisi. Švežino izvedbe je ansambel resda prinesel že s seboj z Dunaja, a v intimnem okolju salzburškega Deželnega gledališča je zaživela še bolj graciozno. »Vendar lahko enkrat govorimo brez ,če’ in ,ako’,« pravi kritik, ki ugotavlja, da je Irmgard Seefried najboljša Fiordiligi, da sta bila glas in pojava Sene Jurinac, kije to leto prvič v Salzburgu pela Dorabello, dekliško ljubka in da »je Dermota podal najlepšo stvaritev večera«.115 Od opernih vlog je to leto Dermota pel v Salzburgu le Ferranda, v Auli academici pa je v mednarodni solistični zasedbi z orkestrom Mozarteuma in zborom salzburške stolne cerkve pod dirigentom Josephom Messnerjem muziciral v Verdijevem REKVIEMU. Gotovo pa je v Dermoti Verdijeva veličastna partitura zapustila močnejši vtis aprila 1947 na Dunaju pod ognjevito taktirko Johna Barbirollija (Britanca, ki ni mogel skriti italijanskega porekla), ob kateri je kritik zapisal, da je »vsak orkestrski glas živel svoje življenje in vendar seje vse zlilo v pretresljivo celoto«.116 Morda pa je bila močnejša tudi tista izvedba REKVIEMA v okviru dunajskega Društva prijateljev glasbe117 pod vodstvom Janosa Ferencsika. Oratoriji in kantate so postali ob opernem in solističnem tretje enakovredno poustvarjalno področje v Dermotovi karieri. Vsa tri so tekla vzporedno, le da je v velikih vokalno-inštrumentalnih partiturah duhovno dozorel pozneje, kar je razumljivo. Besede, ki jih je zapisal kritik ob izvedbi Händlovega oratorija MESIJA, namreč, daje »Dermotovo oratorijsko petje tehnično in slogovno dognano,«118 so le uvod v vedno bolj poglobljene kreacije te glasbene zvrsti. v ^Leto 1948 je dunajska Državna opera začela z novo uprizoritvijo ČAROBNE PIŠČALI. Tu, v Theatru ander Wien, je nastala pod Schikanedrovo roko pred 150 leti v naivno rokokojskem oblačilu. Odtlej so njene scenske in glasbene zagonetnosti reševali gledališki možje na vse mogoče načine. Poudarili so zdaj pravljično stran opere, zdaj mistično simboliko in prostozidarsko etiko, zdaj baročno natrpanost čudes in odrske tehnike, zdaj najgloblja človekova spoznanja in življenjske preizkušnje v duši preprostega človeka. Schuhova uprizoritev je bila predvsem izredno gledališko praktična. Za trdnim stiliziranim okvirom so se slikovito menjavali prizori. Bila je tekoča, čeprav ne idealna rešitev predstave. Močnejša od scene je bila glasbena interpretacija. V intimnem in skladnem ozračju »domače hiše« je zaživela čistost muzikalnega sloga pod občutljivo taktirko Josefa Kripsa. Za Mozartovo glasbo je operno vodstvo že od nekdaj angažiralo najboljše pevce. Mednje je sodil tudi Dermota, ki je tokrat pel Tamina. Kritika ga je uvrstila med ugledne mozartovske pevce zaradi »lirične topline, sijaja in barve plemenitega glasu« in mu priznala, daje bil tudi »igralsko imeniten«.Dermotov Tamino je bil »bolj Schikanedrov Princ kot Človek«.119 Še isti mesec je ansambel dunajske Opere odšel z Mozartom na gostovanje v Italijo in s tem pravzaprav nadaljeval vrsto svojih predstavitev v glasbenih središčih zahodne in južne Evrope. V zgodovini dunajske Opere so bila to leta triumfalnih uspehov. Kronika dunajske Državne opere je zabeležila, daje »po gostovanjih v Angliji in Franciji leta 1947 odšel ansambel v Francijo, Italijo in Belgijo v letih 1948 in 1949, kjer so ga sprejeli z ovacijami. Zlasti so veljale izvedbam Mozartovih oper, dirigentu dr. Böhmu, režiserju Schuhu in scenografu Neherju. Z minimalnim dekorjem in s poudarkom na pevcu-igralcu ' so nadomestili klišejsko razdrobljenost, kije bila v navadi, in v tej dunajski interpretaciji je Mozart doživljal novo renesanso«.120 Take kritike so prišle tudi iz Italije, iz domovine »lepega petja« in tenorjev. »Tako se pravi peti Mozarta in vsi vemo, daje prav vloga Don Ottavia zelo kočljiva,«121 so poudarjali kritiki ob gostovanju v rimski Operi. Don Ottavia je Dermota interpretiral dostojanstveno, »daleč stran od tradicije kastratov, ko je zaljubljeni plemič deloval prav smešno«. »Liričnim tenoristom, kot je Dermota, se imamo zahvaliti, da so se v vlogi Don Ottavia izgubile sledi kastratov,«122 so pisali rimski kritiki. Ob nastopu v milanski Scali pa kritik poudarja, da je Dermota »razkril skrivnosti največjega mojstrstva petja«.123 Milano in Rim sta dunajsko izvedbo Mozarta pričakala z radovednostjo in kritiki so z vsem spoštovanjem priznali, da so Avstrijci neprekosljivi v interpretacijah svojega skladatelja. Kajti, četudi so imeli Italijani sami nekaj velikih pevcev Mozartovih vlog so le-ti odšli dokazovat svoje sposobnosti prek meja domovine. Vlogo Don Juana, v kateri je bil dolga leta Rimljan Ezio Pinza nenadomestljivi zapeljivec ženskih src v Salzburgu, je tokrat podal »veličastni igralec in zanesljivi pevec Paul Schoffler«.124 Dva meseca po italijanski turneji so bili Dunajčani v Antvverpnu in Bruslju, sredi julija pa še v Amsterdamu. Na obeh gostovanjih so Mozartu pridružili še dela drugih skladateljev. V Palači lepih umetnosti v Bruslju je vlogo Dorabelle v COSI FAN TUTTE v alternaciji pela Sena Jurinac. Dermota je bil Ferrando, pel pa je tudi v Beethovnovi DEVETI. Glasbeno vodstvo Beethovnove partiture, »o kateri ne bo nikoli izrečena zadnja beseda,« je bilo v rokah Ericha Kleiberja, umetniške osebnosti, kije spet in spet odkrivala nove strani te partiture. Zadnji stavek — ODA RADOSTI —je bila za poslušalce nekaj posebnega, nekaj, kar doslej še niso slišali. Kritik je opozoril,'da »ima posebne odtenke v solističnih glasovih in zboru, kar je dosegel z izvrstnim kvartetom: Irmgard Seefried, Elizabet Wysor, Antonom Dermoto in Paulom Schdfflerjem«.125 S tem trenutkom seje za Dermoto začelo umetniško sodelovanje z Erichom Kleiberjem, ki je pomembno za dolgoletne stike s Teatrom Colon v Buenos Airesu. Erich Kleiber (Dunajčan, ki je pred vojno zaradi političnih razmer emigriral v Južno Ameriko) je bil namreč umetniški vodja nemške operne temporade v Teatru Colon, ki je skupaj z italijansko in francosko temporado sestavljala celovito podobo te znamenite operne hiše. Želela je doseči ali celo preseči Metropolitansko opero na severnem delu ameriške celine. Vsa dela je izvajala v izvirnem jeziku, v goste je vabila znane evropske pevce, hkrati pa skrbela za lasten pevski naraščaj. Po vrnitvi s svojega prvega gostovanja v Teatru Colon leta 1948, kjer je pel Ferranda, je Dermota povedal, da so bili njegovi pevski kolegi sami Argentinci, »pevci, ki še nikdar niso slišali kakšne izvedbe Mozarta s Stare celine«126 in pristavil, da »imajo zelo lepe glasove«. Po zaslugi Ericha Kleiberja je to sezono argentinsko občinstvo slišalo TRISTANA IN IZOLDO s prvorazrednima wagnerijanskima pevcema Setom Svanholmom in Kirsten Flagstad, kar je bilo za mnoge evropske odre nedosegljivo. Vrhunec sezone pa je bila prva izvedba Straussove DAFNE v Južni Ameriki. Kritiki so se ustavljali tako ob skladatelju kot ob interpretih: brazilski pevki Rosi Bampton, ki je po »lepi zunanjosti in topli barvi glasu ustrezala liku Dafne«, ekspresivnemu Svanholmu v vlogi Apolona in »novemu tenoristu« Dermoti kot Levkipu.127 To leto je Dermota v Teatru Colon pel poleg vlog v Mozartovem in Straussovem delu tudi glasovno eksponirano vlogo Maksa v Webrovem ČAROSTERELCU. Kritik je bil prepričan, da bi »na Dunaju to izbiro komaj lahko imeli za posrečeno«.128 In resje bilo to prvo in hkrati tudi zadnje Dermotovo srečanje z romantično opero Carla Marie von Webra. Besede o »plemenitem muziciranju« in ugotovitev, da ni nikoli pel »nasilno«, so bile hkrati povabilo za nova gostovanja v Teatru Colon, kjer ima »priimek Dermota dober zven«. Na Dunaj seje vrnil pozno jeseni in še isti teden začel z delom. V Theatru an der Wien je pel že preizkušeni program. Omeniti pa velja Bachov PASIJON PO MATEJU pod vodstvom Herberta von Karajana in dva slogovno zaokrožena recitala. Skladatelj Joseph Marx mu je zaupal prvo izvedbo svojih novih skladb. Povezovalo ju je dolgoletno poznanstvo. Novosti so bile pesmi PODOBA IZ SANJ, PEVKA in KOT POTOPLJENA MELODIJA, kjer je »mojster obudil toplino blagega, nam že precej pozabljenega sveta«.129 Obema, skladatelju in interpretu je bila zaokrožena pevska linija čez vse pomembna. Ta večerje Dermoto pri klavirju spremljal skladatelj. Interpretacijo Straussovih pesmi na samostojnem koncertnem večeru pa je tudi to pot označevala razrahljanost ritmičnega zapisa, kar je pevcu skladatelj sam dovoljeval. Dermoti so bili vedno v mislih mojstrovi napotki še iz časov skupnega muziciranja, ko gaje Strauss spremljal pri klavirju. »V svetu Straussove glasbe je Dermota doma,«130 je pisal kritik ob tem recitalu in nadaljeval, da se »njegovo tehnično znanje in kultivirano petje v širokih melodičnih lokih in filigranskih figurah srečno združujeta«. Predvsem so ugajale sijoče višine, petje v pianu in neoporečen voix mixte, ki so zasenčili ritmične in intonančne samovoljnosti. V srednjem registru — voix mixte — je Dermota spojil intenzivnejše in svetlejše barvne odtenke glasu. Čeprav je leta 1949 dunajska Opera veliko gostovala v drugih evropskih opernih hišah in je Dermota ob tem še tudi samostojno gostoval v Buenos Airesu, ni bil njegov delež na Dunaju nič manjši. V vlogi nesrečno srečnega ljubimca Nuredina v operi BAGDADSKI a n BRIVEC skladatelja Petra Corneliusa »je njegov glas postal izdatno voluminoznejši in 4 / močnejši«.131 Z očarljivo Seno Jurinac sta oživila eno od zgodb iz TISOČ IN ENE NOČI, delo, ki si prav zaradi šibkega besedila desetletja ni opomoglo od ponesrečene krstne izvedbe v Weimarju. Izvedli so jo na odru Ljudske opere,132 kjer je včasih gostovala Državna opera in kjer so imela svoj dom veselejša, ljudsko občutena operna dela. Kot »praznik lepih glasov« so kritiki označili tudi premiero Massenetove MANON. O interpretinji naslovne vloge Ljubi Welitsch (bolgarski dramatski sopranistki, nedavno angažirani v dunajski Operi) so se mnenja razhajala. V režijskem konceptu, kije črtal vse kičasto in sladkobno, je bila njena Manon moderna, nesentimentalna in življenjska v vsakem gibu. Verjetno je bila zelo drugačna od predhodnih interpretacij te vloge, zlasti od tiste, ki jo je izoblikovala Lotte Lehmann. V najbolj intimnih izpovedih je bila Ljuba Welitsch Manon galantnega časa in francoske prefinjenosti. »Njen kongenialni partnerje bil Anton Dermota, kije z vlogo Des Grieuxa naredil korak v junaški glasovni žanr.«133 Dramatične poudarke je Dermota srečno združil s poetično interpretacijo. Za spev Des Grieuxovih sanj gaje »premiersko občinstvo nagradilo z največjim aplavzom«.134 Strogi kritik v časopisu Die Presse je opozoril na lirično harmonijo, ki naj bi bila čar opere MANON, na harmonijo omamnih, vabečih in koprnečih glasov. Dermota je pričakovanja izpolnil v večji meri kot njegova pevska kolegica. Pa tudi glas Marjana Rusa v vlogi starega grofa Des Grieuxa »seje lomil«.«135 Na slavnostni predstavi ob Straussovem 85. življenjskem jubileju, kije bila dober mesec za uprizoritvijo MANON, je Ljuba Welitsch dokazala, daje rojena Saloma. SALOMA, predstavljena kot mejnik v opusu tedaj še živečega genija, pomeni vrh veličastne razvojne krivulje, izhajajoče iz glasbene drame Richarda Wagnerja, in je hkrati temeljno delo, ki začenja novo obdobje na področju operne umetnosti. Uprizorjena je bila z najboljšimi glasbenimi in odrskimi močmi, prav na Straussov rojstni dan, 11. junija. Za silovito izpoved Straussove glasbe in psihoanalitične drame Oscarja Wilda so iz Münchna povabili dirigenta Clemensa Kraussa. Max Lorenz, še vedno močna glasbena osebnost, je »zanimivo oblikoval Heroda«, Dermota pa je bil »idealni interpret Narabota«/36 Razumljivo, da je na Straussovih slovesnostih pel tudi Pevca v KAVALIRJU Z ROŽO. Z jubilejem je povezana tudi uprizoritev Wagnerjevih MOJSTROV PEVCEV NÜRN-BERSKIH v Theatru an der Wien. Prav tu je bilo še v času skladateljevega življenja, decembra 1862 prvič izvedenih nekaj odlomkov iz Wagnerjevih del, med drugim odlomki iz MOJSTROV PEVCEV. Skladatelj je dal za akustično podobo svojih del izdelati na odru posebno zvočno ohišje. Tudi Clemens Krauss je imel ob tej uprizoritvi po drugi 4 q svetovni vojni težave z akustiko. Kljub temu je kritik ugotovil, da bi tako »topli orkestrski zvok... zunaj Dunaja težko našli«.137 Morda so Dunajčani res preveč zaverovano govo rili o predstavi MOJSTROV PEVCEV NLIRNBERŠKIH, pomembnejša pa je njihova zavest, da je Wagner prav tukaj krstil nekaj odlomkov iz te opere. Na predstavo je bilo vredno priti zaradi Hansa Sachsa Paula Schofflerja (kije po svojem 25-letnem delovanju v dunajski Operi izoblikoval eno svojih velikih kreacij tik pred odhodom v Metropolitansko opero) in zaradi Antona Dermote, »ki seje popolnoma znašel v vlogi čevljarskega vajenca Davida«. Radi so ga imeli že zato, ker »dunajska Državna opera že desetletja ni imela tako lepega glasu za to vlogo«.138 Dermota je aprila 1949 gostoval v Münstru v Verdijevem REKVIEMU, zatem pa v Bruslju, kjer so Bachove partiture izvedli z mednarodno zasedbo. Sledil je Mozartov teden na Majskem glasbenem festivalu v Firencah. Seznam Mozartovih del — vsa je vodil Josef Krips — je obsežen in človek komaj verjame, da ga je umetniško vodstvo naložilo na ramena enega samega tenorista^, Dermota je nastopil v operah COSI FAN TUTTE, BEG IZ SERAJA, ČAROBNA PIŠČAL, DON JUAN in v REKVIEMU. Junija se je vrnil v Bruselj z Mozartom in Straussom. Bilje pred svojo drugo veliko afirmacijo v Teatru Colon s Taminom, Don Ottaviom in Davidom. Vsa tri dela, ČAROBNO PIŠČAL, DON JUANA in MOJSTRE PEVCE, je vodil Erich Kleiber. Dermotovi pevski kolegi so bili spet večinoma^solisti Teatra Colon, pevci, »ki niso bili vešči petja v nemškem jeziku«. Zato je bila ČAROBNA PIŠČAL heterogena predstava.139 Na Dunaju je imel Dermota v Brahmsovi dvorani Musikvereina recital Beethovnovih, Schubertovih in Wolfovih del ter pesmi avstrijskega sodobnega skladatelja Franza Salm-hoferja. Kritik je ob tem ugotovil, da so »v liričnem podajanju opazni dramatični poudarki«.140 Z neutrudno marljivostjo je Dermota svoj glas »pripeljal do vrhunca«. Lahkotnost, s kakršno je obvladoval pevsko zahtevne odlomke, je pri opernih tenoristih redkost. Ni preglaševal detajlov in sklenjeni lok dela ni bil pretrgan. »Prav tuje past, ki jo nastavljajo Schubertove pesmi.«141 Kritik je razčlenjeval Dermotovo znanje in vrsto nadrobnosti, ki pa so v bistvu en sam pojem: tehnika petja. Ob obvladovanju le-te seje 1949 povsem predal muziciranju tudi v velikih partiturah: v Verdijevem REKVIEMU pod Knappertsbuschem, Beethovnovi DEVETI pod Kleiberjem v Konzerthausu, prav tako pa z vrhunskimi interpreti v MISSI SOLEMNIS pod Bbh-mom, čeprav le za Glasbeno mladino. Gostovanja dunajske Opere v Londonu, Bruslju, Rimu, Firencah, Milanu, Parizu in drugod so prinesla in utrdila ansamblu ugled, doma na Dunaju pa so povzročila negodovanja, četudi so njihovo odsotnost skušali nadomestiti z baletnimi predstavami, z gosto- a n vanji drugih ansamblov in s ponavljanjem starega programa. Tako se je ob ponovni uprizoritvi Flotowa opere MARTA, ob njenih sicer prijetnih melodijah, a staromodnem sentimentu, kritik spraševal: »Ali se gledališko vodstvo kaj meni za to, da v dolgih mesecih gostovanj ni možno načrtno delo in da se repertoarne predstave pogrezajo na raven province? Kaj jih briga Dunaj, če se na obzorju prikazuje Bruselj! Na hitrico še kakšna nova uprizoritev, kajti nadležni ,domorodci’ bi se mogoče lahko vprašali, zakaj morajo plačati 20 milijonski deficit zveznih gledališč — in že potujemo z Opero prek meje!«142 Nezadovoljstvo je bilo gotovo upravičeno, čeprav so pevci svoje obveznosti opravljali z vso umetniško zavestjo. Dirigent Josef Krips je za opero MARTA pridobil mlado Dunaj-čanko Wilmo Lipp, ki se je razvila v izvrstno lirično koloraturno sopranistko, tenorista Antona Dermoto z »mehko valujočimi frazami«, pa »pojočega komika« Ericha Kunza in čudoviti bas Otta Edelmanna. Krips je dirigiral s tako ljubeznivim entuziazmom, kot bi šlo za Mozarta, in režiser Schuh je imel raznovrstne domislice. Kljub prizadevanju ansambla seje kritiku zdelo škoda »toliko talentov za takšen kraherl«.143 Dunajsko Opero pa je osvetlila v lepši luči premiera odrske pesnitve MRTVE OČI nemškega verističnega skladatelja Eugena d’Alberta, tenkočutnega oblikovalca poetičnih linij in orkestrske barvitosti wagnerijanskih razsežnosti. Predstava je potekala v plemeniti preprostosti in sozvenenju zemeljskega in nadzemeljskega. Maria Reining v vlogi grške sužnje Myrtocle sicer ni dosegla vseh visoko dramatskih glasovnih meja, Anton Dermota pa je bil »presenečenje predstave. Njegovo petje seje prelilo v deklamacijo«.144 Ob novi postavitvi JEVGENIJA ONJEGINA, kjer je naslovno vlogo pel kanadski pevec George London, nova baritonska zvezda na Dunaju, je kritik opazil, daje v vlogi Lenskega Dermotov glas postal voluminozen in daje prehod v »dramatični glasovni žanr le še vprašanje časa«.145 Pred Dermoto so se začele odpirati nove vloge. Ena takih je bila vloga Lace v Janačkovi JENUFI, ki jo je leta 1950 pripravil za gostovanje v Teatru Čolon. Poletje pa je bilo rezervirano za Salzburg, ki je slavil 30-letnico. 50 8. ČUDOVITI SVET ČAROBNE PIŠČALI V jubilejnem letu umetniško vodstvo salzburškega festivala ni spremenilo utečenega programa. Jedro programa sta ostala Mozart in Strauss. Zal otvoritvena predstava DON JUANA ni bila posebej uspešna, ker je bila razcepljena na Schuhovo scensko komedijo in na Furtwanglerjevo muzikalno dramo s heroičnimi, kar »klasično hladnimi tempi«. Furtwängler je zahteval od pevcev široke speve, režiser pa drobno komedijantsko igro. Pri tem seje novi DON JUAN, italijanski baritonist Tito Gobbi, bolj zaupal režiserju. Bilje veseli meščanski zapeljivec in komaj »poslastica za pekel«. Nehote so prihajale v spomin izvrstne upodobitve te Mozartove dramme giocoso iz prejšnjih let in vprašanja »čemu stremimo po tujem, če imamo dobro doma, čemu Gobbi, če imamo Schöffleja?« niso bila redka. Sicer pa so bila imena izvrstna: Ljuba Welitsch, Elisabeth Schwarzkopf, Erich Kunz, največ priznanj pa sta dobila Irmgard Seefried kot Zerlina in Anton Dermota kot Don Ottavio. »Obema je speve narekovalo srce, oba sta popolna mozartovska pevca.«146 Furtwängler je znova utrdil svoj ugled v FIDELIU, v patosu ter dramatičnih gradacijah in akcentih Beethovnove glasbe, v izbruhih strasti in moči, v silnem vodenju basovske linije in orkestrskem koloritu, začrtanem s širokimi potezami. Kirsten Flagstad je bila pojem interpretacije Leonore. Prav tako je Julius Patzak zaznamoval Florestana s svojo osebnostjo, čeprav arija ni dozorela v vročično ekstazo. Dermota je pel Jaquina diskretno in zanesljivo. Richardu Straussu so se na tem jubilejnem festivalu v Salzburgu oddolžili s CAPRIC-CIOM pod vodstvom Karla Böhma. Dermota je v vlogi glasbenika Flamanda »uglajeno snubil«147 Grofico Lise della Casa. Na četrtem od osmih koncertov salzburškega poletja 1950 so predstavili oratorij Franza Schmidta KNJIGA S SEDMIMI PEČATI. Delo je bilo doslej redno na programih dunajskih koncertov od krstne izvedbe leta 1939, v Salzburgu pa je bilo novost. Prvič v zgodovini salzburškega festivala seje namreč zgodilo, daje »oratorij sodobnega skladatelja prišel do besede«.148 Besedo »sodobni« moramo v tem primeru razumeti le kronološko in nikakor ne slogovno, kajti glasbena govorica avstrijskega skladatelja Franza Schmidta izvira iz klasicističnega in romantičnega glasbenega izročila, v oratoriju KNJIGA S SEDMIMI PEČATI celo iz Händlovega polifonega stavka. Obsežno partituro za soliste, zbor in orkester je vodil Josef Krips. Tenorska parta sta pela Julius Patzak in Anton Dermota. Bilje »čudovito disponiran, hkrati lirični in dramatski tenorist«.149 Se vedno mu je bila živo pred očmi ganljiva podoba krstne izvedbe, pri kateri je bil navzoč še skladatelj. Slavnostno 30-letnico salzburškega festivala je Dermota po petih predstavah DON JUANA, prav tolikih predstavah FIDELIA, štirih CAPRICCIIH in Schmidtovem oratoriju sklenil občinstvu in sebi v veliko zadovoljstvo. Uspešno je sklenil tudi celotno operno leto. Njegovi nastopi so bili ocenjeni kot umetniški dogodki. Ko je jeseni pel v Theatru an der Wien v novi postavitvi Straussove DAFNE, so kritiku prišle besede iz srca: »Dermota nam je kot Levkipos umrl prekmalu.«150 Leta 1950 je v Buenos Airesu pod Furtwanglerjem podal v Bachovem PASIJONU PO MATEJU eno najbolj doživetih muzikalnih kreacij. Na Dunaju je pel v MISSI SOLEM-NISjDod mladim Georgom Soltijem, tedaj dirigentom miinchenske Opere, in v Bachovi MASI V h-MOLU v Gradcu. »Zakaj ne bi te Bachove partiture za Dunajem, kjer jo je dirigiral Karajan, slišali še v Gradcu?« so se spraševali. Se posebej ker bi lahko pritegnili soliste iz avstrijske prestolnice. Sena Jurinac je bila graškemu občinstvu že znana, Antona Dermote pa tu že nekaj let niso slišali. Bachovo MASO je v Gradcu vodil domači dirigent Anton Lippe. To leto je Dermota pel na Dunaju pod Karajanom v REKVIEMU Giuseppeja Verdija na uvodnih slovesnostih v počastitev bližajočega se Verdijevega leta, v Bruslju pa v Beethovnovi DEVETI pod dialektično taktirko Igorja Markeviča. V Bruslju je hkrati nastopil s solističnim koncertom, ki so mu časopisi odmerili prav toliko prostora kot izvedbi Beethovnove DEVETE. Dermotov preizkušeni program Schubertovih, Schumannovih, Wolfovih in Straussovih pesmi je bil za Bruseljčane novost. Pozorni moramo biti na pet pesmi iz cikla LEPA MLINARICA Franza Schuberta. Prvo preizkušnjo s ciklom je prestal na jesenskem koncertu v okviru redne abonmajske sezone v Salzburgu, pripravljal pa se je, da ga bo predstavil tudi na Dunaju. To je bil začetek njegovih poznejših popolnih kreacij drobnih umetnin Franza Schuberta, mojstra v zgoščenem prikazovanju dramatskih dogodkov, razpoloženj, človekovih čustev in oblikovalca ravnotežja med besedo in glasbo. Vendar v tem času kritika z Dermotovo interpretacijo cikla LEPA MLINARICA še ni bila povsem zadovoljna. »Vzrok, da Dermota ni dosegel slogovne zaokroženosti, je iskati v različnosti prizorišč: gledališče z igro, kostumom in masko vzpodbuja petje, koncertni oder pa zahteva od pevca bolj poglobljen odnos do umetnine.«151 Schubertove pesmi so namreč le na zunaj preproste, v resnici pa so odraz najglobljega skladateljevega doživljanja verzov njegovega sodobnika Wilhelma Miillerja. Za popolni vtis interpretacije cikla LEPA MLINARICA, opusa iz srednjega ustvarjalnega obdobja Schubertovega prekratkega življenja, je Dermota potreboval še čas. In na svoji dolgi umetniški poti gaje imel na voljo še veliko. Lahko bi rekli, da so velike pesemske stvaritve dobile zrelo podobo v njegovi interpretacij] v šestdesetih letih. Govorimo o izrazu, kajti pevska tehnika je bila izmojstrena že prej. Ze ob interpretaciji cikla PESNIKOVA LJUBEZEN Roberta Schumanna na poezijo Heinricha Heineja jeseni 1950 na Dunaju je kritik zapisal, da »zaokrožen in poln ton, oblikovan s temnimi vokali, izhaja iz neoporečne pevsko tehnične podlage in izbrušeni konsonanti, jasna dikcija in legato petje omogočajo gladko in neprekinjeno pevsko linijo«.152 Za interpretacijo cikla PESNIKOVA LJUBEZEN je bilo zlasti pomembno oblikovanje nizkih tonov, že kar na meji spodnje lege tenorskega glasu in tudi te je Dermota izpopolnil. Tako seje »lahko predal muziciranju«.153 V naslednjem letu so bili Dermotovi solistični nastopi redkejši. Morda je potreboval čas za umetniško zorenje novega programa. Za turnejo po jugoslovanskih mestih, prvo veliko gostovanje pri nas, je program prilagodil in popestril z deli jugoslovanskih skladateljev. V Beogradu je med Schubertove in Straussove pesmi nanizal dela sodobnih jugoslovanskih skladateljev. Stevana Hrističa samospeva NEKOČ JE BILA ROŽA in LASTOVKA, Blagoja Berse LJUBIM in OJ SNI, VI PISANI SNI ter Antona Lajovica MESEC V IZBI.V programu so bili trije biseri iz Dermotovega opernega poustvarjanja: arija Tamina in obe ariji Don Ottavia. Želel seje predstaviti v najlepši umetniški luči in želel je pokazati, da mu je lov za efekti tuj. »Morda pa je prav to slednje občinstvo pričakovalo,« je pisal kritik in skladatelj Nikola Hercigonja ob Dermotovem koncertu. »Od tenorista evropskega slovesa je pričakovalo bleščavo, razsipavanje z glasom, gotovo celo pozo in patos. Toda umetnik je začel svoj program nevsiljivo, diskretno, z okusom in smislom za Schubertovo intimno liriko.«154 Postopoma je razkrival bogastvo glasu, ravnovesje med liričnimi in dramatskimi odlomki, med jasnostjo recitativa in belkantističnimi odlomki. »Pesmi naših skladateljev pa je zapel — poleg visoke kvalitete — s toplino,« zaključuje svojo pronicljivo in svetovljansko oceno Nikola Hercigonja. Tudi koncertni spored na nastopu v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani je bil po mnenju kritika »vzorno sestavljen«. Programje bil enak beograjskemu, le daje Dermota ob sklepu koncerta dodal nekaj slovenskih narodnih. Prav ti dodatki pa so pri kritiku naleteli na nenavaden odmev, češ da je z njimi Dermota podcenjeval naše občinstvo. Kritik je pokazal razumevanje za »Dermotovo ljubezen do naše narodne pesmi«, motila pa ga je neprimerna priredba teh pesmi, ki je »razbila prelep enotni vtis koncerta«.155 Dermota je res slovenske ljudske pesmi zapel na tem koncertnem večeru iz ljubezni do domače zemlje in občinstvo jih je lepo sprejelo. Da pa je imel spoštljivo mnenje o slovenskem občinstvu, dokazujejo izjave, objavljene v časopisih, ki so spremljali njegovo turnejo: »Bil sem presenečen, s kakšnim razumevanjem je sprejela publika moj program, zlasti še, ker nisem pristal na liniji poceni efektov in kakih drugih koncesij in sem se držal strogo klasične seriozne linije.«156 Turnejo je po gostovanju v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani sklenil z nastopom v Mariboru. V tem času se mu je izpolnila dolgoletna želja, da se tudi ljubljanskemu občinstvu predstavil kot mozartovski interpret. Na repertoarju je bil DON JUAN s prepričljivim Samom Smerkoljem v naslovni vlogi, Valerijo Heybalovo, Vilmo Bukovčevo, Nado Vidmarjevo in Ladkom Korošcem. Dirigent Bogo Leskovic jih je v crescendu vodil do dramatske zgoščenosti. To so bile mlade in sveže umetniške moči in Dermota je kot Don Ottavio takoj opazil »napredek ansambla v uprizoritvi DON JUANA«, kije dokazovala, da »se da v majhnih razmerah Mozart lepo gojiti in dostojno uprizoriti«. Dermota je dodal, da so »v teh naporih slovenske Opere nedvomno zagotovljeni njeni nadaljnji uspehi«.157 Dermotovega Don Ottavia so ocenjevali kot svojevrstno odrsko interpretacijo, nenavadno razgibano v primerjavi z do tedaj statičnim, skoraj koncertnim podajanjem. Pisali so o bogatih, čeprav umirjenih gibih rok in telesa, ki so »nepričakovano podkrepili možatost in odločnost te figure ter ju dvignili nad običajno nebogljenost«.158 Po končani turneji je Dermota odšel na Dunaj s svežnjem novih Lajovčevih samospevov, ki mu jih je izročil skladatelj s posvetilom za prvo izvedbo, in z obljubo Janka Ravnika, da bo zanj priredil nekaj slovenskih narodnih. V tem času pa mu ni šlo vse po načrtih. Povabljen je bil na gostovanje v Metropolitansko opero, o čemer so že pisali časopisi. Pel naj bi Des Grieuxa in Davida, za katerega je povsod — prav tedaj tudi na gostovanju v neapeljski operni hiši San Carlo — dobil izvrstne kritike. Zaradi bolezni ponudbe ni mogel sprejeti in nikoli več ni dobil vabila iz New Yorka. Morda seje znani intendant Rudolf Bing nalezel muhavosti svojih primadon ali pa je Dermotovo odklonitev razumel napačno. Vemo le, da na dolgem seznamu pevcev, ki so kdajkoli gostovali v tej sanjski operni hiši, ni Dermotovega imena. Nekaj časa je to bila prav gotovo njegova bolečina. Danes je mimo in, kot je izjavil v pogovoru za Radio Ljubljana, je zanj prva operna hiša dunajska Državna opera. Kljub bolezni — neke vrste alergiji, ki mu je vzela čas, ne pa tudi moči za delo —je bilo število njegovih nastopov v tedanjem času presenetljivo. Dobil je novo vlogo plemiča Adorna v »nepopularnem« delu Giuseppa Verdija, kot so časopisi tedaj označevali opero SIMONE BOCCANEGRA, nastalo v prehodnem obdobju med skladateljevo zgodnjo »številčno opero« in kasnejšo glasbeno dramo. V Verdijevem letu, ob 50-letnici skladateljeve smrti, je dunajska Državna opera delo uprizorila na novo. Scena in kostumi so žareli v fantaziji barv, ki je zgodovinsko dogajanje v doževi Genovi oddaljila v domišljijsko brezčasnost. Veličastnim scenskim vtisom sicer glasbena izvedba ni mogla slediti, kajti mladi nemški dirigent Rudolf Kempe iz »orkestra substitutov ni mogel pričarati Filharmonikov«. Bil pa je čudoviti kvartet moških protagonistov. Zlasti sta navdušila Paul Schoffler v naslovni vlogi in »sijajno disponirani«159 Anton Dermota v vlogi plemiča Adorna. V epizodni vlogi se je uveljavil Marjan Rus. Verdijevo leto je dalo pečat tudi repertoarni podobi salzburških slavnostnih iger leta 1951. Ugibanja, ali je v interpretaciji muzikalne tragedije OTHELLO več italijanskega ali več nemškega duha, so se nazadnje strnila v zadovoljstvo, da so dirigentsko palico zaupali Furtwänglerju in ne kakemu italijanskemu mojstru taktirke in da ima zato predstava predvsem pečat visoke umetniške osebnosti. Odkritje je bila naša rojakinja Dragica Martinis v vlogi Desdemone, ki ji je narava podarila vse odlike primadone. Prav to leto je prišla iz Zagreba na Dunaj in postala članica Državne opere. Vlogo Othella je s sugestivnim junaškim tenorjem pel Čilenec Ramon Vinay in se s to kreacijo zapisal med velika imena salzburških festivalov. Aristokratsko in hkrati ljubeznivo podobo Cassia pa je podal Anton Dermota. Obsežneje seje to poletje v Salzburgu Dermota izpovedoval v Mozartovih operah. ČAROBNO PIŠČAL so že tretje leto uprizarjali v nekdanji Felsenreitschule, prenovljenem, v skalnato steno izdolbenem odprtem prostoru stare jahalne šole. Pevci in instrumentalisti so se že navadili na svojevrstne prostorske in akustične pogoje in muzicirali sproščeno. In dirigent Wilhelm Furtwängler — ne brez zadržkov so govorili o Furtwäng-lerjevih salzburških slavnostnih igrah —je z duhovnimi potezami Sarastra, s svetovljanskim pogledom, zrelostjo in modrostjo vodil predstave ČAROBNE PIŠČALI. Počasnejši tempi, kot so v navadi, in ralentandi so mesta artistične prosojnosti izpolnili z izrazom in poezijo. Na odru je imel vzoren ansambel: Antona Dermoto kot »rojenega princa Lamina«, »Irmgard Seefried s pristno ljudsko občuteno interpretacijo Pamine, izvrstnega komika Ericha Kunza kot Papagena, Wilmo Lipp kot Kraljico noči s kristalno čistimi koloraturami, v poglobljenem prostoru pred seboj pa inštrumentalni korpus dunajske Državne opere, ki mu ni enakega«.160 Pel je tudi Arbacesa v IDOMENEJU, Mozartovem zgodnjem, redkeje izvajanem, glasovno zahtevnem, a muzikalno dokaj statičnem delu iz antične zgodovine, ki so ga uprizorili kot otvoritveno predstavo Salzburga ’51, na sklepnem večeru festivala pa Beethovnovo DEVETO pod Furtwänglerjem. Preden opišemo Dermotovo oratorijsko dejavnost, kije bila leta 1951 zares bogata, je treba omeniti vsaj še dve, tri operne predstave na Dunaju. Najprej znamenitega DON JUANA z mladim, postavnim in temperamentnim Georgom Londonom. Ob njem je bil Dermotov Don Ottavio »daleč najmočnejša figura predstave«.161 Dalje COSI FAN TUTTE pod Böhmom s skoraj nespremenjeno pevsko zasedbo iz leta 1943, ki predstavlja rojstvo dunajskega mozartovskega sloga. S posrečeno menjavo odrskih prizorov brez prekinitev je bila dana poslušalcem Mozartova glasba v strnjenem loku, ki je pod Böh-movo taktirko zazvenela kar v »premierski svežini«. Na odru so bili umetniki izjemnega formata in Dermota je »ponovno potrdil sloves prvovrstnega mozartovskega pevca«.162 Omeniti je treba tudi novo uprizoritev PRODANE NEVESTE z igralsko vznemirljivo Seno Jurinac in prepričljivim Antonom Dermoto ter sijajnega JEVGENIJA ONJEGINA z Mario Reining, Antonom Dermoto in Georgom Londonom. »Boljši tercet za opero JEVGENIJ ONJEGIN bi težko našli.«163 Beethovnova DEVETA SIMFONIJA pod Furtwanglerjem je bila na salzburških slavnostnih igrah zgodovinsko doživetje. V tej izjemni partituri bonnskega mojstra, v kateri je zaključeno obdobje absolutnega v glasbi in ki jo prežemajo novi pogledi na svet umetnosti in družbe; kjer himničnost triumfira nad zgolj muzikantskim in dionizično nad apolinič-nim; z vrhuncem v zadnjem, na Schillerjevo odo napisanem stavku simfonije; z vero v človeške vrednote, v tej partituri so črpali ustvarjalne moči skladatelji in interpreti. Celotni Wagnerjev opus se napaja v njej in njeni takti so zazveneli tudi ob polaganju temeljnega kamna za slavnostno dvorano na Zelenem griču v Bayreuthu, svetišču Wa-gnerjeve glasbe. Se danes obeležuje Beethovnova DEVETA tamkajšnje vsakoletne festivale. Partitura je izziv za izpovedovanje umetniškega čreda dirigentov. Nekako tako: »Povej mi, kakšno je tvoje mišljenje o DEVETI in povem ti, kdo si!« Leta 1951 je Dermota pel DEVETO pod izvrstnimi dirigenti: pod Furtwanglerjem in Paulom Kletzkim (švicarskim dirigentom poljskega rodu) in spet pod Kripsom v Bruslju. Na abonmajskem koncertu redne sezone v Salzburgu jo je pel pod švicarskim dirigentom in skladateljem Volkmarjem Andreaejem. Orkester si je sicer dovolil precej interpreta-cijske svobode, »kajti orkester Mozarteuma si vsled finančne in časovne stiske ni mogel privoščiti štirinajstdnevnih vaj, kot so na voljo na primer Furtwanglerju v Bayreuthu za otvoritvene slovesnosti z DEVETO,«164 tenorski solo pa je Dermota interpretiral kot vedno »z nezadrževanim razprostrtim tonom, prav v skladu himne radosti«.165 Dunaju in Salzburgu so se z izvedbami REKVIEMA v počastitev Verdijevega leta pridružila še druga avstrijska mesta in ponudila Dermoti solistični part. V Gradcu je ta »opera v koncertni dvorani« doživela pod taktirko Antona Lippeja izvedbo,« kot si jo lahko samo želimo«. Tudi v Linzu pod domačinom Ludwigom Daxspergerjem, v mestu, ki »končno ne leži več ob podeželski cesti in na robu glasbene province,«166 so umetnino predstavili občinstvu, ki je napolnilo dvorano. Prodali pa bi lahko še enkrat toliko vstopnic. Med številnimi izvedbami Verdijevega REKVIEMA, ki jih je Dermota slišal in pel, je tista, pod de Sabato na salzburškem festivalu leta 1952 gotovo ena najboljših. Victor de Sabata, Tržačan, sloviti interpret Verdijevih in Puccinijevih oper, je po dolgih letih spet dirigiral v Avstriji. Čeprav seje de Sabatova kreacija REKVIEMA v temeljnem pristopu r < ■ razlikovala od Toscaninijeve, izhajajoče iz sakralnih komponent umetnine, so ju med JO I seboj primerjali po umetniški moči. De Sabatova interpretacija je v značilnem italijans kem rubatu poudarila dramatičnost, ki tudi v sakralni glasbi razkriva gledališkega človeka Verdija. Zbor dunajske Državne opere, okrepljen s člani zbora salzburške stolne cerkve, je imel mogočen zvočni volumen in Filharmoniki so bili v »visoki formi«, kot vedno, kadar je bila nad njimi močna roka prave umetniške osebnosti. Elisabeth Schwarzkopf, Fedora Barbieri (ki jo je de Sabata pripeljal s seboj iz Italije), Anton Dermota in Josef Greindl so bili izbran kvartet solistov. »Termometer entuziazma je kazal visoke temperature, navdušenja ni bilo mogoče več zadrževati in tako so se proti vsem navadam po REKVIEMU oglasili viharni aplavzi.«167 Novost v Dermotovem repertoarju oratorijske glasbe je bil BOŽIČNI ORATORIJ Johanna Sebastiana Bacha. Veličastno delo za vokalne in inštrumentalne soliste, zbor in orkester, dramatsko manj intenzivno od pogosteje izvajanih pasijonov velikega nemškega baročnega skladatelja, je pravzaprav zbirka šestih kantat, vsebinsko navezanih na božični čas. Glasbeni motivi, ki so prevzeti iz posvetne rabe in so se udomačili v bogoslužnem okolju, dajejo opusu svež, ljudsko občuteni nadih. Dunajsko Bachovo združenje je BOŽIČNI ORATORIJ izvajalo v začetku decembra leta 1951 v veliki dvorani Konzert-hausa s svojim zborom in pod svojim dirigentom Juliusom Petrom, naslednje leto pa gaje v Musikvereinu vodil Anton Heiler s sodelovanjem opernega zbora in Simfonikov. »Pripoved Evangelista v Dermotovi interpretaciji ni bila le lahkotna in gibka, imela je trden možat karakter.«168 Sicer pa je leto 1952 minilo za Dermoto v repertoarnem zatišju. V tem letuje šestinpet-desetkrat nastopil v Operi na Dunaju, vendar je bila na novo uprizorjena le ARABELLA, z novo, časopisi so ji rekli »idealno« interpretinjo naslovne vloge, Liso della Casa. V Salzburgu je v OTHELLU pel z novo Desdemono. Italijanska sopranistka Rosanna Carteri je v dekliško plahi podobi ustvarila nov psihološki moment v interpretaciji te vloge. Bila je drugačna od naše umetnice Dragice Martinis, kije zasijala prejšnje leto kot komet. Pel je v ČAROBNI PIŠČALI, kjer je bil njegov novi pevski kolega Josip Gostič v manjši vlogi Prvega oboroženca. Za Gostiča, člana dunajske Državne opere, je bil to nekakšen epizodni ustvarjalni dogodek, saj je prišel v Salzburg zaradi glavne tenorske vloge v krstni predstavi Straussove opere DANAJINA LJUBEZEN. Niti teatro Colon v Argentini ni imel leta 1952 nič novega za Dermoto. To leto je Erich Kleiber zapustil mesto umetniškega vodje in na njegovo mesto je prišel Karl Bohm, ki pa je svoj, v sodobno gledališko ustvarjalnost uprti pogled, obsežneje realiziral šele naslednje leto. Gre za dela GRAD VOJVODE SINJEBRADCA Bele Bartoka, KRALJ EDIP Igorja Stravinskega in WOZZECK Albana Berga, tri temeljna dela glasbeno scenske ustvarjalnosti 20. stoletja, po vsebinski in glasbeni zasnovi pa med seboj zelo različna. Dermota je interpretiral naslovno vlogo v oratorijski operi KRALJ EDIP. To delo Argentincem sicer ni bilo povsem neznano, saj so ga po odrski prvi izvedbi v Berlinu 1928 kar večkrat slišali, vendar pa sta Cocteaujeva priredba Sofoklejeve antične tragedije in neoklasicistična glasbena govorica Igorja Stravinskega, črpajoča iz prvin antičnega in srednjeveškega gledališča ter baročne opere, ponujali toliko poustvarjalnih možnosti in novosti, da je bila vsaka izvedba KRALJA EDIPA njegovo ponovno rojstvo. Bbhm je suvereno obvladal zamotano partituro, pa tudi »Dermota je v prav nič belkantistični vlogi Kralja Edipa prepričal z novimi glasovno izraznimi razsežnostmi«.169 Pel je tudi bahaškega, napihnjenega — in kot pripoveduje v avtobiografiji, prav nič njemu na kožo pisano vlogo — Tamburmajorja v operu WOZZECK Albana Berga, predstavnika nove dunajske šole. Bila je to znamenita uprizoritev pod Karlom Bdhmom in govorili so o ponovnem odkritju te opere. Za peto obletnico Dermotovih gostovanj v Teatru Colon, ki jo je slavil leta 1953, je bila najpomembnejša opera FIDELIO Ludwiga van Beethovna. Ne le, ker je tedaj prvič interpretiral glavno vlogo Florestana, marveč zato, ker je bila to velika, lahko bi rekli odločilna preizkušnja lastnosti in značilnosti njegovega glasu. Nekaj »glasovnih« predhodnikov Florestana je že imel za sabo: takšen je bil Maks v ČAROSTRELCU, pa dramatični poudarki in junaški glasovni karakter Hoffmanna, Davida, Janka in drugih, ki sojih kritiki vneto in sproti beležili. Vlogo Florestana je Dermota doživljal neštetokrat kot Prvi ujetnik in pozneje kot Jaquino ob znamenitih pevcih Helgeju Roswaengeju, Juliusu Patzaku, Maxu Lorenzu in pod dirigentskimi osebnostmi, kot so Knappertsbusch, Krips in Furtwängler. Se več: o najvišjih človekovih idealih, o svobodi, zvestobi in žrtvovanju, ki prevevajo opero FIDELIO, seje izpovedoval že v Beethovnovi DEVETI. Zato je bil Dermotov Florestan prepojen »z najfinejšo muzikalnostjo in izpovedno močjo«.170 Beethovnov FIDELIO je prodrl v Teatro Colon šele ob počastitvi skladateljeve stote obletnice smrti, leta 1927, torej več kot stoletje po dunajski prvi izvedbi. Poslej pa je postal redni del repertoarjev nemških temporad v Buenos Airesu. In ta, v kateri je nastopil v glavni vlogi Dermota, je bila »vpevskem pogledu ena najsijajnejših«.171 Visoko dramatski sopran Christel Goltz (Bbhmovo odkritje za časa njenega angažmaja v Dresdnu in pozneje prva dama berlinske in dunajske Opere) seje brezhibno ujel z glasovnimi zahtevami vloge Leonore, »Anton Dermota pa je dokazal, da ni treba zaupati vloge Florestana le junaškim tenorjem«.172 Bilje zadovoljen in Karl Bohm, kije vodil predstavo z elementarno močjo in dramatičnimi stopnjevanji, pa tudi z zadržanim dihom v trenutkih spokojnosti in miru, seje kasneje na Dermotovo kreacijo Florestana še spomnil. Gostovanje v Teatru Colon v Buenos Airesu leta 1953 je bilo za Dermoto pomembna postaja na njegovi umetniški poti. To leto je gostoval z dunajskimi kolegi še v Lisboni v Mozartovih operah BEG IZ SERAJA in ČAROBNA PIŠČAL in v Bayreuthu na otvoritveni predstavi Wagnerjevih slavnostnih iger v Beethovnovi DEVETI SIMFONIJI pod vodstvom Paula Hindemitha, ki pa kot dirigent ni dosegal svojega kompozicijskega talenta, niti ni bil enakovreden velikim dirigentskim kolegom. Sodeloval je na Gutenbergovem slavnostnem tednu v Mainzu. Ime prvega moža tiskarske tehnike je njegovo rojstno mesto počastilo z izbranim glasbenim programom in odličnimi izvajalci. »Od vseh lepih glasov, ki so tu gostovali,« so pisali v časopisu, »je Dermota edini, ki se je brez zvezdniških manir in glasovnega izstopanja pridružil ansamblu. Umetnik je prinesel z Dunaja visoko pevsko kulturo.«173 Besede so veljale njegovi interpretaciji Tamina in Hoffmanna. Ob sklepu so zapisali, daje bilo srečanje z umetnikom »simpatično in ne bo kmalu pozabljeno«. V Salzburgu je poleti 1953 nastopil na petih predstavah DON JUANA in prav tolikih ponovitvah COSI FAN TUTTE ter na koncertih v stolnici. Preurejeni prostor stare jahalne šole je odlično prestal akustično preizkušnjo in tudi v scenskem pogledu sije lahko privoščil marsikaj. DON JUANA so uprizorili tu, v Felsenreitschule, in če Salzburg ni hotel zaostajati za drugimi festivali, »sije tudi za to poletje moral zagotoviti nenavadno in spektakularno uprizoritev, skratka atrakcijo«.174 Scenograf Clemens Holzmeister je izkoristil skalnato ozadje in pred njim zgradil pravo Don Juanovo Sevillo, kjer so se učinkovite in barvite domislice uskladile z iskrivim briom Mozartove glasbe, ne da bi jo preglasilo. Furtwängler in dunajski Filharmoniki so bili nenadkriljivi. Vsak glasovni odtenek je imel svoj odmev, svoje nadaljevanje v orkestru. Vsakemu pevčevemu loku so se ubogljivo pridružili inštrumenti. Kritiki so menili, da je »taka popolnost celo v Salzburgu redkost«.175 Cesara Siepija, prvaka Metropolitanske opere iz New Yorka, so kritiki postavili na najvišjo stopnico k očarljivemu, še vedno nepozabljenemu salzburškemu DON JUANU Ezia Pinze. Obenj pa Elisabeth Schwarzkopf, Erno Berger, Walterja Berryja in »najboljšega Antona Dermoto«, ki »še nikoli ni tako lepo pel Don Ottavia, tako uglajeno in elegantno, tako plemenito in — kot je pri tem liku posebno težko — tako možato«.176 COSI FAN TUTTE je slavila deseto ^obletnico pod istim dirigentom, režiserjem in scenografom in s skoraj istimi interpreti. Še vedno je bila sveža in mladostna predstavitev opere, s katero je dunajski ansambel, kjerkoli v Evropi se je pojavil, žel nedeljena priznanja. Žal prav v Salzburgu to leto ni bila pod najsrečnejšo zvezdo. V odprtem dvoriščnem prostoru rezidenčne palače je bilo zanjo urejeno prizorišče. Deževni večeri, ki utegnejo biti v Salzburgu tudi v poletnem času prav mrzli, pa so pregnali predstavo v ozko in neakustično Karabinierijevo dvorano. Kljub temu si Salzburžani, in v širšem pogledu Avstrijci, niso pustili vzeti prvenstva v realizaciji oper. Cosi fan tutte- tako delajo vse. »Ne tako zmorejo le Avstrijci,« so zatrjevali. »Res Avstrijci? Dirigent Böhm je Gradčan. Režiser Schuh in scenograf Neher sta Nemca. Koreografinja Wiesenthalova je Dunaj-čanka, od tod prihaja tudi orkester. Anton Dermota je Slovenec. Seefriedova Nemka in Schöffler tudi Nemec. Dagmar Hermann, nova Dorabella, in Erich Kunz, rojena Dunajčana. Lisa Otto, nova Despina^ Nemka. Vse te umetnike, ki so prišli od blizu in daleč, je pregnetla avstrijska kultura. Sele v takšnem okolju je njihova umetniška moč lahko poletela.«177 Patriotske trditve so bile morda le pretirane, verjamemo pa lahko, daje bila uprizoritev opere COSI FAN TUTTE popolna. Na poletnem Salzburgu 1953 je Dermota pel še tenorski part v Schubertovi VELIKI MASI V Es DURU, v labodjem spevu mladega komponista. To je bila dramatsko zbrana, mistična, poglobljena izvedba, v skladu s partituro, pod vodstvom stolnega kapelnika Josepha Messnerja. Za domačo operno hišo na Dunaju je pripravil novo vlogo. Admetos v Gluckovi operi ALKESTA je bil pravi lik za njegove glasovne sposobnosti tega časa. »Recitativi so imeli živahne in junaške poudarke, glasbene fraze pa mozartovski sijaj legato petja.«178 Kritiki, ki so se spuščali v podrobnosti Dermotovega petja, so omenjali zlasti izdelano tehniko dihanja. Kreacija lika pa je izvirala iz njegovega nezmotljivega odrskega čuta. To je bil s preprostim, nenarejenim, naravnim gibom oblikovan antični lik, kakršnega je Christoph Willibald Gluck ustvaril v svoji znameniti operni reformi, pomembni in odločilni za nadaljnji razvoj operne umetnosti. V vlogi Alkeste je imel ob sebi prvo damo dramatskega petja in izžarevajočo odrsko osebnost, Christel Goltz (nepozabno Marijo v WOZZECKU in Leonoro v FIDELIU). To je bilo Dermotovo zlato obdobje. V predstavi KAVALIRJA Z ROZO so ga imenovali »tenorja vseh tenorjev«. Prešel je štirideseto leto življenja. Nastopil je pravi čas, da seje od nekaterih vlog začel poslavljati. Ena takih je bil Vojvoda v RIGOLETTU. Verdijeva mojstrovina, za katero je sam skladatelj menil, daje kompozicijsko najbolj izpiljena in odrsko najbolj učinkovita od vsega, kar je do tedaj napisal, je temeljni repertoarni kamen vseh opernih hiš. V Theatru an der Wien je tekla že nepretrgoma sedmo sezono in treba jo je bilo posvežiti. »Na voljo je bila sijajna zasedba vlog.«179 Seveda so bili to pevci dunajske Državne opere. Rigoletto je bil Joseph Metternich. Pelje »z učinkovito kantileno na italijanski način«. Izvrstno disponirani Dermota je kancono o varljivem ženskem srcu zapel z bleščečimi visokimi toni in junaškimi potezami, /a »manj pa je bil lahkoživi zapeljivec«.180 Gildo je očarljivo pela Wilma Lipp, Mira Kalin pa Ov je vlogo Magdalene oblikovala »z živahno igro in apartnim altom«.181 Naši umetnici Miri Kalin, hčerki znamenite srbske mezzosopranistke Melanije Bugarinovič, se je s to vlogo odpirala na Dunaju lepa kariera. Dirigentu predstave Johnu Pritchardu so očitali anglosaške interpretacijske poudarke in sploh seje bližalo obdobje, ko so na Dunaju kreacije pristnega italianitä prepustili interpretom z mediteranskim glasom in srcem. »Po daljšem odmoru«182 je imel Dermota spet recital v Brahmsovi dvorani v Musikve-reinu. Posvečen je bil Hugu Wolfu. Nedvomno so vezale umetnika na skladatelja tesne duhovne vezi. Izhajale so iz istega zemljepisnega in umetnostno nacionalnega prostora, »kjer veje slovanski in romantični veter in močno odmeva v muzikalnem svetu Huga Wolfa«.183 Za recital je izbral cikel ITALIJANSKA PESMARICA ter pesmi na Eichendorffova in Mörikejeva besedila, drobne umetnine z motom iz pesmi TUDI MAJHNE STVARI NAS LAHKO OČARAJO. Na koncertnem odru je Dermota odvrgel gledališki patos in »se predal mezza voce in piano petju«.184 Mnogostranost Wolfovega samospeva, narazdružljivost besede in tona, občutek za melodijo govorice, deklamacijo in besedni ritem ter glasbeni lok, ki se od speva nadaljuje v klavirsko spremljavo, so v interpretaciji Antona Dermote in Hilde Berger-Weyerwald dosegli popolno harmonijo. Dermota je sodeloval v umetniškem delu slavnostne akademije na predvečer dneva republike v počastitev desete obletnice ustanovitve nove Jugoslavije, kije bila v navzočnosti avstrijskih in jugoslovanskih kulturnih in političnih osebnosti v Mozartovi dvorani v Konzerthausu. Wiener Zeitung je poročal, daje Dermota pel »južnoslovansko glasbo«, umetnik pa se spominja, da so bili to samospevi Antona Lajovica, Lucijana Marije Škerjanca in Janka Ravnika. Posebno umetniško doživetje leta 1953 je bila za Dunaj Beethovnova DEVETA SIMFONIJA v okviru Dunajskih slavnostnih tednov. Furtwänglerjeva interpretacija je izzvala veličastno navdušenje in razmišljanja, daje »to bila izvedba v velikem slogu, kakršna lahko uspe le enemu dirigentu, Wilhelmu Furtwänglerju«.187 Sodelovati v taki izvedbi je bila velika čast za vsakega interpreta. Jeseni 1954 Dermota ni gostoval v redni nemški temporadi v Teatru Colon v Buenos Airesu. Odločil seje za turnejo po Avstraliji. Od začetka septembra do srede decembra sta s soprogo Hildo Berger-Weyerwald prepotovala to celino od Sydneya na vzhodni obali do Pertha na zahodu, od rudarskega Broken Hilla v osrčju celine do Melbourna in Tasmanije na jugu. Imela sta štirideset nastopov. Pripravila sta štiri recitalske programe. Vanje sta vključila različna dela, od zahtevnih pesemskih ciklov do popularnih samospevov. Wol-fove in Straussove pesmi so marsikje slišali prvič. Od jugoslovanskih skladateljev sta izvajala skoraj redno Ravnikovega VASOVALCA, ubranega na domotožna čustva slo- r-i venskih izseljencev, Pavčičeve, Lajovčeve, Škerjančeve in Konjovičeve pesmi, redkeje pa 01 Osterčeve. Nista pozabila na slovenske narodne. V večjih krajih je imel Dermota nastope s tamkajšnjimi simfoničnimi orkestri. V osrednjem delu takšnih nastopov je Dermota pel operne arije. Nikoli ni podcenjeval občinstva in je skrbno in z okusom izbiral spored. Prisluhnil pa je tudi željam avstralskih organizatorjev in z operetnimi melodijami posredoval nekaj pristnega dunajskega duha. Iz kritik je bilo čutiti, da je marsikje oral ledino. Po koncertu v mestu Adelaide se je kritik188 najdlje zadržal pri Wolfovih pesmih. »Ljubezen Španke in Italijanke, denimo, je drugačna od ljubezni, kakršno izpoveduje Morikejevo dekle. V Wolfovih pesmih na Morikejeva besedila se čuti Wagnerjev vpliv. Pesmi iz ITALIJANSKE PESMARICE pa so klasicistično jasne. Mozarta sije Wolf želel za vzor v svoji enostavni glasbeni govorici.« Po oceni dr. B. V. Pušenjaka je bil »slovenski tenorist izvrsten. V arijah iz DON JUANA, JEVGENIJA ONJEGINA in MARTE je pokazal prefinjeno vodenje glasu«.189 Tudi v Brisbanu so Wolfovo ITALIJANSKO PESMARICO imenovali »osrednja točka sporeda«.190 Pač pa je bil Richard Strauss po njihovem mnenju kakovostno neizenačen in pesem VSE MOJE MISLI popolnoma neznana. Najbolj so se navduševali nad arijama iz Haydnovega STVARJENJA in ČAROBNE PIŠČALI. V Melbournu jih je očarala arija iz Handlove opere RODELINDA in »štirje samospevi jugoslovanskih skladateljev, ki so prinesli svežino in prvobitnost, so občinstvo dvignili do entuziastičnega skandiranja«.191 V Orangeu je na sklepnem koncertu trimesečne turneje občinstvo čutilo »popolno soglasje med Dermoto in klavirsko spremljavo njegove soproge« ter ugotovilo, da je »redkokdo doslej doživel tu tak aplavz«.192 S posebnimi čustvi so Dermotove nastope spremljali slovenski izseljenci. Ob prihodu v Avstralijo ga je na sydneyskem letališču pozdravila delegacija Zveze Slovencev in izseljenci so »radovedno prisluhnili, kako bo odmeval glas Slovenca, sina Krope, v sydneyskem Town Hallu«. In niso bili razočarani: »Mi Slovenci, prisotni z našimi ranjenimi dušami, z mislijo v naši lepi domovini, smo pričakovali, da bo tenor zapazil našo prisotnost, razumel našo željo in razpoloženje in nam zapel slovensko pesem. Nismo zaman čakali. Po zaključenem programu, izzvan ob burnih ovacijah, seje vrnil na oder s svojo soprogo in nam z milim glasom naznanil ’a song from my own country’. Kar pet naših nam je zapel in se poslovil z GOR ČEZ IZARO.. .«193 S podobnimi ganljivimi besedami so popisovali srečanja z Dermoto tudi drugi pisci v Slovenski kroniki, osrednjem slovenskem časopisu v Avstraliji. Zeleni Jurij N. S. W. (tako seje pod svoj članek podpisal neki poslušalec) je popisoval svoje navdušenje in zanosne klice: »Živijo, Tone!« ¿a ob sklepu koncerta. S solznimi očmi so priznavali, da je bilo srečanje z Dermoto in OZ slovensko pesmijo »najlepši dogodek njihovega bivanja v Avstraliji«. Tik pred iztekom leta sta se s soprogo vrnila na Dunaj, »utrujena, a srečna«, kot pravi Dermota v avtobiografiji. Avstralska turneja je leto 1954 svojevrstno obarvala. Sicer pa je potekalo vse po ustaljenem letnem redu: koncertni in operni nastopi na Dunaju, salzburški festival in druga gostovanja. Leta 1954 je gostoval tudi na ljubljanskem Festivalu, zdaj že tradicionalni in mednarodno uveljavljeni glasbeni prireditvi, ki pa jo je tedaj v svoji drugi sezoni šele začelo oblikovati ljubljansko turistično društvo. Z izbranimi glasbenimi večeri sije želelo postaviti umetniška merila, ki bi presegala zgolj turistične popestritve poletne Ljubljane. Občinstvo je bilo željno takih večerov, če pa so se na odru pojavile »nenavaden užitek obetajoče kapacitete«,194 je bil prireditveni prostor sploh premajhen. Omenjene »kapacitete« so bile: sopranistka Valerija Heybalova, mezzosopranistka Nada Puttarjeva, tenorist Anton Dermota, baritonist Vladimir Ruždjak in basbaritonist Tomislav Neralič, ki so z orkestrom zagrebške Opere pod dirigentskim vodstvom Demetrija Zebreta peli operne arije. »Odveč bi bilo naštevati splošno znane odlike teh popularnih umetnikov,« beremo v Slovenskem poročevalcu,195 »naj pa bo vendarle dovoljena pripomba, da takšni koncertni sporedi vendarle vzbujajo vtis tekmovanja, čeprav plemenitega tekmovanja. In ta primerjava zopet dovoljuje vsaj en globok poklon in sicer Dermotovim izvajanjem. Ob idealno koncentriranemu zvoku njegovega glasu ima poslušalec vtis, daje ta umetnik v izredno prizadevnem toku svoje umetniške rasti izoblikoval res vse možnosti svojega lepega organa do kraja.« Z arijami iz DON JUANA in MANON, z vrhunskimi interpretacijami iz svojega repertoarja sije take kritikove besede brez dvoma zaslužil. Koncertni večerje organizatorjem Festivala dvignil samozavest in ugled. Iz nekajdnevne prireditve se je Festival sčasoma razširil na vse poletje in iz Unionske dvorane se je kmalu preselil v Plečnikove Križanke. Po nastopu na ljubljanskem Festivalu je Dermota odšel na slavnostne igre v Salzburg, kjer je interpretiral Ferranda v COSIFAN TUTTE pod Bohmom in Don Ottavia v DON JUANU pod Furtwanglerjem, v predstavah, ki so bile pojem poletnega Salzburga. Kljub utečenosti pa to niso bile stereotipne predstave. Vedno so povedali kaj novega, drugače razumeli in povedali na nov način, četudi za COSI FAN TUTTE še vedno niso našli »ustreznega prizorišča«.196 V predstavah COSI FAN TUTTE je Dermota »začel počasi preraščati lirski značaj«. Opazili so, daje »v njegovem sočnem glasu, polnem zvočnih lepot, manj lahkotnosti«.197 Žal pa je to leto Dermota poslednjič pel Don Ottavia pod Furtwanglerjevo taktirko. Nekaj mesecev zatem je dirigentova roka za vedno omahnila. Edina nova vloga, ki jo je pripravil leta 1954 za matično hišo na Dunaju, je bil Nemorino v LJUBEZENSKEM NAPOJU Gaetana Donizettija. Ob novi postavitvi te zgodnje- Od romantične opere so se mnenja močno razhajala. Nekateri198 so se spraševali, kako je sploh moglo priti na oder dunajske Državne opere tako nebogljeno delce, prepričani, daje v Donizettijevem opusu precej boljših del, prav tako pa tudi v opusih skladateljevih sodobnikov. Tudi režiserju Erichu Bormanu iz Kölna so očitali, daje lahkotno »sordini-rano italijansko opero buffo izpeljal v strašno resno nemško komorno opero«. Dopisnik iz Linza je bil drugačnega mnenja. Posredoval je »informacijo, daje belgijska kraljeva hiša naročila novo uprizoritev tega očarljivega delca«199 za gostovanje dunajske Opere v Belgiji. Kritik v časopisu Wiener Zeitung200 je dvomil, da »čarobni napitki Donizettijevega časa lahko napojijo sodobno občinstvo«, zato je poudaril pomen režije. Delo je nadgradil režiser »harmonično in z okusom«, pritrjeval je tudi glasbenemu vodstvu Berislava Klobučarja, Zagrebčana, kije začenjal mednarodno dirigentsko kariero. Mladi umetnik seje zavzel za opero »z jedrnato muzikalnostjo in tehnično spretnostjo«. Mnenja o tej predstavi so se očitno zelo razhajala, le Dermotovi kreaciji so vsi pritrjevali. »Njegov glas je valovil breztežno in brez naporov«, je pisal Rudolf Klein. In Kralik: »Biser opere, znana arija o solzi, je v Dermotovi interpretaciji sijal toplo in plemenito.« Dunajska Opera je z LJUBEZENSKIM NAPOJEM sklenila svoje gostovanje v Palači lepih umetnosti v Bruslju in navdušila poslušalce. Kritiki so izrekli pohvalne besede o Dermoti, Wilmi Lipp in Ottu Edelmannu. Na tem gostovanju je dunajska Opera predstavila še DON JUANA in BEG IZ SERAJA. Vsa priznanja so šla dirigentu Böhmu, Dunajskim filharmonikom in vokalnim solistom. Leta 1954 je Dermota gostoval še drugje. V Ženevi so ga prvič slišali kot Ferranda v COSI FAN TUTTE, v Monte Carlu je v isti vlogi muziciral pod znamenito taktirko nemškega dirigenta Ferdinanda Leitnerja, v Lisboni pod Soltijem, na Gutenbergovih dnevih v Mainzu pa je z nastopi v DON JUANU, MOJSTRIH PEVCIH, PRODANI NEVESTI in HOFFMANNOVIH PRIPOVEDKAH znatno razširil svoj repertoar prejšnjega leta. Recital v Trstu sicer ni napolnil Avditoriuma, kljub temu pa je odmeval v slovenskem in italijanskem tisku. »Na sporedu so bile same Lieder, pesmi Schuberta, Schumanna, Wolfa in Richarda Straussa, pri katerih skoraj zaman pričakujemo visoki c,« beremo v Primorskem dnevniku.201 Kritik ni mogel skriti razočaranja nad Tržačani, kajti v dvorani »seje slišala skoraj sama nemška govorica«. Spraševal seje, »kje je v Trstu glasbeno izobražena publika, ki bi jo zanimalo še kaj, razen opernih arij in kancon«. Slovenci so seveda prišli poslušat svojega rojaka. Občinstvo res ni slišalo kancon in visokih c-jev, zato pa so se x j srečali z »visoko pevsko kulturo, o kateri so se prepričali že po prvi točki«. Hilda Berger-Ö4 Weyerwald gaje »mojstrsko spremljala« in prepričala, da »bi mogla poslušalce navdušiti tudi s samostojnim nastopom«. Ob koncu recitala je Dermota zapel arijo Nemorina iz Donizettijevega LJUBEZENSKEGA NAPOJA. Občinstvo, željno italijanske romantične operne glasbe, je bilo potešeno, kajti »bolj popolno bi najbrž težko zapel to arijo«.202 Takšna pohvala je za Dermoto v deželi Enrica Carusa in Benjamina Giglija (katerih interpretacije arije Nemorina so bile najsijajnejši umetniški dosežki svojega časa) več kot laskava. V dunajskem Konzerthausu je Dermota že imel svoje mesto in svoje občinstvo. Marca 1954 je za koncertni večer cikla ROMANTIČNA GLASBA pripravil nekaj posebnosti. V prvem delu je pel Brahmsove samospeve, v drugem delu, ki je bil po mnenju tiska interpretacijsko močnejši, pa Wolfove in Straussove pesmi. Programje bil oblikovan zelo premišljeno: »najprej nekaj manj znanih pesmi in potem nekaj najbolj priljubljenih«.203 Nesporazumov med Dermoto in občinstvom na Dunaju ni bilo. Ob Dermotovih opernih kreacijah je prišlo do prvega opozorila. Njegovega Alfreda v TRAVIATI so na gostovanju v Monte Carlu leta 1955 ocenili kot interpretacijo zrelega moža. »Zunanjost je bolj spominjala na očeta Germonta kot na sina,« beremo v kritiki.204 Bil je v petinštiridesetem letu, v ^obdobju, ko se je bilo treba sprijazniti z mislijo, da marsikaj že sodi le še v preteklost. Življenjske resnice imajo svoje neizprosno ogledalo tudi na odru. Pogled vanj je gotovo krut, za marsikoga celo usoden. Prebroditi in razčistiti v sebi ta spoznanja pomeni stopiti v novo ustvarjalno obdobje. Pomeni novo rojstvo. Tudi ta modrost je bila Dermoti dana. V zrelih letih ga je čakala vrsta novih vlog. Nepopisno pa je bil Dermota leta 1955 uspešen na koncertnem odru, »čeprav ne več v pomladi viharništva, ampak v poletnem jutru«.205 Do nedavnega je bilo njegovo koncertno petje še vedno korak za opernim. Ždaj sta se koraka ujela. »Niti za trenutek se ni prepustil ’lepotnemu petju’. Glas, pojava, fraziranje in tehnika služijo le umetniškemu izpovedovanju.«206 Recital v Brahmsovi dvorani Musikvereina je bil po vsebini ulit kot bi bil iz enega kosa. Do popolnosti je bila izbrušena vsaka podrobnost tako v besedilu kot v glasbi. Deklamacijski slog Wolfovih pesmi je bil prav tako dognan kot široki melodični loki v Schumannovem ciklu PESNIKOVA LJUBEZEN in kot vsebinska mnogoterost Straussovih drobnih umetnin. Bilje koncert, kije »občinstvo razvnel do viharnih aplavzov«.207 Poleti je v Salzburgu nastopi (kot Belmonte v BEGU IZ SERAJA in kot Tamino v tisti novi uprizoritvi ČAROBNE PIŠČALI, ki je v zgodovini salzburških festivalov zapisana z zlatimi črkami zaradi čarobno pisane palete Oskarja Kokoschke. Slovitega avstrijskega slikarja je kot scenografa in kostumografa pritegnil Wilhelm Furtwängler, ki pa žal ni /r dočakal uprizoritve. Njuno skupno idejo je moral dokončati slikar sam. Kokoschka je 03 »skrivnostno in v bistvu nedojemljivo formulo Mozartove opere vizualiziral v genialni igri luči in barv«.208 Kar Mozartova glasba poudari, pa spet oddalji; kar izbruhne nenadoma kot ostro protislovje in spet izgine; kar se zdi kot naključno srečanje globokoumnosti, nesmisla in nadčutnosti in popolnoma brez predsodkov pridanih robatih ljudskih posebnosti; vse to odseva v Kokoschkovi odrski barvitosti, »ves pisani, svetlikajoči, smejoči se, pa spet resnobni in slovesni svet ČAROBNE PIŠČALI«. Fantazija barv je bila brezmejna, uprizoritev polna novih bavnih kombinacij. Kokoschka je kombiniral oranžno barvo z modro, zeleno z rožnato. Sarastra so spremljali rdeči in zlati žarki, v sklepni apoteozi seje prek odra razlila najsvetlejša luč. Najbolj presenetljivo je bilo, kako mu je z modernimi gledališkimi pripomočki uspelo ustvariti prisrčen, prav staromoden vtis. . Nič ni bilo stilizirano in prisiljeno. »Vse je učinkovalo zares: pravljičnost in rajska nedolžnost, naivnost in čutnost. S srcem in razumom je ta veliki umetnik sprejel Mozartovo ČAROBNO PIŠČAL.«209 Georg Solti je prevzel Furtwanglerjevo dirigentsko palico s temperamentno, »včasih kar krepko in k tlom pritisnjeno taktirko«. Ponovno so povabili k sodelovanju najboljše soliste iz prejšnjih let. Dermotova interpretacija Lamina je bila »brezmejni užitek«210 zaradi »plemenitega, lebdečega glasu in mojstrskega vodenja Mozartovih melodij«. To je bila ČAROBNA PIŠČAL, ki sojo zaradi Kokoschkovih zamisli imenovali uspeli eksperiment, senzacija Salzburga 1955. Tudi za opero BEG IZ SERAJA so angažirali »idalni mozartovski team«. Karl Bohm je dirigiral, Oskar Fritz Schuh režiral in Caspar Neher je oblikoval sceno. V intimnem prostoru Deželnega gledališča so imeli neprimerno lažje pogoje za delo kot na prizoriščih za COSI FAN TUTTE. Harmonično in simpatično so izhajali iz glasbe, ki jo je Mozart napisal za novoustanovljeno gledališče Jožefa II., čeprav bi spevoigra po vseh pravilih tedanjega časa bolj sodila na kakšno obrobno, ljudsko gledališče, ki so mu bile finese italijanskih operistov, ljubljencev habsburškega dvora, postranska stvar in so zgodbe iz Jutrove dežele vzeli za svoje. V Salzburgu so veliko pričakovali od uprizoritve BEGA IZ SERAJA. Žal tiste homogenosti, ki jo imenujemo »umetniška sorodnost in popolno zlitje« in s kakršno seje ponašala v prejšnjih letih COSI FAN TUTTE, ni bilo. Tako so bili za prihodnje leto za 200-letnico Mozartovega rojstva v Salzburgu na razpotju: »Ali naj se tercet Bbhm-Schuh-Neher snide spet pri COSI FAN TUTTE, ali pa naj uprizoritev BEGA IZ SERAJA dozori«.211 Pomisleki ob izvedbi opere BEG IZ SERAJA se zde nenavadni. Nenadna sprememba v zasedbi vlog zaradi bolezni Lise Otto je morda omajala prvotno zamisel. Interpretom ni bilo kaj očitati. Kurt Bbhme je bil prav navdušujoč. »Renčavi zz pašev nadzornik Osmin je v njegovi interpretaciji postal veseli pajdaš, s strupom in 00 bodalom le na jeziku in s kar veselim pogledom na svet, saj je sam še najmanj verjel svoji grozovitosti.«212 Dermota je kreiral Belmonteja s sijajem, ki ga vloga zahteva, in muzikalna Erika Köth je kot Konstanza brezhibno zapela kolorature. Kljub vsemu se BEG IZ SERAJA ni mogel primerjati z nedosegljivo skladno uprizoritvijo COSI FAN TUTTE. To je dokaz, kako na videz neznatne stvari odločajo o popolnosti in kako redki so ti srečni trenutki. Salzburško poletje 1955 je Dermota sklenil z zelo zanimivo, morda kar obvezujočo izjavo po nastopu na eni od matinej. Zapelje dve Mozartovi koncertni ariji. Eno od teh: MISERO, O SOGNO! je interpretiral »s tako močnim in pristnim dramatičnim izrazom«, da jo je kritik ocenil kot »predvajo za njegovega Florestana«.213 9. FLORESTAN 5. november 1955 je za dunajsko Državno opero pomemben dan. Po večletnem premoru so v obnovljeni zgradbi spet stekle operne predstave in s tem je bil desetletni Intermezzo v Theatru an der Wien končan. Dunajsko občinstvo je spet dobilo svojo priljubljeno operno hišo, »kot feniks seje dvignila iz pepela in prebudila v novo življenje«, beremo v kroniki.214 V upravi in umetniškem vodstvu so nastale spremembe. Prvo ime dunajske Državne opere je postal Karl Böhm, odločilna osebnost tedanjega glasbenega sveta, zanesljiv in vesten človek brez zvezdniških navad, »hladne juridične narave, ki je istočasno izžarevala introvertirano uglajenost«. Duhovni in vsebinski koncept vodenja te ustanove je navezoval na delo svojih znamenitih predhodnikov, na Gustava Mahlerja, Richarda Straussa, Richarda Kraussa, na zakonitosti repertoarnega gledališča, ki temelji na uigranem pevskem ansamblu, permanentnem nadzorovanju predstav z istim režiserjem in istim dirigentom. Le to je porok za dobro delo in umetniško rast ansambla. In le to je združljivo z dunajsko operno tradicijo. 5. novembra 1955, le nekaj dni po tem, ko je zadnji sovjetski vojak zapustil avstrijsko ozemlje, je Böhm na dopoldanski slovesnosti sprejel ključe obnovljene operne zgradbe. Se isti večerje bila otvoritvena predstava nove dunajske Opere. Beethovnov FIDELIO je z idejo o svobodi in humanosti pomenil za Avstrijce dvojno slavje: pomenil je novo umetniško kreacijo in demonstracijo politične samostojnosti. Svetovni časopisi so poročali o tem dogodku, milijoni radijskih poslušalcev in televizijskih gledalcev na vseh zn celinah so spremljali predstavo. Pisali so o vseh podrobnostih, objavljali so sezname 0 / pomembnih gostov, ki so bili ta večer v avditoriju dunajske Opere. Med njimi so bili državniki in diplomatski zbor, finančni mogotci in plemiči, častni člani dunajske Opere, skladatelji, filmski zvezdniki. Lotte Lehmann je prišla iz Amerike, Bruno Walter iz Rima. Tu so bili Joseph Marx, Dimitrij Šostakovič, Werner Egk, Oskar Kokoschka, Curd Jürgens, sopranistka Viorica Krauss Ursuleac, vdova nedavno preminulega dirigenta Richarda Kraussa, pa Toscaninijeva hči. Wolfgang Wagner je prišel iz Bayreutha, Gian Carlo Ménotti iz New Yorka. Na predstavi sta bila tudi nekdanja interpreta Florestana v dunajskih uprizoritvah FIDELIA, komorni pevec Max Lorenz in Alfred Piccaver. Ta večerje interpretiral Florestana Anton Dermota. Logični in pazljivi glasovni razvoj gaje pripeljal do te dramatske vloge, v kateri se je prvič preskusil pred dvema letoma v Teatru Colon. Na Dunaju so »skeptiki komaj verjeli, da bo s svojim liričnim glasom tako obvladoval dramatske poudarke«.215 Pripravil pa je veličastno presenečenje: »Pokazal je, da mozartovski tenor lahko najde pot k Beethovnu, ne da bi poprej obvladal Wagnerjev patos.«216 Dermota je s to vlogo stopil v nov glasovni žanr. Lirični mozartovski pevec je moduliral v heroični beethovnovski slog. Da je umetniško vodstvo za slovesni uvodni akord v novo obdobje dunajske Opere določilo izbrane interprete, je samoumevno. Pizzaro Paula Schöfflerja in Marzelina Irmgard Seefried sta bila izvrstna, Martha Modi je vdihnila Leonori očarljivo svojevrstno podobo z realističnimi in stiliziranimi potezami. Dirigenta Karla Böhma in Filharmonike je občinstvo po LEONORA — UVERTURI III sprejelo z ovacijami. Kljub temu FIDELIO v celoti ni izpolnil pričakovanj. »Je bilo ozračje tako elektrizirano, daje razočaranje moralo priti?« so spraševali kronisti. »Je bila ob vseh teh prominencah umetniška koncentracija sploh možna? Umetniški užitek seje razblinil v nervoznost.« Poleg tega je Beethovnov FIDELIO nosil na Dunaju pečat Mahlerjeve, Straussove, Schalkove, Furtwängler-jeve in Toscaninijeve veličastne kreacije. Pravega doživljajskega pretoka med odrom in avditorijem ni bilo, morda tudi zato ne, ker so bili »po številu majhni, pa vendar glasni predstavniki tistega ljudstva, ki je s svojim denarjem zgradilo hišo v nekdanji krasoti in novem lesku ... potisnjeni na galerijo in stojišče«. Prav s stojišča naj bi namreč mladina, »ki ne prenese snobizma in ne pozna dolgočasja... dirigenta Böhma viharno pozdravila, takoj ko so začele ugašati luči, ki pa žal niso povsem ugasnile«.217 Sicer pa so kritiki predstavi očitali mizanscenske pomanjkljivosti in neutemeljene dramaturške posege. Režija Heinza Tietjena, gosta iz Berlina, seje »izgubljala v izvirnih, a neprimernih detajlih«,218 v nerazumevanju dejstva, daje FIDELIO kot glasbena oblika med spevoigro in /n heroično opero. »Kdor ima FIDELIA resnično rad, mora imeti rad oboje, spevoigro in 0Ö opero,«219 pojasnjuje svoje kritiške pripombe dr. Kralik. Zato pa je bil drugi večer, ko so uprizorili DON JUANA kot drugo slavnostno predstavo, velik umetniški dogodek. Oddaljili sta se otvoritvena senzacija in nervoza in ostal je le topel občutek, da so končno dobili težko pričakovano operno hišo. Če so zaradi svetovljanskih svobodomiselnih idej FIDELIA že morali uprizoriti (in poleg tega je minilo 150 let od krstne izvedbe na Dunaju), potem so Mozartovo glasbo izbrali zato, ker je izraz izvirnega avstrijskega duha, poleg tega pa je veljalo, da »nihče ne more prekositi znamenitega dunajskega mozartovskega ansambla«.220 Pod slogovno nezmotljivo Bdh-movo taktirko so muzicirali »reprezentančni interpreti DON JUANA«. V naslovni vlogi je nastopil George London, Don Juan, kakršnega si človek samo želi: impresivni, pa tudi razumni in duhoviti pevec čudovitega glasu in zapeljive pojave, v recitativih sproščen, v arijah triumfalen, v duetih predan opoju dvoglasja. Protiigra visokodramatske sopranistke Sene Jurinac seje z njegovo interpretacijo dopolnjevala. Erich Kunz, najbolj »sočen Leporello« od časov legendarnega Richarda Mayra je ironijo v vlogi nekoliko ublažil in iz Don Juanovega sluge naredil suveren lik. Gromoviti glas Ludwiga Webra je bil kot ustvarjen za Komturja. Zerlina Irmgard Seefried je poosebljala ženskost in Walter Berry je bil kmečki fant Masetto, s srcem na pravem mestu. Nova v tej zasedbi Lisa della Casa je bila dekliško mila Donna Anna in ne heroična maščevalka kot ponavadi predstavljajo ta lik. Lakaje bila bliže svojemu Don Ottaviu-Antonu Dermoti. Kritiki so z občudovanjem gledali na Dermotovo vzorno mozartovsko kantileno. »To je vredno toliko večjega priznanja, ker so bili dan poprej dramatski poudarki v njegovem Florestanu prav tako zanesljivi.«221 Don Ottavio je bil še vedno ena najbolj znanih Dermotovih vlog in razveseljivo je bilo, »da jo je tudi po prehodu v Florestanov glasovni žanr ohranil v vsej lepoti mozartovskega petja«.222 To, v pevskem svetu nenavadno, lahko bi rekli celo drzno dejanje, nedvomno pripisujemo Dermotovemu velikemu pevskemu znanju in občutku za glasbeni slog. V avtobiografiji seje dve desetletji kasneje z velikim zadovoljstvom spominjal tega skoraj neverjetnega dogodka. Bolj razumljivo bi bilo, če bi najprej pel liričnega Don Ottavia, pa potem dramatičnega Florestana. Slovesnosti ob otvoritvi nove zgradbe dunajske Opere s tem še ni bilo konec. Po reprizah FIDELIA in DON JUANA sojih nadaljevale predstave iz rednega repertoarja in Dermota je pel še Davida v MOJSTRIH PEVČIH pod Fritzem Reinerjem in Pevca v KAVALIRJU Z ROZO pod Hansom Knappertsbuschem. Sodelovanje v Beethovnovi DEVETI pod Brunom Walterjem ob sklepu slovesnosti pa je moral zaradi preutrujenosti odpovedati. Lahko si predstavljamo, da so bili odmevi v časopisih obsežni in raznovrstni in da so se rn poleg strogo umetniških dotikali tudi čisto obrobnih dogodkov. V osrednjem avstrijskem 0? časopisu pa je bilo objavljeno tudi pismo223 iz Ljubljane izpod peresa tedanje študentke germanistike Sonje Tavčarjeve. Takole seje glasilo: »V Sloveniji smo z velikim zanimanjem prisluhnili radijskemu prenosu slovesnosti z Dunaja. Lahko smo ponosni, daje naš rojak Anton Dermota pel vlogo Florestana na slavnostni predstavi, pa tudi, ker je ime slavnega skladatelja povezano z našim mestom. Beethoven je bil namreč imenovan za častnega člana takratne Filharmonije v Ljubljani. In Beethoven je poslal našim Filharmonikom svojo PASTORALNO SIMFONIJO z lastnoročnim posvetilom. Pa to niso edini razlogi, da smo z navdušenjem prisluhnili FIDELIU. Pridružujemo se radosti Dunajčanov. Umetnina je za nas simbol svobode. Nesmrtni genij, ki gaje ideja o svobodi nenehno spremljala, je govoril v svoji gigantski glasbi tako prepričljivo, da ga mora vsakdo razumeti. V tem kritičnem času je resnično nujno, da človeštvo prisluhne genijem, ki so nas v svojih delih opominjali k najvišjim idealom — k humanosti. Naključje je hotelo, daje ameriški zunanji minister Dulles s slavnostne predstave na Dunaju prispel na Brione na pogovore k Maršalu Titu. Upamo, da bodo zvoki Beethovnove glasbe še dolgo odmevali v srcih ljudi po svetu in da bodo vodili k skupnemu akordu-pax.« Dermota je bil lahko zadovoljen. Izteklo se je spet umetniško bogato izpolnjeno leto. Omeniti velja še recital v Charlottenburgu v Berlinu in priložnostni koncert v Hannovru. Lahko bi rekli, da seje tedaj začela vrsta njegovih koncertnih gostovanj po severni Evropi. Na Dunaju je v Veliki dvorani Musikvereina muziciral pod Böhmom v Beethovnovi DEVETI v okviru Nicolaijevih koncertov, ki so posvečeni ustanovitelju Filharmonikov, Ottu Nicolaiju. Anton Dermota je v jubilejnem Mozartovem letu— 1956 — (200-letnica skladateljevega rojstva) praznoval osebni jubilej. Minili sta dve desetletji, odkar je s pevsko kolegico Miro Gnus in pianistko Hildo Berger-Weyerwald prvič stopil pred koncertno dunajsko občinstvo; odkar je v MOJSTRIH PEVCIH pod Toscaninijem prvič začutil omamno moč Mozartovega mesta; odkar je kot član dunajske Državne opere prvič nastopil na njenem odru. Za dve desetletji prehojene umetniške poti je kot »idealni interpret glasbe salzburškega mojstra« prejel Mozartovo medaljo, najvišje priznanje Mozartovega združenja na Dunaju. To leto je imel obilo priložnosti, daje znova potrdil svoj sloves, saj je bila v vsej Evropi, ne le na Dunaju in v Salzburgu, vrsta koncertnih in opernih prireditev v skladateljevo počastitev. Na Dunaju so se začele januarja prav ob skladateljevi 200-letnici rojstva z MASO OB KRONANJU. Solisti Wilma Lipp, Hilde Rossi Majdan, Anton Dermota in Hans Braun so pod Moraltovim vodstvom pokazali, kako naj »v mestnih in podeželskih cerkvah popularna skladba zveni v dognani umetniški podobi«.224 Pozornosti je bil deležen tudi 16. marec, dan, ko je leta 1781 v cesarsko mesto prišel Mozart. Na slavnostnem večeru v Mozartovi dvorani Konzerthausa je bilo orisano njegovo življenje, radosti, uspehi, ljubezni in prijateljstva, pa tudi stiske, osamljenost in žalostni konec, ki ga je Mozart dočakal v metropoli. Podelili so Mozartove medalje,a v umetniškem delu večera pa je Dermota zapel Mozartovo koncertno arijo PER PIETÄ, NON RICERCATE ob spremljavi Hilde Berger-Weyerwald in »z najfinejšim občutkom za slog dokazal, da je medalja prišla v prave roke«.225 Maja so se začeli Dunajski slavnostni tedni, posvečeni Mozartu, junija pa mednarodno Mozartovo slavje, kjer so koncertirali Berlinski filharmoniki pod Karajanom, amsterdamski orkester Concertgebouw pod svojim dolgoletnim dirigentom van Beinumpm in Leningrajski filharmoniki, ki so pod Mravinskim prvič na Dunaju predstavili novi Šostakovičev violinski koncert s solistom Davidom Ojstrahom. Na uvodnem koncertu so Dunajski filharmoniki pod Böhmom igrali Mozarta, večer pa je sklenilo Haydnovo STVARJENJE. »Zelo modra je bila misel,« so ob tem zapisali v časopisu,226 »da v okviru slovesnosti izvajajo ob delih salzburškega mojstra tudi opuse iz svetovne literature. Haydnov oratorij je prav na njenem vrhu.« S preprosto, a neomajno vero in ustvarjalno izpovedjo zarisan Haydnov svet je bil tudi Mozartu blizu. Nujno umetnostno sozvenenje se je na tem večeru ponovno potrdilo, a po mnenju kritikov bolj programsko kot poustvarjalno. Moralt namreč ni uspel iz Simfonikov in sicer čudovitih zboristov Pevskega združenja izvabiti tistih umetniških impulzov, ki jih je izvabil v prvem delu koncerta iz Filharmonikov Böhm. Izvrstno pa je muziciral kvartet solistov. »Dermota je že od nekdaj okras vseh oratorijskih pevcev,«227 je kritik vzneseno sklenil svoje poročanje o koncertu v Musikvereinu v okviru Mozartovih slavnostnih tednov. Dunajska Opera je spet uprizorila COSI FAN TUTTE z »uglajeno igralko in razkošno« pevko Christo Ludwig, zadnjo interpretinjo Dorabelle v klasičnem, že desetletje vodilnem mozartovskem ansamblu ob Seefriedovi, Dermoti, Kunzu, Schöfflerju in Loosejevi. Pod Böhmom je izvedba COSI FAN TUTTE dozorela v »paradni komad dunajske Opere«.228 Koncertna izvedba Gluckove opere IFIGENIJA NA TAVRIDI je prav tako opozarjala, da je najti pri Glucku glasbene misli in motive, sorodne Mozartovim, in s tem popestrila Mozartove slovesnosti. Umetniško vodstvo je sicer izbralo Straussovo verzijo IFIGENIJE NA TAVRIDI, vendar se je nemški dirigent Joseph Keilberth, strokovnjak za glasbo opernega reformatorja in Mozartovega dunajskega sodobnika Christopha ni Willibalda Glucka, v marsikaterem odlomku raje povrnil k izvirniku. Novejši čas je bil /1 72 tudi sicer bolj naklonjen izvirniku in manj predelavi Gluckove umetnine. Dirigent je s severa Evrope pripeljal za vlogo Oresta mladega Hermanna Preya, Hilde Zadek je pela Ifigenijo in Anton Dermota »z izbrano pevsko kulturo«229 Orestovega prijatelja Pilada. Tudi v sodobnem delu švicarskega skladatelja Franka Martina, v komični operi VIHAR, je imel Dermota »priložnost pokazati svoj glas«, kajti kljub prevladujočim dramatičnim poudarkom in deklamacijski vokalni liniji je bilo dovolj občutene lirične glasbe, ki je bila v skladu z lahnim, breztežnim Shakespearovim pravljičnim svetom. »Pa je Martinov VIHAR res opera?« so se spraševali in bili zraven ponosni, da lahko zabeležijo novo krstno izvedbo in da so Dunajski slavnostni tedni programsko tako široki. Skladatelj se ni mogel upreti čaru glasbenega gledališča: njegova kompozicija je prerasla v opero iz skladbe, kije bila prvotno načrtovana kot zvočna kulisa k dramskemu delu. Oblikovalce predstave je pravljična fantazija ponesla s seboj kot zračni duh Ariel. Dirigent Ernest Ansermet, »père noble švicarske glasbe, je dirigiral partituro tako, kot je napisana: imenitno, kultivirano, z romantičnim nadihom«.230 Ne ravno polno zasedeni avditorij dunajske Opere seje z vljudnimi aplavzi zahvalil staremu mojstru za dirigentskim pultom, vsem izvajalcem in komponistu nekako v smislu Shakespearovih besed: »Veliko hrupa, zvokov, sladkih tonov, ki razveseljujejo in nikomur ne škodijo.« Sklepni akord mednarodnega Mozartovega slavja pa je bila izvedba Mozartovega REKVIEMA z Dunajskimi filharmoniki, zborom Pevskega združenja in solisti Wilmo Lipp, Hilde Rossi Majdan, Antonom Dermoto in Ottom Edelmanom pod Brunom Walterjem. »In nenadoma so bila odveč vsa razmišljanja, vse diskusije o interpretaciji Mozarta.« Kritikom se je zdela avtentična le interpretacija Mozarta pod Walterjevo taktirko, »kajti Bruno Walter ljubi Mozartovo glasbo, še več, ljubi Mozarta kot človeka«.231 Že po prvih taktih jim je bilo jasno, kako malo pravega Mozarta so kljub številnim izvedbam njegovih del slišali v vseh teh slavnostnih tednih. Interpretacija REKVIEMA je bila pretresljiva podoba tragične usode salzburškega genija. Bruno Walter se je predal glasbi z zrelostjo in modrostjo bogatih izkušenj ter svežino mladostnega srca. »Nekaj čudovito mehkega, človeško toplega je bilo v tem muziciranju.«232 Le nekaj dni zatem, 27. julija 1956, so z Mozartovim REKVIEMOM pod Brunom Walterjem odprli slavnostne igre v Salzburgu. Ta izvedba REKVIEMA je po mnenju poznavalcev poleg Brucknerjeve DEVETE na salzburškem festivalu leta 1953 in Beethovnove DEVETE ob otvoritvi dunajske Opere 1955. leta najbogatejša umetniška daritev Bruna Walterja, zadnjega poročevalca obdobja dirigentskih osebnosti, kot so bili Strauss, Mahler, Furtwängler, Krauss in Kleiber. Od »dunajskega« kvarteta solistov sta tu v »salzburškem« REKVIEMU ostala le Lisa della Časa in Dermota, mezzosopranski part je prevzela Ira Malaniuk, basovskega pa Cesare Siepi. Jubilejno Mozartovo leto je bilo docela v znamenju njihovega genija. Odrekli so se celo ustaljeni navadi, da uprizore tudi eno od Straussovih oper in operno novost. Celotni program je izpolnilo šest Mozartovih oper. Dermota je pel v COSI FAN TUTTE in ČAROBNI PIŠČALI, ki je v Kokoschkovi scenski barvitosti še vedno veljala za svojevrstno privlačnost salzburškega festivala. Njegovo petje je izzvalo sijajne ocene — v svojem dvajsetem letu umetniškega dela v Salzburgu je »ustvarjal vrhunske stvaritve«. Po tem seje od Salzburga začel poslavljati. Ni čakal na prizanesljive in vljudnostne kritike, ki pridejo z leti. Želel si je, da njegove kreacije ostanejo v najsvetlejši luči. Nastopil je še v nekaj predstavah COSI FAN TUTTE, potem seje z uprizoritvijo vred umaknil s salzburških opernih deska. Ne pa tudi s koncertnih. V Mozartovem letu, ki ga je slavila vsa Evropa, so ga povabili v Barcelono v Gran Teatro del Liceo, na Mozartove slovesnosti v Gradec, v Hagen in v Rim, pa spet v Salzburg, kjer je bila 4. decembra, na predvečer skladateljevega smrtnega datuma, izvedba REKVIEMA. Ob tem je gostoval in nastopal v okviru rednih abonmajskih večerov. V ciklu Beethovnovih simfonij je v Konzerthausu pel v DEVETI pod Hansom Swarowskim, dolgoletnim dirigentom Dunajskih simfonikov, pa v Londonu in na Dunaju v MISSI SOLEMNIS, poznem Beethovnovem delu, kije gotovo ena najlepših cerkvenih kompozicij sploh. Kot poročajo časopisi, je na Dunaju veljal prvi aplavz zveznemu predsedniku, kije ta večer prišel v svojo ložo v Državno opero, potem pa izvajalcem kar po vrsti: »trdni dirigentski roki Karla Bohma, zboru dunajske Opere (ki je eden redkih, med opernimi zbori pa zagotovo edini, ki zvočno tako bogato obvladuje Beethovnovo partituro in tako globoko dojema izpoved z boleznijo zaznamovanega skladatelja), solistom in Simfonikom. V kipeči molitvi in religioznih ekstazah so se z zborom združili izvrstni solisti, predvsem Hilde Zadek in Anton Dermota«.233 Na drugem koncu Evrope, v londonski Kraljevi festivalni dvorani, je v MISSI SOLEMNIS Dermota muziciral z zborom in orekestrom britanskega radia pod Ottom Klempererjem. Tudi v zenitu svoje kariere seje rad odzval manj zvenečim vabilom. Tako je nastopil v Zurichu v Haydnovem STVARJENJU, četudi je vedel, da s tamkajšnjimi interpreti ne more doseči vrhunske poustvaritve. Ko človek pregleduje Dermotove nastope na festivalih, gostovanjih, na koncetnih in n n opernih odrih, komaj verjame, da je vse to zmogel en sam umetnik, da je bila njegova / J fizična kondicija tako močna in psihična pripravljenost tako zanesljiva. Že samo število nastopov je vredno spoštovanja. Interpretacijo Schubertovega cikla LEPA MLINARICA, 1956, so označili kot »nepozaben dogodek«,234 prav tako ponovitev koncerta v Gradcu. Nekaj posebnega je bil za Dunaj koncert del sodobnih avstrijskih skladateljev. Dermota je veljal za pogumnega, ker je polovico večera posvetil najnovejšim delom. »To je bilo zmagoslavje za interpreta in skladatelje Fritza Skorzenyja, Ludwiga Uraya in Josepha Marxa«235 in občinstvo, ki so mu nenehno očitali konservativnost, se je razvnelo do viharnih aplavzov. Svojevrstna zanimivost je bil Dermotov koncert v Lichtensteinski palači na Dunaju med dvema njegovima nastopoma v ČAROBNI PIŠČALI v poletnem Salzburgu. Kritik je hudomušno pripomnil: »Ne vemo, ali so princa Tamina pripeljali trije dečki z zračnim strojem, ali je prispel kot navaden smrtnik z Arlberg ekspresom.«236 Vemo le, da je bil spored večera popularno ubran za počitniško ali turistično domače in tuje občinstvo. Vemo tudi, da mu njegova »izbrana pevska tehnika kljub dramatičnim nagibom, zlasti njegovo piano petje in messa di voce, to je pojačevanje ali utišavanje glasu na istem tonu, brez pridržkov dovoljujejo posvečanje visoki umetnosti pesmi«.237 Izposoja iz Salzburga, kot so imenovali Dermotov skok z Mozartovega festivala, je zelo uspela. Aplavzu ni bilo konca in občinstvo bi gotovo še celo uro ploskalo in čakalo, »če ne bi Dermota s prijaznim, a odločnim smehljajem dal vedeti, da ne bo več dodatkov in zaprl pokrov nad klaviaturo«.238 V romatničnem ciklu v Konzerthausu je jeseni pel Wolfa in Marxa, nove v programu so bile pesmi avstrijskega skladatelja Egona Kornautha ter Mahlerjeve pesmi. Bilo je tik pred odhodom v Pariz, kjer sta s soprogo v avstrijskem kulturnem centru priredila večer koncertnih arij in pesmi od Mozarta do Straussa in sodobnega avstrijskega skladatelja Aloisa Melicharja. V slogu Dermotovih prvih koncertnih nastopov pa je bil sestavljen spored večera v Tivolski dvorani v Kobenhavnu. Opernim arijam in samospevom so se tu pridružile slovenske ljudske pesmi. 10. POIGRA 74 Veličastnemu uvodnemu akordu v novo obdobje dunajske Opere ob otvoritvi obnovljene zgradbe je sledilo njeno manj bleščeče obdobje. Kronisti ga imenujejo »poigra«. Predstave so bile pripravljene na hitro, čutiti je bilo pomanjkanje zavzetosti in finančnih moči. Direktor Böhm je pokazal svoje interese drugje in ko je glasno povedal, da dunajski Operi na ljubo ne misli žrtvovati svoje mednarodne kariere, je sodu zbilo dno: na predstavi ga je občinstvo pozdravilo z žvižgi in komaj po štirih mesecih se je moral odpovedati vodstvu. Sele njegovo javno opravičilo je pomirilo duhove in spet je postal zaželena dirigentska osebnost v dunajski Operi. Ena izmed ponesrečenih predstav obdobja »poigre« je bil KNEZ IGOR Aleksandra Borodina. Iz Theatra an der Wien prinesene kulise so prikrojevali za oder Državne opere, kar ni uspelo. S seboj so prinesli vse idejne osnutke prejšnje predstave. Pravladovale so temne barve, na kar so opozarjali časopisi že v naslovih kritik. »V Rusiji je nebo črno,« so pisali. Pa to so še nekako razumeli. »Da pa naredijo sončni mrk brez sonca, je pa za nas popolna novost,«239 je pribil kritik Witeschnik. Tudi dramaturške posege in režijske domislice so odklonili, pač pa je glasbena stran zapustila pozitivne vtise. Dirigentu Berislavu Klobučarju, Matačičevemu in Kraussovemu učencu, kije postal po odhodu jz Zagreba svetovna dirigentska osebnost, »je Borodinova glasba v krvi,« so pisali. »Če odmislimo nekaj zvočno predimenzioniranih mest, je bila njegova barvita interpretacija vseskozi razveseljiva.« V dvajsetletni karieri v dunajski Operi je Berislav Klobučar prejemal lepe kritike. Pod njegovim vodstvom je v Dermotovi interpretaciji knezovega sina Vladimira prišel do izraza »sijaj skoraj junaško obarvanega glasu«. Podobno oceno je dobil za vlogo Waltherja von der Vogelweideja v Wagnerjevem TANNHÄUSERJU. Uprizoritev so označili kot eksperiment, kot poskus, da bi s predstavitve opere otresli stoletni prah in jo prikazali v luči modernega gledališča brez scenske prenatrpanosti. Dunajski Operi so se bližali boljši časi. Že dolgo snubljeni Herbert von Karajan, tedanji vodja Londonskih filharmonikov, umetniški vodja salzburškega festivala in doživljenjski šef-dirigent Berlinskih filharmonikov, je privolil in postal umetniški vodja dunajske Državne opere. Repertoarno linijo, ki je od Straussovega obdobja dalje povezovala vse programske koncepte, je obdržal. Dopolnil pa jo je s pravcatim vdorom italijanske operne umetnosti in umetnikov. Milanska Scala in dunajska Opera sta delovali z roko v roki. Verdijev OTHELLO je bil ena teh bleščečih Karajanovih kreacij, ki je »daleč presegla siceršnjo raven predstav. Če so se dirigentu v čudoviti orekestrski igri odzvali doslej še nezapaženi odtenki, s tem še zdaleč ni povedano vse. Osupljiva je bila Karaj anova značilna prosojna abstrakcija, kjer ima v vsakem taktu pred očmi celotno partituro. Z neverjetno močjo pritegne orkester in v najfinejšem rubatu vodi pevce. Opernim obiskovalcem je zastajal dih«.240 Pa prvo ime med solisti ni biul Mario del Monaco, temveč Dunajčanka Leonie Rysanek. »Verdijev Othello seje pravzaprav imenoval Desdemona,« so pisali. Za vlogo Jaga so iz berlinske Mestne opere povabili Tomislava Neraliča. Od časov, ko so ga na Dunaju spoznali kot nadarjenega mladeniča, je dozorel v iskanega umetnika. Izražali so željo, »da bi Neralica radi slišali na Dunaju še v liričnih vlogah«. Te so mu gotovo bolj ležale, kajti njegov Jago je bil kljub »mrki maski kar simpatičen človek«.241 Ob interpretih glavnih vlog omenjajo kritiki toplo podan lik Cassia v interpretaciji Antona Dermote. Ponovil je tudi uspešno kreacijo Hoffmanna v novi uprizoritvi HOFFMANNOVIH PRIPOVEDK, v prepletanju liričnega in skurilnega, v fantazijski predstavitvi izvirne verzije opere. V Karajanovem osemletnem umetniškem vodenju dunajske Opere je imel tudi Wagner svoje odlično mesto in dirigent Karajan ob sebi dragocenega človeka Emila Praetoriusa, polnega idej in nasprotnika takšnih uprizoritev Wagnerjevih del, kakršne predstavljajo v Bayreuthu. Dunaj je dal tako nemškemu geniju posrečeno, med naturalizmom in stilizacijo nihajočo podobo. Glasbene drame iz tetralogije NIBELUNGOV PRSTAN, kjer je Dermota pel vlogo boga Froha, so bile scensko nabrekel projekt pod »grandiozno« Karajanovo taktirko. V glasbeni drami TRISTAN IN IZOLDA pa le niso mogli mimo bayreuthske simbolistične uprizoritve in Karajanova vizija in njegova scenska zamisel sta bili čudovita igra svetlobe in barv. Kot Mornar je Dermota v TRIS-TANU IN IZOLDI nastopil v družbi sinonimov wagnerijanskega petja, Švedinje Birgit Nilsson in Nemca Wolfganga Windgassna. Ta uprizoritev Wagnerjeve ljubezenske tragedije je bila za Italijane ob gostovanju dunajske Državne opere v milanski Scali pravo odkritje. Kronisti kujejo v zvezde tudi uprizoritev Debussyjeve impresionistične opere PEL-LEAS IN MELISANDA. Dermota v avtobiografiji piše, da mu je bilo neznansko žal, da zaradi poškodbe pri prometni nesreči ni mogel nadaljevati začetega dela pri oblikovanju naslovne vloge. Priložnost se ni več ponovila in Karajanov režijski dosežek, ki je po mnenju kritikov presegel vse njegove režije (bil pa je seveda tudidirigent predstave), je brez Dermote navduševal operne sladokusce. V Karajanovem obdobju je Dermota sodeloval pri zgodovinsko pomembnih stvaritvah dunajske Državne opere. Sodeloval je v epizodni vlogi pri »spektakularnem« SLIKARJU MATHISU sodobnega nemškega skladatelja Paula Hindemitha, nadalje pri prvi dunajski predstavitvi opere POGOVORI KARMELIČANK Francoza Francisa Poulenca in v glasbeno-scenskem delu UMOR V KATEDRALI takrat še živečega italijanskega skladatelja Ildebranda Pizzettija. To so bile novosti za dunajsko občinstvo. Dunajčane je Poulencova opera »navdušila, čeprav nikoli niso imeli pravega razumevanja za moderno opero«.242 Opera francoskega skladatelja, nastala po noveli nemške pisateljice, je v milanski Scali doživela krstno izvedbo dve leti pred dunajsko predstavitvijo in Karajan se ni obotavljal prinesti iz dežele lepega petja tudi česa manj cvetočega. Poulenc tu še zdaleč ni tisti Poulenc, idej in svežine polni avantgardni skladatelj iz skupine »šestih«. Melodične linije se gibljejo »na dolge proge« v kultiviranem konverzacijskem slogu. Zgodba iz karmeličanskega samostana pred francosko revolucijo in med njo se odvija v enoličnem melodičnem tkivu. Bila pa je tako »polna žive odrske igre, kakršne v dunajski Operi že dolgo ni bilo«. In toliko izbranih ženskih solističnih imen na kupu tudi ne. »Moški ob karmeličankah niso imeli veliko povedati, vendar je Dermota iz kratke naredil veliko vlogo.«243 Tudi v SLIKARJU MATHISU so bile »epizodne vloge zasedene s prvovrstnimi pevci«,244 vendar delo samo ne daje »kakšne hvaležne pevske partije«.245 Daje bil v družbi sodobnih del Alfred v Straussovi opereti NETOPIR za Dermoto pravi balzam, ni treba posebej poudarjati, pod Karajanovo čarobno taktirko pa sploh. Tudi v vlogi Sekstusa v operi JULIJ CEZAR skladatelja Georga Friedricha Händla gaje bilo »veselje slišati«. Hvala večera je veljala tudi godalom Filharmonikov ter znanemu tandemu Schuh-Neher, ki sta poznobaročno opero serio živo vkomponirala v velikanski prostor dunajske Opere. »Bilo je vse kaj drugega kot obisk muzeja,«246 so pisali. 11. KOMORNI PEVEC Izpod peresa avstrijskega glasbenega kritika, publicista in skladatelja Erika Werbe je leta 1957 izšel zanimiv članek z naslovom RAPSODI ŠIRNE SEDANJOSTI.247 Pisal je o štirih interpretih pesmi, o popolnem zlitju blagoglasja in izraznosti v umetnosti pesmi Antona Dermote; o profetu glasbene lirike Dietrichu Fischerju Dieskauu, pevcu z občutljivim duhovnim svetom; atraktivnem wagnerijanskem baritonistu, interpretu nemške visoke ljubezenske lirike Hansu Hotterju; ter Juliusu Patzaku, pevcu s tako popolnim razumevanjem umetnosti, da je podana v svoji prvobitnosti. Le malokateremu pevcu je dano, da se lahko izraža kot umetnik, ki ravna z darovi narave zaupljivo in ima toliko potrpljenja s seboj in z okoljem, da ne uniči sozvočja med življenjem in umetnostjo. Poznati mora meje svoje nravi in glasu, predvsem pa se mora zavedati nenehnega razvojnega procesa, v katerem nobena današnja kreacija ni enaka jutrišnji. Pevec mora upoštevati čas nastanka pesmi in čas, v katerem jo interpretira. Premostiti mora časovno razliko, kiju loči, in s svojo interpretacijo skleniti časovni lok. Pesmi, napisane v preteklosti, mora peti tako, kot da so nastale pravkar! Upoštevati mora skladateljev slog in kot človek svojega časa najti vez med potopljenim včerajšnjim in uhajajočim današnjim trenutkom. Erik Werba omenja, da je »komornemu pevcu Antonu Dermoti blagoglasje vse«. Njegovemu »lepemu in nadvse gibkemu glasu se pridružujejo še resnobnost mišljenja, želja po vrhunskih kreacijah ter neumorna volja do dela«. Werba dalje pravilno ugotavlja, daje »posebnost tega tenorista iz Slovenije« tudi svojevrstno oblikovanje sporedov. Blizu mu je snovanje 20. stoletja. Nihče drug si ni upal prirediti celotnega večera Straussovih pesmi. »Dermota je tvegal in dobil.« Leta 1954 je dobil naslov »najbolj priljubljenega pevca leta«.248 Pisec tega članka posebej omenja koncertni večer s sedmimi pesmimi iz zgodnjega opusa avstrijskega avantgardnega skladatelja Albana Berga, ki jih je zapel skupaj s Schumannovimi, Griegovimi, Straussovimi pesmimi ter slovenskimi narodnimi OJ, TE MLINAR, ČOJ SO TISTE STEZICE, JAZ ’MAM PA KONJ’CA BELEGA, PRI FARNI CERKVICI in POTRKAN PLES. Za Dunaj gotovo nenavadno oblikovan spored je v kritiških zapisih močno odmeval. »Dermota je v super formi,«249 beremo. V kompozicijskem pogledu je bil koncert na različnih ravneh. Preprosta harmonska in oblikovna zgradba naših narodnih pesmi v Ravnikovi priredbi se je po Bergovih kompozicijsko bogatih in ¿zbrušenih poznoromantičnih in impresionističnih pesmih pokazala še v preprostejši luči. »A za umetnika so bile pesmi iz njegove ožje domovine, njih mehkobna melodika in živopisni ritmi učinkovit sklepni akord večera.«250 Slovenska ljudska pesem je v osrčju dunajskega umetnostnega okolja, v Brahmsovi dvorani v Musikvereinu ta večer morda zazvenela prvič, prav gotovo pa prvič v interpretacijsko tako popolni podobi. Recitali v raznih dunajskih dvoranah in zunaj Dunaja so se kar vrstili. V Salzburgu, Münchnu, Gradcu, Augsburgu, Bregenzu, Innsbrucku, Linzu, Buenos Airesu, Londonu, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu. »Predolgo, polnih šest let je minilo, odkar je Dermota nastopil v Zagrebu,«251 beremo v Večernjem listu. V biserih iz svojega repertoarja, v Schumannovem ciklu PESNIKOVA LJUBEZEN ter v Wolfovih in Straussovih pesmih je pokazal svojo umetnost pred nepolno zasedeno dvorano Hrvaškega glasbenega zavoda. S tem programom seje »znameniti domači gost z Dunaja«252 predstavil tudi v Ljubljani in Beogradu. Občinstvo mu je ploskalo še pol ure po zaključenem uradnem programu v dvorani Slovenske filharmonije in po dodani Straussovi PODOKNICI, Lajovčevem samospevu MESEC V IZBI in Ravnikovih priredbah narodnih KJE SO TISTE STEZICE in GOR CEZ IZARO. Med poslušalci so bili tudi rojaki iz Krope. V pogovoru za časopis Delo je umetnik povedal, da ni pričakoval »tako toplega odmeva, kar je odraz visoke kulturne ravni ljubljanskega občinstva na ta izbor pesmi, zlasti na Schumanna, ki je za glasbene poznavalce sicer poln draguljev, ki paje morda za bežnega poslušalca nekoliko enoličen in utrudljiv«.253 Po koncertnem nastopu je izrazil željo, da bi na gramofonsko ploščo posnel slovenske samospeve od Volariča in Maška do Lajovica in Škerjanca. Želja se mu je pozneje deloma uresničila, za arhiv Radia Ljubljana pa je posnel še precej širši /0 program. Še beseda o kritiškem zapisu Rafaela Ajleca ob Dermotovem koncertu v dvorani Slovenske filharmonije. Pesnikova, skladateljeva in pevčeva umetniška izpoved skupaj s klavirsko spremljavo so bile pod njegovim kritiškim drobnogledom razkrite in opažene do tako tenkočutnih meja, prek katerih tudi kritike v tradiciji in kulturne zavesti izdatnejšem svetu, ne sežejo. »Dermota poje v vedno novih, neizčrpnih, dinamičnih in resonančnih odtenkih,« beremo v Ljubljanskem dnevniku, »čudovito pa je, da nahaja vedno pravi odtenek za pravi izraz. V Schumann-Heinejevem ciklu je dal tudi v mimiki in kretnjah romantično vznemirjen, mračen značaj«.254 Razčlenil je Dermotove glasbene lastnosti in pevske odlike ter njegove interpretacijske posebnosti, ki so vselej skladne z umetnino. »Če je dobra interpretacija umetniškega samospeva kot glasbene umetnine veliko in odgovorno dejanje,« beremo, »potem velja to še posebno za Wolfove samospeve, zaradi njihove skrajno nežne, skrajno občutljive lepote.« Koncert je bil po kritikovih besedah za Ljubljano izjemno zanimiv, »saj sodi Dermota v svetovno elito današnjih koncertnih pevcev«. Pred prihodom v Ljubljano je Dermota na Dunaju sodeloval pri slovesnostih v počastitev 150-letnice smrti Josepha Haydna. Pravzaprav so se začele že kar ob začetku leta 1959. Ob izvedbi Haydnovega STVARJENJA so pihali časopisi, da jih je »prvi val spominskih koncertov na velikega avstrijskega skladatelja že zajel«.255 Osrednji koncert je bil 30. maja, na predvečer spominskega datuma ob slavnostnem nagovoru zveznega ministra za kulturo in izvedbi ene od šestih Haydnovih maš, kije posvčena admiralu Nelsonu. Izvajali sojo solisti Wilma Lipp, Hilde Rossi Majdan, Anton Dermota in Walter Berry z zborom dunajske Državne opere in Dunajskimi filharmoniki pod vodstvom Herberta von Kara-jana. Nelsonova maša sicer ni Haydnova najbolj »dunajska kompozicija«. Komponiral jo je v Eisenstadtu kot svojo letno obveznost knezu Esterhazyju, cesarsko mesto pa je bilo kulturno središče, kije skladatelja navezalo nase zlasti v njegovem poznem življenjskem obdobju. Slovesnosti so se z izvedbami Haydnovih oratorijev STVARJENJE in LETNI ČASI nadaljevale po številnih krajih: Linzu, Eisenstadtu, Peruggii, Bernu. V Rimu je pel tenorski part v NELSONOVI MAŠI ter v okviru avstrijskega kulturnega inštituta v Vatikanu pred papežem v Mozartovem REKVIEMU in Brucknerjevem TE DEUMU. Sodeloval je tudi na poletnem festivalu v Bregenzu. Angažmaji na mladem, komaj desetletnem festivalu v Bregenzu so se pravzaprav začeli s koncertnimi nastopi. Leta 1959 pa so Dermoto prvič povabili tudi na operni oder, na »plavajoče čudo«, kajti predstave se v milih, prijetno hladnih večerih pozibavajo na odru, ki je na vodni gladini Bodenskega jezera. Izjemni prireditveni prostor znajo gledališki ustvarjalci tudi izjemno dobro izkoristiti. Predstave so »pravljice žarometov in vodometov« in okolju primerno znajo izbirati tudi repertoar. Glasba Johanna Straussa je programski steber festivala v Bregenzu. Z njegovo 1001 NOČJO je festival začel svojo barvito in vremenskim razmeram kljubujočo pot. Dež in veter sta njegova sovražnika. »Če je zapihal veter z nasprotne strani,« se spominja Dermota, »je odneslo glas proti mestu Lindau in moral sem se neznansko truditi, da nisem popolnoma razočaral poslušalcev.« Razpoloženje je bilo kljub temu prijetno in sproščeno, kar dopustniško in obe sezoni opernega sodelovanja na festivalu v Bregenzu sta ostali Dermoti v lepem spominu. V Bregenzu je pel tudi vlogo Nuredina v BAGDADSKEM BRIVCU nemškega skladatelja Petra Corneliusa, Wagnerjevega sodobnika. Predstave so bile »atraktivne glasbene in igralske upodobitve« priljubljene nemške komične opere, v kateri je skladatelj in libretist Peter Cornelius izčrpal temeljito poznavanje glasbenega gledališča. Prehodil je namreč pot od opernega zborista, igralca in glasbenika v opernem orkestru do skladatelja. »Modra cvetka romantike je vzcvetela v zgodbi iz 1001 NOČI v posrečenem vedrem razpoloženju,«256 je zapisano v komentarju k operi BAGDADSKI BRIVEC, ki jo pisec članka uvršča med najpomembnejše nemške komične opere, nastale pred Wagnerjevimi MOJSTRI PEVCI. Za izvedbo opere je umetniško vodstvo festivala povabilo interprete z Dunaja. Ker so bili Filharmoniki v Salzburgu, so v Bregenzu angažirali Dunajske simfonike, za naslovno vlogo basista Oskarja Czerwenko, Nuredin je bil Anton Dermota, njegova Bostana pa naša umetnica Sonja Draksler, solistka dunajske Ljudske opere. Kritika je vedno znova »ostrmela ob bogato obarvanem glasu Antona Dermote,«257 Sonja Draksler pa je »izžarevala gledališko polnokrvnost«. Dermota je leta 1960 v Bregenzu pel še Florestana v koncertni izvedbi FIDELIA pod vodstvom Ferdinanda Leitnerja ter tenorski part v ciklu PESEM O ZEMLJI Gustava Mahlerja, poznem delu razočaranega in razdvojenega skladatelja, polnega slutenj bližajoče se smrti. V ciklu šestih spevov za tenor in alt z orkestrom je dirigent Heinrich Hollreiser s Simfoniki »širokopotezno in kontrastno razmišljal o človekovi tragični usodi in minljivosti«. Zahtevni tenorski part je Dermota obvladoval z vsemi registri svojega glasu in tudi Hilde Rossi Majdan je imela široko izrazno lestvico. Izpoved človeka in umetnika Mahlerja je bila v takšni izvedbi presunljiva. Kritiku seje zdelo, »da ima naš čas razumevanje za Gustava Mahlerja«, in izgledalo je, daje Mahlerjeva umetnost »na pragu nove renesanse«.258 Prihodnje leto naj bi Dermota na festivalu v Bregenzu pel v opereti CIGAN BARON on Johanna Straussa. Nenadno obolenje mu je prekrižalo načrte, do ponovnih gledaliških Ov stikov pa ni več prišlo. 12. PESNITEV IN GLASBA Leta 1960 je Dermota prejel eno tistih odličij, ki jih sam najbolj ceni — Nicolaijevo medaljo, ki jo podeljujejo Dunajski filharmoniki dirigentom, najbolj zaslužnim članom orkestra in solistom, s katerimi delijo svoj koncertni odervMusikvereinu. Imenujejo jopo ustanovitelju orkestra Dunajskih filharmonikov in prvem dirigentu, nemškemu skladatelju Ottu Nicolaiju. Njemu v spomin in zahvalo priredijo vsakoletni Nicolaijev koncert s programom, ki praviloma vključuje Beethovnovo DEVETO. V svojem 118. letu obstoja Filharmonije so podelili medaljo Dermoti. Nič manj kot štirinajstkrat je pel tenorski part v Beethovnovi DEVETI SIMFONIJI in vsega skupaj je več kot stokrat sodeloval kot solist z orkestrom Dunajskih filharmonikov. Za dirigentskim pultom so bili sloviti dirigenti. Spomnimo se samo na Mozartov REKVIEM pod Brunom Walterjem, Beethovnovo DEVETO pod Furtwanglerjem, Swarowskim, Kletzkim in Kripsom; Beethovnovo MISSO SOLEMNIS pod Jochumom, Soltijem, Karajanom in Bohmom; Bachov PASIJON PO MATEJU pod Karajanom; Verdijev REKVIEM pod de Sabato, Ferencsikom, Knappertsbuschem in Karajanom. Z Dunajskimi filharmoniki je Dermota tudi kasneje še sodeloval. To leto je Beethovnovo DEVETO pel pod Karajanom. Iz velike dvorane Musikvereina je bil neposredni radijski prenos za številne poslušalce, ki so zaman čakali na vstopnico. »Zakaj tudi jaz ne bi enkrat slišal Beethovnove umetnine prek zvočnika namesto v dvorani?«259 se je spraševal kritik. Pri poslušanju doma pa je ugotovil vrsto tehničnih pomanjkljivosti, ki nastanejo pri prenosu. »Ni bilo zvočne homogenosti, kajti tonski mojster pri prenosu ne more razvrstiti solistov, zbora in orkestra tako, kakor bi bilo treba. Kar ustreza akustiki dvorane, ne ustreza zahtevam radia.« Kritik seje v nadaljevanju posvetil hitri, a dosledno izpeljani Karajanovi interpretaciji in interpretaciji solistov. Najbolj mu je bil všeč Dermotov junaški tenor. Tudi s Salzburgom je ostal še naprej povezan, čeprav se je z odrskih deska že umikal. Vrsto poletnih solističnih koncertov v Salzburgu leta 1957 sta zakonca Dermota sklenila s »praznikom pesmi«. Svojemu zvestemu salzburškemu občinstvu se nista predala le s simpatijami in znanjem, »temveč sta stremela za najvišjimi cilji«.260 PESNIKOVA LJUBEZEN Roberta Schumanna ter izbrane pesmi Huga Wolfa in Richarda Straussa »so ožarile večer z romantičnim sijajem že davno minulih cvetočih časov pesmi«. »Poslušalce je Straussova PODOKNICA ob koncu recitala opomnila, kako so današnje razmere skromne in žalostne, nenaklonjene pesmim.« Dve leti zatem je pel Evangelista v oratoriju KNJIGA S SEDMIMI PEČATI Franza Schmidta. »Kakšna kreacija!« Dramatične recitative je brez prekinjene črte navezal na belkantistične odlomke. Ponovno snidenje Dermote s Salzburgom je bilo prisrčno in želeli so si, da bi se njegovo »umetniško sodelovanje s festivalom še učvrstilo«. Oratorij KNJIGA S SEDMIMI PEČATI, ki v glasbeni in oblikovni snovi »stoji tako rekoč med časi in med umetnostnimi slogi, ki se izpoveduje v kontrapunktičnem svetu glasbe ter se spogleduje z novimi glasbenimi polji«, je bil pod taktirko Dimitrija Mitropoulosa izjemen uspeh sakralne glasbe. Mediteranskemu duhu dirigenta je kritik pripisoval »tako globoko občutenje romantike v Schmidtovem delu«. Schmidtov oratorij pa ni bil edino sodobno delo, v katerem je sodeloval Dermota. Enodejanka s prologom UJETNIK italijanskega skladatelja Luigija Dallapiccole, ki so ga v ciklu NOVA MUZIKA prvič koncertno uprizorili pred dunajskim občinstvom v nepolno zasedeni dvorani Konzerthausa, je v dvanajsttonskem kompozicijskem sistemu nadaljevanje italijanske veristične opere. V melodično bogatem tkivu se razkriva čas španske inkvizicije, ki pa v pretresljivi tragiki presega srednjeveške okvire in se dotika sedanjosti. Izvedba je zapustila močan vtis. Glas Hilde Konetzni seje odzival orkestrskim zvočnim barvam, tenor Antona Dermote je bil vseskozi »kovinski espressivo«.262 Usoda je bila operi Luigija Dallapiccole naklonjenja. Skladatelju so priznali, da »dvanajsttonski sistem komponiranja obvlada tako suvereno, kot klasicisti sonatno obliko in uspe pritegniti poslušalce s tako nenavadno dramatično močjo, da nezavedno sprejemajo dvanajst-tonsko modifikacijo«. Zanimiveje mnenje takratnih kritikov in muzikologov o kantati za tenor, bariton, zbor in orkester Stravinskega CANTICUM SACRUM, kije bila izvajana le dobra dva tedna za UJETNIKOM. Skladatelju so sicer priznavali obvladovanje kontrapunktskih odlomkov, očitali pa so mu, da vodi »pevsko linijo popolnoma nekantibilno« in da tudi »vsebinsko ostaja na površju«.263 Aplavz je bil pičel in kratek, čeprav sta se solista Anton Dermota in Otto Edelmann potrudila, prav tako tudi zbor in Filharmoniki pod Karajanom. Kritik se je zgražal nad tem, daje dobil Stravinski za kompozicijo CANTICUM SACRUM tolikšen honorar, kot Mozart za vse svoje opere in Beethoveen za DEVETO in MISSO SOLEM-NIS skupaj. Po svoje se zdi razumljivo, daje imelo dunajsko občinstvo mačehovski odnos do sodobnih del, po drugi strani pa je to nenavadno, saj vemo, da se je prav na Dunaju rodila tako imenovana moderna dunajska šola s Schonbergom, Bergom in Webernom. Dogajanja na dunajskih opernih tleh so bila malodane taka kot drugje na svetu. n* Dunajski umetniki so bili na gostovanjih, na Dunaju so gostovali interpreti iz drugih OZ opernih hiš. Ta značilnost je povzročila negodovanje kritika, ki je v sestavku KO SO GOSPODARJI V GOSTEH264 ugotavljal, da zaradi raznih odpovedi, obolelosti, terminskih premikov in kroničnega pomanjkanja dispozicije tik pred Mozartovimi slavnostmi na Dunaju še vedno ni jasno, kako jih bodo izpeljali. Negodoval je zlasti zato, ker je imel Dunaj »dobro repertoarno gledališče, kadar so vsi mozartovski pevci doma«. V mislih je imel predstavo COSI FAN TUTTE v redutni dvorani z Seefriedovo, Kunzem, Schöffler-jem, Loosejevo ter »opojno kantileno Antona Dermote, ki je bila takšna, kot da ne bi nikdar pel Florestana«. Očitek, da domači interpreti preveč gostujejo drugje, je letel predvsem na dirigenta Böhma (ki ga je pri predstavi COSI FAN TUTTE zamenjala temperamentna, a bolj »suha« taktirka von Zallingerja, nekdanjega dirigenta v Theatru an der Wien), ter na sicer veliko umetnico Tereso Berganza, ki vloge Dorabelle ni obvladala tako subtilno kot njene predhodnice. Tudi Dermotovih gostovanj po Evropi ni mogoče obiti, zlasti, ker so bile kritike odlične. Deseto obletnico Ljudskega odra v Augsburgu je počastil z recitalom. »Dermota postaja legenda,«265 so pisali. »V Wolfovih in Straussovih pesmih je bil popolnoma v svojem elementu«. MUZIKANTA in NENASITNE LJUBEZNI že' dolgo niso slišali v tako intenzivni interpretaciji. PRIJAZNO VIZIJO in SKRIVNO POVABILO le redkokdaj kdo zapoje tako čudovito. Izrazili so željo, da bi umetnika čimprej srečali v Augsburgu, pa ne več »v mali zlati dvorani«, kajti bali so se, da»vdrugič zidovje ne bijvzdržalo viharnih aplavzov«. V Augsburgu je na opernem odru pel v ČAROBNI PIŠČALI z njihovim ansamblom pod vodstvom takratnega umetniškega vodje augsburških gledališč Istvana Kertesza. Vredno je omeniti tudi koncertne in operne sezone v Wiesbadnu, Piccoli Scali v Milanu, Gradcu, Mainzu, z orkestrom Concertgebouw v Amsterdamu, v Berlinu pa izvedbo Haydnovega STVARJENJA pod Karajanom. Leta 1961 je sodeloval na dveh znamenitih festivalih. Na mednarodnem festivalu George Enescu, imenovanem po markantnem romunskem skladatelju in violinistu prve polovice dvajsetega stoletja, je za svoje prvo srečanje z Bukarešto pripravil sedem Hindemithovih samospevov, ki so bili novost v njegovem recitalu, ter FLORESTANA na opernem odru. Na severnem koncu Evrope pa je z MISSO SOLEMNIS sklenil triindvajsete Beethovnove slovesnosti. Mesto Bonn je za izvedbo skladbe svojega znamenitega rojaka angažiralo »soliste svetovnega razreda«. Dunajsko glasbeno življenje sta v tem času vznemirjali dve redkeje izvajani vokalno-inš-trumentalni partituri: FAUSTOVO POGUBLJENJE Hectorja Berlioza in O NEMŠKI DUŠI Hansa Pfitznerja. Razmišljanja o Berliozu in njegovem FAUSTU so od muzikologov segla tudi k literarnim zgodovinarjem, kajti francoski skladatelj je motiv Fausta preoblikoval po svoje. Medtem ko Goethe še najde rešitev za Faustovo dušo, je pri OJ Berliozu dokončno pogubljena. Muzikologom in glasbenim kritikom »v skladbi ni šla v račun Rakoczyjeva koračnica, ki kaže na to, da se prvi prizor godi na Madžarskemu«.266 Berlioz se ni mogel upreti priljubljenim melodijam ogrske koračnice, zato je dogajanje podredil melodičnemu gradivu. Kritiki so mu priznali smisel za nove učinkovite orkestrske barve in mesto »prvega krajinarja francoske glasbe«. Te elemente je poudarila tudi izvedba dramatične legende za soliste, zbor in orkester FAUSTOVO POGUBLJENJE. Anton Heiler je moral sicer nenadoma prevzeti taktirko, a ravnal je izurjeno. Belgijska mezzosopranistka Rita Gorr je bila v vlogi Margarete novo ime na Dunaju. Kritiki so ugotovili, da ima »silen glas, tako poln, kot bi prihajal iz orgelske piščali«, Dermota pa je pel Fausta »kot bi bil Orfej«.267 Margareto je zapeljeval z mehkobo tona. Brez zadržkov in pomislekov je Dunaj sprejel Pfitznerjevo kantato O NEMŠKI DUŠI, napisano na Eichendorffove verze. Ta romantična partitura je bila ob skladateljevi 80-letnici leta 1949 krstno izvedena na Dunaju. Že takrat so se izvajalci »z vsem srcem predali čudovitemu zlitju pesnitve in glasbe«.268 Pfitznerjeva glasba je na Dunaju uživala ugled jn spoštovanje. Obe njegovi poglavitni deli: opera PALESTRINA in kantata O NEMŠKI DUŠI (in v obeh je sodeloval Dermota) sta bili lepo sprejeti. Ob novi izvedbi kantate leta 1961 je bilo »navdušenje v prenapolnjeni veliki dvorani Musikvereina brezmejno«.269 13. ZIMSKO POPOTOVANJE Opera JEVGENIJ ONJEGIN je ena tistih oper, ki je Dermoto spremljala od prve sezone v dunajski Državni operi in še potem, ko je bil že upokojen. Dirigent Bruno Walter ga je vpeljal v lirični svet Čajkovskega in Puškina. Slovita Lotte Lehmann je takrat interpretirala Tatjano in kritiki so omenjali Dermotov bliskoviti prodor v vrh opernega ansambla, saj so ga pred tem poznali le po manjših vlogah. Omenjali so mehkobo in vitkost njegovega glasu in čisto artikulacijo. Dobrih deset let zatem je v Theatru an der Wien pel Lenskega ob Georgu Londonu in Ljubi Welitsch. To je bila presunljiva, vsebinsko bogata predstavitev opere. Ob petindvajsetletnici pripadnosti dunajski Državni operi 1961 je spet pel v novi postavitvi JEVGENIJA ONJEGINA. »Lenski je še vedno Dermotova sijajna vloga,«270 kar je dokaz, »kaj pomenita pridnost in pošteno odelo«. Znana arija Lenskega pred dvobojem je bila eden od vrhuncev večera. Predstava On- JEVGENIJA ONJEGINA je bila skoraj v celoti »jugoslovanska«. Odlična Matačičeva taktirka je v partituro Čajkovskega vdihnila simfonično širino«. Odrska interpretacija se je »z orkestrom zlila v popolno celoto«.271 Tatjana Sene Jurinac je bila močnejša na dramatično poudarjenih mestih, pač pa so Biserko Cvejič v vlogi Olge označili kot spodrsljaj, kot napačno zasedeno vlogo. Dietrich Fischer Dieskau je pevsko dovršeno oblikoval naslovno vlogo. V tej uprizoritvi je Dermota poslednjič upodabljal Lenskega. Dobro desetletje zatem so ga ponovno povabili k sodelovanju pri postavitvi JEVGE-NIJA ONJEGINA. V pogovoru z novinarko se takole spominja vabila: »Po telefonu so me poklicali iz Opere, da bi pel na premieri opere JEVGENIJ ONJEGIN. ,Bilo bi fantastično spet peti Lenskega,’ sem pomislil. ,Noge se mi še niso skrivile in tudi trebuh mi še ni zrastel.’ Na kakšne glasovne težave še pomislil nisem. A v Operi niso imeli v mislih Lenskega, temveč Triqueta. Majhno razočaranje zame. Sprva sem odklonil.«272 Potem je sprejel. In začelo seje delo z režiserjem in dirigentom. Režiserje vse skupaj prepustil inteligenci in naravnemu instinktu protagonistov in tudi mlademu dirigentu Petru Schrottnerju iz Frankfurta ni uspela koordinacija med solisti, zborom in orkestrom. Celo interpreti glavnih vlog: sopranistka Eva Marton, baritonist Bernd Weikl in tenorist Peter Schreier kot Lenski niso dobili tolikšnega priznanja kot Dermota v sicer majhni vlogi. Couplet Triqueta je zapel z izjemno pevsko kulturo in »slavil dragoceni triumf na svoji umetniški poti«.273 Presenetil je s tem, daje 63-letni tenorist po nič manj kot sedemintridesetih letih petja na odru Dunajske opere »še vedno ponudil toliko barvitosti, lepote glasu in izrazne topline«. Dermota je »bil vrhunec večera«274 in najlepše doživetje predstave. V tem času je že užival zasluženo pokojnino, v Opero so ga povabili le še občasno, na koncertnem odru pa je deloval še s polnimi močmi. A povrnimo se k sezoni 1960/61. Poleg Lenskega je pel še nekaj vlog iz svojega starega repertoarja. Bil je Des Grieux v novih uprizoritvah Massenetove MANON v Državni in Ljudski operi. Z velikim veseljem so ga Dunajčani sprejeli tudi kot Alfreda v TRAVIATI. Omenili smo že, da so v Karajanovem obdobju nastopali na odru dunajske Opere v italijanskih operah gostje iz milanske Scale. Dunajčani pa so močno pogrešali svoje pevce in kritik je ob eni od predstav TRAVIATE zapisal: »Dermota je še vedno sijajno pri glasu. Torej gre tudi brez italijanskih zvezdnikov, vsaj kdaj pa kdaj.«275 Dermota je v svoji jubilejni, petindvajseti sezoni (1961/62) nastopil osemintridesetkrat na odru dunajske Državne opere v Mozartovih delih ČAROBNA PIŠČAL, BEG IZ SERAJA, DON JUAN in COSI FAN TUTTE; Straussovi SALOMI, KAVALIRJU Z ROŽO in CAPRICCIU; Wagnerjevem VEČNEM MORNARJU in TRISTANU IN IZOLDI; Verdijevi TRAVIATI in Poulencovi operi POGOVORI KARMELIČANK. Tudi gostovanja so se vrstila od Kdbenhavna, Hamburga in Amsterdama do Rima. Pel je v Mozartovih operah, velikih vokalno-inštrumentalnih partiturah Bacha, Mahlerja, Verdija ter na recitalih. Avgusta leta 1960 sta s soprogo koncertirala v atriju Knežjega dvora v Dubrovniku. V družbi Mozartovih, Schubertovih, Schumannovih pesmi so bila dela jugoslovanskih skladateljev: Lajovica, Hrističa in Konjoviča. Sodelovanje z dubrovniškim festivalom 'seje kasneje še nadaljevalo. V ljubljanski stolnici je na prireditvi v počastitev praznovanja 500-letnice ljubljanske škofije gostoval septembra 1962. Praznovanja so bila dolgotrajna in slovesna. V okrožnici so zapisali, da bi radi, tako kot pravi Cankar, »pregnali žalost in malodušje, plahost. Ne zato, ker si zatiskamo resnico v preteklosti in prihodnosti, marveč zato, da dobimo moč za življenje v prihodnjih petsto letih, da ne omagamo«.276 Ob 500-letnici je bila ljubljanska škofija povišana v nadškofijo, škof dr. Anton Vovk pa v nadškofa. Za Slovence je bil to zgodovinski dogodek. Slovesnosti so bile po vsej Sloveniji od spomladi do jeseni, glavna proslava pa septembra v Ljubljani. Po sprejemu pri nadškofu, ki so se ga udeležili cerkveni dostojanstveniki ter predstavniki vlade SRS in mesta Ljubljane, je bil cerkveni koncert, na katerem je Dermota zapel skladbo za tenor in zbor z orglami DAJTE MI ZLATIH STRUN slovenskega skladatelja Alojzija Mava »tako toplo in občuteno, daje prevzela poslušalce, da jim je zastal dih«. Umetniški stiki z Ljubljano so v prihajajočih letih postali vse pogostejši. To so bili predvsem nastopi v velikih vokalno-inštrumentalnih delih in tako smo v Ljubljani imeli priložnost spoznati Dermotovo umetniško dejavnost bolj na koncertnem odru kot na opernem, kjer je gostoval zelo redko. Po koncertu v stolnici ob 500-letnici ljubljanske škofije gaje na Dunaju čakal pomemben dogodek. Prvič je predstavil občinstvu obsežen cikel ZIMSKO POPOTOVANJE Franza Schuberta, umetnino, ki v neprecenljivem pesemskem bogastvu avstrijskega romantika pomeni glasbeni in vsebinski vrh prežet z življenjskimi izkušnjami in grenkimi mislimi ugašajočega skladatelja. Vizijo puste in mrzle zimske pokrajine, ki odseva na poslednjih človekovih življenjskih postajah, lahko doume le zrel umetnik in človek, ki mu življenje ni prizanašalo, zlasti če je bridkosti okušal v mladih letih, ko je duša najbolj ranljiva. Koncertni večer s ciklom ZIMSKO POPOTOVANJE decembra 1962 pomeni začetek Dermotovega zadnjega umetniškega obdobja. Dočakal ga je s še vedno svežimi glasovnimi močmi in umetniško zrelostjo. Malokateremu poslušalcu v razprodani Brahmsovi dvorani v Musikvereinu je ta večer prišlo na misel, da Dermota prvič poje cikel ZIMSKO POPOTOVANJE. Kritiku seje zdelo pomembno, »daje s ciklom stopil pred občinstvo šele v svojem zrelem obdobju, potem ko je Schubertovo glasbo docela obvladal in jo tudi posnel na plošče«.277 Cikel je interpretiral pretresljivo in aplavzi so bili takšni, da so bili celo za »Dermotove večere« nekaj nenavadnega. Od pesmi do pesmi je stopnjeval razpoloženje, od prvega do poslednjega tona doživljal glasbo. »Cikel je bil popolna celota. Subtilne in hkrati dramatsko napete pesemske epizode je psihološko razčlenil. Natančno izrisane detajle je z neverjetno izrazno mnogoterostjo vpletel v temačno razpoloženje nemira in resignacije. Iz tega je izhajala Dermotova deklamacijska glasovna črta, ki seje le kdaj pa kdaj razpela v kantileno ali nenadoma zažarela v toplem tonu ter se spet potopila v deklamacijo.«278 Uspeh ob prvi predstavitvi cikla ZIMSKO POPOTOVANJE je nedvomno presenetil tudi Dermoto. Kako naj si drugače razlagamo spremembo programa za recital v Bonnu, ki je neposredno sledil dunajskemu koncertu. Kritike v Bonnu je Dermotov nastop presenetil predvsem zato, ker »je cikel najtežja naloga, ki si jo lahko zastavi pevec«.279 Ta naloga je bila za Dermoto dvojno težka, kajti vsem je bila znana za tedanji okus »nepre-kosljiva interpretacija Dietricha Fischerja Dieskaua«. In Fischer Dieskau »ni bil v Bonnu neznanec...« Nastop v Beethovnovi dvorani je dokazal, da je Dermota »izstopajoč interpret pesmi. Njegovo vodenje glasu po lahnih pasažah je naravnost očarljivo in ganljivo je njegovo razumevanje pesmi, hrepenenja in sanj v polmraku«. Ob spremljavi Hilde Berger-Weyerwald je bilo »skupno popotovanje idealno«. Iz kritike razberemo, da se poslušalci, ki so prišli proučevat Dermotovo tehniko petja, niso mogli načuditi sonor-nosti in zanesljivosti njegove nizke glasovne lege, kije v ciklu ZIMSKO POPOTOVANJE tako pomembna. Leto dni zatem je s ciklom ZIMSKO POPOTOVANJE gostoval v Zagrebu. Za turnejo po slovenskih mestih: Ljubljani, Celju in Mariboru pa je pripravil svojevrstno doživetje, ki si ga je sam že dolgo želel. Svetovni liriki je pridružil cikel šestih slovenskih narodnih v priredbi Janka Ravnika. Pri klavirju ga je spremljal avtor sam. Poslušalci so bili navdušeni. »Redkokateri koncert letošnje sezone je bil tako obiskan in sprejet kakor prav nastop Antona Dermote. Dvorano Slovenske filharmonije je obiskal po nekaj letih, medtem ko smo sledili njegovo pot samo po časopisih,« je zapisano v radijski prilogi Dela, v Večeru pa: »Gesta, s katero je Dermota uvrstil v svoj seriozni spored slovenske narodne v domiselni in umetniško odtehtani priredbi Janka Ravnika, ni koketerija z občinstvom. Te preproste a doživete melodije so pokazale v sijajni izvedbi, da imajo v sebi umetniško silo, kakršne se žal premalo zavedamo. Učinek, ki so ga naredile pesmi na poslušalce, je bil vse prej kot cenen.«280 Ravnik je priredil slovenske narodne pesmi na pobudo Antona Dermote. Honorar ljubljanskega in zagrebškega koncerta sta Hilda in Anton Dermota namenila skladu za obnovo glasbenega življenja Skopja, ki ga je prizadel potres. Ob ponovnem prihodu v Slovenijo februarja 1965 je cikel ZIMSKO POPOTOVANJE interpretiral tudi v Ljubljani in Celju. Sploh je bil leta 1965 na koncertnih odrih v domovini več kot kdajkoli poprej. Na festivalu Ohridsko poletje je predstavil obsežen spored italijanske in nemške baročne in klasicistične lirike, takoj zatem pa je v Knežji palači v Dubrovniku v okviru poletnega festivala nastopil na recitalu, kije bil ob Schumannu in Straussu izrazito slovenski. Pelje Ravnikove, Škerjančeve in Lajovčeve samospeve. Osrednji oratorijski dogodek tega dubrovniškega poletja pa je bila MAŠA V h-MOLU za soliste, zbor in orkester Johanna Sebastiana Bacha pod dirigentskim vodstvom Milana Horvata, ki so jo dva zaporedna večera izvajali v dominikanski cerkvi. Izvajalski aparat je bil plod kulturnega sodelovanja med Ljubljano in Zagrebom in tako je zahtevna in izrazno močna Bachova partitura polno zaživela. Pravzaprav so ji do prave podobe manjkale orgle, ki so jih skušali nadomestiti z zvokom raznih inštrumentov v pomnoženem orkestru. Koncertnih orgel namreč niti v Dubrovniku, niti v Zagrebu, niti v Ljubljani, kjer so delo izvajali spomladi tega leta, ni bilo. Zagrebški in ljubljanski poslušalci so Bachovo VISOKO MASO prvič slišali prav leta 1965, skoraj tristo let po skladateljevem rojstvu. Dirigent Milan Horvat je zanesljivo vodil Zagrebške filharmonike. »Orjaško nalogo je opravljal zbor. Partituri je bil zbor Slovenske filharmonije — pripravil gaje Janez Bole — dobro kos.«281 Tudi mednarodna solistična zasedba je bila po zvočni zasnovi primerno izbrana. »Zlasti sta bili odlično zasedeni obe moški vlogi, ki sta ju podajala tenorist Anton Dermota z visoko pevsko kulturo in nemški basist Franz Crass z izravnanim, lepo obarvanim in pravim stilnim izrazom.«282 Sopranistki Adelhaid York in Laurence Dutoit nista uspeli do kraja premostiti visokih tehničnih zahtev. »Marijana Radev pa seje približala karakterju dela bolj s toplino podajanja kot s svojim, iz operne tradicije zgrajenim slogom.« Crassa je na dubrovniškem festivalu v Bachovi maši zamenjal Tomislav Neralič, Marijano Radev pa njena pevska kolegica iz zagrebške Opere, Majda Radič. Jugoslovansko občinstvo je bilo željno vokalno-inštrumentalnih partitur, vendar jih je v izvirni zvočni podobi z orglami lahko slišalo šele v novih dvoranah Cankarjevega doma v Ljubljani in v dvorani Lisinski v Zagrebu. V Bachovi VISOKI MAŠI je Dermota v tem času gostoval v Gradcu. V tem obdobju je ogromno nastopal v oratorijskih partiturah. V Karajanovem ciklu Društva prijateljev q q glasbe na Dunaju je pel v »čudoviti izvedbi« Haydnovega STVARJENJA, kjer je maestru 00 Karajanu popolnoma uspelo ravnovesje med zvočnimi barvami in oblikovno zgradbo dela. Kritikom je največ pomenila Dermotova kreacija. »Njegovo kultivirano uglajeno prednašanje besednega patosa in glasbene elegance so izpovedovali veliki oratorijski slog.«283 Pelje tudi v Musikvereinu v Bachovem BOŽIČNEM ORATORIJU in Bruckner-jevem TE DEUMU z rojakinjo Sonjo Draksler, kije z »žametnim glasom«284 interpretirala altovski part, v okviru Dunajskih slavnostnih tednov pa spet v Schmidtovem oratoriju KNJIGA S SEDMIMI PEČATI, kjer je dirigent Joseft Krips »muziciral z najboljšim poznavanjem Schmidtove partiture«, Dermota pa kreiral Evangelista »od zadržanega speva do goreče ekstatičnosti«.285 Povabili so ga k počastitvi spominskih datumov. Kraljeva filharmonična družba v Londonu je leta 1963 praznovala 150-letnico ustanovitve in s čim drugim bi Dunajska filharmonija pod Karajanom bolj slovesno zaigrala v Kraljevi filharmonični dvorani kot z Beethovnovo DEVETO SIMFONIJO, saj jo je Beethoven napisal prav za Kraljevo filharmonično družbo v Londonu. Krstna izvedba pa je bila na Dunaju zaradi finančnih peripetij. Londočani so ponosni, da jim je Beethoven posvetil to delo. Kvartet solistov, ki je izvajal Beethovnovo DEVETO SIMFONIJO v Londonu pod umetniškim vodstvom Herberta von Karajana, poznamo z dunajskih koncertov: Gundula Janowitz, Anton Dermota, Hilde Rössl Majdan in Otto Wiener.286 Prihodnje leto (1964) je Dermota pel v Beethovnovi poslednji simfoniji pod Keilber-thom na festivalu v Atenah pod mediteranskim nebom in v čudovitem akustičnem prostoru starogrškega amfiteatra. Leto zatem je pel v precej manj akustičnih pogojih Palače glasbe na festivalu v Barceloni. »Sončni sijaj« solistov in dirigenta Böhma pa zato ni bil nič manjši. Kdo bi štel kateri njegov nastop v Beethovnovi DEVETI SIMFONIJI je bil to! Novost v vokalno-inštrumentalni literaturi je bil oratorij za soliste, zbor in orkester MARIJA sodobnega avstrijskega skladatelja Josepha Kronsteinerja s krstno izvedbo v Linzu. Orkester, zbor in solisti linškega Deželnega gledališča so se pod skladateljevim vodstvom prizadevno poglobili v biblično zgodbo in »partituro, ki je zaostajala za vsebinsko močjo Schmidtovega oratorija KNJIGA S SEDMIMI PEČATI«. Dermota je sodeloval pri izvedbi kot dolgoletni gost koncertnega življenja v Linzu z vso odgovornostjo ter umetniškimi in pevskimi odlikami. »Za izvedbo sije profesor in komorni pevec Anton Dermota zaslužil lovorjev venec.«278 Spomladi leta 1965 mu je avstrijski minister za kulturo Piffl Percevic izročil dekret o imenovanju za visokošolskega profesorja. O tem so poročali avstrijski časopisi in tudi v Delu beremo notico: »Naš rojak, prvak dunajske Državne opere Anton Dermota je bil imenovan za rednega profesorja avstrijske visoke šole za glasbeno in gledališko umetnost 0 7 90 na Dunaju. Dermota bo ob sodelovanju svoje žene, pianistke Hilde Dermote predaval v oddelku za klasično pesem in oratorij.«288 Dermota sije z visokimi umetniškimi dosežki pridobil zaupanje, da bo lahko posredoval svoje znanje pevskemu naraščaju. Ni odveč pripomniti, daje bil po študiju pri profesorici Rado-Daniellijevi sam sebi učitelj in, da sije pot do rešitve mnogoterih pevskotehničnih vprašanj iskal sam in jo tudi našel. Kot opazovalka in svetovalka mu je vseskozi stala ob strani njegova soproga. V njunem razredu so bili pevci z vsega sveta, tudi iz Jugoslavije in mnogi so se po končanem študiju uveljavili na opernih in koncertnih odrih. Mnogi so bili mnenja, da seje pedagoškemu delu posvetil prezgodaj, saj tedaj še ni zaključil svoje umetniške kariere. V tem času je pripravljal novo vlogo—Palestrino v Pfitznerjevi istoimenski glasbeni drami, ki jo je pel v alternaciji z nemškim tenoristom Fritzem Wunderlichom. Nanjo seje pripravljal vse življenje. V sebi jo je nosil od prvih korakov na deskah dunajske Opere, odtlej ko je pod umetniškim vodstvom Bruna Walterja — 1937. leta pel tri manjše vloge v PALESTRINI, naslovno pa z velikim uspehom Josef Witt iz Munchna. Pozneje je pel ob Juliusu Patzaku. »Zdaj je vrsta na meni,« je bil umetnik prepričan po 28 letih petja v tej operni hiši. Pfitzner je v glasbeni drami opisal pozna leta Giovannija Pierluigija da Palestrine, osrednje glasbene osebnosti 16. stoletja v Italiji, tedaj kapelnika v cerkvi St. Maria Maggiore v Rimu. Popisuje poslednja prizadevanja Palestrine, da utrdi večglasje v cerkveni glasbi in da bi tridentinskemu koncilu in novim glasbenim tokovom iz Firenc še enkrat dokazal svojo umetniško moč. Podobo resigniranega skladatelja, ki ob komponiranju nove skladbe prebrodi krizno obdobje in ki cerkvenemu koralu kot glasbeni obliki vrne ugled, je Dermota podal presunljivo. »Prav nič ni bil v senci toliko mlajšega Fritza Wunderlicha.«289Vloga se mu je podala zlasti notranje. Prevzela so ga globoka čustva, ko seje kot postarani mojster Palestrina v sklepnem prizoru glasbene drame usedel k svojim orglam in v variacijah, polnih čudovitih harmonij, izpovedal zahvalo ljudem, ki so mu stali ob strani. Vloga Palestrine je bila v Dermotovem rednem opernem repertoarju, izbral pa jo je tudi čez dobrih deset let, 1977, za jubilejno predstavo ob 40-letnici zvestobe dunajski Državni operi. »Štiri desetletja v isti operni hiši? Ali ni to kot legenda,« se je spraševal kritik in nadaljeval: »Letalski promet je skrajšal razdalje med opernimi hišami, skrajšal je tudi kariere potujočih opernih zvezd. V dunajsko Državno opero so številni tenorji prišli in tudi odšli. Dermota je ostal in to z nezmanjšanim glasovnim sijajem.«290 Ne smemo pozabiti, da je imel Dermota tedaj 67 let in da vloga Palestrine ni bila njegova zadnja gledališka kreacija. 14. KAKŠNA KULTURA PETJA Leta 1967 sta s soprogo nastopila na festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih, na »kulturnem čudežu«, kot označuje kritik v Ljubljanskem dnevniku ta, za naše razmere izjemni festival. »Zakaj to, da gospodarska ustanova, kakršna je zdravilišče Radenska Slatina podpre, še več, sploh omogoči izrazito kulturno manifestacijo, od katere si zase ne more obetati praktično nobene ekonomske koristi, vsaj neposredno ne, je zares nekaj čudovitega.«291 V zagotovljenih finančnih pogojih je Koncertna direkcija Slovenije oblikovala vabljiv program festivala. Najbrž pa si niso upali pomisliti, da bo dočakal celo srebrni jubilej. Za peto obletnico, leta 1967, so povabili komornega pevca Antona Dermoto na recital, s sporedom slovenskih samospevov naše starejše, srednje in mlade skladateljske generacije. S Kogojevimi, Ravnikovimi, Škerjančevimi, Lajovčevimi, Li-povškovimi, Ukmarjevimi, Osterčevimi, Ježevimi in Krekovimi samospevi je pomenil koncertni nastop Antona Dermote »spričo njegove izredne moči umetniškega oblikovanja, njegovega intenzivnega vživljanja v razpoloženje vsake pesmi, v vsako drobno epizodo v nji, gotovo svojevrsten nepozaben višek festivala«.292 Koncert Antona in Hilde Dermota je podal pregled ustvarjanja na področju slovenskega samospeva v zadnjih 50 letih, osrednja točka pa so bili Lajovčevi samospevi. Umetnik je v pogovoru povedal, daje »slovenski samospev premalo cenjen in prav tako Lajovic, saj si brez njega tega, kar je bilo doseženo pozneje, ni mogoče zamisliti«.293 Ob tej priložnosti je Ukmarjev samospev VSE JE TIHO doživel krstno izvedbo. Gostovanje v Radencih je vzpodbudilo umetnika in njegovo soprogo, da sta za arhiv Radia Ljubljana posnela obsežen opus samospevov slovenskih skladateljev. Na festival sta pripotovala »z uro v roki«, z največjo naglico, ki predstavlja veliko psihično obremenitev. Pripotovala sta iz Munchna, kjer je bil Dermota član strokovne žirije na mednarodnem tekmovanju mladih pevcev. Članstvo v strokovnih žirijah je zaradi njegovega umetniškega ugleda in njegove profesure na Visoki šoli za glasbeno in gledališko umetnost postalo odslej njegova redna in večletna obveznost. Kratek oddih po festivalu v Radencih sta umetnika izkoristila za obisk Slovenj Gradca in rojstne hiše prezgodaj umrlega skladatelja Huga Wolfa, katerega dela so bistveni sestavni del njunih koncertnih sporedov. Dva meseca za festivalom v Radencih je tudi na Dunaju predstavil slovensko pesem v okviru prireditve Pesem narodov, katere duhovni oče je bil skladatelj, pianist, publicist, kritik Erik Werba. Širšemu krogu poslušalcev je želel z besedo in glasbo približati glasbene zakladnice raznih narodov v izvedbi znanih umetnikov. Ideja je bila lepo sprejeta in naslednje leto je profesor Werba posvetil koncertni večer Jugoslaviji, bolje rečeno Sloveniji, Hrvaški in Srbiji, »kjer že stoletja živi glasba«.294 Orisal je glasbene osebnosti, ki so tod živele in postale tudi del avstrijske kulture. »In tudi umetniki, ki so v okviru cikla PESEM NARODOV predstavili Jugoslavijo so od tam: komorni pevec Anton Dermota iz Slovenije, Oliviera Miljakovič iz Beograda in Tugomir Franc iz Zagreba,« slednja sta bila pravkar angažirana v dunajski Državni operi. Občinstvo je dve uri z navdušenjem sledilo programu umetne pesmi »pozne romantike z impresionističnimi vplivi ter izvirnih narodnih in priredb«. Manj številno je bilo občinstvo spomladi istega leta na koncertu v Gradcu, kjer je Slovenska filharmonija izvajala dela Josepha Marxa in slovenskih skladateljev. Koncert je bil posvečen 85-letnici avstrijskega, tedaj že pokojnega skladatelja Josepha Marxa, učitelja in prijatelja mnogih naših glasbenikov. S spoštovanjem je kritik ocenil orkester »naših južnih sosedov, ki ima bogato tradicijo in je ena najstarejših filharmoničnih inštitucij v Evropi«.295 In Bogo Leskovic, kije študiral pri Marxu na Dunaju, je dirigent »velikih kvalitet. Pravi poklon Marxu je bila elegantna in barvita interpretacija Marxove skladbe PRAZNIKI V JESENI.« Anton Dermota je nato zapel pet Marxovih zgodnjih pesmi za glas in orkester. Pač pa sta kritika Škerjančev drugi violinski koncert in Kozinova BELA KRAJINA — skladatelja sta izšla iz Marxove šole — preveč spominjala na rusko romantiko, drugod spet na Smetano. Interpretom je dal kljub temu vse priznanje. Violinist Vladimir Škerlak je bil v Škerjančevem koncertu »zanesljiv in predan interpret«. Dermota se je v tem času intenzivno poglabljal v slovenski samospev in ker ga je občinstvo dobro sprejelo, se gaje upal postaviti v središče dunajskega kulturnega okolja ob bok vrhunskih evropskih dosežkov na področju pesmi. Leta 1968 je namreč na enem svojih rednih vsakoletnih dunajskih recitalov izvajal obsežen spored slovenske umetne lirike v renesančni palači Palffy, ugledni glasbeni hiši, kjer sta nekoč nastopila na koncertnem večeru 6-letni Mozart in njegova sestra. V prvem delu koncerta je izvajal cikel PESNIKOVA LJUBEZEN Roberta Schumanna. Kritik je sicer uvodoma omenil, da je Dermotova nizka glasovna lega izgubila nekaj sijaja, »daje njegov glas v nižjih legah že malo ozek,« nadaljeval pa je s presenetljivo lepo oceno nastopa: »Glas je bil spočit, še vedno v nepozabnem čaru njegovega znamenitega timbra. Visoki toni so bili čvrsti in sproščeni in z glasom seje poigraval v diminuendih.«296 V drugem delu so bili na sporedu samospevi slovenskih skladateljev. Izbral je Kogojevo OTOŽNOST^ Škerjančevo VIZIJO, Ukmarjev samospev VSE JE TIHO, Ježevo PASTORALNO, Sivičev O, SAJ NI SMRTI, Kozinove VESELE GOSTE ter Lajovčeva samospeva MESEC V IZBI in PE SEM STARCA, za jsklep pa Krekove priredbe ljudskih TRIKRALJEVSKA, BEJŽI FTIČEK in SOLDAŠKA. Ob Dermotovi ljubeznivi interpretaciji umetne in ljudske pesmi svoje domovine je kritik obljubil, da bo »prizanesljiv, saj po njegovem mnenju pesmi nimajo močnejšega osebnega pečata«. Lajovčeve je primerjal s samospevi, nastalimi v dobi romantike, v samospevih sodobnih skladateljev pa je sledil odmeve impresionizma in čutil previdne korake v modernizem. To mnenje si je kritik ustvaril brez temeljitejšega poznavanja naše glasbene ustvarjalnosti. Zdi se, daje takšna sodba pristranska, še zlasti če pomislimo, kako visoko so ocenjevali dela sodobnih avstrijskih skladateljev, ki jih je Dermota prav tako izvajal na svojih recitalih. Pomembnejše pa je, da kompozicijskega znanja kritik našim skladateljem ni odrekel, »saj po pevski strani dajejo interpretu mnogotere možnosti, ki jih je Dermota docela upošteval«. Zlasti je pohvalil skladateljsko »fantazijo, profil in inspiracijo« Uroša Kreka pri priredbah narodnih, čeprav se mu je zdela lepota ljudske melodije precej zatemnjena. Naj bo kakorkoli. Slovenski samospevi so stopili v svet in občinstvo jih je toplo sprejelo. Tudi na opernem področju so Dermoto še vedno dajali za vzor mladim pevcem. Na predstavi OTHELLA, kjer je njegov mlajši kolega komaj izpeljal naslovno vlogo do konca, je Dermota zmogel še petje v pianissimu. »Tu je dokaz, kako je treba paziti na glas.«297 Še vedno je pel glasovno zahtevno vlogo, kot je Janko v PRODANI NEVESTI, pa Florestana v koncertni izvedbi redne operne sezone v Salzburgu. »Presenetljivo lepo ga je zapel. Kakšna kultura petja!«298 V Šostakovičevi operi KATARINA IZMAJLOVA je pel manjšo vlogo. »Še vedno je Dermota naš najboljši belkantist,«299 so zapisali ob njegovi interpretaciji Zinovija Borisoviča Izmajlova po predstavi, kjer sta nastopila tudi zapeljiva in demonska, glasovno in igralsko osupljiva finska sopranistka Inge Bork v naslovni vlogi ter v vlogi Izmajlova Paul Schbffler, enainsedemdesetletni umetnik in Dermotov dolgoletni pevski kolega. Šostakovičevo delo z izvirnim naslovom Lady Macbeth iz Mcenska, ki je doživelo leta 1934 v Leningradu krstno uprizoritev, so na Dunaju prikazali kot realistično podobo krutega in moralno izničenega sveta. To je bila tudi ena redkih priložnosti za mladega, nadarjenega francoskega dirigenta Sergeja Baudoja, ki je z elanom in natančnostjo vodil Filharmonike. Naslovne vloge Daliborja v Smetanovi operi iz češke narodne zgodovine ni interpretiral na premieri. Pel jo je šele na eni od repriz, a kritiki so jo pozorno spremljali in jo dobro ocenili. Celo »najboljši Dalibor«300 so ga imelovali. Kritik je opozoril, daje Dermota zdaj prvič naštudiral vlogo tragičnega češkega junaka in vendar jo je podal tako doživeto, saj »živi z glasbo, diha z likom«. V njegovi interpretaciji »postane glasba do najfinejših odtenkov občutena dragocenost«. Predstavo je vodil Berislav Klobučar. Novo »vlogo« je sprejel tudi na oratorijskem področju. Händlov oratorij za soliste, zbor in orkester BELSAZAR je bil za Dunajčane redkost, saj seje delo po ponesrečeni krstni predstavitvi kar dve stoletji pobiralo, pa še ni dohitelo bolj popularnega oratorija MESIJA. S prvovrstno izvedbo so mu zdaj želeli pomagati dirigent Karl Richter, kije veljal za posebno dragocenega poznavalca baročne glasbe, Anton Dermota, kije doživljal že »kdo ve katero tenorsko pomlad,«301 pa seveda zbor Pevskega združenja Prijateljev glasbe, kar je posebej pomembno, saj je Händel nedosegljivi mojster zborovskega stavka. Iz tega časa sta tudi izvedbi Mozartovega REKVIEMA na Dunaju v Musikvereinu pod Kripsom in v Ljubljani v dvorani Slovenske filharmonije pod Hubadom. Za Ljubljano je bil to dogodek leta. »Draž izvedbi je dajal nastop tenorista Antona Dermote. Zdi se, daje njegova prisotnost vplivala na ostale soliste — Nado Vidmarjevo, Boženo Glavakovo in Dragišo Ognjanoviča — saj smo redko doslej slišali tako stilno izčiščeno petje solističnega kvarteta.«302 Samo Hubad je zbor in orkester RTV Ljubljana ter soliste lepo povezal in dal muziki širok dih. Spet je gostoval po Evropi. Na festivalu na Finskem je imel recital. V Linzu je pel v Verdijevem REKVIEMU, v sv. Florianu pri Linzu v Brucknerjevem TE DEUMU, v Nürnbergu je imel koncert opernih arij, v Münchnu pa nastope v ciklu KONCERTI V NEDELJO, ki jih je neposredno prenašal bavarski radio. Bilje dolgoletni in cenjeni gost festivala v Barceloni od prvega nastopa leta 1956 v operi BEG IZ SERAJA. Tam je izvajal tudi Beethovnovo DEVETO pod Böhmom in programsko raznovrstne recitale, med drugim tudi cikel ZIMSKO POPOTOVANJE. Z ZIMSKIM POPOTOVANJEM je gostoval tudi na festivalu v Budimpešti. Kot vrhunski interpret Schubertove lirike je bil seveda povabljen na tako imenovane Schubertiade, koncertne večere Schubertove glasbe, ki jih je dunajsko Schubertovo združenje prirejalo v skladateljevi rojstni hiši. Prav Schubertove pesmi sije izbral tudi za koncertni nastop na predvečer svojega šestdesetega rojstnega dne. »Dermota sije sam zapel podoknico«,303 so pisali ob izvedbi cikla LEPA MLINARICA v Brahmsovi dvorani v Musikvereinu. Tako Dermoti kakor klavirski spremljavi Hilde Berger-Weyerwald so priznali doživeto interpretacijo. »Bila je res LEPA MLINARICA, kajti Dermota je eden redkih opernih pevcev, ki iz pesmi ne naredi arije. Popolnoma obvlada to intimno glasbeno obliko. Hilda Berger-Weyerwald je nesentimen-talno, z nadihom ljudske pesmi in zadržano, popolnoma v slogu avstrijske pesemske tradicije spremljala Dermotovo interpretacijo.« Naslednje leto, 1971, je bil spet v Ljubljani in na gostovanjih z našimi ansambli v Italiji. Na koncertu zbora in orkestra Slovenske filharmonije za rdeči abonmaje pel v Mozartovem REKVIEMU pod umetniškim vodstvom Oskarja Danona. Med solisti so bili tudi njegova študentka Eva Novšak Houška ter Zlata Ognjanovič in Franjo Petrušanec. Na cvetno nedeljo je pel v Bachovem PASIJONU PO MATEJU pod taktirko Mirka Cudermana. »Pogum zbora Consortium musicum je bil precejšen, da se je lotil zahtevne partiture,«304 beremo v Delu. Kljub temu je zapustila izvedba mešane vtise, kajti dirigentova roka pri orkestru ni bila tako uspešna kot pri zboru. Tudi japonski pevski kolega Dermoti ni bil enakovreden. »Dermota je težaški part Evangelista odpel kot pristni baročni pripovednik, živahno, gibčno, barvito in vzneseno.«305 Kritika je pohvalila še Milko Evtimovo, pa Marijo Gorenčevo in Jožeta Stabeja. V članku BEETHOVEN IZ LJUBLJANE opozarja italijanski tisk306 na plemenito izvedbo Beethovnovega oratorija KRISTUS NA OLJSKI GORI, kije bil hvalevredna programska poteza, saj ga poslušalci v Trstu in Ogleju že dolgo niso slišali. Gledališče Rossetti v Trstu je sprejelo celoten Beethovnov večer, s katerim so počastili 200-letnico skladateljevega rojstva z »mogočnim priznanjem«. Hubad je dal orkestru in zboru RTV Ljubljana tople, poglobljene poudarke in hkrati z njim so stopili »v ospredje belolasi, imenitni Anton Dermota, Vera Lacičeva in basist Dragiša Ognjanovič«. Približno istočasno je imel leta 1973 recitale v Ljubljani in na Dunaju. Ljubljanski je obsegal slovenska dela. Pred leti v Radencih predstavljenemu programu je dodal našo zgodnjo pesemsko liriko in občuteno interpretiral zlasti samospev Benjamina Ipavca CIGANKA MARIJA. »Kljub dolgoletni in plodni pevski karieri je naš rojak pokazal zavidljivo koncertno zdržljivost,«307 predvsem pa pevsko kulturo »velikih razsežnosti, ki se ni odražala le v bogatem izraznem niansiranju, marveč tudi v premišljenem pristopu in oblikovanju vsebinske srži posameznega dela«. Tri mesece pozneje je na Dunaju v Musikvereinu žel »triumfalen uspeh«308 v Beethovnovem ciklu DALJNI LJUBICI in v Schubertovih in Wolfovih pesmih. Kritik je opozoril, da »great old man« zasluži vse spoštovanje, da njegov uspeh izhaja iz suverenega obvladanja pevske tehnike, v miru grajene kariere in zadržanega sprejemanja uspehov. Dal gaje za zgled mladim pevcem. Se istega meseca je bil spet v Ljubljani. Na abonmajskem koncertu Slovenske filharmonije je v majskem večeru v nabito polni dvorani interpretiral tenorski part v PASIJONU PO MATEJU. Njegovo »imenitno pevsko kreacijo, kije bila smiselno povezana z vsebino Bachove glasbe,«309 omenja kritik na prvem mestu ob Veri Lacič, Sabri Hajdarevič, Samu Smerkolju in Jožetu Stabeju. Za dvorano Slovenske filharmonije preobilno izvajalsko telo je vodil Oskar Danon. Zal pa zaradi neustreznih klimatskih razmer popolna zbranost izvajalcev in poslušalcev ni bila možna. Na Dunaju je v tem času oblikoval nove operne vloge. Omenili smo že zanesenjaškega in prefinjenega Triqueta v JEVGENIJU ONJEGINU, ki je s pesmico oboževani Tatjani požel večji aplavz kot protagonisti. Manjšo vlogo je imel tudi v slabo sprejeti operi PROCES Gottfrieda von Einema. Gre za delo avstrijskega skladatelja po romanu Franza Kafke, kije bilo krstno izvedeno pred dobrim desetletjem v Salzburgu. »Že to je sumljivo, da so vsa tri310 Einemova gledališka dela trenutno v dunajskih opernih hišah,«311 je očital kritik. Odklonil je kompozicijsko plat opere PROCES, očitki pa so veljali tudi »skeletu scen in motivov,« v katerem je bil Kafkov absurdni svet kar zakrknjen. V pevsko nehvaležnih vlogah so se interpreti potrudili. Dermota je »svoj začuda še nerazjedeni glas« posodil slikarju Tintorelliju. V dunajski Ljudski operi je bil hkrati na sporedu EVANGELNIK avstrijskega skladatelja polpretekle dobe Wilhelma Kienzla. Opera s preprosto ljudsko občuteno govorico in zgodba iz vaškega življenja, ki ga uničujeta ljubosumje in maščevanje, je res sodila v repertoarni koncept Ljudske operne hiše. V oceni premiere je kritik na hitro opravil s Kienzlovim poznoromantičnim delom, pač pa se je zadrževal pri interpretaciji Antona Dermote, ki je kreiral glavno vlogo po nedolžnem obsojenega Matthiasa. Po dvajsetih letih ječe tava po svetu kot evangelijski pridigar. Vloga je bila za Dermoto primerna »Stopil je že v sedmo desetletje življenja, pa je še vedno tu njegova žlahtna barva glasu.«312 Prodornost seje sicer zmanjšala in »visoki toni so izgubili lesk, toda umetnik to nadomesti z ekonomičnostjo petja«. V mislih so imeli tehniko petja, dih. Tisto pa, kar je Kienzl zavil v sladkobnost, je Dermota z okusom in občutkom odmeril v umetniške okvire. »Bila je pretresljiva kreacija, po pravici jo lahko uvrstimo med velike večere na Dermotovi umetniški poti.«313 Se vedno je pel Tamina v Ljudski operi ob kristalno čistih koloraturah češkoslovaške sopranistke Edite Gruberove, v Državni operi pa tudi vlogo Mornarja v novi uprizoritvi TRISTANA IN IZOLDE pod Carlosom Kleiberjem. 96 15. ANTON, ROMANTIK Grad Grafenegg je v začetku osemdesetih let postal priljubljeno in vedno bolj cenjeno kulturno središče bližnje okolice Dunaja. Poškodovana in izropana zgradba si je po odhodu sovjetskih vojakov zacelila rane in ponudila kulturnim prireditvam, razstavam, koncertom in scenskim predstavam lepo urejene prostore za mogočnimi srednjeveškimi zidovi. Dermota je bil nekaj let gost grajskih koncertov. Prvič leta 1974 s soprogo in starejšo hčerko Jovito, gledališko igralko in koncertno pevko. S hčerko Jovito je pred širokim avditorijem nastopil le še leto poprej v Haydnovem STVARJENJU na koncertu v cerkvi sv. Floriana pri Linzu, sicer pa se je Jovita bolj posvetila dramski igri. Na družinskem koncertu v gradu Grafenegg je umetnik zapel izbrane pesmi iz Schubertove lirike ter Schumannov cikel PESNIKOVA LJUBEZEN, Jovita pa osem Brahmsovih pesmi. Navzoči so iz koncertnega lista, ki mu je spremno besedo napisal Dermota sam, prebrali umetnikova razmišljanja o zgodovinskem in umetnostnem pomenu nemške pesemske lirike. Komentar je sklenil s prepričanjem, da bo modra cvetka hrepenenja cvetela, dokler bo človek še zmogel ganiti svoja čustva. Anton, Romantik! Prihodnje leto je »fenomenalni« Dermota izvajal na gradu Grafenegg Schubertovo ZIMSKO POPOTOVANJE, pozneje še Haydnova oratorija STABAT MATER in STVARJENJE ter oratorij ELIJA Felixa Mendelssohna Bartholdyja z glasbeniki iz Gradca. Na njegov 75. rojstni dan mu je Franz Albrecht Metternich-Sandor priredil na svojem gradu Grafenegg slovesnost z orisom bogate umetniške poti. Na slovesnosti je zazvenel tudi Lajovčev samospev, seveda z magnetofonskega traku. Leta 1974 je v Ljubljani in v Mariboru z orkestrom Slovenske filharmonije pod Nanutom pel v pri nas redko izvajanem delu Gustava Mahlerja PESEM O ZEMLJI za alt, tenor in orkester. Oba solista sta zagotavljala uspešno predstavitev: altistka Cvetka Ahlinova, kije po odhodu iz ljubljanske Opere delovala v hamburški Operi, in komorni pevec Anton Dermota. »Oba sta bila sijajna. Očarala sta občinstvo ne samo z dovršeno pevsko tehniko in ogromnim znanjem, temveč tudi s poglobljeno umetniško interpretacijo.«315 O koncertu, ki gaje imel Dermota tri mesece za ljubljanskim in mariborskim v gradu Schönbrunn na Dunaju, poroča kritik, da se taki večeri »preprosto ne bi smeli nikoli končati. Občinstvo je z neutrudnimi aplavzi izprosilo nove in nove dodatke«.316 V Vaduzu v Lichtensteinu je vodil poletni mojstrski tečaj, ki ga je zaključil z lastnim koncertnim nastopom. Taka je v tujini navada, zato je tudi kot profesor Visoke šole za glasbeno in gledališko umetnost nastopal na dunajskih akademijah skupaj s študenti. Aprila leta 1975 je nanizal v recitalu v kulturnem domu v Trstu nič manj kot 21 avtorjev slovenskega samospeva od Linharta prek Ipavca in Vilharja, Adamiča in Lajovica do sodobnikov. Zlati je poslušalce navdušil z umetniško zrelo interpretacijo samospevov CIGANKA MARIJA Benjamina Ipavca, PRED DURMI Josipa Pavčiča, MESEC V IZBI Antona Lajovica^VIZIJA Lucijana Marije Škerjanca, SANJE Danila Švare in O, SAJ NI SMRTI Pavla Sivica. V članku V DRUGI POMLADI317 pa beremo o nepozabni sliki belolasega umetnika in njegove soproge, ki sta privabila v Brahmsovo dvorano v Musikvereinu zlasti mlado občinstvo. »V čem je skrivnost, da so dvorane ob njunem nastopu še vedno polne?« se sprašuje kritik, ki hkrati išče odgovor. »Prav gotovo ne v nostalgiji, saj teh mladih ljudi v Dermotovem cvetočem umetniškem času še na svetu ni bilo. Priteguje jih nenehna človeška in umetniška disciplina tega pevca, ki navkljub poznim letom še vedno obvladuje materijo.« Nastopi v dunajskih osrednjih koncertnih dvoranah so se torej še vrstili. Umetnikova pozornost je predvsem veljala Schubertu. Imenovali so ga »kavalir stare šole«. Najbrž bi ZIMSKO POPOTOVANJE pred tremi desetletji pel komaj kaj drugače,«318 pravi kritik o koncertu, s katerim je Dermota otvoril sezono 1976/77 v Musikvereinu. Pri tem je imel v mislih izdelano in premišljeno tehniko petja. Eden od razlogov, da so Dermoto povabili k izvedbi GLAGOLSKE MASE Leoša Janačka v izvirnem staroslovanskem jeziku v Musikvereinu pod dirigentom Vaclavom Neumannom, je bilo njegovo slovansko poreklo, obvladovanje melodije slovanske govorice. Solisti so bili mlada češkoslovaška imena in »za celo generacijo starejši, vendar briljantni Anton Dermota«.319 Izvedba GLAGOLSKE MAŠE je bila za Dunaj dogodek. Manj pa so bili Dunajčani navdušeni nad interpretacijo Brucknerjeve MAŠE V f-MOLU, ki sojo v Musikvereinu izvedli v začetku leta 1976 v ciklu orkestra ORF. »Prepeli in preigrali sojo v psevdobrucknerskih tempih.«320 Proti koncu zapisa kritik le najde lepo misel za izvajalca in konča z besedami: »En sam samcati nas je uspel prepričati v Brucknerjevo zamaknjenost, Anton Dermota.« Skoraj ni avstrijskega festivala, kjer ne bi nastopal. Salzburg, Dunaj, Bregenz, Gradec, Linz. Končno je prišlo na vrsto Koroško poletje ob Osojskem jezeru, kjer sta Hilda in Anton Dermota predstavila raznovrsten spored pesmi. Tudi na prireditvi Evropski tedni, kije bila v mestu Passau, sta bila sprejeta z ovacijami. Ob analizi dovršene interpretacije kritik ugotavlja, da za vsem stoji neznanska mera samodiscipline. V kongresni dvorani v Beljaku pa je na večeru glasbe Franza Liszta v izvedbi Madžarske filharmonije in zbora pod dirigentom Janosem Ferencsikom pel tenorski part v dramatični simfoniji FAUST. Madžari so ostali Avstrijcem v lepem spominu s prejšnjih festivalov Koroško poletje. Zdaj so v simfoniji FAUST po mnenju kritikov v umetniškem pogledu še napredovali. Dermota je kot edini gost na tem koncertu podal tenorski solo v »nezlomljivi glasovni intenziteti.«321 Naj spomnimo, da je bilo vse to v umetnikovem 67. letu življenja in v času, ko je slavil 40. leto pripadnosti dunajski Državni operi z nastopom v vlogi PALESTRINE. Preveč za srce, ki ima kljub vsemu svoje meje in potrebuje svoj mir? Bilo je preutrujeno. Po slovesni predstavi PALESTRINE je potreboval daljši počitek. Prihodnje leto, 1978, je bilo spet njegovo »veliko leto« ki ga ni smel zamuditi. In ni ga mogel, saj so ga povabili na številne nastope. Slavili so 150-letnico smrti Franza Schuberta. Kot znameniti interpret njegove glasbe je Dermota (njegovo ime beremo ob Schubertovem kot vzgled interpretacij dunajske klasične pesmi, ko je že nehal nastopati) nekatera vabila sprejel. V veliki galeriji gradu Schönbrunn sta s soprogo izvajala cikel LEPA MLINARICA. Pretresljivo je doživljal tragično vsebino njegovega cikla. »Pevec se je prelevil v dramatičnega pripovedovalca ob pravi klavirski simfoniji Hilde Berger-Weyerwald.« 322 Belolasa dvojica je ob koncu koncerta žarela v svežini, kot da se je koncert šele začel. »To je možno le, če sprejemaš umetnost kot srečo,« je sklenil kritik svoje misli o vsebinski interpretaciji njunega recitala v Schönbrunnu. Spominski koncerti Schubertove glasbe, imenovani Schubertiade so bili bo skladateljevi 150-letnici smrti še posebno številni. Na Dunaju so od leta 1928 tradicionalno obeleževali edini koncert Schubertove glasbe, ki gaje doživel skladatelj. Sto let poprej je namreč Schubert po dolgem obotavljanju in muke polnih pripravah priredil prvi in edini koncert svoje glasbe. Na njem je predstavil del svojega mnogostranega pesemskega, zborovskega in komornega opusa. Prijatelji so koncert lepo sprejeli, odmev v časopisih pa je bil le neznaten. V arhivih dunajskega Društva prijateljev glasbe je ohranjen prvi koncertni list tega Schubertovega zasebnega koncerta. Po tem vzorcu so oblikovane vse poznejše Schubertiade. Leta 1978 je Dermota sodeloval na Schubertiadi na gradu Grafenegg. Ob predstavitvi skupine pesmi iz Schubertovega labodjega speva si »bolj suverene in bolj občutene interpretacije Schubertovih mojstrovin«323 niso mogli predstavljati. Na Schubertiado ga je povabil tudi sloviti baritonist Hermann Prey, kije sam zapel nekaj pesmi. Večer sta slovesno obarvala Hilda in Anton Dermota. 16. KJE SO TISTE STEZICE Umetniška kariera se je bližala neizbežnemu sklepnemu akordu. Ideje o novih in drugačnih predstavitvah glasbene umetnosti pa vendarle niso usahnile. Univerza Stanford v Palo Altu v ZDA mu je dala novo vzpodbudo. Na literarno-glasbenem srečanju s temo PESEM IN LIBRETO DUNAJSKE KLASIKE naj bi z besedo in glasbo pokazal svoje 99 100 obsežno znanje o tem velikem in zahtevnem področju umetnosti. Povabilo je bilo vabljivo, še zlasti ker je literarno znanstveni del prevzel profesor Herbert Zeman, predavatelj avstrijske književnosti na univerzi Stanford, svojevrsten fanatičen oboževalec in raziskovalec vezi med besedo in glasbo. Na stanfordski univerzi je Dermota najprej vodil mojstrski tečaj, ki so se ga udeležili študentje in pevci bližnje operne hiše v San Franciscu. Znanstvena interdisciplinarna konferenca o pesmi in libretu, ki sta jo vodila komorni pevec Anton Dermota in dr. Zeman, je dala mojstrskemu tečaju poseben poudarek. Sledil je koncertni nastop Hilde in Antona Dermote z izbranimi pesmimi iz opusa Wolfganga Amadeusa Mozarta, Ludwiga van Beethovna in Franza Schuberta kot umetniška ilustracija omenjenih znanstvenih prizadevanj. Podobna srečanja sta imela Dermota in Zeman pozneje tudi na Dunaju in v gradu Grafenegg, zlasti leta 1982, ko so bile številne slovesnosti 150-letnice smrti Johanna Wolfganga Goetheja. * Na Gradu Grafenegg je imel poslednje koncerte. Ob 70. življenjskem jubileju je tam muziciral v Haydnovem STVARJENJU. Tega leta (1980) je imel vrsto nastopov tudi drugje. Na slavnostnih tednih v Pieštanih na Češkoslovaškem je pelJMozartovi MASI OB KRONANJU. Na festivalu v mestu Passau v Brucknerjevi MAŠI V f-MOLU in TE DEUMU, v ljubljanski stolnici je zapel ob škofovski posvetitvi dr. Alojzija Šuštarja in v Schonbrunnu je na slavnostnem otvoritvenem koncertu Glasbenega poletja na Dunaju interpretiral duhovne pesmi. * Želel pa je ponovno doživeti dve svoji veliki ljubezni, Mozarta in Schuberta. Od Mozarta se je poslovil kot Tamino v dunajski Državni operi, od Schuberta pa s ciklom ZIMSKO POPOTOVANJE na koncertih v Brucknerjevi hši v Linzu aprila 1980 in novembra istega leta v Brahmsovi dvorani v Musikvereinu ter s ciklom LEPA MLINARICA v Laxenburgu avgusta 1981. Ob koncertu v Brahmsovi dvorani je kritik zapisal: »Dermota je praznoval letos svojo 70-letnico, vendar se skoraj dozdeva, da se leta niso dotaknila njegovega glasu.«324 * Sledila je Beethovnova DEVETA, v kateri je Dermota muziciral s samimi mladimi glasbeniki. Srečali sta se dve generaciji. Starejša je glasbeni parnas že osvojila, mlada si ga je zastavila za svoj daljni cilj. Mladinskemu orkestru Zvezne republike Avstrije je bil cilj še daleč,325 mnogo bliže mu je bil študentski zbor zagrebške akademije za glasbo pod vodstvom Vladimira Kranjčeviča. V kvartetu solistov sta bila dva naša umetnika: Anton Dermota in Marjana Lipovšek. Beethovnova DEVETA v izvedbi Glasbene mladine je bila plod sodelovanja med Ljubljano, Zagrebom, Gradcem in Dunajem. »Čudovito je bilo med mladimi videti belolasega Dermoto, ki je z zavidljivo močjo in mojstrsko tehniko prispeval dramatične tone.« * Na radiu Ljubljana smo umetnika povabili na eno od oddaj »v živo«. Pripovedoval naj bi o svoji življenjski in umetniški poti in poslušalci naj bi se z njim pogovarjali po telefonu. In govoril je in se pogovarjal dve uri, vmes smo vrteli posnetke z magnetofonskega traku. Bližali sta se 10. ura zvečer in konec oddaje. Nekaj minut pred tem je vstal od mize z mikrofoni in rekel: »Sicer ne pojem več, ampak zdaj vam bom eno zapel. Slovensko narodno KJE SO TISTE STEZICE. To ima gotovo svoj pomen. Spomin na čase, ki so za nami. Vsakdo lahko nekega dne reče: ,Kje so tiste stezice! Kje so tisti časi!’« Na drugem koncu studia 13 sta stala klavir in mikrofon, pripravljena za vsak primer. Osvežil sije grlo s požirkom vode in gospa Hilda Dermota je z zadovoljnim nasmehom položila roke na klaviaturo. Ta večer, 24. 9. 1986, je Dermota zadnjič zapel širokemu krogu poslušalcev. Bilje v 77. letu življenja. 101 OPOMBE 1 Rojen 4. 6. 1910 v Kropi 2 Petar Konjovič: Koštana, premiera 7. 11. 1931. Slavko Osterc: Medea, Maska rdeče smrti, Dandin v vicah, premiera 27. 2. 1932. Matija Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, premiera 15. 5. 1932. Matija Bravničar: Hlapec Jernej, premiera 25. 1. 1941. Josip Hatze: Adel in Mara, premiera 30. 11. 1932. Jakov Gotovac: Morana, premiera 5. 2. 1933. 3 GL Opera in Balet, 1981/82, št. 1, S. Samec: Tridesetletnica smrti Mirka Poliča. 4 G. Charpentier: Luiza, premiera 5. 3. 1931, Prvi filozof. 5 Slovenski narod, 2. 12. 1932, Fran Govekar. 6 Jutro, 4. 12. 1932,-č. 7 Slovenec, 6. 12. 1932, V. Ukmar. 8 Jutro, 19. 12. 1931. 9 Jutro, 23. 12. 1931,-č. 10 Slovenski narod, 13. 11. 1933, Fran Govekar. 11 Dokumenti SGFM 19. knjiga, str. 56, E. Frelih: Avantgardnost opernih in operetnih režij Bratka Krefta. 12 Slovenski narod, 27. 12 1933, Fr. Govekar. 13 Slovenski narod, 25. 9. 1933, Fr. Govekar. 14 Slovenski narod, 3. 4. 1934, Fr. Govekar. 15 Slovenski narod, 3. 4. 1934, Fr. G. (V tem času Dermotovo ime včasih zapisujejo Drmota.) 16 24. 5. 1935 v dvorani Ehrbar. 17 Wiener Tag, maj 1935, prva dunajska kritika. 18 Prav tam. 19 Prav tam. 20 Slovensky denik, Bratislava, 31. 3. 1936. 21 Slovenski narod, 10. 4. 1936, Fr. Govekar. 22 Slovenec, 15. 4. 1936, Vilko Ukmar. 23 Koncert je bil 15. 4. 1936. 24 Mednarodni izraz je Lied. 25 Slovenski dom, 20. 4. 1936, W. 26 Slovenec, 16. 4. 1936, -č. 27 J. Fleišman: Metuljček, J. Ravnik: Vasovalec, slovenske ljudske pesmi: Kje so tiste stezice, Fantič in ptička (prir. J. Ravnik) in Potrkan ples (prir. J. Pavčič). 28 Slovenec, L 9. 1936, Pavla Lovšetova. 29 Slovenec, 15. 8. 1936. 30 Slovenec, 14. 10. 1936, Vilko Ukmar. 103 31 1. 9. 1936. 32 Neues Wiener Tagblatt, 5. 2. 1937. 33 Echo, 31. 3. 1937. 34 Morgenblatt, 15. 3. 1937, Egon Benisch. 35 Slovenec, 6. 3. 1937, Vilko Ukmar. 36 Slovenec 9. 3. 1937, Vilko Ukmar. 37 Prav tam. 38 Das Echo, 30. 4. 1937. 39 Neue Preise Presse, 1. 5. 1937. 40 Neues Wiener Tagblatt, 10. 9. 1937, Kr. 41 4. 12. 1918. 42 Don Ottavia je prvič pel 28. 10. 1937 v dunajski Državni operi. 43 3. 4. 1938 44 Das Deutsche Echo, 14. 4. 1938. 45 Neue Freie Presse, 5. 4. 1938. 46 Sud-Ouest de Bordeaux, 21. 3. 1938. 47 Prav tam. 48 Jutro, 17. 2. 1938. L.M.Š. 49 25. 7. 1938 — Don Ottavio prvič v Salzburgu. 50 Reichspost, 27. 7. 1938. 51 Illustrierte Kronen-Zeitung, 28. 7. 1938, Heinrich Damisch. 52 Wiener Neueste Nachrichten, 31. 7. 1938, D. K. K. 53 Salzburger Landeszeitung, 29. 8. 1938, dr. W. S. 54 Voralberger Tagblatt, Bregenz, 2. 9. 1938, Eugen Undergassen. 55 Prav tam. 56 Völkischer Beobachter, 30. 11. 1938, Dr. F. B. 57 Neues Wiener Tagblatt, 30. 11. 1938, Dr. Roland Tenschert. 58 Rundpost, 15. 11. 1938, Dr. Aleksander Witeschnik. 59 Neues Wiener Tagblatt, 21. 10. 1938. 60 Volkszeitung, 16. 4. 1939, H. Salaschek. 61 Prav tam. 62 Das Lied. 83 Völkischer Beobachter, Dr. Hans Sachs (delno dokumentirano iz arhiva A. Dermote). 84 Prav tam. 85 Salzburger Landeszeitung, 13. 6. 1939, Hr. 68 Salzburger Landeszeitung, 10. 8. 1939, Hubert Ritter. 87 Völkischer Beobachter, 11. 8. 1939, Dr. Erwin Bauer. 88 Neuester Tagblatt, 1. 10. 1939, Hans Rutz. 69 Prav tam. 70 Völkischer Beobachter, 1. 10. 1939, Dr. Friedrich Bayer. 71 Neues Wiener Tagblatt, 11.1. 1949, Dr. Roland Tenschert. 72 Der Grenzbote, 23. 4. 1940, Gusta Kraff Bella. 73 Wiener Neueste Nachrichten, 8. 5. 1940, Friedrich Matzenauer. 74 Prav tam. 75 Münchner Zeitung, 11. 4. 1940, Rudolf Engesser. 78 Neuigkeits Weltblatt, 8. 10. 1940, Robert Prosi. 7 Volkszeitung, 21. 11. 1940, Hanns Salaschek. 78 Volkszeitung, 9. 2. 1941, Hanns Salaschek. 79 München, 25. 5. 1941 (delno dokumentiran članek v arhivu Antona Dermote). 80 Völkischer Beobachter, 29. 11. 1941, Dr. Friedrich Bayer. 01 Dresden, 3. 2. 1942, Dr. Hans Schnoor (delno dokumentiran članek v arhivu Antona Dermote). 02 Grosse Volkszeitung, 4. 3. 1942, Karl Daumer. 03 Aprila 1942. 04 Ernst Krausse: Richard Strauss, str. 287. 05 6. 10. 1942, Anita Franck (delno dokumentiran članek v arhivu Antona Dermote). 00 Neues Wiener Tagblatt, 15. 2. 1943, Skorzeny. 07 Neues Wiener Tagblatt, sept. 1943, Zeno von Liebl (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 08 Prav tam. 89 Völkischer Beobachter, 3. 3. 1944, Dr. Friedrich Bayer. 90 Prav tam. 91 Völkischer Beobachter, dec. 1944, Dr. Friedrich Bayer. 92 Neues Wiener Tagblatt, 4. 10. 1944, Zeno von Liebl. 93 Österreichische Zeitung, 26. 10. 1945, Friedrich Wildgans. 94 Volksstimme, 27. 10. 1945,1. W. 95 Österreichische Zeitung, 1945 (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 90 Welt am Abend, 30. 11. 1946, Dr. F. 97 Wiener Kurier, 30. 11. 1946, E. W. 98 Die Presse, 9. 3. 1946, Kr. 99 Österreichische Volksstimme, 15. 12. 1946,1. W. 100 Kammersänger. 101 Österreichische Zeitung, 16. 10. 1946, Hugo Huppert. 102 Prav tam. 103 Welt am Montag, 21. 10. 1946, Dr. F. 104 Wiener Kurier, april 1946, GTD (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 105 Prav tam. 106 Österreichische Zeitung, 3. 4. 1947. 107 Times, 17. 9. 1947. 108 Neues Österreich, 4. 3. 1947, Y. 109 Neues Österreich, 1. 11. 1947, Y. 110 Wiener Tageszeitung, 1. 11. 1947, Eric Werba. 111 Slovenski poročevalec, 11.6. 1947, Dr. D. Cvetko. 112 Ljudska pravica, 16. 6. 1947, C. C. 113 Prav tam. 114 Wiener Kurier, 2. 8. 1947, Dr. Peter Lafite. 115 Neues Österreich, 3. 8. 1947, Dr. Hermann Ulrich. 110 Weltpresse, 8. 4. 1947, Menningen. 117 Gesellschaft der Musikfreunde in Wien. 110 Kurier, 6. 11. 1947. 119 Neues Österreich, 15. 1. 1948, Y. 120 Die Geschichte der Wiener Oper (Izdano ob 100 letnici dunajske Opere). 121 II Mattino di Roma, 26. 2. 1948, L. E. Checchi. 122 Prav tam. 105 106 123 Corriere della Sera, Milano, 5. 2. 1948, Luigi Colacicchi. 124 La voce republica, Rim, 28. 2. 1948, a. bon. 125 La Lanterne, 11. 5. 1948, Jacques Stehman. 126 Tagblatt, 29. 11. 1948, Elg. 127 La Razon, Buenos Aires, 18. 9. 1948. 128 Das Opernleben in Buenos Aires, 1948, -u- (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 129 Wiener Zeitung, 2. 4. 1948, F. B. 130 Wiener Zeitung, 6. 1. 1948, T—r. 131 Wiener Zeitung, 3. 2. 1949, F. B. 132 Die Volksoper. 133 Wiener Zeitung, 4. 5. 1949, F. B. '34 Österreichische Volksstimme, 6. 5. 1949, Marcel Rubin. 135 Die Presse, 5. 5. 1949, Heinrich Kralik. 136 Wiener Kurier, 14. 6. 1949, H. S. 137 Neues Österreich, 2 .12. 1949, Y. 138 Wiener Kurier, 2. 12. 1949. Dr. Peter Lafite. 139 Freie Presse, Buenos Aires, 23. 10. 1949. A-y. 140 Wiener Zeitung, 13. 2. 1949. 141 Wiener Kurier, 10. 2. 1949, R. K. 142 Österreichische Volksstimme, 25. 3. 1950. Marcel Rubin. 143 Prav tam. 144 Wiener Zeitung, 12. 4. 1950, F. B. 145 Neues Österreich, 24. 10. 1950, Y. 145 Salzburg, 3. 8. 1950 (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 147 Die Presse, 15. 8. 1950. 148 Demokratisches Volksblatt, 22. 8. 2950, Dr. Willi Wohler. 149 Die Presse, 22. 8. 1950, Dr. E. M. 150 -nb. (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 151 Salzburger Nachrichten, 17. 10. 1950, Dr. Werner. 152 Wiener Kurier, 11. 11. 1950, R. K. 153 Prav tam. 154 Borba, 13. 11. J951, Nikola Hercigonja. 155 Ljudska pravica, 10. 11. 1951, Vlado Golob. 156 Vestnik, Maribor, 9. 11. 1951, H. B. 157 Slovenski poročevalec, 4. 11. 1951, Janko Traven. 158 Slovenski poročevalec, 6. 11. 1951, P. Š. 159 Neue Wiener Tageszeitung, 12. 4. 1951, Alexander Witeschnik. 180 Die Presse, 3. 8. 1951, Heinrich Kralik. 161 Die Presse, 24. 10. 1951, Kr. 162 Wiener Zeitung, 15. 6. 1951, F. B. 163 Die Presse, 19. 9. 1951, Kr. 164 Salzburger Volksblatt, 21. 5. 1951, h. 165 Die Presse, 9. 5. 1951, Kr. 186 Neue Wiener Tageszeitung, 6. 4. 1950, J. G. 187 Neue Wiener Tageszeitung, 23. 8. 1952, Heinrich Neumayer. 188 Die Presse, 17. 12. 1952, Kr. 169 Freie Presse, Buenos Aires, 25. 9. 1953, A—y. 170 171 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189 190 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 203 204 205 206 207 208 209 210 211 212 213 214 215 216 Freie Presse, Buenos Aires, 10. 9. 1953, A—y. Argentinisches Tagblatt, 10. 9. 1953, J. M. Freie Presse, Buenos Aires, 10. 9. 1953, A—y. Wiesbadener Kurier, 26. 6. 1953, Ml. Wiener Kurier, 26. 7. 1953, Rudolf Klein. Prav tam. Prav tam. Salzburger Volkszeitung. 1. 8. 1953, Erik Werba. Wiener Zeitung, 13. 1. 1953, F. Beruth. Die Presse, 18. 3. 1953, Kr. Wiener Zeitung, 13. 3. 1953, F. Beruth. Wiener Kurier, 18. 3. 1953, Roland Tenschert. Wiener Zeitung, 24. 4. 1953. Prav tam. Prav tam. Wiener Zeitung, 29. 11. 1953. Weltpresse, junij 1953, m. Prav tam. The Sunday Advertiser, 2. 10. 1984, Dr. Enid Roberson. The Sunday Times, 31. 10. 1954, Dr. B. V. Pušenjak. Courier Mail, 2. 10. 1954, Roger Covell. Melbourne, 6. 12. 1954, Dorian Le Gallienne. Nedokumentirano v arhivu Antona Dermote. Slovenska kronika, Slovenian Independent Newspaper in Australia, september-oktober, 1954,1. P. Ljubljanski dnevnik, 9. 7. 1954, J. S. Slovenski poročevalec, 16. 7. 1954, Pavel Sivic. Wiener Zeitung, 5. 8. 1954, Erik Werba. Neues Österreich, 31.7. 1954, Dr. Hermann Ullrich. Wiener Kurier, 12. 4. 1954, Rudolf Klein. Linzer Volksblatt, 27. 4. 1954, Willibald Berti. Wiener Zeitung, april 1954, Heinrich Kralik. Primorski dnevnik, 13. 2. 1954, — Prav tam. Die Presse, 20. 3. 1954, Kr. Le Matin, 22. 3. 1955, Ariste Neue Österreichische Tageszeitung, 4. 5. 1955, Fritz Skorzeny. Österreichische Volksstimme, 2. 5. 1955. Das Kleine Volksblatt, 30. 4. 1955, — ai —. Die Presse, 27. 7. 1955, Heinrich Kralik. Die Presse, 27. 7. 1955, Kr. Wiener Zeitung, 27. 7. 1955, Norbert Tschulik. Salzburger Volksblatt, 4. 8. 1955, Hans Kutschera. Die Presse, 5. 8. 1955, Kr. Österreichische Neue Tageszeitung, 23. 8. 1955, H. —er. Die Geschichte der Wiener Oper, str. 23. Tiroler Nachrichten, Friedrich Abendroth (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). Neue Zeit, 8. 11. 1955, Dr. Harald Kaufmann. 107 108 217 100 Jahre Wiener Staatsoper, str. 23. 218 Wochenpresse, 12. 11. 1955. 219 Die Presse, 8. 11. 1955, Kralik. 220 Salzburger Volkszeitung, 8. 11. 1955, Werba. 221 Prav tam. 222 Neues Österreich, Y (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 223 Die Presse, Brief aus Slowenien, 27. 11. 1955, Sonja Tavčar. 224 Österreichische Neue Tageszeitung, 31. 2. 1956, Dr. L. M. Walzel. 225 Österreichische Neue Tageszeitung, -rz- (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 226 Das Kleine Volksblatt, 5. 6. 1956, Ma. 227 Der Abend, 5. 6. 1956, Karl Heinz Fussi. 228 Wiener Zeitung, 31. 5. 1956, Norbert Tschulik. 229 Wiener Zeitung, 12. 6. 1956, Dr.-t-k. 230 Neue Wiener Tageszeitung, Aleksander Witeschnik (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 231 Telegraf, 25. 6. 1956, Karl Lobi (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 232 Die Presse, 25. 6. 1956, Kr. 233 Weltpresse, 16. 4. 1956, Mg. 234 Weltpresse, 20. 1. 1956, dir. 235 20. 3. 1956, Dr. L. M. Walzel (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). 238 Neues Österreich, 7. 3. 1956, Y. 237 ibidem. 238 Das Kleine Volksblatt, 10. 8. 1956, -g. 239 Österreichische Neue Tageszeitung, 1. 5. 1956, Aleksander Witeschnik. 240 Österreichische Neue Tageszeitung, 13. 12. 1957, Fritz Skorzeny. 241 Prav tam. 242 100 Jahre Wiener Staatsoper, str. 23. 243 Wiener Zeitung, 17. 2. 1959. 244 Wochenpresse, april 1958. 245 Prav tam. 245 Prav tam. 246 Express, 17. 1. 1959, Karl Lobi. 247 Österreichische Neue Tageszeitung, 24. 2. 1957, Erik Werba. 248 Prav tarn. 249 Wiener Kurier, Rudolf Klein (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermota). 250 Prav tam. 9 Wiener Kurier, Rudolf Klein (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermota). 250 Prav tam. 251 Večernji list, 3. 11. 1959, N. T. 252 Delo, 6. 11. 1959, B. Pogačnik. 253 Prav tam. 254 Ljubljanski dnevnik, 4. 11. 1959, R. Ajlec. 255 Neues Österreich, 19. 2. 1959. 258 Voralberger Nachrichten, 13. 8. 1960, Dr. Franz Ortner. 258 Voralberger Volksblatt, 16. 8. 1960. 259 Express, 23. 5. 1960, K. L. 260 Wiener Zeitung, 25. 8. 1957, f. e. 281 Das Kleine Volksblatt, 25. 8. 1959. 262 263 264 265 266 267 268 269 270 271 272 273 274 275 276 277 278 279 280 281 282 283 284 285 286 287 288 289 290 291 292 293 294 295 296 297 298 299 300 301 302 303 304 305 306 307 308 Kurier, 19. 12. 1959, Herbert Schneiber. Neues Österreich, 12. 1. 1960, Y. Kurier, januar, 1959,-ibe-, Süddeutsche Zeitung, 21. 3. 1959, Hans Gohl. Koncertni list Dunajskega koncertnega združenja, 10. 2. 1960. Express, 13. 2. 1960, Dolf Lindner. Das Kleine Volksblatt, 7. 6. 1961, Dr. N. Österreichische Neue Tageszeitung, 17. 6. 1961, Fritz Skorzeny. Österreichische Neue Tageszeitung, 28. 1. 1961, A. Witeschnik. Kurier, 27. 1. 1961, Herbert Schneiber. Kurier, 3. 12. 1973, Hermi Löbl. Salzburger Nachrichten, 12. 11. 1973, Rudiger Engerth. Kurier, 12. 11. 1973, Karl Löbl. Neues Österreich, 17. 2. 1961, H-n. Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, 18. 9. 1962, št. 2323, okrožnica št. 11. Österreichische Neue Tageszeitung, (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). Kurier, 12. 12. 1962, KHR. General Anzaiger, 15. 1. 1963, -ur. Večer, 14. 5. 1964, Vlado Golob. Ljubljanski dnevnik, marec 1965, R. Ajlec. Delo, marec 1965, Kristijan Ukmar. Express, 7. 1. 1963. Österreichische Wiener Tageszeitung, 18. 3. 1964, —rz—. Wiener Zeitung, 9. 6. 1964. The Royal Philharmonie Society, 24. 4. 1963 (koncertni list). December 1965, Franz Zamazal (delno dokumentirano v arhivu Antona Dermote). Delo, 7. 4. 1965. Neues Österreich, 21. 1. 1965, Y. Wiener Zeitung, 28. 10. 1977, R. Ljubljanski dnevnik, 13. 9. 1967, Rafael Ajlec. Prav tam. Večer, 14. 9. 1967, M. Š. Volksblatt 15. 11. 1967, Prof Schmidek. Neue Zeit, 20. 5. 1967, Harold Kaufmann. Die Presse, 16. 9. 1968, Gerhard Kramer. Volksblatt, 27. 2. 1968, Dominik Hartmann. Salzburger Volksblatt, 15. 1. 1968, Dr. Hehn. Die Presse, 18. 5. 1968. Volksblatt, 7. 12. 1969, d. h. Volksblatt, 22. 12. 1969, P. Kn. Delo, 21. 2. 1969, Primož Kuret. Volksblatt, 5. 6. 1970, P. Kn. Delo, 21. 4. 1971, Peter Kušar. Ljubljanski dnevnik, 17. 4. 1971, Primož Kuret. II Gazzeitino, 14. 1. 1971, Vito Levi. Delo, 21. 2. 1973, M. Gabrijelčič. Die Presse, 5. 5. 1973, Gerhard Kramer. 109 110 309 Delo, 7. 5. 1973, Pavel Mihelčič. 310 Opero OBISK STARE GOSPE je von Einem dokončal šele 1971. 311 Wiener Zeitung, 3. 2. 1970, Norbert Tschulik. 312 Prav tam. 313 Prav tam. 3,4 Niederöstrreichische Nachrichten, 6. 10. 1975. 315 Večer, 21. 2. 1974, -vb-. 3.6 Wiener Zeitung, 5. 7. 1974, Klaus Khittl. 3.7 Die Presse, 14. 4. 1975 ghjk. 318 Südpost-Tagespost 2. 10. 1976, Manfred Blumauer. 319 Die Presse, 8. 5. 1976, H. A. F. 320 Die Preše, 19. 1. 1976, Gerhard Kramer. 321 Volkszeitung, 5. 8. 1977, D.O.T. 322 Arbeiter Zeitung, 7. 7. 1978, F. W. 323 Die Presse, 30. 5. 1978, Walter Dobner. 324 Wiener Zeitung, 13. 11. 1980, Norbert Tschulik. 325 Tagespost, 11.2. 1981, M. B. Izbrala Marjana Mrak SLIKOVNA PRILOGA Božidar Jakac: Anton Dermota 1951 114 Anton Dermota 1932 Družinska slika Anton med očetom in materjo 1934 115 Dermota pri orglah Kropa, 1927 116 Vojaški naborniki Radovljica, 1931 Dermota v prvi vrsti peti z leve Anton Dermota: 1936 Hilda in Anton Dermota Poročna slika Ljubljana, 1939 Starši Antona Dermote in Hilda Dermota Kropa, 1940 119 K. Zeller: Tičar, Ljubljana, 1933 Grof Stanislav: Anton Dermota Prvič v večji solistični vlogi G. Verdi: Traviata Dunaj, 1937 Violetta: Jarmila Novotna Alfred: Anton Dermota 121 R. Wagner: Tannhäuser Salzburg, 1938 Walther von der Vogelweide: Anton Dermota 122 R. Strauss: Dafne Dunaj, 1941 Levkipos: Anton Dermota G. Rossini: Seviljski brivec Dunaj, 1940 Almaviva: Anton Dermota Don Basilio: Marjan Rus Figaro: Stanoje Jankovič B. Smetana: Prodana nevesta Dunaj, 1940 Marinka: Maria Reining Janko: Anton Dermota R. Strauss: Capriccio Dunaj, 1943 Grofica: Elisabeth Hongen Flamand: Anton Dermota R. Wagner: Mojstri pevci nürnberski Dunaj, 1949 David: Anton Dermota 127 W. A. Mozart: Co si fan tutte Salzburg, 1947 Fiordiligi: Irmgard Seefried Ferrando: Anton Dermot a J. Massenet: Manon Dunaj, 1949 Manon: Ljuba Welitsch Ges Grieux: Anton Dermota G. Donizetti: Ljubezenski napoj Dunaj, 1953 Nemorino: Anton Dermota Dulcamara: Otto Edelmann 129 J. Offenbach: Hoffmannove pripovedke Dunaj, 1949 Hoffmann: Anton Dermota 130 G. Verdi: Simone Boccanegra Dunaj, 1951 Marija: Hilde Zadek Adorno: Anton Dermota W. A. Mozart: Don Juan Salzburg, 1948 Don Ottavio: Anton Dermota L. van Beethoven: Fidelio Dunaj, 1955 Florestan: Anton Dermota 133 134 J. Strauss: 1001 noč Bregenz, 1959 P. L Čajkovski: Jevgenij Onjegin Dunaj, 1973 Tatjana: Eva Marton Triquet: Anton Dermota H. Pfitzner: Palestrina Dunaj, 1965 Palestrina: Anton Dermota Ighino: Oliviera Miljakovic V stanovanju dr. Karla Böhma pri študiju opere Capriccio Richarda Straussa, Paul Schäffler, Maria Cebotari, dr. Karl Böhm, Anton Dermota W. A. Mozart: Rekviem Salzburg, 1954 Anton Dermota, Lisa della Casa, dirigent Bruno Walter, Ira Malaniuk, Cesare Siepi Med snemanjem na ORF Dunaj, 1943 dr. Hans Sachs, Anton Dermota, Alfred Poell, pri klavirju Richard Strauss V bližini Krope, 1965 Anton Dermota, Uroš Krek Pri vaji doma Dunaj, 1942 Hilda in Anton Dermota V družinskem krogu Dunaj, 1951 Tatjana, Marian, Jovita, Hilda in Anton Dermota Z vnuki pri svojih orglah Dunaj, 1985 139 Koncert ob 80-letnici skladatelja Josepha Marxa Dunaj, 1962 Joseph Marx, Anton Dermota Koncert na Haydnovih slavnostnih dneh Rohrau, 1975 Anton Dermota s hčerko Jovito Recital Dubrovnik, 1965 Hilda in Anton Dermota 141 Recital Dunaj, 1980, Musikverein, Brahmsova dvorana Hilda in Anton Dermota 142 Francka Slivnik POSKUS REKONSTRUKCIJE NASTOPOV ANTONA DERMOTE NASTOPI ANTONA DERMOTE V LJUBLJANI V LETIH 1930—1934 (KO JE BIL ANGAŽIRAN KOT ZBORIST LJUBLJANSKE OPERE) Zajc I.: Nikola Šubič-Zrinjski Mustafa 1. 1. 1931 Auber D.: Fra diavolo Kmet 9. 10. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 5.3. 1931 Auber D.: Fra diavolo Kmet 27. 10. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 8. 3. 1931 Verdi G.: Rigoletto Marullo 1. 11. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 17. 3. 1931 Auber D.: Fra diavolo Kmet 10. 11. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 22. 3. 1931 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 13. 11. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 6. 4.1931 Auber D.: Fra diavolo Kmet 15. 11. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 9. 4.1931 Verdi G.: Rigoletto Marullo 20. 11.1932 Charpentier G.: Charpentier G.: Luiza Luiza Prvi filozof Prvi filozof 21.4.1931 28. 4. 1931 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupié, Mujezin 30. 11. 1932 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 12.5. 1931 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 4. 12. 1932 Zajc I.: Bizet G.: Nikola Subič-Zrinjski Carmen Mustafa Natakar 8. 12. 1931 20. 12. 1931 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupie, Mujezin 11. 12. 1932 Bizet G.: Bizet G.: Carmen Carmen Natakar Natakar 26. 12. 1931 1. 1.1932 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupié, Mujezin 20. 12. 1932 Bizet G.: Charpentier G.: Carmen Luiza Natakar Prvi filozof 5. 1. 1932 9. L 1932 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupié, Mujezin 25. 12. 1932 Bizet G.: Bizet G.: Carmen Carmen Natakar Natakar 10. 1. 1932 16. 1. 1932 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupié, Mujezin 29. 12. 1932 Charpentier G.: Charpentier G.: Luiza Luiza Prvi filozof Prvi filozof 19. 1.1932 26. L 1932 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupié, Mujezin 12. L 1933 Bizet G.: Bizet G.: Carmen Carmen Natakar Natakar 30. L 1932 4. 2. 1932 Hatze J.: Adel in Mara Župnik Tupié, Mujezin 19. 1. 1933 Bizet G.: Carmen Natakar 13. 2.1932 Konjovic P.: Koštana Alil 22. 1. 1933 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 21. 2. 1932 Gotovac J.: Morana Miloš 5. 2. 1933 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 28. 2. 1932 Gotovac J.: Morana Miloš 9. 2. 1933 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 2. 3. 1932 Gotovac J.: Morana Miloš 15. 2. 1933 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 5. 3. 1932 Gotovac J.: Morana Miloš 22. 2. 1933 Bizet G.: Carmen Natakar 13. 3. 1932 Konjovic P.: Koštana Alil 7. 3. 1933 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 17. 3. 1932 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 12. 3. 1933 Rossini G.: Rossini G.: Seviljski brivec Seviljski brivec Alkade Alkade 28. 3. 1932 2. 4. 1932 Schubert-Berté: Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 16.'3. 1933 Charpentier G.: Luiza Prvi filozof 9. 4. 1932 Gotovac J.: Morana Miloš 17. 3. 1933 Bizet G.: Rossini G.: Carmen Seviljski brivec Natakar. Alkade 10. 4. 1932 16. 4. 1932 Schubert-Berté: Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 18. 3. 1933 Verdi G.: Rigoletto Marullo 20. 4. 1932 Gotovac J.: Morana Miloš 21. 3.1933 Rossini G.: Auber D.: Seviljski brivec Fra diavolo Alkade Kmet 26. 4. 1932 L 10. 1932 Schubert-Berté: Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 22. 3. 1933 Rossini G.: Seviljski brivec Alkade 2. 10. 1932 Saint-Saëns C.: Samson in Dalila 1. Filistejec 23. 3. 1933 Auber D.: Fra diavolo Kmet 5. 10. 1932 Saint-Saëns C.: Samson in Dalila 1. Filistejec 28. 3. 1933 147 Schubert-Berté: Saint-Saëns C.: Schubert-Berté: Konjovié P.: Schubert-Berté: Wagner R.: Wagner R.: Saint-Saëns C.: Wagner R.: Saint-Saëns C.: Wagner R.: Konjovic P.: Schubert-Berté: Rossini G.: Saint-Saëns C.: Saint-Saëns C.: Rossini G.: Čajkovski P. I.: Charpentier G.: Charpentier G.: Saint-Saëns C.: Moniuszko S.: Čajkovski P. I.: Moniuszko S.: Saint-Saëns C.: Charpentier G.: Moniuszko S.: Saint-Saëns C.: Moniuszko S.: Wagner R.: Moniuszko S.: Saint-Saëns C.: Verdi G.: Čajkovski P. I.: Moniuszko S.: Verdi G.: Čajkovski P. I.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Bravničar M.: Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 29. 3. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 1.4. 1933 Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 2.4.1933 Koštana Alil 5. 4. 1933 Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 6. 4. 1933 Parsifal 1. vitez Grala 14. 4. 1933 Parsifal 1. vitez Grala 17.4.1933 Samson in Dalila L Filistejec 19. 4. 1933 Parsifal 1. vitez Grala 23.4. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 25. 4.1933 Parsifal 1. vitez Grala 2. 5. 1933 Koštana Alil 5. 5. 1933 Pri Treh mladenkah Prvi pevec in muzikant 6. 5. 1933 Seviljski brivec Alkade 11.5. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 14. 5. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec L 6. 1933 Seviljski brivec Alkade 20. 6. 1933 Pikova dama Čekalinski 23. 9.1933 Luiza Pevec 27. 9. 1933 Luiza Pevec 4. 10. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 5.10. 1933 Halka Vaščan 8.10.1933 Pikova dama Čekalinski 10. 10. 1933 Halka Vaščan 11. 10.1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 13. 10. ¡933 Luiza Pevec 14. 10. 1933 Halka Vaščan 24. 10. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 25. 10. 1933 Halka Vaščan 26. 10. 1933 Parsifal L vitez Grala 1. 11. 1933 Halka Vaščan 2. 11. 1933 Samson in Dalila 1. Filistejec 7.11. 1933 Traviata Gaston 11. 11. 1933 Pikova dama Čekalinski 15.11. 1933 Halka Vaščan 17. 11. 1933 Traviata Gaston 19. 11. 1933 Pikova dama Čekalinski 21. 11.1933 Traviata Gaston 22. 11. 1933 Traviata Gaston 26. 11. 1933 Traviata Gaston 29. 11. 1933 Stoji, stoji Ljubljanca Glasbenik Srakar, Prešeren 2. 12. 1933 Čajkovski P. I.: Verdi G.: Čajkovski P. I.: Moniuszko S.: Verdi G.: Bravničar M.: Saint-Saëns C.: Verdi G.: Zeller K.: Verdi G.: Čajkovski P. I.: Verdi G.: Zeller K.: Verdi G.: Zeller K.: Zeller K.: Zeller K.: Verdi G.: Zeller K.: Zeller K.: Zeller K.: Zeller K.: Zeller K.: Rossini G.: Verdi G.: Čajkovski P. I.: Bizet G.: Rossini G.: Bizet G.: Zeller K.: Bizet G.: Bizet G.: Verdi G.: Zeller K.: Bizet G.: Verdi G.: Moniuszko S.: Wagner R.: Wagner R.: Nedbal O.: Verdi G.: Nedbal O.: Nedbal O.: Nedbal O.: Bizet G.: Charpentier G.: Verdi G.: Bizet G.: Pikova dama Traviata Pikova dama Halka Traviata Stoji, stoji Ljubljanca Samson in Dalila Traviata Tičar Traviata Pikova dama Traviata Tičar Traviata Tičar Tičar Tičar Traviata Tičar Tičar Tičar Tičar Tičar Seviljski brivec Traviata Pikova dama Carmen Seviljski brivec Carmen Tičar Carmen Carmen Traviata Tičar Carmen Traviata Halka Parsifal Parsifal Poljska kri Traviata Poljska kri Poljska kri Poljska kri Carmen Luiza Rigoletto Carmen Čekalinski Gaston Čekalinski Vaščan Gaston 3. 12. 1933 7.12.1933 9.12.1933 10. 12. 1933 14. 12. 1933 Glasbenik Prešeren 1. Filistejec Gaston Grof Stanislav Gaston Čekalinski Gaston Grof Stanislav Gaston Grof Stanislav Grof Stanislav Grof Stanislav Gaston Grof Stanislav Grof Stanislav Grof Stanislav Grof Stanislav Grof Stanislav Alkade Gaston Čekalinski Dancairo Alkade Dancairo Grof Stanislav Dancairo Dancairo Gaston Grof Stanislav Dancairo Gaston Vaščan 1. vitez Grala 1. vitez Grala Pl. Gorski Gaston Pl. Gorski Pl. Gorski Pl. Gorski Dancairo Pevec Marullo Dancairo 16. 12. 1933 20. 12. 1933 21. 12.1933 25. 12.1933 26. 12. 1933 28. 12. 1933 1. 1. 1934 1. 1. 1934 3. 1. 1934 4. 1. 1934 7. 1. 1934 10. 1. 1934 14. 1. 1934 16. 1. 1934 21.1.1934 25. 1. 1934 1. 2. 1934 11.2. 1934 16. 2. 1934 17. 2. 1934 18. 2. 1934 25. 2. 1934 1. 3. 1934 3. 3. 1934 4. 3. 1934 6. 3. 1934 11.3. 1934 13. 3. 1934 14. 3. 1934 16. 3. 1934 21. 3. 1934 27. 3.1934 30. 3. 1934 1.4.1934 2. 4. 1934 5. 4. 1934 8. 4. 1934 12. 4. 1934 15. 4. 1934 26. 4. 1934 5. 5. 1934 6. 5. 1934 9. 5. 1934 Bizet G.: Cartnen Dancairo 16. 5. 1934 Verdi G.: Traviata Gaston 19. 5. 1934 Verdi G.: Rigoletto Marullo 1.6. 1934 Charpentier G.: Luiza Pevec 6. 6. 1934 Nedbal 0.: Poljska kri Pl. Gorski 9. 6. 1934 Verdi G.: Trubadur Ruiz 10. 6. 1934 Verdi G.: Trubadur Ruiz 16. 6. 1934 Verdi G.: Trubadur Ruiz 20. 6. 1934 Charpentier G.: Luiza Pevec 21. 6.1934 Verdi G.: Trubadur Ruiz 24. 6. 1934 149 NASTOPI ANTONA DERMOTE V DUNAJSKI DRŽAVNI OPERI 150 Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Verdi G.: Wagner R.: Verdi G.: Bizet G.: Hubay: Wagner R.: Mozart W. A.: Verdi G.: Wagner R.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Wagner R.: Ponchielli A.: Bizet G.: Beethoven L. van: Wagner R.: Leoncavallo R.: Wagner R.: Verdi G.: Wagner R.: Verdi G.: Leoncavallo R.: Verdi G.: Beethoven L. van: Verdi G.: Verdi G.: Wagner R.: Wagner R.: Verdi G.: Wagner R.: Beethoven L. van: Verdi G.: Mozart W. A.: Wagner R.: Čarobna piščal 27. 5. 1936 Čarobna piščal 9. 6. 1936 Čarobna piščal 1. 9. 1936 Tristan in Izolda 2. 9. 1936 Somrak bogov 11.9. 1936 Večni mornar 18. 9. 1936 Trubadur 19. 9. 1936 Tristan in Izolda 24. 9. 1936 Rigoletto 29. 9. 1936 Carmen 6.10. 1936 Ana Karenina 14. 10. 1936 Tristan in Izolda 26. 11. 1936 Čarobna piščal 27.11. 1936 Aida 28.11. 1936 Večni mornar 6.12. 1936 Don Carlos 16.12. 1936 Don Carlos 2.1. 1937 Don Carlos 11.1. 1937 Somrak bogov 23. 1. 1937 La Gioconda 28. 1. 1937 Carmen 30. 1. 1937 Fidelio 31. 1. 1937 Večni mornar 4.2. 1937 Glumači 5.2. 1937 Večni mornar 7. 2. 1937 Rigoletto 7. 2. 1937 Tristan in Izolda 10.2. 1937 Trubadur 16.2.1937 Glumači 23.2. 1937 Traviata 26.2. 1937 Fidelio 1. 3. 1937 Rigoletto 20. 3.1937 Trubadur 22. 3.1937 Parsifal 23. 3. 1937 Parsifal 24. 3. 1937 Traviata 30. 3.1937 Tristan in Izolda 9.4.1937 Fidelio 11.4. 1937 Traviata 12.4. 1937 Čarobna piščal 18.4.1937 Tristan in Izolda 22.4. 1937 Verdi G.: Čajkovski P. L: Čajkovski P. L: Čajkovski P. L: Verdi G.: Mozart W. A.: Beethoven L. van: Wagner R.: Wagner R.: Verdi G.: Beethoven L. van: Wagner R.: Verdi G.: Čajkovski P. L: Beethoven L. van: Mozart W. A.: Čajkovski P. L: Strauss R.: Verdi G.: Beethoven L. van: Pfitzner H.: Wagner R.: Mozart W. A.: Pfitzner H.: Mozart W. A.: Wagner R.: Pfitzner H.: Beethoven L. van: Mozart W. A.: Verdi G.: Wagner R.: Verdi G.: Pfitzner H.: Leoncavallo R.: Strauss R.: Leoncavallo R.: Beethoven L. van: Wagner R,: Leoncavallo R.: Mozart W. A.: Beethoven L. van: Rigoletto 24. 4. 1937 Jevgenij Onjegin 29. 4. 1937 Jevgenij Onjegin 6. 5. 1937 Jevgenij Onjegin 11.5. 1937 Don Carlos 16. 5.1937 Čarobna piščal 17. 5. 1937 Fidelio 23. 5. 1937 Tristan in Izolda 1. 6. 1937 Večni mornar 5. 6. 1937 Don Carlos 9. 6.1937 Fidelio 15. 6. 1937 Somrak bogov 19. 6.1937 Traviata 23. 6. 1937 Jevgenij Onjegin 8. 9. 1937 Fidelio 14. 9.1937 Čarobna piščal 21. 9. 1937 Jevgenij Onjegin 25. 9. 1937 Kavalir z rožo 28. 9. 1937 Traviata 6.10. 1937 Fidelio 8. 10. 1937 Palestrina 14. 10. 1937 Večni mornar 16.10. 1937 Čarobna piščal 22.10. 1937 Palestrina 25.10.1937 Don Juan 28. 10. 1937 Večni mornar 9. 11. 1937 Palestrina 10. 11. 1937 Fidelio 13. 11. 1937 Don Juan 24. 11. 1937 Trubadur 28. 11. 1937 Večni mornar 5. 12. 1937 Trubadur 8.12.1937 Palestrina 19. 12. 1937 Glumači 20. 12. 1937 Kavalir z rožo 25. 12. 1937 Glumači 2. L 1938 Fidelio 5. L 1938 Tristan in Izolda 7. L 1938 Glumači 26. L 1938 Don Juan 30. 1. 1938 Fidelio 9. 2. 1938 Mozart W. A.: Čarobna piščal 10. 2. 1938 Verdi G.: Trubadur 12. 2. 1938 Puccini G.: Madame Butterfly 20. 2. 1938 Wagner R.: Večni mornar 22. 2. 1938 Verdi G.: Trubadur 25. 2. 1938 Bizet G.: Djamileh 9. 3. 1938 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 11.3. 1938 Beethoven L. van: Fidelio 27. 3. 1938 Wagner R.: Tristan in Izolda 2. 4. 1938 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3.4. 1938 Puccini G.: Madame Butterfly 11.4. 1938 Wagner R.: Parsifal 13. 4. 1938 Wagner R.: Parsifal 14. 4. 1938 Mozart W. A.: Beg iz seraja 16. 4. 1938 Wagner R.: Tristan in Izolda 17. 4. 1938 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 4. 1938 Verdi G.: Traviata 25. 4. 1938 Mozart W. A.: Don Juan 26.4. 1938 Wagner R.: Večni mornar 2. 5. 1938 Leoncavallo R.: Glumači 7. 5. 1938 Strauss R.: Kavalir z rožo 8. 5. 1938 Beethoven L. van: Fidelio 12. 5. 1938 Mozart W. A.: Čarobna piščal 16. 5. 1938 Strauss R.: Kavalir z rožo 27. 5. 1938 Mozart W. A.: Beg iz seraja L 6. 1938 Beethoven L. van: Fidelio 2. 6. 1938 Wagner R.: Večni mornar 3. 6. 1938 Leoncavallo R.: Glumači 23. 6. 1938 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8. 9. 1938 Wagner R.: Tristan in Izolda 13. 9. 1938 Strauss R.: Kavalir z rožo 15.9. 1938 Wagner R.: Rensko zlato 16. 9.1938 Verdi G.: Traviata 23.9. 1938 Strauss J. jun.: Netopir 27. 9. 1938 Strauss J. jun.: Netopir 28. 9. 1938 Verdi G.: Traviata 3. 10. 1938 Mozart W. A.: Čarobna piščal 6.10.1938 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 10. 1938 Strauss J.: Saloma 11. 10. 1938 Strauss J. jun.: Netopir 13. 10. 1938 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 19. 10. 1938 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 26. 10. 1938 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 29. 10. 1938 Strauss J.: Saloma 2. 11. 1938 Mozart W. A.: Don Juan 4. 11. 1938 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 8. 11. 1938 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 11. 1938 Mozart W. A.: Beg iz seraja 15. 11. 1938 Pfitzner H.: Palestrina 18. 11. 1938 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 25. 11. 1938 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 28.11. 1938 Wagner R.: Večni mornar 30. 11. 1938 Verdi G.: Traviata 2. 12. 1938 Wagner R.: Rensko zlato 5. 12. 1938 Wagner R.: Tristan in Izolda 7. 12. 1938 Mozart W. A.: Don Juan 9. 12. 1938 Strauss J. jun.: Netopir 11. 12. 1938 Wagner R.: Rensko zlato 12. 12. 1938 Strauss J.: Saloma 2. 1. 1939 Wagner R.: Večni mornar 6. L 1939 Leoncavallo R.: Glumači 7.1. 1939 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 13. 1. 1939 Puccini G.: Madame Butterfly 28. 1. 1939 Strauss J.: Saloma 4. 2. 1939 Wagner R.: Večni mornar 6.2. 1939 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 13. 2. 1939 Wagner R.: Večni mornar 15.2.1939 Wagner R.: Tristan in Izolda 24.2.1939 Wagner R.: Rensko zlato 26. 2. 1939 Strauss J.: Saloma L 3.1939 Maillart A.: Eremitov zvonček 8. 3. 1939 Wagner R.: Tristan in Izolda 15. 3.1939 Maillart A.: Eremitov zvonček 20. 3. 1939 Maillart A.: Eremitov zvonček 30. 3.1939 Wagner R.: Parsifal 6.4. 1939 Wagner R.: Parsifal 8.4. 1939 Maillart A.: Eremitov zvonček 11.4. 1939 Wagner R.: Tannhäuser 15.4. 1939 Wagner R.: Tristan in Izolda 24. 4. 1939 Strauss J. jun.: Netopir 26. 4. 1939 Mozart W. A.: Čarobna piščal 29. 4. 1939 Pfitzner H.: Palestrina 4. 5. 1939 Verdi G.: Falstaff 7. 5. 1939 Verdi G.: Falstaff 10. 5.1939 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 15. 5. 1939 Verdi G.: Falstaff 16. 5. 1939 Strauss J.: Saloma 3. 6. 1939 Strauss J.: Dan miru 10. 6.1939 Wagner R.: Tannhäuser 11.6.1939 Strauss J. jun.: Netopir 18. 6. 1939 Strauss J. jun.: Netopir 22. 6.1939 Wagner R.: Večni mornar 29. 6. 1939 Mozart W. A.: Beg iz seraja 11.9. 1939 Strauss J. jun.: Netopir 14.9. 1939 Strauss J.: Noč v Benetkah 16. 9. 1939 Strauss J.: Kavalir z rožo 20. 9. 1939 Verdi G.: Falstaff 23. 9. 1939 Wagner R.: Parsifal 19. 3. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 27. 9. 1939 Wagner R.: Parsifal 20. 3. 1940 Rossini G.: Nicolai 0. C.: Seviljski brivec Vesele žene windsorske 29. 9. 1939 3. 10.1939 Mozart W. A.: Humperdinck E.: Humperdinck E.: Čarobna piščal Kraljeva otroka Kraljeva otroka L 4. 1940 8. 4. 1940 13. 4. 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 8. 10. 1939 Strauss J.: Noč v Benetkah 15. 4. 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 12. 10. 1939 Wagner R.: Večni mornar 19. 4. 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 22. 10. 1939 Strauss J.: Noč v Benetkah 22. 4. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 24. 10. 1939 Rossini G.: Seviljski brivec 27. 4. 1940 Strauss J.: Saloma 26. 10. 1939 Mozart W. A.: Don Juan 29. 4. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 31. 10. 1939 Verdi G.: Traviata 2. 5. 1940 Wagner R.: Parsifal 2. 11. 1939 Mozart W. A.: Beg iz seraja 5. 5. 1940 Wagner R.: Parsifal 3. 11. 1939 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 7. 5. 1940 Verdi G.: Falstaff 6. 11. 1939 Wagner R.: Rensko zlato 8. 5. 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 12. 11. 1939 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 11.5. 1940 Pfitzner H.: Palestrina 15.11. 1939 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 17. 5. 1940 Leoncavallo R.: Glumači 19. 11. 1939 Wagner R.: Večni mornar 19. 5. 1940 Strauss J.: Saloma 20. 11. 1939 Rossini G.: Seviljski brivec 23. 5. 1940 Wagner R.: Tristan in Izolda 23. 11. 1939 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 28. 5. 1940 Wagner R.: Rensko zlato 25. 11. 1939 Strauss J.: Kavalir z rožo 31.5. 1940 Strauss J. jun.: Netopir 26. 11. 1939 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 3. 6. 1940 Puccini G.: Madame Butterfly 28. 11. 1939 Strauss J.: Saloma 7. 6. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 1. 12. 1939 Verdi G.: Traviata 11.6. 1940 Wagner R.: Tannhäuser 10. 12. 1939 Wagner R.: Večni mornar 12. 6. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 11.12. 1939 Strauss J.: Noč v Benetkah 21. 6. 1940 Humperdinck E.: Kraljeva otroka 14. 12. 1939 Mozart W. A.: Don Juan 22. 6. 1940 Maillait A.: Eremitov zvonček 20. 12. 1939 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25. 6. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 26. 12. 1939 Rossini G.: Seviljski brivec 2.9. 1940 Strauss J. jun.: Netopir 28. 12. 1939 Strauss J.: Noč v Benetkah 4. 9. 1940 Strauss 1: Wagner R.: Noč v Benetkah Mojstri pevci niirnberški 31. 12. 1939 4. L 1940 Wagner R.: Strauss R.: Wagner R.: Rensko zlato Saloma Večni mornar 6. 9. 1940 15. 9. 1940 17. 9. 1940 Strauss J.: Kavalir z rožo 5. L 1940 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 9. 1940 Puccini G.: La Bohème 9. L 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 22. 9. 1940 Verdi G.: Falstaff 19. 1. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 29. 9. 1940 Puccini G.: La Bohème 21. 1. 1940 Strauss R.: Kavalir z rožo 30. 9. 1940 Mozart W. A.: Čarobna piščal 27. 1. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 5. 10. 1940 Pfitzner H.: Palestrina 30. 1. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 6.10. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 31. L 1940 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 9. 10. 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 3. 2. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 11. 10. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 10. 2. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 12. 10. 1940 Strauss J.: Kavalir z rožo 11.2. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 27. 10. 1940 Puccini G.: Madame Butterfly 15. 2. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 8. 11. 1940 Wagner R.: Tannhäuser 18. 2. 1940 Strauss J. jun.: Netopir 10. 11. 1940 Maillart A.: Eremitov zvonček 26. 2. 1940 Mozart W. A.: Don Juan 17. 11. 1940 Wagner R.: Večni mornar 28. 2. 1940 Smetana B.: Prodana nevesta 19. 11. 1940 Puccini G.: La Bohème 2. 3. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 29. 11. 1940 152 Wagner R.: Tristan in Izolda 5. 3. 1940 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1. 12. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 9. 3. 1940 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 5. 12. 1940 Maillart A.: Eremitov zvonček 8. 12. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec 18. 10. 1941 Wagner R.: Rensko zlato 9. 12. 1940 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. 10. 1941 Smetana B.: Prodana nevesta 11. 12. 1940 Strauss R.: Saloma 22. 10. 1941 Čajkovski P. 1 Jevgenij Onjegin 14. 12. 1940 Verdi G.: Falstaff 25. 10. 1941 Verdi G.: Traviata 20. 12. 1940 Strauss J.: Noč v Benetkah 27. 10. 1941 Strauss J.: Noč v Benetkah 23. 12. 1940 Verdi G.: Falstaff 6. 11. 1941 Strauss J.: Noč v Benetkah 31. 12. 1940 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 11. 1941 Pfitzner H.: Palestrina 6. 1. 1941 Strauss J. jun.: Netopir 17. 11. 1941 Strauss J.: Noč v Benetkah 7. 1. 1941 Mozart W. A.: Beg iz seraja 19. 11. 1941 Verdi G.: Traviata 12. 1. 1941 Verdi G.: Falstaff 23. 11. 1941 Verdi G.: Traviata 18. 1. 1941 Mozart W. A.: Don Juan 24. 11. 1941 Mozart W. A. Don Juan 20. 1. 1941 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28. 11. 1941 Mozart W. A. Čarobna piščal 24. 1. 1941 Mozart W. A.: Don Juan 30. 11. 1941 Maillart A.: Eremitov zvonček 2. 2. 1941 Mozart W. A.: Don Juan 1. 12. 1941 Borodin A. P. Knez Igor 7. 2. 1941 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 12. 1941 Borodin A. P. Knez Igor 9. 2. 1941 Rossini G.: Seviljski brivec 7. 12. 1941 Mozart W. A. Don Juan 11.2. 1941 Smetana B.: Prodana nevesta 11. 12. 1941 Smetana B.: Prodana nevesta 15.2. 1941 Händel G. F.: Rodelinda 20. 12. 1941 Verdi G.: Traviata 21. 2. 1941 Händel G. F.: Rodelinda 27. 12. 1941 Borodin A. P. Knez Igor 22. 2. 1941 Verdi G.: Falstaff > 2. 1. 1942 Borodin A. P. Knez Igor 4. 3. 1941 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 1. 1942 Rossini G.: Seviljski brivec 8. 3. 1941 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13. 1. 1942 Borodin A. P. Knez Igor 11.3. 1941 Verdi G.: Traviata 15. 1. 1942 Verdi G.: Traviata 15. 3. 1941 Wagner R.: Rensko zlato 17. 1. 1942 Borodin A. P. Knez Igor 26. 3. 1941 Strauss J. jun.: Netopir 22. 1. 1942 Mozart W. A. Don Juan 30. 3.1941 Rossini G.: Seviljski brivec 11.2. 1942 Borodin A. P. Knez Igor 3.4. 1941 Smetana B.: Prodana nevesta 14. 2. 1942 Strauss R.: Saloma 5. 4. 1941 Strauss R.: Saloma 15. 2. 1942 Wagner R.: Rensko zlato 15. 4. 1941 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. 2. 1942 Smetana B.: Prodana nevesta 19. 4. 1941 Verdi G.: Rigoletto 2. 3. 1942 Puccini G.: Madame Butterfly 22.4. 1941 Wagner R.: Večni mornar 7. 3. 1942 Borodin A. P. Knez Igor 25. 4. 1941 Verdi G.: Traviata 9. 3. 1942 Maillart A.: Eremitov zvonček 27. 4. 1941 Rossini G.: Seviljski brivec 21. 3. 1942 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški I. 5. 1941 Strauss R.: Saloma 23. 3. 1942 Strauss R.: Saloma 2. 5. 1941 Strauss R.: Saloma 30. 3. 1942 Mozart W. A. Don Juan 16. 5. 1941 Puccini G.: Madame Butterfly 10. 4. 1942 Borodin A. P. Knez Igor 18. 5. 1941 Pfitzner H.: Palestrina 11.4. 1942 Strauss J.: Noč v Benetkah 25. 5. 1941 Strauss R.: Dafne 12. 4. 1942 Strauss J. jun. Netopir 6. 6. 1941 Wagner R.: Rensko zlato 13. 4. 1942 Smetana B.: Prodana nevesta 8. 6. 1941 Wagner R.: Večni mornar 20. 4. 1942 Wagner R.: Rensko zlato 14. 6. 1941 Händel G. F.: Rodelinda 2. 5. 1942 Rossini G.: Seviljski brivec 17. 6. 1941 Pfitzner H.: Palestrina 5. 5. 1942 Verdi G.: Traviata 22. 6. 1941 Strauss R.: Saloma 6. 5. 1942 Verdi G.: Traviata 29. 6. 1941 Strauss R.: Dafne 8. 5. 1942 Strauss J.: Noč v Benetkah 11.9. 1941 Mozart W. A.: Beg iz seraja 18. 5. 1942 Rossini G.: Seviljski brivec 15.9. 1941 Pfitzner H.: Palestrina 24. 5. 1942 Rossini G.: Seviljski brivec 29. 9. 1941 Wagner R.: Rensko zlato 29. 5. 1942 Wagner R.: Rensko zlato 7. 10. 1941 Händel G. F.: Rodelinda 30. 5. 1942 Smetana B.: Prodana nevesta 8. 10. 1941 Rossini G.: Seviljski brivec 1.6. 1942 153 Wagner R.: Večni mornar 4. 6. 1942 Donizetti G.: Don Pasquale 30. 1. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 19. 6. 1942 Händel G. F.: Rodelinda 11.2. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 28. 6. 1942 Wagner R.: Večni mornar 13. 2. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 30. 6. 1942 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 15. 2. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 1. 7. 1942 Puccini G.: Madame Butterfly 17. 2. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 5. 7. 1942 Rossini G.: Seviljski brivec 18. 2. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 6.7.1942 Strauss J. jun.: Netopir 22. 2.1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 7.7. 1942 Donizetti G.: Don Pasquale 25. 2. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 10. 7. 1942 Händel G. F.: Rodelinda 10. 3.1943 Mozart W. A.: Don Juan 1. 9. 1942 Wagner R.: Večni mornar 14. 3. 1943 Wagner R.: Rensko zlato 3.9. 1942 Donizetti G.: Don Pasquale 19. 3. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 6. 9. 1942 Wagner R.: Rensko zlato 22. 3.1943 Verdi G.: Traviata 9. 9. 1942 Rossini G.: Seviljski brivec 23. 3. 1943 Strauss R.: Saloma 11.9. 1942 Donizetti G.: Don Pasquale 25. 3. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 12. 9. 1942 Donizetti G.: Don Pasquale 31.3. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 16. 9. 1942 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 4. 1943 Verdi G.: Traviata 20. 9. 1942 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 5. 4. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 23. 9. 1942 Verdi G.: Traviata 10. 4. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 26. 9. 1942 Wagner R.: Rensko zlato 12. 4. 1943 Händel G. F.: Rodelinda 29.9. 1942 Puccini G.: Madame Butterfly 17. 4. 1943 Strauss R.: Saloma 10. 10. 1942 Strauss R.: Arabella 30. 4. 1943 Verdi G.: Falstaff 13. 10. 1942 Mozart W. A.: Beg iz seraja L 5. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 16. 10. 1942 Strauss R.: Arabella 3. 5. 1943 Verdi G.: Falstaff 23.10.1942 Rossini G.: Seviljski brivec 7. 5. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 25. 10. 1942 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 5. 1943 Händel G. F.: Rodelinda 30. 10. 1942 Puccini G.: La Bohème 11.5. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 6. 11. 1942 Strauss R.: Dafne 26. 5. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 14. 11. 1942 Mozart W. A.: Beg iz seraja 31. 5. 1943 Mozart W. A.: Beg iz seraja 16. 11. 1942 Strauss R.: Dafne L 6. 1943 Wagner R.: Rensko zlato 24. 11. 1942 Verdi G.: Traviata 5. 6. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 27. 11. 1942 Verdi G.: Falstaff 9. 6. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 2. 12. 1942 Strauss R.: Arabella 11.6. 1943 Puccini G.: Madame Butterfly 5. 12. 1942 Pfitzner H.: Palestrina 15. 6. 1943 Händel G. F.: Rodelinda 7. 12. 1942 Flotow F.: Marta 19. 6. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 11. 12. 1942 Strauss R.: Dafne 26. 6. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 13. 12. 1942 Flotow F.: Marta 29. 6. 1943 Mozart W. A.: Don Juan 15. 12. 1942 Strauss R.: Kavalir z rožo 1. 9. 1943 Wolf-Ferrari E.: Zvedave ženske 21. 12. 1942 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 9. 1943 Strauss J. jun.: Netopir 31. 12. 1942 Wagner R.: Večni mornar 5. 9. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 3. 1. 1943 Puccini G.: La Bohème 7. 9. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 4. 1. 1943 Flotow F.: Marta 15. 9. 1943 Wagner R.: Tristan in Izolda 5. 1. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 20. 9. 1943 Verdi G.: Traviata 9. 1. 1943 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 9. 1943 Puccini G.: La Boheme 14. 1. 1943 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 1. 10. 1943 Donizetti G.: Don Pasquale 17. 1. 1943 Puccini G.: Madame Butterfly 6. 10. 1943 Strauss J. jun.: Netopir 19. 1. 1943 Strauss R.: Kavalir z rožo 11. 10. 1943 Verdi G.: Rigoletto 21. 1. 1943 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 10. 1943 1 Wagner R.: Tannhäuser 24. 1. 1943 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 22.10. 1943 D4 Rossini G.: Seviljski brivec 25. 1. 1943 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 26.10. 1943 Strauss R.: Arabella 28. 10. 1943 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 28. 5. 1944 Donizetti G.: Don Pasquale 3. 11. 1943 Strauss R.: Capriccio 4. 6. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 8. 11. 1943 Strauss R.: Arabella 6. 6. 1944 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 11. 11. 1943 Strauss R.: Saloma 9. 6. 1944 Mozart W. A.: Beg iz seraja 15. 11. 1943 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 6. 1944 Donizetti G.: Don Pasquale 19. 11. 1943 Strauss R.: Dafne 15. 6. 1944 Strauss J. jun.: Netopir 22. 11. 1943 Mozart W. A.: Čarobna piščal 16. 6. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 26. 11. 1943 Puccini G.: La Bohème 15. 5. 1945 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 28. 11. 1943 Puccini G.: La Bohème 18. 5. 1945 Wagner R.: Rensko zlato 29. 11. 1943 Puccini G.: La Bohème 21. 5. 1945 Strauss R.: Dafne 2. 12. 1943 Puccini G.: La Bohème 29. 5. 1945 Puccini G.: Madame Butterfly 4. 12. 1943 Puccini G.: La Bohème 4. 6. 1945 Donizetti G.: Don Pasquale 6. 12. 1943 Puccini G.: La Bohème 7. 6. 1945 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 8. 12. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 14. 6. 1945 Flotow F.: Marta 13. 12. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 16. 6. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 20. 12. 1943 Rossini G.: Seviljski brivec 18. 6. 1945 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 27. 12. 1943 Puccini G.: La Bohème 21. 6. 1945 Wagner R.: Večni mornar 1. 1. 1944 Puccini G.: La Bohème 25. 6. 1945 Donizetti G.: Don Pasquale 8. 1. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 28. 6. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 13. 1. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 2. 7. 1945 Verdi G.: Rigoletto 18. 1. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 5. 7. 1945 Flotow F.: Marta 24. 1. 1944 Puccini G.: Madame Butterfly 6. 7. 1945 Pfitzner H.: Palestrina 29. 1. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 8. 7. 1945 Mozart W. A.: Čarobna piščal 31. 1. 1944 Smetana B.: Prodana nevesta 10. 7. 1945 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1. 2. 1944 Smetana B.: Prodana nevesta 15. 7. 1945 Pfitzner H.: Palestrina 4. 2. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 17. 7. 1945 Strauss R.: Dafne 8. 2. 1944 Smetana B.: Prodana nevesta 23. 7. 1945 Wagner R.: Tannhäuser 13.2. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 27. 7. 1945 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 14. 2. 1944 Smetana B.: Prodana nevesta 29. 7. 1945 Verdi G.: Traviata 21. 2. 1944 Puccini G.: Madame Butterfly 1. 8. 1945 Donizetti G.: Don Pasquale 27. 2. 1944 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 9. 8. 1945 Strauss R.: Capriccio 1. 3. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 10. 8. 1945 Verdi G.: Rigoletto 3. 3. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 14. 8. 1945 Verdi G.: Traviata 7. 3. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 8. 9. 1945 Strauss R.: Capriccio 9. 3. 1944 Puccini G.: Madame Butterfly 14. 9. 1945 Strauss R.: Capriccio 11. 3. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 20. 9. 1945 Strauss R.: Arabella 16. 3. 1944 Flotow F.: Marta 27. 9. 1945 Smetana B.: Prodana nevesta 27. 3. 1944 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 9. 1945 Strauss R.: Capriccio 29. 3. 1944 Flotow F.: Marta 30. 9. 1945 Strauss R.: Capriccio 5. 4. 1944 Smetana B.: Prodana nevesta 2. 10. 1945 Mozart W. A.: Beg iz seraja 15. 4. 1944 Beethoven L. van: Fidelio 6. 10. 1945 Puccini G.: La Boheme 21. 4. 1944 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 9. 10. 1945 Wagner R.: Rensko zlato 28. 4. 1944 Beethoven L. van: Fidelio 11. 10. 1945 Verdi G.: Traviata 29. 4. 1944 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 12. 10. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 2. 5. 1944 Beethoven L. van: Fidelio 13. 10. 1945 Pfitzner H.: Palestrina 5. 5. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 14. 10. 1945 Flotow F.: Marta 9. 5. 1944 Rossini G.: Seviljski brivec 17. 10. 1945 Smetana B.: Prodana nevesta 12. 5. 1944 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 24. 10. 1945 Strauss R.: Dafne 18. 5. 1944 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 26. 10. 1945 155 Rossini G.: Seviljski brivec 5. 11. 1945 Strauss J. jun.: Netopir 23. 4. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 6. 11.1945 Verdi G.: Rigoletto 26. 4. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 9. 11.1945 Verdi G.: Rigoletto 6. 5. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 11. 11. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 24. 5. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 12. 11. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 1. 6. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 14. 11. 1945 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 6. 6. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 16. 11. 1945 Strauss J. jun.: Netopir 8. 6. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 20. 11. 1945 Strauss R.: Saloma 9. 6. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 23. 11. 1945 Verdi G.: Rigoletto 10. 6.1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 25. 11. 1945 Strauss J. jun.: Netopir 13. 6.1946 Strauss J. jun.: Netopir 26. 11. 1945 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 16. 6. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 28. 11.1945 Strauss R.: Saloma 21. 6. 1946 Smetana B.: Prodana nevesta 2.12. 1945 Strauss J. jun.: Netopir 23. 6. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 6.12. 1945 Verdi G.: Rigoletto 24. 6. 1946 Flotow F.: Marta 8.12. 1945 Strauss R.: Saloma 28. 6. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 14. 12. 1945 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 29. 6. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 15. 12. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 18.9. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 17. 12. 1945 Strauss R.: Saloma 21.9.1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 20. 12. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 22. 9.1946 Rossini G.: Seviljski brivec 22.12. 1945 Verdi G.: Rigoletto 27. 9.1946 Puccini G.: Madame Butterfly 23.12.1945 Rossini G.: Seviljski brivec 29. 9. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 26. 12. 1945 Strauss J. jun.: Netopir 1.10. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 28. 12. 1945 Rossini G.: Seviljski brivec 3. 10.1946 Rossini G.: Seviljski brivec 31. 12. 1945 Verdi G.: Rigoletto 5.10.1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 3. 1. 1946 Verdi G.: Rigoletto 8.10. 1946 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 7. 1. 1946 Puccini G.: La Boheme 10. 10. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 11. 1. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 13. 10.1946 Rossini G.: Seviljski brivec 19. 1. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 15. 10.1946 Strauss J. jun.: Netopir 21.1.1946 Mozart W. A.: Don Juan 18. 10. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 22.1.1946 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20.10. 1946 Flotow F.: Marta 2. 2.1946 Mozart W. A.: Beg iz seraja 22. 10. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 5.2. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 27. 10. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 9. 2. 1946 Strauss R.: Kavalir z rožo 31.10.1946 Rossini G.: Seviljski brivec 12. 2. 1946 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 11.1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 21. 2. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 6. 11. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 25. 5. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 7. 11. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 3. 3.1946 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 11. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 7. 3. 1946 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 14. 11. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 11.3. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 16. 11. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 13. 3. 1946 Mozart W. A.: Beg iz seraja 18. 11. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 21. 3. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 21. 11. 1946 Strauss J. jun.: Netopir 25. 3.1946 Mozart W. A.: Don Juan 24. 11. 1946 Flotow F.: Marta 28. 3. 1946 Verdi G.: Rigoletto 27. 11. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 30. 3.1946 Mozart W. A.: Beg iz seraja 1. 12. 1946 Puccini G.: Madame Butterfly 3. 4. 1946 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 5. 12. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 5. 4. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 7. 12. 1946 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 10. 4. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 9.12. 1946 1 Rossini G.: Seviljski brivec 12. 4. 1946 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 13.12.1946 1 jO Verdi G.: Rigoletto 21.4. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 15. 12. 1946 Mozart W. A.: Don Juan 17. 12. 1946 Verdi G.: Traviata 15. 10. 1947 Strauss R.: Kavalir z rožo 19. 12. 1946 Rossini G.: Seviljski brivec 17. 10. 1947 Rossini G.: Seviljski brivec 20. 12. 1946 Strauss R.: Saloma 18. 10. 1947 Strauss R.: Kavalir z rožo 22. 12. 1946 Verdi G.: Traviata 21. 10. 1947 Verdi G.: Rigoletto 27. 12. 1946 Strauss R.: Saloma 26. 10. 1947 Rossini G.: Seviljski brivec 31. 12. 1946 Verdi G.: Traviata 28. 10. 1947 Flotow F.: Marta 3. L 1947 Wagner R.: Večni mornar 30. 10. 1947 Verdi G.: Rigoletto 5. 1. 1947 Mozart W. A.: Don Juan L 11. 1947 Strauss R.: Saloma 11. L 1947 Wagner R.: Večni mornar 4. 11. 1947 Strauss R.: Saloma 14. L 1947 Puccini G.: Madame Butterfly 7. 11. 1947 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 18. 1. 1947 Wagner R.: Večni mornar 12. 11. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 22.1. 1947 Strauss R.: Saloma 13. 11. 1947 Strauss R.: Saloma 24. 1. 1947 Borodin A. P.: Knez Igor 14. 11. 1947 Strauss R.: Saloma 28. 1. 1947 Mozart W. A,: Cosi fan tutte 18. 11. 1947 Verdi G.: Rigoletto 30. 1. 1947 Borodin A. P.: Knez Igor 19. 11. 1947 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 1.2. 1947 Wagner R.: Večni mornar 3. 12. 1947 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 5. 2. 1947 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 5. 12. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 7. 2. 1947 Verdi G.: Traviata 10. 12. 1947 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 11.2. 1947 Wagner R.: Večni mornar 11. 12. 1947 Rossini G.: Seviljski brivec 18. 2. 1947 Wagner R.: Večni mornar 15. 12. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 23. 2. 1947 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 19. 12. 1947 Verdi G.: Traviata 27. 2. 1947 Puccini G.: La Boheme 21. 12. 1947 Strauss R.: Kavalir z rožo 27. 3. 1947 Verdi G.: Traviata 23. 12. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 10. 4. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 25. 12. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 12. 4. 1947 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 31. 12. 1947 Strauss R.: Kavalir z rožo 14. 4. 1947 Strauss R.: Saloma 2. L 1948 Strauss R.: Saloma 18. 4. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 8. L 1948 Mozart W. A.: Don Juan 21.4. 1947 Puccini G.: La Boheme 9. L 1948 Strauss R.: Saloma 27. 4. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 13. L 1948 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 4. 5. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 17. L 1948 Strauss R.: Saloma 7. 5. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. L 1948 Rossini G.: Seviljski brivec 8. 5. 1947 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 9. 3. 1948 Puccini G.: La Bohème 11. 5. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 11. 3. 1948 Strauss R.: Kavalir z rožo 16. 5. 1947 Verdi G.: Rigoletto 12. 3. 1948 Strauss R.: Saloma 17. 5. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 16. 3.1948 Rossini G.: Seviljski brivec 18. 5. 1947 Strauss R.: Kavalir z rožo 17. 3. 1948 Strauss R.: Saloma 20. 5. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. 3. 1948 Puccini G.: La Bohème 21. 5. 1947 Borodin A. P.: Knez Igor 21. 3. 1948 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25. 5. 1947 Wagner R.: Večni mornar 23. 3. 1948 Verdi G.: Traviata 27. 5. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 28. 3.1948 Borodin A. P.: Knez Igor 28. 5. 1947 Strauss R.: Kavalir z rožo 29. 3. 1948 Borodin A. P.: Knez Igor 30. 5. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 30. 3. 1948 Mozart W. A.: Don Juan 12. 6. 1947 Borodin A. P.: Knez Igor 4. 4. 1948 Verdi G.: Traviata 14. 6. 1947 Mozart W. A.: Don Juan 6. 4. 1948 Verdi G.: Traviata 16. 6. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 20. 4. 1948 Borodin A. P.: Knez Igor 19. 6. 1947 Wagner R.: Večni mornar 23. 4. 1948 Rossini G.: Seviljski brivec 2. 9. 1947 Verdi G.: Traviata 24. 4. 1948 Verdi G.: Rigoletto 5. 9. 1947 Verdi G.: Traviata 28. 4. 1948 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 8. 9. 1947 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1. 5. 1948 157 Mozart W. A.: Don Juan 3. 5. 1948 Verdi G.: Traviata 24. 2. 1949 Borodin A. P.: Knez Igor 31. 5. 1948 Cornelius P.: Bagdadski brivec 25. 2.1949 Mozart W. A.: Cosi fan tutte L 6.1948 Strauss R.: Saloma 26. 2. 1949 Wagner R.: Večni mornar 2.6.1948 Verdi G.: Traviata 28. 2.1949 Verdi G.: Traviata 6. 6.1948 Verdi G.: Rigoletto 2. 3. 1949 Mozart W. Ä.: Čarobna piščal 10. 6.1948 Cornelius P.: Bagdadski brivec 7. 3. 1949 Strauss R.: Saloma 11. 6.1948 Mozart W. A.: Don Juan 10. 3. 1949 Verdi G.: Rigoletto 13. 6.1948 Verdi G.: Traviata 13. 3. 1949 Mozart W. A.: Don Juan 15.6.1948 Cornelius P.: Bagdadski brivec 18. 3. 1949 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 16. 6.1948 Beethoven L. van: Fidelio 20. 3. 1949 Borodin A. P.: Knez Igor 18. 6. 1948 Wagner R.: Večni mornar 21. 3. 1949 Mozart W. A.: Beg iz seraja 21. 6.1948 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 24. 3. 1949 Strauss R.r Saloma 22. 6. 1948 Mozart W. A.: Čarobna piščal 28. 3. 1949 Rossini G.: Seviljski brivec 23. 6.1948 Mozart W. A.: Don Juan 17. 4. 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal 28. 6.1948 Cornelius P.: Bagdadski brivec 18. 4. 1949 Rossini G.: Seviljski brivec 30. 6.1948 Rossini G.: Seviljski brivec 20. 4. 1949 Puccini G.: La Bohème 14. 11. 1948 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 4. 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal 18.11.1948 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 25. 4. 1949 Beethoven L. van: Fidelio 22. 11.1948 Mozart W. A.: Don Juan 27. 4. 1949 Rossini G:: Seviljski brivec 24. 11. 1948 Massenet J.: Manon 2. 5. 1949 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke .26. 11. 1948 Strauss R.: Saloma 5. 5. 1949 Verdi G.: Traviata 10. 12.1948 Massenet J.: Manon 7. 5. 1949 Verdi G.: Rigoletto 12.12.1948 Rossini G.: Seviljski brivec 10. 5. 1949 Strauss R.: Saloma 14.12. 1948 Beethoven L. van: Fidelio 11. 5. 1949 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 17. 12. 1948 Massenet J.: Manon 16. 5. 1949 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 19.12.1948 Mozart W. A.: Don Juan 22. 5. 1949 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 21. 12.1948 Massenet J.: Manon 23. 5.1949 Strauss R.: Kavalir z rožo 25. 12.1948 Beethoven L. van: Fidelio 28. 5. 1949 Wagner R.: Večni mornar 29.12.1948 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 30. 5.1949 Mozart W. A.: Don Juan L 1.1949 Strauss R.: Saloma 11.6.1949 Wagner R.: Večni mornar 3. L 1949 Strauss R.: Kavalir z rožo 14. 6.1949 Mozart W. A.: Don Juan 5. L 1949 Massenet J.: Manon 15. 6. 1949 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 8. L 1949 Massenet J.: Manon 8. 11. 1949 Smetana B.: Prodana nevesta 11. L 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal 10.11. 1949 Verdi G.: Traviata 16. L 1949 Wagner R.: Večni mornar 11. 11. 1949 Verdi G.: Traviata 20. L 1949 Verdi G.: Rigoletto 17. 11. 1949 Borodin A. P.: Knez Igor 21. L 1949 Beethoven L. van: Fidelio 20. 11. 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. L 1949 Verdi G.: Traviata 21. 11. 1949 Strauss R.: Saloma 24. L 1949 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 30. 11. 1949 Borodin A. P.: Knez Igor 29. L 1949 Strauss R.: Kavalir z rožo 2. 12. 1949 Cornelius P.: Bagdadski brivec L 2. 1949 Strauss R.: Saloma 3. 12. 1949 Cornelius P.: Bagdadski brivec 5. 2. 1949 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 5. 12. 1949 Wagner R.: Večni mornar 7. 2. 1949 Massenet J.: Manon 7. 12. 1949 Cornelius P.: Bagdadski brivec 11.2. 1949 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 10. 12. 1949 Beethoven L. van: Fidelio 13. 2. 1949 Strauss R.: Kavalir z rožo 26. 12. 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal 14. 2. 1949 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 28. 12. 1949 Cornelius P.: Bagdadski brivec 15. 2. 1949 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 29. 12. 1949 158 Puccini G.: La Bohème 17. 2. 1949 Beethoven L. van: Fidelio 3. L 1950 Verdi G.: Rigoletto 20. 2. 1949 Verdi G.: Rigoletto 6. L 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 8. 1. 1950 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 23. 10. 1950 Mozart W. A.: Čarobna piščal 11. 1. 1950 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 25. 10. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 12. 2. 1950 Strauss R.: Saloma 27. 10. 1950 Massenet J.: Manon 13. 2. 1950 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 31. 10. 1950 Wagner R,: Mojstri pevci niirnberški 15. 2. 1950 Beethoven L. van: Fidelio 5. 11. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 16. 2. 1950 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 5. 11. 1950 Verdi G.: Rigoletto 22. 2. 1950 Strauss R.: Dafne 11. 11. 1950 Massenet J.: Manon 24.2.1950 Wagner R.: Večni mornar 12. 11. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 25. 2. 1950 Strauss R.: Dafne 13. 11. 1950 Massenet J.: Manon 11.3. 1950 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 14. 11. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 12. 3. 1950 Strauss R.: Saloma 15. 11. 1950 Massenet J.: Manon 14. 3. 1950 Strauss R.: Saloma 19. 11. 1950 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 17. 3. 1950 Verdi G.: Rigoletto 23. 11. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 19. 3. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški ■ 24. 11. 1950 Flotow F.: Marta 22. 3. 1950 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 26. 11. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 24. 3. 1950 Massenet J.: Manon 28. 11. 1950 Mozart W. A.: Čarobna piščal 25. 3. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 2. 12. 1950 Flotow F.: Marta 28. 3. 1950 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3.12.1950 Verdi G.: Rigoletto 30.3. 1950 Verdi G.: Rigoletto 12. 12. 1950 Flotow F.: Marta 1.4. 1950 Strauss R.: Dafne 19. 12. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 2. 4. 1950 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 23. 12. 1950 Flotow F.: Marta 3. 4. 1950 Mozart W. A.: Čarobna piščal 25. 12. 1950 Mozart W. A.: Čarobna piščal 4. 4. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 26.12.1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 5. 4. 1950 Verdi G.: Rigoletto 17.1. 1951 Verdi G.: Traviata 8. 4. 1950 Wagner R.: Večni mornar 19.1.1951 d’Albert E.: Mrtve oči 10. 4. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 21. 1. 1951 Wagner R.: Tristan in Izolda 13. 4. 1950 Mozart W. A.: Čarobna piščal 24. 1. 1951 d’Albert E.: Mrtve oči 14. 4. 1950 Beethoven L. van: Fidelio 25. 1. 1951 Massenet J.: Manon 15. 4. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 27. 1. 1951 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 18. 4. 1950 Mozart W. A.: Don Juan 30. 1. 1951 Beethoven L. van: Fidelio 21.4. 1950 Massenet J.: Manon 2. 2. 1951 Beethoven L. van: Fidelio 3. 9. 1950 Strauss R.: Dafne 6. 2. 1951 Mozart W. A.: Čarobna piščal 6. 9. 1950 Beethoven L. van: Fidelio 7. 2. 1951 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 9. 1950 Mozart W. A.: Don Juan 11.2. 1951 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 12. 9. 1950 Wagner R.: Tannhäuser 13.2. 1951 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 17. 9. 1950 Mozart W. A.: Don Juan 17. 2. 1951 d’Albert E.: Mrtve oči 18. 9. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 18. 2. 1951 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 22. 9. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 20. 2. 1951 Flotow F.: Marta 24. 9. 1950 Beethoven L. van: Fidelio 22. 2. 1951 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 26. 9. 1950 Wagner R.: Tannhäuser 26. 2. 1951 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 1. 10.1950 Strauss R.: Saloma 17. 3. 1951 d’Albert E.: Mrtve oči 2. 10. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 22. 3. 1951 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 4. 10. 1950 Strauss R.: Saloma 24. 3. 1951 Massenet J.: Manon 7. 10. 1950 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 25. 3. 1951 Flotow F.: Marta 9. 10. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 26. 3. 1951 Strauss R.: Saloma 15. 10. 1950 Strauss R.: Kavalir z rožo 28. 3. 1951 Wagner R.: Večni mornar 20. 10. 1950 Massenet J.: Manon 2.4. 1951 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 21. 10. 1950 Strauss R.: Saloma 4. 4. 1951 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 22. 10. 1950 Beethoven L. van: Fidelio 1. 5. 1951 159 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 3. 5. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 15. 12. 1951 Flotow F.: Marta 7. 5. 1951 Strauss R.: Kavalir z rožo 17. 12. 1951 Mozart W. A.: Don Juan 26. 5. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 18. 12. 1951 Beethoven L. van: Fidelio 27. 5. 1951 Mozart W. A.: Don Juan 20. 12. 1951 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 1. 6. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 22. 12. 1951 Strauss R.: Capriccio 2. 6. 1951 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 12.1951 Strauss R.: Capriccio 5. 6. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 25. 12. 1951 Mozart W. A.: Čarobna piščal 8. 6. 1951 Verdi G.: Rigoletto 27.12. 1951 Strauss R.: Kavalir z rožo 11.6.1951 Smetana B.: Prodana nevesta 29.12. 1951 Strauss R.: Capriccio 12. 6. 1951 Rossini G.: Seviljski brivec 31. 12.1951 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 13.6.1951 Smetana B.: Prodana nevesta 1. 1. 1952 Beethoven L. van: Fidelio 17. 6.1951 Smetana B.: Prodana nevesta 4. 1. 1952 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 18. 6.1951 Wagner R.: Tristan in Izolda 30. 1. 1952 Verdi G.: Rigoletto 23. 6.1951 Puccini G.: Madame Butterfly 8. 2. 1952 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1.9. 1951 Verdi G.: Rigoletto 12. 2. 1952 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 3. 9. 1951 Beethoven L. van: Fidelio 14. 2. 1952 Strauss R.: Capriccio 7. 9. 1951 Mozart W. A.: Čarobna piščal 17. 2. 1952 Strauss R.: Capriccio 8.9.1951 Rossini G.: Seviljski brivec 19.2. 1952 Strauss R.: Kavalir z rožo 10. 9.1951 Verdi G.: Othello 20. 2. 1952 Strauss R.: Saloma 12. 9. 1951 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 2. 1952 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 13. 9.1951 Strauss R.: Dafne 27. 2. 1952 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 15. 9. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 21. 3. 1952 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 16. 9.1951 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 23. 3. 1952 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 18. 9.1951 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25. 3. 1952 Strauss R.: Saloma 21. 9. 1951 Beethoven L. van: Fidelio 26. 3. 1952 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 9. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 5. 4. 1952 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 24. 9.1951 Mozart W. A.: Beg iz seraja 7. 4. 1952 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 27.9.1951 Massenet J.: Manon 9. 4. 1952 Strauss R.: Kavalir z rožo 30. 9. 1951 Smetana B.: Prodana nevesta 15. 4. 1952 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1. 10.1951 Beethoven L. van: Fidelio 18. 4. 1952 Strauss R.: Saloma 3.10.1951 Mozart W. A.: Don Juan 20. 4. 1952 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 4.10. 1951 Mozart W. A.: Čarobna piščal 22. 4. 1952 Wagner R.: Večni mornar 7.10.1951 Mozart W. A.: Beg iz seraja 23. 4. 1952 Verdi G.: Simone Boccanegra 10.10. 1951 Strauss R.: Kavalir z rožo Tl. 4. 1952 Mozart W. A.: Don Juan 12. 10. 1951 Massenet J.: Manon 2. 5. 1952 Mozart W. A.: Čarobna piščal 24. 10. 1951 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 19. 5. 1952 Beethoven L. van: Fidelio 9.11.1951 Strauss R.: Dafne 20. 5. 1952 Wagner R.: Večni mornar 10.11.1951 Borodin A. P.: Knez Igor 23. 5. 1952 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13. 11. 1951 Verdi G.: Othello 28. 5. 1952 Verdi G.: Othello 15. 11.1951 Mozart W. A.: Don Juan 29. 5.1952 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. 11.1951 Strauss R.: Capriccio 1. 6. 1952 Beethoven L. van: Fidelio 21.11.1951 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 2. 6.1952 Flotow F.: Marta 23. 11. 1951 Strauss R.: Saloma 7. 6. 1952 Verdi G.: Rigoletto 28. 11. 1951 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 8. 6. 1952 Beethoven L. van: Fidelio 29. 11. 1951 Beethoven L. van: Fidelio 9. 6. 1952 Verdi G.: Simone Boccanegra 1. 12.1951 Strauss R.: Arabella 10. 6. 1952 Verdi G.: Othello 3. 12.1951 Strauss R.: Arabella 15. 6. 1952 160 Verdi G.: Simone Boccanegra 6.12.1951 Strauss R.: Arabella 17. 6. 1952 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8.12. 1951 Strauss R.: Saloma 18. 6.1952 Strauss R.: Kavalir z rožo 22. 6. 1952 Wagner R.: Tannhauser 23. 6. 1952 Mozart W. A.: Čarobna piščal 27. 6. 1952 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28. 6. 1952 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 11. 1952 Mozart W, A.: Čarobna piščal 14. 11. 1952 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 16. 11. 1952 Beethoven L. van: Fidelio 17. 11. 1952 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 20. 11. 1952 Rossini G.: Seviljski brivec 26. 11. 1952 Strauss R.: Kavalir z rožo 30. 11. 1952 Strauss R.: Kavalir z rožo 5. 12. 1952 Strauss R.: Arabella 10. 12. 1952 Strauss R.: Arabella 13. 12. 1952 Mozart W. A.: Don Juan 21.12. 1952 Strauss R.: Kavalir z rožo 25. 12. 1952 Rossini G.: Seviljski brivec 31. 12. 1952 Rossini G.: Seviljski brivec 2.1.1953 Smetana B.: Prodana nevesta 6. 1.1953 Verdi G.: Rigoletto 8. 1. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 10. 1.1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 12.1.1953 Smetana B.: Prodana nevesta 14. 1. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 16. 1. 1953 Strauss R.: Saloma 17. 1. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. 1. 1953 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20.1.1953 Mozart W. A.: Don Juan 28. 1. 1953 Mozart W. A.: Beg iz seraja 30. 1. 1953 Strauss R.: Saloma 3. 2. 1953 Wagner R.: Večni mornar 4. 2. 1953 Strauss R.: Arabella 9. 2. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 10. 2. 1953 Verdi G.: Othello 11.2. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 3. 1953 Strauss R.: Arabella 7. 3. 1953 Verdi G.: Traviata 12. 3.1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 14. 3.1953 Strauss R.: Kavalir z rožo 15. 3. 1953 Verdi G.: Rigoletto 16. 3. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 18. 3. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 21. 3. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 23. 3. 1953 Rossini G.: Seviljski brivec 25. 3. 1953 Verdi G.: Rigoletto 27. 3. 1953 Wagner R.: Večni mornar 28. 3. 1953 Wagner R.: Večni mornar 1.4. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 2. 4. 1953 Massenet J.: Manon 5. 4. 1953 Verdi G.: Othello 6. 4. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 8. 4. 1953 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 4. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 13. 4. 1953 Strauss R.: Dafne 15. 4. 1953 Strauss R.: Arabella 17.4. 1953 Verdi G.: Othello 18. 4. 1953 Strauss R.: Kavalir z rožo 19. 4. 1953 Wagner R.: Tristan in Izolda 21. 4. 1953 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 26. 4. 1953 Verdi G.: Othello 27. 4. 1953 Wagner R.: Tristan in Izolda 26. 5. 1953 Mozart W. A.: Cossi fan tutte 27. 5. 1953 Strauss R.: Saloma 30. 5. 1953 Verdi G.: Othello . 2. 6. 1953 Mozart W. A.: Don Juan 3.6.1953 Rossini G.: Seviljski brivec 5. 6. 1953 Wagner R.: Tannhäuser 6. 6. 1953 Mozart W. A.: Cossi fan tutte 7. 6. 1953 Strauss R.: Arabella 8. 6. 1953 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 13. 6. 1953 Mozart W. A.: Beg iz seraja 15.6.1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 21.6.1953 Mozart W. A.: Don Juan 27.6. 1953 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 30. 6.1953 Verdi G.: Traviata 21. 10. 1953 Massenet J.: Manon L 11. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 11. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 12. 11. 1953 Puccini G.: La Boheme 17. 11. 1953 Verdi G.: Othello 18. 11. 1953 Verdi G.: Rigoletto 26. 11. 1953 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 29. 11. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 4. 12. 1953 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 6. 12. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 10.12. 1953 Strauss R.: Saloma 13. 12. 1953 Beethoven L. van: Fidelio 15. 12. 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal 22. 12. 1953 Mozart W. A.: Don Juan 27. 12. 1953 Wagner R.: Tannhäuser 30. 12. 1953 Mozart W. A.: Beg iz seraja 31. 12. 1953 Gluck Ch. W.: Alkesta 5. L 1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 1. 1954 Puccini G.: La Boheme 10. L 1954 Strauss R.: Kavalir z rožo 16. L 1954 Massenet J.: Manon 18. 1. 1954 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 14. 2. 1954 Smetana B.: Prodana nevesta 16. 2. 1954 Puccini G.: La Boheme 17. 2. 1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal 24. 4. 1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19. 2. 1954 Verdi G.: Othello 30. 4. 1955 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 24. 2. 1954 Mozart W. A.: Beg iz seraja 1. 5. 1955 Mozart W. A.: Don Juan 27.2.1954 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 2. 5. 1955 Strauss R.: Arabella 13. 3. 1954 Mozart W. A.: Beg iz seraja 15. 5. 1955 Verdi G.: Othello 14. 3.1954 Strauss R.: Saloma 21.5. 1955 Mozart W. A.: Don Juan 21. 3.1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal 28. 5. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 23. 3. 1954 Flotow F.: Marta 1. 6.1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 25. 3.1954 Wagner R.: Tannhäuser 2. 6.1955 Strauss R.: Arabella 30. 3. 1954 Mozart W. A.: Beg iz seraja 5. 6.1955 Strauss R.: Dafne 2.4. 1954 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 8. 6. 1955 Strauss R.: Saloma 3.4. 1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal 15. 6. 1955 Mozart W. A.: Beg iz seraja 7. 4. 1954 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 17. 6. 1955 Beethoven L. van: Fidelio 8. 4. 1954 Mozart W. A.: Beg iz seraja 18. 6.1955 Donizetti G.: Ljubezenski napoj 10. 4. 1954 Wagner R.: Večni mornar 19. 6. 1955 Donizetti G.: Ljubezenski napoj 12. 4. 1954 Strauss R.: Saloma 27.6. 1955 Mozart W. A.: Don Juan 22. 4. 1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal. 29. 6.1955 Donizetti G.: Ljubezenski napoj 23. 4. 1954 Verdi G.: Othello 19. 9.1955 Beethoven L. van: Fidelio 24. 4. 1954 Verdi G.: Othello 23.9.1955 Rossini G.: Seviljski brivec 26. 4. 1954 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25.9.1955 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 20. 5. 1954 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 27.9. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 23. 5. 1954 Wagner R.: Tannhäuser 29. 9. 1955 Wagner R.: Večni mornar 25. 5. 1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1.10. 1955 Beethoven L. van: Fidelio 28. 5. 1954 Beethoven L. van: Fidelio 5. 11. 1955 Händel G. F.: Julij Cezar 5. 6. 1954 Mozart W. A.: Don Juan 6. 11. 1955 Händel G. F.: Julij Cezar 10. 6. 1954 Beethoven L. van: Fidelio 8. 11. 1955 Strauss R.: Dafne 11.6. 1954 Mozart W. A.: Don Juan 17. 11. 1955 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13. 6. 1954 Beethoven L. van: Fidelio 18. 11. 1955 Donizetti G.: Ljubezenski napoj 15. 6.1954 Mozart W. A.: Rekviem 20. 11. 1955 Rossini G.: Seviljski brivec 21.12.1954 Mozart W. A.: Don Juan 22. 11.1955 Strauss R.: Saloma 22. 12.1954 Mozart W. A.: Don Juan 7. 12. 1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26. 12.1954 Beethoven L. van: Fidelio 13. 12. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 28. 12. 1954 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 12. 1955 Mozart W. A.: Beg iz seraja 1. 1. 1955 Wagner R.: Tristan in Izolda 27.12.1955 Wagner R.: Tannhäuser 14.1.1955 Strauss R.: Saloma 30.12. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 16.1.1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 31. 12.1955 Wagner R.: Večni mornar 18. 1. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 21. 1. 1956 Verdi G.: Traviata 20. 1. 1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 27. 1. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 1. 1955 Mozart W. A.: Beg iz seraja 29. 1. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 27. 1. 1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 22. 2. 2956 Strauss R.: Saloma 15. 2. 1955 Strauss R.: Saloma 24. 2. 1956 Strauss R.: Kavalir z rožo 1. 3. 1955 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 14. 3. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 3. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 16. 3. 1956 Verdi G.: Othello 5. 3. 1955 Mozart W. A.: Čarobna piščal 17. 3. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal 6. 3. 1955 Wagner R.: Tristan in Izolda 2. 4. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal 30. 3.1955 Strauss R.: Kavalir z rožo 5. 4. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3. 4. 1955 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 6. 4. 1956 Mozart W. A.: Don Juan 17. 4. 1955 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8. 4. 1956 loz Mozart W. A.: Don Juan 19. 4. 1955 Beethoven L. van: Missa solemnis 15. 4. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 16. 4. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 21. 1. 1957 Wagner R.: Tristan in Izolda 17. 4. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26. 1. 1957 Beethoven L. van: Fidelio 18. 4. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 4. 2. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 4. 1956 Mozart W. A.: Don Juan 6. 2. 1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 4. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 9. 2. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 26. 4. 1956 Gluck Ch. W.: Alkesta 13. 2. 1957 Borodin A. P.: Knez Igor 29. 4. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 17. 2. 1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3. 5. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 19. 2. 1957 Gluck Ch. W.: Alkesta 10. 5. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 21. 2. 1957 Gluck Ch. W.: Alkesta 12. 5. 1956 Strauss R.: Saloma 25. 2.1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 14. 5. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 26. 2. 1957 Borodin A. P.: Knez Igor 19. 5. 1956 Strauss R.: Saloma 5. 3. 1957 Wagner R.: Tristan in Izolda 20. 5. 1956 Mozart W. A.: Don Juan 14. 3. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25. 5. 1956 Puccini G.: La Bohème 15. 3. 1957 Wagner R.: Tristan in Izolda 28. 5. 1956 Martin F.: Vihar 19. 3. 1957 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 5. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 3. 1957 Strauss R.: Kavalir z rožo 31. 5. 1956 Mozart W. A.: Don Juan 22. 3. 1957 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 1.6. 1956 Strauss R.: Saloma 29. 3. 1957 Strauss R.: Kavalir z rožo 2. 6. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal 30. 3. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 4. 6. 1956 Gluck Ch. W.: Alkesta 8. 4. 1957 Strauss R.: Saloma 5. 6. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 4. 1957 Gluck Ch. W.: Alkesta 6. 6. 1956 Mozart W. A.: Don Juan 16. 4. 1957 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 9. 6. 1956 Strauss R.: Kavalir z rožo 23. 4. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 14. 6. 1956 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 26. 4. 1957 Martin F.: Vihar 17. 6. 1956 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 28. 4. 1957 Mozart W. A.: Don Juan 19. 6. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 27. 5. 1957 Martin F.: Vihar 20. 6. 1956 Gluck Ch. W.: Alkesta 29. 5. 1957 Martin F.: Vihar 24. 6. 1956 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 30. 5. 1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 24. 9.1956 Strauss R.: Kavalir z rožo 4. 6. 1957 ^Mozart W. A.: Beg iz seraja 6.10.1956 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 19. 6. 1957 Puccini G.: La Bohème il. 10. 1956 Wagner R.: Tannhäuser 21. 6. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13. 10. 1956 Strauss R.: Kavalir z rožo 23. 6. 1957 Strauss R.: Kavalir z rožo 14. 10. 1956 Wagner R.: Tristan in Izolda 30. 6. 1957 Pfitzner H.: Palestrina 15.10. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 3. 9. 1957 Wagner R.: Tannhäuser 19. 10. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 7. 9. 1957 Wagner R.: Tannhäuser 27. 10. 1956 Mozart W. A.: Don Juan 24. 9. 1957 Strauss R.: Saloma 29. 10. 1956 Wagner R.: Tristan in Izolda 30. 9. 1957 Wagner R.: Tannhäuser 30. 10. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 2. 10. 1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3.11.1956 Pfitzner H.: Palestrina 12.10. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 7.11. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja 15. 10. 1957 Gluck Ch. W.: Alkesta 9. 11. 1956 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 26. 10. 1957 Beethoven L. van: Fidelio 10. 11. 1956 Wagner R.: Tristan in Izolda 30. 10. 1957 Gluck Ch. W.: Alkesta 12. 11. 1956 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 31. 10. 1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 12. 1956 Beethoven L. van: Fidelio 1. 11. 1957 Mozart W. A.: Don Juan 6.12.1956 Wagner R.: Tannhäuser 4. 11. 1957 Wagner R.: Tannhäuser 28. 12. 1956 Strauss R.: Kavalir z rožo 8. 11. 1957 Mozart W. A.: Čarobna piščal 31.12. 1956 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 9. 11. 1957 Beethoven L. van: Fidelio 1. 1. 1957 Wagner R.: Tristan in Izolda 1. 12. 1957 Beethoven L. van: Fidelio 19.1. 1957 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 9. 12. 1957 163 Verdi G.: Othello 11. 12. 1957 Mozart W. A.: Beg iz seraja 14. 10. 1958 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 18. 12. 1957 Wagner R.: Tannhäuser 16. 10. 1958 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 29. 12. 1957 Hindemith P.: Slikar Mathis 17. 10. 1958 Mozart W. A.: Don Juan 1. 1. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 18. 10. 1958 Mozart W. A.: Beg iz seraja 2. 1. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 20. 10. 1958 Wagner R.: Tristan in Izolda 4. 1. 1958 Hindemith P.: Slikar Mathis 21. 10. 1958 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 15. 1.1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 25. 10. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 21. 1. 1958 Strauss R.: Saloma 26. 10. 1958 Verdi G.: Othello 22. 1. 1958 Mozart W. A.: Beg iz seraja 30. 10. 1958 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 23. 1.1958 Pfitzner H.: Palestrina 1. 11. 1958 Mozart W, A.: Don Juan 28. 1. 1958 Pfitzner H.: Palestrina 5. 11.1958 Beethoven L. van: Fidelio 15. 2. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 8. 11.1958 Beethoven L. van: Fidelio 17. 2. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 29. 11.1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 19. 2. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 1. 12. 1958 Wagner R.: Tannhäuser 21. 2.1958 Offenbach J.: Hoffmanove pripovedke 4. 12.1958 Wagner R.: Tannhäuser 23. 2.1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 6. 12. 1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 24. 2. 1958 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8. 12. 1958 Wagner R.: Tannhäuser 26. 2. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 10. 12. 1958 Pfitzner H.: Palestrina 4. 3. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 12.12. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 8. 3.1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 13. 12. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 3. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 19.12. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 20. 3. 1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 25. 12. 1958 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 22. 3. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26. 12. 1958 Mozart W. A.: Don Juan 13. 4. 1958 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28. 12. 1958 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 25. 4. 1958 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 30. 12. 1958 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 30. 4. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 31. 12. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 13. 5. 1958 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 2. 1. 1959 Hindemith P.: Slikar Mathis 17. 5. 1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 3. 1. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 19. 5. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 6. 1. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 20. 5. 1958 Mozart W. A.: Don Juan 9. 1. 1959 Hindemith P.: Slikar Mathis 23. 5. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 10.1. 1959 Mozart W. A.: Don Juan 26. 5. 1958 Hindemith P.: Slikar Mathis 11. 1. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 28. 5. 1958 Händel G. F.: Julij Cezar 16. 1. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 29. 5. 1958 Händel G. F.: Julij Cezar 18. 1. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 4. 6.1958 Strauss R.: Kavalir z rožo 24. 1. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 6.1958 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 1. 1959 Wagner R.: Tannhäuser 6. 6. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 30. 1. 1959 Hindemith P.: Slikar Mathis 15. 6. 1958 Mozart W. A.: Beg iz seraja 5. 2. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 16. 6. 1958 Händel G. F.: Julij Cezar 8. 2. 1959 Mozart W. A.: Don Juan 20. 6. 1958 Wagner R.: Tannhäuser 10. 2. 1959 Wagner R.: Tristan in Izolda 23. 6. 1958 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 14.2. 1959 Strauss R.: Saloma 27. 6. 1958 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 16. 2. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 29. 6. 1958 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 20. 2. 1959 Hindemith P.: Slikar Mathis 1. 10. 1958 Mozart W. A.: Beg iz seraja 22. 2. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 2. 10. 1958 Mozart W. A.: Don Juan 28. 2. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 4. 10. 1958 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1. 3. 1959 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 7. 10. 1958 Beethoven L. van: Fidelio 7. 3. 1959 164 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 10. 1958 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 23. 3. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 12. 10. 1958 Strauss R.: Saloma 25. 3. 1959 Poulenc F.: Pogovori kar meličank 26. 3. 1959 Händel G. F.: Julij Cezar 14. 1. 1960 Puccini G.: La Boheme 31.3. 1959 Strauss R.: Kavalir z rožo 23. 1. 1960 Beethoven L.van: Fidelio 9.-n. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 27. 1. 1960 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 10. 4. 1959 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 31. 1. 1960 Händel G. F.: Julij Cezar 14. 4. 1959 Wagner R.: Tristan in Izolda 3. 2. 1960 Wagner R.: Tannhäuser 16.4. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 16. 2. 1960 Strauss R.: Saloma 18. 4. 1959 Beethoven L. van: Fidelio 18.2. 1960 Verdi G.: Traviata 19. 4. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 21.2. 1960 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 20. 5. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 24. 2. 1960 Wagner R.: Tannhäuser 22. 5. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 27. 2. 1960 Mozart W. A.: Čarobna piščal 24. 5. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 28. 2. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 5. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 3. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 30. 5. 1959 Pizzetti I.: Umor v katedrali 9. 3. 1960 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 1.6. 1959 Pizzetti I.: Umor v katedrali 11.3. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 2. 6. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 14. 3. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 5. 6. 1959 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 15. 3. 1960 Händel G. F.: Julij Cezar 10. 6. 1959 Pizzetti L: Umor v katedrali 16. 3. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 12. 6. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 17. 3. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13. 6. 1959 Beethoven L. van: Fidelio 19. 3. 1960 Wagner R.: Tristan in Izolda 14. 6. 1959 Strauss R.: Kavalir z rožo 28. 3. 1960 Wagner R.: Tristan in Izolda 18. 6. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 31. 3.1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 19. 6. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3. 4. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 21. 6. 1959 Verdi G.: Othello 4.4. 1960 Strauss R.: Kavalir z rožo 23. 6. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 4. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 24. 6. 1959 Verdi G.: Othello 9. 4. I960 Mozart W. A.: Don Juan 26. 6. 1959 Pizzetti I.: Umor v katedrali 10. 4. 1960 Strauss R.: Kavalir z rožo 10. 9. 1959 Strauss R.: Kavalir z rožo 11.4. 1960 Strauss R.: Saloma 11.9. 1959 Mozart W. A.: Čarobna piščal 17. 4. 1960 Wagner R.: Tristan in Izolda 12. 9. 1959 Massenet J.: Manon 22. 4. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 14. 9. 1959 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 25. 4. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 15. 9. 1959 Massenet J.: Manon 27. 4. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 10. 1959 Massenet J.: Manon 30. 4. 1960 Mozart W. A.: Čarobna piščal 11. 10. 1959 Beethoven L. van: Fidelio 7. 5. 1960 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26.10. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 8. 5. 1960 Mozart W. A.: Čarobna piščal 20. 11. 1959 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 10. 5. 1960 Beethoven L. van: Fidelio 24. 11. 1959 Massenet J.: Manon 11.5. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 27. 11. 1959 Strauss R.: Capriccio 15. 5. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 3. 12. 1959 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 17. 5. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 5. 12. 1959 Massenet J.: Manon 18.5. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 12. 12. 1959 Strauss R.: Capriccio 20. 5. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 15. 12. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 21.5.1960 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 16. 12.1959 Strauss R.: Capriccio 23.5. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 17. 12. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25. 5. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 25.12. 1959 Wagner R.: Tristan in Izolda 26. 5. 1960 Strauss R.: Kavalir z rožo 26. 12. 1959 Massenet J.: Manon 27. 5. 1960 Beethoven L. van: Fidelio 30.12. 1959 Pizzetti I.: Umor v katedrali 29. 5. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 2. 1. 1960 Massenet J.: Manon 31. 5. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 5. 1. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 2. 6. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 7. 1. 1960 Strauss R.: Kavalir z rožo 3.6. 1960 165 Massenet J.: Manon 4. 6. 1960 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 1. 2. 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 6. 6.1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8. 2.1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 7. 6.1960 Strauss R.: Saloma 10. 2.1961 Strauss R.: Capriccio 9. 6. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 14. 2. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 11.6. 1960 Verdi G.: Traviata 15. 2. 1961 Borodin A. P.: Knez Igor 21. 6. 1960 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 24. 2. 1961 Mahler G.: Pesem o zemlji 26. 6. 1960 Beethoven L. van: Fidelio 26. 2. 1961 Strauss R.: Saloma 28. 6. 1960 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 28. 2. 1961 Mozart W. A.: Čarobna piščal 30. 6. 1960 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 3. 3. 1961 Wagner R.: . Rensko zlato 1. 9. 1960 Strauss R.: Kavalir z rožo 8. 3. 1961 Strauss R.: Capriccio 2. 9.1960 Massenet J.: Manon 9. 3. 1961 Mozart W. A.: Don Juan 4. 9. 1960 Mozart W. A.: Čarobna piščal 11.3. 1961 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 6. 9.1960 Massenet J.: Manon 14. 3. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 10.9.1960 Strauss J. jun.: Netopir 18. 3. 1961 Wagner R.: Tristan in Izolda 11.9. 1960 Strauss J. jun.: Netopir 26. 3. 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 12.9. 1960 Beethoven L. van: Fidelio 27. 3. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 14. 9. 1960 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin 30. 3.1961 Beethoven L. van: Fidelio 17. 9. 1960 Strauss J. jun.: Netopir 1.4. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 9. 1960 Beethoven L. van: Fidelio 5.4. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 26. 9. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 8. 4. 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 9. 1960 Strauss R.: Saloma 12. 4. 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 2.10. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13. 4. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 10. 1960 Verdi G.: Traviata 18. 4. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 5. 10. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 22. 4. 1961 Mozart W. A.: Čarobna piščal 16. 10. 1960 Beethoven L. van: Fidelio 26. 4. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 22. 10. 1960 Strauss R.: Capriccio 28. 4. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28. 10. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 1. 5. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 1. 11. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 5. 5. 1961 Beethoven L. van: Fidelio 6.11. 1960 Verdi G.: Othello 7. 5. 1961 Beethoven L. van: Fidelio 8.11. 1960 Wagner R.: Večni mornar 10. 5.1961 Beethoven L. van: Fidelio 10.11. 1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 12. 5. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 11. 1960 Mozart W. A.: Beg iz seraja 23. 5. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 26. 11. 1960 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26. 5. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8. 12. 1960 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 1. 6. 1961 Mozart W. A.: Čarobna piščal 17. 12. 1960 Wagner R.: Tristan in Izolda 4. 6. 1961 Verdi G.: Othello 19. 12. 1960 Strauss R.: Capriccio 6.6. 1961 Strauss R.: Saloma 20. 10. 1960 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 8. 6.1961 Beethoven L. van: Fidelio 23.12. 1960 Mozart W. A.: Don Juan 10. 6. 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 25.12.1960 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 17. 6. 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 30. 12.1960 Strauss R.: Capriccio 19. 6. 1961 Mozart W, A.: Cosi fan tutte 4. 1. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 23. 6. 1961 Strauss R.: Capriccio 5. 1. 1961 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 26. 6. 1961 Strauss R.: Capriccio 12. 1. 1961 Verdi G.: Othello 29. 6. 1961 Strauss R.: Saloma 19. 1. 1961 Mozart W. A.: Časi fan tutte 14. 9. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 22. 1. 1961 Strauss R.: Saloma 4. 10. 1961 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 26. 1. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 6. 10.1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 27. 1. 1961 Strauss R.: Kavalir z rožo 8. 10.1961 IAA Čajkovski P. 1. Jevgenij Onjegin 29. 1. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 10. 1961 100 Verdi G.: Othello 30. 1. 1961 Mozart W. A.: Beg iz seraja 16. 10. 1961 Mozart W. A.: Don Juan 26. 10. 1961 Verdi G.: Othello 4. 12. 1962 Mozart W, A.: Čarobna piščal 16. 1. 1962 Strauss J. jun.: Netopir 9. 12. 1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 30.1. 1962 Wagner R.: Večni mornar 16. 12. 1962 Verdi G.: Traviata 2. 2. 1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 27.12. 1962 Wagner R.: Večni mornar 9. 2. 1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 29. 12.1962 Strauss R.: Kavalir z rožo 16. 2. 1962 Strauss J. jun.: Netopir 31. 12. 1962 Mozart W. A.: Don Juan 20. 2. 1962 Strauss R.: Saloma 4. 1. 1963 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 2. 1962 Mozart W. A.: Beg iz seraja 7. 1. 1963 Strauss R.: Saloma 27.2. 1962 Strauss R.: Kavalir z rožo 10. 1. 1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 28.2.1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 12.1. 1963 Mozart W. A.: Čarobna piščal 7. 3. 1962 Strauss R.: Capriccio 20. 1. 1963 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 3. 1962 Verdi G.: Othello 23.1.1963 Mozart W. A.: Beg iz seraja II. 3. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 24. 1. 1963 Mozart W. A.: Čarobna piščal 16. 3. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26. 1. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 14. 4. 1962 Mozart W. A.: Beg iz seraja 4. 2. 1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 15. 4. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 6. 2. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 22. 4. 1962 Wagner R.: Večni mornar 12. 2. 1963 Wagner R.: Večni mornar 30. 4. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 13. 2. 1963 Wagner R.: Večni mornar 3. 5. 1962 Wagner R.: Rensko zlato 15. 2. 1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 6. 5. 1962 Strauss R.: Saloma 21. 2. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 8. 5. 1962 Strauss R.: Kavalir z rožo 25.2.1963 Mozart W. A.: Don Juan 9. 5. 1962 Mozart W. A.: Don Juan 26. 2.1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 12. 5. 1962 Mozart W. A.: Don Juan 5. 3. 1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 14. 5. 1962 Mozart W. A.: Beg iz seraja 6. 3.1963 Mozart W. A.: Beg in seraja 19. 5. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 7. 3. 1963 Mozart W. A.: Beg in seraja 22. 5. 1962 Wagner R.: Tristan in Izolda 10. 3.1963 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 24. 5. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 20. 3. 1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 2. 6. 1962 Strauss R.: Saloma 21. 3. 1963 Strauss R.: Capriccio 8. 6. 1962 Verdi G.: Othello 22. 3. 1963 Wagner R.: Tristan in Izolda 16. 6. 1962 Wagner R.: Večni mornar 28. 3. 1963 Strauss R.: Saloma 17. 6. 1962 Strauss R.: Capriccio 31. 3. 1963 Strauss R.: Capriccio 19. 6. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3.4.1963 Wagner R.: Večni mornar 10. 9.1962 Strauss R.: Kavalir z rožo 6.4.1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 13. 9. 1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 8.4. 1963 Mozart W. A.: Čarobna piščal 15. 9. 1962 Strauss R.: Kavalir z rožo 15.4. 1963 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 9.1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 16.4. 1963 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 26. 9. 1962 Verdi G.: Traviata 22.4. 1963 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 28. 9. 1962 Mozart W. A.: Don Juan 26.4. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 17. 10. 1962 Mozart W. A.: Beg iz seraja 30. 4. 1963 Mozart W. A.: Beg iz seraja 31.10. 1962 Wagner R.: Večni mornar 3.5. 1963 Mozart W. A.: Čarobna piščal 7. 11. 1962 Mozart W. A.: Beg iz seraja 5. 5. 1963 Strauss J. jun.: Netopir 10.11. 1962 Verdi G.: Othello 7. 5. 1963 Mozart W. A.: Čarobna piščal 14. 11. 1962 Strauss R.: Capriccio 16. 5. 1963 Wagner R.: Večni mornar 16. 11. 1962 Strauss R.: Kavalir z rožo 18. 5. 1963 Strauss J. jun.: Netopir 18. 11. 1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 27. 5. 1963 Verdi G.: Traviata 25. 11. 1962 Mozart W. A.: Cosi fan tutte 13. 6. 1963 Wagner R.: Večni mornar 27.11. 1962 Wagner R.: Večni mornar 17. 6. 1963 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28. 11. 1962 Wagner R.: Tristan in Izolda 23. 6. 1963 Verdi G.: Othello 29. 11. 1962 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 9. 1963 167 Mozart W. A.: Don Juan 11.9. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 13. 1. 1965 Mozart W. A.: Čarobna piščal 18. 9. 1963 Pfitzner H.: Palestrina 19. 1. 1965 Mozart W. A.: Don Juan 20. 9. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 21.1. 1965 Mozart W. A.: Don Juan 23. 9. 1963 Strauss R.: Kavalir z rožo 30.1.1965 Mozart W. A.: Don Juan 30. 9. 1963 Wagner R.: Večni mornar 13. 2.1965 Wagner R.: Večni mornar 20.12. 1963 Wagner R.: Tristan in Izolda 21. 2. 1965 Strauss R.: Kavalir z rožo 1.1. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 26.2.1965 Wagner R.: Večni mornar 15. 1. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28. 2.1965 Mozart W. A.: Beg iz seraja 18. 1. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 2. 3.1965 Strauss R.: Kavalir z rožo 21. 1. 1964 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 7. 3.1965 Wagner R.: Večni mornar 29. 1. 1964 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški 18. 3. 1965 Mozart W. A.: Don Juan 1.2. 1964 Pfitzner H.: Palestrina 20. 3. 1965 Verdi G.: Othello 16. 2. 1964 Strauss R.: Arabella 23. 3. 1965 Smetana B.: Prodana nevesta 22. 2. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10.4. 1965 Verdi G.: Othello 24. 2.1964 Pfitzner H.: Palestrina 27. 5. 1965 Mozart W. A.: Čarobna piščal 25. 2. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 23. 6. 1965 Mozart W. A.: Beg iz seraja 27. 2. 1964 Verdi G.: Othello 4. 9. 1965 Smetana B.: Prodana nevesta 1. 3. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 6. 9. 1965 Mozart W. A.: Beg iz seraja 19. 3. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 13.10.1965 Mozart W. A.: Čarobna piščal 28. 3. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 16. 10.1965 Wagner R.: Rensko zlato 1.4. 1964 Pfitzner H.: Palestrina 19. 10.1965 Mozart W. A.: Čarobna piščal 17. 4. 1964 Verdi G.: Othello 22.10.1965 Strauss R.: Kavalir z rožo 20. 4. 1964 Pfitzner H.: Palestrina 1. 11.1965 Mozart W. A.: Čarobna piščal 21. 4. 1964 Wagner R.: Tristan in Izolda 28. 11.1965 Poulenc F.: Pogovori karmeličank 24. 4. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 23. 12. 1965 Mozart W. A.: Beg iz seraja 26. 4. 1964 Strauss R.: Kavalir z rožo 26. 12. 1965 Verdi G.: Othello 1.5. 1964 Strauss R.: Kavalir z rožo 16. 1. 1966 Verdi G.: Othello 5. 5. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 21. 1. 1966 Wagner R.: Večni momar 19. 5. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 27. 1. 1966 Mozart W. A.: Beg iz seraja 27. 5. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 29. 1. 1966 Wagner R.: Tristan in Izolda 15. 6. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 2. 1966 Strauss R.: Arabella 21.6. 1964 Strauss R.: Kavalir z rožo 6. 2. 1966 Strauss R.: Arabella 23. 6.1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 9. 2. 1966 Mozart W. A.: Čarobna piščal 27.6. 1964 Beethoven L. van: Fidelio 20. 2. 1966 Strauss R.: Kavalir z rožo 18. 9. 1964 Strauss R.: Kavalir z rožo 23.2.1966 Strauss R.: Kavalir z rožo 25. 9. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 24.2.1966 Strauss R.: Kavalir z rožo 4.10. 1964 Beethoven L. van: Fidelio 28.2.1966 Wagner R.: Večni mornar 9.10. 1964 Mozart W. A.: Beg iz seraja 3. 3. 1966 Strauss R.: Kavalir z rožo 16. 10.1964 Strauss R.: Capriccio 18. 3. 1966 Mozart W. A.: Čarobna piščal 30. 10. 1964 Wagner R.: Večni mornar 13. 4. 1966 Mozart W. A.: Čarobna piščal 3. 11. 1964 Strauss R.: Kavalir z rožo 18. 4. 1966 Mozart W. A.: Don Juan 7. 11. 1964 Strauss R.: Kavalir z rožo 22.4. 1966 Mozart W. A.: Čarobna piščal 11. 11. 1964 Verdi G.: Othello 26. 5. 1966 Wagner R.: Večni momar 14. 11. 1964 Verdi G.: Othello 31. 5. 1966 Mozart W. A.: Don Juan 18. 11. 1964 Wagner R.: Večni mornar 3. 9. 1966 Mozart W. A.: Beg iz seraja 8. 12. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 9. 1966 Mozart W. A.: Čarobna piščal 29. 12. 1964 Mozart W. A.: Čarobna piščal 15. 9. 1966 168 Pfitzner H.: Palestrina 7. 1. 1965 Mozart W. A.: Don Juan 20. 9.1966 Mozart W. A.: Beg iz seraja 11. 1. 1965 Strauss R.: Kavalir z rožo 3. 10. 1966 Wagner R.: Strauss R.: Mozart W, A.: Pfitzner H.: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Strauss R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Pfitzner H.: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Strauss R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Wagner R.: Pfitzner H.: Wagner R.: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Pfitzner H.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Mozart W. A.: Beethoven L. van: Mozart W. A.: Šostakovič D. D.: Šostakovič D. D.: Wagner R.: Tristan in Izolda Kavalir z rožo Čarobna piščal Palestrina Čarobna piščal Kavalir z rožo Beg iz seraja Kavalir z rožo Tannhäuser Tristan in Izolda Tannhäuser Palestrina Beg iz seraja Kavalir z rožo Beg iz seraja Tannhäuser Čarobna piščal Kavalir z rožo Čarobna piščal Beg iz seraja Kavalir z rožo Čarobna piščal Čarobna piščal Beg iz seraja Tannhäuser Čarobna piščal Tristan in Izolda Kavalir z rožo Čarobna piščal Čarobna piščal Čarobna piščal Don Juan Tristan in Izolda Tristan in Izolda Palestrina Tristan in Izolda Čarobna piščal Capriccio Čarobna piščal Palestrina Othello Othello Othello Beg iz seraja Fidelio Čarobna piščal Katarina Izmajlovna Katarina Izmajlovna Večni mornar 9. 10. 1966 11. 10. 1966 29. 10. 1966 6. 11.1966 14. 11. 1966 15. 11. 1966 26. 11. 1966 4. 12. 1966 22. 12. 1966 29. 12. 1966 5. 1. 1967 8. 1. 1967 12.1. 1967 22. 1. 1967 2. 2. 1967 12. 2. 1967 15. 2.1967 8. 3. 1967 10. 3. 1967 14. 3. 1967 15. 3. 1967 13.4. 1967 18. 4. 1967 24. 4. 1967 4. 5. 1967 31. 5. 1967 17. 6. 1967 21. 6. 1967 28. 9. 1967 10. 10. 1967 16. 11. 1967 10. 12. 1967 17. 12. 1967 22. 12. 1967 6. 1. 1968 8. 1. 1968 9.1. 1968 17. 1. 1968 10. 2. 1968 15. 2. 2968 25. 2. 1968 28. 2. 1968 7. 3. 1968 5.4. 1968 20. 4. 1968 1.5. 1968 10. 5.1968 17. 5. 1968 18. 5. 1968 Šostakovič D. D.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Šostakovič D. D.: Mozart W. A.: Beethoven L. van: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Wagner R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Šostakovič D. D.: Mozart W. A.: Pfitzner H.: Strauss R.: Pfitzner H.: Šostakovič D. D.: Wagner R.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Beethoven L. van: Mozart W. A.: Strauss R.: Smetana B.: Smetana B.: Strauss R.: Mozart W. A.: Smetana B.: Smetana B.: Smetana B.: Wagner R.: Wagner R.: Einem G. von: Einem G. von: Einem G. von: Katarina Izmajlovna 22. 5. 1968 Tristan in Izolda 3. 6. 1968 Čarobna piščal 9. 6. 1968 Tannhäuser 18. 6.1968 Don Juan 20. 6.1968 Don Juan 29. 6.1968 Katarina Izmajlovna 18. 9. 1968 Čarobna piščal 23. 9. 1968 Fidelio 28. 9. 1968 Beg iz seraja 1. 10. 1968 Kavalir z rožo 6. 10. 1968 Beg iz seraja 8.10. 1968 Don Juan 12. 10. 1968 Čarobna piščal 3. 11. 1968 Večni mornar 5.11.1968 Don Juan 9. 11. 1968 Tristan in Izolda 24. 11. 1968 Čarobna piščal 9. 12.1968 Večni mornar 14. 12. 1968 Tannhäuser 26. 12. 1968 Beg iz seraja 13.1. 1969 Čarobna piščal 27. 1.1969 Rensko zlato 31. 1.1969 Katarina Izmajlovna 13. 3.1969 Beg iz seraja 18. 3.1969 Palestrina 13.4. 1969 Capriccio 28.4. 1969 Palestrina 5. 5.1969 Katarina Izmajlovna 19. 5. 1969 Tristan in Izolda 4. 6. 1969 Rensko zlato 10. 6.1969 Čarobna piščal 16. 6.1969 Tannhäuser 28. 6. 1969 Čarobna piščal 26. 9. 1969 Fidelio 3. 10. 1969 Beg iz seraja 6. 10. 1969 Kavalir z rožo 26. 10. 1969 Dalibor 2. 11. 1969 Dalibor 9. 11. 1969 Kavalir z rožo 13. 11. 1969 Beg iz seraja 24. 11. 1969 Dalibor 5.12.1969 Dalibor 10. 12. 1969 Dalibor 15.12.1969 Tannhäuser 18. 12.1969 Tannhäuser " 1969 Proces 31. 1. 1970 Proces 2. 2. 1970 Proces 9. 2. 1970 169 Einem G. von: Proces 13. 2. 1970 Mozart W. A.: Čarobna piščal 2. 4. 1972 Wagner R.: Tristan in Izolda 15.2. 1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 9. 4. 1972 Wagner R.: Večni mornar 7. 3. 1970 Pfitzner H.: Palestrina 18. 4. 1972 Mozart W. A.: Čarobna piščal 13. 3. 1970 Wagner R.: Tannhäuser 19. 4. 1972 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1.4. 1970 Smetana B.: Dalibor 25. 4. 1972 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10.4. 1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 11.5. 1972 Einem G. von: Proces 16.4.1970 Strauss R.: Arabella 17. 5. 1972 Mozart W. A.: Beg iz seraja 24. 4. 1970 Wagner R.: Mojstri pevci niimberški 21.5. 1972 Wagner R.: Tannhäuser 6. 5. 1970 Mozart W. A.: Beg iz seraja 23. 5. 1972 Pfitzner H.: Palestrina 12. 5. 1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 17.1. 1973 Strauss R.: Kavalir z rožo 19. 5.1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 21.1. 1973 Einem G. von: Proces 21. 5.1970 Kienzl W.: Evangelnik 3. 10. 1973 Einem G. von: Proces 6. 6.1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 7.10.1973 Smetana B.: Dalibor 10. 6. 1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 14.10.1973 Wagner R.: Tannhäuser 13. 6.1970 Mozart W. A.: Čarobna piščal 22. 10.1973 Mozart W. A.: Beg iz seraja 28.9. 1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 23. 10.1973 Strauss R.: Kavalir z rožo 29. 9.1970 Kienzl W.: Evangelnik 26. 10. 1973 Wagner R.: Večni mornar 3.10.1970 Wagner R.: Tristan in Izolda 30. 10.1973 Mozart W. A.: Čarobna piščal 5. 10. 1970 Kienzl W.: Evangelnik 1. 11. 1973 Mozart W. A.: Beg iz seraja 4.11.1970 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 10.11.1973 Einem G. von: Proces 6.11. 1970 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 13. 11. 1973 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 11. 1970 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 16.11. 1973 Mozart W. A.: Beg iz seraja 12.11. 1970 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 19.11. 1973 Einem G. von: Proces 15.11. 1970 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 23.11. 1973 Einem G. von: Proces 7. 1. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 26. 11. 1973 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26.1. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 1. 12. 1973 Mozart W. A.: Beg iz seraja 11.2. 1971 Mozart W. A.: Čarobna piščal 21. 12. 1973 Mozart W. A.: Čarobna piščal 15. 2. 1971 Kienzl E.: Evangelnik 27. 12.1973 Mozart W. A.: Beg iz seraja 4. 3. 1971 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9.1. 1974 Mozart W. A.: Čarobna piščal 6. 3.1971 Kienzl E.: Evangelnik 6.2. 1974 Mozart W. A.: Beg iz seraja 10. 3. 1971 Mozart W. A.: Čarobna piščal 8. 2. 1974 Smetana B.: Dalibor 14. 4. 1971 Kienzl W.: Evangelnik 1. 3. 1974 Wagner R.: Tristan in Izolda 2. 5. 1971 Mozart W. A.: Čarobna piščal 11.3. 1974 Mozart W. A.: Beg iz seraja 19. 5. 1971 Mozart W. A.: Čarobna piščal 29.4. 1974 Pfitzner H.: Palestrina 18. 6. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 14. 5. 1974 Pfitzner H.: Palestrina 22. 6. 1971 Wagner R.: Tannhäuser 22. 5. 1974 Mozart W. A.: Čarobna piščal 25. 9. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 11.6.1974 Smetana B.: Dalibor 19.10. 1971 Wagner R.: Tannhäuser 23. 6. 1974 Einem G. von: Proces 27. 10. 1971 Wagner R.: Tannhäuser 30. 6. 1974 Strauss R.: Kavalir z rožo 25. 11. 1971 Kienzl W.: Evangelnik 22. 9.1974 Verdi G.: Othello 8.12. 1971 Kienzl W.: Evangelnik 27. 9. 1974 Mozart W. A.: Čarobna piščal 15.12. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 7. 10. 1974 Mozart W. A.: Beg iz seraja 20. 12. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 17. 10.1974 Wagner R.: Rensko zlato 30. 12. 1971 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 24. 10.1974 Strauss R.: Kavalir z rožo 30. 1. 1972 Mozart W. A.: Čarobna piščal 26.10. 1974 Mozart W. A.: Čarobna piščal 1. 2. 1972 Mozart W. A.: Čarobna piščal 18. 12. 1974 Mozart W. A.: Beg iz seraja 11.3. 1972 Mozart W. A.: Čarobna piščal 22. 12. 1974 170 Smetana B.: Dalibor 17. 3. 1972 Wagner R.: Tannhäuser 5. 1. 1975 Mozart W. A.: Čarobna piščal 25. 3. 1972 Mozart W. A.: Čarobna piščal 31. 1. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 6. 2. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 14. 2. 1975 Pfitzner H.: Palestrina 11. 3. 1975 Mozart W. A.: Čarobna piščal 14. 3. 1975 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 16. 3. 1975 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 27. 3. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 7.4. 1975 Pfitzner H.: Palestrina 13.4. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 18. 4. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 16. 5. 1975 Wagner R.: Tristan in Izolda 1. 6. 1975 Puccini G.: Turandot 15. 6.1975 Wagner R.: Tristan in Izolda 17. 6. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 19. 6. 1975 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 27. 6. 1975 Puccini G.: Turandot 21. 9.1975 Kienzl W.: Evangelnik 29. 9.1975 Kienzl W.: Evangelnik 10. 10. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 26. 10. 1975 Kienzl W.: Evangelnik 29. 10. 1975 Pfitzner H.: Palestrina 2. 11. 1975 Mozart W. A.: Čarobna piščal 9. 11. 1975 Čajkovski P. I.: Jevgenij Onjegin 7. 12. 1975 Verdi G.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Kienzl W.: Kienzl W.: Čajkovski P. I.: Kienzl W.: Čajkovski P. I.: Wagner R.: Wagner R.: Čajkovski P. L: Wagner R.: Kienzl W.: Kienzl W.: Strauss R.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Wagner R.: Pfitzner H.: Mozart W. A.: Othello Čarobna piščal Čarobna piščal Tannhäuser Evangelnik Evangelnik Jevgenij Onjegin Evangelnik Jevgenij Onjegin Tannhäuser Tristan in Izolda Jevgenij Onjegin Tannhäuser Evangelnik Evangelnik Kavalir z rožo Tristan in Izolda Čarobna piščal Tristan in Izolda Tristan in Izolda Palestrina Čarobna piščal 6. 2. 1976 24. 2. 1976 27. 2. 1976 I. 3. 1976 3. 3. 1976 16. 3. 1976 21. 3. 1976 8.4. 1976 28. 4. 1976 16. 5. 1976 5. 6. 1976 22. 6. 1976 19. 9. 1976 8. 11. 1976 16. 11. 1976 21.11. 1976 5. 12. 1976 11. 1. 1977 24.4. 1977 15. 6. 1977 26. 10. 1977 24. 1. 1981 171 172 Pojasnilo: Dermota je na Dunaju pel naslednje vloge Beethoven L. van: FIDELIO Prvi ujetnik, Jaquino, Florestan Bizet G.: CARMEN Borodin A.: KNEZ IGOR Vladimir Čajkovski P. L: JEVGENIJ ONJEGIN Lenski, Triquet Cornelius P.: BAGDADSKI BRIVEC Nuredin d’Albert E.: MRTVE OCI Pastir Donizetti G.: DON PASQUALE Ernesto Donizetti G.: LJUBEZENSKI NAPOJ Nemorino Einem G. von: PROCES Tintorelli Flotow F.: MARTA Lyonei Gluck W. Ch.: ALKESTA Admetos Handel G. F.: JULIJ CEZAR Sekstus Handel G. F.: RODELINDA Grünwald Hindemith P.: SLIKAR MATHIS Hans Schwalb Hubay: ANA KARENINA Humperdinck E.: KRALJEVA OTROKA Kraljevič Kienzl W.: EVANGELNIK Matthias Freudhofer Leoncavallo R.: GLUMAČI Harlekin Maillart A.: EREMITOV ZVONČEK Silvain Martin F.: VIHAR Ferdinand Massenet J.: MANON Des Grieux Mozart W. A.: BEG IZ SERAJA Belmonte Mozart W. A.: ČAROBNA PIŠČAL Prvi oboroženec, Tamino Mozart W. A.: COSI FAN TUTTE Ferrando Mozart W. A.: DOJ JUAN Don Ottavio Offenbach J.: HOFFMANNOVE PRIPOVEDKE Hoffmann Pfitzner H.: PALESTRINA Prvi mojster, Tretji pevec, Škof Dandini, Palestrina Pizzetti L: UMOR V KATEDRALI Glasnik Ponchielli A.: LA GIOCONDA Isepo Poulenc F.: POGOVORI KARMELIČANK Spovednik Puccini G.: Puccini G.: Puccini G.: Rossini G.: Smetana B.: Smetana B.: Strauss J.: Strauss J.: Strauss J.: Strauss J.: Strauss J.: Strauss J.: Strauss J.: Strauss R.: Šostakovič F.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Verdi G.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wolf-Ferrari E.: LA BOHÈME MADAME BUTTERFLY TURANDOT SEVILJSKI BRIVEC DALIBOR PRODANA NEVESTA NOČ V BENETKAH NETOPIR ARABELLA CAPRICCIO DAFNE DAN MIRU KAVALIR Z ROŽO SALOMA KATARINA IZMAJLOVA AIDA DON CARLOS FALSTAFF OTHELLO RIGOLETTO TRAVIATA TRUBADUR MOJSTRI PEVCI nürnberSki PARSIFAL RENSKO ZLATO SOMRAK BOGOV TANNHÄUSER TRISTAN IN IZOLDA VEČNI MORNAR ZVEDAVE ŽENSKE Rudolf Pinkerton Altoum Grof Almaviva Dalibor Janko Vojvoda Alfred Matteo Flamand Leukipos Piemontezer Gostilničar, Pevec Narabot Zinovij Borisovič Izmajlov Sel Kraljevski glasnik Fenton Cassio Borsa, Marullo, Vojvoda Alfred Ruiz David Četrti oproda Froh Froh Walther von der Vogelweide Mlad mornar Krmar Florindo KONCERTNI NASTOPI ANTONA DERMOTE NA DUNAJU Koncertni večer. (Prvi javni nastop) 24. 5. 1935 Haydn J.: Stvarjenje M 30. L 1946 Koncert v Slovenskem krožku 22.4.1936 Wolf H.: Italijanska pesmarica K 27.2.1946 Slavnostni koncert 2. 12. 1936 Recital M 14. 3.1946 Bach J. S.: Pasijon po Mateju M 17. 4. 1946 Beethoven L. van Deveta simfonija 1937 Bach J. S.: Pasijon po Mateju M 18.4. 1946 Schumann R.: Prizori iz Goethejevega Mahler G.: Pesem o zemlji M 31. 10. 1946 Fausta K 19. 2. 1937 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 24.11. 1946 Bach J. S.: Pasijon po Mateju K 15.3. 1937 Beethoven L. van.: Missa solemnis M 22.12.1946 Bach J. S.: Pasijon po Mateju 21.3.1937 Recital M 12. 2. 1947 Bruckner A.: Te Deum M 27.10.1937 Verdi G.: Rekviem M 15. 2. 1947 Mozart W. A.: Rekviem M 27.10.1937 Verdi G.: Rekviem M 16. 2. 1947 Beethoven L. van.: Missa solemnis 8. 11. 1937 Bach J. S.: Pasijon po Mateju M 1.4. 1947 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati M 15. 6. 1938 Bach J. S.: Pasijon po Mateju M 2. 4. 1947 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 16. 12. 1938 Haydn J.: Stvarjenje K 12. 5. 1947 Verdi G.: Rekviem M 22.2.1939 Händel G. F.: Mesija M 5. 11. 1947 Bach J. S.: Pasijon po Janezu K 15. 3. 1939 Händel G. F.: Mesija M 6. 11. 1947 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati M 5. 4. 1939 Bach J. S.: Pasijon po Mateju M 26. 3.1948 Recital K 14. 4. 1939 Recital M 28.11. 1948 Haydn J.: Stvarjenje 3. 12. 1939 Verdi G.: Rekviem M 16. 3.1949 Recital 14. 2. 1940 Verdi G.: Rekviem M 17. 3. 1949 Beethoven L. van: Deveta simfonija 3. 1940 Beethoven L. van.: Missa solemnis M 26.11. 1949 Ziehrer M.: Koncert M 3. 3. 1940 Recital M 9. 11. 1950 Koncert K 22. 3. 1940 Verdi G.: Rekviem M 18.11. 1950 Recital K 16. 4. 1940 Verdi G.: Rekviem M 19.11.1950 Haydn J.: Letni časi K 4. 12. 1940 Beethoven L. van.: Missa solemnis M 6.12. 1950 Beethoven L. Van.: Missa solemnis K 1941 Beethoven L. van.: Missa solemnis M 7.12. 1950 Koncert v okviru Beethoven L. van.: Missa solemnis 8.12.1950 Grillparzerjevega tedna RH 19. 1. 1941 Mozart W. A.: Rekviem 13.12.1950 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati M 19. 2. 1941 Schubert F.: Lepa mlinarica K 15. 2.1951 Bach J. S.: Pasijon po Mateju K 7. 3. 1941 Bach J. S.: Pasijon po Mateju K 18. 3. 1951 Beethoven L. van: Missa solemnis M 17.12.1941 Bach J. S.: Maša v h-molu M 21.3.1951 Recital K 23.4. 1942 Bach J. S.: Maša v h-molu M 22. 3. 1951 Recital K 12. 2. 1943 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 5.5.1951 Bruckner A.: Te Deum M 12. 5. 1943 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 6. 5.1951 Recital K 11.7. 1944 Bach J. S.: Božični oratorij K 9.12.1951 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 10. 1944 Mendelssohn Schubert F.: Maša v Es-duru M 11. 12. 1944 -Bartholdy F.: Valpurgina noč K 24. 4. 1952 Recital RH 14. 7. 1945 Bach J. S.: Božični oratorij M 15. 12. 1952 Recital 11. 12. 1945 Recital M 25.4. 1953 Haydn J.: Stvarjenje M 29. 1. 1946 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 30.5. 1953 173 Beethoven L. van.: Etti K.: Bach J. S.: Bach J. S.: Beethoven L. van.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Beethoven L. van.: Beethoven L. van.: Haydn J.: Gluck Ch. W.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Bach J. S.: Beethoven L. van.: Beethoven L. van.: Beethoven L. van.: Beethoven L. van.: Schubert F.: Haydn J.: Mozart W. A.: Bruckner A.: Haydn J.: Haydn J.: Schmidt F.: Dallapiccola L.: Stravinski I.: Stravinski I.: Beethoven L. van.: Beethoven L. van.: Berlioz H.: Bach J. S.: Bach J. S.: Bach J. S.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mahler G.: Beethoven L. van.: Deveta simfonija Recital Kantata Pasijon po Mateju Pasijon po Mateju Recital Deveta simfonija Maša ob kronanju Maša ob kronanju Recital Deveta simfonija Missa solemnis Stvarjenje Ifigenija na Tavridi (koncertna izv.) Rekviem Rekviem Pasijon po Janezu Deveta simfonija Deveta simfonija Deveta simfonija Deveta simfonija Matineja Recital Lepa mlinarica Letni časi Recital Rekviem Maša v f-molu Stvarjenje Recital Stvarjenje Knjiga s sedmimi pečati Ujetnik (koncertna izvedba) Canticum sacrum Canticum sacrum Deveta simfonija Deveta simfonija Faustovo pogubljenje Pasijon po Mateju Pasijon po Mateju Pasijon po Mateju Recital Rekviem Rekviem Pesem o zemlji Matineja Missa solemnis M 31. 5.1953 M 19.11. 1953 6.1. 1954 K 15. 4. 1954 K 17. 4. 1954 14.4. 1955 M 17.4. 1955 M 28. 1. 1956 M 29. 1. 1956 M 12. 3.1956 K 15. 4. 1956 M 15. 4.1956 M 3. 6.1956 10. 6.1956 23. 6.1956 24. 6.1956 K 14.4. 1957 M 6. 6.1957 M 7. 6.1957 M 8. 6.1957 M 9. 6. 1957 20. 6. 1957 6. 8. 1957 K 16.12.1957 K 22.12. 1957 K 6. 1.1958 M 27. 1. 1958 M 1. 6. 1958 M 17. 7. 1958 K 3. 4. 1959 M 31. 5.1959 12.11.1959 K 18. 12.1959 M 9.1.1960 M 10.1.1960 K 11.1.1960 K 12. 1.1960 K 10. 2. 1960 M 23. 3. 1960 M 24. 3. 1960 K 27. 3. 1960 K 30. 3.1960 M 13.4. 1960 M 14. 4. 1960 26. 6. 1960 29.10.1960 M 11.2. 1961 Beethoven L. van.: Missa solemnis Recital M M 12. 2.1961 7. 6. 1961 Pfitzner H.: O nemški duši M 15. 6. 1961 Kodaly Z.: Psalmus hungaricus 13. 2. 1962 Schubert F.: Maša v Es-duru M 13.2.1962 Schubert F.: Maša v Es-duru Recital M 14. 2.1962 13. 3. 1962 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati M 30. 3.1962 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati M 31. 3.1962 Bach J. S.: Pasijon po Janezu M 10.4. 1962 Bach J. S.: Pasijon po Janezu M 11.4. 1962 Beethoven L. van.: Deveta simfonija K 14. 6. 1962 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 15. 6.1962 Schubert F.: Zimsko popotovanje K 11. 12. 1962 Haydn J.: Stvarjenje M 5. 1. 1963 Haydn J.: Stvarjenje M 6.1.1963 Recital K 29. 3.1963 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 6.4. 1963 Beethoven L. van.: Deveta simfonija M 7. 4. 1963 Bach J. S.: Božični oratorij M 17.12. 1963 Bruckner A.: Deveta simfonija M 23. 3. 1964 Bruckner A.: Deveta simfonija M 31.3. 1964 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati 6. 6. 1964 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati Koncert v spomin Josephu Marxu Recital M 10. 6.1964 21.9. 1964 12. 2.1965 Mozart W. A.: Maša ob kronanju Schubertiada M 29. 5.1965 11.6. 1965 Beethoven L. van: Deveta simfonija M 27. 3. 1966 Mozart W. A.: Maša ob kronanju 29. 5. 1966 Mahler G.: Tožba K 28. 5. 1967 Mahler G.: Tožba K 29. 5. 1967 Bruckner A.: Te Deum Koncert ob 150-letnici Akademije za glasbo in K 19. 11.1967 gledališko umetnost K 24.1.1968 Bruckner A.: Te Deum Recital Recital 25. 6. 1968 11.9. 1968 20. 5. 1969 Händel G. F.: Belsazar 20.11.1969 Schubert F.: Lepa mlinarica M 3. 6. 1970 Recital M 3. 5. 1973 Mozart W. A.: Rekviem Recital 8.12.1973 19. 4. 1974 Bruckner A.: Maša v f-molu 16. 6. 1974 Schubert F.: Zimsko popotovanje 20.2,1975 Recital M 11.4. 1975 Schubert F.: Lepa mlinarica 11.3. 1976 Recital 15. 7. 1978 Bruckner A.: Te Deum 15. 7. 1980 Recital 2. 10. 1980 Družinski koncert 15. 10 1980 Haydn J.: Letni časi 21.4. 1985 M = Musikverein, K = Konzerthaus, RH = Redoutensaal-Hofburg 175 NASTOPI ANTONA DERMOTE NA SLAVNOSTNIH IGRAH V SALZBURGU Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Wagner R.: Beethoven L. van: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Wagner R.: Beethoven L. van.: Mozart W. A.: Wagner R.: Mozart W. A.: Beethoven L. van.: Wagner R.: Beethoven L. van.: Wagner R.: Mozart W. A.: Beethoven L. van.: Strauss R.: Beethoven L. van.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Strauss R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mojstri pevci niirnberški Mojstri pevci niirnberški Mojstri pevci niirnberški Mojstri pevci niirnberški Tristan in Izolda Čarobna piščal Mojstri pevci niirnberški Čarobna piščal Mojstri pevci niirnberški Čarobna piščal Mojstri pevci niirnberški Maša C-dur Čarobna piščal Don Juan Tannhäuser Fidelio Don Juan Tannhäuser Don Juan Fidelio Tannhäuser Fidelio Tannhäuser Don Juan Fidelio Kavalir z rožo Deveta simfonija Don Juan Beg iz seraja Kavalir z rožo Don Juan Don Juan Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 4. 8. 1941 Zorn 8. 8. 1936 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 8. 8. 1941 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 13. 8. 1941 Zorn 14. 8. 1936 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 14. 8. 1941 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 18. 8. 1941 Zorn 18. 8.1936 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 19. 8. 1941 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 21.8. 1941 Zorn 22. 8. 1936 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 22. 8. 1941 Mladi mornar 27. 8. 1936 Beethoven L. van. Deveta simfonija 24. 8. 1941 Prvi oboroženec 30. 7. 1937 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1.8. 1946 Schubert F.: Maša št. 6. Es-dur 4. 8. 1946 Zorn 5. 8.1937 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 6. 8. 1946 Prvi oboroženec 7. 8.1937 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 8. 8.1946 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 12. 8. 1946 Zorn 12. 8.1937 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 13. 8. 1946 Prvi oboroženec 16. 8. 1937 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 17. 8.1946 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 20. 8.1946 Zorn 20. 8. 1937 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 22. 8. 1946 22. 8. 1937 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 24. 8.1946 Prvi oboroženec 31. 8. 1937 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 27. 8. 1946 Don Ottavio 25.7. 1938 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 1. 8. 1947 Walther 29. 7. 1938 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 8. 8. 1947 1. ujetnik 30. 7.1938 Verdi G.: Rekviem 10. 8. 1947 Don Ottavio 3. 8.1938 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 19. 8. 1947 Walther 4. 8. 1938 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 26. 8. 1947 Don Ottavio • 15. 8.1938 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 27. 7. 1950 1. ujetnik 8. 8.1938 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 31. 7. 1950 Walther 16. 8.1938 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 4. 8. 1950 1. ujetnik 20. 8.1938 Beethoven L. van: Fidelio Jaquino 5. 8. 1950 Walther 26. 8.1938 Beethoven L. van: Fidelio Jaquino 11.8. 1950 Don Ottavio 27. 8. 1938 Strauss R.: Capriccio Flamand 12. 8. 1950 1. ujetnik 31. 8.1938 Beethoven L. van: Fidelio Jaquino 14. 8. 1950 Pevec 1.8.1939 Beethoven L. van: Fidelio Jaquino 17. 8.1950 6. 8. 1939 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 18. 8. 1950 Don Ottavio 9. 8.1938 Strauss R.: Capriccio Flamand 19. 8.1950 Belmonte 14. 8.1939 Schmidt F.: Knjiga s sedmimi Pevec 15. 8. 1939 pečati 20. 8. 1950 Don Ottavio 18. 8. 1939 Beethoven L. van: Fidelio Jaquino 22. 8. 1950 Don Ottavio 27. 8. 1939 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 29. 8. 1950 Strauss R.: Strauss R.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Verdi G.: Mozart W. A.: Verdi G.: Bruckner A.: Mozart W. A.: Verdi G.: Verdi G.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Verdi G.: Beethoven L. v Verdi G.: Mozart W. A.: Verdi G.: Verdi G.: Beethoven L. v Verdi G.: Rossini G.: Mozart W. A.: Verdi G.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Messner J.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Capriccio Capriccio Idomeneo Čarobna piščal Čarobna piščal Othello Čarobna piščal Othello Te Deum Čarobna piščal Othello Othello Rekviem Čarobna piščal Othello Deveta simfonija Othello Čarobna piščal Othello Othello Maša v C-duru Othello Stabat mater Čarobna piščal Othello Rekviem Don Juan Cosi fan tutte Stabat mater Don Juan Cosi fan tutte Don Juan Cosi fan tutte Cosi fan tutte Don Juan Cosi fan tutte Don Juan Cosi fan tutte Cosi fan tutte Flamand 26. 8. 1950 Mozart W. A. Flamand 30. 8. 1950 Mozart W. A. Arbaces 8. 1951 Mozart W. A. Tamino 1.8.1951 Mozart W. A. Tamino 6.8. 1951 Mozart W. A. Cassio 7. 8. 1951 Mozart W. A. Tamino 10. 8. 1951 Mozart W. A. Cassio 11. 8. 1951 Mozart W. A. 12. 8. 1951 Mozart W. A. Tamino 17. 8. 1951 Mozart W. A. Cassio 18. 8. 1951 Mozart W. A. Cassio 21. 8. 1951 Mozart W. A. 26. 8. 1951 Mozart W. A. Tamino 29. 8. 1951 Mozart W. A. Cassio 30. 8. 1951 Mozart W. A. 31.8. 1951 Mozart W. A. Cassio 29. 7. 1952 Mozart W. A. Tamino 31. 7. 1952 Mozart W. A. Cassio 4. 8. 1952 Mozart W. A. Cassio 16. 8. 1952 Mozart W. A. 17. 8. 1952 Mozart W. A. Cassio 22. 8.1952 Mozart W. A. 25. 8. 1952 Mozart W. A. Tamino 26. 8. 1952 Mozart W. A. Cassio 28. 8.1952 Mozart W. A. 30. 8. 1952 Mozart W. A. Don Ottavio 27. 7. 1953 Mozart W. A. Ferrando 31.7.1953 Mozart W. A. 2. 8.1953 Mozart W. A. Don Ottavio 3. 8.1953 Mozart W. A. Ferrando 4. 8. 1953 Mozart W. A. Don Ottavio 8. 8.1953 Mozart W. A. Ferrando 9. 8. 1953 Mozart W. A. Ferrando 15. 8. 1953 Schumann F., Don Ottavio 18. 8.1953 WolfH., Ferrando 23. 8. 1953 Strauss R.: Don Ottavio 28. 8.1953 Mozart W. A. Ferrando 29. 7. 1954 Schmidt F.: Ferrando 2. 8. 1954 Don Juan Don Ottavio 3. 8. 1954 Don Juan Don Ottavio 6. 8. 1954 Cosi fan tutte Ferrando 8. 8. 1954 Don Juan Don Ottavio 10. 8. 1954 Don Juan Don Ottavio 13. 8. 1954 Cosi fan tutte Ferrando 15. 8. 1954 Don Juan Don Ottavio 18.8. 1954 Cosi fan tutte Ferrando 22. 8. 1954 Čarobna piščal Tamino 25. 7. 1955 Čarobna piščal Tamino 2. 8. 1955 Beg iz seraja Belmonte 3. 8. 1955 Čarobna piščal Tamino 8. 8. 1955 Beg iz seraja Belmonte 10. 8.1955 Beg iz seraja Belmonte’ 14. 8. 1955 Čarobna piščal Tamino 16. 8. 1955 Koncertni ariji 20. 8. 1955 Beg iz seraja Belmonte 21. 8. 1955 Čarobna piščal Tamino 26. 8.1955 Beg iz seraja Belmonte 28. 8. 1955 Rekviem 26. 7. 1956 Čarobna piščal Tamino 2. 8. 1956 Cosi fan tutte Ferrando 8. 8. 1956 Čarobna piščal Tamino 9. 8. 1956 Cosi fan tutte Ferrando 13. 8. 1956 Čarobna piščal Tamino 16. 8. 1956 Cosi fan tutte Ferrando 20. 8. 1956 Čarobna piščal Tamino 23. 8.1956 Cosi fan tutte Ferrando 23. 8. 1956 Cosi fan tutte Ferrando 28. 8. 1956 Čarobna piščal Tamino 29. 8. 1956 Cosi fan tutte Ferrando 2. 8.1957 Cosi fan tutte Ferrando 9. 8. 1957 Cosi fan tutte Ferrando 18. 8. 1957 Recital 22. 8. 1957 Cosi fan tutte Ferrando 25. 8.1957 Knjiga s sedmimi pečati 23. 8. 1959 177 NEKAJ GOSTOVANJ ANTONA DERMOTE ADELAIDE Recital Recital 1. 9. 1954 7. 10. 1954 ALBURY Recital 16. 9. 1954 AMSTERDAM Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 7. 1940 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 7. 1940 Rossini G.: Seviljski brivec Grof Almaviva 29. 10. 1940 Mozart W. A.: Mendelssohn- Cosi fan tutte Ferrando 1948 Bartholdy F.: Valpurgina noč Koncert z orkestrom 29. 10. 1959 29. 10. 1959 Mahler G.: Osma simfonija 6. 1963 Mahler G.: Pesem o zemlji 8. 4. 1964 Mahler G.: Pesem o zemlji 10. 4. 1964 ARNHEIM Mahler G.: Pesem o zemlji 1. 2. 1963 ANTWERPEN Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 19.'5. 1948 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1948 Beethoven L. van. : Deveta simfonija Veliki simfonični koncert 1948 9. 1. 1961 ATENE Beethoven L. van. : Deveta simfonija 21. 8. 1964 AUGSBURG Gluck W. Ch.: Ifigenija na Tavridi 10. 6.1956 Mozart W. A.: Rekviem 23.6. 1956 Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 27. 5. 1961 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 5. 1961 BADEN Haydn J.: Stvarjenje 6. 1937 Offenbach J.: Hoffmannove pripovedke 19. 2. 1946 BAD GASTEIN Recital 16. 8. 1957 BADGODESBERG Koncert 22. 4. 1956 BALLARAT Recital 2. 12. 1954 BARCELONA Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte Beethoven L. van.: Deveta simfonija Recital Mahler G.: Pesem o zemlji 1956 27. 9. 1965 15. 10. 1966 30. 3. 1974 BASEL Verdi G.: Hydn J.: Rekviem Letni časi 2. 4. 1949 8. 3. 1964 BAYREUTH Beethoven L. van.: Deveta simfonija 7. 1953 BELJAK Liszt F.: Simfonija Faust 3. 8. 1977 BEOGRAD Mozart W. A.: Recital Rekviem 31. 10. 1951 29. 3. 1971 BERLIN Haydn J.: Stvarjenje Beethoven L. van.: Missa solemnis 12.1960 1963 BERN Hydn J.: Stvarjenje Beethoven L. van.: Missa solemnis 24. 5. 1958 13. 3.1959 BONN Beethoven L. *an.: Missa solemnis Schubert F.: Zimsko popotovanje 10. 1961 14. L 1963 BORDEAUX Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 17. 3. 1938 BRATISLAVA Verdi G.: Traviata Puccini G. La Bohème Bach J.: Pasijon po Mateju Alfred Rudolf 29. 3. 1936 20. 4. 1940 27. 5. 1942 BREGENZ Beethoven L. van.: Missa solemnis Strauss R.: 1001 noč Cornelius P.: Badadski brivec Beethoven L. van.: Fidelio (koncertna izvedba) Mahler G.: Pesem o zemlji 8. 1958 Sultan Sulejman 1959 Nuredin 28. 7. 1960 Florestan 11.8.1960 1960 BRISBANE Recital Recital Recital 15. 10. 1954 20. 10. 1954 23. 10. 1954 BRUSELJ Beethoven L. van.: Deveta simfonija Beethoven L. van.: Deveta simfonija Offenbach J.: Ljubezenski napoj Mozart W. A.: Don Juan Beethoven L. van.: Deveta simfonija Mozart W. A.: Cosi fan tutte Bach J. S.: Pasijon po Janezu Bach J. S.: Pasijon po Mateju Bach J. S.: Pasijon po Mateju Bach J. S.: Maša v h-molu Beethoven L. van.: Deveta simfonija Mozart W. A.: Don Juan Strauss R.: Kavalir z rožo Mozart W. A.: Cosi fan tutte Mozart W. A.: Beg iz seraja Recital Beethoven L. van.: Deveta simfonija Beethoven L. van.: Deveta simfonija Rossini G.: Stabat mater Janaček L.: Glagolska maša Bach J. S.: Pasijon po Janezu Beethoven L. van.: Deveta simfonija Nemorino Don Ottavio Ferrando Don Ottavio Pevec Ferrando Belmonte 23. 5. 1938 24. 5. 1938 1947 1947 8.5. 1948 20. 5. 1948 4. 1949 9. 4. 1949 11.4. 1949 12. 4. 1949 21. 5. 1949 22. 6. 1949 6. 1949 6. 1949 6. 1949 8. 3. 1950 3. 3. 1951 6. 5. 1958 2. 1960 2.1960 2. 1960 5. 11. 1963 BUDIMPEŠTA Recital Schubert F.: Zimsko popotovanje Recital 15.4. 1961 1972 1980 BUENOS AIRES Strauss R.: Dafne Leukipos 1. 10. 1948 Weber C. M.: Čarostrelec Maks 13. 10. 1948 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 27. 10. 1948 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 28. 8. 1949 Wagner R.: Mojstri pevci David 11.9. 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 21. 10. 1949 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 25. 10. 1949 Janaček L.: Jenufa Laca 11.7. 1950 Strauss R.: Saloma Narabot 5. 9. 1952 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 17. 9. 1952 Wagner R.: Večni mornar Krmar 26. 9. 1952 Beethoven L. van.: : Fidelio Florestan 8. 9.1953 Stravinski L: Kralj Edip Kralj Edip 23.9. 1953 Berg A.: Wozzeck Tamburmajor 13. 10.1953 Beethoven L. van. : Deveta simfonija 2.4. 1958 Recital 8.4. 1958 BUKAREŠTA Recital 9.9. 1961 Beethoven L. van. : Fidelio Florestan 9. 1961 CANBERRA Recital 7. 10. 1954 CELJE Recital 13. 5. 1964 Schubert F.: Zimsko popotovanje 17. 2. 1965 CELOVEC Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 1964 DRESDEN Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 2. 1942 DUBROVNIK Recital 17. 8. 1960 Bach J. S.: Maša v h-molu 131 7. 1965 Recital 15. 7. 1965 EDINBURG Mahler G.: Pesem o zemlji 29. 8. 1957 EISENSTADT Haydn J.: Stvarjenje 30. 5. 1959 FIRENCE Mozart W. A.: Rekviem 5. 1949 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 5. 1949 179 180 Mozart W. A.: Mozart W. A.: Mozart W. A.: Beg iz seraja Čarobna piščal Don Juan Recital Belmonte Tamino Don Ottavio 5. 1949 5. 1949 5. 1949 1. 12. 1954 GAND Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 19. 5. 1948 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 6. 9. 1963 GRADEC Beethoven L. van.: Bach J. S.: Mozart W. A.: Missa solemnis Maša v h-molu Recital Don Juan Don Ottavio 12. 7. 1946 17.2. 1950 13. 6.1955 4. 1956 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 4. 1956 Schubert F.: Beethoven L. van.: Lepa mlinarica : Fidelio Florestan 17. 5. 1956 1958 Händel G. F.: Beethoven L. van.: Bach J. S.: Mesija : Deveta simfonija Maša v h-molu 4. 1959 17. 11. 1960 12.12. 1964 Simfonični koncert v spomin Schubert F.: Schmidt F.: Josephu Marxu Lepa mlinarica Knjiga s sedmimi pečati Ob 100-letnici skladateljevega rojstva 18. 5. 1967 21. 3. 1968 13. 12. 1974 GRAFENEGG Recital 11.5. 1974 Recital 27. 5.1978 Haydn J.: Stabat mater 7. 6. 1980 Haydn J.: Stvarjenje 7. 9. 1980 HAAG Rossini G.: Seviljski brivec Almaviva 10. 1940 Mahler G.: Pesem o zemlji 11. 1947 Schubert F.: Zimsko popotovanje 30. 9. 1976 HAMBURG Mahler G.: Pesem o zemlji 11. 1947 Bach J.: Pasijon po Mateju 18. 4. 1962 HANNOVER Večer italijanskih opernih arij HELSINKI Večer opernih arij 1958 Beethoven L. van.: Deveta simfonija 9.6.1958 Mozart W. A.: Begizseraja Belmonte 22.5.1962 HOBART Recital Recital 11. 11. 1954 13. 11. 1954 HOHENEMS Recital 1978 INNSBRUCK Verdi G.: Traviata Alfred 15. 5. 1937 Recital 16. 9. 1959 KIEL Schmidt F.: Knjiga s sedmimi pečati 11. 1964 KÖBENHAVEN Recital 1956 Recital 1961 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 6. 1963 KROPA Jubilejni koncert 1975 LANNCESTON Recital 9. 11. 1954 LIENZ Recital 15. 3. 1963 Recital 11.3. 1966 LINZ Verdi G.: Rekviem 5. 1944 Recital 3. 2. 1950 Verdi G.: Rekviem 21.2. 1951 Beethoven L. van.: Missa solemnis 3. 1951 Recital 6. 3. 1957 Haydn J.: Letni časi 9. 3. 1959 Verdi G.: Rekviem 6. 2. 1961 Recital L 3. 1963 Bruckner A.: Te Deum 9. 1964 Kronsteiner J.: Marija 7.12. 1965 Kronsteiner J.: Marija 8. 5.1966 Verdi G.: Rekviem 11.3.1968 Bach J. S.: Maša v h-molu 19. 5. 1968 Bruckner A.: Te Deum 7. 12. 1968 Recital 21. L 1968 Verdi G.: Rekviem 26. 6.1975 Rossini G.: Stabat mater 17. 6.1976 Schubert F.: Zimsko popotovanje 4. 1980 LIZBONA Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 1953 Strauss R.: Saloma Narabot 1953 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 1954 Strauss R.: Kavalir z rožo Pevec 1954 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški David 1954 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Fernando 1958 LJUBLJANA Verdi G.: Traviata Alfred 8. 4. 1936 Koncert 15.4.1936 Verdi G.: Traviata Alfred 3. 10.1936 Puccini G.: Madame Butterfly Pinkerton 8. 10. 1936 Puccini G.: Madame Butterfly Pinkerton 3. 3. 1937 Puccini G.: La Bohème Rudolf 6. 3.1937 Puccini G.: La Bohème Rudolf 1. 1. 1938 Solistični koncert 15.1. 1940 Verdi G.: Traviata Alfred 7. 7. 1947 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 4. 11. 1951 Recital SF 27.10. 1951 Operni koncert Union 10. 7. 1953 Bach J. S.: Magnificat SF 1. 12. 1955 Recital SF 2.11. 1959 Nastop na koncertu ob 500-letnici Ij škofije stolnica 8. 9. 1962 Recital SF 8. 5. 1964 Schubert F.: Zimsko popotovanje SF 15. 2. 1965 Bach J. S.: Visoka maša v h-molu SF 8.4. 1965 Mozart W. A.: Rekviem SF 19. 2. 1969 Mozart W. A.: Rekviem SF 26. 3.1971 Bach J. S.: Pasijon po Mateju 4. 1971 Bach J. S.: Pasijon po Mateju Recital slovenskih SF 9. 6.1972 samospevov SF 19.2.1973 Bach J. S.: Pasijon po Mateju 5. 1973 Mahler G.: Pesem o zemlji 15.2.1974 Koncert v stolnici 13.4. 1980 Radio Ljubljana: Oddaja »V živo« 24. 9.1986 SF = Slovenska filharmonija LONDON Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 1. 10. 1947 Beethoven L. van. : Fidelio Jaquino 1947 Strauss R.: Saloma Narabot 1947 Recital 5. 12. 1948 Beethoven L. van. : Missa solemnis 29. 9. 1956 Beethoven L. van. : Deveta simfonija 24.4.1963 MAINZ Mozart W. A.: Wagner R.: Smetana B.: Offenbach J.: Mozart W. A.: Mahler G.: Čarobna piščal Mojstri pevci niirnberški Prodana nevesta Hoffmannove pripovedke Don Juan Pesem o zemlji Tamino David Janko Hoffmann Don Ottavio 23. 6. 1953 1954 1954 1954 1954 23. 9. 1961 MARIBOR Recital Slovenski samospev 11. 5. 1964 13. 5. 1968 Mahler G.: MELBOURNE Pesem o zemlji Recital Recital Recital 16. 2. 1974 25. 11. 1954 30. 11. 1954 4. 12. 1954 MILANO Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1. 1947 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1948 Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 5. 1958 Wagner R.: Tristan in Izolda Mornar 5. 1958 Bach J. S.: Pasijon po Janezu 4. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 15. 5. 1959 Bach J. S.: Pasijon po Janezu 24. 10. 1959 MONTE CARLO Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 7. 3. 1954 Verdi G.: Traviata Alfred 20. 3. 1955 MONTREUX Beethoven L. van. : Deveta simfonija 8. 1965 MÜNCHEN Rossini G.: Seviljski brivec Almaviva 7. 1938 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 11.1938 Rossini G.: Seviljski brivec Almaviva 11. 1938 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin Lenski 4. 1939 Rossini G.: Seviljski brivec Almaviva 2. 1940 Verdi G.: Traviata Alfred 5.2.1940 Humperdinck E.: Kraljeva otroka Kraljevič 1940 Čajkovski P. L: Jevgenij Onjegin Lénski 10. 4. 1940 Verdi G.: Traviata Alfred 3. 5. 1940 Strauss R.: Dafne Recital Leukipos 5. 1941 2. 10. 1942 Beethoven L. van.: Deveta simfonija Recital 15. 12. 1954 25. 1. 1959 181 182 MÜNSTER Verdi G.: Rekviem 4. 1944 NEAPELJ Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1947 Wagner R.: Mojstri pevci niirnberški David 12. 1950 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 12. 1950 NICA Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 1943 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 5. 3. 1947 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 7. 3. 1947 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 9. 3. 1947 NÜRNBERG Recital 20. 5.1967 OGLEJ Beethoven L. van. : Kristus na Oljski gori 7.1971 OHRID Recital 10. 7. 1965 ORANGE Recital 6. 12. 1954 OSOJE Recital 18. 8. 1976 Liszt F.: Faust 3. 8. 1977 OSTENDE Beethoven L. van.: Deveta simfonija 8.1963 PALO ALTO Recital 21. 5. 1979 Recital 22. 5. 1979 PARIZ Mozart W. A.: Rekviem 1937 Bruckner A.: Te Deum 1937 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 12. 3. 1947 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 14. 3. 1947 Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 16. 3. 1947 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 17. 3. 1947 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 19. 3. 1947 Recital 25. 10. 1956 Recital 21. 5. 1975 PASSAU Mozart W. A.: Rekviem 27. 7. 1974 Bruckner A.: Te Deum, Maša v f-molu 13. 7. 1980 PERUGIA Mozart W. A.: Stvarjenje 9. 1959 Haydn J.: Stvarjenje 9. 1959 Handel G. F.: Salomon 9. 1959 PIEŠTANY Mozart W. A.: Maša ob kronanju 9. 7. 1980 PRAGA Verdi G.: Traviata Alfred 1937 Puccini G.: Madame Butterfly Pinkerton 2. 4. 1937 Čajkovski P. I. Jevgenij Onjegin Lenski 4. 1937 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1941 RADENCI Recital 9.1967 REGENSBURG Recital 30. 11. 1955 RIM Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 1948 Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1948 Mozart W. A.: Beg iz seraja (arije) Belmonte 10. 2. 1956 Mozart W. A.: Don Juan (arije) Don Ottavio 10. 2. 1956 Haydn J.: Nelsonova maša 10. 1959 Mozart W. A.: Beg iz seraja Belmonte 21. 12. 1962 Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 1966 SALZBURG Beethoven L. van. : Deveta simfonija 18. 5. 1951 Mozart W. A.: Rekviem 4. 12. 1956 Recital 7.10. 1960 Beethoven L. van. : Fidelio (koncertna izvedba) Florestan 12.1. 1968 SCHÖNBRUN Schubert F.: Lepa mlinarica 7. 1978 ST. FLORIAN PRI LINZU Bruckner A.: Te Deum 6. 1968 Haydn J.: Stvarjenje 6. 1973 STUTTGART Mozart W. A.: Don Juan Don Ottavio 1. 7. 1958 SWAN HILL Recital 12. 10. 1954 SYDNEY Recital 9. 9. 1954 Recital 27. 9. 1954 TORINO Mozart W. A.: Rekviem 1956 TRST Recital 2. 1954 Beethoven L. van. : Kristus na Oljski gori 1971 Verdi G.: Rekviem 1971 Recital 1975 ULM Mozart W. A.: Čarobna piščal Tamino 1942 UTRECHT Mahler G.: Pesem o zemlji 4. 1963 Mahler G.: Pesem o zemlji 4. 1964 VADUZ Koncertni večer 10. 7. 1972 Koncertni večer 9. 7. 1973 VATIKAN Bruckner A.: Maša v f-molu 11. 1957 Mozart W. A.: Rekviem 10. 1959 Bruckner A.: Te Deum 10. 1959 WIESBADEN Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 3. 5.1960 Haydn J.: Letni časi 25.1.1962 Verdi G.: Rekviem 11. 1962 WROCLAW Händel G. F.: Rodelinda Admetos 1942 ZAGREB Recital 3. 11. 1959 Schubert F.: Zimsko popotovanje 10. 3. 1964 Bach J. S.: Maša v h-molu 7. 4. 1965 ZÜRICH Haydn J.: Stvarjenje 6. 11. 1956 ŽENEVA Mozart W. A.: Cosi fan tutte Ferrando 18. 3. 1955 FILMSKI POSNETEK Mozart W. A.: Don Giovanni (35 mm F, AD 182’, 1954) (Erna Berger, Lisa della Casa, Elisabeth Grümmer, Walter Berry, Anton Dermota, Oto Edelmann, Cesare Siepi, Dir.: Wilhelm Furtwängler, r.: Paul Czinner) Herbert Graf Harmony Films, ital. 183 184 Pojasnilo: Gradivo za sezname iz arhiva Antona Dermote, Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, arhiva Slovenske filharmonije, Dokumentacije Dela, Glasbene zbirke in Gledališke zbirke (Musiksammlung, Theatersammlung der Österreichischen Nationalbibliothek): seznami, letaki, gledališki in koncertni listi, fotografije, kritike, pridobljene ob pripravi razstave SGFM, ter publikacije: Oper und Ballet im Film, ed. 4. 1977 Herausgegeben vor der Gesellschaft für Musiktheater Society of Music Theatre, Breite Gasse 12.A-1070 Vienna Franz Eugen Dostal Musik und Dichtung. Anton Dermota zum 70. Geburtstag Dunaj, 1980 Musiksammlung der Österreichischen Nationalbibliothek Institut für Österreichische Musikdokumentation Ludwig Boltzmann — Institut für Österreichische Literaturforschung Josef Kaut: Die Salzburger Festspiele 1920—1981 Residenz Verlag, Salzburg und Wien, 1982 Anton Dermota: Tisoč in en večer Mohorjeva družba, Celje 1985 Marjana Mrak DISKOGRAFIJA 185 L SOLISTIČNI POSNETKI a) na ploščah z 78 obrati/min Telefunken J. Massenet: MANON, sanje Des Grieuxa J. Massenet: MANON, arija Des Grieuxa E 2910 (1939) G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz 1. dejanja G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz 3. dejanja A 10000 (1939) G. Puccini: TURANDOT, arija Kalafa iz 1. dejanja G. Puccini: TURANDOT, arija Kalafa iz 3. dejanja A 10087 (1940) E. Toselli: Slavnostna serenada F. P. Tosti: Serenada A 10413 (1940) F. Lehar: GIUDITTA, arija Octavia F. Lehar: ZEMLJA SMEHLJAJA, arija princa Sou Chonga A 10455 (1939) J. Strauss: KRALJIČIN ČIPKAST ROBČEK, arija J. Strauss: NOČ V BENETKAH, arija Carmella A 10501 (1940) W. A. Mozart: ČAROBNA PIŠČAL, arija Tamina W. A. Mozart: DON JUAN, arija Don Ottavia iz L dejanja E 3162 (1941) G. Verdi: TRUBADUR, arija Manrica G. Verdi: RIGOLETTO, arija Vojvode iz 2. dejanja E 3356 (1942) G. Donizetti: LJUBEZENSKI NAPOJ, arija Ne-morina na drugi strani: Georg Oeggl E 3755(1943) W. A. Mozart: COSI FAN TUTTE, arija Ferranda P. Mascagni: CAVALLERIA RUSTICANA, Tu-riddovo slovo E 3871 (1943) G. Puccini: LA BOHÈME, arioso Rudolfa iz 3. dejanja G. Verdi: MOČ USODE, duet Alvara in Don Carla (Georg Oeggl) E 3880(1943) G. Puccini: MADAME BUTTERFLY, tercet Suzuki, Pinkertona in Sharplessa (Waltraute Demmer, Georg Oeggl) A 11054 (1943) Decca Schumann: OREH Schumann: V MESEČINI (Hilda Dermota, klavir) M 619 (1947) E. Grieg: LJUBIM TE J. Brahms: ZAZIBALKA (Ivor Newton, klavir) M 620 (1948) R. Strauss: TAJNO POVABILO R. Strauss: JUTRI! (Ivor Newton, klavir) F 9355 (1948) 187 W. A. Mozart: ČAROBNA PIŠČAL, arija Tamina W. A. Mozart: DON JUAN, arija Don Ottavia iz 1. dejanja K 2125 (1948) Harmona E. W. Korngold: MRTVO MESTO, prizor Paula in Marije (Hilde Zadek) Spodnjeavstrijski orkester, dirigent: Wilhelm Loibner 14004 188 b) LP PLOŠČE Decca W. A. Mozart: DON JUAN, arija Don Ottavia iz 1. dejanja K 28393 W. A. Mozart: DON JUAN, arija Don Ottavia iz 2. dejanja K 28393 W. A. Mozart: ČAROBNA PIŠČAL, arija Tamina 71116 R. Strauss: CAPRICCIO, prizor Flamanda 71116 Dunajski filharmoniki, dirignet: Karl Bohm R. Schumann: OREH M 38123 R. Schumann: LOTOSOV CVET M 38124 H. Wolf: NENASITNA LJUBEZEN K 28400 H. Wolf: MUZIKANT K 28400 H. Wolf: NA STARO SLIKO K 28400 H. Wolf: VRTNAR K 28400 R. Strauss: PODOKNICA M 38123 R. Strauss: POSVETILO M 38124 (Hilda Dermota, klavir) LXT 2592 (1950) Številke ob naslovih označujejo posnetek na plošči z 78 obrati/min. Telefunken G. Donizetti: LJUBEZENSKI NAPOJ, arija Ne-morina G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz L dejanja A 11599 G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz 3. dejanja A 11599 P. L Čajkovski: JEVGENIJ ONJEGIN, arija Lenskega UV 110 (EP) Orkester Mestne opere iz Berlina, dirigent: Artur Rother TM 68037 (1954) R. Schumann: PESNIKOVA LJUBEZEN R. Schumann: POSVETILO R. Schumann: V MESEČINI R. Schumann: LOTOSOV CVET R. Schumann: LEPA TUJKA (Hilda Dermota, klavir) LE 6522 (1954), angleška izdaja LGX 66023 W. A. Mozart: ČAROBNA PIŠČAL, arija Tamina s piščalko W. A. Mozart: BEG IZ SERAJA, arija Belmonteja iz 1. dejanja W. A. Mozart: BEG IZ SERAJA, arija Belmonteja iz L dejanja W. A. Mozart: BEG IZ SERAJA, arija Belmonteja iz 2. dejanja P. L Čajkovski: JEVGENIJ ONJEGIN, arija Lenskega W. A. Mozart: BEG IZ SERAJA, arija Belmonteja iz 3. dejanja G. Donizetti: LJUBEZENSKI NAPOJ, arija Ne-morina G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz 1. dejanja G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz 3. dejanja (orkester Mestne opere iz Berlina, dirigent: Artur Rother) NT 382 (1955) V Angliji je izšlo prvih pet Mozartovih arij pod oznako LGX 66048 z dodanima arijama: G. Verdi: TRUBADUR, arija Manrica G. Verdi: RIGOLETTO, arija Vojvode iz 2. dejanja Anton Dermota: Pesmi in arije R. Schumann: POSVETILO R. Schumann: OREH R. Schumann: LOTOSOV CVET G. B. Pergolesi: NINA + A. Lotti: PUR DICESTI + Ch. W. Gluck: PARIŠ IN HELENA,arija + W. A. Mozart: MAJHNA NEMŠKA KANTATA, KV 619 + W. A. Mozart: BEG IZ SERAJA, arija Belmonteja iz 3. dejanja W. A. Mozart: PER PIETA, NON RICERCATE, koncertna arija, KV 420 + G. Donizetti: LJUBEZENSKI NAPOJ, arija Ne-morina G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz L dejanja G. Puccini: TOSCA, arija Cavaradossija iz 3. dejanj a~ P. L Čajkovski: JEVGENIJ ONJEGIN, arija Lenskega (Hilda Dermota, klavir orkester Mestne opere iz Berlina, dirigent: Artur Rother) BLE 14503 (posnetki z oznako so iz leta 1956) Amadeo Pesmi Josepha Marxa JAPONSKA USPAVANKA MARIJINA PESEM BLAŽENA NOČ BLAŽENOST GOZDA BENEČANSKA ZAZIBALKA TE JE GANILA LJUBEZEN (pri klavirju skladatelj) AVRS 3006 (1957) na strani B so Marxove pesmi v interpretaciji Wilme Lipp Pesmi Fritza Skorzenyja POMLADNI DEŽ TIHE PESMI VEČER POŽELIM SI POSVETILO (Hilda Dermota, klavir) 189 190 AVRS 3010 na strani B instrumentalna skladba Fritza Skorzenyja Telefunken F. Schubert: ZIMSKO POPOTOVANJE BLE 43072/73, stereo SLT 43072/73 (1962) Mladinska knjiga (Gallus) Hilda in Anton Dermota Samospevi slovenskih skladateljev J. Pavčič: PRED DURMI J. Pavčič: MLADA PESEM M. Kogoj: OTOŽNOST A. Lajovic: CVETI, CVETI ROŽICA A. Lajovic: MESEC V IZBI A. Lajovic: VEČER J. Ravnik: VASOVALEC J. Ravnik: TEMNA, LEPA NOČ J. Ravnik: V RAZKOŠNI SREČI L. M. Škerjanc: POČITEK POD GORO L. M. Škerjanc: VEČERNA IMPRESIJA L. M. Škerjanc: VIZIJA S. Osterc: SONCE V ZAVESAH M. Lipovšek: TI SI ZAČARALA ME P. Šivic: O, SAJ NI SMRTI V. Ukmar: VSE JE TIHO J. Jež: NA GORI M. Kozina: V DNO SRCA M. Kozina: VESELI GOSTI (Hilda Dermota, klavir) LP44 Samospevi Benjamina Ipavca ČE NA POLJANE ROSA PADE POZABIL SEM MNOGOKAJ, DEKLE + IZ GOZDA SO PTICE ODPLULE CIGANKA MARIJA + V SPOMINSKO KNJIGO + OBLAKU + MAK ŽARI + NA POLJANI MENIH + V MRAK IN VIHAR (Hilda Dermota, klavir) LP 54 (1972) na strani B je Serenada B. Ipavca Založba kaset in plošč RTV Ljubljana (Ars Musiča Sloveniae) Benjamin Ipavec POZABIL SEM MNOGOKAJ, DEKLE CIGANKA MARIJA MENIH MAK ŽARI OBLAKU V SPOMINSKO KNJIGO (Hilda Dermota, klavir). Tri samospeve poje Ana Pusar Jerič ob klavirski spremljavi Andreja Jarca. Na strani A je Serenada za godalni orkester. LD 0806 (1985) Linhart, Babnik, Novak A. T. Linhart: LJUBICI A. T. Linhart: PESEM (Hilda Dermota, klavir) LD 0538, KD 0538 (1979) Preiserrecords Recital Antona Dermote R. Schuman: PESNIKOVA LJUBEZEN W. A. Mozart: HLOI W. A. Mozart: VEČERNO RAZPOLOŽENJE F. Schubert: NOC IN SANJE F. Schubert: LJUBLJENEC MUZ J. Brahms: POPOTOVALA SVA J. Brahms: PODOKNICA H. Wolf: NENASITNA LJUBEZEN H. Wolf: VRTNAR R. Strauss: AH, GORJE MI, NESREČNEŽU R. Strauss: TI SI KRALJICA MOJEGA SRCA R. Strauss: PODOKNICA (Hilda Dermota, klavir) SPR 3256 (1975) Ob spremljavi Richarda Štrausa L R. Strauss: VRNITEV R. Strauss: ODKAR SI UZRLA ME R. Strauss: VSE MOJE MISLI R. Strauss: DOVOLJ JE SREČE R. Strauss: V ZLATEM IZOBILJU R. Strauss: HREPENENJE (Straussove pesmi interpretirata na tej plošči še Hilde Konetzni in Alfred Poell) PR 3261 (zgodovinski posnetki iz leta 1943) Ob spremljavi Richarda Straussa II. R. Strauss: TI SI KRALJICA MOJEGA SRCA R. Strauss: LJUBEZEN SVOJO NOSIM R. Strauss: NOČ R. Strauss: ODKAR SI UZRLA ME R. Strauss: RAZPROSTRI ČEZ MOJO GLAVO TVOJE ČRNE LASE R. Strauss: LJUBIM TE R. Strauss: POSVETILO R. Strauss: TAJNO POVABILO (Straussove pesmi interpretirata na tej plošči še Maria Reining in Lea Piltti) PR 3262 (zgodovinski posnetek iz leta 1942) F. Schubert: LEPA MLINARICA (Hilda Dermota, klavir) SPR 3274 (1976) F. Schubert: ZIMSKO POPOTOVANJE (Hilda Dermota, klavir) SPR 3287 (1976) L. van Beethoven: DALJNI LJUBICI F. Schubert: NA REKI R. Schumann: VENEC PESMI, op. 39 (Hilda Dermota, klavir Robert Freund, rog) SPR 3292 (1974, 1977) II. SODELOVANJE PRI CELOTNIH DELIH J. S. Bach: MAŠA V h-MOLU, BWV 232 (Emmy Loose, Hilde Ceska, Gertrud Burgsthaler-Schuster, Alfred Poell, Anton Heiller, Akademijski komorni zbor, Dunajski simfoniki, dirigent: Hermann Scherchen) Westminster WL 5037-9 (1950) G. Rossini: STABAT MATER (Ilona Steigruber, Dagmar Hermann, Paul Schöf-fler, Akademijski komorni zbor, orkester dunajske Državne opere, dirigent: Jonathan Ster-berg) Oceanic OCS 24 R. Wagner: MOJSTRI PEVCI NLIRNBERŠKI: 2. dejanje vloga: David (Hilde Güden, Else Schürhoff, Günther Treptow, Paul Schöffler, Otto Edelmann, Karl Dönch, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Hans Knappertsbusch) 191 Decca LXT (1950) Ta posnetek je tudi na plošči z 78 obrati/min. pod oznako X 53046-53, K 28385-92 J. Strauss: NETOPIR vloga: Alfred (Hilde Güden, Wilma Lipp, Sieglinde Wagner, Julius Patzak, Alfred Poell, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Clemens Krauss) Decca LTX 2550-1 (1950) Ta posnetek je tudi na plošči z 78 obrati/min. pod oznako K 23112-22, K 28405-16 W. A. Mozart: ČAROBNA PIŠČAL vloga: Tamino (Wilma Lipp, Irmgard Seefried, Ludwig Weber, George London, Erich Kunz, zbor združenja Prijateljev glasbe, Dunajski filharmoniki, dirigent: Herbert von Karajan) Columbia CX 1013-5 (1950) Ta posnetek je tudi na plošči z 78 obrati/min. pod oznako LWX 426-44 G. Mahler: PESEM O ZEMLJI (Elsa Calveti, Dunajski simfoniki, dirigent: Otto Klemperer) Vox PL 7000 (1951) R. Wagner: MOJSTRI PEVCI NLJRNBERŠKI: 1. in 3. dejanje vloga: David ista zasedba kot pri 2. dejanju Decca LXT 2646-7 (L dejanje) in LXT 2648-50 (3. dejanje) (1951) posnetek je izšel v celoti pod oznako LXT 2659-64 L. van Beethoven: SIMFONIJA ŠT. 9 d-MOL OP. 125 (Hilde Güden, Sieglinde Wagner, Ludwig Weber, zbor združenja Prijateljev glasbe, Dunajski filharmoniki, dirigent: Erich Kleiber) Decca LXT 2725-6 (1952) J. S. Bach: KANTATA ŠT. 78 KANTATA ŠT. 106 (Teresa Stich-Randall, Dagmar Hermann, Hans Braun, zbor in orkester »Bach Guild«, dirigent Felix Prohaska) The Bach Guild BG 537 (1954) ' R. Strauss: SALOMA vloga: Narabot (Christel Goltz, Margareta Kenny, Julius Patzak, Hans Braun, Dunajski filharmoniki, dirigent: Clemens Krauss) Decca LXT 2863-4(1954) R. Strauss: KAVALIR Z ROŽO vloga: Pevec (Maria Reining, Sena Jurinac, Hilde Güden, Ludwig Weber, Alfred Poell, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Erich Kleiber) Decca LXT 2954-7 (1954) L. van Beethoven: MISSA SOLEMNIS D-DUR OP. 123 (Maria Stader, Mariana Radev, Josef Greindl, zbor katedrale sv. Hedvige, Berlinski filharmoniki, dirigent: Karl Böhm) Deutsche Grammophon 18224-5 LPM (1955) W. A. Mozart: COSI FAN TUTTE vloga: Ferrando (Lisa della Časa, Christa Ludwig, Emmy Loose, Erich Kunz, Paul Schöffler, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Karl Böhm) Decca LXT 5107-9 (1955) W. A. Mozart: DON JUAN vloga: Don Ottavio (Suzanne Danco, Lisa della Casa, Cesare Siepi, Fernando Corena, Hilde Güden, Walter Berry, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent Josef Krips) Decca LXT 5103-6 (1955) J. Haydn: MISSA SOLEMNIS d-MOL NELSO-NOVA MAŠA (Teresa Stich-Randall, Elisabeth Höngen, Frede-rich Guthrie, Akademijski komorni zbor orkester dunajske Državne opere, dirigent: Mario Rossi) Vanguard VRS 470 (1955) J. Haydn: STVARJENJE part: Uriel (Teresa Stich-Randall, Anny Felbermayer, Frede-rich Guthrie, Paul Schöffler, zbor in orkester dunajske Državne opere, dirigent Mogens Wöl-dike) Vanguard VRS 471-2 (1955) R. Strauss: ARABELLA vloga: Matteo (Lisa della Casa, Hilde Güden, George London, Otto Edelmann, Dunajski filharmoniki, dirigent: Georg Solti) Decca LXT 5403-6 (1957) L. van Beethoven: SIMFONIJA ŠT. 9 d-MOL OP. 125 Teresa Stich-Randall, Hilde Rössl-Majdan, Paul Schöffler, zbor dunajske Državne opere, Dunajski simfoniki, dirigent: Karl Böhm) Philips (Fontana) 668 CL (1957) L. van Beethoven: FANTAZIJA ZA KLAVIR, ZBOR IN ORKESTER c-MOL, OP. 80 Hans Richter-Haaser, klavir; Teresa Stich-Randall, Judith Hellwig, Hilde Rössl-Majdan, Erich Majkut, Paul Schöffler, Dunajski simfoniki, dirigent: Karl Böhm) Philips (Fontana) 663000 ER (1957) J. S. Bach: MAGNIFICAT ZA SOLISTE, ZBOR IN ORKESTER V D-DURU, BWV 243 (Mimi Coertse, Margarita Sjöstedt, Hilde Rössl-Majdan, Frederic Gutrie, Josef Nebois, zbor ORF, orkester dunajske Državne in Ljudske opere, dirigent: Felix Prohaska) • The Bach Guild (Vanguard) BG 555 (1957) L. van Beethoven: SIMFONIJA ŠT. 9 d-MOL OP. 125 (Joan Sutherland, Norma Proctor, Arnold van Mill, zbor Eglise Nationale Vaudoise, orkester romanske Švice, dirigent: Ernest Ansermet) Decca SXL 2274 & ACL 77 (1959) J. Strauss: NETOPIR vloga: Alfred (Gerda Scheyrer, Wilma Lipp, Christa Ludwig, Karl Terkal, Walter Berry, orkester Philharmo-nia in zbor Philharmonia, dirigent Otto Ackermann) Columbia CX 1688-9 (1959) J. Haydn: MISSA IN TEMPORE BELLI (Netania Davrath, Hilde Rössl-Majdan, Walter Berry, Dunajski komorni zbor, orkester Državne in Ljudske opere, dirigent: Mogens Wöldike) Vanguard VRS 1061, stereo 2075 (1960) J. S. Bach: KANTATA ŠT. 12 KANTATA ŠT. 29 (Netania Davrath, Hilde Rössl-Majdan, Walter Berry, Dunajski komorni zbor, orkester Državne in Ljudske opere, dirigent: Mogens Wöldike) The Bach Guild (Vanguard) BG 610, stereo 5035 (1960) 193 194 W. A. Mozart: REKVIEM KV 626 (Wilma Lipp, Hilde Rössl-Majdan, Walter Berry, zbor združenja Prijateljev glasbe, Berlinski filharmoniki, dirigent: Herbert von Karajan) Deutsche Grammophon 138767 (1961) R. Strauss: KAVALIR Z ROŽO vloga: Gostilničar (Regine Crespin, Yvonne Minton, Helen Donath, Manfred Jungwirth, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Georg Solti) Decca SET 418-21 (1968) W. A. Mozart: REKVIEM KV 626 (Wilma Lipp, Hilde Rössl-Majdan, Otto Edelmann, zbor združenja Prijateljev glasbe, dirigent: Bruno Walter) Sony SOČO 111 (1956) F. Schmidt: KNJIGA S SEDMIMI PEČATI part: Johannes (Robert Holl, Margarita Kyriaki, Hertha Töpper, Thomas Moser, Arthur Korn, Rudolf Scholz, Koncertni zbor iz Gradca, Spodnjeavstrijski orkester, dirigent: Alois J. Hochstrasser) Preiserrecords SQPR 3263-4 (1975) W. A. Mozart: MAŠA V c-MOLU KV 427 (Edita Gruberova, Regina Winkelmayer, Robert Holl, ORF zbor in orkester, dirigent Anton Heiller v arhivu ORF (1976) Posnetki s predstav in koncertov narejeni in izdani brez vednosti sodelujočih: R. Wagner: MOJSTRI PEVCI NLJRNBERŠKI vloga: Zorn (Maria Reining, Kerstin Thorborg, Henk Noort, Hans Hermann Nissen, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Arturo Toscanini) posnetek je s salzburških slavnostnih iger 1937 W. A. Mozart: ČAROBNA PIŠČAL vloga: Prvi oboroženec (Jarmila Novotna, Helge Roswaenge, Alexander Kipnis, Julie Osvath, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Arturo Toscanini) posnetek je s salzburških slavnostnih iger 1937 W. A. Mozart: REKVIEM KV 626 (Elisabeth Schumann, Kerstin Thorborg, Alexander Kipnis, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Bruno Walter) Pariz 1937 R. Strauss: DAFNE vloga: Levkipos (Rose Bampton, Set Svanholm, Ludwig Weber, zbor in orkester Teatra Colon, dirigent Erich Kleiber) Buenos Aires 1948 W. A. Mozart: DON JUAN vloga: Don Ottavio (Elisabeth Schwarzkopf, Ljuba Welitsch, Tito Gobbi, Erich Kunz, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Wilhelm Furtwängler) posnetek je s salzburških slavnostnih iger 1950 L. van Beethoven: FIDELIO vloga: Jaquino (Kirsten Flagstad, Elisabeth Schwarzkopf, Julius Patzak, Paul Schöffler, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Wilhelm Furtwängler) posnetek je s salzburških slavnostnih iger 1950 G. Verdi: OTHELLO vloga: Cassio (Dragica Martinis, Ramon Vinay, Paul Schöffler, Sieglinde Wagner, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Wilhelm Furtwängler) posnetek je s salzburških slavnostnih iger 1951 L. van Beethoven: SIMFONIJA ŠT. 9 d-MOL OP. 125 Irmgard Seefried, Rosette Anday, Paul Schöffler, zbor združenja Prijateljev glasbe, Dunajski filharmoniki, Wilhelm Furtwängler) Dunaj 1953 W. A. Mozart: DON JUAN vloga: Don Ottavio (Elisabeth Schwarzkopf, Elisabeth Grümmer, Cesare Siepi, Otto Edelmann, zbor dunajske Državne opere, Dunajski filharmoniki, dirigent: Wilhelm Furtwängler) posnetek je s salzburških slavnostnih iger 1953 Odlomki s tematskih plošč W. A. Mozart: DON JUAN arija Don Ottavia iz 2. dejanja (orkester hamburškega radia, dirigent: Wilhelm Brückner-Rüggeberg) Saga 5362 — Joker SM 1108 »Le grandi Opere Liriche« W. A. Mozart: DON JUAN arija Don Ottavia iz L dejanja (orkester hamburškega radia, dirigent: Wilhelm Brückner — Rüggeberg) Joker SM 1143 »20 let festivala v Bregenzu« J. Strauss: 1001 NOČ arija (orkester festivala v Bregenzu, dirigent: Heinrich Hollreiser) Amadeo AVRS 1064 W. A. Mozart: BEG IZ SERAJA prizor in duet Osmina in Belmonteja (Herbert Alsen, Dunajski filharmoniki, dirigent: Karl Bohm) (1944) »Spominski operni večer« BASF 05. 21549-0 »Album pesmi Richarda Straussa« VRNITEV BASD 22 21807-4 »Iz opusa Johanna Straussa« v arhivu ORF Magnetofonski posnetki iz arhiva Radia Ljubljana J. Pavčič: PRED DURMI MLADA PESEM A. Lajovic: SAMOTNI PEVEC MESEC V IZBI CVETI, CVETI ROŽICA VEČER PESEM STARCA S. Osterc: SONCE V ZAVESAH DEVICA PEREGRINA M. Kogoj: OTOŽNOST LETSKI MOTIV J. Ravnik: V RAZKOŠNI SREČI TEMNA LEPA NOČ VASOVALEC 195 M. Lipovšek: RAD BI BIL TVOJE SOBE PRAG TI SI ZAČARALA ME M. Kozina: V DNO SRCA VESELI GOSTI L. M. Škerjanc: VEČERNA IMPRESIJA VIZIJA POČITEK POD GORO V. Ukmar: VSE JE TIHO ROMANCA P. Šivic: MALO LE O, SAJ NI SMRTI J. Jež: PASTORALE NA GORI U. Krek: TRIKRALJEVSKA BEJŽI FTIČEK SOLDAŠKA L Zajc: SELJANKO, DUŠO DRAGA LASTA VICAM RUŽA I DJEVOJKA MOJA LADJA K. Odak: DREMLE MI SE DREMLE V. Lisinski: DVIJE PTICE PROSJAK RIBAR J. Hatze: MILA SI MI SAN SUZI SJEČANJE MAJKA B. Bersa: JA TE LJUBIM DUHAJ VJETRE (Hilda Dermota, klavir), datum posnetka: 11. 4. 1986 A. Foerster: GORENJSKI SLAVČEK arija Franja R. Wagner: LOHENGRIN Pripoved o Gralu C. M. von Weber: ČAROSTRELEC arija Maksa R. Wagner: MOJSTRI PEVCI NLIRNBERŠKI arija Waltherja Waltherjeva pesem L. van Beethoven: FIDELIO arija Florestana W. A. Mozart: PER PIETA, NON RICERCATE, koncertna arija KV 420 MISERIO, O SOGNO! koncertna arija KV 431 (Simfonični orkester RTVL, dirigent: Samo Hubad) datum posnetka 10., 11. 7. 1969 W. A. Mozart: REKVIEM V d-MOLU 626 (Nada Vidmar, Božena Glavak, Dragiša Ognjanovič, Komorni zbor in Simfonični orkester RTVL, dirigent: Samo Hubad) posnetek s koncerta v SF 20. 2. 1969 L. van Beethoven: DALJNI LJUBICI (Hilda Dermota, klavir) datum posnetka 14. 9. 1970. R. Wagner: VALKIRA prizor Sigmunda iz 1. dejanja R. Wagner: VEČNI MORNAR romanca Erika R. Wagner: LOHENGRIN duet Elze in Lohengrina (Vilma Bukovec, Simfonični orkester RTVL, dirigent: Mladen Bašič) datum posnetka 10. 5. 1972. A. T. Linhart: LJUBICI PESEM D. Jenko: ZA SLOVO KAM STRUNAM K. Mašek: POD OKNOM JE TO ISKRENO STRUNAM J. Fleišman — P. Kozina: METULJČEK M. Vilhar: O, ZAKAJ SI SE MI VDALA H. Volarič: OJ, ROŽMARIN F. Gerbič: KAKOR CVET G. Krek: POSLEDNJA ŽELJA VEČERNA NOČNA LUČ BELOKRANJSKA R. Savin: SVETLA NOČ PISMO KAJ BI TE VPRAŠAL B. Ipavec: POZABIL SEM MNOGOKAJ, DEKLE CIGANKA MARIJA V SPOMINSKO KNJIGO OBLAKU MAK ŽARI MENIH J. Prochazka: BOLNE ROŽE POSLEDNJA NOČ E. Adamič: RIBICE PO VODI PLAVAJO PRI ZIBELKI PA NE POJDEM PREK’ POLJAN (Hilda Dermota, klavir) datum posnetka 29., 30. 6. 1972. J. Ravnik: SEGUIDILLE Na tvoje zdravje, Berta Ljubezen, njena deca Ljubezen mojo mlado Ne, tam ni vsega konec Iz vseh grobov ta večnost K šatorom jasno belim In ti si prva cvetka (pri klavirju skladatelj) datum posnetka 27. 6. 1973. Op.: Diskografija vključuje podatke iz knjige Anton Dermota: TAUSENDUNDEIN ABEND, založba Paul Neff, Dunaj 1978, arhiva Mladinske knjige, Založbe kaset in plošč RTV Ljubljana in arhiva Radia Ljubljana. 197 ODLIKOVANJA IN NASLOVI 1946 Naziv komornega pevca (»Kammersänger«) 1955 Mozartova medalja 1959 Častni križ znanosti in umetnosti 1. reda 1960 Nicolaijeva medalja Dunajskih filharmonikov 1960 Častni član Zveze solistov Dunajske državne opere 1961 Častni prstan solistov Dunajske državne opere 1965 Imenovanje za profesorja 1965 Komtur papeškega reda Gregorja Velikega 1969 Jubilejni prstan vsega umetniškega osebja Dunajske državne opere 1969 Častni član Dunajske državne opere 1970 Imenovan za izrednega visokošolskega profesorja Visoke šole za glasbo in igralsko umetnost 1970 Medalja Maxa Reinhardta na salzburških slavnostnih igrah 1971 Zlata častna medalja glavnega mesta Dunaja 1973 Medalja Enrique Granados v Barceloni 1974 Imenovan za rednega visokošolskega profesorja 1974 Red jugoslovanske zastave z zlatim vencem 1976 Zlato častno odličje za zasluge dežele Dunaj 1976 Veliko častno odličje za zasluge v zvezni deželi Nižje Avstrijski 1977 Veliko srebrno častno odličje za zasluge republike Avstrije 199 FRANCKA SLIVNIK ZUSAMMENFASSUNG 201 Die Monographie über den Tenoristen Anton Dermota umfasst inhaltlich zwei Teilbereiche. Der erste stellt die Lebensbahn des grossen Künstlers dar und zwar seine ersten künstlerischen Schritte als Chorsänger im Opernhaus in Ljubljana, seine Musikweiterbildung in Wien, seine Solistenjahre in der Wiener Staatsoper, sein häufiges Gastieren in berühmten europäischen und nichteuropäischen Opernhäusern, seine Teilnahme an verschiedenen Festivals und sein Auftreten in Konzertsälen, seine Professorenjahre an der Akademie für Musik und darstellende Kunst in Wien sowie seine Teilnahme an musikalischen Meisterkursen in Europa und Amerika und seine Mitgliedschaft, in verschiedenen internationalen Jurys der Gesangswettbewerbe. Die Darstellung beruht auf denjenigen Kreationen bzw. dementsprechenden analytischen Kritiken, die Dermotas musikalische Entwicklung und sein Wachstum von kleinen Episodenrollen auf Provinzbühnen bis zu seiner Weltkarriere und seinen künstlerischen Schöpfungen innerhalb der internationallen Sängerelite kennzeichnen. Die auserlesenen Leistungen des Künstlers im Bereich der Opern- sowie Konzertkunst werden chronologisch wiedergegeben. Die enthaltenen kritischen Zitate spiegeln Dermotas Interpretationen, die Bedeutung jeweiliger Aufführung für das betreffende Opernhaus bzw. den Konzertsaal und weisen auf die Gewichtigkeit des interpretierten Musikstücks sowie auf die Bedeutung der mitwirkenden Dirigenten, Solisten, Bühnenbildner sowie Komponisten hin. Dermota wird als Spitzeninterpret der zu Weltschatzkammer gehörenden Musikwerke der Komponisten wie Mozart, Strauss, Beethoven, Schubert, Mahler, Wolf... dargestellt, es ist diesbezüglich jedoch nicht versäumt worden, auch seine Gebundenheit an die jugoslawische und besonders noch an die slowenische Musiküberlieferung, die er als weltberühmter Künstler regelmässig in sienen Konzertprogrammen wiederzugeben trachtete, hervorzuheben. Der zweite Teil der Publikation bringt das Verzeichnis seiner Wiener-Gesangsdarstellungen sowie seiner während seines weltweiten Gastierens erzielten Spitzenleistungen. Die Rekonstruktion gründet sich auf den für die Ausstellung erworbenen Dokumentenmaterialien. Im Verzeichnis seiner Interpretationen werden zuerst seine Gesangspartien in der Wiener Staatsoper, in Wiener Konzertsälen sowie an den Salzburger Festspielen angereiht, dem folgen seine alphabetisch geordneten Gastierungen. 203 ' 'r Vsebina 9 Uvod 15 Umetniška pot Antona Dermote 103 Opombe 111 Slikovna priloga 145 Poskus rekonstrukcije nastopov Antona Dermote 185 Diskografija 199 Odlikovanje in naslovi 201 Zusammenfassung 205 DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA IN FILMSKEGA MUZEJA Letnik XXIII. zvezek, 1988 Izdaja Slovenski gledališki in filmski muzej v Ljubljani Svet revije: France Brenk, akad. dr. Dragotin Cvetko, dr. Bruno Hartman, Marija Kaufman, Bojan Kavčič, akad. dr. Bratko Kreft, akademik Dušan Moravec, Liljana Nedič, France Štiglic, dr. Mirko Zupančič Uredništvo: Bojan Kavčič, akad. dr. Dragotin Cvetko, dr. Bratko Kreft (glavni in odgovorni urednik) Gradivo uredila Francka Slivnik Lektor: Tine Logar Prevod v nemščino: Štefan Vevar Oblikovanje: Boštjan Fabjan Tisk: Kočevski tisk, Kočevje DOKUMENTEN DES SLOWENISCHEN THEATER-UND FILMMUSEUMS Jahrgang XXIII, Band, 1988 Herausgeber: Slowenisches Theater- und Filmmuseum Die Mitglieder des Herausgeberrates: France Brenk, Akad. Dr. Dragotin Cvetko, Dr. Bruno Hartman, Marija Kaufman, Bojan Kavčič, Akad. Dr. Bratko Kreft, Akad. Dušan Moravec, Liljana Nedič, France Štiglic, Dr. Mirko Zupančič. Redaktion: Bojan Kavčič, Akad. Dr. Dragotin Cvetko, Dr. Bratko Kreft (Chefredakteur). Redaktion des vorliegenden Bandes: Francka Slivnik. Lektor: Tine Logar. Deutschübersetzung: Štefan Vevar. Design: Boštjan Fabjan Druckerei: Kočevski tisk, Kočevje. 207