Poštnina plačana^v gotovini.
Izhaja vsak petek.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 26. novembra 1951
Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
-a-—O—:
Še ena slovenska skrb
l.
Nasilno odpravljanje narodovega jezika od z« o raj navzdol rodi vselej odpor, posebno pa še med narodom, ki že ima lastno književnost in če je povrh še vajen boja za svoj jezik, kakor smo
o-a vajeni Slovenci že skora j sto let. Zapostavl janje in izpodrivanje narodovega jezika iz uradov, posebno pa še v državi, ki jo je narod pomagal ustanoviti, je žalitev in poniževanje, vendar pa ne more uničiti in ne zmanjšati narodove skupnosti. če ima narod voljo za samostojno življenje.
Vsi tisti, ki pomagajo poniževati narodni jezik od zgoraj doli in 'ki molče ob talkem sramotenju naroda in se skrivajo za plot, bodo deležni tiste usode, ki je zadela Vrazovo »kolofoktarstvo,< že skoraj pred sto leti, ko je za njim in ob njem doživelo slovenstvo v Prešernu in njegovih naslednikih cvetočo poni laki. Da se od zgoraj navzdol ne da uničiti živ organizem, je najboljši dokaz primer irskega naroda.
Hujša so pa tista sredstva, ki izpodjedajo narodovo skupnost od spodaj in ki delujejo neopaženo in pri tleh ter se litrc-ejo zagristi v korenine narodne biti.
Nam Slovencem dostikrat manjka čuta za stvarnost. Premalo smo realisti in zato imamo stvari, ki na zunaj niso velike, za 'brezpomembne, čeprav imajo lahko hujše nasledke, kakor marsikakšne druge. Majhen narod mora in tudi lahko pazi na visakega uda in na vsako ped zemlje in to tudi laže stori, kakor večji narod, ki že zaradi svoje številnosti nima tako natančnega pregleda v svojih stvaren. Slovenci se moramo brigati tudi za stvari, ki, nam utegnejo škodovati, ki so jih povzročile razmere, ki jih nismo zakrivili sami im ki so nasledki slabega šolstva in centralizma, ki preprečuje naš naravni razvitek in svobodni razmah.
V	zadnjih desetih letih vdira med nas vedno bolj hrvaško in tudi srbsko dnevno časopisje. V
Ljubljani prodajo po trafikah več hrvaških in tudi srbskih dnevnih časopisov kakor slovenskih. Nič drugače tudi ni v Mariboru in Celju ter drugih slovenskih mestih in trgih, kjer prodajajo tuje časopise po tobakarnah. V preteklih časih je kupoval del našega razumništva nemško, dunajsko in graško časopisje, pa vendar ne v taki množini, kakor sedaj hrvaško in srbsko časopisje. Pravijo, da prihaja samo bdi g rajska »Politika« v kakih 5000 kosih na dan v Slovenijo, kaj pa šele zagrebške »Novosti« in »Jutarnii list«! /uradi velikega števila naročnikov in bralcev nemških dnevnikov so nas šteli in nas še štejejo Nemci v svoj »kulturni krog«. I ra v enako bodo lahko trdili Hrvatje in Srbi. če bo šla stvar tako naprej. To pa posebno, ker slovensko časopisje ni prav nič razširjeno v Zagrebu in Belgradu. Zagrebško in belgrajsko dnevno časopisje izpodriva slovensko časopisje. Res, da so ljubljanski dnevniki urejevani precej dolgočasno, vendar pa ni mogoče trditi, da so hrvaški ali pa srbski listi na večji višini. S tujim dnevnim berivom — računamo, da prihaja zagrebških i>' belgrajskih dnevnikov v Slovenijo ne manj kot 15.000 vsak dan — izgube slovenski dnevniki dosti bralcev, slovenske tiskarne in slovenski časnikarji pa zaslužek. Tisti ljudje, ki kupujejo pri nas zagrebške in 'belgrajske časopise, bi hdiko vzdrževali nov slovenski dnevnik. Pogleda v veliki svet ne bo dobiI iz zagrebških in oelgrajskih listov nihče več, kakor iz ljubljanskih, kdor pa se hoče naučiti hrvaščine ali srbščine. naj sc jo uči iz slovnic in iz hrvaških in srbskih knjig. Z vdiranjem časopisja z juga trpi le obseg veljave slovenskega jezika. Kakor imajo naši ljudje navado, da poskušajo govoriti z vsa-
kim Hrvatom ali Srbom, v nekakšni jugosloven-ščini, tako tišče tudi za hrvaškim in srbskim časopisjem. Na Hrvaškem in v Srbiji ne dobiš zlepa slovenskih časopisov, redki Hrvat ali Srb bere in kupuje slovenske časopise in če se hoče poučiti o velikem svetu, bere francoske in nemške žur-nale. Le pri nas hoče biti vse dvojezično. Tuje dnevno berivo, katerega jezik je soroden našemu, pa kvari našim ljudem tudi jezik, da mešajo med slovenske besede hrvaške in srbske. Z branjem zagrebških in helgrajskih listov pa bralci ne pridobe na kulturni ravni, kakor bj pridobili z branjem svetovnih časopisov, nasprotno pada raven naše civilizacije. Če bi ne bili Slovenci vklenjeni v centralizem, bi nihče ne silil za takim branjem.
Pri tem pa moramo pokazati še na neko dejstvo. ki je zlasti v tem primeru zelo važno in ki nam spričuje prav nazorno in naravnost, kako znižuje ta vdor tujega, časništva našo umsko in kulturno raven. Kajti medtem, ko narašča število prodanih sibskohrvaških časnikov, pada število prodanih srbskohrvaških knjig. Po prevratu je nekaj časa branje srbskohrvaških knjig raslo. Deloma gotovo zaradi tega. ker je slovensko prevodno knjištvo v prejšnjih časih zaradi takratnih posebnih razmer precej zastalo, deloma pa. ker je pač dobršen del zlasti našega meščanskega pol-izobraženstva pričakoval v srbskohrvaški knjigi neko nadomestilo za tujo, svetovno. Obeh teli vzrokov ni več, s prevodi je postal naš knjižni trg medtem že precej nasičen, na drugi strani pa danes tudi največja preproščina lahko vidi. da mu srbskohrvaška knjiga, prav tako kakor Srbu ali Hrvatu slovenska, še daleč ne more nadomestiti nobenega svetovnega knjištva, ruskega, angleškega; francoskega ali nemškega. In še od tistih srbskih in hrvaških knjig, bolj srbskih, kakor hrvaških, ki se še zmeraj razpečujejo med nami, se lahko reče, da se jih razpeča najmanj polovica na pritisk od zgoraj.
Tako imamo torej nič veselo sliko: medtem ko se dobra srbskohrvaška knjiga skoraj ne bere. pa se širi dnevno srbskohrvaško časništvo, torej berilo, ki je po svoji obliki kakor po svoji notranji vrednosti po celem svetu priznano kot najslabše.
ludi žalosten plod jugoslovenskega centralizma!
Treba je pa, da vdiranje zagrebškega in bel-grajskega časopisja zajezimo, da dobi slovensko časopisje večjo mikavnost, da začno naša uredništva skrbeti za to. da bodo naši listi l>olje urejevani. Treba je pa tudi, da znižajo ceno za nadrobno prodajo listov, posebno ker na drobno kupujejo časopise večinoma ljudje, ki ne zmorejo stalne naročnine.
Slovensko dnevno časopisje pa bi moralo skrbeti tudi za to, da bi pisalo pravilno in čisto po slovensko, žurnalja nam kvari jezik kot nihče drugi. Človek, ki živi od slovenskega časnikarstva, bi bil pač dolžan, da se nauči res pravilno po slovensko pisati!
III.
Če se voziš iz Zagreba proti Zidanemu mostu, te bo iznenadilo, kako govore posebno mlajši ljudje, ki se vozijo zvečer ne le do Brežic, ampak do Krškega in še naprej, tudi med seboj nekakšno jugoslovcnsko spukedranščino. To so Štajerci in Dolenjci, ki so ali v Zagrebu v službi ali pa rokodelski in trgovski učenci, ki se v Zagrebu uče in pa dijaki, ki obiskujejo zagrebške šole. Iker so jim bližje kot ljubljanske, celjske ali, novomeške. Ti slovenski ljudje se ti zde, čeprav preprosti in so videti popolnoma naši, kar nekam tuji. Večje mesto in njegove navade posebno vplivajo na mlade ljudi, in kdor je čez dan med Hrvati, kle-
Naročnikom!
Današnji izdaji »Slovenije« smo priložili za vse naslovnike izven Ljubljane poštne položnice. Prosimo vse tiste, ki so zaostali z naročnino, da jo blagovolijo nakazati na naš čekovni račun. Druge naročnike našega tednika prosimo, da s prejeto položnico nakažejo naročnino, ko jim sedanja poteče, da ne bo v dostavljanju lista presledka. Vse prejemnike lista pa prosimo, naj pridobivajo novih naročnikov ter jim v ta namen odstopijo prejeto položnico, ako je sedaj sami ne rabijo.
Uprava tednika »Slovenija«.
peče tudi pozneje po hrvaško in zapostavlja svoj jezik. Hrvat 'kaj takega nikoli ne stori.
Zanimivo je, da je ob slovenskih mejah proti Hrvaški, tudi tam. kjer ni železnice in zveze z Zagrebom, slovensko berivo med našimi ljudmi najmanj razširjeno. V Beli Krajini, v kostanjevi-škein okraju proti hrvaški meji, prav tako pa tudi v brežiškem okraju, okoli Kogatca. vzhodno od Ptuja in Ljutomera in pa seveda v celi Slovenski Krajini je naročenih n. pr. na knjige Družbe sv. Mohorja le 0.1—"■>%, prebivalstva, med tem ko je v okolici Radovljice in Kranja nad 9% prebivalcev Mohor janov, v okolici Gornjega grada, Vrhnike itd. pa 6—9%. Kakor je z Mohorjevo družbo, tako in še slabše je z drugim slovenskim berilom. Slovenska knjiga in časopisje je na slovenskih mejah ob Hrvaški trikrat do devetkrat manj razširjeno kot v krajih, ki so v sredi Slovenije. Na mejah pa jeziki že tako ali tako vplivajo eden na druzega, tako da niso čisti; moč jezika na mejah izgineva, posebno če mejita dva narodna jezika. Gre pa nam za to. da ostane slovenski jezik tudi ob hrvaških mejah čist in nepokvarjen. listi narod, ki je kulturnejši, prevladuje jezikovno tudi na mejah in vpliva celo lahko na sosedni narod jezikovno, njegov jezik lahko celo predira med sosedni narod.
Ena izmed današnjih poglavitnih nalog slovenskih ljudi mora postati skrb za slovenski jezik na slovenskih mejah, da ohranimo obseg veljave slovenskega jezika. Če bi imeli mi Slovenci svoje šolstvo v svojih rokah in ne bi po jugos loven ih nam vsiljenem centralizmu bil izpodrivu n slovenski jezik celo že v ljudskih šolali, kjer se morajo slovenski otroci učiti še preden so zadosti izurjeni v svojem jeziku, že sroskohrvaški jezile, če bi
o	šolskih knjigah mi sami odločevali in če ne bi neka društva gojila zoperslovenskega duha, bi nam še te skrbi ne bilo treba imeti. Danes naiu pa ne ostane drugega kakor samopomoč.
Na vzhodnih slovenskih mejah je treba navaditi slovenske ljudi bolj brati slovensko berivo in jim zbujati potrebo po slovenskih knjigah in časopisih. Treba je ustanoviti po vseh vaseh, ne le po občinah in farah izobraževalna društva, ki bodo delala v čistem slovenskem duhu. Ustanoviti je treba knjižnice, kjer naj bi predvsem mladina dobivala zadosti beriva s slovenskim poudarkom zastonj, pa tudi odraščeni ljudje. Predavanja v zimskem času o samobitnosti slovenstva je treba razširiti posebno v kraje na vzhodni slovenski meji. Pevska društva naj goje samo slovensko petje.
Obrobne kraje na vzhodni slovenski meji je treba duhovno bolj privezati na slovensko središče, pa tudi gospodarsko, kolikor je to mogoče. Ti obrobni kraji morajo postati zgled slovenske zavednosti in slovenske odločnosti, tako da bo slovenska bit tam močnejša kot je za mejami hrvaška in da bo slovenstvo vplivalo na mejah na Hrvate, ki so na mejah tako in tako kajkavci, ne pa da bi bili Slovenci pod vplivom hrvaštva.
Koledar dveletke po uradnih obvestilih
(Dalje)
7. I. 1957: Po poročilu »Jutra« se je omlad.in-ska organizacija JNS v Ljubljani tako krepko razvila, da ji je že mogel sam dr. Kramer predavati o nacionalni ideji in mladini. Govoril jim je dve uri in poslušalci so se mu za lo odkrito zahvalili. — V okviru mestnega odbora J HZ v Belgradu se snuje strankina godba, sestoječa iz udov narodnega gledališča v Belgradu, ki igrajo slovesno
poda čas-od ločil no
funf.
aro z
god bo
pihala. Ker šteje godba s ka-
novdi instru-
3,
pelnikom v t eti 55 udov, so naročili 52 inentov in I taktirko. — Petomajski dr. Puc m dr. Milan Korun izdata prvič »Slovensko besedo« kot glasilo staroradikalov v Sloveniji.
29. I. 1937: Pogajanja delavstva s Kil) opešajo tako daleč, da mora poseči v razpravo osebno Avgust Praprotnik, ki delavskim zastopnikom odkrito prizna sklep podjetja, da se morajo mezde znižati brezpogojno za II odstotkov. To v drugič pretrga pogajanja. — Iz zamejstva se vrne v Zagreb inž. Avgust Košutič, da prevzame generalno tajništvo HKS.
30. I. 1937: V finančnem odboru prebere dr. Krek namesto odsotnega dr. Korošca poročilo k preračunu notranjega ministrstva, ki presega prejšnji preračun za din 20,993.086, (o pa za rud i uspešnejše borbe proti 'komunistični akciji, proti povečani kriminalnosti in iproii sumljivim ljudem, (katerili število se je tudi povečalo. — Ker je »narodni skupščini« predložen načrt zakonci, imenovanega »Konkordat«, prinaša »Samouprava« daljši sestavek, v katerem opisuje nastanek načrta, ki ga je v Vatikanu podpisal ud nacionalne Jev-tičeve vlade, minister pravosodja in sokolski starešina v Sisku. dr. Auer. po poklicu notar. — Kakor že tolikokrat, je lo pol predložen »narodni skupščini tudi načrt zaikona o sodnikih.
I. 2. 1937: V javnost zaidejo podrobnosti o nekakšnih denarnih zvezah Ljoticevega gibanja s tujo državo, v kateri vlada fašizem. — Med dodatki. ki jih zahteva notranji minister k preračunu. je tudi pooblastilo za komasacijo občin ter določba, da mora občina odsloviti nameščenca, če to iz važnih državnih razlogov zahtevajo nadzorne oblasti.
4.2. 1937: Župani občin Jesenice, Koroška Bela. Breznica, Gorje in Dov je-Mojstrana intervenirajo pri banu in pri Avgustu Praprotniku zaradi škodljivih namer, ki jih kaže KID na račun delavstva in splošnih pridobitnih koristi gorenjskega kota v svojein načrtu kolektivne pogodbe. Prično se tudi še enkrat pogajanja pod senco vedno bolj ultimativnega pritiska KID, ki se čuti v vsakem pogledu varno. — Zaradi povratka inž. Avgusta Košutiča poudarja »Jutro«, da dolgoletna odsotnost Košu tiča mi bila prisiljena, temveč prostovoljna.
7. 2. 1937: Na shodu JRZ v Nišu ima minister Dragiiša Cvetkovič odličen govor o svoji lastni doslednosti v političnem delovanju. Govor traja nad dve uri.
12. 2. 1937: Pri izhodu iz svoje vile v Badlovi ulici v Mariboru izjavi podpredsednik senata tir. Ploj, da je v resnici sklenil zapustiti JNS. — ,V Belgradu ima Vi Ide r sestanke z Davidovičem, Jovanovičem in predsednikom vlade dr. Stoiadi-novičem. — Minister Dragiša Cvetkovič podpiše in- objavi naredbo o minimalnih mezdah, kolek-
tivnih pogodbah, spravi in arbitraži ter nikar jem obširno opravičilo, katero bo za. meje kritike navedene uredbe.
13. 2. 1937: l)r. Ploj pojasni izstop iz JNS z izjavo, da vladajo v vodstvu JNS same osebne razprtije. Ker je nastala JNS (ozir. prej: J P« K D) spomladi leta 1932.. je gorn ja izjava dokaz, kako izvrstni načelni polemiki so zbrani v vodstvu JNS. Dr. Ploj je potreboval namreč pet let, da je izluščil iz teh načelnih razprav osebne razprtije.
14. 2. 1937: »Slovenec« objavlja pohvalen sestavek o naredbi o minimalnih mezdah in napoveduje, da se bodo dobri nasledki te uredbe »kaj kmalu pokazali«. — In ta napoved ,se res uresniči kaj hitro, posebno na Jesenicah. — V teku polemik zaradi zvez Ljoticevega »Zbora« s tujo državo se pokaže, da se piše Ljotičev zaupnik Milan Danic prav za prav Alfred Diamantstein.
Ib. 2. 1937: »Jutro« pobota dr. Plojev izstop iz JNS z ugotovitvijo, da se mora dr. Ploj zahvaliti za vso svojo politično kariero izključno le JNS. katere vodstva ud je bil ves čas. ne da bi bilo
lojeve napore za
mogoče opaziti kake posebne P odpravo morebitnih razprtij.
13. 2. 1937: KID konča — v skladu z določbami nove uredbe o minimalnih mezdah — pogajanja z delavstvom ultimativno tako, da naloži dela vsk i in predstavnikom rok do 2 ali se podvržejo ali ne
d
i. februarja za premislek, in da pridejo na to, če se ri zasedanju
F
podvržejo, podpisat »pogodbo banskega sveta v Ljubljani govori tudi kranjski zastopnik dr. Sabothy, ki izjavlja, da je na Gorenjskem vsak komunističen puč nemogoč.
17. 2. 1937: »Slovenec« se peča z zasedanjem banskega sveta, ki ga oznamenjuje s »slovenskim tečajem«, ki bo odnesel gotovo prvo nagrado med vsemi banovinami, kar se tiče varčnosti in gospodarnosti. — »Politika« se vprašuje, če bo dr. Kramer zapustil JNS. — »Narodna skupščina« zaseda zaradi preračuna. Vsebina govorov se ujema z govori v prejšnjem letu. Presenečenja so izključena. ker je zadostno število senatorjev prešlo na pot konstruktivnega sodelovanja, kar pomeni sočasno enakoštevilno skrčenje udov kluba JNS v senatu.
23. 2. 1937: Tudi danes se peča. »Slovenec s pravkar končanim zasedanjem banskega sveta, ki ga oznamenjuje s »»predpodobo samouprav«. Poudarja, da se preračun po vseli, cel teden trajajočih razpravah o kričečih potrebah vseli kotov banovine ni premaknil niti za 23 par, ker se ni — mogel. Zato je oznamenilo »predpodoba samouprave« velikega premisleka vredno. -— Delavska zbornica izda k uredbi o minimalnih mezdah obširno okrožnico, v kateri ugotavlja, da bo nova uredba v rokah oblasti močno orožje. — V Ljubljani se sestanejo odposlanci KID in delavstva, da sporočijo, da se je delavstvo, ki je včlenjeno v 3 organizaci jah, izreklo z večino, da se podvrže ultimatu KID, delavstvo, včlenjeno v Zvezi kovinarjev. pa ne. Od KID izvojevana, po vzorcih iz tretjega cesarstva napravljena in pod veljavo uredbe o minimalnih mezdah dosežena kolektivna pogodba zato ne bo imela podpisa najmočnejše delavske organizacije. KID priredi podpisnikom pogodbe prigrizek s pifom.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Kalna
Zadnje čase je postal odpor širokih slovenskih in hrvaških ljudskih množic zoper centralizem tako oster, da se lahko reče, da se more vzdrževati samo še z nasiljem. A prav tako si je ljudstvo tudi na jasnem, kdo je dejanski nosilec centralizma:	čaršija, ki nastopa pod tisto
krinko, kakor ji pač glede na politični trg bolj kaže: zdaj pod dekoncentracijo, zdaj poti široko samoupravo, zdaj pod unitarizmom, zadnje čase ponekod celo že kot »zadružna« država. Da se seveda tudi čaršija sama ne imenuje s pravim imenom, to se v tej paradi krink razume ob sebi. Zato se je prekrstila v jugoslovenske nacionalne edin-stvenike.
Da je za čaršijo, ali če naj jo imenujemo z njenim lastnim vzdevkom, jugoslovene, to ljudsko spoznanje dokaj neprijetno, se razume. Saj jim bolj in bolj križa račune. Zato jugosloveni zadnje čaise centralizem ne samo odklanjajo, ampak kar naravnost obsojajo. Pomislite samo: centralizem. tisti najbolj vidni, pa tudi edini plod njihovega nerodovitnega duha. Takole ga obsoja »Jutro« predzadnjo nedeljo:
Ni dvoma, da so zgrešene metode mnogo škodovale jugoslovanski državni in nacionalni ideologiji.
Centralizem se je pokazal v našem državnem življenju kot metoda, po 'kateri se naš narod ne more upravljati.
podoba
A takole odpira »Jutro« svojemu ljubljencu spet stranska vratca:
foda nobena pogreška, pa naj bi bila še tako težka, ne more ovreči resnice . in nobeno razočaranje ubiti vere v dejstvo, da se bo naš narod rešil iz sedanjih težkih preizkušenj notranjih sporov, iz nevarnosti gospodarsko-socialne krize in iz meteža mednarodnih sporov samo s silo svojega edinstva.
Kajti »Jutro« misli s’ tem svojim »edinstvom seveda na narodno enotnost. Ta narodna enotnost pa zahteva vsaj v j ugoalo venski h glavah centralizem, namreč tisto, kar razume pameten in pošten človek pod tem imenom: centraliziranje financ in finančne zakonodaje, uprave in zakonodaje v' zadnji stopnji, pošte, železnic. Skratka vsega, kar ima pomen in obenem kaj nese.
In spet ne bi bilo ostalo »lutro« »Jutro«, če ne bi bilo malo pogledalo s policijskim očesom, pa stvar takole zasukalo:
Kdor misli, da bi si mogli Slovenci ali Hrvati ohraniti svojo neodvisnost brez najtesnejše skupnosti z ostalimi brati po krvi, ta se najtežje vara.
Centralizem ima tudi svojo glavno oporo v izvršni oblasti. I’u je radikalna reforma neizogibno potrebna.
To se pravi z drugimi besedami, če bi ne imeli več centralizma, ampak federativno ureditev države. bi to pomenilo naš pogin, pa naj desetkrat, stokrat dokazujejo primeri Anglije, Švice. Amerike, da je ravno nasprotno res. a drugi primeri spet, da prav centralizem vodi državo povsod v pogubo. In med temi zadnjimi primeri bo vsak ravno pri nas doma našel sijajen zgled.
»Jutro« razlaga dalje svoje državniške misli:
I
Najboljši šivalni stroji in kolesa
»ADLER«
po izredno nizkih
cenah pri tvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
za vodo (blizu Prešernovega spomenika)
Večletno jamstvo!
Pouk v umetnem vezenju brezplačen!
I
Tud
v našem notranjem državnem življenju nekaterih panog lii mogoče voditi drugače kakor enotno, če želimo brez najtežjih spopadov in katastrof izgraditi naše narodno življenje in zagotoviti v državi pravično ravnotežje med posameznimi deli naroda iu posameznimi stanovi. Iz vsega tega nujno izhaja potreba enotnega pravnega sistema, :ki nudi potrebne pogoje za razvoj gospodarsko socialnih odnošajev in daje okvir za izgraditev naše nacionalno kulturne strukture.
Samo stvar je taka. da listi »enotni pravni sistem« že tako imamo, da je ves centralizem zrasel na njem. da pa imamo samo slabe skušnje z njim ravno zato, ker nam ni dal drugega, kakor centralizem in vse hudo in slabo, kar nas je doletelo v teh 19 letih. Zato pa mi Slovenci tega enotnega pravnega sistema ne maramo.
Ko tako »Jutro« zagovarja centralizem, je moralo vendar navsezadnje privoščiti dobro besedo tisti samoupravi, katere ši rokast mu je zadnje mesece tako često na jeziku. Pa pravi:
Na drugi strani pa je nešteto vprašanj, ki nimajo izrazitega splošnega narodnega in splošno državnega značaja. Te zadeve se dajo gotovo mnogo bolje reševati z ozirom na posebne prilike v posameznih delih države.
Torej kar nešteto, — »Jutro« pravi seve po ju-goslovensko »nebroj«! — je teh vprašanj! Zato pa »Jutro« preprosto sploh nobenega ne našteje. A prav tu bi bili zelo radovedni. Tembolj ker smo svoje dni brali sestavek jutranje-jugpsloven-skega »ideologa« Pirkmajerja o tej sitni zadevi.
lo povedano, da bi ostalo za samouprave samo nekako
a, se 11
tudi poslov, teh »neštetih vprašanj
misli osnovo i samo v res-
V tistem sestavku je D) jugosloveniske ši roke 15% dohodkov in s tem samo po milosti centrale!
O, »Jutro« že ve, zakaj noče naštevati.
Naj lepše pa je, kako si »Jutro« vsake samouprave, ki more obstaja nični samoupravi financ. Takole:
Pokrajine, ki bi ne mogle računati z zagotovljenimi in gotovimi finančnimi sredstvi, naj imajo še tako široiko področje — izpolnjevati' ga ne bodo mogle. Postavlja se vprašanje finančne .samostojnosti banovine, ki se da pametno povezati z načelom medsebojne pomoči.
Iti je »Jutro« najprej zelo previdno, da se ne bi zareklo. Zato vprašanje šele »postavlja«. Že to. da ga je sedaj, ob 12. uri, začelo šele postavljati, kaže, kako malo mu je za vso ito neprijetno zadevščino. Kajti seveda, če bi samo skušalo odgovoriti nanj, bi takoj vsakdo videl, da je samouprava s tistimi 15 %. pa še temi le po milosti, samo burka in še precej neumna povrh.
Toda »Jutru« je menda še teli 15% preveč. Kajti Sloveniji bi utegnil ostati pri vestnem in varčnem gospodarstvu kakšen dinar za slovenske kulturne namene, kakor za slovensko gledališče, ali akademijo znanosti in umetnosti, ali Narodno galerijo, ali za pospeševanje znanstvenega in drugega knjištva. Torej kratko in malo za namene, ki so zoper jugoslovenstvo in njegovo nakano, likvidirati slovenstvo »tiho in postopno«. Zato pa hoče
okrnili še teh bornih 15 % s »pametno povezavo z načelom medsebojne pomoči«. Prestavljeno y slovenščino se to pravi: Slovenija naj se le trudi, da najde kak nov vir dohodkov zase. Ko bomo videli, da kaj nese, ga bomo pa zaradi »načela medsebojne pomoči« centralizirali^ donos pa razdelili: na vse banovine. To smo ze nekajkrat z uspehom naredili, zlasti pri uzrtmnah, ki jih Slovenija. plačuje do 20%. dobi pa jih nazaj komaj slaba 2%. Pa tudi pri i ondi h se taka medsebojna pomoč kar izplača. In če Slovencem laka medsebojna pomoč ni všeč. naj si pa kur pomagajo med seboj!
Sicer smo pa navsezadnje Slovenci jugo*h>ve-nom za take sestavke res lahko hvaležni. Kajti ,tudi slepec mora tako že keduj spregledati, kam
.unitarizem vodi.
Ali ste poravnali naročnino?
Opazovalec
f Albin Prepeluh
\ soboto 20. novembra t. i. je nepričakovano umrl v Ljubljani predsednik in ravnatelj delniške 'družbe Blasnikove tiskarne Albin Prepeluh. Prepeluh je bil rojen v Ljubljani 1. 1880. Z rast el je
skromnih razmer. Bil je že v mladih letih pripadnik soeialno-demokratične strainkc. Kot samouk si je pridobil obsežno izobrazbo, da je postal izmed najboljših slovenskih publicistov. Imel je nenavadno spretno pero in zmožnost, da je povedal. kar je hotel, posebno poljudno in plastično. Marksizem mu ni bil nikoli dogma in ga ni sprejemal celotno, ‘brigal se je pa. za socialna vprašanja slovenskega, predvsem kmečkega ljudstva. \ socialni demokraciji je zastopal slovensko stališče. ker je izšel iz ljudstva in je poznal njegove potrebe. Ob nastajajoči novi državi je Prepeluh pravilno spoznal naše narodno stališče v njej. Njegovo tedanje odločno slovensko prepričanje ga je pognalo do tega, da je začel I. 1921. izdajati tednik^ »Avtonomist«, ki ga je pozneje, ko se je dokončno pridružil kmečkemu gibanju Štefana Ladi ca, prekrstil v »Slovenskega republikanca«. C/e bi bil Prepeluh vztrajal na ti svoji črti. bi si bil lahko pridobil velikih zaslug za slovenstvo. Njegovi glavni spisi so »Idejni predhodniki socializma in komunizma«, »Socialni problemi«, »Problemi malega naroda«, »V boju za zemljo in državo«, » Relonnaci j a in socialni lx» j i sloveti škili kmetov«, »Občina in socializem« itd. V teh Pre-peluhovih spisih je mnogo poznanja ljudskega življenja in prizadevanja, da pride kmečko in delavsko ljudstvo do veljave v javnosti. Albin Prepeluh je bil pokopan v ponedel jek, 22. novembra pri Sv. Križu v Ljubljani.
Narodna enotnost in sporazum
Minister za gozde in rudnike Bogoljub Kii-jundžič je te dni izjavil nasproti časnikarjem v Banjaluki med drugim:
»Program J RZ je kratek in jasen: en kralj, ena država, en narod. Mi smo na vsak način kot bratje, kot rodoljubi in kot pravi jugosloveni za sporazum s Hrvati... Federativna ureditev države ne daje poroštva za dobro ureditev države, kar naša žalostna razdvojenost v preteklosti še ni premagana...«
Tole, bi bilo treba pripomniti k tem besedam:
Najprej: nauk o onem narodu je JNS pridigala prav enako brezpogojno. V tem pogledu se torej JRZ vsaj po teh besedah prav nič ne loči od JNS.
Svoje dni. za časa Živkoviča, Srskiča in Uzu-noviča, je razlagala JNS, da: sporazum s Hrvati ne le ni potreben, ampak je celo brezmiseln glede na nauk. da so Hrvati vendar samo del enega naroda. En narod pa se ne more sporazumevati med seboj o narodnih vprašanjih. Ta nauk je bil vsaj dosleden in s stališča gesla o narodni enotnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov tudi edino logičen. Pori vtiskom in pritiskom novih razmer, ki jih je povzročilo ravno hrvaško vprašanje, je sicer tudi JNS začela svoj edinstveni nauk po malem spreminjati in prilagojevati razmeram. Naj-prej je skušala širiti naziranje, ko da je hrvaško vprašanje zgolj gospodarsko in socialno — kakor seveda tudi slovensko! — in rla bo s tem tudi ono rešeno. To precej kilavo umovanje ni moglo nič žaleči spričo dejstva, da se je gospodarsko in socialno vprašanje prav zaradi praktično in dosledno izvajanega nauka o narodni enotnosti tako zaostrilo. Zato tudi JNS sedaj priznava obstoj hrvaškega vprašan ja, četudi bi ga še zmeraj rada .pokrivala s svojo edinstveno plahto.
rudi glede na hrvaško vprašanje se torej nauka JNS in JRZ krijeta.
A že celo velja to glede trditve, da je centra-izem potreben zaradi razdvojenosti jugoslovanskih narodov v preteklosti. Kajti prvič nimamo
V	zgodovini prav nobenega primera, da bi federalizem razbijal države, razen če niso bili prav nobeni pogoji za skupnost dani
Od priznanja k dejanju
Vedno več jih je, ki izražajo zadovoljstvo nad našim listom. Oglašajo se tudi novi naročniki — dokaz, da si misel, ki jo zastopa list, vedno bolj utira pot. S tem so svoje soglašanje praktično potrdili. Obračamo se še do tistih, ki odlašajo, da store eiiako. Simpatije so sicer nekaj lepega, ali samo^ od njih ne živi nobeno gibanje. Treba je tudi žrtev. Stare naročnike in prijatelje prosimo, nar nam pošljejo naslove oseb, o katerih mislijo, da ga bodo naročile, ako ga jim pošljemo na ogled. Kdor se ne misli naročiti, naj list vrne z ojpazko: Ne sprejmem. Najlepša hvala vsem, ki se bodo odzvali.	Uprava	in uredništvo.
Jugosloven zoper slovenstvo
V	»Gorenjcu« pripoveduje Fr. Burčov:
Bilo j c. meseca marca J 934 na zagrebški kliniki. V neki sobi je ležalo deset bolnikov, med njimi tudi brat vodilnega JNSarja Amdelinovič in trije Slovenci. Tudi strežnica je bila Slovenka, doma iz Kranja. Kajpada so se Slovenci med seboj in s strežnico pomenkovali slovenski, kar pa Andelinoviču ni bilo všeč. Rekel je, naj govorijo jugoslovenski (!), da jih bodo tudi drugi razumeli. Zatrjeval je tudi, da ima mnoge Slovence rad in naštel pri tem imena vodilnih orjun-cev, ter se končno pobahal, da je bil v Trbovljah, ko so umorili Fakina. Eden od Slovencev mu je nato rekel: »Slovenci1 smo Orjunii prav hvaležni za njena grozodejstva, kajti prav zaradi tega so se ljudem oči odprle. Orjuna je hotela doseči narodno smrt Slovencev, pa je dosegla, da je slovenstvo pognalo globlje korenine.« »To je res«, je odgovoril Andelinovič, »toda kar nismo dosegli s silo, hočemo doseči in bomo dosegli z injekcijo.«
•Za nas, ki jugoslovene poznamo, ni povedal Andelinovič nič novega. Zanimive so te besede bolj zategadelj, ker so bile izrečene v ožjem krogu. Kajti javno si jugosloveni ne upajo tako odkritosrčno govoriti.
A prav zato bo tudi koristno, da predstavimo javnosti te izjave, in da jih hkrati razložimo z vsemi nasledki vred.
Najprej dejstvo, da ni Andelinovič slovenskega razgovora sploh razumel, da ga ni razumel navzlic temu, da je bil že dovoljkrat v Sloveniji, da bi dalje Ikot jugoslovenski politik vsaj v smislu javno izpovedovanih načel moral brati tudi slovenske liste in razumeti slovensko govorico, ko pa je njegova stranka vendarle poudarjala in še poudarja, da smo Slovenci in Srbi narod enega jezika. A kakšen je ta jezik in kakšen narod, ki ga govori, če se pa še izobraženstvo ne more razumeti v njem!
Drugo nič manj važno dejstvo je, da pravega jugoslovemi že kar jeza popade, če sliši slovensko govoriti. Kajti Andelinoviču ni bilo všeč, da govore Slovenci, in še to celo ined seboj, slovenski! ,Kaj bi bil šele rekel, če bi si bil upal kak Slovenec celo njega samega po slovensko ogovoriti! Bilo bi to bržkone že prava izdaja državne in nacionalne enotnosti, ki bi spadala kar pred državno sodišče.
Zanimivo je tudi, kar pripoveduje Andelinovič o »injekciji«. Injekcija, tp je beseda iz zdravstva. in pomeni vbrizgavanje zdravil v bolezni, la prijazni jugosloven ima torej slovenstvo za bolezen, ki jo je treba pregnati z vbrizgavanjem srbskega protistrupa.
Drugega pri sedanjih razmerah ne moremo, ne smemo reči. Samo na eno naj še opozorimo: da je namreč prav ta jugosloven v najožjih političnih stikih z našimi jugosloveni dr. Kramerjem in
I	ucljem. Gotovo bi ne bil, če bi ne bil prepričan, tla sta od slovenske bolezni že ozdravljena.
Spominjajte se tiskovnega sklada tednika »Slovenije"
Prepričane Slovence, ki jim je slovenstvo zapoved vesti in nravnosti, prosimo, da podprejo razširjevanje čiste slovenske misli s tem, da nakažejo primeren znesek za
tiskovni sklad našega tednika »Slovenije"
O hitlerjanstvu pri nas
(Dopis.)
Hitlerjanstvo je kužna bolezen; oprijemlje se ljudi, katerim je priroda gradila gornje nadstropje v znamenju »varčevanja«. Drugi dela in misli zanje, njim ne ostane ničesar razen oboroževanja. Malikovalstvo in skromen razum sta znaka za »čiste arijce«.
Hitlerjanstvo je pri nas precej razpredeno in le čuditi se je, da so oblasti tako malo pozorne nanj. Reči pa moramo, da je zato ljudstvo toliko bolj na oprezu.
Maribor, Celje, Kočevje za te topoglave rasiste ne eksistirajo, le Marburg, Gilli, Gottschee; dosledno se rabijo za naše kraje nemški nazivi; izzivalni in domišljavi nastop, poniževanje in smešenje slovenstva in slovanstva sploh. Boj proti
in le žalostno je, da dobršen del našega političnega občinstva, ki ob vsaki priliki poudarja svoje slovenstvo, tega ne sprevidi in z nekakim zadovoljstvom spremlja
Sedeži bitlerjanstva so naši gradovi, kjer dihajo svoje poslednje ure ostanki fevdalne aristokracije, ki je »nemška«. Danes, ko ne more in ne sme biti nemška, je »kranjska«. Svoj denar, ki ga še nekaj grabi pri nas, zapravlja na Dunaju, v Miinchenu itd.
Kako so nesramni in predrzni, naj priča primer, ki sem ga sam doživel na železniški postaji v ljubljanski okolici. Potnik pride k blagajni in zahteva »zvvei Fahrkarten nacli Laibach«. Posta-jenačelnik ga vpraša, »kam« želi vozni listek.
Odgovor se glasi zopet »zwei Fahrkarten nach Laibach«, le za terco višje. To se je ponovilo v tretje. Tovariš potnika se tedaj oglasi in poduči postajnega načelnika z besedami: »Kako ste fi neumna, on je s Nemčija, pa ne^sna. Ljupljana sploh ni slovenska mest, tam je1 dva tretin Tali jani.«
Vališča) hitlerjanstva so nadalje naša industrijska podjetja, čeprav v slovenskih rokah. Razni »nepogrešljivi« (?) in »nenadomestljivi« (?) specialisti (?!) zaničujejo naše ljudi, za kar prejemajo 5—10.000 dim mesečno ali pa še več. Da nimajo nobene izobrazbe, ne strokovne in ne splošne, dokazuje dovolj jasno njih obnašanje, »kajti le prazen klas pokoncu glavo nosi«.
Naša zaslepljenost nima meja, plačujemo ljudi, ki sovražijo vse, kar je slovenskega in vohunijo v našo škodo. Naši ljudje postopajo brez dela, se navdušujejo za ideje, zaraefi katerih posedajo po zaporih, kjer dozorevajo v stoodstotne revolucionarje.
Sestavek »Slovenstvo in hitlerizem« (Vito Krai-ger. Sodobnost V. 1937, št. 9, str. 408) pove vse, in če nam taki in podobni sestavki ne odpirajo oči, potem nam ni pomoči. Narodna smrt nam je neizogibna. Po desetletjih se bomo vsaj mogli razpisovati na dolgo in široko o krivcih, ki so zakrivili to smrt in z matematično natančnostjo ugotavljati, kdo je bU takrat na vladi, »klerikalci ali liberalci«. Nic ne de, ce nimamo Koroške in Primorske, važno je, kdo sedi na vladnem ali bolje pri vladnem stolčku, še na potapljajoči ladji bi se šli klerikalce in liberalce in se prepirali, kaj je več »narod ali vera«, kakor krojačeva žena, ki je iznad vode migala z dvema prstoma, posnemajoč škarje. Kako dolgo še .. .
Mnogo hitlerjonskega plevela je po naših javnih knjižnicah. Ni preveč častno za naše knjižnice, da imajo knjige kakor so n. pr. Brehm, Das war das Ende (von Brest-Litovvsk bis Versailles) itd. Proč s tako navlako.
Caveant consules, ne res publica quid detri-menti • capiat!! Naše orožništvo bi moralo malo bolj gledati na prste tem zamejnim specialistom. Za nesramneže pa ni drugega sredstva, kakor do meje in pošteno brco, da bodo čim prej tam, kjer se cedita na »karte« med in mleko.
Toliko za enkrat. Prihodnjič pa z imeni.
NOVA ZALOŽBA V LJUBLJANI e. z. z o. z. KONGRESNI TRG
Priporoča
Ivana Cankarja zbrane spise
20 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja
Ti spisi niso samo naš najobširnejši narodni tekst, ampak so najpogumnejša izpoved slovenskega duha
Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zveskov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Uvod v glasbo; Jak. Kelemina, Literarna veda.
Poseben oddelek za pisarniške potrebščine
Spomenik Jožefa Ressla
V	nedeljo 21. listopada t. 1. so odkrili pred poslopjem ljubljanske tehnične fakultete spomenik iznajditelju ladijskega vijaka, krogličnega ležaja, valjčnega mlina in drugih iznajdb, Jožefu Resslu, ki je umrl in bil pokopan pred 80 leti v Ljubljani. Spomenik je neznaten, kakor je neznatno poslopje slovenske tehnike. Jožef Ressel je živel na slovenski zemlji v Pleterjih, v Ljubljani in Trstu in je svoje iznajdbe, ki ga postavljajo med tehnike svetovnega imena, izumil pri nas. Ni soustvarjal slovenske znanosti, je pa ena izmed vezi, ki vežejo našo zemljo in z njo naš narod z ustvaritvami, ki ,so važne za vse človeštvo. Iznajditelj Ressel je bil vojen Čeh, pa je živel in delal med nami. Resslov spomenik naj spominja dan na dan slovenske tehnike, da smo imeli Slovenci edino s Čehi in z nobenim drugim slovanskim narodom take stike, ki so nam bili v korist
Prepozna skrb
L)r. Dinkn Puca so zdaj na njegova nežupa,tiska in nebanska leta začeli strahovito skrbeti naši mali varčevalci. Potem, ko je povedal nekaj že stokrat povedanih stvari, modruje v svoji »Slovenski besedi« takole:
Talko je propal en zavod za drugim, vloge pa so zamrznile. Imetniki vlog so bili primorani v stiski prodajati knjižice za polovico vrednosti in manj. Šc danes imamo 646 milijonov zamrznjenih malih vlog do 10 tisoč dinarjev in še vedno ni prave volje, da bi se pomagalo. Da, še celo za tiste zadruge, ki so samo v Sloveniji morale izročiti Privilegirani agrarni banki v Belgradu za 424 milijonov kmečkih dolgov, se do danes ni ničesar storilo, kar je imelo za nasledek, da je večina zadrug šla pod zaščito!
Tudi te stvari je vsak človek že večkrat lahko slišal in bral. Bral in slišal jih je laliko že v tistih časih, ko dr. Puca še niso trla opozicionalna leta. In stiska varčevalcev prav tako v tistih časih ni bila nič manjša, kakor danes, narobe, še kolikor toliko večja je bila, saj danes že vsaj nekateri zavodi izplačujejo vloge malim varčevalcem.
Po pravici se torej lahko vprašuje vsak, ki mu je vse to znano, zakaj ni dr. Puc povzdignil svojega glasu takrait, ko je‘bil še ban in je imel torej še večji odmev? Zakaj ni pritisnil na milijonsko vsemogočno j ugoslo vensko nacionalno stranko in se skliceval na njen program, ki je toliko o enakopravnosti govoril? Zakaj ni zagrozil z izstopom iz te stranke, če je videl, da noče storiti tega, kar ima on za edino prav? Zakaj je izstopil iz nje šele. ko je bila ob vso moč in torej niti ni mogla več ničesar storiti?
Vprašanja so to, 'ki nosijo odgovor že v sebi. Odgovor pa je za dr. Puca nadležen. Zato bo raje tiho, kakor je tiho na vsa vprašanja, ki se tičejo njegovega neomajnega demokratičnega prepričanja v jugoslovenskih avtokratičnih dneh.
Za besedami dejanje!
Generalni ravnatelj Poštne hranilnice dr. Milo rad Nedeljkovič je hud agrarec. Kar neverjetno je, kako se izza pisalne mize državnega denarnega zavoda ogreva za reševanje poljedelskih vprašanj.
Janez Kocmur:
K Tumovim spominom
(Nadaljevanje)
Zadete res niso bile v nobenem primeru kake vojaške ali drugače pomembne stavbe; zaradi večje ali manjše bližine več javnih poslopij se tudi ni dalo presoditi, kateremu izmed njih so prav za prav bili namenjeni posamezni izstrelki. Obstajala je celo domneva, da so bili mer jeni zgolj na slepo srečo. Krčenje razdalj mecl dejanskimi zadetki in najbližjimi važnimi stavbami pa je krepilo sum, da so vendarle na delu ogleduhi.
Nemci od svojega: daljnostrelnega topa gotovo niso pričakovali kakega posebnega praktičnega uspeha. Najbrž so hoteli z njim le predociti dovršenost svoje vojne tehnike. Računali pa so brez dvoma, da bo napad na Pariz iz take daljave povzročil med prebivalstvom zmedo, ki naj bi se počasi širila in zanesla malodušje tudi v armado. Misel, da utegne 'biti njegov dom v zaledju v nevarnosti, ni ravno bodrilna za vojaka v bojni črti. Francosko vojno poveljstvo je nemško nakano spregledalo, pa storilo vse, da prepreči njen uspeh.
Kakšno zmedo lahko povzroči v vojni nepričakovan napad na oddaljeno zaled je, smo imeli nekajkrat priliko opazovati tudi Slovenci. Najbolj 1. 1016., ko je 18. februarja dopoldne priplulo nad Ljubljano v presledkih več italijanskih letal ter vrglo na mesto in v okolico nekaj bomb. V bližini, kjer so padle in se razpočile, je povzročila že sama detonacija silno zmedo, ki jo je treskanje protiletalskih topov po bližnjih gričih še povečalo.
Nedavno je »Agrarna misel«, organizacija, ki ji on pripada, zborovala v Skopi ju. Tam je seveda tudi gospod Nedeljkovič razvijal svoje agrarne misli. Zlasti je zatrdil, da je treba delati v, vso silo, da se izobraženstvo vrne vasi in polje-delstv u.
Upamo, da bo g. Milorad tudi sebe uvrstil med to izobraženstvo. In da. čimprej vrne samega sebe vasi in poljedelstvu. Zlasti Slovenci in Hrvati bodo tega njegovega sklepa veseli. Kajti mi bi hoteli na čelu Poštne hranilnice moža, ki bo upravljal slovenski in hrvaški denar tako, da bodo Slovenci in Hrvatje od njega kaj koristi imeli.
Vprašanje krivde
V duna jskem dnevniku »Neues \\ iener I ag-blatt« od 21. letošnjega novembra pripoveduje neki upokojeni avstrijski general o bivšem avstrijskem cesarju Francu Jožefu I, ko da bi >n ne bil prav nič kriv vojne. Samo njegov ustavni čut da ga je zavedel, da je poslušal svoje ministre in napovedal vojno. Da je ni maral, dokazuje bojda dejstvo, da je bil po izročitvi ultimata Srbiji zelo razburjen in da je celo dejal, da pretrgane diplomatične zveze še ne pomenijo vojne.
Vsa ta pristno patroidiotična zgodba je značilna za podložniško pamet nekaterih, ki se jih nikjer na svetu ne zmanjka. Če se je pod kakim avstrijskim monarhom kaj dobrega zgodilo, je seveda vse to zgolj njegova zasluga, pa če je je v resnici še tako malo, ali bolje, če je sploh nič ni, kakor jo to pač po navadi bilo. Če pa se je zgodilo ka j slabega, je pa seveda to zmeraj krivda drugih, pa četudi je odgovornost še tako velika in očitna, kakor v tem primeru.
Kaj iti ravno v tem primeru nosi cesar Franc Jožef I za izbruh vojne odgovornost v formalnem in tvarnem pogledu.
V formalnem prvič, ker je imel samo on ustavno pravico, napovedati vojno. V drugih vladnih poslih ga je ustava omejevala na pristanek vlade in državnega zbora — v tem pogledu ga ni. Napoved vojne je bila torej odvisna samo od njega. Sicer pa sledi iz zdaj že dovol j preiskanih virov glede vzrokov vojne, da je ravno Franc Jožefova kamarila pod njegovim nadzorstvom in z njegovim pristankom z vso silo pritiskala na Nemčijo, da sekundira Avstriji. Da ta pritisk niti ni moral biti velik, ker so pač nemški generali na tako priložnost že komaj čakali, je glede nravne odgovornosti za izbruh vojne res vseeno. Hinavščina takih poskusov, oprati avstrijskega monarha vsake krivde, je tembolj očitna, ker je znano, da je 'bil tudi sicer vse prej ko prijatelj ustave in ljudskih pravic, saj se je sicer rad vtikal mimo svojih pravic v vladne posle in je celo dvakrat odpravil ustavo, torej s tem tudi prelomil prisego, ki jo je položil nanjo.
V tvarnem pogledu pai je njegova krivda še bolj očitna. Do svetovne vojne je pač prišlo, ker je smela v Avstriji nemška, na Ogrskem pai madžarska manjšina tlačiti slovansko večino, in ker je hotela Avstro-Ogrska strahovati še balkanske male države, da se ne bi nazadnje ob njih zgledu pohujševali njeni slovanski podložniki. Če bi se bila Avstrija pravočasno otresla centra-
Bližanje prve skupine letal je bilo naznanjeno z bojišča telefonično, naslednje pa so se pojavile nepričakovano. Najbolj je vznemiril mesto nenaden napad v opoldanskih urah. Nihče ni mislil na klet, kakor je bilo ukazano; vse je hitelo na ulico; misell na morebitno smrt v samotni tesnobi mračnega. podzemlja je gnala podzavestno še razsodne iz hiše. Smrt ni nikjer dobrodošla, ali če je že treba umreti, jo pričakujemo laže pri belem dnevu v družbi znancev, ko osaimeljeni v puščobnem stanovanju ali gluhi tišini temne kleti. Sleherni je ogledoval svoj dom, ocenjujoč njegovo trdnost, v očeh razpadajoče zidovje, v ušesih lom in tresket. padajočih tramov. Tisti dan in še dolgo potem je kuhalo mnogo žen po več v eni kuhinji iz strahu pred osamelostjo. Moralni učinek je daleč prekosil stvarnega, in to je tudi bil glavni namen napada.
Kdor je mogel, je odšel na deželo; neredki so se napotili čez dan v bližnje gozdove. Po beguncih. potnikih in vojakih se je širila vest o napadu na Ljubljano iz kraja v kraj, dobivajoč z vsakim korakom'bolj strahotno vsebino. Šepet v Ljubl jani je vedel za številne žrtve v okolici, ta spet je preštevala desetine mrtvih v mestu; oddaljenejši kraji so že gledali pol slovenske prestolice v razvalinah. Listom je bil nataknjen nagobčnik, svoboden je bil le šepet od ust do ust.
»Slovenec« in »Slovenski narod« sta prinesla šele tri dni potem, 21. februarja, v ponedeljek, kratko in še dosti stvarno uradno poročilo Dopisnega. urada, ki omenja omalovažujoče le dva uibita konja in nekaj razbitih šip, človeških žrtev pa ne. Poročilo tudi ni moglo 'biti dosti drugačno,
lizina in preosnovala v zvezno državo, je več ko gotovo, da bi vojne ne bilo. Toda niti Nemcem niti Madžarom ni šlo v glavo, da, bi morali dati kedaj Slovanom enakopravnost in seveda tudi blagajno iz rok. Preveč očitno sta se pač tako Dunaj kakor Budimpešta redila na naše stroške.
In tako je prišel konec, kakor in kakršen je pač moral priti. Take zlagane štorije ga še malo ne morejo olepšati.
Pojasnilo h „Koledarju dveletke“
Prejeli smo:
V	zadnji številki Vašega cen j. lista je v sestavku »Koledar d velet ke ... omenjeno tudi moje ime. lam je moje delovanje, ki prav za prav ni nič drugega, kakor delo zasebnega nameščenca, prikazano tako čudno, da bi lahko kdo mislil, da izvršujem kake denuneianisko grde ali pa nebeško lepe posle. Zato Vas prosim, gospod ured-
l-V bodite tako prijazni in blagovolite po človeško in brez citatov kakih paragrafov priobčili lo moje pojasnilo.
Nisem uradnik za kake posebne naloge, nego e namescenec kakor še ^50 drugih pri podjetju. Kolikor so moje naloge »posebne« so morda za-radi legel. ker mi je podjetnost v Sloveniji pri srcu kot Slovencu. Če sem kdaj svetoval, da naj ne napadamo podjeti j v Sloveniji in tako pomagamo konkurenci mn jugu, 'ki dela pod lažjimi pogoji* sem io storil na lastno pobudo kot Slovenec. Če sem zbiral zgodovinske podatke o starem železarstvu v Sloveniji, sem jih zbiral na lastno pobudo, da bi lahko pokazali, da je železarstvo pri nas staro nad 1000 let in da ga ne gre takoj uničiti, ker bi bila to velika škoda tudi za državo kot tako. Na take posebne »naloge sem kot Slovenec ponosen in v tem smislu posebnih »nalog zlepa ne mislim dati miru.
Z odličnim spoštovanjem
A. Kuhar,
zasebni nameščenec;
Mali zapiski
Prepovedan časopis.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo širiti in prodajati I. številko časopisa »Reflektor«, ki izhaja v Zagrebu.
Ruzločna beseda.
Hrvaška pisateljica Marija Jurič-Vodvarška-Zagorka je pisala vodilnemu glasilu j KZ »Samoupravi« takšnole pismo:
»Ne priznavam, da sem popularna ,v hrvaškem delu našega naroda’. Poznam samo hrvaški, marod kot celoto. Ko sem prišla na ta svet, sem našla hrvaški narod živ okoli sebe (razen babice!). Pozneje sem se zmeraj učila, v šoli. zgodovini, kulturi in politiki spoznavati samo en celoten hrvaški suvereni narod, ne pa kot del kakega drugega naroda. In ta in takšen hrvaški, narod je meni v srcu, v duši. v krvi. v mozgu in ostane v vsaki mrvici zemlje, ki bom, ležala v njej.«
Besede te ženske pisateljice so^ vsefkako bolj določne in odločne, torej bolj moške, kakor besede vsaj nekih naših moških pisateljev.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani.
saj je napad bil že. po bombah najmanjšega Obsega im drugih okoliščinah sodeč, bolj demonstrativnega kakor vojno-tehničnega značaja. Kljub temu je neprijetno zadelo vise, da je pač omenjalo kon je in šipe, človeške žrtve pa ne. Razumljivo, da nobena bojujoča se stranka ne razgrinja svojih kart; in dasi je to tedaj bilo že splošno znano, je vendar mnogi Ljubljančan šele ob tem primeru spoznal dvomljivo vrednost uradnih poročil, pa se še naprej zanašal na. Šepet, ki mu cenzurni nagobčnik ni mogel do živega.
Listi so smeli pisati več o dogodku šele po objavi uradnega poročila. »Seveda, zelo skopo m ugodno: o izvrstni proti letal siki obrambi, junaškem obnašanju prebivalstva in strahopetnosti Italijanov: o smrtni žrtvi naravnost ničesar. »Slovenec« z dne 21. februarja je poročal sledeče: »Iz vojnega poročevalskega stana poroča »Pester Lloyd«, da je bil ondi ranjen neki deček, ki je umrl.« »Slov. Narod« naslednji dan pa: »,Pester Lloyd‘ poroča iz vojnega časnikarskega stana, da je o priliki italijanskega zračnega napada na Ljubljano en deček na zadobljenih poškodbah umrl.« Zanimivo je, da je vedela vsa Ljubljana še isti dan, da je bil nekdo ubit; kdo, je bilo znano pa le oblastim. Ljudska usta so vedela, le, da je ubit učenec I. mestne deške ljudske šole na. Ledini, drugače so mu dala pa stotero imen: Soršak, Sušnik, Soršen, Sviljšak, Završan itd. Celo »Slovenec« iin »Slov. Narod« ga imenujeta v svojih skopili poročilih o pogrebu z dne 24. lebruarja različno,vSoršeu in Završan, njegovi svojci isti dan v zahvali pa Završen.
(■Norin I jcvun j e prihodnjič)