Glasbena Matica v Ljubljani Folklorni institut Slovenske narodoslovne študije Prvi zvezek: Tri obredja iz Zilje France Marolt 1935 Izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani Glasbena Matica v Ljubljani Folklorni institut Slovenske narocloslovne študije Prvi zvezek: Tri obredja iz Zilje F? 'ance Maroli 1935 Izdala in založila Glasbena Matica v Ljubljani Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel Ceč) UVOD. Lanske jeseni je ustanovila »Glasbena Matica« v Ljubljani kot svoj poseben oddelek »Institut za raziskavanje slovenske glasbene folklore«, in mi poverila njegovo vodstvo. Po delovnem načrtu instituta smatram za poglavitno nalogo ureditev in izdajo slovenske narodne pesmi z napevi. Po smrti našega vzornega etnologa dr. Stanka Vurnika se nihče ni hotel lotiti te nujne, vendar težavne in nehvaležne naloge, ki zahteva premnogo truda in časa. Vzporedno z urejanjem gradiva za to zbirko je treba izvršiti druge, nič manj važne načrtne postavke. Zapisovati se bo moralo v še neraziskanih okrajih, izpopolniti pomankljivo gradivo, kritično pregledati tvarino, predvsem pa zapisati še ohranjene plese, obrede in opisati običaje ter navade, ki so z narodno glasbo nerazdružni. Ker nima zmisla samo kopičiti zbrano gradivo, sem se odločil, da objavim od časa do časa v obliki kratkih študij zaključene prikaze. Prva taka študija je naslovno delo. Obredni prizori iz Zilje ali kratko obredja so gotovo najstarejše slovenske obredne ostaline, ki so se še deloma ohranile. Zdi se, da so se v njih zgostile naše poglavitne skupnostne predstave in da prikazujejo mistični značaj našega preprostega človeka v največji meri. Mnenja sem, da bo opisano in objavljeno gradivo, v kolikor mi je bilo dosegljivo, zanimalo nele muzikologe, ampak da bo uspešno služilo tudi modernemu socijologu, mitologu in historičnemu bijologu. Študija je pisana dosledno deskriptivno, ker sem smatral za pre-uranjeno, spuščati se v podrobno analizo ali celo primerjavo. Med vrstami in v pripomnjah sem nakazal gotove misli in opozoril na poglede, ki bi utegnili zanimati v navedenem zmislu. Največ sem se držal lastnih opazovanj, notacij in zapisov, ki sem jih zbral sčasom v Zilji, uporaba drugih virov je razvidna iz dodatka pod Uporabljeni viri. Študiji je dodana orijentacijska topografska karta Zilje, fotografične slike naj izpopolnjujejo opisano snov. Prosim vse one, ki hočejo stvari koristiti, da sporoče institutu morebitne stvarne napake, ki so jih odkrili v študiji, ali potrebna dopolnila. Vsem, ki so mi kakorkoli pomagali dovršiti naslovno delo, iskrena hvala! France Marolt. Ljubljana, 15. avgusta 1985. Fantovska konta. V sredi stari štehvovski mojster, nad njim v paru štehvovska dečva in novi štehvovski mojster. Štehvovski kranclč in ociran Štefan ŠTEHVANJE. ,Po meša na žegan' zbijajo ,štey_uouca', fantje jezdeci domačega združenja ,konte' na slovesen način ,štey\ioyska suodač' (,bangalco'). Obred se vrši vsako leto enkrat i. s. na Ziljski Bistrici za Binkošti, v Gorjanski fari (v Zahomcu) prvo nedeljo po mali Gospojni, podrugodi v Zilji (v Čačah, v Čajni, pri Št. Jurnu, Št. Pavlu, Št. Štefanu, na Blačah, Bourlah, v Melvičah in na Brdu) na poletni žegen za sveto Jedert. Po ,yelča meša' se zbero ,šte/ijoijca' pod vaško lipo na stalnem mestu, od koder ,se spuščaio'. Dekleta so medtem pripravila ,šte/uoy-ske kobile' in jih privedejo pod lipo. Štehvati smejo le oni fantje, ki dobe od konte dovoljenje, da veljajo. Običajna starostna doba je 18. leto, posebno veljavni smejo nastopiti že s 16. letom. Štehvanje zahteva najboljših kobil in so gospodarji živali, ki se tačas zlasti obneso, posebno ponosni na nje. Jezdijo se le težke ziljske more, ki ne smejo biti sedlane, ampak le pregrnjene z ,žamto' (,pisan kocan'), ,opasouanca' (Bandgurten) je dovoljena (,zagurtana žival'), brzda sicer tudi, pa ni običajna; štehvovci jezdijo navadno prosto, v levi roki ,poganiač' ali šibo, v desni ,šte/_uan' (,kof). 200 — 250 * od lipe v breg stoji ob poti ,šteba/', i. s. vedno ob desni strani, ker se sme štehvati le v desno, zato so levičarji izvzeti. Štehvovci se torej ,zaganjajo' od lipe [,zažano se, ,spaste se'] do štebha po tej napeti, dobro nadelani poti, da žival ne zdrsne in da se more jezdec bolje vzpeti, preden udari. Štebeh v debelini telegrafskega droga meri 2-90 m nad zemljo^ 60 cm od vrha je zožen, za ravno toliko ga gre v tla. Bariglca je 50 cm visoka, dno ima v premeru 35 cm, pokrov, ki je za 10 cm vgreznjen, pa 40 cm; obita je z 9 leskovimi obroči v 3 pasovih. Dve nasprotni dogi sta iz trdega, vse ostalo iz mehkega lesa. Dno in pokrov imata središčno okroglo lino, skoz njo je bariglca narobe poveznjena na zožen štebhov konec, da se okrog njega lahko vrti. Štebeh spravijo ter mu vžgo dan in letnico štehvanja. Ob štebhu stoji starejši vaščan, štehvovski izvedenec, ki pazi na obnašanje štehvovcev in presoja njih veljavo. Nekoliko vstran čaka ,štehvovska dečva' v zlanki, navadno v družbi 2 drug s pokritim vencem (,kranclnom4) na cinastem krožniku (,talina'). Dragocen venec je iz Žide in umetnih rož sešit, namenjen mojstru zmagovalcu. Običajno je prost (,Ir§j'), t. j. nihče ne ve, kdo ga bo dobil, niti štehvovec, ki je škafič zbil, ker ga je zbil mogoče le slučajno in ne po zaslugi, kar odloči mož izvedenec. Večina naroda, zlasti mladina, se zbere onkraj poti nasproti štebhu, kjer opazuje štehvanje in spodbuja ter smotri štehvovce; starina in veščaki pa opazujejo spuščanje pod lipo, kjer se najbolje presodi zajezd kobil. Štehvovci z dečvami pripravljeni na zajezd Lanski štehvovski mojster in najbolj ,važan kojn' začneta, kadar godba pod lipo udari ,štehvovski kalop'. Godba igra, dokler ni slednji štehvovec prejezdil (,pferajtoy') štebha. Štehvovci gredo en za drugim in nastopajo zapored, nakar se po drugi poti obrnejo na svoje prvotno mesto (,zad raitaio'). ,Usaka raiža' zaigra godba, dokler sodič ni zbit. Rajže trajajo, dokler se sodič ni razsul. Ponavadi zbije 8 štehvovcev sodič v 5 rajžah. Godba je razmeščena kakor pri visokem reju po klopeh na kamniti (betonski) ogradi pod lipo. Domača kmečka godba se je morala sčasom umakniti vsiljivo zadirčni meščanski muziki na pihala. Po Hacquet-u naj bi bila nekdaj domača godba sestavljena iz gosli, dud, čembala in basa, po Fr. Š. Kuhaču (M. Majarju) iz 2 gosli, klarineta, čembala in basa. L. 1938. sem slišal v Zilji igrati meščansko muziko na pihala (oblg. klarinet, 2 krilovki, Es-trobento, 2 pozavni in bas v F) tale štehvovski kalop. J = 81 (Oblig. klarinet) LL 1,1 f * > /vv > * A — • • • • • • • • —1—h-r—-1 m ±> »'— — b=r —i T 7 • \ V temeljni melodični črti je melodija zelo slična napevu, ki ga ima Fr. Š. Kuhač v JSNP II. pod št. 678.: „Na tratici" (koroško kolo iz Ziljske doline). Živahna mazur- polka, ki spominja nekoliko na mali čardai, je primer klasično zaključenega staroslovenskega kola, strogo plesnega, skoro etidnega značaja. Ko so štehvovci zbili sodič, ,raitaio za obfanče', ki jih drži mož izvedenec za štebhom v roki. Štehvovec, ki ujame mnogo obročev, dosti velja. Ko so polovili vse obroče in zadnji štehvovec odrajta, pristopi dečva in poda možu izvedencu štehvovski venec z naročilom, kdo ga dobi. Nato rajtajo trikrat za venec; šele v tretje ga izvedenec pomoli novemu štehvovskemu mojstru tako, da ga vjame na štehvan, kar narod z navdušenim priznanjem potrdi in pozdravi letošnjega mojstra. Šteh-vovsko orožje, štehvan, je colo debela, 60 cm dolga, težka železna palica z bunkastim ročajem, na koncu zakovana v četverooglat, koničast ,kuvlač'. Štehvovski venec je ,prost', (,frej') ali pa ,določen' (,perštimanl), pravica do njega je pa taka-le: Če je, kakor običajno, prost, ga dobi oni, ki najbolje dela: „Ciara duobfa ian fest udara ian raita". Ce je določen, ga dobi fant, ki se dekletom najbolj dopade: pridan plesauc, čiara ma narbeč za sabo". ,Po barsta' (po vrsti), t. j. najstarejši, ki ga še ni dobil ali sprejel in že več let štehva. Narod razlikuje ,duobre ian za nač šte-/yoyce'. Dober štehvovec mora dobro sedeti na konju (najbolje, če prosto sedi brez brzde kakor ,ba puau'), dobro mora ,trefata', ,muočno udarta' in nele ,kecnata', zato 3 Kranclč je dobil se mora ,uspeta ian dol udarta' ... Če ,syabo šte/ya', je to sramota za celo družino za vse leto. Kdor večkrat pogodi, ta je bolji. Na semnju se ozira največ na kobile, ki dobro gredo pri štehvanju. Dekle, ki je dala venec (lanska štehvovska dečva), mora speči veliko potico, da pogosti z njo konto in za vino mora dati. Vsakoletni štehvovski mojster ima tele dolžnosti in pravice. Na žegen mora plačati najete godce, napiti dekletom in se jim odkupiti. Napraviti mora navadno 2 do 3 tedne po žegnanju .paganialce', t. j. prirediti vsaj enkrat letno ples, na katerega povabi vse kontarje in znana dekleta. Z vencem na roki otvori s štehvovsko dečvo ,rej pod lipo'. Opazovanje obreda, ki se izvaja na posebno svečan način, podobnost z belo-krajinsko igro ,most', kjer je v ,pungrtu' (Baumgarten) izražena čudovita podobnost z ziljskim ,štebxom', ter množica docela sorodnih običajev pri starih Vendih, v Rusiji (zlasti med Kozaki), v Šleziji, kjer se običaj z malo izjemo izvaja kakor v Zilji (J. G. Frazer: The Golden Bough pg. 175.— 197.) me vodijo do sklepa, da gre v našem primeru za izolirano ostalino drevesnega kulta. Na majsko drevo (štebax) so drugodi obešali in še obešajo ruto ali venec, ki ga jezdeci snemajo; kakor tam v majski kraljici, imamo v ziljski ,štexuoyska dečija' poosebljeno božanstvo pomlajene rasti; tudi časovno se obredi vjemajo. Posebnost, ki moti prvotni drevesni kult, je ziljska ,barigalca'. Pobaral sem tega in onega ziljskega starino in dognal to-le: Tradicijsko se je ohranil med narodom spomin na turške vpade v Ziljo; star Ziljan mi je zaupal, da so domačini pod vodstvom podklošterskih gospodov pred več stoletji, ko so strašni psoglavci vpepelili gorjanško cerkev, sovraga zavrnili in iz osvete linčali ob štebhu ujetega ,guayača' (poveljnika) na Gorici p. /sp. Bistrici. ,Štexuousk8 suodač' vidi on za turško glavo s turbanom. Po zgodovinskih virih je gorjanško cerkev postavil podklošterski opat Gunthar 1. 1316. o priliki silovitega vpada v Ziljo 1. 1478. (1492.) so jo Turki vpepelili, 1. 1489. pa je bila pozidana kakor še danes stoji. Morebiti, da je zgodovinski dogodek tako silno vplival na prvotno mitično obredje. Potem bi imeli v ziljskem štehvanju ohranjen znamenit primer epsko-mitične ostaline drevesnega kulta. VISOKI REJ POD LIPO. Po velki meši, ko zazvoni poldne, stopijo fantje kontarji pod cerkveno lipo v krog in zapojo enoglasno koral „Zakaj ba jes kristjan besieu na biu". Nato zaigrajo na cerkvenem dvoru zbrane farne godbe (vsaka konta farne vasi ima svojo godbo). Starešina konte napije kon-tarjem na svečan način pod lipo, kontar-točaj nataka iz ovenčanega Štefana. Vsaka konta zase odpoje nekaj narodnih pesmi, tista, ki prva Zakoj ba jes kristjan beslau na bi\i. . . prične rej, odkoraka z godbo na čelu pod domačo lipo ,u rej'; ostali farani jo spremijo, prva konta pa se ves čas obnaša strogo obredno. Ko se je zbrala konta pod domačo lipo, začno štehvati. Po končanem obredu odvedejo dekleta s štehvovci živali, ostali kontarji pojo medtem narodne pesmi pod lipo. Ko so zopet zbrani vsi, zapojo ,feiouca' prve štiri vrstice reja. Novi štehvovski mojster stopi do zbranih deklet, napije vsaki posebej ter jo pelje v rej. Ko ima vsak ,reioyac' svojo ,reiko', se postavijo pari pod lipo v kolo, novi štehvovski mojster s štehvovsko dečvo začne rej. Pari korakajo svečano v krogu, rejevci zapojo prve štiri vrstice prve kitice ,Buay nan dej ta duobar č«>s' . . ., rejke molče. Na rejevo medigro, ki jo zaigra godba pod lipo, razmestena kakor za štehvanje, zaplešejo pari kmečki obredni ples (glej koreografski načrt!). Ko so zarejali večkrat naokoli, se razpuste plesalci v prvotni redovni korak, rejevci zapojo naslednjo kitico. Petje-ples se ponavlja, dokler besedilo, kolikor ga rejevci znajo, ni izpeto. Plesalci se razidejo k južini in se pripravijo za popoldanski ,obična rej'. GLASBA VISOKEGA REJA: Koral pred cerkvijo (in pod lipo). Za - k6j ba jes kri - stjan - siey na biy, ka san an - cq par sije - t§ me - biy, tan san bi - du m \ ___ N__. ____l ' ' & , i« II ±=t= ža - ša jno nje - go - ya ma - ter ža - ya - stna. Zbor rejevcev. 56 t^^n^ i^- * h^.^c^^— t—5-fi I I--m--» '- 0-0-• •-+ * -_-' "-—I-.--- ~ ---- ^ < ^ Buax nan d??i ta duobar čv i _ EfP ).ji——f_ ' ± t-*' f". ^ tuaf ie z Bua-gon, Buax je ž nln, s&n Ie-žaš je Ma - ri-jan sin, san Ie-žaš je Ma - ri - jan sin. (Prehod iz korakanja v ples) Besedilo visokega reja je sestavina stilno raznovrstne, motivično neenotne, vsebinsko in formalno porušene snovi, ki je ni mogoče več restavrirati, ker nimamo nobenih starejših zapisov, niti kakršnihkoli sorodnih tekstov istovetne, stilno podobne ali vsaj motivično sorodne osnove. Vpoštevajoč dvojno motivacijo rejeve vsebine, kakor se nam kaže v ohranjeni ostalini, dalje prozodično-metrični ter glasbeno ritmični kriter, kar vse je za stilno enotnostno presojo odločilne važnosti, smem prezreti nekaj prinarejenih vrstic novejšega datuma, ki jih narod sproti improvizira, ker ne povedo nič bistvenega in že itak porušeno ostalino stilno še bolj kvarijo. Tekst pod navedenimi kriteriji bi bil ta-le: a) Zakoi ba jes kristjan besiau na biy, ka san anco par syete meše biij, tan san bidu Iežaša ino niegoya matar žayastna. b) Bua-/_ nan dei ta duobar č >> —. » D Vuota (Sestop v korak) Medigro igra godba na pihala v isti sestavi kakor za štehvovski kalop. Iz pododdelkov A in B slede koreografski gibi. A ima značaj valčka na 3 i. s. v levo ali desno kakor nakaže štehvovski mojster, predrejevec, B označi ogib (polkorak) v desno in levo. S celim obratom ter ogiboma pridobi par za 2* na prostoru tako, da se kolo zdržema v plesnem koraku (kmečki ples) pomiče v krogu pod lipo. Ko se je kolo vsaj enkrat obrnilo, se na kodo v vuoti razpuste pari v koračni sestop, da prično z naslednjo kitico. Melična črta visokega reja b) je tipično podobna podkarpatskim plesnim koledam, ki jih Slovaki še dandanes godejo na 2 sopeli (oboji) in dude. Melični okraski so deloma instrumentalni predložki, deloma izraz že omenjene ziljske dialektike. Harmonično značilne so stare konsonance kvarte in kvinte, ki dvo-glasno, na starinske diafonije spominjajočo linijo posebno karakteristično za-barvajo. Narod imenuje obred ,Usoča rej pod lipo', ,usoča rej' ali kratko ,ta parba' ali ,parba' in pravi ,Puoidan y parba' (rej)'. Dekleta, ki so postala stoprav godna za rej, začno osorej prvič rejati, sicer je pa to tudi prvi ples v letu, ki otvarja obične reje — nizke reje v nasprotju s tem svetim ali visokim rejem. Dečva, ki ima brata v konti, gre lahko že s 16. letom pod lipo, sicer običajno šele z 18., če je v žalosti ali spečana tudi kesneje. Dekle, ki hoče v rej pod lipo, mora biti nespečana ,frei dečua', katera ima nezakonsko dete ,usahne' in ne more v nedeljo v rej, pač pa v ponedeljek, ko smejo plesati tudi zakonci. Vsi vaški fantje, ki so dosegli 16. leto, smejo pristopiti k fantovski konti, če jih vodja konte sprejme. V rej smejo vsi štehvovci in kontarji, če niso v žalovanju, po svobodnem prevdarku, kontar, ki neče ali ne sme plesati ne reja, sme pa s petjem podpirati rejevce pod lipo. V nedeljo smejo v rej torej le samični fantje in frej dečve, v ponedeljek pa tudi poročeni. Ravno tako so smeli štehvati v ponedeljek tudi možje, zmagovalec pa je prejel v dar ,kropiynast krancalč' ali venec iz svežih cvetlic. Dandanes je navada, da štehva in reja v nedeljo po meši Zahomec, v ponedeljek se rej brez štehvanja ponovi v Gorjanah in Draščah. Na Ziljski Bistrici se štehva in reja na binkoštno nedeljo, v ponedeljek se rej ponovi. Prvi rej pod lipo V gorjanski fari se opravlja obred vedno na nedeljo po mali Gospojni in traja 2 dni, podrugodi v Zilji na poletni žegen za sveto Jedrt, ker je na jesenski žegen že prehladno. Fantje vstanejo v nedeljo zarana in prično s pripravami za štehvanje in rejanje. Treba je oštriglati jezdne kobile, ki so bile par mesecev v planini in so za ta praznik ob izredni krmi počivale nekaj delavnikov. Pripraviti je treba narodno nošo, štehvan in žamljo. Dekleta (sestre in mati) ocirajo kobilo in pripravijo fantom ziljske ,nagalče' z roženkravtom, rožmarinom, prejo (3 glavice pozlačenega lanu) in ,mig8tc9' (srebrno struno). Kontarji se zbero v stalni gostilni, kjer jih pričakuje najeta godba. Ob osmih zjutraj odkoraka konta v čveterostopih z godbo na čelu k velki meši. Poleg vodje nosi kontar z vencem in migalco ociran Štefan najboljšega. Na podoben način odrinejo k velki meši vse farne konte s svojimi godbami, da se zbero na dvoru farne cerkve. ,Velka meša' (žegnanska meša), ki prične ob 10 dop., je najeta in plačana od kont, vsaka konta zase plača najeto godbo, le godba za rej pod lipo je neplačana, godce pogoste s potico in vinom. V cerkev stopi zbrana konta, na dvoru ostane godba in pri nji kontar z ociranim Štefanom, ki ga ne sme dati iz rok. Rejevec in rejka Rej pod lipo je danes le še na ozko ziljsko okrožje vezana, do skrajnosti porušena obredna ostalina. Poleg štehvanja je rej tipični prikaz še ohranjenih drevesnih kultov v sodobni Evropi. Predvsem glasba, pa tudi besedilo izžarevata svečano obredno razpoloženje v prvotnem zmislu. Drugotni sopojavi izpopolnjujejo obredje: Lipa, kot stalno obredno mesto, ritualno urejen odhod kontarjev in soseske od velke meše k reju, svečan koral konte pod lipo, svečan napoj in strogo obredno ponašanje rejevcev. češčenje dreves, prav posebno pa hrasta in njegovega božanstva je bilo skupno vsem rodovom arijskega elementa v Evropi. Kar je bil Grkom Zevs, Rimljanom Jupiter, Germanom Donar, to je bil Slovanom Perun. Poganski Sloveni so častili drevesa in gaje. Rodovom ob Volgi je bil sveti gaj najvišje sivetišče, najsvetejše v njem pa Perunovo drevo — hrast. Pod njim so žrtvovali svečeniki božanstvenemu gromovniku, z njegove svete veje govorili narodu višnje besede. Perunu v čast je gorel v svetem gaju večni ogenj, če je kdaj ugasnil, so plačali nepazljivi služabniki z glavo. Pod smrtno kaznijo je bilo prepovedano odlomiti v gaju le vejico, ženam je bil vstop zabranjen. Prokop pripoveduje: »Slovani so verovali v enega boga, stvarnika bliska, edinega gospodarja čez vse stvari, darovali so mu vole in vso klavno živino.« Starim Letoncem, ki so jih pokristjanili šele v XIV. stoletju, je bilo najvišje božanstvo Perkunas (Perkuns), posvečen mu je bil hrast. Možje so darovali hrastom za dobro žetev, žene lipam za obilo rodovitnost; smatrali so hrast za moško, lipo za žensko drevo. Ob hudi suši so darovali hrastu črnega ovna ali petelina. Ljudski zbor je priredil pod svetim drevesom svečano gostijo, okoli njega eo nosili sod olja, polili ž njim sveti ogenj in v glasnih molitvah prosili Perkunsa za dež. Po mnogih švedskih krajih je sitala v prejšnjih časih kraj vsakega dvora čudežna lipa (jelša, breza). Nihče ni vtrgal z nje niti lista, vsaka prizadeta ji škoda je prinesla nesrečo ali bolezen, noseče žene so jo objemale, da si izprosijo srečen porod (J. S. Frazer: The Golden Bough, IX., X.). V prvotnem pomenu je tedaj svečan obredni ples darovanje najvišjemu božanstvu, petje-ples pa molitev za dež, plodnost in rodovitnost. Preprost ples, in to je bil rej v prvotni obliki, je najneposrednejši, najpopolnejši in najučinkovitejši estetski izražaj naivnega človeka. Koreo-grafu nudi zanimivo tvarino elementarnih gibov, psihologu in filozofu odkriva nove poglede v duševnost preprostega rodu. Rej pod lipo je vezan na štehvanje, ki je poseben drevesni kult, praznik pomladnega prerojenja. Po stari navadi pa je tudi žegen, ki je zamenjal staro žetveno slavo, v ozki vezi z rejem. Po ljudski šegi je vsak ples od Binkošti do žetve, dokler žito zori, prepovedan, in je v tem zmislu rej pod lipo res ,ta parba'. V reju je združil in stopil preprosti rod več, prvotno raznovrstnih obredov. Današnja ostalina prikazuje obredno simbolizirano snubljenje (vabljenje). Narod pravi rejevcem tudi ,yiafbarja', kar dobro označuje njih drugotno funkcijo. Nekaj zanimivih, dasi nekritičnih opazk o ziljskih rejih prinaša B. Hacquet v »Abbildung und Beschreibung der siidwest- und ostlichen Wenden, Illyrer und Slaven« (Leiptzig 1801). Po vsem sodeč je mimogrede opazil obične reje ne pa visoki rej. V odstavku I., str. 13 (Gailthaler oder Silauzi) pravi: ... »Frohlichkeit herrscht bey diesem vendischen Volk beynahe allgemein. Kirchtage u. d. werden meinstens unter freyem Himmel mit Schmausen und Tanzen gefeyert... Die Tanze dieses Volks sind eine Art Steyrischer, die aber mit verschiedenen Spriingen und manchmal Auslassung seiner Tanzerin abwechseln; mit Wegwerfung der Hiite, welche die Tanzerin aufheben, und dem Burschen wahrend dem Tanze wieder auf den Kopf setzen mufi, aber alles dies im hochsten Grad heftig... Die Musik besteht in einer Geige (gosle), Cymbel und einem elendem Bafi; manchmal be-gntigt man sich allein mit einem Dudelsack (Duda).« Važni za primerjavo, dasi kritično ne vedno zanesljivi so podatki M. Majarja v >Novicah< XXIII., str. 135, in je znamenit zlasti odstavek: »Poju, muziciraju i rajaju vsakoga leta slovesno pod lipoj zelenoj, kadarkoli se obhadja v ziljekoj doline žegen, somenj, cerkveni shod. Župe ali fare, v kterih su ti visoki raji i druge... elavjanske navade obične, su sledeče: Gorjani, Bistrica, čače, Šent-Juri, Šent-Pavel, Šent-Štefan, Blatčani, Borljani, Meljviče i Brda. Te častne visoke raje smeju pod lipoj plesati izključivo samo samični mladenči i deklice nespečane; druge slovenske plese, kteri po visokih rajih se muziciraju, smeju plesati pa tudi ostale samične ženske. Te starodavne navade su bile nekada po celoj Sloveniji razširjene; na brejarjih plešu tudi po Goričkom, pod lipoj pak imenitno v Ko-voride in na več krajih« ... Glasbene zapise rejev ima Fr. Š. Kuhač v JSNP III. str. 1133. z opomnjo in kompletnim besedilom. Gradivo ima Kuhač iz Majarjeve roke — glasbeno tudi ta ni zbiral sam — in jih ni utegnil kontrolirati; zato pa je z nemogočo klavirsko spremljavo stilno kritično docela skvaril obraz običnih rejev, o visdkem reju nima nobenega doneska. Nekritičen je zapis O. Deva v zbirki Slovenske narodne pesmi s Koroškega (Ljubljana, L. Schwentner, 1912). Poleg ritmičnih in meličnih netočnosti si je dovolil nestilne konjekture in dodal ,visokemu reju' par varijant običnih rejev, ki ne spadajo v rej. Najnovejše podatke o štehvanju in visokem reju ima dr. G. Graber v »Volks-leben in Karnten«. V predgovoru svojega dela pravi avtor: »In den fiinf Kapiteln des ersten Teiles soli die Grundlage fiir das Verstandnis der geschichtlich ge-wordenen Eigenart des karntischen Wesens geschaffen werden«... »Wie sie sind oder waren, werden die Brauche als die ihrer Zeit entsprechenden lebendigen Urkunden bauerlichen Daseins geschildert, ohne die Nebenabsicht, etwa eine Anleitung zu ihrer Wiederbelebung geben und damit ihrer natiirlichen Vergang-lichkeit Einhalt gebieten zu wollen« ... in dalje: »Man tut da so und dort anders, aber uberall Recht,« sagte ein alter Bauer. Koristno za moderno etnologijo bi bilo in pravično za slovenski Korotan, ki skuša svoje pristno lice ohranili proti vsem poskusom tujega robljenja, da se je avtor držal v predgovoru napovedanega. Na žalost poskuša Graber med vrstami skrito, v posameznih odstavkih očito in celo v slikah prekriti, izkriviti in v tuji luči prikazati pravo lice naših zname- nitih in lepih narodnih ostalin. V prilog tej zoperni tendenci služi tudi dejstvo, da v tako važnem delu ni niti ene melodije, ki bi morala pokazati neveščemu čitalcu določno razliko slovenskega in nemškega koroškega obraza. Naj navedem le eno značilno mesto kot zanimiv primer Graberjevih znanstveno kritičnih metod. Potem, ko je znameniti visoki rej odpravil na kratko in ga skril v odstavku »Kirchtag auf dem Dorfe«, češ »Nach einiger Zeit ziehen sie in ihre Heimatdorfer ab, um sich nach der grofien Mahlzeit unter der Dorflinde einzustellen und dort dem alther gebrachten »Lindentanz« zu huldigen< ..., sklepa o štehvanju takole: ...»Dafi dieser Brauch eine bauerliche Nachahmung des ritterlichen Turnierreitens sei oder gar an die Verdrangung der Tttrken durch die berittenen Gailtaler erinnere, ist nicht anzunehmen. Schliefilich kann es in Karnten nicht befremden, dafi den in der Kultur rascher fortgeschrittenen Deut-schen dieser Brauch abhanden ikam, wahrend er bei den Slowenen, die ihn von ihren deutschen Nachbarn iibernommen hatten, ein langeres Nachleben fiihrt. Auch ein Beweis dafiir, dafi zwischen beiden Volksstammen Karntens bis heute ein langer Friede herrschte und dafi die Deutschen hier eine hohe Kultur-sendung erfiillt haben« ... Ne poznam znanstvenega dela podobne vrste, v katerem bi se poleg tako klavrne argumentacije avtor cinično rogal lastnemu znanstvenemu objektu. ZILJSKA OHCET. V ženitovanjskem obredju razlikuje preprosti Ziljan šestero posebnih obredov, ki so časovno in dejansko ločeni, po svojem namenu in pomenu pa ozko povezani. a) Snubljenje. Snubač gre snubit in je uslišan ali odbit. Starši se zmenijo za doto in podpišejo ženitovanjsko pismo, zaročenca se dasta oklicati. Po prvem oklicu gre prva priča, bandirar v imenu zaročencev vabit svate. Balo vozijo in zapenjajo. b) Po nevesto gredo. Na poročni dan odjezdijo moški svatje pod vodstvom bandirarja z ženinom in starešino po nevesto. c) Nevesto odpeljejo. Svatje si izprosijo preko slamnate babe in družice nevesto. Bandirar vzame nevesto v svoje varstvo in prosi starše v njenem imenu odpuščanja. Svatje odrinejo v določenem redu k poroki. č) Zapenjale a. Domači fantje zagrade ženinu ali nevesti, bandirar se odkupi. d) Poroka. Po darovanju gredo svatje okrog oltarja, ženske zapojo ,nebeško ohcet'. Mašnik blagoslovi in poroči novi par. Po svečanem napoju odrinejo svatje v drugem redu na ohcet. e) O h c e t. Nevesto vpeljejo. Bandirar razmesti svate za ohcetno mizo. Med prvim plesom kradejo nevesto. Svatje ,darujejo' ženinu in nevesti, bandirar pobere ,zmat'. Dekleta zapojo ,jutranjico', svatska družina spremi novoporočenca v novi stan. Po ,Tobijevih nočeh' vpeljejo svatje mlado ženo na ženinovem domu. Snubljenje. V primitivnem življenju slovenskega kmeta so bili poročni obredi od pamtiveka vsepovsodi in prav posebej v Zilji predmet najvišjih svečanosti. Zato je ljudstvo tem obredom nadelo primerno ime ,pir', ,svatba', ,ohcet', ali po ziljsko ,ohc9t' ali ,6jsc9t' (hohe, festliche Zeit). Nagalč jen rošca Brž ko prevzame ,ta m gada' očetovo dedščino ali kupi posestvo ter postane gospodar na svojem, mu pride na mar žena. Bržkone se je že prej primerno ogledal, če ne naskrivaj dogovoril s ,ta prabo frei dečuo, ko ie hodu ves'. Za ogled je namreč časa dovolj po vasovanjih, ki so po naših vaseh še prav živo v navadi. Izdatno število zaljubljenih, okroglih in zbadljivk, ki so slejkoprej ostale poglavitni izraz naše glasbene folklore, priča, da ta fantovska navada še živi in bo ostala, dokler bo moč govoriti o primitivnem življenju sploh. Dekleta se ne spodtikajo nad vasovanjem, fantje ne odnehajo, dasi marsikoga v koritu opero in nekateri vasovalec pomni to navado za vse življenje. Prosto življenje na vasi ima svoje posledice, premnog par ima naraščaj, predno je utegnil na zakon pomisliti. Snubač — ,ujerbar' (Werber) gre sam, največkrat pa v družbi očeta in starejšega sorodnika (strica ali botra) snubit — ,ujerbat'. Po dolgem pregovarjanju, ki se prede okoli njegove in nevestine dote, zastavi ujerbar stvarno vprašanje, ki ga je svojčas spregovoril v vezani besedi. Če starši izjemoma odbijejo, se to pove na način, ki ga ve razumeti le poznavalec preproste izraznosti, največkrat v načinu pogostitve. Snubač, ki mu ziljska mati postreže s klobasami je uslišan, kdor je odletel, dobi ponoči ,syamnasto babo, na streho ali pa mu, umayajo na mir' (hišni zid) ,kyadyo na skriž' kar bi utegnilo imeti pomembno zvezo z rabo kladiva v nordijskih svatskih običajih. Ako je ženinu uspelo, je dal v prošlih časih ,arO'' (večji srebrni novec) in udaril v roko. Starši zaročencev se po preudarku pogovore o premoženju (,zmenijo se za diau) in pripravah za ohcet. Ko je vse to dognano, povabi nevestina hiša ženinove na ,mayzuaine' (malico), da podpišejo ženitovanjsko pismo. Mladi par gre spričo dveh ožjih sorodnikov ,oklice notr dajata, župnik pa jih določi in pokliče na ,barajne'. Tri nedelje zapored okliče župnik s prižnice novi par. Na željo se pustita zaročenca oklicati enkrat, ali dvakrat za trikrat, vsekakor veljata že po prvem oklicu pred svetom za zaročenca. Teden po prvem oklicu je dolžnost zaročencev in njih staršev zbrati ožjo svatsko družino. Poglavitni svat je prva priča, ziljiski ,mandifar, (bandirar — zastavonoša), ki mu pravijo ponekod tudi camar (srnv. zoumer — Zaumfiihrer = vodja), po Štajerskem ,camer', ,zovčin', ,vojčin'; po Gorenjskem ,žomer', ,žumar'; v Beli krajini ,žumber' [prim. ,ž|um-berska družina']. On odgovarja v imenu zaročencev za vse, plačuje v njih imenu, vabi, vodi vse priprave do konca ohceti, je torej vršilec vseh ohcetnih pravic in dolžnosti. Predvsem mora kot ,uadar' (Lader) ali ,yadoyac' teden pred poroko obhoditi kraj in povabiti na ohcet sorodstvo obeh družin, sosede, prijatelje in znance. Za klobukom nosi bel venec in veliko umetno ,ohcatno rožo' z dolgimi raznobarvnimi (rdečimi) trakovi, ki mu padajo po hrbtu, za pasom ima torbo, v rokah pa drži ,mandiro', visoko potovsko palico s trakovi ocirano, da ga že na daleč prepoznaš. Nedavno tega je bil še oborožen s sabljo in pištolo, s katero je streljal, ko je prišel ,yadat' in ko je odhajal. Po premoženjskih razmerah zaročencev in svatov se ravna moč svatske družine, ki je šla včasih v stotine. Vadarske navade so krajevno različne in v raznih dobah drugačne. Ako mendirar nima preveč opravka, vabi sam, sicer s pomočjo ,tovarša', druge priče, ki ima za klobukom ,krancal na spo' (pol venca). Včasih je šel ali se vozil z rjušno (teto) in z družico, ki je nosila venec iz ravša in zlatega miganja. Vsekakor je mendirar besednik, zaročenca se držita skromno v ozadju. Prej je bilo v navadi, da je vadar pobožno pozdravil ko je prišel vabit in nadaljeval v biblično zamišljeni, vezani besedi. Dandanes se vaduje takole: Vadovec stori s klobukom križ pred onim, ki ga ,vad\ja, (če ,vad\ia šišo' pred gospodarjem) in reče: lena nabiasta san se zbray, san Iežaš me byo gnada day. les pa nuobe pošte nosan jno mojo žyahto kupe prosan, da pa pyoidate z mano U to cirku žjegnano. Tan buama par syeta meša strti aadoyt naš5. Zianan byo zakon spriaiau san Iežaš ga b\jo b§siay. Par miza sadi kumpanija, cula so Iežaš jno Mafija. Z dej pa popima le usača an guaš, doklir je še Iežaš par nas. Povsodi postrežejo mendirarju obilno z jedačo in pijačo, od hlebca si odreže krajčič; kolikor jih prinese domov, toliko svatov je povabil. Bog ne prizadeni, da bi pomotoma pozabil hišo, ali da se ta ne bi odzvala! Takšna negostoljubnost prinese dosmrtno zamero in nesrečo gospodarju na polju in doma. Po ohceti imajo zlasti nevestini ljudje polne roke dela in priprav. Treba je pripraviti balo (,čište parprabta'), urediti ohcetne prostore in oskrbeti pojedino. Ohcet pade običajno na ponedeljek, torek, ,šintarjev dan' ni zato pripraven, ker se je menda na ta dan oibesil izdajalec Judež. Popoldan pred ohcetjo porabijo nevestini sorodniki za skladanje ,banke' (bale). Po starem so ,uozila čiste' (kišta — skrinja) šele na četrtek po ohceti, ker je ziljska nevesta ostala po poroki še tri dni doma pri starših, dandanes jo prepeljejo dan pred poroko. Že pred nevestinim domom je moral prvi voznik (navadno mendirar) po daljšem vsestranskem prerekanju in ugibanju zvitih ugank odkupiti vaškim fantom nevestino doto za dvajsetino vrednosti. Domači fantje nalože pod mendirarjevim nadzorstvom voz (koreto) za vozom. Na prvega je treba dvigniti težko čisto, polno šenice, kosov prta, perila in obleke. A glej spaka! Stara s sajami namazana baba (,mora') čepi na njej in se ne umakne, dokler ji mendirar ne odrajta tolarja. Na vrh postavijo z rdečimi in belimi trakovi obešen kolovrat, povezane prtene rjuhe (darilo rjušne; rjušvati —napraviti nevesti perilo in rjuhe), iz katerih moli velik ,štok cukra'. Na drugi voz nalože omare, ,postal' in ,zibal', za njo sede nevesta. Na zadnji voz, nalože fantje kuhinjsko posodo, hišno in poljsko orodje ter žaklje z žitom in domačimi pridelki, zadaj privežejo drobnico in nekaj glav živine. Na ta voz sede ,riušna' (,riušanca' = ,teta') z jerbasom narezanega kruha pred sabo, da ga bo spotoma delila popotnikom, ki srečajo balo; domač fant prisede s kuro, ki bo odgnala uroke. Dandanes je bala skromnejša, in če je je še toliko, jo zbašejo na en voz ter rajši vprežejo več konj. Ko je vse naloženo, poškrope hišna mati bališ, konji potegnejo, ,čištoyce' za-vriskajo, med zvoki harmonike in tihimi solzami hišne matere odrine banka pod vodstvom mendirarja iz vasi. Toda ne brez zaprek! Domači fantje so medtem postavili konci vasi ,muto' (Maut),,zapela pot s četno' ter zahtevajo vozni pas in odkupnino. Mendirar ima mnogo posla in pregovorov z ,zapenialca', ki nikakor ne odnehajo, niti če jim rešiš vse zastavljene uganke in preženeš nebroj njihovih sitnih in zbadljivih muh. Treba se je odkupiti, in ne za premalo, sicer pokade fantje z otepom slame za skopim bališem ženinu v sramoto. Pred ženinovo vasjo kaj rada zapenjajo domača dekleta, ki se jim mora mendirar odkupiti; le če sta oba prizadeta iz iste vasi, odpade ,zapenialca'. Ko vozijo čišto je prosta vsa premičnina nevestine hiše, vozniki ukradejo lahko vse, kar se da odnesti. Ponavadi zgine ,talir' (krožnik), ,omayce' (omelo), ,metya' (metla), ,uopata' (lopata), ,matlka' (motika), ,nagalna s ta sgornje faspe' (nagelj iz zgornjice), z muhastimi čištovci se včasih rad ali nerad popelje hišni petelajs,»nafnebafnejša so pa yobase«. Nepazljivi hišni oča nimajo pravice zahtevati neopaženo ukradenih predmetov nazaj, ko se je bališ premaknil. Ko so pri ženinovih ,čište parpelata, z\j6žla ino posprabla' pogoste voznike in svate. Rjušna postelje mlademu paru v čumnati in se odpelje z nevesto pod pokroviteljstvom mendirarja. Splošno v navadi je pred ziljsko ohcetjo na večer medsebojno darovanje (,šienkanga') zaročencev. 2enin daruje nevesti ,čfiayle liape ino štrinfe biale', ona njemu ,čikal' (poročno srajco). Prvo je simbolni izraz posesti, saj stopi nevesta v ženinov čevelj in se mu s tem podvrže, srajca, tesno odelo, je simbolna priča ozke zakonske vezi. Na predvečer poroke se abero na nevestinem domu ,ledak ladie' na gostijo. Dekleta pomagajo nevesti plesti venec in pripravijo ,ohcatne rože, (svatske rože), fantje pa veselo prepevajo in zapijajo ,kfancal'. Dekleta in žene obdarujejo nevesto. Podobno se imajo pri ženinu doma, kamor je on povabil domače fante na ,fantoušno' Ziljska nevesta je svojčas postregla gostom pred polnočjo s skledo kuhane kaše, ki so jo navzoči pokušali in hvalili njeno kuharsko spretnost. Morda je bil v tej navadi ohranjen spomin na solnčno darovanje, ko so v davnih časih neveste darovale solncu prosene kaše. O polnoči narede dekleta nevesti, fantje ženinu ,oireht' (hovereht = Hofrecht) s petjem in godbo, nakar se navadno pleše in veseljači v rane ure. Po nevesto gredo. Rano jutro, včasih že med 2. in 3. uro zbude možnarji in godba svate. Ženinova in nevestina hiša oživita in se napolnita z gosti. Na že-ninovem domu se zbero njegova žlahta in povabljeni svatje, predvsem mendirar, ženinova priča ali ,prba suat', starešina, vsa povabljena fantovska konta, prijatelji in znanci. Družina pogosti zbrane svate s primernim zajtrkom (,parba bruaštak'), ki obsega pečenko, telečji golaž, koruzni močnik, krofe, potico, pogačo, flancate i. dr. Na več krajih obdarujejo ženina in nevesto z darovi (pecivo, novci). Preden odrinejo svatje po nevesto, grejo fantje z godbo in petjem po celi vasi ,obirat' (,uoyitl), pred vsako hišo se ustavijo in zapojo. Po stari navadi odjezdijo moški svatje pod vodstvom mendirarja po nevesto, naprej vodja, za njim ženin s starešino na rdeče ociranih konjih. Spotoma vriskajo in pokajo s pištolami (s pištolo in sabljo je običajno oborožen le mendirar). Ko se bližajo nevestini hiši zapojo mendirarjevo pesem. $ • = 68 mf r-f--1-----i -t =t= Men - dl - far tna_yri - šče pai ce sta, pa - slua - ša kak 3=trt liap je njo guas, t i glei, K 4= sko-ro se^uš mo-gya se_u - da- I 1» i I 2» fzrt -f-rlrt mm ta jno yon bo moij črias te ob - yast, glej -y&st. Mandirar ma yrišče pa cčsta, pasluaša kak liap je njo gyas, glei, skoro se_uš mogya se_ydata jno yon bo moy črias te oblast. Ti boš pa tuoj krancalč zgbiua, k boš stopya u ta zakonšea stan. Tut sa pa haja boš pjeya, k boš zibala sinka syojga. Iz prve kitice spoznamo mendirarjevo ,prabico' in ,obyast n^d nabiasto', ki mu po ljudski veri pripada ves čas ženitovanjskega obreda, kar bo pokazal razvoj sledečega prizora. Melodija kaže določno lice južnozapadnega koroškega okroga. Izredno širok ambitus, melična črta, osnovana na harmonični podlagi I. in V. durove stopnje, dosledno someren, raven plesni ritem, somerna arhi-tektonika jo opredele v zgodnjo romantiko sredi prošlega stoletja. Po svoji izredni napetosti in izrazito fantovskem zanosu je melodija posebno primerna za možati nastop svatov pred nevestino hišo. Nevesto odpeljejo. Tudi na nevestinem domu so se zbrali rano v jutro njeni sorodniki in povabljeni svatje, predvsem rjušna, družica, dekleta in žene, ki jih starši primerno pogoste z zajtrkom. Nevesta se pripravlja za poroko, vse pričakuje nestrpno prihoda svatov. Ko naznani vriskanje, petje in pokanje njihov prihod, se umaknejo v nevestino hišo njeni svatje, zapro vse dohode, zadelajo okna in zapahnejo duri. Ko so fantje in možje raz-jahali in hočejo v nevestino hišo, stoji le-ta pred njimi tiha, zaklenjena, kakor da je izumrla. Svatje se zbero pred hišnimi durmi in zapojo. = 72 *f --D - --- K __K --o--—-------m — __' 1 Al je to ti - sta ši - ša, je to ti - sta JiZZ^JL v§s, bat je to ti - sta de - £ya k san hoduknjavSs? Mendirar pokljuka, potrka na duri in zahteva, da mu odpro, svatje pritisnejo za njim. Duri se odmaknejo-, nevestin strijc (starejši svat iz nevestine hiše) zastavi svatom pot, jim grozeče nastavi ,bidl§' (burklje ali gnojne vile) ter jih pobara: »Koj ste prišla ... če ko zahtiayate?« Mendirar odgovori: »Xyalen buade ležaš Kristaš! ... Mi mama an liap nagaič, pa bi maste na liapa rošca jno ml ba rada s taga pušalc nadrila«. Strijc prijenja: »Na blakomej! ... Mi yan dama tota rošca čie pobiaste, člera syetnik se je y yyače usroy«. Mendirar, prefrigan kakor je, odreče mirno: »Tista, ka je tri dni \i riba biy (sadoy)». [Jona, ki ga je pogotnil som, ni utegnil drugače]. Toda strijc s prvim odgovorom ni odpravljen in zastavi novo uganko: »Pa mi yan dama naša rošca, čie pobiaste, koj je med Buagan uočan an Buagan sinan pa sriada!« Mendirar: »Nuasc. (Stori križ). Tako se vrste uganke, ki jih mora reševati mendirar, če njemu reč odpove, pa katerikoli svat, sicer strijc zatisne duri. Ko so svatje vnovič zahtevali neveste, pripelje strijc ,parya na-biasta' — staro, grdo babo, zavito v cunje s ,syamnastan krancalčan, na glavi in jo predstavi svatom. Med hrumnim oporekanjem gostov, zapoje konta napev pod b), mendirar pa oporeče: »Tota ni nan pa-dyobna, tota buama spyačala«, ter vrže strijcu na krožnik goldinar (krono ali šilin). Baba se zasuče in odbeži v hišo, svatje pa hrupno zahtevajo pravo nevesto. Strijc pripelje družico in jo predstavi, svatje jo pritrjevalno pohvalijo, mendirar pa reče: »Tota pa je žia naša gliya, tota buama s obdržala, koj da ta praya ni«. Mendirar pravzame od strijca družico v svoje varstvo, jo uvrsti med svate, ki glasno zahtevajo v tretje nevesto, in s posebnim poudarkom ponove pesem pod b). Strijc pripelje nevesto in jo predstavi svatom, ki jo vriskaje sprejmejo, mendirar pa reče: »Tota je naša ta praya, tota buama s obdržala!« Nato se zahvali strijcu: »Zdei pa ma podejte fcanetl s petama yoglama!« in ta mu seže v roko. Ruta na pet oglov pomeni roko, je pa tudi znak za ,moro' (pentagram). ,Trota — (truta) mora' (poosebljena mračnina — tmina, tudi torklja) je pošast, ki se vtihotaplja v kmetovo hišo. Loti se otrok, pije kri živini in otrokom, tlači speče otroke in doječe matere, vznemirja živino v hlevu in seda na čisto. Pregnati jo moreš z ,upučo' (perulja), žegnano> vodo in pentagramom (= znak, ki sam pomeni moro). Moro umavajo s kredo na hlevna vrata, na zadnja vrata in na bavtaro svinjakov, na hišni prag ter na vzglavje in vznožje zibelke. Zagovoriš jo z zavozljanim rdečim ,pantolnom' (podveznico) takole. Nad obsedencem držiš zavozljano podveznico govoreč: »Urokov je devet — ni jih devet, urokov je osem — ni jih osem... urokov je eden — ni nobeden!« Razvozljaš trak in ga vržeš od sebe v levo stran rekoč: »Pomagaj Bog oče! pomagaj Bog sin! pomagaj Bog sveti duh!« Mendirar sprejme nevesto v svoje varstvo, ji preda ženinovo poročno darilo ter jo v družbi ženinovi pelje v domačo hišo. Ko so prestopili prag, poda ženin nevesti roko ter se zasuče ž njo trikrat v desno naokolu. Ženinovo poročno darilo izroči nevesti prej ta dan ponekod ali mendirar ali kak ženinov sorodnik, dari morata zaročenca nositi na poročni dan in spadajo k doti. Medtem ko se nevesta oblači za poroko, pripenjata rjušna in družica svatom pred hišo ohcetne rože, šopke in vence in napijata vsakomur posebej. Mendirarju pripneta za klobuk venec in veliko ohcetno rožo s širokimi, raznobarvnimi svilenimi trakovi, ki padajo po hrbtu; ženinov Rjušna in starašina kinč je docela podoben mendirarjevemu. Mendirar, ženin, starašina in svat (2. priča) dobe za klobuk 2 manjša šopka in 1 na prsi, moški svatje le na prsi i. s. oženjeni na desno (z reclji navzgor), samci na levo (z reclji navzdol). Ženske so brez šopkov, ponekod pa mora imeti vsak svat svatovsko rožo ali vsaj šopek. Enako napravljeni sta nevesta in družica, ki nosita na glavi vence iz umetne mirte. Ce ima nevesta že otroke, dobi le šopek v lase. Ko je nevesta napravljena, jo vzame mendirar na svojo desno stran ter stopi pred starše proseč jih v njenem imenu odpuščanja. V nagovoru se spomni ljubezni in skrbi, ki so jo imeli starši ž njo v mladosti, in prosi odpuščanja za žalitve. Tudi brate in sestre, sorodnike in znance prosi, naj ji oproste morebitne žalitve. Nato prosi starše poročnega blagoslova. Nevesta poklekne na pručico (preprogo), starši jo poškrope z blagoslovljeno vodo, prekrižajo ji čelo, blagoslove jo in se poslove od nje, svat je zapojo: J = 68 Srna prišla pa spet puoidamo, to myado mojco upeiamo, da b g ^Tv^k" I i rompo - ua noj oče n matar ža - lou - a. Ko se nevesta oblači jo spomnijo mati, naj se opaše s konopljo. Preden zapusti domačijo, vrže v ognjišče na skrivaj krajcar, dva pa shrani, da vrže enega na prvem mostu v vodo, drugega na pokopališču med grobove. Svatje ,odgfeja s štima u cerku' v sledečem redu: Naprej jezdi men-dirar oborožen s pištolo in sabljo, za njim moški svatje, na prvem vozu sta starašina in ženin, za njima strijc in prvi svat, nato nevesta z rjušno, družica z ženinovo materjo, slede žene in dekleta. Drugod se pelje za jezdeci godba, za njo na prvem vozu rjušna, nevesta, družica, na drugem starašina, ženin, svat (2. priča), za njimi ožje sorodstvo, ki mu slede dekleta in žene. Sploh je red v različnih krajih Zilje različen, ponekod pridejo ženinovi in nevestini svatje v cerkev vsak za se. Nikoli ni prisotna nevestina mati, ker je tudi pri krstu ni bilo. Ce je pot do cerkve kratka, gredo, sicer se vozijo; živali so vse rdeče ocirane. Ko odhajajo od nevestine hiše, zapojo svatje odhodnico: • • = 60 ijžz—fr—zh~ -h.--1i— *-f= --0-0-0-0--•— p—8—*— EE M "j » —1—v—u—V- —M les gnan, jes gnan, jes muaran jeta p reč od tota-ga kra - ja, * • * * 1° 1 :*"=•• 0 M •: K 20 j ELt • 5 ' b r 5 ^ p V ^ p —- - t jes yan yoščan ijoh-ka-nuač, bi mjena srenčna raj-ža, raj-ža. Trije napevi pod »Nevesto odpeljejo« so predvsem ritmično zanimivi. Prvega odlikujejo neobičajno ostro profilirani živahni triolni okreti in značilni sklep, tako da bi se dali skriti gibi koreografsko docela vpostaviti. Melična črta, ki oscilira okrog I., V. in IV. durove stopnje, ne kaže v intervalni sosledici dosledne harmo- niaba piskre nične odvisnosti, ritmična izraznost prevladuje. 0 vplivih zgodnje romantike ni sledu, motiv smem sitilnokritično in izrazno opredeliti za tipičen primer baročnega figuralnega plesa. Zanimiva je dalje asimetrična grupacija 2+3, ki je lastna redko ohranjenim primerom starih slovenskih plesov pod lipo in rejev. Primerjaj ziljski visoki rej, ziljsko varijanto kralja Matjaža, beneško rezijanske plesne pesmi, ostanke takšnih ritmov v narodnih napevih z drugotnim besedilom n. pr. »Stari možek«, »Furmani«, »Prelepo je ravno polje«, »Pesem od žegnanga bri-tofa« i. dr. Ritem 2'. napeva, a tudi melična črta živo spominjata na Heydnove in Mozartove scherzozne motive, ki sta jih črpala iz slovanske ljudske glasbe. Po drugi strani je v našem primeru dosti slicnega z belokrajinskim ,mostom4 ali s panonsko otroško igro »tancaj črni kos«. Ritmični izraz 3. napeva je patetično žalobna koračnica. Vsekakor so vsi 3 navedeni primeri plesnega značaja, in smem na podlagi navedenega sklepati, da so bili tem napevom pristni prvotno obredni plesi, ki so se sčasom opustili in pozabili. Napeve je ljudstvo ohranilo, besedilo pa drugotnim situacijam prikladno podnaredilo. Zapenjalca. Koncem nevestine vasi SO' medtem pripravili vaški fantje ,muto' (Maut), zaporo prek ceste iz svežih smrekovih majev, med katere zapno ,četno', vrv ali rdečo nit. Za četno se vstopi v šemo napravljen in z zvončki ovešen ,besednak', ki drži krušno yopato' (yopar), pripravljen zbijati šale in razdirati smešnice. Levo in desno ob muti se postavi straža, fantje ,zapeniaica' pod vodstvom najbolj brihtnega. Na eni plati loparja imajo napisano z več dodanimi ničlami odkupnino, za katero se je ženin prejšnji dan pobotal, na drugi plati pa vsoto, za katero se bogajo-,xan-tuajo' s par pripisanimi ničlami, ki jih brišejo in sproti pripisujejo. Mendirar prijaše, ustavi svatsko družino in vpraša oblastno: „Zakoj ie tukej muta n pa ydd kada?" Vodja zapenjalcev: „Uod anco." Mendirar: „Zakoi?" Vodja: „Da nan buaš pyaču k6kar ta gor stol!" Mendirar: „S«si nač niamaste prabice!" Vodja: „Mi mama prabica, tota rošca srna le mi parlipala!" Fantje zapenjalci: „Kam io buaste pelala ?" Mendirar : „U Šmartna. (Farni patron.) Fantje: „Kako buaste ž nio ?" Mendirar: „U pušalc ja buama zrezala." Nato prično ,%antyata' za plačo ,zapenialco', mendirar pobara fante: „Če ka zahtieuate?" Fantje: „S?j maste našribana, znaste brata!" in pokažejo drugo plat loparja. Mendirar: „T6 ie če beč! kaj na muarma data !" Fantje obrnejo lopar in brišejo ničle, drugi jih spet pripisujejo, svatje ugovarjajo, zapenjalci zahtevajo vozni pas, dokler se slednjič ne ,zgli-/aio'. Mendirar: „No ! pa pyačjmo, to muarte nan pouiadate !" Sedaj se oglasi pavliha: „Mi yan pestima tota rošca, čie nan pobiaste, čiare ydyce beč snado te biale bet te črnje?" Mendirar: „Čiar^ je beč." Besednik: „ Rošca je yaša, čie pobiaste, čiara Bua/ je bual bogat — ta njemšča bat ta suobenja?" Mendirar: „Ta njemšča, k se pele y nabiasa, naš pa le /uoda." Če je mendirar rešil vse uganke, sme po stari navadi in pravici on določiti višino odkupnine. Če ponudi vodji novec, ki ga ta ne more menjati, velja odkupnina, sicer mora položiti zapenjo, za katero se je ženin prejšnji dan zgovoril (po navadi 1/20 nevestine banke Ženin in nevesta [balej, do 100 šilinov). Zapenjalci vzdignejo četno in zaporo, najbolj ,šteman fant' nagovori poročni par in poveličuje njegove vrline. Nato vzame s krožnika zapenjalski venec, ki ovija kozarec vina, ga natakne nevesti na levo roko ter napije na zdravje in srečo neveste, novega para in svatov. Mendirar spusti v kozarec večji novec kot odkupnino za venec. ,Ohcat se prepele' med pokanjem možnarjev, vriskanjem svatov in zapenjalcev, ki zalivajo zapenjo. BHHBEI Poroka. Ko so razjahali in stopili z voz, gredo svatje v istem redu kakor so zapustili nevestino hišo v cerkev k poročni meši. Mendirar stopi prvi v cerkev, poklekne k vratom in pobira na klobuk od svatov denar za ,ofer'. Po darovanju, ali kakor je že krajevna navada, pred ali po meši gredo svatje ,k ofru' v temle redu: nevesta, družica, rjušna, nato ženin, mendirar, starašina, slede moški, njim ženske. Za ženske ima mendirar pripravljen denar na svojem klobuku. Rjušna je prinesla s sabo šartl (potico), na njem leži ovita z vencem klobasa. Ta dar, namenjen maš-niku, položi med ofrom na desno stran oltarja. Tudi starašina ni pozabil na ociran Štefan šentjanževca, ki je namenjen za svečan napoj po poroki. Ko gredo ženske okrog oltarja zapojo staro pesem ,od nabiašče ohcate'. J = 32 t p - Od Nabeshzhei ohzeite. -P—t Kai san liep trosht noi :t=t= i t-'—•—»—* -o—©'- Ije shi - u - la mo je fer ze, i w ka dar spu 2P—P tac de Bug I j*—"1 g —£ -------U. zhne je Na - be se =l=t stua - ru me. Kai san liep trosht noi ueselje Ushiula moje ferze Kadar spunam de Bug uezhneje Sa Nabese stuaru me. Mi kristiane suolane Mi smo ja usi pouablane Ktei Nabeshzhei ohzeite Katira kne bo gor heraua Bode uezhne gberaua. Nashzhir ne more sgruntate To Nabeshke ueselje Oblizie Bosihje gledate Bres konza ja usolei. Leta uesieua gloria angelska Ti Angelze liepo pojeo Inoi Boga hualio Sta uesiua ftima Angelska Ta Nabeshka Musika. To obuazhiduo ohzeitno Ohranimo ueszhas De Bug utei sunane tame Kna bo sauergu nas. Nasimo krishe use uolnu Noi shlushimo suesto Bogu Doklir je Zeit sa to. De kneboja dobre diele Na nas kne sgublena. Ui katiere Ite Deuize U Boga salublene Perprautei te se Lampeze S' olijam pouhene. A'l mate ui zhistu ferze Sa Jezusa Te lampeze Sa schie napouniane. A'l boja dobrah deu pouhene Naboja ugasenle. Le zhuimo inoi uahteimo Perpraulane ues zhal Sai more bite ukradzham bo Jesus poklizou na L A'l jest le prou brumno fhiuim Se umriete tudi kne bojim Se uerno uefelim. Kadar me bo Jelus kefebe useu Bom uezhnu shnim ueseliu. Daklir na tam fuitu shiuim Noi Jefus profem te Posueteme de prou dershim Sapouede tuoje. De urieden bom te ohzeite Per tei Nabeshzhei Molzeite Suad kulta ufhiuate Katire je Jefus perprabu ufam Suoiem flufabnikam. Napev nebeške ohceti je tipičen primer tradicijsko ohranjenega protestantskega koralnega speva, ki je le malo zabrisan. Tekst je že deloma porušen in preoblikovan, stilno močno vplivan po lokalnem dijalektu Zilje. Doslej nisem še mogel dobiti za napev prvotne osnove, v Čerinovem gradivu o protestantskih pesmaricah in napevih med Slovenci ga ni najti. Po meši blagoslovi in poroči mešnik poročni par. To najvažnejše ohcetno opravilo je najpomembnejši trenutek obredja in odločilen za vse življenje novoporočencev. Po starodavni ljudski veri se morata postaviti tesno skupaj, da se med nja ne vkrade kaj zlega. Vremenske prilike, posebni dnevi, koledarski čas, slučajni dogodki spotoma in v cerkvi so znaki usode ali migljaji zločestih duhov, ki so novoporočencema na ta dan posebno nevarni. Neverjetno skriti so ti sekundarni momenti, ki spremljajo in izpopolnjujejo poglavitne poteze poročnega obreda. Točnemu opazovalcu nudijo bogato študijsko tvarino in ga neprestano opozarjajo na čudovito sožitje preprostega človeka z naravo. V enem etnografsko tipičnem okrožju je mogoče skoro od vasi do vasi zasledovati sicer bistveno malo različne, vendar v drobnih malenkostih dosti drugačne varijante istega obreda. To velja zlasti za poročni obred, ki ga v Zilji v potankostih zelo variirajo. Zato sem se držal pri očrtu poglavitnih potez, da ne zaidem v drobnarije, ki bi kvarile plastično sliko obredja. Ko ovije mešnik poročencema s štolo roke, položi družica ženinu rožmarinov venček za klobuk in mu ga prišije predno je obred končan. Po poroki natoči družica svatom žegnanega šentjanževca; mendirar poda najprvo mešniku, ki napije na zdravje in srečo novoporočencema. Družica pripne mešniku pušelc, rjušna ponudi darilo (šartelj). Nevesta v burmusu Svečani napoj pri poroki je narodna navada, ki jo je miselno sprejela katoliška cerkev v poročni obred. V ordines (obrednik) srednjega veka čitamo, da je mašnik po poročni maši blagoslovil kruh in vino in dal mladoporočenima, da sta užila od blagoslovljenega kruha in vina v imenu Gospodovem. Tudi rimski sacerdotale (liturgična knjiga, prvič natisnjena v Benetkah 1. 1523, v naših krajih so duhovniki po nji delili zakramente) iz 16. stol. govori o tem običaju. Na Nemškem je še sedaj navada, da mladoporočenim dajo v cerkvi piti blagoslovljenega vina, tako tudi še v severnih delih lavantinske škofije. — V evhologiju vzhodne Cerkve je poseben obred za zaroko in za poroko... Po venčanju čita svečenik odstavek iz evangelija sv- Janeza o svatbi v Kani galilejski. Ob koncu poročnega obreda blagoslovi svečenik »skupno čašo« (to koiv6v jrortipiov) in da piti najprej ženinu in potem nevesti. (Dr. Fr. Ušeničnik: Katoliška Liturgika, str. 344—345.) Svatje zapuste cerkev v temle redu: Naprej gre mendirar, za njim ženin z nevesto, starašina z rjušno, svat z družico, slede svatje paroma pomešani med sabo. Ponekod je navada, da novoporočenca ob vratih poklekneta, zbereta od svatov drobiž, ki ga nato ,siaieta med otroke, k se pipajo za dnafjam'; ženin siplje pred se, nevesta vznak, ostanek vržeta v prvi vodnjak. Drugod poljubi ženin slehernega, nevesta sleherno, predno prestopita ,opas' (cerkveno obzidje). Svatje zasedejo v novem redu konje in vozove, pridruži se godba, ki navadno v bližnji gostilni počaka, svatska družina odvriska na ohcet. Ohcet. Nevesto vpeljejo. ,Z muzika odgreja' svatje po najstarejšem običaju na nevestin dom k ohceti, ker je bilo nevesti do nedavnega prepovedano po poroki spati v ženinovi hiši. Morala je namreč prespati tri Tobijeve noči (po starejši navadi polnih 14 dni) poročni post sama doma, in jo je šele potem od-vedel ženin na svoj dom. Po novejšem praznujejo ohcet v ženinovi hiši ali pa v izbrani gostilni. Spotoma obiščejo vse domače gostilne, kjer svatom povsod napijajo; če je ohcet v gostilni, jih pričaka in pozdravi birt s Štefanom kuhanega. Bolj po domače praznujejo ohcet pri ženinovih doma. Ko se bliža svatska družina hiši, steče mendirar naprej v kuhinjo in se vrne s smrečico, pokrito z mendirom, ki je ovešena z rožiči, figami in jabolki. Pristopi k poročencema, odgrne drevesce in da odgrizniti vsakemu košček jabolka, zagrne in zbeži v hišo. V zahvalo za to nagradi nevesta ko stopi v domačo kuhinjo ,solit župo', kuharico z okroglo napitnino, ki jo pozabi v šolniku. Tašča pričaka nevesto na pragu z žegnano vodo in hlebom kruha, na katerem leže prekrižani hišni ključi. Pozdravita se, objameta, tašča vpraša nevesto: »Koi je reku Kristaš jogfan?« Nevesta odvrne: »Mir buada med yama!« — »No jno tka buade med nama!« dopolni tašča ter poda mladi ženi hlebec. Ta odreže krajec, vtakne vanj novec in poda fantku, da teče ž njim kar moč urno okoli hiše. Isto stori ženin, le da njegov krajec prejme deklica. Ostalo razdele otrokom, v zadnji krajec vtakneta ženin in nevesta vsak po en novec, to ostane tašči. Tašča pogosti nevesto z oslajenim mlekom, nakar obhodijo ožji svatje hišo in vse gospodarske prostore, škropeč jih z žegnano vodo odmolijo tri rožne vence. Po končanih ogledih pripelje mendirar svate za ohcetno mizo, ki stoji običajno v bohkovem kotu. Mendirarjeva naloga je, da goste v pravem redu razmesti: Ženina pod božičkom, na njegovi desni nevesto, kraj ženina starešino, z nevesto rjušno, ki streže na ohceti svatom. Pri prvi mizi sede običajno oženjeni in sorodstvo novoporočencev, družica sede kraj mendirarja med ,ledik ljudstvo'. Ohcetna miza — v starih, boljših časih jih je bilo lepo število — je ocirana z domačimi rožami; za vsako sede do 12 svatov, ki jih je mendirar paroma razmestil. Jedače in pijače mora biti na ohceti v izobilju, da so svatje dobre volje in zadovoljni. Česar gostje ne snedo, spravijo in vzemo s seboj kakor ,šaidasn'. Ko so povžili prve dobrote: znamenito ,čisayo župo', goveje meso s ,hfenouco' (v hren vkuhane žemlje in jajca), pfato' (svinjsko pečenko) z zeljem, kuhanimi češpljami in rdečo peso je ,yadnah' (odnehajo). Za ohcetno pojedino, ki traja po starem ,tri dni in tri noči' in za godbo mora po ljudski šegi in navadi prispevati sleherni deležnik svoj ,zmat' (,zmet' ,zmetata' = delež, zložiti). Mendirar nazdravi svatu s kozarcem vina, godba udari okroglo, počeščeni položi svoj delež na pripravljeni krožnik. Sedaj je čas za ,6bično rej', ki ga začne mendirar z nevesto, nadaljuje z fjušno in neha z družico. Mendirar in svat skrbita za to, da gredo plesat vse ženske, tudi omo-žene. Ko najmanj pazita na nevesto in družico, ukradejo domači fantje eno ali obe in ju odvedejo v tujo gostilno. Odtod jo mora rešiti mendirar, plačati za njo ceho po daljšem pregovarjanju za ,našo rošco' ter jo z godbo pripeljali na ohcet. Po starejši navadi so ukradli tudi ženina, men-diro ali nevestin čevelj. V slednjem primeru ga je moral mendirar poiskati, običajno skritega med rožami, odnesti na lice mesta nevesto, ji čevelj obuti in jo proti odkupnini rešiti. Po starejši šegi je mendirar poškropil pod z vinom v obliki križa in nato plesal obični rej najprej z rjušno, nato z nevesto in završil z družico. Po davnih pravicah je imel on ,obyast' ves poročni dan in šel ž njo celo spat, da premami in odvrne od pravega poročnega para zle uroke in nakane hudobnih duhov. Pod noč pripelje mendirar na ohcet nevestino mater. Predno se mati prikaže med svati, vrže z zgornjice pehar rožičev, fig, lecta, cigaret in s trakovi ocirano ,difjanco' (predrt kolač; dira = luknja) med domače fante, ki se zlasti za dirjenco spešno pulijo. Ko iščejo svatje ukradeno nevesto, ,tolčejo fantje šino' (razbijajo po kosu železa, lesa ali pločevine), dokler nevesta ni rešena, da bi s hruščem premotili, zavrnili in preplašili zle duhove, črte in uroke. —^— Muaj pua-bač bu ra uUa-še gria, oj le y gria - dnje i j^—— S bfaj t? de, par - pe - lou byo mp mf T"« ba - ri - gal - ca, b\i6 dr- zaya je - iiq ijor 110, P- pri - da bel nje, par-pela bel 'S' = » 0- 1° 2° nje, sej s dečua k nje buan b) J- =50 mf $ pi - ya, par f ija. ^EStESt Camar črias Tu - re bu f mf d2=1=t=*z 9-»■ > . « EPESEg? » • ra, camar liap, ca - maf myad, kadar camar moij par - bu ra, liapo yrišče jno pua - je. J. = 50 mf Sya z lubco na jarmak xuo - dl - ua, sy& štrinfe jno čriaule ka- n _^___f_______mf________ P V '' ^ 'VI jI pi - ua, pa štrinfe biale, pa čfiaijle liape, tača-ga puaba nia k sa ti. Sya z lubco na jarmak y\jodlya, sua niadarč jno pušat kapiya, ie pušal zelan, ie niadgrč k kri, tak puabač yala k sa ti. (> J-= 61 -fr - ^ —n—I*—n—h- i -i -R H 3r i Za - koj se ti dečya ne_u-daš, ysače liato tri ujerbarje mm r les se njebuan uda^a, bon ledak ostaja, čiar liapaga puabca t« f jo jr =H= -4-0- st«= man, čiar liapga puabača -3= '0 ' 2° ^EiE man, les se Instrumentalni značaj primerov kaže določno, da so jih za svatske plese poleg petja predvsem vporabljali godci. Ritmična in melična sorodnost priča, da so napevi, sicer časovno stilno različni, varijante neznanega tipičnega vzorca. Labilna molska tonalnost in nejasna ritmična razčlenjenost, ki jo motijo figuralni vplivi nemške instrumentalne in italijanske operne glasbe XVIII. in XIX. stol., dajo sklepati, da je ta neznani vzorec primer slovenskih protestantskih cerkvenih pesmi, ali še starejših predreformacijskih koralnih spevov, ki so se v drugotni obliki tradicijsko ohranili med narodom. V tej meri bo važno primerjalno gradivo: M. Majarjeva »Cerkvena pesmarica« (Celovec 1846) in dr. J. Čerinov spis »Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v predretormacijsikih časih«, Zbornik Matice slovenske, X. zv. (Ljubljana, 1908). Primer a), b), c) navaja Fr- Kuhač v Južno slovjenskih narodnih popievkah (Zagreb 1878—1881, I—IV.) pod št. 1134., 869., 1135. i. s. a) in c) pod ,običnimi reji', b) pod ,Ljubavne popievke iz najstarije dobe', z opazko ,Nastavka tekstu ne imam', kar pomeni, da ima napev iz druge roke, bržčas od M. Majarja ali iz Vrazove ostaline. Primera a) nisem nikjer več zasledil, b), c), č) sem slišal pred in med vojno pri sv. Štefanu, na Melvičah in Blačah; dandanes pojo v Zilji le še poredko c) in č), besedilo je porušeno in ga nisem nikjer več našel. Po odmahu šele prične ohcetna pojedina, ki jo pridno zalivajo z moštom (sadjevcem) in strdenim žganjem (satovje vkuhano v primerno mešanico vinskega cveta in vode). Svatom postreže rjušna s ,suadko župo', cvrtjem z mešano solato, slede krofi, ,fancoute', ,ta piane fancoute (namočeni v strdeno žganje), na mizo postavijo ,kuopo' (na velikem krožniku umeteljno sestavljeno kopico šunke, klobas, jajc, peciva in sladkarij), ki ostane do konca na mizi in se je nihče ne upa prav dotakniti, da bi je ne podrl in se osmešil, in da lažje potem govore, češ, da so ,ble na oh ca te vjačne'. Medtem pobira mendirar za muzikante na krožnik ali v klobuk, veleč gostom Sprelube moia svate, le puačejte godce, tuada godac nia koin, da ba godu zastoin. Nato se mendirar obrne k novoporočencema in jima v spretno zasnovanem govoru želi vso srečo, zvestobo v zakonu, blagostanje in božjo pomoč. V imenu hišne gospodinje se zahvali svatom za čestito udeležbo in podporo ter pozove nevesto na častni ples. Ko je zaplesal še z rjušno in družico, pelje nevesto k ženinu in mu jo izroči, rjušno pa njenemu možu ter tako ,preda obgast'. Obični rej traja v rano jutro, dokler mendirar ne pozove svatov k darovanju rekoč Sfenčan oče, srenčna mata, srečne sestre jno brata, tuar ie z Bfiagan, Bue/ ie žnin san ležeš je Marijan sin. Stara ziljsika ohcet Svatje polagajo ohcetne dari ob brleči sveči na mizni vogal, kjer sedita poročenca, mendirar se slehernemu zahvali s primerno okroglo. Nato stopi med svate ter prosi za darilo kuharici češ: »Koi se ie zgodiyo! Kubarca je y piskarč paua, prata se ie per-smodiya. Moramo pomagata škyodo poprayta. Buema skupei uargla!« Sedaj se dvigne poročni par, da odide z ohceti v poročno postelj. Godba jima zaigra v slovo, svatska družina in prijatelji spremijo novo-poročenca spat. V prošlih časih so fantje metali v vrata spalnice namizno posodo in nato na črepinjah zaplesali, češ da bo več žegna pri hiši. Ob tej priliki so dekleta zapela nevesti — drugi jutranjico. 0 0 -i-f- -M A .' — 1 bJ-—lJlJ — 4=3—t«-- Hola, hola, puabča, ysta - iaj - te! Uasta - jajte de - čye _-j_ i h—n— —JV- --- fF—F— -fe—taE- t—: jno žia - ne! Liopo myado ju - tro nas ba - di, -3 žrt? '—iV -^ rit. —i—t—— 1 2° --1-i---- 4 --uJ -4--- i • s turna iutsr - ni - ca žje zya - ni, -ni. Tičace pod niaban zliataio, nizka se pa drebia ysedaio, zuargulijo piasan juterno, nan pa duobroiutro iioščaio. Ribace pa uoda pnayajo, U muadan iulr se sprehajajo, kriška pouzdeguieio guaue, stuarnaka liapo časte, s\xaue. Podobno varijanto, ki se od naše razlikuje le krajevno stilno, sem zapisal 1. 1931. v Beli krajini. Belokrajinska varijanta je še ohranila značaj božične kolede, v novejšem času šele so jo pričela dekleta peti novo-poročeni drugi kot ,svatsko jutranjico' in vele ,Jezus bo prišel k novoporočencema spat'. Iz ohranjenega teksta Belokrajinke sem primerjalno sklepal na pomen koroške jutranjice, katere tekst je porušen in napev skoro pozabljen. L. 1983 mi je stara Ziljanka zapela našo varijanto in mi povedala, da so jo za njene mladosti pred okroglo 60 leti pele druge nevesti za ,biala den, t. j. v jutro po poroki pod oknom. Originalna estetsko lepo uravnovešena melična črta labilne tonalnosti kaže ostanek staro-slovenske obredne kolede, ki je morala biti enkrat v prvotni obliki last vsega našega rodu. Prošle čase je šla svatska družina zarana drugega ohcetnega dne k žalni maši, ki se je brala za ranjke novoporočencev. Po maši se je pojedina nadaljevala tri dni in tri noči. Šele četrti dan v jutro je prišel po mlado ženo, ki je tačas prespala Tobijeve noči, mendirar, da ,ypela muado moico'. Med vriskanjem in pokanjem možnarjev je kurentsko razbrzdana svatska družina odvedla nevesto na ženinov dom, prepevajoč veselo nevestino popotnico. mf V Ce - loy.ce liapo pauka-io, y Svobjenjangrac tuadaj, le piskejte, le paykaite, de se byo zemla tre-sua, le piskejte, le »[^liiSiii pauksite, de se byo zemla tre - sya ino raitaršče man - di - ra. Le u"n, le yan z nabiastco, le gre na ciastco, da so le štiangce kamnaste, da lubca lipo uanta gria, da lubca yanta griande. Ko so nevesto vpeljali v novi dom, je trajala ohcetna gostija v ženinovi hiši noter v peti dan in je nehala, ko je mlada gospodinja postavila pred svate skledo ajdovih žgancev. Razmerje moža do žene v času zaroke in poroke ves čas ohceti ter prvi čas zakona velja primitivnemu človeku za opasno dobo. Mladi par je tačas izpostavljen demonskim vplivom duhov, črtov in urokov. V zaščito in obrambo proti tem skrivnostnim zlim silam se je preprosti rod zavaroval z množico čarovnih dejanj, uredb, zagovorov, priprošenj, simbolov, ki so ostalina nekdanjega poganskega bogoslužja in obredne magije. Tovrstne običaje in navade, ki so se ohranili z neverjetno konservativnostjo, motijo drugotni vplivi krščanskega bogoslužja, prepovedi in prizadevanja katoliškega klerusa, da bi zatrl poganstvo ali se mu po svoje prilagodil ter kultura in civilizacija šolanih narodovih plasti, ki zlasti po vojni mogočno pronica v življenje nižjih rodovin. Seveda se izobraženemu razumniku, ki je vajen razlagati vse življenjske pojave po logičnem zakonu o vzroku in učinku, upira misel, da sredi bolj ali menj kulturnega naroda še žive vraže, čarovnije in prazno-verni običaji. Medtem je zlasti narodopisni študij ugotovil, da je verstvo živečih barbarskih rodov bila prvotna verska podlaga prednikom sodobnih civiliziranih narodov. J. George Frazer je v znamenitem delu The Golden Bough na podlagi ogromnega gradiva vseh epoh in rodov nesporno ugotovil, da je ohranjenih v nižjih rodovinah slehernega naroda premnogo sicer fragmenta-ričnih, toda močno živih mističnih usedlin, ki jih je mogoče osvetliti in zmiselno opazovati, če jih primerjamo z verstvi živečih barbarskih rodov. Človeške rodovine, rodovi, narodi so življenjsko nekaj več in nekaj drugega nego zgolj združenja posameznikov, in je duhovnost teh višjih organizmov povsem drugačna nego duševno izživljanje osebnosti. Reli-gijozne in magične verske predstave o bitnosti nevidnih sil, duhov in demonov, ki ravnajo naravo in življenje rodu, tovrstni običaji in navade, jezik in pesem kot sinteza teh predstav, so produkti duhovnega dejstvo-vanja rodu. To skupnost (kolektivnost) predstavnost moramo opazovati kolikor moč objektivno na verskih obredih, pravnih uredbah, običajih in navadah. Ne smemo jih presojati in interpretirati na osnovi generelne psihologije kakor analiziramo duhovno življenje visoko razvitega, močno diferenciranega sodobnika. Treba se je namreč poglobiti in vživeti v čuvstvovanje in mišljenje preprostega rodu, ki se nam izraža v njegovih običajih in navadah, v jeziku in pesmi. Kolektivna predstavnost preprostega človeka ni miselni pojav, ni pojmovanje, ampak so predstave ki jih motijo nagonske (emocijonalne) in čutnostne (motorične) prvine, ki so za njegovo duševnost važnejše, da zanimivejše kakor zgolj čutno spoznavne objektivne slike predmetnosti. Če opazujemo obnašanje preprostega kmeta in se spomnimo n. pr. ohcetnih običajev, spoznamo, da živi v čisto drugem svetu predstav. Vsa njegova dejanja so odvisna od nevidnih, skrivnostnih, toda silno in grozno učinkovitih moči, da vidi vsepovsod snovanje duhov, črtov, urokov in da je o njih resnični pričujočnosti do kraja uverjen. Razumnež, ki išče povsod vzročne razlage in presoja vse pojave po logičnem zakonu o nasprotju, bo n. pr. smatral streljanje, šunder pri ofrehtu, razbijanje šine, trušč in vriskanje svatov, ki se zlasti ob posebnih prilikah pojači, za banalne izraze veselja, pijanosti, razuzdanega razpoloženja, ki ga je pameten človek že davno opustil in se ga sramuje. Ne! Preprost človek vidi v teh navadah zaščito in obrambo proti demonskim silam, ki so naperjene proti mlademu paru. Da so ženin in mendirar, nevesta in družica enako napravljeni, da bi prevarili črte; da je red svatov na poti v cerkev docela drugačen kakor po poroki zavoljo obrambe in zaščite zaročencev, bo površnež gotovo prezrl, in če to slučajno opazi, bo to razložil sebi in drugim kot zastarelo ljudsko navado ali iz vzrokov simetrije i. p. In tako si ponajveč ne bo mogel z logiko tolmačiti in razrešiti nebroj dejanj, običajev, navad, simbolov, ker se jih na ta način ne da niti opazovati, kaj gele razumeti. Živo vero preprostega človeka v skrivnostne sile, ki jih čutno ne zaznava in v odvisnost narave in svojega življenja od skrivnih bitij imenuje Levy-Bruhl mistični značaj kolektivne predstavnosti. Preprostemu so živali, rastline, kraji, tudi umetno stilizirani predmeti nosilci mističnih lastnosti. Zanj je slika (slikana, črtana ali rezljana) podoba, je predmet sam, in vzbuja n. pr. preprostemu slika neznane pošasti silno grozo. Preprosto mišljevanje pa ni le mistično ampak tudi prelogično, t. j. misel, ali bolje predstava še ne čuti odgovornosti zakonu o nasprotju. Preprosti najde in verjame v živo vez, v sožitje najraznovrstnejših, docela drugovrstnih predmetov in pojavov, ki jim vladajo skrivnostni, mistični zakoni ,participacije' — sožitja (L. Bruhl). Otrok je v najožjem sožitju z materjo, vse kar mati stori, kar je, kar se ji dogodi, vpliva nanj. Ce sveče med poroko nemirno plapolajo, če pade zaročencema prstan na tla, če med poroko pes žalostno zavija, če sneži, če grmi, če nevesti spodrsne na ženinovem pragu, vsi ti znaki so usodni za novi par in spadajo po mišljevanju preprostega človeka v najožjo vez ž njima. To je njegova kolektivna predstavnost, je njegova vera od rojstva preko poroke do smrti, od davnih časov v današnje dni, iz rodu v rod. In zakaj bi tudi ne bilo tako? Nadloge, ki ga more, so od danes na jutri hujše, delo malone isto, neznana pot, vsakomur določena, nespremenljiva. In tako se v to poslednjo misel, v to mors ultima ratio obrača preprosti človek po svoje, brez strahu, odkrito. Pa tudi v mišljevanju intelektualnega aristokrata, ki stremi za logično enotnostjo, ki pa je v resnici racijonalno in iracijonalno, je mogoče zaslediti dosti mističnih in prelogičnih ostalin. Nenadoma preseneti takšno osebnost, prevzeto in prežeto kulturne samosvesti neznana neprijetnost. Ko se osvesti, bo hitel sebi in drugim dokazovati in razlagati vzroke slučaja, češ, da je docela razumljiv in smešno preprost. No, na tihem se ogiblje nesrečnega kraja, dobro si zapomni čas dogodka in malce strahu mu ostane v kosteh — dokler je zdrav in mu gre vse po sreči. Toda, če mu stopi duša do grla, in mu noben zdravnik ne ve več leka! Zakaj tačas ne posluša pametnih besedi in uboga še tako smešen in nespameten svet? Za bolnika še takšnega intelekta je vendar vseeno kdo ga ozdravi; njemu sta strah pred smrtjo in upanje na zdravje vse. In tu se znajdeta najvišja osebnost in najprimi-tivnejši človek na isti črti, na črti strahu pred neznanim, strašnim, pred demonsko usodnostjo, ki je ni moč obvladati z razumom. Brez konca je primerov mistične in prelogične ostaline, ki se je kot nezgodovinski pojav obdržala v mišljevanju človeka od totemističnih dob preko mitosa in eposa do svetovnih religij. Budizem jo je sprejel v se, krščanska vera se ji je spretno prilagodila. Tako bijejo v našem duhovnem življenju neprestan boj kolektivne navade starejšega in mlajšega izvora z moralnimi zahtevami vesti, kar vodi do ostrih, neredko tragičnih konfliktov. Pot do elementov naše skupne nazornosti, vodi nujno preko spoznavanja slovenskega preprostega človeka. Socijološko osnovana in usmerjena smotra pozitivnih izsledkov bo pravilneje in pravičneje iskala, našla in osvetlila svet našega skupnost-nega gledanja, ki se v modernem življenju zgošča in izoblikuje v socijalno pojmovanje. Prav skupnostni elementi določajo kulturnemu človeku najvišje pojme narodnosti, državnosti, nove etike. WSTpi.ro »g"" 0Št.5tofon C -;—I p. / ____Š,Bav.i "fSir-^n^^p^. o š,.jurn0 2llJ° Blače Šmerčeo : cm X s^-^^tfoCačc ' \j o Borče Bistrica o ^—\ oZahomec Gorione o oDrevlje 1 ... o »Stroja unuce — ' T A L I j A flegiorje Toplice o J ^ _ Št.Mn j .»ivn q ^ o o Brmca o Oiča vaj ofialo5C*ace , o Zaaorice 0 ■ St. Lenart o Korpiče UPORABLJENI VIRI. Mia Brejčeva, Slovenske noše na Koroškem. Etnolog V. in VI., Ljubljana, 1933. Dr. Josip Cerin, Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v postreformacijskih časih. Zbornik Matice Slovenske X-, Ljubljana, 1908. Oskar Dev, Slovenske narodne pesmi s Koroškega. L. Schwentner, Ljubljana, 1912, Koroške slovenske narodne pesmi V. Samozaložba, Maribor, 1926. Franz Francisci, Touristische Farbenskizzen, Wien, 1895. 2. Auflage. — Cultur-Studien iiber Volksleben, Sitten und Brauche in Karaten. Leipzig, 1902. 2. Auflage. — Aus den Karntner Alpen. Wien, 0. J. James George Frazer, The Golden Bough. C. L- Hirschfeld Verlag, Leipzig, 1928. Dr. Georg Graber, Volksleben in Karaten. Leykam, Graz, 1934. B, Hacquet, Abbildung und Beschreibung der siidwestlichen und ostlichen Wenden, Illyrer und Slaven. Leipzig, 1801. Urban Jarnik, Ziige aus den Sitten der Gailthaler. Carinthia I, 1813. Milko Kos, Zgodovina Slovencev. Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1933. Fr. Š. Kuhač, Južno slovjenske narodne popievke I.—IV. Zagreb, 1878—1881. L. Levy-Bruhl, Les fonctions mentales dans les societes inferieures. V- Braun- miiller, Wien-Leipzig, 1926. Matija Majar, Navade in običaji koroških Slovencev. Novice XXIII. (1865.) Cerkvena pesmarica. Celovec, 1846. Vinko Moderndorfer, Narodno blago koroških Slovencev. Zgodovinsko društvo, Maribor, 1934. Dr. Karel Štrekelj, Slovenske narodne pesmi. Slovenska Matica, Ljubljana, 1895—1923. Dr. Franc Ušeničnik, Katoliška liturgija. Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana, 1933. J. W. Valvasor, Das Erz-Herzogthum Kaerndten. Laibach-Niirnberg, 1688, 2. unv. Auflage, 1882. Dr. Stanko Vurnik, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. Etnolog IV. 1., Ljubljana, 1930. Lastni zapisi in notacije. Natančni podatki so v študijske namene na razpolago v Folklornem institutu Glasbene Matice v Ljubljani. Resume. L'Institut des Recherches sur le Folklore, affilie a la Glasbena Matica de Ljubljana a commence de publier des etudes destinees a la descrip-tion des formes de culte nationales des Slovenes, c'est-a-dire des jeux, des usages et des coutumes. Dans l'etude presente l'on traite trois manifestations du culte dans la vallee de la Zilja, le »Štehvanje«, le »Visoki rej pod lipo« et la »Ziljska ohcet«. Le »Štehvanje« est le reste d'un tres ancien culte mythique des arbres, provenant du nord et des Slaves, auquel le souvenir des invasions turques en Carinthie avait donne une apparence epique. Le »Visoki rej pod lipo« est une partie des fetes en commun sous l'arbre saint, caracterisees par des danses anciennes-slaves. La »Ziljska ohcet« nous montre en six phases de culte les coutumes que les paysans slovenes de Carinthie ont gardees pour celebrer leurs noces. Ces formes de culte se sont conservees chez la race simple du paysans au moins en partie, liees etroitement a la musique primitive, et sont encore en usage dans la vallee de la Zilja qui est parallele a celle de la Drave dans la Carinthie slovene de 1'Autriche. Venues du Nord et avant re?u leur marque speciale dans le milieu commun des anciens Slovenes, les coutumes de nos jours expriment les conceps generaux de notre peuple primitif. Ces coutumes decouvrent surtout le caractere mystique du peuple de la Carinthie lequel par son dialecte constitue la partie nord-ouest de la nation Slovene. En dehors d'importants exemples concernant la musique, l'on tro-u-vera dans cette etude un fonds riche de resultats interessants en vue des recherches sur des questions mythologiques, sociologiques et liisto-riques-biologiques. Les publications de cette serie qui seront presentees au public de temps a temps, ont le caractere d'une oeuvre preparatoire et parallele a une grande collection systematique des chants nationaux slovenes et de leur musique que l'Institut a l'intention de faire paraltre. VSEBINA. Uvod ..........•..............................3 Štehvanje .........•..............................5 Visoki rej pod lipo ..........•....................9 Ziljska ohcet..........•..............18 Topografska karta .........•............42 Uporabljeni viri ..........•...........43 Resume ..........................46